Škrati v Vosmužovski in Lubijski gori
(Lužiškosrbska pripovedka ^ Ilustrirala Elda Piščanec)
Ko je v sivi davnini Vosmužovska gora pri Vošporku preneliala bruhati iz svoje notranjosti ogenj in pepel, so se v to vdolbino naselili škrati. Ti so uganjali po gori in njeni okolici vsakovrstne prijetne in neprijetne šale ter hrup in direndaj. Imeli so tudi svoje posebne praznike. Da bi jih čim svečaneje praznovali, so kupovali v Vošporku razno kramarsko blago. pri kmetih v okolici pa mleko in sir. Ob takih prilikah so ljudem zastavljali razne uganke, ki jih ti v veliko veselje škratov seveda niso mogli rešiti. »Če bi kdo rešil uganke, ki jih mi zastavljamo,« so pravili, »potem bi ne bilo več ob-stanka za nas v teh gorah. Izseliti bi se morali, kar bi nam pa bilo zelo neljubo. Tu nam namreč zelo ugaja«
Nekoč so škrati pokupili v Vošporku pri kramarjih vse blago, pri kmetih v Žarkah in Maleticah pa ves sir in mleko. Zato so ljudje ugibali. kaj neki se v Vosmužovski gori pripravlja k praznikom.
V dneh, ko so škrati praznovali svoje svetke, orje pod Vosmužovsko goro na svoji njivi neki kmetič. Kar zasliši z gore najrazličnejše glasove in   ropot.   Nekaj   časa   posluša,   potem   urno   požene   voliča:    »Hij,
7
rjavca, naprej! Tu je že tako, da do-bijo nšesa vse, usta pa nič.« Kako pa se začudi, ko doorje brazdo ob vznož-ju gore in zagleda na robu njive mi-zico, pogrnjeno z lepim belim prtom. Na mizi je ležal masten sirov kolač, ob njem pa nož z zlatim držajem ter poln vrč pijače. Vrč je bil iz finega brušenega stekla. Ko ves začuden ogleduje pogrnjeno mizo, zasliši z go-re glas: »Kolač smeš pojesti, a vendar mora ostati cel. Tudi pijačo smeš piti, prepovedano pa ti je dotakniti se z usti vrča.« Kmetič premišljuje ne-koliko časa vso zadevo, vzame nož ter izreže iz kolača sredico tako, da ostane rob nepoškodovan, nato pa s slamico izsrka iz vrča pijačo, ne da bi približal usta robu vrča. Ko se tako naje in napije, orje dalje in pride ponovno pod vznožje gore, kjer pa o pogrnjeni mizici ni bilo več sledu. Pač pa se zasliši z gore glas: »Tebe je sam vrag učil modrosti. Ukanil si nas in stran moramo od tod!« Proč so bili veseli, pa tudi zlobni in nagajivi škrati z Vosmužovske gore.
Naslednjega dne dobijo prebivalci vasi Krapovje in Kotliči od škratov z Lubijske gore ukaz, da morajo prihodnjo noč pripeti vse pse na verige in ostati vsi doma. Neko dekle se je ravno v iej noči zakasnilo in šlo pozno ponoči s preje proti domu. Med potjo zasliši od Vosporka ropot voz in peket konjskih kopit, ki se je vedno bolj bližal. Radovedna stopi s poti pod pristrešje najbližje hiše in od tam neopažena opazuje čudni nočni sprevod, ki se je pomikal po cesti skozi vas. Na čelu sprevoda stopa resnili obrazov in z dol-gimi bradami v najlepšem redu truma malih škratov. Tem sledi gruča jezdecev v pisanih plaščih, za njimi pa vleče dvanajst volov velik voz s srebrnimi kolesi. Na vozu je bila ogromna kad polna zlata.
Vsa omenjena družba je šla že mimo deklice, ko prijaše po kratkem presledku nova skupina jezdecev. Vo-dil jo postaven mož z visoko perja-nico na glavi. Deklica gleda vsa v strahu prihod nove čete in vidi, da se je prvi jezdec ustavil ravno pred hi-šo, kamor se je ona zatekla, ter začne nekaj skrbno iskati. Ker pa je iskal precej časa brez uspeha, se dekle ojunači, stopi izza pristrešja narav-nost k njemu ter ga vljudno vpraša: »Česa iščete, gospod?« Nagovorjeni se obrne k deklici z malomarnim od-govorom: »Prstan sem izgubil,« in išče dalje. Dekle, ne bodi leno, mu pomaga iskati izgubljeni prstan, ki ga kmalu res najde. Bil je težak zlat prstan, okrašen z velikim, bleščečim biserom. Takoj stopi k vodniku in mu ga izroči. Ta se najdbe zelo razveseli. Hoteč deklico obdariti, vidi, da nima ničesar pri sebi. Zato ji reče: »Ker te sedaj nimam s čim nagraditi, pridi čez leto in dan na Lubijsko goro, kjer ti bom tvoj trud bogato poplačal.«
8
Deklica se je čez teden dni po tem njenem čudnem doživljaju omožila. Ravno čez leto in dan se je napotila na Lubijsko goro, kakor ji je rekel vodnik jezdecev. Ni šla sama. Bog jo je obdaril s krepkim sinčkom, ki ga je srečna mlada mamica ponesla s seboj. Prišla je na goro in videla, da so vodila v neko skalo velika, na stežaj odprta vrata. Previdno je stopala skozi vrata v obširno votlino. Sredi votline je stala velika zlata miza, ob stenah pa so sloneli oni jezdeci, ki jih je videla pred letom v onem čudnem nočnem sprevodu- In glej! Vsi so bili pogreznjeni v globoko spanje. Ko pa je prispela do mize sredi votline, so se začeli po vrsti dramiti iz spanja. Eden je celo pristopil k njej in spoznala je v njem onega jezdeca, ka-iteremu je pomagala iskati prstan. Z zamolklim glasom jo povpraša: »Ali si darujejo Srbi še vedno medsebojno novopečene hlebčke kruha?« Ona odvrne brez strahu: »Seveda.« Mož nadaljuje: »Ali še letajo po Lužici črnobele ptice z dolgirni repi?« Žena začne raz-mišljati, katere ptice bi mogle to biti. Ko se domisli srak, odvrne jadrno: »Ah, teb. je v Lužici še mnogo.« Nato povesi mož glavo in pravi žalostno: »Naš čas še torej ni napočil.« Na te besede spet vsi trdno zaspijo. Le jezdec s perjanico ni zaspal. Peljal je ženo v kot, kjer je stala ona kad. ki so jo pred letom vozili v nočnem spre-vodu in ji velel, naj si nabaše zlata, kolikor ga hoče. Žena si tega seveda ni dala dvakrat reči. Naglo posadi sinka na mizo ter začne tlačiti zlato v vse žepe. Nazadnje ga nagrabi še poln predpasnik, poliiti iz votline na prosto, misleč tam odložiti zlato in se nato vrniti po sinčka. Toda, oli, nesreča! Komaj je prestopila prag, ko se s truščem zapre vliod v skalo. V vasi Lubiji pod Lubijsko goro odbije ura pravkar eno po polnoči. Brez moči pade žena na zemljo in strmi v golo skalo pred seboj. Ko se zave, začne klicati, jokati in lomiti z rokami kot blazna. Na kolenih prosi Boga, naj ji vrne sinčka. Toda zaman. Skala se ni več odprla. Nazadnje razprostre roke proli Lubiji s prošnjo do vseh, naj ji pomagajo. A le grobna tišina je fl bila odgovor njenim obupnim klicem in pTošnjajn. Vsa potrta se vrne nesrečna mati proti domu. Prvemn, ki ga je srečala, je po-tožila svoje gorje. Bil je to star in izkušen mož. Sočutno ji je sve-toval, naj se čez leto in dan ob isti uri zopet napoti na goro in tam počaka, da  se  skala  ponovno  odpre.
Kako neizrečeno počasi je za ubogo ženo mineval čas. Že teden dni pred potekom leta se je v nepoposnein koprnenju, pa tudi v strahu napotila na Lubijsko goro ter čakala pred skalo, samo da ne bi zamudila pravega trenutka. Tako pričaka s tesnobo v srcu zadnjo noč. V Lubiji je udarilo v zvoniku polnoč in. glej — skala se na široko odpre. S presenetljivim krikom pohiti žena v votlino, kjer v veliko veselje najde svojega ljubljenega otroka tam, kamor ga je odložila pred letom. Sedel je še vedno tam na zlati mizi.in se po-igraval s knpčki zlatih ploščic. Vsa srečna ga pograbi z obema ro-kama, privije k sebi in pohiti, kolikor so ji dopuščale sile, iz votline na plano. Niti za trenutek se ni ozrla po votlini in njenih prebi-valcih. Pa tudi pred votlino se ni hotela muditi. Z vso naglico jo je ubrala po pobocju gore proti domači vasi Krapovje. Šele pod varnim okriljem domače hiše se je ustavila, padla na kolena in se zahvalila Bogu za srečno rešitev sinčka, ki ji je bil ljubši od vseh zakladov, skritih v Lubijski gori.                        ' prevedel A  geškf)       M
9             hJ