428 STANO KOSOVEL: PISMO ŽIVLJENJU. Hodita tričetrt ure tja in malo več nazaj, ker se utrudita. Pravnik nese kletko s ptičem, a Kamiia se mu obeša na drugo roko in ga sprašuje: Sem težka, kaj? En stot? — Sveti večer, pa taka pot, mrmra on. — Saj sva se pa prej peljala. In čez nekaj časa se spet oglasi. — Neseš lepo, kaj? Ne tišči kletke k suknji, malo stran drži! Ta ptiček je tako lep spomin. Morda bom zaradi njega srečna. — Zdaj si me popolnoma utrudila. Sveti večer je skažen. Takoj pojdem spat. — Jaz tudi! Kako lepo je spati! Psička mi boš pa kupil, kaj? Jaz imam tako rada kaj za god. Na primer psička. Belega s črnimi uhlji in črno liso na hrbtu. — Hud sem nate! — Re-es? Na-ame? Zdaj sta spet v domači veži in zvonita pred stanovanjem. (Konec prihodnjič.) (3S0 STANO KOSOVEL: PISMO ŽIVLJENJU. Nocoj te iščem zgrešeno življenje, povej, kod hodiš s prošnjami za vstop? Iz barke sanj je priletel golob in mi prinesel skrivno oznanenje kako namišljen je tvoj bližnji grob, kako je daljno tvoje pozabljenje. v-> Nocoj te vabim: vrni se nazaj Cc**~ /wk,*. v naročje moje! Zvezde govorijo, na vlažnih travah biseri bliščijo in čas vse lepše teče kot nekdaj. Nocoj sladkosti mi srce topijo in jaz te prosim: vrni se nazaj!...