Na delo za bolfšo bodočnosi! Različni strokovnjaki in merodajni faktorji se trudijo, kako pomagati kmetu. Zastavili so vse svoje sile. Priznati moramo, da ti žanjejo že lepe uspehe. Čas hiti nevzdržno naprej. Ljudstvo vsemu ne sledi, zaostaja, naša gospodarstva propadajo ... Vzroki, ki so nas privedli do tega, so kaj različni. Eden je skoraj povsod enak in ta je, da ljudstvo še vse premalo živi z zemljo in ne ceni njenih vrednot. Posledica tega je prekomerno izkoriščanje gozdov, negnojenje travnikov, njiv itd. Navajeni smo samo pospravljati pridelke, ne dajemo, odnosno ne vrač.amo pa zemlji snovi, iz katerih bi lahko črpala zopet obilnih pridelkov. Kmečka največja škoda so: prekomerno izkoriščani gozdovi, zanemarjeni pašniki, travniki, vinogradi, star opešan trs, neizčiščeno sadno drevje itd. Ne smemo se čuditi tarnanju ljudstva o slabih časih. Še slabše bo, ako se v tem pogledu razmere ne zboljšajo. Prvo in glavno je: omejiti sečnjo gozdov. V par letih, kdor bo imel še gozd, bo predstavljal celo premoženje — bogastvo. Ali smo že kdaj pomislili, kako so se naši predniki borili za obstanek? Z delom so zmagali in neovrgljivo dejstvo je, da se zopet z delom začne, ako se hočemo izogniti gospodarskemu polomu, ki nam preti. Ne samo okoristiti se, ampak tudi žrtvovati. Mi imamo isto zemljo v rokah. Treba je zopet začeti krčiti zapuščene pašnike, prerigolati ali globoko preorati njive, na novo zasaditi prekomerno izkoriščene ali na golo posekane gozdove, mladim nasadom dati s primernim čiščenjem dovolj svetlobe. Ne pozabimo izmenjati semen. Oblasti nam gredo toliko na roko, da same skrbijo za najboljše vrste semen in še po zelo ugodnih cenah. Poslužujmo se pripom__kov, ki nam jih oblasti nudijo. Zavedajmo se, da živimo v časih, ko nam je dolžnost storiti še vse več. Naj ne ostane niti kotiček nezasajenega ali neobdelanega. To naj nam bo cilj za bodočnost.