Učiteljev stik s starši v vzgojnih vprašanjih. Reierat ob prilikr IV. sestanka jugoslovanskih naprednih učiteljiščnih abiturientov in abiturientk v Ljiubljani v dneh 18. iin 19. juliia 1913. — Reieriral tov. Rojina. Ako pregledamo kulturno zgodovino, nam ta pokaže, kako mogoaro in nepre^stano se razvija človeštvo, vidimo tu velikanski napredek in razliko med kulturnim stanjem že med dvema stoletjema, kai šele med tisočletji, Kakšna je bila ku.ltura časih, iniamo dovolj stvari, da jo1 poznamo, kakšna pa bo v bodočnosti, ne more .povedati nobeden učenjak. Kdaj in kakšen bo konec, ozirom!a meja razvoju človeka? Kakor rečeno, človek se razvija in se bo| razvijal po poti. ki mu je zaortana že od vekov. To evolucijo človeštva mora pa pospešiti vsak član človeške družbe. Človek sledi človeku, kjer neha eden prične drugi, a spcsobnega za to ga naredi vzgoja. Komai pride dete na svet, že je odločeno, da nadomesti1 umrlega bojevnika in prehoditi mora1 vso pot vzgoje hitro, da mOTe postati aktiven član naše družbe ter prevzeti nalogo življenja. Ni treba poudarjati, da; bi otrok brez vodstva ostal na prvi stopnji omike. Vodijo ga najpre} starši, potem družba, šo!a, cerkev in dr- žava. In. baš to vodstvo človeka do časa, ko prevzame svojo nalogo v življenju, imenujemo vzgojo. Samo ob sebi je umevno, da itna vzgoja v navadnem vsakdanfem življenju velikanski pomen. Kakor je dobro vzgojen čiovek srečen in miu je dobra vzgoja bogastvo, ki blago vpliva na njegovo okolico, tako je slaba vzgojit nesreča ne sam© za slabo vzgojenega, temveč tudi za družbo. Da pa moremo dobro vzgojevati, moramo imeti gotov smoter, vendar s» vkljub temu večina ljudi vzgaja brez smotra. Lastni način miišljenja, fčustvovanja in hotenja, združen z absoktističnimi težnjami in malikovavstvom pred lastno avtoriteto ¦— to je vodilo naših mas pri vzgojnem delu. Kakor razvidno. je vzgoja dvojna: smotrena in brez smotra. Smoter je pa istotako lahko dober ali slab. Iz izvajanja v začetku bi bil pravi smoter vzgoje, in sker duševna i>n telesna dovršencst, ki se pa doseže s harmonično, telesno in duševno vzgojO1. Torej je namen iti smoter vzgoje harmonski razvoj vseh telesnih in duševnih sil gojenčevih. Smoter telesne Vzgoje je zdravo, krepko' ki lepo telo. Snroter duševne vzgoje je inteligenten, nravnoveren, krepak značaj. Dobra vzgoja mora postopati po dobrem načrtu. In ta načrt je posebna vzgojna metoda, to se pravi: vzgajati skladno s smotrom vzgoje in izbirati ob neprestanem oziru na vzgojne pogoje vedno določena vzgojna sredstva. Vzgojne metode pa so različne, ker je različna ka>kovost vzgojnih sredstev in način njih uporabe. Torej vzgojne metode ne moremo učiti, ker je skoro v vsakem predmetu, slučaju drugačna. Vendar pa se mora vzgoja ravnati po stanovitih načelih. Vzgajati moramo umno. naravno1, času primerno', praktično. vsestransko in harmonsko, edinstveno, istinito, narodno in patriotsko. Le teda.i bomo vzgajali dcbro, ako se bomo držali teh vodilnib niti, in produkt take vzgoje bo odgovarjal etičniin zahtevam, bo plemenit značaj. Vendar pa vzgoja ni vselej vsernogoča. Na eni strani naleti vzgojevalec na nedogledne ovire, na drugi strani se pridružijo neljubv sodelavci. Na primer, priroda je močna sila, nadalje vplivaio na gojenca voditelji, bratje in sestre, cela obitelj in družina, jezik in mišljenje drugih; pozneje država in cerkev, ki> zahtevajo delež pri vzgoji. Najdalje živi gojenec v družbi. za katero se mora vzgajati in tej tudi mora pripasti del vzgoje (socialiia pedagogika). Najmočnejša sila je pa usoda. Vzgojitelj torej ne more prevzeti jamstva za produkt svojega vzgojnega delovanja. Ako se zgodi, da dobra vzgoia prinaša slab sad. je to slučaj. pravilo pa ie: dobra vzgoia — dober vzgojenec. Mesta vzgoje so razliwči. Naivažnejša so dom, šola in zavod. Naj se omejimi na prvi dve. Domača "m šolska vzgoja. Montesquin pravi, da sprejemamo tri različne in nasprotmjoče si vzgo<je: vzgojo svojih očetov, vzgojo svojih učiteljey iin vzgojo sveta. To, kar nam reče poslednja:, prevraca vse ideja prvih dveh. Iz tega bi izhajalo, da vzgaja samo živ~ ljenje. kar pa ni tako odločno, zakaj da bi bila dom' in šola brez vrednostr, tega ne moremo iti ne smerao verjeti. Čemiui potem naš stan in njega ideali? Čemu nadalje vsa ljubezen in hvaležnost do naših roditeljev, ki bi bila v tem slučaju samo laž? Vpliva šole in doma se človek nikdar popolnoma ne otrese, tudi1 ko že doraste, zakai gotovo bi se vsakdo sramoval pred očetom, če bi ga ta zalotil pri' grehu. Pravo očetovstvo ie tudi moralno očetovstvo, ne samo fizično, in moralno obrani svoj vpliv tudi po očetovi smrti1. Po 14. letu navadno učenec zapusti šolo in do' tega časa je bodočemu značaju dozidana podlaga, od katere je zaivisna moč zgradbe. Šola mu je preskrbela samo načela. a njih vrednost mora učenec izkusiti v šoli1 življenja. Smoter vzgoje v šoli ne more biti že dosežen. vendar pa imaiTO eno garancijo, in ta je navada. Gotovo je, da trdno; verujemo v moč šolske in domače vzgoje. Glavni pogoj, da laWko prevzamemo odgovornost za produkt naše vzgoje, pa je: domača in šolska vzgoja morata biti edinstveni. Kakor so pri vsakem skupnem podjetju tudi splošna pravila, po katerih se mora ravnati- vsak, in kakor mora vsa'k član delati skupno z druigimi, istotako bi bilo treba tudi1 v vzgoji obče veljavnih direktiv, po katerih bi se morala ravnati1 zaveznika (ne nasprotnika!): šola! in dom. Edinstvenost vzgoje bi bilo složno postopanje vseh vzgojnih faktorjev, torej enotni smoter, enotna metoda in raba istih sredstev. Starši in učitelji tnorajo dogo- vorno uporabljati ista vzgojna sredstva ali vsa} ne paralizirati učmka, ki ga ima sredstvo, uporabljeno od ene strani. Gotovo je. da vselej ni mogoče enako delovati, vendar nasproti delovati se ne sme. Oba imata. skupna, pa tudi vsak svoja sredstva, ki jih drugi nima. O tem; kar imata oba činitelja skupnega, bodi dogovor, kjer pa uporabljata vsak svoja specifičn»a sredstva, pa toleranca. Šola in dom bi se morala nadalje vzajemno podpirati povsod in vselej proti vsakomur, ki hoče uničiti njiju plemenito liarmonijo. Morala bi se vzajemno spoštovati, da bo tudi otrok veroval v to spoštovanje. Učitelj in starši naj bi se vedno posvetovali o skupnem vzgojnem delu in se vzajemno ponolnijevali.. To bi bi-le samo glavne ivodilne točkie, >po katerihi bii Si= ravnali starši in uciteljr. In tako se nam zdaj odpre široko polje skupnega Vzgojnega dela. Pogleimo našo domačo vzgojo v splošnem in primerjajmo }o s šolsko vzgojo! Poglejmo1 v zgodovino vzgojeslovja, oziroma tega niti1 treba ni, saj vidimo donia, da o1 edinosti v vzgoii nikdar.ni bilo govora. Namesto, da bi si šola in dom osigurala rezultat svojega mučnega dela, si v neslogi vzajemmo pobijata svoj vpliv. Zakaj razlika med domiačo in šolsko vzgojo je dandanes jako velika. V kmetiških hišah se vzgaja nekako po tradicijah, Vzgojna načela prehajajo o;d očeta na sina in vnuka. ker v družinah' neopaženo m neopazno deluje nagon ohraniti svoi lastni jaz na veke. (Konec)