Pomenki o slovenskem pisanji. v. U. Razum je intelleclus, um zlasti mens; kako je pa to, da se med Ijudstvom tolikrat sliši jhuii, immen? T. Ker Slovenec v začetku nima rad samoglasnikov, torej posebno po zahodnjih krajih takim besedam rad prideva kak soglasnik j ali v, p.: jaz stsl. az', jagnje latinsk. agnus, jelen n. elen, jeden n. eden, jigla ali jegla n. igla, jigra n. igra, voje n. oje, vokno, vosa, vud, vuk n. okno, osa, ud, uk; celo pri tujkah p. jerbati ali verbati (erberf)} jerpcrge (Herberge), jesih (^Essig), Jeva (Eva). Tako izgovarja Gorenec raji tfum, »umen, jiskati ali Jeskati n. um, unien, iskati, kakor izrekuje Dolenec, in kakor piše nekdanji Slovenec, sedanji Serbljanin i. t. d. U. Po tem je tudi prav, da pišemo sploh um, umen, iskati, ker v pisanji velja edinost; v glagolu je pa še ni, ker zdaj se bere unum, razunnm, r&zumijo in umem, razumem, r&zumejo, sem razumel in r&zumil. T. Onienjeni glagol se šteje v novoslovensčini po sedanji obliki lahko v III. in v IV. red, in po (era se ravna tudi pomen; glasi se ali umeti, umem (intelligo), ali pa iimiti limiiu (illustro), in lako v vsih sostavah in naklonih (umeti verstehen, ucaiti suniiti abrichten, — razuniiti koga eiaem etwas begreiflich machen). 11. Zdaj vem, kdaj mi je pisati razumem, eš, ejo, in kdaj razuimm, iš, ijo, i. t. d. Ali časi se bere umem, umeš, ume, časi pa umejem, umeješ, umeje — kako pa je to? T. Kdor hoče sedanjo slovensčino umeti, je treba, da razume kolikor že nekdanjo. Mnogi so jeli res pridno se pečati s staroslovensčino, in tako se nam je marsiktera stara oblika spet prikazala v pisanji, dasiravno se je bila zgubila v govorjenji. Stara slovensčina je pregibala veliko glagolov v III. redu pa v 1. razredu (bogateti — ejft? eješi . . želeti — ejii, eješi i. t. d.), kterim se je obrusila ia skerčila že zgodaj pervotna sedanjikova oblika ej u ali ejem, tako dasezdaj skoz in skoz le v 2. razredu spregajo (bogatim, iš . . želim , iš i. t. d.) Le petero glagolov je še ostalo v 1. razredu III. verste (šteti — štejem, smeti — stnem (sniejem), speti — spem (spejeui), umeti — umem (umejem) in imeti — imam. Kakor se je celo spremenil poslednji, tako se je pozabila skorej popolnoma oblika smejem, spejem in uinejem, in kakor uni, zlasti začinjavni glagoli, sega ali sili že tudi glagol umeti — umem v 2. razred umeti — unu/n, umiš . . 3. mn. urae nam. umejo, kakor bogate, žele n. bogatijo, želijo (cf. čes. unaeti v sed. č. umim, iš, i, lme, lte, eji; serb. - hrov. smiem, umijem, razumijem, v 3. množ. osebi: smiju, umiju, razumiju). V. Da ne preskoči popolnoma v 2. razred, ali čem tedaj pisati umejem, -Ł•*, -e? T. Ker bi se a) smejem in umijein na dve plati lahko obemilo, ker b) umejem monla nikjer med Slovenci ni znana, ker c) rabijo tudi drugi Slovani umem; smemo tudi mi ostati pri navadni obliki umem, smem, spem. U. Ali ni oblika, umeti, umem ga (ich verstehe ihn) in limiti, liniim ga (ich richte ihn ab) le slovenska novota? T. V serbskem ima že Vuk ta razloček, torej ga smemo ohraniti tudi mi, ker nam je časi prav koristen in celo potreben. — Drugače pa je s tem, kar se bere v Novic. 1.1861.: ,,Za nemško besedo ,,Begriff", ki se po starem imenuje slovenski: ,,zapopadek", so nekteri, čuteč okornost te besede, po nemškem narejene, začeli rabiti besedo: zaunien, ktera bo pa težko jezikoznancu po všeči. Če je tisti, koinur se je pervemu beseda zaumen priljubila, mislil na koreniko: n, torej na neki glagol: zaumeti, imela bi po vsakem glasiti: zaum ali pa zaiimek. Če je pa beseda prav vlita, mora izhajati iz glagola: zaumeniti (kakor pomen od ponieniti), kterega pa ni in biti ne more, ker slovenski jezik teh dveh predlogov (za in w) pri glagolih skup ne deva, kajfi edini glagol te podobe zavdati se ne da zagovarjati po primeru drugih slovanskih narečij. Besede zaumen bi se torej po moji niisli bilo ogibati (M.)tt. VI. 11. Zapopasti (begreifen) in zastopiti (verstehen) — ali nista to prav kranjska glagola? T. Ali, — ker v tem pomenu (begreifen t. j. mit dem Verstande) ju nima ne staroslovensčina ne drugo slovanstvo; novoslovensčina ji je pa že zgodaj skovala po nemsčini. Bere se tudi v hrovaškem in serbskem zapopasti, zapopadati (ergreifen, ertappen; nicht loslassen mit Geschvvatz). Sploh znana pa je popasti prehendere (fassen, ergreifen). V. Popade se z zobmi in zapopade, zastopi pa z nogo, kakor prav piše Metelko: ,,Prav za prav se z nogami zastopi, ne z glavo; hišo zastopijo, kadar koga Iove, da jim ne uide". T. Res je to; ali vendar, da tako rečem, vnanjih ali lelesnih besedi se ne smemo in ne moremo celo znebiti za notranje ali duhovne pomene, dokler nismo zgolj duhovi. V vseh jezikih ravnajo tako, in nekdaj so mimo sedaj še vse bolj tvarinske imena ali znamke dajali celo duhovskim močem in rečem. U. Pa zdaj hoče marsikteri več zastopiti z nogo, kakor so nekdaj razumeli z glavo! T. Sej pa tudi res marsikteri vec zastopi z nogo, in več popade in zapopade z zobmi ali s predolgim jezikom, kakor pa z umom ali z glavo. V. Kdaj in kako sniem torej rabiti una zlasti kranjska glagola? T. Iz poprejšnjega razvidiš, da se inlelligere (begreifen t. j. mit dem Verstande) dobro slovenski reče: umeti, razumeti; zapopasti (zapopad, zapopadek Inbegriff, Inhalt) je sicer Markova beseda, ktere se je ogibati, pa tcžko ogniti. — Zastopiti je prav za prav vertreten l. j. in den Weg treten, navadno (gemeinhin, pravi Murko) verstehen, auffassen. Pa že Daliuatin je pisal zastop, a Verstand, zastopiti, zastopen, zastopnost, in Marko Pohlin zastopnu (intelligibiliter)! U. Zastopi mendatisti, ktcriimaširokepodplatein kaj zemIje ali dobre tla, da terdo stoji in postopa! Naši novičarji kej pogostno pisarijo od zastopnikov, ki znajo zastopiti inzastopati, in sedanji čas inianio dokaj zastopnikov v srenjskih, niestnih, deželnih, deržavnih zborih, da smo skorej vsi v stopab, in senam godi kakor prosu, iz kterega iina biti pšeno in po tem kaša — otročja paša! T. V tem pomenu je pa že v stsl. zastup' tutelo, opitulatio, zastupiti -ati -ovati opitulari, defendere, zastupnik' propugnator, zastupnica patrona: v rus. tudi žensk. spola z.istiipa; čes. zastoupiti -ovati koho, zastupce — itel — ovatel (Reprsesentant; Anvvalt); v serb. - hrov. zastupiti, zastupati koga v ravno tera smislu. Torej se prav piše tudi v novoslovensčini zastopnik; beseda ni napačna. 17. Beseda zastopnik rcs ni napačna, ali marsiktera oseba, kteri pravijo zastopnik, je napačna, in da naši zastopniki tudi postopajo, in časi še hudo postopajo, je sim ler tje pisarica in govorica. In to je tudi napaka in postopanje je gerda, pa še naglavna napaka, dasiravno sera nedavno bral, da temu in temu človeku bo njegovo zmerno in krotko postopanje brez dvoma ali gotovo koristilo! T. Bolehnemu človeku zmerno pa krotko postopanje res tudi utegne koristiti zlasti pod milim nebom, v zdravem zraku; in le v tera smislu je v stsl. postupiti -ati procedere in postup' gressus, in enako v vseh sedanjih slovanskih jezicih. Postopati t. j.: vorgelien, verfahren, in postopanje t. j. der Vorgang, das Verfahren — v tem pomenu so si jo pa skovali novejši čas nekteri hrovaški pisatelji in iz njih spisov so jo pobrali nekteri slovenski Hrovatje, da zdaj postopajo nam. delajo, ravnajo, in postopanje jim je djanje, ravnanje, ravnava, početje, počenjanje, delanje i. t. d.