Ljubezen do domovine. Blaga so vsaka čutila. ki ljudi med sabo zvezujejo in jih napelju- jejo h kreposti. Takim čutilom se sme prištevati tudi ljubezen do do- movine. Sicer se marsikdo ponaša s svojimi splošnimi človeškimi občutki, da bi zniževal ljubezen do domovine, rekoč: nMoja domovina je ves svet; nzakaj bi kraj, kjer sem bil rojen, posebno ljubil, kajti ni boljši od Bdrugih krajev, v katerih se isto tako dobro ali še bolje živi; ljubezen ndo domovine je samoljubje, mnogo ljudi je goji, a misli da je s tem Bpravico dobilo, drugačne ljudi sovražiti". Tako marsikater govori, a taka modrost je podla; kdor tako beseduje, hoče vse, kar človeka vzvi- šuje in ga na delo budi, v blato pogaziti, njemu je vse to neumnost ali slepotija. Res, da moremo vsemu svetu reči: naša domovina si, tudi vera nam zapoveduje, da ljubimo vse ljudi brez razločka stanu in kraja, ker so in imajo biti vsi otroci jednega in istega nebeškega očeta; a ta resuica, perva v človeški družbi, ne odpravi drugih, tesnejših družinskih vezi, in vera noče nikakor odpraviti ljubezen do domovine iz sveta, kakor tudi ne odpravlja ljubezen med stariši in otroki, med sorodovinci in pri- jatelji. Tudi to je dejanstvo, da še človeštvo deli v narode, in Bog sam je to poterdil, ker si je v starem zakonu izvolil posebno ljudstvo, kate- remu je izročil svoje obljube. Vsak narod je celota ljudi, katero več ali manj veže jezik, običaji, slava miDulih in upanje bodočih dni. Komur je to samoljubje ali samopridnost, takemu je tudi ljubezen otrok do sta- rišev egoizem, in zarota proti drugim ljudem. Ljubezen do domovine je zmironi blago čutje, naj kdo ljubi naajhno ali veliko deželo. Ni ga ljudstva, ki bi ne imelo svojih posebnih slavnih spominov, zanimivih krajev, dobrih naprav in lepih navad, ki bi ne štelo med svoje slavnih rodoljubov, tedaj je tudi opravičena ljubezen do svojega domačega kraja, do domovine. Ljubezen do domovine pa nikakor ne zahteva, da bi človek povzdigoval svoj rod nad druge; pravi rodoljub ne sovraži drugih narodnosti, marveč spoznava v različnosti narodov modro božjo previdnost, ki ravno s tem zabrani, da se občni zleg ne razširja tako hitro po svetu. Po izvirnem grehu in po ošabnosti ljudi na zemlji, so postala narodnosti na svetu, a milost je viša nad zadolženjem, sv. Duh je na binkoštni dan govoril v vseh znanih jezicih, in veselo oznanilo milosti in odrešenja so nesli apostoli vsem narodom na zemlji, a vsakemu le v njihovem jeziku. Ljubezen do narodnosti ne izključuje tedaj ljubezni do vesolnjega človeštva, marveč jo le blaži, in kar mi sebi želimo, to tudi drugim privoščimo. Gole besede o liberalnosti o humanizmu pa nikjer in nikdar ne morejo nadomestiti prave kerščanske ljubezni, ki obsega vse ljudi različnih narodnosti; liberalci imajo med na jeziku, a strup v sercu. Ti pa mili moj narod slovenski, okleni se stanovitno katoliške cerkve, ona bode varovala, ona bode branila tvojo narodnost, kakor ob začetku kerščanstva, o prihodu Solunskih bratov, tako tudi sedaj v devetnajstem stoletji.