ft
Štev. 7.	V Ljubljani 1. malega srpana 1890. Leto X.
&
Ponočna potnica.
Balada po narodnem motivu.
^o nebu ščlp plava, Sumi, šumi Drava . . . »Prepelji, brodnik, me takdj! Oh, meni mudi se ; Se predno zdani se, Mi daleč je priti nocöj.«
Po nebu ščlp plava, Sumi, šumi Drava . . . Cez reko čoln črni leti; A pdtnica pozna, Orjaška in grozna Z brodnikom v njem tiho sedi.
»Obräz — kost in koža, Tvoj stas — kost in koža . Mrtvašk iz üst diše ti puh! Pod čelom prikrita Dva oglja gorita . . . Živ človek si, ali si duh?«
»»Kaj znoj si otiraš? Käj v m6 se oziraš? Naprej, napröj tiraj svoj čoln! . . .«« In žena vzravnä se, Glej, včča se, räse: Ves čoln že je skoro je poln.
Po nebu ščlp plava, Sumi, šumi' Drava . . . Pri bregu! Čoln buti na kräj . . . »Kdo tujka si grozna? O, pötnica poznal Brodnmo odšt&j mi sedäj!«
»»Za mano smrt bleda, Puščoba in beda, Strah, stok in drg&t pred menoj! Kdo tvoja sem druga? Ime mi je — Küga! Noc<5j grem na dčsni breg tvoj.
»»V dom vsak se odpravim, Ljudi vse podavim . . . A tebi naj milost storim! Ne boš čul vpijdčih In gledal ne mročih — Zdaj prvega tebe vmorim !« «
A. Aškerc.
Leposloven in znanstver\ list:
Zadruga.
Povest. Spisal Josip Stare*
III.
torila se je noč in točaj Ciprijan »Pri parobrodu« je prižgal svetilko, ki je visela od stropa nad veliko mizo pri galeriji. Zvečer tu ni bilo biričev in pisarjev, a če je kdo njih slučajno prišel, ostal je v sobi za kmete, ali pa je sedel kam v kot in tiho pil merico vina in pokadil kako smodko. Velika miza je bila takrat za gospodo, če so kateri zašli v gostilno; stalnih gostov dotlej zvečer ni bilo. Cuvši opoludne pogovor mladih gospodov, nadejal se je Ciprijan boljših časov in natanko je vse poročil krčmarici Kati. Popöludne je skrbno pometel dvorano, postavil k oknu večjo mizo, kakor mu je naročil gospod Zagorski, in šel je tudi v prodajälnico kupit nov stenj za svetilko, da bode lepše gorela. Zdaj je bilo vse v redu in oskromni točaj je zadovoljen hodil semtertjä, pospravil še kako stvar in čakal gostov. Prva sta prišla Radinič in Zagorski.
»Dobro, Ciprijan,« rekel je zadnji, ko je ogledal novo nameščeno mizo pri oknu, »toda zvečer bodemo po stari navadi ostali pod galerijo, ker več prostora je tam, da se nam ne bode treba presedati, kadar bodemo dobili göste.«
Nato sedeta prijatelja drug proti drugemu, a častno mesto na gorenjem konci pustita prazno. Ciprijan jima je brzo postregel in ravno sta povečerjala, ko nad vrati zazvenčf drobni zvonček.
»Dober večer, gospodje!« pozdravi na ves glas Feodor Veselko, »tu sem privedel novega uda naše zadruge, gospoda poročnika Veli-mira Filipoviča.«
Zagorski in Radinič vstaneta in stopita pred novega gosta. Ko se pozdravita in seznanita ž njim, začno se prepirati, kam bode kdo sedel. Naposled je častno mesto zopet ostalo prazno, a ob straneh sta sedela po dva in dva skupaj. V zapuščeni gostilni je vse tako oživelo, kakor že zdavna ne. Vdovi Kati se je v kuhinji kar srce smi-jalo, in Ciprijan je imel toliko opraviti, da kakšen trenutek sam ni vedel, česa bi se prej lotil; zdaj je stekel po jed, zdaj po pijačo, zdaj je bilo treba pospraviti z mize, zdaj teči čez ulice v trafiko po smodke. Ko se je polegel prvi hrup, natoči si Feodor Veselko kozarec vina in poprime besedo:
»Gospodje! Srce mi utriplje od veselja, ko vidim, kako lepo in hitro se razvija družbica naša; malo nas je, ali vsakdo velja za deset drugih. Že zdaj vidim v duhu, koliko veljavo dosežemo v društvenem življenji prnjavorskem, če bodemo vsekdar zložni in če vedno ostanemo dobri prijatelji drug drugemu. Ali to še ni dovolj. Znano Vam je, da se mora v vsakem društvu človek nekoliko odreči osobni slo-bodi svoji in se pokoriti nekim skupnim pravilom ali zakonom. Teh mi še nimamo, in da nam jih treba, pokazalo se je malo prej, ko nihče ni vedel, kam naj sede. Gospoda Milivoja Zagorskega smo opoludne izvolili za mentorja ali voditelja, in prav zanj bi se spodobilo, da sedi na čelu mize. Toda on se je tega branil in ni se hotel pokoriti splošni želji. To je bila le malenkost; mogla bi pa nastati večja nasprotja, a«, kaj tedaj ? Družba naša bi se razšla, predno bi se še do dobra sešla. Predlagam torej, da bi še danes sklenili nekak družben red, kateremu se bode pokoril vsak brez ugovora. Predsednika si ne bodemo volili, saj ga že imamo v našem mentorji, gospodu Zagorskem, katerega prosimo, naj kar takoj začne izvrševati svojo oblast. Tudi bi bilo dobro, da bi gospod predsednik, ki je znan jezikoslovec in pisatelj, nasvetoval našemu društvu primerno ime. Upam, da se gospodje ujemajo z mojim predlogom.«
»Ujemamo se; prav iz srca ste nam govorili,« pritrdi mu Radinič, v tem, ko je poročnik Filipovič, drobän človek bolj majhne postave, zadovoljno z glavo kimal in kadil viržfnko. Zdaj se vzdvigne Zagorski, pogladi si dolge lase in igraje se z dolgo zlato verižico urino, pravi:
»Ne vem, kako je mene v tako kratkem času doletelo toliko zaupanje slavne družbe; ponosen na to odlikovanje obetam, da se bodem vsekdar trudil spešiti razvoj našega društva, katero bi po mojem mnenji najbolje okrstili ,Zadrugo' brez vsakega epiteta.«
»Živela Zadruga!« zagrmelo je po dvorani kakor iz jednega grla ; isti poročnik je oživel in trčil s kozarcem na zdravje nove bratovščine. V tem je nekdo kakor odmev ponavljal besede: »Živela Zadruga!«
Na vratih sosedne sobe je stal visok, suh človek z velikim nosom. Črne lase je imel po vojaškem kratko ostrižene in počesane; oblečen je bil v kratek siv jopič z zelenim robom, in v roki je držal obnošeno vojaško kapo. Bil je sodni pisar, dobro znan po vsem Prnjavoru in mnogo milj na okolo. Dasi se ni porodil v Prnjavoru, bil je vender domač v vsaki hiši, kjer se je gotovo oglasil o godovih in drugih slovesnih prilikah. Ljudje so ga imeli radi, ker je znal marsikako smeš-nico povedati za kratek čas, ali nikdar ni zameril, če se je kdo pošalil ž njim. Prav resno ga je poslušal, potem pa se sam smijal ž njim. Nihče mu ni drugače rekel, kakor Goli ja t, kajti v vsem Prnjavoru ga ni bilo višjega človeka; toda še bolj je slul zaradi urnih svojih nog. Ob nedeljah se je večkrat okolo jednajste ure zmuznil iz pisarne in takö široko je stopal z dolgimi svojimi nogami, da so ljudje kar obstajali in čude se gledali za njim. »Kam se mu tako mudi?« tedaj bi vprašal sosed soseda, ki je sedel pred hišo na klopi in z lulo v ustih praznoval dan počitka. »Na žegnanje k svetemu Mihelu,« odgovoril bi mu sosed, »prišel bode ravno k obedu, drugi bi utegnil še večerjo zamuditi.«
Golijat je torej stopil v gostilno »Pri parobrodu«, ko so ravno krstili »Zadrugo«.
»Kdo je pa to?« vpraša Veselko in ogleduje prihodnika od nog do glave.
»To je naš Golijat«, razlaga Zagorski, »od izraelskega Golijata se loči po tem, da mu junaška moč tiči v nogah, ne v rokah.«
»V nogah!« čudi se tihi poročnik.
»Prav v nogah!« smeje se Zagorski, potem pa pozove velikana : »Golijat, stopite bliže, in povejte nam, kako je bilo takrat, ko ste omnibus pretekli.«
Golijat je bil rad v druščini med gospodi, ali dobro je vedel, kaj se njemu spodobi, kaj ne, zato ni bil nikomur nadležen. »Pri parobrodu«, kamor je hodil vsak dan na obed, bil je bolj domač. Če je bila zvečer v dvorani kaka gosposka druščina, sedel je v kot, potem pa večkrat vstal in se počasi bližal veliki mizi, dokler ga niso ogovorili, šalili se ž njim in mu ponudili kako smodko ali kupico vina. Vender niti tedaj ni sedel k veliki mizi, ampak stoje je odgovarjal gospodom, a tiho stopaje se je vrnil zopet k svoji mizici, ali se po sobi izprehajal semtertjä. Ko ga je poklical Zagorski, pozdravil je Go-
lijat najprej resno in s primernim spoštovanjem zbrano gospodo, potem so se mu izpod črnih brkov usta raztegnila na smeh in začel je:
»To je bilo za moje prejšnje službe v trgu, iz katerega se je vsak dan vozil omnibus v stolno mesto, kakih deset milj daleč. Ljudje so se radi posmehovali starinskemu vozu in niso ga drugače zvali; nego ,Noetovo ladjo'; spotikali pa so se še bolj ob konjih, ki so to ,ladjo' vlekli, ker suha kljuseta so bila, da jim je mogel človek rebra šteti. Nekega večera so gospodje v gostilni zopet dražili omnibusovega gospodarja in nekdo mu je rekel: ,Pisar Golijat bi prej peš prišel v mesto, nego vozeč se z Vašim vozom/ Razžaljeni gospodar je ugovarjal, kolikor je mogel, ali nič mu ni pomagalo. Jaz sem ravno stal za njim, kakor stojim zdaj tukaj, in ko me gospodje vprašajo, če bi se šel izkušat, rekel sem, da bi šel. Takoj je bila med nasprotniki stava gotova. Preskrbeli so še vse, da ne bi bilo nobenega sleparstva, in drugo jutro sva odrinila zajedno omnibus in jaz. Ljudje so gledali za mano in se smijali, dokler jim nisem izginil izpred očij. Sprva je bil omnibus pred mano, ali pri prvem ovinku v breg sem ga po bliz-nici zopet dohitel in tako je šlo dalje, dokler mi ni ušel naprej, da ga nisem več videl. Ali to me nikakor ni motilo; vedel sem, da bode treba napajati konje in potnike, pa sem veselo stopal dalje. Res sem omnibus zopet došel že na prvi postaji, ko je napajal. Šel sem dalje, ali kmalu mi je bil zopet za petami in me pustil zadaj. Solnce je bilo že visoko na nebu in bližalo se je poludne. To me je znova ohrabrilo. Prišedši na drugo postajo sem našel omnibus razprežen in potniki so v gostilni bili dobre volje. Mene to pot ni premotila sloveča vinska kapljica, ampak kar dalje sem stopal in prišel sem pol ure pred omni-busom v mesto. Potniki so mi to pismeno izpričali in veselo sem se drugi dan vrnil domov, kjer smo takoj isti večer pili dobljeno stavo.«
»Nate, Golijat, kupico vina!« ponudi mu Veselko, »pijte na zdravje nove ,Zadruge', ki bi utegnila kdaj trebati naglih Vaših nog.«
Kakor vojščaki, kadar pozdravljajo, vzdvignil je Golijat desnico do čela in ponosno rekel:
»Na službo! Le ukažite!« izpraznil je kozarec in ga postavil na mizo.
Zadrugarji so na to ukrepali društvena pravila svoja in bili so dobre volje bolj in bolj. Sklenili so med drugim, da mora vsak za-drugar opölujedne opoludne in ob osmih zvečer biti na svojem mestu »Pri parobrodu«; kdor bi prišel pozneje, moral bode za kazen platiti polič vina. Primerne kazni so določili tudi za druge manjše pregreške
zoper družbni red. Tudi so sklenili, da se bodo zadrugarji vsi skupaj udeležili vsake javne in druge njim pristopne veselice, pri katerih se bodo natanko ravnali po skupnem dogovoru. Vse to in druzega več je imelo povzdvigniti društveno življenje v Prnjavoru.
V tem se pred gostilno ustavi voz. Zaprašeni kočijaž stopi v sobo in vpraša, če bi se dobilo nočisča za njegovega gospoda in za konje ?
»Kaj se ne bi dobilo,« odgovori malo užaljen Ciprijan, »saj so vse tri sobe prazne in v hlevu je za konje tudi še prostora dovolj.«
To rekši skoči za voznikom na ulice, in kmalu privleče v sobo majhen kovčeg, potno torbo, plašč in topla ogrinjala ter vse skupaj nese po stopnicah čez galerijo, za katero so bile tri sobe za goste. Za njim sta kočijaž in domači hlapec nesla velik zaboj in kar je še druzega bilo na vozu. Zad ugarji so umolknili in radovedno čakali, kdo se je tako pozno pripeljal. Zdaj se v vratih pokaže mlad go-sposk človek srednje rasti in se strme ozira po slabo razsvetljeni dvorani. Kar se nasmeje in veselo vzklikne:
»O, Branko, kaj si ti tu I« in ko bi trenil sta se stara prijatelja objemala in poljubovala, da ja je bilo veselje gledati. Nato vede Branko Radinič novega gosta na prazni gorenji konec mize in ga predstavi tovarišem rekoč:
»Prijatelj moj, Zivko Glavina, sodni pristav, o katerem sem vam opöludne pravil, da ima priti v Prnjavor.«
»Dobro došel!« pozdravili so ga zadrugarji ter se hitro seznanili ž njim. Ciprijan je bil ves zbegan od toliko nenavadnega opravila. Hitro je dal potrebna naročila zaradi sobe, potem tekel v kuhinjo, da bi lačnemu potniku našel še kaj večerje, a vsak čas je moral polniti prazne steklenice. Gospodje so se razgreli, torej niso mislili na počitek. Naposled zakliče Zagorski:
»Ciprijan, šampanjca!«
Ubogi točaj je bil v strašni zadregi; kakor ukopän je stal pred gospodo in prvi hip ni mogel ziniti niti besedice.
»Šampanjca sem rekel!« ponavlja srdito Zagorski.
»Pri nas ga nimamo,« izjecal je dobrodušni strežaj; toda silni smeh, ki so ga zagnali veseli zadrugarji, bil mu je porok, da ne bode tako hudo, kakor se je bal, in potolažil se je.
»Trgovec Timofej ga ima, kolikor ga hočete,« oglasi se Golijat in se ponudi Ciprijanu, da poj de ž njim budit starega trgovca, s katerim je dobro znan. Ni mmilo četrt ure, in pisar in točaj sta se ve-
selega obraza vrnila z debelimi črnimi steklenicami. Zdaj so pokali pozlačeni zamaški in odskäkovali proti stropu, zajedno pa je tudi veselje mlade gospode prikipelo do vrha. Vsi povprek so se objemali in brätili in niso se več nazivali »gospode«, ampak kar po krstnem imeni so klicali drug druzega.
IV.
Drugi dan je bila nedelja. Lep jesenski čas je privabil iz bližnjih in daljnih vasij mnogo ljudij v Prnjavor, kamor so pripeljali na prodajo raznih pridelkov. Po najmanjših gostilnah ga ni bilo praznega prostora za mizo; po dvoriščih pa je stal voz do voza, in za ročice so bili privezani razpreženi konji in mirno so zobali klajo, ki so jo pulili z voza. Po ulicah je bilo toliko kmetskega ljudstva, da so se za-kesneli vozovi le počasi mogli dalje pomikati, a prav na ogleh, kjer so se križala pota, bila je največja gneča. Tu je slep sivček tožno in jednoglasno prepeval narodne pesmi ter vselej malo zagodel na javo-rovih goslih, kadar se je oddehnil; tam je pohabljen berač do pol nag ležal na cesti in bridko tožil nesrečo svojo. Najživahnejše pa je bilo na prostornem velikem trgu. Okolo in okolo so se vrstile prodajäl-nice, kakor vsak dan; a po sredi so na jednem kraji domači obrtniki razložili svoje izdelke, na drugem kmetje svoje pridelke. Vrišč med prodajalci in kupovälci je bil tolik, da nihče ni čul, ko so zvonovi vabili k službi božji, in le po pražnjih oblekah si mogel soditi, da je nedelja.
Feodorju Veselku je bilo to čisto novo življenje in tolikanj ga je zanimalo, da kar ni imel miru v pisarni. Kmalu po desetih je odložil pero ter odšel na trg. Tu je našel oba profesorja, Branka Radi-niča in Milivoja Zagorskega, ki sta se izprehajala in opazovala nenavadno gibanje. Ko so se pozdravili, pride jim z druge strani naproti Živko Glavina. Črno oblečen je bil namenjen poklonit se predstojniku svojemu, ali ker je za posete bilo še prezgodaj, hotel si je nekoliko ogledati njemu tuji svet. Smeje se in majaje z glavo, bližal se je novim svojim tovarišem od sinoči.
»Dobro jutro, Živko!« pozdravi ga Radinič, najstarejši mu znanec. »Kako si spal, kaj sladkega se ti je sanjalo prvo noč v Frnjavoru?«
»Sanjalo?« zavrne mu tovariš, »saj nI spati nisem dosti utegnil. Mislil sem, da bodem zjutraj malo dlje poležal, ali ni ga bilo miru. Kaj pa je danes v Prnjavoru, ali je semenj, ali žegnanje, ali kaj?«
»NI jedno, ni drugo,« razlaga mu Zagorski, »ampak čisto navadna nedelja je, toda kadar je tako lepo vreme, kakeršno je danes, pri-
haja več ljudij v mesto, negoli o največjih sej meh. Tu vse odločuje lepo in grdo vreme.«
»Radoveden sem, kako bode na nas vplival ta prirodni zakon, ki sta ga slušala že Adam in Eva v raji,« seže mu Veselko v besedo ter ga hudomušno nasmihaje se pogleda čez naočnike svoje, ki so mu zlezli na kraj nosa.
»Le posmehuj se,« zavrača mu Zagorski, »in vender je tako. Ce bode grdo vreme, ne bode ga nI ptiča, nI dekliča izpod strehe. Kakor ukleti obtičimo pod gredami pobeljenih svojih sob in srečni bodemo, če se vsi snidemo v ,parobrodu'.«
»Ce najdemo pot k ,parobrodu', našli ga bodemo tudi drugam,« tolaži Veselko sebe in tovariše, »zdaj pa bi našega mentorja prosil, da bi nas vödel v tukajšnji svet.«
»V svet«, ponavlja Zagorski, povesi oči in se prime za čelo, kakor bi kaj imenitnega premišljal. Kar vzdvigne glavo in zadovoljno se smeje nasvetuje; »Pojdimo k strini!«
»K strini?« čudita se Veselko in Glavina.
»Pojdimo k strini I« odobrava Radinič.
»Kdo pa je ta strina?« vpraša Veselko.
»To ti je prnjavorska Pitija«, pojasnuje Radinič, »ona ve vse, kar se godi v najskrivnejšem prnjavorskem kotu; k nji mora vsak, kdor le količkaj časa misli prebiti v Prnjavoru; a če pojde po sreči, bode tudi še tašča — našemu mentorju.«
»Oho!« vzklikne nagajivi Veselko, debelo pogleda Zagorskega in ga prosi z zategnjenim glasom: »Milivoj, vedi nas v Delfe!« —
Na zahodnem konci prnjavorskega trga prav tikoma mestne hiše je stala čedna, pobeljena hiša na jedno nadstropje. Pri tleh je bila pro-dajälnica z železnfno, a pred njo je bilo odprto obokano predvežje. Tu je pred vrati v širokem nizkem naslanjači sedela majhna, silno debela žena, ozirala se po trgu okolo, ustavljala mimo gredoče ljudi in jih izpraševala; a kadar je kdo prišel kaj kupit, ni se genila, ampak kar z mesta je dajala v prodajälnici ukaze deklici, jedini strežajki svoji. Ce je bila kupčija dognana, prinesla je deklica iz prodajälnice staro slovensko računsko tablico, iz katere je gospodinja kar na pamet naredila račun, potem pa izkupljene novce vteknila v žep. Tako je se-devala po ves božji dan ter večkrat je tudi obedovala na istem mestu, in proti zimi se je dobro zavarovala s toplimi ogrinjali. Razven svojega naslanjača je dala pred prodajälnico namestiti še nekoliko pripravnih stolov, da je mogel sesti, kdor je prišel k nji kramoljät, in glasil se je vsak, kdor se je medpotoma utegnil malo pomuditi. Videl
si zdaj moške, zdaj ženske, starce in mladce, ali stalni vsakdanji gostje so bili uradniki vsi od oblastnega glavarja do pisarja Golijata. Zvita žena je znala vsakega tako sukati s svojim izpraševanjem, da bi se izkušen preiskovalni sodnik mogel od nje še marsičemu priučiti. Policijski poverjenik je pri nji večkrat zvedel kako stvar, kateri sam nikakor ni mogel priti na sled. Po vsem Prnjavoru ji niso rekali drugače, nego »strina«, in le poredni mladi gospodje so jo časih prekrstili v Pitij o. K nji je tedaj Zagorski vedel tovariše svoje. Strina jih je takoj zapazila in že zdaleč je zvedave očf uprla v mlade prišlece. Nič ni izpremenila resnega obraza svojega, ko so stopili pred proda-jälnico in je Zagorski drugega za drugim seznanjal ž njo.
»Dobro jutro, gospodje! Sedite!« odzdravila jim je hladno njih pozdrav, obrnila se v prodajälnico ter zaklicala: »Rezika, prinesi sll-vovke in četvero čašic!«
Glavina in Veselko sta se čudno spogledavala in prvemu so se usta neprenehoma raztezala na smeh. V tem je Rezika že stala pred gospodinjo s krožnikom in čašicami. Strina natoči slfvovke in jo ponudi gostom:
»Izvolite, gospodje, stara je in zdrava, pokrepča vam želodec.«
Zdaj se Glavina ni mogel več premagati in kar na glas se je začel smijati; Veselko pa vzame čašico, posrkne, pogleda temno-rmeno tekočino kakor kdo, ki se razumeje na to, in pravi: »Izvrstna je, takšne še nisem pokusil,« a obrnivši se proti strini pogleda jo debelo, nasmehne se in nadaljuje: »Nikar ne zamerite, gospa, ali kako morete misliti, da mladim našim želodcem treba krepila?«
»Kdor o polunoči vzbuja starega Timofeja, ima drugo jutro gotovo popačen želodec,« zavrnila ga je strina, ne da bi se ji resni obraz količkaj izpremenil.
Prijatelji so se vsi štirje smijali. Zagorski je izkušal ugovarjati in braniti sebe in tovariše, ali strina mu je zdaj pa zdaj zavrnila s kako besedo, ki je jasno pričala, da je v Prnjavoru pred njo ni skrivnosti. Pomenki so bili čimdalje živahnejši in hitro je potekal čas.
»Gospod pristav«, oglasi se strina, »če mislite še danes iti k predsedniku, prav zadnji čas je. Pričakuje Vas, kajti ko je šel v pisarno, povedala sem mu, da ste se sinoči pripeljali v Prnjavor.«
Glavina je kar strmel, vstal in se smeje poslovil.
»Hitro opravi!« kliče Radinič za njim, »počakamo te tukaj.«
Ostali tovariši so se delj menili in šalili. V tem povzdvigne strina glavo proti trgu in pozove na ves glas;
»Hej, gospodičini, nikar tako gizdavo! Mimo strine grede se nihče ne sme potuhniti. Kaj sem se vama zamerila, da me danes nečeta poznati? Stopita malo semkaj!«
Zadrugarji so hitro vstali in se naklonili gospodičinama, ki sta stopili pod obokano predvežje in strini podali roko.
»Nisva Vas hoteli motiti v tako izbrani druščini,« opravičuje se črnooka deklica s temnimi kodrastimi lasmi.
Bila je v najlepšem cvetu mladih let in polna lica so ji kar gorela od vroče krvi; ali nič ni bilo videti na nji dekliške plahosti, marveč je prav drzno gledala v svet skozi naočnike, ki si jih je privezane za tenko vrvico nateknila na nos. Govorila je hitro in glasno.
Mirnejša je bila nje tovarišfca. Gladko počesani črni lasje so ji robili podolgasti, rmeno-bledi obraz; govorila je počasi in premišljeno, in rjave oči je zdaj sramežljivo povesila, zdaj se je ž njimi skrivaj ogledavala po navzočnih ljudeh. Obe sta bili pražnje oblečeni, in soditi po molitvenikih, prihajali sta iz cerkve. Rezika jima je iz proda-jälnice takoj prinesla mehka stola in sedli sta vsaka na drugo stran kraj strine. Hitro sta se seznanili z gospodi in strina je zadovoljno gledala, kako se je mladina pri nji kratkočasila in bila dobre volje. Naposled se je povrnil tudi Živko Glavina in prijetno je bil iznenä-dejan, opazivši pri tovariših žensko druščino.
Šele ko je zazvonilo pöludne, spomnili sta se deklici, da sta se predolgo zamudili, in kar poslovili sta se pri strini in pri mladih gospodih. Toda ti nikakor niso dali, da bi gospodičini sami odhajali, torej sta po dva in dva vzela po jedno v sredo ter ji spremljevali proti domu. Ali nič se jim ni mudilo. Prav počasi so stopali po trgu, ki se je bil že izpraznil, in nehote se je vsak čas kdo izmed njih ozrl po oknih, kjer so po dve, tri mlade ženske glave skupaj tiščale in si šepetale, kdo ve kaj. Naposled so se mlada gospoda nekako pribibali do pred hiše črnooke Hermine, katero je mati že čakala na pragu. Ko je dobra mama hčerko svojo videla v taki druščini, ni je nič pokarala, da je ni bilo toliko časa, ampak prav zadovoljnega obraza je pozdravila mlade gospode in jih pozvala, da bi se malo potrudili v gorenjo sobo, češ, da jim ne bi spanja odnesli. Zdaj seveda Hermina niti svoje prijateljice Dore ni izpustila in jo pod pazduho gori po stopnicah vedla. Tu so mladi ljudje nadaljevali svoje pomenke, dražili se in smijali, da se je celo starejšemu človeku otajalo srce in se je veselil ž njimi. To je dobro čutila Herminina mati in najrajša bi bila kar vso druščino obdržala pri obedu, da je bila le količkaj priprav^ ljena na to.
V	tem je nekdo že dvakrat potrkal na vrata, toda nihče se ni zmenil za to, dokler mati sama ni čula in pozvala: »Noter!«
V	sobo stopi gospodičina bolj majhne postave, ali po zakrivljenem nosu si spoznal takoj židovko, predno je še izpregovorila.
»O, Slava!« čudi se Hermina, skoči ji naproti in ji predstavi zbrano gospodo. Židovka se nakloni in se zopet obrne k domači go-spodičini:
»Ne zameri, draga Hermina, da ti šele danes vračam zadnji modni list,« in izroči ji omenjeni list, zavit in zvezan s svilnatim trakom.
»Za to se ni nič mudilo«, zavrne Hermina, »prisedi malo k nam.«
»Ne utegnem, pozno je že, domov moram.«
»Samo trenutek počakaj, saj grem jaz tudi, a imava isto pot,« prigovarja Dora in židovka je ostala.
Veselko se zvito nasmeje in razumno pokima Glavini, češ, prebrisana je židovka, takoj si je našla pot v našo druščino, v tem ko so krščene deklice le zdaleč skozi okna gledale. In res, ko so vstali, tedaj je Slava spremljevana od dveh gospodov ponosno stopala po trgu, kakor prej Hermina, in se tudi časih ozrla po oknih, če jo pač vidijo.
V.
V	gostilni »Pri parobrodu« je točaj Ciprijan nemirno hodil sem-tertjä in že nekolikokrat je stopil pred vrata ter se oziral po vseh bližnjih ulicah, če ne bi od kake strani ugledal prihajajočih gostov svojih. Toda zastonj, ni in ni jih bilo. Ob polujedni, prav kakor so naročili, bilo je vse skuhano; zdaj pa je že davno odbila jedna, pa jih še ni; kakšen bode obed! To so bile skrbi, ki so postrežnemu Cipri-janu belile glavo. Pri zadružni mizi je že dobro uro sedel poročnik Filipovič in dasi se je voljno udal v vsako nepriliko, danes bi skoraj tudi njega minilo potrpljenje, da ni bilo Golijata. Poslednji je že davno pokosil, zažgal smodko in se po stari navadi svoji šetal po sobi. Vsak čas je postal pred poročnikom, tolažil ga in mu povedal kaj novega o cesarji Napoleonu III., ki ga je tolikanj zanimal, da se je prav zaradi njega vpisal v čitalnico. Tudi Golijata je že skrbelo, kje ostajajo zadrugarji. Kar obstane pred oknom in veselo vzklikne:
»Evo jih! Ciprijan, hitro po juho!«
Zdajci se odpro vrata in vsi štirje, Zagorski naprej, stopijo v sobo smeje se na ves glas, in predno so se mogli oddehniti, rekel je že kdo zopet käj dovtipnega, da so se znova začeli grohotäti. Dobro-voljni poročnik ni prišel do besede, ali smijal se je s tovariši, dasi ni
vedel, kaj imajo med sabo. Pri juhi se je vriše nekoliko polegel. Poročnik se je podvizal, da je prvi bil gotov, potem vstane in jame govoriti :
»Slavna Zadruga! Sloboda je lepa stvar, ali izkušnja uči, da jo treba brzdati. To resnico smo uvideli tudi mi v malem svojem krogu, torej smo si dali neke zakone ter ustanovili kazni onemu, ki bi zoper nje grešil. Kolikanj je to bilo potrebno, priča nam žalostna resnica, da so danes štirje udje petorične družbe naše grešili, ker niso o določenem času bili na »parobrodu« in da ima torej vsak platiti polič vina!«
»Živio Velimir Filipovič!« vzklikne Veselko; »žfvio Velimir!« pritrjujejo mu ostali, a takoj so zopet umolknili, videči, da poročnik še ni pri kraji.
»Dodati moram, žal, še nekaj,« nadaljuje govornik, »to namreč, da se je naš tovariš Zivko Glavina še posebno pregrešil, ker je prvi segel v skledo, akoprem danes ni on na vrsti.«
»Oho!« seže mu Glavina v besedo; ali silen smeh, ki seje zdaj razlegal po dvorani, zadušil je vsako opravičevanje. Naposled se vz-dvigne predsednik Zadruge, Milivoj Zagorski, in pravi:
»Vse zastonj, Zivko dragi, pred zakonom smo vsi jednaki; kdor se je pregrešil jedenkrat, plati polič, kdor dvakrat, plati dva poliča. Ker pri nas ni priziva na višje sodišče, kaže najbolj, da se kazen kar takoj izvrši.« Na to se obrne po sobi in oblastno veli: »Ciprijan, pet poličev vina!«
Strežaj je strme gledal z jedinim očesom svojim in se obotavljal, kakor da ni prav umel.
Zdaj se Golijat smeje zadere nanj:
»No, ali niste čuli, pet poličev vina Vam je prinesti gospodi!«
»Pet poličev — to je toliko, kolikor dva vrča in polič,« izra-čunja si na glas Ciprijan in steče v klet.
Zadrugarji so bili razposajeno dobre volje. Slobodno in odkritosrčno so se med sabo menili in kratkočasili, kakor da so bratje ali vsaj starodavni prijatelji. Pa saj so bili mladi in še niso imeli tistih bridkih izkušenj, ki človeku v poznejših letih ne dado, da bi se naglo sprijaznil s kom in se z vso dušo oklenil bližnjika svojega. V Zadrugi pa so se po srečnem naključji našli mladi ljudje, ki so se takorekoč dopolnjevali med sabo, zakaj vsak se je nekoliko ločil od druzega in se odlikoval s svojstvi, katerih si pogrešal pri drugem. Dobro so se torej ujemali in ni je bilo zdražbe ali zamere med njimi, dokler jih usoda ni zopet razgnala na vse vetrove,
Po obedu se je Veselko odkašljal, kakor bi se pripravljal na imeniten govor, prosil predsednika besede in začel:
»Bratje zadrugarjil Navadna prislovica veli: ,Kuj železo, dokler je razbeljeno'; toda mi ne mislimo železa kovati, ampak druge namene imamo, tedaj rajši porečemo: ,Trgaj rožo, dokler cvete!«
»Oho! Feodor, kaj bije tudi tebi pesniška žila?« preseče mu Gla-vina besedo in se zopet jame smijati, v tem ko so se ostali drugi le na smeh držali in poslušali govornika, ki je nadaljeval:
»Če mi ne bije pesniška žila, bije mi pa mlado srce, in to je živa poezija, katere nekoliko ukusi vsak človek. Torej se ne motim, ako pravim, da nam v Prnjavoru cveto lepe rožice; in če si jih tudi ne mislimo potrgati, naužijmo se vsaj njih lepote in vonjave. Vsi še čutite, kako se nam je danes otajalo srce; izkusimo, da se nam večkrat ponudi takšna prilika. Najprej vprašam našega predsednika Milivoja, kakšne zabave bodemo pozimi imeli v tukajšnji čitalnici?« »Pred pustom kaka dva ali tri plese.« »To je premalo.«
»Tako je bilo doslej, a ne verjamem, da bi vprihodnje bilo drugače, kajti čitalnici sami in — materam nedostajalo bi najpotrebnejšega.«
»Prazne besede«, ugovarja mu Veselko, »samo dobre in trdne volje treba in vse pojde brez velikih troškov. Čitalniški odbor prepusti nam vsak teden po jedenkrat dvorano, za godbo naberemo med sabo in pri drugih mladih ljudeh, za svečavo se bodemo obrnili na velikodušnost očetov trgovcev, in potem povabimo gospodičine na vaje v novih salonskih plesih in jih zarotimo, da morajo prihajati kar v domačih opravah brez vsakega lišpa.«
»Izvrstno, Feodor!« pritrdili so mu tovariši, jedini Zagorski je majal z glavo, češ, to bi bilo prevratno novotarjenje v društvenem življenji prnjavorskem. Ali ni mu obveljalo; večina se je odločila za Feodorov predlog in brž ko so zadrugarji vstali, napotili so se vsi skupaj proti čitalnici, da bi se zmenili z odborniki in drugimi veljavnimi udi. Pot je držal mimo strine čez trg. Premetena žena je takoj zapazila, da mladi gospodje nekaj snujejo, in pozvala jih je na trenutek pred prodajälnico,
»Ne utegnemo«, odgovori ji Zagorski nekako skrivnostno, »mudi se nam v čitalnico zaradi neke prav imenitne stvar/.«
To je strini še bolj razdražilo brezmerno nje radovednost in mirovala ni, dokler se ni vsa Zadruga ustavila pri nji, Zagorski pa ji je razodel, kaj so sklenili.
»Zaradi tega Vam pač ni treba iti v čitalnico«, odvrača mu strina, »zdaj bi bilo tudi že prepozno, utegnili bi gospode medpo-toma srečati; rajši jih tukaj počakajte, saj morajo vsak čas priti tod mimo«.
Starka je dobro poznala dnevni red vse prnjavorske gospode, zato je tudi znova dobro pogodila. Rekši zadnjo besedo, ozre se po trgu in vzklikne:
»Evo jih!«
Prihajali so čitalniški predsednik in nekoliko odbornikov, ki so po vsakdanji navadi zavili k strini na pomenek. Namesto v čitalnici, obravnovalo se je vprašanje zaradi »plesnih vaj« pred strinino prodajälnico. Predsednik je majal z ramami, kakor da ne bi imel pravega zaupanja v takšno novotarjenje; blagajnik pa je odločno odsvetoval začetje, ki bi čitalnici nakopalo dolgov in druzega nič. Toda kdor je le količkaj poznaval prnjavorsko življenje, vedel je; da bode danes vse ugovarjanje zastonj, kajti strina je prav oblastno zagovarjala željo zadrugarjev, in če se je ona potezala za kako stvar, gotovo ji je obveljalo. Saj pa je terjatve svoje podpirala tudi dejanski. To so čitalniška gospoda dobro vedeli, pa so se naposled udali in obljubili, da bodo takoj drugi dan sklicali odborovo sejo ter nasvetovali, naj se za poskušnjo vsako sredo napravijo plesne vaje. Citalničarji in zadrugarji so se še nekoliko ponudili pred prodajälnico, menili se in kratkočasili, in potem so se razšli. Le strina se ni genila s svojega naslanjača, tiho je zrla v svet in premišljala, kdo ve kaj. Dolgo itak ni bila sama. Prvi, ki ga je zanesla noga mimo nje prodajälnice, bil je stari Timofej.
»Dober dan, sosed!« pozove ga starka. »Pojdite malo sem, da mi bodete kaj povedali.«
»Dober dan,« odzdravi že nekoliko sključeni sivček in stopi v predvežje, »kaj bi jaz včdel povedati, ki ne potujem po svetu, niti ne čitam novin.«
»Ali se še niste vpisali v čitalnico?«
»Kaj bi se vpisaval, saj malokdaj utegnem z dömi, pa se ne bi izplačalo.«
»Ce ne utegnete Vi, utegnili bosta Vaša žena in hčerka Vaša. Tinčica bode zdaj že skoraj za možitev, ali mladi ljudje niti ne vedo zanjo. To ne velja; deklica mora časih v druščino, da se bode znala vesti v svetu. Prav zdaj se ji v čitalnici ponuja lepa prilika, da se po malem privadi moškim; saj menda še nikdar ni z nobenim govorila, ker jo tako skrivate, kakor kakšno turško bulo. Vsako sredo bodo v
čitalnici plesne vaje za ude in njih hčere, in to brez vsega plačila. Vi ste seveda ponosen, pa nečete ničesar zastonj. V tem sem jaz čisto Vaših mislij, pa bi zato odboru za plese poslala nekoliko funtov sveč. Glejte, prijatelj dragi, to bi bilo za Vas. Torej nič se ne obotavljajte in kar vsi trije se vpišite v čitalnico.«
»Ne vem, kako še bode,« brani se stiskač, »Tinčica je še premlada, in meni letos tudi ne kaže, da bi si nakopäval na glavo novih troškov. Preželo še čutim udarec zaradi tiste nesrečne obetane železnice, ki je ne bodo učakali niti vnuki naši. In jaz naj svojo hčerko vsak teden pošiljam na ples? Ne, Timofej, to ni zate!«
»No, no, nikar tako obupno,« tolaži ga starka, »sosed Timofej še ni do dna izpraznil starega hrastovega zaboja, v katerem menda ne zaklepa suhih sliv! Toda saj sem Vam že rekla, da ne bode troškov ; niti za obleke jih ne bode, zato ker gospodje žele, da bi gospodičine prihajale kar v domačih opravah «
»Bodemo že še videli,« zavrača Timofej, da bi pretrgal zoperni mu pomenek, in se pripravlja na odhod. Bistroumna strina je to takoj zapazila, zato je besedo hitro zasukala drugače.
»Saj res, sosed dragi, skoraj bi bila pozabila. Recite ženi svoji, da jo prav lepo prosim, naj bi jutri na trenutek prišla k meni. Rada bi jo vprašala, kako nareja omako k divjačini. Gospod sodnik je bil zadnjič pri Vas na večerji, pa je pravil, da še nikdar in nikjer ni jedel tako slastno pripravljene srne.«
Ta hvala je starega moža zopet oradostila in rekel je, da njega žena jutri gotovo pride, brž ko bode otroke odpravila v šolo. Strina se je za odhajajočim kramarjem hudobno nasmijala; saj je vedela, da ji stiskač ne uide več, kadar bode ona govorila z ženo njegovo. Nji vse drugače podkuri zaradi Tinčice, in Timofej se bode hote ali nehote moral vpisati v čitalnico. Kakor njega, takisto je strina obdelovala tudi druge očete in matere, kadar so se pri nji ustavili na kratek pomenek, in v malo dneh je prav ona zagotovila plesne vaje, ker ni jim samo nasnubila deklic, ampak tudi za svečavo je skrbela pri trgovcih, in od druge gospode je kakor za kake pogorelce nabirala dobro voljnih prineskov za godbo.
VI.
Čudna, res čudna je bila ta prnjavorska strina. Sama se vse leto ni genila od svoje prodajainice, ali za druge je na vso moč skrbela, da bi imeli kaj izpremembe v jednoličnem življenji oskromnega mesteca. No, čisto zastonj pa te nje skrbi le niso bile, zlasti tiste ne,
4oo
Josip Stark: Zädruga.
ki jih je imela zaradi plesnih vaj. Dobro je vedela, da ji bodo vsak teden dajale zabave najmenj za dva dni. Najprej pridejo starejši gospodje in ji ovadijo, kar so na tihem opazuje videli in culi na plesu. Za njimi bodo zadrugarji in drugi mladi ljudje vpričo nje uganjali slane in neslane burke, presojali plesalke in še mnogo druzega; ali kadar bodo gospodje vsi po pisarnah in pri drugih opravilih svo-	4
jih, prihajale bodo gospodičine po dve, po tri skupaj, in zdaj ji bodo kaj potožile, zdaj jo o čem izpraševale, da bi si raztolmačile kakšno nejasno besedo plesalcev svojih. Saj je starka vedela vse skrivnosti, torej je človek lahko zaupneje govoril ž njo. Skratka: bilo ni prav brez pomena, če so jo šaljivi gospodje časih nazivali »prnjavorsko Pitij o.«
Ali še nekaj je bilo vzrok, da se je strina tolikanj zanimala za plesne vaje. Hotela je ustreči Zagorskemu, ki ga je v mislih štela bodočega zeta svojega. Strina je bila vdova, a imela je hčerko Ve r o. To je ljubila, kakor le mati more ljubiti jedino dete svoje. Ni vedela kaj bi storila zanjo, poslala pa jo je v prestolnico v imeniten dekliški zavod, da bi se ondu dobro odgojila in učila vsega, česar treba olikani gospodičini. Imela je še leto dnij prebiti v zavodu, ali do tja bode	* tudi že popolnoma odrasla. Dobri materi je to delalo novih skrbij in že se je ogledovala po ženinu. Želela si je mladega, lepega, omikanega in če mogoče takšnega, o katerem se je nadejati, da bode sčasoma dobil še kaj več veljave v svetu. Prav takšen ženin je bil Zagorski, a imel je še drugo lepo svojstvo, namreč to, da se je porodil v Prnja-voru. Ko je Vera zadnjo poletje prišla na počitke, bila je nekoliko -krat v druščini z Zagorskim in materi se je zdelo, da sta si drug drugemu po volji. Posebno ji je bilo všeč, da je Zagorski pri vsaki priliki odlikoval nje Vero, v tem ko se je le iz uljudnosti menil z drugimi gospodičinami, ki so kar blaznele za njim, To ga je še bolj po-vzdvignilo in strini je kar srce utripalo od veselja, kadar je pomislila, kako bode slavljeni Milivoj nje Veri dosodil jabolko. Po Verinem odhodu je torej izkušena mati storila vse, da bi Zagorskega popolnoma pridobila zase, in kar ni ga izpustila iz očij. Nikogar niso skrivni nje vohuni takö zaläzovali, kakor njega, in ji natanko poročali o vsakem koraku njegovem. Da bi se mlad človek nikdar ne menil in kratkočasil z deklicami, tega pametna strina ni zahtevala in tudi ni mogla zahtevati, ker Zagorski se še ni zavezal niti z najmanjšo besedico ne. Bil je torej popolnoma sloboden in še so gospodičine na tihem upale.
Plesne vaje so razburile vse ženstvo prnjavorsko, in to ni čudo. V vsaki hiši so že govorili o Zadrugi, o društvu petih mladih gospo-
dov, ki se hočejo veseliti in kratkočasiti; ki bi se vsi mogli ženiti in se tudi bodo, kadar bode vsak njih našel izvoljenko srca svojega. Takoj prvi večer je čitalnična dvorana bila polna, kakor predpustom in še bolj, kajti marsikaka mati, ki bi bila mogla za ples opraviti le po jedno hčer, privedla jih je zdaj kar po tri in štiri, ker ni bilo treba trositi za lišp. Čitalnici predsednik je zopet majal z glavo, češ, kje bode dobiti plesalcev za toliko deklet ? Toda zadrugarji se niso dali osramotiti in so rešili čast svojo in čitalnice. Vsak je plesal za tri in tako vzpodbujal tudi druge mlade gospode, da niso kakor lipovi bogovi stali po kotih. Bilo je prav živahno in veselo; najbolj pa je ka-pelnik Beranek na galeriji hvalil srečno usodo, da ne bode treba do predpusta čakati pijače.
Zadrugarji so bili popolnoma zadovoljni z uspehom; zabav so zdaj imeli dovolj, a seznanili so se malone z vso gospodo prnjavorsko. Če ni bilo veselice v čitalnici, prišlo je skoraj vsak večer po nekoliko uradnikov v gostilno k »parobrodu«, da so bili druščini z zadrugarji. Večkrat, zlasti ob nedeljah, privajali so tudi žene in hčere svoje v »Zadrugo«, ki je bila že središče vsemu društvenemu življenju v Prnjavoru. Pravih zadrugarjev je ostalo vedno le pet, ali število častnih udov raslo je od dne do dne. Ciprijan že ni mogel sam streči in krčma-rica Kata je tedaj vzela k sebi sestrfčino svojo, da je pomagala, kjer je ravno trebalo, ali v kuhinji ali v gostilni. Zavidno so drugi krčmarji gledali, kako se je vzdvignil »parobrod«. Najbolj je tarnal stari Ti-mofej, kateremu je lepo poslopje zunaj mesta stalo prazno; pa saj si je bil kriv sam, ker je zidal za potnike, ne za domače goste. Navzlic temu se je zapisal v čitalnico, a Tinčica njegova je prav pridno zahajala k plesnim vajam in čisto oživela je. Ves teden se je veselila srede, in ko je napočil težko pričakovani dan, bila je tako nemirna, da se ni mogla poprijeti nobenega pravega dela. Reklo se je pač, da imajo gospodičine dohajati v domačih opravah; ali to Tinčice le ni motilo, da se je ta dan skrbneje počesala, nego sicer; da si je v goste kite zaplela kakšen pisan trak, ali zasadila kakšen cvet, če ga je bilo še kje dobiti. Zdaj je šla v kuhinjo belit železo, da si je lepo zlikala nedeljsko letno obleko; zdaj si je poiskala novih čipek ter jih prišila na rokävce. A kadar se je zmračilo, takrat se je umila, vzela iz predalcev najlepše perilo in se oblekla kakor na praznik.
S takimi pripravami je minil dan nji in vsem nje tovarišfcam, ki so hodile k vajam. Bilo je med njimi prav gizdavih, ali najbolj se je šepirila črnooka Hermina, v svesti si, da se ž njo ne more meriti nobena Prnjavorka. Stanovitna tovarišica ji je bila bledolična Dora,
26
in obema se je pridružila kljukonösa židovka Slava. Prav prevzetno so se ločile od ostalih deklic in vedno so skupaj tičale in šepetale, kakor da so se zavezale v kakšen poseben namen. Starejši gospodje so skoro ugenili, da mreže svoje nastavljajo »Zadrugi«, in natanko so strini poročali vse, kar so opazili. Strina je mirno poslušala ta poročila, kakor vsako drugo novico; ali tem ostreje je odslej pazila na Zagorskega in čakala, če se bode dal ujeti. Zadrugarji so se v večjih mestih znali ogibati umetelneje sprčdenih zanjk, zato se niso bali niti prnjavorskih. Navzlic temu se je Zagorski največ bavil s Hermino, ki je bolj nego druge bila vajena lahkim društvenim veselicam. Živela je delj časa pri neki teti v prestolnici, videla nekoliko sveta, a poleg tega je mnogo čitala, torej je ž njo sploh lože bilo začeti kakšen po-menek. Razumela je takisto kakšno šalo, in če si jo podražil, znala ti je duhovito zavračati. Kadar sta se z Zagorskim za podpäzduho vodila po dvorani in se je ona v živahnosti svoji na ves glas zasmi-jala, stikale so matere glave in si tiho zašepetale, kar ni smel vsakdo slišati. Ce je pa Hermina ošabno povzdvignila glavo, nateknila si naočnike in se zmagovito ogledovala, takrat je v marsikateri deklici zavrela mlada kri in srce je kar zakoprnelo po maščevanji. —
Ko je drugi dan potem Timofejeva žena malo posedela pred prodajälnico pri strini, vprašala jo je ta:
»Kako pa je bilo sinoči v čitalnici? Ali je Vaša Tinčica zelo plesala ?«
»Plesala in še predosti za svoja leta«, pohvali se zadovoljno Ti-mofejka, „mislila sem, da se nihče ne bode zmenil zanjo in da se bode kar izgubila med tolikim številom starejših in druščini vajenih deklet. Človek ne bi verjel, da imamo v Prnjavoru toliko ženske mladine. Ko sem prvikrat prišla v čitalnico, bilo me je kar strah za Tin-čico, ali skoraj nisem poznala rodne hčerke, tako ugfbčno se je sukala, in tako ljubeznivo se je gospodom znala nasmihati, da jo je bilo veselje gledati.«
»Kdo pa je kaj plesal ž njo?« seže ji strina v besedo.
»Kdo bi jih vse našteli Največ so se vrteli okolo nje gospodje iz Zadruge.«
»Ali vsi?«
»Vsi, celo Zagorski je ž njo plesal jedenkrat na okolo.«
»Ali je morda to kaj posebnega, če Zagorski pleše s kakšnim dekletom?« vpraša strina in obrne resni svoj obraz proti sosedi, Ta se na ves glas zasmeje in pritrdi:
»Gotovo; saj skoraj že ne bode pogledal deklice raz ven tiste napuhnjene Hermine.«
»Hermine ?«
»No, seveda! To bi bilo pač čudno, da Vi tega ne bi vedeli! Nikar se ne tajite! Ali bodisi, kakor hoče; meni je vse jedno, vender to le rečem, da bi Zagorskemu privoščila kaj boljšega, nego Hermino; ta ni zanj. Z njo si sploh nihče ne bode opomögel. Prosim Vas, niti v tihem našem Prnjavoru nima obstanka doma, ampak vsak čas t6ka od doma, pači se po trgu, kakor ne vem kdo, in si natika na nos tiste naočnike, da ni nikomur podobna. Kaj bi počela, ko bi z možem prišla v kakšno večje mesto, kjer imajo gledališča in druga zabavišča! V jednem letu bi zapravila vso doto, ali pa še prej, toda saj ne bode sile.«
»Prav tako je, soseda draga,« preseče jo strina, da bi pogovor drugače zasukala, »Hermina ni za uradnika. Vender pustimo to! Recite, mi, kaj Vi sodite o Zagorskem; mislite Ii res, da bi se on mogel do dobra zavezati s Hermino ? Jaz bi rekla, da jo ima rad za kratek čas, ali skoro se je naveliča, potem se bode zopet šalil z drugo.«
»Mogoče,« dejala je Timofejka in zgenila z ramami, »jaz bi prav od srca želela, da bi jo pustil na cedilu. Toda bojim se, da ne bode tako. Da bi ga Vi le videli, kako upira oči vanjo, človek bi rekel, prebode jo. Ali kaj to meni mari, saj ne mislim, da bi mojo Tinčico snubil.«
Zgovorna soseda je s klepetanjem svojim strino čisto razburila. Starka se ni več mogla mirno meniti, jezik se ji je jel zapletati in težko je čakala, da je Timofejka odšla Ko je bila sama, želela si je Zagorskega, da bi ga oštela, kakor zasluž'. Dolgo ga ni bilo, ali v tem se ji je prva jeza malo ohladila. Ostalo pa je še zmerom precej žolča, da ga je izlivala nanj. Čudno, kakor vse pri strini, bilo je tudi znanje nje z Zagorskim. Saj je to bilo že več nego znanje, celo več nego prijateljstvo; bila sta si kakor tašča in zet, akoprem si nikdar nista rekla, da bode kdaj tako. Ona mu je brez ovinkov očitala vse, kar ji ni bilo po volji na njem, on pa jo je slušal, branil se in zagovarjal, kakor se sin opravičuje materi. Naposled je venderle njegova obveljala in strina se je zopet umirila ter mu izkušala napraviti kako veselje. Navadno je vsi »Zadrugi« za po obedu poslala izbranih sladčic, ukusnega laškega sira, dragih smodek ali kaj takšnega. Nagajivec Veselico se je tedaj vselej široko nasmijal, debelo pogledal tovariša svojega in rekel:
»Daritev mirü in sprave je došla; veseli se, Milivoj, veselite se, bratje zadrugarji, v Delfih' smo zopet dobro zapisani!«
Tako je bilo tudi onega dne, ko je Timofejka strino razdražila š klepetanjem svojim. Huda ura se je skoro polegla; Zagorski se je opravičeval, kakor je vedel in znal, a naposled sta oba umolknila ter mirno sedela drug proti drugemu; on je kadil, ona pa zrla v svet. Nekoliko časa potem je ona z nova izpregovorila, kakor sama v sebi:
»Danes moram še pisati Verici.«
»Prosim, pozdravite jo tudi v mojem imeni,« rekel je on in zopet sta molčala.
Toda odslej je Zagorski pazil, da ni po nepotrebnem prihajal v zobe zavidnim materam. S Hermino se je menil in kratkočasil le toliko, kakor vsak drugi tovarišev njegovih; a na plesih je prav premišljeno druge deklice bolj odlikoval, nego njo. Seveda, izbirčen je bil tudi potem, in ponosna je bila vsaka, s katero se je kaj več pečal, četudi samo za jeden večer. Strina je s tem bila popolnoma zadovoljna, zlasti ko ji je on sam donašal prva poročila o plesu in drugih veselicah, ki so jih zadrugarji imeli med sabo.
(Dalje prihodnjič.)
Nje
V moje srce tu
Dkkle, ti, poglej ! Koga li na dnu
Vidiš, mi pov&j!
D&kle drdgo, m
Z(5rni tvoj obraz? Ličece, oči,
Kodri zlatih las . . .«
obraz.
D&lde se zardi,
Ustna krdži v smdh, Nägne mi oči,
V nekaj zrb na tleh.
Primem ji roko,
K srcu jo prižmkm; Dam poljub srčno Deklici pot&m!
Henry Moreton Stanley.
Spisal Fr. Orožen.
IV.
V najtemnejšem delu Afrike.
o ustanovitvi Kongiške države se je vrnil Stanley v Evropo, da si ojači zdravje in popiše svoje potovanje. Prepotoval je Evropo in povsod so ga slavili ter se čudili njega uspehom. Jako pa je potreboval počitka po toli trudapolnem delovanji in nekaj let je preživel mirno. A že leta 1887. odpravi se zopet v Afriko po naročilu angleškega »odbora v Emi-novo osloboditev«. Predno pa govorimo o zadnjem toli zanimivem in težavnem potovanji po Afriki, treba nekaj besedij o Emin-paši, da spoznamo tedanji položaj v Sudanu.
Eminovo pravo ime je dr. Edvard Schnitzer. Porodil se je leta 1840. v Opoli v pruski Sleziji. Roditelji so mu bili židje, ki so petletnega dečka dali v Nisi krstit po protestantskem obredu. Po dovršenih zdravniških naukih je stopil v turško in pozneje v egiptovsko službo in spremljal Gordona kakor prvi zdravnik v Sudan. Kesneje pa je postal egiptovski namestnik v novo ustanovljeni »provinciji ob ravniku«. Mož govori nemški, francoski, angleški, laški in baje tudi več slovanskih jezikov (kakor trdi Jung) ter poleg tega tudi turški, arabski in perzijski.
Nastane pa vojska v deželah med Kordofanom in modrim Nilom in krivi prerok Mahdi se polasti mesta El Obeid. Egipčanje se trudijo, da bi zatrli ta upor in pošljejo generala Hicks-pašo z močno vojsko proti krivemu preroku. Le-ta jih zvabi v pustinjo, kjer ni bilo vode, in od silne žeje oslabljeni Egipčanje se morajo vojskovati zoper oduševljene čete prerokove v krvavi bitki pri Kašgilu. Hicks - paša je blizu z vsemi vojaki poginil. Imel je 16:000 mož, izmed katerih se jih je rešilo 52, ki so pa večinoma bili ranjeni. Nikdar še ni bila vojska tako hudo pobita nego ta. Zanimivo je slišati, da je bilo v tej bitki tudi nekaj v Egiptu naseljenih Slovencev, kakor posnamemo po izkazu v bitki padših vojakov. Mahdijevi vojaki pa so plenili vso deželo do reke Bar el Gazal.
V tem času so bivali trije Evropejci v provinciji ob ravniku, namreč Em in Bey (Schnitzer), Lup t on Bey in dr. Junker. Ti
so šele mnogo pozneje zvedeli, kar se je zgodilo v severnem Sudanu, Avstrijanec Slatin Bey, mudir v Darfuru, bil je že prej premagan in sedaj služi Mahdiju za nadkonjärja. Emin je bil v tem času namestnik ob ravniku. Spočetka sicer ni dosti čutil udarca, ki je zadel Egipčane, ker je bilo njega stolno mesto Lado (ob belem Nilu) jako oddaljeno od nesrečnega bojišča. Pozneje se je polastil krivi prerok tudi važnega mesta Kartuma, kjer so bili ubiti Gordon paša, avstrijski konzul Hansal (rodom Čeh) in drugi Evropejci. O vsem prevratu je zvedel Emin dosti pozneje. Spoznal pa je nevarni položaj, ko je promet proti severu popolnoma prenehal in uvidel je, da ni nikake zveze več mogoče z Egiptom. A sklenil je vztrajati na svojem mestu.
Egiptovska vlada je sicer spoznala Eminov opasni položaj, ali ni mogla ničesar storiti zanj. Tem večje pa je bilo v Evropi in severni Ameriki zanimanje za dogodke v osrednji Afriki. Fischer in Lenz sta hotela predreti do Emina in sicer prvi od Sansibara, drugi po Kcngu navzgor, ali brez uspeha, ker nista mogla predreti do mesta Wadelai. Angleži so sicer s svojo vojsko prišli za nekaj dnij prepozno, da bi rešili Gordona v Kartumu, toda po trudu Stanleyevem se je posvetovalo mnogo o tem, kako bi bilo rešiti Emina. Na Angleškem se je leta 1887. ustanovila »britiška-vzhodno-afriška družba«, ki sije pridobila veliko deželo sezajočo blizu do Eminove provincije. Tej družbi je bilo mnogo ležeče na tem, da se ohrani Eminova vlada ob ravniku. Anglež Lupton Bey, namestnik v Bar el Gazalu, bil je premagan in je jetnik umrl nekoliko let pozneje v Omdurmanu pri Kartumu. Dr. Junker je še za rana utekel sudanski pasti in prinesel prva poročila o Eminu. Samo proti jugu mu je bil še pot odprt. Južno od dežele ob ravniku je država Uganda in Stanley se je opiral na iskreno svoje prijateljstvo s tamošnjim vladarjem Mtesa, ki bi gotovo storil vse mogoče, da bi Stanleyu na ljubo rešil Emina. Ali v tem je umrl Mtesa leta 1884. in njega sin M'wanga je sovražil kristjane ter dal umoriti škofa Hanningtona. Sedaj je bil Eminu tudi proti jugu pot zaprt. —
Vender vse te nezgode niso oplašile Stanleya, moža čudesne krep-kosti in neupogljive volje. Njemu je geslo »zmaga ali smrt« in le tako je bilo mogoče doseči takšne velikanske uspehe. Stanley pripoveduje o početku četrtega potovanja po osrednji Afriki: »Pripravljal sem se ravno na odhod v Ameriko, ko me poseti star znanec in se razgo-varja z mano o nevarnem položaji v provinciji ob ravniku. Povpraša me, če bi bilo mogoče rešiti Emina, ako bi mi dali potrebnih pomočkov. Jaz mu odgovorim: ,Angleži radi govore, a počasi delajo. Spravite najprej potrebne novce skupaj in potem hočemo govoriti dalje!' —-
Šel sem v Ameriko in tam že imel štirinajsto predavanje, ko dobim naslednje brzojavno naznanilo: ,Vrnite se kar najhitreje s prvim par-nikom na Angleško!' Na božični večer leta 1886. dospel sem na Angleško, kjer dobim naročilo odriniti v osrednjo Afriko in tam rešiti Emina«.
Početkom leta 1887. dogotovil je svoje priprave za novo eks-pedicijo ter se ukrcal dne 21. prosinca leta 1887. v Egipet, kjer se je trudil dobiti podpore od egiptovske vlade. V Kairi je našel iz osrednje Afrike vračajočega se dr. Junker j a, s katerim se je posvetoval o načrtu svojem in se potem napotil v Sansibar. Obče se je mislilo, da bode udaril od tu po znanem mu poti proti zahodu do jezera Vik-torija-Njanza, ali imel je ves drug načrt. V Sansibaru je nabral vojakov in nosačev za daljno trudapolno potovanje ter sedaj imel 9 Evropejcev, 13 Somalcev, 61 Sudancev in 620 Sansibarcev v svojem spremstvu, dalje 50 oslov, jeden top in ladjo od jekla, ki seje dala vzeti narazen. Ker pa ni hotel iz različnih vzrokov predirati od vzhodnega obrežja v osrednjo Afriko, peljal se je s spremstvom svojim po morji okrog južne Afrike na zahodno obrežje do izliva Kongiškega, kamor je dospel dne 18. sušca leta 1887.
Od ustja Kongiškega se je napotila ekspedicija ob reki navzgor v spremstvu Arabca Tippo Tiba, ki bi mu varoval hrbtišče in mu še poslal 600 nosačev. Z velikimi težavami in ovirami je naposled dospela do stolnega mesta Kongiške države »Leopold-ville« na Stan-ley-Polu.
Koncem malega travna so se ukrcali na štirih parobrodih in drugih ladjah ter se peljali po Kongu gori do izliva reke Aruwimi, katera je bila samo ob dolenjem teku in še tu malo znana. Stanley se je nadejal, da se bode mogel peljati s svojo ladjo po reki, kar pa je bilo le redkokdaj mogoče. Kakor prava afriška reka, ima tudi Aruwimi mnogo brzic in slapov. Početkom meseca ržnega cveta je šel Stanley s svojimi ljudmi peš ob reki Aruwimi navzgor in je pri »J am b u j a - slapovih« ustanovil trdnjavico, kjer je pustil 257 mož s poveljnikom Bartelotom, kateremu je naročil, da mora takoj odriniti za njim, kadar dobi od Tippo Tiba obetanih nosačev za tam nakopičenih 600 tovorov.
Poldrugo leto ni bilo potem ni duha ni sluha o Stanleyi. Mislilo se je že obče, da je poginil z vso ekspedicijo in verjelo se je raznim govoricam o Stanleyevi nesreči. Šele koncem grudna meseca leta 1888. došla je v Evropo vesela novica, da še živi in da je dosegel svoj namen in srečno našel Emina, Pozneje so došla prva pisma Stanleyeva,
v katerih prav živo pripoveduje o velikih težavah in nezgodah potovanja svojega.
Koncem meseca ržnega cveta leta 1887. zapustil je »Jambujo« in s 389 možmi nadaljeval potovanje ob Aruwimiji. Takoj prvi dan se je moral boriti z domačini, ki so zapalili svoje vasi in tujcem delali vsakovrstne ovire, a po kratkem b6ji se umeknili. Pot je vodil pet dnij po dobro obljudenih krajih, katerih stanovnlki so sicer napadali potnike, toda brez škode. Ali temu nasledujoče devetdnevno potovanje skozi puščavo je pomnožilo težave in Stanleyu je umrlo več mož. Dne 13. velikega srpana so dospeli do »Avisibba«, kjer se mu krepko uprö »Wambutti - pritlikavci.« Streljali so z otrovanimi pu-šicami in mu ubili pet mož. Hud6 ranjen je bil z otrovano pušfco ravno pod srcem angleški poročnik Stairs, ki pa je vender okreval. Strup delajo od posušenih mravelj, katere zmanejo v prah in kuhajo v palmovem olji. Potem namažejo s strupom pušfcam osti. Priprav ljati se sme strup samo v gozdovih, v bližini vasij pa je to prepovedano. Ali pritlikavci so tudi na drug način mnogo škodovali. Napravili so plitve jame in jih napolnili s poostrenimi treskami in špilami ter čez nastlali listja. Za večinoma bosonogo spremstvo je bil učinek strašen. Deset mož mu je na ta način ohromelo, kajti špile dostikrat predero noge, ali obtiči v nogi vsaj ost in provzroči nevarna ulesa.
Na daljnem potovanji je prišel do izliva reke Nepoko in čez nekaj dnij srečal oddelek Manjuema, ki so služili Uledi Balyu, prej šnjemu slugi Spekovemu. Sedaj se začno nove nezgode za Stanleya. Izvolil si je pot od zahodnega obrežja, da se izogne Arabcem, ali tudi Manjuema so mu mnogo škodovali in z malimi darili dosegli, da mu je pobegnilo v treh dneh 26 mož. Sredi kimovca meseca je prišel do »Ugarowwa«, kjer so pa Arabci prej deželo tako opu-stošili in oplenili, da je bilo najti le malo živeža in moral je kmalu odriniti. Pri odhodu je imel od 389 mož samo še 273 mož. Od Jam-buja do sem pobegnilo ali umrlo je 66 mož, v arabski naselbini zapustiti pa je moral 56 bolnikov.
Na poti v »Kilonga-Longa« je izgubil večinoma za gladom 55 mož. Poleg gladu so škodovali Abedben-Selimovi sužniki največ s tem, da so kupovali od Stanleyevih ljudij za prav malenkostne cene puške, strelivo in obleko, takö da je ekspedicija osiromašena in telesno oslabljena zapustila ta kraj. Ni bilo mogoče dalje spraviti ladij in ostalega blaga; zato je te reči prepustil v varstvo zdravniku dr. Parke ju in stotniku N e 1 s o n u, ki ni mogel dalje. Prava puščava pa se razprostira do »Ibwiri« ; niti jedne bajte ni bilo videti; česar niso opu-
stošili Arabci, poteptali so sloni. Stanleyevi ljudje so popolnoma obupali. Prebite muke so bile tako strašne, težave in ovire toli mnogo brojne in temni gozdovi tako brezkončni, da se jim je zdelo nemogoče še kdaj dospeti v rodovito planjavo. Stanley jih vzpodbuja, prosi in roti, da bi hodili hitreje in prej dosegli konec mukam in gladu. A ničesar ne pomaga. Zaradi gladu so poprodali za malo peščico koruze svoje orožje, ali pa pobegnili v gotovo pogubo, zakaj divjaki so jih neusmiljeno morili. Ker niso pomagale ni prošnje ni male kazni in je bila vsa ekspedicija blizu pogina, dal je vpričo vseh obesiti najhujša dva hujskača in samo na ta način je še ohranil red. — Stanley pravi o afriškem pragozdu med drugim: »Hvala Bogu, da smo po iöodnevnem tavanji po temnem pragozdu zapustili ta kraj. Belokožci in zamorci smo bili blizu pogina. Nikdar ne bodemo pozabili bridkih ur in v vednem spominu nam bode ostalo posebno mučno trpljenje meseca vinotoka leta 1887. Častniki so se prav srčno že naveličali pragozda, a 130 zvestih zamorcev je odrinilo z mano pozneje še jedenkrat v pusti brezkončni gozd z njega stoterimi neprilikami, da prineso pomoči zaostalim svojim tovarišem. Mislite si od dežja kapajoče gosto škotsko grmovje od same podraščine in razpeto pod nepredirno senco starega drevja od 100 do 180 čevljev visokega. Tu najdete trnja in bodišča v obilici; potoki se leno vijo po globočinah goščavskih in semtertja teče veletoka široki pritok. Staro močno drevje se sklepa preteče nad nami ali pa že leži na zemlji zapiraje nam pot. Dostikrat smo si morali šele prebiti predor skozi drevje in goščavo, da smo napredovali le za jedno ped. Različne mravlje in žuželke mrgole in brenče okrog tebe; nad sabo vidiš vsakovrstne opice in slišiš truš provzročan od ptic in četveronožcev; slišiš hreščanje v goščavi, skozi katero se dreve preplašeni sloni. Tu preže pritlikavci z otrovanimi pušicami za kakim deblom ali v temni zasedi; tam zopet stoje močni temnorjavi domačini z jako ostrim kopjem za napad pripravljeni nepremično, da jih lahko zamenjaš s trohlimi štori. Vsak drugi dan pada gost dež; nečisti zrak ima v sebi kali hudih boleznij, groznice in griže. Podnevi vlada večen mrak, noč pa je popolnoma temna. Tudi živali so tako divje in plašne, da lov ne provzroča nikakega veselja. Gozdna tmina nima ni konca ni kraja. Nebo malone vedna megla zakriva in če solnce predre skozi temne oblake in ugoden veter razpodf meglo, zgodi se to samo za toliko časa, da slutiš lepoto in blišč rastlinstva.«
Imel je še 174 mož — pravih kostnjäkov, ko so dospeli dne 5. grudna leta 1887. iz pogubnega gozda ven na planjavo. To je bil vrisk, to je bilo veselje! Po iöodnevnem potovanji v gozdni tmini
so ugledali zopet svetlo solnce, skakali in tekali so kakor besni s težkimi tovori po ravnini, .da ni bilo moči dohajati jih. Po travnati ravnini so se pasle čede bivolov, losov in antilop, ki so vlekle na uho in začudeno gledale mnogobrojne iz gozdne tmine z vriskom predirajoče ljudi. Vasi so bile sicer prazne, a našli so dosti melon, banan, smokevin velikih loncev s palmovim vinom. Koze in mnogobrojni piščanci pač niso slutili, da jim preti taka nevarnost od tolpe sestradanih ljudij. Brzo pobijejo piščance, pokoljejo mirno v travi ležeče koze ter jih spečejo, in dober tek imajo tudi. Ob dobri hrani se ojačijo vsi, ulesa se zacelijo in vse naudaja drzna srčnost. Stari duh in red se zopet vrneta in srčno korakajo dalje.
Dne 9. grudna leta 1887. dospo v deželo silovitega glavarja Ma-samboni, ki je podvladar Kabba-Rege, kralja Ugandskega. Dežela je dobro obljudena in rodovita. Domačini že zdaleč zapazijo tujce in se pripravljajo na boj. Stanley posede sredi med vasmi ležeč grič ter ga v naglici utrdi s koli in podraščino. Zdajci nastane grozen bojni krik, ki se razlega od griča do griča in naznanja preteči napad, a po kratkem boji se umaknejo domačini. Druzega dne se pogaja Stanley ž njimi in jim pošlje nekaj obleke in medenine. Pogajanja se pa razbi-jejo in boj se zopet začne. Strelci so se dobro držali in zapodili mnogoštevilne sovražnike v beg. Od »I t ur i« do jezera »Albert-Njanza« so se večkrat ponavljali boji. Dne 13. grudna leta 1887. krenejo proti vzhodu, vedno nadlegovani od sovražnikov, in po kratkem odmoru ob i. uri popoludne gredo dalje. Kar jih nagovori Stanley: »Pripravite se na pogled NjanzeU A niso mu verjeli in godrnjali, da se šali ž njimi. Ze ob 1/22. uri se je razprostiralo pred strmečimi ljudmi veličastno jezero, v katero teče od jugozahoda reka »Laniliki«. Poljubo-vali so Stanleyu roke in ga prosili odpuščanja. Ekspedicije smoter »Kawalli« bil je samo še šest milj premočrtno oddaljen od njih stališča, ki je bilo nad 800 m više od jezerske gladine.
Po kratkem odmoru se napotijo nizdolu, ali domačini takoj udero za njimi in zadnje čete imajo posla dovolj, da jih zopet zapode. Dnč 14. grudna 1. 1887. zjutraj se bližajo na jugozahodu jezerskem ležeči vasi »Ka-gongo«, katere stanovnfki pa se nečejo ž njimi sprijazniti navzlic mnogemu prigovarjanju. Stanley je bil v hudem položaji, ker se stanovniki nikakor nečejo krvno pobratiti z ljudmi, prišedšimi od zahodne strani jezerske, »zakaj od tam ne morejo priti dobri ljudje.« Posvetuje se s svojimi častniki o nevarnem položaji. Gotovo ni dobil Emin od San-sibara mu poslanih poročil o njega prihodu, ker ga ni bilo blizu in ni stanovnikov pripravil na prihod tujcev. Domačini mu nečejo usto-
piti nobene ladje, s silo jim jih pa neče vzeti, a tudi ni bilo blizu drevesa, da bi si iztesal čoln. Sklenejo tedaj vrniti se do »Ibwiri«, ustanoviti trdnjavico in od tam odposlati oddelek v »Kilonga-Longa« po ladjo, katero je tam zapustil. Potem pa se hoče zopet vrniti do jezera.
Dne 7. prosinca 1. 1888. dospo zopet v »Ibwiri« nazaj in od tu pošlje Stanley poročnika Stairsa s 100 spremljevalci v »Kilonga-Longa« po tam zaostalega zdravnika in stotnika, da pridejo vsi z ladjo in blagom k Stanleyu. Od 38 mož bilo jih je tam samo še II, drugi so pomrli ali pobegnili. Stanleya se je prijela opasna želodečna mrzlica in okreval je šele po jednomesečni bolezni. Dne 2. malega travna leta 1888. odrine zopet na pot, zapustivši stotnika Nelsona s 43 možmi v trdnjavici »Bodo«. Dne 26. tistega meseca pa dospo znova v deželo Masambonijevo, ki se pa sedaj krvno pobrati s Stan-leyem. Tudi drugi glavarji do Njanze se ž njim pobratijo ter mu po-dare obilico goved, koz, ovac in piščet, da se prav dobro počuti Stan-leyevo spremstvo.	(Konec prihodnjič.)
Satura.
15-
azvnel se böj med nami je sinovi Slovenije čestite vsem rodice, Troväne križema zven6 pušice, Na uho bije hrup strasti surovi.
Modricam onemeli v nas glasovi: Zakrile so bozänstveno si lice, Ponosne tjä odbčgnile device, Kjer sldbodnejši vladajo duhovi.
Pek&l vesel razpöru se grohoče
Od vse hudobe kralja Belcebuba Do krivorogov zadnjega hlapččta.
Miru nebeški angelj tožen joče,
Ker trga domorodcu domoljuba Od rodnega srca nezložnost klčta!
16.
Povkj mi, kdor si poštenjakov bodi,
Če rod najblažji smoter kdäj doseže, Kjer svdto bratoljubje ga ne vdže In trmast vsakdo svojim pdtem hodi?
Razum najprostejši takd-le sodi:
Da spör bremdn jim ne olajša teže In v sreče zemljo kanadnske 16že Narödov brätovski prepir ne vodi.
Vsi zgodbo Svetopolkovo smo čuli, A kaj nas brigajo tako ve basni, Dovzetni, včrni pisane mladini?!
Kakd hitimo, da bi käj razsuli,
Graditelji smo nekako počasni: Sam Bog se nas usmili na višini!
Jož, Cimperman,
Rastlinski vpliv pri tvorbi rodne zemlje.
Spisal Viljem Rohrman.
eč tisočletij je gospodarila priroda s čudotvornimi svojimi silami, da je nastalo toliko rodne zemlje, kolikor je pokriva dandanes zemeljsko površje. V prvotnem času je imela zemlja drugačno lice. Na mestu rodovitega polja so se videla le kamenita in pusta tla. Ta so se sčasoma s pomočjo raznih vplivov prirodnih sil pretvorila v plodno prst, ki se je odela z zelenjem rastlinstva — preimenitnega za razvoj in obstanek živalstva.
Vsa rodna (kulturna) zemlja, ki preživlja dandanes v rokah mar-nega kmetovalca vesvoljno človeštvo, nastala je torej od razpadlega in preperelega kamenja s pomočjo raznih činiteljev. Od menjajoče se toplote in raznašajoče sile zmrzle vode so razpokale najtrše skale ter se jele drobiti. Tako mehaničnim potem pripravljenega kamenja so se lotile še različne kemijske agencije kakor kisik, ogljikova kislina in voda, ki so ga z združenimi močmi prej ali slej razkrojile in pretvorile v rodno zemljo.
Jednakim potem prepereva kamenje še dandanes. Očividni vzgled o tem nam daje lapor ali soldan, ki se na zraku ležeč hitro zdrobi in izpremem v prst, dočim trše kamenine tudi stoletja in stoletja ne sprstene.
Na preperevanje kamenja pa je vplivalo precej spočetka tudi rastlinstvo. Priroda je odkazala rastlinstvu takorekoč le prostor in tvorivo, od katerega si je moralo samo zgraditi primerno domovje. Lahko je umeti, da so bile za tako delo nesposobne popolnoma razvite ali organizirane cvetne rastline. Vender priroda, v tem oziru skrbna, ustvarila je rastlinske vrste, ki uspevajo tudi po golih pečinah. Te rastlinske vrste nimajo korenin, pač pa se morejo s spodnjo telesno ploskvijo golih skal prijeti tako trdno, da jih ne morejo odtrgati niti močni vetrovi, niti hudi nalivi. Zivljenski pogoj jim je vlažni zrak, iz katerega vzprejemajo ves svoj živež. Dasi so to po zunanjosti majhna rastlinska bitja in navidezno brez pomena, morejo sčasoma vender toliko vplivati, da je najtrše kamenje drobljivo ter končno sprsteni.
Te za prirodino gospodarstvo toliko važne rastlinice so v prvi vrsti lišaji. Nahajamo jih izmed vseh rastlin kot prve naseljence na trdem in golem kamenji v podobi različno pisane prevlake. Lišaji
(lichenes) — ti čudoviti dvostvori od alg in gliv — razplode se po klicnih zrnih (trosih), ki plavajoč v neštevilni množici po zraku obvise na vlažnem površji golega kamenja. Tukaj se zarodi potem vsa naselbina, če je le kamenje s pomočjo zračne vlažnosti toliko namočeno, da se ga klična zrna lahko primejo in izkale. Četudi ne morejo te nežne rastlinice strpeti obilo moče, treba jim za telesni razvoj vender zraku, ki je dovolj vlažen in napojen z ogljikovo kislino. Kamenje pa, na katerem se naselijo lišaji, imeti mora kakor las tanke razpokline, da se ga lahko primejo z nežnimi svojimi organi-oprijemači. Kakor nas uče kemijske analize, čudovito je res, da morejo ti prebivalci skalovja vzprejemati svoj živež po nekoliko tudi iz posedenega kamenja, dasiravno ne opazimo na njih nobenih sesalnih organov. O suhem vremeni lišaji časih navidezno usahnejo, namočeni po dežji pa se zopet bujno razrästajo. Nekatere lišajeve vrste dosežejo visoko starost, ker žive po več stoletij.
Kako vplivajo lišaji v družbi ostalih činiteljev na preperevanje kamenja, o tem se lahko do dobra prepričamo, če opazujemo njih življenje in delovanje. Opazujmo le jedenkrat v ta namen n. pr. novo streho, ki je krita z opeko. V kratkem času zapazimo, da izgubi na vetru in dežji ležeča strešna plat živordečo barvo in da je umazana. Natančno ogleduje najdemo, da prihaja to od posameznih rjavih, črnih in rmenkastih pikic ali pegic, ki so jele pokrivati opeko. Te se siroma razrästajo in končno pre vlečejo vso strešno opeko. Opazujoč to prikazen nadalje, vidimo pozneje, kako se naselijo čimdalje, tem razločnejše belosive in kosmate blazinice mahu, ki se širijo na okrog. Naposled se prikažejo vmes tudi zeleni in nežno listni mahovi, rastoči družno v gostih blazinah. Pod to prevlako pa najdemo opeko čim daljebolj krhko in drobljivo.
Ravno to prikazen opazujemo lahko povsod na kamenji, po skalah in pečinah, sösebno na vetru ležečih. Ta prevlaka, ki je časih pisana, kakor bi bila s čopičem barvana, sestavljena je od raznih vrst lišajev, ki se pa vsi strinjajo v tem, da sodelujejo pri tvorbi prsti od zasedenega kamenja.
Lišaji vplivajo na preperevanje kamenja že med raščo z izločevanjem razjednih organskih kislin (n. pr. ščavne kisline, vinske kisline i. t. d.), kakor tudi s tem, da pridržujejo obilo vlage in zračnih plinov, ki obdelujejo vsak po svoje načeto kamenje. Izmed teh je omeniti posebno kemijskih agencij, kisika in ogljikove kisline. Od usehlih in gnijočih lišajev pa se izdelujejo potem razkroja zopet razne snovi, ki pripomorejo, da kamenje tem preje sprstenf.
Pri raztvorbi kamenja pa niso vse lišajeve vrste jednako delavne. Najprej se naselijo na. golo kamenje najzmernejši lišaji, ki žive ob samem zraku in sami vlagi. To so lišaji iz vrste skorjevcev (Ver-rucarieae, Pertusarieae). Ce je ta naselbina svoje delo opravila, prikažejo se na drobljivem in razpokanem površji kamenja črkovci (Graphi-deae) in ploščevci (Lecideae). Vsi ti lišaji so skorjaste podobe ter tako prirasli na kamenje, da jih ni moči odkrušiti, ne da bi se zdrobilo v kosce. Ce je s pomočjo teh lišajev nastalo količkaj prsti, potem se naselijo razne vrste skledičarjev ali torilovcev in p op ko v-cev (Parmeliaceae in Umbilicarieae), ki spadajo med listne lišaje. Ti lišaji so podobni rogljato ali kodrasto obrobljenemu listu. Od podlage jih je lahko odločiti. Plodiče imajo skledičaste ali torilčaste. Ce so tudi ti lišaji izpolnili svojo nalogo zapuščajoč že nekaj več prsti, potem se na njih mestu prikažejo tudi stebrovci in čaševci (Ando-nieae) in zatem razni grmasti lišaji (Cenomiceae), ki so podobni vejnatim in brezlistnim šopom. Izmed grmastih lišajev pokrivajo jelen ovci (Cladoniaceae) večkrat daleč na okolo pusto peččvje.
Vsaka lišajeva vrsta vpliva po svoje neutrudno na pretvorbo trdega kamenja v plodno zemljo. Skorjevci pripravijo stanovišča listnim lišajem, za katerimi pridejo naposled grmasti lišaji. Jedna vrsta gladi pot drugi, dokler ne nastane naposled tenka plast prsti, obstoječa od zdrobljenega in raztvorjenega kamenja in lišajevega humusa. Vsa ta pretvorba traja seveda dolgo časa. Pogostoma se pri tem dogaja, da preprečijo silne zračne padavine nadaljno pretvarjanje, ker odplavijo nastalo prst z lišaji vred, kar opazujemo večkrat na strmih stenah. Odplavljena prst se nabira potem ob vznožji dotične strmine, če je še ni voda odnesla dalje strani. Na izpranem mestu pa se prikažejo zopet skorjevci, ki začno znova delovanje svoje. Tako vplivajo lišaji neprenehoma na preperevanje kamenja po vsa tisočletja. Najtrše skale se s pomočjo sodelujočih lišajev zdrobe in plastoma od zunaj navznotraj izpremene v rodno zemljo, na kateri morejo uspevati tudi izbirčnejše in popolnejše organizirane rastline.
Pri tem delu pa lišaji niso osamljeni. Že skupno z lišaji ali malo časa potem, ko je nastal prvi lišajev humus, prikažejo se na mokrih skalah razni mahovi (muscineae), sosebno listni mahovi (musci). Ti nadaljujejo in spopolnujejo po lišajih pričeto delo. Na jedva vidnih, sprstenelih skorjevcih se prikaže kmalu nežnozelena prevlaka zobca-stih in vlličastih mahov (Fissidenteae in Dicraneae). Za temi se na selijo majhne rjave ali črnikaste blazinice skalnih mahov (Andraea-ceae) in polukrogle belkaste blazine nekih brado vin ali sedj a (Barbula).
Vsi ti mahovi vplivajo na preperevanje kamenja s tem, da napojem z vodo ohranijo porasla mesta dolgo časa vlažna, zaradi česar kamenje lože razpada. Od usehlih in segnitih spodnjih generacij mahu pa nastaja polagoma mahov humus, s katerim se pomnoži tenka plast tačas sprstenelega kamenja.
Poleg mahu najdemo v tej dobi tudi že cele šopke mične prä proti, po imeni zidna rutica ali sršaj (Asplenium Ruta muraria), praprot črn 1 ca (A. Trichomanes), Device Marije läsci (Adi-äntum Capillus Veneris) i. dr.
Ce je s pomočjo lišajev in mahov nastalo toliko prsti, da se v nji lahko že ukoreninijo popolnejše rastline, prikažejo se kmalu različna cvetoča zčlišča, ki mlado prst obdelujejo dalje. Med cvetnimi rastlinami se naselijo v tako tenki plasti najprej plitvoukoreninjena zelišča. Njih korenine so vejnate in močno razrastle. Nekatere poganjajo dolge, plazeče pritlike, iz katerih izrastejo zopet listi in korenine. Listje se jim razrase največ pri tleh ter je majhno in golo ali pa veliko in kosmato. Med prvimi naseljenci najdemo zgodaj spomladi cvetoče petoprstnike (Potentilla). V njih druščini rasto ma ■ t er in a dušica (Thymus Serpyllum), kurje zdravje (Draba verna, D. aizoides), golostebelni greni k (jezičnik, Iberis nudicaulis), klobčičevec (Scleranthus), jagoda hrustavka (Fragaria collina), sinji klinček (Dianthus caesius), škrzolica (kosmura, Hieracium itd. Vmes pa pokrivajo tako puste prostore razna sočna zelišča z drobnimi čopastimi koreninicami in debelimi mesnatimi listi, kakor mične homuljice (Sedum), ki tekmujejo s petoprstniki za prvenstvo, ne-tresek (Sempervivum), kamnokreč (Saxifraga) i. dr.
Ce je plast prsti že globokejša, naselijo se istodobno tudi različne trave. To opazujemo posebno na vznožji skal, kjer je zemlja po dežji naplavljena. Pa tudi vrhu skal, če so le semintjä dovolj pokrite s prstjo, prikažejo se kmalu razne trave. Solzi ca (kraslika, strdivka, Melica nutans in M. ciliäta) je jedna izmed prvih, ki se prikaže na poraslih skalah, če so v senci košatega drevja. V prisojni in suhi leži, kjer je trata obrastla z mahom, najdemo trave, ki ra-sejo v gostih šopih in imajo ščetinasto listje n. pr. navadnega s četi novca (Nardus stricta), ovčjo bilnico (Festuca o vina), kri-vinasto masnico (Aira flexuosa) i,t.d. Vlažnejša leža pa rodi poleg mahu že trave, ki imajo plosko in dlakasto listje ter rasejo v malih šopih n. pr. b o 1 j k o ali r o s u 1 j o (Antoxanthum odoratum), v o 1 n a s t o medeno travo (Holcus lanatus) i. dr. Na mokrih in mahovitih tleh
pa rasejo v tej dobi razne vrste grižnih trav (muncev, Eriopho-rum) in šašev (Carex).«
Vsaka rastlina se trudi zasedeno mesto tako prirediti, da prija nji in zarodu. To prigotavljanje pa se posreči le za nekaj časa; kajti prst se sčasoma tako presnovi, kar se tiče kolikosti in kakovosti re-dilnih snovij, da je zarodu premočna ali prepusta. Ce se to zgodi, usahnejo sedanje rastline. Na njih mestu pa se naselijo druge rastlinske vrste, katerim ugaja tako pripravljeno stanovišče. Vsaka rastlinska vrsta pripravi v posest vzeti prostor torej najprej sebi in svojemu zarodu, zajedno pa tudi naslednikom svojim. Vse rastlinske vrste pa vplivajo neprenehoma dalje in dalje na preperevanje kamenja nekoliko med raščo, nekoliko potem, kadar usahnejo in segnijo.
Rastoče rastline iščejo mineralnega živeža ne le v povrhni plasti, ampak tudi v razpoklinah kamenja, kamor zälezejo njih korenine. Te razrivajo in razjedajo s svojimi iztrebinami razpokano kamenje, ki nastane zaradi tega drobljivo. Največ pripomorejo sesalne nitke živih korenin, katere se tako trdno oprimejo kamenja, da jih stežka odločimo. Ce jih odtrgamo, najdemo dotično mesto na kamenji razjedeno in drobljivo. To prikazen si razložimo na ta način, da so na kamenji prirasle koreninice izpotile kapljine, obstoječe od raztvoril — kisika, ogljikove kisline in drugih organskih kislin (čreslovne in ščavne kisline) ter amo nijakalnih snovij, ki so razjedle in zdrobile kamenje. Nadzemeljski organi delujejo itak med raščo na preperevanje kamenja, ker so v vedni dotiki z zračno toploto in atmosferilijami. Posebno pa vplivajo na pretvorbo kamenja, kadar usahnejo in segnijo. Ker so sočnejši in zeljnatejši, segnijo hitreje in lože nego korenine, ki so največ trše in lesnate. Oboji deli rastlinskih teles pa vplivajo med gnitjem še očitneje na tvorbo rodne zemlje, razkrajajoč se v razne kisle in alkalične snovi. Te pospešujejo s pomočjo toplote, vode in ogljikove kisline, ki se razvijajo pri gnitji, razkroj in pretvarjanje kamenja v prst.
Na ta način si morajo pripravljati rastline tudi same svoja sta-novišča trdega kamenja in usehlih organizmov. V prirodinem gospodarstvu imajo rastline zategadelj zelo važno vlogo, sodelujoč pri zgradbi svojih bivališč.
V tem, ko nastaja tako čimdalje več rodne zemlje, vrste se neprenehoma rastline, ki so vedno popolneje organizirane. Naposled, ko je plast zemlje dovolj debela, naselijo se vanjo tudi najpopolnejše lesnate rastline — drevesa.
Tako je polagoma nastala prvotna zemlja t. j. zemlja, ki se nahaja na izvirnem mestu ležeča na kamenji, od katerega se je tvorila.
Opazujoč nastajanje prvotne zemlje s pomočjo rastlinskih naseljencev spoznavamo, kako pripravlja nevede in nehote jedna rastlinska vrsta prostor drugi in kako delujejo vse rastline združeno na tvorbi vkup-nega domovja. Vsaka rastlina prebiva in se razplöja tako dolgo na posedenem mestu, dokler to nje rašči najbolj ugaja. Pozneje se umakne novi naselbini, prepuščajoč ji pripravljeni prostor.
Menj časa so vplivale rastline pri nastajanji naplavi j ene zemlje, katero je voda od izvirnih mest odplavila in nanesla v nižine, kjer jo še danes nahajamo v debelih plasteh. Pa tudi pri naplävljeni zemlji so temelj vložile rastline, če pomislimo na početek nje tvorbe.
Velik in važen je bil torej vpliv rastlinstva na tvorbo rodne zemlje že precej od početka. Ta vpliv je postajal toliko jačji, kolikor bolj se je pomnožilo rastlinstvo kakega kraja. Danes še je viden prijatelju prirode ta rastlinski vpliv, kamorkoli še ozre. Opazuje pri-rodino gospodarstvo videl bode, kako še sedaj s pomočjo rastlinskih bitij nastaja rodovita prst od golega pečevja. Korakoma pa se z na-daljnim preperevanjem kamenja množi in veča plast zemlje, ki ima s posredovanjem marljivega kmetovalca hraniti rastoče človeštvo in biti v pravem pomenu »mater aim a«.
Bosänka.
Berilo c. kr. stotnika Ig. Kaša v »Slovenskem klubu na Dunaji.«
arsikoga izpreleta strah, ko čuje ime Dalmacija. Misli si, Bog zna, kako tožna in pusta je dežela, kako revna in oskromna so nje sela, kako umorno in neugodno je ozračje in — kako ubogi in neomikani so nje stanovalci; — ali kdor je prijatelj prirodi, v kateremkoli obličji se mu prikazuje; kdor se veseli novih prizorov bodisi na morji ali na kopnem, med razbitimi pečinami, ali vrhu razvalin nekdanjih mogočnih naselbin; kdor radosten spoznava kakovost daljnih pokrajin s tujim mu žitjem ali tujim mu stanovalstvom: on nahaja povsod kaj znamenitega, povsod opazuje nekaj, kar mu vzbuja nove misli, kar ga spominja starih prigodeb in mu v srce zariše vzorne slike, katerih spomin ga spremlja dolgo in dolgo, ko je že v domovini pri navadnem vsakdanjem delokrogu svojem 1
Bosänka! Zveneče to ime mi kaže krševito prostrano polje, na katerem se vidi med raztresenimi pečinami nekoliko belo-zelenih vonjavih rastlin, mršavo hrastičevje in temno-zeleno mrčje, daljno planoto z dolinami, v katerih zelene vinogradi s smökvami, z breskvami in z malimi griči, ob katerih tiče temno-kamenite hiše — okrog čede ovac, koz in oslov, nad mano višnjevo nebo — proti vzhodu gole planine, proti zahodu — neskončno ravnoto v solnci leskečih morskih valov! — Bosänka! Samo ime me spominja onih žgočih solnčnih žarkov, pred katerimi ni sence, one žarke žeje, ki prileplja jezik in ustna, one utrujenosti, ki ne da vzdvigovati nog, da bi mogle preskakavati kamnite stene in malo grmičje; a spominja me tudi čustev, ki se bude v srci, onega ponosa, s katerim zrem na tuje zemljišče, na bleščeče nebo, na neizmerno morje, ki se ziblje ob klasiških tleh dalmatinskih in med starinskim obrežjem italijanskim nekdaj Slovenom poslušnega morja jadranskega!
»Ali, kaj je Bosänka?« čujem vprašati. Bosänka je krševita planina, ki se več nego 300 m razprostira nad Dubrovnikom. Bosänka je malo selo sredi teh golin, iz katerega stanovalci prinašajo v mesto mleka, jajec, sadja i. t. d., selo, v katerem se s temi dobrimi ljudmi lahko pogovarjaš o vseh rečeh, ki ne presezajo njih kroga . . . Bosänka — ali poprej nego govorim o nji, hočem opisati potovanje na Bosänko.
Rano jutro. Zvezde še migljajo, skozi odprto okno lahna sapa diše od morja in tajni šepet ploskajočih valov udarja na uho. In ko stopimo na pot, ki se vije po morskem bregu, objemlje nas v polu-tmini budeče se jutro. Nebo je jasno, ali mračna meglica poletuje nad luko gruško. Toda na jasnem nebu ugašajo zvezda za zvezdo in v globini nebni zaseva blišč mladega dne, blišč, ki tako milo odseva iz morske globine. Ob luki tja vodi pot. Vse še spava. V oljikah zigrava jutranja sapa, v visokih temnih cipresah, resno stoječih ob cesti tja do gostega borovja, čuje se odmev lahkega vetrca, kakor v gostih šumah domačih jelk in smrek; smokvine in pomaranče polnijo s svojo vonjavo mlačni zrak: vse se giblje, vse se ziblje z milim glasom, kakor bi bilo vse »ad captandam benevolentiam« ! — Beli rani galebi poletujejo preko vode, v jutranjem svitu visoko nad sivimi oblački, ki so tako nenavadno zašli v te pokrajine, plujo mogočni jästrebi — a mi stopamo mirno med zelenimi vrti proti Dubrovniku.
Ni dolgo in prispemo do vrhunca, kjer se cesta niža proti mestu. Ta predel njegov se zove »Bella vista« — lepi razgled. Solnce se vidno vzdviguje izza gora hercegovskih, to se znä na nebu, bleščečem v čarobnem svitu. Pred nami — daljno morje z zibajočim se valovjem,
ki v tožnem odmerji udarja na morsko obrežje, obrežje visokih, strmih sten, katerih sivo-rmene razpokline odsevajo kaj krasno od temno-modrih in zelenih penečih se morskih voda, prizor, katerega človek ne more lahko pozabiti. Na desni stojita dva griča, Mala in Velika Petka. — Tu je vse zeleno. Glavo lepša morsko borovje in pinije, po obnožji in po planinici smrekovina, rdeče brinje, ciprese, oljike i. t. d. — Bliže se vzdviguje pečeviti »Monte Vjerna« — ves poln resja, trnja in opuncij. Na levo pa vodi pot proti Dubrovniku. Temno grmovje tropiških rastlin, agave, käkti, evonimi, pinije — in krasne južne cvetice te gledajo z vrtov, ki se nad potem po terasah vzdvigujejo, med njimi pa sanjajo mične hišice, s katerih oken o tej rani uri malokdaj kaka zaspana »djevojka« opazuje mimopotujočega tujca.
Ko pridemo do mesta, glej, kako zidovje! — Vzpenja se proti nebu, kakor orjaška stvaritev, pa kratka brvica se vzpenja preko prekopa — in po ozki stezi med zidovjem pridemo do velikih vrat, nad katerimi se vidi kip svetega Blaža (sv. Vlaho, san Biaggio), glavnega svetnika mesta Dubrovačkega. — Velike ulice, (stradone) dele' mesto v dve jednaki polovici. Ali vse je mirno, Dubrovnik še spi. In mirni prehajamo tudi mi. Pri vratih »na Pioče«, kjer se vidijo mogočni oklepi visokega ozidja najbolje, stopimo zopet čez dvojni most iz mesta. Na tem kraji je malo pristanišče dubrovačko. Tu so se zbirale nekdaj bojne ladje pod barjakom sv. Blaža, kadar so šle v boj proti beneškemu levu, kateremu se ni nikdar posrečilo gospodariti tej zemlji 1
Proti jugu se vije pot ne visoko nad morjem med velikanskimi agavami, katerih steblovje nam kakor veličastne svetilnice osvetljuje potovanje. Iz vseh vrtov pa gledajo na cesto srebrno zelene oljike in sadja polne smokve! In ko se pomičemo dalje, ugledamo na desni pod cesto nekoliko hišic, potem mali log visokega palmovja (Phoenix dactyl.), in za tem veliko pohištvo, nekdaj samostan sv. Jakopa.
Tu se vzbudi spomin na neko zgodovinsko povest. Kakor besni v snežjih planinah južnega vetra tuleča sapa po goščavah in po pečinah, da se grmeči plazovi vale v nesrečne doline — grozno je čuti divje rohnenje in besneči grom; ali šc groznejši je jug, kadar na širokih penečih se valovih šine čez morsko planoto, kadar se kopičijo begoče gore šumečih in vročih voda, kadar jih razbija v divjem svojem begu, da pene kipe do neba, pokritega s težkimi oblaki, in kakor grom gorskih hudournikov — razsajajo troči se valovi ob kameniti breg, s penečimi, orjaškimi rokami objemajo razrite pečine ter se plazijo po strmih stenah navzgor, kakor bi hoteli kos zemlje potegniti za sabo
27*
v razburjene, grozne globine! — Ljudje, vajeni takim prizorom, re-kajo: »jug je, gruba jesapa,« in mirno gledajo tja na mršavo morsko površje. — Ali gorje čolnu, ki se ziblje med onimi razljučenimi valovi
—	ni mu pomoči; gorje ladji, ki si orje pot med bojujočimi se priro-dinimi silami: zijoči prepadi ji groze od vseh stranij in zdaj se dvigne visoko na valovji, in zdajci se zvrne v hrupeči zijat ... in nad njo begajo sivi oblaki na vlažnih perotih mogočnega juga in se vzpenjajo nad vod6 kakor plenaželjni galeb, ki šviga serntertjä, iskaje, kje bi si ujel ugodnega živeža. — Na južni strani Lokruma se valovi vzdvi-gujejo do vrha strmih pečin, kakor bi hoteli pogoltniti mali otok — in pod pečinami sv. Jakopa razsaja burja najhuje. Tam sredi grozovitih voda plove ladja; nima niti jambora, niti jadra, ne krmila; samo z vesli se še bojujejo proti pogubnim napadom valovja in vetra. Ali zaman ! Silna sapa žene ladjo naravnost na ono pečino, kjer si je morska sila izdolbla veliko jamo! Nekoliko trenutkov še . . . zdaj jo vzdvignejo valovi visoko na svoja ramena in jo treščijo tja na pečine. Jek in stok, morje z grohotom razbija, kar je še celega, veter tuli; ali ljudje se rešijo. Duhovniki, živeči v samostanu, vzprejmo jih ter uneso morju plen, po katerem je toliko besnelo. — Davno, davno je bilo to, leta 1192. . . . Čvrsto stopa med nesrečniki korenjak visoke postave, ponosnih očij, kraljevega čela: Rihard, Coeur de Lion, kralj angleški je, ki se vrača iz sv. dežele proti ugrabljeni mu po bratu domovini! Tu ga je zadela prva nesreča — drugi, ki ga je čakala pri Dunaji v Erdbergu, tudi ni utekel!
Danes je morje mirno in po ožini med Dubrovnikom in Lokru-mom se bližajo od vseh stranij ladjice z razpetimi belimi jadri pristanišču, kakor golobje, ki se vračajo s polja v golobnjak. — Zeleni otok Lokrum, katerega je najprej cesar Maks jako okrasil, in kjer je umrši cesarjevič Rudolf tako rad bival — nosi na severnem griči trdnjavo »Fort Royal« —; južna stran pa je vsa zeleno-tropiški vrt, kjer se oko ne more nagledati prirodine lepote in mnogoličnosti!
Krasen je pogled na Dubrovnik od te strani. Velikansko ozidje, ki čuva mesto proti morju, orjaške stene, ki je branijo proti brdu, svetijo se v jutranjem blesku — izza mesta pa resno preži trdnjavica sv. Lovrenca, za njim zeleni vrtovi predmestja Pile (fluXai) — čudno da nosi grško ime, dasi se je Dubrovnik zgradil posle byzantinskih časov. Najbrže so imeli stanovalci starega Epidavra — Ragusa vecchia
—	imenovanega, že v starih časih tu pristanišče, ali celo naselbino
—	od katere je pozneje nastalo novo mesto — slavjanski Dubrovnik.
Pot se vedno vzdviguje nad morskim bregom, med katerega pečinami rasto široki bori in gosto grmovje dišečega mrčja. Tu in tam se vidijo divji olejandri, vse polno je žajblja (Salvia off.), rute, sivk (Lavandula vera) in drugih prijetno vonjavih rastlin, izmed katerih se čuje prijetno pevanje konopljenk in drugih ptic.
Pri 142 m višine — predel Obud — razdvoji se pot: na desno pada v dolino imenom Zupa (Breno), na levo pa se vzdviguje proti Ercegovini. Zupa je precej velika dolina z vinögradi in njivami, po klancih nosi hrastje, borovje, resje, mrčje in drugo vedno zeleno grmovje, med hišami in vinogradi pa se vzpenjajo šibke ciprese, košate smokve in murbe, plodovite oljike, breskve in slive; potok, ki loči dolino, dasi je suh potok, vender o deževji jako narasta in šumi v bližnji zaliv župski (Valbone di Breno). Ljudje so precej bogati, do-brovoljni in miroljubni; Zupänke so znane zaradi svoje krasote in — či-stote in fantje so delavni in prebrisane glave, dobri sadärji in živinorejci so pa vsi, toda najrajši se bavijo s kupčijo — in nekateri imajo svoje »dučane« (prodajälnice) celo po bližnji Ercegovini.
V daljnih krogih se vije nova cesta navzgor — pred nami do 500 in 600 m visoka gola planina ercegovska, na desni pa strme pečine in ob njih vznožji — zelena Zupa, dalje zaliv Zupski — in daleč, daleč se vidi v tihem zavetji sredi nizkih otokov in poluotokov nekoliko poslopij . . . mesto Caftat (Ragusa vecchia). Staro mu je ime Epidavros, in v duhu gledamo prve grške ladje, ki so priplule s Ker-kyre (Corfu), da si razgledajo, kje bi bilo mogoče ustanoviti novo naselbino, ker v oskromni domovini je nedostajalo kruha in trebalo je najti mesta novim naselbinam. Boječe se bližajo ladje malemu zalivu, boječe zmotajo jadra in veslaje preplujo luko. Zemljišče se vidi plodno, stanovalci, Bog zna katerega kolena, vešči so živinoreji in vinstvu ter se pečajo z gojitvijo 61jike — kraj mora biti dober in ugoden kupčiji . . . Zaliv je jako varen proti južnim vetrovom in tudi s pogorja deroče burje se ni bati. Na malem poluotoku je mesto ugodno bogati naselbini, katera se da lahko braniti napadov ondašnjih ljudij, ako bi se togotili prišlim kupcem: izbrali so tedaj oni kraj tej selitvi in imenovali ga po peloponeškem Epidavru — 'EmSaupos i"k"ku-pwen. In res so si izbrali dober kraj, kajti nedaleč odtod se prične velika in rodovita dolina konavljanska. Konavlje so podobne podolga-stemu kotlu. — Vznožje je posajeno z ložo (vinskim trsjem) in s koruzo, med katerimi se vijo trije potoki, katerih največji je Ljuta. Ker dolina proti morju nima izliva, padajo ti potoki v neko žrelo, po katerem vode dospö do morja. Ali jeseni, ko deževje po 6—8 tednov
ne prestane, ono žrelo ne more pogöltati vse vode — in tedaj se izpremeni vsa dolina v4 jezero, ki dostikrat do meseca malega travna valove svoje podi nad ložami in njivami. Tudi goščave so se razprostirale po brdih, ki se ne vzdvigujejo više od 150—230 m. Epidavros je bila tedaj jako važna naselbina in srednja postaja — na poti do Korčulja, katerega temne šume so otoku dale ime Kerkyra melaina — črna Kerkyra.
Ali sedaj se pot zavije na drugo stran in pred nami se vzpenja golo gorovje: ostra Glaviga, Golubov Kamen, Stubica, Vrastica in za temi Vlastica čez 900 m visoka; na južno stran nad Zupo visi proti morju jako strma Malastica čez 600 ni. Nekateri mislijo, da je morje nekdaj sezalo do vrha tega pogörja in pripovedujejo, da se še zdaj gori vidijo kamenite sohe (colonne), na katere so v onih starih časih mornarji pripenjali svoje ladje! Toda mi si ne belimo dalje glave, nego krepko korakamo navzgor, ker solnce že kaj dobro pripeka.
Sedaj smo prispeli do Bergata, zadnjega sela na tleh dalmatinskih. Tu popustimo pot, ki se ob klanci vije do Ivanice v Ercegovini in dalje proti Trebinju, in udarimo uprav na nasprotno stran. Iz malih, ne posebno snažnih hišic nas pozdravljajo stanovalci, ali mi hitimo po ulicah dalje, ker že se vidi onikraj zadnjih hišic zelenje visokih dreves.
Na severu se odpre druga dolina: Reka. Tudi tu se vidijo vinogradi in oljike, vrti in njive — in goste šume bledih vrb in temnih, visokih cipres! Bela sela gledajo izmed zelenja in v dalji se blišči v solnčnem svitu Reka, ki tam pod »Golubovim Kamenom« izvira in blizu izvira goni mälinska kolesa, tako je velika in jaka. Ne teče četrt ure daleč in spoji se z morjem, katero dve uri daleč rije v zemljo; ali še pri zalivu gruškem se pozna tok, zato se tudi ves zaliv imenuje Rčka, ombla. Okraj je jako rodovit, najboljše sadje kakor breskve in hruške, najslajše smokve in najukusnejše grozdje prihaja od Reke v Dubrovnik na trg. — Nedaleč od stališča svojega opazimo bujne šumice mladih cipres: tu je vir vodotoku, ki okolo vsega pogorja idoč grad Dubrovnik oskrbuje z živo vodo.
Med njivami in golinami nas zdaj vodi pot proti Bosänki —- še nekoliko pečevitih hribov in došli smo na planino onega imena. Kjer se je dalo odstraniti kamenje, kjerkoli se je našla plodna zemlja, posadili so vinski trs, smokve i. t. d. tu in tam celo koruzo in dinje. — Mila sapa tu vedno hladi čelo in pogled na neskončno morje — na katerem se ladje vidijo kakor bele pičice — naudaja ti srce z nekim neiz-recnim čustvom.—Pred nami vrlo jaka trdnjava Fort Imperial na golem
Vrhu 442 m. — Ko pa pogledamo čez krajne pečine nizdolu — čudo — ravno pod nami leži kakor v škatljici Dubrovnik z visokim svojim ozidjem. Osupli stojimo, nevedoči, ali je istina, ali ne; zakaj hodili smo štiri do pet ur — mislili bi, Bog zna, kje smo v sredini dežele, in glej pod nogami nam je ono mesto iz katerega smo davi v jutranjem polumraku odšli; saj pa tudi po bližnji, ali težavnejši poti ne treba nego pol ure, da se z Bosänke dojde do mesta. Tako je vse čudno, da se nagledati ne moremo. Otok Lokrum na sinjem morji, kateremu se s te višine vidi skoraj do dna, plava kakor zelen list, ki ga je otrok igraje vrgel na čisto valovje. Gosto borovje, velike in male Petke, cerkve in pokopališče na poluotoku Lapodu, vse se jasno vidi obsevano po bliščečih solnčnih žarkih. Dalje nasledujejo najplodnejši otoki — Kolopeč, Lopud, Zupana — posebno na Zupani se nahajajo cele goščave jako rodovitih oljik. V sivi dalji opazimo veliki otok Korčulj — Kerkyra melaina — kjer pridelujejo najboljše vino in kjer imajo najlepši les za čolne in ladje. Korčulanje so na glasu, da umejo najbolje tesati one ladjice, ki jih večji parobrodi s sabo nosijo — in res pošiljajo izdelke svoje celo do Stambula. Na jugu od Korčulja se vzdviguje raztrgan in razbit otok Lagosta. Strmo pečevje z razpo-klinami in jamami se vzpenja iz morja precej visoko; — morje udarja z veliko silo na obrežje — tako da otok nima ni jednega pristanišča. Pa tudi ni mnogo najti na njem — vse je golo, vse kakor izgorelo. Trdili so nekateri, da je to otök Ogygia, na katerem je Odysej živel pri boginji Kalypsi. Akoravno nam je ta basen neverjetna, vender se radi spominjamo Odysejevih pripovedij, s katerimi je Phaiakom kratil čas v zahvalo, ker so ga tako prijazno vzprejeli. In oni pečeviti, raz-riti otok brez zelenega drevja, brez plodne zemlje, kjer se vedno zaganja morje na strme skale peneče se in šumeče, otok, katerega so se mornarji skrbno izogibali zaradi nevarnosti: umeje se, da je lahko dal povod takovim pripovedkam.
Vrnimo se v selo. V gostilni se nahaja vsega, česar je potreba žejnemu in lačnemu potovalcu: dobro vino, hladna voda, kruh, svinjina i. t. d. in gostilničar se rad pogovarja ter pripoveduje, o čemer ga vprašamo. Hramovi so čedni, ljudje, ki mnogo tržujejo v mestu, jako snažno in skrbno oblečeni, celo otroci in dekleta so zelo priljudni. Najlepše ima župan (rad čuje ime gospodin capo-villa 1), pri katerem se tudi dobro gostuje.
Ako po planini pohajamo, najdemo pač malo znamenitega — nizko hrastičevje, mrčje, in gori omenjene dišeče rastline se potikajo med skalovjem — koze in ovce si iščejo po njih svoje hrane — zato
pa je tem rastlinam tudi videti, kakor da bi se zakrivale boje se nemilega zoba teh živalij. Tu pa tam frfolä kakšen metulj po cvetji, na zemlji pripravljajo hrosti drobne krogljice blata, kamor ležejo jajca — posamne cfpe vzletevajo iz grmovja — in neskončna pesem skakajočih kobilic se glasi na uho . . .
Ko se poslovimo — vodi nas pot vzhodno preko male višave proti Sumetu v gorenjem delu reške doline. Kakor sem omenil, nahaja se tukaj izvor dubravškega vodotoka. In najpripravneje za nas je, ako se po tem vodotoku vračamo domov, kajti ni nam treba kažipota, ker kakor po ravni cesti moremo priti do mesta. Pri tem pa si kaj lahko ogledamo zanimivo pokrajino reško. — Ko pridemo nad Komolac — stojimo ravno vrelu Reke nasproti. Pečevita stena 320 m visoka se vzpenja tu od vznožja — in blizu tega vidimo veliko jamo, iz katere priteka čista in bistra voda . . . Kadar je izvršila svojo prvo mä-linarsko dolžnost teče po ozkem ali do 8 —10 m globokem jarku med šumečimi goščavami visokega trstja in ločja kakih 900 m daleč. Ondu pa se razkroji v dva dela in se izliva v veliko reko, ki je tu gori še 11 m globoka. Sel štejemo devet: Čajkovci, Komolac, Drgine, Rožato, Prjevor, Dračevoselo, Obuljeno, St. Sčepan in Mokošica. Posebno zadnje selo kaj lepo leži na južnem klanci desnega brega — ima dosti belih hiš, cerkvico i. t. d. Vsa okolica pa je — vinograd — v tem kraji smo nahajali najslajše grozdje in vino mokošiško je najukusnejše.
Vinograde ima po večini neki upokojeni stotnik — »obrstar« — Slovenec iz Kranjske, pri njem smo dostikrat pokušali dalmatinsko starino, katera je tukaj prav redka, zakaj vse vino se izpije navadno že do velikega srpana — in tačas že težko pričakujejo novine. Ali starina je kaj krepko in dobro vino — škoda, ker se do zdaj navadno le Francozje brigajo za dalmatinska vina, zakaj njim prav dobro služi pri delanji pravega Bordeauxa, katerega tako drago prodajajo po vsem svetu. O trgatvi je okolo Spljeta vse polno francoskih ladij, ki izvažajo dalmatinsko grozdje na tuje!
Tako se vije pot 100 m nad reko — in kmalu pridemo pod trdnjavico Annunziata — ravno nad vhodom v pristanišče Gruško. Tu nas vodi kamenita steza nizdolu — in ravno od nasprotne strani, kjer smo davi ostavili Gruž, pridemo zdaj na večer nazaj.
Pod zelenim drevjem na produ, kjer poskakujejo lahki valčki ploskaje ob breg, počijemo — v svesti si, da smo videli lepo pokrajino nekdanje oblasti Dubrovačke.
Pisma iz Zagreba.
Piše Josip Stare.
XXII.
ekdo je rekel: »Mali narodi morajo boljše duševne darove svoje posvetiti umetnostim; le umetnost je tisto polje, na katerem si tudi mali narodi v velikem svetu morejo pridobiti slave in veljave.« Drugi je temu ugovarjal rekoč: »Umetnost je za male narode potrata; kakor navaden človek ne sme živeti razsipno in sijajno po vzgledu bogate velike gospode, tako niti malim narodom ni smeti posnemati velikih narodov, ampak ravnati se morajo po oskromnih svojih pomočkih ter z vsemi svojimi močmi delati na to, da si ohranijo narodnost svojo.« V poslednjih besedah je res dosti bridke resnice, toda premalodušen bi bil človek, ki bi jim povse pritrdil. Prežalostno bi bilo, ko ne bi vsak človek smel hrepeneti po višjih duševnih užitkih in ko bi se dosledno tudi malim narodom postavljale meje v duševnem njih razvoji. Ce si preprosti meščan s prihranjenimi novci kupi lepo sliko ali drugo umetnino, ki mu blaži um in srce, to ni potrata, ampak priča o njega omiki. Brez umetnosti si ne moremo misliti prave omike in surov bi ostal narod, kateremu ne bi čisto nič bilo do umetnosti. Prvo omiko je vsakemu narodu dala vera, in prav duhovniki so vsekdar najbolj pospeševali umetnosti, da ž njimi blaz6 srca vernikov svojih. Sleharnemu omikancu je znano, kakö je katoliška cerkev podpirala vse lepe umetnosti in ž njimi neizmerno povzdvignila krščansko omiko. Nikakor nam torej ni smeti malim narodom odrekati pravice do umetnosti, ampak celo vzpodbujati bi jih morali zanje, zakaj živih dokazov imamo, kakö v splošni omiki zaostaja narod, ki dovolj ne ceni umetnosti. In vender žal, tudi za nasprotno trditev ne pogrešamo dokazov.
Ko se je v Hrvatih znova jela buditi narodna- zavest, bilo je pesništvo prvo znamenje novega življenja; domoljubne pesmi so zvenele daleč preko meje v slovenske kraje, in v Zagrebu so jeli snovati narodno gledališče. Čimbolj so se utrjale narodne pravice, tem bolj so Hrvatje mislili na umetnosti. Na deželne troške in z dobrovoljnimi prineski so se dajale podpore slikarjem, pevcem in pevkam in gledališkim igralcem, da so šli v svet izobrazevat se vsak v svoji umet nosti. V malo letih je zagrebško gledališče bilo ponos vsakega za-
vednega Hrvata; drama se je odlikovala z umetniki prve vrste in tudi opera je bila, da je* mnoga večja mesta niso imela takšne. Da je to bilo mogoče, določila je dežela gledališču stalne podpore po 32.000 gld. na leto, zagrebško mesto je dodalo drugih 10.000 gld.; ali vse je bilo premalo in dežela je vsako leto morala vrhu tega še poravnavati nedostatek mnogih tisoč goldinarjev. Ugibali so na vse plati, kaj je temu vzrok; vsakdo je nasvetoval kaj druzega, ali konec pisanju in posvetovanju je bil, da je vlada začasno odpravila opero. Gotovo, da je to žalosten korak nazaj. Nekaterniki so trdili, češ, hrvaški narod je premajhen, da bi sploh mogel vzdrževati stalno opero; drugi so temu oporekali in zahtevali še večje redne podpore; zopet drugi pa so se tolažili, da se bode zato vprihodnje bolj podpirala drama.
Zanimanje za dramo se je res razžfvilo, »16že« so se minulo zimo prav vse razprodale, toda najveselejša prikazen so bile izvirne hrvaške igre, katere so domoljubni gledališki umetniki z vso skrbjo spravili na oder. Med izvirnimi igrami nam ni smeti zamolčati dveh: Voj-novičevo »Psiho« in Kumičičeve »Sestre«. Namen teh vrst ni, da bi na dröbno presojali ta dva najnovejša ploda dramatiške književnosti hrvaške; smeti pa nam ni zamolčati, da nam ti igri po vsebini svoji kažeta nasprotja, ki jih že več let opažamo med hrvaškimi književniki sploh. Idejalni Vojnovič nas v »Psihi« svoji vede med umetnike in aristokrate. Poljska plemkinja Vanda se izneveri zaročniku svojemu, slikarju Branjevskemu, pa si vzame v zakon bogatega vojvodo, da rodbino svojo reši materijalnega propada. Sčasoma se Branjevski potolaži, a čez deset let se na Dunaji zaljubi v mlado komteso Olgo, katero je učil risanju. To svojo ljubezen je pred svetom zatajil in prav tako je tudi Olga skrivala, da ljubi njega. V tem jo mati sili, naj vzame kneza Rodenberga, in prosi istega slikarja, da je hčer prigovarjal v ta zakon. Silno razžaljena Olga, ki je po nekih znamenjih sumnila, da Branjevski ljubi Vando, uda se volji materini; ali pred ženitovanjem hudo zboli, toda ko zopet okreva, pride po nekem naključji, katero je zasnovala Vanda, v slikarjev atelier, da vidi njega umotvor »Psiho«, o katerem se- je govorilo po vsem Dunaji. Spoznavši v »Psihi« pravo svojo podobo, prepriča se Olga, da jo Branjevski še zmeraj ljubi, in zdaj je Vanda posredovala, da sta bila srečna zaljubljenca mož in žena.
Kumičičeve »Sestre«, Ivka in Tonka, sta hčeri vdovca Mariniča, pomorskega kapitana, čudnega človeka, ki si je po svetu pridobil bogastva, ali kakor je on mrzil vse ljudi, črtili so njega tudi drugi. Za vzgojo hčerama svojima je najel malopridno nemško »guvernanto«,
ki je z zvijačami svojimi mrkega moža zaplela v svoje zanjke, da jo je vzel zadrugo ženo. Prebrisana mačeha je skoro tudi pastorki svoji, Ivki, našla moža, italijanskega potepuha Ernesta, hudobnih ljudij naj-hudobnejšega človeka, da ga v trdih ječah težko najdeš jednakega. Hitro je Ernest zapravil ženino doto, lotil se predrznih in nepoštenih kupčij, ponarejal menice, in ko je tast zopet odjadral čez morje, zapeljal mu je doma ženo njegovo. Ravno se je kapitan imel vrniti s poti, ko nesrečna žena porodi nezakonsko dete. Boje se hudega moža skoči z novorojencem v vodnjak in konča dvoje življenje. Ernest je pred razkačenim tastom Tončinega zaročnika dolžil zapeljivca ter mislil po smrti bolehne žene svoje vzeti v zakon sestro njeno Tonko Ko je pa le-ta naposled očetu razodela resnico, najel je Ernest nekega zidarja, da je pred pustom preoblečen pridrl v hišo in umoril kapitana Mariniča. Toda vse hudobije so prišle na dan; Ernest se je sam ustrelil, da ne bi prišel pravici v pest; morilca so obesili; Ivlca pa je vsa potrta izdihnila dušo v naročaji sestre svoje.
To je kratka vsebina iger, ki sta hitro druga za drugo ugledali svet in se takoj tudi predstavljali na zagrebškem gledališči, kamor sta privabili nenavadno mnogo občinstva, zakaj kdor se le količkaj zanima za domačo literaturo in umetnost, hotel je videti dramatiške prvence mladega pisatelja Vojnoviča in priljubljenega romanopisca Ku-mičiča. Cisto umevno je, da so ljudje oba ploda primerjali drugega z drugim in se razprtili v dva nasprotna taborja. Najbolj so se razburili književniki, in v tem ko so jedni na vso moč hvalili idejalno »Psiho«, povzdvigali so drugi naturalistiške »Sestre«. Vojnoviču očitajo nasprotniki, da je risal ljudi, kakeršnih v resnici ni; da se dejanje godi na tujem; da nam kaže življenje v najvišjih aristokratskih krogih, kakeršnih na Hrvaškem ni in kakeršnih pisatelj bržkone niti sam ne pozna. Toda umetniške dovršenosti ne bodemo iskali v nobe nem prvenci, pa je niti od Vojnovičevega ne moremo zahtevati. Tudi bi bila tvarina primernejša za epsko obdelovanje, nego za dramatiško. Navzlic temu ima »Psiha« izvrstnih dijalogov, živahnih in duhovitih, ki so tej drami zagotovili dober uspeh pri prvi predstavi, pa so ji tudi porok, da se bode obdržala na repertoaru gledališča hrvaškega.
Kumičiča nasprotniki najhuje grajajo zato, ker je v »Sestrah« privedel na oder izmeček človeške družbe, kakeršne v hrvaškem narodu, hvala Bogu, še ni. Akoprem se vsebina drame oslanja na resnično sodno obravnavo, vender je to redka prikazen, ki se ne bode tako naglo ponavljala, in v kateri so glavni hudodelniki tujci. Kumičič je to sam uvidel in je drami dal prelepo tendencijo, da se treba va^
rovati tujih sleparjev. Druga glavna napaka je ta, da je Kumičič dra-matiški predelal drugi del svojega romana »Feodora«, in zato pogrešamo dramatiške jedinosti v »Sestrah« prav takö, kakor v »Psihi«. To pa ni motilo nič, da je igra na gledališči popolnoma uspela, kar je pričalo zdušno odobravanje občinstva, ki je z napeto pozornostjo gledalo predstavo do kraja. Kumičič, ki je slaven po svojih romanih, pokazal je v »Sestrah«, da ima tudi za dramo velik talent, in to je, kar nas veseli in kar nas je vzpodbolo, da smo radostno novico s temi vrstami naznanili tudi slovenskemu občinstvu. Hrvaška ima dva nova, nädejepolna dramatiška pisatelja, in ravno čujemo, da se jima bode skoraj pridružil tretji, ki je v rokopisu dovršil dramo, katera bi utegnila prekositi »Psiho« in »Sestre«. Živeli vsi trije!
Ni torej obupati in nikakor ni res, da je umetnost za male narode potrata. Jedno pa je res, to namreč, da se tudi umetnost ima ravnati po posebnih svojstvih vsakega naroda; da mora biti narodna ne le po jeziku, ampak tudi po duši in srci. Saj nas prav v Zagrebu tridesetletna izkušnja uči, da preprosta domača igra zopet in zopet privablja več občinstva v gledališče, nego najboljše francoske drame, za katere se ogreva le neka vrsta ljudij. Isto velja, kar se tiče opere. Bila je največja napaka, da so se na oder zagrebškega gledališča spravljale moderne velike opere, ki so deželi pogoltnile po tisoče in tisoče goldinarjev; in v tem, ko so hrvaške »grlice« iskale zavetja pri nemški Taliji, pozivali so se v Zagreb za drage novce laški pevci in nemške pevke. Hrvatje imajo izvrstnih domačih skladateljev; imajo v Kuhačevi zbirki jugo-slovenskih napevov bogat, neizčrpen izvor za narodno glasbeno umetnost ; ali vse to se ni cenilo, ali pa se ni razumevalo. Marsikateri veljavni glasbenik se je posmehoval »kmetskim« pesmim ter ni vedel, kaj bi začel ž njimi. Moral je A g r e n j e v S1 a v j a n s k i priti v Zagreb, da nam je takorekoč »odprl oči« in dejanski pokazal, kako se imajo prelepe »kmetske« pesmi uvesti v »salon«, v katerem se naj odličnejše gospe in gospodičine več ne sramujejo stopati ali počivati po narodnih preprogah, odkar so si iste po raznih zastavah pridobile veljavo v svetu. Brž ko je Slavjanskega zbor odpel prvo pesem, kar ostrmeli smo ter spogledävali se med sabo in iz mnogih ust se je zajedno čulo: »Tako bi se morale prepevati naše narodne pesmi!« Cimdalje tembolj so nam ruske pesmi sezale v srce; čutili smo, da so naše; Slavjanskega kar nismo pustili iz Zagreba, vsak koncert je napolnil veliko dvorano bolj nego je bilo varno, in naposled je policija morala omejiti število vstopnic. Ko je Slavjanski odpotoval dalje, moral se je na splošno zahtevanje vrniti v Zagreb in prirediti še dva koncerta.
Ni ga bilo človeka, ki ne bi bil oduševljen za slavjansko pevanje ; vsakdo je priznal, da je nenavadni užitek bil vreden lepih tisočakov, ki so jih ljudje znosili v koncerte ruske.
Ali kaj to; pravega dobička teh koncertov ni imel Slavjanski, ampak imeli ga bodemo mi sami zakaj precej se je pokazalo, da so ti ruski koncerti začetek novi dobi v razvoji narodne glasbene umetnosti na Hrvaškem. Ljudje so se zopet spomnili Kuhačeve zbirke in uvideli, da je v nji lepših pesmij, nego jih ima Slavjanski; časopisi so jeli razpravljati, kako bi se povzdvignilo narodno pevanje; a Kuhač je napisal knjižico »Slavjanski i slavenska glasba«, na katero posebno opozarjamo slovenske glasbenike. V uvodu navaja Kuhač hrvaški pregovor: »Po glasbi se vrieme pozna«, pa misli, da je tudi Slavjanski s svojim pevskim zborom prikazen, ki nam napoveduje imenitne do godbe. Saj je že to imenitno, da je Slavjanski pri rojakih svojih vzbudil vero v rusko glasbo, neslovanski Evropi pa dokazal, da imamo Slovani posebno glasbeno umetnost svojo, ki je dovršena in priča, da smo Slovani že v starodavnih časih imeli svojo glasbeno kulturo. Največjo zaslugo si je pridobil Slavjanski s tem, da je našel metodo, po kateri so neslovanski narodi mogli razumeti lepoto ruskih narodnih napevov, katerim se zdaj tolikanj čudijo, v tem ko so se prej le posmehovali, če jim je kdo zinil o slovanski umetnosti sploh. Od mnogovrstnih ruskih pesmij je izbral Slavjanski le takšne, ki so po ritmu in glasbenem načinu jednake zahodno evropski glasbi, in kolikor se je dalo, harmoniziral je narodne ruske pesmi po načelih evropske glasbene umetnosti. Taka koncesija je za početek dovoljena in celo potrebna, da se tuji svet in tudi po tuje vzgojena slovanska inteligen-cija po malem privaja narodnemu slavjanskemu pevanju, ki ima toliko raznovrstnih načinov, da jih nima toliko nobena evropska glasba. Naj omenimo še, da je Kuhač v zanimivi knjižici svoji dokazal tudi to, da preprosto ljudstvo hrvaško-srbsko prav tako peva, kakor ruski pevci; da so ruske, zlasti maloruske melodije in hrvaško-srbske prav iste in da izvirajo še iz tistih časov, ko so vsi Slovani bivali skupaj ; da bodeš v hrvaško srbskih pesmih našel prav vse ritme, ki jih imajo ruske pesmi, in še mnogo drugih; da je slavjanska glasba sploh ohranila še mnogo mnogo starodavnih svojstev, ki so se v glasbi drugih evropskih narodov že davno izgubila; ali dokazal je tudi, da se med hrvaško-srbskimi melodijami nahaja mnogo večje število lepih melodij, nego med ruskimi. Jedro prelepe Kuhačeve razprave pa je to, da imamo Slovani pristno svojo glasbo, in kako je zlasti Hrvatom prav zdaj nastopil čas, da se emancipirajo prevelikega tujega vpliva v raz
voji glasbene umetnosti svoje. Da bi stvar razjasnil še bolje, pokazal je v petem oddelku, v čem se Slavjanski in njega pevci ločijo od drugih pevskih voditeljev in zborov.
Hvala Bogu, to pot Kuhačeve besede niso bile »glas vpijočega v puščavi«. Najveljavnejši glasbeniki zagrebški, zlasti profesor Klaič in ravnatelj Zaje, pritrdili so mu in kar takoj so se poprijeli pre-imenitnega dela, da bi v Zagrebu za poskušnjo napravili vokalni koncert narodnih pesmij, dokler se v občinstvu ne ohladi oduševljenje za Slavjanskega. Izbrali so šopek najlepših pesmij iz Kuhačeve zbirke ter jih harmonizirali po načinu Slavjanskega; sklicali so nad sto pevcev in pevk, mladih in starejših, prav pridno jih vadili, in predno je minilo mesec dnij, čuli smo v glasbenem zavodu dne 30. velikega travna t. 1. prvi vokalni koncert hrvaških narodnih pesmij. Kdor je le mogel, hitel je navzlic veliki vročini v dvorano glasbenega zavoda, ali mnogo se jih je moralo vrniti, ker so vsi prostori do stopnic bili že tako prenapolnjeni, da se je kar človek človeka tiščal. Mnogo najvišje posvetne, duhovne in vojaške gospode, in na čelu jim sam ban, prišlo je, da bode navzočna zgodovinsko imenitnemu trenutku. Radovedno je čakal vsakdo začetka, a ko se je na odru namestil novi pevski zbor, umolknila je brezštevilna množica in veselo so utripala domoljubna srca, ko so se prelepe narodne pesmi »v novi opravi« razlegale po najelegantnejši zagrebški dvorani. Zdelo se nam je, kakor bi se bila ruska pevska družba zopet vrnila v Zagreb; le še bolj domače je bilo, še bolj so nam mični napevi sezali v srce; davne lepe sanje so se nam nenädejano izpolnile, in v redkem blaženstvu skoraj da smo dvojili, če je to vse pač resnica in če niso zopet le sanje. Toda bila je resnica. Preslabo je pero naše, da bi opisalo veliko oduševljenje in odobravanje presrečnega občinstva. Vsakdo je bil zadovoljen z uspehom prve poskušnje. Pevanje je bilo hrvaško, slovansko, in če tudi se diletantje v tako kratkem času niso mogli takisto izuriti, kakor izkušeni pevci zbora Slavjanskega, peli so prav dobro in obudili so v poslušalcih trdno vero, da je glasbena umetnost hrvaška krenila	4
na pravi pot, na katerem se bode mnogo lepše razvijala in bujneje raz-cvitala, nego doslej. Redki koncert se je dne 2. ržnega cveta moral ponoviti in privabil je mnogo domoljubnega občinstva s kmetov in bližnjih hrvaških mestec.
Za zdaj dovolj o tem. Imamo nov dokaz, da si tudi mali narodi smejo privoščiti nekoliko umetnega užitka. Toda zopet vidimo, da bode glasbena, kakor vsaka druga umetnost, mogla le tedaj v Hrvatih in drugih Slovanih obstati in se razvijati, kadar se bode raz-
vijala v duhu narodnem. Kadar bodo na oder zagrebškega gledališča spravili domače opere in takšne tuje, ki jih bodo mogli pevati sami domači umetniki, takrat bodemo zopet imeli stalno opero in ne bode se nam bati zanjo, da nam jo popäri »deficit« ali kaka druga slana. Gojimo cvetke, ki jih moremo vzgojiti na domačih gredicah, ali ne zasajajmo vanje gizdavih tujih rastlin, katerim ne služi niti podnebje niti zemlja naša. Govorili smo danes le o dramatiški in glasbeni umetnosti ; ali kar smo tu povedali, velja zvečine tudi o ostalih umetnostih, o katerih morebiti ob drugi priliki izpregovorimo kako besedo.
A kako je z umetnostjo in umetniki v nas Slovencih? Narod slovenski je od nekdaj rad prepeval; on je zmeraj ljubil slike in podobe; cenil je lepe cerkve, ubrano zvonenje, in druzega več, kar mu vzpodbuja dušo in blaži srce. Kaj se je v novejši dobi narodnega prebujenja storilo, da se mu oplemeni in razvije ta urojeni nagon za lepim in vzvišenim ?
Njega listek.
lu,
listek ddklica je brala, Oj, od njega ji posldn,
Zadaj mati se prikrala,
Skrivno zrla v list drobän.
Da jo ljubi koprneče, Pisal ji je iz tujin,
Ona da mu vzor je sreče, Slädka radost nje spomin.
Od veselja hčerka zala Porosila je solzd;
Listek pa je mati brala, Hčdr pokarala oströ:
»Oj, gorjč, deklina, meni:
Grešne zveze Imaš ti — V ogenj precej list zaženi, Da ga ljut upepell!«
Presenečena otrla
Z lic je hčerka sölzni slčd, Milo v mater se ozrla, Vstavila ji srd besdd:
»Grešna zveza ni to, mati: Cist je moj ljubezni žar, Lepši nego s&n krilati, Nego solnčni zlati čar!
Kaj, če tudi plamen jezni
Listek mi v pepčl sežgb? Saj iskrene te ljubezni
V srci nikdo ne zatrk'«
L. A»
Kako je doktor Janez Smukač zaslül.
Šaljiva črtica. Spisal Jožef Rakež.
Je n'y a que le premier pas qui coüte. Madame de Necker.
eto za letom narasta število mladih zdravnikov željno čakajočih trenutka, v katerem se jim podeli oblast lečiti bolno človeštvo po betežni Sloveniji. Vsakdo izmed njih ponosno bobna ob kožo svoje znanosti in s Prešernom »gradove si v oblake«. A bridko se vara že tisti, ki se naseli kod na deželi. Naš kmet tem novim mlečnozobim »dohtarjem« bore malo zaupa in se rajši zateka k svojim konjedercem in mazačkam, katerih ima naša dežela izvestno desetkrat več nego pravih pravcatih zdravnikov. Mladi dohtar pa vzdihuje žedi v svoji sobici in časih dajoč duška žalosti svoji bolestno vzklikne prosto po Shakespearji: »Vse svoje dolgove za jeden izdaten tepež ali vsaj za jedno kozjo epidemijo I« —
A ti, ki si na kmetih našel miren kotlč delokrogu svojemu, nikar ne zavidaj svojemu kolegi v stolnem mestu. Novopečeni zdravnik v stolnem mestu se da pač najbolje primerjati Dijogenu človeka iščočemu o belem dnevi s svetilko v roki. Saj bi jih od srca vesel iskal ubožec, pacijentov svojih, ko bi le vedel, kje li jih utegne najti! —
Taka se večinoma godi tebi začetniku, dokler kaka stara gospa -ali priletna gospodičina, kateri si srečno odpravil izmišljeno bolezen v glavi, z brzim klepetävim jezikom ne razširi med obilimi svojimi znanci tvojo spretnost in veljavo. »Ljubljanski Zvon« je v jednem prejšnjih letnikov razodel svojim čitateljem, da je celo operacija, na tolstem mačetu srečno izvedena, pripomogla v to svrho in ustanovila zdravnikovo slavo. Redka izjema! Vsakemu pač sreča ni tako izredno mila.
Doktor Janez Smukač je jeden izmed teh naših mlajših Askle-pijadov. Ze za svojega dijakovanja slul je med svojimi drugi za največjega »gizdalina«. (Nekaterniki so mu celö vzdeli menj častni priimek »bäbji Gregor«). Je li čudo, da se tudi zdaj, ko je stopil na svoje noge, ni iznevčril tej lepi navadi! Kajti po najvišjem zdravniškem vzoru je koprnela ošabna njegova duša; hotel je biti — »ženski zdravnik«. Zdravnik za ženske, ki lahno tiplje krasne gospodičine mrzlo
svitle zida
in tresočo se ročico ter iz nje ugiba in izvaja bolezni, izvirajoče iz toli rahlega živčevja — a zajedno ob tej priliki kaže svojo zgovornost in duhovitost in, kar je največjega pomena, telesa svojega lepoto!
Cestiti bralec mi lahko verjame, da je Janez Smukač kakor nalašč ustvarjen za ta prijetni posel. Saj si je bil pa tudi sam v svesti te svoje zunanje in notranje vrednosti in je prevzetno nos vihal sam ob svoji ceni.
S pomilovalnimi pogledi je osrečil tiste svoje kolege, ki so ž njim vkupe dokončavši študije se razpršili po slovenski deželi, hoteč naseliti se na kmetih ali po majhnih trgih in mestecih.
»Odi profanum vulgus et arceo!« mislil si je Smukač in krenil naravnost v stolno mesto, v belo Ljubljano, katero jedino je zmatral za dostojno torišče svoji osebi. Ondu si torej razpne svoj šator, ali da govorim po domače, najame si v jedni najživahnejših ulic imenitno stanovanje v nove hiše prvem nadstropji. Zakaj vedel je, dobro vedel, da je v denašnjem času treba ljudem metati — peska v oči. S ta-kövim prepričanjem v srci jame torej razprezati svoje mreže in pri tem naporu mu vrlo pomaga prebrisani njega sluga Tone Zaletel, jedna tistih premetenih glavic, katere nam mogö poroditi le blažene ribniške krajine.
Po kakovem skrbno izdelanem črteži si je Janez Smukač pridobil in priboril slavno ime in obilno klijentelo, baš to vam hoče v nastopnih vrstah naslikati slabo moje pero. — — — — — — — — — — — — — — — — — — —- — — — — — Vidiš li našega junaka, po sokolovo vihrajočega skozi ulice ? Z levico vrti palico, z desnico pa se elegantno odkriva in klanja, kolikorkrat ga sreča kaka znamenitejša oseba, bodisi njemu znana ali ne. Glej, tam pri hiši na oglu se ustavi, postojf za trenutek pri vratih ter se ozre nazaj gori in doli po ulicah, hoteč vedeti, ali ga ljudje opazujejo — potem stopi v vežo in hiti do stopnic. Tamkaj se sopihajoč ustavi; z jedno roko broji člene svoje zlate verižice, z drugo pa si s svilnatim robcem briše pot s trudnega čela. Zdajci pogleda na uro — in po preteklih desetih minutah še hitreje prisopiha iz hiše, nego je prej dirjal vanjo. —
Tako vihra iz ulic do ulic ter v različnih hišah ponavlja gori omenjeni manever. Zdajci zopet pogleda na uro in ubere pot proti »Zvezdi«; zakaj ondu ob tem času gotovo naleti na šetajočo gospö M . . . , s katero se je seznanil Bog vedi pri kateri priliki. Hiteč proti nji ji poljubi roko in ji v naglici pripoveduje o bolnicah in bolnikih, katere je v zadnjih dneh otel gotove smrti, o novih pacijentih, katere je baš (na stopnicah!) posetil, o zavisti in ničevednosti svojih
28
vrstnikov, ki se zaman trudijo odvračati bolnike, ki se v tako obiiem številu pri njem oglašajo .... Take in jednake stvari ščebetajoč ne opušča pri vsaki četrti besedi vplesti fraze: »Prosim Vas, gospa mi-lostiva! — Verjemite mi, gospa milostiva« i. t. d.
V tem ugodnem trenutku prisopiha njegov sluga Tone Zaletel (ki je že delj za oglom skrit prežal na svojega gospoda).	«
»Kaj zopet?« vpraša srdito mladi naš Hipokrat. »Že dve uri Vas iščem, gospod doktor! Baronica S ... je nana-gloma zbolela ter nujno prosi, da pridete takoj k nji.«
»Za Boga! Kaj moram pretrpeti po tej baronici!« vzklikne jezno doktor.
»Zakaj ne pošlje zjutraj pome, predno razdelim svoje ure. Zdaj ne utegnem niti za jeden hip« — pridene nejevoljno mrmraje čez nekaj trenutkov, izvleče svoio listnico in iz nje potegne dolg trak popirja, na katerem ima najbrž zabeležena imena svojih pacijentov. Površno pregleduje le ta imenik in reče naposled svojemu slugi:
»Bodisi torej ! Se jedenkrat hočem izven reda posetiti gospo baronico. Gospe L . . . se je včeraj že na bolje obrnilo; torej se mi danes pri nji ni treba dolgo muditi. Ono četrt ure, ki mi tu preostaja, posvetim baronici. Toda povej ji, da jo danes gotovo preko reda obiščem zadnjikrat.« —
»Verjemite, gospa milostiva!« — obrne se zopet h gospe, katere roke se je med tem razgovorom s svojim slugo trdno oklepal — »verjemite, gospa milostiva, ako se še jedenkrat porodim na ta svet, zdravnik gotovo ne bodem več. To je najnehvaležnejši posel, gospa milostiva! — Tone, teci takoj po fijakarja. — Da, gospa milostiva , prosim torej , ako kdaj potrebujete zdravniške moje pomoči, prosim, pokličite me pred šesto uro zjutraj. Od zore do mraka sem s posli preobložen, gospa milostiva! Oj, mene reveža!« — Fijakar prihaja. — Doktor Smukač poljubi dami roko. »Klanjam se, gospa milostiva!«
Skočivši v voz klikne vozniku oblastno:	<
»Hitro v K . . . ove ulice!« —
Utrujen od silnih opravkov se nasloni nazaj, dene cilinder na naročaj ter si neprenehoma briše pot s suhega čela.
Fijakar drdrä skozi mesto. Doktor pa prijazno pozdravlja na desno in na levo, znance in neznance. — Fijakar je v K . . . ovih ulicah.
»Tam pri tisti hiši z balkonom obstoj!« — kliče Smukač in mu stisne nekaj okroglega v roko.
Doktor izstopi majestetično, pogleda na uro, briše si pot s suhega čela, ozre se na okna nasproti stoječih hiš in naposled izgine v vežo. Ondu teče čez dvorišče in se zopet prikaže ljudem — na P . . ovem trgu. Kajti ta hiša ima na tej strani tudi izhod na P . . ov trg. — Isti manever. Zopet potegne uro iz žepa, briše si suho čelo ter študira imenik svojih pacijentov. Potem pa r6ma od hiše do hiše, povsod in vsakega, na kogar naleti, vprašuj^ po Kozobrinovi hiši, ki se baje nahaja na tem trgu (dobro ved6č, da hiše takega imena ni v vsem mestu). Zdaj sreča slučajno nekega znanca, ki mu na njegovo vprašanje začudeno z glavo majaje zagotavlja, da mu v Ljubljani živ krst ne more pokazati le-te hiše. Doktor pa se začne strašansko to-gotiti na sluge svojih bolnikov, ki mu dan za dnevom narekavajo naj-menj po štiri ali pet takih napačnih naslovov.
A navzlic zagotavljanju znanca svojega roma naš doktor od pro-dajalnice do prodajal nice na P . . ovem trgu. Povsod se predstavlja za doktorja Ivana Smukača, povsod pozveduje in vprašuje po Kozobrinovi hiši, kjer neka nevarno zbolela gospa nestrpno čaka njega pomoči. — Tako prihaja sčasoma skozi prej omenjeno hišo nazaj v K . . . ove ulice. Ondu ponavlja zopet že dovolj znani slepilni manever z uro in robcem . . .
V tem, ko naš doktor na tako ozbiljen način izvršuje težavni svoj poklic, tudi zvesti njegov sluga ne drži križem rok. Zakaj le-ta dirja od kavarne do kavarne, od hotela do hotela, povsodi iščoč gospoda svojega. Povsod odstavi listek z naslovom doktorja Smukača in stanovanjem nekega pacijenta, uljudno proseč, da ga gotovo iz-roče svojemu gospodu, ako bi slučajno prišel semkaj.
Cesto se tudi dogaja, da doktor Smukač na javnih šetališčih izgublja pisma svojih bolnikov, (čestiti bralec gotovo ugane, da jih je spisal sam), v katerih mu v prisrčnih besedah izražajo svojo zahvalo za izvrstno zdravniško pomoč, ali ga pa vabijo, naj poseti necega bolnika na kmetih, ki v njega jedinega stavi svoje zaupanje . . .
Ako se naš doktor napoti v gledališče, na čitalniški ples, ali ako sedi z znanci svojimi v kavarni pri taroku, takoj se prikaže na obzorji njega faktotum ter mu izroči prošnjo neke bolnice, ki nemudoma zahteva njegove pomoči. Da! Revež Smukač ni pri obedu v gostilni »Pri rogatem biku« nima mirü. Tone prilomasti in ga odvede — v kavarno; pol ure pozneje se prikaže zopet s pisemcem bolestne gospodičine in ga spremlja — k njegovemu znancu; odtod ga zopet kličejo neusmiljeni bolniki in on odide — v gledališče i. t. d.
To se godi po desetkrat vsakega popöludne, ne da bi Smukač res videl le jednega pacijenta od obličja do obličja.
Tako je bil doktor Ivan Smukač najčislanejši zdravnik vsega mesta že ob času, ko še ni bil zapisal nijednega recepta. A ne čudimo se, da si je š takovim ravnanjem resnično ugladil pot k zaželenemu smotru; zakaj vrli njegov Tone Zaletel ga je iskal tako dolgo, dokler ga ni našlo tudi — občinstvo. Zlasti pa je bil v kratkem ljubljenec nežnega spola, kar nam je pri njega svojstvih lahko umevno. In danes ?
»Slovenske gospodične, Kar moža je željnih, Steko se vkup jezične. In sodba ženska njih; Klepäjo urno kl&p na kl&p —«
in razširjajo Smukačevo slavo in imenitnost.
Pozvedeli smo iz verojetnega vira, da si doktor Ivan Smukač kmalu izbere žitju svojemu lepšo polovico, ki ni samo:
»vitka kakor gozdna Vila, krasna, kot skn mladih dnij«,
ampak tudi (kar je v denašnjem prozajičnem času največje važnosti):
»d'narje mčri na štrtme«
Evo, zdravnfče-začetnik z obilimi dolgovi in brez klijentov — ne postavljaj luči svoje pod polovnik, ampak idi in stori takisto ! Mundus vult decipi; ergo decipiatur!
Književna poročila.
VI.
Balade in romance.
Napisal A. Aškerc.
(Dalje.)
Ali še dve pesmi sta v Aškerčevi zbirki, ki popolnoma propadati pred sodnim stolom »Rimskega katolika<<:. To sta »Celjska Tomancax< in pa »List iz kronike ZajčkeSevčda ima ta sodnik še nekoliko druzih balad v posebnih čislih, in je iste že pred letom dnij izkušal prav na drobno »gori
dejati«, toda letos pravi sam nčkako milostno, a doslovno: »Pa še vse bi g. pesniku spregledali, vse prej odpustili (torej ne more biti tako hudo!') — a da je v svojo zbirko spet sprejel »Celjsko romanco« in pa »kroniko Zajčko« (sic!) — to ostane neizbrisljiv madež na imenu pesnika slovenskega, duhovnika katoliškega.*
Torej naglavni, neodpustni greh Aškerčev sta ti dve pesmi.
Oglejmo si ji tedaj!
V »Celjski romanci<<: opeva pesnik, kako so Teharčani prišli do plemstva. Bajka o tem je že stara, in »Edelthum Tüchern* znano po Slovenskem. Pripoveduje se namreč, da'je-glasoviti zadnji »Celjski grof Ureh<<: jahal po me-niško, redovniško preoblečen s svojega grada v Teharje obiskat ljubico svojo, kmetsko dčklico. A Teharčanje so ga ujeli ter prisilili, da jih je »poplemenitil«, češ:
»Mladenke so naše rude če krvi, Po Tebi se modra pretaka!«
»A ker si mogočen, lehkö narediš, Da sitna izgine razlika, Lehkö si za ženo potčm izvoliš, Če ktera dčv naših Te mika.« —
In po m e n i š k o p r e o b 1 e č e n i Ureh se mora udati: » Ej, prejake so pesti slovenske !(< Torej podpiše pismo :
»Jaz, grof Ureh, grof in knez Celjdnom, Vs&m Celjänom in okoličanom ; Knez Slovencem in gospod Hrvatom, Nam sosddom, našim ljubim bratom; Desna roka kralju gospodarju In pobratim turškemu cesarju: Teharčane poplemenitujem, V plemski stan vse selo povišujem — Ali, kakor se po naše reče —: Modra kri po žilah vskm naj teče!«
O uplemenitvi Teharčanov in njih plemstvu se je že večkrat pisalo, in zlasti naj navajamo izmed Slovencev duhovnika Orožna: »Das Bisthum und die Diöcese Lavant. III. Das Decanat Cilli, 1880, in pa Fčkonjo (glej »Ljublj. Zvon(< 1885, str. 104.). Uplemenitev njih je historičen f akt um , kakor pravi zadnji, in v dežčlni knjigi štajerski je še vedno zapisano »Edelthum Tüchern«. Toda tu se nam ni baviti z zgodovinskimi fakti, nego s pravljico, ki jo je porodil zbadljiv? humor našega ljudstva. In takih pravljic o »uplemenitvi Teharčanov^ je mnogo, in porodilo jih je menda še največ sklicevanje onih samih na to posebnost, kakor že po člo-
veški naravi nadziranje druzih poraja v istih zasmeh in ironijo nasproti onim ki hočejo boljši biti nego 'drugi. Tiste »plemenite pravice * Teharčanov so bajč zgorele, in dandanes se govori o njih izvöru le v pravljicah in vedno le z nekim dobrovoljnim, toda vender ironičnim humorjem. Od te strani pa ta bajka ali pravljica ni druzega, nego kar je brez števila jednakih, raztresenih po vsem Slovenskem, kakor: Visnjänski in Motmški »polž % Šišenski »komär*, Morävski »maček* — in druge — namreč — humoreska v zbadljivi koži.
In da nam Aškerc tudi druzega ni hotel podati, nego to, kaže pač konec njegove tehniški izvrstno izpeljane romance, ki tako prijetno izzveni v dobrodejni, nedolžni ironiji:
»Teharčani pa, junaki zviti,
Dan denašnji so še plemeniti!«
Kaj pa »Rimski katolik* ?
On ne vidi ideje, ampak sämo folijo! In še to folijo on — drugače ne moremo reči — po — znanem načinu preobrača, prestvarja in za svoje namene zlö porablja. On vidi v tej romanci le »patra Urha«, »redov-nika-preščštnika* — »puellae amore captus erat, cui visendae multa nocte operam dabat.* Mi si ne moremo misliti, da učeni »Rimski katolik* ne v6 ničesar o zadnjih grofih Celjskih, ničesar o Veroniki Desemski, ničesar o zgodovinsko imenitnem rodu teh grofov, ničesar o tragičnem konci Ur-hovem, ničesar o onem presunljivem prizoru, ko je krvnik razbil njih grb rekši: »Grafen von Cilli gewesen und nie und nimmer mehr!* On v6 tega, toda on ne u me j e te pesmi. On sploh ne umej e te romance, ne u mej e, da je šel Celjski grof Ureh preoblečen po redovniško „v vas" k dekletu svojemu — ne, ne, on hoče, da je jahal pravi pravcati menih s tonzuro kakor pater Ureh tja doli v Teharje vasovät in ljubkovat! Kakö je pač rekel öni francoski diplomat ? „Donnez-moi trois mots d' un homme, et je vous le ferai pendre". Pa zakaj on ne umeje te pesmi? To bodemo videli takoj pri baladi »List iz kronike Zajčke*. Vender predno govorimo o nji, ponovimo besede, ki jih je napisal dr. L. Gr eg or ec, tudi duhovnik slovenski, v »Vestniku* 1. 1874., in ki so bile že jedenkrat v našem listu natisnjene: »Slovenski pisatelji in pesniki naj bi svojim umstvenim proizvodom jemali češče in več snovij iz življenja glasovitih celjskih grofov, med katerimi se nahaja mnogo zanimivih in primernih dejanj i moških in ženskih članov obiteljskih, kakor so zlasti Herman II., Friderik II. in Urh II. ter poleg Veronike še njena zalva Barbara, žena cesarja Sigismunda; posebe bi še bilo tu dosti prikladnega gradiva za dramatiko!« No — in jeden prvih, ki se je lotil takega predmeta, tudi »duhovnik slovenski*, ta zanje sedaj zahvalo za to takisto od ^duhovnika slovenskega* !
In »Kronika Zajčka« ?
» _ — — stari Marij dfil — Kloštrov — bivši prej nadzornik, A zdaj prior — — —«
piše kroniko samostana Zajčkega. Težko mu je to, zakaj treba je zasaditi *	nož v svoje mestf, dotekniti se rane, ki se je sicer zacelila, ali vender pustila
obrünek, katerega kronistu, zgodovinarju prezreti ni smeti, ni moči. Pred tridesetimi \6ti je bil prišel semkaj nadzorovat Zajčke brate kartuzijance, in namesto v cerkvi, namesto v tihih cčlah, ali v širni knjižnici, našel jih je v drugi, sicer tudi širni, toda ne s književnimi zakladi napolnjeni „biblijo-teki", namreč v hladni kleti popivajöce in pevajoče.
Kaj je prišlo za tem - tega ne pov6 kronist, ali vsak čitatelj to takoj ugane — in to je posebna tehniška prednost te pesmi — zakaj »stari Ma-rijöfil« je »zdaj prior«. On je ustanovil stari strogi r£d, in kakor ga naudaja ljubezen do rčda, želja, da bi mogel za veke izbrisati ta madež iz njega zgodovine, tako ga na drugi strani sili včstnost, da zapiše tudi to, kar rčdu in tedaj tudi — njemu, neločljivemu delu istega, ne služi v slavo. Zakaj:
fr	»— — — Resnico samo
Vselej piši vestni zgodovinar! Ne na levo gledaj, ne na desno, Käj vrstniki poreko, ne baraj ! Kaj potomci poreko, ne maraj!« —
To zadnje, ta zlata misel je jedro vse romance; — kartuzijanci v kleti pa so ji — folija — lepa folij.a — grešniki, katerih zasluženo kazen in pokoro gledamo in čutimo skozi prezorni ovoj zadnjih poetičnih kitic, in dozdeva se nam, ko s čutom prečitamo pesem, ^:akor bi za zadnjim „Amen" zazvenčl nam na uho poluglasen šepeč pozdrav kar-tuzijanca, pokornega zopet strogemu rčdu sv. Brunona: „Memento mori V(
In »Rimski katolik«?
On vidi tu le predstavljanje »pijancev kartuzijancev« — i dej al v tej legendi je pijanec v kartuzijanski suknji, idejal, ki more )	mlada srca napolniti le s črtom in sovraštvom do redovnikov, sploh do ka-
toliškega redovništva, do n a j i d e j a 1 n e j š e ustanove v človeški družbi. Njemu - »Rimskemu katoliku« namreč — njemu je vsa pesem le »predstavljanje enega samega zgodovinskega fakta*, kateri se mu sicer tudi še prav resničen ne vidi. Pač škoda vse učenosti, vse dijalektike, vse razboritosti goriškega gospoda, ko mu moramo upravičeno reči, da tudi te pesmi ni umel. Ali pa mu bode morebiti ljubše, ako rečemo, da tudi te ni hotel umeti, kakor morda ne one, ravno prej omenjene ? In zakaj ni umel? vprašali smo zgoraj. —Zat<5 ne, ker je strastno
njegovo srce zapustil duh. Srce brez duha, dejali smo, propade slepemu fanatizmu, in najboljši dokaz imamo tu pred säbo, ko gledamo, da izobražen, na vse strani omikan mož preproste pesmi ne more več prav ume-vati, prav tolmačiti, odkar se daje voditi zgolj od strastnega svojega srca-
Da niso vsi stanovski tovärisi tega gospoda taki, in da ima res ta Aškerčeva balada pravo realno in zgodovinsko podlago, to hočemo podpreti z naslednjimi dokazi.
Pred nami leži drobna knjižica: »Das Karthäuser-Kloster Seiz*, izšla 1. 1884. v Mariboru. V nji čitamo pod naslovom: »Reformversuche mit der Karthause Seiz bis incl. zur endlichen Zurückgabe von Seiz an den Karthäuserorden«, na 72. strani nastopno: '
»Die Disciplin war auch in Seiz, wie anderwärts in Verfall gerathen.
Das Kloster Seiz wurde, um es zu reformiren, 1564 dem Orden entzogen (»ab ordine alienatum«) und dem Cardinal Zacharias Delphinus übergeben.
Aus den hier citierten Urkunden erhellt, aus welchen Gründen diese Uebergabe geschah.
Carolus.
Honorabilis cum diu frustra tentatum esse sentiamus, Monasteria Ordinis Cartusianorum in Provincia nostra Styria per exteros fratres reformori, quinimo videamus per eosdem exteros multa ibi scandala committi; iniunximus Priori Maurbacensi tanquam con-visitatori Ordinis Cartusianorum per superiorem Germaniam ne posthac ex-terum quempiam in iisdem Monasterjs admittat efficimusque ut Rdus D. Zacharias Delphinus S. Stis apud Caesariam Mtem Nuncius suas partes suaque studia cum studio cuisdem Prioris Maurbacensis ita conjugat, ut in pre-nominatis Monasterj's Legitima fiat reformatio et collapsa omnia (quantum quidem malitia horum temporum patitur) canonice instaurentur. Curabit igitur Devotio Yra, ne in posterum Monasterj's Ordinis Cartusianorum tam male sicuti in Styria factum est, prospi-ciatur et bene valeat.
Yiennae, 12. Octobris 1564 ad Generalem Ordinis Cartusianorum.
Nos Carolus etc.
Memoriae commendamus tenore praesentium significantes quibus expedit universis. Quod cum ex certorum fidelium nostrorum digna relatione intel-lexerimus et cognoverimus duo monasteria nostra Stiriae, nem pe S ei t z et Geriach ob dissolutam morum licentiam, aliaque fa-cinora tam exte ro rum, quam ap o s tat arum et fugitinarum
personarum quae inibi diu degerunt in tem por a lib u s, acque ac spiritualibus interire. Nosque pro eorumdem monasteriorum in spiritualibus et temporalibus reformatione et conservatione omnia que rite fieri possunt experiamur.
Ideo in Dominum Reverendissimum Zachariam Episcopum Pharensem, cujus fides atque integritas nobis plane perspecta est benigne requisiuimus, ut eorumdem monasteriorum curam dus cipiens, non modo fratres posthac juxta Carthusiani ordinis regulas ibi uiuere, eisque de necessariis ad iuctum et amictum providere deligenter procuret, sed bonorum ac proventuum omnium temporalium quouis uocabulo ilia vocentur, summodo ad eadem monasteria de uire aut de facto aut quovis nomine pertineant, plenariam etiam administrationem et regimen beneplacito hoc nostro durante labere non grauentur, attendatque diligenter ne dictorum monasteriorum bona in manus prophanas deueniant, vel sub ullo praetextu abalianentur, quinimo abalienata et oppignorata quam citissime fieri poterit recuperentur. Signanter vero steurae, seu impositiones publicae quotannis omnimo, dae persoluantur. Committimus igitur ac tenore praesentium seriöse mandamus et volumus ut omnes eorumdem monasteriorum quornodolibet subditi praedicto Reveren-dissimo Domino Episcopo Pharensi tamquam vero et legitimo in temporalibus rectori et administratori omnibusque illius procuratoribus et substitutis pareant ac obediant, pariter etiam omnibus nostris Capitaneis ac Iudicibus expresse mandamus, ut eundem Episcopum in omnibus et singulis praemissis manuteneant, illique prout jus exiget favorem et auxilium praestent, execu-turi in his omnibus expressam et piam voluntatem nostram.
Datum Vienae, 8. Novembris 1564.
Carl etc.
Nach dem ain Zeitherumb bei den Clöstern Seiz und Gayrach grosse Verschwendung auch allerhandt unrichtigkhaiten und mengl so woll in spiritualibus als temporalibus gespüeret worden. Derhalben wir dan verursacht auf weg und mitl Zugedenkhen, dardurch solche ungebuerliehe Verschwendung mengl und unrichtig-khaiten abgestellt unnd notwendige erspriessliche guette einsehung furgenommen werden mochten, und wir nun derwegen solche Closter Verwaltung und administration dem Ehrwürdigen unserm lieben Andächtigen Zachariä Delphino Bischoven zu Pharr zubeuehlen für das Ratfamist bedacht. So ist demnach unser gnediger beuelich an euch unnd wollen das ihr gedachter Closter alle und iede liegende und varende guetter ordentlich beschreiben, zwei gleich lautende Inuentaria aufrichten und dann ihme dem gedachten Bischoue, oder seinem gewalthaber und Machbotten ernenten
Clöster sambt aller derselben Ein und Zugehörung Possess neben dem ain Inuentario vellig einantwortten.
Das andere aber uns zukhammen lassen unnd darneben Euerer auf-richtung berichten wollet. Daran ersechet ihr unsern gnedigen willen unnd entliche gefellige mainung.
wien den 13. Nouember (15)64.
An Bischoue zu Laibach Abbt zu Rain und Verwalter zu Cillj."
Takö se je torej godilo pred letom 1564. v Zajčkem samostanu! In te listine je nabral in na svetlo dal nihče drugi in nihče manjši nego umrši dr. Jakob Maksimilijan S t e p i s c h n e gg , knezoškof lavantinski. Mi verjamemo, da ga je srce bolelo, ko je zbiral te listine, ali ravno to, da je imel dovolj duha, srčnosti in moralne moči izdati jih, da je mogel zatajiti tisti „esprit de corps", ki se kaže zlasti v duhovskem stänu, in ki žal, poräja časih — le odkriti bodimo, toliko — hinavščine zunaj in znotraj, — ravno ta že sam na sebi lepi pojav njegovega značaja je idejaliziran v Aškerčevi pesmi. Ne „pijancev in preščštnikov-menihov", ampak strogega, resnega in resnicoljubnega mozä-zgodovinarja on riše in idejalizira. Takšen je njegov Marijöfil, in menda se ne bodemo motili, ako trdimo, da je mogoče, prav mogoče, da sta ta knjižica in nje avtor bila povod pesniškemu oduševljenju, ki je porodilo „List iz kronike Zajčke".
(Konec prihodnjič.)
LISTEK.
Občni zbor »Matice Slovenske* je bil dnd 25. pr m, v mestni dvorani. Udeležilo se ga je nad 50 društvenikov. Preblagorodni gospod Peter Gras se lli, župan ljubljanski, pozdravil je občni zbor ter izrazil svoje veselje, da »Matica« zboruje v sveto valnici deželnega stolnega mesta. Prečestiti g. kanonik prof. Mam, predsednik »Slovenske Matice«, poudarjal je, zahvalivši se g. županu ljubljanskemu, da »Matica« zaradi lepe zloge, ki vlada v nje odboru, napreduje vsestranski: napreduje v knjigah, s katerimi «• so društveniki zadovoljni; napreduje v svojih udih, katerih število se je v zadnjih treh letih pomnožilo za 413, takö da je znašalo 1889. leta že 1909 in da se bodo letos društvene knjige tiskale v 2200 izvodih; napreduje pa tudi v javni veljavi in to zlasti zaradi vedno večje pridnosti svojih poverjenikov. Končno izraža željo, da, ako ima družba sv. Mohorja 50.000 udov, naj bi jih imela »Matica Slovenska« konci 5000. — Društveni računi, katere izgledno vodi g. višji davčni nadzornik S. Robic, kažejo, da je imela »Matica« 1889. leta 7551 gld. 221/2 kr. troškov in 51.908 gld. 53 kr. skupnega premoženja. Zadnje se je od lanskega leta zaradi mnogih poprav v društveni hiši zmanjšalo za 300 gld 751/2 kr. — J u r č i č-T o m š i če v a ustanova za literarne namene znaša 2629 gld. 20 kr. in se je zadnje leto pomnožila za 115 gld. 50 kr. —
Glavnica za dr. E. H. Costov spomenik znaša 1252 gld. 21 kr - Nato prebere gosp. tajnik Evgen Lah svoje jako obširno in vestno sestavljeno poročilo o društvenem delovanji. Iz njega posnemamo, da izda letos »Matica« svoj navadni »Letopis« (urednik g. prof. Bartelj; drugi del dr. Lampetovega »Dušeslovja«, in Vodnikove prozaične spise, katere je zbral in za natisek priredil g. direktor Wiesthaler, kot založno knjigo je izdala »Matica« letos dr. Kosovo »Vzgojeslovje«. — Za razpisano nagrado iz Jurčič-Tomšičeve ustanove sta odboru došla dva rokopisa in nadejati se je, da dobi društvena »Zabavna knjižnica« ž njima dve lepi povesti. — Na predlog g. prof. Pintarja so se odobrili društveni računi in g. dr. Vosnjak je v imeni občnega zbora izrekel zalivalo društvenemu odboru za njegovo vsestransko uspešno delovanje — G. prof. Bartel je pojasnil, kakšen namen ima jezikoznanski časopis »Slovenska Beseda«, ki ga »Matica« v kratkem začne izdavati. — O nasvetih, ki so došli od več stranij iz južnega Štajerskega in od gosp prof. Schreinerja iz Bolcana, naj bi »Matica« namesto »Slovenske Besede« izda-vala znanstven časopis za vse stroke človeškega znanja, poročal je odbornik prof. Leveč in občni zbor je dal društvenemu odboru naročilo, naj nasvet g. prof, Schreinerja in njegovih tovarišev vsestranski presodi in v prihodnjem občnem zboru o tej stvari stavi svoje končne predloge. — V odbor so bili na novo dobo štirih let z veliko večino izvoljeni gg. dr. H. Dolenec, Janko Kersnik, dr. Fr Lampe, Jožef Marn dr. Jožef Poklukar, dr. J. Sust, dr. I. Tavčar, Ivan Tomšič, Anton Koblar (nov), dr. Jožef Sernec. — Občni zbor se je vršil v najlepšem redu, kakor je sploh delovanje »Matičino« v najboljšem tiru. »Matica« se ogiblje vsakega politiškega kovarstva in vsake literarne zdrähe! In da bode hodila tudi v bodoče zlato svojo srednjo pot, za to so nam porok nepristranski in modri g. predsednik, spretni g. tajnik in ves zdušno v lepi zlogi delujoči odbor.
Društveni odbor si je v svoji seji dnd 26. pr. m. izvolil z vzklikom za predsednika g. kanonika prof. Mama, za I. podpredsednika prof. L.evca, za II, podpredsednika g. župana Grassellija, za blagajnika g. višjega davčnega nadzornika Robiča, za ključarja gg. Antona Krziča in Andreja Praprotnika, za overovatelja sejnih zapisnikov gg. prof. Bartela in prof. Rutarja, za društvenega pravdnega zastopnika g. dr. Tavčarja.
Mittheilungen des Musealvereins für Krain. III. Jahrgang. Po obsegu blizu jednako je tudi to izvestje muzejskega društva lanskemu, ali razločuie se od zadnjega po mnogovrstnejši vsebini, ker prinaša 17 daljših ali krajših razprav, mimo II lanskih. Razdelitev knjige je ista, kakor pri drugem letniku in podaja najpoprej društvene stvari, potem razprave historiškega in napdsled razprave prirodoslovnega sodržaja. V prvem oddelku je popisana društvena kronika in zabeležen kratek obseg rinih mesečnih predavanj v muzejskem društvu, katera niso v letniku natisnjena. Pridejani imenik članov izkazuje, da je imelo društvo tri častne, tri dopisujoče in 167 pravih članov.
Kakor v lanskem letniku, taktf so tudi v letošnjem razprave historiškega .sodržaja mnogoštevilnejše in obširnejše od prirodopisnih. V prvi razpravi opisuje prof. A. Kaspret Valvasorja historika, v drugi dr. Milkowicz županijsko ustavo med Slovenci, v tretji isti preiskovalec Puzeljevo kroniko s&tiškega samostana, v četrti prof. S. Rutar srednjeveško trgovino Kranjske z lukami ob jadranskem morji; v peti prof. J. Wallner zgodovino ljubljanskih slikarjev in kiparjev v XVII. in XVIII. stoletji, in v šesti prof. P. Wolsegger urbarij kočevske gosp6ščine z 1. 1574. Prva, četrta in peta razprava se je predavala v muzejskem društvu in torej je bil njih sodržaj v našem listu že objavljen.
V drugem članku nadaljuje dr. Milkowicz izpisek vseh davkov, rabot in plačevanj slovenskih kmetov kranjsko-kriške gospoščine in sodišča poleg starega urbarja v dvornem muzeji od konca XIV. stoletja. V tem izpisku so razdeljeni podložni kmetje po županijah
in pri vsakem je zabeleženo, koliko je moral vsako leto svoji gosposki dajati. Najpoprej je naštet župan, »Suppan«, za« njim pa drugi kmetje s svojimi domačimi imeni: Andre, Jure, Miklaw ali Niklaw, Kristan, Marin, Janes (Tscherrne), Krise, Krisan, Lawre, Papes i. t. d. Skoda, da se tu našteti zgodovinski kraji ne primerjajo z denašnjimi, še zdaj obstoječimi, in da se ne konstatuje obseg pojedinih sodnih okrajev koncem XIV. stoletja. V bodočem letniku se bode nadaljeval ta izpisek in sicer bodo v njem popisani podlož-niki gospoščine post<5jinske.
V	tretji razpravi presoja dr. Milkowicz zgodovinsko vrednost Puzeljeve kronike cistercijenskega samostana v Sktičini, ustanovljenega 1. 1132.—1136 po oglejskem patri-jarhu Pilgrimu. Tu dokazuje pisatelj, da se mora ta kronika za starejšo dobo z veliko opreznostjo rabiti. Ali navzlic nedostatnosti svoji smatra se lahko za veliko zakladnico zgodovine s&tiškega samostana, pa tudi zgodovine Kranjske in sosednih dežel. Ne da bi odsvetoval ali strašil porabljati to kroniko, nego da bi opominjal zgodovinarje previdno rabiti jo, zato je Milkowicz svojo kritiko o nji napisal, ker Puzelj je mnogo vplival na vse novejše preiskovalce zgodovine kranjske. Puzeljeva kronika je zelo marno sestavljeno delo in lep spomenik setiškega samostana, ki je dobrodejno vplival na samostanske prebivalce, da se je med njimi porodilo živahno literarno delovanje v XVIII. stoletji.
V	šesti razpravi se pojasnjuje star kočevsk urbar,, ki se nahaja na gradu kneza Auersperga v Kočevji in ki je posnet po starejših podložniških zapiskih. Takrat, ko ga je dal nadvojvoda Kari sestaviti, bilo je vse pravno razmerje med podložniki in gosposko v velikem neredu, ker je ravno takrat razsajal kmetski punt, in načelnik kmetom Ilija Gregorič je bil bas iz Kočevskega (iz vasi Ribnik) doma. Zaradi turških in kmetskih nemirov je bilo treba zemljišča znova pregledati in davke od njih pravičnejše odmeriti. Sodišči sta bili na Kočevskem takrat dve, jedno v mestu samem, drugo na grädu Friedrichstein, katerega je dal celjski grof Friderik med leti 1422. in 1425. zidati. Najemnik kočevske gospoščine je bil v polovici XVI. stoletja Fran Ursini, grof Blagajski, od 1. I57°-dalje pa Jurij baron Thum. Med krajevnimi imeni kočevskega urbarja se nahaja mnogo slovenskih, kar dokazuje, da so bili Slovenci že pred Nemci po Kočevskem naseljeni, čeravno morda bolj na redko.
V	manjših člankih opisuje prof. Rutar bojevanje kranjskih plemičev z Benečani 1. 1343.—1357. ter podaja do sedaj znane vesti o kraških gradovih Gutenegg in New-haws-Castelnuovo. Prof. Wallner priobčuje närodno pripovedko o Baumkirchnerji iz Horjula, ki je popolnoma podobna graški in potrjuje Valvasorjevo poročilo, da je blizu Lesnega brda stal nekdaj »Baumkircherthurm«, kjer je spočetka živela ta rodovina. V naslednjem članku opisuje prof. Wallner nekatere arhivališke ostanke iz Kostanjevice in S&tičine. V zadnjem historiškem članku »o satirično-humoristični poeziji na Kranjskem za časa oslobojenja francoske okupacije« pripoveduje prof. Pucsko, da so predniki naši to okupacijo jemali bolj od smešne strani in da so se iz francoskih poveljnikov robato norca delali. To se pa more trditi le o posameznikih, ker pravo mnenje Kranjcev o Francozih je itak že znano. Pri prevajanji slovenskih pesmij na nemško so se pripetile g. pisatelju nekatere prav debele napake.
Vrsto prirodopisnih razprav začenja prof. Vossa »Mycologia Carniolica«, t. j. nadaljevanje v lanskem letniku začetega sistematiškega pregleda kranjskih gliv. Glive so vzrok marsikateri živalski in rastlinski bolezni n. pr., ribji in räcji kugi , strupeni rosi na trti i, t. d. V tej zelo obširni razpravi je opisan red više razvitih »Basidiomycet«, t j. njih rodovine »Tremellini« (tresavke), Hymenomycetes (kožnice) in Gasteromycetes (trebušnice). Za tem prehaja pisatelj na četrti red »Ascomycetes« ter opisuje njih rodovini »Gymnoasci (goli smešnjaki) in Pyrenomycetes« (jedrnice). Večino naštetih gliv je pisatelj na Kranj-
skem našel sam, diuge konstatiral, a tretje posnel po starejših preiskovalcih (Scopoli). K letu se bode ta zanimiva razprava nadaljevala.
Druga prirodopisna razprava prof. F. Seidla iz Gorice se bavi s podnebjem na Krasu in zlasti z vzroki burje. Že ravnatelj Hann je dokazal, da je vzrok burje baro-metriški minimum na tyrrhenskem morji in da so tedaj na Krasu izobare zelo stisnjene. Direktor Osnaghi v Trstu je potem osnoval opazovalne štacije pri sv. Križi, na Občini in v Bazovici ter primerjal tamošnje zračno razmerje z onim v Trstu in Postdjini. Našel je, da z nadmorsko višino tudi temperatura nagloma pada in provzročuje različno tople plasti v zraku. Na teh plasteh pada mrzli kontinentalni veter naglo nizdolu in odleti potem bliskoma po gladini jadranskega morja. Že v Ljubljani se pojavlja burja kakor precej suh veter, ker zniža tukajšnjo relativno mokroto za 8 °/0, v Trstu pa že za celih 14 °/0, ali z drugimi besedami: burja ima pri svojem odhodu iz Ljubljane še 89 °/0 mokrote v sebi, toda v Trst je prinese le še 56 °/0. Od 132 opazovanih dnij burje je padlo v Ljubljani v štiridesetih dneh 305 mm dežja, v Trstu pa je med tem le 20 dnij deževalo in sicer 138 mm. Največjo hitrost doseže burja ob 8. uri zvečer, potem pa se do polunoči vedno zmanjšuje.
V manjši razpravi beleži preparator F. Schulz, ki že 15 let ptiče prireja za ljubljanski muzej, vse do sedaj na Kranjskem opazovane ptiče. Za tem pojasnuje prof. Voss, da se »Viola Zoisii« ne nahaja samo po Kranjskem, kakor se je do novejšega časa mislilo, nego tudi po Hercegovini in Črni gori. K sklepa nam podaja isti profesor še nekaj prirodopisnih črtic iz Karavank, opisujč letno vegetacijo na Kočni in na Golici pri Jesenicah.
Iz tega pregleda se vidi, da je vsebina letošnjih muzejskih izvestij zel 6 mnogo« vrstna in poučna. Društvo je tudi letos pokazalo, da dobro razumeva svojo nalogo, širiti zgodovinsko in prirodopisno poznavanje dežele kranjske in lahko si je v svesti, da je to svojo nalogo za letos rešilo z dobrim uspehom. Jedino čudno je, da ni ne lanski ne letošnji letnik prinesel nobene arheološke razprave, ni prazgodovinske, ni rimske, in vender je Kranjska prav v tem oziru postala sedaj najslutnejša dežela. Upajmo, da se bode k letu popravilo, kar se je do sedaj zamudilo!	S, R,
Zemljepis za prvi razred srednjih šol. Drugi popravljeni in skrajšani natis; spisal in založil Janez Jesenko; cena 40 kr. V Ljubljani 1890. Ravnokar je izšla iz »Narodne tiskarne« zelo lična učna knjižica pod tem naslovom od pohvalno znanega, neumornega in požrtvovalnega profesorja Jesenka v Trstu. Kakor je že na prvem listu povedano, skrajšana je ta druga izdaja mimo prve z 1. 1882. znatno (namesto 116 stranij ima novi natisek le 88 stranij). Zlasti je odpadel skoraj ves zvezdoznanski zemljepis, razven osnovnih pojmov, ki so potrebni za razumljenje in določevanje zemljepisne lčže. Pa tudi v drugih oddelkih je knjiga znatno skrajšana, zlasti je izpuščeno mnogo številk, ki bi utegnile učencu le glavo zmešati. Tako je upanje, da ta nova učna knjiga v kratkem dobi ministersko potrjenje, da se smč v šolah rabiti. Tisek je zelo korekten (izvzemši male napake na str. 8., katero pa lahko vsak sam najde) in dela vso čast »Narodni tiskarni«. Popir je nenavadno močan, kakeršnega ne najdeš v nobeni nemški šolski knjigi, to pa zato, ker je gospod pisatelj mislil med tekst uvrstiti tudi mnogo drazih slik, ko bi bil čas dopuščal in ko bi bila to zahtevala šolska oblast Vsekako se pa te slike lahko porabijo za tretjo izdajo. Kakor je znano, odlikujejo se prof. Jesenka šolske knjige zlasti po pravilnem in zelo jasnem jeziku. Terminologije si ne moremo želeti boljše, nego jo rabi prof. Jesenko. Samo za »Mulde« je hadunja preokorna beseda. Ali bi se ne dala oživiti zopet staroslovanska doliba, hrvaška duliba? Za »Rückfallskuppe« tudi še nimamo
uvedenega izraza. Ali bi ne kazalo uvesti po Notranjskem in Vipavskem znano besedo kocelj, kncelj? — Naj še kdo izreče svoje mnenje o tem!
Te dni sem slišal v Dolenjem Zemunu pri Ilirski Bistrici lep izraz za »Mulde«, namreč uvala ('vala), uvalica ('vaPca), ki je znan takisto hrvaškemu jeziku in ki bi se dal prav dobro porabiti tudi za nemški izraz »Thalmulde«. Po tem imamo naslednjo lestvo zemljepisnih pojmov: Najvišji je sedlo (Sattel), takoj spodaj je uvala. v kateri se vode nabirajo in si kmalu izdolbejo žleb (Rinne), ki prehaja v vedno globo-čejši in globočejši jarek (Graben)	S. R.
O rokopisni zapuščini Davorina Trstenjaka. (Konec.) Toliko se je našlo v rokopisni zapuščini Trstenjakovi na njegovem zadnjem domu. K temu še nekaj v pojasnilo
V omenjenem slavnostnem spisu pravi se 1. c. o Trstenjakovih rokopisih posebej : ,,Po imenoma morem tu za gotovo omeniti, da si je neutrudni preiskovatelj starodavnosti naše zlasti o prazgodovini Norika in Panonije nabral lepega gradiva, za katero pa zdaj ne znamo, ali ga bode mogel spraviti na svetlo . . . Upajmo ipak, . . da rokopis ne bode predolgo trohnel v omari." — Td besede so dotično povzete upravo iz Trstenjakovega zasebnega mi pisma z dnč 27. listopada 1. 1886. Toda isto gradivo je vender skoro zatem spravil sam na svetlo v omenjeni knjižici: ,,Pannonica. Spomeniški listi itd. V Celovcu 1887" — baš istodobno, ko je bil tiskan tudi dni životopis.
Nabral pa je bil Trstenjak zraven tega še gradiva o Tomaži Prelokarji — Thomas de Cilia zvanem — odgojitelji cesarjeviča Maksimilijana, proštu dunajskem in škofu kost-niškem, umršem leta 1496., o katerem govori tudi v „Kresu" IV. 631. A vse to gradivo je dal g. Mateju Slekovcu, župniku pri Sv. Marku niže Ptuja, ,,naj nje sostavi", kakor mi Trstenjak sam piše v listu dnd 28. listopada 1. 1887, pristavljajoč: ,,Jaz nimam več toliko fisične moči delo dovršiti." Istotako mi je pozneje koncem leta 1889. povedal tudi ustno.
In o poslednjem književnem delu svojem mi je zopet pisal Trstenjak sam v istem pismu dnč 28. listopada 1. 1887. : ,,Med svojimi rokopisi imam edino še eden spis: paberki in popravki o venetsčini, ki bi vtegnol kaj veljati, vse drugo je zastarelo, in ne vredno, da se izdaje." — Na nekem listu v Trstenjakovi zapuščini pa sem našel o tem to-le beležko zapisano baš z roko njegovo: , Jaz sem svoja , Venetica' popravil in bom rokopis v tisek poslal, ker me g. prof Jagic nagovarja. Sicer mi Jagič ne prorokuje, da bi moja theorija od filologov strokovnjakov bila sprejeta, a znanosti bodo ta preiskavanja vsekako koristila, zato je svojemu učencu V. Oblaku naročil, naj se v počitnicah k meni poda in rokopis v nemščino prelaga." — Znano mi je, da ima sedaj res g. Oblak oni Trsten-jakov rokopis in to „venetsko gradivo" bajfc kratko, ali pri tem jedrovito spravlja v „nemško livrejo".
Spominjam se še končno, da mi je pokojni Davorin Trstenjak, že zel<5 bolan nekoč povedal, da je vse svoje še preostale rokopise bil namenil dru. Sketu, kateri naj po njega smrti izbere in izdä, kar je vrednega za javnost. Vender o tem sedaj ni nič izvest-nega in tudi g dr. Sket nima nikakih takšnih rokopisov Trstenjakovih. Nego, bil je pač v Dav. Trstenjaka zapuščini popiren zavitek, zapečaten in naslovljen g. Jakopu Tr-stenjaku, župniku pri Sv. Marjeti niže Ptuja, Davorinovemu bratrancu, kateremu je bil torej bajk tudi že poslan isti zavitek; ali kaj je v njem, tega ne včm.
Andrej Fekonja.
f Ognjeslav Utješenovič-Ostrožinski, dvorski svetovälec in veliki župan ter pisatelj in pesnik hrvaški umrl je v Zagrebu dnd 8. ržnega cvdta t. 1. Bil je slavni pokojnik upravni uradnik in je v tej stroki napisal več prav imenitnih knjižic, tičočih se zlasti nekdanje vojaške Krajine Ko se je naš dr. Lovro Tojnan v državnem zboru potezal
za razvojačenje hrvaške Krdjine, preskrbel mu je Utješenovič potrebnega materijala. Njegovih pesmij imenitne so »Jeka od Balkana« (tiskana najprvo v glasoviti »Augsburger Allgemeine Zeitung« 1. 1842. po mätici in z nemškim prevodom prijatelja mu Dana Sta-nisavleviča, potem tudi v pesnikovi menj znani zbirki »Vila ostrožinska«), epska pesem »Nedeljko«, »Davidovi psalmi«, in izmed učenih razprav »Životopis kardinala Gjorgja Utješenoviča«
I	»II Diritto Croato« in Sabičev italijanski prevod Prešernovih pesmij. V
2. št letošnjega »Ljublj. Zvona« ste že nekoliko omenili o Sabičevem italijanskem prevodu Prešernovih pesmij v »Diritto Croato«. To je izboren list, ki izhaja v Pulji pod spretnim uredništvom g, Antona Jakiča. List le-ta je poli#čno-literaren. S pravo odvetniško zgovornostjo zagovarja slovanske pravice ter vestno poroča o vseh važnejših pojavih na slovanskem svetu. V podlistu (Appendice) pa prinaša pod naslovom: »Musa Slava« izvrstne prevode krasnih pesmij iz vseh slavjanskih književnostij. Kar nam posebno ugaja, to je korekten, krasen jezik, katerega piše ta list.
V 16. št. z dne 22. prosinca pisal je »II Diritto Croato« jako laskavo tudi o — »Ljubljanskem Zvonu«. »Zvon« (»Campana«) — pravi v dotičnem članku — »6 il ti-tolo di un ottimo periodico letterario-scientifico sloveno che si pubblica a Lubiana in grossi fascicoli mensili, ed ora entra nel X. anno di vita. E redatto con molta cura et abilita dal reputato scrittore Leveč (t. j : urejuje ga z veliko skrbjo in spretnostjo znameniti pisatelj Leveč); potrebbe anclarne orgogliosa qualunque ricca letteratura (vsaka bogata literatura bi se lahko ponašala ž njim (z »Zvonom«).
Nadalje razklada pisatelj program »Zvonov«. Z nekakim veseljem poudarja: »Una particolare attenzione consacra ai prodotti della letteratura croata. In sciö pure si af-ferma splendidamente la viva, veramente fraterna simpatia nutrita dagli Slo veni verso i loro vicini, i Croati « (Posebno pozornost obrača [»Lj. Zvon«] proizvodom hrvaške literature. V tem se tudi sijajno kaže živa, uprav bratovska simpatija, katero Slovenci gojč proti svojim sosedom — Hrvatom.)
Na to omenja »II Diritto Croato« proizvodov, katere je »Zvon« obljubil letos prinašati. Janka Krsnika imenuje »il popolarissimo novelliere« (najpopularnejšega novelista ; o Marici in nje proizvodih pa pravi: »Iz življenja mlade umetnice (Dalla vita di una giovane artista), Na obali (Sulla riva di Marica. pseudonimo sotto cui si cela uua va-lente scrittrice slovena, (Mdrica, pod katerim pseudonimom se skriva izvrstna pisateljica slovenska).
Toda vrnimo se zdaj k »podlistkom« lista »II Diritto Croato« !
Rekel sem že, da se tu objavljajo vrlo pogojeni prevodi izbornih pesmij iz vseh slovanskih književnostij. Med različnimi sotrudniki nahajamo tudi reprezentantinji nežnega spola: Milko in Ljubico Neznanovič. Dika teh sotruduikov pa je g. M. Sabic, znamenit pesnik, kateri prevaja največ iz hrvaščine in češčine, in v poslednjem času tudi iz slo-*	venščine, Prešernove pesmi.
Ako me spomin ne vara, čital sem bas o Sabiči, da je še mlad in genijalen pesnik. Prevode svoje misli objaviti v posebni knjigi in se potem izpolnijo želje dopisnikove v 2. št. »Ljublj. Zvona«, da se namreč Prešernove pesmi razširijo po Italiji, »da začn<5 tudi tam našega pesnik a-prvaka spoznavati in čestiti«.
Kakšni so Sabičevi prevodi, o tem je pisala že 2. št. »Ljublj. Zvona«. Da se pa cenjeni čitatelji »Zvonovi«, ki ne čitajo »II Diritto Croato« in ki umejo laščino, uve-rijo o resničnosti in pravičnosti omenjenega poročila, naj tu priobčim Sabičev prevod Prešernove »Nebeško sijejo oči«. Primerjaje prevod z originalom, osnuje si lahko vsak svojo sodbo, ne da bi k temu trebalo komentara mojega.
Prešeren:
«
Izgubljena včra.
Nebeško sijejo oči, Ko so sijale prejšnje dni.
Rudčča lica zorno Cvetejo, ko so prdd cvetlfc
Se üsta smčjajo ko prdd « Sladkdst ni manjša z njih besčd.
Ot&mnil ni ga časa bčg,
Nič mänj ni bel prs tvojih sneg.
Živ6t je tdk, rokč, nogč So käkorsne so prčd bilč.
Lepota, ljubeznivost vsä Je, käkorsna je prdd bilä.
Al ver'vat v tebe moč mi ni, Kakör sem včr'val prejšnje dni.
Le svčta, čista glorija, Ki včra da jo, je preslä.
En säm pogled je vzdl jo pr£č, Nazdj ne b(5 je nikdar vkč.
Alc bi živela včkomej.
Kar si mi b'lä, ne boš naprčj.
Sreč je moje bilö oltar,
Prej b 6 g s t v o ti, zdaj — ldpa s t v d r.
Sabič:
La fede perduta.
Splendono ancor di luce celestiale, ancor quegli occhi che ti fan s\ bella, ancor rosee fioriscon le tue guancie come nei giorni deli' etä novella.
Come un tempo ancor ride la tua bocca, dolce risuona ancor la tua parola, qual neve b bianco il sen, noil scolorito dal tempo che si rapido s' invola.
Ancor sei tu qual'eri un di: gentile b la tua mano ancora e il pie'leggiero, ancor tutta di grazia e cortesia ti ricinge l'incanto lusinghiero.
Sei tutta ancor qual'eri un dl: ma fede io non ho in te, la fede un di nutrita — la pura, santa aureola che sola dona sola la fede, b ormai svanita.
Un guard o solo la distrusse, e mai piii ne vedrö il tuo capo incoronato: se in eterno vivessi, non saresti al mio cuor quel che fosti nel passato.
Era il cuore un' altar: tu vi regnavi, divinitä suprema, radi'osa — or caduta b la dea, l'altare infranto, or tu mi sei solo una bella cosa.
Ne vem teh vrstic skleniti bolje, nego da Slovencem, italijanščine veščim, naj-topleje priporočam »II Diritto Croato«. Naročujmo se prav pridno na ta izborni list ter podpirajmo vrlega mu urednika Jakiča v vzvišeni stvari, za katero deluje in se žrtvuje!
Janko Leban.
„Ljubljanski Zvon"
izhaja po 4 pole obsežen v veliki osmerki po jeden pot na mesec v zvezkih ter stoji vse leto 4 gld. 60 kr., pol leta 2 gld. 30., četrt leta 1 gld. 15 kr. Za vse neavstrijske dežele po 5 gld. 60 kr. na leto. Posamezni zvezki se dobivajo po 40 kr.
Lastniki in založniki: Fr. Leveč i. dr. — Izdajatelj in odgovorni urednik: Fr. Leveč. Uredništvo in upravništvo v Ljubljaniv Medijatovi hiši na Dunajski cesti, 15.
Tiska »Narodna tiskarna« v Ljubljani.