Portret Petra Militarova
LEPO JE PREPROSTO
BRAMS, Beograjska revija amaterskih malih scen je lani podelila Petru Militarovu prvo nagrado za režijo igre »EVGEN« v iz-vedbi pirniškega »Odra mladih«. Prav tako mlademu igralcu te skupine Janezu Škofu, soimenjaku znanega slovenskega igralca. Po-polno potrditev pravilnosti te odločitve pa je predstava Dhorstovega »EVGENA« doživela decembra larii na Poljskem v okviru VI. fe-stivala malih gledališč, ki se ga udeležujejo igralske skupine iz vse Evrope. Tam je pir-niška skupina pobrala skoraj vse mogoče lo-vorike: za režijo, za igro celotnega ansambla in grand prix mlademu Janezu Škofu.
•   »Vidite,  iščemo novosti znotraj  gledali-škega izraza, predvsem s kolektivnim delom. Moje vodilo dela z mladimi je usmeriti nji-hove različne interese v sproščeno in tvorno igro. V skrajni meji je to pravzaprav vzgoja človeka, ki bo tudi v svojem vsakdanjem živ-Ijenju  sposoben  v  naši  samoupravni  družbi lepo oblikovati in tekoče izraziti svoje misli. V naših predstavah ne težimo k temu, da bi se čimbolj  približali profesionalnemu  izrazu, ne želimo na primer mesece dolgo mukoma pripravljati  komedije,  ki  bo  sicer  sprostila krohotanje, vendar pa taiste šale Tof v svo-jem  »Moped  šovu«   lahko  pove  v  eni  sami minuti.   Te   nagrade   so   priznanje   resnično skupnemu, kolektivnemu delu.«
•  Peter Militarov.je Medvodčan. Nekoč je delal   z   mladimi   v   Medvodah.   Osebna   na-sprotja v tamkajšnjem gledališkem okolju so ga pognala na pirniški breg Save. Tam je za-čel znova:
•   »Morda mi je bilo takrat najtežje. Po vseh tistih letih poštenega  garanja, dela — osebna katastrofa .,.  Če sem občutljiv? Da! Občutljiv  sem za krivice, sprenevedanje, za življenjsko laž,  do  vsega, kar je  delano za enkratno uporabo ... Drugače pa sem vesele narave.«
Kadar se tovariš Militarov v svojem gle-dališkem elementu dvigne, sune nekoliko na-prej desno nogo, z dlanjo levice potisne suk-njič za hrbet in roko pomembno prisloni ob bok, Takrat so njegove besede odrezave, na-tančne, ostre. Zdajle, ob mizi, je trdota nje-govega obraza zastrta, omehčana. Prijazno, rahlo nakazani nekoliko temno potegnjeni očesni mešički in v kotičkih ustnic droban nasmeh. Tenak, vranje črn kodrček se mu nemirno obeša na čelo. Celoten izraz odseva človečnost:
•   »Lepota je običajno preprosta  resnica. Pridi z lepim in preprostim, pa te bo vsakdo razumel;   seveda   ni   nujno,   da   sprejema... Ne priznavam skomercializiranega okusa pu-blike,   le  kulturo.   Kultura   se  začne  z   roj-stvom in konča s smrtjo. Vmes je taka, kakr-šno si ustvarimo v družini, okolju, kjer živi-mo in delamo, vse do kulture naroda.«
•   Z igranjem je začel kot pionirček leta 1945. Po letu 1960 deluje kot režiser. Seveda amatersko. Po poklicu je strojni tehnik, tre-nutno deluje v propagandi. V sodobnem gle-dališču išče aktualnost in če ...
•   »če bi bil zdajle na Akademiji že or-ganiziran študij ob delu, si ne bi mnogo po-mišljal...«
•  Kot  igralec je nastopal tudi  v  Šentja-kobskem gledališču. Nekoč je v Veroniki De-seniški igral Friderika.  Sredi  III.  dejanja je Jelisava na neki točki odra nenadoma obstala ter se vse do padca zastora enostavno ni ga-nila.   Na   odru   je   nastala   čudna   zmešnjava, drugi igralci so se skoraj spotikali ob negib-no Jelisavo, onemogočeno je bilo vsako nor-malno gibanje. Takoj, ko je padel zastor, se je Jelisava previdno nagnila prav do tal in iz-pod  dolge   obleke   sramežljivo   potegnila   na svetlo  svoje  hlačke,  popustila  je  preklicana elastika . . . Odmor se je seveda zaradi splos-ncga smeha precej  potegnil. ..
•   »Naš pirniški teater se ne zapira vase. Sem   hodijo   igrat   ljudje   iz   Medvod,   Škofje Loke, Vrhnike,  Ljubljane . . . Veliko razume-vanja imamo pri krajevni skupnosti in SZDL, največ seveda pa pri občinstvu, ki nam ved-no napolnjuje dvorano . . .«
Osebna želja tovariša Petra je, da bi ljud-je končno le uspeli ubežati svojemu tehno-kratiziranemu življenju, televizijskemu spre-jemniku, zbežati, pobegniti v naravo:
•   »Naša družba ne samo, da kaj  takega omogoča, celo ponuja!«
•  Tokrat sva se pogovarjala v dvorani to-varne  »LEK«. S skupino mladih literatov je popostril    proslavo    slovenskega    kulturnega praznika. Praktičen dokaz, da tisto, kar govo-ri,  tudi  dela.  Tam je tudi prejel eno izmed treh priznanj  Zveze kulturnih organizacij  za dolgoletno delo v občini  Šiška  na  področju kulture.
Bogomir Šefic Foto:  Jaka Bregar