428                     STANO KOSOVEL: PISMO ŽIVLJENJU.
Hodita tričetrt ure tja in malo več nazaj, ker se utrudita. Pravnik nese kletko s ptičem, a Kamiia se mu obeša na drugo roko in ga sprašuje: Sem težka, kaj? En stot?
—  Sveti večer, pa taka pot, mrmra on.
—  Saj sva se pa prej peljala. In čez nekaj časa se spet oglasi.
—  Neseš lepo, kaj? Ne tišči kletke k suknji, malo stran drži! Ta ptiček je tako lep spomin. Morda bom zaradi njega srečna.
—  Zdaj si me popolnoma utrudila. Sveti večer je skažen. Takoj pojdem spat.
—  Jaz tudi! Kako lepo je spati! Psička mi boš pa kupil, kaj? Jaz imam tako rada kaj za god. Na primer psička. Belega s črnimi uhlji in črno liso na hrbtu.
—  Hud sem nate!
—  Re-es? Na-ame?
Zdaj sta spet v domači veži in zvonita pred stanovanjem.
(Konec prihodnjič.)
(3S0
STANO KOSOVEL:
PISMO ŽIVLJENJU.
Nocoj te iščem zgrešeno življenje, povej, kod hodiš s prošnjami za vstop? Iz barke sanj je priletel golob in mi prinesel skrivno oznanenje kako namišljen je tvoj bližnji grob, kako je daljno tvoje pozabljenje.
v->
Nocoj te vabim: vrni se nazaj    Cc**~ /wk,*.
v naročje moje! Zvezde govorijo,
na vlažnih travah biseri bliščijo
in čas vse lepše teče kot nekdaj.
Nocoj sladkosti mi srce topijo
in jaz te prosim: vrni se nazaj!...