350
—b—: Slepemu dekletu.
Na postelji ubožni je mutasti bolnik — S popotnico približa se mu izpovednik.
„Oj, oča moj čestiti, poslušajte me zdaj ! . . ." Cuj! govori li mutec ? . . . godi se čudo — kaj! Ni bil li v samostanu nad sedem dolgih let? I zdaj zna govoriti, kar mogel ni popred!
S počasno govorico si olajšuje vest,
O dneh življenja burnih, — oj, dolga je povest!
Povest o škofu svetem, Stanislav mu ime,
Ki z mečem on je nekdaj pi-ebodel mu srce . . .
In ko je na Osojah napočil tretji zor, Mrtvaške pesni v cerkvi menihov pel je zbor, Na sredi cerkve v krsti je hlapec nemi spal, Za njega v plašči črnem opat je mašo bral;
Pel mašo oča Tenho in molil je tako:
„Naj pride njega duša, o Bog, tja gor v nebo!
Glej, delal je pokoro naš nemi samotar,
Naš Boleslav kralj poljski, — zavreči ga nikar!'
Gorazd.
Slepemu dekletu,
'zpomladi cvet ne klije ti, Ne diči v zorni te mladosti In tudi solnčni žar v svetlosti, Dekle mlado, ne sije ti! Le črna noč, le mrak noči Pokriva ti lepe oči.
Veselja ubožica ne znaš In tudi ne doslej trpljenja, Saj malo, malo le življenja, Dekletce, za seboj imaš. A sam Bog ve, a sam Bog ve Kaj čas prikriva še za te!
Pred sabo gledaš tu srpo. Po drevji ptiči žvrgole ti, In v miru in v samoti sveti Odmeva pesen jim lepo . . . Ti smeješ se sladko, dekle, In živo bolj oko ti zre?
O, morda v duhu vender le Dvigujejo lepo se slike Svetlobe polne, polne dike, In živo pred teboj stoje . . . Le sanjaj, sanjaj v zlati maj, Le milo se, sladko smehljaj!
V nebesih gori vlada Bog In nate zre skrbno in milo — O naj z neskončno svojo silo Varuje jada te, nadlog, Ki brez vodnika tu stojiš, Postavljena v življenja piš!
-b-,