249
O narodnem gledišču (teatru) slovenskem.
Mnogo smo že brali in mnogo se še o tem piše in govori, koliko vrednost gledišče ali teater v sebi ima in koliko korist iz njega zavživajo ne le samo pojedine občine , temuč tudi najučeniši in najbolj olikani narodi evro-pejski. Zatoraj mislimo, da nam spoštovavci in ljubitelji naroda ne bodo zamerili, da tudi iz naših krajev, kjer ljubezen do domovine in izobraženje živo klije, nekoliko o razvitku in utemeljenju narodnega slovenskega gledišča napišemo ter očitno odkrijemo, da je nas k temu nagnalo hvale in slave vredno obnašanje vrlih naših Idričank in Idričanov, ki so razsvetili svoje gledišče z narodnimi igrami ter pokazali, da je narodni duh v njihovem krogu največo stopnjo dosegel, ker le v narodnem gledišču se da govoriti o pravem moralnem in literarnem razvitku kterega koli jezika. Dobro znamo, da so tu igrale vrle gospe, gospodične in gg. uradniki! — Posnemajte jih tudi drugod, in ako vam okoljnost dopusti igre dajati, ne pozabite najprvo domoljubja; saj takrat tudi nemški igrati vam nobeden ne bo branil, pa tudi ne zameril! Držite se pa samo lepega pregovora: „Kjer kruhek ješ, taistega pesmi tudi pevaj" , kterega se častiti idriški rudarski g. svetovavec drži in čeravno rojen Nemec, je pričujoč pri vsaki igri slovenski, ter dopadajenje svoje nad milo-zvučnim govorom in pesništvom naroda našega na znanje dava. Slava mu! Slava pa tudi vsakemu poštenemu Nemcu, ki politiko vseh politik dobro razume , da vsakemu narodu svoje pri poznava in mu kakor sebi vse dobro želi!
Vrnivšim se pa k glavnemu načelu: „kako razvijati in utemeljiti narodne igre v gledišču ?^ moramo najprej poznati pravo korist takih iger, in v spoznanju tega se bojo morda dale prebuditi nježne srca slovenske vi šeg a kroga, da bodo k spoznanju tistega pravega in naravnega izobraženja dospele, ktero so dozdaj zanemarjale, in na stranske poti zapeljane zanemarjati morale.
Narodne igre nam pilijo in čistijo jezik; pred lice stavijo neumrle dela naših literarnih in drugih junakov, ter prebudujejo v nas čutstvo za lepo in omikano. Kako veselo posluša trudni delavec, rokodelec, trgovec ali uradnik, ki je v potu svojega obraza celi dan tegobe in stiske življenja prenašal, na večer v sladkem počitku mile glasove in pesmi, ktere se mu v njemu razumljivem jeziku predstavljajo! — Ali si morda tu ne stepa prahu vsakdanjosti iz sebe in se ne povzdiguje k visi izobraženosti? — Morda ga pogled vsega tega ne bo napajal z narodnim duhom? — Ali v tem naš narod ne bo najdel duševnega sadu svojega šolskega truda in ne uvidil krasote, potrebe in naučenja materinskega jezika? — Ali bo morda malo upljiva do kmeta imelo, če bo vidil, da se gospodi njegov jezik ne studi? in nasprotno: ali ne bo gospodi v veselje, ko bo vidila iz srca udanega in zaupnega kmeta? — Pa kar je še važnije: ali ne bo tako osrečeni narod ljubil in hvalil svojega cesarja, ki mu tako lepe pravice pripoznavajo? — Ali ne bo naš visi in   nizi krog gledal  ponosno na svojo milo, po
naj previdnejšem Stavarniku podeljeno narod nos t? — Vse to bo vsak pošten človek rad pripoznal.
Pa ozrimo se še malo globokeje v narodno naše gledišče in poprašajmo: kje da se čutstvo bolje prebuja, kakor ravno v gledišču, kjer nam vse skoz oči in ušesa dospe v dušo našo? — Ali nas ne dirne tu pogled v srce resnobno, ako je resnoben; grozno, ako je grozen; veselo, ako je vesel itd. — In ako nam to vse po naših organih dospe v dušo , ali si duša tega ne vtisne v pamet, da se še kasneje in za dolgo dolgo tega prikazka lahko spomne?
—  In ali nas to po razmeri ne bo mikalo na dobro, ali pa odvračalo od hudega? — Res, pošteno gledišče je zavod, v kterem se najjasneje in najživejše razvija lepo zadržanje.
—  Kje se predstavlja toliko živahno in jasno čednost, naj si bo ktere koli vrste, kot ravno v gledišču? — Ali ono ni pogled celega človečanstva? — V dobrem gledišču se izobražuje lahko kmet, rokodelec, tergovec in gospod po najboljih pravilih; ono je celo važen kraj, kjer se narodnost in narodni jezik   znatno  razvijati   more.
—   Ali nas ne spomne gledišče v mnogih svojih prelepih ogledih na slavne dela? ali se ne gladi tu narodni jezik živahnije kot na kakoršnem koli drugem očitnem kraju? in ali ne terja različno obnašanje v življenju nježnih in milih izgovorov ali izrazov? — Res, jezik mora biti krasen, čist in lepozvučen! — Nadalje: natanki red v gledišču, natančnost v pazljivosti: ali nam to ne služi za podlago in navadno ravnanje našega življenja? — Koliko korist nam toraj ponuja narodna taka naprava! — Izobražuje um, srce in voljo; ogladuje in otesuje sirove ali neotesane; razveseljuje žalostne, raztresa skrbi polne in unema srčne. Kdo ne bo toraj z dušo in telesom hrepenel po takem ka-zališču? — Le taisti ne, ki nima občutja za lepo in dobro!
Ljubi domorodci! ljube domorodkinje! le v slogi je moč, sreča, napredovanje in izobraženost! Pomislite, da Rimljani in Grki so sloveli po glediščih svojih, da Nemec in drugi izobraženi narodi likajo literaturo svojo s pomočjo gledišč, in kadar bi teh ne imeli, propala bi tudi njihova literatura. Zato Slovenke! Slovenci! ob Savi, Muri, Dravi, Soči, Kolpi in jadranskem morji, še enkrat zaprosimo : ljubite svoj narod, kakor ga drugi ljubijo, zbujajte ljubezen v svojih hčerih in sinovih; spomnite se nekdanjega zaničevanja našega jezika in ravno zategadel ga primite v svoje naročje še tem ljubeznivije, kakor objame ljubeča mati ali žena svojega sina ali moža, vrnivšega se po več letih iz krvavega boja! Bog in njegova pomoč!
Iz Črnomlja.                                                   Rodoljub.
250