(»jutro« xv., st 237 a> Ljubljana, ponedeljek 1$. oktobra I934 Druga ponedeljska izdaja i ■ r^^t 1 • •». • • - ; i- ■ Naš kralj se je vrnil Mrtev, a vendar nesmrten zopet v objemu svojega naroda - Stotisoč ljudi se je v Splitu med grmenjem topov, zvonjenjem zvonov in sviranjem ladijskih siren poklonilo Viteškemu kralju vena x om Ponedeijska cuaja »jutra« j vsak ponedeljek zjutraj. — Na ročs bo posebej trf velja po poŠt) prejemana Din t-, po raznažal-db dostavljena Din 5.- mesečno Uredništvo: Ljubljana: Knafljeva ulica 5. Telefon it 8122. 3123. 3124, 3125 in 8126. Maribor: Gosposka ulica 11. Telefon St. 2440. Celje: Strossmajerjeva uL 1. TeL 65. Rokopisi se ne vračajo. — Oglasi po tartfu. ILefo m, stev. 42 a (jpravnuiLvo. Ljubljana, Knafljeva ulica 6. — Telefon št. 3122. 3123, 3124, 3125, 3126. Inseratnl oddelek: LJubljana, Selen-burgova uL — Tel. 3492 tn 2492. Podružnica Maribor: Gosposka ulica St. 11. — Telefon št 2455. Podružnica Celje: Kocenova uHca Št. 2. — Telefon St. 190. Podružnica Jesenice: Pri kolodvoru št 100. Podružnica Novo mesto: Ljubljanska cesta St 42. Podružnica Trbovlje: v hiši dr. Baum-erartnerfa veljniku. Pevski zbor splitskih društev odgovarja svečenikom med njihovim cerkvenim opravilom. Po končani službi božji zaigrajo godbe državno himno. Ob 7.20 pristopi h katafalku splitsko-makarski škof dr. Bonefačič v spremstvu treh prelatov in čita molitve. Nato prično polagati vence kraljevske-vlade, senata, skupščine, banovine, mesta Splita, angleške mornarice, admirala Fisherja, poveljnikov naših vojnih ladij itd. Medtem ko polagajo vence na katafalk, pristopi vrhovni poveljnik angleške sredozemske mornarice admiral Fisher k Nj. Vis. knezu Arzenu in mu izrazi svoje sožalje ln sožalje angleške mornarice. Nato pristopi minister francoske mornarice Pietri, ki je prispel s križarko »Colbert«, in enako izrazi knezu Arzenu sožalje v imenu francoske vlade in francoske mornarice. Narod ob krsti Viteškega kralja zadnje slovo od domovine Komaj teden dni je, kar se je kralj Aleksader s krova svojega »Dubrovnika« poslavljal od naše obale, da se popelje v Francijo... jami. Vladala je popolna tiSna. Prasketanje plamenic m pijusk obalnih valov so biK edini glasovi, ki so prodirali v to grobno tišino. Kralj se vrača Kmalu po pol 6. uri so zadoueli prvi topovsi streli. To je bil prvi pozdrav Splita posmrtnim ostankom čuvarja Jadrana. Z zvonikov vseh cerkva se je oglasilo turobno zvonjenje. Množice so se zganile. Vedele so. na .. >..-.. -j novi udarci bridke bolesti, ko bodo gledale krsto s posmrtnimi ostanki tistega, ki so ga spremljale na njegovo poslednjo pot preko morja s tolikšnimi upi. Proti 6. se je pojavil vojni brod »Dubrovnik« pred pristaniščem. Topovski streli neprestano grme v megleno jutro. Slišati je rezka in odsekana povelja »Mirno!«. Angleške vojne ladje oddajajo častne strele. Izza »Dubrovnika« se pojavi francoska križarka »Colbert«, ki je spremljala »Dubrovnik« vso dolgo pot iz Marsei'llea do Splita. Na naših vojnih ladjah, ki so se včeraj peljale »Dubrovniku« naproti in so ponoči spremljale svojega mrtvega zapovednika pri njegovem povratku v domovino, so čete postavljene v častnih vrstah. Povsod solze in bleda lica. Na krmilu »Dubrovnika« je postavljen katafalk, na njem krsta, pokrita z državno zastavo. Okrog krste je častna straža oficirjev in mornarjev. Ob krsti stoje naš vojaški ataše v Parizu general Dimitrijevič, svetnik pariškega poslaništva Teofil Djurovič in komandant »Dubrovnika« Balič. Velikih narodov epopeje bledijo pred veličino smrtne poti vladarja Jugoslavije. Šel je naš kralj na daljno pot — s starim zmagoslavjem ovenčan, z ljubeznijo vsega naroda objet, občudovan in tooplo pričakovan od vesoljne, nepregledne svetovne armade tistih, ki kakor jelen po vodi studenčniei hlepijo po vse-odrešujoči besedi: Mir! — Blagoslov nora vladaj med nami! Šel je — poprej pa se je v tihi svoji sflavi in plemeniti ljubezni poslovil od domačije. Skozi Črno goro je šel, skozi »okolje gnezdo Cetinje, ki nam ga je duk). V najkrasnejši bisernici sveta, v Boki Kotorski je Gospodar Jadrana stopil na jekleni krov »Dubrovnika«. In ta ojekleneK ponos naše pomorske sile je zarezal sinje brazde in ponesel Gospodarja Jadrana v daljni pristan velike in slavne francoske republike. Ne izmed njenih sinov, — ki so nam bratje, — izmed zavržka človeške družbe, podžganega s Kajni naše lastne krvi, se je našel zločinec, ki je Jugoslaviji ubil kralja in vsemu svetu visokega kneza miru. Globoka guba se je zajedla v obraz Evrope. Ali mi, v trpljenju in ognju pekočih bolečin kaljeni, smo kakor zasanjani v duhu spremljali one silne brazde, ki jih je »Dubrovnik« rezal v borbi z burjo in v slavnem spremstvu svetovni b pomorščakov proti domovini. Pot mrtvega kralja v naročju jeklene ladje — epopeja, ki je doslej še ni nihče izpel in je dano samo nam, da smo jo grenko otožni doživeli. Prag Domovine, ki ga večno poljublja sinje morje, .je nase sprejel mrtvega kralja. Prisluhnili smo: v prekrasnem jesenskem jutru, s pečatom in poljubom neumirajočega jadranskega solnca, je morje tiho umivalo noge Jugoslavije. Gospodar se je vrnil— in narod je za-ječal kakor hrast, ki se kdajkoli z naj-silnejšo burjo bori. Bori in ne omahne. Gospodar Jadrana in Jugoslavije je mrtev in nesmrten v objemu svojega naroda. V pričakovanju Split, 14. oktobra. AA. Tekom včerajšnjega dne in večera so prispele v Split ogromne množice iz vseh bližnjih in daljnih krajev Dalmacije, da se poslednjič poklonijo pozemeljskim ostankom čuvarja Jadrana, Viteškega kralja Aleksandra I. Zedinitelja. Prebivalstvo Splita je bilo vso noč na nogah. Zgrinjalo se je po ulicah in okrog postaje te' ob pomolu majorja Stojana. kjer so zgradili veličastno kapelico, okrog kapelice pa so na visokih v črno odetih Strebrih goreče plamenice pošiljale k aebu pobožne molitve v brezmejni tugi skrušenega prebivalstva. Sodijo, da je r«bilo davi do 100.000 ljudi ob pomolu. '' Žalne svečanosti so bile tako mogočne, da naša jadranska obala še ni videla enakih. Davi zarana, ob 4. so sirene vseh v pristanišču zasidranih ladij s svojim tužnim. zategnjenim glasom naznanile, da se prične poklonitev in izkazovanje zadnje časti pokojnemu kralju Aleksandru. Na pomolu majorja Stojana, kjer so se leta 1918. izkrcale prve srbske čete, je vse pripravljeno. Pomol je 1 Na ..Dubrovniku" Množica valovi in drhti. Oči vseh so uprte na »Dubrovnik« in spremljajo vsako kretnjo naših mornarjev. Točno ob 6.10 pristane »Dubrovnik« ob pomolu. Z ladje vržejo brv. Nato pohiti poveljnik »Dubrovnika« Balič na obalo, se ustavi pred Nj. Vis. knezom •ojigojod ojpunf ^pod nm ui mouozjv Knez Arzen, maršal dvora Dimitrijevič. ministri in zastopniki parlamenta in senata ter ban dr. Jablanovič se podajo na ladio Knez Arzen prvi pristopi h j Pred tednom dni nam je odpeljala našega kralja, včeraj nam sa je mrtveca katafalku in se globoko pokloni manom pripeljala lHEHi. ---------- Ob 5. zjutraj so vojaške čete zavzele svoja mesia. Do 6. so prispeli h katafalku Nj. Vis. knez Arzen, maršal dvora generaj Dimitrijevič in druga suita, zatem prosvetni minister dr. Sumen-kovič, minister za telesno vzgojo naroda dr. Andjelinovič, minister za socialno politiko dr. Novak, predsednik senata dr. Tomašič. podpredsednik Narodne skupščine dr. Popovič. ban primorske banovine dr. Jablanovič, splitski župan Kargotič, generaliteta in drugi dostojanstveniki. Ves prostor je bil ograjen z oddelki vojske in z delegaci- Vojna ladja »Dubrovnik" izpraznjen. Na njem kipi v zrak le ogromni, osem metrov visoki katafalk v obliki velikega žrtvenika. Vrh žrtve-nika je kraljevska krona. Ob strani sta postavljena dva stebra, raz katera se vijejo dolge, žalne zastave. Na vseh štirih straneh pomola se dvigajo visoki odri, zaviti v črne zastave. Vse pristanišče mrgoli črnih zastav. Z banske uprave m z vseh javnih poslopij ob pristanišču se vijejo tudi državne zastave na pol droga. Po vsem mestu same žalne zastave, okna so zastrta v črno, pred slikami blago pokojne ga kralja v izložbenih oknih pa so gorele svečke vso noč. Prične se mimohod ogromnih ljudski množic mimo katafalka. V povorki so starci in otroci, možje in žene, ugledni meščani in najsiromašnejši prebivalci iz mesta in iz okolice, kmetje iz vsega srednjega Primorja. S solzami v očeh se poklanjajo posmrtnim ostankom Viteškega kralja. Mimo mrtvaškega odra se vrste desettisoči in desettisoči. Knez Arzen z ministri in generalite-to, admiral Fisher, mornariški minister Pietri in drugi visoki dostojanstveniki stoje presunjeni pred katafalkom in so globoko ginjeni spričo izrazov iskrene in najgloblje ljubezni in bolesti ti-sočglavih množic do pokojnega kralja. Ob 10. je povorka pri kraju. Trajala je nad dve uri. H katafalku pristopijo Sokoli, ki dvignejo krsto in jo polože na ramena bana dr. Jablanoviča, bivšega župana Račiča, sedanjega župana Kargotiča, 2 kmetov iz splitske okolice, admirala Poliča, vpokojenega generala Todoroviča in generala Radenkoviča. Ti prenesejo s pomočjo Sokolov posmrtne ostanke kralja Zedinitelja na postajo. Za krsto se vije dolg sprevod, na obeh straneh tvorijo špalir nepregledne množice. Vse oči so solzne. Kraljevski vlak Častna četa francoskih mornarjev odda s četo naših mornarjev zadnjo častno salvo. Kraljevi gardisti prevzamejo krsto in jo položijo v voz dvornega vlaka. V voz stopi episkop Irinej Djordjevič s svečeniki in čita kratko molitev. Godbe svirajo državno himno. Vse je pripravljeno za odhod vlaka. V vlak stopijo Nj. Vis. knez Arzen, maršal dvora Dimitrijevič, vojni odposlanec Dimitrijevič, gg. ministri, posla-niški svetnik Djurovič in druge osebnosti. Vlak zapusti postajo. Na vseh vmesnih postajah vozi vlak počasneje, da omogoči množicam, da se poklonijo posmrtnim ostankom svojega Viteškega kralja Aleksandra I. Zedinitelja. Prišel je čas, da se opravijo uradne formalnosti. Sestavljajo protokol o izročitvi in o prevzemu krste in ga podpišejo. Priprave so dokončane. Krsto prenesejo naši mornariški oficirji na pomol. Na domači zemlji Topovi grme. Trenutek je nenavadno svečan in dostojanstven. Vsi slede mornarjem, ki nosijo na svojih ramenih vzvišeno breme, zadnje ostanke Viteškega kralja. Ob 7. polože krsto na katafalk. Vojaške godbe zasvirajo državno himno. Veličastni zvoki se pomešajo med grmenje topov in zvonjenje iz cerkva. H katafalku pristopi dalmatinski episkop Irinej Djoidjevič s svečeniki. Cerkvene opravilo se prične. Mornari ška >i£?la krožijo že od 4. ure v treh eskadrilah nad morjem in mestom. Nekaj časa so nad pristaniščem, nato sc krenila »Dubrovniku« naproti in ga spremile v pristanišče. ZJaj krožijo, v velikih lokih nad pomolom, sipljejo cvetje na katafalk in izkazujejo zadnje vojaške časti svojemu vrhovnemu po- evojega velikega nečaka; solze mu zalijejo oči. Za njim se poklonijo še odličniki. Zvestoba naše vojne sile Vojni minister je zapovedal vojski in mornarici, da varuje spomin na največjega junaka in zvesto Izpolnjuje prisego kralju Petru II. Beograd, 14: oktobra. Minister vojske in mornarice, armijski general Milivoj Milovanovič je izdal naslednjo naredbo, ki se je danes p recitala vsem postrojenim enotam in ustanovam v vojski ia mornarici kraljevine Jugoslavije: svojega naroda. Silno navdušenje, s katerim se je narod na poti poslavljal od njega, dokazuje, kako veliko vero je imel vanj in v njegovo podjetje in kako velike nade je polagal v srečen konec tako velikega in pomembnega dejanja. Toda zločinska roka je presekala njegovo delo baš v najvažnejšem trenutku. Kralj Aleksander je padel pri vršitvi svoje visoke naloge. Nepie-trgoma do smrti je skrbel za svoj narod, za svojo domovino, in mislil je nanjo, ko nam je zapustil svoje poslanstvo: Čuvajte Jugoslavijo/ Jugoslavija je njegovo delo. Jugoslavija je, glejte, tudi njegova poslednja beseda! Dela kralja Aleksandra L so ogromna ln v ifegodovini našega naroda se bodo n'.j-vidneje odražala. Njegova nadarjenost in sposobnost stJ nenadkriljivi. Zato je t,di Naš vzvišeni vrhovni zapovednik Viteški kralj Aleksander I. Zedinitelj je padel od zločinskega napada 9. oktobra v Marseilleu. Padel je. junaki, poveljnik, ki nas je z nepopisno hrabrostjo in modrostjo vodil od zmage do zmage in ki je ovekove-čil i svoje i naše ime. Izgubili smo starešino, čigar plemenita duša je popolnoma obvladovala naša srca. starešino, v katerega smo vsi imeli neomejeno vero. Njegova velika dela so se nizala drugo za drugim več ko dve desetletji. Kot prestolonaslednik je kralj Aleksander poveljeval I. armiji v balkanskih vojnah 1912-13. Čeprav v letih svojih najmlajših vojakov, je dobil odločilne bitke in zadivil ves svet s svojo nadarjenostjo in junaštvom. Sloves njegovega orožja se je daleč razlegal in povsod so govorili o njegovih sijajnih uspehih. Z n jegovimi zmagami se je osvobodila Južna Srbija, ki jo je tako ljubil. Svetovna vojna od leta 1914. do 1918. ga je zatekla kot vrhovnega poveljnika. Vodil je i narod i vojsko. Pod njegovim poveljstvom je bila izvojevana bitka na Ceru in pri Kolubari. Med njegovim pove-Ijevanjem se je vršilo ono strahovito pro-bijanje skozi albanske skale. Čeprav težko bolan, ni zapustil svojih čet. temveč je z njimi delil vse napore in pomanjkanje. Pod njegovim poveljevanjem se je pojavila naša vojska na solunski fronti, da preurejena in ponovno usposobljena za akcijo naglo stopi v dolgotrajne in krvave boje. Vodil jih je s prav istim poletom, s kakršnim se je boril poprej. Pod njegovim poveljstvom je bil naposled izvršen preboj solunske fronte in s tem končna zmaga v svetovni vojni. Kralj Aleksander I. je torej vodil našo vojsko tedaj, ko je ustvarjal Jugoslavijo. On je dokončal tudi njeno os\'obojenje in zedinjenje, ki ga je na svečan način proglasil. Po vojnah se je krali z železno voljo in s tisto energijo, ki je bila samo njemu lastna, ves posvetil ureditvi države. Posvetil se je v prvi vrsti ureditvi notranjih razmer V državi in se zanimal za vsako panogo narodnega življenja. Povsod je dajal vzpodbudo njegovi aktivnosti. Posvečal je roditeljsko pozornost vsemu delovanju vseh državljanov. Vojaški sili je pa pripisoval še poseben pomen. Gledal je, da se čim pravilneje razvije in izpopolni. Tudi na svoje poslednje potovanje v prijateljsko Francijo je odšel za blagor izguba r.jekli nenavadno težka. Pokojnemu kra:j-i mi, junaki, dolgujemo neuvrrno hvaležnost in brezkončno spoštovanje. Zmerom se ga bomo s ponosom spominjali in zmerom nam bo najlepši zgled vestnega izpolnjevanja dolžnosti -n vsen vo-jašk7- vrlin. Poklonimo se globoko njegovemu vetu kemu duhu in izkažimo mu vso čast. Večna slava Viteškemu kralju Aleksandru L Zedir i tel ju! Toda, junaki, da izpolnimo zaobljubo, ki nam jo je pokojni kralj zapustil, nam mora biti največja dolžnost, da častno in visoko držimo zvestobo njegovemu vzvišenemu prvorojencu. M i smo že položili vojaško prisego vrhovnemu poveljniku Nj. Vel. kralju Petru II. V tej prisegi smo se zaobljubili, da bomo povsod in pri vsaki priložnosti zvesti, vdani in poslušni svojemu vrhovnemu poveljniku To je naša dolžnost. To je edina pot, po kateri moramo vsi iti. Samo tako bomo pokazali, da smo vredni izvršilci tistega, kar nam je kralj Aleksander v trenutku smrti sporočil in zaupal. S svoje strani vam zapovem, da se zato držite prisege, ki ste jo položili in da slu' žite z isto voljo in samopremagovanjem, kakor ste to zdaj pohvalno delali: Kralj in domovina morata biti nad vsem in braniti ju morate s skrajno požrtvovalnostjo. Popolnoma sem prepričan, da boste tako delali, in zato vas. junaki, pozivam, da iskreno in glasno vzkliknete: Naj živi naš vrhovni poveljnik Nj. Vel. kralj Peter IL/ J ugoslovenskemu učlteijstvu Proglas vodstva JUU — opomin na naročilo kralja Aleksandra učlteijstvu Na Bledu, 20. avg. 1931. Aleksander, 1. r. Ta njegova oporoka učiteljstvu mora biti evangelij in zvezda-vodnica vsemu našemu učiteljskemu delu. Danes mora »steber jugoslovenskega nacionalizmakakor nas je imenoval veliki kralj, skupaj z vsem narodom prestati najtežjo preizkušnjo. V težkih trenutkih, kadar nam usoda grozi, da bi nas Bog same zapustil je učiteljstvo poklicano v šoli in v narodu, da čuva sedanjo in bodočo Jugoslavijo, da ohranja vero, bodri upe. jekleni narod, ga hrabri in strne v čvrsto in nezlomljivo falango. Okrepljen s takšnimi vrlinami se bo naš narod zmerom mogel postaviti po robu neprijateljem naroda in države. Okrepljeni s takšnimi vrlinami bomo dokazali, da se nesmrtniki in njihova dela ne dado ubiti, da je s smrtjo kralja-mučenika naše edinstvo zapečateno z najdragocenejšo krvjo, da je učvrščeno in zlito. Da, viteze često spremlja tragičen konec, je rekel veliki pesnik. Njegova črna prerokba se od časa do časa ponavlja v naši slavni zgodovini. Toda isti pesnik je tudi dejal: Blago onome, ko dovijek živi, ima se za-što i roditi. Veliki naš učitelj! Pokazal si nam. kako se živi in umre za to domovino Zaobljub-Ijamo se, da bomo tudi bodoče rodove odgojili. da bodo tako živeli in umirali za domovino, kakor si nam ti pokazal, veliki nesmrtnik! Tvoje pismo, tvoje poslednje besede naj bodo za nas vse zaobljuba. Eh.'igajmo prosveto in čuvajmo Jugosla- V trenutku, ko preživlja jugoslovenski narod najtežje trenutke po osvoboditvi in zedinjenju, ko pokopava očeta Jugoslavije, ko objokuje izgubo svojega največjega učitelja in voditelja, dvignimo visoko kvišku srca iznad vseh naših majhnih vsakdanjih skrbi in se obenem s prisego, ki smo jo položili naši veliki nadi v tem težkem času. Nj. Vel. kralju Petru II.. zaobljubimo svetlemu spominu velikega ne-smrtnika Jugoslavije, blagopokojnega Viteškega kralja Aleksandra I. Zedinitelja: Čuvali bomo Jugoslavijo! Poslednje besede in prisega naj nam bodo prva in trajna misel vsakega dne do lonca dni. Jugoslovensko učiteljstvo se z globoko pieteto klanja spominu največjega vladarja, pobornika edinstva, slave in veličine našega naroda in največjega prijatelja jugoslovenskih učiteljev. Ljubezen pokojnega velikega kralja do narodne prosveie in učiteljev je bila prav legendarna. Ta ljubezen in visoka sodba viteškega kralja sta najlepše izraženi v njegovem lastnoročnem pismu na našo skupščino l. 1931. To pismo, njegova oporoka. se glasi: »Jugoslovenski učitelji, prežeti ljubezni do svojega naroda in svojega težavnega, a vzvišenega poklica, so graditelji narodove duše, njegove nacionalne zavesti in kulture. Da bo popol-uomi ustrezalo željam in nadam, ki jih vanje polagata njihov kralj in narod, mora biti jugoslov. učiteljsko združenje, ki združuje vse sedanje in bodoče jugoslov en ske učitelje, žarišče prosvete, stebe- jugoslovenskega nacionalizma in j>obuda vsem lepim stremljenjem v bodočnosti Jugoslavije. VI JO! V Beogradu, 11. oktobra 1934. Predsednik jugoslovenskega učiteljskega udruženja Ivan Dimnik 1. r., podpredsednika Djordje Mirkov 1. r., Todor Dimitri-jevič L r. Gasilska armada kralju Svečana žalna seja savezne uprave — Proglas vsem gasilcem Jugoslavije Beograd, 14. oktobra. Starešinstvo Gasilske zveze kraljevine Jugoslavije je imelo včeraj popoldne žalno sejo zaradi prebrid-ke izgube, ki je zadela državo in ves naš narod s tragično smrtjo pokojnega kralja Aleksandra. Sejo je otvoril podstarešina dr. Peter Markovič, ki je pred globoko užaloščenimi člani starešinstva orisal velike zasluge pokojnega kralja pri ustvarjanju in čuvanju naše velike zedinjene domovine. Dt. Markovič je zlasti naglasil zasluge pokojnega kralja za jugoslovensko gas Istvo, ki mu je pokojni vselej poklanjal svojo posebno pozornost in podporo, čemur je najbolji dokaz to, da e po negovi odločitvi Nj. Vis. princ Tomislav prevzel pokroviteljstvo nad vsem jugoslovenskim gasilstvom. Vsi člani starešinstva Gasilske zveze so pretreseni izkazaR čast Viteškemu kralju Aleksandru Zedinitelju s klici »Slava mu in večen spomin!« Nato so vsi člani starešinstva prisegli zvestobo in vdanost novemu vladarju Jugoslavije Nj. Vel. kralju Petru II. S seje so bile odposlane sožalne izjave Nj. Vel. kraljici Mariji in Nj. Vis. knezu Pavlu, obenem pa je bila prečitana tudi brzojav- ka, ki jo je odposlal starešina zveze Vlado AndrašeVič iz Zagreba maršalatu dvora, ter poslanica vsem jugoslovenskim gasilcem. Prav tako so bile na žalni seji prečitane sožalne izjave, ki j h je dobila zveza od gasilskih organizacij v naši državi in iz inozemstva. Posebno globoko se je vseh doj-mil izraz sožalja Gasilske zveze bratske češkoslovaške republike. Starešinstvo Gasilske zveze je nato sprejelo še potrebne sklepe glede sodelovanja zastopnikov jugoslovenskega gasilstva pri pogrebu in so bila izdana navodila vsem gasilskim organizacijam glede počastitve blagopokojnega kralja na % eh železniških postajah od Splita preko Zagreba do Beograda. člani vseh gasilskih organizacij bodo v najkrajšem času zaprseženi novemu kralju. Posebna delegacija Gasilske zveze kraljevine Jugoslavije se je vpisala v dvorno knjigo. Starešinstvo Gasilske zveze kraljevine Jugoslavije je izdalo naslednji proglas na jugoslovenske gasilce: »Bratje gasilci! Naš premilostjivi vladar Kralj in Oče je umrl od proklete zločinske roke. Njegovo veliko življenje polno očetovske skrbi za vse nas ie prenehalo. NI ga več med nami, velikega kralja, čigar edino prizadevanje je bilo, da povede svoj narod v srečnejšo, boljšo bodočnost. Ni več onega, ki je poleg vseh drugih svojih velikih skrbi tudi nam gasilcem vselej prožil svojo močno podporo in zaščito. Težka in neizrekljiva je bol vseh nas nad izgubo najboljšega med najboljši, mi. Zgodovina ga je že za časa njegovega piodoaosnega življenja zabeležila z zlatimi črkami kot največjega sina svojega rodu in svojega naroda. Njega ni —toda njegova dela so med nami in bodo ostala na vekov veke. Ta dela nam bodo dajala moč in silo, da pod njegovim prvencem Nj. Vel. kraljem Petrom II. očuvamo veliko delo, ki ga je izvršil on. Slava kralja Aleksandru L! Živel kralj Peter II.!« Kdo so kraljevi morilci Vsi 7fr«Vi kažejo, da je Kelemen v resnici znani makedonski terorist Georgijev, doma iz južne Bolgarije — Nove ugotovitve preiskave v Franciji Beograd, 14. oktobra, r. Sknpnim naporom oblasti in novinarjev je uspelo ugotoviti identiteto atentatorja. Po fotografijah, ki so jih objavili listi o dozdevnem Kelemenu, sta se prijavila našim oblastem dva intelektualca Iz Južne Srbije, in sicer iz raznih krajev ter sta oba izjavila, da je dozdevni Kelemen, sodeč po teh fotografijah, neld Lada Georgijev-Krnozemski, rodom iz sela Kamenice v Rodopi planini v južni Bolgariji. Georgijev je znan terorist in okrutnež. Ubil je v Bolgariji leta 1920 Hadži Di-mova, bil zato sojen in zaprt, toda leta 1930. zopet izpuščen. Kmalu nato je zaradi umora Tumanova pobegnil iz Bolgarije, se pa pozneje zopet vrnil in stopil v službo Vanče Mihajlova, znanega voditelja makedonstvujuščih. Bil je dolgo časa njegov šofer. Leta 1932. je definitivno zapustil Bolgarijo. Od makedonstvujuščih je bil dodeljen Kirilu Drangovu, ta-kozvanemu »punktatorju« makedonstvujuščih v Budimpešti Ko se je Drangov pozneje vrnil v Bolgarijo, je postal Georgijev naslednik v tej funkciji. Sodeloval je v Pavelič-Perčecevi banditski organizaciji kot inštruktor ter učil člane te organizacije metanja bomb, polaganja peklenskih strojev in atentatorskih napadov. Opis Georgijeva, ki sta ga podala ta dva intelektualca, odgovarja tudi opisu atentatorja. V preiskavi, ki je sedaj uvedena, sodelujejo složno jugoslovenske ln bolgarske oblasti. Zlodejstva Paveliča in Perčeca ženeva, 14. oktobra, g. Po S6wnem zasliševanju sta sokrivca marseilleakega umora prebila noč v policijskem komisarijatu v Annemassu. Novak-Pospišil Je spal naslonjen na muzo. Beneš-Rajkič je sedel popolnoma mirno. V zvezanih rokah je imel zlat molek ter molil cele ure. Davi je bil Beneš - Rajkič zopet aasKšan. Razna vprašanja mu je Postavil jugoslo-venski policijski višji inapektor Dlmltrt-trijevič. Izpovedi Rajkiča ao se strinjal« z včerajšnjimi izjavalm! Poeplšlla o ramih podrobnostih glede napačnih imen atentatorjev. o potovanju v Curih in Lausaane, e razdelitvi vlog v Marseilleu In o ponesrečenem begu preko Thonona. Btatv« Ir-jav Rajkiča je v točnih podatkih, ki jih je dal o tatoorižču teroristov v Janka-pusti. Rajkič je Izjavil, da ie po svojem vatopu v tajno organizacijo Paveliča 23. sen tem-t»ra 1932 prišel v Janka-Pusto kot »rekrut« ter Je dejal, da je bilo tam 20 do 30 liudi ki so se vežball zlasti v uporabi repetir-skih Diitol in bomb. Taborišče »e Pod Poveljstvom znanega terorista Perčeca. Naj. bolj zmožni so dobili od neznane osebe pravilne madžarske potne liste, ki so bili atentatorjem odvzeti v Laussani. Namestu njih so dobili ponarejene češkoslovaške pot-ie liste. Na vprašanje, ali bi v Marseilleu streljal tudi na kralja Aleksandra in zunanjega ministra Barthouja, je odgovoril Rajkič, da je pri svojem vstopu v taboriiče v Janka-pusti prisegel, da bo ubogal kot »kada-ver« in da se bo držal svoje prisege. Izjavil je, da je spoznal Pospišila v Janka-pusti in da je do atentata v Marseilleu bival v Janka-pusti. Zanimiva je zlasti izjava Rajkiča o vlogi terorista Paveliča. Rajkič je izrecno izjavil, da je Pavelič kot vodja hrvatskega emigrantskega pokreta tudi šef tajne teroristične organizacije, ki sta ji pripadala on in Pospišil in ki se je vodila iz Janka-pti ste. Rajkič Je dejal dalje, da J*» taborišče v Janka-pusti vzdrževalo svoje delegacije tudi na švicarskem. Včeraj je Pospišil izjavil, da se eden teh tajinstve-nih delegatov piše Sarbot, ki Je star približno 30 do So let ter je veljal kot zaupnik Paveliča. Organizacija je vzdrževala tudi v ženevi svojo tiskovno službo Pod imenom »Croatian-Press«, ki je razširjala tendenčne vesti o položaju na Hrvatskem odnosno v Jugoslaviji. Oporišča zarotnikov Pariz, 14. oktobra, d. Ugotovljeno je, da so imeli tovariši marše ilirskega morilca svoje oporišča v Parizu, Fontainebleauju, Aix le Provence in Marseilleu. Dočim išče policija še vedno v gozdu pri Fontainebleauju pobeglega begunca, ki ga imenujejo Chal-nvja. se nadaljujejo v Fontainebleauju poizvedbe, da bi izsledrli ostale sokrivce. Prav tako pa tudi v 2enev' in Lausanni, ker domnevajo, da so vsi teroristi pobegnili tjakaj in' da imajo tu svoje sokrivce. Terorist Nalis, ki ga smatrajo za poglavarja družbe, je bil francoski polciji že dalje časa znan ker je bil 8 junija v Niči aretiran zaradi ponarejenih dokumentov Glede na potek preiskave so prepričani, da gre za iiroko zasnovano zaroto. Zdi se. da so b;li aretirani teroristi preskrbljeni z denar iem v Curihu in poslani nato v Lausanne, kjer pa so se zadrževali le kratek čas in kjer iso stopli s Paveličevo organizacijo v zvezo. V Francijo so prišli preko Ženevskega iezera. kjer n nobene kontrole potnih listov Po isti poti 'n prav tako po bivanju v Lausanni je prišel tudi morilec Kelemen. V Parizu jih je sprejel na lyonskem kolodvoru neki Szanne, kjer je omenjeni Szabo ali Stanker zamenjal madžarske potne liste s štirimi ponarejenimi češkoslovaškimi potnimi listi. Posp;ši«1 al as Ingar-Sungar je preiei ponarejeni potni list na ime Novak, Rajič Alias Sever ponarejen potni list na ime Beneš Si.lny alias Bombaj potni list na ime Chalnv, Peter Kelemen pa potni list na ime Rudolf Suk. Skrivnostna ženska Naidalje so ugotovili, da je 7. oktobra v ALxu en Provence pri Marseilleu prišel v tamošnji hotel »Negrc-Coste« neki Iigon Krammer, ki jc bržkone identčen z vodjo zarotniške ekspedicije in emisarjem dr. Paveliča. V korektni francoščin; je tu naročil sobo z dvema posteljama. Krammer je pr-šcl v spremstvu mlade lepe ženske, ki se je prijavila kot Ina Vudrač, rojena 15. aprila 1910 v Trstu. Ta ženska je najprej sama odšla v najeto sobo. doč-m je dozdevni Krammer zapustil hotel. One 8. oktobra je Krammer prišel v hotel, kjer je hotel govoriti z Vudračevo. Naslednjega dne. 9. okt„ je Vudračeva poravnala račun in zapustila hotel. Policijske oblasti doslej niso mogle ugotoviti, kakšno vlogo je ta ženska igrala v zaroti, ker manjka za njo doslej vsaka sled. Omenjeni Egon Krammer je preživel noč na 9. oktobra v hotelu »Moderne« v Aixu en Provence. kjer s' je rezerviral dve sobi, eno z dvema posteljama in eno z eno posteljo. v kateri se je nastanil sam. V sobo z dvema posteljama sta prišla 8. oktobra Kelemen in Silnv. Dne 9. oktobra je Krammer plačal račun v hotelu in izginil. Menijo, da je odšel iz Aixa en Provence v noči na 10. oktobra. Kelemen in Silny nista ostala dolgo, popoldne 9. oktobra je S lnv plačal račun ter se ni več vrnil. Zaradi ponovne menjave imen zarotnikov so poizvedbe zelo težavne, vendar pa jc polic:ja mneni«. da so izpoved Beneša in Novaka resnične, ker se popolnoma strinjajo in so jih dosedanje ugotovitve v preiskav- tudi po večin? potrdile Misteriozna brzojavka Pariz. 14. oktobra, p Listi objavljajo nekatere zanim ve podrobnosti iz preiskave o atentatu v Marseilleu in ostro obsojajo intelektualne povzročitelje tega zločina. Preiskovalne oblasti v Franciji so prepri- čane, da bo ozadje tega gnusnega zločina v najkrajšem času do podrobnosti razčiščeno. »Pet t Parisien« poroča med drugim, da je atentator Kelemen tri ure pred atentatom dobil neko misterozno brzojavko, čije vsebina je oblastem znana, jo pa v interesu nadaljnje preiskave čuvajo še v tajnosti. Mislijo, da je poslal to brzojavko glavni organizator in duševni oče marseil-Ieskega zločina. »Figaro« poroča, da je revolver, s katerim je atentator izvršil svoj zločin, kupila neka črno oblečena ženska tri dni poprej v Parizu. Atentatorji v Parizu Dne 29. septembra so vsi odpotovali k Lausanne s parnikom v Evian les Bains, odkoder so odšli v Pariz. Vsi štirje so nosili še obieko iz taborišča v Janka pusti. Njihova prva *knb ie bvla, da se znebe te obleke, zaradi česar so si kupili nove, v velik: pariški trgovini. Ko so tako zarotniki v nekaj dneh večkrat me-njaili svoja imena in zamenjali tudi obleko, so se nastanili v Parizu v raznih hotelih-Silny (Bombaj-Chalnv) in Novak ^Pospišil) sta nastanila v hotelu »PaLais d' Orsayc, dočim sta se Beneš (Rajič) in Kelemen (Suk) nastanila v nekem hotelu na Rue Maza«ran- Vodja zarotnikov Szabo (Stanker) se je nastanil v hotelu »Comodore«. Preiskava je ugotovila, da sta Beneš m Novak odšla iz svojih hotelov 3. oktobra. Žalni sestanki Legitimacije za udeležence pogreba Nj. Vel. kralja Aleksandra I. v Beogradu izdaja od danes naprej mestno poglavarstvo od 8. do 30. ure v sobi št. 21-1., Mestni trg 2 (nasproti mestni posvetovalnic")- Javnosti! Vsi zavedni Jugoslov eni se pozivajo .naj od danes pa do končanih pogrebnih svečanosti nosijo črno ali vsaj temne kravate, po možnosti pa tudi trofooj-ko z žahvm trakom v gumbnici. ČETNTKI! Drevi ob 20. v gostilni pri Mrakn obvezen 6!anski Sestanek. Udeležba je dolžnost vsakega člana! Sokolska župa Ljubljana pozi vi j a vse edinice, da javijo poimensko udeležence in udeleženke pri pogrebnih svečanostih v Beogradu najkasneje do torka do 10. Glej posl ano okrožnico! Sokolsko društvo Ljubljana IV. poziva vse članstvo, naraščaj in deco k žalni seji, ki bo drevi ob 20. uri v telovadnici šole na Prulah. Vabljeno tudi ostalo prebivalstvo dolenjskega okraja. ASK Primorje (Cetralni odbor). Danes ob 20. bo v salonu restavracije Lev, Gospo-svetika cesta, komemoratjvna seja zaradi smrti nepozabnega našega viteškega kraAja Aleksandra I. Zedinitelja. obvezna za v«e odbore. Vabljeno vse članstvo, prijatelji in klubovi sknpetizerji. — Predsednik. Bežigrajsko pe\%sko društvo je sklicalo žalno sejo. Da se oddolže spominu pokojnega viteškega vladarja kralja Aleksandra I. Zedinitelja, so se zbrali pevci Bežigrajskega pevgkega društva v društvenih prostorih pri g. Rcbcu, kje? jim je predsednik Čamernik v vznesenih besedah očrta! pot in življenje nesmrtnega kralja, ki ga je zadela nemila usoda v zavezniški Franciji. Pevci so z veliko pieteto v nemi žalosti sledili izvajanju in ob zaključku počastili spomin z vzklikom »Slava!«. Novemu kralju Petru II. pa so obljubili neomajno zvestobo z glasnim vzklikanjem. Pe\-ke in pevci »Ljubljanskega Zvona«: v ponedeljek ob 20. žalna seja. Prosim vsi in vse! Predsednik. Gasilska četa na Ježici je imela sinoči . Lvov: Poljska : Rumunija 3:3 (1:1). r"one3e!je!t, 15. oktolšra IS3f Mno8tca t sprevodu je ves čas defilirala mimo krste v vrstah po 16 ljudi. Ljudje so prihajali solznih oči in z robci v .rokah, ženske so glasno plakale, zlasti pa je bil ganljiv trenutek, ko je prišla deca ženskih šol, glasno jokajoč. Krsto odnesejo v vlak Bilo je že oh 9.45, ko defileja še ni bilo konec, zaradi česar so ga ustavili, da bi se mogel sprevod na železniško postajo izvršiti po programu. Sokoli so dvignili krsto s katafalka ter jo položili na nosilke in pomagali nositi i® osmim dostojanstvenikom na postajo. Krsto so nosili ban Jablanovič, bivši splitski mestni načelnik Račič, sedanji splitski mestni načelnik Karbotič, seljaka Duie Krstujevič in Fran BJič, generala Tomič in Todorče-vič ter k ontr ©admiral Polič. Ko je sprevod prispel na postajo, je častna straža francoske mornarice z godbo i« zastavo križarke »Colbert« pozdravila po-slednjič pokojnega krati a. Skozi vrata so prispeli na peron za krsto vsi ostali odllč-miki. Ha postaji je že čakal posebni dvomi vlak, v katerem ie bil tretji vagon določen za prevoz krste. Vagon je bil ves ovit v črno ter je imel štiri bele križe po d)va i« dva na vsaki strani. Krsto so položili na majhen piedestal v vagonu, ob njej pa so se postavili oficirji kot častna straža. S splitske postaje i-e odšel viak točno ob 10.15. * Od Splita do Zagreba Zagreb, 14. oktobra. Na poslednji poti pokojnega viteškega kralja Aleksandra I-Zedinitelja proti Beogradu je narod ob vsej železniški progi izkazoval poslednjo čast. Od Splita pa do Zagreba so bile zbrane ob železniški progi ogromne množice, ki so se nemo, odkritih glav m plakajoč poslavljale od svojega nepozabnega vladarja. Od splitske postaje pa do Kaštela so stali ljudje na obeh straneh proge v nepretrganem špalirju, v glavnem seljaki, ki so imeli s seboj cerkvena bandera, prižgane sveče in križe. V Perkovriču se je zbralo nad 3003 ljudi. Vse železniške postaje so ovite v črno V Goepicu je bilo Aranih nad 15.009 Objokanih Lačanov, ki so se razvrstili im postaji in vzdolž proge. Dr. Korošec ob kraljevi krsti Sipftf, 14. oktobra. Sprejemu mrtvega kralja Aleksandra v Splitu je prisostvovala tudi skupdna bivših ministrov, med njimi dr. Anton Korošec, ki je izjavil zastopnikom tiska: »Kadar nad mrtvim kralj-era plaka vsa Jugoslavija, se vse pozablja. Treba je delati in živeti za kralja.« Bolgarsko prijateljstvo in Mala antanta Sofija, 14. oktobra, p. Sofijski listi prepisujejo beograjski konferenci Male antante veliko važnost in nag lasa jo, da se bo ob tej priliki še prav posebno manifestirala enodušnost držav Alale antante v mednarodni politiki. S posebnim zadovoljstvom naglasa jo, da se bo na tej konferenci še posebej podčrtalo prijateljstvo med Bolgarijo in Jugoslavijo ter vso Malo antanto in da se bo na tej konferenci Male an/tante Bolgarija prvič obravnavala kot prijatelj-držav«. » Nove kokarde vojske Beograd, 14. oktobra, p. Ministrstvo zs vojsko in mornarico je izdalo naredbo, po kateri mora vse vojaštvo v najkrajšem času zamenjati sedan;e kokarde, ki nosijo monogram pokojnega kralja Aleksandra, z novimi kokardami z monogramom N5. Vel. Petra II. Predpisana je točna oblika nove kokarde. Kokarda ima črko >P«, krasno in umetniško izdelano, nad njo kraljevsko krono, v sredi črke m rimsko n. Žalno zborovanje mariborskega ženstva bo jutri, v ponedeljek 15. t m. ob 20. v veliki kazinski dvorani. Vabimo vse mariborsko ženstva Strahoviti udarec usode naj nas »druži vse. — Žensko društvo^ Krsto nosijo v Splitu na katafalk. Za njo stopajo ivf. VIs. knez Arzen, reprezentanti francoske ln angleška »omarice Ur najvišji jugoslovenski odličnim S katafalka odnašajo krsto med špid&rjem duhovščine ln svetnih vredstavnikov. Prenesli so jo v vlak, ki jo je odpeljal v Zagreb Naša vojna mornarica svojemu mrtvemu poveljniku Še ponoči je odplula iz splitske luke jugoslovenska vojna mornarica, ki se je zbrala tu k sprejemu svojega mrtvega in ljubljenega vrhovnega poveljnika. Vojne ladje »Zmaj«, »Dalmacija«, »Galeb«, »tKobac«, ».Jastreb«, »Sokol«, štiri torpedovke bojna čolna »Uskok« in »Četnik« podmornice »Osvefcnik«, »Hrabri«, »Smeli« in »Nebojša« ter vse druge edinice naše vojne mornarice so šle nasproti »Dubrovniku« in francoski eskadri, da jih kot častna straža spremijo t Spili t. » Dubrovnik« so spremljale francoske vojne ladje »Colbert«, »Duquesne«, »Gerhaut«, »Vautout«. Mogočen žalni oltar Že rano pred 6. uro je bilo na Pomo+u majorja Stojana vse pripravljeno za sprejem. V sredini pomola je bila zgrajena prekrasna kapela v starem klasičnem stilu v obKki visokega stopnišča, obdanega od štirih visokih stebrov, vrh katerih gore pla-menice v velikih žarah. Sredi tega, okrog i8 m vsokega stopnišča je bil postavljen baldahin in pod njim katafalk na visokem odru. Na stopnicah ogromnih dimenzij so bili razvrščeni neštevilni venci in med njimi cvetje, ki so ga donašali seljaki z jadranske obale. Na pomolu okrog kf'afalka so bili postavljeni številni, do 15 m visoki stebri, raz katere plapolajo žalne zastave in vrhu katerih gore bakle. Na baldahinu sta vtkana zlata kraljevska krona in državni grb. Čarobno tužen je bil pogled, ko so vso noč in v rano zoro plapolali ogromna plameni in razsvetljevali okolico ter odsevali v morski gladini. Ves prostor okrog katafalka ter vsa pot do železniške postaje sta bila pokrita s preprogami. Na postajnem poslopju so prebili zid in zgradili velika častna vrata, vsa odeta v črnino. Prav tako je ves kolodvor ovit v črnino. Skozi >1» vrata vodila poslednja pot Čuvarja jtugoslovenskega Jadrana. častne straže vojaštva in Sokolstva 13. pešpolk »Hajduk« pod poveljstvom polkovnika Varj-aoiča je v pokii bojni opre-]jm postavil častno stražo. Razpored je bi KAKO JE DALMACIJA SPREJELA MRTVEGA ČUVARJA JADRANA Podrobno poročilo o mogočnih in turobnih svečanostih v Splita — Bili so trenutki, ki jih ni mogoče pozabiti rastopnSoov vtade in WWrodnega pretMav-ništva. Ob tej priliki so krsto odprli. Knez Arzen in vsi navzočni so b:li globoko ganjeni, ko-so zagledali kraljev obraz. Pokojni kralj izgleda kakor da bi ap~>t. Protokol so podpisali Ni. Vis knez Arzen, maršal dvora general Dimitrijevič, trje nv* str% predj*-onrk set^ita, podpredsednik Narodne skupščne. ban primorske banov n; in komandant .a »Dubrovn:-ka« Pavič. Pretoka je b : napravljen v šestih izvodih ter je bil rzroien predse.dn ku senata, ki ga je odpeljal v Beograd. Prenos krste na katafalk Po podpisu protokola 90 prenesli oficirji »Dubrovnika« krsto na splitsko obalo. Godba je med tem svirala državno himno. Z ladij so grmeli topovi, zvonovi v mestu so zvonili združeni zbor splitskih pevcev, nad 150, pa je zapel žalostimko »Pokoj mu večni«. Zadnji defile množic Kreto so mornarji odnesli po stopnicah ladje na kataifalk, postavljen ob obali. V tem trenutku so pristopili h krsti pravoslavni svečeniki z dalmatinskim vladiko dr. Djordjevičem iz šibenika na Čehi in a-vršili nad truplom pokojnega kralja ope- Katafalk na splitski obali, v katerega sa za par ur položili truplo Viteškega kralja, so od vseh strani oblozUi z venci in šopki peljal Ni. Vis. knez Arzen, stric pokojnega kralja, v uniformi armijskega generala z lento Karadjordjeve zvezde. V njegovem spremstvu so bili maršal dvora general Di-mitrijeviič, predsednik senata dr. Ljubomir Tomašič, ministri dr. Novak, dr. Šumenko-vič, dr. Aindjelinovlč, na kolodvoru pa so ga pozdravili tudi splitski ban dr. Jablanovič, podpredsednik Narodne skupščine dr. Kosta Popovič, komandant vojne mornarice kontreadmiral Polič in drugi odlič-nrki. Povorka vojnih ladij Jugoslovenska vojna mornarica, ki j-pluAa »Dubrovniku« naproti, ^e je srečala z njim v splitskem prelivu, se mu tu priključila in ga spremljala do luke. Na če4u te izredne po mor sike povorke. sta phila dva borna čolna. Sledile so tri torpedovke. Na levi strani je plula vojna ladaa »Zmaj« z dvema minonoscema. Na desni strani pa vojna ladja Dalmacija z dvema minomos-cema. Na obeh straneh minonoscev ie plula po ena podmornica. Za njimi ie pliri »Dubrovnik« z mrtvim kraljem, za »'Dubrovnikom« pa v večji ra®daijti štiri francoske fcrižartte. V tei formaciji je »Dubrovnik« priplul v spfctsiko hi ko. Na vhoda v lnko so se edinice vojne mornarice razdvojile in napravile Spalir »'Dubrovniku«, ki je nato počasno i« dostojanstveno zaptal v Ja- mi. Istočasno je oddala častno salv0 tudi angleška vojna mornarica. Vsa posadka vseh ladrij pred in v splitski luki je bila v paradnem redu, razvrščena na krovih. Baš v trenutku, ko je »Dubrovnik« priplul v splitsko luko, je jutranje solnce prodrlo skozi meglo ter obsijalo mrtvega 'kralja in vso tieoč in tisočglavo množico, ki je prišla, da ga pozdravi. Bil je trenu-tek^ ki ga ne bo nihče pozabil, kdor ga je doživel. Med množico je vladala grobna tišina, slišati je bilo samo brnenje letat, grmenje topov in lahko valovanje morja. V tem so tza-zvonili zvonovi v vseh splitskih in okoliških cerkvah. Ko se je »Dubrovnik« približal pomolu, se je jasno videl s cvetjem cfciožen katafalk pod zadnjim topom, na katerem je bila položena krsta, na njej pa generalska kapa in kraljeva sablja. Prevzem kraljevega trupla Čim je »Dubrovnik« pristal ob pomolu, je komandant Pavič, ki je spremljal kralja Aleksandra I. pri odhodu v Francijo in sedaj nazaj v domovino .stopil z ladje ter podal raport Nj. Vis. knezu Arzenu in se pozdravil z ostadimi odličniki. Naito so Nj. Vis. knez Arzen, mamšal dvora general Dimitr.ijesvič, imnistr:, predsednik senata dr. Tomašič, podpredsednik Narodne skupščine Potpovič ter ban Jablanovič odšli na ladjo. Tu je komandant Pavič izroči s posebnim protokolom mrtvo tmpk> pokojnega kralja v roke kneza Arzena ter lo. Mornarji in vojaki so poslušali molitve odkritih glav, pevski zbor »šumadija« pa je pel žalno pesem. Nato je opravila molitve še katoliška duhovščina s splitskim škofom dr. Bonefačičem na čelu. Po cerkvenih obred« h se je pričel pomikati po programu v vzornem redu sprevod množice raznih društev in korporacij, da defilira pred mrtvim vladarjem. Med ope-liom sta prispela z vojne ladje tudi komandant angleškega sredozemskega vojnega brodovja admiral Fisher ter kontreadmiral Forbes s štabom svojih oficirjev. Prisoten je bil tudi francoski mornariški minuster Pietri v spremstvu komandanta francoske eskadre Geusula in njegovega štaba. Ob krsti so stali kot častna straža štirje oficirji kraljeve garde s potegnjenimi sabljami. .Na levi strani katafalka »o stali štirje dalmatinski škofje, za katafaL kom pa sinjski Alkari, otolečeni v svoje narodne noše, bogato okrašeni s srebrom in zlatom. Deputacije, ki so prihajale v sprevodu mimo krste, so neprestano prinašale vence, tako da je bil ogromen katafalk kmalu c njimi zakrit Zlasti velak venec je potožilo društvo »Marjan«, ki ga je moralo nositi oeem ljudii. Tudi angleška mornarica je položila pred krsto venec, ki je bil ves iz rdečih nagel je v. Med tem ko je ogromni sprevod defili-ral mimo krste, »o v zrak« neprestano krožila letala m v tem času je prispela tudi letalska eskadrila ia Mostarja. Split, 14. oktobra, r. Jugoslovensko Primorje je danes na prisrčen nacm izkazalo spoštovanje in ljubezen čuvarju Jadrana, mučeniškemu kralju Jugoslavije, katerega 80 roke njegovih vemih mornarjev s kri-žarke »Dubrovnika« položie na jugoslovenska tla v Splitu, na Pomolu majorja Stojana. t Ljudstvo se zbira Vso preteklo noč so bile ceste,,ki vodijo proti Splitu, nenavadno živahne, vse zatrpane z vozovi, pešci, tovornimi in osebnimi avtomobili. Ceste od Sinja. Vrlike, Kn na, Imotske Krajine in vseh drugih daljnih in bližnjih krajev so b»:e polne ljudi, od katerih so mnogi vso noč pešačili v največji tišini ter so šele ob zori prispeli v Solit ali pa se ustav il spotoma ob železniški progi, da bi vsaj tako pozdravili svojega narodnega kralja na njegovi zadnji poti skozi te kraje. Dvanajst posebnih pa mikov je pripeljalo v Split neštevilne tisoče potnikov s severa in juga ter z vseh otokov. Mirno morje, krasen dan in velika disciplina potnikov so omogočili, da so se mogle ladje obremeniti s trikratnim normalnim številom potnikov. Turobno veličasten je bil pogled na veliki potniški pamik »Kralj Aleksander«, ki je bil ves v črnini in ki je pripeljal na tisoče potnikov iz Dubrovnika in okolice. Na stotine ribiških čolnov in večjih ribiških ladij je že opolnoči krenilo na široko roorje in tam zažgalo cele sode smole, tako da so vsd ti čolni kot velike bakle svetili ob poti koder je plul »Dubrovnik«. V teku noči, zlasti pa proti jutru so se zbrale v Splitu nepregledne množice na ročki iz Primorja in Zagorja, tako da so imeli reditelji pod vodstvom starešine splitske sckolske župe dr. Bujiča obilo posla. Toda ljudje so bili tako disciplinirani, da ni nikjer prišlo do najmanjše zmede in ves razpored ogromnih množic se je izvršil v nrt-iCU m tišina. ko. Ko je »-Dubrovnik« prispel v luko, so zaphrle za njim tudi ostale edinice jugoslo-venske vojne mornarice ter napravile špa-lir okrog njega, dočim so francoske voine ladie ostale pred luko, kjer so bile tudi štiri križarke angleške sredozemske mornarice z admiralsko ladjo »Queen Elisa-befch«. Nepozabni trenutki Istočasno z mornarico so prispeli nad Split iz Divulja hidroavioni, in sicer v prvi skupini lovska letala, nato izvidniška in za njimi težka bombarderska lefala. Na krilih so imela d0lge črne zastave, ki so se mrko odražale na nebu. Ob pojavu »Dubrovnika« so zagrmeli v pozdrav mrtvemu čuvarju Jadrana topovi na* Sustjepa- zelo slikovit, tako da so čete tega sjnjske-ga polka tvorile špal&r ob vsej poti, koder je krenila povorka naroda, ko je def liral mimo krste. Na južni strani pomola, koder je pristal »Dubrovnik«, je bil zgrajen most, po katerm so s krova prenesli krsto na obalo. Tu je bila tudi godba 13. pešpolka. Na levi strani mosta je tvoril špalir oddelek mornarjev v bojni opremi. Poleg pomola je bilo razporejeno članstvo splitske sokolske župe, za nj m pa rezervni oficirji v uniformah s čeladami. Prihod dvornega vlaka s knezom Arzenom Ob 5.40 je balo slišati s postaje rezka vojaška pove-lia: Mirno. Pozdrav na desn-o. Prispel je dvorni vlak s katerim se je pri- Ves slovanski Balkan je prisostvoval 1 - turobni svečanosti v Splitu Povratek Viteškega kralja v domovino so oddajale vse štiri južno-slovanske radijske postaje: Ljubljana, Zagreb, Beograd, Sofija Ljubljana, 14. oktobra. Snoči pozno zvečer, ko so bila vsa kavarniška okna zastrta v mrak, a Ljubljana je utonila v nemo temo, je napovedal ljubljanski radio prenos kraljevega sprejema v Splitu v nedeljo ob 6.10 zjutraj. Med tem, ko je »Dubrovnik« plul ob jokajoči in kljub pozni noči še vedno živi dalmatinski obali s posmrtnimi ostanki herojskega kralja in mučeni-ka proti Splitu, je bila Ljubljana že skoraj mrtva, poglobljena v svojo bolest zaradi tragične usode našega vladarja. Velike ulične svetilke so bile skrbno zavite v črni flor. Mrzli zrak z neprijetno vlago je vse bolj praznil ljubljanske ulice. Le tu in tam so stale majhne gručice in se komaj slišno menile o grozi. Čakale so nedeljske izdaje listov z najnovejšimi vestmi. Nikjer prešernega smeha, ki sicer v poznih sobotnih nočeh tako rad zveni po ljubljanskih ulicah. V izložbah malone vseh ljubljanskih trgovin so medlele večne lučice pod slikami Njega, ki je za svojo miroljubno politiko, za svojo državo in svoj narod daroval svoje dragoceno, človeštvu še tako zelo potrebno življenje. Ob šestih zjutraj je zaječal radio. Radio Zagreb, Beograd, Ljubljana, Sofija. Dva bratska slovanska naroda, ki ju vežejo gospodarske, kulturne, plemenske in krvne veza — ne zgolj slučaj ali zemljepisno naključje — sta v bolesti poslušala, kako prihaja mrtvo telo velikega borca za mir, svobodo in pravico nazaj v domovino. V domovino, ki ga. je tako zelo ljubila in ki bi zanj dala vse svoje sinove in svoje moči. Iz morske gladine se je sonce šele dvignilo, a splitska obala je že bila prepolna pobožnega naroda, ki se je želel pokloniti tistemu, ki mu je dal vso svojo ljubezen in ki mu je bila posvečena ljubezen vsega naroda. 60.000 ljudi je v Splitu nemo pričakovalo svojega najvišjega, mrtvega brata. Splitski ban, podban, župan, ge-neraliteta, oficirji vojske in mornarice, predstavniki vseh oblastev in ustanov so se strnili z množico v skupni bolečini. Zvoke zvonov mogočne splitske katedrale je prepletal jok zvonov manjših cerkva. Krik siren je bolestno pretresel jutranji polmrak. Naša največja potniška parnika, »Kralj Aleksander« in »Kraljica Marija«, ki sta pripeljala tisoče ljudi s severa in juga, sta se skoraj neslišno zasidrala v luki. Tam, — »Dubrovnik« je priplul! Na njem je truplo najdragocenejšega sina Jugoslavije. Ogromna množica 60.000 ljudi je utonila v jokajočem molku. V zraku brnijo letala. Vedno bliže k zemlji prihajajo in se v krogu spet oddaljujejo kvišku pod nebo, da se spet povrnejo k svojemu najvišjemu gospodarju. Nato rezka vojaška povelja, močnejši jok zvonov in molk — da čujemo, kako je mostič spojil »Dubrovnik« s pomolom ,s sveto jugoslovensko zemljo. Mikrofon na splitski carinarnici, v globoko črnino zaviti in z zadnjim najvišjim ukazom »Čuvajte Jugoslavijo!« okrašeni, zdaj poroča: Predstavniki vojaških in civilnih oblasti odhajajo na brod, da se za vedno poslove od viteškega graditelja in zedinitelja Jugoslavije. Ogromen katafalk z baldahinom, ki ga je krasila kraljevska krona, je bil pripravljen za krsto. Tisočglava množica je z ljubeznijo in solzami pričakovala nemo, tako nemo, da se čuje skozi mikrofon, kako morski valovi poljubljajo našo obalo. Tu in tam so med neprestanim zvonjenjem vseh splitskih zvonov prelomili zrak pozdravni topovski streli in častne salve. V mladem, sončnem jutru se vrača kralj v domovino, v domovino, ki ji je ustvaril najlepše jutro njenega življenja. Vojaška godba je trikrat ponovila državno himno, zvonovi so še bo-lestneje zaihteli. Ko So naši mornariški častniki prenesli krsto z broda na katafalk, so se slišale kratke molitve pravoslavnega epi-skopata. Glas šibeniškega dr. Milete je trepetal in komaj zadrževal solze, a pevsko društvo »Šumadija« je ihte odpeva-lo. Za »Dubrovnikom« se je med tem razvrstila eskadra naše mornarice, ki je včeraj odplula svojemu najvišjemu za-povedniku naproti. Poleg nje je v bratskem redu stalo francosko in angleško brodovje. Ogromno število naših, francoskih in angleških mornariških častnikov z našim admiralom Marjanom Poličem na čelu je z bolestjo v srdh gledalo krsto najvišjega zapovednika Jadrana. Naši mornarji so mu poklonili prekrasen venec z napisom »Svojemu vrhovnemu komandantu — jadranska mornarica«. Ta venec tn ogromen venec društva »Marjan«, ki je bil zvit i2 treh cipres in same marjanske flore, in ki 2aradi svoje ogromnosti najbrž ne bo mogel biti prepeljan v Beograd, sta vzbujala splošno pozornost. Nad 300 vencev je okrasilo oder do tragične vzvišenosti plemenitega kralja Aleksandra, ki je združil v sebi najvišje vrline junaka viteza. Potrtost zaradi krutega udarca usode, osuplost zaradi nedogledne tragike, pre-senecenost zaradi grozote neusmiljenega dejstva so dokazovala letala — hi-droavijoni in bombarderji — v zraku, molk tisočerih na obali ter torpiljeri, nosilci min, podmornice in bojni čolni, ki so v spremstvu kraljevskega »Dubrovnika« pripluli v Split. Zastave na vseh brodih, jugoslovenskih, francoskih in angleških, so bile spuščene na pol Dvajset prvi topovski strel je dokončal zadnji pozdrav našemu vladarju, ki mu je do Splita prihitela naproti tudi njegova zvesta garda, da mu od tod na vsej poti po domovini do Beograda izkaže s svojo stražo zadnjo čast. Letala so še vedno krožila nad katafalkom. Mimohod so pričeli rezervni častniki, nato Sokoli. Vrstni red ni važen: narod se je zadnjikrat klanjal svojemu kralju. Ljudstvo, brez vsakega ozira na družabni položaj, društveno pripadnost ali politično prepričanje. Kmetje so ihteli, kmetice so jokale glasno in prinašale k odru šopke poljskih cvetlic, ki so bile našemu vladarju enako drage in morda še dražje od umetno vzgojenih, plemenitih rož. Imena odličnikov, ki SO bili v tej množici poleg preprostih kmetov, so se izgubljala v skupni bolesti zaradi kraljeve smrti. Oder je bil kmalu preobložen s cvetjem venci, palmami, palmami miru, palmami naše Dalmacije in našega morja, ki ga je kralj Aleksander tako zelo ljubil. Mornarji »Dubrovnika« so ves ta prizor v stavu »mirno« nemo zrli na svojem brodu, na katerem so pripeljali Jugoslaviji najdražje truplo. Nekaj minut pred deseto uro so dvig- nili kraljevsko krsto in jo prenesli v dvorni vlak, v katerem so že čakali duhovniki, da molijo za pokoj našega kralja na vsej poti do Beograda, poleg častne straže kraljeve garde. Nepregleden špalir naroda je bil ob železniški progi, ko je odpeljal vlak. Špalir, ki bo nepretrgan skozi Liko, Gorski Kotar, Hrvatsko, Slavonijo in Srem do Beograda, ker je povsod narod pohitel, da se molče in v obupni bolečini poslovi od svojega kralja na Njegovi zadnji poti proti Oplencu. kjer ga bodo položili k večnemu počitku med preperele zastave junaških srbskih polkov, v zemljo, v kateri počivajo nešteti Njegovi so-bojetniki, v zemljo, ki jo je ljubil celo svoje življenje in ji končno zaradi dela v duhu tradicij Karadjordjevicev žrtvoval tudi samega sebe. Njegov spomin bo zapisan v naši zgodovini z jeklenimi črkami, a naš krik bolesti, ki ga spremlja na Njegovi zadnji poti po domovini, glasi: Slava nesmrtnemu Kralji' Vitezu, Graditelju in Zedinitelju! Čuvajmo Jugoslavijo! vl»dimir KrgaV.j. Beograd v pričakovanju svojega mrtvega ljubljenca Vse prebivalstvo se pripravlja, da na čim bolj svečan način sprejme truplo Viteškega kralja Beograd. 14. oktobra v. Prestolnica se mrzlično pripravlja, da film dostojneje sprejme posmrtne ostanke ViteSkega kralja. Vse ulice imajo žalno obleko. Danes ni v Beogradu hiše, raz katero ne bi vihrala črna zastava. Hiše, ki leže ob poti, kjer se bo pomikala poslednja povorka pokojnega junaškega kralja, se še posebno odevajo v črno žalno odelo, ker so meščani pričeli spontano drapirati tudi stanovanjska okna hiš s črnimi okviri in slikami pokojnega kralja. Naravnost pretresljiv je pogled na beograjske izložbe, in to od izložb največjih in najelegantnejših trgovin pa do malih bra-njarij. Trgovine naravnost tekmujejo med seboj, katera bo lepše in častneje poveličala spomin velikega kralja. Nameščenci mestne električne centrale so pričeli že v nočnih urah ovijati vse cestne svetilke in obločnice s Črnim florom, ki bodo gorele več čas, kar bo ležal preminuli vladar na mrtvaškem odru v svoji prestolnici, ki ga je naravnost oboževala. Posebno turobno bodo okrašene od strani mesta one ulice, po katerih se bo kretala žalna povorka, predvsem Terazije, kjer se je pokojni kralj tolikokrat navdušeno pozdravljen od svojih zvestih Beograjčanov, sprehajal med svojim narodom. Naval od zunaj je že sedaj ogromen! Vsi vlaki, ki prihajajo v Beograd, so prenapolnjeni. Ni je menda že danes družine v Beogradu, ki ne bi imela vsaj enega, če ne več gostov, ki so prihiteli, da se poslednjič poklonijo Viteškemu kralju. Odbor za pogreb je rekviriral za sebe vse hotelske prostore, gacije iz inozemstva, ki se priglašajo v ved-da bo mogel prenočiti mnogoštevilne dele-no večjem številu. Gotovo je že sedaj, da bo udeležba naroda na pogrebu tako ogromna, kakršne do danes še ni videla Jugoslavija. Beograd,-14. oktobra v. Ker je preložen odhod posebnega dvornega vlaka s posmrtnimi ostanki pokojnega kralja Junaka iz Zagreba na jutri ob 13. popoldan, bo prispel vlak v Beograd šele kasno zvečer. Poleg tega je treba računati s tem, da bo imel dvorni vlak najbrže večjo zamudo, ker se ne bo ustavil samo na že določenih postajah, nego bo vozil z zelo zmanjšano brzino skozi vse večje postaje, na katerih bo zbrani narod izkazal poslednjo čast svojemu tako tragično preminulemu vladarju. Po poročilih s postaj ob progi Zagreb-Beograd ni niti ene postaje, ker ne bo zbranih na tisoče ljudi, da se poslove od kralje Zedinitelja. Zaradi poznega prihoda dvornega vlaka na beograjsko postajo se ne bo vršil v Beogradu noben večji sprejem. Posmrtne ostanke bodo pričakovali na kolodvoru samo Člani kraljevske hiše, kraljevi namestniki, predsednik vlade Nikola Uzunovič s člani vlade ter predstavništva obeh zbornic. Takoj za tem bodo odpeljali krsto gardisti v stari dvor, odnosno Saborno cerkev, o čemer bo padla odločitev v teku ^--ašnjega dne. Zaključne svečanosti na Oplencu Beograd, 14. oktobra v. Po dosedanjih dispozicijah se bodo končale oficielne pogrebne svečanosti v Mladenovcu po prenosu krste iz dvornega vlaka v posebni avtofurgon. Od Mladenovca dalje bodo spremljali krsto na avtomobilih samo člani kraljevskega doma, kraljevi namestniki, kraljevska vlada, predsedništvi obeh zbornic in zastopniki tujih suverenov in vlad. Zaključnih pogrebnih obredov v zadužbini na Oplencu se bodo udeležili poleg navedenih odličnikov tudi zastopniki seljakov lz Topole, kjer je Viteški kralj Aleksander Zedinitelj prebil marsikatero uro počitka po težkih vladarskih poslih. češkoslovaška žaluje Smrt kralja Aleksandra je globoko presunila ves češkoslovaški narod, ki deli bol bratskega naroda Praga, 14. oktobra. AA. Od dneva mar-seilleske tragedij}«, ki je uničila življenje kralja Aleksandra, živi ves Češkoslov. narod v globoki žalosti. Intimno sočustvuje s tugo svojih jugoslovenskih bratov. Kralj Aleksander je bil zvest prijatelj češkoslovaškega naroda in zato so ga vsi češkoslovaški sloji visoko ceniii in ljubila. Sele zdaj, po njegovi smrti, pa se šele vidi, kaj je bil pokojni kralj Aleksander za Ceho-slovake. Tu ne gre za uradne izraze so-žalja in žalosti, ki se izkazujejo tujim vladarjem. Smrt kralja Aleksandra }e globoko presunila od prvega do zadnjega in ranrla njegova najint mmejša človeška in slovanska čustva. Solze, ki so se te dni pojavile v očeh mnogih Cehoslovakov, so pr hajale it svojih voditeljev slišijo, kakšno !e> bilo Življenje ln smrt kralja Aleksandra. Manifestirali pa bodo tudi svojo vero v bodočnost močne Jugoslavije in v večno prijateljstvo češkoslovaškega in jugoslovenskega naroda. Kralj Aleksander spada v češkoslovaško zgodovino in bo odslej živel v češko- slovaškem sporni ilu poleg drugih njegovih velikih sinov. Praga, 14 oktobra. AA. CTK poroča: Žalovanje češkoslovaške vojske zaradi smrti kralja Aleksandra s& bo pokazaio tudi na narodni praznik 28. oktobra. Tega dne odpadejo vse povorke, svečanostri, zabave in športne prireditve. Praga, 14. oktobra. AA. CTtK poroča: V ponedeljek odlefce tri letala čez Zagreb v Beograd, kjer bodo prisostvovala pograbu blagopokojnega kralja Aleksandra. * Praga, 14. oktobra. AA CTK. poroča: Iz Prage poide v Beograd več posebnih vlakov s sokolskimi de-legac jami in dragimi češkoslovaškimi udeleženci na pogrebu blagopokojnega kralia Aleksandra. T Praško Sokolstvo Praga, 14. oktobra. A A. CTK poroča: PraSko Sokolstvo je priredilo spominsko svečanost za blagopokojnega kralja Aleksandra In Louisa Barthouja. Prisostvovali so ji predsednik parlamenta, člani diplomatskega zbora, odposlanec predsednika Masaryka, zastopniki praške občine in raznih rodoljubnih društev ter mnogi prijatelji Jugoslavije in Francije. Predsednik pra-ftkega Sokola dr. Bukovski je v izbranih besedah očrtal plemenito osebnOst blago, pokojnega kralja Aleksandra in obsodil zločin, ki Je iztrgal Jugoslaviji in Franciji niena najboljša delavca ta mir. Spominska svečanost v Varšavi Varšava, 14. oktobra. AA. Pat poroča iz Krakova: Tukajšnje poljsko-jugoslovensko društvo je priredilo svečano spominsko slovesnost za blagopokojnim kraljem Aleksandrom I. Spominski govor je imel prof. Walter. Inozemska zastopstva pri pogrebu v Beogradu Pričakujejo se državni poglavarji kralja Boris in Karol ter prezident Lebrun — Močno odposlanstvo bratske češkoslovaške vojske — Delegaciji pošljeta tudi romunska in turška vojska Beograd, 14. oktobra- v. Vlada sprejema še vedno nove prijave delegacij tujih suverenov, vlad in parlamentov, ki se bodo udeležile pogrebnih svečanosti. Doslej je prijavljena češkoslovaška delegacija, ki jo bo vodil kot posebni zastopnik prezidenta Masarvka predsednik češkoslovaške vlade Jan Malvpetr. Vlado bos=ta zastopala ministra Bohnslav Bradač in dr. Ivan De-rer. V sklopu delegacije bo močno zastopstvo češkoslovaške vojske, ki ga vodi generalni inšpektor češkoslovaške armade general Jan Sirovy z načelnikom glavnega generalnega štaba armijskim generalom Ludvikom Krej-čijem. V zastopstvu češkoslovaške vojske bo kombiniran bataljon češkoslovaške pehote in zastopnikov vseh vrst orožja ter častna četa 48. pešpolka >Ju-goslavijac iz Bonešova. Ta četa bo prinesla seboj tudi polkovno zastavo, ki jo je poklonil pnlkn pokojni kralj Aleksander. V teku jutrišnjega dne bo priletela na bežaniicko letališče v Zemunu tudi eskadrila češkoslovaških letalcev, ki bo sodelovala pri vseh pogrebnih svečanostih skupno z jugoslovenskimi in romunskimi letalskimi oddelki. Angleškega vladarja bo zastopal princ Jurij, vlado pa angleški poslanik na našem dvoru Hende~son. Angleško vojsko bo zastopala četa angleških mornarjev, ki se je že izkrcala v Splitu ter je na potu v Beograd. Po naročilu predsednika turške republike Kemal-paše bo sodelovala pri pogrebu tudi četa turške pehote kot zastopnica turške vojske. Poleg zastopnika predsednika grške republike in grške vlade, zunanjega ministra Ma-ksimosa, se udeleži pogreba četa grških mornarjev, sestavljena iz moštva vojnih ladij, ki so spremljale preteklo leto kralja Aleksandra na njegovem potovanju na Krf. Italijanskega kralja bo zastopal pri pogrebu prnic Rimone Savojski-Aosta, vojvoda Sploletski z zastopniki kraljeve civilne in vojaške hiše. Pogreba se udeleži tudi posebna deputacija italijanskih generalov kot zastopnikov italijanske vojske. Po zadnjih vesteh iz Pariza se bo pogreba na željo francoskega naroda udeležil osebno predsednik francoske republike Lebrun v spremstvu mar- šala Petaina in ministra vojne mornarice Pietrija, ki sta že dospela v Beograd, ker sta spremljala s križarko »Colbert« posmrtne ostanke pokojnega kralja na njegovi poslednji poti v domovino. Pričakuje se tudi prihod rnmunskega kralja Karola, v primeru njegove zadržanosti pa ga bo zastopal princ Nikolaj, ki se bo vsekakor osebno udeležil pogreba. Rumunsko vlado bo zastopal zunanji minister Titulescu skupaj z ministrom voiske generalom Angele-scom in ministrom Tra-nasovicem. Z močno delegacijo bo zastopana tudi ru-munska vojska, ki pošlje poleg čete gardnega polka kralja Aleksandra še kombinirano četo, sestavljeno iz vseh rodov rumunske vojske. Pogrebnih svečanosti se udeleži tudi eskadrila ru-munskih letal. Kot posebni zastopnik nemškega kancelarja Hitlerja je najavljen opol-nomočeni minister v. Keller, dočim bo zastopal na pogrebu nemško vlado nemški poslanik na našem dvoru v. Heeren. Pogreba se bo naibrže udeležil tudi sam bolgarski kralj Boris. V primera njegove odsotnosti ga bo zastopal princ Ciril. Belgijskega kralja bo zastopal eden izmed članov belgijske vladarske hiše, čegar ime pa doslej še ni javljeno. Ostali suvereni bodo zastopani po svojih poslanikih ali pa posebnih odposlancih. Varšava, 14. oktobra. AA. Pat poroča: Predsednika poljske republike bo zastopal na svečanem pogrebu blagopokojnega kralja Aleksandra general Boleslav Blugosev-ski. V Beograd odpotiruje kot izredni odrpo-slanec. Generala Dlugosevskega bo spremljalo več of cirjev. Praga, 14. oktobra. .AA. CTK poroča: Izšlo je uradno poročilo, da poide zunanji minister dr. Beneš s pogreba Louisa Barthouja v Parizu naravnost v Beograd. Pariz,. 14. oktobra AA. Listi po-zdravljai-o, da se predsedn k republike Lebrun udeleži pogrebne svečanosti v Beogradu. »Echo de. Pariš« piše v tej zvezi med drugim: Prepričani smo, da se francoska politika ne bo iaprememla. Prva njena skrb naj bo ta, da še boli okrepi Malo antanto. Srečni smo, da je v tej zvezi predsednik republike Lebrun smatral za svojo dolžnost, da se osebno udelež' pogreba b!agO'pokainega Viteškega kralja Aleksandra I. Zediniitelja v Beogradu Žalovanje v Rumuniji Bukarešta, 14. oktobra. AA. Včeraj popoldne je imela rumunska akademija spominsko sejo. na kateri je minister L«ape-datu imel govor o pokojnem kralju Aleksandru in francoskem zunanjem ministru Barthouju. Iz,guba. je dejal govornik, ki je s smrtjo legendarnega kralja zadela našo iskreno zaveznico Jugoslavijo, je ovila v globoko žalost tudi ves rumunski narod. • Bukarešta. 11. oktobra. AA. Rumunski listi se obširno bavijo z marseille-sko tragedijo. ,Cuventul' piše med drugim. 'listi, ki so poznali blagopokojnega jugoslovenskega vladarja, ve.io, da je Jugoslavija njegovo delo. Kralia Aleksandra ri več med živimi. Umrl je. toda r.jegcve ideje ostanejo. V tem hudem času naj se Jugoslavija zaveda, ria iir.a v Lviopi iskrene prijatelje, ki bolo vse st. lili, da ji olajšajo sedanje trenutke, tako da jih bo preživela brez vsakega j-j etresljaja. Jugoslavija, ki ie za svojo neodvisnost prelila potoke Krvi, ima v nainestništvu, ki ga je določil blagopokojni kralj Aleksander, voditelje, ki jih danes nujno potrebuje in ki bodo do polnoletnosti kralja Petra II. vodili državo po poteh, ki jih je zgradil mučeniSki kralj. Bukarešta. 14. oktobra. AA. Snočnji listi priobčujejo obširna poročila iz Beograda o veličastnem in navdušenem sprejemu, ki ga je ogromna množica Beograjčanov priredila Nj. Vel. kralju Petru II. Listi poročajo, da bo pogrebu kralja Aleksandra poleg že določenega odposlanstva, ki bo zastopalo Nj. Vel. kralja Karola. vlado in vojsko, prisostvoval tudi maršal Prezan. Žalovanje v Ameriki Wasbington, 14. oktobra. AA. Strašila vest o tragični smrti blagopokojnega kralia Aleksandra je zbudila globoko bolest nele v vseh uradnih krogih, temveč tudi med prebivalstvom, ki ie vedno bolj cenilo pokojnega kralja kot enega največjih državnikov sodobnega sveta. Posebno porazno pa je vest učinkovala v naših kolonijah. Kraljevsko poslaništvo v VVashingtonu j® prejelo veliko štev-"Jo sožalnih izjav od ju-goslovensk h sokolskih in drugih narodmh društev v severni Ameriki. Vsi izražajo svojo neizmerno žalost in tugo nad smrtjo velikega kralja Aleksandra. Hkrattl pa tudi izražajo zvestobo in ljubezen dinastiji Ka-radjordjevičev in Nj. Vel. kralju P«*tru II. Igra usode Pariz, 14. oktobra AA. »Matfn« poroča, da ie vrh operater Dascome. k Je posnel ve» potek mar^Cilleskega atentata, preminul Med atentatvm je ostal nepoškodovan, čeprav ie mimo niega šVgnilo kakih 10 krogel. Včeraj pa ga ie dohitela smrt zaradi možganske kapi. Potrtost v solunski jugoslovenski koloniji Solun. 12. oktobra. AA. Vest o tragični smrti kralja Aleksandra so z grozo sprejeli ne samo člani jugoslovenske kolonije, temveč tudi grško prebivalstvo. Člani jugoslovenske kolonije so se že po prvih glasovih o tragediji začeli zbirati pri vicekonzulu Andriču v njegovem stanovanju in tam prebili ves večer v čakanju novih vesti. Ponoči so obiskali vicekonzula in mu izrazili »ožalje guverner Makedonije g. Gralis, ravnatelj polit onega oddelka generalnega guvernerja Talekos. metropoli! armjski poveljnik z načelnikom štaba, mestni župan, rektor univerze, policijski še*. poveljnik mesta, poveljnik pristanišča, grško-jugoslo-venska Hga, korporativno odposlanstvo ru-sk h častnikov in invalidov, ruski emigranti, ves konzularni zbor in mnogo zastopnikov solunskega prebivalstva. Jugoslovenska kolonija v Solunu je vsa v črnem; na konzulatu, na trgovmsko-m-dustrijski zbornic:, v jugoslovanskem klubu, na jugoslovenski šoli. na vseh državn,!'i ustanovah in na mnogih zasebnih hišah vihrajo črne zastave. Listi pišejo izključno samo o marseille-skem aogodku. O pokojnem jugosloveu-skem kralju pravijo da je bil velik kro.lj, zedinitelj .higmlavije. borec s solunske fronte in velik prijatelj grškega naroda. Zlasti naglašajo, da je imel posebne simpatije za Solun, kjer je prebil najtežje trenutke svojega živlienia in odkoder je pripravljal osvoboditev svoje domovine in ustvarjanje Jugoslavije. Kraljev obisk pri nekdanjem gardistu Ko je Nj. Vel. kralj Aleksander lani julija potoval po Liki, se je na poti proti Plitvicam ustavil v mali vasi Baljevcu pod planino Plješivico. Avtomobil se je ustavil sredi vasi in od vseh strani so prihiteli vaščani. ki niso bili pripravljeni na ta obisk. Kralj je vprašal, kje je doma nekdanji gardist Gašrpar Hečimovid. Mož ie bil z doma nekje na delu in mnogi so pohiteli, da ga poiščejo. Nekatere žene in otroke je tudi bogato obdaroval. Med ob-darovanci »ta bili tudi dve bedni beračici, ki še nikdar nista niti videli, kaj šele imeli toliko denarja kakor j:ma ga je stisnil v roke ^neznan prijazen častnik. Ko je kraljev, avtomobil oblegala pisana množica, pa se je z največjo težavo preril skozi njo brvži gardist Hečimovič. Kralj »e je zanimal za vse njegove razmere, se prijazno poslovil od njega in od množice ter potem odpeljal proti Plitvicam Vsa vas »e, je šele po odhodu vladarra spomnila, da je bila že pred dnevi izvolila depntacijo. ki naj bi vladarju, če bi potoval skoei kraj. izročila epomemoo, v kateri je bil« tudi prošnja, nai bi državna oblastva pomagala revnim vaščanom »graditi prepotrebni vodnjak. Izvoljena deputacija *e je naglo odnravHa na Plitvice, da bi tam naknadno predložila prošnjo, na katero je ob nenavadnem vladarjevem obisku .popolnoma pozabila Preden pa 90 možje krenili, je že prispela vest od ban-ske uprave da je vlada" takoj po prihodu v Plitvice določil večjo vsoto, da bi se Baljevčanorp Izpolnila njihova želja. MARIBOR PRISEGA JUGOSLAVIJI Veličastne žalne manifestacije naše obmejne trdnjave Maribor, 14. oktobra. V soooio z.veccr se je obmejni Maribor na najveličastnejši nač n poklonil spominu velikega kralja. Žalno manifestacijo so priredile vse mariborske nacionalne organizacije pod okriljem Narodne odbrane. Zbirališče man .festantov je bilo na Kralja Petra trgu. kjer ,m> se takoj po 19. prčele zgrinjati ogromne množice Mariborčanov. Prav tako pa ?o Hi i na gosto zasedeni vsi pločnik:, kjer se je pomikala povorka. Okrog 20. je krenila povorka preko državnega mostu v mesto. Na čelu sprevoda je korakala naša nacionalna omladina, vsa z žalnimi trakov, za njo so se pa vrstile nepregledne vrste članstva nacionalnih organizacij, in sicer Sokoli, gasilci, viteške čete Narodne odbrane, Maistrovi borc:, rezervni oficirji, Jadranska Straža, skavti, gozdovniki, bojevniki, »Njnos«. Narodna strokovna zveza, Udruženje nacionalnih železničarjev in bro-darjev. kolesarji, športni klubi, razna pevska, prosvetna, gospodarska, kulturna !>n druga društva. V povorki so nos li nešteto prižganih bakel, kier .-e je pa pomikal sprevod, so pogasili vse cestne svetilke, tako da >e bi! pogled na pomikajoči se sprevod v svitu bakel nekaj nepopisno veličastnega in turobneiga. Sprevod je v največji tiš ni kreni! skozi goste množice občinstva preko državnega mostu po Gosposki in Slovenski ulici na Aleksandrovo cesto, preko Kolodvorske n'ice in Zr.iniskega trga po Maistrovi in CLr'1-Mctodovi ulici na Trg svolx>de in od tu na Aleksandrovo cesto, kjer je bil v nnion-ki dvorani zbor vseh manifestantov. V povorki ie korakalo okrog 15.000 Ijuci, enako število j>:h je pa tvorilo špalir. Ogromna tmkrnska dvorana seveda ni mogla sprejeti vseh manifestantov. On:, ki niso dobili mesta, so so razvrstili na verandi in Širom Aleksandrove ceste. Oder v dvorara je bi! ves v cvetju in zelenju, med katerim je bi! postavljen kra-Mev kitp. ovit v črno. Na odru so se zbrali tudi vsi zastavonoše s prapori. Bil je im-pozanten pogled na gozd praporov, ov'tih v žalno kopremo. Ko je stopil na oder dr. Jančič, posle vodeči podpredsednik Narodne odbrane, je zavladala v dvorani smrtna tišina in zbrana množica je sklonjenih glav poslušala njegov govor. Besede govornika so se razlile v srca in duše, zdaj pa zdaj se je culo pritajeno Hitenje. Dr. Jančič je s!'kal kralja kot vojaka, poudarjajoč, da je baš blagopokojni kralj vse svoje telesne in duševne mooi posvetil edino miru in spravi, da pa ni mogel už> vati sadov svojega velikega dela. Vsa svetovna zgodovina nima primera take požrtvovalnosti in take srčne plemenitosti. Orisa! je nato preboj solunske fronte, glavno bilo na Kajmakčalanu ln pouda.rjal, da nI dosegi samo zedinfenja vseh Jugoslovanov. temveč tudi spravo z brati Bolgari in zato ga jc po pravici naša Narodna skupščina po smrti imenovala za Viteškega kralja Aleksandra I. Zedinitelja. . Dokaz njegove miroljubnosti in politike za svetovni mir je tudi dejstvo, da je bil predlagan za Nobelovo nagrado. Trag čnejšega trenutka, kakor je eila rmičeniška smrt našega kralja, ni doživel do sedaj še noben narod. Toda zapustil je oporoko: Čuvajte Jugoslavijo! In ob mrtvaškem odru se za-klinjamo ln prisegamo, da hočemo izvršiti oporoko našega velikega kralja in, če je treba, dati zanjo tudi svojo kr:. Slava viteškemu kralju Aleksandru I. Zedinitelju! Po dvorani se je večtisočglava množica odzvala: »Slava, slava, slava!« Dr. Jančič je nadaljeval: »Prestol je zasedel prvorojenec blagopokojnega kralja kralj Peter II.. potomec slavne kraljevske rodbine Karadiordjevičev. Prisežemo danes neomejeno zvestobo svojemu vladarju, kj je up in nada srečne bodočnosti naše Jugoslavije: Živel kralj Peter IL! Po dvorani je iz vseh grl zaorilo. kaJoor en mož se je odzvala vsa množica: »Živel naš kralj Peter II.!« Predstavništvu vlade in maršalatu dvora sta bili poslani sožalmi brzojavki. V Imenu nacionalistov je nato spregovoril učiteijišč-nik Zorko. Od pokojnega kralja se je poslovil v imenu mladine tako iskreno, da ni ostalo nobeoo oko suho. Obljubil je blagopokojnemu kralju, da' to mladina vestno izpolnjevala njegovo oooroko in vedno čuvala Jugoslavijo. — Zbrane om!adince je nato še ogovoril komandant nižje podofi-cirske šole g. Božo Putnikovdč: »Mladina! Ti si nada naše domovine. V tvoj h rokah je bodočnost države. S svojo ogromno udeležbo na današnjo žalni manifestaciji si dala izraza svojemu spoštovanju in ljubezni do umrle6 sinko, bodi srečnejši kakor Tvoj oče, a drugače mu bodi' enak!« Stopnjujte se po viteških stopnjah sladke besede naše narodne povestnice: Ded— Sm—Vnuk! Pomnožite se vse vrline teh klenih značajev! Ti, o Kralj, izhajaš iz Deda Junadca in Očeta Heroja, bodi Ti Genij-Duh naše neokrnjene domovine Jugoslavije. Dvornemu maršatetu je žalni zbor Sočanov poslal brzojavko: »Nacionalno udruženje Soča-«nafršce v Ljubljani pktka ob tragični smrti Nj. Vel. Viteškega kralja Zedinitelja ter prisega večno zvestobo Nj. VeL Petru II., da bo izvajalo do poslednje kaplje svoje krvi najpopolnejše narodno edinstvo verno delu in oporoki nepozabnega Vzornika: »Čuvajte Jugoslavijo!« Obrtništvo dravske banovine pri pogrebu viteškega Združene obrtniške organizaeje so imele dopoldne skupno posvetovanje, kjer so v popolnem soglasju zaključile: Vsaka or-gnizacij odoošlje po možnosti svoje odposlanstvo Vse delegacije iz dravske bano vine nastopajo pri pogrebu skupno pod vodstvom podpredsednika ZTOI v Ljubljani g. Josipa Rebeka Obrtništvo dravske banovine poklon* po svojih organ za-cijah kršen srebrn venec s posoetitvijo in spoaminsko knjigo, v kteri so imena vseh obstoječih obrtnih organizacij v banovini Odhod delegacij je določen na torek z ve čemim brzim vlakom. Po prijavah sodeč bo pri po«rebu preko 200 obrtnikov iz naše banovine. Žalna služba božja v evangeljski cerkvi Dopoldne je bila tudi žalna služba božja za blagopokojnim Nj. Vel. kraljem Aleksandrom I. v evangeljski cerkvi. Cerkev je bila polna evangeljskih in tudi drugih vernikov. Prisostvovali so odposlanci uradov in šolskih zavodov s podbanom g. dr. Ot-marjem Pirkmajerjem na čelu in večje število oficirskega zbora. Vsi so prišli v žalnem odnosno z žalnim znakom. Njih dušni pastir je imel nad vse lep govor o pokojnem kralju, njegovih človekoljubnih in miroljubnih vrlinah, obsojajoč gnusni zločin. Na koncu govora je prooil božje milosti, ki naj spremlja naslednika Nj. Vel. kralja Petra II. na vseh njegovih potih pri njegovem vladanju. Notranjščina božjega hrama je bila odeta v čmo. Oltar pietete v Zvezdi Mnogi so, ki jih vodi pot mimo >Zvezde«, in vsakdo nehote obstane in oko se mu upre v paviljon pred kavarno, ki ga je naš velezaslužni kavarnar g. Krapeš v soboto spremenil v majhen cvetlični gaj, v lep, pietete poln intimen oltarček, v katerem stoji na sredi slika našega Viteškega kralja Aleksandra I. Zedinitelja, ovita z žalno kopre-no, pred njo pa gorita dve debeli sveči, a ob strani sta postavljeni na dveh stebrih krasni vazi. polni živordečih nageljnov. Ves paviljon je črno drapi-ran. s tankim prozornim črnim pajčo-lanom so zastrte tudi žarnice, ki gor« na stropu in spredaj, a kraljeva slika sama stoji med samim zelenjem, otožnimi palmami, na vsaki strani pa po ena mogočna aloja, a spodaj na tleh je postavljenih 6 medeninastih posod, ki v njih dehte krvavordeče dalije, posebej pa sta še postavljeni dve vrsti ivk. Spredaj v vetru žalostno plapolata dve črni zastavi, a nad paviljonom je pomembni napis, kraljeve zadnje besede, slavni memenlo^ »Čuvajte mi Jugoslavijo! Aleksander.« Tisoči Ljubljančanov gredo tod mi-« mo. In pristopijo k oltarčku. Tako se bolestno poklanjajo spominu Njega, ki je mrtev in vendar nesmrten med nami. Slovenska zemlja na kraljevem grobu Nova sporočila odbora za pogrebne svečanosti železniška direkcija obvešča, da bo vozil v ponedeljek zjutraj tudi z Zidanega mosta proti Mariboru posebni vlak, na katerega bo imel prikfljuček posebni vlak Zagreb — Ljubljana ia kd bo prispel v Maribor okrog 7., ako bo zanj vsaj 200 potnikov. Društva ki imajo društvene zastave, morejo poslati k pogrebu v Beograd tndi svoje zastave. Zaradi pričakovanega velikega navala naj bi v Beograd ne šla z zastavo več kot dva zastopnika. Na razna vprašanja se pojasnjuje, da se delegacije prijavljajo direktno odboru za pokop v Beogradu, ki mu je tudi javiti, da pride društveno zastopstvo tudi z zastavo. Kraljevski banski upravi odnosno bano-vinakemu odboru za žalne svečanosti naj se ne pošiljajo prijave, pač pa je potrebno, kakor je bilo že včeraj javljeno, da ae vse delegacije prijavijo do ponedeljka zvečer ielez~!ljk| postaji, kjer nameravajo stopiti » na vlak in obenem sporočiti, s katerwn vlakom se bodo peljale. člani banovinskega sveta dravske bano. vine poneso v Beograd in polože na grob blagopokojnega viteškega kralja žaro s slovensko zemljo, ki bo nabrana po vseh sre-zih dravske banovine. Ker je napovedana izredno velika udeležba pri pogrebu, bo brez dvoma preskrba s hrano in prenočiščem v Beogradu zelo otežkočena, zato naj udeleženci vnamejo s seboj najnunejša jedila in odeje. Opaža se, da se v teh dueh, ko je povpraševanje po predmetih, ki so v zvezi z narodno žalostjo, zelo veliko, po nekaterih trgovinah s,takimi predmeti zahtevajo pretirane cene. Kralj, banska uprava je zato dadala stroge odredbe, da se vsako izkoriščanje prepreči in da se izkoriščevalci kaznujejo. Prebivalstvo se vabi, da vse primere izkoriščanja prijavi upravi policije. Smrt pod gredje Tragična smrt družinskega očeta, ki ga je ubila trans- misijska gred škofja Loka, 14. oktobra. Žalni sprevod, kakršnega Železniki že .olgo niso videli, se je pomikal včeraj popoldne na domače pokopališče. K večnemu počitku so polagali pismonošo Gojo Franceta, ki je našel dva dni prej v Egrovi elektrarni strašno smrt. O nesreči, ki je globoko pretresla vse domačine in se z bliskovito naglico razširila prav do škofje Loke, izvemo naslednje podrobnosti: V četetek, nekoliko pred poldnem je stopil Goja v strojniški oddelek elektrarne, odkoder pa se ni več vrnil živ. ženi, ki je pripravljala kosilo, se je dozdevalo čudno, da moža tako dolgo ni, pa je šla zato Gojo klicat v elektrarno. Cim je prestopila prag, se ji je nudil grozen prizor. Vsega v krvi in že mrtvega je videla ležati poleg trans-misijske gredi... Vsaka pomoč je bila izključena Domnevajo, da se je sklonil Goja preko jermenja, ki ga je potegnilo iznenada do gredi. Ker ni bilo nikogar, ki bi bil Goji pomagal in kolesje ustavil, je pograbila trans-misija najprej Gojev suknjič, nato telovnik in slednjič še njega samega ter ga zasukala okoli svoje osi. Pri zasuku je treščil nesrečnež z glavo ob betonska tla in je smrt nastopila takoj. Tragična smrt še povečuje dejstvo, da je bil Goja vprav na tem, da prosi za upokojitev, kajti imel je že 38 let neprekinjene državne službe. Bil je človek, ki ga je imelo vse od sile rado. Vedno nasmejan, vedre volje in do konca tovariški je bil priljubljen na vseh službenih krajih. Bil je na Bledu, v Tržiču, do letošnje pomladi v škofji Loki, sedaj pa v Železnikih na daljšem dopustu. Kljub svojim 62 letom je bil še trden kakor hrast, . da je posekal marsikaterega mlajšega tovariša. Zapušča ženo ln štiri deloma nepreskrbljene otroke. Običajno je opravljal službo gorskega pismonoše in je bil znan po najoddaljeneqših gorskih naseljih. Bil je tudi dvakrat odlikovan. Kakršno življenje, tak tudi pogreb, škofjeloški poštni uslužbenci so poklonili svojemu nepozabnemu tovarišu krasen venec rož in ga spremili na njegovi poslednji poti, iz Ljubljane je prispela deputacija od organizacije poštnih uslužbencev, ostalega prebivalstva je bilo pa toliko, da je bil po- -grebni sprevod naravnost ganljiv. Po lepem žalnem govoru se je poslovila množica od človeka, ki v vsem svojem življenju ni napravil nikomur nič zlega in je bil vzor delovnega očeta, moža-poštenjaka. Bodi mu ohranjen najčastnejši spomin, preostalim naše najiskrenejše sožalje! Žalna seja JNS v Celju Celje, 14. oktobra. V doOoto uu i <'.30 je bila v žalno okrašeni sejni dvorani na mestnem poglavarstvu v Celju žalna seja eksekutive sreske organizacije ter občinskih organizacij JNS za mesto Celje in Celje okolico. Sejna dvorana je bila nabito polna. Predsednik sreske in mestne organizacije JNS g. dr. Ernest Kalan je v globoko zasnovanem govoru orisal izredno plodonosno delo pokojnega vladarja kot izrednega človeka ter sijajnega vojaka in državnika in njegove ogromne zasluge za narod, državo in pomirjenje sveta. Predsednik je izrazil nepopisno bolest, ki je navdala ves narod ob izgubi blagopokojnega vladarja. Ob zaključku so vsi navzočni s solzami v očeh počastili spomin velikega pokojnika s klici: »Slava!« V isti dvorani je bila ob 18.30 žalna seja vseh nacionalnih, kulturnih, huma nitarnih in strokovnih organizacij i Celja in okolice. Zastopniki so napolni H dvorano do zadnjega kotička, mnogi pa so morali stati pred vrati. Predsednik mestne občine g. dr. Goričan ie opisal življenje, neumorno delo in ogrom ne zasluge pokojnega vladarja za ju- goslovenski narod in za svetovni mir. Navzočni so počastili spomin pokojnega kralja s trikratnim klicem >Slava!<, novemu kralju Nj. Vel. Petru II. pa so vzkliknili trikrat: »Živel!« Upravni in nadzorni odbor SK Celja bo imel žalno sejo danes, v ponedeljek, ob 20. v sejni dvorani na mestnem poglavarstvu v Celju, ne pa v klubovem lokalu »Pri angelu«, kakor je bilo najprej določeno. Udruženje tobačnih trafikantov Z žalne seje vojnih invalidov sta bili odposlani brzojavki: »Maršalatu dvora v Beogradu. Globoko žalujoč za svojim vzvišenim zaščitnikom in dobrotnikom blagopokojnim kraljem Aleksandrom I. izraža oblastni odbor Udruženja vojnih invalidov v Ljubljani, zbran na svoji žalni seji 11. oktobra v imenu vseh vojnih žrtev v dravski banovini neomajno zvestobo in vdanost Nj. Vel. kralju Petru II. in vsemu visokemu kraljevskemu domu.« — G. banu dr. Marušiču pa: »Ob kruti, nenajte- \ mestljivi izgubi najboljšega vladarja, našega najvišjega zaščitnika in očeta se klav niamo v globoki žalosti njegovemu duhu. Novemu kralju Nj. Vel Petru II. prisegalo zvestobo. V imenu vseh vojnih žrtev dravske banovine oblastni odbor Udruženja vojnih invalidov v Ljubljani. puuihjbi.ishh >zugjy Ponedeljek, o!tto*?ra i Janko J. Srimšek: ^limosrrede Vagoni so zacvilili. Presunljivo za« vriščali v oseh in vzmeteh. Kratek su* nek. Vrgel sem časopis na klop in snel površnik. Zrinil sem s potniki iz nabito polnega kupeja. Ven.. Na peron. Pred postajo. »Pa —? Sedaj —? »Ah — Da!« Brez misli sem obrnil v kostanjev drevored. Počasi. Rrez volje. Kakor v sanjah. Kakor izgubljen. Kostanji so cveteli. Rožnat sneg je naletaval izpod zeienega drevesnega oboka Ob stra« neh — na levi in desni — na okroglih gredicah so se smehljale potočnice s plavimi očmi. — Žarele ognjene čase tulipanov — Blestele bele, žolto ob« robi j ene narcise — »Kam? Po kaj sem prišel? Česa iščem tod? Koga? — Bedak!« Med prvimi hišami je s svetkmi okni vabila kavarna. Vstopil sem. Se« del v mehke blazine kraj okna. Zgodaj dopoldne. Komaj pol dese« tih. Lokal prazen in pust. Kakor blato na razvoženem poljskem kolovozu. »Črno!« Natakar je postregel. Leno. S trud« nimi nogami. Z zaspanimi kretnjami. Prinesel je goro starih revij. »Papirja in ovoj prosim! — Derika pokličite!« »Takoj, gospod!« Troje nervoznih vrstic je iz peresa zdrsnilo na papir. Pikolo je čakal. i Mencal pred menoj uslužno z dlanjo ob dlan. Položil sem srebrn desetak na mramorno ploščo. »Osebi —« sem pokazal na naslov — »v roke! Nikomur drugemu! Če bi je ne bilo doma, vrni! In drži jezik za zobmi! Danes in jutri! In zmiraj!« »Sluga, gospod!« Fantič je vzel de« nar in pismo. Zbežal skozi vrata — Pet minut — Deset — Večnost — »Natakar! Še črno!« Pobič je pribezljal mimo okna. »Opravil?« »Sem, gospod! Izvolite!« Pogledal sem rokopis. »Dobro, mali! Še to vzemi! Za riga* rete!« »Hvala, gospod! Molčal bom!« Na rumenkastem papirju je plesalo devet besedi: »Popoldne ob dveh. V parku. Če se bova spoznala —« * »Pred dvajsetimi leti?« »Da! Pred dvakrat desetimi leti, go« spa Manica —« »Jesen je bila. Ajdova njiva je cve* i tela in dišala po medu —« I »Dišala in cvetela — Ajdova njiva — Da! Tam na brežancu — Za Zapča« mi — Ali čebelic ni bilo na njej, kot so jih v jesenske dni polni roji na oza« rah pod Ragovim logom. Zgrešeni so« vražni šrapneli so od časa do časa za* vršali nad ono ajdo. Razleteli so se. In njihovi izstrelki so nas iskali, da bi narn upihnili lučko življenja.« »Od ondot je bilo tvoje prvo pismo. Celo tam nisi pozabil na me!« »Nisem! Sredi onih grozot — v onem semnju — v oni osamljenosti sem šele prav spoznal, kaj si mi bila —« »Fant moj ubogi —« Bogat sem bil — Bogat s teboj in v tebi — Manica —« »Rogov log — Nad zeleno vodo — Tam si napisal tisto povest o mestnih gospodičnah in študentovskih gospo* diniah — Če jo hranim, veš — In ka* dar se me polasti žalost za daljnimi dnevi, jo poiščem med skritimi stvar« mi —« »Res — povest! Pesem o kontesi Ob gi — Pesem o ljubezni, gospa Manica, ki ji nikoli ni bilo izpolnitve in je ni* koli ne bo —« »Pesem o kontesi Olgi —« »O niej! In za njo! Ljubljeno in iz* brano! Nikoli in nikdar doseženo —« »Naši mi povedal in razložil, kdaj in zakaj si me krstil za konteso Olgo —« »Dva sva bila — Iz ene vasi — Na počitnicah — V jasni poletni noči sva hodila pod grajskimi razvalinami in sa* niarila o starih časih. O časih, ko je mlad vitez z lanepreškega gradu priha« j al vsak večer vasovat pod okno h kontesi Olgi, ki je mlada in lepa sa* mevala na naši graščini. »Stavim,« je rekel Joža. »če bi jo zdajle poklicala — konteso Olgo — bi se prikazala na oknu —« »Bi,« sem potrdil in sem se domislil tebe, lepe in mlade, in sem te tisto noč krstil za konteso Olgo —« »Se SDominjaš? — V Celovcu — V kavarni —« »Lerch —« »Da! — Zakaj nisi odprl ust? Kar molčal si — In vendar —« »Vem! Razumem! Vse si mi po»-iala takrat — Na svojo malo, » dlan si položila samo sebe in si rekla: »Vzemi!« »Kaj si mi odgovoril?«" »Da ne potrebujem ničesar!« »Drugače si povedal — Takole — dobesedno — si dejal: »Sleherni vojak danes nekaj potrebuje, jaz —« si se s kazalcem dotaknil lastnih nrsi —, ne potrebujem ničesar!« — Žaljivka je bi« la to! Verjameš?« »Zlobe in hudobije tedaj ni bilo v mojem srcu! — Morda komaj grenka kapljica resnice —« »Neštetokrat sem ubigala, če je bilo resnično, kar si mi pripovedoval —« »O čolnu? O ribiču in hlačah?« »Da!« »Prisegam, da se je tako zgodilo — Celo popoldne si naju vozila po reki. In s Francetom sva bila simoračka do božje milosti. On, France, niti noga« vic ni zmogel za v čevlje. Kar na boso lih je nosil obute. Pri veslanju so mu hlače bežale pod kolena. Ali zastonj si je prizadeval, kako bi skril in zatajil gole gležnje Jaz, vidiš, sem bil sreč* nejši. Moje hlače so bile preluknjane na zadnji plati. Zato sem se pri ukr* canju in izkrcanju obračal tako. da ti ne bi pokazal hrbta — Pa sva potem, ko si naju za bolnišnico izložila na travnik, vendarle odhitela na stanova* nje, otlnesla moje nedeljske hlače k starinarju in jih prodala za trideset krajcuiev. Z izkupičkom sva plačala ribiču čoiivno —« »Otroka —J« »Motiš se! Fanta in pol! Kavah!"'"*-* »Kje jt France sedaj?« »No vem. Svet je velik —« »Ti?« »Takole — Vidiš — Dobro —• Samo Z raketami v stratosfero Napoveduje se nov preobrat v meteorološki vedi' v Pred leti so odkrili teoretično možnost, da bi se rakete lahko z ogromno brzino dvignile v nezaslišane višine ali pa igraje opravile velikanske razdalje. Po tem odkritju se je začel razvoj, ki spominja do neke mere na razvoj letalstva kakšno desetletje pred svetovno vojno. Toda vse na-de, ki so jih postavljali v raketna vozila, so se končale z velikim razočaranjem, zadnji dve leti smo že prav malo čitali o raznih eksperimentatorjih, ki še niso vrgli puške v koruzo in skušajo svoje velike načrte pretvoriti v dejanje. Eden najbolj znanih med njimi je ameriški profesor Goddard. prav za prav počet-nik vseh stremljenj, da bi se rakete uvedle v prakso. 20 let že dela nad tem problemom, zadnji dve leti pa je na tihem izvršil velike priprave. Prihodnje leto hoče že spomladi v stratosfero do ozonovih in heavi-sideskih plasti poslati ra.ote novega tipa. Je trdno prepričan, da bo dosegel svoj smoter in z njim cel štab njegovih sodelavcev, ki so dve leti v laboratorijih Clarkovega vseučilišča delali na tehničnih podrobnostih njegovega načrta. Da je v Goddardovem delu nekaj stvarnega, bi kazalo že to, da je dobil bogate podpore največjih ameriških znanstvenih ustanov. Znal jim je dopovedati, da je raketa edini tehnični pripomoček, ki lahko doseže večje višine nego letalo ali balon. Kakor znano, so Rusi s svojim drugim ponesrečenim stratostratom dosegli višino 22 km, registrirni baloni brez posadke pa so bili že 30 do 37 km visoko. Navzlic vsem poskusom niso mogli višje, zato so nam ozračne plasti nad to višino popolnoma neznane, o njih naravi moremo izražati le domneve. Učenjaki menijo, da so v višini kakšnih 40 km ozonove plasti, v višini 80 do 100 km pa tako zvane heavisideske in Appletonove plasti, ki odbijajo brezžične valove, kar baš omogoča brezžični promet na naši zemlji. Njih prava narava nam ni znana. Zato utegne biti 1. 1935.. če se God-dardovi načrti uresničijo, prava preobratu o točka v zgodovini meteorologije, kajti God-dardove rakete bodo imele s seboj zelo občutljive merilne instrumente, ki se bodo z najvišje višine na padalih vrnili proti zemlji. Resnici na ljubo pa moramo povedati, da je večina učenjakov napram God-dardovim ™«črtom za zdai še zelo skeptična. Pogumna rešiteljica Kaj ^ je primerilo min. preds. Macdonaldu na nie-jjovem zadnjem potovanju VeL kralj in kraljica pri odkritju spomenika Nj. Vel. kralju P6tru Velikemu Osvobodite^« tae 1. avgusta 1926 v Kranju Dogodki po širnem svetu V Parizu so pred dnevi otvorili razstavo avtomobilov. Med njene posebnosti spada tudi to, da ima razstava svoj posebni poštni urad v avtomobilskem vozu Sardmaki pastir, k: hoče nekemu dekletu 'zpovedati ljubezen, ima ponekod še navado, da ji ob primernih prilikah meče kamenčke. Če mu kamenček na isti način vrne, je to znak, da ji je po volji. Toda do poroike je še daleč. Po svojih starših ali prijateljh zaprosi za njeno roko in če je dobil privolitev, se poda z družbo prijateljev na konjih do njenega doma. Po pot: streljajo in »nasprotna stranka« isto tako odgovarja. Pred zaročenk i.no hišo se možje postavijo v vrsto in poseben snu-bač stop' na;prej, da ponovi snubitev. Odgovarja mu možak iz zaročeirikinega sorodstva, dvogovor je kaj dramatičen, v njem primerjajo dekle z rožo, odojkom in zastavo, fanta pa z 1 lijo golobom m mladim bikom. Po dolgem govorjenju in prerekanju privedeta dve ženi končno dekle, ki stop' mladenič k nji in jo prvič poljubi. V južni Španiji pošiljajo znamenite »tobačne delavke« svojemu izvoljencu čopič za puder. Če ga ima pri naslednji biko-borbi na klobuku, pomeni to, da mu iieKie ugaja in kmalu potem si poiščeta priliko za še nežnejše darove. Andaluzijsko kmečko dekle pošlje možu, ki jI je všeč, pogačo iz buč. Čs jo ta poje, je znamenje, da nima ničesar proti zaroki, če jo vrne, mor-ra poskusiti dekle svojo kul inarično spretnost pač drugod. Tudi v nekih del h Češkoslovaške igra pogača veliko viogo. Nc ben mladi mož ne bi tu dvoril kafk&iomu dekletu, če ga ni prej opogumila s tem, da mu je poslala pogačo z novcem. Če to pogačo sne, se je zvezal za vse življenje, kakor s prisego n če kdo izmed obeh potem drugemu zvestobo prelomi, ga hudo kaznujejo. Ponekod na Madžarskem majo ženske pravico prisostvovati kazni verolom-nega ljubimca ;n same označujejo del telesa, po katerem naj ga pretepe jo. _ Najlažje se snubitev izvrši pač med Kabili. Mlado kabilsko dekle pokaže možu. ki je vrgel oko nanjo, svoj pristanek za zaikon enostavno s tem, da stopi pred njegovo hišo in si odpne pas. Pri hripi, bronhitisu, vnetju mandljev, pljučnem katarju, zasluzenosti nosu, sapnika, požiralnika in jabolka, obolenjih oči in ušes, skrbimo za to, da često očistimo temeljito želodec in črevo z uporabo naravne »Franz Josefove« grenčiee. Znameniti strokovnjaki za nego zdravja svedečijo, da »Franz Josefova« voda dobro služi tudi pri šenu in drugih mrzličnih nalezljivih boleznih. »Franz Josefova« grenčica se dobi v vseh lekarnah, drogerijah in špecerijskih trgovinah. Ko je angleška vojna ladja »Soarborough« z Macdonaidom in njegovo hčerjo plula ob kanadsk-' obali, se je morala v višini Labradorja zaradi silnega viharja zateči v neki zal vček. To tem bolj, ker je ob la-bradorskih obalah polno najnevarnejših čeri. Ladja je bila zasidrana komaj pol ure, ko se ji je začela bližati lahka motorka, ki so se sšhv valovi z njo kar poigravali. Vendar je dospela do boka »Scarborougha« in s tem v zavetje. Čostn ki m mornarji, ki so mentili, da more samo zelo krepak in spreten mož v takšnem vremenu voziti s talko majhno ladjico, so se silno začud'il:, ko so videli, da je v njej ženska v kroju prostovoljnih bolniških sester. Po lestv ci je splezala na krov in ne da bi angleškega premiera n:ti pogledala, je zahtevala kapitana. Ta je prišel, se mu precej gospodovalno predstavila kot miss Mary Corne-liusova in mu velela, naj bi taikoj poslal ladijskega kirurga z njo, češ da ima nedaleč od tod nekega težko bolnega ribiča, ki ga je treba nujno operirati. Najblžji kirurg je v ostalem stotine kilometrov daleč, tako da bi gotovo dospel prepozno. Takoj so spustli barkaso. v katero so stopili sestra, kirurg in njegov asistent, štiri milje je b:lo do misionske postaje, v kateri je ležal bolni ribič n kirurg je spoznal da je bil res že skrajni č^s. Hitro ga je dal prepeljati na vojno ladjo, kjer mu je na ladijski operačjski mizi odstraniti velko zločesto oteklino. Uro pozneje so moža odpeljali že na kopno. Med tem pa je sestra Corneliusova v oficirski men-zi pripovedovala, kako je prišla do svoje odločitve in je v zadreg: sprejela čestitke vseh navzočih in tudi ministrskega predsed- i ni'ka za svoj pogum. Teden dni pozneje je brzojavila ladijskemu kirurgu, da je operirani ribič že izven vsake nevarnosti. Ko je Macdonald zvedel za to brzojavko, ji je brezžčno sporočil sledeče: »Duh in značaj Florence Nightingailove (orvoboriite&ince Rdečega križa) še živi.« Zakaj ima Kitajka ialio majhne noge Postanek šeg in običajev se v ljudski veri pogosto temeljuje legendarno, z!as i če ni prave zgodovinske opore. Tako so naslanja tudi znani kitajski običaj, da .°i ženske zmanjšujejo in krčijo noge. na lisičji mitos, ki je na Kitajskem tako razširjen. Lisica predstavlja kot prebivalka v votliDah in jamah princip teme. Ljudjo so lahko obsedeni od lisičjega demona ia lisice se lahko spremene v človeka. —" Na to vero se naslanja bajka, da je bila ena izmed žena cesarja čau iz dinastije šang, lisica, ki je očarala cesarja s svojo lepoto, potem ko se ja bila izpremenila v žensko. Ker pa lisica ne more hkrati iz-premeniti svojih šap, je lisičja ženska Tat-kie ovila svoje drobne noge s svilenim ovojem, da jih je skrila. Ker je bilo to nekaj povsem novega, so ostale cesarjeve žene menile, da daje cesar zaradi te nove mode prednost tej ženi. Zaradi tega so si še one začele stiskati in manjšati noge, dasi jili je močno bolelo. Mimo tega so primorale tudi svoje hčere in druge ženske, da so ravnale po njih zgledu. Ko je cesar umrl, je bila ta šega že tako razširjena, da je niso mogli več odpraviti Poštni urad na kolesih Smotka, ovca, kamenčki, čopič za puder, pogača iz buč in pogača z novcem Vsako ljudstvo ima svoje zaninrrve običaje v zadevah ljubezni m snubitve. Na Holandskein se snub tev izvrši na zelo diskreten način. Mašila potrika na vrata svoje izvalienke, tudi če ga ta ne pozna, in pro-s; ognja za svojo smotko. Dekle si sedaj lahko misli, da je fant vanjo zaljubljen, njeni starši pa dobe priliko, da se malo in-form rajo o mladeniču. Igra se ponovi v drugič in če fant družini ugaja ga tretj:č pozovejo, naj stopi kar v hišo. Ko je tam pokadil svojo smotko, se po-javi dekle z drugo, ki mu jo sama prižige. Sedaj zaprosi snubač lahko za njeno roko. V nekaterih i tal jansk^h krajih se zakon uvede z nekakšno sikrivailno igro. V Vacritju se podado n. pr. vsi sorodniki že- nina na dan poroike proti hiši neveste in povsod vprašujejo, da-I: n nihče videl izgubljene ovce. Povsod jim to vprašanje zanikajo i«n tako tudi pred zaprto hišo, v kateri nevesta statnuje. Ženinova stranka pa prične tu razsajati, češ da bodo vrata podrli, če jim ne povedo resnic s, kajti zvedeli so, da je : zgubi j ena ovčica baš tu notri. Z oken ženinu in njegovim živahno ugovarjajo, dokler si ženin ne poišče končno lestve, se splazi po njej skozi okno v hišo in odpre duri od znotraj. Vsa njegova družba plane tedaj kr če v h šo in prične iskati ovčico. Ko jo ženin končno najde, jo zgrabi za roko in odvede v kuhinjo, kjer že čaka obložena miza, potem ko so še zaplesali starodaven ples s pogačami. "z Londona v Melbcurne Ameriška letalca Turner in Pangborn se bosta tudi udeležila velikih zračnin tekftm na progi London—Avstralija, ki se prično 20. t. m. Poleg letalcev stoji radio- telegrafist N i c h o 1 s Ne, ne bo vojne . . • Okanimo se vendar praznih čenč v teh tožnih dneh! Ljubljana, 13. oktobra Poleg iskrenega, globoko d oživljenega žalovanja, ki je prevzelo ves narod ob dejstvu kraljeve smrti, je še neko drugo čuvstvo vstalo v srcih preprostejših in malodušnih ljudi: strah pred posledicami zločina v Marseilleu, ki jih nihče ni mogel pretehtati in preračunati, a ki so v slepih slutnjah zavzemale zmerom hujše dimenzije. Strah ima velike oči, pravijo, a še vse večje oči ima paničen strah, ki se ob veliki nacionalni nesreči, kakršna je z umorom velikega kralja zadela Jugoslavijo, nujno poloti množic. Iz tega strahu se je porodila kopa majhnih, smešnih, a senzacionalnih čenč, ki so si jih ljudje pričeli šepetati med seboj in ki se na tihem vzdržujejo, čeprav jih je že zdavnaj demantiral sam tok stvari. Prvo, česar se je spomnil slepi ljudski nagon, je bilo: vojna! Vojne se zmerom ženske bolj bojijo kakor možje, ki so po nji najbolj neposredno prizadeti, in tako so tudi glas o tej vojni, ki da bo izbruhnila vsak čas, razširile pred vsem ženske. Povsem točno so dognale in izračunale: jutri ali najkasneje pojutrišnjem bo razglašena splošna mobilizacija, vsi letniki od 1915 pa do sive starosti bode klicani pod orožje. Vsa ljubljanska gar-nizija je že odšla na fronto. Vsa vojska, kar je je stacionirane v Ljubljani, je imela danes ponoči zbor na športnem igrišču Ilirije in je tiho zapustila Ljubljano. Vse oficirske gospe v Ljubljani jočejo, ker so morali njihovi možje tako iznenada na bojne poljane — le kar O razstavljenih akvarijih in drugo Mnoge obiskovalce ljubljanskega muzeja, ki so si pretekM dve leti ogledovali razne zgodovinske spomenike na hodniku prvega nadstropja, so prijetno iznenadili trije zarasli, z ribami, polži, hrošči in pup-ki obljudeni akvariji. Od teh akvarijev sta bila dva večja lasrt kluba akvaristov v Ljubljani, tretji pa last muzeja. Odbor kluba akvaristov je svoječasno popolnoma pravilno sklepal, da je treba s kldbovimi akvarija širiti smisel za vodožitje, iin res ne vabuja nobena stvar tolike želje po posnemanju. kakor lepo zarasel in pestro obljuden akvarij. Zaradi tega jiih je po spo-TA-zuami z vedno ljubezmnvo muzejsko upravo razstavil na javnem mestu. Po letošnji jesenski razstavi na velesejmu pa odbor kluba ni vrnil akvaslaveko« sveče' Pariško mesto ima pritožno knjigo Ce obiskovalec v francoski prestolnici misli, da so ga kako ociganili ali grdo z njim ravnali, lahko zadnje čase zahteva »pritožno knjigo« kakor v kakem hotelu, in ima precej upravičeno upanje, da bodo vzrok njegove nevoije odstranili. Ta pariška pritožna knjiga je novo ustanovljena organizacija »Saisons de Pariš«. Ustanovili so jo hotelirji, trgovci in številne druge osebe. Njen namen je, da postane Pariz iznova mednarodno središče elegance, zabave in duševnega življenja, kakor je bil prej. »Saisons de Pariš« hoče odpraviti in onemogočiti vsak nedostatek, ki tujca lahko pripravi v nevoljo, pa naj bo potem neupravičen hotelski račun ali nepošten natakar, vsiljiv tujski vodnik ali nevljuden tramvajski ali avtobusni sprevodnik, goljufiv trgovec, obrtnik ali kdorkoli Poizkusiti zakon Zanimiv običaj baranjskih Šokeer. Osijek, v oktobru. Meeec oktober je pač najznamenitejši mesec v letu za mlade Šokce in Šokice v baranjekem kotu med Dravo in Dunavom. Prišla je jesen in z njo ženitovanja. Pri Šok-cih ee namreč vrše poroke skoraj izključno le v jeseni, in Zunaj na svobodi.« je napisal poročile, >je premalo dela in preveč izkušnja v. Jaz pa ostanem rajši pošten. Zaradi tega prosim, da se mi dovoli, da se vrnem nazaj v ječo, ne da bi bil zagrešil nov zločin.« Papeški kocijaž Rinaldo Jacchini, papeški kočijaž. se je zdaj umaknil v pokoj, ko ie služil celih 70 let. Tudi njegov oče je bil kočijaž, in sicer pri kardinalu državnem tajniku Antonelli-ju pod papežem Pijem IX. Rinaldo je 16 let star stopil v službo pri papežu in je vozil Pija IX.. Leona Xm, Pija X., Benedikta XV. in Pija XI. Od vseh je prejel priznanja in darila. Zdaj je 90 let star in želi prost vseh skrbi, ki jih nalaga njegova služba, uživati še svojo mladost. Poročil je neko mlado siroto, ki bi ji lahko bil praded. Ima pa namen učakati 110 let. seseda 1 Din davpfc 2 Dtn ?a šifro ali dajan!« na -lova a Din. Najnjam&i mespk I' Oio Dobičkanosno, po-p><>'..»oaka varao oeloiitev kapitala, tudi hranilnih knjižic vam solidno in re»U»o oskrbi koneesijotti-aria k«-m.-rei ja! oa pr'e«a-:D-a Lojze Zaje Ljn-W;«.na. Gledališka tri. 7, telefon 38-18 3021S-!« 3eseda 1 Din. dave* 2 Din. za šifro al) da]anie na "lova S Din. Najmaniil smeset li Dtn. Vabimo Vas k neknpo t n«.ic-e-iaiuai« A. Preeker, Sv. Petm et&t» 14 138 Nazadnje jo je vročina le premagala. Ko se je že sklonila, da se splazi skozi ona majhna razbeljena vratca na zrak, se je Tomaž ojunačil in za vpil za njo: »Na svidenje in hvala lepa, gospodična!« Ona pa se je zasmejala nazaj: »Recite mi kar Mary! Adi jo kameradi!« Tako je Marv hodila k nam skozi štiri dni. Vedno nam je prinesla kaj s seboj, bonbone, sadje, cigarete in vedno smo se na vsa usta smejali, ko ji nismo vedeli kaj reči. Sicer pa nismo nikdar govorili o njej; vsakemu je bilo nerodno začeti. Le kleli smo manj in zaradi hrane se ni nihče puntal ta čas. Peti dan ni več prišla. Ko smo ob dvanajstih prišli na krov, vseh romantično navdahnjenih mladih ljudi ni bilo več. Odšli so in Mary z njimi, medtem ko smo bili mi doli pri kotlih. Prvi častnik nas je že čakal in rekel z nekakim drobnim smehljajem: »Gospodična Mary vas vse štiri pozdravlja. Tole je pustila za vas.« Bile so štiri škatlice onih njenih finih cigaret. Barba še vedno leži z ožgano nogo v svojem brlogu in spodaj v kurilnici smo spet po starem zakrknjeni. Le včasi se eden ali drugi zasmeje in ko ga vprašam, kaj ga je popadlo, se izkašlja iz zadrege: »Na ono vražje dekle sem se spomnil, na Mary.c Iz akvaristove torbe J. Mileinski: Mary med kurjači Sobo odda- teseda 1 Din dav«k 2 Din « Slfro ali dajanie na =lova S Din. Najmanj^ smpopk n run Sobico s po6(-!>nim v}wxjom. »i-iam za 100 Din. Pojasnila daje L,:;h>vc, fteiver štev, 3/11. s«sedn 1 Din da ve* 2 Din ta Slfro aU dajanje na •lova 5 Din Naimaaj? znesek 11 Din Ottakl U Oln Tujih jezikov (nemški, fra.nc.oski, a^tifrie-ški, italijanski) 6» n«-u>i:te brezhibno v 4—6 mesecih, atenografij« v 2 mesecih potom dofMs<>v«.Dja. Mesečno 30 Din. Prospekti, poekn&ne lekcije brezplačno. — Dopisna šola tujih jezikov »Perfekt«, pošt. pret. 557, Beograd. 248-4 Velika dobave zmožna predilnica sprejme za Ljubljano in okolico dobro vpeljanega zastopnika za prejo. Obširne ponudbe pod 4488 na ogl. odd. Jutra Slovo od Viteškega kralja v Franciji Najdragocenejši tovor, k i ga je kdajkoli nosUa vojna ladja: krsto s truplom Viteškega kralja Aleksandra dvigajo na rušUec nDubrovnik" Južna Srbija objokcje svojega rešitelja Skoplje, 11. oktobra. Žalost Južne Srbije zaradi tragične smrti kralja Aleksandra je neizmerna. Dasi so te vesti vso državo pogreznile v globoko žalost, ima iz mnogih vzrokov ta žalost v južnosrbskih krajih še bolj pekočo bolečino. Na južnosrbskih tleh je bil začetek veKkega poslanstva pokojnega vladarja. Južna Srbija in njeni prebivalci so bili priča njegovega zmagovitega pohoda v balkanskih vojnah, bili so priče najstrašnejših časov po lepi zori priborjene svobode na poti na krvava bojišča :n naposled v tujino, ko so za umikajočo se vojsko, ki jo je vodil regent Aleksander, gorele domače vasi in ko se je vse naokrog zgrinjal oklep sovražnega uničevanja. Na domača, od sovražnih granat razorana tla, pa je spet stopila srbska vojska 1918, ko je njen poveljnik, regent Aleksander usmeril pot s ciljem :«naprej v slavo aii v smrt!« Pot je vodila v »lavo in ko je na,poč 1 miir v združeni, svobodni Jugoslaviji, se je vladar ponovno vračal na torišče svojih zgodovinskih pohodov. Zadnjič je bil v Skoplju letos spomladi, ko so manifestirali bojevniki iz 1. 1914., da SiO ohranili za vso Jugoslavijo isto srčnost in isto zvestobo, s katero so pred dvajsetimi leti iz Skoplja odhajali na bojišča. Južni Srbiji pa ie naš vladar tudi drugače vedno posvečal svojo največjo skrb ter se zanimal za vse njene goospdarske in kultur-rte zadeve. Skoplje je prvo vest o strašnem dogodku dobilo po radi': in je vso noč preživelo v največjem razburjenju in bridki žalosti, vimes pa tudi v mrzličnem iskanju utrinka kake nade. Zjutraj 10 t. m. pa so bili tudi po Skoplju razširjeni letaki in dospele so tudi prve izdaje prestolniških listov, ki so potrdile vso tragično resnico. Slovo: Nj, VeL kraljica Marija in predsednik francoske republike Albert Lebrun odhajata z »Dubrovnikaki je takoj nato krenil iz marseilleskega pristanišča v domovino Vrhovni vojaški poveljnik Aleksander in veseli Šuma-dinci Nekaj dni pred zgodovinskim 14. septembrom 1918, ko je bil začetek preboja solunske fronte, se je vrhovni vojaški poveljnik regent Aleksander v mali leseni kolibi na Bukoviku vso noč razgovarjal s svojimi generali o pripravah napada. Naslednji dan se je po postojankah in taboriščih rezerv že razširjala vest, da se pripravlja nekaj važnega in odločilnega. Na pobočju Bukovika so imeli svoje postojanke Šumadinci, ki so se že precej časa dolgočasili zaradi mučnega m ru na fronti. Mučilo jih je bolj kakoT kdaj poprej do-motožje in želeli so si, da bi se nekaj zgodilo, karkoli — samo ven iz tega neprestanega mirnega čakanja. Vest o odločilnem napadu jih je nenavadno poživela. V strelskih jarkih in taboriščih rezerv je zavladalo pravo vesel 1». Ko je regent Aleksander s svojim adju-tantom pregledoval postojanke, je naletel na starejšega moža, vojaka 3. poziva, ki je prepeval neko vojaško popevko, ko ia korakal proti taboru svojega oddelka. Mož je častnika pozdravil, postavil se je mirno, a videlo se je. da ni baš trdno na nogah. Tudi na vprašanja je odgovarjal precej nerodno. — Vidi se, da si se ga precei naleze!. Je dejal staremu vojniku regent Aleksander. — To pa to, od veselja sem se napil, ker se bomo naposled vendarle dvignili iz tega brezdelja in potolkli sovražnike, ki se nam že smejijo, ker toliko časa mirujemo. Bogu in vrhovnemu komandantu hvala, da je temu konecl — Ali so tako veseli tudi tvoji tovariši? — Seveda so, veselimo °e vsi, stari in mladi. In povem ti, gospodine, da bi počastil vso četo, če bi imel kaj denarja. Regent je moža še povprašal od kod je doma, kako dolgo je že na fronti in kaj je z njegovo rodbino. Mož mu je razložil, da le doma ostala Zbor odličnikov okrog Nj. Veh kraljice Marije, ko so v Marseilleu prenesli krsto z mrtvim kraljem na „Du-brovnihNa desni strani kraljice predsednik Lebrun, sa njim na levi ministra Herriot in Bouisson samo žena in da sta na fronti z njim vred še dva sina. Eden pri topničarjih, drugi pa v isti četi. Vse to je pr povedoval z največjo prostodu.%1 ostjo veselega človeka. Regent ga je poslušal z vedno večjim veseljem ter mu naposled izročil večji bankovec. — Tu imaš, pa naj bo no tvojem. Le počasti četne tovariše, dokler je še čas, zakaj kmalu bo treba nastopiti z vsem pogumom, ki si ga. kakor vidim, že večkrat Dokazal. — Najlepša ti hvala gospodine, samo pros:m te, ^u mi poveš, kdc si, da ti lah- ko vrnem in te počastim kadar pridemo spet domov. Regent se je samo smehljal, adjutant pa je vprašal veselega moža: — Kai res ne poznaš gospoda? Pomisli malo! Mož je krčevito stiskal bankovec v roki, nekaj časa razmišljal, potem pa s težavo spregovoril: — Zdi se mi, vedno bolj se mi zdi... — Da, da, mu je pomagal adjutant, pred vrhovnim poveljnikom stojiš. — Va-va-še Vi-vi-sočanstvo, je jecljal stari vojak in stal kakor ukopan, ko st3 regent iu pobočnik že odhajala Ni ga veš med nami •. . Vrhnika Deseti oktober zvečer. Med osmo in deveto uro je bilo. Sedim v svoji sobi pri pisalni mizi. Sredi dela sem. Nenadno nekdo potrka in stopi ves bled in prepaden z velikim razprtimi očmi. Stojiva si nasproti, on s strašno novico na ustnih, iaz s tesnobno težko slutnjo... »Naš kralj... Kralja so nam ubili!« Obe roki dvignem nehote, pritiskajoč ju na srce... »Kaj pravite ? ... Ne ... ne! ... Saj to vendar ni mogoče — ne sme biti mogoče !« — Moj glas je nenaraven, hri-pav, pretrgan. »Po radiu...,«.se s težavo iztrga polovičen stavek pojasnila iz njegovih ust. »Radio...« Naslonim se na vrata, vse okrog mene se potaplja v meglo, vse v meni se zastre s temo, tako črno, kakor je le smrt... »Bog se usmili...!« Vsi ljudje v hiši so zbrani okrog na- ju. Ne vem. kdaj so prišli. Nenadno si gledamo v oči, ki so povsem prazne in vendar polne nezavestne groze, brezmejnega gorja, neizgovorjene žalosti. Roke se nam nehoteno oklenejo druga druge,"enoten, vzkriku podoben, vzdih se izvije iz naših prsi: »Naš kral j... Aleksander — —!« »Čuti bi nas moral,« mi seže v misel. »Vstati bi moral, saj ga tako kličemo!« In potem se prične beganje po ulicah, po lokalih, kjer se čuje radio. Kukavica ljubljanske radijske postaje kuka neprestano. »Kai se je zgodilo?« Pričenja se noč brez spanja, polna mrzličnega pričakovanja, polna kljub vse-še upajoče molitve .. Da, to noč smo znali spet moliti. Molitev je bila vsak naš dih, vsaka še tako brezoblična, iztirjena misel. Vse je še vedno prosilo: »Bog ne daj, da bi bila resnica Ena j?ti oktober z jutra L Hodim v svoji sobi od stene do stene, brez utrujenosti, brez čuta, da so minile že ure noči in trka jutro na zastrta okna. Predrami me zvon. Korak se mi ustavi. Mehanično dvignem zastor in vidim: jutro megleno — solzno, kakor da so se vse solze naših src, ki jih niso mogle preliti oči, nabrale na nebu, vpijoč po življenju Njegovem, ki nam je bil Oče nad Očeti, kateremu smo prepuščali tako brezskrbno vse delo za blaginjo naše domovine, za nas vse ... S strehe nasprotne hiše udari vame senca ... Obe roki se braneče iztegneta proti njej, vročične oči brez solz se za-pro: »Ne... ne___ne...!«-- Neizprosnost resnice ubije vse. Zaman so bile vse molitve, vse prošnje, vse upanje... Nič več se ne morejo misli oklepati rešilne bilke: »Saj se ni mogel roditi zločinec, ki bi streljal Nanj, ki mu je bila vsa globoka dobrota, tako vidno izražena na obrazu in v očeh polnih blagoslavljajočega miru človeštvu, polnih neuklonljive sile pozitivnega dela v blagor svojega naroda in domovine!« — Nič več ... Zalobne sence plapolajo po zraku, zagrinjajo naša srca, stiskajo jih, kakor z jekleno verigo, razbeljeno v ognju neizjokane žalosti... Zvonovi pojo svojo turobno pesem, vsako uro ... Po cestah je mrtvo, a kogar srečaš, mu je lice resno, vpadlo, bledo. Sem in tja čuješ besede .. »Z?>aj se ie moralo zgoditi?!« »O. da bi mogel preprečiti to ...« »Ko bi mi bilo dano, dati življenje na-mestu Njega .. .«• »Vso srečo ljubezni in fivijenja bi da rovala, ko bi le ne bila resnica.. .-c Otroci govore s preplašenimi očmi med seboj: »Kralj je umri...« »Vojna bo--« »Ne, ne bo ne vojne! Kralj Aleksander ni hotel vojne. Vsi ga morajo ubogati, čeprav je zdaj mrtev--!« Starčki s tresočimi ?e rokami s tihim glasom govore: »Ni ga več med nami, našega kralja. Težko je to!« V vseh dušah in srcih biva obupna žalost. Učitelji stoje nemi pred šolsko mladino. Ne morejo govoriti. Jokaj e se jim trgajo besede: »Deca! Glejte — ob zadnjih trenutkih svojega življenja, On velikan nad velikani, ni mislil nase, domovina mu je bila v miflih — mi smo bili njegova skrb... Njegov zadnji dih je bil poljub ljubezni na naša čela, da ne pozabimo njegove svete zapuščine: »Čuvajte Jugoslavijo!« Deca! Ponesite ta njegov poslednji poljub svojim staršem, povejte jim oporoko našega ljubljenega kralja, da se bodo vedno spominjali in lahko rekli: »Čuvamo jo, Jugoslavijo!« Srca vseh Jugoslovenov so polna bridkosti. Njegovi Sokoli govore neprestano z Njim, ki jim je bil največji brat med brati: »Odšel si od nas, mi pa Te nosimo v svojih srcih, iz katerih Te ne more nihče nikoli iztrgati, kakor Te je nam iztrgala propala roka iz sredine življenja. Čuj nas, naš ljubljeni kralj, čuj nas, ko prisegamo zvestobo Tvojemu sinu, Nj. Vel. Petru IL — čuj nas! Tvoj duh je med nami, prepričani smo, da vidiš v srce vsakemu posebej, zdaj, ko si sam prešel v veliki mir in si dvignjen nad vsakdanjostjo našega življenja. Zato razločiš v nas tudi na glas ne izgovorjeno prisego, prisego na poslednji dih Tvojega življenja, ki nam je in ostane naj-»Čuvajte mi Jugoslaviju!« In zdaj, ko nam je vzeto Tvoje dragoceno življenje in si se vrnil k nam na valovih sinjega Jadrana v beli Zagreb in kraljevski Beograd, nem in veličasten v smrti, so naše duše polne Tvojega nesmrtnega duha, Tvoje ljubezni do domovine, ki si nam jo umirajoč zapustil kot največjo svetost našega življenja! V slavo Tvojega nesmrtnega spomina in slavo našega mladega kralja Petra II. se zaklinjamo: »Čuvali bomo Jugoslavi- jo:« N- Žalna seja pariškega občinskega sveta Pariz, 13. oktobra, p. Pariški občinski svet je imel snoči žalno sejo. na kateri se je predsednik pariške občine v daljšem govoru spominjal Nj. Vel. kralja Aleksandra. Občinski svet je s triminutnim molkom počastil 6pomin velikesa vladarja Jugoslavije. Obenem ie bilo sklenjeno, da odpošlje pariška mestna občina na pogreb kralja Aleksandra posebno deputacijo- Mednarodni kongres za letalstvo v Beogradu Washington, 13. oktobra. w. Na zadnji seji kongresa mednarodne zveze ra letalstvo je bil princ Jurij Bibescu ponovno izvoljen za predsednika. Prihodnji kongres ,..,.. , . zveze bo l. 1935. v Beogradu. Znani nemški Mlado dekle z zasoljenimi lici, zabre- j letalec Wolfram Gronau je bil imenovan za klimi, objokanimi očmi govori: generalnega svetnika zveze. Urejuje Davorin fiaiUenr izdaja m fconzoreg »Jutra« A tali ftihnikar. Za Narodne usk&rno d. & kot uskarnarja Franc Jezerček. Za uuerauu del je odgovoren Aloj* Novak. Vsi c