218
IZ  ZBIRKE  OGRLICA
Ludvik  Mrzel
KAJ JE BOLJ DALEČ
Kaj je drugo drugemu bolj daleč: neskončno in neznano ali bližina in dotik?
Le tebi, človek, je odmenjeno, da si trenutke nizaš v čas in meriš večnost.
A glej — kako preprost, domač je beli dan in kako je daleč sonce, ki ga sije.
OGRLICA
Da, to si ti.
Po mehki koži tvojih rok te prepoznam,
po belih tvojih dlaneh.
Da, ti si tu.
Vedel sem na svojem razkopanem dnu,
da enkrat še prideš.
Nekaj ti moram dati za spomin,
nekaj ti moram dati v slovo.
Iščem, pa ničesar ne najdem.
Ne pri sebi ne v sebi.
Ah, saj so mi vendar vzeli vse:
ljubezen in slast, vero in radost, upanje
in še spomin.
Kapljo za kapljo, ko biser za biserom.
Rabelj življenja sam mi je vse pobral
in kako se je zraven gromko smejal:
— Kakšno ogrlico napravim iz tega —
na svoj god jo bo nosila moja gospa!
Da, ti si res tu.
Do kraja sem te prepoznal.
To je tvoj beli, čudežni vrat.
Pri labodih na jezercu v parku,
pravijo,
ne najdeš lepšega.
O, ne bo je nosila njegova gospa,
tvoj vrat bo krasila moja ogrlica.
Ne brani se,
ne obraniš se.
Niso mi dali ljudje,
ni mi dalo tvoje srce,
da se na veke naselim v njem.
Zdaj si svoj grob izkopljem ob njem.
Nekaj ti moram dati v slovo,
nekaj vendar moraš imeti za spomin.
219
SAMO JAZ
Beži od mene,
življenje.
Kdo te je klical.
Ovčke se igrajo po nebu,
mesečina,
rosa v jutrih in večerih.
blesk prvega sonca
v pajčini med listi.
O, samo jaz, samo jaz gazim po tleh.
STARA LEGENDA
Najprej so ga peljali
na dvorišče
za sodno palačo,
ga privezali
h kolu in mu z bičem
raztrgali pleča,
da so mu curki krvi
lili
na roke, zvezane zadaj.
Vmes so ga vpraševali,
če je on tisti,
ki je učil vero v krivega boga.
Potem so ga raz vezal i.
mu ramena ogrnili
s togo
in ga odgnali
na morišče.
Ob poti
je množica stala
in kričala.
220
In naproti je prišel farizej, vzdignil roko in zaiklical: — Le vprašaj ga, ljudstvo, od kod mu kri na rokah!
In ljudje, kakor so že    —
eni so vpili nanj,
drugi so se sklonili,
da poberejo kamen, krepelo
ali karkoli že,
in so planili nanj.
In preden je črhnil besedo,
so ga pobili
in pomendrali
v prah.
Tako so vešala
ostala
prazna tisti dan.
221