Vlada	^	j
si 1>o	
morala /	
umiti	SLOVENIJA
ušesa	Vse najboljše!
Direktor in glavni urednik Marjan Horvat	^	Ljubljana, 26. julija 1991
Odgovorni urednik Ciril Brajer	številka 30, letnik 50, cena 25 dinarjev
Nekateri resorji slovenske vlade so med vojaško agresijo na Slovenijo (ki so jo nekateri tuji novinarji že poimenovali carinska vojna in bo verjetno tako tudi prišla v zgodovino, ker so carine poleg tega, da so izvirni prihodki federacije, očitno tudi direktni vir napajanja armade) pokazali, da obvladajo svoj posel.
Bojim se, da bodo po tej vojni (če ob tem štejemo še umik JA iz Slovenije) samo nekatere stvari drugačne, kot so bile. Drugo bo isto ali pa še slabše.
Po vojni so bila potrjena razmišljanja, da gospodarski del vlade ni bil pripravljen na vse možne maščevalne ukrepe Markovičeve vlade (kljub Se-šokovemu dobrohotnemu opozorilu) in da ni imel za vsa vprašanja predvidenih odgovorov. Ali je res moral Law-rence Eagleburger svetovati generalnemu direktorju SDK Slovenije Igorju Omerzi, ko se je ta pritoževal nad beograjskim zapiranjem dotoka gotovine in knjižnega denarja iz primarne emisije: »Pa naredite to sami!«
Kaj vse bi morali še narediti sami! Med drugim predvidevati, kako ukrepati v primeru plenjenja slovenskih podjetij in trgovin v drugih delih Jugoslavije. Mnogi že napovedujejo popoln gospodarski zlom naše samostojne Slovenije. Gospodarstva, ki je bilo, ne še tako davno, zgled vsem v Jugoslaviji.
Zanimivo je, kako se ob. vsem tem vedejo nekateri gospodarstveniki. Eni se trudijo izpolniti izvozne pogodbe, drugi zgolj obračunavajo vojno škodo in računajo na pomoč države, tretji pa so nepričakovano zasadili vladi nož v hrbet in se tudi po vojni vedejo tako kot pred njo. Odpuščajo in premeščajo delavce, ki so bili v času vojaške agresije v teritorialni obrambi, na slabša delovna mesta, grozijd jim, ud Zd C2Z vojne ne bodo dobili nadomestil za plače.
Poznam nekatere, ki pravijo, da so pripravljeni tudi nekaj časa potrpeti in živeti ob kruhu in vodi, samo da bodo potem res bolje živeli. Vendar pa jih moti, da vlada ne pride na dan s čistimi računi, da nima nobenega resnega gospodarskega načrta in da ne reče slovenskim delav-
■
. m
Kako rešiti gospodarstvo
' IR'
cem in' njihovim družinam: »Pet let (recimo) bo treba zategovati pas, z našimi načrti in ukrepi (ki bodo na posameznih področjih takšni) pa bomo po tem obdobju bolje zaživeli.
Svobodni sindikati so že od lani stalno opozarjali vlado in posamezne resorje, naj vendarle posvetijo glavno pozornost gospodarskim problemom ter standardu delavcev in njihovih družin. Največkrat so naleteli na gluha ušesa ali pa bili obtoženi, da poskušajo vreči vlado. Da so imeli prav, se kaže tudi po vojni. Ker so gospodarska vprašanja po volitvah zanemarjali, gospodarskim težavam sedaj ne bomo tako hitro kos, kot smo bili vojaškim, kar je ugotovil tudi podpredsednik vlade dr. Ocvirk.
O usodi »čakaj očih« delavcev nekdanje Iskre v Trbovljah
S katerimi divizijami proti Jugoslaviji
Kako preživeti v miru
Minula vojna je poleg škode pomenila tudi krepko klofuto vsem zagovornikom demilitarizacije. Zdaj, po zmagi z orožjem, naš argument, da je kruh pomembnejši od pušk, ni več prepričljiv. Čeprav, rečeno na tiho - povedano na glas, bi se najbrž vštelo sumljivo blizu kategorije narodnega izdajstva - je dejstvo, da smo to vojno pravzaprav dobili prvenstveno s »civilnimi« sredstvi: tankovske konvoje so ustavile barikade civilnih vozil in ljudski bes in šele v drugi vrsti oboroženi teritorialci.
Vendarle pa se po zadnjih dogodkih zdi, da smo zagovorniki države brez vojske dobili nepričakovanega zaveznika. Če bo JLA v treh mesecih resnično zapustila Slovenijo, bo Slovenija de facto demilitarizirana država! V treh mesecih je najbrž nemogoče spraviti na noge pošteno republiško vojsko. Razen za zelo velike denarje in če bi vpoklicali veliko tistih,ki so se za vojake že »izučili« - eno in drugo pa je močno vprašljivo. Če bo torej Slovenija ostala brez vojske in preživela, bo to živ dokaz, da je demilitarizirana država možna. Jasno je, da je za novonastalo državo najnevarnejši čas takoj po nastanku. Če bomo preživeli ta čas - in mislim, da bomo, saj nas zdaj učinkoviteje varuje svetovno javno mnenje, ki ne bo dopustilo, da se proti neoboroženi državi uporabi sila - čemu potem sploh ustvarjati vojsko?
Morda to vprašanje v trenutku, ko evforija spričo uspeha še ni čisto pominila, zveni na prvi pogled malo neumestno. Vendar mislim, da je prav zdaj pravi čas. Gotovo se še spominjate stare šale, ki je prišla na dan v preteklosti zmeraj, kadar nam je šlo malo teže. Takrat se je vedno našel kak bister kmet, ki je pripomnil: »No, če smo preživeli vojno, bomo že še tudi mir! »Zdaj bo ta šala postala krepko aktualna. Epski čas junaštev se je iztekel, ljudje se bodo spet vedno bolj obračali k preprostim, prozaičnim vprašanjem, kot so: kje dobiti delo, kako preživeti?
Sesuto gospodarstvo, nekaj meglenih obljub za prihodnost, ki jih je dal bogati Zahod in jugo-zdrahe, ki jim ni videti konca, so kaj slaba popotnica. Še zlasti, ker kriza ni zgolj posledica jugo-krize, ima tudi nekaj izvirnih, domačih prvin; še zlasti, ker se oblast doslej ni ravno uspešno spopadala z njo.
Kako preživeti mir, postaja zdaj nujno vprašanje. Spričo vse večje revščine se bo dilema »kruh ali puške« postavljala vsak dan znova. Ce 'en buč jčZ oblast, bi ta čas uporabila predvsem za intenzivno iskanje mednarodnih jamstev, ki bi omogočila, da dilemo rešimo v prid kruhu. Priznam pa, da je skušnjava velika: za politiko, ki hoče biti uspešna, ni boljšega zaveznika, kot je zunanji sovražnik, ki omogoča strnitev vrst in občutek, da so žrtve nujne.
Ustvarjanje in krepitev vojske je prav lahko uspešen nadomestek za učinkovito gospodarstvo, vsaj začasno, saj je svoboda vrednota, večja od kruha. Vendarle pa je, če stvar obrnemo, svoboda brez kruha tudi žalostna reč.
Gre torej za to, ali bomo čas miru znali izrabiti za kaj več kot za začasno premirje. V času, ko nas je ogrožala vojna, je nastalo več civilno-družbenih gibanj, ki so sicer imela kratkoročne in omejene cilje - odbori za vrnitev vojakov, različne ženske skupine za mir, mirovni forumi itd. - in so se že začela povezovati tudi prek republiških meja. Zelo bi bilo škoda, če bi v Sloveniji zdaj, ko so prve cilje dosegla, vsa ta gibanja obmirovala in če bi spet zavladalo civilno-družbeno mrtvilo. Vsa ta gibanja so bila v bistvu namreč vendarle usmerjena mirovniško in ne enkrat se je pokazalo, da je organizirana civilna družba močnejša od »uradnih« struktur. Izkazalo se je, da je vojna res preresna stvar, da bi jo prepustili samo vojakom in politikom; zdi se pa,da je tudi mir preresna stvar, da bi ga kar prepustili.
Zveni kot fraza, vendarle je res: pomalem je naša usoda tudi v naših rokah. Ljudje, ne pustite, da bi med kruhom in puškami izbirali za vas drugi!
Marija Cigale
Pavle Vrhovec
Saj poznate Aškerčeve verze:
Joj, kam bi dal, kot odgovor pa se sliši: - I, kjer si vzel? Tako nekako se sedaj sprašuje vlada, ko se odloča o novih lastnikih, in enako odgovarjajo delavci: Tam, kjer ste vzeli! Kljub vsemu temu pa vse le ni tako preprosto.
Slovenska vlada je namreč zagrizla v kislo jabolko, imenovano lastninsko preoblikovanje podjetij. Po lanskem razcvetu majhnih zasebnih podjetij je prišel čas, da se poslovimo še od zadnje značilnosti tako osovraženega socialističnega gospodarstva, in sicer od družbenega kapitala. To pomeni, da bodo podjetja v družbeni lasti v kratkem le še spomin na štiridesetletno »oblast« delavskega razreda. Seveda pa vse ne bo šlo tako gladko, kot je morda oblast predvidevala, saj se zaradi denarja in lastnine vsako prijateljstvo lahko zelo kmalu prekine. Ni čudno, da je v Sloveniji toliko zapuščinskih razprav in prerekanj po sodiščih. Morda bi ravno zaradi tega predlagatelji lastninskih zakonov morali upoštevati čim širše zajeto voljo slovenskega naroda, predvsem pa delavcev, ki so ta družbeni kapital, pa če bo slovenska vlada hotela to priznati ali pa ne, ustvarili. Tega priznanja pa v predlogu za izdajo zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij ni. Edina pravica, ki jo imajo zaposleni delavci, je ta, da lahko prvi od države kupijo podjetje in to brez popustov, z gotovino in takoj. Seveda pa ta pravica, če jo sploh lahko imenujemo tako, ne velja za tiste, ki so zaposleni v velikih podjetjih (z več kot 500 zaposlenimi). Tam bo država popoln gospodar, ki bo odločal samostojno o usodi podjetja in delavcev. Skratka, delavci bodo imeli pravico molčati in delati, če bodo, seveda, delo imeli.
Vprašanje je, kaj je vlada oziroma anonimna skupina, ki je pripravila ta predlog (tako niti ne vemo, ali lahko zaupamo tem izvedencem, saj jih ne poznamo), želela doseči s tem zakonom. Ali, kot nekateri trdijo, razprodajo slovenskega bogastva tujcem, saj Slovenci, žal, toliko denarja, kolikor je vreden družbeni kapital, nimamo? Očitno pa je, da si bo s tem zakonom, če bo sprejet, država dodobra napolnila svojo vedno žejno in lačno blagajno. Ob tem pa nas obhajajo dvomi, za kaj bo ta denar porabljen. Ali bo prišel tja, kamor spada, in sicer nazaj v gospodarstvo? Kdo lahko delavcem zagotovi, da bo to tudi res? Zakaj vlada ne pristane na predlog, če ji je vseeno, kdo je lastnik, samo da je znan, da bi vse to bogastvo ostalo v Sloveniji tako, da bi delavcem ponudili ugodnejše pogoje za nakup »svojih« podjetij? Jih je morda strah, da Slovenci ne bi znali gospodarno ravnati in upravljati s svojim premoženjem? Bodimo v Sloveniji nekaj posebnega in ne prevzemimo vseh slabih stvari kapitalizma, kamor z vso ihto hitimo. Naj bo želja vseh nas (tudi vlade), da ne bo večina revnih in peščica bogatih, temveč prav nasprotno. Lastninski zakon je enkratna priložnost, da začnemo to tudi uresničevati!
Robert Peklaj
Prazničnost praznikov
Precejšen del državljanov sta mir in poletnost preteklih dni pahnila v prave spodobne miroljubne praznike. Psihično najbolj naporna seja, kar jih je doživel Janez Drnovšek, je čez nekaj dni napolnila slovenske ceste, obalo, kopališča in gore. Nikjer ni manjkalo tujcev, ki so se ohrabrili po obetavni napovedi umika armade iz Slovenije.
Bil je to zadnji 22. julij, kot Dan vstaje in pred njim zadfiji 4. julij, kot Dan borca. Dograjeni brionski mir nam je podaril dneve in praznik, ki ga bomo pomnili, čeprav je 22. julij bil
sporen po datumu in vsebini Že prej so bile akcije oboroženega
odpora okupatorjem in tudi ta slovenski dan je bil opredeljen z napadom Slovenca na Slovenca.
Človeško življenje je močno vpeto v naravni ritem dneva in noči ter letnih časov. Mnogo bolj kot si to mislimo danes, ko so vse civilizacije sveta in na njih zasnovana verstva, sprejela vase naravni ritem človeškega življenja in dihanja narave. Dve enakonočji in dva solsticija krojita letne čase, šest dni dela in dan počivanja, rojstvo, poroka in smrt. To so dogodki, ki družijo ljudi in človeštvo. Pa naj gre za krščansko zasnovano civilizacijo ali pa za primitivna ljudstva, ki jim oblast kroji potlač -običaj, da mora ob določenem času vsakdo pripraviti pojedino in tisti, ki pripravi najbogatejšo je do naslednjega potlača nesporni vladar. Rimljani so temu rekli »kruha in iger«, za njimi pa pravimo »volilni golaž«.
V mili domovini je zakon o praznikih menda prvi, ki naj bi šel skozi postopek po običajni proceduralni plati, kar kaže in obeta, da parlamentarna demokracija ne bo več obrezana ali kastrirana. In parlamentarci so si skočili v lase. Praznikov naj bi bilo več, ob tem pa naj bi nekateri »ideološki« izginili ali bili okrnjeni. V resnici se eni prazniki nadomeščajo z drugimi, skozi nje pa je vidna na katoliški veri zasnovana ideologizacija življenja in s tem nov odmik od posvetnosti vsakdanjosti. Vsaj praznike nam hočeta krojiti »frak in talar«!
Z rešitvijo problema zastave na nacionalno in državno smo se približali spoznanju, naj državne praznike praznuje in krasi oblast, dela prosti dnevi pa so stvar civilnega življenja in svobode vesti, mišljenja, veroizpovedi... Kaj čudno bi vas gledali sosedje, če bi za novo leto namesto smrečic ali smrekovih vej in enako velja za božič, razvijali državne in nacionalne zastave! Takšno podstrešje je treba pospraviti in za veliko noč gotovo ne bomo delali mitingov in udarniških dni.
Pa smo polagoma tam, ko oblast praznike poskuša vpeljati kot prisilo nad ljudmi in jim ne dopustiti, da jih doživljajo s polno mero medsebojnega razumevanja, spoštovanja in dostojanstva.
Italija ima štiri sporazume z verskimi skupnostmi in štiri državne vere, zasebnih pa nič koliko. Pri nas pogrešamo celo sodobno ustavo pa hočemo brez te temeljne evropske listine urediti gospodarstvo, socialo, družbene dejavnosti, državno ureditev in praznike.
Zdi se mi prav, da si gospe, gospodične, gospodiči in gospodje poslanci, povezani v svoje delegatske klube, skočijo v lase. Tudi pri praznikih, ne pa zgolj zaradi njih. Na koncu koncev bo vseh praznikov za štirinajst dni. Kaj pa preostali del leta?
Naša delavska usmerjenost pa mora paziti na prvi maj, katerega mlaj hočejo prizemljiti in oklestiti in na 27. april, ki je dan našega vstopa v povojno, protifašistično in protinacistično Evropo. Igrice okoli teh dveh dnevov so povezane s trisemestr-skim poukom ter peljejo v velikonočne počitnice. Nič nimam proti njim, toda zato ni treba zanikati dela in odločitve o uporu okupacijski in agresorski soldateski, ki ji je uradna oblast leta 1941 izrekla pokorščino, ljudi pozvala k spokojnosti in lojalnosti ter zasejala s tem dejanjem kali kolaboracije in podcenjevanja lastnega naroda, njegove moči ter svobodoljubja.
Minule dni sem bil na Kolpi. Zelena in topla spokojno teče v daljave. V zadnjem delu njenega toka je vedno hujša vojna; tam v Beli krajini pa je drugače. Ljudje pravijo, da so se vedno razumeli. Mi iz Ljubljane pa prihajamo tja s strahom in tega kar nočemo verjeti!	Milan Bratec
Usklajevanje pokojnin ~
Predsedstvo skupščine Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja Slovenije je na seji 18. julija 1991, potem ko se je seznanilo s stalističnimi podatki o rasti osebnih dohodkov maja letos v primerjavi s prejšnjim mesecem, sklepalo o pogojih za uskladitve pokojnin in drugih dajatev iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja na tej podlagi v skladu z veljavnimi predpisi. Ugotovilo je, da so pogoji za uskladitev izpoljeni in sklenilo, da se pokojnine, zneski dodatkov za pomoč in postrežbo, denarnih nadomestil za telesno okvaro in preživnin, priznanih po zakonu o preživninskem varstvu kmetov, od 1. junija 1991 uskladijo za 5,4%. Uskladitev bo izvedena pri izplačilu pokojnin in drugih dajatev za 31. julij 1991. Tedaj
bodo upravičenci prejeli poleg številnih zneskov pokojnin in drugih denarnih dajatev tudi obračune razlik za junij.
Starostne oziroma družinske pokojnine, ki jih Skupnost izplačuje po zakonu o starostnem zavarovanju kmetov, se za 5,4 % uskladijo od 1. julija dalje in znašajo 2.345,00 din.
Po zakonu o oblikovanju sredstev solidarnosti za odpravljanje posledic naravnih nesreč je Skupnost zavezana julija odtegniti od pokojnin prispevek solidarnosti v višini enodnevne pokojnine, kar znese 3,22% pokojnine. Zavezanci prispevka solidarnosti so vsi upokojenci, katerih pokojnine presegajo znesek najnižje pokojnine za polno pokojninsko dobo, veljaven v mesecu, v katerem je odtegnjen prispevek, to je julija 4.690,50 din. Prispevek solidarnosti bo odtegnjen od zneska pokojnine za julij, ne pa od skupnega izplačila, ki ga bo v tem mesecu prejel posamezni upokojenec.
Odlog povečanja stanarin v Velenju
Svet Območne organizacije ZSSS Velenje je na izredni seji 23. 7. 1991 obravnaval sklep o povišanju stanarin s 1. 8. 1991 za 25 odstotkov in pri tem sprejel naslednje stališče, ki ga posreduje v obravnavo na sejo Izvršnega sveta SO Velenje:
Izvršnemu svetu skupščine občine Velenje predlagamo, da do nadaljnjega odloži povečanje stanarin v občini Velenje
Utemeljitev:
•	Razmere (politične in gospodarske) zdaj niso primerne za dvigovanje cen stanarin;
•	ne vemo še, kako bo vojna škoda vplivala na izplačilo in višino osebnih dohodkov podjetij, ki že tako realno in nominalno padajo;
•	rast življenjskih stroškov se povečuje;
S samoupravni sporazum o uresničevanju socialno-varstvenih pravicah ni aktualiziran (sprejet je bil pred šestimi leti);
•	v občini še ni izdelan socialni program;
S povečuje se število posameznikov, ki na najrazličnejših institucijah iščejo enkratne pomoči;
•	uveljavljanje še odpisanih kolektivnih pogodb je ogroženo oziroma je v zaostajanju ter se uresničuje, zato je pričakovati ob podražitvi velik pritisk delavcev na povečanje osebnih dohodkov;
•	od osebnih dohodkov se odvaja v tem letu več enodnevnih zaslužkov za solidarnost;
•	v negospodarstvu so osebni dohodki v določenih dejavnostih zaostajali za povprečjem v republiki;
•	pri subvencijah pride v poštev manj občanov tudi zato, ker so grajena v preteklosti »velika stanovanja«;
S izplačilo osebnih dohodkov je v določenem znesku v obliki bonov.
S stališčem želimo pravočasno opozoriti na nezadovoljstvo, ki se je ob napovedani podražitvi pojavilo med delavci.	„
Za pogovore z Izvršnim svetom v zvezi z omenjeno problematiko je Območni svet ZSSS Velenje imenoval skupino članov območnega sveta, ki jo sestavljajo: Mira Videčnik, predsednica Sveta Območne organizacije ZSSS Velenje, Vlado Rančigaj, predsednik sindikata Gorenje Koncern, član Sveta OO ZSSS Velenje, Jože Kožar, predsednik sindikata RLV Velenje in Tone Hladin, član Sveta Območne organizacije ZSSS Velenje.	Mira Videčnik
Tomšič ponuja rakete
Na srečanju predstavnikov sindikalnih central Hrvaške in Slovenije, ki je bilo prejšnji teden v Zagrebu, je France Tomšič med drugim povedal:	»Predsedstvo-
SFRJ je ostanek boljševistično-bizantinskega sistema, njegova sestava ja sramotna in razumem Drnovška, da noče biti v tej bandi. Evropa se ne more zanašati na thkšno predsedstvo.
Na poti v Zagreb sem se s kolegico Alenko ustavil pri teritorialcih v Krakovskem gozdu, ki so mi povedali, da bi lahko uniči vso oklepno enoto. Podobno sta mi povedala nečaka, pripadnika teritorialne obrambe z območja Brnika. V Sloveniji smo bili zelo razočarani, ker na Hrvaškem niste ustavili tankov na poti v Slovenijo. Od prijateljev v Zagrebu sem slišal, da nimate protioklepnega orožja. Če ga potrebujete, ga nekaj lahko dobite tudi pri nas.« Misli Franceta Tomšiča objavljamo, da bi javnost spoznala ponudbo predsednika Neodvisnosti, ki ni našla mesta v memorandumu in novinarskih sporočilih s srečanja v glavnem mestu Hrvaške.
F. K.
Vsaj nekaj dobrega
Zaradi prav posebnih političnih razmer pri nas je popolnoma razumljivo, da se poskušajo vsi Slovenci, željni kopanja, stlačiti na naš majhen košček obale. Tako prihaja na nekaterih slovenskih plažah do velike oziroma prevelike koncentracije ljudi.
Kot poročajo Primorske novice, je na plaži v Simonovem zalivu (Izola) do rekordnih pojavov: pred vsakim od treh delujočih tušev je ves dan stalo od 15 do 20 ljudi. Čakalna doba za to dragoceno prho je bila okrog 20 minut. Ta čas so se kopalke že posušile in morske alge krepko prilepile na kožo.
Pri vsem tem se človek zamisli: še dobro, da ni tujih turistov...
Informacija iz prve roke _
Po znanem jastrebarskem govoru generala Adžiča po televiziji je med nekaterimi novinarji v tiskovnem središču Cankarjevega doma zavladal nemir. Spraševali so se, kaj pomenijo njegove besede, kdaj bo z vsemi silami napadal, ga ima sploh kdo pod kontrolo in podobno.
Eden tujih novinarjev si je v pomanjkanju odgovorov in informacij pomagal kar sam. Kmalu po govoru generala je telefoniral na svojo ambasado v Beograd in jih povprašal o zadevi. Dobil je odgovor, da napada na Slovenijo z vsemi silami ne bo...
Tudi vnema ni zmeraj dobra
Novinar;: slovenskega radia in lokalnih radijskih postaj nedvomno zaslužijo vse čestitke za svoje poročanje v času agresije JA na Slovenijo. Njihovo vnemo, da bi kar najhitreje poročali s kraja
Kako
rešili
gospo-
darstvo
Zvezna vlada ponuja nekakšen program rešitve. O njem se bo težko sporazumeti, saj vlada nima več avtoritete. Brez dela je že več kot petina aktivnega prebivalstva.
Ker se politične razmere v državi še naprej zaostrujejo, lokalni spopadi med hrvaško in srbsko vojsko pa se še bolj razplamtevajo, je vse manj možnosti za ustavitev negativnih gospodarskih tokov. Po podatkih OECD je brez dela že več kot petina aktivnega prebivalstva v Jugoslaviji in vse kaže, da se bo znašlo na cesti še več ljudi. Po uradnih statističnih podatkih je bila stopnja inflacije v letošnjem prvem polletju okoli 53 odstotna, hkrati pa se usihanje gospodarske rasti nadaljuje, v zunanjetrgovinski menjavi pa smo ustvarili okoli 1,2 milijarde dolarjev zunanjetrgovinskega primanjkljaja. Kažejo tudi, da je izvoz manjši kot v enakem obdobju lani za 8,1 odstotka, uvoz pa je večji le še za 3,7 odstotka. To z drugimi besedami pomeni, da se bo zunanjetrgovinski primanjkljaj v drugi polovici letošnjega leta še povečal, gospodarska kriza pa bo vse bolj
neznosna.
ni več miren način. Če nič drugega povzročajo oklepniki hrup, uničujejo ceste in poti, pa tudi živce.
In če beremo ukaze, ki so jih dobili oficirji JA za zasedbo mejnih prehodov, lahko iz njih razberemo vsaj dvoje:
-	prvič, da sta bili pripravljeni dve različici zasedbe mejnih prehodov in to mirna in v primeru odpora nasilna zasedba prehoda.
-	drugič, da je treba, če bo odpor, mejne prehode zasesti s čimmanj žrtvami (v ukazu ne piše na kateri strani), dejstvo pa je, da je
med nami
dogodkov, pa je bilo treba že na začetku agresije nekoliko obrzdati. Nekateri so se v eter namreč sporočali takole: »Sem na gričku, ki ga je pravkar mitraljiralo vojaško letalo. To je zgrešilo pravi cilj, ki je 300 m levo od mene.«
Mnogi so ob poslušanju teh radijskih sporočil molili, da bi radijski molk veljal ne samo za vojake v vojašnicah, ampak tudi za oficirje, ki načrtujejo vojaške operacije v Sloveniji.
JA po mirni poti do zasedbe me jnih prehodov s tanki
Najsi še tako razmišljamo, kako naj bi enote JA prišle do mejnih prehodov na, kot zatrjujejo nekateri visoki oficirji, miren način s tanki, nekaj ne gre skupaj.
Recimo: če bi Jugoslovanski armadi verjeli in bi ta zares hotela zasesti mejne prehode na dokaj miren način, brez oklepnikov, potem bi lahko v tej operaciji delovale le graničarske enote.
Ker so z višjih položajev ukazali premike oklepnikov iz kasarn proti mejnim prehodom, potem to
treba »u slučaju oružanog supro-stavljanja i begstva pojedinaca na prelazu sprečavati dejstvom oru-žani otpor i na vatru odgovarati vatrom odlučno svim razpoloži-vim sredstvima i smelo primenju-juči principe i načela oružane borbe.«
In da na koncu razblinimo dvome še naj večjim optimistom, ki so trdili, da so hoteli zasesti mejne prehode na miren način. V ukazih piše, da je »treba posebno obratiti pažnju na obezbe-denje pokreta jedinica ka granici - osnovno je pravilo jedinica mora stiči na cilj!«
JA In listki_______________
Ko je eden izmed delavcev tiskovnem središču v Cankarjevem domu gledal poročilo TV Slovenije o grožnjah (takrat še) zastav-nika Grujoviča, da bo pognal v zrak skladišče bencina v okolici Mokronoga, je zagledal, kako nad skladiščem leti vojaško letalo, je dejal: »Le kaj pa dela to letalo nad skladiščem?«
Kolega mu je odvrnil: »Verjetno mu je (Grujoviču) letalo spustilo listek z ukazom generala Kadije-viča o povišanju v čin poročnika.«
Ljubljana, 26. julija 1991
tribuna
TE
časopis slovenskih delavcev
Zvezna vlada v sedanjih kriznih gospodarskih razmerah opozarja, da nam grozi gospodarski kolaps in da se lahko najhujšemu izognemo le, če uresničimo njen ponujeni »program rešitve«. Ta program, ki ga nekateri imenujejo »mini terapija s šokom«, drugi pa »še ena iluzija Anteja Markoviča«, temelji na domnevi, naj bi v tujini dobili okoli 2 milijardi dolarjev svežega denarja in z njim reprogramirali milijardo dolarjev dolga tujini. Hkrati naj bi povsem zaprli devizni trg in devize namenjali le za poravnavanje fiksnih in garantiranih obveznosti do tujine, sprejeli zmanjšani obseg zveznega proračuna v višini 100 milijard dinarjev, uveljavili restriktivno kreditno-mone-tamo politiko in zamrznili vse selektivne kredite, praktično zamrznili dvige deviznih vlog in tako čimbolj skrčili vse oblike porabe. Zanimivo je, naj bi s tem v zvezi prvič zaprosili tudi za reprogramiranje naših državnih dolgov in ne le dolga do komercialnih bank, ki jim dolgujemo okoli tretjino naših v daljnji ali bližnji preteklosti najetih posojil.
Že na prvi pogled kaže, da je ta program novo sprenevedanje zvezne vlade in Anteja Markoviča, saj nam tuji upniki niso pripravljeni nuditi nikakršne finančne pomoči, dokler se naše notranje politične razmere ne bodo »normalizirale«. Tudi v tem primeru bi morali doseči z Mednarodnim denarnim skladom sporazum o uresničevanju stabilizacijske politike in protiinflacijskega programa, možnosti za kaj takega v sedanji razpadajoči državi pa so seveda zgolj simbolične. Na dlani je, da je jugoslovanska ekonomija ujeta v zanke političnih bojev republiških garnitur in njihovih takšnih ali drugačnih ideologij in da je boj za oblast, ohranitev dosedanjih privilegijev teh ali onih posameznikov in podobno povsem ohromil kakršno koli resno uresničevanje gospodarskih reform. Vse to v Evropski skupnosti seveda vedo in sproti spremljajo, kaj se pri nas dogaja po sprejetju brionske deklaracije, kršitve le-te pa bodo seveda ustrezno sankcionirane in primemo porazdeljene. Žal bo največji davek spet plačal delavski razred, pa tudi inteligenca, ki je za ustvarjalno delo mizemo plačana in na različne načine politično zatirana. Ker znanje nima prave cene pa podjetja ne morejo povečati konkurenčne moči na tujem, da o kaotičnih razmerah na razparce-liziranem notranjem trgu niti ne govorimo.
Prav tragikomično je, da na ravni državnega predsedstva iščemo nekakšne enotne rešitve za jugoslovansko ekonomijo, ki jih ni in jih ne more biti, čeprav bi bilo smotrno vsaj ustaviti medsebojne gospodarske vojne. Očitno večini v državi še kako ustreza, da lokalne vojne trajajo in se širijo, saj se lahko le še z bojem proti »notranjemu sovražniku« iz druge republike obdržijo na oblasti. Socialna beda in eksistenčne stiske ljudi pa bodo seveda storile svoje in že jeseni bodo stavke ljudi postale množične. Ljudje bodo »nenadoma« spoznali, da je njihov pravi sovražnik republiška oblast, ne pa ta ali ona etnična manjšina.
Emil Lah
Dr. Miran Mihelčič:
Zakon o lastninjenju je papir brez ciljev
Miran Mihelčič je doktor poslovno-organizacijskih znanosti in redni profesor za ekonomiko in organizacijo poslovanja na Fakulteti za elektrotehniko in računalništvo. Z delitvijo in lastninjenjem se ukvarja že od leta 1970, in sicer je delal najprej
v	IMF kot direktor službe za organizacijo in informiranje sistema, nadalje kot vodja službe za tržišče, ustvarjanje in delitev dohodka pri Gospodarski zbornici Slovenije in sedaj kot redni profesor na Univerzi v Ljubljani. Izdal je poleg učbenikov tudi že nekaj knjig, nazadnje leta 1986 Ciljna področja organizacijskega delovanja.
»Čedalje več je ljudi, ki z novim predlogom zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij niso zadovoljni. Kaj
vi	menite kot izvedenec na tem področju?«
-	Opozoriti moram, preden kar koli kritičnega rečem, da je izdelava takega zakona zelo zahtevno delo in da se bo ob vsakem predlogu zakonodajnega besedila zagotovo našla skupina ljudi, ki bo vsakemu predlogu očitala marsikatero pomanjkljivost. Zato je naloga izdelovalcev te zakonodaje, da z zbiranjem znanja in s pravim ekonomskim ter političnim občutkom ponudijo takšen predlog, ki bo pripomogel k doseganju ciljev slovenskega gospodarstva. Žal pa moram ugotoviti, da temu predlogu oziroma papirju, ki ga je pripravila slovenska vlada, manjka najvažnejše: kaj s tem lastninskim preoblikovanjem podjetij želi doseči. Skratka, v tem predlogu niso natančno opredeljeni cilji lastninjenja.
»Kaj naj bi bili, po vašem mnenju, glavni cilji tega velikega lastninskega preobrata v Sloveniji?«
-	Kaj želi doseči vlada, ne vem, sam pa mislim, da bi morali težiti predvsem k dvema
ciljema. Najprej bi morali doseči oziroma povečati učinkovitost in uspešnost slovenskega gospodarstva, saj je po mnenju mnogih izvedencev z Zahoda lastninjenje predvsem gospodarsko in manj politično vprašanje. Torej bi novo lastništvo moralo prinesti ugodne spremembe pri poslovanju, kar bi se moralo poznati pri uspešnosti. Na to se navezuje tudi že drugi cilj, in sicer je s prenosom družbenega kapitala na znane lastnike treba zagotoviti bolj gospodarno ravnanje novih lastnikov s kapitalom, ki pa ga nam, žal, primanjkuje.
»Kako pa naj ti novi lastniki to dosežejo?«
- Pogoj za razvoj gospodarstva in s tem tudi družba sta primeren obseg in kakovost proizvodnih dejavnikov, ki pa morajo biti med seboj v določeni skladnosti. Nam trenutno primanjkuje predvsem kapitala in ustreznega znanja različnih vrst, zato bi moralo besedilo zakona ustvariti možnosti, da bi ob razpoložljivi delovni sili vsaj v perspektivnih podjetjih pridobili ta dva dejavnika. Seveda pa bi morali hkrati pospeševati de-
centralizirane oblike lastninskega preoblikovanja, ne pa, kot predvideva predlog, skoraj ves družbeni kapital prenesti v državne roke. Izkušnje v svetu nas učijo, da država, ki je imela v lasti državni kapital, nikjer ni bila pretirano dober gospodar. Dvom je toliko večji, ker ne poznamo ljudi, ki naj bi prek predlaganih skladov upravljali s tem družbenim bogastvom.
»Predlog predvideva tako imenovani delavski odkup podjetja, vendar pa so pogoji kljub knjižni vrednosti zelo visoko postavljeni, saj je treba kupnino plačati v gotovini in takoj. To pa za večino delavcev, ki se komaj prebija iz meseca v mesec, ne bo uresničljivo. Kako naj bi ti delavci le prišli do svojega deleža?«
- Ker je ta zakon naravnan tako, da naj bi večina zaposlenih le dobila nekakšen delež nekdanjega družbenega kapitala, ne vidim razloga, zakaj ne bi zaposlenim dali še dodatne možnosti za povečanje njihovega lastninskega deleža. Če je načeloma vseeno, kdo je lastnik, samo da je znan, bi lahko zaposlenim omogočili nakup teh deležev
z dodatnim popustom. Tako naj bi delavec za nakup deleža v vrednosti 10.000 do 15.000 DEM plačal le 2.000 ali 3.000 DEM. Za večje vsote bi se popust ustrezno zmanjšal, za nakup nad 25.000 DEM pa bi veljala polna cena. Pri tem nobenega delavca ne bi silil v to, saj mora biti to prostovoljna, predvsem pa gospodarska odločitev.
»Nekaterim se bo zdel ta popust pretiran. Zakaj menite, da je treba tako znižati ceno družbenega kapitala?«
- Mi nujno potrebujemo čimveč kapitala, in to takoj! Težko je pričakovati, da bodo ljudje kar potegnili velike vsote denarja na plan in bo potem lahko država z njim gospodarila po mili volji. Poleg
Kot zanimivost nam je dr. Miran Mihelčič povedal, da smo eno privatizacijo pri nas izvedli že februarja letos. Lastnika so namreč spremenile nekdanje pogodbene organizacije združenega dela, in sicer so 80 odstotkov dobili zasebniki oziroma izvajalci pogodb, preostalo pa zaposleni v teh podjetjih. Torej je bilo v tem primeru delavcem priznano minulo delo, v tem predlogu pa o tem ni ne duha ne sluha. Dvojna merila pač, kar kaže na mačehovski odnos do delavcev.
tega smo pri nas skorajda v vojnem stanju.in vlada politični nemir. V svetu v takih primerih vrednost dolgov, ki jih ima taka država, pade, zato bi morala pasti tudi vrednost našega družbenega kapitala. Seveda pa velja to znižanje le, ko bi se za nakup odločili zaposleni v tem podjetju. Če pa bi zakonodajalec to upošteval, bi s tem posredno priznal tudi svojo nenačelnost
in kršenje enotnega obravnavanja zgodovine. Na eni strani zakonodajalec posveča veliko skrb nekdanjim lastnikom oziroma njihovim dedičem, na drugi pa ga zelo malo skrbi, kako bo s tem zakonom oškodoval tiste, ki so vse doslej prispevali k povečanju družbenega kapitala.
»Te pripombe verjetno niso edine. Kaj vas je poleg tega še najbolj zbodlo v oči?«
-	Moti me to, da dokapitalizacija podjetij ni omenjena niti z eno besedo, da namesto tega vso kupnino dobi država, da ni predvidena izdelava gospodarskega elaborata oziroma poslovnega načrta, na podlagi katerega bi se lahko ugotovila perspektiva podjetja. Moti me tudi ravnanje vlade, ki je za najmanj leto dni zamudila s tem zakonom, ker se v tem letu dni ni oglasila niti enkrat, čeprav je bilo nelegalno privatiziranje v polnem zamahu, zaradi tega zamuja tudi tuj naložbeni kapital, ker niso vedeli, v kaj vlagajo in koliko lahko. Vemo, da je ustvarjanje tako pomembnega zakona resno raziskovalno in razvojno delo, zato me tolikanj bolj preseneča, da niso bolj posegli v zakladnico znanja, ki jo imamo s tega področja v Sloveniji. Mene so sicer lani pozvali, naj pošljem svoje pripombe na takrat še Mencingerjev predlog lastninjenja, vendar odgovora kasneje nisem dobil. Menim, da bi morali med tistimi, ki so se v preteklosti ukvarjali s tem, poiskati ljudi, ki bi pripravili primerne predloge. Tako pa sedaj niti ne poznamo ljudi, ki bodo krojili našo usodo, saj je celo ta predlog nepodpisan, kot da nihče noče biti podpisan pod njim!?
»Kaj bi torej snovalci teh predlogov za izdajo zakonov morali vedeti?«
-	Ta zakon zahteva temeljito javno obnovo, saj se lastnine ne spreminja vsak dan. Zato bi morali vsem dati možnost za sodelovanje pri nastanku zakona. Vem pa, da v iskanju ravnotežja med gospodarsko učinkovitostjo in »pravičnostjo« ponujenih rešitev nihče ne bo imel lahkega dela. Vsekakor pa bi bilo delo pri ocenjevanju teh predlogov veliko lažje, če bi bili cilji tega zakona jasno opredeljeni. Teh pa, kot sem že dejal, v tem predlogu zakona ni!
Robert Peklaj
Dolomitska izjava
Podpis Dolomitske izjave je leta 1943 zapečatil tedaj nastajajoče enoumje; 48 let pozneje pripravljajo predstavniki zgodovinskih naslednikov tedanjih podpisnikov novo izjavo. Prenoviteljem se je zdela pobuda Stranke krščanskih socialistov (SKS), ki so jo podali na skupnem sestanku obeh strank junija letos, potrebna in dobrodošla. Stranki demokratične prenove (SDP) je sedaj jasno, da se takih dogodkov iz preteklosti ne da enostavno »prepustiti zgodovinarjem«. Tako so prenekateri komunisti mislili še v zvezi z rehabilitacijo žrtev dachauskih procesov; toda tedaj so bili še na oblasti in tisti, ki so se najbolj zavzemali za to, da se črne strani iz partijske zgodovine pometejo v arhive, so tudi najbolj ovirali prenovo in demokratizacijo. Zato je po svoje absurdno dejstvo, da ekipa, ki s prenoviteljske strani dela na projektu skupne izjave, s to zgodovino ne le da ni obremenjena, ampak se je večkrat znašla v vlogi tistih, ki so rušili partijski monolit.
Krščanski socialisti pa so vseskozi ohranili kontinuiteto. Tudi po likvidaciji Edvarda Kocbeka iz javnega življenja (1952) je ideja ostala živa. Mnogi Kocbekovi sodelavci so bili prisiljeni v molk, v drugorazredne kariere, nekaterim pa je vladajoči komunistični režim pripravil proces še poznega leta 1975 zato, da bi enkrat za vselej odpravil krščanski socializem iz slovenskega prostora. Toda nekega gibanja, ki je bilo tako zasidrano v slovensko zavest, se ni dalo kar tako odpraviti; pobuda za gibanje in revijo »2000« je leta 1969 pripeljala v duhovno prisotnost in javno življenje mlado generacijo. Krščanski socialisti so naravno vstopili v politični prostor po postavitvi politične demokracije, saj so s svojo opozicijo totalitarnemu komunizmu in s svojim vztrajanjem tudi bistveno pripomogli k njeni uveljavitvi.
Komunisti so še petnajst let nazaj menili, da je zgodovina njih in samo njih pooblastila za vladanje in razsojanje; vsi drugi, ki se niso podredili, so bili moteč element v odnosu do njihove zgodovinske misije. Toda razkroj (slovenskega) komunizma se je - kako protislovno - zgodil prav ob vprašanju Kocbeka. Novorevijaški disidenti so prvi zapustili partijo v duhovnem smislu. V svoji transformaciji iz komunistov v »demokrate« so se morali spopasti prav s »krivdo in grehom«, torej s problematiko, ki jo je v svojem (pri nas prepovedanem) intervjuju Pahorjevemu tržaškemu »Zalivu« sprožil prav Edvard Kocbek. Afera ob Kocbekovemu
zborniku, ki je bil pospravljen v bunker, je pomenila dokončni razhod, izključitev Spomenke Hribar iz Partije pa je iz tega kroga partijske inteligence naredila partijske sopotnike. Pretvorba iz komunistov v »slovenske demokrate« je namreč potekala prek vmesne faze, prek »demokratične zveze razuma«, ki naj bi v sklopu SZDL obudila ljudsko-frontovsko načelo organiziranja. Šele ugodni trenutek, namreč romunska antikomunitična revolucija, ki je sovpadla z Ribičičevim kongresom dokončne partijske prenove (22. dec. 1989) je iz zveze demokratične inteligence napravil opozicijsko nacionalno stranko.
Seveda je tudi sama dolomitska izjava pomenila izsiljeno priznanje partnerjev v Osvobodilni fronti, torej krščansko socialistične skupine iz levih sokolov, češ da so komunisti posebni pooblaščenci zgodovine. Vedeti pa je treba, da ni šlo pri tej izjavi samo za prisilo zvitih boljševikov nasproti nemočnim partnerjem iz »ljudske fronte«. Komunisti so edini imeli operativno sposobno organizacijo, preizkušeno že v predvojni ilegali in pollegalni dejavnosti. Njihova politična gesla pa so bila že od 7. kongresa Kominterne naprej (1935) sprejemljiva za ljudskofrontne partnerje. Naslonitev na Sovjetsko zvezo je bila marsikomu ljubša kot pa prisrčna zveza s fašistično Italijo ali nacistično Nemčijo. Celo tedanji ministrski predsednik dr. Milan Stojadinovič je menil, da je potrebna navezava odnosov Jugoslavije kot države s Sovjeti, politične procese v Moskvi je Stojadinovič ocenjeval kot Stalinov prelom z revolucionarno ekspanzijo komunizma in odnose je pogojeval z nehanjem komunistične protidržavne dejavnosti. Rusija je to do neke mere sprejemala in leta 1937 je bilo že videti, da bo KPJ razpuščena. Če je torej celo politična desnica poskušala doseči sporazum s Stalinom, potem nas panslavizem pri sokolih in krščanskih socialistih ne sme čuditi. Še več, krščanski socialisti in levi sokoli so bili protistrankarsko razpoloženi, oni niso vztrajali pri posebni strankarski organizaciji svojih skupin in OF je kot »vsenarodno gibanje« predstavljalo zanje tisto formo, ki bi pomenila preseganje paktiranja partijskih oligarhij, tako značilno za starojugoslovansko »parlamentarno demokracijo«. Če je to sodelovanje v »združeni opoziciji« ali v »delavsko-kmečki zvezi« na volitvah pred vojno bilo v okviru parlamentarne igre in demokratičnih pravil, je v vojnih razmerah, v PIF in OF, neko demokratično gibanje, kar so krščanski socialisti vsekakor bili, pristalo na »avantgardno
vlogo« partije. Ne le iz udobnosti, ampak tudi iz prepričanja so to storili, saj lastne teoretske družboslovne analize niso imeli; iz kritičnega pisanja katoliškega »sredinca« dr. Andreja Gosarja je razvidno, kako je pri katoliškem socialnem nauku, pri solidarizmu oziroma krščanskemu socializmu, prav ekonomska analiza priznavala marksistične ugotovitve. Kombinacija, kakršno so zagovarjali krščanski socialisti, namreč ekonomska revolucija + krščanski etos, jih je sama po sebi privedla v PIF/OF. Prav tako slovenski nacionalizem; v nasprotju s krščanskimi socialisti je bil klerikalni element v SLS bolj jugoslovanski in pozneje bolj zgubljen in brez kompasa v prevratnih dneh okupacije. Ali zaradi pomanjkanja lastne družbeno-ekonomske analize lahko sklepamo, da so bili tedaj krščanski socialisti bolj dovzetni za totalitarni izziv komunistov kot pa »sredinci« (Gosr, Šolar) ali desnica?
Današnja SKS seveda s tem ni obremenjena, saj se lahko poziva na Kocbekovo kritiko stalinizma (govor na CK KPS, 1946), na Kocbekov »strah in pogum«, »krivdo in greh«. SDP pa kakor da potrebuje določeno dozo političnega mazohizma - če ga je glede dachaucev imela še premalo, ga ima sedaj preveč. SDP je, da bi preživela, ohranila kontinuiteto, politični aparat in članstvo, nase prevzela tudi vso dediščino slovenskega komunizma. Lahko rečemo, da je prostovoljno prevzela vlogo »grešnega kozla« v slovenski politiki; le tako so vsi tisti partijski intelektualci, ki jih sedaj najdemo kot disidente, oporečnike ali alternativce predvsem spet tam, kjer so vedno bili, namreč na oblasti, prosti svoje partijske preteklosti ali svoje kolaboracije z dovčerajšnjim totalitarizmom. SDP zato kot dedič oziroma kot edini, ki se imajo za dediča slovenskega komunizma, potrebuje odvezo. Krščanski socialisti pa so menili, da v taki sceni, ko bi oni podeljevali odvezo, ne marajo sodelovati, saj prenoviteljem priznavajo njihovo prizadevanje za demokratizacijo slovenske politike. Pretirano posipanje s pepelom je nepotrebno. Zato pa je potrebna politična ocena; zgodovinsko analizo bodo tako in tako dali zgodovinarji. Temeljna napaka Dolomitske izjave je v tem, da se ni ohranilo političnega pluralizma, ker se je tedaj izhajalo iz komunistične doktrine, ne pa iz enakopravnosti partnerjev. Tedanja komunistična doktrina je bila nesprejemljiva za slovenske razmere. Samo politična demokracija lahko nudi možnosti za normalno sodelovanje in ni naključje, da je SKS stopila na politično prizorišče, čeprav kot majhna stranka, z enim samim poslancem (Andrejem Magajno). Krščanski socialisti se tu srečujejo z drugimi socialdemokratsko usmerjenimi strankami (SDP, SDU, DSS, SSS) in pričakovati je, da bodo konstitutivni element slovenske socialdemokracije.
Mladen A. Švare
Pred nami je vroča lesen
Franc Štelcer, predsednik sveta Zveze svobodnih sindikatov za Podravje
V največjem delavskem mestu v Sloveniji, Mariboru, tudi v teh vročih dneh ni miru. V mestu pod Pohorjem se odražajo vsa protislovja dosedanjega gospodarskega in družbenega razvoja. Veliki sistemi, zgrajeni na gnilih temeljih realsocialističnega gospodarjenja, so očitno tako trhle zgradbe, da jih lahko malo močnejši vihar kar hitro poruši. Obiskali smo predsednika sveta Zveze svobodnih sindikatov Podravja Franca Štelcer j a in z njim pokramljali o najbolj aktualnih vprašanjih, ki so v središču zanimanja predvsem sindikatov.
»Dva problema sta glavna ta čas v Mariboru in bržkone tudi drugod. Gre za normalno zagotavljanje plač po dogovorjenih kolektivnih pogodbah, in drugič, kako uveljavljati družbeno dogovorjeno in zakonsko sankcionirano usmeritev pri udejanjanju politike do presežkov delavcev. S sindikatih smo pred vojno in po njej zagovarjali uveljavljanje kolektivnih pogodb in zakona o zajamčenem osebnem dohodku. Zahtevamo, da se na izplačilni dan izplačajo najmanj zajamčeni osebni dohodki, razlika do višine po kolektivnih pogodbi pa se lahko izplača tudi kasneje. Ne glede na to, da se v gospodarstvu ubadajo s hudimi likvidnostnimi in drugimi težavami, je potrebno zagotoviti izplačilo najmanj zajamčenih osebnih dohodkov in jih uvrstiti po prednosti na prvo mesto, torej v tem smislu tudi spremeniti zakon o računovodstvu.
Gre preprosto za to, da se delavcu prizna plača po kolektivni pogodbi, izplača se mu lahko v tisti višini, ki jo je podjetje zmožno izplačati, razliko pa lahko podjetja potrdijo tudi z ustreznimi listinami, skladno z 62. členom
kolektivne pogodbe kovinske in elektroindustrije, ki omogoča delavcu terjatev do podjetja, uveljavljanje te vrednosti v procesu lastninjenja, če pa gre podjetje v stečaj, pa je lahko tudi to izkazana terjatev v stečajni masi do podjetja.«
Franc Štelcer nam je nanizal nekaj konkretnih podatkov o tem, kako poskušajo v nekaterih podjetjih zaobiti pravice delavcev in jih tudi mimo zakonskih norm prinesti okrog. To še posebej velja za ugotavljanje presežkov delavcev, kjer so se v Mariboru in drugod razpasle »čudovite formule« pravo organizacijsko »reševanje« tako imenovanih likvidacij matičnih podjetij, vendar se je kasneje izkazalo, da to ni dovolj, da bi lahko tudi nekateri zdravi programi v podjetjih normalno podjetniško zaživeli. To so najbrž spoznali tudi nekateri avtorji formul in njihovi prepisovalci in začeli bolj spoštovati težnje zakonov, ki obravnavajo postopke ugotavljanj in reševanja presežnih delavcev v podjetjih.
»V Podravju smo v Svobodnih sindikatih pripravili številne pogovore z našimi zaupniki o tem, kakšen mora biti postopek ugotavljanja in reševanja presežnih delavcev, seveda zakonsko določen, in kakšne so naloge sindikata pri tem. Kljub vsemu ugotavljamo, da je pri razlogih, ki jih v podjetjih navajajo za prenehanje potreb po delu delavcev ali »resnosti namenov«, kot jih opredeljuje konvencija mednarodne organizacije dela, premalo upoštevana zakonska osnova za prenehanje potreb po delu delavcev. Postopek je pogosto poenostavljen in usmerjen k temu, da vodstva podjetij posiljujejo delavce z logiko: »manj nas bo, več
bomo delili« ter na ta način poskušajo zmanipulirati ljudi ter jih pridobiti za predloge o presežkih. Da so ob tem povsem zanemarjena temeljna ekonomska načela, predvsem pa ekonomija fiksnih stroškov, ki ob znižanju zaposlenosti in obsegu zaposlovanja ogroža bodoče poslovne rezultate, ni potrebno posebej govoriti. Argumentiranih ciljev oziroma ovrednotenih programov skorajda ni moč najti in v takih primerih se srečujemo predvsem z obljubami, ki se kažejo v besedičenju vodstev podjetij o tem, kako bo v prihodnje vse dobro.«
Ko so v Podravju razčlenjevali merila za določanje presežnih delavcev, so ugotovili, da so zakonski kriteriji prevečkrat poenostavljeno uporabljeni. Med temi je še posebej aktualno vprašanje delovne uspešnosti kot osnovnega merila za določanje presežnih delavcev, pri čemer tudi zakonodajalec ni imel
najbolj srečne roke. Ce k temu dodamo, da so v podjetjih tako in tako navajeni na čimbolj grob način znebiti se delavcev, je lahko mera polna. S tem pa seveda ne mislimo trditi, da ne bi kazalo razmišljati o skupnem dogovoru zbornice in sindikatov pri oblikovanju metod za delovno uspešnost kot uporabljivega merila pri ugotavljanju presežnih delavcev.
Franc Štelcer opozarja tudi, da je glede na sprejet vrstni red meril zagotavljanja presežnih delavcev posebno vprašanje, ki je povezano s socialnim stanjem delavcev, ki razen direktnega zakonskega varstva pri odločanju skorajda nima nobenega vpliva. Uporaba1 merila »zdravstveno stanje« pa se ponekod skuša zlorabiti, tako da so večkratne bolniške razlog več za uvrstitev delavcev med presežke.
»Reševanje vprašanja presežnih delavcev,« pripoveduje Franc Štelcer« je precej odvisno tudi od razpoložljivih
sredstev podjetij. Prej, ko je bilo, relativno dovolj denarja, so bili v podjetjih bolj »radodarni«, v zadnjem času pa se pojavljajo tudi primeri, ko delavcu z izdanim sklepom preneha delovno razmerje, podjetje pa mu zagotovlja socialno varnost le za 6 mesecev; da ne. govorimo o tem, da se zakonsko varstvo posameznih kategorij delavcev, mislim predvsem na nosečnice, invalide in podobne, hudo izigrava. Po sodni poti sicer lahko zavarujemo te ljudi, vendar ne moremo trditi, da to ni problem, saj so ti postopki dolgi, delavci pa živijo v veliki negotovosti.
»V vseh fazah ugotavljanja in reševanje presežnih delavce imajo sindikalne organizacije svoje pravice in dolžnosti. Sindikat mora v tem procesu trdno stati na delavski strani in prisiljevati poslovodstva in strokovne službe, naj se manj ukvarjajo z ugotavljanjem presežkov in prezaposlenostjo ter več z iskanjem takšnih programov, ki bodo omogočali ponovno zaposlovanje. Ta hip je v Mariboru na Skupnosti za zaposlovanje 7.000 ljudi. Kaj kmalu se jih bo po nekaterih prognozah znašlo še najmanj toliko, v vsem Podravju pa je slika še turobnejša. »Prej sem govoril o relativno lahkih poteh, za vodstva podjetij, kako se znebiti presežnih delavcev,« pripoveduje Franc Štelcer. »Mislim pa, da se vse bolj prebija spoznanje, da tudi presežni delavci za to družbo niso poceni... Zavzemamo se za to, da bodo ti delavci in nezaposleni sploh tako dragi, da bodo v podjetjih morali razmišljati o ceni nezaposlenosti ravno tako kot smo jim doslej dopovedovali, da samo s	pravno-organizacij skimi
spremembami podjetij ne morejo rešiti, če razmišljajo o no-
vih programih, o ekonomizaciji nasploh in o tem, da je potrebno tudi v naši družbi gojiti, da tako rečem, kult partnerstva med kapitalom in delom, pri čemer ima država, deniva oblast, zelo pomembno vlogo. Ne razumite mojega naslednjega stavka kot mariborski lokalizem: toda dejstvo je, da imajo tokrat državni organi na ravni občin in regij minimalne možnosti za reševanje hudih gospodarskih in socialnih stisk. Ne bom govoril o odnosu republike do Maribora, ne o tem, kako je skrajni čas, da se v tej novi slovenski državi začnemo pogovarjati drugače kot smo se doslej, da poskusimo poslušati drug drugega, razumeti drug drugega, ne pa s politiko preglasovanja in glasovalnimi stroji v občinah in v republiškem parlamentu »pozabljati« na akutne delavčeve probleme. Če mi kdo očita demagogijo zaradi tega, ker trdim, da se ta oblast ukvarja neprimerno več z zastavami, grbi in formalno-pravno državotvornostjo, premalo pa z življenjskimi vprašanji, ekonomskimi in socialnimi, naših ljudi, potem sem lahko tudi demagog-Pred nami je jesen, vroča in zagatna. Otroci morajo v šolo, ozimnico bo treba nabaviti... Ta oblast se bo morala spopasti z glavnimi problemi samostojne Slovenije. Ti pa so v reševanju gospodarskih vozlov, v oblikovanju konsistentne ekonomske politike in takšnih socialnih programov, ki bodo delavcu omogočali preživetje brez dela le za nekaj časa, mu ponujali možnosti prezaposlite, saj je socialno ogrožen človek v resnici berač, ne svoboden, Slovenija kot samostojna država pa je lahko v takih razmerah žalostna domovina svojim prebivalcev.«
M. H.
Tarifni del kolektivnih pogodb o zaposlitvi (teze)
Tarifni del pogodbe
Piše: Dr. Ilija Jurančič
Normalno bi bilo, da splošna kolektivna pogodba (že podpisana za gospodarstvo in nastajajoča za negospodarske dejavnosti) določi tarife izhodiščnih osebnih dohodkov za posamezne tarifne razrede, kolektivne pogodbe dejavnosti in podjetij (organizacij) pa tarife za določanje osnovnih osebnih dohodkov za vsa ali vsaj za najbolj tipična dela in delovna mesta. Ponavljanje vseh ali vsaj večine tarif izhodiščnih osebnih dohodkov v zaporednih kolektivnih pogodbah različnih ravni je nepotrebno in nesmiselno, kar velja tudi za vse druge določbe.
Količniki izhodiščnih osebnih dohodkov, določeni za posamezne	tarifne razrede
s splošno kolektivno pogodbo za gospodarstvo znašajo:
I. - 1,00
II.	- 1,10
III.	- 1,23
IV.	- 1,37
V.	- 1,55
VI.	- 1,85
VII.	- 2,10
VIII.	- 2,50
IX.	- 3,00
Količniki se sproti valorizirajo na podlagi življenjskih stroškov	z upoštevanjem
eskalacijske klavzule, ki je predpisana s splošno kolektivno pogodbo za gospodarstvo. Valorizacija za negospo-
darske dejavnosti še ni določena. Kolektivne pogodbe gospodarskih dejavnoti, ki so že podpisane, ponavljajo enake količnike ali določajo nekoliko višje količnike izhodiščnih osebnih dohodkov, kar je povsem nepotrebno, a skoraj nobena izmed njih ne vsebuje določb o tarifiranju osnovnega osebnega dohodka delavcev v okviru posameznih tarifnih razredov. Šele takšna delitev, da splošna kolektivna pogodba določa izhodiščne, a kolektivna pogodba za dejavnost in v podjetju osnovne osebne dohodke, bi bila razumljiva in smiselna.
Tarife za osnovne osebne dohodke določa kolektivna pogodba v dejavnosti ali kolektivna pogodba v podjetju (organizaciji). V dosedanji praksi kolektivne pogodbe dejavnosti praviloma ne določajo tarif osnovnega osebnega dohodka, ampak samo povečujejo ali celo samo prepisujejo tarife izhodiščnih osebnih dohodkov za posamezne tarifne razrede. V takem primeru je določanje tarif za osnovne osebne dohodke v celoti prepuščeno kolektivnim pogodbam v podjetjih ali celo splošnim aktom.
Tarife za osnovne osebne dohodke je mogoče določiti tako, da se predpiše metoda za ugotavljanje zahtevnosti dela s primeri razvrstitve tipičnih del, ali da se tarife osnovnega
osebnega dohodka določijo z grupiranjem del. V vsakem primeru morajo biti tarife za dela (delovna mesta) v vsakem
Iz tarifiranja je razvidno, da se vsak izmed tarifnih razredov začenja najmanj s količnikom, ki je zanj določen kot izhodiščni osebni dohodek. Od tu naprej je v vsakem tarifnem razredu nekaj grup, v katere se dela (delovna mesta) enake zahtevane strokovne usposobljenosti razvrščajo zaradi razlik v odgovornosti, naporih in v delovnih razmerah. Razvrstitve del se med tarifnimi razredi med se-
izmed tarifnih razredov določene najmanj v višini izhodiščnega osebnega dohodka.
Če je za tarifiranje osnovnega osebnega dohodka določenih 22 grup (teh je lahko poljubno število), in da je za tarifiranje določen razpon 1,00 : 4,12 (a razpon se določa na podlagi presoje razlik med najmanj in najbolj zahtevnim delom), je tarifiranje del lahko naslednje:
boj prekrivajo, tako da je naj-višje tarifirano delo nižjega tarifnega razreda razvrščeno v višjo grupo kot najnižje razvrščeno delo naslednjega tarifnega razreda.
Če bi kolektivna pogodba dejavnosti določala analitično ali sumarno metodo in ocenjevalni model za razvrščanje del ali model globalnega grupiranja in tarifiranja del s primeri tarifiranja tipičnih del v de-
javnosti, bi v podjetju avtomatično odpadla potreba po lastni kolektivni pogodbi in tudi po drugih splošnih aktih za urejanje materialnih pravic delavcev.
Kolektivna pogodba za gospodarstvo (splošna) izrecno izvzema veljavnost tarifnega dela za poslovodne delavce in za delavce s posebnimi pooblastili. Enako določbo vsebuje tudi večina drugih, doslej podpisanih kolektivnih pogodb, zato bo ta problematika obravnavana pri pogodbah o zaposlitvi za te delavce.
Kolektivna pogodba, predvsem tista v dejavnosti in v podjetju, vsebuje določbe o oblikah in o postopkih ugotavljanja delovne uspešnosti.
Ta se lahko ugotavlja in obračunava posamično (individualno), skupinsko ali kolektivno s tehničnim merjenjem, z vrednostnim merjenjem ali z ocenjevanjem. Oblike in postopki ugotavljanja delovne uspešnosti so povezani s tehničnimi, tehnološkimi, organizacijskimi in z gospodarskimi posebnostmi posameznega delovnega procesa. Kolektivna pogodba lahko vsebuje le okvirne napotke, v okviru katerih delovno uspešnost ugotavlja strokovna služba v okviru pooblastil, ki jih imajo v tem smislu poslovodni delavci in delavci s posebnimi pooblastili in odgovornostmi (49. člen ZTPDR).
Delavci imajo pravico do deleža osebnega dohodka iz doseženega dobička. Merila o tem, kolikšen del dobička naj se uporabi za osebne dohodke, morajo biti določena
vnaprej, za to je najprimernejši gospodarski načrt. Če merila niso določena vnaprej, je problematična njihova motivacijska vrednost. Mora se razmisliti in sprejeti odločitev, kolikšen del dobička naj pripada delu in kolikšen del kapitalu, a ta odločitev bo odvisna tudi od kapitalske in delovne intenzivnosti ali eksten-zivnosti posameznega delovnega procesa in od gospodarskih možnosti posamezne dejavnosti in podjetja.
Splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo vsebuje glede deleža osebnega dohodka iz naslova dobička le nekaj splošnih napotkov, med katerimi je najpomembnejši, da je mogoče delež osebnega dohodka določiti le iz dobička, ki presega 6 odstotkov poslovnega sklada. Do tu naj bi bila nekakšna amortizacija kapitala. Štiri petine dela osebnega dohodka iz dobička naj bi se delilo proporcionalno že izplačanim osebnim dohodkom, a ena na podlagi meril, ki jih vnaprej določi poslovodstvo.
Kolektivne pogodbe dejavnosti in podjetij bodo morale vsebovati natančnejše določbe in merila o deležu in o delitvi osebnega dohodka iz dobička, vendar doslej pripravljeni teksti doslej tega v največ primerih še ne vsebujejo.
Vse druge določbe o materialnih pravicah delavcev v pretežni meri izhajajo iz dosedanje sindikalne liste in niso sporne.
Prihodnjič: Pogodbe o zaposlitvi za delavce
grupa	količnik	I.	ii.	ra.	IV.	v.	VI	VII.	VIII.	IX.
1.	1,00	•								
2.	1.07	e								
3.	1,15	•	• -							
4.	1,23	e	e	•						
5.	1,31		•	•						
6.	1,40		•	•	•					
7.	1,50			•	•					
8.	1.61				•	•				
9.	1,72				•	•				
10.	1,85				•	•	•			
11.	1,97					•	•			
12.	2,11					•	•	•		
13.	2.26					•	•	•		
14.	2,42						•	e		
15.	2,59						•	•	e	
16.	2.77						•	•	•	-
17.	2,96							•	•	
18.	3,17							•	•	•
19.	3,39								e	•
20.	3,62								•	•
21.	3.86									•
22.	4.12									•
Niti za liter vina nisem imela
Približno 200 delavcev trboveljske Iskre Polprevodniki še vedno čaka na nadomestila osebnih dohodkov za tri mesece. Od uvedbe stečajnega postopka morajo namreč shajati le s podporo z Zavoda za zaposlovanje, ki pa je milo rečeno - pičla. Po več sestankih in burnih razpravah še vedno ne vedo, kdaj bodo delavci dobili svoj denar. Do konkretnega odgovora niso prišli niti na zadnjem sestanku, v torek. Med vsem tem pa čas teče in delavci se morajo prebijati iz dneva v dan in računati, ali jim bo po plačevanju računov ostalo še za kruh in mleko. Nekatere med njimi smo povprašali, kako jim v takih razmerah sploh uspe preživeti.
Otmar Ševiga, 43, rezkalec:
»Žalostno je. 28 let sem delal v s Iskri Polprevodniki. Zaposlil sem se s petnajstimi leti, vmes sem bil še pri vojakih. Delal sem na vseh mogočih delovnih mestih. Vpisal sem se tudi v večerno šolo, kjer sem se izučil za poklic rez-kalca. Večkrat smo bili v položaju, ko smo morali reševati firmo. Imam dva šoloobvezna otroka, ki pa tudi zaradi slabega socialnega stanja naše družine nista nikoli izostajala od pouka. Zazdaj nas vse preživlja žena, ki je zaposlena v zdravstvu.«
Miran Kramberger, direktor Iskre Semicon: »Na takih sestankih sem danes zadnjič, ker tukaj večina ljudi misli, da bi bilo najboljše, da bi Iskro Semicon kar zaprli. Takih groženj že ne bom poslušal. Kaže, da se ta problem lahko reši le tako, da Iskra Semicon denar za nadomestila osebnih dohodkov enostavno podari. Kot vse kaže, se tega ne da rešiti na sodišču. Posebej se tega ne da reševati, dokler celo nekateri predstavniki sindikata mislijo, tako kot večina delavcev, da je že vse izgubljeno.«
Rudolf Gabrovšek, 54, tehnolog: »Od 21. januarja sem na bolniški, potem pa sem šel takoj »na čakanje«. Za februar sem dobil 2.800, po 22. aprilu pa dobivam nekaj malega z Zavoda za zaposlovanje. Pri obračunih dohodkov, ki so nastali na osnovi sanacijskih ukrepov, so si nekateri vodilni razdelili direktorske nazive, delavce pa pustili tam, kjer so bili - na dnu. To je umazan stečaj. Vesel pa sem, da se je lahko 421 delavcev ponovno zaposlilo v zdravi firmi, ki ima perspektivo.«
Irena Čemerika, 50, delavka s kislinami: »V Iskri Polprevodniki sem delala 33 let. Do pokoja imam še dve leti in štiri mesece. Dolgo sem bila na bolniški zaradi operacije, potem pa so me dali takoj »na čakanje«. Zdaj dobivam od Zavoda 2.800 din na mesec. S tem pa moram plačati stanovanje, elektriko in vse drugo, tako da mi ne ostane niti za kruh. Za 50. rojstni dan nisem imela niti za liter vina, da bi ga ponudila bratom in sestram, ki so mi prišli voščit. Dobro, da imam vsaj otroke preskrbljene.«
Zvonka Šerkezi, 42, delavka v proizvodnji: »Naša družina je socialno ogrožena. Za mojih 28 let dela dobim 2.900 din mesečno, mož, ki je delal v rudniku in je tudi »na čakanju«, pa 4.300 din. Imam dva šoloobvezna otroka. Stanovanja ne plačujem, čeprav sem že dobila opomin. Nimam ga s čim plačati. To sem po telefonu povedala tudi predsedniku IS, tovarišu Beravsu, ki je bil včasih zaposlen v Iskri Polprevodniki. Odgovoril mi je, da mi on stanovanja že ne more plačati. Danes na sestanek tudi ni prišel.«
Tatjana Fabiani, 39, vodja linije: »Rada bi povedala, kako so me v Iskri Polprevodniki premeščali na nižja delovna mesta, čeprav sem imela ustrezno izobrazbo za delo, ki sem ga opravljala. Bila sem vodja Unije, potem so me premestili na nižje delovno mesto. Zamenjali so me celo z mojo podrejeno, ki je imela tudi nižjo izobrazbo. Na pritožbo mi je komisija za delovna razmerja odgovorila le, da je zamenjava potrebna - brez obrazložitve. Potem pa sem zbolela in se med prvimi znašla na cesti.«
Greta Hauptman, 48, delavka v proizvodnji: »Z možem shajava skoraj brez vsega. Od Zavoda dobim 3.400 din, s tem moram plačati vse. Vedno sem v minusu. Mogoče bo zdaj kaj boljše, ker je mož šel delat v Nemčijo. Oba sva bila zaposlena po 30 let, zdaj pa nimava ničesar. Jaz imam vsaj otroke preskrbljene, nekatere kolegice še tega nimajo. Jaz se nikomur ne smilim. Ne vem, zakaj naj se mi smili nekdo, ki se je lahko ponovno zaposlil. Po moje bi morali Iskro Semicon zapreti in nastopiti vsi skupaj.« Tanja Urdih
Jeseniški železarji na robu preživetja
Nujna pomoč države jeseniški Železarni - rešitev je sanacija
V sredo je bil v Železarni Jesenice pogovor med vodstvom podjetja in vodstvom sindikata v podjetju ter predsednikom Zveze svobodnih sindikatov Slovenije Dušanom Semoličem. Pogovarjali so se o gospodarskem položaju Železarne in slovenskega železarstva nasploh, o možnih rešitvah v prihodnosti ter o delovanju sindikata v tem težkem položaju.
V pogovoru je vršilec dolžnosti direktorja Železarne Boris Bergant povedal, da s proizvodnjo masovnega jekla ne morejo konkurirati na svetovnem trgu, da pa lahko cenovno in kakovostno konkurirajo z izdelavo materialov s posebnimi lastnostmi. Vendar je za takšno proizvodnjo slovenski trg premajhen, zato so nujno vezani tudi na jugoslovansko in svetovno tržišče. Njihov osnovni problem je, kot je povedal, sanacija da ali
Z leve proti desni: Vlado Bizovičar, sekretar Sindikata kovinske in elektro industrije Slovenije; Janez Miko, namestnik predsednika sindikata Železarne Jesenice; Edo Kavčič, predsednik sindikata Železarne Jesenice
Na vprašanje Dušana Se- kovnjaki bežijo drugam, kjer moliča, ali imajo težave s stro- imajo boljše plače za manj od-kovnim ekonomskim kadrom, govorno delo. Boris Bergant je je odgovoril, da je na tem po- tudi poudaril, da bi s podržav-dročju prava katastrofa. Stro- ljenjem Železarne marca letos
država morala prevzeti odgovornost za to podjetje, vendar pa da na tem področju še ni storila ničesar. Povedal je še, da od države ne pričakujejo podpore pri proizvodnji, saj je to po pravilih Evropske skupnosti za jeklo celo prepovedano. Morala pa bi reševati socialne probleme. Tako je na primer še vedno vprašanje presežnih delavcev, ki jih je že do sedaj okoli 400.
Edo Kavčič, predsednik sindikata v podjetju, je na kratko predstavil delo in organiziranost njihove organizacije in povedal, da je njihov kolektiv socialno zelo prizadet. Vedno večja je nevarnost izbruhov nezadovoljstva, ki jih mašijo s kratkoročnimi rešitvami, dolgoročno pa problem ostaja. Dejal je tudi, da ga niso sposobni rešiti sami in da je nujna pomoč države.
Nato se je Dušan Semolič pogovarjal tudi s sindikalnimi zaupniki Železarne. Opozoril jih je na prihodnost, ki bo za delavca zelo težka, saj se nič dobrega ne obeta na področju stanovanjske politike, zdravstvenega varstva in podobno. Na koncu jih je še pozval k strpnosti in prizadevanjem za ugled sindikata, saj, kot je povedal, sindikat danes v Sloveniji še vedno ni enakopraven partner v pogajanjih z vlado.
Bojana Humar
Račun brez krčmarja
Kakšna usoda čaka »čakajoče« delavce pokojne Iskre-Polprevodniki (Trbovlje)
Ali se bo stečaj Iskre-Polprevodniki p.o., še nedavno paradne firme trboveljskega gospodarstva, (za)vlekel kot tista zgodba o jari kači in steklem polžu? Skorajda gotovo, kajti niti stečajni upravitelj Gorazd Cuznar niti direktor novonastale Iskre-Semi-con Miro Kramberger nabitemu avditoriju »čakajočih« delavcev zadnji torek nista znala odgovoriti, kdaj se utegne razplesti njihova usoda. Če bi šlo vse po sreči, je bila zadnja ugotovitev, bi do novega leta lahko spravili stvar »ad aeta«. Kaj pa če sreče ne bo?
Na srečo se pač ne gre zanašati, so že zdavnaj menili v območnem sindikatu Zasavja, zato so - čim so jih »čakajoči« pooblastili, naj jih zastopajo v tej »zadevi« - pripravili nekaj rešitev. Po prvi ugotovitvi, da v stečajni masi ni niti prebite pare, razen 87 stanovanj, bi se dalo do skoraj petih milijonov dinarjev, kolikor znašajo terjatve kakšnih 250 nezaposlenih delavcev stare Iskrine tovarne, priti s prodajo dela stanovanjskega fonda. Vendar se je izkazalo, da bi bil to račun brez krčmarja, kajti po odpustitvi skoraj 1.200 rudarjev in po končani vojni je Trbovlje zapustilo toliko ljudi, da imajo praznih stanovanj na pretek. Ponudba je torej mnogo večja od povpraševanja. Kar je pa še huje - ljudje nimajo denarja, da bi jih odkupili. Zato so jo sindikati ubrali na drugo struno: Iskra-Semicon naj kot pravni naslednik Polprevodnikov ljudem izplača nadomestila osebnih dohodkov za čas čakanja na delo (torej od februarja do 22. aprila), potem pa naj nastopi kot upnica za te terjatve delavcev. Kot je bilo slišati na tem sestanku, stečajni senat tega ni izrecno zavrnil, imel pa je »tehnične« pomisleke: novi zakon o prodaji stanovanj še ni sprejet, po doslej veljavnem pa se da stanovanje prodati samo imetniku stanovanjske pravice. Gre skratka za začaran krog. »In spet za likvidnostne težave družin, ki mesečno prejmejo le tistih 3.000 dinarjev z zavoda za zaposlovanje, kar jim po poravnavi položnic zadostuje le še za kruh in sol,« smo zvedeli na zasavskih sindikatih. »Ker pa je medtem na svoj uničujoči pohod krenila še inflacija, se bodo ti - že
Tik pred zaključkom redakcije smo z območnega sveta Zveze svobodnih sindikatov Zasavje prejeli teleks z naslednjo vsebino:
»Obveščamo delavce bivše Iskre - tovarne polprevodnikov, da so zagotovljena sredstva v višini neto nadomestil osebnih dohodkov za čas od februarja do uvedbe stečaja. Prosimo vas, da se čim prej zglasite v prostorih območnega sveta ZSSS, ul. 1. junija 19 Trbovlje, zaradi podpisa dokumentacije o prejetih nadomestilih. Vabimo vas, da to opravite jutri, v petek ali v soboto med 9. in 12. uro ali pa prihodnji teden.«
In vendar se premika...
tako ali tako minimalni zahtevki od 22. aprila - do končne rešitve gotovo prepolovili.« Da je stiska teh ljudi res huda, je najbolj nazorno ponazorila
ena izmed zborovalk, ki je v Polprevodnikih delala 33 let: dan prej je praznovala Abrahama, pa ni imela niti za liter vina...
Sekretar območnega sindikata Ciril Ur ek je položaj zbranih ocenil kot »edinstven primer v Sloveniji«; da je to sramota, pa se je strinjal tudi stečajni upravitelj Gorazd Cuznar. »Razumite, da smo sedaj v sodnih mlinih in da denarja nikakor ne bo mogoče izplačati pred delitvijo stečajne mase,« je pojasnjeval. In kdaj bo to, se je seveda glasilo naslednje vprašanje iz avditorija. »V izjemno kratkem času, vendar ne pred koncem leta. Razen če se s Semiconom ne bi dogovorili kako drugače,« je pozval na solidarnost. To bo pa najbrž težko dočakal, kajti 450 delavcev Semicona je materi Polprevodnici obrnilo hrbet. »Mi smo bili pridni, zato smo obdržali delo, vi, lenuhi, ste pa ostali doma,« jim namreč očitajo. In ker se torej očitno niti njim ne smilijo, je predsednik delavskega sveta Iskre Polprevodnikov Rudi Gabrovšek odločno izjavil: »Če do 26. t.m. ne bomo dobili plač, bomo zasedli tovarno!«
Tedaj pa je izgubil živce tudi sicer mirni direktor Semicona Miro Kramberger. »Če bi se zavedli, kaj ste zdajle povedali, bi se ugriznili v jezik,« je protestiral in ogorčeno
»Ne nas farbat’!« se je na sestanku odpuščenih delavcev Iskrc-Polpre-vodniki največkrat slišalo... (Slike: Sašo Bernardi)
Na sestanku s »čakajočimi«, ki ga je v Delavskem domu sklical območni svet Zveze svobodnih sindikatov Zasavja, sicer ni bilo nobenega iz SKEI, zato pa je bila toliko bolj močna udeležba s strani Neodvisnosti - konfederacije NSS. Pozorno so poslušali in prek svoje pravnice Virantove tudi sodelovali v razpravah. Ko pa so zaslutili, da so se v dialogih s poslovodečima možema Polprevodnikov in Semicona »svobodni« znašli v nekakšni pat-poziciji, je propagandni šef »konfederacije« gospod Gabršek stopil pred avditorij in zborovalcem širokogrudno obljubil vso njihovo pomoč. Pod pogojem seveda, da se včlanijo v njihove vrste, saj praviloma zastopajo le svoje ljudi.
Sekretar območnega sveta Ciril Ur ek se je pri tem seveda takoj obrnil na svojo »konkurenčno« kolegico Alenko Orel, rekoč: »To je najbolj podlo novačenje članov!« Ona pa nič. Očitno je takšna taktika, pa naj bo še tako sprta s fair-playem, za Neodvisnost postala povsem normalna. Tudi v Trbovljah so ji nekateri nasedli, češ »v nesreči spoznaš prijatelja.« Kaj pa če te zlorabi...?
nadaljeval, »da bi marsikdo izmed njih za pol kilograma mesa zaklal celo kravo, ne zavedajoč se, da potem ne bi dobil niti grižljaja. Dobilo pa ga ne bi tudi tistih 420 delavcev, ki so v novi d.d. delo obdržali.« Grožnja je pa očitno le zalegla, saj se bo Krambergar še do konca tedna poskušal sporazumeti z Zasavsko LB glede 4,8 milijona dinarjev (kot jamstvo bi LB rada stanovanjski sklad Iskre v stečaju), za toliko torej, kolikor znašajo terjatve 250 delavcev stare Iskre. »Upam, da mu bo uspelo,« nam je po sestanku povedal stečajni upravitelj Gorazd Cuznar, »sicer nas lahko vzame hudič. Pa ne le Trbovlje in Iskro, temveč vso slovensko elektronsko indu-stijo...«	D. K.
Slovenija, prelepa moja dežela
Logarska dolina je bila kljub slabim cestam in čudnim časom polna domačih obiskovalcev
::::::
Dom planincev Celje, s katerim že tri leta upravlja Ivan Dajčcr, je prvi korak RTC Golte k turističnemu osvajanju Logarske doline.
Se še spomnite televizijskega propagandnega sporočila Turizem smo ljudje in Slovenija, moja dežela, ko stari slikar po opravljenem delu na reklamnem panoju zavihti lestev na rame in se odpravi naprej po dolini? V ozadju opazimo Logarsko dolino, ki se kopa v soncu. In res je Logarska dolina kraj, s katerim se lahko brez sramu pohvalimo v svetu. Žal pa do nje vodi cesta, ki ni nikomur v ponos, če ne omenjamo slabe volje in nevarnosti, v kateri si, ko voziš po njej. Pa vendar se
prepričal, kako hitro je minljiva slava in kako ljudje hitro zavržejo stvari, ki.niso več zanimive. Pred kipom je bil tokrat samo en par, pa še to je on nestrpno čakal, kdaj se bo boljša polovica naveličala zreti kipu v oči. Skratka, velikega turističnega razcveta, ki naj bi bil podoben tistemu v Medjugorju, ni bilo in prav kmalu bo Marijin kip v Stahovici le eden mnogih, ki stojijo po Sloveniji.
Druga postaja je bila Gornji Grad, kjer je bilo razen gostiln vse zaprto, tudi velika kate-
ni zanimalo, saj je bil naš končni cilj le Logarska dolina.
Tu je prelepo!
Vsaj tako mi je zatrdila družina Brglez iz Poljčan, ki sem jo zmotil pri pospravljanju in odpravljanju domov. Oče, mama in majhna hčerka so bili prvič v tem koncu Slovenije in kar niso se mogli načuditi, kako lepo je lahko tukaj.
Zato jim prav nič ni bilo žal prostega dneva in bencina za pot do sem. Sicer pa bodo večino dopusta preživeli na po-
je na praznični dan, 22. julij zbralo tam kar dosti ljudi, ki so se prišli nadihat svežega zraka v ta prelepi kraj slovenske dežele.
Tudi Marija ne privlači več
Seveda do Logarske dolini vodi več poti. Sam sem si izbral tisto, ki gre skozi Kamnik prek prelaza Črnivec in Gornji Grad do Ljubnega na Savinji in Luč, od koder potem ni več daleč. Že na začetku poti sem se v Stahovici pri Kamniški Bistrici, ki je bila pred nekaj leti oblegana od turistov in radovednežev, saj se je razširil glas, da naj bi tamkajšnji kip Marije mižikal izbranim,
drala. Ta naj bi bila, po zapisu sodeč, ki je visel pred zaprtimi vrati, največja in najprostornejša cerkev v Sloveniji, vendar se o tem nisem mogel prepričati. Zato sem nadaljeval naprej do Ljubnega, kjer je čez Savinjo še vedno nekakšen pomožni most. Kot da od jesenskih poplav ni minilo že skoraj devet mesecev in da se je tam čas skorajda ustavil.
Tudi nasploh so posledice lanske naravne katastrofe še vedno dobro vidne in le redkokje je opaziti kaj novega. Človek se sprašuje, ali je denar, ki je prihajal od vsepovsod, sploh prišel na pravi naslov. Vendar pa nas tokrat to
tovanjih v različne kraje Slovenije, saj si letos dopusta na morju ne 'bodo privoščili. Pa ne toliko zaradi varčevanja, saj imajo v podjetju možnost letovati v počitniških prikolicah, temveč je vzrok strah pred negotovim položajem v Jugoslaviji in še posebej na Hrvaškem. In zato, je na koncu še dodala gospa Brglez, bomo sem še prišli, saj je tu mir in lepo. Nad lepotami Logarske doline je bil navdušen tudi Ciril Župančič z Vevč pri Ljubljani, ki se je krepčal po prihodu spod slapa Rinka.
»Priznati moram, da sem bil tu nazadnje pred 25 leti, tako da sem komaj spoznal kraj in
Gospa Brglez iz Poljčan je s svojo družino prvič	Ciril Župančič z Vevč pri Ljubljani pa je obupaval
v Logarski dolini in je navdušena nad njenimi lepo-	nad slabimi cestami in prepočasno obnovo Zgornje
tami.	Savinjske doline po lanskih poplavah.
Cilj večine pohodnikov in obiskovalcev Logarske doline je vsekakor slap Rinka, ki iz skalnatega precepa prosto pada globoko na skale, kjer se vodna moč razprši na tisoče kapljic.
Slike: Robert Peklaj
bi se skoraj izgubil na poti do sem. Je pa kljub letom, ki so minila, tu še vedno prečudovito. Žal pa tega ne bi mogel reči za Luče in Ljubno, kjer je videz porazen in ni videti nobenih učinkov kakršnih koli akcij.« Glede počitnic na morju pa je bil tudi on bolj pesimističen: »Sedaj, ko smo si odpočili od vseh teh dogodkov, malo razmišljamo, kam bi lahko odšli. Najverjetneje se bomo odločili za toplice ali pa kak kraj v bližini Ljubljane, saj je pot do morja in nazaj preveč tvegana. To se vidi tudi po tem, da tudi v naših počitniških domovih, ki jih ima podjetje v Novigradu, Ne-rezinah in na Rabu, ni gostov in tudi sam z družino ne bom šel tja.« »To je velika škoda,« je še pripomnil, »saj se človek lahko odpočije le na morju.
Sicer pa je čedalje manj denarja za to, saj so ljudje veseli, če imajo vsaj delo. Tudi v Papirnici Vevče predvidevajo nove odpuste delavcev, zato ljudje sedaj na dopuste niti ne mislijo.
Skrbi o tem, ali jih bo jutri še čakalo delo in služba, pa sta že nekaj časa rešena zakonca Ocepek, saj sta že dolgo upokojena. Letos sta prvič obiskala Logarsko dolino in slap Rinko, drugače pa, dokaj redno obiskujeta te kraje, saj so jima zelo všeč. Ker jim je zdravnik zaradi zdravstvenih razlogov odsvetoval preveliko vročino in morje, tudi nimata veliko težav glede položaja ob obali in si zaradi tega ne belita preveč glave. Saj je tudi doma v Velenju lepo, pravita, in časa imava tudi na pretek, saj sta v pokoju.
Dobri obeti v planinskih domovih
Tako kot so prazni hoteli in toplice drugod po Sloveniji, so tudi planinski domovi v tej dolini bolj prazni kot ne. Podobna usoda je doletela tudi počitniški dom Elektrokovine iz Maribora, saj mi je upravnik doma Jože Jurič zatrdil, da v šestih letih, odkar je upravnik, še ni bilo tako klavrnega obiska kot letos. Tako so morali samo letos že šestkrat zapreti dom, ker je bilo premalo obiskovalcev. Zaradi tega tudi' sprejmejo vsakogar,
ki pride, pod svojo streho, čeprav je bil dom prvotno namenjen samo delavcem Elektrokovine. Kljub nizki ceni penziona (286 dinarjev za vso oskrbo) pa tudi delavcev ni bilo, deloma zaradi barikad, večina pa zaradi tega, ker so se doma počutili najbolj varno. Kot kaže pa so nekateri le premagali strah, saj je dom do 10. avgusta zaseden.
Boljšo prihodnost si obetajo tudi v planinskem domu Celje, ki ga ima že tretje leto v najemu RTC Golte. Od začetka je tudi oskrbnik doma Ivan Dajčer, ki se trudi, da bi Logarska dolina tudi turistično bolj zaživela. »Letos nas že vseskozi spremlja smola, saj nam je obisk razredčilo najprej slabo vreme v maju, kasneje pa še ta vojna. Zadnji konec tedna pa je bil spet tak, kot vsa leta doslej. Upam, da bo tako ttidi v prihodnje, saj bi bila s tem škoda veliko manjša.
Sicer pa ima RTC Golte kot najemnik tega doma v Logarski dolini velike načrte, saj naj bi bile počitnice tu kot dopolnilo dopustovanju na Golteh. Vendar pa bi bilo treba še marsikaj postoriti in zgraditi, na primer teniško igrišče. Že zdaj ponujamo turistične alpinistične vodnike, posojamo gorska kolesa in kanuje ter organiziramo izlete v bližnjo okolico. Prihodnost Logarske doline je v turizmu, seveda pa moramo pri tem paziti, da ne okrnemo prečudovite narave.«
Narava je tu res prečudovita. Kar nekakšen ponos te prevzame, ko se zaveš, kaj vse imamo pri nas. Morda bomo sedaj, ko je povsod drugod vroče, tako ali drugače, ponovno odkrili prelepe kraje Slovenije in se zavedli, da teh naravnih bogastev ne smemo prodati ali zanemariti.
Robert Peklaj
Upokojena zakonca Ocepek iz Velenja bosta del svo- Upravnik doma Elektrokovine iz Maribora Jože Ju-jega dopusta preživela v mirnem ozračju in prijet- rič je bil močno zaskrbljen zavoljo slabega obiska, nem hladu Logarske doline.	čeprav imajo zelo ugodne cene.
reportaža
Na Gorenjskem jefletno...
Z vsakim se lahko sporazumeš kar po slovensko
»Hvala bogu, da je konec, kajne!« smo na letnem vrtu pred osrednjo tržiško slaščičarno nazdravili klenemu tridesetletniku, opasanem in oprtanem s tradicionalnim vojaškim jermcnjem. »Nak!« je odkimal, in prekižal v zimske hlače (o bog, pri 31 stopinjah!) oblečene noge čez kolena. »Zdajle bodo spet prišli pome. Že četrtič!
»Ob naslednjem pivu pa je »čakajoči« teritorialec le razvezal svoj jezik. »Mi, Tržičan’ smo ves čas branil’ Brnik. Ja, mi smo bili tisti!« se je ponosno potrkal po prsih, svojega imena pa zavoljo »vojne tajne« ni hotel izdati. »Prva runda nas je nekoliko begala, ker nismo točno vedeli, kakšni so drugi naši; v drugi rundi so ' ob naših položajih rešetala bojna letala; v tretji smo pa že po radiu slišali, da smo zmagali.«
oklepnike skozi Tržič!« so odtlej sveto prepričani...
Malo bolj zbrani ljudje takim zgodbicam seveda ne verjamejo. Tudi, gotovo najbolj znani Tržičan, Bojan Križaj ne. »Lari-fari«, zamahne z roko. Je pa resno vzel na znanje opozorilo svojega prijatelja Janeza Slaparja, po bitki prvega slovenskega generala, naj nikar ne gre na dopust čez Dragonjo; zato je svojo prikolico ta teden odpeljal v Ankaran. S familijo seveda in s povabilom, naj se
zapomniti datum:	20. julij
1991...
Streljaj naprej smo si ogledali blejski hipodrom in pobožali žrebca, ki je stoično prestal našo vojno. Ovinek pa smo zaokrožili na igrišču za golf, ki ga nekateri opevajo za (naj)lepšega v Evropi. Pravzaprav na samem igrišču nismo bili, ker se je usula ploha, smo pa zato izpod nadstreška opazili, da ni na parkirišču nobenih (naj)novejših izdelkov svetovne avtomobilske industrije. Pred vojno so bili pa drug zravoti drugega! Ja, ja, mali ženevski salon...
Bled, po Prešernu »ni lep’šga kraja«, je bil med našim obiskom naravnost kičasto lep. Nikjer nikogar. Niti

lllliiillll
|||^


Ko kulturniki obmolknejo
Še dobro, da ni tujih turistov? Ne! Za vsese najde prostor.


In zakaj potlej spet na »fronto«, če so že zmagali? »Najbrž zaradi nadziranja umika jugoslovanske armade. Ja, to bo!« se je odrezal. Svoje veselje nad četrtim vpoklicem pa je pošteno obrazložil: »Dobil bom ta-novo uniformo!«
Vsaj nekaj. Kot seje kasneje izkazalo, je naš junak (po)pa-zil za varen vzlet obeh naših velmož - Kučana in Drnovška - proti Ohridu. Še pomnite, tovariši: včasih je bila takšna poteza zadostna celo za spomenico, ne pa le za uniformo ...
Kdo je bolj »najebal«
Komaj je našega rodoljuba pobrala Lada-Niva, na tem koncu ta čas še očitno »uradni avtomobil«, že so njegovo omizje zasedli »civilisti«. Tema pogovora: vojna. Vsak izmed njih se je trudil dokazovati, kdo je njega dni v vojski bolj »najebal« kot drugi - in zakaj. Zgodba se je seveda vlekla kot tista pravljica o jari kači in steklenem polžu. Dokler.. . Dokler je ni nekdo prekinil, rekoč: »Janko Ropret je izdajalec!«. Moreča tišina. Po prvem šoku pa podatek: »Oklopnikom je kazal pot skozi Tržič!«
Resnica je bila seveda drugačna. »Gorenjski slavček« je nameraval »potroštat’« mamo k Sveti Ani, kakor stari Trži-čani še vedno imenujejo Podljubelj. Naravnost zavoljo barikad ni mogel, zato jo je ubral naokoli, skozi Tržič. To pot so mu priporočili policaji: svetovali so mu, naj prehiti vojaške transportnike, ki so medtem že krenili po »rezervni« poti, vmes pa da naj s trobljo opozarja meščane na prihajajočo nevarnost. Tako je tudi storil. Le da ljudje njegove humane geste niso prav razumeli. »Ropret je vodil okupatorjeve
oglasimo okoli na kakšen piknik. (Sprejeto z veseljem...)
Strah je za ljubeznijo
Ker se razen nenehnih »vznemirjanj« utrujenih teritorialcev na tržiškem ni dogajalo (skoraj) nič omembe vrednega, smo po ovinkih krenili proti Bledu. Od Podnarta do Krope in nazaj do Radovljice smo namesto sena v kozolcih opazovali počitniške prikolice. »Ja, pred vojno so jih umaknili s svojih parcel ob morju,« nam je nenavaden pojav raztolmačila bankirka Mojca Križaj, zraven pa pribila: »Na srečo še pravočasno...« Upajmo!
Tudi hangarji Alpskega letalskega centra v Lescah so bili zaprtih vrat. Pardon - priprtih! (Najmanj) trije piloti so si rekli, »naj gre Adžič in njegova zapora slovenskega zračnega prostora k vragu!« »In so vzleteli. Ljubezen do letenja je pač močnejša od strahu. Ker utegne ta dan postati »praznik slovenskega letalstva«, si velja
»hokejistov«, kakor razposajena mladež etiketira sprehajajoče se starostnike s palicami, ni bilo videti. Znamenite pletnje so prazne udarjale ob obalo, še bolj značilni labodi so zaman krakali po še kakšnem grižljaju. Ni turistov - ni kruha!
Malo naprej - no, kakšnih 25 kilometrov - se začne tako imenovana oaza miru - Bohinj. Marsikdo, ki že leta zahaja v ta kot, se s takšno etiketo seveda ne bo strinjal, saj tod ni več ne miru ne oaze. Kamorkoli se obrneš - povsod sama »trupla«! Pa vendar. Obrestuje se jim, da so se zanašali na domačo »klientelo«. V (po)osvoboditveni evforiji so se lotili celo slovenskega pravopisa: znamenite čevapčiče poslej prodajajo pod blagovno znamko ,pečeni lulčki’!
Gospod minister Ingo Paš nas je pred kratkim prosil, naj letujemo doma. Iz priloženega je videti, da se mu bo želja uresničila. Vsaj za tri mesece.. .?
Damjan Križnik
»Sonce, voda, zrak, svoboda« je geslo vseslovenske akcije »Razgibajmo življenje*. Razen »tul* svobode imamo vse... (Sliki: D.K.)
B58 o
:
.. ,

Ko so vojne vihre minile in so ljudje prilezli iz svojih lukenj, je srce samostojne Slovenije zopet začelo utripati. Gotovo nekoliko drugače kot doslej; s kančkom strahu, negotovosti v jutrišnji dan in z veliko mero upanja v zdravo pamet. Tako je zahtevala vojna in ljudi lahko o nasprotnem prepriča le trajen mir.
Kakor koli že, vojne je konec. Le še zapuščeni železni konjički in grafiti na mestnih ulicah spominjajo, da je bila tu pred kratkim vojna. Ljubljančani pa si, kot pravijo, sedaj želijo sprostitve in razvedrila. Pa ne le zaradi končane vojne, temveč tudi zato, ker je poletje, čas dopustov, ko si privoščimo več oddiha, počitka in zabave. In kaj jim mesto ponuja?
Najprej sem se sprehodila po starem delu Ljubljane. Ljudje so posedali pred verigo večjih ali manjših gostiln ob hladnih napitkih in si morda želeli namakati v Ljubljanici. Na prvi pogled je bilo videti živahno in prijetno. Toda bog ve, kaj so se pogovarjali. Gotovo o vojni, ki je še vedno osrednja tema pogovorov, in kako z majhnim kupčkom denarja preživeti do naslednje plače. Morda pa so se pogovarjali tudi kaj veselejšega. Kako bodo na primer preživeli letošnji dopust, kam se bodo odpravili za konec tedna... Tako živahno je bilo na obeh straneh Ljubljanice čez dan.
Nato sem se odpravila pogledat v stavbe, kjer se rojeva in zori ljubljanska in slovenska kultura.
V SNG Drama se ni dogajalo ničesar. Le v izložbenih oknih gledališča so plakati vabili k vpisu v abonma za naslednjo sezono. Zdaj pa je tam prazno in pusto.
Tudi ogromen Cankarjev dom, simbol slovenske kulture, je bil prazen. Od številnih predstav, okroglih miz, predavanj, srečanj in drugih prireditev ni za poletje ostalo prav ničesar. Kot da v tem delu leta življenje obstane in steče spet jeseni. Smešna delitev časa, bi lahko rekli.
Podobno je bilo tudi z Opero. Zadržana in tiha je stala v središču mesta in se vedla, kot da se svet vrti brez nje.
Nekoliko drugače je bilo v - ljubljanskem Festivalu, kjer že od 20. julija poteka 39. mednarodni poletni festival in bo trajal do konca avgusta. Vendar pa razen nekaj nevpadljivih plakatov ob vhodu v Festival, ki oznanjajo to prireditev, ni bilo na tem mestu ničesar, po čemer bi lahko sodili, da se tu
7izc.rvu.y u,uyu,ju. ± U.U.L 4t/Cttn-U SU Tiki iSJJUTflilU
prireditve, ni bilo pred blagajno z vstopnicami pretirane gneče.
Na voljo je bilo še nekaj razstav. Ena takih je bila tudi prodajna razstava »Leto Indonezije« v galeriji Kompas na Titovi cesti. Razstava bo trajala predvidoma do konca avgusta, v prostorih Kompasa pa si je moč ogledati in kupiti tradicionalna indonezijska oblačila, maske iz lesa sambo, ebenovine, slike batik, torbice iz bambusa in podobno.
Ko sem opazovala ljudi, ki so drveli po ulicah, sem opazila, da niti pred prodajalnami iger na srečo ni več velikih gruč vztrajno čakajočih. Včasih so bile pred takimi prodajalnami vrste ljudi in vsak po svoje je upal na tisti znameniti milijon nemških mark. Prebivalci glavnega mesta neodvisne Slovenije, ki bo vsak čas stopila v Evropo, pa očitno niti v srečo ne verjamejo več.
Ko sem se takole potepala po ljubljanskih ulicah, se je že začelo nočiti. Ponovno sem zavila proti staremu delu Ljubljane. Pred gostilne ob Ljubljanici se je zgrnilo še več ljudi kot čez dan. Tudi sama sem sedla in popila kozarec ledeno hladne coca cole. Razmišljujoč o tem, kam bi se še lahko odpravila, sem ugotovila, da sem paleto možnosti obiskov kulturnih predstav in prireditev pravzaprav že izčrpala. Ostajala je le še možnost, da zavijem v kino. Vendar je bil tudi tu repertoar dokaj skromen. Poleg uspešnice Ko jagenjčki obmolknejo je bilo na ogled le še nekaj poceni grozljivk, pornografskih filmov in komedij.
Takšna je torej kulturna ponudba v Ljubljani poleti. Skoraj nična. Ob vsakdanjem pehanju za ubogim kruhkom in nekaj osnovnih vsakodnevnih opravilih ostajata za večino ljudi le še strašen dolgčas in peklenska vročina, ki jo eni preganjajo s posedanjem v gostilnah, drugi s kratkimi izleti v naravo, nekateri pa ostajajo kar doma, saj je za prvo in drugo premalo denarja.
Sicer pa, zakaj bi si razbijali glavo s slovensko kulturo, ko pa večina Slovencev še vedno najraje gleda večerno televizijsko oddajo Sova in Jacka Killiana ter se tolaži s tem, da pri nas vendar še ni tako hudo.
No, pa na svidenje Slovenija, kjerkoli si že.
Bojana Humar Slike: Sašo Bernardi
Tri
divizije
Čisti računi - dobri prijatelji
Ekonomski vidiki razdruževanja
Sloveniji ta trenutek manjkajo tri divizije. Ne vojakov, ampak vrhunskih strokovnjakov za trženje in za tehnična znanja ter ljudi, ki bi vložili svoj denar v posle. Divi-zojo vrhunskih strokovnjakov bi dobili, če bi pred nekaj leti takratna oblast poslušala dr. Gojka Staniča. Ta je predlagal, naj bi iz Slovenije poslali v tujino na dopolnilne študije vsaj deset tisoč strokovnjakov z ekonomskega in drugih področij. Drugo divizijo bi dobili, če bi sedanja oblast prisluhnila Emilu M. Pintarju. Predlaga, naj bi aktivirali podjetnost zasebnikov, ki imajo znanje in voljo vložiti svoj kapital v kako dejavnost - namesto da bi te zasebnike pripravili do tega, da svoje prihranke ponudijo v uporabo državi.
Pintar predlaga še tretjo divizijo: podjetniki naj bi se razleteli po Evropi in agresivno ponujali v nakup slovenske izdelke. Da bi slovensko gospodarstvo preživelo mesece, ko ga zvezna administracija ovira na vse mogoče in nemogoče načine.
Predlogov, kako premagati sedanje težave zaradi gospodarske vojne med Jugoslavijo in Slovenijo ter kako se pripraviti na življenje v neodvisni državi, je seveda še mnogo več. Vlada bo svoj sveženj ukrepov, kratkoročnih in dolgoročnih - skupščini predstavila konec tega meseca. Predloge ima seveda tudi skupščinska opozicija in nekateri strokovnjaki za gospodarska vprašanja. Pod nje je nemogoče potegniti črto in jih spraviti na skupni imenovalec, razen tega, da že proslavljena misel Milana Kučana: »Po vojni bo vse drugače!« velja tudi za gospodarski del odnosov s preostankom Jugoslavije.
Vsem, ki se ukvarjajo s tem vprašanjem, je skupna tudi streznitev tako glede namer tujine kot tudi preostanka Jugoslavije, kako nas je pripravljena izpustiti iz »krempljev«. Izkazalo se je namreč, da so bili naivneži in to tudi na pomembnih položajih, samo v Sloveniji, medtem ko v Jugoslaviji in v Evropi prevladuje izrazito pragmatističen duh. Resda je ta v Jugoslaviji prekrit tu in tam s političnim voluntarizmom (mislimo na plenjenje slovenskega premoženja v drugih republikah in trganje gospodarskih tokov).
Vendar je jugoslovanska splošna linija vendarle jasna: ožeti Slovenijo tako, da bo šla, če ji bo takrat še do tega, v Evropo dobesedno gola in bosa.
. Na to streznitev se seveda navezuje tudi ugotovitev, da smo ta trenutek ostali osamljeni v Jugoslaviji in v Evropi, skratka, da nam osamosvojitvenih stroškov za zdaj ni pripravljen pomagati plačati nihče. Osamosvojitev bomo plačali sami, na račun proizvodnje, na račun nižjega dohodka, na račun realno nižjih plač. Ali je cilj vreden te cene in ali bo sploh dosežen, glede na naše majhne zmožnosti, da visoko ceno zanj plačamo? Je, ker ni nobenih zagotovil, da ne bi Jugoslaviji plačali enake ali še višje cene za to, da ostanemo še naprej del nje.
Oblast bi po našem prepričanju v tem položaju morala storiti dvoje, potem ko bo predstavila svoj sveženj osamosvojitvenih gospodarskih ukrepov: povedati ljudem, koliko jih bo to stalo (zlasti glede življenjskega standarda) in koliko časa bodo predvidoma plačevali za akt osamosvojitve ter temeljito pretuhtati, ali so vsi ljudje, ki so zdaj na pomembnih položajih, kos zahtevam zelo resnega in zapletenega in zlasti za dolgo časa pomembnega obdobja slovenske zgodovine.
Boris Rugelj
Po agresiji JA na Republiko Slovenijo je eno neizpodbitno: Slovenija ne želi več živeti pod skupno jugoslovansko streho. Doslej se je poskušala s SFRJ le politično razdruževati, zdaj pa namerava z njo pretrgati še druge vezi, zlasti tiste, ki jo že 45 let in več tlačijo k tlom. Ohraniti želi - na podlagi enakopravnega sodelovanja - le tiste, ki veljajo v tržnem gospodarstvu razvitih držav, torej le gospodarske stike z drugimi jugoslovanskimi republikami, v njih pa čiste račune in poslovno-pravni red.
Splošnega recepta za to, kako naj se slovenska podjetja pretol-čejo skozi sedanjo gospodarsko in politično zmedo, kako naj preživijo obdobje osamosvajanja s čim manj praskami, po mnenju podjetnikov ni. Najprej zaradi specifike dela v vsakem posameznem podjetju in še posebej panogi, slednjič pa tudi zaradi nepredvidljivosti povsem nesmotrnega političnega vmešavanja, blokiranja in še hujših zadev, ki si ga privoščijo
»bratske« republike. Kljub vsemu pa je eno povsem jasno: jugoslovanskega trga ne smemo čez noč spustiti iz rok. Ne "le da morajo medrepubliški gospodarski tokovi ostati, moramo jih še okrepiti - če bo zmogla pamet.
Da bi razumeli, kako zelo je za Slovenijo koristen jugoslovanski trg, velja prebrati tele podatke (»najnovejše«, saj letošnjih še nihče ni zbral). Slovensko gospodarstvo je lani doma opravilo 57,3 odstotka vse prodaje, 17,9 odstotka blaga je prodalo v tujino, 24,8 odstotka pa v druge republike. Okoli polovica blaga je šla na Hrvaško, petina v Srbijo s pokrajinama, približno 15 odstotkov v Bosno in Hercegovino, sledi Makedonija in z zelo majhnim deležem še Črna gora. Slovenska industrija je bolj izvozno usmerjena kot v povprečju vse gospodarstvo, saj je lani doma prodala manj kot polovico blaga, 22,8 odstotka ga je prodala v tujino, v druge republike pa skoraj tretjino.
Pri nakupih je bilo podobno, le da je slovensko gospodarstvo (in tudi sama industrija) nekaj več kupilo doma; okoli 63 odstotkov nakupov je bilo namreč iz Slovenije, okoli petina iz drugih republik, dobra šestina pa iz tujine.
Od vsega prodanega blaga ga je okoli 16 odstotkov ostalo neplačanega, pri čemer je bil delež neplačanih terjatev nekoliko višji v industriji. Najbolj redni so bili plačniki iz tujine, najpočasnejši pa kupci iz drugih republik. Slovensko gospodarstvo je svoje obveznosti poravnalo le za spoznanje bolje, pri čemer so naša podjetja bolj redno plačevala obveznosti do tujih dobaviteljev in - čemur se čudimo - partnerjev iz drugih republik kot do dobaviteljev z domačega trga. Skupne terjatve so bile za 27 odstotkov višje od skupnih obveznosti. Terjatve do dru-
gih republik so bile celo dvakrat večje kot obveznosti do njih. Še posebno skrb zbujajoče pa je bilo stanje v industriji: terjatve do drugih republik so bile tam kar 3,3-krat večje kot obveznosti.
Iz teh podatkov je videti, da je ljudski rek: »Čisti računi - dobri prijatelji« - v Jugoslaviji že ob vso veljavo. Vendar bi Slovenci kljub temu ne smeli vreči puške v koruzo. Bolje je upati, da se bodo politične strasti na jugoslovanskem delu Balkana (Evrope) pod pritiskom socialnih stisk delavstva (socialnih nemirov, ki se obetajo) morda že kmalu umirile, kar bo politike nujno prisililo, da ne bodo več grozili drug drugemu z vojaško silo, vojno, marveč se, nasprotno, odločili za sprostitev domačega trga, za vključitev v mednarodno delitev dela, kar vsem edino koristi, medtem ko vojna prinaša vsem le žrtve in ogromno škodo.
Medtem ko je bilo ob koncu leta 1989, ob prvem večjem bojkotu slovenskega blaga v Srbiji, slo-
vensko gospodarstvo nemočno in nepripravljeno, bi zdaj lahko rekli, da ima s takimi poleni že nekaj izkušenj. Ukrepi, na zunaj različni, a z enakim namenom, so se od takrat sicer le še stopnjevali, celo do odvzemov premoženja naših podjetij, predvsem v Srbiji. Ta republika ima tudi sicer prevladujoč vpliv na polovico jugoslovanskega trga. V nasprotju s Hrvaško Slovenija ni uvedla nikakršnih protiukrepov, saj se je gospodarstvo zavedalo, kako pomembna je ohranitev trga. Z morebitnimi protiukrepi namreč ne bi bila oškodovana samo Srbija, temveč tudi druge republike. Ker se je ravnanje Srbije obrnilo tudi v njeno škodo, je prišlo do nekaterih »popravkov« srbskih restrikcij, popolne »deblokade« pa še vedno ni. Tudi gospodarske razmere so že preveč spolitizirane, v politiki pa je vse huje. Vendar se je kljub temu pokazalo, da nismo imeli povsem prav, ko smo trdili, da politika obvladuje gospodarstvo. Gospodarstvo je postalo celo eno bistvenih orožij v rokah politike, namreč tistih, ki hočejo dobiti ali ohraniti oblast.
In kako naj torej v takšnih razmerah slovenska podjetja poslujejo s partnerji iz drugih republik?
Tako kot večina slovenskih podjetnikov že dela. Trg želijo ohraniti, tako prodajni kot nakupni, vendar delajo selekcijo med partnerji. Blago pošiljajo po vsej Jugoslaviji - tistim, ki ga plačujejo. Poskušajo pospešiti obračanje kapitala. Ugibajo, kaj jim bo prinesla in kaj vzela osamosvojitev Slovenije. Vendar o tem v glavnem nočejo govoriti. Vse preveč je še ugank, med njimi pa je glavna neznanka, kako se utegne na osamosvojitev Slovenije odzvati politika v drugih republikah. Kot vidimo, imajo njihovi prestavniki zelo bujno domišljijo, ki z najpreprostejšo ekonomsko logiko nima
zveze. Še zlasti ne grožnja z uvedbo vojaške uprave na vsem ozemlju Jugoslavije.
Tudi če ne bo nerazumnega in-tervencionalizma pa bo imela - glede na to, kar kažejo sedanji blagovni in denarni tokovi med republikami - največ težav s prodajo svojih izdelkov slovenska industrija. Slovensko gospodarstvo si ne more več poplačevati izgub pri prodaji v druge republike s prispevkom skladu za manj razvite. Brez nadomestil za sedanje nase Izgube na »enotnem« jugoslovanskem trgu ali pomoči repu-
bliškega promocijskega sklada za kreditiranje slovenskega blaga in storitev v druge republike torej ne bo mogoče ohraniti plačilno nesposobnih trgov. Usoda gospodarskih odnosov Slovenije z drugimi republikami bo zato verjetno podobna usodi odnosov med Jugoslavijo in SZ: prešli bomo na konvertibilno plačevanje. Naša razvojna strategija pa naj bi bila usmerjena predvsem v zmanjševanje stroškov, s čimer naj bi dosegli mednarodno konkurenčne cene in si bolj odprli vrata na tuje trge.
Sicer pa naši gospodarstveniki menijo, da bo po osamosvojitvi Republike Slovenije poslovanje z drugimi republikami močno podobno našemu poslovanju s tujino. Tisti, ki zna »delati« s tujino, bo znal poslovno sodelovati tudi z novimi (starimi) sosedi. Pred-
vsem pa je možno upati, da bo gospodarsko sodelovanje med novimi negospodarskimi državami pravno formalno bolje urejeno kot je bilo in je zdaj, saj ekonomska zmeda, ki smo ji v Jugoslaviji priča, prinaša vsem le škodo.
Vinko Blatnik
Dvakrat da. kdor hitro Ja
Mini anketa o nujnih ukrepih vlade
Gusti Grof, direktor ABC Pomurka: »Proizvodnja hrane se v kratkem času ne more prestrukturirati. Zato bi morali ponovno ovrednotiti položaj kmetijstva v luči osamosvojitvenih ukrepov: če hočemo imeti samostojnost, je prednostna nedvomno hrana, posebej na začetku osamosvajanja in prilagajanja. Hitro bo treba sprejeti ukrepe, ki bodo preprečili najhujše zaradi zapore jugoslovanskega trga. Slovenski kmetijci in pridelovalci hrane so na jugoslovanskem trgu tako nakupovali kot prodajali. V razdružitvenih pogovorih in pri oblikovanju novih odnosov bi to morali upoštevati, ker bi pretrganje gospodarskih stikov v kmetijstvu in živilski industriji imela za Slovenijo težke posledice. Dolgoročno gledano pa čaka vse kmetijstvo in živilsko in->v «--■ • rscr. «?
dustrijo mučen proces prilagajanja evropskim standardom poslovanja in vključevanja v evropski trg. Vlada bi morala takoj analizirati položaj te veje gospodarstva in sprejeti vse ukrepe, ki bi ji omogočili vključevanje v evropski trg. Ne gre samo za materialne rešitve, ampak tudi za vrsto predpisov.«
Hinko Podgoršek, pomočnik generalnega direktorja TAM: »Vlada mora skupaj z narodnima bankama Slovenije in Jugoslavije preprečiti zastoj v proizvodnji in prodaji. Kritičen je zlasti izvoz. Nujno bo treba izbrskati denar, da bi preživeli dva do tri mesece, kajti vnovični zagon industrije bo dražji kot bi nas stala posojila zdaj. Seveda pa vemo, da bodo težave zlasti z devizami, medtem
ko z dinarji, kot slišimo, naj ne b bilo toliko težav. V TAM bi zi ohranitev proizvodnje potrebo vali vsaj 50 do 60 milijonov DEIv svežega denarja.«
Lojze Peric, namestnik direktorja Luke Koper: »Promet v Luk še upada, vse pa je odvisno oc političnega položaja pri nas v prihodnjih mesecih. Največja paniki med tujimi partnerji je sicer premagana, toSa dokler ne bodo ocenili, da so prometnice skozi Slovenijo popolnoma vame, jih ne bc nazaj. V prepričanju tujcev nam je veliko pomagalo ministrstvo za promet in zveze, ki je dalo izjavo, | da so poti skozi Slovenijo odprte in vame ter da slovenska vlada zagotavlja povračilo vsake škode, ki bi jo tuji partnerji utrpeli pri nas. Toda, kot sem dejal, bistveno
Oblast in lastnina
Gojim Stanič
Nadaljevanje iz prejšnje številke
Kontrola zunanjih lastnikov
Dr. David Lipton in dr. Jeffrey Sachs (marec 1991) sta napisala razpravo, namenjeno lastninjenju na Poljskem. Jeffrey Sachs svetuje tudi Zveznemu izvršnemu svetu oziroma Anteju Markoviču in slovenski vladi. Soavtorja svetujeta, naj se lastninjenje opravi hitro, in sicer najprej pri skupini velikih podjetij. Zavzemata se zlasti za uveljavitev večinskega lastninjenja s strani zunanjih finančnih institucij. Država naj bi si prilastila večino družbene lastnine in jo nato prodala takim institucionalnim in zato profesionalnim investitorjem. Pri tem naj bi država oziroma investicijska institucija poskrbela, da dobi kontrolni paket do višine okoli 20 % kakovostni podjetnik, zunanji lastnik. Del delnic naj bi prodali po zelo nizkih cenah ali pa naj bi jih celo zastonj delili delavcem. Delež delnic, ki bi jih dobili zaposleni, naj bi znašal od 10 do največ 20 % vsega kapitala. Drugi del delnic bi brezplačno odstopili različnim finančnim posrednikom, kot so odprti investicijski skladi, pokojninski skladi in poslovne banke. Delnice teh posrednikov bi kasneje razdelili ali prodali gospodinjstvom. Lastniki malih podjetij naj bi bili posamezniki ali majhne skupine podjetnikov.
Lastniki velikih podjetij naj bi bili različni zunanji lastniki, zlasti institucionalni investitorji.
Jeffrey Sachs v bistvu predlaga podržavljanje velike večine družbene lastnine. Vsem, ki so doslej upravljali podjetja, izreka popolno nezaupnico.
Dr. Bogomir Kovač (1991) se zavzema za rešitve, ki bi onemogočile reprodukcijo samoupravljanja v dosedanjih podjetjih v družbeni lastnini. Podjetja naj bi dobila zunanje lastnike. Zaposlenim v podjetjih bi pripadlo največ 20% delnic, 1/3 delnic bi šla pokojninskemu skladu, 1/3 drugim javnim investicijskim skladom, ostanek pa bi šel na trg kapitala.
Hitre rešitve in zaščita nacionalnih interesov
Namen te knjige je izpostaviti empirične in teoretične argumente za tako razrešitev problema lastninjenja družbenega kapitala, ki bo pospešila razvojne procese in zavarovala nacionalne interese. Gre za zelo hitro uveljavitev ključnih institucij civilne družbe, še posebej avtonomije podjetij. Šele popolnoma avtonomija podjetij in zavodov, ki naj bodo v zasebni lastnini in naj delujejo na trgu, bo ustvarila pogoje za etatizacijo in debirokratizacijo slovenske in jugoslovanske družbe. Gre za radikalno preseganje družbene ureditve, v kateri politično birokratska elita dominira nad civilno družbo, narodom in ustvarjalnostjo. Pravo svobodo človeka in državljana, pravno državo in pluralno politično demokracijo je moč zasnovati le na temeljih svobodne civilne družbe. Predlogi, zbrani v tej knjigi, vodijo k takojšnji okrepitvi moči ustvarjalnega posameznika in avtonomnega podjetništva.
Predlogi trenutno vladajoče koalicije Demos uveljavitev civilne družbe odlagajo v dalj njo prihod-' nost. Sedanje upravljalce družbenega premoženja se razglaša za nezrele, neodgovorne ljudi, ki jih mora voditi in nadzirati država.
Koalicija strank, združenih v Demos, v svojem volilnem programu ni najavila, da namerava podržaviti vso družbeno lastnino, sedaj pa se je vlada odločila za podržavljanje. Tako vedenje je z vidika politične kulture problematično, nenavadno za vse, ki so volili delegate strank, ki pripadajo Demosu. Mar še vedno živimo v državi, v kateri velja načelo: Komur oblast, temu lastnina? Nova oblast izrazito zastopa interese bivših lastnikov, medtem ko so oblast očitno izgubili zaposleni direktorji, strokovnjaki in delavci družbenega sektorja. Bogastvo, ki so ga le-ti ustvarili, namerava nova oblast podržaviti.
Družbeni kapital, ki je nastal na podlagi samoupravne avtonomije podjetij od leta 1950 dalje, danes ocenjujemo na okrog 61 mi-
lijard DEM, oziroma na okoli 70.000 DEM na zaposlenega v gospodarstvu in negospodarstvu. Veliko te vrednosti je v obliki nepremičnin, zlasti v zgradbah in stanovanjih v družbeni lastnini. Varčevalni oziroma naložbeni potencial zaposlenih v družbenem sektorju se je lahko realiziral predvsem na neproduktivnih področjih, ni pa se v zadostni meri uresničil v produktivnih naložbah verjetno zato, ker zaposleni niso bili tudi formalni lastniki podjetij. Vendar je varčevalni potencial ekonomsko demokratične družbe velik! S hitrim in ekonomsko demokratičnim lastninjenjem podjetij v družbeni lasti bi ga lahko usmerili v produktivne naložbe.
Na osnovi raziskovanja zakonitosti globalnega družbenega razvoja, opozarjamo javnost, da lahko sedanji predlogi modela privatizacije družbenega kapitala zavro motivacijo za delo in med prebivalstvom sprožijo pravi plaz socialnih konfliktov, medtem ko lahko zasnova zakona o denacionalizaciji (odslej skrajšano ZODE) iz nas naredi narod, ki se bo desetletja samo pravdal.
Naj se v svobodni deželi vsak volilec sam opredeli, katero opcijo podpira. Stvar raziskovalcev je, da nudijo izdelane teoretično-em-pirično utemeljene modele. Stvar svobodnega človeka in njegovih političnih ali sindikalnih združenj pia je politična razprava, opredeljevanje, podpora in politično odločanje.
Knjiga »Oblast in lastnina« predstavlja raziskovalni prispevek iz okvira usmerjenega raziskovalnega programa »Znanost o znanosti«, ki ga koordinira Znanstveno raziskovalni center SAZU. Letošnja raziskovalna naloga obravnava odnose med znanostjo oziroma ustvarjalnostjo, civilno družbo in državo, kot naj bi se ta razmerja uredila v novi Ustavi Republike Slovenije in v novi zakonodaji.
Prvi osnutek besedila knjige so prebrali: dr. Aleksander Bajt, dr. Miran Mihelčič, dr. Lojze Ude, Jože Knez, dr. Viljem Rupnik, mgr. Volodja Balžalorsky, dr. Ve-

Izračun dohodnine
KUPON
Naša bralka iz Celja bo morala na koncu leta pripraviti zajeten kupček denarja, če bo hotela poravnati svoj dolg do države. Glede na to, da bo njen letni prihodek 106.551,60 dinarjev in na to vsoto izračunana letna dohodnina 24.434,50, bo razlika med tem zneskom in že plačanim davkom (18.697,50) znašala kar 5.737 dinarjev. Pri tem smo upoštevali podatek, da naša bralka nima vzdrževanih oseb, k letnemu prihodku pa nismo prišteli invalidnine, saj nam ni poslala podatka, koliko ta znaša. Seveda pa je lahko njen dolg za več kot po-
lovico manjši, če bo izkoristila desetodstotno olajšavo. Tako se zmanjša letna dohodnina na 21.451 dinarjev, kar pomeni, da bo morala plačati »samo« še 2.753,50 dinarjev.
Naš bralec iz Kranja, ki prejema 29.300 dinarjev bruto OD in občasno prejme tudi 4.500 dinarjev, pa sc bo verjetno prijel za glavo, ko bo zvedel za svoj dolg. Njegov letni prihodek bo 329.077,20, letna dohodnina 105.830,90, že plačan davek pa 77.418,80 dinarjev. Razlika je torej 28.412,10 dinarjev, kolikor bo moral plačat kot svoj prispevek državi.
Če pa seveda porabi približno 32.900 dinarjev v prave namene in se mu to prizna kot olajšava (naj pogleda 7. člen zakona o dohodnini, ki je objavljena v naši knjižici Davki po novem), pa bo njegov dolg veliko manjši, čeprav še vedno velik, in sicer 15.249 dinarjev.
je zaupanje partnerjev iz sosednjih držav v varnost transporta blaga skozi luko Koper. Nujno je torej, da vlada zagotovi dejansko varnost prometnic v republiki.«
Metko Kavčič, direktor G & P Hoteli Bled: »Že zdaj vemo, da vojne škode, neposredne in posredne, sami ne bomo mogli pokriti. Prav tako bi bila prevelika škoda za Slovenijo, če bi tak turistični biser, kot je Bled, ki ima veljavo in ugled tudi v svetu, pustili vnemar. Zato se tudi mi pridružujemo zahtevam Sekcije za turizem in gostinstvo pri Gospodarski zbornici Slovenije, naj nam odložijo plačilo davkov in prispevkov iz osebnih dohodkov. Prav tako bi nam prav prišlo reprogramiranje posojil in obresti, svoje pa naj bi vlada primaknila tudi pri izplačevanju minimalnih osebnih dohodkov. Da pa ne bi mislili, da samo prosimo in zahtevamo, smo se že začeli dogovarjati z Gorenjsko banko Kranj za pomoč. Žal smo morali zastaviti vse i naše premoženje, tako da upam, da se bodo razmere prav kmalu uredile.«
R. B„ R. P.
Delavska hranilnica, d.o.o.
Ijubljana, Dalmatinova 4, je namenjena delavcem.
Pohitite in varno ter ekonomično naložite svoj prihranek.
Od 17. 7. 1991 nove obrestne mere za dinarske depozite:
-	vezava z	od 1.000,00 do 80.000,00	60%
odpovednim od 50.001,00 do	100.000,00 62%
rokom	nad 100.000,00	65%
-	vezava nad od 1.000,00 do 50.000,00	70%
1 mesec	od 50.001,00 do 100.000,00 72%
nad 100.000,00	76%
Od 1.000,00 do 50.000,00	80%
od 50.001,00 do	100.000,00 82%
nad 100.000,00	85%
od 1.000,00 do 50.000,00	85%
od 50.001,00 do	100.000,00 87%
nad 100.000,00	90%
Pripravljamo poseben program gotovinskega kreditiranja članov sindikatov prek sindikalnih organizacij.
Izkoristite ugodnost našega poslovanja, katerega geslo je:
KAKOVOST SO LJUDJE!
Dodatna pojasnila dajemo po tel. 061 312-098, 316-881
vezava na
2	meseca
vezava nad
3	mesece
selin Vukotič, dr. Dražen Kalod-era, Jože Valetič, Fikret Abdič, Danica Dosedla, Emil Kandrič, Ksenija Antončič, Tone Černe, Janko Pučnik, Miha Ravnik. Zahvaljujem se Predsedstvu BiH, ki je prvotno besedilo knjige dalo prevesti v srbohrvaščino in tako omogočilo, da so se v njeno nastajanje vključili tudi kolegi iz drugih jugoslovanskih republik.
Na podlagi strokovnega interdisciplinarnega branja prvotnega besedila knjige, pri katerem so sodelovali tako teoretiki kot praktiki, sem knjigo preuredil in jo dopolnil z vrsto izvirnih zamisli vseh, ki so sodelovali pri njenem nastanku.
Zahvaljujem se recenzentoma, prof. Miranu Miheliču in prof. dr. Lojzetu Udetu, ki sta mi posredovala vrsto predlogov glede končnega oblikovanja knjige.
Recenzenta in drugi, ki so prebirali delovne verzije knjige, imajo o vrsti vprašanj drugačno mnenje kot jaz. Za končno besedilo te knjige odgovarjam.
Knjiga obravnava medsebojno prepletenost in odvisnost slovenske globalne družbe s poudarkom na lastninskih razmerjih. Problematike sem se skušal lotiti s potrebnimi strokovnimi argumenti, vendar narava raziskovanja globalne družbe žal terja, da vrsto idej postavimo kot hipoteze in jih tudi udejanimo. Šele v praksi izvemo, ali smo s hipotezo ponudili utopijo ali dognali teorijo.
Zavzemam se za nedogmatsko iskanje resnice. Številne ideje in predlogi, ki jih navajam, dosegajo zgolj nivo hipotez ali neizdelanih
pobud. Šele praktično in strokovno preverjanje in razdelava predlogov s strani številnih strok lahko pripelje do smiselne uporabe zamisli in predlogov, ki sem jih razgrnil v tej knjigi.
Avtor
V	Ljubljani, 2. april 1991
Civilna družba in država
Državljan, civilna družba in država
Cilj zavestnih prizadevanj družbenih dejavnikov je preobrazba v razvito evropsko in konkurenčno svetovljansko družbo.
V	slovenski in jugoslovanski družbi moramo predvsem utrditi ekonomsko lastniški status državljana kot svobode osebnosti in avtonomijo institucij civilne družbe, s poudarkom na jasno opredeljeni avtonomiji podjetij, ter normalizirati vlogo države.
Preseči velja dosedanjo desetletja delujočo realno družbeno ureditev, v kateri so bili državljani in institucije civilne družbe premočno podrejeni voluntarizmu polfevdalnih birokratskih političnih struktur. Ozek krog birokratske elite je prek poldržavnih ustanov, npr. »poslovnih« bank, dejansko, a neodgovorno odločal o uporabi naj večjega dela družbene akumulacije, in to pogosto po politično lokalistično avtarkičnih in ne po tržnih načelih. Od dobrih podjetij so akumulacijo stalno prelivali k slabim, da bi tako kupili socialni mir in s tem stabilnost pozicij birokracije.
Pospeševanje razvojnih procesov, ki naj zagotovijo uspešno in enakopravno	vključevanje
v enotno evropsko tržišče in skupnost, dejasnki izhod iz sedanjih procesov izrazitega nazadovanja in stagnacije, je odvisno od zavzetosti domačih ustvarjalnih potencialov, zlasti od zaposlenih, strokovnjakov in direktorjev. Niti ena ozka elita niti tujci niso sposobni zares razrešiti naših domačih problemov. Lahko pa jih sorazmerno hitro razrešijo pozitivno motivirani ljudje kot suvereni nosilci lastne usode in odločanja o svojih dolgoročnih interesih. Zato morajo postati ljudje lastniki proizvajalnih sredstev.
Cim hitreje in kolikor je le mogoče v kontinuiteti s pozitivno prakso dosedanjega delnolastni-škega obnašanja samoupravljal-cev naj se vzpostavi in samoorganizira razred lastnikov kapitala. Ta razred mora imeti ustavna in politična zagotovila, da bo lahko dolgoročno svobodno uresničeval svoje pozitivne družbene funkcije, ki so:
•	odgovorno vlaganje kapitala v dobičkonosne posle in s tem stalna skrb za konkurenčno sposobnost podjetij in naroda;
•	nadzor direktorjev oziroma tehnostrukture in mezdnih delavcev. Če so zaposleni začasno lastniki kapitala, gre za samonadzor in pozitivno motivacijo zaposlenih lastnikov;
• prisvajanje dobička in razpolaganje z njim;
Nadaljevanje prihodnjič
NAROČILNICA
Pri ČZP Enotnost, Ljubljana, Dalmatinova 4, nepreklicno naročam(o) . izvod(ov) knjige
OBLAST IN LASTNINA, avtorja Gojka Staniča. Cena 490 din. Naročeno pošljite na naslov:
Ulica, poštna št., kraj:.......................................................
Ime in priimek podpisnika ....................................................
1.	račun bomo plačali v 15 dneh od prejema
2.	knjigo mi (nam) pošljite po povzetju
Naročeno, dne: ................. ........................
Podpis naročnika
Izidorjeva piščalka
(Ai	iti	K
Bona sindikalnega turizma		
Položaj v železarnah republike Slovenije se je v zadnjem mesecu bistveno poslabšal. Naj slabše se godi železarjem na Ravnah, kjer so junija izpolnili le 45,6 odstotka načrta. Porazni rezultati so posledica večdnevne stavke, nanje pa je vplivala tudi vojna, zaradi katere so železarji izgubili jugoslovanski trg in morali ustaviti proizvodnjo v obratih namenske proizvodnje. Vse slovenske železarne so bile projektirane za jugoslovanski trg, danes pa delajo le za domača naročila in za izvoz. Treba je dodati, da je izvoz na zahodno tržišče izjemno težak, saj je Evropska gospodarska skupnost svoje tržišče praktično zaprla.
Po nepopolnih podatkih so vse tri slovenske železarne v prvem polletju izkoriščale 60 odstotkov svojih zmogljivosti, zdaj pa le še polovico. Če se stanje ne bo takoj izboljšalo, bo do konca leta ob delovna mesta od 5.000 do 6.000 železarjev. Morali bodo zapreti tudi velike in sodobne obrate, kot je nova jeklarna v železarni Ravne.
Kljub temu, da so slovenske železarne podržavljene, objektivno nimajo možnosti nadomestiti izgubljeni jugoslovanski trg. Zato so se vodstva posameznih železarn že začela pogovarjati s tujimi partnerji, ki bi jim lahko pomagali najti poti do zahodnoevropskega in svetovnega trga. Železarne potrebujejo tudi takojšnjo in krepko denarno pomoč, saj se bo v nasprotnem primeru ustavila celo sedanja zmanjšana proizvodnja.
V vseh treh železarnah ugotavljajo, da republiška vlada po podržavljanju za železarne ni naredila ničesar. Te dni so vprašljivi celo dogovori, ki sta jih v imenu vlade pripravljala Jože Mencinger, nekdanji podpredsednik in Marko Kranjec, nekdanji finančni minister vlade republike Slovenije. Poznavalci menijo, da se je
odnos vlade do železarn spremenil, ker je večina spoznala, da je bilo podržavljanje napaka in da moramo zato zdaj le čakati, da železarne dokončno potonejo, da bi jih lahko privatizirali po scenarijih, ki se pripravljajo v zaprtih krogih. Vlada kot lastnik železarn pa v tem času ni pripravila nobenega scenarija za reševanje železarstva in ni imela
nosa
zena
julij
avgust
po men
vaše
dnižine
poletna, dvojna številka obširnejša in pestrejša
Kar dve prilogi sta v njej - prva govori o tem, kako se lotiti podjetništva, kaj storiti, če ostanemo brez dela, kje dobiti začetni kapital, če imamo idejo za ustanovitev podjetja.
Druga pa govori o tem, da je tudi dan lepši, če smo urejeni in negovani.
Čez poletje bomo šli tudi kam na izlet ali na počitnice. V poletni Naši ženi vam predstavljamo turistične kmetije na Slovenskem, kako se pripravimo na izlet, med praktičnimi nasveti pa tudi, kako pravilno pečemo nad žerjavico.
Če bomo imeli čas in voljo, si bomo s pomočjo Naše žene lahko šivali za poletje in jesen, pripravili ozimnico... Poleg tega bomo pobliže spoznali Magdo Tovornik, mariborsko županjo, in deželo Sirijo. Tudi zabave in branja za poletne mesece ne manjka.
časa za obravnavo sanacijskih programov, ki so jih železarji pripravili v svojih strokovnih ekipah. Z železarnami v imenu vlade upravlja neučinkovit in prijazen minister Izidor Rejc. Direktor slovenskih železarn je še vedno le vršilec dolžnosti. Andrej Cetinski je to vlogo prevzel, ker so ga v vladi k temu prisilili, minister Rejc pa do dogovorjenega roka (1. 7. 1991) ni našel novega človeka, ki naj bi v imenu vlade prevzel vodenje slovenskih železarn. Železarno Ravne vodi Andrej Kokalj, ki je postal generalni direktor, potem ko je ena izmed struj v železarni naredila prevrat. Svobodni sindikati železarne Ravne so 10. julija zahtevali od upravnega odbora slovenskih železarn, naj zamenja generalnega direktorja in vodstvo, ker ni kos nalogam. Ta generalni direktor pa sindikate nenehno obdolžuje, da so krivi za njegove poslovne neuspehe, sam pa ni sposoben oceniti niti vzrokov niti odgovornosti za stavko, ki je razdvojila ravenski kolektiv, ki ne more dobiti tega, kar si je izboril s stavko.
Danes lahko brez oklevanja zapišemo, da je vlada podcenjevala položaj in probleme slovenskih železarn in preslišala številna opozorila Svobodnih sindikatov in SKEI. Ravnanje posameznih ministrov in vlade kaže, da so spoznali, da za železarne ni rešitve in da le čakajo na nji-, hov dokončen potop. V javnosti se pojavljajo govorice o spremembah v vladi, pri čemer omenjajo tudi zamenjavo »našega« ministra. Prepričani smo, da ta zamenjava ne bo rešila ničesar, če se v vsej vladi, zlasti pa v njenem vrhu, ne bo spremenil odnos do gospodarstva in do tisočev železarjev, ki nimajo nobene alternative za delo zunaj sedanjih velikih podjetij na Ravnah, Jesenicah in Štorah.
Franček Kavčič
BORZNO SPOROČILO ŠTEVILKA 27
Atris - borza sindikalnega turizma sprejme ponudbe prostih počitniških možnosti, posreduje proste zmogljivosti, organizira zamenjavo, nakup ali prodajo počitniških objektov, stanovanj, bungalovov, prikolic in drugih možnosti. Uresničimo tudi vaš predlog za sindikalne izlete in potovanja.
Pišite nam ali telefonirajte na številko (061) 326-982 ali 322-975 vsak dan med 8. in 15. uro
-	naš telefaks je (061) 317-298.
A. POČITNIŠKE ZMOGLJIVOSTI, KI VAM JIH NUDIMO
1.	Počitniški apartmaji v Monseni pri Rovinju
-	Naselje apartmajev je 4 km oddaljeno od Rovinja, v bližini znanega kampa Monsena. Apartmaji so 2-, 3- in 4-posteljni in imajo opremljene kuhinje. Najemnina apartmaja je 135 din na dan za osebo. Prosti desetdnevni termini od 29. 7. naprej.
2.	Počitniški dom Prcmantura - Ima 3- in 4-
posteljne polapartmaje - spalnica, predprostor, kopalnica, balkon. Plaža je v prijetnem borovem gozdičku. Cena penziona 460 din, otroci do 12. leta 20% popusta; 20% celotne cene lahko plačate 10 dni po dopustu. Termini 7- ali 10-dnevni od 5. 8. dalje.
3.	Počitniški dom Fiesa - Dom je,50m od obale; sobe so 3-posteljne z etažnim TWC. Penzion za odrasle je 340 din, otroci do 2 let brezplačno bivanje; otroški polovični obrok do 14. leta je 220 din. Termini 10-dnevni od 5. 8. dalje.
4.	Apartma v Barbarigi pri Pulju - apartma za 5 do 6 oseb - dve sobi, kuhinjska niša, TWC. Cena dnevnega najema 550 din. Termini od 12. 8. do 1. 9. - desetdnevni.
5.	Počitniški dom Novigrad - Pinota - bivanje v 3- in 4-posteljnih sobah. 7- ali 10-dnevni trmini julija in avgusta. Polpenzion za odrasle 320 din, za otroke od 4. do 14. leta 210 din.
6.	Počitniška hišica Palegrin pri Umagu - za
4 do 5 oseb: spalnica, dnevna soba, kuhinja,, predprostor, WC, kopalnica, terasa in vrt. Termini od 19. 8. dalje - desetdnevni - cena do 29. 8. 535 din na dan, kasneje 455 din.
7.	Počitniški stanovanji v Červarju A/l - a) večje stanovanje za 4 do 5 oseb; b) manjše stanovanje za 3 do 4 osebe. Prosti desetdnevni termini po 19. 8. Cena: od 19. 8. do 29. 8. 480 din, po 29. 8. pa 395 din na dan.
8.	Planinska koča na Kopišču pri Kamniški Bistrici - 3 sobe s po 4 ležišči, primerna za manjše skupine planincev - možnost lastne priprave hrane, v dogovoru z oskrbnico pa tudi penzion. Termini avgusta, najemnina sobe (4 osebe) je 320 din na dan.
9.	Počitniške prikolice
AC Funtana - Valkanela - od 14. 8. do 23. 9.
-	več prikolic, cena 350 din na dan. AC Vinica ob Kolpi - od 14. 8. do 23. 9. - ena prikolica, cena 320 din na dan.
B.	POČITNIŠKE ZMOGLJIVOSTI, KI JIH POTREBUJEMO
1.	Opremljene apartmaje ali počitniška stanovanja na slovenski obali z možnostjo priprave hrane od 27. 7. naprej.
2.	Opremljene apartmaje - bungalove, planinske počitniške zmogljivosti v Bohinju, Kranjski Gori, Pohorju, po 1. avgustu.
C.	PRODAMO
1. Apartma v Červarju - velikost 22.96m2
-	predprostor s kuhinjsko omaro, TWC, dnevna soba, spalnica, v nadstropju pograd za 2 osebi, balkon. Cena 529.000,00 din ali 40.000 DEM.
D.	KUPIMO
1. Penzion na slovenski obali z 20 do 25 ležišči, apartmajskega tipa, z opremljenimi kuhinjami oziroma možnostjo skupne kuhinje in jedilnice. Ponudbe sprejema Atris - borza sindikalnega turizma, Ljubljana, Dalmatinova 4. Za nakup se zanima slovenski izseljenec.
Vsem gostom Atrisa želimo prijeten oddih.
Se naprej bomo z vami sodelovali:
Doro Hvalica, Irena Prusnik, Metod Zalar.
Revščina ne prihaja več no obrokih
Dejstva niso le zgovorna, so porazna: en sam klic še zaposlenih in nezaposlenih na pomoč
Dejstva niso le zgovorna, so porazna, en sam klic še zaposlenih in nezaposlenih na pomoč.
Ob tem ko se tudi v Sloveniji naglo zmanjšuje obseg proizvodnje, naglo upada tudi število delovnih mest. Že maja smo dosegli število 62.000 brezposelnih, to število pa se povečuje za dobrih 4.000 na mesec. Obenem v spreminjanju sistema upravljanja naglo izginjajo ne samo nekatere specifične samoupravne »pravice« zaposlenih (»pravica« do absentizma, do neučinkovitega dela itd.) temveč tudi večji del temeljnih pravic slehernega zaposlenega, ki so sicer priznane v razvitem svetu. Nered na sindikalnem področju in izkoriščanje dela sindikatov kot nove politične sile, strah za delovno mesto in nizka stopnja pravnega reda v družbi nasploh ustvarjajo takšne razmere, v katerih posamezniki neusmiljeno izkoriščajo delavce za osebno pridobivanje.
Pa vendar ni povratka nazaj, v obdobje samoupravnega absolutizma in pravice do slabega dela, saj se je ta sistem iztekel zaradi svoje razvojne nemoči in delovne neučinkovitosti. Kako oblikovati nov sistem, v katerem socialna politika ne bo več izražena v naraščajočem obsegu raznih »podpor«, temveč bo postala razvojno usmerjena in spodbujevalna, takšna, ki bo zagotavljala pomoč in socialno varnost predvsem z delom? Rešitev je v oblikovanju no-
vega razvojnega ravnotežja družbe v celoti, ki šele lahko ustvarja materialno podlago za socialno varnost družbe in posameznikov v njej, pa tudi v oblikovanju novega sistema upravljanja ter razvoja vseh ustanov civilne družbe. Z novim modelom zaposlovanja mora kreniti Slovenija ne le v posocialistično, temveč tudi v poindustrijsko obdobje svojega razvoja.
In kako to nalogo uresničiti?
V času najgloblje krize, kar smo jih kdaj doživeli, potrebujemo učinkovito socialno politiko. To pomeni, da moramo z zakonom zagotoviti pravno varstvo in iztožljivost življenjskega minimuma za
slehernega polnoletnega odraslega državljana, ki ni po svoji krivdi ostal brez sredstev za preživljanje.
Dokler nam ne bo uspelo obnoviti gospodarske rasti, moramo izdatke za javne službe »držati« na stabilizacijski ravni iz leta 1984 in z različnimi ukrepi, pa tudi z bistvenim znižanjem režijskih stroškov v javnih službah, zagotoviti slovenskemu prebivalstvu vsaj enak standard kot doslej na tem področju.
Večina opozicijskih strank v slovenskem parlamentu se je pridružila zahtevi slovenskih sindikatov, da je za okrepitev ekonomskih in socialnih pravic in delovno pravne varnosti zaposlenih nujno:
-	čimprej sprejeti zakona o registraciji sindikatov in soupravljanju ter dopolniti stečajni zakon kakor tudi druge zakone, ki naj zagotovijo delavcem redno izplačevanje zajamčenega osebnega dohodka;
-	z zakonom je treba opredeliti tudi naloge, plačnika in obseg dela socialnih služb v podjetjih. Z ustavo in zakoni pa vzpostaviti prenovljen sistem sodnega varstva pravic iz dela, ki naj upošteva naglo, delavcem dostopno in učinkovito reševanje delovno-prav-nih sporov;
-	tako sindikati kot opozicijske stranke v slovenskem parlamentu terjajo od vlade tudi zagotovitev nacionalnega zdravstvenega varstva prebivalcev Slovenije, ki mora vse-
bovati - kot rečeno - vsaj celotno preventivno, celotno zdravstveno varstvo materinstva, brezplačno kontracepcijo in abortus, celotno in brezplačno zdravstveno varstvo otrok, šolajoče se mladine in invalidov itd.
Z ustavo je treba - kot vse te pravice - zavarovati tudi pravico državljanov do primernega stanovanja.
Ravni pridobljenih pravic današnjih upokojencev prav tako ne bi smeli zniževati za nazaj, nikakor pa ne brez njihovega pristanka. Za naprej pa jih je treba opredeliti z dogovorom med državo, zaposlenimi, brezposelnimi in upokojenci.
Iz teh in drugih zahtev sindikatov izhaja, da bo treba opustiti zamisel o centralizirani in zgolj državni monopolni socialni politiki, a preprečiti tudi neodgovorno rušenje temeljnih mrež in ustanov socialne države in njihovo nadomeščanje zgolj s trgom ali z dobrodelno dejavnostjo laičnih in verskih organizacij in združb. Z ustavo in zakoni bi morali zavarovati pravico do preživetja vsem ljudem. Samo tako bo mogoče preprečevati stradanje in socialni propad vse večjega števila državljanov Slovenije.
A kar je glavno: za delo sposobnim ljudem mora vlada čimprej zagotoviti delo, sicer tudi za vzdrževano prebivalstvo ne bo denarja. In za oboje na kruha.
V. B.
	PRAVN K
.SL	SVETUJE
Vprašanje:
Kakšen je položaj delavcev, ki jim podjetje ni v zakonskem roku predložilo v podpis pogodbe o zaposlitvi?
Odgovor:
Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS št. 14/90, 5/91) s 135. členom določa, da morajo organizacije do 1. 7. 1991 skleniti pogodbe o zaposlitvi z vsemi delavci brez izjeme, ne glede na to, ali so v delovnem razmerju za nedoločen ali določen čas. S pogodbo o zaposlitvi se mora postaviti tisto pravno stanje, ki je obstajalo na dan uveljavitve zakona o delovnih razmerjih, t. j. 24. 4. 1990. Organizacija s predlogom pogodbe o zaposlitvi ne more reševati morebitnih presežkov delavcev ali razporejati delavcev na nižja delovna mesta zaradi nedoseganja pričakovanih delovnih rezultatov.
Delavci imajo pravico uveljaviti varstvo pravic pred pristojnim sodiščem združenega dela v roku 15 dni od predložitve pogodbe o zaposlitvi, če sodijo, da so kršene njihove pravice iz delovnega razmerja. Tistim delavcem, ki ne podpišejo pogodbe o zaposlitvi v roku 30 dni od predložitve predloga pogodbe in ne uveljavljajo presoje zakonitosti v roku 15 dni, delovno razmerje preneha po zakonu.
Če podjetje z delavci do roka iz 135. člena zakona o delovnih razmerjih ni sklenilo pogodb o zaposlitvi, to nima nobenih pravnih učinkov v škodo delavcev. S pogodbo o zaposlitvi se namreč formalno odpravlja delovno razmerje kot medsebojno razmerje delavcev,v združenem delu, postavlja pa se delovno razmerje kot dvostransko pogodbeno razmerje med delavcem in organizacijo oziroma delavcem in delodajalcem.
Vprašanje:
Delavec ima V. stopnjo strokovne izobrazbe. Direktor podjetja je sprejel sklep, s katerim je delavca razporedil na delovno mesto za katero se zahteva IV. stopnja strokovne izobrazbe, na katerem prejema tudi manjši osebni dohodek. Na njegovo delovno mesto je podjetje zaposlilo delavca s IV. stopnjo strokovne kvalifikacije. Je to pravilno?
Odgovor:
Drugi odstavek 17. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ št. 60/89, 42/90) določa, da je lahko delavec zaradi nujne potrebe delovnega procesa in organizacije dela razporejen na vsako delovno mesto, ki ustreza stopnji njegove strokovne izobrazbe za določeno vrsto poklica, znanju in zmožnosti. 3. odstavek 17. člena navedenega zakona pa določa, da je lahko delavec izjemoma razporejen na delovno mesto za katero se zahteva nižja stopnja strokovne izobrazbe za določeno vrsto poklica, v primerih in pod pogoji določenimi s splošnim aktom oziroma kolektivno pogodbo v skladu z zakonom.
Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS št. 14/90, 5/91) opredeljuje razporejanje delavcev v 21. in 23. členu. V prvem primeru gre za zakonsko možnost, da je lahko delavec s svojo privolitvijo trajno ali začasno razporejen na delovno mesto, za katero se zahteva nižja stopnja strokovne izobrazbe. Na podlagi 23. člena zakona o delovnih razmerjih pa je lahko delavec, za katerega se na podlagi dokumentiranega in strokovno utemeljenega predloga ugotovi, da nima ustreznega znanja in zmožnosti oziroma da ne dosega pričakovanih delovnih rezultatov, razporejen na delovno mesto, ki ustreza njegovemu znanju in zmožnostim. Pri tem je treba upoštevati 9. člen splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (Uradni list RS št. 31/90).
Razporejanje delavcev je pristojnost poslovodnega organa ozi-
roma delodajalca, ki mora upoštevati zakon, kolektivno pogodbo in splošni akt. Nova delovna zakonodaja ne ureja več instituta z delom pridobljene delovne zmožnosti, zato je treba pri razporejanju in zaposlovanju upoštevati stopnjo strokovne izobrazbe določene vrste poklica, znanje in zmožnosti ter druge pogoje, ki jih določa splošni akt.
Vprašanje:
V organizaciji so izvedli postopek ugotavljanja trajnih presežkov. Sedaj postavlja organizacija delavcem, ki so bili ugotovljeni kot trajni prdsežek zahtevo, da v času 6-mesečnega odpovednega roka delajo v drugi organizaciji, s katero je bil o tem sklenjen poseben sporazum. Delo, ki ga delavcem nudijo, je sicer skladno. s stopnjo strokovne izobrazbe, ne pa tudi z vrsto. Delavci bi na delu v drugi organizaciji dobivali enak osebni dohodek kot v svoji organizaciji. Ali morajo delavci vzeti ponujeno delo?
Odgovor:
Delavcem v času 6-mesečnega odpovednega roka ni treba opravljati dela v drugi organizaciji, saj za to ni pravnega temelja. Takšno ponudbo bi lahko organizacija dala delavcem le v primeru reševanja začasnih presežkov za čas 6 mesecev, na podlagi 1. alineje 2. odstavke 30. člena noveliranega zakona o delovnih razmetih (Uradni list RS št. 5/91).
Glede trajnih presežkov je obveznost podjetja, da delavcem 6 mesecev po dokončnosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja izplačuje nadomestilo osebnega dohodka v skladu s kolektivni pogodbo oziroma splošnim aktom. V 6-mesečnem odpovednem roku tečeta tem delavcem delovno razmerje in zavarovalna doba za po-kojninsko-invalidsko zavarovanje. (36. člen zakona o delovnih razmerjih). Razen tega mora organizacija delavcem, ki so bili pri
njej zaposleni najmanj 2 leti, izplačati odpravnino v višini najmanj polovice delavčevega povprečnega osebnega dohodka v zadnjih treh mesecih, za vsako leto dela v organizaciji.
Ana Križanič, dipl. iur.
Vprašanje:
15. 3. 1990 sem zamenjala delovno mesto. Ali mi pripada dobiček po zaključnem računu. Kdaj to morda zastara?
Odgovor:
Vsak delavec ima na podlagi vloženega dela, izraženega vrednostno v osebnem dohodku, pravico do udeležbe v dobičku. Delavec ima pravico do udeležbe v dobičku ne glede na čas dela v podjetju. Ni nobenega predpisa, ki bi omejeval udeležbo delavcev na dobičku glede na čas dela v podjetju.
Zahtevek za izplačilo udeležbe na dobičku zastara v treh letih. Zahtevek se lahko vloži neposredno na pristojnem sodišču.
Vprašanje:
Kako in po katerem zakonu - zveznem ali republiškem - se računa odpravnina pri delavcu, ki je trajno presežen?
Odgovor:
Delavec, ki mu preneha delovno razmerje zato, ker postane njegovo delo trajno nepotrebno (trajni presežek), uveljavlja odpravnino po 36. f. členu republiškega zakona o delovnih razmerjih (Ur. 1. RS št. 5/91). Ta določa, da je delavec upravičen do odpravnine, če je v organizaciji oz. pri delodajalcu zaposlen najmanj dve leti in sicer za vsako leto dela v isti organizaciji v višini najmanj polovice njegovega povprečnega mesečnega osebnega dohodka v zadnjih treh mesecih.
Delavec ni upravičen do odpravnine, če mu organizacija ali delodajalec zagotovi ustrezno zaposlitev drugod ali dokupi delovno mesto.
Gregor Miklič
Ko sem začel pisanje o delu, počitku in dopustu, sem imel namen pisati o vseh vrstah dopustov: na morju, v planinah, na izletih v počitniškem domu, v kampu, pri sorodnikih, pa tudi doma.
Pa so me vprašali, čemu v teh kriznih časih, ko je denarja vedno manj, ko je toliko in toliko ljudi na prisilnih doputih, ko pravijo, da marsikje preti revščina, sem hotel odgovoriti in odgovarjam: ko delamo, smo utrujeni in potrebujemo počitek: ne glede na delo bodisi doma, na polju ali v podjetju. To še posebej velja za tiste pogumne, ki so se lotili svojega privatnega dela. Ko pa je kriza prešla v vojno in sedaj, ko je stanje premirja, ko ni niti čas vojne niti miru, bom vrstni red pisanja in prispevkov spremenil. Najprej bom zapisal, kako in kaj delati, ko smo na dopustu; rednem, izrednem in ga preživljamo doma, ker nam ni mogoče na pot ali na morje.
Mnogi smo počitnice v svoji mladosti preživljali doma, saj je bila vojna.
Spremeniti ritem življenja
Prve dni dopusta se skoraj vsi zbujamo ob isti uri, kot takrat, kadar hodimo v službo. Obrnemo se še dvakrat ali trikrat v postelji, potem pa nas premaga in kar vstanemo. Pač pa v miru božjem preberemo časopis, če nam seveda ta ne prinese slabih novic, morda poslušamo radio.
Vsem, prav vsem, toplo priporočam, vsaj med dopustom in med počitnicami si privoščimo pošten zajtrk. Med dopustom se res ne moremo izgovarjati, da ne utegnemo. To je že prvo napotilo: pošten zajtrk. Prav gotovo bomo prvih nekaj dni lenarili, telesno in duševno, razen če si nismo pripravili načrta dela, dejavnosti, ki pa naj ne bo prevelik. Torej, kaj je bolje, popolna lenoba ali razgibavanje?
Popolna lenoba kak dan, še posebej, če imamo v podjetju težko fizično delo, če pa tega nimamo, potem delajmo na dopustu to, česar drugače ne počnemo. Da ne bom preveč ovinkaril: Priporočam aktiven dopust, še posebej za tiste, ki ves delovni dan živijo v prisilnem položaju, sede, v slabem zraku, v ropotajočem delovnem okolju.
Blagodejni sprehod po gozdu
Sprehod po gozdu nam bo dobro del. Tisti, ki poznajo gozdne stezice svojih mladih dni, se bodo kaj radi sprehodili. Če pa pri tem nabirajo borovnice, jagode ali gobe, potem jih bo nabiralska strast vlekla in hodili bodo dalj kot so mislili ali pričakovali. Če bo borovnic malo, za to, ker jih je malo, če pa jih bo dosti, pa zato, da se bodo doma pohvalili, kako jim je uspel današnji sprehod.
Pri gobarskih nasvetih bom bolj previden. Nabirajte le gobe, ki jih res dobro poznate. Nikar tistih, za katere ste slišali, da je sosed dejal sosedu, da so morda užitne! Sicer pa naš priznani strokovnjak za zastrupitve z gobami prim. dr. Fedor Krejči pravi: »Vse gobe so užitne. Nekatere žal, samo enkrat!!« Preveč smrti je videl in težkega umiranja zaradi strupenih gob.
Torej, še enkrat, nabirajte le tiste gobe, ki jih poznate. Druge pa pustite pri miru, še brcati jih ni treba!
Konjički
Mnogi imajo konjičke ali kot znamo učeno govoriti hobyje. Še vemo ne, kdo in koliko ljudi ima neko veselje. Mnogi žrtvujejo zanj ves prosti čas, drugi pa le čakajo, kdaj bodo imeli tolika časa, da se bodo posvetili svojemu veselju. Pred časom sem srečal znanca, ki ga poznam vrsto let. Še sanjalo se mi ni, da je numizmatik (zbiralec starega denarja). Ko je priredil razstavo bankovcev z likom ženske, me je povabil.
Priporočil se je za kak star neveljaven bankovec. Res je med nami mnogo numizmatikov-zbiralcev denarja, samo da se nekateri razumejo le na nove denarje, pa še ti po možnosti na devizne bankovce. Sicer pa tudi ti porabijo dopust za svoj hobi. Nabiranje denarja!! Če to počno z istim delom in dejavnostjo kot med letom, to ni dopust, ampak dodatno garanje, ki ni dopust.
Pa dobro se spočite!
Ljubljana, 26. julija 1991
najpomembnejša stran
TF%S_11
Humoreska
Slovenci kot Baski
Ker je zdaj več kot očitno, da slovenske samostojnosti in neodvisnosti nočejo priznati predvsem Francozi, ki imajo močan glas v evropski gospodarski skupnosti, smo tokrat po telefonu poklicali francoskega predsednika Mitteranda.
-	Gospod predsednik, ali vam kot francoskemu državniku Napoleon ni prav nič za zgled?
»Seveda mi je. Ne v vsem, kajti jaz nisem vojak in tudi nisem za vojaške rešitve, ampak kot državnik je vendarle imel uspehe. Lahko rečem, da je bil dober. Zakaj to sprašujete?«
-	Veste, v Ljubljani imamo od vseh mogočih in nemogočih državnikov edinole Napoleonov spomenik.
»Ja, in kaj ima to opraviti z mojimi simpatijami ali antipatijami do Napoleona?«
-	Napoleon je na začetku prejšnjega stoletja ugotovil, da na naših tleh žive Slovenci in je ustanovil Ilirske province. Vi pa odločno nasprotujete neodvisni Sloveniji.
»Pravzaprav nisem proti samoodločbi slovenskega naroda, vendar mislim, da mora Jugoslavija ostati enotna država.«
-	Dragi gospod predsednik, to pomeni, da mora biti pod dominacijo Srbov?
»Čakajte, ali drugačne Jugoslavije ne more biti? Poglejte, tudi v Franciji živijo razne etnične skupine, Baski, Korzičani, Bretonci itd., pa imamo enotno državo...«
-	Ja, Francozov!
»Seveda Francozov, ampak vsak posameznik ima vse pravice ...«
-	Razen pravice do lastne nacionalne opredelitve...
»Kaj mu bo takšna država, če pa v Franciji živi bolje?«
-	Morda to velja za Francijp, nikakor pa ne za Veliko Srbijo. Sicer pa, spoštovani predsednik, zakaj vam je Srbija tako všeč?
»Bila je vedno naš zaveznik, že v prvi svetovni vojni.«
-	Da, zaveznik, ki je Francijo potegnil v vrtinec klanja. Saj ste Francozi v prvi vojni hiteli Srbiji na pomoč, ali ne?
»Da, ampak zmagali smo s skupnimi močmi. To je pomembno.«
-	Kaj pa povojna Jugoslavija, ali ni bila vrsto let kot komunistična država vedno objektivni nasprotnik Francije?
»O, ne. Vselej smo imeli dobre diplomatske stike.
»Vas smemo spomniti, da je Jugoslavija podpirala alžirski osvobodilni boj in tako pripomogla, da se je del Francije ločil od matice.
»To so bile verbalne podpore z jugoslovanske strani...«
-	Kaj pa urjenje alžirskih upornikov pri nas, njihovo zdravljenje, jugoslovanske ladje, ki so vozile orožje v Alžirijo in ste jih ustavljali na morju?
»Ah, tisto! Tisto je bila napačna de Gaulleova politika. Je že prav, da je Alžirija neodvisna.«
-	In zakaj se torej Slovenci z istim »prav« ne morejo ločiti od Jugoslavije?
»Ker Slovenija ni Alžirija. Alžirija je velika, Slovenija pa majhna.«
-	Torej bi bila ločitev od Jugoslavije še toliko bolj neboleča...?
»Kje pa! Kaj pa posledice. Kdo pa bi potem še lahko držal vkup Korzičane, Baske, Bretonce...«
Bogo Sajovic
v i» fiiTi r.	
Piše: Andrej Velkavrh	/7[\>
		 — =
Jakob
prvi govori o zimi
Letos nas vreme ne razvaja. Nedeljske nevihte so ponekod spet prinesle razdejanje. Torek je bil sončen in topel. Po ljudski modrosti bo letošnje vince sladko, o količini pa ni bilo nič povedanega. Toda bolje je malo, pa to dobro, kot pa veliko in slabo!
Četrtkova sprememba bo verjetno končala najtoplejši del letošnjega poletja. Prodor hladnega zraka je bil temeljit, nad Evropo se je spustila obsežna dolina hladnega zraka. Prejšnje fronte so le ošvrknile Slovenijo, hitro so se pomaknile naprej in nad naše kraje je že naslednji dan pritekel suh in topel zrak. Tako se je vreme hitro izboljšalo in ohladitve, ki niti izrazite niso bile, ni bilo čutiti. Tokrat se je obrnilo drugače. Ohladilo se je in ne bo tako kmalu trideset stopinj. To zdaleč ni konec poletja, saj je pred nami še ves avgust in še teh nekaj julijskih dni. Toda malo je verjetno, da bo spet tako dolgo vroče in razmeroma suho obdobje, kot je za nami. Morda je še bolje tako. Manj verjetnosti je za hude nevihte s točo, prehuda vročina pa tudi ni kaj prida, še za dopust ne.
Včeraj, v četrtek (25. 7.) je imel svoj god svetnik Jakob. »Kakor Jakob dopoldne vremeni, tako bo tudi pred božičem te dni; in popoldne vreme tega dne tudi božično vreme napove.« Spomnite se, ko bomo enkrat sredi decembra. In, »Če Jakob žejo trpi, zima nič prida ni.« Ali, če na Jakoba dežuje, ostro zimo oznanjuje. Pa še so, Jakob je očitno pomemben vremenski svetnik. In prvi, ki govori o prihodnji zimi.
Po vsakem dežju posije sonce. Tudi tokrat bo. V soboto se bo že delno zjasnilo, v notranjosti Slovenije bo še bolj oblačno, predvsem popoldne. Vročine ne bo, pričakujemo temperature malo nad 20 stopinj. V nedeljo bo sončno. V prvi polovici prihodnjega tedna se bo spet ogrelo. Poletje se bo vrnilo.
Horoskop
Vedno v središču
Ta teden smo se dokončno otresli raka in zakorakali v znamenje leva. To znamenje je kot naročeno za razne državnike, politike in umetnike, za vse tiste, ki so radi v središču pozornosti. To pa ni edina značajska poteza ljudi, rojenih v tem znamenju. Levi so tudi polni duha in energije, težijo k višjim duhovnim vrednotam in imajo ogromno kreativne energije. Načrtovanje jim je tuje, raje se prepustijo toku, neredko se začasno zaprejo v nekakšno »lupino«, to zaprtje jim služi, da premislijo in napravijo pri sebi nekakšno inventuro, kasneje se ta spreobrne v prenovo. Zato so levi predvsem umetniki.
Umetnik je bil tudi slovenski kipar Peter Loboda, rojen je bil 26. julija 1894. Kot kipar je bil Loboda v središču takratnega kulturnega življenja. To mu je kot levu vsekakor prijalo, živel pa je, kot vsi umetniki, življenje polno najrazličnejših doživetij, ustvarjalnosti in novih izkušenj.
Kot umetnik je bil plodovit, zagnan in silen, njegove stvaritve so iskrene in odprte, so plod razmišljujočega duha. Tudi to so lastnosti ljudi, rojenih v znamenju leva.
Sicer pa je Lobodo že samo njegovo ime uvrstilo med ljudi, ki so vedno v središču. Ime loboda (pisano z malo) uporabljamo za neko rastlino iz družine špinač, kot pa vemo, je prav špinača središče marsikaterega slovenskega kosila. Da o Popaju ne govorimo.
Sicer pa so bili levi, rojeni v tem tednu, tudi irski dramatik George Bernard Shaw, angleški pisatelj Aldous Leonard Huxley, italijanski nobelovec, pesnik Giosue Carducci, nemški skladatelj Johann Sebastian Bach in filozof Ludwig Feuerbach, slovaški pesnik Jan Kollar, italijanski diktator Benito Mussolini, švedski politik Dag Hammarskjbld, grški skladatelj Mikis Theodorakis, ameriški industrialec Hemy Ford, slovenski humorist Rado Murnik, rimski cesar Klavdij in francoski naravoslovec Jean-Baptiste Lamarck.
Deni
DAVKI PO NOVEM
Iz vsebine:
Pregled dosedanjih in predvidenih davkov s komentarjem
-	Novi neposredni davki:
-	dohodnina
-	socialni prispevki
-	davek na izplačane osebne dohodke
-	davek na dobiček
-	komunalne takse
Pri vsakem davku so za ponazoritev: preglednica dajatev, primerjava z dosedanjim sistemom ter komentar, razlaga zakona in navodila za izpolnjevanje davčne napovedi ter konkretni primeri za delavca, upokojenca, kmeta, zasebnika.
-	Novi posredni davki:
-	davek na promet nepremičnin
-	prometni davek
-	sistem javnih financ v samostojni Republiki Sloveniji
Cena 150,00 din. Brošura je izšla pri ČZP Enotnost, Ljubljana, Dalmatinova 4, kamor lahko pošljete naročilnico, naročite pa jo lahko tudi po telefonu št. (061) 321-255 in 310-033, int. 362.
NAROČILNICA
Pri ČZP Enotnost, Ljubljana, Dalmatinova 4, nepreklicno na-
ročam(o) .... izvodov knjige DAVKI PO NOVEM (a 150
din). Naročeno pošljite na naslov:
Ulica, poštna št., kraj:_____________________________
Ime in priimek podpisnika:___________________________
Naročeno, dne:_______________________________________
1.	račun bomo plačali v 15 dneh po prejemu
2.	knjigo(e) pošljite po povzetju
Opomba: Posameznikom pošiljamo naročene knjige po povzetju
Žig za DO Podpis naročnika
ŽEJNIM SLOVENCEM SILNO PRILJUBLJEN PROSTOR (DVE BESEDI)		PRISTAŠI STALI- NIZMA	LUKA V JUGOVZHODNI ITALIJI	NORVE- ŠKO MOŠKO IME	KRAJNA NOTRANJ- SKEM	GORANA PRIMOR- SKEM	ČEŠKA PRITR- DILNICA	HRVAŠKI OTOK	PREBI- VALKA HRVA- ŠKEGA POLOTOKA	ZVEZA TABOR- NIKOV	LEVI PRITOK OISEV FRANCIJI	NA OŠTEVILČENIH POLJIH DOBITE ŠTIRI SORTE VINA 	1		
D0V0UE-						1						NEPRAVA	TUJE ŽENSKO IME
■ ua im mn 11 rnmuu V DRŽAVO						i						RABA BESED	
VEDAO ITALIJAN- SKEM JEZIKU	-	11					10			21			
PRIROČ- NOST			8						6	SAMUEL (KRAJŠE) HERCE- GOVEC			16
IME HARMO- NIKARJA AVSENIKA		19			13		AMERIŠKO OTOČJE	DOHODEK OD NALOŽENE GLAVNICE	18			5	
KITAJSKO ŽIČNO GLASBILO				PRITOK TEMZE V LONDONU	/-L			POVRŠINA, OBMOČJE ŠPANSKI PISATELJ					-
STAR SLOVAN				ATLETSKA DISCI- PLINA	JETNIK, KIJE HKRATI TUDI PAZNIK	REKA SKOZI FIRENCE				12	KOČI- JAŽEV VZKLIK POVELJE		
ULIČNA PRODA- JALNA ČASOPI- SOV LOJZE SLAK		2				IN KRIK				60 MINUT			
						DETEKTIV KIRBV				OSEBA IZ BIBLIJE			
			SLOVENSKO POGORJE IVAN PRIJATELJ				14			3		17	ANTON VODNIK
AFRIŠKA DRŽAVA	7			4			15		ZELENICA SREDI PUŠČAVE				
NATIP- KANO BESEDILO					20				SIN IZAKA IN REBEKE V BIBLIJI			9	
Nagradna križanka št. 30
Ko boste križanko rešili do konca, črke z oštevilčenih polj napišite po vrsti od 1. do 21. Tako boste dobili geslo, ki nam ga pošljite do 6. avgusta 1991 na naslov: ČZP Enotnost, Dalmatinova 4, 61000 Ljubljana, p. p. 479 na dopisnici ali v pismu s pripisom na ovojnici: Nagradna križanka št. 30.
Nagrade so: 1.000, 700 in 500 dinarjev. Pravilno geslo križanke št. 28 je: Milan Kučan Izžrebani reševalci nagradne križanke 28:
1.	Vera Tonšek, Smrekarjeva 26, Celje
2.	Jolanda Pintar, Češnjica 38, Železniki
3.	Gregor Čepon, Horjul 33, Horjul
D*?
časopis slovenskih delavcev
Delavska enotnost je bila ustanovljena 20. novembra 1942.
DE - časopis slovenskih delavcev, je glasilo Svobodnih sindikatov Slovenije
Izdaja ČZP Enotnost, 61000 Ljubljana, Dalmatinova 4, poštni predal 479 Direktor in glavni urednik: Marjan Horvat, telefon 313-942, 311-956 Namestnik glavnega urednika: Franček Kavčič, telefon 311-956, 313-942 Odgovorni urednik: Ciril Brajer, telefon 316-527, 311-956, 313-942 Časopis urejajo: Andrej Agnič (sindikalni zaupnik, fotografija), Sašo Bernardi (fotografija), Bran s Bombač (oblikovalec), Marija Frančeškin (življenjska razpotja), Ivo Kuljaj (ravbarkomanda, najpomembnejša in zadnja stran), Damjan Križnik (sedem dni v sindikatih), Robert Peklaj (novinar), Boris Rugelj (na tržnem prepihu, pocenimo življenje), Sonja Seljak (lektorica), Janez Sever (posebne naloge), Andrej Ulaga (razgibajmo življenje), Igor Žitnik (razum in srce) in Jožica Anžel (tajnica), telefon 313-956, 313-942 Naročnina: 321-255
Posamezna številka DE stane 25 dinarjev
Žiro račun: 50101-603-4btU4
Tisk: Tiskarna Ljudske pravice, Kopitarjeva 2, Ljubljana
Časopisni svet: Metka Roksandič, Mira Videčnik, Alojz Omejc, Ciril Urek,
Edo Kavčič, Jernej Jeršan in Miha Ravnik

Sfcei Sindikat kovinske

in elektroindustrije
Vladimir Bizovičar, sekretar: »Na pobudo vodstva sindikata Železarne Jesenice sta se predsednik ZSSS Dušan Semolič in sekretar sindikata kovinske in elektroindustrije Slovenije sestala s sindikalnimi zaupniki in vodstvom Železarne Jesenice.
Pogovarjali so se o razmerah v slovenskih železarnah, o presežkih delavcev in o ekološkem vprašanju (tovor nevarnih odpadkov).
Pripravili so tudi ogled jeklarne in krajši obisk na tradicionalnem srečanju sindikalnih aktivistov na Poljčah.«
POVPREČNI OSEBNI DOHODKI MAJ 1991

Po podatkih Republike Slovenije za statistiko znašajo: povprečni bruto osebni dohodki
III.	IV.	V.
gospodarstvo	11.693	12.725	13.506
negospodarstvo	15.431	15.744	16.201
skupaj	12.363	13.269	13.992
■
III/V I 12.641 15.792 13.208
• Osnovni OD delavca je tisti, ki ustreza vrednosti zahtevnosti delovnega mesta za polni delovni čas ob doseganju normalnih rezultatov dela in ne more biti nižji od izhodiščnega osebnega dohodka, korigiranega z zahtevnostjo del delovnega mesta.
Ker zakon tega ne določa več, je črtano določilo o odpravnini zaradi prenehanja delovnega razmerja (razen pri odhodu v pokoj).
V posebnem poglavju so zaradi njihovega posebnega statusa opredeljeni kriteriji za sklepanje pogodb o zaposlitvi poslovodnih delavcev v javnih podjetjih.
Z delom pridobljeno usposobljenost je mogoče priznati le za eno stopnjo nižjo strokovno izobrazbo od zahtevane, a le za ženske z nad 40 leti in moške nad 45 leti starosti.«
Sindikat kemične, nekovinske in gumarske induslnie
povprečni neto osebni dohodki: gospodarstvo	7.371	7.978
negospodarstvo	9.527	9.702
skupaj	7.757	8.289
8.442
10.002
8.724
!
Sekretar Franjo Krsnik: »S predsednikom Svobodnih sindikatov Slovenije Dušanom Semoličem sva 23. julija obiskala Keramično industrijo Liboje in se seznanila z razmerami po protestnem shodu delavcev. Žal so vojna v Sloveniji in razmere na Hrvaškem le-te še poslabšale. Poleg nerešenih kadrovskih vprašanj se sedaj zapira domače tržišče in delavci s strahom čakajo, kaj bo prinesel september, ali stečaj ali sanacijo. Terjatve predstavljajo le 25% vrednosti podjetja in 50% izvozna usmerjenost na zahodna tržišča.
Vse delavce naše dejavnosti obveščamo, da smo kolektivno pogodbo dejavnosti natisnili v broušri, ta stane 25 dinarjev in jo lahko naročite na sindikatu kemične, nekovinske in gumarske industrije Slovenije Ljubljana, Dalmatinova 4.
7.928 9.744 8.257
Zbral: Gregor Miklič
Sindikalna lista 91
Sindikat tekstilne in usnjarsko-predelovalne industrije
Branka Novak, sekretarka: »Ministrstvo za delo nam je izdalo sklep o registraciji sprememb in dopolnitev kolektivne pogodbe za tekstilno industrijo Slovenije. Naročili smo objavo v Uradnem listu Republike Slovenije in spremembe začnejo veljati dan po objavi. Obe spremembi oziroma dopolnitvi se nanašata na dneve študijskega dopusta.«
(drugi del)
julij 1991
V prvem delu sindikalne liste smo objavili zneske materialnih stroškov. V drugem delu pa objavljamo povprečni osebni doho- | dek za obdobje marec-maj 1991 kot osnovo za uveljavljanje pravic iz sredstev neposredne skupne porabe.
KONFEDERACIJA PERGAM Sindikat papirne, grafične in časopisno informativne,
Sindikat delavcev gradbenih dejavnosti___________________
Povprečni osebni dohodek za čas od marca do maja v gospo-
založniške, novinarske
■- -*—=■- -■-=-----= ---
darstvu Slovenije znaša 7.928,00 dinarjev
in drugih dejavnosti Slovenije
Jernej Jeršan, sekretar: »Minuli teden smo bili na obisku v Zagrebu pri Samostojnem sindikatu delavcev v gradbeništvu in industriji gradbenega materiala Hrvatske.
Izmenjali smo izkušnje in se dogovarjali za nadaljnje sodelovanje. O kolektivni pogodbi smo ugotovili, da smo v Sloveniji skoraj v vseh postavkah dosegli precej več. Dogovorili smo se za pogostejše stike, saj imamo v organizacijskem pogledu in tudi sicer dosti enakih problemov. Odločili smo se tudi, da bomo v zvezni organiziranosti sodelovali le tam, kjer bomo našli skupne interese.
Sprejeli smo tudi skupno sporočilo za javnost, v katerem v imenu našega članstva zahtevamo, naj bo v naših republikah čimprej mir, da se tako našim delavcem in njihovim družinam omogoči dostojno življenje, kot ga imajo v evropskih državah socialne demokracije.«
1.	Jubilejne nagrade
-	za 10 let 3.964,00 din
-	za 20 let 5.946,00 din
-	za 30 let 7.928,00 din
2.	Nagrada ob upokojitvi 23.784,00 din.
Po splošni kolektivni pogodbi je odpravnina ob upokojitvi po izbiri delavca in sicer v omenjenem znesku ali v višini treh povprečnih plač delavca, če je to zanj ugodnejše.
3.	Solidarnostne pomoči 7.928,00 din.
Opomba:
Če se v podjetjih izplačuje regres za letni dopust, opozarjamo
Objavljamo seznam odvetnikov, ki nudijo brezplačno pravno pomoč našim članom:
NOVA GORICA, AJDOVŠČINA:
odv. NADA BOLCAR
IX. korpusa 46
65000 NOVA GORICA
uradne ure: sreda od 8.00 do 15.00 ure
na nujnost preračuna neto zneska v bruto, skladno z zakoni o davkih (Uradni list RS št. 48/90).
Vir: podatki Zavoda RS za statistiko
CELJE:
odv. RADO ČEVNIK Gledališka 2 63000 CELJE
uradne ure: torek od 16.30 do 17.30 ure
Strokovna služba
HBH.
Sindikat komunalnega in stanovanjskega gospodarstva
ZA VSAKOGAR...

Miloš Mikolič, sekretar: »V prejšnji številki smo seznanili članstvo z nekaterimi najpomembnejšimi določili panožne kolektivne pogodbe, sedaj pa bi sporočilo dopolnili še s preostalimi v pogajanjih spremenjenimi in usklajenimi določili.
Če se z ukrepom družbenopolitične skupnosti odpravi del dejavnosti javnega podjetja in se prenese na drugega izvajalca, imajo delavci ukinjenega programa, ki postanejo presežek, prednost pri zaposlitvi pri novih izvajalcih, možnost zaposlitve takih delavcev pa je tudi eden izmed pogojev za podelitev koncesije.
Izločilne kriterije o tem, katerih delavcev ni mogoče uvrstiti med presežke, bodo upoštevali le po zakonu o delovnih razmerjih.
Letni dopust — minimalno 18 dni, dodatno pa glede na delovno dobo, zahtevnost delovnega mesta, razmere za delo, delovno uspešnost in r»™<"hne zdravstvene in socialne razmere.
Posebni členi so o delovanju sindikata, placuu sinuiičalnGga ZG""™™ in o stavki. Predvideno je, da se s splošnim aktom organizacije določijo dela in naloge, ki morajo funkcionirati tudi v času stavke. Napoved stavke mora biti najmanj 10 dni prej, drugi pa po zakonu in stavkovnih pravilih.
Točno je opredeljeno, da je:
•	izhodiščni OD tisti, s katerim se zagotavlja minimalno vrednotenje dela po posameznih tarifnih razredih;
•	najnižji izhodiščni OD je minimalna cena za najenostavnejša dela najnižje stopnje zahtevnosti dela. Vrednost tega dela označimo s količnikom 1,00.
.ZA SINDIKALNE ZAUPNIKE
■
KRŠKO:
odv. ANDREJ MARTINC C. krških žrtev 37 68270 KRŠKO
uradne ure: vsak dan od 8.00 do 13.00 ure sreda od 8.00 do 16.00 ure
■
PRIROČNIK, KI GA POTREBUJETE. ČE STE ZAPOSLENI. PA TUDI. ČE ZAPOSLITEV ŠELE IŠČETE...
HI
Zv-
iti:
Več avtorjev
MURSKA SOBOTA: odv. OSKAR NORČIČ Kocljeva 6
69000 MURSKA SOBOTA
uradne ure: vsak dan od 7.00 do 12.00 ure
ponedeljek od 16.00 do 18.00 ure
MOJE PRAVICE
NA DELOVNEM MESTU
vsebina • sklenitev in prenehanje delovnega razmerja e Prenehanje potreb po delu delavcev
TOLMIN:
odv. IVAN MAKUC Trg Maršala Tita 5 65220 TOLMIN
uradne ure: vsak torek in četrtek od 8.00 do 12.00 ure vsako sredo od 13.00 do 17.00 ure
•	Pravice (obveznosti in odgovornosti) delavcev
•	Posebno varstvo žensk, mater, Invalidov in starejših delavcev
•	Varstvo pravic delavcev
• Sodno všritvc ?e'?vcev
•	Varstvo pri delu
•	Pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja
•	Pravice za primer brezposelnosti
•	Zdravstveno varstvo
•	Socialno varstvo
•	Mesta sindikalno-pravne pomoči
RADOVLJICA:
odv. PRIMOŽ BAJŽELJ
Trubarjeva 5
D^ŽUU AV-TV-L/V-r »	_ ^
uradne ure: vsak torek in četrtek od 17.UU do ra.uu ure
Brošuro so napisali Izvedenci za posamezna področja.
Cena: 90 dinarjev.
Naročite jo lahko pri: ČZP ENOTNOST Ljubljana, Dalmatinova _4, lahko tudi po telefonu št. 310-033, 321-255, 311-956 in 313-942.
Pravna pomoč je nudena članom na osnovi članske izkaznice sindikata dejavnosti. Člane tudi obveščamo, da bo v petek, 26. julija 1991, podpisana kolektivna pogodba grafične, časopisno informativne, založniške in knjigotrške dejavnosti Slovenije.
Drugi del seznama odvetnikov bomo objavili v prihodnjem Zaupniku.

SVETUJE
vsaka odločitev o pravici delavca, ker je pravica delavca določena na nižji ravni, kot je to določeno s kolektivno pogodbo. Delavci lahko svoje pravice, ki so določene s kolektivno pogodbo, uveljavljajo v postopkih varstva pravic v podjetju in pred pristojnim sodiščem.
Gregor Miklič
Vprašanje:
Kaj se zgodi podjetju oz. delodajalcu, če ne pristopi h kolektivni pogodbi?
Odgovor:
Kolektivne pogodbe sklepajo predstavniki delojemalcev in predstavniki delodajalcev. V našem primeru so predstavniki delojemalcev sindikati, predstavniki delodajalcev pa gospodarske zbornice in druga splošna združenja.
Sklenjena splošna in panožna kolektivna pogodba velja za vsa podjetja v Sloveniji oz. v posamezni panogi oz. dejavnosti, ki imajo sedež v Sloveniji oz. ki trajneje opravljajo dejavnost v Sloveniji, in za vse zaposlene v podjetjih, ne glede na to, ali so člani sindikata ali ne.
Posameznemu podjetju ni potrebno pristopiti k kolektivni pogodbi, ker za podjetje kolektivna pogodba (splošna, panožna) začne veljati od njene uveljavitve dalje.
Neizpolnjevanje določb kolektivnih pogodb je njihova kršitev. Kršitev kolektivne pogodbe pa je
Vprašanje:
Sindikat podjetja sprašuje, kakšna sta postopek in vrstni red glede trajnih presežkov, kdo je pristojen za izdelavo programa presežnih delavcev, kako je s finančnim ovrednotenjem programa, kakšna je vloga zavoda za zaposlovanje, kaj pomeni zakonska opredelitev »ali drug organ, ki predstavlja delavce«? V podjetju teče postopek tako, da se delavcem, ki jim manjka 5 let do upokojitve, predlaga, da dajejo soglasja k prenehanju delovnega razmerja; podjetje jih bo nato prijavilo na zavod za zaposlovanje. Program razreševanja presežnih delavcev še ni bil sprejet niti obravnavan na sindikatu. Ali lahko sindikat naknadno sprejme ta program?
Odgovor:
Pri ugotavljanju trajnih presežkov in odločanju o njihovem pravnem položaju sodelujejo različni organi. Postopek je sestavljen iz treh faz:
-	ugotovitve prenehanja potreb po delu določenega števila in kategorij delavcev (pristojnost poslovodnega organa oziroma delodajalca)
-	sprejema programa reševanja presežnih de-
lavcev (pristojnost organa upravljanja oziroma delodajalca)
- odločanja o pravnem položaju posameznih delavcev (pristojnost poslovodnega organa oziroma delodajalca).
Poslovodni organ oziroma delodajalec mora o trajnem prenehanju potreb po delu delavcev, o razlogih, številu in kategorijah delavcev ter roku, v katerem bo prenehala potreba po njihovem delu, obvestiti delavski svet ali drug organ, ki predstavlja delavce (z drugim organom, ki predstavlja delavce, je mišljen s kolektivno pogodbo predviden organ neposrednega delavskega predstavništva, ki ga stranki kolektivne pogodbe lahko oblikujeta zaradi uresničevanja participa-tivnih pravic delavcev) in sindikate. Če gre za več delavcev, mora poslovodni organ oziroma delodajalec obvestiti tudi zavod za zaposlovanje (po prenehanju delovnega razmerja zaradi nujnih operativnih razlogov pridobijo delavci, ki so postali brezposelni, pravice po zakonu o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti) in pristojni organ družbenopolitične skupnosti (pristojni upravni organ občine).
S programom za reševanje presežnih delavcev se odloči o kolektivnem pravnem položaju teh delavcev. Zakon sicer izrecno ne določa, kdo v organizaciji pripravi program za reševanje presežnih delavcev, nesporno pa je, da je glede na strokovno zahtevnost in strokovne aktivnosti, ki so potrebne, to lahko pristojne strokovne službe.
Organizacija oziroma delodajalec mora za reševanje presežnih delavcev zagotoviti ustrezna sredstva glede na število in kategorije presežnih delavcev in upoštevajoč svoje ekonomske možnosti. Gre za ukrepe na podlagi programa za reševanje presežnih delavcev (napotitev delavcev na prekvalifikacijo oziroma dokvalifikacijo, dodelitev denarne pomoči za začetek samostojne dejavnosti, dokup zavarovalne dobe itd.) in zakonsko pravico delavcev do odpravnine.
Novela zakona o delovnih razmerjih izrecno določa, da mora poslovodni organ oziroma delodajalec pri pripravi in sprejemu programa za reševanje presežnih delavcev zagotoviti sodelovanje sindikatov. Sindikati ne dajejo naknadnega soglasja k že sprejetemu programu. Sindikati sodelujejo pri pripravi programa s stališči, mnenji in predlogi. Organ upravljanja oziroma delodajalec se mora do stališč, mnenj in predlogov sindikatov opredeliti pred sprejemom programa. Sindikati imajo pooblastilo, da sprožijo postopek pred arbitražno komisijo, če je organ upravljanja oziroma delodajalec sprejel program razreševanja presežnih delavcev, ne da bi upošteval njihova mnenja, stališča in predloge.
Ana Križanič, dipl. iur.
Pravni nasveti so tudi na 10. strani
t