Vedno je na potezi človek
Kmalu bo Novo leto, ko si bomo stisnili roke in si zaželeli obilo sreče. Vsak človek želi biti srefcen, po sreči hrepenijo naša srca. Vse življenje smo iskalci sreče. Kako bi se razveselili človeka, če bi nam dal srečo za vse življenje, pa to ni možno. Srečo si mora-mo služiti s svojim poštenim, delavnim, ple-menitim življenjem. Sreča je dar, ki ga dobi človek, če izpolni svoje življenjsko poslan-stvo, če zna prav živeti. Hvaležni smo vsako-mur, ki nam je pomagal k lepemu in pleme-nitemu življenju, čigar sad je srečno srce.
Nihče ni bolje poznal človeka kakor Jezus Kristus, tudi nihfce ni ljubil bolj človeka kakor on. Jezus je dobro vedel, kje je sreča »doma-. Ta ni v bogastvu, ne v slavi, ne v znanju, čeprav ima tudi to svoje mesto na dnu lestvice vrednot našega življenja. On je vse živijenje oznanjal, učil in s svojim živ-ljenjem potrjeval, da je sreča v srcu ljudi, ki se trudijo, da bi bili dobri. Njegovo zlato pravilo je bilo: »Kar hočeš, da bi ljudje tebi storili, stori ti njim, kar nočeš, da bi ljudje tebi naredili, ne stori ti njim«!
Naša spoznanja so tolikokrat omejena. Vse življenje smo potrebni izpopolnitve, ob-navljanja. Neprestano se moramo učiti. Tu-di pot do sreče je potrebna učenja, truda, izpopolnitve. Različni ljudje nas vodijo v svojo šolo. Tudi Jezus vabi vse ljudi v svo-jo šolo sreče življenja. Zapustil nam je svoj zgled in svoj nauk. ki je ohranjen v evangeli-ju, v knjigi nad knjigami, v svetem pismu. Njegova beseda je enkratna, to je beseda prijatelja, ki razume vsakega človeka, niko-gar ne sili, vsakogar vabi, spodbuja in tnu kaže idealno pot življenja. Njegova beseda je življenjska, saj prihaja od Boga, ki je živ-ljenje. Kdor ji prisluhne, spoznava toliko vrednot življenja, brez katerih ni sreče ne v srcu, ne na svetu. Modrost Jezusa ni samo teorija, marveč živa praksa, najprej njega samega in v zgodovini krščanstva toliko lju-di, ki so dosegli zavidljivo raven plemenito-sti, miru, svobode, dobrote, iskrenosti, od-puščanja, požrtvovalnosti.
Čimbolj se človek poglablja v modrost Je-zusa Kristusa, tembolj spoznava, kako je njegova beseda zares za človeka. Vse to, kar on uči, potrebuje človeška narava. Življenje po njegovem nauku človeka dviga, raste v dobrem in tako postaja srečen. Ob takšni rasti pa se ustvarja nova družba ljudi, sple-tajo se nove vezi prijateljstva, zaupanja, mi-ru, solidarnosti. Jezusova beseda razvija v človeku tista bogastva, ki človeka najbolj delajo človeka.
Evangelij je beseda veselja in svobode.
Jezus z vrednotami stopa pred nas. Kdor sprejme prave vrednote življenja je gotovo vesel človek. Prav veselje pa je sad sreče srca. Njegova svoboda je popolna. Nihče ni prisiljen. Vedno je na potezi človek. Jezus vedno nagovarja, pokaže bogastvo, ki ga po-nuja, ta gradi osebnost, nato pa stoji ob nas in čaka, kaj botno naredili. Njegova modrost je čisto človeška, pa je vendar božja, toliko-krat moremo reči, tako si samo ti mogel povedati.
Evangelij je vedno živ, svež, moderen, raz-umljiv vsakomur. More ga brati človek z vi-soko izobrazbo, razumljiv je tudi najbolj preprosterau. Vsakogar nagovarja in vsako-mur prinaša sporočilo za pravo pot življe-nja. Evangelij ni modrost za razum, čeprav razum dopolnjuje, ni sladkost za čustva sr-ca, čeprav ta tolikokrat razneži in oplemeni-ti. Evangelij je modrost za življenje, takšno življenje, da more biti človek zares srečen. Kdor ga pozna in se trudi po njem živeti, ta spozna, da je biti kristjan zares lepo, ta ve, kje je sreča doma, kaj je sreča.
V zadnjem času veliko govorimo o vzgoji. Tudi Naša skupnost hoče s članki o verski vzgoji odpirati vprašanja, razkrivati boga-stva, pomagati iskati in odpirati možnost novega oblikovanja. Vsaka verska vzgoja, pa naj bo ta doma, v Cerkvi ali v bodočnosti v šoli, bo morala temeljiti vedno na evange-liju. Prepričan sem, da se nihče ne bo sramo-val življenja, ki ga bo postavil na temelje Jezusovih vrednot. Tudi ne bodo ljudje manj srečni, če bodo spoznali in skušali tudi živeti po modrosti življenja, ki nam jo po-darja Jezus Kristus božji Sin.
Človek je vedno hotel biti srečen. Nikdar človeka ne osreči samo zunanji svet, vedno mora imeti urejen tudi notranji svet. In prav ta svet gradi evangelij. Brez tega sveta ni prave sreče, kar tolikokrat okušamo in ugotavljamo. Staro načelo je bilo, kar je dobro sprejmi. Evangelij, to je veselo sporo-čilo o srečnem življenju, je bogastvo nad bogastvi. Kdor more to uvideti, bo to boga-stvo cenil, če že sprejeti ne bo mogel. Janez Pavel II, veliki papež sedanjega časa, je ob izvolitvi za prvaka Cerkve vsemu svetu iz srca rekel: NE BOJTE SE KRISTUSA! To moremo reči vsi kristjani, Jezusova beseda je najboljša pot do sreče srca. Če kdo ne verjame, naj jo začne prebirati, po njej zares živeti in spoznal bo on in mi ob njem, da je to res.
JOŽE KASTELIC dekan