Za sebe nisem imel časa
V naši občini je malo tistih, ki ne bi poznali dr. Ivana Cibica, dolgoletnega zdravnika in direktorja zdrav-stvenega doma Center. Njegova blago zveneča in prepričljiva beseda je imela vedno svojo težo — ne le v ordinaciji, ampak tudi v politiki. Mnogi trdijo in to upravjpeno, da ne bi imeli novega, prelepega zdrav-stvenega doma, če ne bi imeli dr. Ivana Cibica. Ni čudno, da so ta dom preimenovali kar v Ivangrad.
»Nisem človek, ki bi znal vreči puško v koruzo, četudi sem včasih pogorel, a sem kmalu nanovo začel,« je dejal dr. Ivan Cibic in pri tem meril prav na zdravstveni dom Cen-ter, katerega ni bilo lahko spraviti pod streho, saj so gradnjo dvakrat preložili in je tako nastajal trinajst let.
Vztrajnosti mu ni dala le kraška zemlja, od koder je do-ma, ampak si jo je kalil še med NOB, kjer ga je življenje trdo preizkušalo.
»Dajal sem skozi vso odise-jado goriške fronte,« se je spo-minjal. »Bil hudo ranjen, na-kar sem se znašel med gradi-telji prve partizanske bolnice in potem med bolničarji, kar me je doživljenjsko zaznamo-valo.«
Seveda, znašel se je sredi boja, kjer so krogle kosile med mladimi fanti. Mnogim bi medicina morda lahko še pomagala, a je bila v tistih ča-sih preskromna, prerevna, da bi bila kos zadanim ranam. Prav zategadelj je v mladem Primorcu Ivanu tedaj dozore-la odločitev, da se posveti me-dicini, četudi je imel za seboj srednjo tehniško šolo.
»Za zgled mi je služil parti-zanski zdravnik prof. Bogdan Brecelj,« je povedal in potem opisal, kako je po vojni nekaj časa ostal v vojski, se ukvaijal s politiko, vmes pa študiral. Leta 1962 so ga postavili za upravnika zdravstvenega do-ma Center in tu se je tudi za-koreninil, četudi, je dejal, da
po srcu naprej ostaja Primo-rec, zamejski Slovenec iz Pro-seka pri Trstu in ne Ljubljan-čan. Zaradi tega ga je sloven-sko zdravniško društvo, v ka-terem je član izvršilnega od-bora, tudi določilo za pred-sednika komisije za zamej-stvo.
pirektorski stolček je zapu-stil februarja letos, zdravni-ške halje pa, kakor kaže, do nadaljnjega ne bo slekel, ker je to del njega in bilo bi škoda, ko bi jo, kajti njegova beseda, ryegovo znanje, njegove iz-kušnje in njegovo poznavanje človeške duše nekaj velja, je nekaj več.
»Četudi sem upokojen, pre-bijem vsak dan eno uro v or-dinaciji, da tako ostajam v sti-ku z Jjudmi in s stroko,« je
razložil in s tem hotel poveda-ti, kako mora človek ostati ak-tiven, četudi se upokoji, kajti stroj, ki se ustavi, zarjavi.
- In vendar bi vas vpraša-la, ali je bila upokojitev vse-eno nekaj bolečega za vas, glede na to, da ste živeli in dihali z našim zdravstvom dolgih štirideset let?
»Pravzaprav ne, kajti pri tem je imela prvo besedo bo-lezen, ki me je nenadoma use-kala in opozorila, da je treba spremeniti način življenja in odložiti bremena, ki so me bi-la tudi potisnila vanjo. Bil pa je tudi že čas, da prepustim vodenje mlajšim, bolj zdra-vim,« je odgovoril brez občut-ka obžalovarya ali zagrenjeno-sti, kajti dr. Ivan Cibic je člo-
vek, ki pozna mero, pozna se-be, pozna življenje in njegovo neusmiljeno logiko.
»Pa nikar ne mislite, da zdaj sedi doma. Kje pa, še naprej je zaposlen in zdoma,« je pri-pomnila žena, ko sem bila pri njiju na obisku v eni od stolp-nic ob Celovški cesti, kjer sta-nujeta v okusno urejenem sta-novanju.
»Slike in klasična glasba so mi vedno zapolnjevale življe-nje. Kadar sem bil žalosten, utrujen, sem si vselej zavrtel kako skladbo in se tako spro-stil,« je mimogrede navrgel, ko sem občudovala zbirko plošč in slike na stenah.
- Za vami je dolga plovba po valovih in čereh našega zdravstva. Kaj se je spreme-nilo, denimo v 25-tih letih, odkar ste bili v naši občini?
»Medicina je napredovala v galopirajočih korakih, pora-slo je število zdravnikov, vse več je poudarka na preventiv-ni medicini. Na začetku na primer nismo imeli zdravnika medicine dela, danes jih je kar pet. Zdravstveni dom je sodobno opremljen in to po-maga k hitfejši in boljši diag-nostiki. Boli pa me dejstvo, da je dinar tudi zdravstvu dal svoj pečat in se vse preveč-krat gleda bolj nanj kot na bolnika. Na ta način zdravnik ne izpolnjuje vselej svojega poslanstva v polni meri.«
-  Kakšne spremembe ste opazili pri ljudeh?
»Spremenila se je vsebina obiskov pri zdravniku. V ordi-nacijah se pozna, da je občina Center vse bolj ostarela in da družina ni več tisto, kar je bi-la. Zato so starejši ljudje veli-kokrat osamljeni, potrebni to-ple zdravnikove besede. Mlaj-ši pa se pogosto oglašajo v ambulantah zaradi psihoso-matskih težav.«
-  Kaj bi še radi storili za naše zdravstvo, če bi mogli?
»Motiviral bi zdravnike, da "bi posvečali več pozornosti preventivnemu zdravstvu in vzgoji, kajti bolje je prepreče-vati kot zdraviti. Ustvaijalna moč je v zdravem narodu, te-ga ne smemo pozabiti, zlasti ne v teh kriznih časih.«
- Ali ste to načelo upošte-vali tudi pri sebi ali pa je kovačeva kobila bosa?
»Danes, žal ugotavljam, da nisem zdravo živel. Tako silno sem se razdajal, da sta sinova zrasla brez mene. Vse dneve sem visel ali v službi ali na razno raznih sestankih in tako nisem imel časa za rekreacijo. Zato svetujem vsem, naj si ne nalagajo preveč funkcij, do-volj sta dve in nič več.«
Albina Adamič