Mateja Sedmak AVTO/BIOGRAFSKI PRISTOP K PROUČEVANJU ETNIČNO MEŠANIH ZAKONSKIH ZVEZ AVTO/BIOGRAFSKA PRIPOVED KOT OBLIKA KVALITATIVNEGA METODOLOŠKEGA PRIJEMA - KRATEK ZGODOVINSKI RAZVOJ IN OPREDELITEV When ordinary people teli stories they are inven- ting culture. ' ' M. M. McCall(1989: 47) Avto/biografsko metodo uvrščamo med kvalita- tivne tehnike raziskovanja oziroma med »mehke« metodološke pristope, ki predstavljajo alternativo in dopolnilo že dolgo etabliranim pozitivističnim in kvantitativnim tehnikam raziskovanja. Upora- ba avto/biografij je že vrsto let znana in lastna literarnim teorijam, etnološkim in antropološkim študijam, zgodovinski in sociološki disciplinarni prijem pa je njene raziskovalne zmožnosti začeli uporabljati razmeroma pozno. Avto/biografska metoda torej ni disciplinarno ekskluzivna, pač pa je učinkovit spoznavni instrument različnih usme- ritev raziskovanja. Razlika v uporabi je zgolj na ravni poudarka raziskovalnega zanimanja: literar- ne teorije se osredotočajo na raven reprezentacij, psihoanaliza na subjektivne elemente, oralni zgo- dovinarji poudarjajo raven dejstev, sociologi pa se pri njeni uporabi usmerjajo na raven kulturnih in socialnih pomenov, »saj avto/biografije ne po- sedujejo zgolj in samo čiste resnice, temveč njeno interpretacijo, znotraj katere igrajo ključno vlogo družbena pričakovanja« (Preston 1987: 28). Avto/biografije delimo na pisne in oralne, na delne zgodbe in celostne zgodovine posamičnih življenj, na individualne in skupinske, na avto/ biografije znanih oseb in avto/biografije vsakda- njih ljudi. Szczepanski (1981) definira avto/bio- grafski dokument v najširšem pomenu besede kot »tekst, ki predpostavlja participacijo avtorja v specifični družbeni situaciji ter njegovo osebno dojemanje dane situacije«. Za avto/biografski pri- jem sta potemtakem značilni subjektivnost in indi- vidualnost kot temeljna vira informacij. Avto/biografske pripovedi delimo tudi na živ- ljenjske zgodbe in življenjske zgodovine. Medtem ko imajo pisne avto/biografije samo enega avtor- ja, nastane življenjska zgodba v oralni interakciji med dvema osebama, vir prejete informacije pa je samo pripovedovalec. Življenjske zgodovine imajo za spoznavno superiornejše življenjskim zgodbam, saj poleg podatkov, pridobljenih v medosebni interakciji, vključujejo tudi informacije iz drugih virov, npr. pisma, uradne dokumente, pogovore s sorodniki in prijatelji, ki osebo poznajo in ki rabijo temu, da se dopolni in preveri resničnost »primarne« življenjske zgodbe. Za obe metodološki izpeljanki avto/biografskega prijema pa je značilno, da ne pokrivata in vključujeta vseh spektrov življenja proučevane osebe, temveč se zvečine posvečata zgolj nekaterim segmentom informantove izku- šnje (Denzin 1981). Metodo so v okviru sociološke znanosti v dvaj- setih letih dvajsetega stoletja razvili pripadniki znamenite chicaške šole (Thomas, Znaniecki 1918-1921). Študije chicaške sociološke šole (1920-1930) so se gibale znotraj specifičnega teo- retičnega ogrodja simboličnega interakcionizma, poleg tega pa so se s pomočjo kvalitativne avto/ biografske metode osredotočale na specifične socialne procese, ki so se navezovali predvsem na vprašanja odklonskosti (mladinsko prestop- ništvo, potepuštvo, kriminal itn.), množičnih gi- banj in družbenih sprememb (sprememb v družbi in v singularnem življenju) (Bertaux 1981). V fazi konstituiranja in konsolidacije avto/biografske tehnike raziskovanja so pri življenjskih zgodbah/ zgodovinah poudarjali povezanost med socialno 181 MATEJA SEDMAK dinamiko in zgodovinskimi spremembami, med individualnimi in kolektivnimi praksami ter dejstvo, da ta metoda razume in analizira temeljni cilj sociološkega raziskovanja, družbene odnose in v družbene relacije vpete posameznike, bolje kot »klasični« pozitivizem (Elder, 1981). Zanimanje za avto/biografsko raziskovanje se je nato poleglo, zvečan interes zanj se je pojavil zgolj v štiridesetih in nato v šestdesetih letih dvaj- setega stoletja, ko so bile družbene spremembe globalnih razsežnosti še posebej očitne (Rener 1996). V okviru družbenih ved je prevladal inte- res za kvantitativne tehnike raziskovanja zlasti za- radi prepričanja, da pozitivistična metodologija bolje kot kvalitativna odgovori na zahteve po raziskovalni reprezentativnosti, objektivnosti in merljivosti. Ponovni vzpon zanimanja doživi me- toda na začetku osemdesetih let dvajsetega stole- tja, o čemer priča XI. svetovni kongres sociologije v New Delhiju avgusta 1986, ko je bilo na temo omenjene metode predstavljenih več kot 40 tekstov (Bertaux 1987). , AVTO/BIOGRAFSKI PRISTOP K PROUČEVANJU ETNIČNO MEŠANIH ZAKONSKIH ZVEZ Proučevanje etnično mešanih zakonov sodi v do- meno (inter)disciplinarnih prizadevanj, ki k razis- kovalnemu fenomenu pristopajo z različnih gle- dišč, pri tem pa opozarjajo na številne vidike tega kompleksnega družbenega pojava. V okviru so- ciološke znanosti in njenega konfrontiranja z medetničnimi zakonskimi zvezami\ se kot po- sebej zanimiva kažeta dve ravni raziskovalnega zanimanja, individualna (interpersonalna) in skupinska. Na individualni ravni se posvečamo lokaciji pomena etnično mešanega zakona za posamez- nika kot aktivnega akterja, vključenega v etnično heterogamni zakon^, t. j., lokaciji subjektivnega doživljanja »doživljenjskega« soočanja dveh kul- turnih in simbolnih svetov na mikro ravni vsakda- njega partnerskega in družinskega življenja. Razi- skovalno soočenje s skupinsko ravnijo pa poudar- ja pomen etnične heterogamije za skupino, katere pripadnik je ta, ki je vključen v etnično mešan zakon, in naravo medskupinskih odnosov. Prav tako ne moremo zaobiti kompleksnih vprašanj, ki se nanašajo na odnos med posameznikom in njegovo primarno etnično skupino (razHčne vrste in stopnje regulacije etnične homogamije in obstoj implicitnih in eksplicitnih poročnih pravil in sankcij, ki sledijo v primeru nekonformnega ravnanja, itn.). Proučevanje fenomena medetničnih zakon- skih zvez nas tako sooči s specifikami mikro (indi- vidualni/interpersonalni) in makro (skupinski/ medskupinski) ravni in njuno dialektično pove- zanostjo. V zgodovini raziskovalnega soočanja z etnično mešanimi zakoni prevladujejo študije makro rav- ni, t. j., raziskave (med)skupinskih odnosov (loka- cija medskupinske socialne bližine/distance, pro- učevanje odnosov med manjšinami in večinskim prebivalstvom, med avtohtonimi in priseljeniškimi etnijami, mednacionalnih odnosov itn.), pri čemer prevladujejo kvantitativne tehnike raziskovanja s posebnim poudarkom na statističnih in demo- grafskih prezentacijah »mešanih zakonov«. Tako zgodnejše kot tudi sodobnejše študije so povečini zaobšle individualno izkušnjo posameznika (zani- kanje izkušnje vpletenih subjektov) ter se prven- stveno posvečale numerični naravi medzakonskih povezovanj (s poudarkom na redkosti mešanih zakonov) in funkcionalistični percepciji zakonske zveze, kije veljala za akt medskupinske izmenjave žensk, za sredstvo vzpostavitve medskupinske po- vezanosti, konsolidacije, premirja, aH pa za vzrok manjšanja skupinske kohezivnosti, skupinske de- zintegracije, asimilacije ali skupinskega izginotja. Sociološke študije, posvečene obravnavi etničnih vprašanj, pa hkrati kažejo evidenten primanjkljaj kvalitativnega raziskovanja fenomena etnično mešanih zakonskih zvez s posebnim poudarkom na (inter)personalni ravni (t. j., mikro ravni razi- skovalnega zanimanja). Če izhajamo iz predpostavke, da so etnično mešane zakonske zveze specifična oblika inter- personalnega medkulturnega soočanja na mikro ravni vsakdanjega partnerskega in družinskega življenja, se kot raziskovalno zanimivi pokažejo intimni, medosebni in medpartnerski odnosi, subtilna družinska mikroklima in raznolike prakse vsakdanjega življenja. Posebnega pomena se tako izkažejo npr. lokacija stopnje zadovoljstva z življenjem v etnično mešanem zakonu in subje- ktivne avtopercepcije in prezentacije te izkušnje. Za zajetje te ravni raziskovalnih podatkov pa se kot posebej primeren pokaže metodološki pristop avto/biografij. Primernost in prednost rabe avto/biograf- skega instrumenta pri proučevanju subtilnih. 182i AVTO/BIOGRAFSKI PRISTOP K PROUČEVANJU ETNIČNO MEŠANIH ZAKONSKIH ZVEZ intimnih interpersonalnih odnosov, ki odHkujejo etnično mešane zakone, lahko ponazorimo prav s temeljnimi značilnostmi/prednostmi te narativ- ne tehnike raziskovanja, med katerimi lahko kot najpomembnejše navedemo celovitost, zgodovin- skost in kontekstualno naravnanost, subjektivnost in upoštevanje posameznikove samopercepcije, fleksibilnost in sposobnost lokacije različnih ravni podatkov. Tako zastavljeni poudarki so se for- mirali kot nasprotje redukcionizmu, atomistični naravnanosti, »objektivizmu« in statičnim ten- dencam »tradicionalnih« kvantitativnih teoretskih in metodoloških prijemov, ki temeljijo na ideji o vrednostno nevtralnem raziskovanju in na analizi vzročnih relacij med (pogosto od celote in kon- teksta) izoliranimi spremenljivkami. Celovitost oz. hoUstična naravnanost avto/bio- grafske metode je ena temeljnih značilnosti, ki kvalitativno raziskovanje v splošnem razlikuje od kvantitativnega proučevanja posamičnih entitet. Pri slednjem je raziskovalčeva pozornost usmer- jena pretežno na merjenje povezav in odnosov med posameznimi od celote in konteksta izolira- nimi spremenljivkami, pri čemer je pogosto zane- marjena povezanost proučevanih segmentov s kontekstualno celoto. Holizem avto/biografij pa predvideva, da se spoznanja in ugotovitve o posa- mičnih proučevanih pojavih ali vidikih povežejo v smiselno celoto in jih evalviramo skoz spekter širšega družbenega, političnega, ekonomskega itd. konteksta (Mesec 1998). Zgodovinskost in kontekstualnost sta značilno- sti, ki se tesno navezujeta na navedeno celovitost in omogočata upoštevanje družbeno-zgodovin- skega konteksta, v katerem se nahaja subjekt pro- učevanja. Vsaka enota proučevanja oz. posamez- nik je neločljivo povezan s svojim neposrednim okoljem. Prav to »vsakodnevno« okolje je posame- znikov primarni družbeni kontekst in neupošteva- nje te dimenzije bi samemu raziskovalnemu aktu onemogočilo dostop do celovite informacije in poglobljenega razumevanja proučevanega feno- mena. Kontekstualna naravnanost avto/biografij tako omogoči vključitev pomembnih drugih, lokalnih skupnosti, ekonomsko-političnih situacij itn. v raziskovalni in analitični akt. Poleg tega pa vključitev in upoštevanje časovne dimenzije (t. j., zgodovinskosti) omogoča razumevanje procesne naravnanosti in spreminjajoče se narave družbe- nih dejstev (Bertaux 1981; De Camargo 1981). Kontekstualna in procesna naravnanost avto/ biografske metode v okviru proučevanja etnično mešanih zakonskih zvez tako omogočita pridobi- tev relevantnih informacij o primarni socialni mre- ži, ki obdaja etnično mešan par, o odzivu razšir- jene družine in sorodniškega sistema na sklenitev etnično heterogamne zveze, o prisotnosti etničnih stereotipov in predsodkov v širši družbi in o obsto- ju potencialnih nacionalizmov in etnične nestrp- nosti; časovna, zgodovinska dimenzija pa nam omogoči vpogled v spremembe partnerskega in družinskega življenja in povezanost teh spre- memb z eksternimi okoliščinami družbenega življenja. Vprašanje subjektivnosti se pri obravnavi avto/ biografske metode kaže kot osrednje. Če »sub- jektivnost« pozitivistična teoretska struja percipi- ra kot neprimerno vpletanje individualnih emo- cionalnih stanj in interpretacij v sicer objektivni in vrednostno nevtralni epistemološki akt, jo zagovorniki »mehkega« raziskovalnega pristopa uvrščajo med pozitivne lastnosti znanstvenega raziskovanja. Namreč, če izhajamo iz predpo- stavke, da je osrednji cilj sociološkega razisko- vanja razumeti in analizirati družbene odnose, ki so rezultat interpersonalnih stikov, moramo v procesu definiranja subjektivnosti/objektivnosti upoštevati dejstvo prisotnosti subjekta v procesu proučevanja. Kar predpostavlja, da »opazovani posameznik ni zgolj pasiven subjekt opazovanja, temveč je v opazovani proces aktivno vključen, saj nenehno spreminja svoje vedenje glede na vedenje opazovalca« (Ferraroti 1981: 20). V skladu z avtorjevim prepričanjem naj bi bila zato kakršna koli predpostavka o objektivnosti meto- dološkega spoznanja nemogoča. Poleg tega pa družbena stvarnost kot predmet družboslovnega raziskovanja ni zgolj objektivno dejstvo, ki je dana in obstaja neodvisno od posa- meznikov, ki jo konstituirajo. Zagovorniki avto/ biografske, kvalitativne metodologije poudarjajo prav to dejstvo, poleg njega pa tudi družbeno konstrukcijo realnosti in vprašanje družbene izkušnje in pomena, ki ji je pripisan. Aktivna vključenost subjekta v spoznavni proces omogoči dostop do privilegiranih dimenzij človeške realnosti, ki jih ni mogoče doseči z dru- gimi prijemi; to so npr. informacije o življenjskih izkušnjah, individualnih izbirah, zavestnih akcijah in njihovih interpretacijah (Burgos 1989). Avto/ biografije so se izkazale za še posebno učinkovit instrument pri raziskovanju pomenov, ki obkro- žajo vsakdanje izkušnje; pomeni in človeške inter- pretacije sebe, svoje pozicije in družbene realnosti 183 MATEJA SEDMAK pa so pravzaprav srž sociološkega zanimanja. V procesu zbiranja avto/biografij se kot ključni izkaže informant, subjekt pripovedovanja. Avto/ biografska metoda kot osrednji vir informacij poudari informanta — posameznika z ekskluzivno izkušnjo življenja v etnično mešanem zakonu. Saj lahko le lastnik te neposredne izkušnje in iz nje izvirajočega vednosti posreduje tako izčrpno, celovito in neposredno informacijo o fenomenu raziskovalnega zanimanja (o medetničnih za- konih), ki bi brez aktivne vključenosti subjekta v raziskovalni in spoznavni akt ostala skrita in ne- upoštevana. Fleksibilna naravnanost avto/biografske eks- presije nakazuje, da se v toku raziskovalnega pro- cesa soočamo tako s pričakovanim kot nepričako- vanim (Thompson 1981). Če so kvantitativne me- tode imobilizirane z zastavljeno strukturo (vpra- šanja determinirajo na začetku zastavljene hipo- teze), nas avto/biografski prijem sooči s procesom nenehnega testiranja in reformuliranja hipotez. Pridobljene ugotovitve namreč pripeljejo k novim teorijam in novim vprašanjem, pri čemer se obra- čamo tako na stare kot nove informante, s pomo- čjo katerih preverjamo in dopolnjujemo resnič- nost pridobljenega vedenja. Fleksibilnost avto/ biografskega prijema se odraža v ciklični naravi raziskovanja, pri čemer se preverjanje in refor- muliranje hipotez konča, ko dosežemo sociološko vednost, ki je »hkrati teoretska in izvira iz družbe- ne realnosti« (Thompson 1981). Ta lastnost uvr- šča avto/biografske študije na raven t. i. »groun- ded theory«. Kljub skrbno zastavljenim teoretskim in hipotetičnim vodilom, s katerimi pristopimo k predmetu proučevanja, se pri aplikaciji avto/bio- grafske metode pri proučevanju etnično mešanih zakonskih zvez soočimo z ugotovitvijo, da nas sami informati presenetijo s številnimi vprašanji, dilemami in problemi, ki jih kot raziskovalci nismo predvideli. Fleksibilna avto/biografska pri- poved nam tako sama po sebi ponudi odgovore, ki jih raziskovalčeva sociološka imaginacija ni mogla oz. znala napovedati, in s tem razširi po- trebno vednost o raziskovalnem problemu. Zaradi pomena, ki ga avto/biografije pripisu- jejo človeški samo-interpretaciji in samo-per- cepciji, ter zaradi temeljne značilnosti, postaviti informanta ter njegovo pripoved v pozicijo, ki je dojeta kot superiornejša predhodno začrtanim hipotezam in smernicam raziskovanja, se je ta me- toda izkazala kot še posebej primerna, da zajame izkušnjo »depriviligiranih« segmentov prebival- stva in t. i. »molčečih« {previously silent) skupin (Stanley, 1992), (Evans, 1993). Metodološki pri- jem avto/biografij tako omogoči in spodbudi izraz- no moč rasnih, seksualnih, etničnih marginalizira- nih in stigmatiziranih skupin. Zaradi te značilnosti pa se je izkazal kot posebno učinkovit tudi pri raziskovanju družinske (moralne in vrednostne) mikroklime in subtilnih interpersonalnih odnosov v primarnih družbenih skupinah (Thompson 1981). Prevladujoči del zgodovine proučevanja etni- čno mešanih zakonskih zvez je prevladovalo pre- pričanje o nenaravnosti, odklonskosti, celo pato- loškosti zakonskih povezovanj, ki so kršila bolj aU manj eksplicitno izražena eksogamna in en- dogamna pravila (Merton 1941; Gordon 1964). Omenjena »zgodovinska popotnica« in (pre)po- gosta prisotnost etničnih predsodkov in nacionali- zmov v konkretnih družbenih okoljih se odražata v bolj ali manj marginalnem statusu etnično me- šanih zakonov. Posledica tega je na eni strani pre- cejšnja nezaupljivost posameznikov, ki žive v et- nično heterogamnih zakonih, do »raziskovalnega vdora« v intimni družinski svet in na drugi strani (simbolno in realno) majhna družbena in izrazna moč etnično mešanih parov. Avto/biografski pri- jem s svojo narativno naravnanostjo ustvari prime- ren prostor, v katerem lahko sicer »zamolčan« posameznik izrazi tiste elemente rekonstrukcije lastne zgodbe, ki jih percipira sam kot relevantne, travmatične ali zanimive. Nenazadnje raba avto/biografij kot metodo- loški raziskovalni prijem omogoča zajetje raz- ličnih ravni podatkov, tako socialno-psiholoških in subjektivnih kot družbeno-zgodovinskih in socialne reportaže. Raba avto/biografske metode pri proučevanju etnično mešanih zakonskih zvez tako omogoči, da poleg lokacije »objektivnih« (pogosto med seboj nepovezanih in od konteksta izoliranih) po- datkov, zbranih s pomočjo demografskih statistik in (najpogosteje uporabljenega) kvantitativnega instrumenta anketiranja, prejmemo tudi kvalita- tivne in »dopolnilne« informacije, podatke, ki celoviteje in bolj poglobljeno predstavijo subjekt raziskovalnega zanimanja. Aplikacija avto/bio- grafskih pripovedi namreč omogoči učinkovito kolekcijo subjektivnih prezentacij, videnj in inter- pretacij, pa tudi lokacijo različnih emocionalnih stanj in subtilnih medpartnerskih odnosov. Kon- kretneje, avto/biografska pripoved informanta, lastnika ekskluzivne izkušnje življenja v etnično 184 AVTO/BIOGRAFSKI PRISTOP K PROUČEVANJU ETNIČNO MEŠANIH ZAKONSKIH ZVEZ mešanem zakonu, poleg celostne zgodbe o sub- jektu pripovedovanja (kronološka predstavitev poročne skupnosti, lokacija stopnje zadovoljstva z življenjem v etnično mešanem zakonu, lokacija posameznikovih pričakovanj, želja in konfliktnih partnerskih in družinskih situacij itn.) vedno vključuje tudi zgodbe o pomembnih drugih, s katerimi informat vstopa v bolj ali manj trajne in poglobljene interpersonalne odnose (npr. pripo- ved o odzivu družine in širše sorodniške mreže na sklenitev etnično heterogamnega zakona, lo- kacija prisotnosti skupinskih etničnih predsodkov in stereotipov itn.), in o širšem družbenem, političnem in zgodovinskem kontekstu (splošna družbena klima, prisotnost nacionalizmov, kseno- fobije, vpliv trenutne poHtične situacije itn.). Z rabo avto/biografske pripovedi tako lažje in učin- koviteje zajamemo kompleksno naravo prouče- vanega pojava (etnično mešanih zakonskih zvez), pri čemer sama narava uporabljenega metodo- loškega instrumenta omogoči vključitev in upo- števanje različnih elementov in okoliščin, ki so posredno oz. neposredno pomembne za poglob- ljeno razumevanje in analizo fenomena medetnič- nih zakonov. SLABOSTI IN OMEJITVE Kot vsak metodološki instrument tudi avto/bio- grafski prijem zaznamujejo določene slabosti oz. spoznavno-metodološke omejitve. Kot temeljne se pri kolekciji avto/biografskih pripovedi z meto- dološkega vidika tako izkažejo subjektivnost, reprezentativnost in posploševanje. :h i qi v SUBJEKTIVNOST Vprašanje subjektivnosti avto/biografske metode zaobjema dve dilemi, in sicer subjektivnost osebe, ki zgodbo beleži in interpretira (vpletenost in vpliv izpraševalca), in subjektivnost informata, pripovedovalca avto/biografske zgodbe. Vprašanje izpraševalčeve vpletenosti v avto/ biografsko pripoved je upravičeno, saj sam proces zbiranja empiričnih podatkov z rabo avto/bio- grafske metode poteka v obliki interpersonalnega odnosa in simboHčne interakcije med informan- tom in izpraševalcem. Težko je namreč locirati, ali je podana zgodba zgolj reakcija na želje in pri- čakovanja izpraševalca ali realna subjektivna predstavitev informantove resnice. Zagovorniki avto/biografskega pristopa tako poudarjajo, da komunikacija med vključenima subjektoma inter- akcijskega procesa ni uspešna v primeru, ko ko- munikacija temelji na enakopravni osnovi, temveč ko pripovedovalec »nadvlada« poslušalca, »ko uja- me njegovo pozornost, nevtralizira njegovo voljo, zbudi njegovo željo, da zve več, kot bi dovoljevala logika zgodbe sama po sebi« (Burgos 1983: 33). Že s tem ko pripovedovalec samostojno in neod- visno od pričakovanj in želja poslušalca odloči, na kateri točki svojega življenja bo začel svojo pripoved, poda pripovedi sami in dogodku, ki ga vključuje, določen pomen. Interpretativno usmerjeni raziskovalci pogo- sto poudarijo »temeljno zmoto« pozitivističnega pristopa, ki temelji na prepričanju o popolni vred- nostni nevtralnosti spoznavno-metodološkega po- stopka, ki jo je mogoče doseči s pomočjo opera- cionaliziranih in metodološko izpiljenih tehnik, ki pripeljejo raziskovalca do objektivnih podatkov o družbeni stvarnosti. Temeljna predpostavka to- vrstnega prepričanja predvideva popolno izključe- nost in nevpletenost raziskovalca, njegove subje- ktivne pozicije, vrednot in prepričanj. Na nepri- mernost takih pričakovanj pa je že v sedemdesetih letih dvajsetega stoletja opozoril feministični teo- retski tok, ki je poudaril pomen družbene, spolne, etnične itn. pozicije raziskovalca, ki aktivno vpliva na sam raziskovalni postopek in njegove rezultate (Miles 1997). Dilema subjektivnosti, ki se nanaša na pripo- vedovalca zgodbe oz. informatorja, opozarja na vprašanje resnice oz. resničnosti povedanega. Vsaka avto/biografska zgodba je namreč subjek- tivna: informant, ki je neposredno vpleten v do- gajanje, lahko poudari dogodke, ki se mu zdijo pomembni, in zamolči druge (namerno prikriva- nje »družinskih sramot« ali nenamerno zamolča- nje dogodkov, ki se mu ne zdijo dovolj pomem- bni). Pripovedovanje življenjske zgodbe vedno vključuje aktivacijo spomina. Avto/biografska zgodba je tako spominska konstrukcija dogodkov, ki so se zgodili v določenem časovnem obdobju v preteklosti. Poleg tega pa je podana zgodba pod- vržena ex-post interpretaciji: spominska konstruk- cija dogodkov vedno vključuje tudi elemente re- konstrukcije, vrednotenja in vključevanja pomen- skosti in interpretacije. Avto/biografska zgodba namreč daje informacijo o tem, »kako subjekt tematizira in konstruira lastno biografijo (v dani situaciji) in s tem hkrati reafirmira (ali celo 185; MATEJA SEDMAK konstituira) svojo identiteto in prihodnje akcije« (KohU 1981: 70). Če žeHmo, da je uporaba avto/biografske me- tode sploh smiselna, pa moramo vendarle izhajati iz predpostavke, da pripoved/življenjska zgodba vsebuje vsaj nekaj resnice, da torej obstaja vsaj nekakšna povezava med avto/biografsko kon- strukcijo in dogodkom, na katerega se nanaša. Da bi se čim bolj približali kriteriju verodostoj- nosti in resnice, poleg osnovnega informanta v raziskavo vključimo tudi druge informante in izkoristimo tudi druge vire informacij (pisni zgodovinski dokumenti itn.), da bi preverili in potrdili veljavnost prejete naracije. REPREZENTATIVNOST o^^- IN POSPLOŠEVANJE Eden izmed načinov, kako zagotoviti reprezen- tativnost avto/biografske raziskave, je uporaba »procesa zasičenosti« {saturation process). Na uporabo procesa zasičenosti sta v svoji desetletni avto/biografski študiji pekarstva v Franciji opozorila zakonca Bertaux, pri čemer sta, kar se tiče vprašanj reprezentativnosti in veljavnosti vzorca, poudarila spoznanje, da sta med svojim raziskovalnim delom zaobšla tradicionalni princip vzorčenja in reprezentativnosti. V raziskavi sta, če povzamemo njune besede, »ugotovila, da vsaka nova življenjska zgodba potrjuje, kar je pokazala predhodna« (Bertaux, Bertaux-Wiame 1981: 187). Avtorja na podlagi avto/biografske empi- rične študije skleneta, daje posamična življenjska zgodba zgolj posamična in da bi bilo neprimerno posploševati na njenih osnovah. Toda številne življenjske zgodovine, vzete iz istega seta sociokul- turnih relacij, podpirajo druga drugo in sestavljajo močne in relevantne dokaze. S tem sta povzela temelj in bistvo procesa zasičenosti - med razisko- valnim procesom se gibljemo od ene življenjske zgodbe k drugi, dokler ne opazimo, da se zače- njajo določena dognanja ponavljati, in ko pridemo do točke, da vsaka naslednja zgodba potrdi predhodno, se soočimo s procesom zasičenosti. Dilemo reprezentativnosti lahko zaobidemo tudi na način, na katerega je v svoji empirični študiji opozoril Andorka (1992), namreč s »po- zitivnim obteževanjem«. Avtor je v raziskovalni projekt o mobilnosti vključil skupino študentov sociologije, ki jo je nato dopolnil z vzorcem iz specifičnega socialnega okolja, v katerem so bile možnosti za socialno mobilnost tako majhne, da v vzorcu ni bilo niti enega študenta. Če pa imamo dovolj sredstev, lahko izberemo naključen vzorec, ki je reprezentativen za vso državo, kot je storil Thompson (1981). Iz Britan- skega reprezentativnega anketnega vzorca je iz- bral 100 družin in s tem ustregel »tradicionalnim« pogojem reprezentativnosti in posploševanja. Pri aplikaciji avto/biografske metode ne sme- mo spregledati, da je metoda uporabna in zasno- vana zlasti kot študija primera, kar spremeni tra- dicionalni pogled na možnost posploševanja. Ob- ravnavan metodološki prijem tako ni prvenstveno namenjen samoumevni generalizaciji rezultatov; njegov cilj in prvenstvena namembnost sta odkri- vanje specifičnih procesov in pojavov v posamez- nih, konkretnih (družinskih) okoljih, kar pa ne pomeni, da med podobnimi družinskimi okolji in sociokulturnimi relacijami ne moremo potegniti vzporednic. SKLEP Avto/biografska metodologija se zaradi svoje fleksibilne naravnanosti, holistične, procesne in kontekstualne usmerjenosti ter sposobnosti za- jetja subjektivnih videnj, prezentacij in interpre- tacij kaže kot še posebej primeren spoznavno-me- todološki instrument proučevanja intimnih in subtilnih medosebnih odnosov v partnerskem in družinskem življenju etnično mešanega para. Da bi zaobšli temeljne slabosti oz. pomanjkljivosti te kvalitativne tehnike raziskovanja, je (kot v vseh sorodnih primerih) primerna kombinacija kva- litativnega in kvantitativnega prijema. Z aplikacijo kvantitativne metode anketiranja lahko tako zaja- memo kar se da »objektivne« podatke in analizi- ramo vzročne relacije med posameznimi variabla- mi (npr. lokacija stopnje jezikovnega pluralizma v etnično mešani družini) na čim večjem vzorcu, s čimer postane mogoča vsaj delna generalizacija pridobljenih rezultatov. Tako pridobljeno bazo »trdnih« podatkov pa dopolnimo s poglobljenimi avto/biografijami, ki omogočijo dostop do celo- vitejše in kontekstualne informacije o predmetu proučevanja. 186 AVTO/BIOGRAFSKI PRISTOP K PROUČEVANJU ETNIČNO MEŠANIH ZAKONSKIH ZVEZ 187 OPOMBI ' Termin intennarriage opredeljuje vse tiste v zakonu združene posameznike, »katerih religiozna, rasna ah etnična ozadja so bila oziroma so različna bodisi pred poroko ah po njej« (Gordon 1964: 1). Nekateri ga nadomeščajo z »mešano zakonsko zvezo«, kamor vključujejo lingvistično, religiozno, nacionalno, rasno in/ali etnično različnost vključenih partnerjev. V primeru mešanih zakonskih zvez, pri katerih želimo kot signifikantnega poudariti element narodne pripadnosti, govorimo o narodnostno, etnično ah kulturno mešanih zakonskih zvezah oz. o interkulturnih ah medetničnih zakonskih zvezah. ^ Termin homogamija, ki opredeljuje tip zakonske zveze med partnerjema podobnih karakteristik, je sestavljanka besed homo (isti) in gamos (zakon). S terminom heterogamija pa označujemo tiste vrste zakonskih zvez, ki prestopijo rasno, reHgiozno in/ali kulturno začrtane meje skupin in potemtakem predstavljajo mešane zakonske zveze. , , .- ' MATEJA SEDMAK ' ' ' ; ■ • ' 188 LITERATURA R. Andorka (1992), Social Mobilty in Hungary since the Second World War: What iife histories add to the Information gained from survey data. V: Sociological Uses of Life Stories and Family Genealogies: International Workshop, 17-25 Avgust 1992. Latky: Institute for Sociology, Slovak Academy of Sciences (1-35). B. AuGUSTiN (1989), Marriage across frontiers. Bristol Great Britain: WBC Print Ltd. M. L. Barron (1951), Research on Intermarriage: A survey of accomplishments and prospects. The American Journal ofSociology, LVII, 3: 249-255. D. Bertaux (1981), Biography and Society The Life History Approach in the Social Sciences. Beverly Hills: Sage. — (1992), Social Genealogies Commented and Compared: An instrument for observing social mobility processes in the »longue duree«. V: Sociological Uses of Life Stories and Family Genealogies: International Workshop, 17-25 Avgust 1992. Latky: Institute for Sociology, Slovak Academy of Sciences (36-53). D. Bertaux, I. Bertaux-Wiame (1981), Life Stories in the Baker's Trade. V: D. Bertaux (ur.), Biography and Society: The life history approach in the social sciences. Beverly Hills: Sage (169-190). I. Bertaux-Wiame (1981), The Life-History Approach to the Study ofinternal Migration. V: D. BERrAUX (ur.), Biography and Society: The life history approach in the social sciences. Beverly Hills: Sage (249-266). R. Breger, R. Hill (1998), Introducing Mixed Marriages. V: R. Breger, R Hill (ur.), Cross-Cultural Marriage. Oxford, New York: Berg (1-32). H. G. Brose (1989), Coping with Instability: The emergence of newbiographicalpatterns. Life Stories/ recits de vie, 5: 3-25. M. BuRGOS (1989), Life Stories, Narrativity, and the Search for the Self. Life Stories/recits de vie, 5: 29-38. M. Catani (1981), Social-Life History as Ritualized Oral Exchange. V: D. Bertaux (ur.), Biography and Society: The life history approach in the social sciences. Beverly Hills: Sage (211-222). G. A. Cretser (1990), Intermarriage Between »White« Britons and Immigrants from the New Commonwealth and Pakistan. Journal of Comparative Family Studies (Special Issue: Intermarriage), XXI, 2: 227-238. A. De Camargo (1981), The Actor and the System: Trajectory of the Brazilian political elites. V: D. Bertaux (ur.), Biography and Society: The life history approach in the social sciences. Beverly Hills: Sage (191-202). C. Delcroix, a. Guyaux, E. Rodrioues (1989), Le mariage mixte comme rencontre de deux cultures. Life Stories/recits de vie, 5: 49-63. N. K. Denzin (1978), The Research Act. New York: McGraw Hill. - (1981), The Interactionist Study of Social Organization: A note on method. V: D. Bertaux (ur.), Biography and Society: The life history approach in the social sciences. Beverly Hills: Sage (149- 168). N. K. Denzin, Y. S. Lincoln (1998), Strategies of Oualitative Inqiry. California, London, New Delhi: SAGE PubHcations. H. Donnan (1990), Mixed Marriage in Comparative Perspective: Gender and power in Northern Ireland and Pakistan. Journal of Comparative Family Studies (Special Issue: Intermarriage), XXI, 2: 207-225. }. Drachsler (1921), Intermarriage in New York City. New York: Faculty of Political Science of Columbia AVTO/BIOGRAFSKI PRISTOP K PROUČEVANJU ETNIČNO MEŠANIH ZAKONSKIH ZVEZ University. G. Elder (1981), History and the Life Course. V: D. Bertaux (ur.), Biography and Society: The life history approach in the social sciences. Beverly Hilis: Sage (77-115). F. Ferrarotti (1981), On the Autonomy of the Biographical Method. V: D. Bertauk (ur.), Biography and Society: The life history approach in the social sciences. Beverly Hills: Sage (19-28). I. GoRDON (1964), Intermarriage: Interfaith, Interracial, Interethnic. Boston: Beacon Press. i B. HoLLiNGSHEAD (1950), Cultural Factors in the Selection of Marriage Mates. American Sociological Revieiv, 15, oictober: 619-627. M. HuTTER (1990), Introduction. Journal ofComparative Family Studies (Special Issue: Intermarriage), XXI, 2: 143-150. M. Kandido-Jakšič (1999), Ethnically-Mixed Marriages and Social Distance Towards Members of Some Ex-Yugoslav Nations. Sociologija, XLI, 2: 102-122. KiNGSLEV (1941), Intermariage in Caste Societies. American Antropologist, let 43: 376-395. M. KoHLi (1981), Biography: Account, text, method. V: D. Bertaux (ur.), Biography andSociety: The life history approach in the social sciences. Beverly Hills: Sage (61-76). Z. Kusa (1992), Aspirations for Social Advance in Slovakia Peasant Families. V: Sociological Uses of Life Stories and Family Genealogies (International Workshop, 17-25 Avgust 1992). Latky: Institute for Sociology, Slovak Academy of Sciences (35-62). M. M. McCall (1989), The Significance of Storytelhng. Life Stories/recits de vie,5: 39-48. R. K. Merton (1941), Intermarriage and the Social Structure: Fact and theory. Psychiatry, 4: 361- 374. B. Mesec (1998), Uvod v kvalitativno raziskovanje v socialnem delu. Ljubljana: Visoka šola za socialno delo. M. MiLES (1997), Towards a Methodology for Feminist Research. V: M. Hammerslev (ur.), Social Research, Philosophy, Politics and Practise. London, Newbury Park, New Delhi: SAGE, The Open University (64-82). A. MiLič, E. Berkovič, R. Petrovič (1981), Domačinstvo, porodica i brak u Jugoslaviji. Beograd: Institut za sociološka istraživanja Filozofskog fakulteta u Beogradu. }. M. Morse (1998), Designing Funded Oualitative Research. V: N. K. Denzin, Y. S. Lincoln (ur.), Strategies of Oualitative Inquiry. California, London, New Delhi: SAGE Publications (56-85). H. Muhsam (1990), Social Distance and Asymmetry in Intermarriage Patterns. Journal ofComparative family Studies, XXI, 3: (307-324). M. A. Parkman, j. Sawyer (1967), Dimensions of Ethnic Intermarriage in Hawaii. American Sociological Review 32, 4: 593-607. Y. Perez, r. Schrift (1978), Intermarriage and Interethnic Relations: A comparative study. Ethnic and Racial Studies, 1, 4: 428-451. R. Petrovič (1986), Ethnically Mixed Marriages in Vugoslavia. V: Sociologia: Journal of Sociology, Social Psychology and Social Anthropology (Special Issue Prepared for X. World Congress ofSociology New Delhi, 18-23th August, 1986). Beograd: Publication of the Yugoslav Sociological Association (229-239). ]. A. Preston (1987), Millgirl Narratives: Representations of class and gender in nineteenth-century Lowell. Life stories/recits de vie, 3:21-30. T. Rener (1996), Avto/biografije v sociologiji in v ženskih študijah. Teorija in praksa, 33, 5: 759-763. j. P. Roos (1987), From Farm to Office: Family, self-confidence and the new middle class. Life Stories/ 189 \^y^ H'A<:AO?'-\. lU^/.c,'m MATEJA SEDMAK 'A' 190! recits de vie, 3: 7-20. /j- ;,;n.. J. P. Roos (1989), The Text and the Life: An introduction to Martine Burgos's research. Life stories/ recits de vie, 5: 27-28. D. SiLVERMAN (ur.) (1997), Oualitative Research: Theory, method and practice. London, Thousand Oaks, New Delhi: Sage PubHcations. L. Stanlev (1996), O avto/biografijah v sociologiji. Teorija in praksa, 33, 5: 764-774. ^,^-".^Oij ]. SzczEPANSKi (1981), The Use of Autobiographies in Historical Social Psychology. V: D. Bertaux (ur.), Biography and Society: The life history approach in the social sciences. Beverly Hills: Sage (225-234). L Strukel) (1986), Mešani zakoni: Sociološke in socialno-psihološke razsežnosti narodne eksogamije in jezikovne heterogamije (Raziskovalno poročilo). Ljubljana: Inštitut za sociologijo. W. I. Thomas, F. Znaniecki (1918-21), The Polish Peasant in Europe and America: Monograph of an immigrant group. Boston: The Gorham Press. P. Thompson (1981), Life Histories and the Analysis of Social Change. V: D. Bertaux (ur.), Biography and Society: The life history approach in the social sciences. Beverly HiUs: Sage (289-306).