List »Russky golos« z dne 18. oktobra 1.1. priobčuje ta-le članek: V Rusiji je na milijone otrok obojega spola, ki ne poznajo svojih staršev, ne rojstnega kraja in ne imena. V družbab po 20 — 50 — 100 in še več oseb v starosti od 7 do 18 let se potikajo po vseh krajih nesrečne Rusije. Ko nastopi jesen, se ta mladina dvigne iz severa na jug, na Kavkaz in v Turkestan. Potujejo ponoCi in skrivoma na strehah potniških in tovornih vagonov, po železniških tirih in po poljib. Vsi so zaviti v cunje, imajo velike lase in so polni uši. Lica in telesa skoraj vseli teh nesrečnib otrok so pokrita s krastami in z nesnago. Spijo, kjer in kakor jim nanese prilika. Jedo tudi, kar jim pride pod zobe: žitno klasje, surovo turšico, divje jagode in sadje, razna zelišča in celo travo. Kot posebno bivališče jim služi mesto Rostov na Donu. Tam imajo ležišča v starih tovornih vagonih, pod železniškimi mostovi, na gumnih, v pristanišču, na pokopališčih in vrtovih. Po dnevu se razdele na partije; eni gredo prosit in krast v bližnje vasi, a 'drugi prosijo in kradejo po raznih mestnih ulicah. Vsaka partija ima svojega ^voditelja, kateri vodi in daja ukazo — mladim zločincern. ProsijVdenarja ter drugih reči. Pri tem močno jokajo in tožijo, kako so nesrečni, da iščejo in gredo k svojim staršem itd. Če se je pa dnevna »skrb« posrečila, kupijo za ves znesek živil in žganja. Jedo po živinsko tako dolgo, da vse pospravijo in žganje Bpijejo do zadnje kaplje. Ne le na postranskih, marveč na takih obljudenih ulicah Rostova kot je Sadovaja ali Puškinsky prospekt, mlatll hudodelci napadajo pri belem dnevu čenske ter jim jemljejo taške, košare in druge take reči. Na begu jih naglo izpraznijo ter jih vržejo na ulico, sami pa utečejo na kako dvorišče, na vrt ali v gtransko ulico. Komunistični list »Vlast truda« štev. 286 v mestu Grozny na Kavkazu poroča to-le: Na kolodvoru postaje Tibovecka Rostov—Vladikavkaz železnice je pri-šei pod večer deček v strganih cunjah, star 10 do 12 let, ter je bridko jokal. Na vprašanje potnika, nekega komisarja, lcaj mu je, je odgovoril, da je na postaji izgubil starše, ki so se peljali v G., in je prosil, da bi ga vzel seboj. Potnik mu (je ponudil denar, a deček ga je odklojnil. Zopct je prosil. da bi ga vzel seboj v vagon in bi ga skril na polici za svojo prtljago, v kar je nazadnje privolil. Pa kako se je začudil komisar, ko je prišel na določeno postajo ter je vzel svoj kovčeg, pri katerem je bila zadnja stran popolnoma izrezana in vzete iz njega vse reei do zadnje nitke. Deček pa je izginil, nihče ni vedel kedaj in kam. In predstojnik Baty s stanice Labinske piše v komunisticnem listu »Prauda« štev. 298, ki izhaja v mestu Batalpašinsk na Kavkazu, sledeče: V koruznih poljih krajevnega prebivalstva se skriva dvonoga kobilica — otroci vlagučarji, ki so prišli iz severne Rusije. Kakor kobilice pojedajo mlado koruzo, uničujejo cele ploščine kakor živina in se ne ganejo od todi ne ponoči in ne po dnevi. Prebivalci morajo z orožjem v rokah izganjati te kobilice. A tudi to ne zadostuje, ker, če jih izženejo iz enega polja, se pojavijo na drugem v tropah po 30 do 50 in več oseb. Treba bi bilo, tako pišo omenjeni predstojnik, da bi vojaštvo izgnalo te male roparje, ker kraje^no prebivalstvo jim ni kos. Takih otrok-vlačugarjev je po poročilu lista »Sovjetsky jug« v okolici mesta Rostov in Krasnodar od 5 do 7 tisoč. Koliko pa je takih nesrečnežev v vseh pokrajinah Rusije! Ti otroci so plod in krona 141etnega sovjetskega režima! Vsaka druga država bi tukaj že davno napravila red. Sovjeti se pa za to malo brigajo. Imajo dosti denarja za agitacijo in za agitacijski papir, da delajo nemir po drugih državah! Da bi pa s temi nesrečnimi otroci napravili red, za to jim ni. Komunizem je pač čisto drugaCen v dejanju kot v liesedah! V besedah nam riše raj, v dojanju pa je pekel. A. K.