Za poduk in kratek čas. Zlatomešnik sv. oče Leon XIII. in slov. rimski romarji. (Dalje ) Zdaj moram še povedati, kje smo ae Slovenci v Rimu kaj glaaili. Avstrijeki romarji so ae dvakrat zbrali v Animi. Anima se zove cerkev in avstrijsko gostišče v Rimu, kateremu je naš presvitli cesar pokrovitelj, Prostorna cerkev bi nam skorej pretesna bila. Govorili so laški, nemški, slovenski in čeeki. Vai govorniki so povdarjali našo vdanost in ljubezen do sv. očeta, namestnika Kriatusovega, pa tudi našo neomahljivo zvestobo do presvetlega našega cesarja in do cesarske hiše, in čeatokrat so govorniki tukaj sred Rima glaano in sigurno ugovarjali naailstvu, ki se sv. očetu godi, ter so od romarjev terjali, da naj molijo, a da po svojib močeli naj tudi delajo na to, da bodo v Rimu zopet sv. oče gospodar. Marsikatera beaeda je bila tako bdločna, da ae je laška vlada, če jo je zvedela, gotovo dolgo ž njo davila, predno jo je mogla požreti, Prvi večer je č. g. dekan dr. Sterbenec alovenski govoril. Evo vam njegovega govora jedro: BPreljubi Slovenci, rojakimoji! Zakaj smo šli v Rim? Kaj nas jo napotilo zapuatit dom in ž njim vae drage in ljube naše? Kaj je vzrok, da amo se odpravili na dolgo in težavno romarsko pot? Na ta vprašanja odgovorim: Sv. očeta, papeža Leona XIII. šli smo gledat, prišli jih počastit, jih tolažit, jih razveaelit, in prejet njib blagoslov. In zares! Že dolgo smo gojili v svojem arcu željo, priti k sv. ocetu. Danes se nam je naaa želja izpolnila, mi smo v večnem meatu Rimu. A kaj je meatoRim? Mest je veo na svetu, ki so veliko večja po številu hiš in prebivalcev, kakor Rim. Toda jedini Rim ima avojega O("'eta, Kriatusovega nameetnika na zemlji, naslednika sv. Petra. Rim je središče krščanakega sveta! Kdo pa je papež? Papež je poglavar sv. katoliške cerkve, katerega je Sin božji aam postavil, on je steber krščanake edinosti. Od časov av. Petra v dolgi vr3ti njegovih naalednikov, dobili smo mi v zvišeni osebi Leona XIII. sv. očeta. o katerem pravi prerokovanje, da je ,,lnrnen de coelo — luč z neba". Pač gotovo! Kdo izmed nas katoličanov ne ve, kaj pomeni ime Leona XIII.? Ves avet ga pozna po njegovi učenoati in modrosti, katero kaže zlaati v raznih listinah in okrožnib pismih. Zatorej pa nahajamo v vatikanski razatavi darov iz vseh krajev eveta, od vladarjev in podložnikov, od kriatjanov in nekrščenih. Kateri vladar na avetu se more z Leonom meriti ? Tudi mi Slovenci smo poslali svoje darove ki pa niso tako bogati, kakor darovi drugih dežel. Vendar če v tem obziru zaostajamo, nikakor ne zaostajamo v Ijubezni in v udanosti do apostolske stolice za drugimi. Slovani imamo dosti uzrokov, da smo hvaležni apostolski atolici. Kdo je dal slovanskemu imenu novo alavo? Ali ne sedanji av. oče Leon XIII., ki so naša slovanska apostola, sv. Cirila in sv. Metoda postavili na avečnik ter nkazali vesoljnemu svetu, da ju pri očitni božji slažbi časti ? Zatorej slava, navdušena 8lava sv. očetu ! katerega milo obličje amo danes gledali ter prejeli sv. blagoslov od njih za se in za V8e avoje ljube in drage; ta blagoslov nas bode krepčal v življenji iu nam bo tolažba na smrtni postelji. Moji predgovorniki so v raznih jezikih povdarjali dolžno ljubezen in vdanoat do njih veličanatva našega presvitlega cesarja. Ali je tega meni, ki ga je izmed Slovencev prvega zadela čast tukaj slovenaki govoriti, treba pra.viti, da naj smo presvitlemu cesarju zvesti, vdani, hvaležni ? Kar je Slovenec že itak z dušo in telom, na to ga ni treba nagovarjati: rHrast se omaja in hrib — Slovencu zveatoba ne gane". Trikratna slava našemu cesarju Frančišku Jožefu — Slava!" Drugi večer ao na občno veaelje romarjev Ijnbljanaki knez in škof, premil. g. dr. Misaija povzeli alovensko besedo. Prej že sta nemški govorila dva poavetna gospoda, in prav dobro sta govorila; toda jaz bi njima ne bil dal besede, ko bi bil imel kaj govoriti. V cerkvi naj ima škof in duhovnik besedo, vai drugi pa naj poslušajo. Kakor je značaj ljubljanskega vladike mil in prijazen, tako mu je tudi beaeda lepo in prijazno tekla. V mojem luknjastem pomneži je le nekaj njegovega govora oatalo. Poglavitne miali so bile: rPredragi Slovenci! Imamo ime, da amo pobožno slovensko ljudstvo. To je naša čaat; glejmo, da to lepo ime ohranimo. Toda, odkod nam je sreča, da smo verni, da amo katoliški narod? V prvi vrsti smo hvalo dolžni apostolaki stolici. Iz Rima smo dobili najprve blagoveatnike, in tudi slovanska apostola sv. Oirila in Metoda je rimski papež poatavil za prava pa 8tirja naših očetov. Le držimo se toraj skale sv. Petra, potem se bo okrepila in tembolj oživila naša vera. V drugi vrati pa gre po vsej pravici zahvala naši ceaarski hiši, in našemu apostolskemn veličanstvu Frančišku Jožefu. Zgodovina namreč avedoči. da v tistih časih, ko je bila vera na alovenski strani v veliki nevarnoati, avatrijaki vladarji niso potegnili s krivoverci, in niso malomarno popustili vere svojih očetov, ampak ao odločno branili katoliško rec, in jo tudi obranili, a nam so s svojo vstrajnostjo ohranili dragi biser sv. vere. ,,Iščimo najpoprej kraljestvo božje", to naj bo naša prva skrb. Pa tudi poavetne koristi naroda bodemo tako najboljše varovali, ker ,,vse drugo vam bode navrženo". (Dalje prih.) Smešnica 32. Hati daje mali bčerki kos pogače ter jo vpraša: ,,Jetica, kako se reče, če dobi otrok kaj od starišev?" —,,Je-li to vse?" odvrne hitro Jetica. ,,Kaj praviš, Jetica? Kje si to čula?"' jezi se mati. — ,,0j", reče otrok, ,,Tonče pravi vselej, kedar mu oče dajo denarja na pot, ko odhaja v mesto, v šolo: nJe-li to vse?"