socialno delo ZBORNIK Strokovnih člankov in razprav ob tridesetletnici Višje šole za socialne delavce v Ljubljani 1955—1985 LETNIK XXIV—1985_št. 3—4 časopis za teorijo in prakso Socialno delo - časopis za teorijo in prakso Izdajajo: Skupnost socialnega varstva Slovenije Republiški komite za zdravstveno in socialno varstvo Zveza društev socialnih delavcev Slovenije Višja šola za socialne delavce v Ljubljani Izdajateljski svet: Zofka Stojanovič, (predsednica), Nada Govc, Franc Hočevar, Blaž Mesec, Jože Valenčič Uredniški odbor: Dr. Franci Brine, Marija Cigale, Franc Hočevar, Blaž Mesec, Jože Valenčič Glavni in odgovorni urednik: Blaž Mesec Lektorica: Marta Kocjan-Barle Naslov uredništva in uprave: Ljubljana, Saranovičeva 5, Ü. 316-370, 311-250 Časopis izhaja štirikrat letno, praviloma ob koncu vsakega četrtletja Tipkanje Stelk Csmak, Izvedba: Birografika BORI socialno delo Leto 24 Ljubljana 1985 St. 3-4 UDK 304 + 36 UDC 304 + 36 ZBORNIK strokovnih člankov in razprav ob tridesetletnici viSje Sole za socialne delavce v uubuani 1955 - 1985 Uredniški odbor zbornika: Marija Cigaie Zivka Cernivec Dušan Ojukanovič Dr. Andreja Kavar-Vidmar Lidija Kunič Blaž Mesec (urednik) Jože Valenčič Mira Virant Joža Višnjevec Ela Zupančič Marija Zupančič-Vičar 10 publikacijo sta finančno podprla GORENJE, sestavljena organizacija združenega dela in LUKA-KOPER VSEBINA Stran Priznanja ob tridesetletnici VSSD 386 Bernard Stritih Beseda ob tridesetletnici Višje šole za socialne delavce v Ljubljani 388 Dr. Andreja Kavar-Vidmar Socialni primer - med socialno politiko, pravom in socialnim delom 399 Anton Kikelj Solidarnost in prostovoljno socialno delo v Dravski banovini in v Ljubljanski pokrajini (od leta 1940 do 1945) 417 Dr. Franci Brine • Družba, odklonskost, mi in jaz (Razmišljanje o zaporni kazni) 441 Dr. Tone Strojin Socialne vrednote v Jugoslovanskih ustavah 453 Tone Brejc K rehabilitacijskemu trenutku 462 Ciril KlajnšCek (De)teologizacija rehabilitacije kot posebne družbene prakse in (de) personalizacija družbene vloge rehabilitacijskih delavcev 469 Dr. Jože Ramovš Socialni delavec v delovni organizaciji in alkoholizem 482 Mira Virant-Jaklič Klic v duševni stiski - primer telefonskega pogovora 492 Marinka Pahole Psihiatrični pacient in delovno okolje 495 Danica Plut Vloga socialnega delavca v mentalnohigienski dejavnosti 502 Fanči Novak Socialni oelavec v strokovni službi Skupnosti pokojninskega in inva- lidsekga zavarovanja v SR Sloveniji 506 Bojana Božič-Ziherl Skupinska obravnava konkretnih in aktualnih obremenitev 515 PRIZNANJA OB TRIDESETLETNICI VSSD Ob 30-letnici se želi šola zahvaliti vsem, ki so prispevali k njenemu nastanku in razvoju, posebno pa tistim, ki so oblikovali temeljno zamisel vzgojno-izobra- ževalnega programa, ki so bili med prvimi učitelji in strokovnimi sodelavci ter so uveljavljali šolo v stroki in družbi. Svet Višje šole za socialne delavce je na seji dne 19.11.1985 sklenil, da podeli priznanja naslednjim tovarišicam in tovarišem: L Tovarišici Niki Arko za sodelovanje pri ustanavljanju šole in za dolgoletno pedagoško delo na področju družinskega prava in socialne politike; 2. Tovarišici Zori Godina za prispevek pri zamisli, uvajanju in organiziranju praktičnega dela študentov; 3. Tovarišici Mici-Jančar, prvi in dolgoletni direktorici Višje šole za socialne delavce, za posebne zasluge pri ustanovitvi šole, njeno konsolidacijo in uve- ljavitev ter prispevek k oblikovanju lika socialnega delavca; 4. akad. prof. dr., Rudiju Kyovskemu, enemu prvih predavateljev, za pedagoško delo in zasluge pri uveljavljanju šole v okviru Univerze in v širši družbi; 5. Tovarišici Carmen Langus za mentorstvo študentom na učni bazi in prispe- vek k oblikovanju koncepta centrov za socialno delo; 6. Tovarišici Nadi Majcen za požrtvovalno in taktno delo v vlogi predsednice sveta šole in za poseben prispevek k pospeševanju raziskovalnega dela; 7. Tovarišici Ireni Matelič za povezovanje z mentorji na terenu in za razvija- nje dopolnilnega izobraževanja socialnih delavcev; 8. Tovarišici Rezki R^ek za dolgoletno nesebično skrb in pomoč študentom ter za zvestobo šoli; 9. prof. dr. Majdi Strobl za pedagoško delo na področju ustavnega prava in prispevek pri urejanju pravnega položaja ustanove; 10. Tovarišici Miri Svetina, predsednici sveta Višje šole za socialne delavce v začetnem obdobju, za prispevek na samoupravnem področju; 12. Tovarišici Zori Tomič za ustvarjalno delo v funkciji predsednice sveta Višje šole za socialne delavce in za pedagoško delo na področju sociologije; 12. prof. dr. Katji Vodopivec za prispevek k ustanovitvi šole, k oblikovanju in utemeljitvi izobraževalnega programa in za pedagoško delo na področju me- tod socialnega dela; 13. Tovarišici Eli Zupančič za zgledno mentorstvo študentom in sodelavcem ter za razvoj in utrjevanje koncepta centrov za socialno delo. V Ljubljani, dne 17. decembra 1985 - 388 - BESEDA OB TRIDESETLETNICI ViSJE SOLE ZA SOCIALNE DELAVCE V LJUBLJANI Bernard Stritih ' ^ Za nami je trideset let delovanja in razvoja edine višješolske organizacije, ki izobražuje socialne delavce v Sloveniji in ki v okviru Univerze Edvarda Kardelja razvija doktrino socialnega dela kot posebne družbene znanosti in kot posebne stroke. Trideset let v razvoju neke ustanove ni veliko; tridesetletno obdobje pa se zdi še krajše, kadar govorimo o nastanku in razvoju kake stroke. Pa vendar- le v tem trenutku lahko rečemo, da je bilo v preteklih treh desetletjih oprav- ljeno pomembno delo, zato se lahko za trenutek zaustavimo in izrečemo ljudem, ki so sodelovali v tem delu, zasluženo priznanje. Ob tej priložnosti pa je tudi vredno, da si vzamemo čas za razmislek o nekaterih osnovnih vprašanjih v zvezi z doseženim razvojem stroke in naše šole. Prav je, da se ob slovesnih trenutkih ozremo nazaj na prehojeno pot, a prav tako pomembno je, da ob tej priložnosti opredelimo tudi naše predstave ter naše težnje in načrte za nadaljni razvoj. Tridesetletnico praznujemo v času mnogih protislovij in težav, ki jih še pred nekaj leti nismo pričakovali. Tudi šola sama je v zadnjih letih zašla v težak po- ložaj, pestijo nas gmotne težave. Ob tridesetletnici se ne moremo pohvaliti s skoraj nikakršnim izboljšanjem materialne osnove, skratka prostori in vse drugo, kar je na voljo, je bilo omenjeno že v poročilu tovarišice Mice Jančarjeve ob prvem desetletnem jubilejul^^ Zamislimo pa se lahko tudi ob govoru takratnega republiškega sekretarja za zdravstvo in socialno varstvo tovariša Staneta Seliha, ki je poudaril: "Sedanje delo šole vliva optimizem, da bo šola v prihodnje še z večjim uspehom šolala kadre, ki jih terjata družbeno-ekonomski razvoj in vsako- dnevna praksa." "Zdi se mi," je takrat dejal sekretar, "da od šole upravičeno pričakujemo celo več. Morala bo še razširiti svojo dejavnost na raziskovalno delo in s tem omogočiti še bolj strokovno obravnavanje problematike. Naloga te šole- po mojem mnenju ni samo učenje študentov, ampak mora postati predvsem sre- dišče raziskovalne dejavnosti in oblikovanja konceptov ter posrednik vsestranskega (2) socialnega dela... " . - 389 - Res je, da smo v zadnjem letu po hudih naporih dosegli spremembo zakona o šoli in da smo si priborili pravico do raziskovalnega dela. A ko se zavemo, da so ta prizadevanja terjala dvajset let, se moramo zamisliti, ne le nad tem, kaj se je dogejalo v šoli, ampak tudi nad položajem In vlogo socialnega dela v današnji Sloveniji. Dejstvo je, da je šola v preteklosti dobivala premalo spodbud, zato je toliko pomembneje razviti zavest o funkciji naše ustanove in o tem, kaj pravzaprav negujemo in razvijamo z našim delom. Pomembno je, da družbo opozorimo na to, kako skromne so razmere, v katerih delamo, in kako omejene so sile maj- hnega kolektiva delavcev in študentov šole. Pomembno pa je tudi, da se doko- pljemo do spoznanja'o družbeni vlogi naše šole; ta zavest je izvor nove energi- je za nadaljnje delo. V našem času je prišlo že v navado, da ponovno cenimo našo narodno samo- bitnost, da cenimo dediščino naše narodne kulture. Zato mi dovolite, da tudi jaz z nekaj besedami poskušam osvetliti korenine tega, kar danes razvijamo, korenine, ki segajo v preteklost našega naroda. Naši predniki so na tem delu zemlje preživeli več kot tisoč let pod nenehnimi pritiski in izkoriščanjem tujcev. Ohranili so svoj jezik in ustvarili bogato kul- turno izročilo. To ljudstvo je ostalo živo v nenehnem soočanju s tujci, z vsemi oblikami pomanjkanja in smrtjo, ki je včasih prihajala iz praznih kašč, drugič od vojska, ki so šle čez to ozemlje, prežala je na strmih poteh in še marsikje. Kako so se naši predniki obdržali, nam ostaja slej ko prej še vedno skrivnost. Marsikaj vemo o njihovem kmetovanju in rokodelstvu, veliko vemo o njihovih davkih, skoraj ničesar pa ne vemo o medsebojni pomoči in o tem, kako se je pri tem narodu brez lastnega razreda gospode uresničevala solidarnost. Na Slovenskem nikoli ni bilo veliko Slovencev, ki bi lahko živeli brez dela svo- jih rok ali brez trdega boja za borno premoženje. Med Slovenci ni bilo omem- be vrednega števila ljudi, ki bi čutili potrebo, da se morajo za udobno in brez- delno življenje odkupiti z dobrimi deli. Imetje slovenskim ljudem nikoli ni po- menilo zagotovila za prihodnjo generacijo niti za lastno socialno varnost tako zagotovilo je pripadnikom naroda siromakov vedno lahko dajalo le delo. - 390 - Upravičeno domnevamo, da je bilo veliko ljudi, ki so živeli v skrajni bedi, da za preživljanje številnih siromakov nI bilo na voljo niti živeža niti drugih po- trebnih dobrin in da jim v takih razmerah ni bilo mogoče nuditi niti usmilje- nja. Revež je verjetno predstavljal človeško nesrečo, ki preti vsakr^mur, zato je domneva, da so morali naši predniki zelo dosledno poskrbeti, da se vsaj s kulturno-psihološkimi sredstvi zavarujejo pred strahom in obupom, ki bi ga lahko doživeli ob srečanju z revščino, verjetna. Revščino so morda toliko lažje in bolj dosledno prezirali in zaničevali, ker je ogrožala tudi njih same, prav tako kot vsakogar. Družbeni organizem se je pred revščino verjetno lahko bra- nil predvsem z označevanjem, osamitvijo in izločanjem revežev. Prišlo je do protislovja, da je v deželi splošne revščine zavladal prezir do siromaštva, (te- ga ne smemo videti, ne smemo se mu vdati), zato dobijo reveži posebno mesto na robu družbe. Trdota in neusmiljenost ter ponos in trdnost, to so bile verjetno značajske po- teze, ki so omogočale preživetje in so se kot take vtisnile tudi v našo kulturo. V kulturnem in družbenem prostoru vaške srenje, ki ga oblikujejo navedene vrednote, si lahko zamišljamo tragični lik Cankarjevega Kurenta In tudi Can- karjevo mater. Kakor smo bili razcepljeni znotraj in prav zaradi razcepljenosti močni in od- porni, smo imeli tudi dva obraza in dvojne občutke v odnosu do tujcev. Poni- žnost, ki ji ni bilo mogoče zaupati, in ponos, ki je bil skrit za prekanjenostjo. Naše ljudstvo ni proizvajalo le materialnih dobrin, temveč tudi stvaritve uma in globoke duhovnosti. Ko smo se učili od drugih večjih narodov, smo dajali prednost učenju jezika, razumeli smo druge in ostali varno skriti pred tem, da bi drugi razumeli nas in se vmešali v naše zadeve. Ko so se naši ljudje poleg tujega jezika naučili tudi tuje kulture, so nam verjetno postali nevarni in smo jih v samoobrambi prej ali slej odpisali. Zato smo bili za tujce največkrat po- vsem nerazumljivi, a koristni. Tujci, ki so se iz neprevidnosti in naivnosti na- vzeli naše kulture, tega večinoma niso dobro prenesli. Pred rojstvom prve države južnih Slovanov - torej tudi Slovencev - je Ivan Can- kar izrekel misel, da moramo najprej narediti državo, potem pa se lahko dogo- varjamo o tem, kako jo urediti. S to mislijo je bil presekan gordijski vozel - 391 - medsebojnih razprtij in političnim dejanjem so bila odprta vrata. 2al pa ti- sto, kar je sledilo ustanovitvi skupne države, kaze na to, da so še vedno ostale sile, ki niso mogle sodelovati v ustvarjalnem dialogu o ureditvi države. Dejstvo je, da je bila komunistična partija ena od redkih političnih sil, ki skupnosti jugoslovanskih narodov ni postavljala pod vprašaj. Prav v tem je bila verjetno tudi njena moč, tako da je na pragu druge svetovne vojne lahko združila vse napredne sile in da je lahko prevzela iniciativo tudi na mednarodnem političnem prizorišču ter dejansko postala nosilec državotvor- nih teženj. Kaj se je med obema vojnama dogajalo na področju socialne politike in kul- ture medsebojnih odnosov, lahko le domnevamo, ker je tudi to področje pre- malo rfziskano. Po eni strani je bila ustvarjena zakonodaja, ki je v večji meri održala tuje vzorce, kakor pa ustrezala dejanskim potrebam ljudi, ki so živeli in delali v zelo različnih gospodarskih in kulturnih razmerah. Na- mesto negovanja integracijskih teženj je država vzpostavila vrsto prisilnih mehanizmov, ki so dejansko bolj razdvajali kot združevali. Zato lahko domne- vamo, da so se povečale tiste vrste solidarnosti, ki niso bile združljive z mo- derno državo - se pravi partikularizem posameznih skupin in grupacij; vse to je vodilo do razraščanja nacionalizmov. Po zgodovinskem proučevanju bi morali posebno pozornost posvetiti viziji so- cialne varnosti, solidarnosti in socialne politike, kakršno je takrat zastopala komunistična partija. Vse kaže, da so bile v partiji prisotne zlasti naslednje dileme: odnos med svetovnim proletarskim gibanjem in političnimi gibanji, ki so se razvijala pri naših narodih; odnos med solidarnostjo znotraj posameznih sestavin takratne družbe in solidarnostjo delovnih ljudi; odnos med sistemom socialne varnosti, ki ga razvija država oziroma njene institucije, in revolucio- narnim potencialom množic delavskega in kmečkega prebivalstva. Le z upošte- vanjem vseh naštetih dilem si lahko razložimo globoka protislovja v pojmovanju socialne varnosti, ki so se pokazala pri različnih političnih «skupinah in celo pri različnih skupiriah znotraj komunistične partije. Z vidüih naše vede je za Slovenijo izrednega pomena ustanovitev OF. To - 392 - zgodovinsko dejanje lahko z današnjega stališča ocenimo kot prevlado politi- čne volje po povezovanju vseh družbenih subjektov nad principom zapiranja in razdvajanja posameznih slojev družbe. Ustanovitev OF pomeni prevlado težnje po formiranju sodobne države nad principom zapiranja v "kmečko sre- njo" in ozke nacionalne meje. In prav iz takih gledanj se je lahko razvilo gi- banje, v katerem je bila tudi socialna skrb za vse ogrožene kategorije enako- vredna sestavina celote. Ni treba posebej poudariti, da nadaljevanje temeljnih načel NOB pomeni tudi razvijanje socialne varnosti kot enakovredne sestavine sistema. V prvem ob- dobju povojnega razvoja pa so delovale tudi precej drugačne težnje. Po eni strani so bile še vedno žive različne oblike medsebojne pomoči na vasi in v mestu, ki jih je nova družba bolj uporabljala kot pa razvijala. Po drugi strani pa so bili vloženi veliki napori za graditev nove družbe po modelu Sovjetske zveze; lahko rečemo, da je prav socialna politika v tem prvem obdobju odi- grala pomembno vlogo, da je brez posebne represije prišlo do velikih socialnih strukturnih premikov. Upravičeno lahko trdimo, da je bila nova Jugoslavija tu- di v tem pogledu pozitivna izjema med socialističnimi državami. Vse to je bilo mogoče uresničiti in izpeljati tudi zato, ker je bilo še vedno čutiti vzgon dru- žbenih gibanj, ki so se razvila in okrepila med NOB. Ko se danes oziramo ra prva leta povojnega razvoja, ne moremo mimo dia- lektične protislovnosti tiste dobe. Po eni strani so zaradi hitrega razvoja indu- strije razpadale tradicionalne strukture in prav tisti solidarnostni odnosi, ki so omogočili tako vojaške uspehe NOB kot tudi delovne zmage v prvem ob- dobju socialistične graditve. Po drugi strani pa je prav delovanje tradicional- nih struktur v okvirih novih družbenih odnosov vzbujalo upanje, da se v novi družbi ne bodo reproducirala tista družbena protislovja, ki bi zahtevala raz- vijanje posebnega sistema socialne varnosti kot enakovredne sestavine upravno- politične strukture in sistema strokovnih družbenih služb. V referatu ob desetletnici ustanovitve Višje šole je tovarišica Mica Jančarje- va zapisala: btaiiuvitev Viš-e šolt v letu 1955 ni Jila slučajna. Spada v dobo, ki je vnesla v naš splošn' 'Iružbeni in ekonomski razvoj kvalitetne spremenribe. - 393 - To je obdobje, ki predstavlja začetek družbenega upravljanja v družbenih slu- žbah in samoupravljanja v gospodarstvu, obdobje, ki pomeni decentralizacijo komunalnega sistema in demokratizacijo našega Javnega življenja. Vsi ti pro- cesi so nujno sprožili in omogočili povečano skrb za proizvajalca in občana na sploh, kar se je odražalo v iskanju novih oblik dela, med drugim tudi na področju družbenih služb, kamor štejemo socialno varstveno dejavnost"^^^. V Jeziku današnjega družboslovja, ki je časovno odmaknjeno od tistega obdob- ja, bi lahko misel tov. Jančarjeve izrazili tudi z nekoliko priostrenimi pojmi: Sola je bila ustanovljena v času, ko Je prišlo do preloma z ideologijo mono- litizma in ko so se v razvoju pokazala protislovja, ki bi lahko zadušila razvoj- ne potenciale, kakor se je to zgodilo v nekaterih državah vzhodne Evrope. 1 akrat se Je rojevala praksa, iz katere je zrastel nov koncept socializma kot političnega sistema, ki sloni na samoupravnem urejanju mnogoterih interesov vseh segmentov drCjžbe. Začetek razvoja stroke socialnega dela in institucij socialnega skrbstva ter varstva ni le znak povečane družbene skrbi za človeka, temveč praktično tudi uresničitev spoznanja, da se na eni strani krhajo neka- teri mehanizmi, ki so do takrat omogočili reševanje socialnih problemov v okvirih sorodstvenih skupin,vaških skupnosti in podobno. Po drugi strani je nastajanje novih institucij potrdilo dejstvo, da se tudi v novi družbi reprodu- cira niz problemov in težav, ki jih štejemo v okvir socialne problematike. Ob branju članka dr. Antona Kržišnika ob prvi desetletnici šole se nam Jasno pokaže tudi kvalitetni premik v razumevanju in načinih reševanja socialnih (4) problemov, ki bi naj ga razvila nova stroka. Ko danes citiram misli ustanoviteljev Sole za socialne delavce, sem po svoje srečen, saj to pomeni, da so bili njihovi koncepti dobri in so vsebovali tiste vizionarske sestavine, brez katerih ni zgodovinskih dejanj; hkrati pa se tudi ni lahko sprijazniti s spoznanjem, kako težke so bile ovire na naši razvojni poti in da se pravzaprav še vedno nismo cdmaknili od izhodiščnih dilem. Se vedno se postavljajo vprašanja, kaj Je socialno delo in ali Je ta stroka in znanost Slovencem sploh potrebna. Ob razprčvah o reformi študija, ki Je potekala zadnja leta, smo zmerom znova ugotavljali, da smo v gluhem in nemem, skratk? hrezodmevn^-n prostoiu. Očitek gluhote gre v večji meri drugim znanstvenim in strokovnim ustanovam kakor političnim strukturam. - 394 - V našem komuniciranju se je pokazalo, da strokovnjakom manjkajo besede in pojmi, s katerimi bi lahko poimenovali ta segment znanja in narodne kul- ture, Ni raklučje, da je ena ponpenr.bnejših raziskav, ki so jo opravili sode- lavci VSSD v tližnji preteklosti, obravnavala temeljne pojme socielne politi- ke. Ob reodmevnosti v prostoru znanosti in stroke ni nič čudnega, da tudi v političnem snovanju ne moremo zares ustvarjalno izrabiti možnosti, ki jih nudi samoupravni družbeni sistem, in da nekako ni možno preseči ravni političnega pragmatizma Zdi se, da se danes, ob tridesetletnici VSSD, nikakor ne moremo izogniti primerjavam s tistim, kar je bilo napisanega ob desetletnici šole. Morda so sodelavci takrat črpali energijo in pogum za ustvarjalna dejanja tudi iz dejstva, da je zorelo spoznanje o nujnosti gospodarske reforme? Kje smo da- nes? Smo v obdobju stabilizacije in reforme študija. Težko je reči, ali so naloge, pred katerimi stojimo, lažje ali težje, kot so jih sodelavci šole opra- vili v preteklosti vsekakor pa so stvari v današnjem času zelo zapletene. Kako uspešna so bila naša prizadevanja za reformo študija, je izčrpno pri- kazal tov. Blaž Mesec v članku "Preloženo na s priporo- čilom konference socialnih delavcev Jugoslavije smo izdelali in predložili program štiriletnega izobraževanja socialnih delavcev na visoki stopnji. Doživeli smo razmeroma močno podporo Republiškega komiteja za zdravstveno in socialno varstvo, podporo ustreznih Samoupravnih interesnih skupnosti in sindikatov. Rezultat razprave je nr ogoče razumeti le, če upoštevamo, da je bil to pogovor gluhih. Naš predlog dejansko ni bil kritično ocenjen, pač pa je bilo rečeno, da šola nima strokovnih pogojev za izvajanje visokošolske- ga programa. Namesto da bi bil ocenjen predlagani program in bi se potem lotili vprašanja, kdo ga bo izvajal ter kje in kdaj, je bil izveden manever obračanja pozornosti na predlagatelje. Da hi se izognili resnemu^ odgovorno in razsodno oblikovanemu odgovoru na temeljno vprašanje, kaj Slovenija po- trebuje, je bilo storjeno prav tisto, s čimer je bila pozornost javnega mne- nja obrnjena drugam. Ob razmišljanju o potrebnosti socialnega dela in naše šole ter o nujnih raz- - 395 - vojnih perspektivah, naj se še enkrat ozrem na današnjo situacijo v družbi. Ko razmišljamo o razvojnih perspektivah in tudi o stabilizaciji, vse preveč pozabljamo, da se ni mogoče več tako izolirati, kot se je to dogajalo v preteklosti. V naš svet ne prihajajo le novi stroji, nove tehnične priprave in proizvodni postopki ter nove te^nologije, ampek tudi vplivi drugih kultur, tuje navade, nova iskanja v medčloveških odnosih in tudi nova spoznanja o pomenu kvali- tete življenja. Hkrati doživljamo večjo migracijo kot kdaj koli prej ter imi- gracijo, ki je za Slovenijo sploh nekaj novega; pojavljajo se zapleteni proble- mi v mesebojnih XDdnosih na vseh ravneh družbene strukture. Spreminjajo se odnosi med spoloma in odnosi med generacijami - to dvoje pa neustavljivo razjeda tradicionalni vrednostni sistem. Pri tem pa se še vedno ne zavedanrio dovolj jasno, kako številne človeške stiske spremljajo burna razvojna gibanja. Branimo se spoznanja, da s tradicionalnimi ekskluzivnimi načini ni več mogo- če reševati zapletenih socialnih problemov današnjega časa. Ko poslušamo visokoleteča razmišljanja in prebiramo strokovne prispevke c vizijah razvoja Slovenije, se zavedamo, da smo potomci naroda, za kateregc je stoletja veljala norma, da je pošten in človeškega dostojanstva vreden le tisti človek, ki si lahko zagotovi spodobno - bogato pražnje oblačilo. Kdcr tega ni zmogel, je bil hitro izločen iz življenja vaške ali cehovske skupnosti, pa tudi iz sistema m.edsebojne pomoči. Pa vendar se ne smemo slepiti, da izročilo zamira, da postajamo bogatejši in s tem tudi mehkejši ter si želimo več sproščenosti in topline v medsebojnih odnosih. To pomeni, da izginjajo tudi nekdanji vzorci socialnega vedenja, ko je bil nemudoma izločen in osa- mljen vsakdo, ki ni mogel skrbeti zase. Zavedati se moramo, da princip dobrodelnosti ni združljiv niti z miselnostjo naših ljudi niti z marksističnim pogledom na svet. Hkrati pa moramo vedeti, da so institucionalne oblike socialne pomoči nuja sodobne družbe. Znanost bi lahko prispevala koristna in uporabna spoznanja za razvijanje sistema in za razvijanje prakse socialnega dela Ne le po svetu, ampak tudi mi z našimi raziskavami ugotavljamo, da se večajo potrebe po osebni pomoči ljudi v naj- - 396 - različnejših življenskih okoliščinah. Glede na to bi morali usmeriti naša is- kanja v ohranjanje in kvalitetno razvijanje obstoječih oblik medsebojne po- moči in sicer povsod tam, kjer ljudje živijo in delajo. Tudi za te naloge pričenjamo usposabljati študente naše šole. Sodobna znanost o socialnem delu ugotavlja nekaj, kar nam Slovencem ni- koli ni Dilo tuje. V nasprotju z izrekom, ki je veljal ob začetkih socialnega dela - pomagati človeku, da si bo sam lahko pomagal - se je danes uveljavilo spoznanje, da je človeku ali narodu, ki so mu bile vzete možnosti, da si sam pomaga, skoraj nemogoče pomagati. Edine uspešne oblike pomoči so tiste, ki izhajajo iz že prisotnih, čeprav še tako okrnjenih potencialov samopomoči in lastne dejavnosti. In tc bi moralo biti osnovno izhodišče socialnega dela kot posebne znanosti in strokovne dejavnosti. Kadar v zvezi s stabilizacijskimi programi govorimo o nujnosti posodobitve proizvodnje in povečevanja storilnosti, pozabljamo na to, da bo taka usmeri- tev nujno porajala tudi probleme, ki utegnejo zmanjšati ali celo izničiti mar- sikateri pozitivni dosežek. Težko bi rekli, da resno, odgovorno in znanstveno pretehtamo, planiramo razvijanje dejavnosti, ki bodo lahko omejile razrašča- nje novih socialnih problemov. Kratkovidne so tudi razprave o tako imenovanih motivacijskih sistemih ali sistemu, ki naj bi vključeval mehanizme za stimulacijo večje produktivnosti. Pri teh razpravah popolnoma pozabljamo, kakšen pomen je v prvem obdobju socialistične graditve imela vizija družbenoinstitucionalno zasnovanega sistema socialne varnosti. Pozabljamo da sta bili pokojnina in zdravstveno zavarovanje med temeljnimi motivi za zaposlovanje v industriji. Ko govorimo o motivacijskem sistemu, smo slepi za nekaj, kar se kot rako- vo tkivo širi v nekaterih socialističnih družbah in kar se utegne okrepiti tudi pri nas. Temu bi lahko rekli sistem negativne motivacije za ustvarjanje te- meljnih življenskih vrednot s čimbolj uspešnim delom na delovnem mestu, to je v družbenem sektorju gospodarstva. Ob družbenih panogah se vse bolj raz- rašča "privatna iniciativa", ki si vedno znova najde utemeljitev v nezadostnosti družbenih resursov za zadovoljevanje osnovnih življenjskih potreb. Zaradi nizke - 397 - stopnje in togosti v organiziranosti na področju stanovanjske poiitike so ljudje prisiljeni iskati vsakovrstne izhode, ki vedno znova vodijo v nekakšno primitivno organizirano mrežo uresničevanja privatne pobude. Kolikšne so zaradi takih načinov družbene koristi in družbena škoda, trenutno ni mogoče oceniti. Nekaj podobnega bi lahko rekli tudi za druga področja, kot npr. otroško varstvo, skrb za ostarele, socialna varnost občanov z najnižjimi do- hodki itd. Glede na realna gibanja pokojnin, se lahko zgodi, da si bodo ob- čani v vse večji meri skušali v krogu družine, torej v privatni sferi, zagoto- viti tudi socialno varnost za stara leta. Načini so znani - gradnja hiše ali nakup stanovanja za otroke, ki naj bi bili s tem dodatno zadolženi s skrbjo za ostarele starše. Ko torej v zvezi s stabilizacijo govorimo o motivacijskem sistemu, bi morali preseči dileme o uravnilovki v delitvi osebnih dohodkov. Sistem socialne var- nosti bi moral našim delavcem predstavljati jamstvo, da bodo z maksimalnim vlaganjem svojih delovnih potencialov v družbene oblike združenega dela ohra- nili svojo socialno varnost tudi v primeru nesreč, zmanjšane delovne sposob- nosti, starosti ipd. Hkrati pa se moramo zavesti potrebe po "samoprodukciji" nekaterih storitev, ki lahko služijo zadovoljevanju socialnih potreb. Pri tem mislimo na številne možnosti, da bi jih občani zadovoljevali z lastno dejavnostjo prek družbeno or- ganizirane mreže za medsebojno pomoč in povezovanje ljudi (ki so lahko hkra- ti tisti, ki potrebujejo pomoč in ki pomoč tudi dajejo, ali pa so eni in drugi). Imamo tradicijo, ki je lahko vir dragocenih spodbud in izkušenj. Imamo pa tu- di znanje, s katerim bi bili sposobni negovati, razvijati in strokovno bogatiti razne oblike spontanega povezovanja ljudi. Sodelavci šole smo s svojim raziskovalnim delom in tudi s programi, ki smo jih pripravili za reformo študija, nedvomno pokazali, da v Sloveniji predstav- ljamo ustanovo, ki je za razvijanje vede o socialnem delu najbolj organizirana in ima trenutno največji zaklad znanja. Menimo, da mora socialna sfera po- stati enakovredna tematika vsakega projekta družbenega razvoja. To bi mo- ralo pomeniti, da moramo končno preseči dileme v zvezi z obstojem stroke in šole in ustvariti resnične možnosti, da se v celoti posvetimo teoretskim - 398 - in razvojnim dilemam socialnega dela, V svojem referatu sem skušal utemeljiti misel, da mora državotvorna zavest kakega naroda obsegati tudi skrb za tiste člane skupnosti, ki Imajo zmanj- šane sposobnosti za delo in samostojno življenje. Gre za to, da je tej skupi- ni potrebna družbena in strokovna pomoč, da si uredijo življenje, kakršno se lahko primerja s splošnim standardom. Naj še dodam, da je vprašanje socialne varnosti podobno problematiki ekolo- gije. Ce ne bomo našli sredstev in politične volje za reševanje teh vprašanj, potem moramo danes vedeti, da žagamo vejo, na kateri sedimo. OPOMBE: 1. Jančar, M. : Naša pota in cilji v: 10-letnica Višje šole za socialne de lavce, Ljubljana 19866 str. 7-14. 2. Prav tam, str. 5. 3. Prav tam, str. 7. 4. Kržišnik A. : Nastanek in razvoj stroke socialno varstvenega dela v: 10- letnica višje šole za socialne delavce, Ljubljana 1966, str. 17-29. 5. Temeljni pojmi socialne politike - nosilec raziskave Andreja Kavar-Vid- mar. Višja šola za socialne delavce, Ljubljana 1982, str. 304. 6. Blaž Mesec, Preloženo na 1991. Socialno delo, 22 (1983),1, str. 2-11. - 399 - SOCIALNI PRIMER - MED SOCIALNO POLITIKO, PRAVOM IN SOCIALNIM DELOM Dr. Andreja Kavar-Vidmar Namen prispevi se nenehno postavlja vprašanje, kaj želimo doseči s svojim delom, kakšne ljudi želimo oblikovati in napraviti, kakšen je sploh idealen človek, kaj mislimo o sebi, koliko blizu idealnemu človeku smo mi sami in po kakšni podobi želimo obli- kovati druge, da bodo "socializirani" za današnjo družbo. Kdor se ukvarja s socializacijo, prevzgojo, poboljšanjem pa tudi s kaznovanjem in izvrševanjem kazni, bi moral nenehno razmišljati o sebi in družbi, o sebi in drugih ljudeh, o razlikah med tistimi, ki so odklonski, in seboj, moral bi veliko vedeti o človekovi duševnosti in procesih nastajanja odklonskosti katere koli vrste, moral bi zlasti izoblikovati svoj lastni odnos do človeka sploh in še posebej do odklonskega človeka, moral bi zaupati vase in v svoje delo, delu pa dati določen osebni in ne le drižbeni smiseL Za človeka ne more biti dovolj le poudarjanje, da opravlja družbeno pomembno delo, če pa sam sploh ne uvi- di koristnosti in smotrnosti svojega dela tako za sebe kot za ljudi, s katerimi dela. Pri delu z ljudmi zlasti socialni delavci pogosto ugotavljajo, da ljudje neradi sodelujejo ali si sodelovanja in pomoči sploh ne želijo. Ljudje si na sploh ne želijo sprememb v osebnosti in nočejo biti drugačni, po drugi strani pa o spreminjanju ljudi še zelo malo vemo, etično sprejemljivih in uporabnih metod in postopkov za doseganje drugačnih osebnosti je še zelo malo. Znano je, da človek z lahkoto zavrne nekaj, česar ne pozna-čim manj kako stvar pozna, lažje jo zavrne. Zato pa moramo ljudem, s katerimi delamo in želimo z nji- mi nekaj doseči, natančno razložiti namene in cilje, ki jih naj dosežejo. Eno so namreč naši nameni (npr. za obsojenca si želimo, da ne bi bil več povrat- nik), drugo pa so nameni človeka, s katerim delamo. Vsak človem ima pravi- co do svojega lastnega življenja, do svoje osebnosti, pravico ima biti različen od drugih ljudi in biti nekaj posebnega, nekaj kar njemu ustreza. Naša nalo- ga je le, človeku pojasniti njegovo vedenje in mu ozavestiti njegove in dru- žbene probleme, ki jih povzroča s svojim vedenjem, zlasti pa mu pojasniti posledice njegovega vedenja. Človek mora vedno sam začutiti vrednost in po- - 451 - sledice svojih odločitev, pri tem mu lahko le pomagamo. Tudi pri obsojencu moramo stremeti zlasti za tem, da sam začuti vrednost in posledice svojih odločitev. Zato je treba obsojencu tako med prestajanjem kazni kot po prestani kazni natančno razložiti, kaj pomeni zanj udeležba v individualni ali skupinski terapiji ter pridobitev poklica ali poklicno usposab- ljanje, kaj pridobi, če sodeluj^ in kaj izgubi, če ne. Obsojenec se bo prosto- voljno odločil za ponujeni tretman le, če bo spoznal, da mu prinaša koristi med prestajanjem kazni ali šele po odpustu. Za svojo odločitev potrebuje ob- sojenec ustrezno motivacijo. V življenju na prostosti, ko se ljudje lahko pro- sto odločajo, kako se bodo vedli in ravnali, tudi obstajajo razlogi za njihove odločitve, bodisi, da so v njih samih ali pa v kaznovalnih pritiskih izven njih, v okolju (formalno nadzorstvo s policijo, sodišči in zapori ali neformalno nad- zorstvo z ljubeznijo, prijateljstvom, odnosi med ljudmi). Številne odločitve so za ljudi na prostosti zelo enostavne, in to iz želje, da bi ljudje ugajali dru- gim, da bi zadostili sprejetim obveznostim, da bi dobili željeni položaj ali pričakovano korist od takšnega ali drugačnega vedenja ali ravnanja. Vsak člo- vek se mora nenehno odločati in bojevati sam s seboj, ljudje moramo v živ- ljenju marsikaj neprijetnega storiti, marsikaj žvrtvovati, se marsičemu odre- či in marsikaj potrpeti, da ohranimo svojo vrednost, svojo samopodobo, do- stojanstvo in družbeni položaj. Zato je nenehno odprto vprašanje, zakaj ka- zenski zavodi ne zahtevajo nekaj podobnega tudi od obsojencev že med pre- stajanjem kazni in po prestani kazni. Vprašanje je, kako programe tretmana napraviti za obsojence tako privlačne, da bodo sami prostovoljno želeli v njih sodelovati. Ce so poštenje, delavnost, poklicna izobrazba itd. resnična družbena in osebna vrednota, zakaj ljudje ne marajo biti pošteni, delavni, izobraženi? Kje je napaka? Ali so v zmoti penološki delavci, ki obsojencem ponujajo "prevzgojo", ali pa so v zmoti obsojenci, ki ne razumejo, da bi jim prevzgoja lahko koristila. Malo verjetno je, da bi bili vsi obsojenci toliko nerazumni, da bi zavračali nekaj, kar je izključno v njihovo korist, kar jim prinaša ugodje in zadovoljstvo. Verjetno prihaja do tega nesoglasja zaradi neizprosne resnice, da tudi družba sama, ki kaznuje in skuša prevzgajati, ni samo dobra in poštena, zato pa tudi ima toliko odklonskosti in presto- pništva, kolikor ga zasluži. Prestopniki so odraz družbe in družbenih razmer, to, kako z njimi ravnamo, pa je še odraz kulturne stopnje in civilizacije po- - 452 - samezne družbe. Vsaka družba najde opravičilo za kaznovanje prestopnikov. Ali pa kaznovanje dosega namene in cilje-to je bilo in je osnovno vprašanje. V družbi so posebni poklici, ki se ukvarjajo samo z vprašanji kaznovanja in preprečevanja prestopništva. Zlasti ti, pa tudi vsi tisti, ki se pri svojem de- lu srečujemo s prestopniki in obsojenci, bi morali o teh vprašanjih več in pogosteje razmišljati. Morda bo ob globljem razmišljanju o teh vprašanjih koga pričela boleti glava. To pa niti ne bi bilo tako slabo znamenje. - 453 - socialne vrednote v jugoslovanskih ustavah Di. Tone Strojin Jugoslovanska revolucija je imela za cilj narodno in socialno osvoboditev'. Os- voboditev ni bila mogoča drugače kot z revolucijo. Narodna osvoboditev je bila mogoča le z orožjem in za ceno ogromnih človeških in materialnih žrtev. Soci- alna osvoboditev pa se izvaja s socialno politiko, se razvija in prilagaja po po- dročjih, čeprav jo ovirajo predvsem neugodna gospodarska gibanja. Socialna osvoboditev človeka je v zagotavljanju njegove socialne varnosti v širšem pomenu besede. Podlaga za socialno varnost pa so socialne vrednote. Začetke oblikovanja socialnih vrednot srečamo že med vojno, tako na osvoboje- nem kot na okupiranem ozemlju. To pionirsko obdobje nastajanja socialne var- nosti in socialnih vrednot je imelo značilne oblike, negovane med NOB, kot po- moč sirotam, pogorelcem, invalidom, družinam izgnancev; pomoč v materialu itd. Za to obdobje je značilna praktična socialna pomoč, zlasti na osvobojenem ozem- lju, s strani OF, aktivist AF2 in drugih organizacij, ne pa akti, ki bi jo določa- lil Za povojno obdobje je spet značilno, da je bila vsaka dejavnost od obnove, ki je sicer tudi imela socialno naravo-obnoviti vse za vsakogar-do ustanovitve poverje- ništev za socialno skrbstvo pri ljudskih odborih, v osnovi socialna, ker je bila na- menjena ljudstvu. Gesla kot "Tovarne delavcem, zemljo tistim, ki jo obdelujejo", so imela razredno vlogo in socialno naravo. Celo udarniško delo in mladinske ak- cije so bile izpeljane v znamenju vzajemnosti in solidarnosti za obnovo domovine. V povojnem času je bil velik povdarek na kolektivizaciji. Vse, agrarna reforma, proizvajalna sredstva in naravna bogastva v družbeni lastnini in celo prisilni ukre- pi, npr. razlastitve in komasacije zemljišč ter zadružništvo, je bilo storjeno, da bi se doseglo kolektivizacijo. Čeprav se je pri tem tudi pretiravalo, prehitevalo dane možnosti in se ozko razlagalo, se je želelo ustvariti socializacijo z blago- stanjem, z uresničitvijo na daljši rok. 2e prva ustava Demokratične federativne Jugoslavije z dne 31.1.1946 je v neka- - 454 - terih svojih določbah navajala nekatere socialne vrednote. Za to obdobje ad- ministrativnega socializma in šibkega materialnega standarda so bile bolj deklarativnega pomena, čeprav so bile prežete z vizijo prihajajočega sociali- stičnega humanizma. Naj kot take socialne vrednote, ki so jih prinesla že NOB in avnojska načela, posebej poudarimo bratstvo in enotnost, demokratičnost, os- voboditev človeka, pravico narodov, da se sami odločajo za odcepitev (politične vrednote). A tudi materialnih vrednot v obliki ustavnih pravic ni manjkalo. Ta- ko so bile po 24. členu takratne ustave z ustanavljanjem porodnišnic, dečjih do- mov in zavetišč že zaščitene koristi matere in otroka in pravica matere do pla- čanega dopusta pred porodom in njem (materialne vrednote). Zagotovljena je bi- la enakopravnost žensk z moškimi na vseh področjih, 1 r je v primerjavi s stan- jem v stari Jugoslaviji pomenilo socialno preobrazbo v položaju ženske. Mladolet- niki so bili pod posebnim varstvom države (26/6. člen), državi pa je bila nalože- na tudi skrb za dvig zdravja (36. člen). Posebej pomembno za našo temo je načelo "Država zlasti ščiti in podpira siro- mašnega in srednjega kmeta s svojo gospodarsko politiko, cenenimi krediti in davčnim sistemom v (19/5. člen ustave). Žrtvam vojne tako vojnim invalidom dr- žava zagotavlja dostojno življenje in brezplačno usposabljanje za delo, otrokom padlih borcev in žrtvam vojne pa posebno državno skrb (po 35. členu ustave) (so- cialne vrednote). ^ Prehod v samoupravljanje s sredstvi v družbeni lastnini je spremenil kvaliteto so- cialnih vrednot, s tem da je odločanje in zagotavljanje pomoči prenesel z držav- nega na družbeno področje (deetatizacija) tja, kjer so tisti, ki odločajo, bližje socialno ogroženim, pomoči pa pravičneje obravnavane in odmerjene. Sicer pa se tudi seznam pravic in dolžnosti državljanov z ustavnim zakonom z dne 13. janu- arja 1953 ni spremenil. To obodbje, od sprejema ustavnega zakona do ustave iz leta 1963, bi lahko ozna- čili za prehodno, saj se je dejansko načrtoval prehod iz administrativnega socia- lizma v samoupravno družbo. Prevladovale so klasične o")'t!Čne vrednote in poli- tična organiziranost, množili in krepili so se mednarodni stiki, ki so privedli do neuvrščenosti, politika aktivne koeksistence, mirnega reševanja sporov brez upo- • abe sile - vse to lahko označimo kot socialne vrednote mednarodne vrednosti. - 455 - Samoupravljanje znotraj države uveljavlja staro socialistično načelo delitve po delu, a misli se tudi na dela nezmožne in socialno ogrožene. S krepitvijo eko- nomske moči, a tudi z mednarodnimi posojili, se povečuje obseg prejemnikom socialnih pomoči vseh vrst, uveljavlja pa se tudi sama organizacija socialnega dela znotraj občin. Vendar država s svojimi organi še vedno pokriva in obvladu- je problematiko urejanja socialne varnosti, čeprav se v socialni politiki kažejo vidne težnje po družbenem reševanju socialnih primerov. Dejansko oživljanje federalizma po ustavi iz leta 1963, ki je doseglo svoj vrhu- nec s sprejemom ustavnih amandmajev leta 1971 in, končno, ustave iz leta 1974, je utrdilo vlogo republik in pokrajin, kar se je pri bolj razvitih republikah in pokrajinah, ki so imele večje-možnosti za reševanje socialnih primerov, odrazilo tudi v socialni varnosti. Osnovna delitev pristojnosti na področja socialne var- nosti je bila izvedena že v zvezni ustavi, tako da je bilo določeno, da republike in pokrajine z zakonom urejajo sistem zdravstvenega varstva, pokojninskega in invalidskega zavarovanja, varstvo tistih rizičnih skupin, ki so to postale zaradi posledic vojne in nesreč pri delu, ter varstva družinskih razmerij in zakonske zveze. Priznavalnine za borce NOV so še naprej dajale republike oziroma ob- čine, vendar so bile zaradi različnega narodnega dohodka na prebivalca že med občinami iste republike očitne razlike. II. 2e iz preambule ustave SFRJ iz leta 1974 izhaja razredna narava oblasti, izve- dena iz NOB in socialistične revolucije^, ki pomenita boj zoper stari družbeni red, ki je temeljil na izkoriščanju, političnem zatiranju in nacionalni neenako- pravnosti in začetek ustvarjanja družbe, v kateri bosta človek in njegovo delo osvobojena izkoriščanja in samovolje in v kateri bodo ustvarjeni pogoji za svo- 4 boden in vsestranski razvoj slovenskega naroda . Se bolj je socialna osvoboditev človeka poudarjena v temeljnih načelih, ki po- menijo pravice naše ustavnosti. Med njimi več načel navaja, če že ne obravna- va, tiste socialne vrednote, ki so omenjene v VII. načelu uvodnega dela ustave SR Slovenije. Tu je kot temelj socialne in ekonomske varnosti človeka in de- lavca, zlasti poudarjeno združeno delo, rizičnim skupinam in drugim pa se na podlagi vzajemnosti in solidarnosti zagotavlja premagovanje socialnih razlik, ki - 456 - izvirajo iz ekonomske nerazvitosti in ostalih neenakih možnosti za življenje in delo. Se posebej v 4. odstavku tega razdelka temeljnih načel ustava naglaša, "da delovni ljudje in občani organizirajo in razvijajo socialno skrbstvo kot de- javnost, s katero nudijo na temeljih vzajemnosti, solidarnosti in socialistične- ga humanizma pomoč ogroženim posameznikom, družinam in skupinam delovnih ljudi in občanov pri njihovem vključevanju v družbeno skupnost in usposabljanju za življenje in delo". To VIL temeljno načelo izpostavlja razsežnosti in pomen združenega dela v več pomenih: - dela kot temelja socialne in ekonomske varnosti, - pomoči iz dela kot vira vzajemnosti in solidarnosti za premagovanje socialnih razlik in gospodarske nerazvitosti, - dejavnosti samoupravnih interesnih skupnosti za zagotavljanje zdravstvenega varstva, pokojninsko-invalidskega zavarovanja, socialnega skrbstva in ostalega. Pomen VIL temeljnega načela oblikujejo že predhodna temeljna načela ustave od L - VL, ki predstavljajo moralne vrednote, vodila socialistične družbe in us- merjanje poti družbenega razvoja. Tudi v preostalih temeljnih načelih ustave, od VIIL do XII., so opredeljene nič manj pomembne politične vrednote tega sistema. Vloga temeljnih načel pri opredeljevanju vloge socialnih vrednot je v določanju korenin tistih socialnih vrednot, ki izhajajo Iz dela in prispevka iz dela na pod- lagi vzajemnosti in solidarnosti delovnih ljudi in občanov. Ta načela rabijo tudi za razlago smeri in namena socialnih vrednot v jugoslovanski družbi, pri čemer je treba posebej poudariti politični pomen socialne varnosti v samoupravni dru- žbi. Doslej se je poudarjalo in gledalo na socialne vrednote kot na izsek iz živ- ljenja in dela, morda kot na beneficijo iz dela ali celo kot nekak okrasni doda- tek. Treba je podčrtati, da je pomen socialne varnosti in socialnih vrednot v SFRJ treba vedno povezati s celotnim njenim družbenopolitičnim in družbenoeko- nomskim sistemom. - 457 - III. Temeljna načela uvodnega dela ustave so socialistične vrednote jugoslovanske družbe. Te so v teh načelih opredeljene kot smer in podlaga, ne le za delo- vanje vseh in vsakogar v skupnem družbenem nadzoru, ampak so tudi socialne vrednote. Za uresničevanje 'eh vrednot so zlasti pomembni materialna podlaga družbe, ki je uglašena na položaj človeka v združenem delu, družbena lastnina, zdru- ževanje dela in sredstev družbene reprodukcije, samoupravne interesne skup- nosti kot tudi položaj kmetov in samostojno osebno delo s sredstvi, ki so v lastnini občanov. Gotovo je v vsakem primeru na prvem mestu delo, združeno in osebno, kot jamstvo za osebno in kolektivno, socialno in ekonomsko varnost. Družbena lastnina pomeni temelj združenega dela za večino izvajalcev in upo- rabnikov storitev, ki so opravljene s pomočjo družbene lastnine. Pri tem mo- ramo ločevati dobrine splošnega pomena, komunalne dobrine in proizvajalna sredstva v družbeni lastnini. Delegatsko združevanje v samoupravnih interesnih skupnostih,, v našem primeru skupnostih socialnega skrbstva, že po sami možnosti predstavlja neko vrednoto, ker se le tako zagotovi možnost združevanja, omogoči vpliv na oblikovanje so- cialne politike v okviru danih možnosti in planira potrebe. □d zgoraj naštetega nič manj pomembna so upravičenja do pravic, svoboščin in dolžnosti človeka in občana. Seznam pravic, ki jih zagotavlja ustava, je pe- ster in vseobsežen, ker se ga od praktičnih (pravice samoupravljanja) prek kla- sičnih družbeno-ekonomskih (pravica do dela, izbire delovnega mesta, dopusta in oddiha) pa osebnih (pravica do načrtovanja družine, nedotakljivosti osebnega in družinskega življenja) do kulturno-prosvetnih pravic (izbire poklica, uživanja kulturnih vrednot). Znotraj njih so posebno pomembne tiste, ki se nanašajo na socialno zavarovanje, socialno politiko in socialno pomoč. Ustava dalje ne de- finira inštitutov socialne varnosti, ker uresničevanje socialno pravnih razmerij prepušča samoupravni organiziranosti. - 458 - IV. Socialno pravna razmerja v jugoslovanskem pravu socialne varnosti oziroma so- cialnega prava^ je mogoče razločevati po upravičencu: - fizični osebi, ki je obravnavana kot socialni primer, - kolektivni osebi, ki jo lahko označimo kot socialni problem, - družbenopolitični skupnosti, ki jo štejemo kot manj razvito, - področju naravne katastrofe (kot pomoč prizadetim krajem). Za zadnji dve alineji je mogoče reči: kot dejanje socialistične in človekoljubne pomoči. Načini in ukrepi reševanja so od primera do irimera različni, čeprav je socialna politika v reševanju načelno enotna po cii.o, ki ga skuša doseči. Socialna varnost po tem, na koga se nanaša, je lahko na ravni: - med republikami in pokrajinama in znotraj njih še med občinami, kar se lahko označi kot socialno izravnavanje med razvitimi in nerazvitimi (politična socialna varnost), - gospodarskih panog in družbenih dejavnosti, kjer gre za usklajevanje razlik, ki izhajajo iz dela in po delu (ekonomska socialna varnost), - posamičnih socialnih primerov in posameznih področij, ki so jih zadele razne nesreče in naravni riziki (osebna socialna varnost). Za urejanje teh in takih primerov in področij je značilno, da niso pokriti s predpisi, temveč veljajo dogovarjanja o osnovah, skupnih podlagah za prispe- vanje, prispevnih stopnjah, rokih, merilih itd. Pravni temelj za njih je v ustavi široko označen kot zagotavljanje osebne, eko- nomske in socialne varnosti. Od samoupravne interesne dejavnosti je odvisno, kako bo izvedla socialno politiko, ki je eden od temeljnih akterjev jugoslovan- ske povojne preobrazbe. Težava pri izvedbi socialnopravnih razmerij so načini (modifikacije), pogoji in primeri, kaj se šteje pod socialno politiko in do kam seže pomoč. Ker gre za prepletanje široko političnega z ozko socialnim vidikom, razločevanje marsikdaj ni bilo ne lahko ne pravično, večkrat je bila ta pomoč bližja bratstvu kot so- cialni potrebi. - 459 - Ugotavljanje socialnopravnih razmerij ali kratkomalo socialnih primerov mora biti v prihodnosti strokovno socialno delo. Čeprav je dogovarjanje v primerjavi z zakonodajo boljši način reševanja socialnih potreb in stisk, mora biti ugo- tavljanje socialnopravnih razmerij strokovno opravilo. Da bi se pri preširokem tolmačenju, kaj šteje kot socialni primer, uveljavil red, morajo imeti odločujo- čo vlogo merila za socialni primer in prosti preudarek na strokovni osnovi. Vedno in povsod naj bo viktimizacija zaradi socialne stiske, ne glede na to, ali izvira iz biološkega dogodka, podedovanega stanja, neugodnih gospodarskih razmer ali tehnološkega vidika. Seveda pa se dajatve iz socialne varnosti ne uresničujejo po enotnem modelu, temveč se predstavljajo kot: - socialnoekonomske pravice, kot so pravica do dela in iz dela, - socialno zavarovanje kot sistem socialne samozaščite prek skupnosti pokoj- ninsko-invalidskega zavarovanja, - socialna preskrba udeležencev NOB, španske vojne idr., - socialna pomoč tistim, ki so zaradi raznih vzrokov te vrste pomoči potrebni in smo jim kot humana družba na podlagi vzajemnosti in solidarnosti dolžni zagotoviti. V. Socialne vrednote v jugoslovanski ustavi moramo ocenjevati z vidika funkcije, ki jim jih ustava daje, to pa so cilji njihovega uresničevanja, ki so zapisani v V. razdelku Temeljnih načel ustave SFRJ. Ta razdelek med drugim določa: "Delovni ljudje v organizacijah združenega dela in drugih samoupravnih organi- zacijah in skupnostih si na temeljih solidarnosti, vzajemnosti in socialističnega humanizma zagotavljajo ekonomsko in socialno varnost in ustvarjajo čedalje ugodnejše možnosti za življenje in delo in za razvoj vsestranske osebnosti de- lovnega človeka. Ti cilji socialne politike se uresničujejo z nenehnim zboljše- vanjem in izenačevanjem življenjskih razmer in delovnih pogojev, s tem da se na temeljih solidarnosti in vzajemnosti premagujejo razlike, ki izvirajo iz ma- terialne nerazvitosti in drugih neenakih možnosti za življenje in delo, izenaču- jejo možnosti za izobraževanje in delo ter onemogočajo in odpravljajo socialne - 460 - razlike, ki ne izvirajo iz uporabe načela delitve po delu. Socialistična družbena skupnost zagotavlja materialne in druge pogoje za ure- sničevanje pravic borcev, vojaških invalidov in družin padlih borcev, ki se jim zagotavlja socialna varnost." Obseg normiranja socialnopravnih razmerij je zamejen z določbo 3. točke prvega odstavka 281. člena ustave SFRJ, ki določa, da federacija po zveznih organih ureja temeljne pravice delovnih ljudi in zagotovi njihovo socialno varnost in so- lidarnost. To pomeni, da federacija določa sistem, pri čemer ta sistem, pred- vsem pa vsebina temeljnih pravic v ustavi ni nikjer vr prej opredeljena, kaj še- le določena. Določanje o tem, kaj je v pristojnosti republik in pokrajin, je v njihovih usta- vah. Za Slovenijo velja, da v okviru svojih pristojnosti uredi z zakonom tudi druga razmerja, kot tudi sistem zdravstvenega varstva, pokojninskega in inva- lidskega zavarovanja, varstva invalidov, invalidnih otrok in mladine, borcev NOV, španskih borcev, predvojnih revolucionarjev, borcev za severno mejo in slovenskih prostovoljcev ter civilnih invalidov vojne kakor tudi družinska razmerja in zakon- sko zvezo (15., 16. tč. 32. člena ustave SRS). Z zakonom se lahko določi načela tudi v otroškem varstvu in socialnem skrb- stvu - delovni ljudje in občani ju samostojno urejajo v občini, krajevni skup- nosti, samoupravnih interesnih skupnostih in organizacijah združenega dela. VI. Socialne vrednote po jugoslovanski ustavi predstavljajo: - sistem vrednosti, ki vse niso tesno vezane na predpise, temveč izhajajo iz našega družbenopolitičnega in družbenoekonomskega sistema, kakor jih tolma- čita v zvezi s položajem delovnega človeka v njem, - nedotakljivo podlago človeka, ki se aktivira v pravice in obveznosti, ko na- stopijo socialne potrebe in stiske, - jamstvo socialne varnosti vseh in vsakogar. - A61 - Koncept jugoslovanskega nnodela socialne varnosti je gibljiv, vendar kljub ne- ugodnim gospodarskim gibanjem, ki odmerjajo In določajo soclalnopravna raz- merja in oblikujejo socialne potrebe človeka, občana in delavca zagotovljen vrednostni si'^tem. QPOMBE: 1. Glej Slovenski poročevalec št. 28 z dne 14.7.1942. 2. Glej Fočanske predpise Iz leta 1942. 3. Prva allneja preambule ustave SR Slovenije. 4. Prav tam. 5. Glede poimenovanja nI enotnega mnenja. - 462 - K Rf-HABILITACUSKEMU TRENUTKU Tone Brejc Zdi se mi, da se, kadar utegnemo malo premišljevati o svojem delu, pokaže tudi dvojnost našega rehabilitacijskega "dejanja in nehanja": bolj ali manj smo vsi ujeti v prostor, ki ga omejuje tisto, kar dosegamo, in tisto, kar bi želeli. Razpeti smo med težnje in dejansko ravnanje zato se nam je marsikdaj naju- dobneje zateči v varno okrilje samozadostnega prakticizma, nesposobnega kri- tične refleksije rehabilitacijske dejanskosti. Vendar pa ■ čas tak, da tudi ta dejanskost ne more biti otok zmerom primernih in v celoti uspešnih nazorov in ravnanj, še več, znaki strokovne in družbene apatije ter vztrajanja na dose- ženih pozicijah so vsaj toliko očitni, kolikor so razvidne težnje, da bi jih pri- krili z voluntarističnim normativnim (pre) urejanjem in administrativno-tehno- kratskimi poskusi poenotenja in povezovanja razdrobljenega, zapletenega in vča- sih prav malo učinkovitega rehabilitacijskega sistema. Kaj torej postaja del "rehabilitacijskega sindroma" sodobne slovenske družbe, ki pogostoma deklara- cije zamenjuje z resničnostjo, ki vse težnje po novem in drugačnem lovi v mre- že vsakršnih partikularizmov in ki se neuspešno pretvarja, da struja splošnih družbenih procesov ne more kaj dosti premikati dobrih starih temeljev na ka- terih počiva aktualna skrb za invalidne osebe? Ce poskušamo poiskati nekaj odgovorov, se moramo najprej na kratko pomuditi pri poskusu "kritike tradi- cionalnih teoretičnih pristopov in prakse rehabilitacije" oziroma "definiranja pojavov na osnovi njihove narave, ne pa praktične pojavnosti", kar naj bi bila ena temeljnim teženj novega premišljevanja o rehabilitaciji'. Močno namreč dvomim, da lahko izpeljemo kaj več kot zgolj poskus, saj ne moremo govoriti o neki uveljavljeni koherentni teoriji rehabilitacije v smislu pojmovne (kon- ceptualne) opredelitve pojavov in procesov, s katerimi se v rehabilitaciji ukvar- jamo, ter metod, ki jih pri tem uporabljamo. Dejstvo je pač, da nimamo razvi- te problemske teorije rehabilitacije, bolj ali manj imamo opraviti z njenimi za- mretki, sicer pa je večina znanj in spoznanj organizirana na ravni prakseologije. Z drugimi besedami: v mišljenju o rehabilitaciji srečamo predvsem koncepcije, ki opredeljujejo pojave na operativni (izvršilni) stupnji, se pravi, kako (naj) se nekja v rehabilitaciji "de'a" (opravlja). V rehabilitaciji torej manjka splo- - 463 - šen vseobsegajoč logos, ki bi pojave in procese opredeljeval na pojmovni (kon- ceptualni) ravni, se pravi na ravni teorije. Zato si z relativnim obiljem empi- ričnega in študijskega gradiva ne moremo kaj prida pomagati, saj prinaša us- peh neki družbeni aktivnosti, to pa navsezadnje tudi je rehabilitacija, le tisto gradivo, ki to aktivnost preverja s stališča družbene filozofije in teoretičnih tez. Takšno stanje povzroča vrsto miselnih zadreg. Najbolj očitna je ta, da imamo dokaj resne težave pri opredeljevanju določene družbene prakse v zvezi z reha- bilitacijo, to je pri razvijanju doktrine rehabilitacije; zapadamo v kratkoročni prakticizem in sterilni pragmatizem, saj pač manjka tisti usmerjevalni duh, ki temelji na razumevanju naraVe, zgodovinske pogojenosti in družbene funkcio- nalnosti rehabilitacije. Ta duh seveda lahko polno odrazi le antropološko in te- leolc^ko umevanje rehabilitacije, ta tudi omogoča, da se prepoznajo vsi nazori, ki so postali preživeti ali zgrešeni. Naj na kratko spomnimo, da je za to ume- vanje značilno, da mora doktrina rehabilitacije temeljiti na takem antropološ- kem modelu, ki meni, da mora akcijski prostor rehabilitacije zajeti vse tiste vidike, ki omogočajo popolno uveljavitev človeka kot generičnega, družbenega in osebnega bitja. To pomeni preseganje pragmatizma in utilitarizma, ki izpo- stavljata koristnost rehabilitacije v smislu izboljšanja človekove funkcionalnosti oziroma dviga produktivnih sposobnosti: pred te koristne cilje rehabilitacije je postavljena teleološka norma, omogočiti uveljavitev (oblikovanje) celovitega človeka. Rehabilitacija torej ni delovanje (služba) za "obnovo zdravstvene in poklicne sposobnosti do največje možne mere", pač pa dejavnost, ki ima za cilj doseči celovit razvoj in popolno uresničitev posameznika v korist skupnosti, v kateri živi. Ali ni, na primer, razbitost na posamezne discipline, ali, kar se dogaja v zadnjem času, celo po finančnih virih, posledica pomanjkanja nekega osmislujočega, celovitega pogleda na rehabilitacijo? In, ali ni s tem v zvezi tu- di iluzija o avtonomiji posameznih področij zgolj posledica zgodovinsko deter- minirane delitve dela, ne pa stalnica rehabilitacijske prakse? Ce imamo tedaj opraviti z "utopičnostjo" rehabilitacijskih delavcev, ima potemtakem t? svoje korenina predvsem v pomanjkljivi miselni osveščenosti o realnih pomenih in do- segih njihovega dela. V takih duhovnih razmerjih se "utopičnost" najbolj poka- že v nezadostni in celo napačni analizi rehabilitacijske in družbene resničnosti, vodi v izmišljanje novih pristopov in organizacijskih oblik, vsebina pa je pri tem - 464 - zanemarjena. Mar ni prenos pristojnosti za strokovno-praktične naloge v zvezi z delovnimi invalidi na ozde lep primer take "utopiönosti"? In ali ni nekaj sa- mozavarovalnega sprenevedanja, ko slišimo, da se invalidu rehabilitacija "ne iz- plača", da mu prinese kaj malo koristi (ali pa je celo materialno na škodi), hkrati pa ničesar bistvenega ne storimo, da bi stvari postavili drugače?! Eman- cipacija "invalidov" je seveda predvsem in najprej udejanjanje zavzete in odgo- vorne navzočnosti rehabilitacijskih delavcev v skupnem življenju z njimi. Priznati moramo, da v aktualni rehabilitacijski praksi na Slovenskem delujejo nekatera konfliktna dejstva in realna protislovja. Medicinski pristop (model) v rehabilitaciji kot posebna oblika socialne kontrole, poF^'iija vedno bolj nevzdržen: dominacija sistema in ideologije zdravstvene oskrbe in '.idnih ljudi, v katerem prevladuje usmerjenost v patologijo, ohranja tisto obliko "strokovnega gospostva", ki nujno ogroža enakovrednost in "normalnost" prizadetih ljudi. Takšno gospo- stvo utrjuje tudi prevladujoči rehabilitacijski pozitivizem. Vse rehabilitacijsko delo se želi opreti na čimveč "objektivnih" podatkov, ki se štejejo za več vred- ne kot izkušnje rehabilitanda. Njegovi izkustveni podatki se upoštevajo le kot stranski pojav: znanstvena resnica o njem naj bi bilo predvsem tisto, kar je v njegovem dosjeju in tako se za celoto proglaša enostranski seštevek delov, ki jih vsebuje dosje. To metodološko omejevanje spoznavnega procesa zgolj na ti- sto, kar prinašajo podatki, kaže na dogmatično težnjo po "tehnokratski kontro- li" (Habermas), ki pozablja, da je to le ena oblika vednosti, ki je podvržena vsem slabostim dosežene stopnje metodološkega razvoja znanosti, ki so udele- žene v rehabilitaciji, in njihovim metafizičnim predpostavkam. Fenomen reha- bilitacije nujno zahteva kritično metodo, ki je sposobna prikazati večstranske ravni in okvire - tem pripadata obe strani, ki se srečujeta v rehabilitaciji: strokovnjak in rehabilitand - in ki zna prikazati ter razumeti medsebojno po- vezanost med interesi obeh skupin, ki koreninijo v izkušnjah. Ce se želi reha- bilitacija dejansko uveljaviti kot socialna znanost, potem mora seči prek po- zitivizma v interpretativnost. Interpretativnost pa je mogoča le, če pristane- mo na številne resničnosti, ki so plod različnih življenjskih okoliščin udeležen- cev rehabilitacijskega procesa. S tem pristanemo tudi na različne vrednote in na nujnost, da se razkrije povezava med cilji, metodami za njihovo dossgo in vrednotami. Interpretativni pristop v rehabilitaciji končno tudi pomeni, da je treba problem prizadetih ljudi postaviti med "zdrave" in v okviru družbenega - 465 - sistema. Priznati pa je tudi treba, da je prizadevnost oziroma oviranost predvsem osebna zadeva, individualno doživetje ovir, ki jih družba postavlja pred telesno in (ali duševno drugačne, in šele nato zdravstvena oz. družbena zadeva. Klasičen, me- dikocentrični rehabilitacijski odnos predstavlja torej del problema, ne pa njego- ve rešitve, to kar potrebuje je, da se tudi pri nas v polni meri uveljavi nova paradigma neodvisnega življenja, ki bo presegla obstoječi prevladujoči odnos med "rehabilitacijskimi strokovnjaki in klienti", podrejen sistemu in institucijam, in razvila dejaven, odprt odnos, v katerem bo ob dostojanstvu "rizika", ki nujno spremlja potrebo po svobodnem odločanju v procesu rehabilitacije, tudi dovolj čvrstega delovanja izven in prek okvirov institucij za spreminjanje ovirajočih du- hovnih in materialnih družbenih pogojev. Nekateri znaki, zlasti kar zadeva spod- budno delovanje invalidnih organizacij, kažejo, da takšen paradigmatski preobrat ne bi pomenil nevarnega prekticuštva, čeprav bi prinesel sveže vode v rehabili- tacijske žive in mrtve rokave. Očiten je tudi problem prevladujočega etosa strokovnjakov, ki so s svojim ra- vnanjem udeleženi v sami opredelitvi problema invalidnosti. Mar ni nesmiselno znamenje preživetega ločevanja med "normalnostjo" in "deviantnostjo", ki pa seveda poskrbi za primerno socialno razdaljo v odnosu med "dajalci pomoči" in prizadetim osebami, da jih v vseh uradnih postopkih najprej etiketiramo kot socialno drugačne (npr. "težje zaposljive osebe") in jih s tem tudi nehote mar- ginaliziramo? Ocenjevalna rehabilitacijska praksa kljub vsem besedam in geslom očitno ni pripravljena sprejeti dokončne in javne legitimitete njihovega statusa, seveda v smislu odprtih in spodbudnih možnosti za osebni razvoj do največje mo- žne mere. Zato tudi rehabilitacijski postopki reintegracije, ki jih izvajajo tisti, ki so sami udeleženi pri marginalni oredelitvi t.i. "invalidske problematike", težko presegajo v tradicionalna družbena razmerja med "socialno potentnimi" in socialno manj "potentnimi" državljani. Seveda so prav stališča oz. vrednote strokovnjakov, ki poudarjajo koristnost, smo- trnost in učinkovitost rehabilitacije na račun kakovosti rehabilitacijskega odnosa, bistvena ovira boljšemu nudenju pomoči. Stalni organizacijski posegi, ki po eni strani povečujejo razdrdDljenost po drugi pa vodijo v hiperorganiziranost rehabi- - 466 - litacijskega sistema, pri čemer se le v manjši meri odpravljajo metodološke vr- zeli, ne morejo povečati splošne nizke rehabilitacijske učinkovitosti: oblika ne more reševati vsebine. Zdi se, da so tudi "rehabilitatorji", tako kot družba na- sploh, preokupirani sami s seboj; frustracijo, ki jo povzroča stopnjevani proces invalidizacije slovenskega ljudstva, poskušajo odpraviti predvsem s tem, dd se še bolj ukvarjajo z zunajimi znaki svojega delovanja, po možnosti zapisanimi v različnih sporazumih in pravilih, v bistvo odnosa pa ne posežejo. Zato je danes ključni problem slovenske rehabilitacije predvsem problem operativnih, konkret- nih ciljev in metod, ki pomagajo te cilje doseči, zlasti na področju poklicne re- habilitacije. To je pravzaprav vprašanje, ali bodo prevladali strokovni nad finan- čnimi, pravno-formalnimi in politično-taktičnimi kriteriji. Kajti če je formalno- pravna segmentarizacija posameznih faz rehabilitacijskega postopka, ki omogoča povsem birokratskim nivojem odločanje o strokovnih vprašanjih, taka, da je izva- janje kontinuirane rehabilitacije stvar vsakokratnega posebnega tehtanja, potem smo seveda še daleč od intenzivnega, dinamičnega in učinkovitega postopka, ki bi bil v prid prizadetim osebam, ne pa v prid sistemu, ki mu različni rehabi- litacijski delavci tako samoumevno služijo. Mar se potem lahko sploh še čudimo, da kar precej invalidnih oseb doživlja naš sistem rehabilitacije kot nespodbuden in raje ostane v varnem zavetju zajamčenih pravic, ki jim jih ni treba potrditi s kakšnim dodatnim rehabilitacijskim prizadevanjem? Naša ujetost v rehabilitacijske danosti se pokaže na poseben način tudi dedaj, ko poskušamo pogledati prek domačega plota in se ozreti za aktualnimi razvoj- nimi trendi v sodobni rehabilitaciji. Zdi se najprej, da je velik poudarek, ki ga dobiva v zadnjih letih prevencija prizadetosti, pri nas dobil kaj malo praktičnega odmeva. Resničnih preventivnih posegov, zlasti v industirjske pogoje dela, kjer je v nekaterih panogah invalidizacija prav množična, skorajda ni. Nekako izven de- javne rehabilitacijske zavesti je spoznanje, da prizadetost sama po sebi ne vodi v oviranost (hendikepiranost), pač pa je to posledica slabih, neustreznih in nepo- polnih ukrepov. Vrednote in institucionalna ureditev družbe lahko celo povečajo možnost, da se bo nekdo zaradi prizadetosti znašel v slabšem položaju. Zato je pomemben preventivni ukrep edukacija javnosti in strokovnih delavcev. Zal kaže- jo naše razmere na to, da je edukacija strokovnih delavcev predvsem omejena na stroko, ki ji pripadajo, prave rehabilitacijske, transdisciplinarne praktično ni, javnost pa je deležna le sporadičnih, dostikrat predvsem manifestativnih informa- - 467 - cij, ki le počasi najdejo predstavo o drugačnosti prizadetih in o težavah življe- nja skupaj z njimi. V svetu tud' narašča težnja po prenosu rehabilitacijskih uslug iz posebnih usta- nov v splošne javne ustanove oz. iz ustanov nasploh v skupnost. Na ta način naj bi se izpeljala praktična integracija rehabilitacijske dejavnosti v siceršnje delo- vanje javnih služb. Tak premik je mogoč tudi zaradi tega, ker se menja duh ak- tivnosti: tradicionalno pojmovanje rehabilitacije kot vrste programov in uslug, ki se nudijo prizadeti osebi v neki ustanovi, najpogosteje pod brezpogojno avtoriteto strokovnjakov, nadomeščajo programi, ki so odprti v skupnost, pritegujoč pred- vsem družino, delovno organizacijo in druge sile v skupnosti. Pri nas pa se zdi, da bolj utrjujemo obstoječe institucije in jim dodajamo nove, ali pa izvedemo voluntaristično "deinstitucionalizacijo" rehabilitacije na način, ki ne more obro- diti dobre sadove, na primer, ko smo poklicno rehabilitacijo delovnih invalidov "izročili" delovnim organizacijam. Težnja po izenačitvi mo2rcsti prizadetih oseb ima svoj najbolj značilni odraz v uveljavitvi prizadetih samih kot najbolj avtentičnih zastopnikov svojih interesov. Pri nas so sicer dobro organizirani, vendar je vprašanje, če imajo že dejanski vpliv na odločanje v rehabilitacijskih zadevah. Izenačitev možnosti na podorčju izobraževanja pomeni imeti enake možnosti: formalno imajo prizadeti ljudje ena- ke izobraževalne možnosti, v praksi pa se zadeve zapletajo zaradi nestrokovnosti (predsodkov) in organizacijskih vrzeli. Kako si namreč lahko drugače razložimo dejstvo, da na primer skrajšami programi usmerjenega izobraževanja kljub svoji primernosti ostajajo bolj ali manj zaprti za lažje duševno prizadete mladostnike. Gospodarska kriza je posebej pospešila oblikovanje posebnih programov za razvoj sposobnosti za delo (zaposlitev) in ustvarjanja delovnih mest: brez ideološkega dogmatizma se v svetu lotevajo vseh ukrepov, ki lahko prispevajo k večjim zapo- slitvenim možnostim - odpirajo zaščitne in invalidske delavnice, uvajajo kvotni si- stem, dajejo delodajalcem olajšave, organizirajo različne oblike kooperativnega dela in dela na domu itd. Naša kriza očitno še ni povsem odpravila omahovanja, stagnacije in obotavljivih iskanj tako da je odločnega, pretehtanega in sistemsko nedvoumnega ter stimulativnega delovanja na področju usposabljanja in zaposlova- nja prizadetih oseb bolj malo. V tem je ena največjih vrzeli, pa tudi priložnosti - 468 - naše rehabilitacije. In končno, popolno sodelovanje prizadetih ljudi v vseh temeljnih enotah družbe, ki je bistvo človeške izkušnje, je mogoče le, če se odpravijo vse fizične in so- cialne ovire. Svet, ki ga živimo in vzdržujemo, seveda še ni tak, da bi lahko to omogočal. Zato je ključno in uveljavljeno spoznanje sodobne rehabilitacije, da dosedanji prevladujoč odnos, ki je meril na prilagoditev posameznika družbi, ne zadošča več: treba je spremeniti družbo. To pa je tudi tista nujna zavest, ki bi jo morali vsi rehabilitacijski delavci sistematično gojiti in zaradi česar so se naj- brž tudi edino upravičeni sklicevati na smiselnost svojena poslanstva. OPQMBE: Glej: KlajniLak, Neuman: Invalidnost, rehabilitacija in deinvalidizacija, ZRl-FSPN, 1983. - 469 - (DE)TEOLOGIZACUA REHABILITACIJE KOT POSEBNE DRU2BENE PRAKSE IN (DE)PERSONALIZACUA DRUŽBENE VLOGE REHABILITACIJSKIH DELAVCEV Ciril Klajnšček Bistva današnjega invalida ne najdemo v množici učenih knjig, ampak na najvišji stopnji kot čutno konkreten pojav. Ne kot omejenost invalidov am- pak kot omejenost invalidne družbe. Invalid je in- dividualno bivanje invalidne družbe na sebi, avtor' Družbeni napredek zato ni v ukinitvi posredovanj, marveč v razločitvi stvari kot stvari in stvari kot elementov družbene strukture oziroma v razločitvi človeka kot človeka in človeka kot vloge. Ni v uničevanju, marveč v diferenciranju in deteologi- ziranju form družbenosti, se pravi v depersonali- ziranju družbenih vlog in diferencirani interpreta- ciji posebnih družbenih področij (dejavnosti), kot so ekonomija, politika, kultura in komunaliteta. Predpogoj tega je spoznanje o necelovitosti člove- ka in necelosti družbe. 2 Tine Hribar L Circulus vitiosus prakse socialnega irženiringa Vstop rehabilitacijskih delavcev v drtžbeno prakso rehabilitacije^ običajno pome- ni osvojitev določenih interpretativnih shem, vključitev v določeno funkcijo v ok- viru predpostavljene delitve dela, osvajanje institucionalnih pravil vedenja, prido- bivanje določenih veščin, spretnosti in navad, dokler naposled človek bolj ali ma- nj uspešno ne zafunkcionira znotraj tega "obvladljivega konteksta". Uspešno funk- cioniranje pa v tem kontekstu ne pomeni ničesar drugega kot rutinsko dobro opravljen posel, ki se ga da tako kot vsako drugo delo na področju ustvarjanja materialnih dobrin spraviti v ta ali oni sistemski okvir^. Delokrog posameznika postaja jasno definiran, rezultati njegovega dela pa v obliki storitev časovno in količinsko merljivi, kar omogoča, da jih jasno finančno ovrednotimo in menjamo na "trgu". - 470 - Delo posameznika se na ta način dejansko instrumentalizira in tehnologizira. In tako kot se socialni sistem pod pritiskom vse večje sistemizacije (institu- cionalizacije) postopoma spreminja v tehnološki sistem, tako se po drugi stra- ni (deklarirano) nudenje pomoči na osnovi (prav tako deklariranih) principov kompleksnosti oz. človekove celovitosti počasi spreminja v personifikacijo dru- žbene vloge rehabilitatorja. Sklop pravic, obveznosti in pričakovanj v zvezi z opravljanjem njegove družbene funkcije se sčasoma intemalizira do tiste me- re, da posameznik vse bolj služi nekakšni postfestumni tehnologiji socialnega Inženiringa, katerega funkcija je vračanje in prilagajanje dezintegriranih (inva- lidov) v taiste, torej invalidizirajoče družbene odnose oziroma razmerja. Tega ljudje ne vedo, toda to delajo. Morda res ne v tako čisti obliki, toda bolj ali manj je to vzorec, kateremu se vse bolj in bolj približujejo pod težo sil, ki so močnejše, ki so nad posamezniki, ki jih oni sicer čutijo in zaznavajo, vendar jih običajno ne razpoznavajo. Ta, od njih odtujena, torej njihova lastna družbena moč se jim kaže kot tuja, zunaj njih stoječa sila, za katero ne vedo, ne kod ne kam z njo, in je zato tudi ne morejo obvladati. V okviru takšnega stanja stvari, kjer se bistveno človeški problemi zvajajo na problem tehnične narave (zaradi česar potem tudi ni bistveno, ali to delo oprav- lja "dober" ali "slab" človek), ter v okviru teoretičnih pristopov, ki pomenijo zgolj slavnostno dopolnitev tovrstne prakse, se problemi invalidnosti, rehabilitaci- je in same družbene vloge rehabilitatorja obravnavajo nezgodovinsko: - predpostavke biološkega in družbenega determinizma se zreducirajo na individu- alno patološko stanje, - invalidnost kot zunajzgodovinska kategorija se ontologizira ter postaja nekakšna "usodna omejenost človekovega življenja", - invalidna oseba se zunaj dejanskega družbenozgodovinskega konteksta spreminja v "bitje specialnega družbenega pomena", - uspešno funkcioniranje znotraj obstoječih struktur je nujno kot ena osnovnih predpostavk zdravja, normalnosti ter validnosti, - pod vpra^'aj se ne postavlja obstoječa stvarnoct in logiKa njenega funkcioniranja in ne postavlja se vprašanje "dezintegratorja" izključenih ter poreklo družbenih norm oziroma določevalcev družbeno željenega vedenja, - 471 - - In končna posledica takšnega pristopa je ta, da rehabilitacija nujno ostaja brez iskanja zgodovinsko možnih tendenc, alternativ in rešitev, "obsojena" na spreminjan!» svoje oblike, medtem ko njeno notranje protislovno bistvo osta- ja nedotaknjeno in nespremenjeno.^ Ker se rehabilitacijski delavci ne sprašujejo po dejanskih osnovah in predpostav- kah svojega dela in ker ne vidijo nujne razlike med realno in idealno podobo družbe, katere integralni del predstavljajo, nujno ostajajo UTOPISTI in si neneh- no izmišljujejo odrešilne modele in sisteme ter iščejo nekakšno preporodno zna- nost. Seveda vse v duhu prepričanja, kako je svet, v katerem živijo, pač institu- cionaliziran in so zaradi tega tüdi vloge zdravega (normalnega, validnega=vredne- ga) in bolnega (nezdravega, invalidnega = ne-vrednega) institucionalizirane in se lahko izvajajo le v okviru posebne družbene pomoči znotraj posebnih institucij. Ena izmed posledic takšne ideologije oziroma utopizma pa se kaže potem pri samih invalidih, v njihovi želji, da bi bili samo delno emancipirani. Za kaj gre? Invalidi hočejo emancipacijo. Kakšno emancipacijo? Državno, politično emancipa- cijo, torej (formalno) izenačenje z validnimi, v okviru katerega imajo potem pravico, da se do validne večine vedejo po invalidsko, na "privilegirajoč" način. In s tem ko država dovoljuje ločevanje validnih in invalidnih, hkrati dopušča, da si invalidi ustvarijo iluzijo o svoji posebnosti, specialnosti in izdvojenosti, da si domišljajo, kako imajo pravico do ločenosti od človeštva, da se načelno ne ude- ležujejo zgodovinskega gibanja in da pričakujejo prihodnost, ki nima ničesar skup- nega z občo prihodnostjo človeštva. In tukaj je magični krog sklenjen: doker je drdUia (država) invalidna in invalid invalidski, sta oba ene!:o nezmtäna, da bi emancipacijo booisi dajala bodisi spre- jemala! Protislovja, v katera se vpleta družba (država), so očitna: - na eni strani se družba (država) hoče emancipirati od invalidnosti, na drugi strani pa ne ustvarja resničnih pogojev za njeno radikalno ukinjenje. - 472 - - človeka hoče osvoboditi omejenosti, ne da bi bil resnično, v celoti svoboden, - invalidnost hoče zvesti na minimum; istočasno pa obvladovana po samonikli, človeku odtujeni (s součinkovanjem ljudi ustvarjeni) moči-kapitalu sama nuj- no (re)producira pogoje invalidnosti. "Circulus vitiosus", katerega posledice so omenjena protislovja, bi lahko grafi- čno ponazorili nekako takole: 2. Položaj invalidov v naši družbi Ce jü naloga sociologije ta, da rr;ora posamezniku, kakor tudi kolektivni zavesti, rigorozno in brez idealiziranja predočiti objektivnost pojma družbenosti,^ potem je treba brez sramu in zadržkov povedati, kako dejanski položaj invalidnih oseb - - 473 - vsej doktrinarno-politični superiornosti navkljub' - kaže na to, da ti še vedno niso enakopravni integralni del te družbe, ampak še naprej ostajajo na neki na- čin izdvojeni, posebni, zaznamovani, zapostavljeni, marginalizirani in segregirani ter predstaviisjo posebno entiteto v svetu "zdrave večine", znotraj katere imajo svoje "rezervate", "gete" in "subkulture". Poleg tega se srečujejo z vse preveč zapletenimi in često neusklajenimi mehanizmi in procesi skrbi zanje, z odklonil- nimi stališči, predsodki in stereotipi širšega okolja, z neznanjem in neinformira- nostjo ljudi o njihovih dejanskih potrebah in problemih ter z - iz tega izhajajo- čimi - osebnostnimi, izobrazbenimi in zaposlitvenimi težavami itd. Sledeč znanemu metodološkemu napotilu klasikov, da mora empirično opazovanje v vsakem posameznem primeru' empirično in brez kakršnekoii mistifikacije poka- □ zati na zvezo družbene in politične členitve s produkcijo , pa to ne pomeni ni- česar drugega, kot da ima ta družba vsej svoji programsko-ideološki usmerjeno- sti in sistemski urejenosti navkljub še vedno značaj kapitalske oz. meščanske družbe. Resda ne v enaki meri in na enak način kot družbe, ki jih kot take eks- plicitno pojmujemo, toda nesporno je dejstvo, da se družba lahko DEINVALIDI- o ŽIRA' le toliko, kolikor se ljudje dejansko osvobajajo logike kapitala, proizvodnje viška vrednosti in (re)produkcije kapitalskega odnosa. Tega pa se spet osvobajajo le toliko, kolikor se vzpostavlja nova - osvobajajoča "organizacija" dela in živ- ljenja, ki poraja in omogoča nove oblike družbenosti in nove bolj človeške medse- bojne odnose. In nobenega dvoma ni, da se asociacija svobodno združenih (samo) proizvajalcev in (samo)upravljalcev še niti približno ne razvija že kar sama, po svoji lastni notranji železni nujnosti. Toda kakor hitro se znebimo lakiranja obstoječega stanja in opustimo pozicijo obrambe tega ali onega posebnega interesa - kar pomeni, da razmišljamo s po- zicije spoznanja o identiteti (zgodovinskih) interesov invalidov in vseh naprednih sil dnžbe - dejansko sestopamo iz neba teorij, doktrin, sistemov in modelov na gibka tla vsakodnevnega življenja. Znotraj tega pa se tudi pri nas srečujemo z zakonitostmi in protislovji, ki sem jih nakazal v prvem delu teksta. Seveda je vprašanje, do kakšne mere in na kakšen način oziroma - v čem je specifičnost pojavljanja teh protislovij in zakonitosti v našem družbenem kontekstu! Protislovij in zakonitosti torej ni mogoče zanikati in se jih ni treba sramovati. - 474 - Zato pa jih je treba sprejeti kot dejstvo, ki enakovredno sodi ob bok vsem os- talim dejstvom, in jih obravnavati skupaj z njimi, z enako intenziteto, na enak način. In tako kot sleherno izmed spoznanj o naši družbi jih je treba obravnava- ti v kontekstu globalne družbene reprodukcije in njenega nadaljnjega razvoja. Razen če ne pristajamo na znano pravilo razredne družbe, to je skrb za preskrb- ljene! 3. Smeri razvoja rehabilitacijske prakse V okviru razmišljanja o smereh razvoja se ne mislim spuščati v kakršnekoli pro- gnoze ali dokončne ocene tega, koliko se bodo nakazar . protislovja zaostrovala oz. koliko se bomo "oddaljevali" od opisanega "začaranega kroga", marveč želi- mo zgolj opozoriti na nekaj spoznanj (dejstev), ki nas navajajo na potrebo po po- globljeni proučitvi razmerij med: - invalidnostjo kot "marginalnim" družbenim pojavom (posebno pojavno obliko družbenostrukturne neenakosti), - rehabilitacijo kot marglnalizirano družbeno prakso socialnega inženiringa, - procesom družbene reprodukcije v perspektivi (možnostih) osvobajanja od tiste oblike razvoja, znotraj katere je človek (vse bolj) ponižano, zapuščeno, zatirano in prezirano bitje, - ter vlogo in mestom samih rehabilitacijskih delavcev v tem kontekstu. Gre namreč za vprašanje, kakšni: tehnološki, družbenostrukturni, pravnoinstitucio- nalni, kulturnovrednostni, spoznavnoteoretični in osebnostni pogoji oz. predpostav- ke za razvoj rehabilitacijske dejavnosti se zarisujejo znotraj procesov, ki generirajo v današnjo vsesplošno krizo svetovnih razsežnosti. Ali z drugimi besedami, kakšne družbene in osebnostne predpostavke za: a) deteologiziranje družbenosti na področju rehabilitacije, b) depersonaliziranje družbene vloge rehabilitatorja (in rehabilitanda - invalidne osebe v procesu obravnave) ter c) za diferencirano (enakopravno, vendar ob upoštevanju specifičnosti dane forme družbenosti) "obravnavanje" te dejavnosti se kažgo iz perspektive današnjega trenutka jugoslovanske družbe in kakšne je moč - 475 - pričakovati v prihodnosti? Razlikujoč smernice (tisto, kar naj bi bilo) in dejanske smiri (trende, tendence) razvoja, pa nam za jasnejšo predstavljivost lahko služi naslednji shematski prikaz o poveanosti posameznih sestavin rehabilitacijskega "sistema" (kot takega) v kon- tekstu omenjenih pogojev oz. predpostavk. Prvo opozorilo, ki se vsiljuje kar samo po sebi, se navezuje na ugotovitve iz gra- diva Komisije zveznih družbenih svetov za vprašanje gospodarske stabilizacije "Te- meljni okviri dolgoročne socialne politike", da so etične norme in humano ravna- nje (tovarištvo, vzajemno spoštovanje, bratstvo in enotnost, spodbujanje konstruk- tivnega tekmovanja, nematerializirano prijateljstvo in ljubezen, medsebojna pomoč, komunikativnost, prostovoljno delo ipd.) v zadnjih letih močno opešali, ker so se v v medčloveških odnosih uveljavila merila kapitalistične gospodarske mentalitete. Ključne vrednote, kot omenja gradivo, so materialne dobrine; vlada izrazita po- trošniška miselnost, vrednost in veljavo človeka pa se ocenjuje po bogastvu ipd., zavladali sta odtujenost in dehumanizacija odnosov na delovnem mestu in kraju bivanja, agresivno obnašanje ipd. V zvezi s tem se neposredno vsiljuje vprašanje o povezanosti sprememb v vredno- stnem sistemu in medčloveških odnosih z našim vsesplcčnim vključevanjem v sve- - 476 - tovni trg, ob tem ko: - nam je reprodukcijska sposobnost gospodarstva že leta na ravni enostavne re- produkcije, - ko smo se leta in leta naslanjali predvsem na kupovanje tujih licenc in tuje tehnologije, kar nas je pripeljalo v veliko tehnološko in ekonomsko odvisnost od tujega kapitala, - je naša ekonomija, podrejena politiki, v veliki meri ostala zaprta, samozadost- na in neprilagojena tehnološkim spremembam, - se srečujemo z realnim padcem kupne moči in s tem povezanim civilizacijskim nazadovanjem v načinu potrošnje, - nam ob siceršnjem pojmovanju delavca kot mezdneg Jelavca v delovnih organi- zacijah pada ekonomska motivacija za delo (kar zahteva prisilni motivacijski model), - ostra diferenciacija na trgu jača mezdne odnose, - težje funkcioniranje gospodarstva ob siceršnjem pomanjkanju blaga in deviz naravnost kliče po krepitvi državne regulacije, - imamo delavce v delovnih organizacijah koncipirane kot temeljne subjekte so- cialne politike (preventive in rehabilitacije), medtem ko nismo naredili niti koraka na področju profesionalizacije kadrovsko-socialnih služb, - se očitni togosti v iskanju novih organizacijskih rešitev na ravni delovne orga- nizacije pridružuje birokratizacija na nivoju javne uprave oziroma posameznih samoupravnih interesnih skupnosti (posredniških, paradržavnih institucij), - smo namesto funkcionalne in ekosistemske integracije, temelječe na kvalitet- nih razvojnih načrtih, priče razdrobljenosti gospodarstva, republiških in občin- skih ekonomij ter "razdruženega dela", - se s strani političnih forumov in družbenopolitičnih organizacij vse češče pre- naša splošna odgovornost za inflacijo na delavce; delavce se želi usmerjati v pragmatični boj za večji kos kruha ob istočasnem večjem odrekanju ter hitri inflaciji vedno novih ukrepov, - smo priče hiperinstitucionalizacije samoupravljanja kot institucije in atrofije samoupravljanja kot gibanja, - se vse bolj srečujemo z odrivanjem humanih ciljev socializma na rob ter isto- časnim dajanjem prednosti kratkoročnim, operativnim, zgolj ekonomsko upravi- čenim rešitvam ter težnjo po nenehnem indeksiranju življenja (tako-imenova- ni "vulgarni ekonomizem"). - 477 - - se ob odmaknjenosti nekdaj velikih idealov humanizma v nejasno in negotovo (bližnjo ali daljno prihodnost)'^ vse bolj krepita ekstrinzična motivacija (pla- ča) in utllitarni individualizem..... Glede na to, da nadaljnji razvoj ni zajet le v nekakšnih objektivnih trendih, marveč predvsem v človeški akciji, si moramo z vso resnostjo zastaviti pred- vsem vprašanje o možnih odgovorih rehabilitacijskih delavcev na izzive (razme- re in pogoje) današnjega časa. Kajti nobenega dvoma ni, da v vseh kriznih si- tuacijah najkrajši konec potegnejo ravno tisti, pri katerih obstaja takšen ali drugačen telesni in/ali duševni primanjkljaj oz. "defekt" ter da istočasno s stra- ni validne večine ni mogoče pričakovati nikakršnega avtomatizma, ki bi prispe- val k izboljšanju razmer za uspešnejše izvajanje programov rehabilitacijske "pomo- či". Kar z drugimi besedami pomeni, da je iskanje in utiranje poti nadaljnjemu razvoju v smislu "napredka" rehabilitacije v prvi vrsti naloga rehabilitacijskih de- lavcev samih, in to ne oziraje "se na to, koliko so nanjo pripravljeni, koliko si jo priznajo in koliko so zanjo usposobljeni. Kajti čas nestabilnosti in krize že sam po sebi pomeni zoževanje možnosti za "uspešno funkcioniranje" znotraj nakopiče- nih navad, ustaljenih vlog in ograjenih vrtičkov. Nemoč in nezadovoljstvo, ki ra- steta iz zoženih možnosti "lažnega miru" in "družbenopolitične ravnodušnosti", ter že tradicionalna odrinjenost od praktičnega vpliva na odločanje o pogojih in rezultatih lastnega dela (torej njihova marginaliziranost) pa rehabilitacijske de- lavce naravnost silijo h kritični osvetlitvi njihovega lastnega položaja, vloge, me- sta in pomena v današnjih razmerah, s tem pa k temeljitemu in poglobljenemu razumevanju zveze med posebnimi in splošnimi družbenimi pogoji njihovega dela, sicer je zapadlost idejni in habitualni (vedenjski) konfuziji in s tem povezana še večja nemoč njihova neizbežna usoda! 4. Idejnopolitično revolucioniranje rehabilitacijskih delavcev Poglabljanje družbene narave problemov, s katerimi se srečujejo rehabilitacijski delavci, ne pomeni le deteologiziranja družbenosti v nekem njenem specifičnem zornem kotu (marginaliziranosti), marveč pomeni tudi ustvarjanje kritične zave- sti rehabilitacijskih delavcev o lastni vpetosti v protislovja, zakonitosti in razvoj- ne procese globalne družbe, katere integralni - determinirani in determinirajoči ■ člen predstavljajo. Pomeni torej njihovo direktno idejnopolitično revolucioniranje. - 478 - kajti z osveščanjem družbenozgodovinskih, razrednih in splošno civilizacijskih de- terminant invalidnosti (kot posebne pojavne oblike družbenostrukturne neenakosti oz. kot protislovja resničnega življenja) in rehabilitacije (kot posebne družbene prakse) si oni že avtomatično obujajo zavest o lastni marginaliziranosti znotraj vztrajanja v funkciji socialnega inženiringa, prek tega pa tudi zavest o lastni fi- lozofiji, ideologiji, iluzijah in utopizmu, s pomočjo katerih racionalizirajo svoje delovanje. Od tod naprej pa je potem potreben samo še korak (?) k redefinira- nju lastnega izkustva, k iskanju novih odgovorov na stara vprašanja, k opuščanju ustaljenih navad ter k njihovemu odpiranju k sočloveku in svetu nasploh. Ali z drugimi besedami: zavest o vzrokih lastne nemoči oziroma o pogojih, ki jo pora- jajo, že impicite spodbuja energijo občutka življenja, je do moči oziroma voljo do spreminjanja obstoječih in ustvarjanja drugačnih pc^jjev-takšnih, ki porajajo oziroma omogočajo bolj človeške, neposredne oblike dru'benosti in medčloveških odnosov. Smo torej z obstoječo krizo na pragu obdobja, ko bodo rehabilitacijski delavci izstopili iz svoje družbene izolacije ter osvobajajoč se paternalizma in dušebriž- ništva začeli ustvarjali solidarnost z "invalidi" na osnovi identitete skupnih (zgo- dovinskih) interesov? Smo nemara na pragu dobe, ko bodo rehabilitacijski delav- ci v notranjem protislovnem bistvu rehabilitacije (kot socialnega inženiringa) od- krili revolucionarni potencial - kot nekakšen lastni vir razvoja, ki naj bi prispe- val k depersonifikaciji njihove družbene vloge in spreminjanju rehabilitacije iz "gašenja požara" v nekakšno aktivno slabo vest družbe? , Oziroma: smo na pra- gu dobe, ko bodo tudi rehabilitacijski delavci obrnili hrbet tehnokratsko-birokrat- ski manipulaciji in abstraktnemu humanizmu ter dali svoj lastni prispevek k raz- voju revolucionarne družbene zavesti in praktičnemu revolucioniranju obstoječih razmer? Ali pa je rehabilitacija zaradi nekaterih zaostrujočih se razmer že vnaprej obsojena na zgolj molčeče orodje kapitala in zatorej usodno zapisana lastni te(le)ologizaciji, instrumentalizaciji in tehnologizaciji? ' In kaj potem- takem sploh še ostane od humanizma, če ne zgolj megla za prikrivanje dejan- ske dehumanizacije, razčlovečenja oziroma odtujenosti ? 5. Sklepne misli Ne cziraje se na različne možne odgovore na zastavljena vprašanja - bodisi v - 479 - obliki prognoze oziroma tistega, kar bo prinesla sama praksa ali razvoj - lahko z veliko mero gotovosti zaenkrat ugotovimo le to, da obstoječa kriza objektivno samo še zaostruje položaj rehabilitacijskih delavcev s tem pa daje tudi večje mo- žnosti za porajanje in razvoj njihove kritične družbene samorefleksije. Koliko se bo ta potencialna možnost spremenila v spoznano nujnost, je odvisno od (notran- jih in zunajih) činiteljev. Eden izmed njih se nahaja v samem bistvu sociologije. Le-ta lahKO predstavlja in mora (sicer je družbeno povsem irelevantna) v kon- tekstu družbene prakse rehabilitacije predstavljati njeno slabo vest. Toda z vz- trajnim deteologiziranjem različnih form družbenosti sociologija obenem neposre- dno prispeva k depersonaliziranju družbene vloge rehabilitatorjev. Depersonalizira- nje njihove družbene vloge pa spet ne pomeni ničesar drugega kot krepitev njiho- ve lastne emancipacijske sposobnosti, dvig njihove kritične (samo)zavesti ter spo- znanje o njihovih lastnih zgodovinskih interesih in načinu oziroma poteh njihovega uresničevanja. Zaradi česar se potemtakem tudi sama rehabilitacijska dejavnost, vsej svoji "posebnosti" navkljub, postopoma tudi sama spreminja v aktivno slabo vest družbe kot celote. To pa postane takrat, ko so rehabilitacijski delavci spo- sobni spregovoriti invalidom na naslednji način: "Glede na to, da ste lahko politično emancipirani, ne da bi se popolnoma odre- kli invalidnosti, sama politična emancipacija ni človeška emancipacija. Ce potem- takem želite biti emancipirani, ne da bi se sami emancipirali človeško, potem polovičnost in protislovnost ne tiči v vas, ampak v bistvu politične emancipacije, ki se v vašem primeru kaže v tem, da dobite v politični državi pravice državlja- nov - morda celo posebne pravice, medtem ko vas samo družbeno bistvo sili v to, da živite v večni izdvojenosti in s tem ohranjate invalidnost celote". OPOMBE: 1. INVALIDNOST, REHABILITACIJA IN DEINVALIDIZACIJA, stran 119. Dejansko gre za pojmovanje invalidnosti po načelu "Ad humanum", znotraj katerega nas invalidi ne zanimajo več zgolj s stališča njihovega individualne- ga funkcionalnega karakterja, marveč predvsem kot ljudje, ki prihajajo do svoje invalidske identitete znotraj nekih povsem konkretnih pogojev življenja in dela, t.j. tistih, ki jim daje splošno osvetlitev kapital. To pomeni, da gre v našem primeru za uporabo kompleksnega pojma, skozi katerega se kaže po- vsem določeno razumevanje človeka in sveta, določeno razumevanje družbene- ga razvoja in zgodovine nasploh. 2. METODA MARXOVEGA KAPITALA, stran 455. - 480 - 3. Eno je rehabilitacija kot delovni proces, ki pada pod obči zakon produkcije, drugo pa je rehabilitacija kot posebna družbena praksa znotraj totalitete družbenega reprodukcijskega procesa (poudarek je v tem primeru na družbe- nosti - na delitvi in organizaciji dela). Medtem ko lahko prihaja znotraj re- habilitacije kot delovnega procesa do razkoraka med sistemom vlog in zahte- vanim socialnim sistemom, pa rehabilitacija kot družbena praksa predstavlja že tudi področje za artikulacijo družbenih protislovij. 4. "Družbena stvarnost se na neki način pojavlja kot skupek podsistemov, loče- nih s prazninami in belinami. Vsak podsistem je sedaj sredstvo, sedaj cilj za to ali ono skupino, ki se ga želi poslužiti ali ga celo učvrstiti." (H.Lefebvre, ANTISISTEM, stran 117.) 5. Sleherno vztrajanje znotraj teorije in prakse socialnega inženiringa oziroma krpanja lukenj po sebi zdrave, normalne ter validne družbe ima v prvi vrsti kontrolnokonzervativno, ne pa humanizirajoče oziroma osvobajajoče funkcije. 6. Adorno-Horkheimer,SOC10LOSKE ŠTUDIJE, stran 119. 7. Ta "superiornost" je morda še najbolj razvidna iz nekaterih skupnih točk med načeli rehabilitacije in samoupravljanja: a) med tem ko je temeljni princip rehabilitacije humanost, predstavlja samo- upravljanje (kot gibanje) proces humanizacije življenja na globalnem nivo- ju, b) medtem ko se v rehabilitaciji pristopa k človeku kot celovitemu bitju, je samoupravljanje usmerjeno v osvobajanje človeka od prikovanosti na neki izključni krog dejavnosti oziroma gre za boj za celovitost človeka, d) medtem ko gre pri samoupravljanju za vzpostavljanje nove organizacije živ- ljenja in dela, za ustvarjanje novih, bolj neposrednih ter odprtih in pre- glednih oblik družbenosti (medsebojne odvisnosti, povezanosti, odnosov), se želi doseči iste cilje v rehabilitaciji s timskim načinom dela. 8. MEID II, stran 23-24. 9. Pričakovati je namreč, da bodo vse ideologije, miti, vrednote in btališča, ki se spletajo okrog invalidnih, izginili šele takrat, ko bo izginila njihova svetov- na osnova in da bo z izginjanjem vseh ostalih oblik družbene neenakosti izgi- nila tudi delitev družbe na validne in invalidne. Kar pomeni, da antropološke in psihične razlike nasploh ne bodo nikdar izginile, toda namesto defektnih, kategoriziranih ter INVALIDOV bomo (morda) nekoč imeli le še opravka s telesna prizadetimi, slepimi, gluhimi itd. LJUDMI, ki ne bodo več utesnjeni v svojem samouresničevanju z družbenostrukturnimi pogoji svojega bivanja ozi- roma z družbenimi odnosi kot nekakšno osamosvojeno silo nad njimi. 10. "Vprašanje je, ali sploh še imamo svojo utopijo? Ali imamo neko vizijo pri- hodnje Jugoslavije, ki bi bila temelj množične koorientacije in temelj več ali manj spontane koordinacije množične aktivnosti. Moja domneva je, da tak- šne utopije nimamo, ali če hočete, nimamo je več. Se vedno vstrajamo zgolj pri ideji samoupravnega socializma, ne da bi določneje opredelili, čemu naj ta samoupravni socializem koristi. Zaradi tega postaja samoupravni socializem vse bolj idejni stereotip, ki niti ne angažira niti ne usmerja množične aktiv- nosti. Nacionalizmi, usmerjeni v rehabilitacijo preteklih vrednost, so samo ži- va priča tega, da naš projekt samoupravnega socializma nima več zadosti pri- - 481 - vlačne moči." (V.Rus, ODGOVORNOST IN MOC V DELOVNIH ORGANIZA- CIJAH, 1972, stran 23L) LITERATURA: Adam, France: Sociologija kot uporabna znanost. Teorija in praksa št. 4/84. Adorno-Horkheimer: Sociološke študije. Skolska knjiga, Zagreb 1980. Bolčič, Silvano: Razvoj i kriza jugoslovenskog društva u sociološkoj perspektivi. SIC UK SSO, Beograd 1983. Bučar, France: Izziv zgodovinskega trenutka. Nova revija, št. 26/27. Hribar, Tine: Marxova metoda kapitala. CZ, Ljubljana 1983. Jovanov, Neca: Diagnoza samoupravljanja. SNL, Zagreb 1983. Kirn, Andrej: Marxovo razumevanje znanosti in tehnike. MK, Ljubljana 1978. Klajnšček, Ciril: Institucionalizacija življenja in dela z ljudmi, v zborniku Pro- stovoljno delo na področju socialnih dejavnosti VSSD, Lj. 1984. Klajnšček, Ciril: Produkcija, prevencija in rehabilitacija invalidov v organizacijah združenega dela. Časopis za kritiko znanosti, št. 68. Klajnšček-Neuman: Invalidnost', rehabilitacija in deinvalidizacija. ZRI-FSPN, Lj., 1983. Lefebvre, Henry: Antisistem. Radnička štampa, Beograd 1973. Vrcan,Srdan: Ad hoc krizologija ill teorija savremene krize? Naše teme, št. 3/84. Zupanov, Josip: Marginalije o društvenoj krizi. Globus, Zagreb 1983. - 482 - SCX:iALNI DELAVEC V DELOVNI ORGANIZACIJI DM ALKOHOLIZEM Dr. Jože Ramovš L Alkoholizem in socialno delo V našem narodu je pitje alkoholnih pijač tako razširjeno, da sleherni bolj ali manj pozna raznovrstne posledice pijanosti in alkoholizma. Socialni delavci, zla- sti tisti po centrih za socialno delo in tisti, ki opravljajo "čisto socialno delo", na strokovnih srečanjih in v pogovorih zatrjujejo, da je nad dve tretjini človeških problemov, ki jih rešujejo, neposredno ali posredno vezanih na alkoholizem. Živ- ljenjsko težo pa vsemu temu daje dejstvo, da zaradi alkoholizma zelo trpi nekaj sto tisoč Slovencev, med katerimi alkoholiki organsko in osebnostno nezadržno propadajo, njihovi zakonci živijo tragično in so življenjsko prikrajšani v osnovnih človeških potrebah, najbolj v nebo-vpijoča pa je pri tem krivica, da se v takih razmerah usodno zastrupljajo otroci v svojem osebnostnem in socialnem obliko- vanju. Vsi ekonomski in drugi kazalci alkoholizma, pa naj dosegajo še tako vr- toglave številke, so "drugotni v primerjavi s tem. Ena od bistvenih značilnosti alkoholizma, na katero se navadno pozablja, je nje- gova večplastnost. Dojamemo ga lahko le v naslednjih glavnih razsežnostih: 1. Z medicinskega vidika je alkoholizem bolezen, pravzaprav splet več različnih obolenj, v začetku blagih, na koncu pa smrtno nevarnih. 2. S psihološkega vidika je duševna motnja, ki se kaže kot zmanjšana zavest, okrnjeno občutenje in dojemanje stvarnosti ter neustrezno ravnanje. V luči odnosne psihodinamike pa so alkoholiki odnosni delegati ali grešni kozli, v katere lahko vsi drugi projicirajo negativne vidike svojega jaza in družbenih odnosov. 3. Ekonomsko gledano je velik izdatek zaslužka in imetja. Ta izdatek se danda- nes pri povprečnem ekonomskem stanju sicer sprva da pokrivati z dodatnim delom ali kako drugače, prej ali slej pa, vsaj nižje stoječe družine, tudi gmo- tno ogrozi. Poleg tega pa je alkoholizem z ekonomskega vidika tudi neizčrpen vir dohodkov za proizvajalce in prodajalce alkoholnih pijač, prek davka pa tu- - 483 - di za države. 4. S pravnega vidika ga zaznavamo v luči zločinovin prekrškov, prometnih nesreč in prepirov, ki so bili narejeni v opitosti. 5. V moralni luči se razgali kot nepregledna vrsta prevar, prelomljenih obljub, žalitev in podobnega proti vsem osnovnim moralnim načelom. 6. Z vzgojnega vidika je temeljna življenjska nezrelost, ko človek ne obvlada vsakdanjih življenjskih obremenitev niti se ni pripravljen tega nenehno učiti, zato beži v omamni opoj. 7. S socialnega vidika pa je alkoholizem največje kotišče slabih medsebojnih odnosov med ljudmi, zlasti v zakonu in družini, ter eden od glavnih virov socialnih težav. Lahko bi našteli še nekatere plasti alkoholizma. Predvsem bi se morali ustaviti pri odvisnosti, ki je ena od osnovnih danosti tega pojava, strokovno sicer še ze- lo slabo raziskana in pojasnjena. Mnogi gledajo na alkoholizem tudi kot na poča- sen samomor posameznika in družine, če pa je zelo množičen, je to predvsem simptom bolne družbe. Toda za nas je tukaj dovolj ugotovitev, da nobena od obstoječih strok ne more sama celostno preučevati in dojeti alkoholizma, še to- liko manj pa se lahko z njim uspešno spoprijema, pa naj gre za zdravljenje že obolelih alkoholikov in njihovih družin ali za preprečevanje. Pač pa ima vsaka od teh in drugih antropoloških strok po nekaj znanja, ki je za spoprijem z alkoholiz- mom neobhodno potrebno. Menim, da je socialno delo po svoji interdisciplinarnosti in strokovni usmeritvi v svojih metodah med vsemi strokami najbolj primerno, da bi bilo osrednji strokov- ni nosilec in razvojno torišče metod za zdravljenje alkoholikov, urejanje njihovih družin in siceršnje celotno spoprijemanje z alkoholizmom v družbi. K temu ga obvezuje poklicna etika; če je namreč to največji vir socialnih stisk, ki jih soci- alno delo "obravnava", je tudi njegova največja poklicna dolžnost. Poleg tega pa ima socialno delo tudi nekatera področja znanja, ki so neobhodna za uspešen spo- prijem z alkoholizmom, kot na primer skupinsko delo, družinska terapija, odnos- ne motnje, ekonomske in vedenjske motnje v družini ipd. - 484 - Dejstva kažejo, da pobude in delo socialnih delavcev niti zdaleč ne dosegajo teh ' možnosti in nalog. Čeprav veliko socialnih delavcev dela tudi na področju alko- holizma in si pri tem mnogi zelo prizadevajo, nimamo nljnjem spremljanju teh klicalcev. V to skupino naj bi spadali klicalci, ki so . adi nenadnih sprememb ali dogodkov v svojem življenju ostali sami, npr. smrt partnerja ali otroka, raz- veza, osamosvojitev otrok, upokojitev. V eni izmed dežurnih noči se oglasim na telefonski klic, slišim le hudo priza- det jok ženske, ki ne more začeti pogovora. Spodbujam jo, vendar mi ne uspe. Slišim le: "Saj mi nihče ne more pomagati. "Klicalka je prekinilla zvezo. Uro kasneje spet kliče, še vedno v joku: "Sem že klicala, pa ml je bilo tako hudo, da nisem mogla spregovoriti." Klicalki, stari 60 let, upokojenki, je pred dvema mesecema umrl mož - smrt je prišla iznenada. Ne more sprejeti tega, da ga ni več. Samo joka, tava po sta- novanju, vsak dan je na pokopališču. Očita si, da ga je peljala v bolnico, morda bi še živel. To se ji je zgodilo ravno zdaj, ko sta si tako lepo uredila življenje. Dve leti sta bila v pokoju, imata avto, vikend, lepo stanovanje, primerne dohodke. Z možem sta se veliko pogovarjala o tem, kako bosta preživela starost, bala sta se le bo- lezni. Zdaj pa je iznenada ostala sama, v stanovanju nič ne najde, čisto je nebo- gljena, pri vratih kar pozvoni in misli, da jih bo odprl mož. Saj ima dva otroka, sina in hčer, oba sta poročena, vsak ima svojo družino. Ne razumeta njene bolečine. Ima stike z njima, vidi, da jima je s svojim jokom od- več. Rada bi se zadržala, pa si ne more pomagati. Nanjo postajata nejevoljna, češ da je zdaj tega dovolj, da naj neha jokati. Hči ji celo očita, da postaja za- - 493 - necnarjena in sitna. Začela je razmišljati o stvareh, s katerimi se v življenju ni nikoli ukvarjala, npr. o veri, vrednosti življenja, o tem, ali je po smrti še kaj ali nič. Čuti, da ji je vedno hujše, razmišlja tudi o tem, da bi s svojim življenjem končala in se pridru- žila možu. Pomislila je že na plin. Ce gre čez cesto, nič ne pazi na nevarnost. V torbici nosi listek, na katerem ima napisano, da voznik, ki bi jo podrl, ni ni- česar kriv. Shujšala je 10 kg, nima apetita, nobene volje do dela, včasih je ra- da brala, zdaj s silo vzame knjigo, le strani obrača, ne da bi vedela, kaj bere. V vikend hišico si sploh ne upa, preveč je bolečih spominov. Najhujše pa so no- či, zadremlje, pa se zbudi, vstaja, hodi po praznem stanovanju, strah jo je. Tako se počuti tudi danes, ni vzdržala, poklicala je našo številko, da bi slišala nekoga, da bi se z njim lahko pogovarjala, karkoli, samo da bi pozabila na groz- ljivo samoto v stanovanju. Veljala je za vedrega človeka, rada je bila v družbi, z ljudmi je dobro shajala. Zdaj ji ni do nikogar nič. O naši telefonski službi sta z možen brala v časopisu. Klicalko sem dojela kot resno ogroženo osebo, ki se je na izgubo partnerja od- zvala s hudo depresivno simptomatiko in suicidalnimi tendencami, imeli sva eno- urni pogovor, ponudena ji je bila možnost, da naj še pokliče, če ne bi mogla zaspati. Dogovorili sva se, da se bo v jutranjem času oglasila na našem dispan- zerju, kjer se bo lahko pogovorila s strokovnjakom. Tudi psihiater je pacientko ocenil kot depresivno in ji ponudil krajšo hospitali- zacijo na našem oddelku psihiatrične hitre pomoči. Pacientka je pomoč sprejela, vendar se je na poti na oddelek premislila. Zaskrbljena zanjo, jo iščem na domu. Pravzaprav je prijetno presenečena, ker vidi, da se zanjo ponovno zanimam. Na poti v bolnico je veliko razmišljala o tem, ali naj gre na zdravljenje ali ne. Priznati mora, da ji je že pogovor sredi noči veliko pomagal. Lahko je povedala - 494 - vse tisto, kar se ji mota po glavi, lahko je govorila z nekom, ki jo je poslušal, ki ji ni dal čutiti, da ima njenega tarnanja dovolj. Za bolnišnico pa se ni" odlo- čila zato, ker misli, da take sramote svojima otrokoma ne more napraviti. Do zdaj ni nikoli potrebovala psihiatrične pomoči. Moram priznati, da sem o tej klicalki veliko razmišljala. Depresivna in suicidalna simptomatika, ki sem jo razbrala iz anamnestičnih podatkov klicalke, me je mo- čno opozarjala na resnost klica, na to, da je pri ženi indicirana čimprejšnja stro- kovna pomoč, šele kasneje so mi iz najinega pogovara začele izstopati njene be- sede: "Rada bi se pogovarjala, govorite karkoli z mernj, samo da slišim še kak drug glas." Svetovalci naše telefonske službe so strokovni delavci, največ je psihologov, nekaj psihiatrov, psihiatričnih socialnih delavcev in medicinskih sester. Ob pripravah na organizacijo telefonske službe smo veliko razpravljali o vključevanju prostovoljcev, vendar dalj od diskusij nismo prišli. Zaskrbljeni smo, češ, da imajo prostovoljci premalo strokovnega znanja. Navedeni primer pa nas opozarja, da so naši ukrepi včasih prehitri, preveč "strokovni". Morda bi prostovoljec veliko bolj prisluhnil želji klicalke po pogovoru in razumevanju njene bolečine. Nadaljnji stik s klical- ko bi bil lahko veliko bolj neposreden, bolj človeški in tudi brez pečata psihiatrič- nega pacienta, ki ga dobi vsak klicalec, ki je prek telefonske službe usmerjen na strokovno ustanovo. - 495 - PSIHIATRIČNI PACIENT DM DELOVNO OKOLJE Marinka Pahole Kaj človeku pomeni delo? V doživljanju in ravnanju vseh nas ima delo zelo pomembno in zapleteno vlogo. Ce se poglabljamo v zgodbe naših bolnikov, kmalu ugotovimo, najsi bo na za- vestni ali izvenzavestni ravni, da podoba dela pomeni dosti več kot "proizvaja- nje in pridobivanje življenjskih potrebščin" (Trstenjak 1951). Gallagher (1953) pa takole našteva, kaj lahko človeku pomeni delo: - DOHODEK- za večino je delo nujno sredstvo za vzdrževanje sebe in družine, - POLOŽAJ- delo pomeni status na lestvici zaposlitve, status v širšem smis- lu dostojanstva, hkrati pa zavest, da ljudje upoštevajo atribute, ki jih daje delo. - AKTIVNOST-kot možnost sproščanja telesne in duševne energije, kot možnost zavestnega ustvarjanja. - NACIN, KAKO PREBIJEŠ SVOJ CAS - delo zavzema pomemben del dneva, tedna. - SOCIALNI KONTAKT IN SOCIABILNOST - zelo pomembna vsebina dela. - specifične Človekove potrebe - nekatere zaposlitve so odraz potreb in sposobnosti delavca. Delo je po eni strani ena od osnovnih človekovih potreb, po drugi strani pa ne- izbežen davek, ki ga daje posameznik na oltar družbeni celoti. Cesa bo posa- meznik ob delu več občutil, ali tistega erosa - tiste notranje vneme, spričo katere sta človeku lahko proces in zaključek delovne naloge že sama tudi pla- čilo za vloženi trud - ali pa tistega občutja, da pri tem troši svojo energijo, da nekomu ali nečemu žrtvuje svojo substanco, kar je odvisno od treh dejavni- kov: narave dela, človekovih in osebnostnih značilnosti in družbene klime. So zaposlitve in opravila, ki so vsem ljudem bolj zoprna kot druga. So ljudje, - 496 - ki znajo v slefiernem delu najti vsaj nekaj zadovoljstva; so pa drugi, ki vsakršno zadolžitev že od vsega začetka sprejemajo z nejevoljo in nezaupanjem. Vemo pa, kako se tudi pod vplivom družbene klime lahko elan (eros) prostovoljnega dela izrodi v občutje prisiljenosti, v tlako, čeprav se delovna vsebina ne spremeni. Te in še druge okoliščine končno oblikujejo odnos do dela, ki mimo tistega pravšnje- ga odnosa, sprejemajočega delo brez odpora in z realistično mero erosa, lahko uide v dve skrajnosti (Trstenjak 1951): - BEG V DELO - človek hoče sublimirati in konvertirati svoje druge težnje v delo. - BEG PRED DELOM - človek v prid svojemu osebr mu udobju, želji po počit- ku, ki presega fiziološke potrebe, manjša delež, ki ga družba od njega pričakuje. Storilnostna družba ne more brez svojih menedžerjev, ki v svoji ihti tudi uživajo, so mogoče psihosomatsko ogroženi, se pa sami nimajo za bolnike in tudi njiho- vi delodajalci jih ne obravnavajo kot takšne. So pa med delavci tudi taki, ki so zares samo leni in se zavestno izmikajo obveznostim, ki izhajajo iz njihovega delovnega razmerja. Družba je v glavnem občutljiva le za drugi vzorec deviant- nega odnosa do dela in reagira s pravnimi ukrepi zoper delomrznost. Predpisi socialnega zavarovanja pa želijo, hkrati ko varujejo eksistenco bolnemu delavcu, preprečiti zlorabe ugodnosti olajšav delovne obveznosti iz bolezenskih razlogov, kot so: - bolniški stalež, - dodelitev lažje zaposlitve, - skrajšana delovna obveznost, - invalidska upokojitev. Predstavljamo si, da bodo isti izvenbolezenski dejavniki, ^ki vplivajo na pogostnost izostankov od dela, prisotni tudi med determinantami, ki porodijo željo po pred- časni upokojitvi. Taylor (1974) v študiji bolezenskih izostankov navaja kot pomem- ben dejavnik, ki človeka veže na zaposlitev, zadoščenje pri delu, ne pa dohodek (o katerem pravi Herzberg, da je edini motivator). Da je človek z delom zado- voljen, mora imeti delo kot pravi Taylor, naslednje karakteristike: - STATUS, DOHODKI IN DELOVNI POGOJI morajo biti sprejeti kot ustrezni. - 497 - - delo mora človeku nuditi NEKAJ OSEBNE VZPODBUDE, pa tudi MOŽNOST RAZVIJATI SPOSOBNOSTI IN ODPIRATI PERSPEKTIVE; - Človek mora vedeti, ne samo to kaj je njegovo delo, temveč mora vedeti to, kako naj ga opravlja; - priložnost naj ima O NECEM ODLOCATI, po drugi strani pa naj ve, OD KO- GA LAHKO PRIČAKUJE POMOC; - jasno mora vedeti, kako se njegovo delo povezuje z opravili sodelavcev in da vse to vodi do zaželenega produkta. Veliko ljudi je, ki ob svojem delu tega ne doživljajo. Precej pa jih je, ki so z določenimi vidiki dela zadovoljni, z drugimi pa ne. Ankete kažejo, da imajo delavci, ki so z delom zadovoljni, polovico manj bolezenskih izostankov kot tisti ki so nezadovoljni. Pomanjkanje zadovoljstva je torej rezultat kombinacije neka- terih značilnosti zaposlitve in osebnostnih značilnosti. Ni pa nujno, da povzroča bolezen: nedvomno lahko zmänjSa človekovo motivacijo, da bo šel na delo tudi kak deževen dan, takrat ko se ne počuti najbolje. Eysenk pravi, da je storilnost v veliki meri odvisna od zadovoljstva z delovnim mestom. Tudi odnos do podjetja je zelo pomemben motivacijski faktor. Delavec, ki ga zanima le kuverta z osebnim dohodkom in ki ima občutek, da delodajalec gleda nanj le kot na zamenljiv kolešček v velikanskem stroju, tak delavec ne bo storil nič več, kot je nujno, in omejuje svojo storilnost le na to, kar se od nje- ga brezpogojno zahteva. Ce pa ima občutek, da se podjetje zanima tuid za nje- govo osebnost in da vodstvo podjetja upošteva in ceni njegove lastne interese, in če mu delo v resnici vzbuja tudi zanimanje, bo dal več od sebe kot sicer. To bi bilo nekaj splošnega o vplivu dela na človeka. Ce pa te vplive apliciramo na psihiatričnega bolnika, se odražajo še bolj potencirano. Današnji razvoj psihiatrije gre v to smer, da se psihiatričnega bolnika čimprej vključi nazaj v delovno okolje in da to okolje čimbolj sodeluje v procesu zdrav- ljenja. Ker psihiatrični socialni delavec vzdržuje povezavo bolnice z okoljem, največkrat - 498 - naleti na te probleme. Okolje nam daje zrcalno sliko našega dela in dela celot- nega tima na oddelkih. Proces rehabilitacije naj bi bil zasnovan tako, da bi se delovno okolje vključilo v zdravljenje že na samem začetku. Delovno okolje, ki s svojimi posebnostmi ustvarja pogoje za ohranjanje duševnega ravnotežja, lahko tudi patogeno vpliva na posameznika. V psihološki in sociološki dinamiki družine lahko mnogokrat najdemo podobnosti, ki jih upoštevamo v delovnem okolju. Posameznik namreč svoje emocionalne vezi in izkušnje prenaša na odnose v delovnem okolju. Tukaj išče svojo vlogo, identi- ficira sebe in svoje sodelavce z vlogami svojega zgodnjega obdobja v primarni družini. Ker pacient veže na delovno okolje tako pom, nbne izkušnje, je to silno pomembno v procesu zdravljenja. Najlažje navežemo stik z delovnim okoljem, če ga obiščemo. Opažamo, da je de- lovno okolje iz dela v odnosov daljših bolezenskih izostankov že pred tem razbra- lo pacientove težave. Vendar do takrat, "ko se nekaj ne zgodi", to okolje naj- večkrat ne naredi ničesar, če pa naredi, ravna neustrezno, ker ne išče vzroka, ampak rešuje posledice. Dokler pri sodelavcu te težave ali spremembe še niso opazne kot bolezenske, se mu skušamo prilagoditi. Tako ga ali premestimo na drugo delovno mesto, ali dopustimo, da je dolgo v bolniškem staležu, ali pa predlagamo upokojitev; če pa se še vedno pojavljajo iste težave, začnemo iskati vzrok in ga morda napotimo k psihiatru. Ko se izve, za kakšno bolezen gre, pa ta dogodek pome- ni prelomnico v odnosih. Opažamo različne čustvene reakcije, ki so na eni strani odraz splošnega družbenega odnosa do duševne motenosti, na drugi stra- ni pa odraz individualne bojazni pred duševno boleznijo, ki jo vsak od nas zave- stno ali podzavestno doživlja kot grožnjo. Prepad, ki nastane med duševnim bol- nikom in njegovim okoljem, se na zunaj lahko izraža različno: od odkritega odpo- ra in izogibanja do pretiranega popuščanja, ki je v osnovi zaščita pred duševno boleznijo. Ko sodelavec odide na zdravljenje in ko se pojavi psihiatrični socialni delavec jih v delovni organizaciji najprej zanima diagnoza, potem se začnejo pritoževati počasi začnejo spraševati o prekvalifikaciji in kmalu postane vprašljiva njegova - 499 - nadaljnja delovna znnožnost. Medtem ko se bolnik zdravi v bolnici, pride, hitreje kot v družini, saj so tudi emocionalne vezi rahlejše, do reorganizacije skupine.^ tako da izloči bolnega člana. Bolnik je zaradi svoje bolezni že tako prizadet v stikih z okolico, zdaj pa se mu jemlje še tiste običajne možnosti stikov z ljudmi, in bolnikovi odmaknjenost in osamljenost se na ta način samo še poglabljata. Redko doživimo, da bi se sodelavci zanimali zanj ali ga celo obiskali; če pa ga že obiščejo, so ti obiski kratki in formalni, razen če niso sodelavci tudi prijatelji izven službe. In ravno v tej fazi je treba čimbolj pritegniti ljudi iz delovnega okolja in jim pokazati, da se njihov sodelavec v bolnici ne more naučiti ponovno delati in preizkusiti delovnih sposobnosti. So delovne organizacije, ki imajo posluh za to, vendar so še vedno redke. Zanimanje za bolnika pa zraste, ko se ponovno vrne na delo. Pri nas imamo na- vado, da gre socialni delavec skupaj z bolnikom v njegovo delovno okolje. Tu se pogovori o tem, kakšne so pacientove težave in zahteve na delovnem mestu. Ta» krat se da začutiti, kako ga sprejemajo: ali kot nujno zlo, ker ga ne morejo iz- ključiti ali upokojiti, ali pa so ga pripravljeni sprejeti medse. Pacienti z nočnega oddelka nekaj časa hodijo v službo in ravno pri teh začetnih korakih nekateri po- trebujejo največjo oporo. Seveda pa mora delovno okolje sodelovati in pacienta opazovati pri delu (v konstruktivnem smislu) ker mu le tako lahko pomagamo pravočasno razrešiti konflikte, če do njih pride. Delo z delovnimi organizacijami že rodi prve sadove, saj se kadroviki in socialni delavci ob takih težavah obračajo na nas. Za sodelovanje z nami je potreben predvsem človek, ki zna spodbujati k delu, ter se pogovoriti o stiskah. Priznati pa moramo, da se tudi socialni delavci, ki delamo v psihiatriji, še ni- smo otresli občutka nenormalnosti. Večkrat se oglasimo takrat, "ko se že nekaj zgodi". Večkrat čutimo potrebo po takem sodelovanju a si ne upamo "drezniti" in pametno molčimo, da ne bi položaja še poslabšali. Res pa je, da imamo pri pacientih izkušnje tudi z drugo skrajnostjo. Predvsem daljše hospitalizacije jim vzamejo še tiste delovne navade, ki so jih imeli pred hospitalizacijo. - 500 - Paciente večkrat pehamo v pretirano odvisnost od bolnice in terapevtov in to tiste, ki od svoje bolezni pričakujejo ugodnosti, na drugi strani pa hočejo biti enaki drugim. Vztrajamo pri tem, da je pacient takrat, ko je v remisiji, spo- soben za dogovorjeno delo in da se to od njega ravno tako zahteva. Pacienti ob daljših hospitalizacijah izgubljajo delovne navade, ki so pri marsikom glavna težava pri vključitvi v delo. Okolje to začuti, začuti, da se delu izogiba, in to še dodatno ustvarja negativen odnos do psihiatričnih bolnikov. Taki delavci že ob najmanjšem slabem počutju zahtevajo stalež ali hospitalizacijo. Ni prav, da lagodnostne tendence pokrivamo z bolniškim staležem, ker s tem samo vzdržu- jemo nezdravo obliko vedenja. Pacienta je treba postaviti na trdna tla, pred stvarne zahteve, tako da začuti posledice svojega vedenja in se zave, da je zanj tudi odgovoren. Ce naleti na težave, mu jih pomagamo razrešiti, vendar ne na- mesto njega, ampak z njim, da se bo drugič v podobnih okoliščinah sam znašel. Kot posledica nedela z delovnim okoljem in neustrezne obravnave na Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja se je nabralo veliko pacientov, ki so zelo pogosto v staležu ali pa so že pred 30. letom starosti upokojeni kot inva- lidi I. kategorije. Njihove pokojnine so zelo nizke, tako da je z njimi nemogoče živeti. Podatki SPIZ za leto 1975-1980 kažejo, da je skupina duševnih motenj kot vzrok invalidnosti •!. kategorije na 3. mestu, takoj za boleznimi mišic, kosti in veziva ter boleznimi cirkulatornega sistema. Invalidske komisije se odločajo za I. kategorijo v primeru, če gre za: - nevroze 59,3 %, - psihoze 70,0 %, - duševna zaostalost 77,7 %. V bistvu je skoraj vsak bolnik kljub svojim težavam še sposoben za kakšno delo. Vendar je treba delo najti in poskusiti. Ravno zato smo lani na nočnem oddelku ustanovili komisijo za zaposlovanje in usposabljanje težje zaposljivih oseb. Namenje- na je tistim, ki kljub vsem intervencijam ne morejo več delati na starem delovnem mestu ali pa so že predlagani za invalidsko upokojitev. Skupaj s pacientom se dogovorimo, da že med bolniškim staležem začne z usposabljanjem v drugi delov- ni organizaciji; tako preverimo, ali je delovno okolje tako moteče ali pa dela sa- mega ne zmore. Tudi tistim, ki so bili upokojeni kot invalidi I. kategorije in se - 501 - jim je zdravstveno stanje tako izboljšalo, in se jih kasneje na podlagi uspelega delovnega preizkusa reaktivira bodisi za lažje delo ali pa delo s skrajšanim de- lovnim časom. V obeh primerih vodijo usposabljanje mentorji v delovnih organi- zacijah. Pri tem nam največ pomagajo Skupnost zavoda za zaposlovanje delavcev v Ljubljani, delovne organizacije in SPIZ. Bremena rehabilitacije, posebno delovne, ne more nositi psihiatrija sama. zato je nujno povezovanje med vsemi faktorji, ki tvorijo socialno klimo zunaj bolnice in v njej. Ni problem v zakonodaji, saj je ta naklonjena tudi psihiatričnim bolnikom. Toda to je mrtva stvar, če ni v njej začutiti človeka. Odnos do psihi- atričnega bolnika moramo preoblikovati v nas samih, ne pa pričakovati od drugih, da bodo storili prvi korak. - 502 - VLOGA SOCIALNEGA DELAVCA V MENTALNO-HIGENSKI DEJAVNOSTI Danica Plut Uvod Da bi dosegli otrokovo popolno zdravje, je treba skrbeti za njegovo duševno zdravje. S tako zamišljeno in široko zastavljeno nalogo se spoprijema mentalno- higienska dejavnost. Človek z običajno sposobnostjo prilagajanja življenju pogosto osebnih ovir ne zmore sam premostiti. Pri otrokovem intenzivnem razvoju je ta- kojšnje poseganje v motnjo še toliko pomembnejše. Mentalna higiena je veja psihiatrije, ki proučuje duševno zdravje. Mentalna hi- giena razvija optimalno osebno in socialno vedenje, tako da se najbolje izkori- stijo sposobnosti posameznika. Na takratnem Centralnem otroškem dispanzerju se je pred 25 leti ustanovil prvi oddelek s tako dejavnostjo, 20 let pozneje pa še v ostalih zdravstvenih domovih v Ljubljani. Mentalnohigienski oddelki delujejo v sklopu otroških dispanzerjev, njihove time pa sestavljajo: psiholog, logoped, socialni delavec, specialni pedagog, pediater, višja medicinska sestra, nevrofizioterapevt in pedopsihiater. Mentalnohigienski oddelek deluje po dispanzerski delovni metodi ( dispensare nadzorovati, urejati, urediti), torej je poudarek na preventivnem delovanju. Predstavitev dela socialnega delavca v MHO 1, Starši se z zdravnikovo napotnico (lahko tudi brez) najprej oglasijo pri so- cialnemu delavcu. Tu povedo kakšne težave imajo z otrokom. Socialni de- lavec v takih primerih ne nastopa le kot triažer. V pogovoru z otrokovimi starši ali skrbnikom povzame anamnesučne podatke, ki vključujejo razvoj otroka od prenatalnega obdobja dalje, počutje matere in očeta, vzdušje v družini, stanovanjske !n wkoixmake razmere družine, medsebojne odnose v družini in širši družbeni skupnosti, osebnostne poteze otroka in morebitnih - 503 - /J sorojencev, vzgojne ukrepe in podobno. Pogosto so že pred obravnavo potrebni še dodatni heteroanamnestični podat- ki. Takrat se socialni delavec poveže z WO, če je otrok vključen v usta- novo ali z varuško, če je v zasebnem varstvu, s patronažno službo. Centrom za socialno delo in drugimi. Socialni delavec sodeluje z VVO. Tam hospitira v oddelkih in opazuje vklju- čevanje otrok v igro in delo skupine. To sodelovanje je potrebno tudi zaradi pravočasnega odkrivanja in nudenja pomoči socialno in zdravstveno ogroženim otrokom. Med samim pogovorom se dostikrat pokaže, da je treba reševati še drugač- ne težave - težave staršev na delovnem mestu, nerešeno stanovanjsko vpra- šanje, neustrezno varstvo za otroka, slabo ekonomsko stanje, neprilagojenost družine na novo okolje... Poleg tega evidentira in spremlja otroke, ki so socialno ogroženi zaradi al- koholizma staršev, nezaposlenosti, prostitucije, delomrzništva, deiinkventnosti, kroničnih bolezni v družini, slabega ravnanja z otroki... 2. Se posebej je pomembno, da dela socialni delavec z družinami, ki imajo du- ševno prizadetega otroka. V Sloveniji je približno 35000 lažje duševno prizadetih oseb. V predšolskem obdobju so vključeni v običajne skupine, VVO, kjer pa jim nudijo nekaj več pozornosti in strokovne pomoči. Teh otrok še ne razvrščamo, ker so razlike težko opazne. Šolajo se v osnovnih šolah s prilagojenim programom. Zahteve so tu prilagojene razvijanju tistih spretnosti, ki so ptorebne za samostojno življenje in delo. Odrasli lažje duševno prizadeti so pridobitno sposobni in so v celoti vključeni v okolje. Zaposlujejo se na manj zahtevnih delih. V Sloveniji je približno 9500 zmerno in težje duševno prizadetih. Predšolski - 504 - otroci so tako moteni v razvoju, da potrebujejo posebno skrb strokovnjakov. Nesposobni so skrbeti zase ali za svoje stvari, lahko pa imajo stike z okolico inso v dd