L***** II., štev. 14 V Celju, šetrtek dne 2. februarja 1922. PcStnina plačana v gotovini. Posamezna številka K 2*—. Skriti nameni in tajni cilji v delovanju, to so lastnosti vseh meščanskih strank. ,Selo\ OE.ASIL.O ZEMEJORA.D1VIŠKE STRANKE ZA SLOVENIJO. Izhaja vsak četrtek. Stane cefoletao................20 Din. (80 K) k pol leta..................10 Din. (40 K) za inozemstvo.................35 Dinara letno za Ameriko......................5 Dolarjev Uredništvo in upravništvo lista: Celje, Razlagova ulica 11. Glavni urednik: Anton Novačan Oglasi za vsak mm višine stolpca (64 mm) K 1*20 Hali oglasi do 30 mm stolpca (64 mm). . K 1*— Pri stalnih inseratih znaten popust. Kaj je zemlja? Človek ne more iskati in izpolniti svoje življenjske naloge, ako nima kruha, ki je prvi in glavni pogoj za razvoj življenja. Brez kruha ne more človek razviti vseh svojih sil, ki so potrebne, da proizvaja dva edina činitelja vsega našega pozemeljskega življenja, prehrano in kulturo. Zemlja, ki nam daje kruh, je torej vir vsega življenja in razmerje med človekom in zemljo je najvažnejši temeljni kamen velike stavbe, ki se imenuje človeška družba. To razmerje med človekom in zemljo je torej prvi temelj celokupnega ustroja človeške družbe. Naši pojmi o domovini, o narodu, o državi, o družabnem redu, o pravnem redu, vsi izvirajo iz razmerja človekovega do zemlje. Vsi nravni in verski nazori vseh časov, vsa umetnost, industrija, trgovina in sploh vse, kar lahko zgrnemo v pojem civilizacije, je tesno vezano s tem zakonom: Č1 o v e k, iz zemlje si, na zemlji živiš inv zemljo se zopet povrneš! Zemlja je mati in hraniteljica vsega živega. Vse, kar je vstvarila človeška roka, vse, kar je izumil človeški razum, se spreminja in dobiva nove oblike, samo zemlja in razmerje človeka do nje ostane večno isto. Državne meje se premikajo, upravne enote se trgajo i* zopet vežejo, kot posledica človeškega razvitka, samo priroda — zemlja — s svojimi zakoni vstrajnosti ostane v vsakem slučaju edina opora človeku, ki razume njene vstvarjajoče sile in ga ne mrzi delo na njej. Gotovo je, da iz tega spoznanja o večni moči zemlje črpa zemljoradnik svojo nezlomljivo silo, da se lahko opira vsemu, kar je nestalnega in kar ovira njegovo delo na rodni grudi. On ostaje na njej v svojih vaseh, o katerih ve, da so temelj njegovega življenja, njegove družine in njegove domovine in da so bili začetek tega, ker imenujemo narod in država. Zato je in mora biti zemljoradnik v državi vstvarjajoča sila. Zemljorad- nik vstvarja vedno nove vrednote, a od človeške družbe zahteva samo mir in priznanje vseh pravic, ki izvirajo iz njegovega dela; zato pa ji on daje kruha, torej vse, kar potrebuje človeška družba, da živi in diha, da vstvarja naprej nove vrednote napredka, znanosti in umetnosti. Zanimanje človeka za zemljo je staro kakor je star človek sam. Zato je človeška zgodovina v vseh svojih velikih časih in v svojih nafglobljih vzrokih pretkana s hrepenenjem po zemlji. Stari francoski pregovor „qui terre a, guerre a“ — kdor ima zemljo, ima boj — skriva v sebi vse skrivnosti zgodovine. In vedno, kadar se je človeštvo cdtujilo zemlji, kadar se je prevzelo in jelo zidati svoje Babilonske stolpe, ga je zadelo maščevanje zemlje : Padlo je blagostanje v deželi, zazibale so se osnovnice družabnega reda, padel je mednarodni ugled dotične države. Kmet sam ne more nikoli nasilno pokazati, koliko je vredno njegovo delo in kakšnega pomena je on za državo. Kruh kot sad njegovega celoletnega truda je nekaj, kar je za meščana samo po sebi umljivo, da mora biti. In če kmeta — to je kruha — ravno nepre-zirajo, vendar niso nikoli temeljito premišljevali o njegovi važnosti za človeško družbo, dasi je zgodovina najbolji dokaz, kako so propadale države, ki so zanemarjale kmeta. Važnost njegovo je najbolje pokazala svetovna vojna, ki jo še danes občutimo v vseh udih. Države, ki niso mogle dati svojemu prebivalstvu dovolj kruha, so izgubile vojno. Pomagala jim ni ne visoko razvita industrija in ne znanost, ki so jo tako sramotno upregli v službo vojske. Matere so vpile za kruhom in otroci gladu umirali . . . Vse kronane glave so se tedaj sklonile k zemlji in so se čudile, da raste kruh samo na njej. Evropo pretresajo danes krči samo zbog nedostatka hrane. Evropa se je odtujila zemlji in v svojem hlepenju za zlatom je pozabila in še pozablja, da se zlato ne more jesti, in da je delo na zemlji edini pogoj ne samo za nasičenje človeštva, ampak tudi edini vir njegovega telesnega in nravnega nepretržnega obnavljanja. In zato ne bo bolje, dokler se Evropa ne vrne nazaj na stara pota, dokler ne začne temeljito skrbeti za svoj košček vsakdanjega kruha. Vsa učenost in vsa modrost ministrov nam nič ne pomaga, ako ne razvijemo žilavo delo za povzdigo zemljoradnika, ki mora v vsaki demokratični državi priti do svoje polne veljave kot najvažnejši in najštevilnejši stan. Zato je neobhodno potrebno, da zemljoradniki iz celega sveta, zavedajoč se svojega velikega pomena za družbo, za državo, za narod in za demokracijo. gremo skupno na delo, da zvršimo svoje velike naloge. Zakaj cilji so nam isti. Ista ljubezen nas veže za košček zemlje, na kateri živimo in se borimo, ih če je potrebno, katero tudi žilavo branimo. Skupno nam je tudi spoznanje, da je samo zdrav človek, ki obdeluje zemljo, prvi .vir moči v vsakem narodu in da je trajno samo tisto, kar je v soglasju s prvimi zakoni nature a vse drugo, kar se ji zoperstavi, da je obsojeno na smrt in pogubo. Skupno nam je tudi hrepenenje po svetovnem miru. Začeti pa moramo najprej doma v svoji domovini in doseči skupno delovanje vseh jugoslovanjskih kmetov in delavcev. Zbirajte se okrog „Naše Vasi“ in ustanavljajte Vaške Svete. Kaj nas briga klerikalizem, kaj nas briga meščansko kolebanje in zvitorepenje Sa-mosfojnežev! V boj za našo zemljo in za naše pravice. Kmetska Rusija. V drugi številki letošnjega „Slo-bodnega Doma“, glasila hrvatske seljačke republikanske stranke, je objavil Stjepan Radič pod gornjim naslovom zanimiv članek, ki ga prinašamo v prevodu: „V novembru minulega leta je imel v „Slovanski zadružni komori" v Pragi ruski profesor S. Maslov, k se je nedavno vrnil iz Rusije, predavanje, v katerem je da! točne podatke sedanjega gospodarskega in političnega stanja v Rusiji. Predavatelj fpravi, da [so se prilike v Rusiji popolnoma spremenile. Robotanje grajščakom je popolnoma izginilo in se nikoli več ne vrne. Buržoazije (meščanstva) danes ni več. Število delavstva se je zmanjšalo. Danes je v Rusiji vsega 4.770.000 delavcev proti devet in pol milijonom leta 1917, po popisu z leta 1920. To pa zato, ker je strokovno delavstvo zapustilo mesta in odšlo večinoma v vasi. Šolani gospodje so izgubili svoj pomen, ker so izgubili ves ugled, ker so se izselili ali pa so izumrli. Ohranili in povečali so svoj pomen kmetje. Po zadnji sovjetski statistiki je od 130 milijonov prebivalstva današnje Rusije kmetov 109 mi-Ijonov torej 84 po sto. Pomen vaškega prebivalstva raste vsled hitrega nazadovanja mest, posebno velikih. Tako je prebivalstvo Petrograda palo od 2,590.000 v letu 1916 na 884.000 v letu 1920, torej se zmanjšalo za 1,706.000 ali pa 66 po sto. Prebivalstvo Moskve palo je v istem času od 2,144.000 na 1,347.000 torej za 797.000 ali pa 37 po sto. Pri tem je dokazano, da prebivalstvo teh velikih mest ne odhaja v manjša mesta (ker so ta po statistiki ohranila predvojno število duš) ampak da gre večinoma v vasi. Vzrok tega be-žanja iz mest je ogromno zmanjšanje njihove življenske sposobnosti in u-dobnosti. Tako je na primer v tem času v Petrogradu 22% vseh hiš popolnoma nesposobnih za stanovanje, večinoma zaradi poplave z vodo, ker je razrušen vodovod. Prosvetno stanje kmetov in sploh vsega prebivalstva je strašno. Za stanje šolstva naj služijo ti le podatki: Leta 1920 so zahtevali za vsakega učenca 30 pol papirja, dobili pa so samo 15 pol, svinčnike so A. N. Potovanje v Macedonijo. Po vsem Ovčjem polju je razsejano nekaj belega, nekaj grozno belega. Misliš, to je izprano kamenje, ki svetlika v poljani, misliš, to so neke bele ptice, ki so se razposedle po tistih dolgih njivah in zdaj — zdaj vzletijo. Pa niso kamni tiste bele lise, pa niso ptice tiste bele točke, marveč so kosti, človeške in živalske, žalostni ostanki smrti, ki je kosila po Ovčjem polju minolih vojnah. Seveda so pokopali mrliče, kar so jih našli, toda neurja ali ptice roparice so jih izkopale ; kadavri so zgnjili, izpral jih je dež ali pa so jih obrale ptice nebeške. Stopi samo malo v polje in zazija ti naproti človeška lobanja z znanimi votlinami groze pod koščenim celom . . . Zdaj se zopet peljemo mimo crkovine na cesti palega konja. Gola rebra štrlijo obupno v vis. Tam na desno so ponižni holmički, gomile paiih vojakov, brez križa in brez sledu kakšnega spomina. Neznani grobovi so, neznanih mož in mladeničev, ki so poginili v krvavem besnilu in ki jih vojne kronike registrirajo z vso suhoparnostjo: Ta ni ta polk je izgubil v tej in tej bitki toliko in toliko mož. To je vse. Zaprašen, utrujen in zlovoljen vsled lastnih misli povesim glavo in zadremam. Zdaj še le slišim, da moj ljubeznivi Paja glasno smrči. Nos je zaril v prsi kakor speča kurica, glava mu pada na desno in levo, črni trdi klapec mu leze na tilnik kakor pijancu. Popravim mu klobuk in ga dobro ogrnem. V polje si gledati ne upam več. Nekakšni veseli škrjančki skakljajo ob robu ceste, od nekod se čuje zategli možki glas in konji rožljajo s svojo opremo. Rad bi s komerkoli čevrljal, rad bi koga kaj vprašal in ne dobil odgovor, samo da bi pognal svoje misli drugam. Tu zamomlja nekaj naš voznik, Turčin, in pokaže z bičem nekam daleč na desno. — To je gora Bogoslovec! Razumem ga in pogledam. Res, daleč na desno stoji oglata masivna gora in migota v zamolkli sivini. Po njej se vije gorska steza, samotna in vabeča. Zakaj neki se imenuje ta gora Bogoslovec? Modrujem v sebi in ne odvrnem od nje pogleda. Voz pa drdra dalje, stari Paja meče svojo sivo glavico v moje rame, jaz pa hočem dremati in vendar ne dremam, ne spim. Bogoslovec, Bogoslovec ... Nenadoma pa opazim na tisti gorski stezi visokega konjanika. Kakor da se je vzdignil s tal, stoji tam in se razgleduje. Vidim mogočno glavo, s kučmo in perjanico na njej, razločujem raskavi zagoreli obraz in silni upognjeni nos. Brki mu vise do ram, prsi so široke, oblečene in povite v žamet, na žametu se lesketajo medena solnca. V desnici drži dolgo, dolgo kopje, z levico drži uzde konja, mogočnega Šarca — ej junak ni nihče drugi nego slavni Kraljevič Marko. Srce mi poskoči veselja in predno se zavem, zadoni mi z gore gromki gromki glas. — Da si zdravo, Novačane, v moji zemlji, kaj te nosi v kraje moje slave? Odgovorim mu gromko in samozavestno : Naključje, Kraljevič Marko! Da pa hodim po ieh krajih, je zasluga zahtevali 3, dobili pa l1/*. peres 17, dobili 1, zvezkov 6, dobili 1, črnilnic 1, dobili pa so eno na sto otrok. Zaradi takega obupnega stanja se učijo otroci pisati po zimi po snegu, po leti na pesku. Kjer se poduk vrši v šoli — a to je redko — se vrši večinoma po hišah, ker so šolska poslopja ne-porabna. Učitelji prejemajo plačo, če jo preračunamo na predvojni rubelj, 5 do 15 kopejk na mesec. Toda tudi to še le po 7 ali 8 mesecih. Po uradnih podatkih je 50 po sto učiteljev popolnoma uničenih in nimajo niti obleke, niti obutala. Samo po sebi se razume, da v Rusiji ni knjig, ne časopisov, ne tiskanic. In ravno vsled tega podmanjkanja v šolstvu se je pri kmetih pojavila neodoljiva želja za prosveto, in ljudstvo začenja organizirati privatne šole. Tudi v kmetijstvu se vidi veliko nazadovanje. Usevna površina se je zmanjšala od 80 milijonov desjatin leta 1916 na 60 miljonov v letu 1920, rodovitnost polja pa je pala za 15 po sto. Temu je razlog v nedovoljni obskrbi z inventarjem, živino in semenjem. Spremenilo se je tudi razmerje raznih kultur: najboljše in najrodovitnejše kulture padajo v večem razmerju od navadnih. Pridelek pšenice in rži je pal za 70 po sto. tehničnih kultur (lana, konoplje, tobaka) pa za 46 po sto, pridelek krmiva (sena, otave, deteljine) pa za 79 po sto. Temu je vzrok neorgani-zovanost sovjetske trgovine in brez-vrednost denarja, ker je kmetu nemogoče, da bi pravično vnovčil svoje pridelke. Živinoreja kaže isto sliko. Med leti 1917 in 1920 se je zmanjšala uprežna živina za 19 po sto, ovce za 42 po sto. Od leta 1920-21 pa je poginilo polovico živine. Računa se, da je danes v Rusiji 12 miljonov konj proti 21 milijonom v letu 1916. Produkcija mesa je pala od 75 miljonov pudov v letu 1913 na 25 miljonov v letu 1920 ali za 67 po sto- Splošno se računa, da je ratarska produkcija leta 1920 v primeri z letom 1916 pala za polovico. Pad industrijske produkcije v istem času se računa na osmerostroko. Po tem je pomen ratarstva za celo narodno gospodarstvo in posebno za državno gospodarstvo 4 večji kakor je bil v normalnih časih. A to se vidi iz tega, da kmet edini danes plačuje davke in doklade. Reealni (pravi) dohodek ima država samo od kmeta ih to s tiskanjem denarja, z naturalnim in denarnim davkom. Tako je iznašal naturalni davek kmetov leta 1918 — 120 miljonov predvojnih rubljev, a leta 1920 je porasel na 451 miljonov. Po tem se vidi, da imajo danes kmetje v Rusiji glavno vlogo, kakor v gospodarskem tako tudi v državnem življenju. Po enodušnem zatrjevanju vseh očevidcev želijo kmetje stalni red, gospodarsko delo in svobodo. Ni dvoma, da se bo ob prvi priliki oglasila ta želja po gospodarski svobodi v polni meri in da se bo rusko gospodarsko življenje tako razvilo, kakor nikoli prej v Rusiji. A sedanji pravni položaj zemljoradništva ga sili, da si izvojuje tudi v političnem pogledu ravnopravnost. Po sovjetski konsiituciji (ustavi) delavsko - kmetska vlada računa pet kmetov za enega delavca; ne dovoljuje kmetu, da bi imel svoje organizacije in mu zato nalaga vsakovrstne politične in gospodarske kazni. Zato vidimo, da se od jeseni 1920 krepkeje javlja kmetijska politika, ki gre za tem, da se ustanovi red, zakon in gospodarska svoboda. Spomladi 1921 je izbruhnil ogromen broj kmetskih vstaj. Nekaj časa je bilo 118 oblasti Rusije in 12 mest v rokah vstašev. Ogromne vstaje so bile v Zapadni Sibiriji in na Povoljžu. Posledica teh potokov prelite kmetske krvi je vedno večje popuščanje sovjetske (boljše-viške) vlade. Toda kmetje se z dosedanjim popuščanjem ne zadovolja-vajo. V njihovi sredini se vse bolj kažejo znamenja in težnje po lastni politični organizaciji. Rusija bo kmetska, ali pa bo izginila je dejal neki ruski zgodovinar. V sedanji Rusiji, pravi na koncu go. spod Maslov, se vendar vidi na dno jasno preroška mavrica, a to je rastoča in nezlomljiva gospodarska in politična moč zemljoradnikov. Pred njo trepeče komunistična vlada, ki jo bodo brez dvoma zrušili kmetje. Ogromni ruski narod ne bo umrl, umpak se bo obnovil s tako kmečko politiko, ki je rešila malo Hrvatsko. S. Radič. Tako Radič. Tudi mi verujemo v veliko slovansko Rusijo, ki bo po groznem trpljenju zadnjih let vstala čista, velika in sveta in v zvezi z drugimi Slovani spregovorila v gnjili svet besede ljubezni in zdravja. Domača politika. Vprašanje komunističnih mandatov v mariborskem volilnem okrožju. V parlamentu se bavi verifikacijski odbor, to je odbor za odobrenje poslanskih mandatov, z vprašanjem uničenih komunističnih mandatov v mariborskem volilnem okrožju. V tem okrožju so namreč komunisti in socijalni demokrati imeli skupno spo- tvojega spomina in junaštva tvojih potomcev, vitežkih Srbalja. — Eh, zamahne Kraljevič Marko z roko. Ni vse res, kar pišejo in govore o meni pozni moji rodovi. Stra-hopetnik res nisem bil in marsikateremu Turčinu sem glavo razklal. Toda nazadnje bi se bil sam skoro poturčil — in še na Kosovo sem prišel prepozno. — Za delo nisi maral in ko te je mati tvoja, stara Jevrosima, poslala, da orješ njive, si šel in si ceste oral, Turke dražil in jih potem pobil! Eh, bilo je nekaj takega. Kljuboval sem rad, popustil nisem, bogami. Čujem, da so Srbi še danes taki. — Pa pil si rad, posedal si rad po krčmah, v obcestnih hanih si rad dekleta objemali — Bilo je nekaj takega. Pora-zbojničili smo včasi malo, brate moj, toda pravico sem vedno ljubil. Branil sem slabe in uboge zagovarjal, ali brez grehov nisem bil. — Ali je res, da imajo Srbi še danes vse tvoje dobre in slabe lasj-nosti ? -— Sam jih poglej ... V ostalem, oni so me vstvarili, iz njih glave sem skočil... Mi Srbi smo taki, da preziramo vse ponižne prdiguze, cenimo pa vsakega, kdor nam pove resnico v obraz. Malo se vedno radi bijemo, potem pa sklepamo večno pobratimstvo. — Kaj misliš, vrli Kraljevič Marko, kako se bo razvila naša dežela, ki jo imenujemo Jugoslavijo ? — Jugoslavija? Eh, vi prečani... Pa bodisi, tudi to bomo vzeli nase. Nekaj mi ni prav, če mislim, da bodo tod zidali fabrike .. . Toda udam se in se umaknem v svoje gore. Jaz, stari razumno kandidatno listo. Izvoljena sta bila komunista Dr. Lemež in Miha Koren. Zaporedna kandidata pa sta bilo socijalista Josip Nachtigal in profesor Favaj iz Maribora. Ako omenjeni odbor reši to vprašanje ugodno, dobijo socijalisti dva nova poslanca gg. Nachtigala in prof. Fayaja. Hrvatsko vprašanje. Beogradski književni list „Srbski Književni Glasnik" je razpisal posvetovanje o srbsko-hrvatskem sporu. Vsi odlični kulturni in politični delavci Jugoslavije bodo v tem listu podali svojo sodbo, kako naj bi se rešilo hrvatsko vprašanje, ki toliko škoduje državi in njenemu ugledu v tujini. Tožba proti „Naši Vasi". Kakor zvemo, sta poslanca gg. Drofenik in Kušar vložila proti uredniku našega lista in proti br. A. Ma-henu tožbo zaradi razžaljenja časti vsled članka, ki ga je prinesla „Naša Vas" v svoji 8. številki. Dokler ne spregovore o tej zadevi sodniki, se vzdržimo vsake opazke in mirno čakamo izida pred sodnijo. Svetovna politika. Volitev novega papeža. Vse priprave za konklave, to je za zbor kardinalov-volilcev novega papeža, se vršijo s hudo naglico. Zidarji zidajo in stavijo celice za kardinale. Te celice, v katerih bodo kardinali klicali Sv. Duha, proseč za razsvetljenje, pa niso kake kabine, temveč sijajno urejene sobe. Volitev novega papeža bo tokrat zelo težka. Zakaj voliti pridejo kardinali, ki niso Italijani, in utegnejo dobiti večino ter dobimo morebiti novega papeža, ki ne bo Italijan. Pišejo, da bo izvoljeni belgijski kardinal Mersje, ki ga poznamo iz svetovne vojne kot vnetega zagovornika človeških pravic. Konferenca v Gonovi. Visoka politika je danes v rokah Francozov, Angležev in Amerikancev in se giblje v znamenju tihega, toda zelo ostrega spora med Francijo in Anglijo. Angleži so imeli pred vojno svetovni trg v svoji oblasti, po vojni hočejo doseči isto, toda razmere doma in na tujem ji tega ne dopuščajo. Razmere doma so težke, ker je vsled pomanjkanja surovin zaostala produkcija, izvoz v tujino je vsled slabih povojnih razmer skoro ničeven. Zato hoče Anglija čimprej povzdigo Nemčije, Rusije in Evrope sploh. To je hotela doseči s konferenco držav v Genovi. Toda Francozi, ki živijo še v večnem strahu pred Nemčijo, od katere dobivajo letno milijarde zlata kot vojno odškodnino in imajo bojeviti mladenič, se poročim s svojo vilo Radojlo in upam dočakati visoko starost. — A kam si danes namenjen, Kraljevič Marko? — Rad bi pojezdil malo med Hrvate tj e čez Bosno. Čujem pa, da Hrvati nič kaj ne marajo za mojo bojevito junaško opravo. Bom že moral med nje v civilni obleki . . . — Tako je, vrli Kraljevič Marko. Nategnil je uzde in konj je poskočil. Kraljevič Marko pa ga je malo še zadržal in mi zaklical: — A kaj dela v Sloveniji moj pobratim kralj Matjaž? Pila sva ga včasi na bokale. Še vedno spi ? ... — Še spi, še spi . . . Zaspal je Koroško, zaspal je Trst in Primorsko. Kadar se pa prebudi, pa grozno pije. — Da, da . . . Njega sem imel zmirom rad .... Pravijo, da ga je v rokah bogate premogovne revire v Nemčiji, se upirajo vsaki spremembi mirovnih pogojev in so se pripravili za konferenco v Genovi s tem, da so strmoglavili prvega ministra Brianda in postavili na čelo bojevitega Po-ankareja, od katerega pričakujejo, da bo izbojeval zmago nad Angleži •v Genovi. Vse druge male države ki se te konference udeležijo, bodo samo droben denar na mizi velike igre med Francijo in Anglijo. Na konferenco je povabljena tudi bolj-ševiška Rusija. Amerika pa se te konference udeležiti noče in zahteva pred vsem razoroženje evropskih držav, češ, da je militarizem tisto zlo, ki ne dopusti, da bi se gospodarsko življenje Evrope razvilo v zdravih smereh. Amerika ima prav. Domače vesti. Kdor ljubi kmeta in delavca, kdor spoštuje dobro voljo in srčno iskreno hotenje, s katerim skuširno pomagati zatiranemu kmetu in delavcu, ta si naroči „Našo Vas". Pojdite med ljudi in agitirajte za „Našo Vas", glasilo zemljoradnikov v Sloveniji z našim geslom : V s i s m o prišli iz vasi! f Štefan Ahtik. Dne 25. jan. je umrl v Trnovljah pri Celju. Ni bil ne bogataš ne gruntar, toda možak je bil, pošten in čist in dober, kakor malo takih. Čez 40 let je bil naj zvestejši delavec v državni cinkarni v Gaberju pri Celju, in ko je onemogel, ga je zadela nemila usoda nepreskrbljenega starca-delavca. Bil je eden izmed tistih 41 umirovljenih delavcev državnega podjetja, ki so jim odtegnili podporo na stara leta in jim dajejo za zvesto službo le malenkostno mesečno svotico, od katere se ne da v teh trdih časih ne živeti in ne umreti. Toda on edini je imel še srečo, da ga je podpiral njegov sin g. Rudolf Ahtik, davčni uradnik v Mariboru. V bolezni ga je plemenito negoval odlični celjski zdravnik g. dr. J. Vrčon. Dosegel je visoko starost 78 let in z njim je legel k počitku najstarejši Trnoveljčan. Delavski rodbini naše sožalje. Dobremu Štefanu pa bodi zemljica lahka in v miru naj počiva med drugtmi trnoveljskimi očaki tam ob veliki cesti v Vojniku. Za gvardijana celjskega kapucinskega samostana je imenovan vojni kurat o. Jeronim Strebinger, rodom Ptujčan. Simpatičnemu očetu Jeronimu naše čestitke. Umrl je v Žicah pri Konjicah posestnik in gostilničar g. Ivan Gosak, oče ptujskega odvetnika dr. Tone Gosaka. Ena njegovih hčera je soproga g. Dobovišeka, znanega voditelja so- očaral črni coprnjak in zato spi, spi, spi. No se že zbudi, zakaj tista co-prnija ni smrtna. Po tem ga bodeva pa pila zopet na bokale ... Okrenil je konja in še zaklical: — Zdrav mi bodi, pobratime Novačane, žal, da nisi živel v mojih časih ... In je pognal čez goro. Še dolgo sem videl vrh njegovega kopja. Potem je zatonil v sivini, mene pa jc dregnil stari Paja rekoč: — No, hvala Bogu, za malo pa smo v Štipu. Glejte, Bregalnica, jo vidite? Mel sem si oči. Stari Paja jc ljuto zakašljal, voznik pa pridrževal konje, ker smo se spuščali navzdol proti mestu Štipu. (Dalje prihodnjič.) «ijalno-narodne organizacije v Celju. Pokojnik je bil mnogo leto župan in ^ celem konjiškem okraju spoštovan •In trdna kmetska korenina. Blag mu spomin! Prvi umik. „Kmetijski List" piše v zadnji svoji številki o prvem umiku „Naše Vasi", ker smo svojevoljno popravili krivico, ki smo jo storili ?g. poslancu Majcenu nehote. Opozarjamo „Kmetijski List", da s takim šopirjenjem ni poslužil dobri stvari. „Vaški Svet" v Ljubnem. Zaledni zemljoradniki v Ljubnem so si vojo stroko spadajoča dela ceno in okusno. CEUE, RAZLAGOVA ULICA 12.