Sod.bar q [eskovict. Učitelj J. v I. je imel polno polno šolo, in kjer je polna šola, je tudi polno nerodnosti, ktere mora učitelj pri slabo odrejenih otrocih če ne drugače tudi z leskovim mazilom odpravljati. Učitelj J. tedaj enkrat nekega nepokornega dečka dobro s palico namaže. Mati slabo odrejenega otroka gre učitelja k sodniji tožit. Zdravnik pogleda dečka, in vidi, da nima druge škode na životu, kakor da je dobro napisan. Slabo se že godi učitelju, in kmali bi bila iztekla huda sodba zanj, da je kriv in da bi zapadel kazni; toda oglasi se učiteljev zagovornik in (argumentum ad hominem) vpraša pričujoče gospode sodnike, če je kteri med njimi, ki bi v svojih mladih letih že ne bil dobil kterikrat takega mazila, in koliko mu je to koristilo itd., ter sklene: »Če iz očitnih šol veržete palico in ne rabite za zdravilo več leskove masti, pa zaprite šole, ker množico razuzdanih otrok večkrat ne kroti in ne ukroti dmgega, kakor to — sicer žalostno in grenko — pa prav tečno in zdatno zdravilo«. Sodniki se premislijo, in učitelja popolnoma oprostijo. — To je resnična zgodba; prevdarite pa, ljubi tovarSi učitelji: kdaj, pri kom iu koliko se sme rabiti to šolsko zdravilo ! —o—