Povest o pastorku
IV.
Perilo je pripravljeno in zlikano. Belo kakor sneg se je svetilo na postelji. Robci so bili zaznamovani z rdečima začetnicama Jožkovega
imena in priimka. Jcrtca je izpolnila natanko svojo obljubo.
Mizar Jakob je napravil kovčeg, dober komolec visok in ravno tako širok, dva komolca pa dolg, s predalčkom za manjše reči, Lično rumeno pobarvan je stal odprt sredi hiše, in Jerica je pomagala Jožku vanj zlagati obleko in druge reči.
Ko je bilo vse zloženo, je prinesla mačeha pehar jabolk, rdečlh in va-btsčih, in jih nasula vrh obleke. »Na, da boš prigriznil v mestu,« je rekla, in njen glas je bil že dokaj prijaznejši kot sicer. Morda je pomislila, kako bi bilo, Če bi se selil njen sin od doma, in zato je bil njen glas mehak.
Jožek je mater hvaležno pogledal, in ža! mu je bilo in skoraj se mu je zdelo, da je greh, ker je mislil, da ga druga mati nima rada.
»Na, šc tole pogačico!« In prinesla je pogačico, lepo rumeno kot cekin, in jo položila na vrh vsega v kovceg. Nato je pa zaprla vzbočeni pokrov, zaklenila in dala ključek Jožku.
Jurček je gledal vse to in bil skoraj malo nevošcljiv, ne zato, ker gre Jožek v Šolo, ampak zato, ker bo vidcl veliko mesto. Zažvižgal je in odšel in se čudil v svojem srcu, kako se morejo dobiti na svetu ljudje, ki se tako radi uče, da jim ni dovolj trirazrednica pri fari.
»Še nekaj sem ti obljubila, Jožek! — Glej, kupila sem ga na sejmu, in goldinar je notri,«
Tako je rekla Jerica in je potegnila iz predpasnikovega žepa lep rdeč žametast mošnjiček z lepo rumeno zaponko iz mcdi in mu ga je dala.
»0, hvala ti, Jerica!-*
Težko je bilo Jožku ta dan. Pričakovantc in strah sta se borila v nje-govem srcu. Pa skoraj je premagoval strah, in najrajši bi bil zdaj kar takoj odsel; zdaj pa že zopet počakal vsaj še en teden.
»Voz je pripravljen. Jožek, stopi še h gospodu župniku, da se po-sloviš! Pa zahvali se jim, da so vse tako lepo preskrbeli in uravnali!« je dejal oče, ko fe siopil v hišo.
Jožek je stekel v župnišče.
Ves zadovoljen se }e smehljal župnik in je dal JoŽku lepo vsotico. »Nš, pri ministriranju si si zaslužil; bos imel vsaj za knjige.«
»Ne pozabi na opomine in na nauke materine!« je nadaljeval gospod. »Kadar pride izkušnjava, se spomni materinega groba — in kadar pride težava, pojdi k Materi, ki je boljša kot vsaka druga mati. K Materi dobrega sveta, in močan boš v boju! — Zdaj me morda šc ne razumeš; a razumel me boš pozneje, morda kmalu,«
»Vse bom storil, kakor velite, gospod župnik!«
sBog te spremljaj in angel njegov, kakor je spremljal mladega Tobijo. Življenje ni lahka pot,« jc rekel mož-duhovnik in nekako zamišljeno zrl
59
za deckom, ki je lahkega koraka odhajal po stopnicah na težko pot v živ-ljenjc. —
»Šc k mamici moram!« In Jožek je pokleknil na grob ob zidu in zatrjeval mrtvi, da hočc ohraniti srcc čisto, in jo je prosil, naj tudi ona prosi v nebesih zanj, da se ne bi izgubil na potih, ki jih zdaj Še ne pozna; aveo njih, da niso prava-
Utrgal je Jožek na grobu materinem rožo za spomin in jo vtaknil v niašno knjižico. »Kadar bo prišla izkušnjava, jo bom pogledal in se spomnil materinega groba,« je rekel samprisebi in je vstal. Pa še enkrat je po-kleknil. Težko mu je bilo slovo od groba materinega.
V.
Če vržcš na spomlad zrno v zemljo, svežo in zrahljano, se bo zrno razklalo v bo!esti in pognalo bo bilko, ki bo v solncu obrodila bogat sad.
Če raste roža v trnju, rastla bo; previla sc bo skozi bodice, še bolj bo vabeča in krasna, samo če ji sije vseoživljafoče solnce z mogočno lučjo, s čudodelnimi žarki.
Kakor dobro zrno v rodovitni zemlji, tako so ležali nauki matcrini in župnikovi v srcu JoŽkovem. Rastli so in razcveteli so se v blagodehteč cvetoc grm in rodili so.
Kakor rasie roža v trnju, tako je bilo Jožkovo srce v tujini — mnogo je bilo bridkosti, mnogo težav, mnogo izkušnjav, a sijalo mu jc veliko in mogočno solnce: sporain na mater in ljubezen do Matere dobrega sveta.
Težko je mlademu človeku, otroku, v tujini, in težko se je tujine pri-vadil Jožek.
Stanovanjc je bilo temno in dolgočasno, Žalostno so zrla okna na sivo dvoriščc. Doma pa samo solnce, življenje — cvetna poljana, po!na rož!
TovariŠi - sostanovalci so imeli dolgc lase in kričeče, našopirjene pentlje pod vralom, visoke tesne ovratnike. Bili so gosposki, govorili so bahato, smejali se bučno, njih oči pa so gledale važno in mrzlo. Tam doma — dobra Jerica, dobri oče, Jurček, mati, — čeprav včasih malo nagli.
In gospodinja — izza debelih naocnikov so gledale njene drobne, hudomušno-sitne oci. Glas njen je bil raskav in obraz neprijazen. Mačeha doraa se mu je zazdela v takih hipih čez mero prijazna in dobra.
In v šoli — gosposka deca!   On pa tako kmetiški!
To so bile težave! Samenasebi majhne, a za šibko detinsko srce težke dovolj.
Toda iz Jožka je v lctih zrastel Jože — a vzporcdno ž njim zrasle iz težavic težave.
V takih trenutkih je Jožc Šele spoznal, da je tujina rna.Čeha. Čutil se je včasih tako samcga, tako zapuščenega, in ga ni bilo, da bi mu bil poJožil roko na ramo in ga vpraSal; Prijatelj, čemu si žalosten, povej, da tc potolažim.
60
Hudo je včasili mlademu srcu v tujini!
Toda Jože je imel zaklad; globoko v prsih je bil skrit, dragocen in bogat. Spomnil se je na besedc dobrega gospoda župnika: kadar pride izkušnjava, se spomni materinega groba; in kadar pride težava, pojdi k Materi dobrega sveta!
ln stopil je Jože v lakih trenutkih v tiho ccrkev.
Trepetala je lučka pred lurško Gospo — bojcče in upajoče, kakor mlado, neizkušeno srce, Gospa je gledala dobrotno in usmiljeno, in lucka je gorela mirno, in srce je bilo potolaženo.
Kakor Tobijev angel so spremljale Jožka besede župnikove. Roža, utrgana na grobu materinem, je ovenela v mašni knjižici in se posušila. Ni pa ovenel spomin. Rastel je kakor roža, ki z vsakim dnera cvetc lepše, in deliti sladkejc; kakor roža čudotvorna, ki daje moč srcu, kadar omaguje na potu bridkosti.
VI.
Hodil je po sobi gorindol.
Bil je v talarju, prepasan s črnim svilenim pasom, pod vratom se mu je svetil bel kolar,
Bil je Jože, pastorek — novomašnik. Doma je bil.
»Kaj bi, Jože? Ali naj ti še kaj naredim?« je vstopila postarna žena, mačeha Vogalovka. A njen gias je bil glas matcrin.
»Nič ni treba, matil Nič ne napravljajtc!« je odvroil mladi gospod prijazno, in žena je odšla.
Naslonil sc je mladenič na okno in gledal je po vasi,
Vsa vas je bila ozaljšana, Tu, tam je stal slavolok. Vsa vas mu je spletla novomašni venec in se okitila z njim kot nevesta na poročni dan,
Sladko je bilo novomašniku ob pogledu na rojstno selo in ob spominu na vse, kar je doživel v njem. Celo spomin na žalostne dogodke je bil ovcnčan s tiho radostjo.
O, kakor dvanajst dni, tako se mu je zazdelo dvanajst let, ki jih je preživel od doma v šolah. Bridka so bila in trda, pa zdaj je bridkost bcgato poplačana in povrnjena stokratno. Spomnil se jc dobrega župnika — zaspal je že v Gospodu. Spomnil sc je vsega iz mladosti svojej spomnil se trpkih besed nekdanje mačehe — pa zdaj ga ima ona rada kot lastno dete. Spomnil se je, ko je ministriral šc--------------
0, jutri bo pa dvignil sam zlati kelih s presveto Krvjo, in tako sladka je bila ta misel, da ga je omamila z vso svojo radostjo.
»Gospod, ii si dober!« je vzdihnil mladenič. Pokleknil je na klcčalnik pred Križanega in zamolil jc v hvaležni ponižnosti; »Domine, non sum djgnus — Gospod, nisem vreden!« —
Svete misli so hodilc po sobi kakor angelci božji. Uhajale so skozi okno in plavale nad vasjo, ki je pričakovala, ozaljšana kot nevesta, v tihem hrepenenju jutrišnjega novomašnega dne.                       Bogumil Gorenjko
61