369
K sestavku
"Pomislek duhovna o predsedstvu v krajnem
šolskem svetu".
Za betvico se poprijemlje ta, ki misli, da poginja.
Porabimo to podobo pri današnjih šolskih zadevah. JSekten namreč menijo, da celo vse naše šolske postave merijo samo na to, da nam šolo izneverijo. Toda čeravno mislijo tako, rešilne betvice se vendar poprijeti nočejo, da bi tako, kar je dobrega ostalo še pri šoli, vendar-le oteli. Zalibog, da tudi pisalca tega „Pomisleka" moramo onim prištevati, ki bi bili v stanu s svojega stala gledati domačo šolo pred svojimi očmi umirati. Župniku namreč odsvetuje gospod pisalec, naj ne prevzame predsedstva v krajnem šolskem svetu.
Ako bi tudi merile nove šolske postave po vse zoper cerkev, vendar bi to župniku ne dajalo še pravice postaviti se pri šoli na drugo stalo, kot je je imel do sedaj vsikdar. Kdo pa za Boga hoče načelnik biti kraj-nemu šolskemu svetu po deželi, če ne župnik, ki se je v bogoslovji tudi pedagogike učil in je sicer mnogo-stransko izobražen, pred kterim vednost druzih kmečkih udov izgine? Vsi ene misli morejo biti le takrat, če, kakor so vajeni povsod drugod, tudi tti vidijo svojega župnika kot dušo vsega šolskega sveta.
Ni, da bi po „Pomislikih" predsednik šolskega sveta moral se potegovati za veri nasprotne stvari — velikoveč mu je po naši deželni postavi dana pravica vse sklepe samovoljno ustaviti, ki bi bili po misli njegovi šoli v kvar. V hitrih rečeh sme po ravno tej postavi cel6 predsednik sam določiti, kar in kakor za dobro spoznd. Ce pa ima župnik kot predsednik res strpeti kacih nepriličnosti od nasprotnikov ali cel6 svojih faranov — komu v obče kaj tacega ne pride na vrsto! Farani se bodo sčasoma že prepričali njegove dobre volje: saj bodo vendar-le vedeli, da mu je krščanska izreja njihovih otrok edin namen; nasprotniki pa naj mislijo o njem, kar jim je ljubo.
Mi šolske postave za Kranjsko — ne čudite se g. pisatelj „Pomislikov" — primeroma k nekterim drugim (na pr. za spodnje Avstrijsko) po vse neugodne ne smemo imenovati. *) Tudi mi bi se z Vami vred odtegnili vsemu šolstvu in predsedništvu v krajnih šolskih svetih, ako bi bili prepričani, da bo to za vero in narod res dobro; al ker vemo in vidimo, da dosežemo odte-govaje se le nasprotno, udarno se toliko, kolikor nam vest pripušča. Sploh vsaj nam politika „iz kota srpo gledati in s pestijo groziti" ni všeč cel6 nič. Izid namreč kaže, da je taka politika zmiraj škodila veliko veS nego koristila.                Audiatur et altera par s.
*) Ali pa berite, kako je drugod med katoličani „Katholische Stimmen aus der Schweiz, 1870." VI. oddelek „Der Schulzwang, ein Stiick Schweizerfreiheit!"                                                    Pis.