168 j kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 27 1979 O ODMEVU KARBONARSKIH VSTAJ V ITALIJI IN ZAPRTIH ITALIJANIH NA LJUBLJANSKEM GRADU (1820—1825) peter vodopivec Zmagovalci nad Napoleonom, ki so v letili ] 814/15 »preurejali« in »načrtovali« evropski zemljevid, so italijanskim pokrajinam namenili podobno usodo kot drugim evropskim deželam, ki jih je zajela restavracija. Na italijanske pre- stole so se vrnili konservativni princi, ki so poiz- kušali — v skladu s predstavami t. i. »Svete ali- anse« — omejiti posledice večletne francoske pri- sotnosti. V večini italijanskih držav' je bil ob- novljen absolutizem in v notranjepolitičnem živ- ljenju sta zavladali cenzura in policija. Kljub te- mu vrnitev povsem nazaj — v »l'Ancien Regime« — tudi v Italiji ni bila več mogoča: Italija je sicer ostala razbita v več držav (po Muratovem padcu vsega skupaj devet), kar je oviralo gospodarsko in politično povezovanje, toda mnoge pridobitve francoske okupacije so ostale v veljavi in obnovi- tev absolutizma je lahko le upočasnila gospodar- sko in družbeno spreminjanje, ki so ga vzpodbu- dile in pospešile francoske reforme, ni ga pa mo- gla več zaustaviti. Nostalgični spomin na antično »veliko Italijo«, ki je začel — čeprav v ozkem krogu izobražencev in prebujajočega se meščanstva — oživljati v dru- gi polovici 18. stoletja, je pod vplivom francoske revolucije in politike francoskih okupacijskih ob- lasti preraščal v odkrito nacionalno čustvo. Če je večini prebivalstva, naveličanega bojevanja in vojnih pohodov, pomenil preobrat v letih 1814/15 predvsem vrnitev v običajni življenjski tek (v imenu te večine naj bi zapisal d'Azeglio: »Re- stavracija je bila vrnitev k življenju, k počitku in sreči«), je bil za tanko plast meščanstva in izobraženstva, v kateri se je že oglašala nacional- na zavest, hudo razočaranje. Razdeljena in malo- dušna Italija se je leta 1815 zdela pesniku Ugu Foscolu »kot truplo« in Leopardi je tri leta ka- sneje opeval njeno žalostno usodo v melanholič- nih verzih, v katerih je primerjal njeno nekdanjo veličino z njeno ponapoleonsko podobo. Leta 1815 je hkrati doživel svoj prvi veliki uspeh Silvio Pellico. »Per chi di stragi si machio il mio bran- do? Per lo straniero. E non ho patria forse, cui sacro sia de'cittadini il sangue? Per te, per te, che cittadini hai prodi, Italia mia, combattero, se otraggio, ti mi movera l'invidia...« je pel v svoji »Francesci da Rimini«, ki jo je ob uprizo- ritvi v Milanu občinstvo navdušeno pozdravilo.^ Z ustanovitvijo lombardsko-beneškega kralje- stva in z vojsko v Piacenzi in Ferrari je Avstrija utrdila svojo oblast v severni Italiji in nadzirala najpomembnejši del doline reke Pad. Avstrijski plemiči so vladali v Parmi, Modeni in Toskani. Habsburška monarhija je tako dejansko obvla- dovala ves apeninski polotok, saj je bila neodvis- nost Bourbonov v ti. »kraljestvu dveh Sicilija, sa vojske dinastije v sardinskem kraljestvu in pa- peške oblasti v papeški državi prav tako le na- videzna in odvisna od dobre volje dunajskega dvora. Podobno kot drugod v monarhiji se je tudi av- strijska oblast v Lombardiji in Benečiji opirala na policijo in cenzuro. »Vse, kar bi lahko zade- valo interese njegovega kraljevega in cesarskega veličanstva, državno upravo in državno enotnost, spada v posebno pristojnost generalnega policij- skega direktorja in tajne policije,« je ugotovlje- no v zaupnih navodilih avstrijski policiji v Be- netkah.3 Vlada je sicer poizkušala sprva pridobiti javno mnenje in konservativni del italijanskega izobraženstva in se v svoji kulturni politiki po- staviti na nekoliko prožnejše stališče. Ko so se njena pričakovanja izkazala kot neupravičena, je zaostrila politični pritisk. Stendhalu, ki je leta 1816 obiskal Italijo, se je zdel tedanji Milano središče italijanskega intelektualnega življenja. »Vse se je spremenilo po letu 1820«, je zapisal deset let kasneje. »Neke vrste teror vlada v Mi- lanu. To deželo obravnavajo kot kolonijo, v kate- ri se boje upora«.* Toda Metternich se je povsem dobro zavedal, da glavni nasprotnik avstrijske politike v Italiji niso različni kulturni ustvarjalci, ki tako ali dru- gače opisujejo njeno tragično usodo, temveč zla- sti tajne organizacije, ki so kljub policijskemu pritisku po letu 1815 obnovile in razširile svojo dejavnost.5 Med tajnimi družbami, ki so se posto- poma množile po vsem apeninskem polotoku, so najpomembnejši in najbolj znani karbonarji. V svoji organizaciji so se zgledovali po prostozidar- jih, čeprav so ohranili mnoge krščanske simbole, svoj besednjak pa so si »izposodili« pri drvarjih in oglarjih (od tod tudi njihovo ime), ki so na jugu Italije podobno, kot drugod v zahodnoevropskem svetu ostajali »obrobna družbena skupina«." O začetkih karbonskega gibanja srečamo v litera- turi različna mnenja, vendar danes v glavnem prevladuje prepričanje, da so prve karbonske skupine nastale v letih 1808-11 v Neaplju v od- poru proti francoski oblasti in po zgledu fran- coskih »charbonniers«, z namenom, da deželi vr- ne j g neodvisnost. Kasneje so se karbonarji obrnili zoper Bourbone in se tudi v času restavracije za- vzemali za neodvisno in tesneje povezano (celo združeno) Italijo. Jedro gibanja so sestavljali srednji zemljiški lastniki, meščani in izobraženci, ki so težili k ustavnemu parlamentarizmu, zago- varjali francoske upravne reforme in vztrajali pri zahtevi po odpravi ostankov fevdalizma in merkantilističnega gospodarstva. V splošnem so se v gibanju, ki ni imelo enotnega vodstva in središča, prepletale različne težnje, neredko od- visne od lokalnih in regionalnih razmer, in ga je kot celoto družil predvsem patriotizem z zahtevo po neodvisnosti in liberalne j ši politični ureditvi.' Karbonarsko gibanje se je iz Neaplja razširilo v srednjo in severno Italijo in leta 1818 je bene- ška policija prvič odkrila karbonarje tudi na avstrijskem ozemlju. Osumljenci so v glavnem prihajali z območja Polesine, kamor naj bi pro- kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 27 1979 169 i drle ideje ob posredovanju in pobudi karbonar- jev iz Ferrare." Kljub temeljiti preiskavi pa po- sebni preiskovalni komisiji, ki je zasliševala osumljence, ni uspelo dokazati njihove prevrat- niške protiavstrijske dejavnosti. Po mnenju pre- iskovalcev (med katerimi je imel glavno besedo znani preiskovalni sodnik Antonio Salvotti — os- rednja osebnost med avstrijskimi uradniki, za- dolženimi za preganjanje tajnih organizacij v Lombardiji - Benečiji) so karbonarji v Polesine ostali pri začetnem dogovarjanju in iskanju so- mišljenikov in bi bilo pri presojanju njihove kriv- de mogoče upoštevati nekatere olajševalne oko- liščine; ne nazadnje naj bi navdušenje nad kar- bonarskimi idejami ob koncu leta 1818, ko je vso zadevo odkrila policija, že usihalo.' Toda leta 1820 so izbruhnili nemiri v Neaplju in upor, ki so ga vodili karbonarji, je prisilil kra- lja Ferdinanda, da je obnovil ustavo (po zgledu španske ustave iz leta 1812). Sledila je revolucija v Piemontu. Kot je znano, je Avstrija na kon- gresu »Svete alianse« v Ljubljani izposlovala vo- jaško intervencijo v kraljestvu »dveh Sicilij« in nato z vojsko zasedla tudi Piémont. Hkrati so av- strijske oblasti močno zaostrile policijski nadzor in politični pritisk: s posebnim odlokom je bila za- grožena smrtna kazen že za pripadnost tajnim organizacijam, medtem ko je bil za prikrivanje pripadnikov tajnih združenj predviden zapor. Sodni senat v Veroni se je postavil tudi na stali- šče, da veljajo avstrijski zakonski predpisi med drugim za tuje državljane — pripadnike tajnih družb, ki jih policija zaloti na avstrijskih tleh in jim morajo torej v skladu z njimi soditi avstrij- ska sodišča.!" Karbonarji iz Polesine zdaj niso mogli več pričakovati le simboličnih kazni. Po- sebno sodišče v Benetkah je 18. maja 1821 tri- najstim obtožencem izreklo smrtno obsodbo." V naslednjih letih so v lombardsko-beneškem kraljestvu sledili novi procesi. Februarja 1822 je tako posebno sodišče v Veroni zaradi pripad- nosti karbonarstvu obsodilo na smrt glasbenika Pera Maroncellija, pesnika Silvia Pellica in igral- ca Angela Canove, soobtožena Ressi j a in Rezio pa na dosmrtni zapor. V istem času, ko je pote- kal proces v Veroni, je policija v Lombardiji od- krila zaroto ti. »družbe federatov« (Societa dei Federati), ki je bila v stikih s »federati« v Pie- montu. Osrednja osebnost gibanja je bil grof Fe- derico Gonfalonieri, ki je bil ob koncu leta 1823 s petnajstimi somišljeniki obsojen na smrt pred sodiščem v Milanu. V posebnem procesu je bilo leta 1824 obsojenih še štirinajst »federatov« iz Brescie (tokrat je sodišče kar trinajstim izreklo smrtno obsodbo). Kot je znano, je cesar s pomilostitvenimi odloki vse smrtne obsodbe spremenil v krajše in daljše zaporne kazni. Obsojenci na več kot deset let ječe so kazen prestajali v zaporih v Spielbergu pri Brnu, ki so s Pellicovimi »Mojimi ječali« že v prvi polovici 19. stoletja zasloveli po vsem zahod- nem svetu in postali simbol političnega preganja- nja v habsburški monarhiji. Enaindvajset obso- jencev, ki so bili obsojeni na krajše zaporne kazni (do deset let), pa je prestajalo kazen na ljubljan- J skem gradu. Î I Ko je prišlo v začetku dvajsetih let do ne- mirov in vstaj v Italiji, so avstrijske oblasti v monarhiji pozvale k budnosti in poizkušale z različnimi ukrepi preprečiti širjenje prevrat- nih idej v njeno notranjost. Hkrati si je vlada prizadevala sama usmerjati pretok informacij in avstrijsko časopisje je v skladu z njenimi navodili in ob budnem očesu cenzorjev obšir- no poročalo o dogodkih na apeninskem polo- toku. Sredi leta 1820 je tako začela seznanjati svoje bralce o političnem razvoju v Italiji tudi iljaibacher Zeitung«. Predmarčna »Laibacher Zeitung« je bila list manjšega formata in je poleg uradnih in lokalnih obvestil prinašala predvsem še različne krajše in po drugih av- strijskih časnikih povzete novice iz Avstrije in tujine. Pozornost, s katero je v letih 1820-22 spremljala dogajanje v Italiji, se zdi zato tem očitnejša: poročila — najprej o nemirih in vsta- ji v Neaplju in odmevu neapeljske vstaje v os- talih italijanskih državah, nato pa zlasti o po- litiki »Svete alianse«, njenih kongresih v Opa- vi in v Ljubljani in avstrijski vojaški interven- ciji v Italiji —¦ so dobesedno zapolnila skromne strani ljubljanskega uradnega časnika, name- njene političnim dogodkom. Tudi ta poročila so bila večinoma prevzeta iz »Wiener Zeitung« in drugih večjih avstrijskih časnikov, toda bralcu so — čeprav zdaj z večjo, zdaj z manjšo zamudo — posredovala razmeroma izčrpno sliko o poteku dogodkov.*' Obsežno poročanje o nemirih in vstajah v Italiji je imelo seveda povsem določen namen: revolucionarno nezadovoljstvo naj bi pred- stavilo v kar se da slabi luči in pokazalo, da upornost in svobodomiselna gesla neizogibno vodijo k neredu, nezakonitosti in nenadzoro- vanem nasilju. Zlasti poročila iz Neaplja in Palerma zia to obširno govore o prelivanju krvi, o ropanju in divjanju »drhali« (Pöbel). Kot glavne pobudnike nemira predstavljajo kar- bonarje, pri čemer poizkušajo na različne na- čine zmanjšati pomen karbonarskega gibanja: tako naglašajo omenjeno odmevnost karbo- narskih idej, pišejo o neizobraženosti, celo ne- pismenosti karbonarskih voditeljev (general Pepe!) in ugotavljajo, da jim sledijo predvsem brezdelneži in postopači, skratka: mestna rev- ščina. Podobno naj bi med prebivalstvom v omenjeni meri odmevala tudi proglasitev usta- ve: »Vnema in navdušenje za novi red stvari sta zdaj omejena na klube (clubbs), med kate- rimi je posebno glasen klub » Vendita della pace«, je avgusta 1820 poročala »Laibacher Zeitung« »V ostalem se nihče več ne zmeni za 170' kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 27 1979 ustavo in med ljudstvom sploh ni več slišati o njej .. Toda s širjenjem nemira in posebno po otvo- ritvi neapeljskega parlamenta revolucija na jugu Italije tudi za avstrijsko časopisje ni mogla ostati več le izbruh omejenega kroga nezadovoljnežev. Vesti o obsegu nemira so po- stajale vse bolj nasprotujoče: glavni pobudnik vstaje so za poročevalce sicer ostali karbo- narji, vseeno pa je bilo iz pisanja hkrati raz- vidno, da je krog »revolucionarjev« precej širši in imajo »revolucionarne zahteve« obsež- no socialno zaledje. Revolucija v kraljestvu »dveh Sicilij« naj bi začela razkrivati svojo pravo naravo: v obsežnih člankih, ki so opiso- vali nasilje, krvoprelitje in strah miroljub- nega meščanstva, so se pojavile vzporednice med dogodki na italijanskem jugu in franco- sko revolucijo. Novembra 1820 je tako ugotav- ljala tudi »Laibacher Zeitung«, da »neapelj- ski parlament in tamkajšnji revolucionarji zvesto stopajo po stopinjah svojih vzornikov iz strahotnega revolucionarnega obdobja Francije«.'' Ko je prišlo spomladi leta 1821 do avstrijske intervencije v Italiji, so tako avstrijski čas- niki našli več kot dovolj razlogov in opravičil za poseg avstrijske vojske. Avstrijsko časopis- je je podrobno poročalo o napredovanju av- strijske soldateske, pisalo o tem, da prinaša avstrijska vojska v Kraljestvo dveh Sicilij red in mir in omenjalo zadovoljstvo v mestih in na podeželju ob prihodu avstrijskih čet. Bi- lanca revolucije (kot pač revolucij sploh) naj bi bila po poročilih v »Laibacher Zeitung« kar najbolj klavrna: nemir in nered naj bi pove- čala revščino in »obogatila« jug Italije z no- vimi brezdomci in berači.'^ »Avantura« neza- dovoljnežev v Neaplju, Palermu in ostali Ita- liji (zlasti Piemontu) naj bi služila v opomin in svarilo. Kljub takšni — za čas in prostor — razum- ljivi tendencioznosti pa je bila v »Laibacher Zeitung« objavljena informacija o revolucio- narnem vrenju v Italiji v začetku dvajsetih let 19. stoletja presenetljivo podrobna. Iz pisanja je bilo dovolj jasno razvidno, da je poglavitni cilj »revolucionarjev« ustavno-parlamentarna ureditev in vzporedna poročila iz Španije so razkrivala, da gre za gibanje širših razsežno- sti, ki ni omejeno na Apeninski polotok. »Lai- bacher Zeitung« je hkrati že 28. julija 1820 sporočila, da je kralj Ferdinand »iz še ne po- vsem pojasnjenih razlogov obljubil ustavo«," kar je pomenilo, da gibanje za ustavo ni več ilegalno in so zahteve po ustavi naletele na vladarjevo privolitev. Poročila so nadalje go- vorila o vzklikanju svobodi in neodvisnosti in omenjala, da so revolucionarna gesla sprejeli tudi vojaki in nekateri predstavniki plemstva. 5. septembra 1820 je »Laibacher Zeitung« po- svetila obsežen članek prazniku svete Roza- lije v Palermu, ki se je spremenil v množično demonstracijo, v kateri so sodelovali tudi predstavniki vojske; demonstranti tokrat niso vzklikali le svobodi, ustavi in sveti Rozaliji, temveč tudi Robespierru, kar je močno od- mevalo v tedanjem javnem mnenju.'* Pozor- nejši bralec si je torej lahko iz poročil, ki jih je prinašala »Laibacher Zeitung«, ustvaril o ne- miru v Italiji, težnjah italijanskih »revolucio- narjev« in karbonarskih načrtih tudi precej drugačno, manj enostransko podobo, kot jo je poizkušala posredovati uradna Avstrija. Sredi septembra 1820 je »Laibacher Zei- tung« nato končno sporočila, da so poizkušali karbonarji tudi v »cesarsko-kraljevih deželah pridobiti svoje preroke«.'' Poročilo je povze- malo razglas beneških gubernijskih oblasti, ki ga je po beneškem uradnem listu prevzela »Wiener Zeitung«; naglašalo je, da je preiska- va razkrila »nevarne in kaznive nazore (kar- bonarske) sekte«, ki pa niso bili v celoti znani vsem njenim članom. Na izrecni cesarjev ukaz in podložnikom v svarilo zato oblasti javno oz- nanjajo, da je poglavitni cilj »združenja kar- bonarjev« ... »prevrat in uničenje vlad«. Po- ročilo ni omenjalo imen in števila zajetih osumljencev, temveč je v skladu s svojim zna- čajem opozarjalo predvsem na sankcije, ki jih je določal avstrijski kazenski zakonik za pod- talno protidržavno dejavnost, pripadnost taj- nim združenjem in simpatiziranje z njimi. Po avstrijski vojaški intervenciji in porazu »revolucij« v Italiji je začela postopoma usi- hati pozornost avstrijskega časopisja za raz- mere na Apeninskem polotoku. Toda vlada je še nadalje pozivala k budnosti in poizkušala monarhijo z novimi ukrepi obvarovati pred eventualnim vplivom karbonarskih idej. V pi- smu, ki ga je septembra 1821 poslal ljubljan- skemu guvernerju Sweerts-Sporku, je avstrij- ski policijski ravnatelj Sedlnitzky omenjal ce- sarjevo zaskrbljenost zaradi »revolucionarnih dogodkov, ki smo jim bili priča v zadnjem ča- su« in poročal o posebnem cesarjevem ukazu v zvezi s preganjanjem tajnih združenj. Nagla- šal je, da morajo biti gubernialne oblasti po- zorne na vsako obliko tajnega združevanja in protidržavne dejavnosti in o vsakem odkritju takoj poročati osrednjemu policijskemu rav- nateljstvu na Dunaju.^" Hkrati je jeseni leta 1821 poslal ljubljanskemu prezidiju obširen seznam karbonarjev in privržencev liberalnih političnih reform, ki so po porazu neapeljske vstaje — v strahu pred reakcijo — zapustili kraljestvo dveh Sicilij. Begunci so se sicer v kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 27 1979 171 Dvojezična okrožnica Ijutljanskega gubernija o združenju karbonarjev z dne 24. novembra 1821 172 I kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 27 1979 glavnem usmerili v Španijo, Francijo in neka- tere italijanske države, toda po mnenju av- strijske policije bi se lahko nekateri med njimi poizkušali umakniti tudi na avstrijsko ozem- lje, kar maj bi zlasti oblastem v obmejnih po- krajinah narekovalo posebno pazljivost.^' Za dunajske oblasti pa opozorila guberni- jem sama zase še niso zadostovala: oktobra 1821 je kancler grof Saurau pozval ljubljanski prezidij, naj se z dvojezično nemško-sloven- sko okrožnico obrne na prebivalstvo.^^ Bese- dilo okrožnice, ki so ga poslali z Dunaja, je tako kot že omenjeni razglas beneških guber- nijskih oblasti leta 1820 omenjalo protidržav- ni značaj karbonarskega gibanja in opozarjalo na predvidene kazni za prikrivanje karbonar- jev in pripadnost karbonarskemu združenju.^* V Ljubljani so ga prevedli v slovenščino in ga nato v dvojezični obliki natisnili v kar dva tisoč izvodih.2* Okrožnico so poslali vsem kre-- sijskim uradom in »ordinarijatom«: odločitev o tem, ali naj — glede na nepismenost pre- bivalstva — okrožnico preberejo tudi duhov- niki s prižnic, ali naj se razglasitev zgodi na »običajen način« (prek kresijskih uradov), je grof Saurau prepustil ljubljanskemu guver- nerju, vendar obenem naglasil, da bi ustrezalo cesarjevi želji, če bi bilo prebivalstvo tudi prek duhovnikov obveščeno o »njegovi očetovski skrbi« in splošni škodljivosti karbonarskih na- zorov.^* Za dosledno izpeljavo naloge naj bi bili osebno odgovorni kresijski glavarji, ki bi morali o načinu in poteku objave okrožnice poročati guvernerju. V začetku leta 1822 so nato na poseben cesarjev ukaz v monarhiji razglasili tudi papeško bulo o izobčenju kar- bonarjev iz katoliške cerkve. V skladu z na- vodili z Dunaja so tudi to bulo v Ljubljani prevedli v slovenščino in jo z imprimaturjem ljubljanskega in celovškega škofa razposlali po obeh škofijah.-' Ko so prve, v Benetkah obsojene simpati- zerje in pripadnike karbonarskega gibanja pripeljali na ljubljanski grad, torej s »prevrat- niškim« značajem karbonarskih načrtov ni bil seznanjen le ozek krog meščanstva, ki je pre- biralo »Laibacher Zeitung«, temveč tudi širši krog slovensko govorečega prebivalstva, ki sta ga dosegla gubernialni razglas in papeška bula. Kakšne predstave sta pobudili obe okrožnici, je seveda mogoče le ugibati: guber- nialni razglas je npr. omenjal »shkodlive vu- ke ... drushbe imenovane Karbornari, ktira je nekje na Lashkim svojo spako pozhenjala« in naglašal, da so »gotovi nagibi karbonarske drushbe: sidanje vladstva ali kraljestva ov- rézhi ino rasdjati«, kar gotovo ni zelo kon- kretno.^' Toda tako bula kot razglas sta od- mevala zaskrbljenost oblasti pred razširitvijo nemira in opozarjala na nezadovoljstvo v ne- posredni bližini slovenskega ozemlja. V pro- storu, ki ni bil zelo bogat z informacijami o dogodkih v svetu, bržčas tudi to ni bilo povsem brez pomena. 15. januarja 1822 je »Laibacher Zeitung« v uradni informativni prilogi in v skladu z na- vodili z Dunaja objavila sodbo posebnega so- dišča v Benetkah karbonarjem iz Polesine.^^ Šest dni kasneje so v zaporu na ljubljanskem gradu sprejeli prvih šest obsojencev iz Italije obsojenih na prestajanje kazni v Ljubljani: Giovanija Batisto Canonicija, Giuseppa Delfi- nija, Pietra Rinaldija, Francesca Cacchettija, Giovannija Montija in Vincenca Caravierija. Konec meseca marca leta 1822 sta se jim pri- družila še dva italijanska zapornika, in sicer Angelo Canova in Alfredo Rezia, ki sta bila obsojena v procesu Pellico-Maroncelli v Vero- ni. Trinajst obsojenih »federatov« iz Brescie so sprejeli v zapore na ljubljanskem gradu po procesu v Milanu letu 1824. II Zapori v Ljubljani naj bi v 18. stoletju ne bili posebno na dobrem glasu: kot omenjajo razna pričevanja in ne posebno obsežna zgo- dovinopisna literatura, so v jetniških prosto- rih poslopja »pod Trančo« in nato v »vicedom- skem stolpu« vladale obupne razmere.^' Ko so ob koncu 18. stoletja odstranili »vicedom- ski stolp«, so ostali mestu le skromni mestni zapori, čeprav so se ob spremenjeni kazenski politiki od časa t. i. »razsvetljenega absolutiz- ma« vse bolj uveljavljale zaporne kazni. V pomanjkanju ustrezne jetnišnice v ljubljan- skem guberniju so se avstrijske oblasti leta 1814 odločile za gradnjo »pokrajinske kaznil- nice« na ljubljanskem gradu.'" Kaznilnico so odprli 11. oktobra 1815, potem ko so bila na grajskem poslopju, ki je bilo od konca 18. sto- letja in posebno po odhodu Francozov že v močno klavrnem stanju, opravljena najnuj- nejša adaptacijska dela. Zaporom je bil na- menjen južni del poslopja, medtem ko je bila uprava nastanjena v zahodnem in severnem krilu grajske zgradbe.'* V prvi polovici 19. sto- letja so nato grajsko poslopje še utrjevali in dograjevali: kot je leta 1840 poročala »Carnio- lia«, je imela tedaj kaznilnica »dvaindvajset večjih, srednjih in manjših« delavnic in bolni- ških sob, dve veliki (»zelo zračni«) spalnici in vrsto gospodarskih prostorov. Zaporniki so se lahko ob določenih urah sprehajali v grajskem dvorišču (»z dvema vodnjakoma«), ki so ga zapirala težka železna vrata.'^ V zaporih na ljubljanskem gradu so v pred- mračni dobi prestajali kazen zaporniki obeh kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 27 1979 173 i spolov, ki so bili obsojeni na zaporno kazen do deset let (ostali »storilci kaznivih dejanj« iz ljubljanskega gubernija, obsojeni na daljše zaporne kazni, so običajno prestajali kazen v kaznilnici v Gnadiški). Grajska kaznilnica to- rej v prvi polovici 19. stoletja ni bila »pred- vsem jetnišnica za politične ujetnike«, kot se večkrat še danes omenja v zgodovinopisni li- teraturi, saj so bili v njej zaprti kaznjenci, ki so se na najrazličnejše način pregrešili zoper zakon (različna nasilja, ropi, uboj, detomor; mnogi med zaporniki so prihajali s slovenske- ga podeželja).^3 Zaprti Italijani, najprej pri- padniki in simpatizerji karbonarjev in kasneje — v tridesetih letih 19. stoletja — pripadniki in somišljeniki »mlade Italije«, so pomenili prej odmik od običajne »kaznilniške prakse« kot njeno potrditev. Zakaj so se avstrijske ob- lasti odločile, da bodo karbonarje in njihove simpatizerje iz Benečije in Lombardije (poleg na Spielberg) zaprle prav na ljubljanski grad, iz časopisja in dopisov ljubljanskemu guberni- ju ni razvidno. Brez dvoma pa je novo zgraje- ni grajski zaPor veljal v začetku predmarčne dobe za zelo moderno ustanovo: urednik ljub- ljanskega »Ilirskega lista« je v svojem pod- listku »Ljubljanske olepšave« (»Laibachs Ver- schönerungen«) oktobra 1820 sploh štel jetni- šnico na gradu med »najodličnejše kaznilnice v monarhiji«.''' Življenje v zaporu je določal kaznilniški red, s katerim je bil ob prihodu seznanjen vsak zapornik in so ga nato jetnikom prebirali tudi ob nedeljah in praznikih tako v nemščini kot v slovenščini. Poleg tega so si ga pismeni za- porniki lahko ogledali v vseh glavnih jetniš- kih prostorih. Jetniki so bili oblečeni v enotne jetniške obleke in perilo iz domačega platna in grobega sukna (vzorce blaga si je mogoče še danes ogledati v Zgodovinskem arhivu me- sta Ljubljane),85 tistim med njimi, ki so bili obsojeni na »strog zapor« (in ti so bili, kot se zdi, v večini), pa so imeli noge vkovane v že- lez j e (Fusseisen); teža železa je bila zakonsko določena in se je razlikovala glede na spol, starost in fizično zmogljivost kaznjenca. Bo- lehne zapornike je lahko zdravnik v času bo- lezni oprostil železa, železo pa so ob raznih opravilih deloma ali popolnoma odvzeli tudi kaznjencem, ki so pri delu potrebovali svo- bodne noge. Za vse zdrave zapornike je veljal enoten jedilnik, ki se je očitno ponavljal iz tedna v teden: leta 1816 zasledimo v jedilniku mesno juho s štirimi cmoki in poobedkom v nedeljo, ostale dni pa lečo, žgance, polento, ričet in fižol ter obenem vsak dan predpisano količino kruha.'« Bolniki so dobivali posebno dietno hrano, ki jo je določil zdravnik. Točno določena je bila tudi kvaliteta ležišč: slamarice so morale vsebovati predpisano količino sla- me, vsak zapornik pa je imel nato še s slamo polnjen podzglavnik, dve platneni rjuhi in koc.=' Za delo sposobni jetniki so čez teden delali v kaznilniških delavnicah, kjer so se usposab- ljali za različne obrtne poklice: tako so tkali platno in predli bombaž, izdelovali koče, op- ravljali razna mizarska, čevljarska in kroja- ška dela itd., kar je pri obrtnikih v mestu naletelo na hudo negodovanj e.'* Nekatere med zaporniki so porabili tudi za razna dela v mestu (čiščenje ulic) in težja opravila v me- ščanskih hišah. Za delo so prejemali skromno plačilo, ki so ga lahko porabili za nakup to- baka in različnih priboljškov ali shranili v upravi, ki jim je nato denar izročila ob odpu- stu iz zapora. V grajski kapeli je maševal kaz- nilniški kurat in ob nedeljah in praznikih pri- digal v obeh »deželnih jezikih«. Pomembno mesto med kaznilniškim osebjem je imel tudi »hišni zdravnik«, ki so ga izbrale deželne obla- sti in je moral biti doktor medicine. Zdravnik naj bi praviloma vsak dan obiskoval obolele jetnike in oblastem so se zdele zdravstvene rszmere v kaznilnici povsem zadovoljive. (Kot je leta 1840 poročala »Carniolia«, je tedaj zbo- lel ali umrl eden na enajst jetnikov, glavne bo- lezni pa so bile j etika, škrofuloza in skorbut, ki naj bi ga pa mnogi jetniki prinesli že s se- boj).'" V prvi polovici dvajsetih let je bilo v kaznilnici na gradu stalno okoli sto jetnikov, ki jih je nadzorovalo osem paznikov s »kaznil- niškim mojstrom« na čelu. Grajsko poslopje so strazili vojaki ljubljanskega garnizona, jet- nišnico pa je upravljal upravitelj Franc Kon- rad. Naj se je zdela kaznilnica na ljubljanskem gradu oblastem in policijskim uradnikom še tako »svetla in čista«, obsojeni karbonarji iz Polesine so bili ob pogledu nanjo (kot je po- ročal policijski komisar, ki jih je spremljal na poti iz Benetk) močno pretreseni.'" Kot »poli- tični jetniki«, izobraženci in pripadniki me- ščanskega ter aristokratskega stanu so bili očitno prepričani, da bodo deležni prizaneslji- vejšega ravnanja in večjih ugodnosti. Njihovo razočaranje se je zato lahko le še stopnjeva- lo: v pismu ljubljanskemu guvernerju Sweerts-Sporku konec januarja 1822 je grof Saurau posebej naglasil, da ne smejo imeti ljubljanske oblasti pri obravnavanju italijan- skih karbonarjev nikakršnih osebnih ozirov, temveč morajo ukrepati le v skladu z zakonom in predpisi."" Šest karbonarjev iz Polesine (in kasneje tudi Canono in Rezio) so tako po navo- dilih z Dunaja zaprli v ločene celice in z do- datnimi varnostnimi ukrepi onemogočili, da bi stopili v stik drug z drugim ali z ostalimi jet- 174 ; kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 27 1979 niki v kaznilnici. Ob prihodu so jim odvzeli osebne stvari, med drugim tudi knjige, ki so jih prinesli s seboj, čeprav je šlo v glavnem za strokovna dela in slovarje in le izjemoma dela italijanskih književnih ustvarjalec (Tor- quato Tasso, Dante).^2 Enotna jetniška obleka in vkovanje v železo sta pomenila za italijan- ske karbonarje nov udarec: kot je poročal guverner Sweerts-Spork grofu Saurau, so bili ob pogledu na jetniško uniformo in železje vsi vidno prizadeti, medtem ko se je Canonici sploh onesvestil. Po guvernerjevem mnenju nihče med njimi ni niti slutil, kakšna kazen jih čaka in je pomenil zanje vsak ukrep novo razočaranje in nov pretres. Sweerts-Spork se je tudi v ostalem togo dr- žal navodil, ki jih je dobil z Dunaja: zaprti karbonarji so se lahko le posamezno spreha- jali pO jetniškem dvorišču in niso smeli obi- skovati maše v grajski kapeli. Dostop v njiho- ve celice so imeli posebej zanje določeni paz- niki, direktor kaznilnice, upravnik, zdravnik in jetniški kurat.*^ Pošta, naslovljena na kar- bonarje, je bila podvržene strogi cenzuri: zlasti sprva so gubernialne oblasti pošiljale pisma v branje Sedlnitzkemu in so šele na njegovo privolitev njihovo vsebino sporočile naslovnikom. Oblasti so prav tako odločno za- vrnile vsak poizkus sorodnikov zaprtih, da bi jih obiskali v zaporu. Girolamo Canonici, ki je z vrsto priporočil (med drugim tudi pis- mom kardinala legata iz Bologne za Ijubljan- .skega škofa Gruberja) že januarja 1822 dopo- toval v Ljubljano, da bi se prepričal o dobrem bratovem zdravstvenem stanju, je zaman pro- sil za kratko snidenje v grajskih zaporih in je moral zapustiti mesto praznih rok. Sedlnitzky je v sporočilu ljubljanskemu guberniju od- krito negodoval nad odločitvijo beneškega gu- vernerja, da Girolamu Canoniciju dovoli po- tovanje v Ljubljano in zahteval, da ga takoj napotijo nazaj v Ferraro.^^ Markiz Giovanni Batista Canonici ni pri- padal skupini karbonarjev iz Polesine, s kate- ro je bil obsojen v Benetkah. Doma je bil iz Ferrare in torej ni bil avstrijski državljan. Av- strijska policija ga je prijela na potovanju v letovišče Recoaro in ga izročila posebni ko- misiji v Benetkah pod obtožbo karbonarstva. Za intervencije in proteste, češ da pomeni are- tacija mirnega potnika — tujega državljana na avstrijskemu ozemlju kršitev mednarodno- pravnih norm, so imele avstrijske oblasti glu- ha ušesa in so vztrajale pri stališču sodnega senata v Veroni, po katerem lahko tujcem- pripadnikom tajnih služb, ki jih zaloti av- strijska monarhija na tleh monarhije, sodijo avstrijska sodišča. Canonici se je branil, da je bil vključen v tajno organizacijo Guelfov, (ki so se kasneje združili s karbonarji), neposred- no po razpadu italijanskega kraljestva, v času, ko je bilo vprašanje nadaljnje usode Ferrare še odprto, vendar je že leta 1817 opustil vsako podtalno dejavnost in se umaknil v zasebno življenje. Kljub pomanjkanju dokazov za so- delovanje pri organizaciji karbonarjev v Pole- sine in protiavstrijsko dejavnost je bil Cano- nici v skladu z 32. členom avstrijskega kazen- skega zakonika (v tujini izvršen zločin zoper avstrijsko državno ureditev) naprej obso- jen na smrt in nato pomiloščen na deset let zapora.*' Med karbonarji, zaprtimi na gradu, je bil pomembnejša osebnost italijanskega kultur- nega življenja igralec Angelo Canova. Rojen leta 1781 v Torinu, se je sprva ukvarjal s trgo- vino, nato pa začel z uspehom igrati v gleda- lišču. Za karbonarstvo ga je leta 1820 pridobil Pietro Marconelli, pri čemer naj bi se Canova dokaj nepremišljeno navdušil za karbonarske ideje, ne da bi se zavedal dejanskih posledic pripadnosti karbonarskemu gibanju. V mese- cih pred aretacijo se je seznanil z Pellicom in stopil v stik z drugimi voditelji karbonarjev v Romanji. Prijet je bil marca 1821 v Vicenzi in obsojen na procesu v Veroni skupaj s Pelli- com in Maroncellijem. Ko je cesar po dveh letih prestajanja kazni osvobodil na gradu za- prte karbonarje, se je Canova vrnil v Torino in nadaljeval z delom v gledališču. Sodeloval je v raznih gledaliških skupinah, napisal sam več komedij in postal leta 1844 član torinske gledališke akademije. Umrl je leta 1854 v To- rinu.*' Za ostale zapornike so v Ljubljani dostopni podatki skromnejši: Alfredo Rezia (rojen 1786 v Bellagiu) se je za Napoleonovih vojn boril v okolici Neaplja, na Tirolskem in v Rusiji. Bil je somišljenik karbonarjev, čeprav sam ni pristopil h karbonarskemu gibanju. Obsojen je bil na istem procesu kot Canova, že leta 1823 pa pomiloščen in odpuščen iz zapora. Le- ta 1848 je nato aktivno sodeloval v revoluciji v Lombardiji.*^ Med obsojenci iz Polesine očit- no ni bilo pomembnejših osebnosti. Iz arhiv- skega gradiva je razvidno, da je bil Vincenzo Caravieri po poklicu zdravnik, da je imel Piet- ro Rinaldi večje premoženje in da je bil tudi Delfini doma iz Ferrare; podrobnih podatkov o posameznikih nisem zasledil. Zaprti Italijani so zelo težko prenašali raz- mere v zaporu, čeprav so se — kot je poročalo kaznilniško osebje — obnašali mirno in za- držano. Pritoževali so se nad pomanjkanjem vesti od doma, prosili za knjige in zaposlitev in pozivali oblasti, naj jim dovolijo obisk maše v grajski kapeli. Največji problem pa jim je pomenila hrana: dobivali so isto hrano kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 27 1979 175 : kot drugi jetniki, vendar so jo odklanjali, saj jim je povzročala razne težave, tako da so po- gosto ostajali le ob vodi in kruhu.^' Guberni- alne oblasti so posredovale pritožbe dalje na Dunaj, toda razmere se niso bistveno spre- menile. Jeseni 1822 pa je začela fizična osla- belost jetnikov že resno ogrožati njihovo zdravje in novi guverner Schmidburg je po- oblastil kaznilniškega direktorja, da sestavi podrobno poročilo o njihovih pritožbah in prošnjah. 7. decembra je predložil direktor kaznilnice prezidiju obsežen zapisnik, ki raz- kriva, da so zaprte Italijane poleg lakote trli predvsem mraz, brezdelje in osamljenost. Tako so se pritoževali, da so ob pomanjkanju gibanja, oblečeni v običajne jetniške obleke in ponoči pokriti le z enim kocem stalno izpo- stavljeni mrazu. Jetniški prostori naj bi bili kurjeni le enkrat dnevno in seveda ponoči zelo hladni. Prosili so, naj jim oblasti dovolijo pisati domov in obenem omogočijo stik vsaj še z nekaterimi zaprtimi kaznjenci. Posamez- niki so očitno zelo težko občutili samoto; Mon- ti je v pogovoru z direktorjem ugotavljal, da obravnavajo oblasti karbonarje — v nasprot- ju z zagotovili nekdanjega guvernerja Sweerts-Sporka — mnogo strožje kot ostale zapornike, ki jim je dovoljeno opravljali »neko smotrno delo«, ki se lahko v zadostni meri gibljejo, obiskujejo mašo in se družijo med seboj, poleg tega pa lahko ob večerih delajo v razsvetljenem prostoru in imajo celo ponoči v spalnici luč, medtem ko morajo karbonarji dolge zimske večere presedeti v temi. Zato so se ponovno obračali na prisotne, naj jim do- volijo obisk maše in branje strokovnih knjig, ki so jih prinesli s seboj, kaznilniška uprava pa naj jim v celico postavi stol, mizo in ob večernih urah vsaj za nekaj ur omogoči luč. Toda najbolj pereče vprašanje je ostala hra- na: pet obolelih je sicer prejemalo dietno hra- no, ki jo je predpisal zdravnik, vendar so ugo- tavljali, da količine ne zadostujejo in so se pritoževali nad lakoto. Prosili so za večje obroke juhe in kruha, Rinaldi pa je celo pred- lagal, da bi si kupoval boljšo hrano za svoj denar, med drugim tudi vino, na katerega je bil navajen od mladih nog.«*" Zahteve zaprtih karbonarjev je podprl kaz- nilniški zdravnik dr. Verbitz, saj je menil, da osmih Italijanov (»če se jih želi ohraniti pri življenju«) posebno kar se obleke in hrane tiče ni mogoče obravnavati na isti način kot ostale zapornike. Jetniki v grajski kaznilnici naj bi v glavnem prihajali iz kmečkih vrst in naj bi — utrjeni od mladih nog, brez vzgoje in izo- brazbe, in nevajeni udobnosti — naleteli v za- poru v marsičem na boljše razmere, kot so jih bili vajeni na prostosti. Povsem drugače pa naj bi bilo z zaprtimi Italijani, ki so bili de- ležni drugačnih razmer in prihajajo iz dežele z milejšo klimo. Verbitz se je zavzel za izbolj- šanje prehrane in pozval oblasti, naj karbo- narjem dovolijo, da poleg jetniške oblečejo še lastne obleke, ki so jih morali oddati kaz- nilniški upravi. Poleg tega je predlagal, da ugodijo tudi drugim njihovim prošnjam.*' Konec decembra 1822 je deželni prezidij res pristal na olajšave v ravnanju s karbo- narji (»znotraj meja, ki jih določata zakon in človečnost...«) in ugodil večini njihovih zah- tev: prejemali so lahko dvojni obrok juhe, oblekli pod jetniško obleko svojo obleko, se ponoči pokrili s suknjičem ali plaščem; ob hudem mrazu naj bi v njihovih celicah zaku- rili dvakrat dnevno. Posamično, vsak dan po eden in pod strogim nadzorstvom so lahko obiskovali mašo (razen ob nedeljah in praz- nikih, da ne bi prišli v stik z ostalimi jetniki). Prav tako so v prihodnje lahko brali svoje knjige, ki pa jim jih je moral izročiti direk- tor kaznilnice (gubernialni svetnik Stuben- berg) in so jih morali njemu tudi vrniti. Iz njih niso smeli trgati listov in v navodilih kaznilniške uprave je posebej rečeno, da jim ne sme posredovati nemških knjig in učbeni- kov, s katerimi bi lahko izpopolnili znanje nemškega jezika in tako laže stopili v stik z ostalimi jetniki.*^ V začetku leta 1823 so prišla nova navodila tudi z Dunaja: karbo- narji so zdaj prejemali izdatnejšo, dietno hrano, predvsem pa niso bili več zaprti v sa- micah, temveč skupno v enem prostoru, če- prav ločeno od ostalih jetnikov. Obenem naj bi kaznilniška uprava vsem, ki bi želeli de- lati, omogočila primerno zaposlitev.*' Skrat- ka: z letom 1823 je postalo življenje italijan- skih zapornikov v ljubljanskih grajskih za- porih znosnejše, kar je bila po mnenju Wie- demanna - Warnhelma v nemajhni meri za- sluga novega guvernerja Schmidburga, ki je poznal v odnosu do zaprtih več popustlji- vosti kot njegov predhodnik." Kljub omiljenemu zapornemu režimu so oblasti budno spremljale obnašanje na gradu zaprtih italijanskih »veleizdajalcev« (kot so jih neredko imenovali v dopisovanju). Av- strijski policijski ravnatelj Sedlnitzky je bil očitno prepričan, da vedo posamezniki mnogo več, kot so izpovedali v preiskavi in na sodi- šču; neposredno po sprejemu v kaznilnico je kaznilniška uprava po navodilu ljubljanskega policijskega ravnateljstva dodelila karbonar- jem za paznika Jakoba Zettla, ki je bil poli- cijski zaupnik in je znal italijansko. Toda Zettel je že februarja 1822 izgubil službo paz- nika v grajski kaznilnici, ker je vzel večjo vsoto denarja Pietra Rinaldija.** Sedlnitzky 176 kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 27 1979 je zato v začetku 1823 pozval guvernerja Schmidburga, naj da skrbno opazovati zaprte Italijane in poroča o vsem, kar bi posredno ali neposredno izjavili v zvezi s tajnimi zdru- ženji in karbonarstvom; obenem naj sporoči tudi lastna opažanja in obvesti osrednje po- licijsko ravnateljstvo, če bi se mu karkoli zde- lo sumljivo.^' Ko je policija brez posebnega uspeha zasliševala kaznilniško osebje, se je odpravil na grad sam policijski ravnatelj Schmidhammer: tudi njegov pogovor z za- prtimi Italijani ni bil posebno uspešen. Nekaj osnovnih podatkov o organizaciji karbonarjev in njihovih ciljih sta mu sicer posredovala Caravieri in Canonici, navedla celo nekaj imen italijanskih velikašev iz Neaplja in pa- peške države, ki naj bi bili aktivni člani tajnih združenj (Canonici, ki je po Schmidhammer- jevem mnenju razmeroma mnogo vedel, je na željo policijskega ravnatelja tudi zapisal svo- jo izpoved), toda ostali niso hoteli povedati ničesar." Rezia, Cechetti in Canova so sploh trdili, da so nedolžni, medtem ko se je zdela Rinaldiju kazen mnogo pretežka.^^ Podobno brezuspešen je bil pogovor z obema pazniko- ma (Matijem Močnikom in Lovrom Gorencem) in kuratom Pfeif er jem, saj so izjavili, da Ita- lijanov niso slišali govoriti o politiki in kar- bonarstvu. Gubernij se je zato obrnil na škofi- jo s prošnjo, da pošlje na grad italijansko go- vorečega in zanesljivega duhovnika, ki bi si pridobil zaupanje italijanskih zapornikov, vendar škofija (kot je mogoče skleniti iz gu- vernerjevega poročila Sedlnitzkemu) »ni na- šla« primernega človeka.^' V času, ko so bili na gradu zaprti italijan- ski »politični« zaporniki, je bilo grajsko po- slopje močneje zastraženo kot običajno (spr- va so postavili stražo celo v hodnik in pod okna karbonarjev), kaznilniška uprava pa je zaprosila zia povečanje števila paznikov.'" Vsako nepravilnost naj bi odločno kaznovali: paznik Zettel, ki je vzel Rinaldijev denar, je moral v 24 urah zapustil grad in, ko je zmanj- kalo nekaj Delfinijevih osebnih stvari, ki jih je kaznilniška uprava poslala v Benetke, so takoj uvedli preiskavo.'* Karbonarji se nad ravnanjem osebja niso pritoževali in so bili — kot je znano — posebno s Ciglerjem, ki je nastopil službo kaznilniškega kurata jeseni 1823, celo v prijateljskih odnosih. Leto in pol zatem, ko je bil s sklepom sodi- šča v Veroni pomiloščen Alfredo Rezia, je ce- sar pomilostil tudi njegovih sedem tovari- šev: vest o pomilostitvi je prispela v Ljublja- no v začetku novembra 1824 in so jo takoj sporočili zaprtim, med katerimi je očitno iz- zvala precejšnje presenečenje. V navdušenju so naprošali gubernij, naj jim dovoli nakupe v mestnih trgovinah, celo ogled gledališke predstave in omenjali, da bi radi obdarovali del kaznilniškega osebja. Oblasti so v skladu z navodili z Dunaja zavrnile njihove prošnje in vseh sedem s posebnim transportom posla- le proti Benetkam.'^ Canonici, Delfini in Ca- nova so bili izgnani z avstrijskega ozemlja, ostali pa so se v spremstvu policijskih urad- nikov vrnili na svoje domove. ? Maja 1824 je sodišče v Milanu obsodilo šti- rinajst pripadnikov t. i. »Societa dei Federati« iz Brescie, Mantove in sosednjih krajev; tri- najst med njimi je bilo najprej obsojenih na smrt, nato pa jim je bila kazen spremenjena v eno do štirih let zapora. Vseh trinajst so 28. maja 1824 (torej v času, ko je na gradu še prestajalo kazen prvih sedem karbonarstva obtoženih zapornikov) pripeljali v ljubljanske grajske zapore. Lodovico Ducco je bil obso- jen na štiri leta zapora, Antonio Dossi, Vin- cenzo Martinengo Colleoni in Antonio Ma- gotti na tri, Pietro Pavia, Alessandro Cigola, Gerolamo Rossa in Giovanni Bastasini na dve in Angelo Rinaldini, Francesco Peroni, Piet- ro Ricchiadei, Paolo Bigoni ter Giovani Maffo- ni na eno leto." Novodošleci so bili vse od začetka presta- janja kazni deležni nekoliko boljšega ravna- nja kot njihovi predhodniki ob svojem priho- du. Delali in spali so skupaj z ostalimi jetniki, čeprav le jetniki, ki jih je izbral prezidij med >'pravimi Kranjci« in niso znali ne nemško, ne italijansko. V določenih urah so se lahko sprehajali po grajskem dvorišču in obiskovali mašo v grajski kapeli. V odsotnosti obolelega dr. Verbitza jih je pregledal dr. Zhuber, ki je menil, da bi običajna jetniška prehrana po- menila ne le nevarnosti za njihovo zdravje, temveč bi ogrožala tudi njihovo življenje; tu so se pokazale oblasti manj popustljive. Skle- njeno je bilo, da bodo zdravi jetniki dobivali nekoliko izboljšano jetniško hrano in le osla- beli in oboleli diabetno hrano, ki jo bo pred- pisal zdravnik.'* S posebno strogimi varnost- nimi ukrepi pa naj bi novodošlim Italijanom preprečili, da bi prišli v stik s sedmimi že tretje leto zaprtimi sonarodnjaki. Uprava je skrbno pazila, da se niso srečevali ob spreho- dih in obisku maše ter hkrati trinajstim »no- vincem« prepovedala zadrževanje v bližini oken (okna »kranjske delavnice« so celo za- strli s ščitniki, ki so onemogočali pogled na dvorišče in ostalo kaznilniško poslopje)." Kljub strogemu nadzorstvu je uspelo za- prtim Italijanom ob sodelovanju paznikov in kaznilniškega kurata Ciglerja nekajkrat obiti kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 27 1979 177 omejitve in predpise. Konec leta 1824 so tako oblasti odkrile, da si je Lodovico Ducco oskr- bel pisalo in papir in odposlal pismo v Piacen- zo, čeprav italijanskim zapornikom ni bilo dovoljeno pisati znancem in sorodnikom in zato tudi niso smeli imeti pisalnih potrebščin. Pismo naj bi iz zapora prenesel italijansko go- voreči vojak mestnega garnizona, ki je bil na gradu na straži, Ducco pa naj bi mu ga izročil med sprehodom po grajskem dvorišču.«* Pre- iskava je pokazala, da so Italijani s pomočjo sorodnice enega zaprtih grofice della Verme vzpostavili »pravi kanal« za pošiljanje pošte v Italijo in so s posredovanjem paznika Re- scha in mestnega uradnika Colloreta odposla- li več sporočil na grofičin naslov. Resch naj bi za Italijane kupoval tudi razne priboljške kot vino in čokolado." V začetku leta 1825 so nato našli pri zaprtih Italijanih večje število knjig; vsaj nekatere med njimi naj bi jim brez vednosti uprave posredoval kaznilniški kurat Janez Cigler. Poročilo novega kaznil- niškega direktorja Wagner j a med drugim omenja biblijo in dela Danteja, La Fontaina in Seneke.«** Napori oblasti, da bi ob sodelovanju nekaterih drugih zapornikov in paznikov od zaprtih izvedela kaj več o njihovi tajni dejav- nosti in še neprijetnih somišljenikih, pa so ostali tudi tokrat brez uspeha. Pet na eno leto strogega zapora obsojenih »federatov« so iz kaznilnice na gradu izpustili po prestani kazni maja 1825 in jih v spremstvu policijskih uradnikov napotili nazaj v Lom- bardijo. Kasneje so postopoma osvobodili tudi njihove tovariše. III Gradivo, na katerem temelji ta članek, ne dopušča razmišljanja o tem, kakšna je bila resnična krivda zaprtih Italijanov in v kakšni meri so bili posamezniki zavezani karbonar- skim idejam in ciljem. »Karbonarje« jih na več mestih imenujem zato, ker so jih tako v dopisovanju označevale tudi oblasti in ker je vsaj prvih osem dejansko prestajalo kazen v grajskih zaporih pod obtožbo karbonarstva. V poročilih in uradni korespondenci so jih ne- redko označevali tudi kot »veleizdajalce« (»Hochverräter«), »politične zločince« (»Sta- atsverbrecher«) ali enostavno »italijanske zlo- čince« (»italienische Verbrecher«). Pod takšnimi oznakami in najverjetneje predvsem kot pripadnike karbonarjev so v gradu zaprte Italijane poznali in doživljali tudi v Ljubljani in širše na Kranjskem. Koliko in v kakšni obliki so vesti z gradu prodrle med ljubljanske meščane, je mogoče le ugibati. Gubernialna in policijska poročila tozadevno ne omenjajo mestnih govoric; kljub temu, da^ je bilo kaznilniško osebje obvezano na mol- čečnost, pa je bržčas prenekatera vest o rav- nanju z zaprtimi Italijani in njihovem obna- šanju prodrla do radovednih mestnih prebi- valcev. Le tako lahko razumemo zaskrbljenost guvernerja Sweerts-Sporka, ki je v pismu Sedlnitzkemu spomladi 1822 poročal, da je zaprtim za veliki teden dovolil obisk grajske kapele, saj bi odklonitev njihove prošnje na- letela v mestu na preveliko negodovanje."' O naklonjenosti prebivalstva italijanskim zapornikom med transportom proti Spielbergu piše v »Mojih ječah« Silvio Pellico, ki so ga spomladi 1822 skupaj z Maroncellijem prek slovenskega ozemlja prepeljali na Češko. Do Ljubljane sta z istim transportom potovala tudi Canova in Rezia, ki so ju nato zaprli na grad, medtem ko sta Pellicio in Maroncelli prebila noč v mestnih zaporih. Podobno kot v italijanskih in nemških deželah naj bi tudi v slovenskih pokrajinah spremljali obsojene s simpatijami in glasnim obžalovanjem njihove usode. Pellico med drugim omenja kratek po- stanek v Ljubljani, kjer se mu je zaradi svoje človečnosti posebej vtisnil v spomin mestni tajnik, ki ju je z Maroncellijem obiskal v za- poru.^" Henrik Costa je leta 1868 opozoril v »Triglavu«, da se Pellicova omemba nanaša na mestnega uradnika Köstla, ki je začel svojo uradniško službo v času francoske okupacije; Pellicovo navdušenje nad sprejemom na Slo- venskem pa bi bilo po Costi treba sprejeti s pridržki. Vsaj v Ljubljani naj bi ljubeznivi sprejem ne bil namenjen italijanskim zapor- nikom, temveč novo imenovanemu škofu W0I- fu, ki je v istem času dopotoval iz Trsta.'' Med osebjem, ki je prihajalo v stik z jetniki, si je pridobil posebno naklonjenost zaprtih kaznilniški kurat Janez Cigler. Vrhovnik omenja, da so ga posamezniki obdarovali ob odpustu iz zapora. Canonici pa naj bi mu ob povratku domov poslal tudi dragoceno spo- minsko darilo s posvetilom.'^ Cigler naj bi se od italijanskih zapornikov navzel svobodomi- selnejših nazorov in nato domnevno — v po- govoru s policijskim zaupnikom — kritično govoril o postopkih avstrijske oblasti ali celo izrazil simpatije do francoskega in italijan- skega meščanskega gibanja. Oblasti mu poslej niso bile več naklonjene in in sam naj bi med znanci večkrat omenil strah pred ovajanjem. Po odhodu z gradu leta 1832 je dobil službo župnika v Višnji gori, kjer je ostal vse do svoje smrti.'ä O živem odmevu revolucionarnega nemira v Italiji v začetku dvajsetih let tako v Ljub- ljani kot v ožjem slovenskem prostoru pa ne- dvomno priča krožek »karbonarjev«, v ka- terem se je leta 1823 združil ožji krog ljub- 178 kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 27 1979 Janez Cigler Ijanskih semeniščnikov. Med člani društva omenjajo slovenski literarni zgodovinarji Prešernove sošolce: Jurija Grabrijana, Lovra Stupico, Matevža Svetličiča, Simona Vovka, Janeza Finka, Jožefa Burger j a in Simona Vil- fana (po Kidričevem mnenju je spadal med karbonarje tudi leto starejši Ignac Holzap- fel).'* »Karbonarji« naj bi se v krožku vadili v slovenskem pisanju in govoru, širili med zaupniki (v rokopisu) slovenski časopis, prav verjetno pa naj bi med njimi krožila tudi Gr abri j anova »Kranjska Slovenija«, ki po svo- je ilustrira njihovo preroditeljsko zavest.'^ Po Pogačnikovem mnenju je njihova naslonitev »na skrivno revolucionarno demokratično združenje v Italiji« kazala, da je šlo »najprej za simpatijo in nato za skromno prilagodi- tev«." Dejstvo, da so bili pripadniki in privr- ženci italijanskega gibanja zaprti prav na ljubljanskem gradu, naj bi problem po svoje aktualiziralo. Kot piše Kidrič, so se »karbo- narji« leta 1824 »že oprijeli misli, da izpreme- ne rokopisni časopis v tiskanega« in nalogo naj bi prevzel Holzapfel, ki je doštudiral po- leti leta 1824. Na njegovo pobudo naj bi se nato pridružila znani akciji za dovolitev ča- sopisa »Slavinje« tudi duhovnika Franc Ksa- ver Andrioli in kaznilniški kurat Janez Cigler." Odmev revolucionarnih dogodkov v Italiji in epizoda z zaprtimi pripadniki in simpati- zerji revolucionarnega italijanskega meščan- stva v začetku dvajseth let 19. stoletja posta- jata tako zanimiv dogodek predmarčne slo- venske stvarnosti, podobno kot je zgodovina grajske kaznilnice v 19. stoletju pozornosti vredno poglavje še danes nenapisane, a vendar zelo razgibane zgodovine ljubljanskega gra- du.'s OPOMBE 1. Izjemi naj bi bili Vojvodina Parma pod »pa- ternalistično«, a zmerno vlado Marije Luise in Toscana, ki je tudi nadalje sledila svojo zmerno !>liberalno« tradicijo. Giulio Trevisani-Stefano Canzio: Compendio di Storia d'Italia, Volume II, Risorgimento italiano di Stefano Canzio (naprej Canzio ... ), Edizioni la Pietra Milano 1965, str. 143. — 2. L'Europe du XlXe siecle et l'idée de nationalités par Georges Weil, Bibliotheque de Synthese historique, L,évolution de l,humanité, dirigée par Henri Berr, Edition Albin Michel- Paris 1938, str 21—22; Silvio Pellico: Le mie pri- gioni, Introduzione, commento e appendice a cura di Giuseppe Moppurgo, Edizione scolastiche Mon- dadori, Verona 1969, str. 11. — 3. Les memories- de l'Europe, IV, L'Europe des Révolutions, Ro- bert Laffont-Paris 1972, str. 480. — 4. Rome, Na- ples et Florence par Stendhal, Nouvelle Edition, J. J. Pouvert-Paris 1955, str. 111—112. — 5. Aus Metternich's nachgelassenen Papieren, Hrsg. von dem Sohne des Staatskanzlers Fürsten Richard Metternich, 2. Theil, Frieden Aera 1816—1848, Erster Band, Wien 1881. V spomenici z naslovom »Profession de foi«, ki jo je 15. decembra 1820 poslal carju Aleksandru, piše Metternich med drugim tudi naslednje: »Nous n'avons point tou- ché encore, dans le présent Mémoire a l'un des instruments a la fois plus actifs et les plus dan- gereux dont se servent les révolutionnaires de tous les pays avec un succes qui aujourd'hui n'est plus contestable. Ce sont les sociétés secretes, puissance véritable, et d'autant plus dangereuse, qu'elle agit dans les ténebres, qu'elle ruine toutes les parties du corps social, et dépose partout les germes d'une gangrene morale, qui ne tardera pas a se développer et a porter ses fruits ...« (str. 409 si). — 6. A. Jardin-A. J. Tudesq: La France des notables (1815—1848), Nouvelle histoire de la France Contemporaine 6, Édition du Seuil 1973, str. 66. — 7. Za razlike v gledanjih: Angelo Otto- lini: La Carboneria dalle origini ai primi tenta- tivi insurrezionali (1797—1817), Collezione storica del risorgimento italiano. Volume XVI, Serie I, Modena 1936; Jacques Godechot: Historie de ritalie moderne (1770—1870), Le risorgimento, Hachette, Paris 1971; L'Éveil des Nationalités et ie mouvement libéral (1815—1848) par Félix Pon- teil. Peuples et Civilisations 15, Nouvelle édition, str. 125 si. — 8. Adolf v. Wiedemann-Warnhelm: Die Staatsgefangenen Italiener auf dem Kastell in Laibach (1822-24) — (Naprej: Wiedemann- Warnhelm ...), Mitteilungen des Institutes für oesterreichische Geschichtsforschung, Band XXXIV, Insbruck 1913, str. 236. Povzetek te raz- prave je leta 1913 prinesla tudi »Laibacher Zei- tung«: gl. »Laibacher Zeitung«, N. 173, 5. August 1913, str. 1637. — 9. Wiedemann-Warnhelm, cit. delo, str. 327. — 10. Prav tam, str. 329. — 11. AS, kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 27 1979 179 ! Arhiv SR Slovenije Gubernijski arhiv, Reg. VIII, fase. 16-5 (1524, 1821/22, št. 17040/1821 (tiskan letak z imeni obsojencev in sodbo sodišča v Be- netkah). Uradna priloga k »Laibacher Zeitung«, 15. Jänner 1822, str. 18—19. — 12. Canzio, nav. delo, str. 327—250. AS, Dež. preds. št. 777/1824 (tiskan letak z imeni obsojencev in sodbo sodišča v Milanu). — 13. Časopisi, po katerih so prevzeti članki, so običajno označeni le s kraticami: npr. »W. Z.«, »Oest. B.«, »Wdr.« ali »B. v. T.«, nekateri članki pa so tudi brez oznak. Poročila in novice, ki jih je prinašala »Laibacher Zeitung« o »ljub- ljanskem kongresu«, so bila seveda večkrat prev- zeta tudi direktno. Več o pisanju »Laibacher Zei- tung« o »ljubljanskem kongresu«: Vladimir Senk: Kongres Svete alianse v Ljubljani, Ljubljanska knjigarna (brez datuma), str. 37 in naprej. — 14. »Laibacher Zeitung«, N. 64, 18. August 1820, str. 268—270. — 35. »Laibacher Zeitung«, N. 90, 10. November 1820, str. 366—368. — 16. »Laibacher Zeitung«, N. 29, 9. April 1822, str. 120. — 17. »Lai- bacher Zeitung«, N. 60, 28. Juli 1820, str. 249. — IS. »Laibacher Zeitung«, N. 71, 5. September 1820, Str. 297—300; za odmev demonstracije: Canzio, nav. delo, str. 202—203. — 19. »Laibacher Zei- tung«, N. 73, 12. September 1820, str. 245-47. — 20. AS, Dež preds. policijski akti, fase. 9 (1821-25), — 21. ZAL, (Zgodovinski arhiv Ljubljane) Ljubljana (LJ), Reg. II, Fase. 3 (1821), fol 127 do 178. — 22. AS, Gub. arhiv. Reg. VIII, fase 16-5 (1524), 1821/22, št. 15539/1821. — 23. Kopija tiska- nega letaka na istem mestu. — 24. Isto. — 25. Isto. »T 26. Prav tam, št. 3510, 6183, 5609, 7356, 8346, (vse 1822). Škofov imprimatur potrjuje, da je to »Apostolsko pismo iz Latinskiga na Slovensko svesto prestavljeno«, medtem ko se v nemškem dopisovanju v glavnem govori o »krainiche Sprache«, (ko gre za Kranjsko), »slavische Spra- che«, (ko gre za Koroško) ali »landes Sprache«. Bulo so prevedli v slovenščino v Ljubljani, ker v Celovcu oz. krški škofiji niso našli ustreznega prevajalca. — 27. Isto kot op. 23. — 28. Uradna priloga k »Laibacher Zeitung«, 15. Jänner 1822, str. 18—19. — 29. »Neprijazno lice stare Ljublja- ne: njene kaznilnice«, »Slovenec«, št. 281/1942, str. 2. — 30. »Laibacher Zeitung«, 30. Oktober 1868, št. 251, str. 1851-52. — 31. Konservatorski del idejnega projekta za ljubljanski grad (7), Za- vod za spomeniško varstvo Ljubljana (Biro za obnovo ljubljanskega gradu), brez datuma in oštevilčenja strani. Publikacija vsebuje mnoge za- nimive podatke o zgodovini grajskega poslopja. — 32. »Carniolia« III, N. 65, 11. December 1840, str. 257. — 33. Prav tam, str. 257-8. Da so jetniki pretežno prihajali s podeželja, je mogoče sklepati po dopisovanju; da so bili med njimi mnogi Slo- venci, pa je npr. poleg tega razvidno tudi iz ohranjenega seznama jetnikov iz leta 1824, kjer sledimo številna slovenska imena: ZAL LJ Reg. I, fase. 243 (1814-26), fol. 589-92. — 34. »lUyrisches Blatt«, 13. Oktober 1820, str. 165-66. — 35. ZAL LJ Reg. I, fase. 243. (1814-26), fol. 199 a. — 36. ZAL. LJ prav tam, fol. 346. — 37. »Carniolia« III, N. 66, 14. December 1840, str. 261-2. — 38. Leta 1817 so tako ljubljanski »kočarji poizkušali preprečiti^ Botovarišu Andreasu Strohbachu opravljanje druge preizkušnje za vodjo dela v kaznilniški kocarski delavnici in mu grozili, da če v kaznil- nici na gradu ne bo uspel pri preizkušnji, tudi v mestu ne bo dobil več dela. ZAL LJ Reg. I, fase. 243 (1814-26), fol. 273, 276, 280. Iz dopisovanja so razvidne tudi druge nemajhne težave, ki jih je imela uprava kaznilnice z organizacijo dela v kaznilniških delavnicah zaradi nasprotovanja mestnih obrtnikov. — 39. »Carniolia« III, N. 66, 14. December 1840, str. 262. — 40. Wiedemann- Warnhelm, nav. delo, str. 331. — 41. AS, Dež. preds. št. 194/1822. — 42. Prav tam, št. 141/1822. — 43. Prav tam, št. 242/1822. Epizodo omenja tudi Wiedemann-Warnhelm, ki je svojo razpravo na- pisal na podlagi dunajskih arhivov (policijski ar- hiv in arhiv notranjega ministrstva). Nav. delo, str. 332. — 44. AS. Dež. preds. št. 193/1823. — 45. Prav tam, št. 177/1822. — 46. Wiedemann-Warn- helm, nav. delo, str. 328—330. — 47. Dizionario biografico degli Italiani 18, (Istituto della enci- clopedia italiana), Roma 1975, str. 194-96. — 48. Atto Vanucci: I martiri della liberta italiana (1794—1848), Volume Primo, Milano 1887, str. 384—385. — 49. Wiedemann-Warnhelm, nav. delo, str. 333. — 50. AS, Dež. preds. št. 1689/1822. — 51. Prav tam. — 52. Prav tam. — 53. AS, Dež. preds. št. 75/1823, 113/1823. — 54. Wiedemann-Warn- helm, nav. delo, str. 335. — 55. AS, Dež. preds. št. 253/1822, 192/1823. — 56. Prav tam, št. 152/1823. — 57. Prav tam, št. 192/1823. — 58. Prav tam, št. 193/1823. — 59. Prav tam. — 60. Prav tam, št. 227/ 1822, 280/1822. — 61. Prav tam, št. 874/1822. — 62. Prav tam, št. 1555/1824, 1570/1824. — 63. Prav tam, št. 777/1824. — 64. Prav tam, št. 950/1824, 969/1824; AS, Dež. preds. pohcijski akti, fase. 9 (1821-25), št. 13/1824 (sporočilo o ravnanju z zaprtimi Itali- jani oblastem v Brnu). — 65. AS, Dež. preds. št. 950/1824. — 66. Prav tam, št. 1793/1824. — 67. Prav tam, št. 5/1825. — 68. Epizodo s Ciglerjem in posojanjem knjig italijanskim zapornikom je v literaturi prvi omenil Anton Slodnjalc (Prešerno- vo življenje, Ljubljana 1964, str. 17). Gl. tudi: Dante 1265-1965, Studijska knjižnica v Kopru ob 700-Ietnici pesnikovega rojstva. Napisal in uredil Srečko Vilhar, Koper 1965, str. 16 in AS, Dež. preds. 53/1825. — 69. Wiedemann-Warnhelm, nav. delo, str. 333. — 70. Silvio Pellico, nav. delo, str. 173-74. — 71. »Triglav«, III, N. 48, 14. November 1868. — 72. Janez Cigler, slovesnki pisatelj. V spomin stoletnice njegovega rojstva spisal Ivan Vrhovnik, v Ljubljani 1892, str. 9—10. — 73. Ma- tjaž Kmecl, Ciglerjeva »Sreča v nesreči«, sprem- na beseda k: Janez Cigler »Sreča v nesreči«. Mla- dinska knjiga (zbirka Kondor, 141), Ljubljana 1974, str. 99. — 74. Prešern (1800—1838), Življenje pesnika in pesmi, spisal France Kidrič, Ljubljana 1938, str. 69. Jože Pogačnik, Zgodovina slovenske- ga slovstva 2, Založba Obzorja 1968, str. 85. — 75. Kidrič: Prešern, str. 69 in objava »Kranjske Slovenije« v Novicah XX, list 39, 24. septembra 1862. — 76. Pogačnik, nav. delo, str. 85. — 77. Kidrič: Prešern, str. 69. — 78. Grad je služil v 19. stoletju kot jetnišnica od 1815—1849 in nato od 1868 do potresa 1895.