IZVESTJE 16 • 2019 10 Članki O ZAČETKIH SLOVENSKEGA KNJIŽNEGA USTVARJANJA PRI BENEŠKIH SLOVENCIH BRANKO MARUŠIČ branko.marusic@guest.arnes.si Izvleček: Prispevek obravnava katekizma, ki sta ju priredila in objavila Jožef Podreka (Podrieka) leta 1851 in Peter Podreka leta 1869. Priimek Podreka in zelo si podobna naslova obeh knjižic sta bila v lite- raturi razlog za mnoge napačne trditve in razlage. Nanje članek opozarja in ugotavlja tudi, da so bili za- četniki slovenske književnosti Beneških Slovencev sovrstniki in duhovniki Peter Podreka (1822–1889), Jožef Podreka (1822–1886) in Ivan Obala (1824–1898). Ključne besede: katekizem, Podreka, Beneška Slovenija, književnost V svoji pred stodvajsetimi leti (maj 1900) izdani monografi ji o Beneški Sloveniji je Si- mon Rutar v zadnjem poglavju omenil tudi književno ustvarjanje, saj se »ponaša tako mali narodič tudi z imenitnimi možmi, ki uživajo širšo slavo«, in naštel med njimi Jožefa Kvarina iz Gorenjega Barnasa, zdravnika cesarja Jožefa II., in Urbana Melinka, stotnika telesne straže istega cesarja. Veliko pozornost je Rutar na- menil fi lozofu Jakobu Stelinu (1688‒1770), rojaku iz Gorenjega Tarbilja, profesorju Uni- verze v Padovi. Matematik Anton Podreka (1804‒1870) iz Špetra je v skrbi za družbeni vzpon svojih rojakov sestavil čitanko v sloven- skem in italijanskem jeziku z italofi lskimi vzgi- bi; ni je uspel objaviti. Matematik je bil tudi Ivan Klodič (Clodig; 1828‒1898), rojen pri Hlodičih, avtor publikacije Pro Slavia. Vsi navedeni, kot ugotavlja Rutar, niso ni- česar napisali v slovenščini in tako je na prvo mesto med tistimi, ki so ustvarjali v sloven- skem jeziku, uvrstil duhovnika Petra Podreko (1822‒1889), špetrskega rojaka. Pomotoma ga je zamenjal za Jožefa Podreko (1822‒1886), ki pa se je kot avtor v knjigi Katekizem ali kri- stianski nauk v vprašanjih in odgovorih zložen zlasti iz nauka gosp. Mihela Casati mondovi- skiga škofa od duh. Jožefa Podrieka za slovenske šole podpisal kot Podrieka. Ta zamenjava se je primerila tudi Pavlu Plesničarju v njegovem bibliografskem pregledu primorskega tiska do konca leta 1918 1 in drugim. 2 Jožef Podreka, duhovnik in rojak iz Podu- tane (Št. Lenart), se je verjetno šolal v Gorici, kjer se je na bogoslovju srečal s sošolci, ki so bili Slovenci, Italijani in istrski Hrvatje. Bil je čas, ko je med narodi Evrope in tako tudi med goriškimi bogoslovci že tlela narodnopre- budna misel. Goriški nadškof Franc Ksaverij 1 Narod naš dokaze hrani. Ljubljana 1940, str. 13 (58a). Plesničar navaja, da je Mali katekizem za perve šole pri- redil Peter Podreka. Natisnil ga je G. B. Seitz v Gorici leta 1851. Istega leta je tiskar Liberal Vendrame v Vid- mu natisnil v formatu šestnajstinke in na 32 straneh Abecednik za šole na kmetih. Sestavljalec bibliografi je ni navedel avtorja te objave niti ne njenega hranilišča. Sle- deč Plesničarju je podatek o tem abecedniku, potem ko ni našla hranilišča izvirnika, vnesla Andreina Jejčič v bi- bliografi jo Slovenska tiskana beseda v tiskarnah na Pri- morskem 1607–1918 (Nova Gorica, Goriška knjižnica, 1989, str. 9; 66). Abecednik se tudi ne navaja v Valenti- nellijevi Bibliografi a del Friuli (Venezia 1861). 2 Tudi Riccardu Ruttarju v spremni besedi v knjigi Petra Podreke in Alojza Klinjona Adohtljivi poslušavci! Devoti ascoltatori! (Čedad, Združenje Don Antonio Bianchini, 2002, str. X‒XIX). IZVESTJE 16 • 2019 11 Članki Luschin je Podreko v duhovnika posvetil 19. septembra 1846. Bil je vešč slovenskega jezika, da je lahko pripravil katekizem, ki pa ni bil namenjen šolarjem v videmski nadškofi ji, 3 pač pa le šolarjem v Avstrijskem Primorju, kar kaže njegova uvodna beseda in naslov knjižice, da je namenjena »za slovenske šole«. T eh pa takrat v Beneški Sloveniji, ki je v okviru lombardsko- -beneškega kraljestva sodila v avstrijsko mo- narhijo, ni bilo. Po svojem izvoru gre za enega od učbenikov, ki so sodili v načrt prenove šol- stva na Primorskem, v delovanje, ki ga je vodil še pred marčno revolucijo leta 1848 tržaški gu- verner grof Franz Stadion. Pri tem delovanju je kot sestavljalec in pisec učbenikov sodeloval Štefan Kociančič, od novembra 1846 dalje se- meniški profesor v Gorici. Morda je prav on svojega študenta Jožefa Podreko (Podrieko) nagovoril k pisanju katekizma, prevedene- ga in predelanega po kompendiju krščanske doktrine, ki ga je spisal Michele Casati, škof v piemontskem mestu Mondovi. Podreka je iz- dajo posvetil Antonu Ukmarju (1805–1897), župniku na Ligu (Marijino Celje, Maricel), med domačini zelo priljubljenemu Parantoni- ju (Pre Anton). 4 V »lepi slovenščini« 5 napisani katekizem je pripravil še kot duhovnik videm- ske nadškofi je in morda je pomislil, da bi mu knjižica (4. aprila 1851 jo je potrdil nadškof Luschin) lahko pomagala pri dušnopastirskem delu v Beneški Sloveniji. Začel je sicer kot du- hovnik v kraju Kodermaci (fara Prapotno). 6 Službovanje v rodnih krajih je prekinil, ko je leta 1854 iz videmske nadškofi je prestopil v goriško. V erski list Zgodnja danica je ta prestop označil: »Tega verliga gospoda in gorečiga Slo- 3 Giorgio Banchig je zapisal, da gre za prvi katekizem Be- neških Slovencev (Dom, 15. 3. 2012, št. 5, str. 4). 4 Primorski slovenski biografski leksikon, 4. Gorica 1990‒1994, str. 111; Helena Vuk-Gapčeva, Markiči in Markčarji, Kanal ob Soči, samozaložba 2014, str. 38. 5 Zgodnja danica, 4. 4. 1854, št. 18, str. 80. 6 Štefan Kociančič, Od Benečanskih Slovencev, priloga k članku Odgovori na vprašanja družtva na povjestni- cu jugoslavensku. V: Arkiv za povjestnicu jugoslavensku, 3/1854, str. 307. venca smemo toraj sedaj med svoje šteti.« 7 Božo Zuanella, doslej najbolj temeljit pisec biografi - je Jožefa Podreke, ni navedel razlogov za tako odločitev in tudi ni ugotovil, kje je bilo njego- vo prvo službeno mesto: »Ugibati se sme, da kje blizu Gorice 8 ... Drugo službeno mesto ali bolje prvo znano kaplansko službo je Podreka dobil v Ročinju...«. 9 Junija 1855 je dal natisniti v itali- janščini napisani sonet, ki ga je posvetil nove- mu goriškemu nadškofu Andreju Gollmayrju; podpisal se je kot Giuseppe Podrecca. Iz Roči- nja je Podreko službena pot leta 1855 vodila v Breginj, kjer je ostal do leta 1877, ko se je preselil Ajello del Friuli. Umrl je kot župnik in dekan v T ržiču (Monfalcone) 12. maja 1886. Lahko le ugibamo, da je bil Podreka razo- čaran, ker katekizma, ki ga je poslal v Benetke »viši deželni oblasti«, da ga potrdi kot učno knjigo med Beneškimi Slovenci, ni bil potr- jen. 10 V Rutarjevi knjigi je zapisana trditev, da Podrekovega katekizma, prirejenega po Casa- tiju, očitno videmski nadškofi jski ordinariat ni potrdil, ker je bil napisan v knjižni sloven- ščini. 11 Zapisana pa je bila tudi ugotovitev, da je knjiga vsebovala veroučne nenatančnosti in tudi, da ni bila dokončana. 12 Zanimanje, zakaj Podrekov katekizem ni smel v javno rabo, je Boža Zuanello privedlo do uporabe arhivskih virov. Ugotovil je, da so duhovniki iz Nadiških dolin prosili šolsko oblast v Špetru, da bi do- volila rabo katekizma v osnovnih šolah špeter- skega okraja. Šolska oblast je nato prosila za mnenje nadškofi jsko kurijo v Vidmu, ki se je obrnila do čedajskega kanonika Micheleja Po- drecce, ta pa zaradi zdravstvenih težav ni mo- 7 Zgodnja danica, 4. 4. 1854, št. 18, str. 80. 8 Zaradi morebitne zamenjave je treba opozoriti, da je bil župnik v Solkanu med letoma 1864–1882 Franc Ksaver Podreka, rojak iz Volč. 9 Primorski slovenski biografski leksikon, 1. Gorica 1986‒1989, str. 37. 10 Šolski prijatel, 28. 9. 1852, št. 40, str. 319‒320; Sloven- ska bčela, 7. 10. 1852, št. 41, str. 336. 11 Simon Rutar, n.d., str. 175. 12 Giorgio Banchig, Benečija. Ko se mala in velika zgodovi- na srečata. Čedad, Most na Soči, 2013, str. 229. IZVESTJE 16 • 2019 12 Članki gel opraviti cenzorske naloge, zato sta nalogo oktobra 1852 prevzela Giuseppe Zaican, rojak iz Barnasa, in Valentino Bledig, rojak iz Utane. Prvi je obravnaval jezikovno plat in ugotovil rabo besed, ki niso sodile v domači šentlenart- ski govor. Drugemu cenzorju Valentino Bled- ighu pa niso bile po godu verske vsebine. Na podlagi teh ugotovitev in ugotovitev drugih duhovnikov je kurija šele 18. avgusta 1854 šolski oblasti v Špetru sporočila, da Podrekova knjiga ne more biti sprejeta kot učbenik. Še pred tem je v pismu nadškofi jski kuriji Nicolò Tiossi iz Špetra sporočal, da bi mogla imeti raba Podrekovega katekizma politične posledi- ce, ker bi lahko služila krepitvi duha slovanske narodnosti in širitvi panslavizma. 13 Sicer so se duhovniki pri verouku in bo- goslužju posluževali raznih priročnikov v ro- kopisu, podedovanih od prednikov, ali pa so jih sami sestavili. O tem je pisal Angel Cracina v knjižici Consumanze religiose di nostra gente (Sveti Lenart/San Leonardo 1965) in ome- nil tak rokopis iz leta 1743, ki ga je prepisal župnik v Svetem Lenartu/Podutani Mihael Podrecca. 14 Ohranile so se tudi rokopisne in v »slovenskem narečju Nadiških dolin napisane pridige Petra Podreke in Alojza Klinjon«. 15 V Beneški Sloveniji je bila raba sloven- skega jezika v javnosti omejena in to podobo prikaže tudi dopis »Iz slovenskega na Laškem« leta 1852 v celovški Slovenski bčeli: »Kakor je znano, živi nas Slovencev okoli 20.000 na La- škem v Videmskem okraju (Delegation Udine). Mi Slaveni na Laškem smo odsekani udje ma- 13 Catechismo sloveno: SI o NO?! (dostop: http://www. lintver.it/storia-vicendestoriche.catechisoslo.html). Ča- sovna razlika (od ok. 1851 do 1854) kaže, da so cen- zuro opravljali med že natisnjenim katekizmom Jožefa Podreke in katekizmom, katerega rokopis in cenzuro je omenil, Andrej Einspieler v Šolskem prijatlu (glej op. 19), ki njegovega avtorja ni navedel. 14 Katekizmi Beneških Slovencev. V: Trinkov koledar za Beneške Slovence za leto 1966, str. 50–55. 15 Andohtljivi poslušavci! Devoti ascoltatori! Pridige v slo- venskem narečju Nadiških dolin 1850–1930. Čedad, Združenje don Eugenio Blanchini, 2002, 527 strani. tere Slave, ino nič ne vemo, kako napredovajo bratje Slavjani. Pri nas ni nobenega časopisa slavenskega zunej ’Zgodnja danica‘, na katero sem sam jaz naročen. Pervo polovico leta 1851 sem bil naročnik ’Novic‘ zdej nimam še tih, ker časopis ’Novice‘ ni dovoljen od Gosposke priha- jati na Laško. Odkar je začel izhajati časopis ’Slovenija‘ ino poslet ’Ljublanski Časnik‘ sem bil vedno njun naročnik, ker pa sim vidil, da listi pogostoma so se mi zgubljali na pošti, sem prostovoljno odstopil. Ni čuda tedaj, da je huda zima v naših snežnikih od slavjanskih dogodb, ker ni med nami še enega časopisa slovenskega. Pri nas je vse le po laškem, vradno narečje je la- ško, v šolah vse po laško, časopisi so laški, nimar se pečamo le z Lahi, ni je lučice slavjanske, da bi nam razsvetlila žalostne temote! Kaj storiti? Kaj početi? Zdaj 4 leta še slavenske molitvene bukve so bile po deželi redke kakor bele muhe; od treh let sam sem jaz raztrosil za 300 gold. slavenskih molitvenih bukev po dežel. Oh! Kako zdej zvesto berejo jih naše mladice ino fantini! Kako milo jim v serce sega svoje narečje. Po vseh srenjah naše okolice zdej se učijo slovensko. Pa vse to bo nič, ako naše šole po deželi ne bodo laško-slavenske šole, kar ne moremo zadobiti.« 16 Zelo verjetno je bil avtor dopisa Peter Podreka, kar je mogoče sklepati, ker je bil naročen na časnik Slovenija, v katerem je Ivan Obala (1824‒1898), rojak iz Gornjega Marsina objavil članek Nekaj od benečanskih Slavjanov. 17 V tem prvem časo- pisnem članku kakega Beneškega Slovenca je Obala objavil na prvem mestu pismo, ki mu ga je Peter Podreka, takrat duhovnik v Špetru, poslal najverjetneje v Gorico, kjer je Obala za- ključeval študij bogoslovja. Poleg ugotovitev o stanju slovenskega jezika v Beneški Sloveniji je Podreka tudi sporočal, da piše pesmi v »star- gani obleki oblečene«. V besedilo pisma je Po- dreka vključil tudi svojo poezijo: 16 Slovenska bčela, 26. 2. 1852, št. 9, str. 71–72. 17 Slovenija, 15. 5. 1849, št. 39, str. 156 in 18. 5. 1839, št. 40, str. 160. IZVESTJE 16 • 2019 13 Članki Prebivam na Laškim Sim rojen T aljan Izviram z Slavjanstva – Bom vedno Slavjan. Oh! drago slavjanstvo ... Predragi moj dom! Dokler bom na svetu Jaz ljubil te bom. Članek je nadaljeval Obala s prikazom raz- mer pri »benečanskih Slavjanih«. Ivan Obala pa ni bil le prvi Beneški Slovenec, ki je časo- pisno poročilo napisal in objavil v slovenščini, bil je tudi prvi slovenski Benečan, ki je svoje literarne prispevke pošiljal v objavo sloven- skemu periodičnemu tisku. Prozne in pesni- ške prispevke je v letih 1849–1850 objavil v mladinskem glasilu Vedež, ki je izhajalo v Lju- bljani. Duhovniško službo je začel opravljati v Istri, kjer pa je zaradi službenih dolžnosti pre- nehal z literarnim ustvarjanjem in se k temu ni več povrnil. Služboval je na Koroškem, kjer je umrl v Št. Vidu ob Glini. »Obala je bil je eden prvih beneških pesnikov in pisateljev,« je ugota- vljal Božo Zuanella.« 18 Sredi 19. stoletja so se skoraj istočasno v javnosti pojavili trije beneškoslovenski duhov- niki, in sicer Peter Podreka, Jožef Podreka in Ivan Obala. Ti so bili pravi začetniki beneško- slovenskega književnega ustvarjanja. Morda je kateri izmed njih tudi sodeloval pri nastajanju članka, ki ga je Andrej Einspieler, koroški na- rodni buditelj, objavil v Šolskem prijatlu. 19 V članku je zapisana tudi ugotovitev: »Ko so se pa leta 1848 vsi narodi predramili, so tudi naši so- sedni Slovenci na Benečanskem se gibati jeli, ter pokazali, da niso še popolnoma poitalijančeni, in da je še nekaj slovenskega duha v njih. In kakor hudobne talijanomane ne za druge zapreke, tudi ne za očividne nevarnosti, kadar so za dušni bla- gor svojih predragih rojakov neutrudno in mar- 18 Primorski slovenski biografski leksikon, 2. Gorica 1982–1985, str. 514. 19 Šolski prijatel, 28. 9. 1852, št. 40, str. 318–320 (pona- tis: Slovenska bčela, 7. 10. 1852, št. 41, str. 335–336. livo poslovali. Neki prijatelj mi je sam pravil, da je bil zavoljo svoje vnětosti za slovenščino in torej za cesarja več kot enkrat v smertni nevarnosti,’In vendar‘, pravi, ’si nisem prav nič dal prestrašiti, da si ravno so večkrat s puškami name merili, da sim mislil, da bo zdaj po meni‘«. Einspieler je še omenil katekizem, ki ga je leta 1851 v Go- rici izdal Jožef Podreka. Pisal je tudi, »da mi je letas drug prijatelj iz Benečanskega povedal, da je nekdo tam velik katekizem slovenski spisal, da bi se v ondašne šole vpeljal, toda v benečanskem podnarečju«. Rokopis naj bi se tiskal v Vidmu, a ga je še pred tem pregledoval v Čedadu korar slovenskega rodu. Omenil je še pobudo neke- ga drugega duhovnika, ki naj bi v Benetkah »na svitlo dal Slovinski abece popolnoma v bene- škem podnarečju«. Ta isti duhovnik pa sestavlja tudi slovensko slovnico za svoje rojake. Gre torej za tri različne objave, za katere pa Ein- spieler ni vedel, če so že izšle. Sodil pa je, »da historične, zemljepisne, statističke i. t. d. data ondašnjih Slovencev bi nam pač bile posebno po godu, kdor bi količkaj nam od tega povedati znal, si zamore zvest biti resnične hvale vsakega iskrenega Slavjana«. 20 Nobena izmed treh napovedanih izdaj najverjetneje ni izšla. Plesničarjev pregled slo- venskega tiska na Primorskem do konca leta 1918 21 navaja v Benetkah natiskani ABECE slovienski, 22 a kot vir za pridobitev podatka na- 20 Vse podatke o književnem ustvarjanju Beneških Slo- vencev je povzel Štefan Kociančič in jih objavil v prilo- gi (Od Benečanskih Slovencev) k članku Odgovori na vprašanja družtva na povjestnicu jugoslavensku (Arkiv za povjestnicu jugoslavensku, 3/1854, str. 306–309). Na ta poziv se je oglasil Kociančič, da bi o predlaganem »tudi jaz rad storil, da bi le mogel« (Arkiv. str. 307). 21 Narod naš dokaze hrani. Ljubljana 1940, str. 14 (59a). 22 Breda Pogorelec (Slovenski knjižni jezik v Beneški Slo- veniji. V: Govor, jezik in besedno ustvarjanje v Beneški Sloveniji. Špeter/Trst, ZTT, 1978, str. 107) je sledeč Rutarju in Kociančiču zapisala: »kaže omeniti tudi prvi beneškoslovenski abecednik, ki je izšel 1852 v Benetkah z naslovom Abece Slovjenski in je bil spisan v narečju, avtor pa naj bi pripravljal tudi slovnico tega narečja.« Tega abecednika tudi ne pozna Ivan Andoljšek v trilogiji Naš zaćetni bralni pouk in učbeniki zanj (1, 1850–1869, Maribor 1978, druga izdaja). IZVESTJE 16 • 2019 14 Članki vaja Rutarjevo Beneško Slovenijo (Rutar je po- datke črpal iz Einspielerjevega članka). Pri Ru- tarju je tudi našel podatek, da je bil Katekizem (za beneške Slovence) tiskan v Vidmu (1853). 23 Verjetno gre za »velik katekizem«, ki ga je omenil Einspieler v svojem že citiranem član- ku v Šolskem prijatlu. Navajajo ga tudi arhivski viri, ki jih je uporabil Božo Zuanella (glej op. 13), in pojasnjujejo, zakaj nadškofi jski ordina- riat objave knjige ni dovolil (18. avgust 1854). To se je uresničilo kasneje, verjetno zato, ker je avtor katekizma, domnevno Peter Podreka, upošteval pripombe cenzure, da je nadškof Andrea Casasola lahko potrdil objavo. Prav ob navedbah katekizmov, katerih avtorstvo pripisujejo Petru Podreki, je nekaj zmede in pomot, zlasti, ker ni na voljo izvir- nikov, ki bi bili potrebni za preverjanje. 24 T ako naj bi Peter Podreka sestavil Mali katekizem za perve šole in ga tiskal leta 1854 pri Seitzu v Gorici, kot piše v Trinkovem koledarju za leto 1966. Podatek je povzela tudi Andreina Jejčič v bibliografi ji slovenske tiskane besede na Pri- morskem. 25 Nedvomno pa je Peter Podreka avtor leta 1869 izdane knjige Katekizem ali keršanski katoliški nauk povzet posebno iz nau- 23 N.o.m., str. 14 (66a). 24 Zmedo ustvarjajo tiste objave, ki ne ločijo med katekiz- mom Jožefa Podreke (Gorica 1851) in domnevno izda- nim katekizmom Petra Podreke Mali katekizem za perve šole, ki naj bi ga tiskal Seitz v Gorici. Zato se je verjetno odklonilno stališče videmske nadškofi jske kurije, da bi se katekizem uvedel v osnovnošolski pouk (14. avgust 1854), nanaša na domnevno neobjavljeno besedilo Pe- tra Podreke in ne knjižico Jožefa Podreke (1851). 25 N.d., str. 11 (88). Pri Plesničarju, str. 13 (58a) je podatek, da je katekizem z takim naslovom tiskal Seitz v Gorici leta 1851, 1853 in 1854. Razločka tudi ni znal pojasniti Dra- go Pahor v članku Gradivo k vprašanju šolstva v Beneški Sloveniji (Jadranski koledar 1966, str. 66–71). Po ugoto- vitvah Jejčičeve je katekizem Jožefa Podreke iz leta 1851 hranila (in še vedno hrani) Obsoška državna knjižnica v Gorici, katekizem iz leta 1869 pa Goriški muzej kjer ga ni bilo mogoče najti. Za ostale najdene tiske ni navede- no hranilišče, zelo verjetno niso bili natiskani. Tudi Ivan Trinko je v nekrologu, ki ga je posvetil Petru Podreki, omenil le katekizem iz leta 1869, ki da je to »njegova naj- večja zasluga«; pri izdaji mu je pomagal špeterski župnik Mučič (Ljubljanski zvon, 10/1890, str. 284). ka Gosp. Mihaela Casati mondoviškega škofa za Slovence videmske nad-škofi je na Beneškem z do- volenjem premilostivega Gosp. Andreja Casasola videmskega nadškofa. Na 68 straneh ga je tiskal Seitz v Gorici. Podreka se je takrat že uvelja- vljal kot dopisnik v slovenskem periodičnem tisku, kjer so izhajali njegovi novičarski in li- terarni prispevki. Slovenski tisk je izdajo kate- kizma pozdravil. 26 Primerjava med besediloma katekizmov Jožefa Podreke in Petra Podreke ni bila opravljena. Ta prispevek je imel namen, da opozori na nekatere zmote, povezane z izdajo katekizmov za Beneške Slovence oziroma z začetki knji- ževnega ustvarjanja pri Beneških Slovencih. Rutarjeva pomota, ki jo omenja začetek tega prispevka, je zmedla na primer tudi Pavla Pe- tričiča 27 in Branka Marušiča. 28 Zagotovo sta izšla katekizma Jožefa (1851) in Petra Podreke (1869). Ni ugotovljeno če je izšel Abecednik za šole na kmetih (1851), ki ga je dovolj natančno popisal Pavel Plesničar (str. 13/37) in za kate- rega so morda v Vidmu, kjer so se slovenski tiski pojavljali že od leta 1607 dalje, opravljali zgolj tiskarske usluge za naročnika, ki pa ver- jetno ni bil Beneški Slovenec. Ta prispevek je tako mogoče skleniti z ugotovitvijo, da v osemnajstletnem obdobju med katekizmom Jožefa Podreke in katekizmom Petra Podreke najverjetneje ni izšla kaka samostojna publika- cija, ki bi bila vsebinsko ali pa avtorsko pove- zana z Beneško Slovenijo. S tem pa pripovedo- vanje o katekizmih in o začetnem književnem ustvarjanju Beneških Slovencev ni končano. 26 Zgodnja danica, 19. 3. 1869, št. 12, str. 94; Novice, 24. 3. 1869, št. 12, str. 95. 27 Peter Podreka. Beneška kulturna prelomnica (Špeter Slovenov, 1822–Ronac, 1889). V: T rinkov koledar 2000, str. 89–93. Petričič zmotno piše, da je nadškof Casati (takrat je bil videmski nadškof Giuseppe Luigi Trevisa- nato) leta 1853 dovolil natis in tako so beneški slovenski duhovniki dobili končno uporaben in tiskan katekizem. 28 Prispevek k biografi ji Petra Podreke. V: Primorski čas pretekli. Prispevki za zgodovino Primorske, Koper, Lipa, 1985, str. 298–310.