mela v pozorišče in se ni zganila. Smeh je ležal sredi prostora ko morje in rastel ob kriku tragedije, Ponos na obrazu starke na moji levi je bil kakor v kamen vklesan,
Kakšno bogastvo je ena sama drama! Ena sama tragedija, ta hiša, ena sama beseda, ki pade s pozorišča, ena sama kretnja umetnika! Kaj je vzbudilo temu ljudstvu ponos in smeh, ta smeh bogatina? Kako so smeli ti obrazi, kako ponosni! Kakšna silna moč je v teh ljudeh! Da, to je narodova moč, sila plemena, ki se ne da premagati ne z vojno, ne z denarjem, ki je večna in bo rezala tisočletja. Eden je bil, ki jo je ustvaril, morda dvojica , , . trojica , , . ki so spoznali, da število ne more biti ne tragika, ne moč, ampak tvar za duha in delo.  Narod je dobil smeh na ustnice, on je večen!
Kako otožno in plaho, očitajoče je zvenel Rozin glas: »Pri nas doma ni tako lepo!«
Zdaj so počivale njene roke na kolenih, suhi prsti, debeli v členkih, so bili za spoznanje skrčeni, žile na vratu napete, oči razprte . , .
Zganil sem se in spustil glavo globoko na prsi, Kako naj pojmim vse to? Ponos ljudi okrog mene, smeh ko morje, ki je večno. Roža pred menoj se ziblje, njeni nihljaji mi razodevajo nekaj, kar komaj slutim. Razumem komaj deklico, ki sedi na četrti galeriji morda z istimi čuvstvi ko jaz in se ne zgane v svojem zamaknjenju.
V mojem žepu je zašumel papir, ki me je s trdim, gospodovalnim glasom klical v domovino. Čuvstvo ubožnosti je potrkalo na mojo dušo, V omotici bi te bil skoraj zatajil, ti moj, ki te ne imenujem. Kako opojno močni so bili valovi okrog mene!   Kako lepo je imeti smeh in ponos!
Glej enega izmed teh, kako boči prsi, kako mirno gleda v svet! Ko umrje glavni junak, reče: Pravico imam do življenja! V tej smrti glavnega junaka je moja pravica, v vsem, v besedah, v umetniku, ki jih je govoril, v prostoru, v katerem so bile govorjene. Kako je to nerazumljivo! Ne, jasno je!
Nekaj čudovitega je palo na moje oči. Zdelo se mi je, da se je scena izpremenila, S pozorišča so prihajale besede v jeziku, ki mi je tako znan, besede, ki so zdavnaj zapisane in pozabljene, omalovaževane, in besede, ki so spočete v srcu in še niso našle poti na dan. Okrog mene šumi ljudstvo s komaj spočetim smehom in čisto mladim ponosom. Roža pred menoj je lepša, deklica na moji desni je še bolj zamišljena; bogve od kje z dežele se je pripeljala. Ni parfuma, ne svile, S par groši je stopil v tisti prostor, Lačen je in mrazi ga, noge ga bolijo od stoje. Zdaj žvižga, ko je stopil na cesto. Vsi so ta večer spoznali, da so močni in da jih radi tistega prostora, kretenj in gorečih besed ne more in ne sme prezreti nihče. Kakšna moč! Ne moč enega človeka, ampak moč enega plemena,
»Pri nas doma ni tako lepo!«
O ti uboga Roži, hči predmestja, kako si bogata! Kadar si prihraniš goldinar, prideš zopet. Ne morem, da bi se ne nagnil do tebe in ne občudoval tvojega plahega obraza, ki se že sveti od ponosa, saj je vse to tudi tvoje, Roži! Jaz sem se samo prikradel, da spoznam vse, od samega velikega hrepenenja in ljubezni sem se prikradel. Dati bi hotel mojemu narodu moči, smeha in ponosa, ko nima ničesar ali zapravlja, kar ima. Moj narod je bolj ubog kot ti, Roži, ko nima prostora, kjer bi se le za trenutek odpočilo njegovo srce.
Pogledala me je. Njene oči so bile pijane veselja, Njen pogled je bil pomilovalen. Papir v mojem žepu je zašumel in me klical v tistem trenutku, ko je padel glavni junak, ko ni nihče dihal v ogromnem nemem smehu moči, ki je plala ob stenah do reliefnega stropa. Junak se je dvignil še enkrat in se oprl na roko:
»Solnce , . . solnce pride!   Noč je dolga , - ,«
Adijo, Roži! Jaz se odpeljem še nocoj. Pridem pa zopet na četrto galerijo; takrat me tvoje oči ne bodo spoznale več. Ali bom, meniš, jecljal še vedno: Pri nas doma ni tako lepo? — Adijo, Roži!
39