132
Zemljepisni in narodopisni obrazi.
Nabral Fr. J ar o s lav.
56. Riža na Kitajskem in drugej.
Riža je kitajska narodna hrana. Mnogo milijonov ljudi jo je vsak dan, v mnogih krajih siromak vse leto skoro drugega ne pokusi, kakor rižo. Na narodnem prazniku, ki ga je cesar Chen-nung pred štiri in pol tisoč leti ustanovil, ima riža najglavnejšo ulogo. Na ta praznik mora vladajoči cesar sam rižo posejati, ostalo potem navadni delavci dodelajo. Kar zraste na tej nji' , daruje se molikom. To praznovanje ima pred vsem drugim ta namen, da ljudstvo spoznava veliko ceno poljedelstva, zato pa se je ono na Kitajskem uže v davnem času visoko popelo. Tudi je živa potreba, da Kitajska marljivo obdeluje polje svoje, prvič zato, ker je močno obljudena, toraj treba leto na leto mnoge hrane, drugič zato, ker je zemlja sem in tje zelo neugodna poljedelstvu. Vzlasti puste so južne pokrajine, ki jih še solnce nemilo žge. Mnogo rodovitnejše so severne pokrajine, kjer so tudi do 3000' visoke gore prav do vrha obdelane.
Nobena zemlja na svetu ni tako prikladna in prirejena za pridelovanje riže kot Kitajska. Vse kitajske ravnine so polne tekočih voda in umetnih kanalov. Voda se lahko napeljuje na polje, zato riža bujno raste. V južnih pokrajinah jo dvakrat na leto pridelajo, in po zimi tudi še razno zelenjav na isti njivi. Kedar se oglasi
133
spomlad, in je zelenjav pospravljena, pripravijo njivo za prvo rižo. Najpreje jo preorjo z lahkim jednostavnim plugom, ki ga vlači močen bivol. Človek in žival brodita po blata; to delo zelo utrudi in je nezdravo. Potem njivo prevlečejo s kratkozobo brano, da se kepnata prst zdrobi in zrahlja, ker v taki zemlji mlade sadike bujno rastejo. Te sadike imajo uže pripravljene na posebnem, jako pognojenem prostoru. Kedar je čas, lepo jih poru-jejo in znosijo na njivo. Delajo za čudo brzo in spretno. Eden gre in risa luknjice po kraju, kamor se imajo sadike posaditi, drugi jih donaša in pometava, in nazaj grede jih varno potika v vlažno prst. Sadike stoje po 10—12 col druga od druge. Na to napuste vode na njivo, tako da stoji nekaj col visoko, in to ponavljajo od časa do časa. V južnih krajih prične se žetev s početka julija. Preden je prva riža dozorela, pripravili so uže novih sadik za drugo posaditev, kajti koj, ko je riža po-žeta, njivo preorjo, prevlečejo, prerahljajo in sadike po-sade. Druga riža dozori novembra meseca.
V nekaterih krajih je poletje prekratko, da bi mogli z ene iste njive dva pridelka dobiti, toraj ravnajo tako-le: Kedar so meseca majnika posadili prve sadike, potem počakajo nekaj tednov, na to gredo in vmes posade sadik uže za drugo žetev. Te druge sadike so zelo slabotne in počasi rastejo, ker jih prve preveč duše. Kedar dozori prva riža in jo požanjejo, takrat so druge sadike komaj po črevlju visoke. Sedaj brzo in varno okopljejo njivo, potrosijo z drobnim gnojem, in ob takem ravnanju zrela je tudi druga riža o pravem času.
Dokler riža raste, stoje njive vedno pod vodo. Na terase napeljujejo vodo s premnogih gorskih studencev, na one njive pa, ki so više kot reke, potoki in kana1*, napeljujejo vodo s kolesi na korce, ki jih gonijo ali ljudje, ali živina, vzlasti bivoli. Kmet veliko trpi pri tem delu. Kedar zanje rižo, brodi skoro do kolen po vodi in blatu, zato rad boleha.
Rastlinstvo na Kitajskem še ni preiskano, toraj ne vemo, ali riža raste divja ondi, ali ne. Kultura riže je jako stara, ne samo na Kitajskem, ampak tudi drugej. V sv. pismu se nikjer riža ne omenja, toraj meni De Caudolle, da se je pridelovanje v Indiji nekaj pozneje začelo, kakor na Kitajskem. V Indiji so našli divjo rižo na več krajih. Vodne rastline imajo navadno vrio široko domovino, in je zato verjetno, da je riža pred kulturo rastla daleč po prostorih južne Azije, od Kitajske do BeLgalske, in da so jo najpreje začeli na Kitajskem vzgojevati, potem še le v Indiji.
Z Indije se je širila Kultura riže le polagoma na zahod, tudi to je čisto naravno, ker riža potrebuje za uspeh svoj posebnih pogojev. Okolo leta 1000 pred Kr. nahajamo rižo na Babilonskem. Od tu je potrebovala riža več stoletij, preden je prišla v dolove Evfratove, ker jo tu nahajamo še le okolo 400 1. pred Kr. Ob tem času je peljal Aleksander vojsko svojo v Indijo, in Grki so še le ob tej priliki se upoznali z rižo. V toplejše močvirne kraje Sirske so vpeljali rižo še le ob Kristo-vem rojstvu, in v Egipet dve ali tri sto let pozneje.   V
starih egipetskih spomenikih ni sledu riži, tudi je ?e ni bilo ondaj, ko je Strabon v Egipet prišel.
V osmem stoletju dospela je riža v Evropo. Kedar so se Arabci na Španjolskem oddehnili od vojska, po-prijeli so se dela. in so spremenili malone vso svojo zemljo v prekrasen vrt, v pravi raj. Kakor so Arabci uže v Aziji in v Egiptu rižo na debelo pridelovali, tako so jo začeli koj tudi saditi po dolovih Guadiane, Gua-dalquira in okolo Valencije. Blizu Valencije se vidijo še dandanes kanali, ki so jih Arabci za namakanje polja izkopali. Sijajni uspeh, ki so ga Arabci z rižo na Španjolskem imeli, nagnil je v prvi polovici petnajstega stoletja pojedine poljedelce na Italijanskem, da so tudi oni začeli rižo saditi. S početka šestnajstega stoletja pre-gnali so Spanjolci Arabce s svoje domovine, ter so prevzeli sami vzgojevanje riže, in od tam so jo 1522. leta prenesli v Lombardijo, kjer se je kmalu na daleč razširila.
Zavoljo riže so se morale mnoge suhe in zdrave ravnice spremeniti v nezdrave močarine, v gnjezdo mnogih bolezni, in to je prisililo vlade, da so začele zabra-njevati nevarno širjenje riže. Milanska in Benetke ste izdali 1594. K, in Bologna 1599. 1. odredbe proti riži. V Napolju, kjer so Spanjolci rižo vpeljali, odredili so 1763. 1., da se riža ne sme saditi pri nobenem mestu bliže kot dve milji, in ta odredba je kmalu naredila konec tej novi veji poljedelstva okolo Napolja. S slič-nimi odredbami mogli so pridelovanje riže omejiti na Italijanskem zgolj na one kraje, kjer je zemlja uže sama po sebi močvirna. Tudi na Španjolskem, kjer so rižišča morala vsaj eno miljo oddaljena biti od obljudenih mest, začelo je pridelovanje riže pešati, tako da se dandanes samo okolo Valencije na debelo prideluje. V Francosko so vpeljali rižo v šestnajstem stoletju, in so jo dolgo pridelovali po raznih ugodnih krajih. Pozneje so jo popustili, in to vzlasti zato, ker niso znali po žetvi vode z njiv odpeljavati. Tudi po drugih deželah obdržalo se je pridelovanje riže samo po močvirnih krajih, kakor na primer na dolenjem Ogerskem in na južnem Ruskem. Sploh pa se more reči, da je riža v Evropi od početka pa do danes bolj nazaj šla kakor naprej.