Jurčkova zgodba
HJItai" naenkrat, kar čez noč so se ogrnile lipe v i|§gS opojno dišeče cvetje, kar naenkrat so se naselile v njihovih vrhovih pridne čebele in začele so šumeti tako uspavajoče, da bi potnik nehote položil poleg sebe popotno palico, popotno culo bi dejal pod glavo in bi zaspal tako sladko kot še nikdar.
ln takrat ko so razcvetele lipe, si je zaželel Ro-bidov Jurček belih desetic. Sosedov Nace mu je pravil, kako drago se prodaja lipovo cvetje v trgu pri Otav-čanu. »Kaj ti nič ne nabiraš?" ga vpraša.
,,Kaj nabiram," začudeno pogleda Jurček. nNo, kaj še nič ne vcš? Otavčan kupuje lipovo cvetje po kroni kila, seveda mora biti suho. Potem ga pošljejo tja daleč Čez tnorje, kjer ne rastejo lipe, da ga kuhajo za zdravila. Nabiraj, nabiraj! Jaz sem ga že nabral za pet kron. In še polno peč ga imam."
Tako je govoril Nace in vzbudil v Jurčkovem srcu veliko hrepenenje po belih deseticah ali morda celo kronicah. Kaj bi z denarjem, se niti vprašal ni, ampak lepo se mu je zdelo, če bi mogel reči: ^To je moje, to sem si prislužil jaz sam, in nihče mi ni podaril."
Tako je mislil celo popoldne naš Jurček o svetlih deseticah, o lipah, o dobrem Otavčanu v trgu, ki tako drago in bogato plačuje pest lipovega cvetja.
S2   93   »S
»Mater še vprašam in pojdem", je sklenil zvečer in zjutraj res stopi k materi in reče v malo boječem glasu: nMati, sosedov Nace ima že pet kron."
BNo, Icpo zanj. Kje jih je pa dobil"? so odvr-nili mati.
nZa lipovo cvetje, mali. Tudi jaz bi šel; v naših hostah je dovolj lip in vse cveto in vse itnajo dolgo cvetje."
nNo, pa pojdi! A vari, da dol ne padeš. Krivček vzemi, nasekaj vej in jih privleci domov. Ali pa vzemi še kola na dveh kolescih," so dovolili mati.
Urno steče Jurček po voziček, vzame krivček iz omare, in zdirja izpred vrat.
»Varuj, da dol ne padeš! Veš, kako je lani padel Živčev Jože s črešnje, da je moral štirinajsl dni ležati,"   so   zaklicali  še tnati, a Jurček  jih ni več čul.
*         *
Tako lepo je dchtelo v hostah po lipovem cvetju in tako lepo so šumele v vrhovih dreves čebele. Tu-patam je zapel ptiček, poredno zamahnil z drobnim repkom in zletel na drug vrh, kot bi hotel reči: ,,No, Jurček, na katero se boš spravi! ? Če tudi obereš vse lipe, mene že ne dobiš, Jurček!"
Jurček se ustavi s svojim dvokolesim vozičkom, vrže na tla bridki krivec in gleda vabeče vrhove sta-rih lip.
Ko je tako gledal mu je naenkrat, da sam ni vedel, kdaj, stopila v srce izkušnjava: nVeš kaj, Jurček; v Majerčkovih hostah rastcjo tako košate lipe. Nižje so, še bolj polne, in še daljše cvetje imajo. Komaj trideset korakov imaš do tam. Nihče te ne bo videl, nihče vedel, nikogar ni tukaj. Skoči, uren bodi; kaj stojiš, kaj čakaš?" Tako je govorila izkušnjava, in Jurček je pobral krivček in stekel čez mejo v sosedovo hosto. Urno, kakor bi ga porinila nevidna roka na drevo, je bil na lipi. Kar globoko je dihnil, lako mu je za-dehtelo opojno cvetje od vseh strani. Že je stegnil krivec, da bo odsekal vejo, vso odeto v b?lo cvetje, ki ga tako drago plačuje Otavčan.
S3    94   V&.
nKuku," se naenkrat oglasi prav nekje blizu in Jurček se je ves zdrznil, da bi mu bil kmalu krivec iz roke zdrknil.
,,Kukavica je. Kaj se boš bal," ga je potolažila izkušnjava. In zopet je stegnil roko z ostrim krivcem.
,,Kiiku," se oglasi nekaj še bliže in še glasneje. In JurČek ni odšekal veje.
nKukavica je. Kaj se boš bal?!" se zopet oglasi izkušnjava.
..Poglej, Jurček, če se bojiš nedolžnega ptiča, ali se ne bojiš Boga, ki prepoveduje krasti," mu je rekel tudi istočasno neki mehak glas, morda je bil angel varih
Jurček je zardel sam pred seboj, pred svojo vestjo in se splazil z drevesa in urno bežal iz sose-dove hoste.
Odtakrai pa je klestil samo domače lipe, nikdar več ga ni premotila izkušnjava, da bi šel na tuje, in nabral je tisto leto za cvetje dcset lepih, svetlih kron, kar mu jaz jako rad verjamem, ker poznam Robido-vcga Jurčka, da ne zna lagati, pa mu jih tudi iz srca privoščim — svetle kronice.       Bogumil Gorenjko