Marjeta ŠAŠEL KOS SVET BOGOV VZHODNIH ALP IN JADRANA V STIKU Z RIMSKO CIVILIZACIJO Med bralci naše nove revije, kijih zanimajo klasična filologija, posebej grška in rimska literatura ter vzporedno najrazličnejši vidiki naše preteklosti v an- tiki, bodo morda tudi takšni, ki jih zanimajo poganski kulti in božanstva, čaščena pri nas v dobi pred prevlado krščanstva. Zato sem se odločila, da v ajej objavim v nadaljevanjih svoje besedilo o predrimskih kultih in božans- tvih našega prostora in širše okolice. To besedilo je slovenska priredba an- gleške izdaje z naslovom Pre-RomanDivinities ojtheEasternAlps andAdriatic, ki je izšla spomladi leta 2000 kot monograftja serije Situla (št. 38, Ljubljana 1999). Ta muzejska serija je namenjena predvsem izmenjavi publikacij s tu- jino, zato je smiselno, da ni dvojezična. Slovensko besedilo začenjam s krat- kim uvodnim sestavkom, sledili bosta dve nadaljevanji prvega pogla".ia (Od izvira Timava do Ekorne v Savariji: domača in uvožena božanstva) , ter vsa na dalj- na pogla\'.ia, ki doslej še niso dostopna v slovenščini (Boginje Histrije in Libur- nye; Velike božanske matere v Saloni; Je Jupiter, ki odvrača zlo, noriško božanstvo?; Pisan svet lokalnih božanstev v Celeji in njeni okolici; Božanske Nutrice, hraniteljice otrok). Dve pogla\'.ii, ki sta sicer v knjigi dopolnjeni, sta pred časom izšli tudi v slovenščini (Boginja Ekorna v Emoni, Zgodovinski časopis 46, 1992, 5-12 ter Savus in Adsalluta, Arheološki vestnik 45, 1994, 99-122). l. Nekaj misli za uvod Vero v božanstva oz. boga poznajo vse družbe od pamtiveka do danes. Tako je bila tudi v grško-rimski in perifernih civilizacijah sestavni, če ne bistveni del človekovega življenja, v katerem so igrali zelo pomembno vlo- go kulti in svečeniki, ki so te kulte določali, ter nekateri obredi, ki so bili obvezni za celotno skupnost. Gotovo je imela pomembno vlogo tudi izo- brazba, saj so na vero izobražencev in razgledanih posameznikov v grških mestih od Male Azije do Velike Grčije v južni Italiji vplivale različne filozof- ske smeri ter razvijajoče se humanistične in naravoslovne znanosti. Vera preprostega človeka, ki je nedvomno z velikim zanimanjem poslušal in podoživljal krute zgodbe o junakih in bogovih iz Iliade in Odiseje, pa je bila seveda mnogo bolj elementarna. Keria II - 2 • 2000, 155-159 156 Keria II - 2 • 2000 Grška civilizacija je bila poli teistična, enako rimska; v rimski dobi so bolj kot prej prihajali do izraza pojavi sinkretizma, saj so imperij preplavile religije z vzhoda, pri katerih se že kažejo zametki monoteizma, hkrati pa so povsod po rimski državi še naprej živele avtohtone religije. Vsaka doba doživlja svoje krize in za vsako velja, daje človeško življe- nje relativno kratko in prihodnost neznana. V času ekonomske krize 2. in 3. stoletja po Kr., torej v dobi najrazličnejših stisk, ki jo je E. R. Dodds poimenoval dobo nemira, je krščanstvo začelo močneje prodirati na za- hod in izpodrivati poganstvo. 1 Medtem ko krščanstvo ne priznava drugih bogov, je značilnost rimske religije ravno v tem, daje bila strpna do dru- gačnih verovanj in božanstev. Provincialno prebivalstvo je keltska in druga domača božanstva častilo kot nekoč, pred prihodom Rimljanov, včasih v rimski preobleki, saj so jih neredko častili tudi rimski doseljenci. Zanimivo je, da nam je Lukijan iz Samosate, govornik, esejist, avtor duhovitih in komičnih dialogov ter filozof iz 2. stoletja po Kr. v svojih šte- vilnih spisih ohranil krajše in daljše odlomke, ki nazorno osvetljujejo ne- katere vidike religioznosti grško-rimske civilizacije tedanjega časa. Ko je božanski brodnik Haron, ki je umrle prevažal čez podzemsko reko v onostranstvo, v spremstvu spremljevalca duš boga Hermesa, obiskal gornji svet, je bil globoko presunjen nad žalostno usodo človeštva ter pri- merjal njihovo življenje z vodnimi mehurčki. In vendar, je pripomnil, se ne zavedajo ničevosti svojih dejanj, »Častihlepni so, drug z drugim tekmu- jejo za večjo oblast, časti in posesti«, uboge pare, ki se stalno vojskujejo in kopičijo bogastva. 2 Sodobni človek mora žal priznati, da se vse to tudi ob koncu 2. tisočletja ni spremenilo. Doba nemira, ki jo je imel Dodds konkretno v mislih z naslovom svoje knjige, je čas, zaznamovan z markomanskimi vojnami, ki so izbruhnile na začetku vladavine Marka Avrelija in Lucija Vera in so trajale več kot pet- najst let. To je čas, ko je na vzhodu, kjer je divjala partska vojna, izbruhnila kuga, in so jo rimske čete od tem zanesle na zahod, kar je oboje skupaj močno vplivalo na preobrazbo družbeno-ekonomske ureditve imperija. Stisko tedanjega časa odraža med drugim tudi ravnanje cesarja MarkaAvre- lija, stoiškega filozofa, kije v Rimu želel odvrniti vojno nevarnost z očišče­ valnimi obredi in starodavnimi rimskimi rituali. Rimska država se je zate- kla po pomoč k najbolj tradicionalnim rimskih kultom, hkrati pa ni zame- tavala pomoči tujih svečenikov. Kasij Dion omenja, da je Marka Avrelija spremljal egipčanski duhovnik Arnufis (71, 8, 4) in zanimivo je, da je bil v Akvileji, ltjer se je vladar skupaj s socesarjem Lucijem Verom mudil pred 1 E. R. Dodds, Pagan and Christian in an Age oj Anxiety. S orne aspects oj religious experience jrorn Marcus Aurelius to Constantine, Cambridge 19682• 2 Lukijan, Haron. Marjeta Šašel Kos, Svet bogov vzhodnih Alp in Jadrana v stiku z rimsko civilizacijo 157 odhodom na fronto, najden votivni oltar, ki gaje dal neki Harnufis posta- viti Izidi (Inscr. Aquileiae, 234), kar bi potrjevalo Dionov podatek. V času, ko so bile markomanske vojne na višku in je bil položaj rimske vojske zelo slab, seje bil njen vrhovni štab pripravljen ravnati po prerokbi, kijoje bilo na donavsko fronto poslalo preročišče kačjega boga Glikona. Glikonov prerok Aleksander iz Abonutejha v Paflagoniji, ki je svetišče usta- novil in ga vodil, je boga proglasil za novega Asklepija. Glikonovo preročiš­ če je bilo tedaj eno najbolj vplivnih v rimskem imperiju, Aleksander pa je imel občudovalce celo med rimskimi senatorji. Čeprav so po njegovih na- vodilih vrgli v Donavo dva leva, je rimska vojska vendarle doživela enega najhujših porazov v teh vojnah. Barbari so imeli živali za nenavadna psa in ju s krepelci pobili. Ta podatek nam je ohranil Lukijan v enem svojih daljših spisov, v kateremje skušal razgaliti sleparstvo preroka in prevare preročiš­ ča.3 Grajal je praznoverje ljudi, saj so zaradi njihove lahkovernosti takšna in podobna preročišča cvetela do pozne antike. Arheološke najdbe kaže- jo, daje Aleksandrovo preživelo svojega preroka vsaj za stoletje.4 Pravi pre- rok je po veri kristjanov prišel že kakih stopetdeset let pred tem. Imel je vse več pristašev, krščanska vera se je nezadržno širila in njeni zagovorniki so v nekaj stoletjih preglasili apologete poganstva. Kristjani naj bi se borili v vrstah rimske vojske tudi že za časa markomanskih vojn. Krščanska pro- paganda sije lastila »Čudež dežja«, ki se je zgodil v deželi Kvadov leta 172 ali 173 in rešil rimske čete gotove katastrofe. Pripisala gaje krščanskemu bogu in ne, kot uradna verzija, vrhovnemu rimskemu bogu Jupitru ali mor- da »zračnemu« Hermesu." Aleksandrovo in podobna preročišča, raztrese- na predvsem po vzhodni polovici imperija, so bila Lukijanu in drugim so- dobnim razumnikom v posmeh; Lukijan je znal še posebej duhovito razga- ljati človeško neumnost, zaslepljenost, pohlep, lahkovernost in druge sla- bosti. Ne le o ljudeh, tudi o bogovih je pisal z enako mero nespoštljivosti in lahkotnosti; njegovo pisanje pa je vendarle temeljilo na izjemnem pozna- vanju grške literature in filozoftje. To, kar piše o bogovih, seveda ne odra- ža njegove intimne (ne)vere, o njej ne moremo ničesar sklepati. Njegov mlajši sodobnik Plutarh npr.,je v Delfih trideset let opravljal funkcije sve- čenika. Oba sta poznala Italijo in potovala tudi po zahodnih provincah imperija-Lukijan kot potujoči predavatelj, kije v svojih predavanjih obrav- naval literarne in filozofske teme. Obiskal je tudi severno Italijo, kjer se je po Padu vozil s čolnom. Na tem izletu se ni mogel prečuditi, da lokalni ljudje tako malo oz. nič ne vedo o mitični preteklosti lastne dežele. Nikdar še niso slišali za zgodbo o :i Lažni prerok Aleksander. 4 ]. Nolle, Medien, Spriiche, Astragale. Zum Orakelwesen im kaiserzeitlichen Kleina- sien, Nurnberger Bliitter zur Archiiologie 13, 1996/97, 167-182. 5 A. Birley, Marcus Aurelius. A Biography (revised ed.), London 1987, 249-255. 158 Keria II - 2 • 2000 Faetontu, sinu sončnega boga Helija, ki je prosil očeta, da bi smel voziti njegov sončni voz. Nesrečni deček žal ni znal krotiti divjih konj in je padel v Eridan, kot se je grško imenovala reka Pad. Objokovale so ga sestre Heli- jade, ki so se spremenile v topole in pretakale jantarne solze. !i Preprosto ljudstvo se ni brigalo za grške mite injih ni poznalo, pač pa se zdi, daje bil z njimi dobro seznanjen premožni in izobraženi sloj kelt- skega prebivalstva v noriških mestih; domnevamo lahko, da so kultivirani Kelti brali Homerja, Evri pida in druge klasične grške in latinske pisce. Poz- navanje klasične literature in mitov se odraža deloma v imenoslmju; zani- mivo je namreč, da je v južnem Noriku na nagrobnih napisih ohranjenih več mitoloških osebnih imen.7 Predvsem pa se to poznavanje odraža v izbi- ri motivike na razkošnih nagrobnih spomenikih, ki so sijih dali postavljati keltski veljaki v Noriku. Najlepši primeri te umetnosti so se ohranili na bogatih grobnicah - edikulah - z rimske nekropole v Šempetru. Ohranje- ni reliefi prikazujejo mit o ugrabitvi Evrope, mit o Ifigeniji na Tavridi, ki jo rešita brat Orest in njegov prijatelj Pilad, mit o Alkestidi, ki je pripravljena umreti namesto moža, pa jo Herakles iz Hada pripelje nazaj v življenje. Nekateri interpreti te mite razlagajo kot vero v nesmrtnost duše, drugi v njih vidijo poveličevanje vrlin kot so prijateljstvo, zvestoba, žalovanje za prehitro izgubo lepote in mladosti, življenja, ter hkrati poudarjanje omi- kanosti in visokega položaja družin, ki so te grobnice naročile, saj so z upodobitvami teh mitoloških zgodb želele simbolično izraziti svoje lastno doživljanje medsebojnih odnosov v družini, svojo lastno žalost ob izgubi najbližjih. 8 Heroji so po smrti živeli na Elizijskih poljanah, vendar je bila načelo­ ma vizija spodnjega sveta v grški in rimski religiji nespodbudna (mračni Had, božanski Mani ter Lem uri, ki so si želeli nazaj na gornji svet in so celo ogrožali svojce). Kelti višjih in nižjih slojev so še naprej radi častili svoje bogove, ki so bili v marsikakšnem oziru bolj polivalentni kot pretirano spe- cializirana rimska božanstva. Ni izključeno, da so Kelti verjeli v preseljeva- nje duš in Otok blaženih, kamor so duše prišle po smrti.!1 Lukijan je potoval tudi po Galiji, kjer je nekje - kraja posebej ne ome- nja -videl sliko »Herakla, ki ga Kelti v svojem jeziku imenujejo Ogmija«. w 6 Lukijan, jnatar ali labodi. 7 H. Grafi!, Mythologische Personennamen in Noricum, Mitteilungen der Archaeologisc- hen Gesellschaft Graz 2, 1988, 38-51. 8 ]. Kastelic, Simbolika mitov na rimskih nagrobnih spomenikih: Šempeter v Savinjski dolini, Ljubljana 1998; S. Priester, Mythenbild und Grabbau. Alkestis, Europa, Orest und die Bilderwelt der romischen Nekropole von Šempeter, Kolner jahrbuch 31, 1998, 7- 41. !' ]. De Vries, Keltische Religion (Die Religionen der Menschheit 18), Stuttgart 1961, 248-261. 10 Lukijan, Herakles - Uvod. Marjeta Šašel Kos, Svet bogov vzhodnih Alp in Jadrana v stiku z rimsko civilizacijo 159 Iz Lukijanovega natančnega opisa slike je razvidno, daje bil njihov Hera- kles dejansko bog umetnosti prepričevanja z lepo besedo, bog zgovorno- sti; le malo lastnosti gaje povezovalo z grškim (ali rimskim) Heraklom. In vendar so bili njegovi zunanji atributi enaki tistim, ki so značilni za grškega boga: levja koža, kij, tulec in lok. To je klasični primer tako imenovane interpretatio Graeca, razlage tujih bogov na grški način, ki zelo jasno nakazu- je meje takšnega enačenja. Grške ali rimske »razlage« bogov tujih ljudstev so lahko zelo zavajajoče, kar posebej velja za interpretacijo kipov in relie- fov, ki upodabljajo različna domorodna božanstva. Celo njihove osnovne poteze se lahko zelo razlikujejo od bistvenih lastnosti boginje ali boga, s katerima se ta božanstva primerjajo oz. povezujejo. Enako velja za druge takšne interpretacije kot npr. etruščansko, venetsko, keltsko ali kakšno dru- go, zato moderni komentarji zahtevajo veliko mero previdnosti. Te uvodne besede so bile zapisane v luči Lukijanovih spisov in nena- vadno je, koliko tem obravnava, bodisi bežno, bodisi bolj ali manj izčrpno, ki so aktualne in zanimive za študij kultov v rimskem imperiju. Veliko prob- lemov ostaja odprtih in čaka na poglobljen študij. Teme iz antične religije so težko opredeljive, pa vendarle imajo poseben čar, ki se mu je težko upreti - zato se jih znova in znova lotevamo. Naslov: dr. Marjeta Šašel Kos ZRC SAZU, Inštitut za arheologijo Gosposka ulica 13 SI-1000 Ljubijana