Jean-Baptiste Lamarck - od vojaka do učenjaka • Iz zgodovine naravoslovja 13 Jean-Baptiste Lamarck - od vojaka do učenjaka Kazimir Tarman »Kot sem dejal glede živih bitij, narava ne vsebuje nič drugega kot osebke, ki se ohranjajo z razmnoževanjem; njihove vrste pa so le relativno stalne, nespremenljive le začasno.« (Lamarck, 1809.) Portet J. B. Lamarcka. Vir: D. Quammen: Charles Darwin, 2008. Lamarcka poznamo kot zgodnjega evolucionista, ki pa evolucijskih mehanizmov ni razrešil. Kljub temu je bila njegova zamisel o spremenljivosti vrst revolucionarna in je delno vplivala tudi na Darwina. Kot neola-markizem se njegova misel pogosto prebuja. Široko dejavni naravoslovec je objavil vrsto knjig in razprav s področja biologije, geologije in meteorologije. Pomembno je prispeval k poznavanju nevretenčarjev in zoo- loški klasifikaciji. V strokovno izrazoslovje je vpeljal pojma biologija in nevretenčarji. Njegova knjiga Filozofija zoologije (1809), v kateri je razložil pogled na evolucijo, je izšla v rojstnem letu Charlesa Darwina. Mladost in študij Jean-Baptiste Pierre Antoine de Monet Chevalier de la Marck se je rodil 1. avgusta leta 1744 obubožani plemiški družini v kraju Bazentin v Pikardiji v severni Franciji. Bil je enajsti otrok. Starejši bratje so služili v vojski, njega pa je oče leta 1750 poslal v jezuitski kolegij v Amiensu, kajti namenil mu je duhovniški poklic. Po očetovi smrti (1760) si je Jean-Baptiste nabavil konja in se priključil francoski vojski. Izbral je pot starejših bratov. V bitki s Prusi je pokazal junaštvo in sposobnost poveljevanja ter na licu mesta napredoval v poročnika. Zaradi vnetja vratnih limfnih žlez je bil operiran in oproščen vojaščine. Postal je bančni uradnik v Monaku. Tu je našel botaniko J. F. Chomela Traité des plantes usueles, knjigo, ki je odločilno vplivala na njegovo prihodnost. Z borno pokojnino štiristo frankov na leto se je odločil za študij medicine. Po štirih letih je študij opustil in se poglobil v botaniko, še posebej po obisku Kraljevega vrta (Jardin du Roi) v Parizu. Postal je študent znanega botanika Bernarda de Jussieuja in naslednjih deset let preučeval rastlinstvo Francije. Leta 1778 je svoja dognanja objavil v treh knjigah Flore Française. Delo je uspelo in sprejeli so ga v francosko znanstveno srenjo. Odslej je bil njegov mentor vrhunski znanstvenik in družbenopolitično vplivni grof Georges-Louis Leclerc de Bu-ffon. Na njegovo pobudo je bil izbran za člana Francoske akademije znanosti (1779) 14 Iz zgodovine naravoslovja * Jean-Baptiste Lamarck - od vojaka do učenjaka Proteus 74/1 • September 2011 Načrt pariškega Jardin des Plantes v 17. stoletju. Vir: I. Jahn in sod.: Geschichte der Biologie, 1982. in dobil mesto kraljevega botanika (1781). V novi vlogi je odpotoval na oglede tujih botaničnih vrtov in muzejev. Zbiral je rastline za pariški botanični vrt in prirodnine za muzej. Leta 1788 ga je predstojnik vrta postavil za kustosa herbarija z letno plačo tisoč frankov. Mehkužci in Lamarckov miselni preskok Lamarckovo razmišljanje o evoluciji je nastalo v času francoske revolucije. V letu 1793 po obglavljenju kralja Louisa XVI. in Marije Antoniette so Jardin du Roi reorganizirali v Muséum National d'Histoire Naturelle (Nacionalni prirodoslovni muzej), ki je postal evropski center za zoološka raziskovanja. Lamarcka so imenovali za profesorja »priro-dopisa žuželk, črvov in mikroskopskih živali«. Obdelave bogatih muzejskih zbirk se je lotil z veliko vnemo. Osnoval je tečaje o klasifikaciji živalskih skupin in za živali brez vretenc oziroma hrbtenice vpeljal pojem nevretenčarji (Animaux sans Vertebres). Sistematično razvrščanje gradbeno zelo različnih živali, ki so jih dotlej metali v skupni koš: žuželke, mehkužci in črvi, je vzbudilo njegovo razmišljanje o evoluciji. Iz botanika je postal zoolog. Novo mesto mu je navrglo letno plačo dva tisoč petsto frankov. Med tedanjimi zoologi so nevretenčarji veljali za manj vredno področje zanimanja. Celo mesto profesorja za ta del živalstva ni bilo privlačno. Stvar »visoke znanosti« so bili vretenčarji. Lamarck pa se je njihovega preučevanja lotil z žarom. Kot esencialist je sprva jemal vrste živali za nespremenljive, takšne, kot so bile ustvarjene. Raziskave mehkužcev iz pariške okolice so izzvale misel o transmutaciji ali spremenljivosti vrst. Opazil je, da imajo mnoge živeče vrste podobnosti s fosilnimi. Odkril je celo zvezne nize med njimi, kar kaže na njihovo spremenljivost. 11. maja leta 1800 ali 21. dan Floreala, VIII. leta po revolucionarnem štetju časa, je na predavanju v Priro-doslovnem muzeju prvič javno spregovoril o transmutaciji vrst. Vprašanja, ki so se porajala, so bila: prvič, o bistvu življenja najpreprostejših bitjih, drugič, pogledi na sistematsko razporeditev živalskih vrst in skupin, in tretjič, pomen geološkega spreminjanja okolja na razvoj življenja. V nasprotju s sodobniki, ki so Jean-Baptiste Lamarck - od vojaka do učenjaka • Iz zgodovine naravoslovja 15 Anatomski preparati v Kraljevem kabinetu (Cabinet du Rot) v času Lamarckovega delovanja. Vir: I. Jahn in sod.: Geschichte der pripisovali Zemlji starost nekaj tisoč let, je sam ocenjeval njeno starost v stotinah milijonov let. V zapisu: »Čas je nepomemben in nikoli težak za Naravo. Vedno ji je na razpolago in predstavlja neomejeno moč, s katero rešuje velike in male probleme,« je prvi poudaril evolucijsko vlogo časa. V knjigi Sistem živali brez vretenc (Systeme des Animaux sans Vertebres) je leta 1801 razložil sistem nevretenčarjev. Taksonomsko je opredelil iglokožce, pajkovce, rake in kolobarnike, ki so jih poprej združevali v skupino Vermes ali po naše »črvi«. Kot prvi zoolog je ločil iglokožce od ožigalkarjev ter rake in pajkovce od žuželk in zanje zasnoval posebne razrede. Postavil je temelje za naravni sistem živalskega kraljestva. Velike novosti, ki so pri obravnavah njegovega znanstvenega prispevka v zoologiji premalo cenjene. Lamarckova evolucija Danes povezujemo Lamarcka z razlago evolucijskih mehanizmov, ki niso skladni z Darwinovo razlago. Od tu izvira negativno obeležje, ki si ga učenjak ni zaslužil. Nekateri zgodovinarji naravoslovja mu celo odrekajo večjo vlogo pri rojevanju evolucijske misli v času pred Darwinom. Evolucijsko pa je razmišljal že njegov mentor Buffon in od tod njegova naklonjenost Lamarcku, ko mu je v vzgojo in uk zaupal svojega sina. Svoje videnje spremenljivosti vrst je Lamarck razložil v treh temeljnih delih: Raziskave organiziranosti živih teles (1802, Recherches sur l'organisation des corps vivants), Filozofija zoologije (1809, Philosophie zoologique) in Prirodopis živali brez vretenc (v sedmih delih, 1815-1822, Histoire naturelle des animaux sans vertèbres). Njegove evolucijske postavke so bile: 1. vplivi življenjskega okolja živali se spreminjajo; 2. na spremembe življenjskih razmer in na nove potrebe odgovarjajo živali s povečano rabo ali nerabo organov ali razvojem ustreznih življenjskih lastnosti; 3. povečana raba organ ali lastnost okrepi, neraba pa vodi v zmanjšanje in zakrnitev; to deluje, če žival le ni prešla mej svojega razvoja; 4. pridobljene spremembe organov in lastnosti dedujejo potomci, če so spremembe dosežene pri obeh spolih oziroma osebkih, ki rojevajo mladiče. Ko se organizem znajde v novem okolju v svoji stari obliki, sprememba izziva drugačno vedenje oziroma način življenja. Po La- c 16 Iz zgodovine naravoslovja * Jean-Baptiste Lamarck - od vojaka do učenjaka Proteus 74/1 • September 2011 PHILOSOPHIE ZOOLOGIQUE, on EXPOSITION Des Considérations relatives à l'histoire naturelle des Animaux j à la diversité de lear organisation et des facultés qu'ils en obtiennent -3 aux causes physiques qui maintiennent en eux la vie et donnent lieu aux mouveœens qu'ils exécutent $ enfin, à cellej qui produisent, les unes le sentiment j et les autre* l'intelligence de ceux qui en sont doués j PA.n. J.-3.-P.-A. LAMARCK, Professeur di Zoologie «a Maitam d'Kutoire NttuicUe, Membre ci« riulîtot Je Fnncc et de la Légion J'Hunnrar, de la Socirlf Phi-Iflraciiijuc de Paru , de edle dn Waiür^luw* ML lllwiunii, nlh ti'tkliraHnt de Iran Mi-"ika» ptrtfplioru dd objeli, ¿1dm liapki ijii'ili w pcitcoi ewutbi*«* aw'ttto peur «« «hnti df JIM (Hrtwi—> 8- m umxixi. 9. Iii CIH«tH»tL I*. «» «ÎHHHHI». Cdrac' Poini de telonitr v«nrbn]r ; un ccnng rt k pivi miwm une muk utr-JttUjiftllIs»!« j nm^nfl mi» iJiitllKlI-Im 4)1 tuMiflKMi Illukf «Ml It prtiu , foi n« i;ur[|«^i leor m rt ¡otelligcas