Glasilo delovne
organizacije
Almira — Radovljica
Letnik Vlil.
Številka 3 oktober 1981
Iz skupnega programa Sukna in Almire
Od vlakna do oblačila
Iz govora tovarišice Marije Kozole ob otvoritvi razstave
Delavci Almire in Sukna smo ob spodbudah Gospodarske zbornice Slovenije, medobčinskih gospodarskih zbornic, občinskih skupščin, Socialistične zveze in zavedajoč se svojih lastnih teženj in ciljev pripravili v tej stavbi skromno razstavo. Namen te razstave je prikazati nekatere možnosti za razvoj domače in umetne obrti na področju oblačil in spominkarstva. To naj bo tudi začetek organiziranega prizadevanja za razvoj domače in umetne obrti.
Vključevanje v mednarodno delitev dela je za gospodarstvo usodnega pomena. Oblikovanje ustrezne, samosvoje ponudbe, s katero naj dosežemo enakopraven položaj na trgu, je v teh prizadevanjih najtežja naloga.
Ne samo slovenski ampak tudi tekstilci iz drugih dežel iščejo svojo pot. To naj bi bil izdelek, ki bo samosvoj in izviren in bo kot tak dosegel ustrezno priznanje v obliki cene, ki bo spodbujala k nadaljnemu delu.
Almira in Sukno razen svoje proizvodnje predstavljata materialno in kadrovsko možnost, da kot dopolnilo svoji osnovni
dejavnosti spodbudita preporod domače in umetne obrti v tekstilni stroki. Ta naj po eni strani predstavlja dopolnilo kmečkemu turizmu, in kjer tega ni, dopolnilno gospodarsko dejavnost, dodaten zaslužek in izrabo rezerv, ki jih imamo v ustvarjalnosti slovenskega človeka in v okolju.
Almira in Sukno sta v svojih razvojnih programih predvideli vse večjo uporabo domače volne, torej tudi pospeševanje ovčereje, vendar domače surovine niso v celoti primerne za industrijsko predelavo.
Za industrijsko predelavo neprimerno volno naj bi predelali v kvalitetne izdelke domače in umetne obrti. Ti naj bi postali del slovenske ponudbe spominkov in visokokvalitetnih oblačil. Ta naj bi bila namenjena izvozu in prodaji v turističnih središčih.
Ponudba Narodne banke Slovenije, da pod sprejemljivimi pogoji odproda Almiri posestvo Grmišice, predstavlja resnično možnost, da v opuščenih zgradbah organiziramo bodoče slovensko središče za razvoj domače in umetne obrti tekstilne
stroke. Središče bo razvijalo naslednje dejavnosti:
—	kategorizacijo domačih kvalitet volne in določanje uporabnosti za posamezne vrste izdelkov industrijske predelave ter domače in umetne obrti;
—	razvoj vzorčnih izdelkov domače in umetne obrti;
—	oblikovanje ročno tkanih in pletenih izdelkov;
—	razvoj in izdelavo orodij za potrebe domače in umetne obrti;
—	izobraževanje inštruktorjev za poučevanje spretnosti izdelovanja posameznih vrst izdelkov domače in umetne obrti;
—	organizacijo in izvajanje proizvodnje in prodaje teh izdelkov na veliko in malo;
—	stalno razstavo izdelkov Almire, Sukna, izdelkov domače in umetne obrti in izdelavo teh izdelkov;
—	prirejanje in organizacijo mednarodne menjave s področja domače in umetne obrti in
—	povezovanje kooperantske dejavnosti.
Taka usmerjenost Almire in Sukna bo omogočila razširitev večslojne povezanosti s kmetijstvom in živinorejo in podruž-blanje skrbi za razvoj domače in umetne obrti.
Iz knjige vtisov
Zelo dobra zamisel, zanimiv, čist, jasen in celovit program. Zelo lepi izdelki. Veliko uspeha pri nadaljnjem delu.
Najvrednejše v programu, vezanem na Grimšice, se mi zdi namera povezati in uporabiti sposobnosti in potenciale, ki zdaj nepovezani ne pomenijo dosti
Ob volji in ideji se da vse razpoložljivo uporabiti. Ideja in program uporabe Grim-šic je hvalevreden dokaz, da ni vedno potrebno graditi samo novo, ob tem ko zanemarjamo tisto, kar že imamo.
Čestitke Suknu in Almiri!
Vsa pohvala vsem, ki sodelujejo v tej zanimivi akciji! Upam, da delo ne bo zamrlo, ampak da bomo tudi v bodoče lahko občudovali izredne dosežke naše tekstilne obrti!
Pogumno naprej, DOM bo z vami!
Hvalevredna akcija z lepo razstavo in načrti za bodočnost. Priporočljivo bi bilo sodelovanje v VTO Tekstilna tehnologija Fakultete za naravoslovje in tehnologijo v Ljubljani, zlasti z oddelkom za tekstilno oblikovanje in še z drugimi delovnimi organizacijami.
Polni smo drobnih vtisov in presenečenj nad domiselnostjo, ki sta jo Almira in Sukno pokazala pri oživljanju gradu Grimšice.
Čestitamo za izvirnost idej z dobrim namenom pri vnašanju v življenje vseh kre-atorskih sposobnosti, pri katerih pride do izraza tudi kmetijstvo kot oskrbovalec s surovinami
Izredna zamisel, ki je zelo lepo uresničena. Vsa pohvala lepo pripravljeni razstavi in še lepšim izdelkom. Mnogo uspehov še v naprej!
Koga straši Jurij Grimšic?
ZGODOVINA GRADU GRIMŠICE
Na Slovenskem imamo precej starih gradov, gradičev in graš-činic. Čez osemsto da jih je, pravijo učeni možje, ki se spoznajo na te reči. O mnogih že dolgo ni več sledu, niti kamna ne, ki bi popotniku pokazal, kje so stali. Le še iz starih zapisov ali pripovedk, ki krožijo med ljudmi, lahko zvemo zanje. Od drugih stoje danes le še razvaline. Mnoge vojske, ki so plenile po naših krajih, so strle ponosne grajske stolpe, zob časa pa je razjedel. kar je ostalo za njimi. Nekateri teh gradičev pa so vendarle ohranili svojo podobo do današnjih dni. Ne ujme, ne vojske jim niso mogle do živega. Ljudje, ki znajo ceniti pomnike naše preteklosti, so jih vedno znova zidali po starih načrtih, da bi ohranili njih prvotno podobo. Pa niso iz njih delali muzejev, da bi se v njih prašila stara šara. Vedno znova so jih obujali v življenje. Tudi mrtev kamen ima svoje življenje in brez človeka ga kmalu zaraste mah in plevel. Knjiga, ki je nihče ne bere, se sesuje v prah, stare podobe, ki jih nihče ne gleda, tonejo v pozabo. In prav Grimšice so eden teh gradičev, ki se jim je uspelo ohraniti do danes.
O gradovih se med ljudmi kaj hitro spletejo bajke in pripovedke. Človeški spomin ne more seči tako daleč v preteklost, tudi zmoti se hitro, a vedeti hoče prav vse, zato najde za vsak gradič, za vsak kamen posebno zgodbo ali bajko, da bi pojsanil od kod in zakaj je tu. In rad je skrivnosten, zavit v premnoge tančice, najraje ima strahove, ki se v poznih nočnih urah sprehajajo med zidovi in šepetajo o davnih časih.
Tudi za Grimšice vedo ljudje povedati, da v njih straši daje na zaprašenem podstrešju mogoče najti kosti že davno umrlih grimšiških baronov. A če bi vam pravil o tem, bi se gotovo smejali. Bajke, bi dejali. Pa si vendar ne bi upali prebiti noči na Grimšicah.
Vendar je strah nepotreben in celo smešen, saj je baron Jurij Grimšic, ki prebiva med temi zidovi, prav hudomušen duh. Nikomur noče nič hudega, kaj šele, da bi koga strašil. Rad ima ljudi, a se jih malce boji, ker ga venomer preganjajo in govorijo o njem prav grde reči. A če boste prijazni z njim, vam bo rade volje povedal kako
zgodbo iz zgodovine Grimšic, kakor jo je povedal tudi meni. In da bi mi kdo ne očital, da lažem in da je iz trte izvito, kar govorim, se je pustil celo fotografirati. Takole je začel:
Baronova pripoved
— Kdaj so sezidali našo graščino bi vam žal ne vedel povedati. V starih bukvah boste našli, da so tod vil. stoletju prebivali slovenski svobodnjaki, današnja vas Rečica pa se je imenovala Grimšice. Ali so graščino postavili svobodnjaki ali pa Hofeiji, ki so na njej živeli v 14. stoletju, tega ne vem. Rodil sem se šele po kmečkem puntu 1515, pravili so mi, da je bil med voditelji tudi radovljičan Klander. Cesar jih je dal precej pobesiti, ostalim pa je naložil puntarski pfenig.
Naša posest ni bila velika. Dva kmeta na Višelnici, dve kmetiji na Kupljeniku in tri kajže v Podhomu. Te so leta gospodovega 1652 moji potomci zamenjali za tri kajže na Rečici. Imeli smo še dve kmetiji in dve kajži v Spodnjih Gorjah.
Z grajskimi se nikoli nismo posebno dobro razumeli, saj jim ni šlo v račun, da imajo na svojem dvorišču graščino, ki ni njihova. Nekoliko bolje smo se razumeli le s Herbertom Turjaškim. To je bilo takrat, ko so po naših krajih razsajali protestanti. Luteran je bil celo blejski župnik Krištof Fašang. Tega je Herbert 1568 postavil za grajskega oskrbnika. Potem je ta nekaj časa pridigal v Zasipu, kar pa mu je nadvojvoda Karel prepovedal. Krištof je nekaj časa ostal pri meni na Grimšicah in sva prenekatero žaltavo razdrla, saj smo bili pri nas vedno navdušeni za učenost in novotarije. Bil sem celo zraven, ko se je ustanavljala kranjska akademija ved v Ljubljani.
Za časa reformacije sem že strašil tod okoli. To so mi očitali predvsem tisti, ki so imeli slabo vest. Tedaj je Ahac, eden mojih potomcev, sezidal nov grad v zgodnjem renesančnem slogu. Tega so okoli leta 1850 temeljito prenovili, pa tudi pokazali. Kar naprej so nekaj prezidavah, tako da nisem imel nobenega miru, sebi primerne družbe pa tudi ne. Mladi so prirejali zabave in hodili na lov v blejska lovišča, da so se grajski jezili, jaz pa sem se dolgočasil med temi zidovi.
Ko je rod Grimšicev konec vzel, je kupil graščino baron Schwegel in jo dal prenoviti. Pri
tem je upošteval moje nasvete, tako da je dobila spet svojo nekdanjo podobo. Ti Šveglji so bili tudi kljukci. Po prvi svetovni vojni so preimenovali moje ljube Grimšice v „Vilsonijo”.
Ali je to čemu podobno, vas vprašam? Še zlasti po drugi svetovni vojni pa tu ni bilo več pravega življenja.
Ko so Almirci začeli čistiti Grimšice, da bi lahko v njih
postavili razstavo, sem se že prestrašil, da bodo spet vse prezidali, pa so k sreči le nekoliko pospravili. Zamerim pa jim, ko o meni govorijo, da strašim. Kakšno nedolžno zabavico ali pa modno revijo z Almirinimi pleteninami si pa človek na stara leta menda lahko privošči, je dejal baron Jurij Grimšic in odplahutal skozi steno. Minister Gregor pa nič.
B.
Zakaj kupujemo gradove
Razvojni program središča za ravoj domače in umetne obrti v gradu Grimšice pri Bledu
Marsikateri izmed naših delavcev se sprašuje, zakaj ustanavljamo Središče za razvoj domače in umetne obrti, zakaj kupujemo gradove in zapravljamo težko prislužene denaqe ob že tako majhnih plačah v tekstilni industriji. Vprašanje je več kot upravičeno in zahteva tehten odgovor.
Vsi vemo, da smo s surovinami vedno bolj na tesnem in jih moramo večinoma uvažati. Da bi dobili za to potrebne devize, smo prisiljeni prodajati svoje blago pod ceno. S svojo tehnologijo namreč ne moremo enakopravno konkurirati na zunanjem trgu, še zlati pa ne z veliko-serijsko proizvodnjo. Prav zato vidimo rešitev v izvirnih programih, v majhnih in unikatnih serijah, ki nam jih ne bo treba prodajati pod ceno. In seveda v domačih surovinah. Tej in taki dejavnosti bo namenjeno Središče za razvoj domače in umetne obrti v Grimšicah.
Kaj se bo delalo?
Dejavnost Središča bo obsegala muzejsko zbirko, ki naj širši javnosti predstavi razvoj tekstilne industrije pri nas. Nadalje bo tu potekala razstavna in galerijska dejavnost s stalnimi in občasnimi razstavami. V Grimšicah naj bi se naselila tudi prodajna služba, ki bi delovala za potrebe Almirnih temeljnih organizacij, svoje usluge pa bi lahko nudila tudi drugim delovnim organizacijam.
Tu naj bi bil tudi razvojno oblikovalski atelje, kjer bi pripravljali nove programe. V demonstracijski in eksperimentalni delavnici si bo mogoče ogledati izdelovanje izdelkov domače in umetne obrti, saj bo odprta tudi za javnost.
V prodajalni, prav tako v Grimšicah, bo mogoče kupiti oblačila iz redne Almirine proizvodnje in različna ročno pletena in tkana oblačila in spominke. V gostinskem obratu se bodo obiskovalci po ogledovanju Grimšiških znamenitosti lahko odpočili.
Tu bo tudi središče za izobraževanje, namenjeno pospeševanju domače in umetne obrti, arhiv in knjižnica.
Med dejavnostmi Središča bo, v povezovanju s širšo družbeno skupnostjo, tudi pospeševanje ovčereje. Tako bi dobili tudi surovine za industrijsko in ročno predelavo. Iz tistih delov
ovčjega runa, ki so primerni za industrijsko predelavo, bi delavci Sukna iz Zapuž pripravili prejo za redno proizvodnjo, ostale dele pa bi na Grimšicah predelali v izdelke domače in umetne obrti.
Velike možnosti bodo tudi za kooperacijo in oživljanje visokogorskih kmetij, saj bo dohodek od ovčereje in izdelkov domače in umetne obrti še kako prav prišel tistim kmetom, ki se bodo odločili za sodelovanje s Središčem. Ne nazadnje bo taka dejavnost tudi dobro dopolnilo kmečkemu turizmu.
Toliko o razvojnem programu. Najbolj zanimivo je seveda vprašanje, kaj je najprej treba storiti in čigav žep bo trpel.
Čigav žep bo trpel?
Prva naloga je informiranje delavcev Almire in tudi širše javnosti. Temu je skoraj v celoti posvečena ta številka glasila delovne organizacije.
Potem bo treba dobiti ponudbo od Narodne banke Slovenije, v katere lasti so Grimšice. Ta ponudba bo tudi osnova za izvedbo ankete, ki naj pokaže, kaj o vsem tem mislijo delavci. Predvidevamo, da bo Narodna banka odprodala Grimšice po knjižni ceni, ki je znatno nižja od dejanske, tržne cene. Plačilo naj bi bilo v obliki dolgoročnega kredita, prvo anuiteto pa naj bi plačali šele čez nekaj let.
Kot naslednji korak je na vrsti sklep samoupravnih organov in priprava elaborata. Za ponovno oživitev gradu bo banka odobrila srednjeročni kredit, tako, da prvi stroški okoli ustanavljanja Središča ne bodo prizadejali lastnih virov.
Središče bo delovalo v okviru TOZD Trgovina — Služba za marketing, ki bo prispevala tudi sredstva za začetek poslovanja. Dejavnost središča bo tržno usmerjena, svoj dohodek pa bo pridobivalo iz različnih virov.
Del tega prihodka bo iz udeležbe v prihodu Almire, v obsegu delovanja za potrebe Almire. Drugi vir prihodka bo prodaja izdelkov vzorčne in poskusne delavnice, nekaj pa bo tudi iztržka iz gostinske dejavnosti. Kak dinar se bo nakapljal od vstopnin za ogled poskusne in vzorčne delavnice, za razstave in prireditve in od najemnine za razstavne prostore. Nadaljnji vir dohodka bodo storitve s podro-
čja oblikovanja in marketinga. V Središču bodo tudi tečaji za priučitev ročnih in umetnih obrti. Denar pa bo pritekal tudi od kongresnega turizma.
Središče se bo razvijalo postopoma, v skladu z razvojem posameznih dejavnosti, sredstva pa se bodo črpala iz sredstev za vzdrževanje, kreditov in prispevkov sodelujočih.
Upravljanje in delovanje Središča bo vodila delovna skupnost TOZD Trgovina, znotraj njega pa bo delovala samoupravna skupina.
V pripravah za usposobitev Središča bodo izdelani podrobnejši programi delovanja, določena pa bo tudi razdelitev delovnih nalog in zadolžitev.
In zakaj ravno gradove?
Morda se kljub vsemu naštetemu nekateri še vedno sprašujejo, zakaj daje potrebno kupovati ravno gradove. Ob tem velja povedati, da je grad Grimšice ravno tako kulturno—zgodovinski spomenik, kot katerikoli drugi, in naša dolžnost je, da skrbimo za te pomnike preteklosti. Res pa je, da ni treba
iz vsakega kamna narediti muzej, ki ga ne bo nihče obiskoval.
Mnogo bolje, in nemara tudi bolj uspešno je, če vrnemo življenje med te stare zidove, če živimo z njimi. Le tako bo spomin nanje ostal svež in bodo imeli od teh spomenikov korist tudi tisti, ki bodo prišli za nami. Tako bogati pa tudi nismo, da bi lahko vedno gradili le novo!
B.
Največjo ceno na svetu ima svoboden in radoveden človeški duh.
STEINBECK
Se tako popolne lepote se navsezadnje nasitiš. Potrebujem takšnega in drugačnega kruha; raznovrstnost je moje geslo.
LA FONTAINE
Stare ženske ni. Vsaka, naj bo stara kolikorkoli, naj ljubi in če je dobra, daje moškemu občutek neskončnosti.
MICHELET
Kjer ni resnice ni veleči ne.
LESSING
Grad Grimšice
Počitnice na svojem
PRVO POLETJE V NAŠEM POČITNIŠKEM DOMU	V.,
Poletje in turistična sezona sta se že dokaj odmaknila, tako da tudi mi lahko ocenimo in številčno prikažemo prvo sezono v obnovljenem počitniškem domu.
Po dveh letih čakanja je spomladi dom doživljal temeljite spremembe, saj so ostale samo še zunanje stene. Do uradne otvoritve, 10. julija 1981 nam je uspelo urediti ves dom in del okolice, da je 13. julija 1981 lahko sprejel prve dopustnike.
Dom je posloval 7 tednov in je imel ves čas vse sobe zasedene. 33 postelj v domu nam v času kolektivnega dopusta ni zadoščalo, saj smo morali za 365 nočitev najti postelje pri zasebnikih v okolici.
V domu smo imeli 1540 nočitev, vseh nočitev skupaj pa je bilo 1905, oziroma 60 več kot lansko leto, ko smo letovali samo pri zasebnikih.
Prenovljena kuhinja je letos omogočila pravočasno in zadovoljivo pripravo obrokov, saj so jih morali že prvi teden pripraviti za 45 gostov. Gostje niso dali pomembnejših pripomb in pritožb. Nekaj nejasnosti je bilo pri delitvi polovičnih obrokov.
Starši včasih pozabljajo, da sprememba podnebja in morje zahtevata pri otrocih dodatne kalorije. Nekaterim so se jedilniki zdeli enolični. Če bo prihodnje leto založenost trgovin v Kraljevici zadovoljiva teh pripomb verjetno ne bo in bo
Na Zatmiku je bil 13. septembra Ovčarski dan. Tukaj objavljamo povzetek iz govora, ki gaje ob tej priliki imel dipl. ing. agr. Pavel Razinger.
Ovčarski dan je priča ponovnega oživljanja te zvrsti živinoreje, ki v svetu še vedno predstavlja najštevilnejšo vrsto domačih živali. Prav je, da ob tej priložnosti poudarimo pomen ovčereje, ki ima tudi na področju Kmetijske zadruge Bled dolgoletno tradicijo in naravne možnosti za obstoj in razvoj.
V bližnji preteklosti je bila ovčereja zanemarjena, danes pa ponovno spoznavamo njen pomen. Gorenjska, kot izrazito alpska dežela, ima veliko pašnikov, ki so primerni edino za
knjiga pritožb verjetno bolj prazna kot je bila letos.
Pred razpisom letovanja za prihodnje leto bomo morali določiti nekatere podrobnosti o prijavljanju, plačevanju in razporejanju po sobah. Prednost bodo imeli tisti delavci, ki letos niso letovali v Kraljevici ali pa so letovali izven kolektivnega dopusta.
Po v aprilu sprejetih prijavah bomo lahko točno določili kolektivne dopuste. Prav bi bilo, da med kolektivnim dopustom letovanja ne bi trajala več kot en teden in da bi takrat sprejemali v dom samo naše delavce in njihove družinske člane. Težiti moramo k temu, da bo dom čimbolj zaseden. Posloval naj bi od sredine junija do sredine septembra. Upam, da bomo dosegli najmanj 2500 nočitev.
Letos je še marsikdo letoval drugje, ker ni veijel, da bo dom pravočasno obnovljen in ker ni vedel kako so cene storitev od zadnje sezone narasle.
Spomladanska dela okoli doma bomo morali nadaljevati. Potrebno bo odstraniti ves odpadni material in tistega, ki je ostal pri gradnji. Pred letovanjem bo treba nekaj sob tudi prebeliti. Vsaka vaša pomoč za dokončno ureditev okolice in popestritev zabavnega življenja bo dobrodošla.
Razpis za prihodnje letovanje v Kraljevici bomo objavili v začetku aprila 1982.
BOJAN GORJUP
pašnjo ovac. Reja ovc je tem bolj gospodarna, čim dlje so ovce na paši, hkrati pa živali opravljajo naravi koristno delo. Ovca s pašo in objedanjem preprečuje zaraščanje številnih pobočij, obenem pa poživlja in izboljšuje rodovitnost na teh površinah.
Največji pomen ovčereje na našem področju je v prireji mesa, saj ima ovca pred govedom to prednost, da se hitreje množi in hitreje prirašča. Na našem področju redimo jezersko-sol-čavsko pasmo, ki ima zelo dobre lastnosti za prirejo mesa. Ovčerejcem se odpirajo še velike možnosti, saj povpraševanje po ovčjem mesu narašča.
Jezersko—solčavska pasma, ki je najprimernejša za naše podnebje, daje sicer le okoli dva kilograma srednje kakovostne volne na leto, kar predstavlja pri intenzivni usmeritvi okoli 10 odstotkov dohodka. V prizadevanju za preskrbo z domačimi surovinami pa je za tekstilno industrijo pomembna tudi ta volna. Predstavniki tekstilne industrije v naši občini so spoznali, da bodo s tesnim sodelovanjem in njihovo vključitvijo v prizadevanja ovčerejcev po večji in boljši proizvodnji koristili tudi sebi.
Ko govorimo o pomenu ovčereje, ne moremo mimo njenih zaslug, ki jih ima s proizvodnjo volne pri ohranjevanju kulturne dediščine. Številni volneni izdelki in običaji, ki so povezani s predenjem, so narodna vrednota, kije ne kaže opustiti in zanemariti. Če k temu dodamo še številne domače izdelke, potem moramo priznati, da je pomen ovčereje večji, kot mu to navadno priznavamo.
Ovčereja, kot posebna veja kmetijstva, je prav na našem področju izredno družbeno pomembna in bi morala kot taka uživati najširšo družbeno podporo in zaščito. Zato bi se moral sleherni ovčerejec zavedati, da je samo s skupnim delom možen napredek in da bodo samo skupni napori dali ustrezen rezultat. Ovca je sicer skromna domača žival, vendar pa ob intenzivni prehrani in negi bogato poplača vlaganja rejcev.
Ovčarski dan
Iz knjige vtisov
Domiselna razstava, edinstveno vkomponirana v čudit o, enkratno okolje, pusti v človeku res poln vtis in predstavo o tovarni, ki se vse pogosteje upravičeno pojavlja med prvimi na tem področju!
Vsa pohvala organizatorju razstave. Razstavljeni izdelki so čudoviti. Upamo, da bodo kmalu tudi v prodaji. Tovarni Almira in Sukno sta z nakupom graščine rešili spomenik dediščine iz davnine, ki naj bo ponos Bleda in njegovih prebivalcev.
Hvala!
Čestitam delovnemu kolektivu Almire za lepo pripravljeno razstavo, ki je lep prikaz estetskega nivoja vseh zaposlenih v tem kolektivu.
Želim, da bi bila ta razstava trajna in da bi s tem rešili propadanja Grimšice, ki predstavljajo del zgodovine našega bisera Bleda.
Udeležba na delovnih akcijah na gradu Grimšice
22.	9. 1981: Frane Grče, Slavko^ Matkovič, Jože Mrak, Dani Čop, Milka Prešeren, Mal-či Brence, Majda Žvegelj, Viktor Tratnik, Mili Černe.
23.	9. 1981: Jože Mrak, Slavko Matkovič, Marjeta Rozman, Meta Robič, Francka Lapuh, Francka Pretnar, Ani Kolman, Ivanka Suhodolnik, Meta Robič, Francka Lapuh, Francka Pretnar, Ani Kolman, Ivanka Suhadolnik,
24.	9. 1981: Barbara Rozman, Slavi Marčič, Marija Mihelčič, Dora Sodja, Tatjana Žvelc, Marjeta Skreblin, Marina Bačar, Tončka Kunšič, Frane Grče,
25.	9. 1981: Marija Bokalič, Zvonka Dobovišek, Zupanc Jana, Jana Pogačar, Angelca Rezar, Magda Zor, Jelka Jakopič, Marija Kozole.
29. 9. 1981: Lili Kozinc, Meta Robič, Frane Grče, Francka Pretnar, Vida Zupan, Zvone Kunšič, Francka Ličar.
5.	10. 1981: Frane Grče, Meta Robič, Marija Bokalič, Dragi Polovšnik, Mili Černe.
Obiski Grimšic po 18. uri na lastno odgovornost
Norec si, da verjameš tem
pravljicam. Udobno posteljo
potrebujem, pa tu mirno prespim vso noč.
20.00	.. .kar udobno sem se namestil.
.. .kakšen blažen mir.
20.10	...oh, saj ni nič, star les, stari zidovi, pa še veter.
.. . škriplje pa.. .
20.55 .. .saj nismo v Angliji! šššššššššššššš.... šššš.
.. .ah, bolje, da vstanem.
Netopirja sem se prestrašil
21.15 . . .Hm,... pa tista kača. . .
Neumnost. ..
.. .pa vendar, vsi ljudje govorijo.
Zakaj sem le bral tisto knjigo o parapsihologiji!
22.10	...Pravzaprav mi vsega tega ni bilo treba.
22.50 . . .Doma se odpravljajo spat.
23.00	.. .Tok!. . . Kaj je bilo to?
.. .Oh, vžigalnik mi je padel na tla.
23.30 .. .Je pa tako čudno vse skupaj.
šššššššššššššš . . . . šššššššš . . .
23.40 .. .Madonca, kaj niso napovedali lepega vremena!?
23.50 . . .Kaj šumi, za božjo voljo?
23.55 . . .Ploha, seveda ploha.
kkkkkkkkkako
ppppploha!?
24.00	. . .Dong, dong, dong, dong....
Sedaj je ura točno polnoč.
. . .Kaj je pa tole? !
Kdo si?
Si ti ON.... Neeeeeeeeeee.. . !
Zadnjega slovesa so se udeležile tri črne podgane, zakonski par nočnih metuljev in postaran netopir s sorodniki.
Čutiti je bilo posmeh. Dobri poznavalci Grimšic pač.
MARINA BAČAR
Kaj pravijo udeleženci
Mili Černe seje dvakrat udeležila delovne akcije na gradu Grimšice, v prvi in v zadnji rundi.
— Ko smo bili v Grimšicah prvič je bilo grozno. Vse polno je bilo navlake, tako da sploh ni bilo videti tal v prostorih. V stenah so bile velike luknje, ki so jih pri sondiranju naredili delavci Zavoda za spomeniško varstvo. Bilo je očitno, da prostorov ne bo mogoče urediti drugače, kot z delovno akcijo.
Odločili smo se, da bodo začeli najprej delavci Delovne skupnosti skupnih služb in TOZD Trgovina, potem naj bi pritegnili še druge. Pri nekaterih je bilo precej odpora, menda zavoljo slabe obveščenosti, vendar pa so se le dali prepričati, da so sodelovali.
Strahovi? To so bajke, jaz v to ne verjamem. Le udobno posteljo,potrebujem, pa tu mirno prespim noč.
Meta Robič se je delovne akcije udeležila trikrat. Takole pravi:
—	Dekleta smo se ukvarjala v glavnem s čiščenjem, dratira-njem parketa, čiščenjem stopnic^ opažev in podobnim.
Čudno se mi zdi, da je bilo tako malo mladincev. Najbrž zato, ker ima vsak dosti svojih obveznosti. Ostali člani kolektiva pa so prav radi pomagali. Imeli smo tudi organizirano kosilo.
Pa strahovi?
-	Pravili so, da so na podstrešju našli nekakšne okostnjake, vendar nisva s kolegico nič videli, ko sva šli pogledat.
Od vlakna do oblačila -Grimšice 1981
Glasilo izdaja organizacija združenega dela ALMIRA,alpska modna industrija Radovljica. Glavni in odgovorni urednik Borut Grče, uredniški odbor: Marina Bučar, Malči Brence, Nada Carl, Maruša Crnilec, Frane Grče, Katja Kos, Lili Kozinc, Cveta Ipavec, Marjeta Rozman, Lavra Sosolič, Aleš Šmit, Martina Tavčar in Alma Zupan.