© Za besedilo: Milan Petek Levokov, 2022

			© Za to izdajo: Zavod Volosov hram, Pekel, 2022

			Vse pravice pridržane.

			Brez predhodnega pisnega dovoljenja Zavoda Droplja je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, dajanje v najem, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu ali postopku, vključno s fotokopiranjem, tiskanjem, javnim interaktivnim dostopom ali shranitvijo v elektronski obliki.

			Zavod za umetnost in kulturo Volosov hram, Pekel

			Pekel 28j, 2211 Pesnica pri Mariboru

			e-mail: volosov.hram@gmail.com

			Uredila Katja Titan / Jezikovni pregled Robert Titan Felix / naslovnica Aleksandra Jelušič Pika/ Elektronska izdaja Zavod Volosov hram, Pekel / Za založbo Katja Titan / Pekel 2022

			Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani

			COBISS.SI-ID 110756867

			ISBN 978-961-7086-95-9 (ePUB)





Milan Petek Levokov


			VARUH PTIC SELIVK





Roman





Take me somewhere nice.


			Mogwai,


			škotski postrokerji





POMLAD





1




			Moja težava je, da nikomur nič ne verjamem. Tako vsaj trdita starša. Strinjam se z njima, a le z dodatkom, da nikomur nič ne verjamem kar tako. To je velika razlika, mislim. Vsaj zame. Ko to staršema – po kakšnih resnih pogovorih o šoli in še o čem – omenim, oba utrujeno zavzdihneta. Spet smo tam, rečeta.

			Prav.

			Sicer pa znata biti prava težaka. Mama posebej rada rine vame. Ko slišim njen Tomaš, nekaj se moramo pogovoriti, vem, da me čaka teženje. Oče me nikdar ne pokliče Tomaš, kar je sicer moje uradno ime, zanj sem vedno le Tomi. Je pa vseeno enak težak kot mama.

			Seveda se večinoma vse vrti okoli šole. Mama bi rada odličnjaka in idealnega sina ter vse ostalo zraven, oče pa športnika in še ne vem kaj. Ju pa ne poslušam. To so mi znane zgodbe.

			Ko začneta, postanem želva, recimo. Zaprem se pod oklep, skrijem, počakam, da zadeva mine.

			Ko mama začne vrtati vame s tistim Tomaš, si naju razumel, boš to upošteval? – pa mi je jasno, da smo že na koncu. Lahko se prikažem iz svoje luknje.

			Prikimam; sem ju razumel. Nisem neka budala, da ju ne bi razumel. Težava je le, da ju nisem slišal. Sem bil medtem miselno daleč stran. Ponavadi vedno na eni točki, ki jo opazujem skozi okno, medtem ko sedimo za mizo v kuhinji. Buljim vanjo, v točko v ravnici, v eno drevo na polju. Edino drevo daleč naokoli. Ker vse ostalo so gole njive, daleč v ozadju pa temno modri hribi. A ti se ne vidijo vsak dan, če je malo mrč, se nam svet naokoli naše hiše skrči. Ravnica pa je sicer prava puščava. Poleti polja koruze, pozimi sneg.

			Tam, na tisti točki drevesa, se ustavljam, obsedim s praznimi mislimi v njeni krošnji. Kot kakšen ptič. Ampak ptiči najbrž vedno kaj mislijo, ko stikajo za črvi ali kaj, jaz pa nič. Kot zen budist sem. To so eni menihi, ki buljijo v neke pike na steni, baje, in čakajo razsvetljenje. Ko jim postane vse v življenju naenkrat jasno. Jaz za razliko od njih tam nič ne čakam. Le čepim v tisti krošnji, negiben, kot vrana na veji sem, duhovno tam, fizično pa v kuhinji. Gledam obraza staršev in vso tisto njuno mimiko, vse brez zvoka, kot v kakšnih nemih filmih se znajdem. Se znam izklopiti, misli, zvok, skoraj vse. Resno. Tako doma ali v šoli. V bistvu kjerkoli, možgane na off.

			Seveda v šoli ostali okoli mene to razumejo kot ignoranco, jih kar razkuri. Je v bistvu tako, kot če si gluh. Ampak gluhi v resnici doživljajo zaradi tega en privatni pekel, bi oni radi slišali, komunicirali, bili normalni kot ostali folk, sem to njihovo razlago poslušal po televiziji, pa ti reveži tega ne morejo. Še težko drugim dopovejo, da so gluhi in da se ne pretvarjajo. Izpadejo pa vseeno ignorantje, ti gluhi. Jaz pa se le izklopim, naredim gluhega. Je pa na take tipe, folirante, okolica še bolj jezna. Čeprav jaz tega nočem, hočem biti dober, mogoče celo hočem biti tak kot vsi drugi, pa v nekem trenutku ne razumem teh ljudi. Mogoče tudi ne razumem sebe. Kdo ve.

			Sranje.

			No, res ne vem, kaj v bistvu hočem. Razen da hočem en mir, mislim. Naj me pustijo pri miru, nobenega teženja, nobenih ne vem kakšnih dobrih nasvetov, nič. Od nobenega. Ko sem tam na tisti krošnji osamelega drevesa v ravnici, sem zadovoljen. Pomirjen. Tam je mir, tam je en nič. Na koncu teženja pa se znova vračam v ta svet, med ljudi, v domačo hišo, v kuhinjo, za mizo …

			»Ja, sem razumel,« še enkrat prikimam mami.

			»Lepo, Tomaš, saj veš, da ti z očetom hočeva samo dobro …«

			»Ja, vem,« prikimam. Sranje, ta klasika, to njeno dobro. Vedno isto.

			»Lepo, Tomaš,« je mama zadovoljna. Prav tako je zadovoljen oče.

			Ja, lepo. Spet sem lahko Tomi. Spet je naokoli nas krasni svet. Družinska idila. Vsi smo zadovoljni.

			Jebi ga.

			Tega ne rečem na glas, ker jaz ne govorim umazano. Takih besed pa sploh ne. Ampak v mislih, tam si lahko mislim, kar mi paše. Tam je drugače, je svoboda. Tam imam svoj prostor, resničen mir, karkoli že.





2


			Morda sem po svoje tudi jaz težek, a se drugače s staršema še kar razumem. Še kar. Po mojem povsem okej za mulca pri šestnajstih in še nekaj čez. Čeprav starša tega glasno ne omenjata, vem, da me primerjata z Janom, mojim starejšim bratom. Idealnim Janom, seveda. Resno mislim. Čeprav preveč idealnim po moje. Brezhibnim na vseh področjih. Zanesljivim in tako dalje. Idealnim za starše, seveda. Ker si pač odrasli želijo gotovosti in zanesljivosti, da jim tiste oaze varnosti, v katero so se pretolkli po letih dela, noben ne tika. Da imajo tudi oni svoj mir in da je vse lepo in prav. Verjamejo tudi, da bo nekoč – če ne že kmalu – vse dobro, če zdaj še ni.

			Odrasli radi vse verjamejo kar tako. So kot eni otroci, ki verjamejo še pravljicam, pa Božičku in vsemu zraven. Verjamejo tistemu brezveznemu nakladanju po radiu in televiziji ter po časopisih. Verjamejo tudi, da vse tisto, kar so jih učili v šolah, še vedno drži. Kot mali otroci so, ki ne dvomijo v Božička, zato redko podvomijo v te sodobne resnice. Bi se jim zamajal svet in bi si ga morali ponovno graditi znova. To pa je sranje, če si star – no, odrasel, mislim. Priklopljen na vse strani in ne moreš nikamor. Si zvezan s svojo službo, krediti na banki, s krogom prijateljev, h katerim hodiš na rojstnodnevne piknike, hodiš na pogrebe, si izmenjuješ voščila za novo leto in vse to, ker se to spodobi in v bistvu moraš vse to igrati, ker sicer izpadeš iz igre. Igre odraslih so takšne, jasno. In tudi mi, mularija, bi se jih morala naučit, ker je to strašno pomembno za življenje. Po njihovo, seveda.

			Bla bla bla.

			Meni ni do nobene igre. Do ničesar skoraj. Tisti njihov ker me ne briga. Odrasli pa brez tega skoraj ne morejo živeti. In moja starša nista drugačna od drugih staršev. Nekaj več kot štirideset let imata, pa sta že prestara, še bolj pa preutrujena, da bi začenjala znova, z nečim novim. Zato vztrajata, verjameta stvarem kar tako. Ali pa upata, da bo v življenju še vse dobro – če sedaj pač še ni. Njuna pravljica, njun Božiček, seveda.

			Sranje.

			Jaz vsega tega ne verjamem. Življenje ni matematika, ki me edina zmore prepričati s svojo logiko. Enako verjamem v fiziko in kemijo, to so pač področja, kjer so jasni zakoni. Čeprav so v kvantni fiziki že odkrili nenavadno obnašanje najmanjših delcev, ki ne sledijo znanim teoretičnim pravilom. Nenavadno. Navijam seveda za te drobne delce, za njihovo izmikanje človeškim teoretičnim modelom gibanja kvantov. Noro navijam zanje, res. V teh njihovih drobnih odklonih je možnost napredka, ostalo je le ponavljanje že znanega in predvidljivega znanja. Starega, prežvečenega, tistega brez razmišljanj. Jaz sicer veliko tega ne vem, ne vem niti kaj hočem, a vem, da nekih starih jajc ne prebavljam. Vedno znova in znova istih molitvic, obredov, manter –

			Ah, jebi ga.

			Enkrat sta me starša presenetila. Ko smo spet imeli eno seanso v kuhinji, jaz spet na tapeti, ne vem kaj je že bilo – najbrž špricanje pouka, običajno telovadbe – in se je mama zazrla vame.

			»Tomaš, a naju sploh kaj poslušaš – kje si?«

			Pa sem jima povedal. Da sem tam zunaj, na tistem drevesu sredi praznega polja. Zima je, krošnja pa gola, edini ptič na njem sem jaz. Še vran ni nikjer, so se umaknile s tistega brisanega prostora, kjer brije strupen severnjak. Tam sedim, daleč od vseh in vsega ter čakam. Na nekaj. Recimo, da vse to mine …

			»Ne, ne poslušam vaju,« sem priznal. »Tam zunaj sem, na onem drevesu,« sem jima ga pokazal.

			Sta se oba zazrla skozi kuhinjsko okno, poiskala tisto drevo na polju. Potem en čas gledala drevo, potem mene. Brez besed, jima jih je zmanjkalo. Sta tudi pozabila, zaradi česa smo se usedli za mizo. Je bil to za njiju čisti šok, sem ju malo prestrašil. Čeprav nisem imel tega namena. Sem jima takrat nekaj malega zaupal, odškrnil vrata v svoj svet, v svojo luknjo. Še nikoli nisem nobenemu govoril o tistem drevesu sredi polja. Pa saj niti sam ne vem za kakšno drevo gre, en listavec najbrž, lipa ali hrast, mi je tudi vseeno.

			»Tisto drevo?« vpraša mama. Gleda ga kot eno čudo. »Tam si bil?«

			Skomignem. Ja, tisto drevo. Drevo je točka, kjer se ustavim. Če ga ne bi bilo, bi najbrž šel dalje, ne vem kam.

			Tudi to sem staršema povedal. Sta hotela vedeti, zakaj ravno tisto drevo sredi čistine.

			Je pa bilo to čudno vprašanje. Je bilo na neki način vendar jasno. Tisto drevo je bilo edino drevo na polju v ravnici, drugih ni bilo. Daleč zadaj so bili temno modri hribi, a res hudo daleč.

			Ju je to ustavilo. Smo za tisti dan končali debato. In tudi za naslednje mesece.

			To je bilo lani, konec novembra, po tistem nismo imeli več nobene seanse.





3


			Obiskujem drugi letnik splošne gimnazije v Marofu in pri nobenem predmetu ne blestim. Tudi ne pri matematiki ali fiziki, da si ne bi mislili. Le izdelujem letnike, morda mi matematika dela še najmanj težav. Razredničarka zatrjuje, da sem len (to mi pove obzirno, z besedami, češ da se ne potrudim dovolj, in da sem površen), enako za njo ponavljata starša, a me to ne gane. Zdaj smo v začetku aprila, ocene pri vseh predmetih imam v okviru predvidljivih, nič navdušujočega, a letnik bo pod streho, če ne bo kakšne katastrofe. Vprašanja, kaj bi rad postal v življenju, me še ne vznemirjajo. Za zdaj ne želim biti nič. Ker so ta pričakovanja zame bedarija, vse to je še hudo daleč. Matematično nepreverljivo.

			Včasih razmišljam, da bi posameznikovo življenje, tako fizično in psihično podobo, lahko izmerili na vse možne načine,

			nato pa te milijone (ali milijarde) podatkov spravili v ustrezne modele in parametre, vse to pa predelali skozi cele vrste enačb, z vsemi aksiomi in spremenljivkami, z njimi nakrmili najmočnejši super računalnik na svetu in počakali na odgovor. Na vprašanje, kaj čaka človeka v življenju, recimo. Da izvemo za nekaj njegovih nadaljnjih korakov. V koga se bo človek zaljubil – v dekle iz paralelke, s katero se dobiva na sprehodih s psom, ali pa v neko brinetko – za sedaj neznanko – ki jo bo na univerzi srečal na študentski zabavi in se z njo potem dal dol? Bi šlo tako, bi računalnik to zmogel odgovoriti?

			Ne vem. Človek je prevelika neznanka, je naše življenje hudo bolj komplicirano kot tedenska vremenska napoved po televiziji. Tam so gibanja zračnih mas, ciklonov in anticiklonov še nekako predvidljiva, čeprav vreme tudi zna presenečat.

			Bi pa bilo že lepo, če bi računalnik zmogel pogledat vsaj malo naprej, dan, dva, tri, nič več. Kot poteze pri šahu. Že dve potezi vnaprej je hudo veliko. Recimo, bo človek neke noči zvozil z avtom ovinek na mokri cesti in se izognil trčenju v bližnje drevo? Pred tem bi seveda računalnik nakrmili s podatki, kaj je človek počel tisto popoldne, s kom se je srečal zvečer, kaj pogovarjal, kaj je razmišljal, kakšne energije so krožile v njegovi glavi …

			Mogoče bo to možno nekje v bodočnosti, a za zdaj ne verjamem, da bi računalnik zmogel pljunit ven pravi odgovor. Ker je lahko človek še bolj skrivnosten in nedosegljiv kot najbolj oddaljena zvezda v vesolju. Ga imaš lahko pred nosom, tega človeka, in ga ne boš razumel, nič spregledal. Vsak dan ga lahko spremljaš, štiriindvajset ur na dan, spiš ob njem, ješ ob njem, pa nič. Človek ni vremenska napoved, ki nam jo pri večernih poročilih, med reklamami, predvajajo po televiziji. Tam je vse tako predvidljivo, zanesljivo, je vedno jasno, kaj bo – četudi bo naslednji dan oblačno in bo deževalo.

			Lepo, ja, te napovedi. Ena jajca. So te vremenske oddaje bolj za razkazovanje tiste joškaste napovedovalke. Za njen egotrip, se rada nastavlja in provocira. Drugi dan v šoli eni mačoti, moji sošolci, ki se hvalijo, da so nategnili že pol ulice, delajo predavanje na njene joške in na rit, komaj skrito pod tesno minico. Prave eseje delajo, ti mačoti. Kako bi jo seveda obdelali, če bi mogli. Pa je seveda ne bodo, ker tiste bejbe ne bo nikoli v Marof, med naše ulične klape. Marof pač ni središče sveta, sem noben ne hodi, od tu bolj odhajajo. Ampak vseeno, joškarca nas vznemirja. In če na nas tako delujejo njene vremenske napovedi, je najbrž učinek na odrasle enak. Sicer pa ob taki bejbi – koga briga vremenska napoved!

			Sranje.

			Jaz tudi ne verjamem v jutrišnjo vremensko napoved za naše področje tukaj. Napovedane so plohe za to območje severovzhoda države. A Marof in bližnji hribi nad njim so ena zgodba, ravnica in zamočvirjeno področje okrog reke Bistre, sedem kilometrov stran, pa druga. Hribi privlačijo ene oblake, reka s svojimi zračnimi tokovi druge. Enako vetrove. Preverjeno.

			S starši že leto in pol živim v ravnici, ob potoku Leška, ki se potem nekoliko niže izliva v Bistro, največjo reko tu naokoli, v katero se zlivajo vsi vodni tokovi v ravnici. Leška je bila nekdaj tudi rečica, po imenu na geografskih kartah, in sicer je znala poplavljati, ob njenem toku so bili mlini, v njenih vodah se je tudi ribarilo. Po melioraciji ravnice in spremembi njene struge pa je postala običajen potok, ki se je v poletnem času spremenil v jarek, z malenkostnim pretokom vode. To je bilo zdavnaj, v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je država hotela iz te ravnice napraviti svojo žitnico. A kot veliko projektov iz tistega časa so tudi ti ostali napol izgrajeni. Polja okrog Marofa niso nobena žitnica, kmetje in kmetijski kombinat sejejo večinoma koruzo za krmljenje svinj. Vsako leto isto. Kljub temu da koruzna polja potem zdesetka poletna suša. Zaradi uničenja starih vodnih poti se je podtalnica znižala. Tako je tudi Leška postala navaden jarek.

			Vse to vem le iz pripovedovanja odraslih, staršev in seveda dedka Tomaša, on mi je vse to še najbolje pojasnil. Mlini na Leški so izginili, ostal je le še eden, dedkov mlin. Tomašev mlin, kot ga kličejo domačini. Njegovo vodno kolo je še ohranjeno, a se les na njem suši. Ni vode zanj. V tolmunu pod mlinom, zdaj v nekoliko večji mlaki, ki je ostala od vse struge, od pomladi do jeseni veselo regljajo žabe in spravljajo mamo ob živce. Mene ne motijo, niti ne motijo očeta. Je policist, dela na terenu in je veliko časa zdoma. Ko se vrne utrujen z nočnih, mu lahko pod oknom reglja cel regiment žab, pa ga ne bo zbudilo.


Tomašev mlin, pravzaprav velika stara hiša ob mlinskem poslopju, je zdaj naš dom. Po dedkovi smrti smo jo preuredili v običajno hišo in se vanjo preselili iz mesta pred letom in pol. Smo nameravali že prej, a je nekaj prišlo vmes. Tomaš Peharda, moj dedek po mamini strani, nam je ta mlin in nekaj zemlje okrog zapustil. Do konca je vztrajal v njem in kljub visoki starosti ni hotel oditi v dom za ostarele v mestu. Babica je umrla že pred leti in mi smo bili njegovo edino sorodstvo.

			»Ne, ne grem,« je bil kratek na mamina prepričevanja. »Vida, ne verjamem ti, da mi bo tam bolje. Ne prepričaš me!«

			Ob vsakem obisku pri njem v mlinu ga je mama tudi poskušala prepričati, da opusti kajenje cigaret ter tisto občasno pitje žganja. Vsake toliko časa se ga je res nažgal. V bistvu je imel le še cigarete in šnops za edino razkošje na koncu. Poleg mlina brez vode. Ga je najbrž to zadnje spravljalo ob živce. Se pa smrti ni bal. Na nek način jo je izzival.

			»Človek od nečesa mora umret, Vida,« je odgovarjal mami. »Ne verjamem v nakladanje o zdravem življenju po televiziji. To so ene reklame, s katerimi strašijo ljudi in jim prodajajo vsega hudiča …«

			In si je prižgal naslednjo cigareto ter natočil nov kozarček žganja. Iz principa.

			Dedek je umrl pri sedeminsedemdesetih letih za posledicami okužbe z bakterijo, ki jo je staknil v lokalni bolnici v Marofu. Za dva dni – kljub nasprotovanju, a na prigovarjanje mojih staršev – je bil sprejet na opazovanje po prometni nesreči. Neprevidna voznica ga je v mestu, v enem križišču, zbila, ko se je peljal s kolesom po prednostni cesti. Ni mu bilo nič hudega, doživel je le manjši udarec v glavo ter v rame. Nič se ni polomil, a zaradi tistega udarca v glavo je šel v bolnico. Da vseeno preverijo kako in kaj. Tam pa potem staknil neko hudo bakterijo in v enem tednu zaradi infekcijske pljučnice umrl. Kljub vsemu je za šestnajst let preživel babico, ki ni nikdar kadila niti pokusila alkohola.

			Sranje, ne?

			Ko smo ga še smeli obiskovati v bolnici, ga je mama tolažila.

			»Vse bo še dobro, oče, boš videl, kmalu boš spet doma, v svojem mlinu. Injekcije, ki jih dobivaš zdaj, ti bodo pomagale!«

			Dedek je najbrž že čutil, kako je z njim. Še cigareta mu ni več dišala. Res je bil na koncu.

			»Ne verjamem, Vida, nobenemu več ne verjamem,« je otresal s svojo sivo, še vedno košato glavo.

			Štiri dni kasneje je umrl.


Ob dedkovi smrti sem bil star deset let in sem se prvič srečal s smrtjo. Zdaj sem videl, da je med življenjem in smrtjo tanka linija, in da človek nikdar ne ve, kdaj jo prestopi. Neke stvari grejo po svojih zakonitostih, ki jih ni mogoče predvideti niti preprečiti. Po moje se vse to prelahko zgodi. Dedkova smrt je bila zame nesmiselna, vse skupaj ni bilo pošteno do njega ne do drugih, da v bistvu zdrav človek po neki slučajnosti kar tako umre. Dedku se je zgodila krivica, v to sem bil prepričan. Zame njegova smrt ni bila poštena.

			Bil sem žalosten in jezen. Besen. Z dedkom sva si bila blizu, ne samo po imenu. Na obisku pri njem sem rad posedal z njim na klopi ob mlinu. Mladi Tomaš s starim Tomašem. Vmes je bilo sedem desetletij.

			Včasih sva se kaj pogovarjala, včasih pa le molčala. Poslušala žabe. Naju niso motile. Žabe pač.

			Dedek je kadil in ne vem, kaj je kadil, a tisti cigaretni dim mi je blazno dišal. In mi še danes diši. Me zato vse te današnje protikadilske gonje in prepovedi ne ganejo. Jaz ne kadim, vsaj ne redno, ampak – dim cigaret je pa super. Mi je všeč, resno. Spomin na dedka, zaradi tega mislim. Je zadaj enostavna psihologija pa te zadeve, seveda. V bistvu živalski nagoni, nespremenljivi že milijone let. Klasika. Drugače si tega ne znam razlagat.

			Mi je dedek enkrat povedal eno štorijo. O psu, njegovi domači psički in njenem mladiču. O Piki in Medu. Oba mešančka, jasno. Sem poznal njegovo Piko, psico, nič posebnega, mala pasja mrcina, črnobela in do tujih ljudi še kar popadljiva. Nekaj let pred dedkovo smrtjo je poginila. A zgodba njenega mladiča, Meda, je interesantna.

			Tako pripoveduje dedek Tomaš, kot da ga še zdaj slišim: »Enega njenega mladiča smo oddali nekomu, najmanj dvajset kilometrov stran. Bitje, staro štiri mesece, nič več, komaj se je odtrgalo od seskov. Osem let ga nisem videl niti enkrat, potem pa – slučajno – sem se znašel pri tisti hiši. POZOR HUD PES piše na tabli pred vhodom. Ko pozvonim, se takoj oglasi pes. Prava zver. Se zažene proti ograji, sem lahko srečen, da sem na drugi strani, bi me raztrgal s tistimi svojimi čekani. A meter pred ograjo se ustavi, začne cvilit kot majhen kužek. Meče se po tleh, ta cucek, se zvija in joka. Hoče k meni, da me obliže, da se me dotakne, cmeri se, to ščene, ki me je še malo prej hotelo raztrgati. Čudež? Skoraj. Mladič iz naše hiše je bil, od Pike, moje psice. Medo, tako so zdaj klicali tega velikega samca. Zapomnil si me je po vseh teh letih, v tistih prvih mesecev življenja pri nas se mu je vse vtisnilo v možgane. Za razjokat se, skoraj nisem mogel verjet, ne jaz ne ljudje iz tiste hiše. In to je samo pasji spomin – ljudje pa imamo še boljšega, pravijo.«

			Ja, spomin. To sranje.

			Zdaj sem vse to izgubil. Ostaja pa v spominu vonj po dedkovih cigaretah, njegov glas, njegove besede –

			»To se ne bi smelo zgoditi!« sem tulil po pogrebu. »Mama, ti si rekla, da bo vse še dobro – pa ni! Zakaj si mi to govorila?«

			Je s tem, da bo z dedkom še vse dobro, takrat mirila tudi mene.

			»Tako se pač reče, Tomaš,« me je tolažila.

			Enako me je tolažil oče. »Tomi, saj bo še dobro …«

			Sranje.

			Jaz jima nisem več verjel, enako kot jima ni verjel dedek, ko je bil še živ. To so bile le besede, besede, besede. Nakladanje, zapakirano v eno tolažbo. Vedel sem, da dedka ni več, da je umrl in pika. Smrt je definitivni konec. Dokaz o tem so pokopališča z grobovi in imeni pokojnih na nagrobnikih. To je smrt. Vanjo tudi ne verjamem, vendar je ne zanikam. To je le dejstvo, tudi preverljivo. Matematično, kemično ali fizikalno. Kaže se tudi v tistem poskakujočem diagramu na zaslonu nad bolnikovo posteljo. Takrat je v njem še življenje. Ko je črta ravna, je to znak smrti. Konec debate. Ne potrebujem več zgodbic, da bo še vse dobro in lepo. To naj si pripovedujejo odrasli.


Sem Tomaš Borkovič, priimek je očetov, ime pa imam po dedku. In po maminem mnenju imam po dedku poleg imena še eno lastnost. Ona jo imenuje trma. Ker nič ne verjamem. Nikomur. Njen oče je bil enako trmast, se nikomur ni pustil prepričat.

			»Ti si po njem, Tomaš,« mi pravi. »Dedkov.«

			Mama se moti. Ni res, da nič ne verjamem.

			Jutri je petek in trdno verjamem, da bom popoldne šel k Bistri z Luksom, mojim psom. Vodostaj reke se je po pomladnem deževju že dovolj znižal, da bova lahko prebredla plitvino do majhnega otoka na sredi. Tam bova nekaj časa počakala, morda se zgodi čudež.

			Začetek aprila je, v enakem času pred dvema letoma se je že eden zgodil. Verjamem, da se čudeži ponavljajo. Pa ne kar tako, seveda.





4


			Dokaz o obstoju čudeža imam na steni v svoji sobi. Velika fotografija ptice, ki sedi na posušeni veji drevesa, v ozadju je napol ozelenelo grmovje. Fotka, povečana v format plakata in uokvirjena z drobnim zeleno modrim lesenim okvirjem. Lahko bi jo posnel kdorkoli in kjerkoli, lahko bi jo tudi jaz snel s spleta ali kupil kot plakat že v kakšni trgovini. Pa nič od tega. V tem primeru ne bi bila dokaz enega čudeža.

			Fotka je bila posneta 1. aprila 2016 ob 16.44 uri, na otočku sredi Bistre, bilo je v petek, vreme je bilo jasno, pravzaprav je bil dan sončen, s temperaturami okrog 15 stopinj Celzija. Vse to prekleto dobro vem.

			Fotko je posnel Jan, moj štiri leta starejši brat.


»Tomi, greš z mano popoldne na Bistro?« me je že zjutraj povabil. Sedela sva v kuhinji pri zajtrku, odpravljala sva se v šolo. On v gimnazijo, jaz v osnovno. Vsak je končeval zadnji letnik.

			Bil je petek in nobenih načrtov nisem imel za popoldne. Takrat smo še živeli v mestu, v dvosobnem stanovanju v velikem bloku na koncu kostanjevega drevoreda v starem delu. Ob koncu tedna sem se ponavadi dobil s sošolci na igrišču pri šoli in tam smo metali na koš. In čvekali o vsem. Tudi o joškasti napovedovalki vremena. Nam je mešala glave, nam je bilo že kar nekaj jasno o ženskah in erotiki. Se mi pa je zdela malo cenena s tistim poudarjanjem golote in napete riti. To je bilo igranje na prvo žogo, na tiste instinkte in nagone v človeku, mislim. V glavnem pa smo mulci zapravljali čas. Hodil sem v to družbo, ker drugam nisem imel kam. Lahko bi ostal doma in gledal televizijo. Bral knjige. Se učil za šolo. Delal domače naloge. Spremljal Jana na njegov trening košarke. Pa me vse to ni nič zanimalo. Hudo nič. No, skoraj nič.

			Sem na računalniku že takrat non stop igral eno igrico, lovljenje balončkov za vrvico. Enostavna igrica, s harpuno, ki spodaj na sredini enakomerno niha levo in desno, loviš balončke. Za vsak ulovljen balonček dobiš točke, za sestreljen pa eno življenje izgubiš. So tudi različnih barv in če uloviš pravega s pravo barvo, se točke podvojijo. Lepo, ne? V nadaljevanju se tudi balončki premikajo sem in tja, vmes pa se pojavljajo balončki z zvezdicami, ki prinašajo desetkratne vrednosti točk. Startaš s petimi življenji; z balončki v obliki srčka si lahko uloviš nova življenja in podaljšaš trajanje igre. Ter napredovanje na višje in višje nivoje. Če jih izgubiš – adijo. V bistvu nič posebnega, simpl igrica, nič razmišljanja ne zahteva, razen da človek mora pravilno presodit gibanje balončkov in harpune, nato pa jo sprožit v pravem času. Temu se reče pravi tajming. Če je človek nemiren, nestrpen, hoče naenkrat vse, bi rad končal zadevo na ena dve tri – v šusu bo izpadel. Je za to treba imeti mir, se znat skoncentrirat, odklopit vse …

			Ja, jaz to znam, obvladam pravi tajming. In sem dober v igri. Se sicer ne primerjam z drugimi, ker te otročarije noben skoraj ne pozna, moji vrstniki igrajo hudo pametne igrice, ki pa me ne pritegnejo. Zase pa vem, da sem bil v lovljenju balončkov že takrat, pred dvema letoma, res dober, zdaj sem pa itak vrhunski. In zadevo še dodatno pilim. Druge igrice me ne zanimajo, vztrajam pri tej. Tu imam lahko možgane na paši, delujejo le refleksi, neko notranje nezavedno, tisto ono, ki strelja navzgor, v smeri potujočih balončkov. Čisti zen, jasno.

			Sem pa ob petkih hodil ven v družbo, posedal nekaj časa tam na klopi, bolj ali manj poslušal, dokler se nisem naveličal, se dvignil in odšel. Sem se običajno izgovoril, da me kliče kdo od doma, čeprav me ni. Včasih sem raje le sedel na balkonu in gledal ven na ulico. Mi je to že takrat odgovarjalo, nič delati. Niti razmišljat ne. Kot pri lovljenju balončkov, tam deluje instinkt, občutek za pravi čas.

			»Ne greš na košarko?« vprašam Jana. Je član ekipe košarkarskega kluba Bistra, še komaj osemnajstleten, a že med najboljšimi, v resnici pravi lokalni šampion. Če je za kaj zapravljal čas, ga je za košarko. Vse ostalo se je temu podrejalo. Tudi življenje v naši družini.

			»Grem, a kasneje. Najprej skočiva na reko, morda vidiva kakšno novo ptico. Zdaj se že vračajo.«

			»Kako veš?«

			»Videl sem že belo štorkljo. Letos je zgodnja pomlad, vse že zeleni, zato se vračajo.«

			»Štorkljo si videl? Kdaj?«

			Jaz sem štorklje poleg vrabcev in golobov edino še prepoznaval med ptiči.

			»V začetku tedna, zapeljal sem se po cesti proti dedkovemu mlinu. Nekje so kmetje že začeli orati in štorklje brskajo po zoranih njivah. Greš?«

			»Grem.«

			»Okej. Štartava ob treh, greva s kliotom.«

			Prikimal sem. Z avtom do reke ni slabo, ni bilo treba gonit kolesa iz mesta pol ure v eno smer in potem še toliko nazaj. Zadnje tri kilometre ceste, tiste od dedkovega mlina, pa je bil le še makadamski kolovoz. Nabijanje s kolesom po tistem kamenju mi ni dišalo. A z avtom je bilo drugače. Jan je imel že tri mesece izpit in mama mu je prepuščala svoj avto za vožnjo.

			»Aja, kaj pa voda v Bistri?« me še zanima. »Če je pretok v tisti plitvini še visok, bova gazila po hladni vodi čez kolena.«

			Zanj to ni problem, je visok, a meni ni bilo všeč.

			»Ne skrbi, Tomi, voda v Bistri ni visoka. Sem preveril.«

			Prav. Janu sem verjel. Če je on zatrdil, da voda v rokavu reke, ki ga bova morala prebresti, ni previsoka, je bilo to res. Jan ni nakladač. In če je videl belo štorkljo v tem času, je to že nekaj pomenilo. Da bo z vsakim dnem več ptic na reki. Ptic selivk, ki se vračajo s prezimovanja na jugu. In ki blazno zanimajo Jana.

			Res.





5


			Jan je zlat človek. V resnici je dober fant. Kot sem že rekel – idealen. V nasprotju z menoj. Jan obvlada veliko reči in se za veliko reči tudi zanima. Izgoreva zanje. Seveda najbolj za košarko, tam je največji. A to ni bilo vse.

			V šoli je izdeloval s petkami, kar je bilo noro, ker je skoraj vse popoldneve zapravil za košarkarske treninge, ob vikendih pa za tekme. Ampak je zmogel. V tistih nekaj urah, ki jih je imel na razpolago, je naštudiral šolsko snov, delal naloge, vztrajal pri knjigah in zvezkih do polnoči. Medtem ko sem jaz že spal. Ali pa se igral one igrice z lovljenjem balonov. Ko sem izgubil vsa življenja in se mi zadeve ni dalo več ponavljat, je Jan še vztrajal. Pri lovljenju svojih balončkov, se mi zdi. Delila sva si sobo že od vsega začetka, kar sem prišel na svet, zato sem ga dobro poznal. Janova soba, ki je postala potem tudi moja, je bila najin svet. Vedel sem skoraj za vse strasti, upe in bojazni svojega velikega brata. Nazadnje visokega 185 centimetrov, seveda. (Jaz sem precej manjši, zdaj pri šestnajstih letih komaj višji od 170 centimetrov.)

			Jaz tudi nimam nekih posebnih strasti. Šport me ne zanima. Zame je to le predmet pri pouku. Še najbolj zoprn, če sem iskren. Zaradi starega Mikija, profesorja, seveda, ki zna človeka zezat v živo. Če ni človek po njegovem okusu in mahnjen na šport kot on, je zanj zguba. In jaz sem seveda zguba. Zato ta predmet pogosto špricam. Si izmišljujem izgovore, slabosti in ostalo, a vedno ne vžge. Mi stari Miki nič več ne verjame. Ko me zagleda po uri špricanja, postane rdeč v obraz. Mi začne pridigat, a se izklopim. Ko to opazi, še bolj ponori. A mi ne more nič, razen da mi naloži teč nekakšne kazenske kroge okrog igrišča, medtem ko drugi igrajo nogomet ali pa košarko. Prav.

			Tek mi še nekako gre. Odkar živim v mlinu, parkrat na teden tečem med polji. Sem to začel zaradi Luksa, da malo zlaufam psa, pa je še mene prijelo. Je to skoraj podobno sedenju in razmišljanju o ničemer. Med tekom je isto. Ko končam s tekom, imam še bolj čisto glavo. Sicer pa se z učenjem kaj veliko ne trudim, osnovno šolo sem izdeloval brez problemov, zdaj se učim toliko, kot je potrebno, da ne dobim cveka. Kakšnih posebnih strasti in zanimanj pa nimam. Filmi me nikdar niso blazno privlačili, niti ne muzika, nad katero se navdušujejo moji sošolci. V bistvu je tisto en pop, kar me ne zadene. Mogoče kakšen postrock, to pa je okej. Imam en bend še kar naštudiran, Mogwai, so res mega. Lahko me tudi sesuje kakšna nova klasika. Recimo klavir in violina, eno tako zadevo poznam, od nekega severnjaka, mislim. Lahko si jo vrtim štiriindvajset ur na dan, tisti klavir in violino. Za čistit možgane. In tu in tam je še kakšna knjiga, ki jo sam izbrskam v mestni knjižnici. Ne tiste, ki mi jih prinese domov mama. Ona dela na občini, v stavbi poleg knjižnice, in tja zahaja pogosto. Je tudi na tekočem, kaj mulci v mojih letih berejo in nad čem se navdušujejo. Pa redko zadene knjigo za mene, mislim. So to bolj njena pričakovanja, predvidevanja, ji s tem napolnijo glavo druge ženske, pa še kakšna reklama v knjižnici jo prepriča. A me njen izbor ne gane. Kot tudi ne tisto, kar nam v šoli servirajo za obvezno študijsko gradivo. Da človek pade dol, se čudim, kaj vse za ene naslove najdejo. Jih preberem, te knjige, a mi zanje večinoma dol visi. Me ne navdušijo, daleč od tega. Ker se sicer jaz nisem nikdar posebej navduševal kar tako. Z nikdar je mišljen čas od dedkove smrti.

			Sranje.

			Jan je moje nasprotje. Imel je veliko strasti, ena izmed njih so bile ptice. Opazovanje ptic je bilo zanj skoraj enako močna strast kot košarka. Vsaj v začetku, ko je bilo metanje na koš samo igranje mularije na dvorišču pred blokom, so ptiči bili glavni. Je že takrat, desetleten, poznal vse ptiče na pamet, po videzu in oglašanju. Nekaj enciklopedij je imel na temo ptičev, tu so pa še računalnik in vse ostalo. Vse je vedel. In kasneje se njegova strast za ptiči ni zmanjšala, daleč od tega.

			Jan in njegovi ptiči, posedanje med nekim grmovjem in tihim prisluškovanjem glasovom v bližini, potem pa navdušenje – tiho, seveda – ko je kakšna ptica sedla na krošnjo v bližini in jo je lahko opazoval brez daljnogleda, na nekaj korakov razdalje? Ne, jaz tega nisem mogel razumeti. Vsaj meni je bilo to tuje. Ptiči kot ptiči, obstajajo pač, gnezdijo in valijo mlade ter se oglašajo zjutraj in zvečer. Čez dan so večinoma tiho. Jaz sem do takrat najbolj slišal in prepoznaval vrabce in golobe v kostanjevih krošnjah pred našim blokom v ulici, a to je bilo vse. Ptiči niso moja obsesija. So le ptiči, ki jih ločujem po imenih, sicer pa jih bolj slabo prepoznavam v naravi.

			Jan je bil drugačen. On je vse to zmogel. Imel energije na pretek, tako kot še marsikaj. Zato je bil najbrž tudi šampion v svojem klubu.

			Takrat nisem razumel, kaj ga je navduševalo pri teh ptičih, zdaj pa razumem že malo več. Morda je bila to svoboda, odprtost prostora, v katerem so živele ptice. Zanje ni bilo nobenih meja. Mi pa smo kot družina živeli v majhnem stanovanju, ki ga je oče dobil preko službe. Blok je bil star in poleti je bila v stanovanju vročina, pozimi pa je skozi preperela okna vdiral mraz. In ta je v tem mestu v ravnici na vzhodu države kar konkreten. Če se je temu pridružil veter, je bila prava veselica.

			Ptice so bile nekakšna prispodoba za Janove želje po prostosti. Od več prostora v stanovanju, pred hišo, kjerkoli že.

			Tudi več časa zase. Zdaj ga ni imel, preveč obveznosti je bilo na njem. Je že bil priklopljen na obveznosti in vse možne dolžnosti kot odrasli. Si je te vrvice pa nadeval – ob pomoči staršev, jasno – tudi sam. A na pticah ni obveznosti, živijo, letajo, ne da bi pazile na meje, na karkoli že. Ptice so simbol svobode, se mi zdi. Še pregovor je nekaj v zvezi s tem, svoboden kot ptica, ne?

			In Jan si je želel svobodo.

			Tudi v igranju košarke je bila najbrž nezavedno skrita njegova želja. Ko je tekal po igrišču in zadeval nasprotnikov koš, kot da je vse to le otroška igra, nič drugega, je bil svoboden. Kot še v času, ko je igral košarko na makadamskem dvorišču pred blokom, z enim zarjavelim kovinskim obročem, zabitim z žebljem v deblo kostanja na višini dveh metrov. Že tam je bil glavni in sem ga vedno občudoval. Ker je bil moj veliki brat. Nepremagljiv v igri ena na ena. Jaz sem bil zgubaš. Žoge še do obroča nisem zmogel vreči, kaj šele da bi zadel koš.

			Želja po svobodi, torej. Čeprav mi Jan kaj takega ni nikdar omenil, vem, da je razmišljal enako kot zdaj jaz. Želel si je svobode, zato je občudoval ptiče in delal vse, da bi jo dosegel.

			Jaz si želim enako. Vendar ne napravim ničesar za to. Pravzaprav se s svojim nedelovanjem trudim, da nič ne naredim. Ne vem, če je to prava pot do svobode, imam pa svoj mir za lovljenje nekih svojih balončkov, recimo.

			V bistvu pa je to svoboda, ki je Jan ni nikdar dosegel, vsaj takrat še ne.





6


			Bilo je tako, kot sva se zmenila. Izpred bloka sva se odpeljala točno ob treh, najprej zavila do obvoznice na severni strani mesta in se tako izognila gneči v centru, nato prečkala magistralko na zahodu in se po ožji stranski cesti zapeljala proti Otoku. Tako se je imenoval predel ravnice, ki se je širil proti Bistri. Vozila sva se nekaj kilometrov, prečkala mostiček čez Leško ter zavila na odcep za Tomašev mlin in po nekaj kilometrih makadama, ki se je tam začenjal, prispela do Bistre. Jan je parkiral avto ob robu ceste, potem pa sva se po ozki stezi med grmičevjem in goščavjem, ki je že veselo poganjalo, spustila do brega reke.

			Voda res ni bila visoka, bila pa je mrzla. Hudo. Sezula sva se, si zavihala hlačnice do kolen in prečkala tisti dvajsetmetrski preliv. Nekje na sredi me je zazeblo v noge, da sem začutil bolečino še v trebuhu in v prsih, vzela mi je sapo, vendar sem stisnil zobe. Bo že minil ta napad mrzlote, sem to vedel. Nekje proti koncu bo mimo, potem pa bo itak vse v redu. Nisem se smel ustavljat, samo do prodnatega obrežja na majhnem otočku sredi rečne struge sva morala priti. Tam sva se usedla na naplavljeni hlod, si spet nataknila nogavice in teniske, nato pa odšla do najine koče. Najine ute za opazovanje ptic.

			Namestila sva se na klopi na sredi, Jan je potegnil iz nahrbtnika daljnogled in še fotoaparat, starega Canona, ki je bil sicer po času že malo mimo, a ne objektiv. Se na te reči nisem veliko spoznal, a tisti objektiv, baje je bil vreden pravo malo bogastvo, ga je dobil za eno rojstnodnevno darilo od staršev, je delal čudeže na razdaljo. Si ptiča lahko na sto metrov slikal v samo oko. Vsaj tako je Jan zatrjeval.

			Prav, sem mu verjel.

			Čepela sva tam v uti že celo uro, pojedel sem tisti svoj sendvič – v tišini, jasno – in gledal, kako se je sonce pomikalo po nebu. Drselo proti zahodu in barvalo grmovje in krošnje dreves v zlatorjavo barvo. Zunaj levo in desno je šumela voda, vsake toliko časa je kakšna riba skočila v tolmunu na desni strani reke, zaslišal se je le pljusk, ko je pristala nazaj v vodi, in to je bilo skoraj vse. Kakšnih ptičev, za katerimi je oprezal Jan, nisem videl. Sicer pa sem že malo mižal. Se tudi izklopil. Možgane dal na off –

			»Si jo videl?« me naenkrat dregne Jan. Šepeta. Pomigne proti grmovju in krošnjam vrb na desni strani. Seveda misli na ptiča, kaj pa drugega.

			Pogledam v tisti smeri, pa nič ne vidim. Jan že dviga fotoaparat, usmerja cev objektiva proti mestu, kjer naj bi bilo nekaj, nekaj, kar je zaenkrat videl samo on. Buljim tja, pa nič, tudi ne vem, kaj naj iščem. Jan sproži serijo posnetkov, klik klik klik naredi, potem spusti aparat.

			»Konec, izginila je,« zašepeta.

			»Kdo? Kakšna ptica?«

			Potisne fotoaparat proti meni, odpre zaslon z zadnjimi posnetki. En ptič je na vseh treh. Nenavaden ptič. Sedi na veji, ozadje je rjavkasto, a je posnetek oster, ptica izstopa iz slike. Najbolj zaradi svoje barve. Perje po trebuhu in glavi je sinje modro, hrbet pa obarvan v zlato. S police vzame debelo knjigo o ptičih, brska po njej in na koncu najde, kar išče.

			»Vidiš, zlatovranka je,« mi pokaže fotko ptiča v knjigi. »To je noro! Ne morem verjeti, to je čudež!«

			Ogleduje si fotke ptiča in prebira stran iz knjige. Zmajuje z glavo. Navdušen je kot kakšen otrok, res je neverjeten. Spet je isti Jan, kot ga poznam od malega, ko na igrišču zadene kakšen koš iz neverjetnega položaja. Nemogočega, da se vsem od presenečenja povesijo čeljusti, on pa po otroško dvigne roke – kaj morem, zadel sem, pravi vsem. Kot da se opravičuje, ta moj veliki brat. Hecno.

			»Kaj je z njo?« me zanima. »Zakaj je neverjetno?«

			»Ti že povem, Tomi. Počakajva še malo, mogoče se spet prikaže.«

			Pa sva počakala še pol ure, dokler se sonce ni nagnilo tako, da je del grmovja na otočku, kjer je Jan prej ulovil svojo zlatovranko, potonil v senco. Takrat sva se dvignila, čas je bil za najin odhod domov.

			Ko sva se peljala nazaj po poljskem kolovozu proti Leški in naprej proti mestu, mi je Jan razložil skrivnost svojega navdušenja nad posnetkom.

			»Zlatovranka je izginila iz teh krajev, nazadnje je bila videna pred nekaj leti v Prekmurju, na Goričkem. Tukaj je že ni celo desetletje ali več. Melioracija, onesnaženje okolja s pesticidi in vse ostalo jo je pregnalo. V bistvu smo jo pregnali ljudje. Zdaj pa je tukaj, očitno spet gnezdi. Vrnila se je, Tomi, hej, bratec!«

			»Super!« sem rekel. Sem bil res vesel. Ker je bil Jan tako vesel tega ptiča. Za mene je bil sicer lep, a le ptič.

			»Tomi, ko odidem, moraš malo popaziti na to ptico. Mi boš poročal, obljubiš?«

			»Saj ne odideš nikamor daleč,« sem ugovarjal. Je fant postajal čuden, kot da se mu nekam mudi. »Ne greš v Ameriko, Jan!«

			Sem vedel, da Jan po tem poletju odhaja na univerzo v glavno mesto, pa še v nov klub namerava prestopit, sta se oče in on že dogovarjala z vodstvom prvoligaša. Vendar dobrih sto kilometrov stran ni nekaj strašnega.

			»Boš popazil, jo opazoval in me obveščal? Zdaj veš, kje gnezdi! Obljubiš, Tomi? To je zame zelo važno, zlatovranka je poseben ptič!«

			»Okej, obljubim,« sem rekel. In sva si še udarila v roke, kot da je Jan dal hudo pomemben koš na tekmi. Prav, mu bom poročal o svojem opazovanju tega ptiča. Kako je že rekel, da se kliče – zlatovranka? Lepo ime, ni kaj. Videti je bilo, da mu je ta ptič res nekaj pomenil. Redko sem ga videl tako navdušenega, skoraj po otroško se je veselil.

			Se mi zdi, da takrat tudi zadnjič.

			Po tistem nisva imela več časa, da bi skupaj odšla na reko. Jan se je ukvarjal z maturo, potem pa še z zaključnimi tekmami v ligi, kar mu je pobiralo čas in energijo. Sem ga pa večkrat zalotil, kako si je ogledoval tiste tri fotke zlatovranke, posnete ob najinem skupnem izletu na reko Bistro.

			Nekega dne, ko sem se vrnil iz šole, pa sem na steni v najini sobi zagledal veliko sliko modro zlate ptice. Fotka je bila povečana v format plakata in uokvirjena z drobnim zeleno modrim lesenim okvirjem. Slika mi je bila všeč. Sem potem tudi jaz kdaj strmel v tisto njeno modro zlato perje in bil vesel, da znova gnezdi na Bistri. Bogve, kateri rod je že to, odkar je zadnja izginila, sem razmišljal. Se je vrnila naključno ali pa jo je sem prignal oddaljeni spomin, zapisan v njenih genih, in se je ustavila na otoku sredi reke, ne da bi vedela točno zakaj? Tako kot mladič dedkove psice, ki ga je po osmih letih, kar je zapustil njegovo hišo, še vedno prepoznal?

			Ja, zlatovranka mi je dala mislit. Nenavadno. Takšnega navdušenja, kot ga je vzbudila pri Janu, pri meni ni bilo, vsaj ne v takšni smeri. Sem razmišljal neke druge zadeve. Recimo to, o mladičih. Kaj jih vedno žene proti domu, v svoja gnezda, brloge, hiše, k svojim prvim slikam, vonjem, glasovom? Naj velja za mačke, pse ali ljudi, tudi za ptiče najbrž, vsi se vračajo k svojim. Zakaj?

			Bi bilo zabavno, če bi se človek, kak mulček recimo, nekega dne pojavil na vratih drugega stanovanja ali hiše, ne pa pred domačimi. In bi rekel: »Tu sem, iz tega gnezda!«

			Kako bi ga ljudje sprejeli? Seveda bi izpadel bolan, bi pristal na ne vem kakšnih psiholoških pregledih po bolnicah in terapijah, bi iskali v njegovih možganih pokvarjen kolešček, ki ga sili, da ves čas goni svoje: – Jaz sem tu doma, tu tu tu – zakaj me nočete sprejet v hišo?

			In če bi ta človeški mladič še malo zatulil, bi bila lepa scena. Za posnet film na to temo. Bi o tem strokovnjaki po inštitutih lahko pisali debele knjige in analizirali vzroke in posledice in še kaj. Jajca pa ta instinkt pripadnosti svojim. Ti vonji, slike in zvoki, ki jih nosimo v možganih. Če se tu malo resetira, je takoj štos. Kako prepričat mulčka, da nima prav, da se hudo moti –?

			Ne vem. Je pa to lahko zanimivo.

			Včasih razmišljam, zakaj se vračam vedno domov, v to hišo pri Tomaševem mlinu? K mojima dvema. Lahko bi šel kam drugam, zakaj pa ne? Se mi zdi, da če neke slike, zvoke ali vonje izgubiš iz glave, se to lahko zgodi. Resetirat jih je treba, kot v primeru, če človeku zamrzne računalnik. Takrat se začenja vse znova.

			Ali pa, če človek izgubi vsa življenja pri igrici. Če naredi neumnost, je preveč nestrpen, ne zadene pravega trenutka, ko je treba sprožit harpuno, da dobi nove točke, novo življenje. Če ne zna čakat, nima občutka za pravi tajming, nima potrpljenja, ne zna odklopit možganov na off – zna biti kriza.

			Jaz to znam, znam čakat, nič delat. Res nič. Je pač neke stvari treba znat. Pa se ne trudim več toliko.





7


			Enkrat sem se napotil do drevesa v ravnici. Tistega, na katerega sem se vedno miselno umaknil. Bilo je slab mesec po tistem, ko sem staršema povedal zanj. Za mojo pribežališče, ko začneta s tistim svojim Tomaš, nekaj se moramo pogovoriti. Ko v šusu dobim deset mozoljev po ksihtu in se mi dvigne pritisk na dvesto petdeset. Baje na zgornjo mejo preživetja. Ko res moram nekam izginit.

			Luksa sem vzel s seboj, kot vedno. Luks, moj zlati pes, zvest kot strela. Ne vem, zakaj se tako reče, ker strele najbrž niso nikomur zveste, in je potem vse to bedarija. Ampak ljudje tako govorijo. Ne razmišljajo. Preveč bedarij je v vsem tem, v tem našem govorjenju. Ne razmišljamo, kaj govorimo, to je to. Samo nekaj bluzimo, ponavljamo fraze in zapolnjujemo nekakšno praznino okrog nas. Da smo videti imenitni. Je pa to brez veze, to govorjenje. Je treba znat biti tudi tiho. Ampak to zdaj nima veze, je bedarija o tem razpravljat.

			Skratka, Luks in jaz se napotiva v tisto ravnico, na tisto neskončno polje, na en ogromen brisan prostor. Pozimi čez njega brije severnjak in nosi sneg, spomladi in jeseni, ko še ni nič posejanega, pa veter raznaša prave oblake prahu, ki ga pobira s presušene prahe. Takrat je treba imet okna na hiši zaprta, se nekam umaknit v zavetje, ker to je enako kot oni peščeni vihar v Arabiji. Veter s peskom se prebije skoraj skozi vse, še v človekove spodnje gate, mislim. Sem enkrat bral o tem.

			Greva, gaziva po vlažni, mastni zemlji, noge se mi vdirajo v brazde, Luks pa laufa gor in dol, vsaj v začetku, potem se umiri in stopa ob meni. Ničesar ni, kar bi ga zanimalo. Tu ni zajcev, fazanov, niti vran ne, ki bi posedale po zemlji. Ena puščava, jasno.

			Svet od našega mlina tja gor proti severu je prazen, na levo je z drevjem in grmovjem zaraščeno obrežje Bistre, na vzhodu ravnico ograjuje pas gozda, ki se spušča z bregov nad Marofom, za njim je magistrala, ki seka ravnico po sredini, od severa proti jugu. Tja, proti severu pa je odprt prostor. Nekdaj ni bil odprt, po njem je vijugala Leška, rečica, in bilo je vse polno razdrobljenih polj, razmejenih z drevesnimi mejami, vmes so bili žabjaki, majhne mlake vode, obraščene z jelšami in vrbami, v bistvu nekdanje gramoznice, potem pa zapuščene in pravi raj za žabe in vse drugo. Zdaj ni ničesar, melioracija in komasacija pred skoraj pol stoletja je vse spremenila. Leška, ki izvira nekje na drugi strani ravnice, pod tistimi zamegljeno modrimi oddaljenimi hribi, zdaj teče skoraj naravnost, kot po nekakšnem strogo trasiranem kanalu. Pravzaprav teče le ob spomladanskih ali jesenskih deževjih, sicer je to le en malo večji jarek. Podtalnica v ravnici je problem, pravijo, da izginja. Ni več žabjakov, ne drevesnih mej med polji, je le eno veliko polje, vsaj od našega mlina se tako vidi. Njiva, ki jo obladujejo ogromni traktorji in kombajni od kombinata. Traktorji se spomladi zaženejo s svojimi ogromnimi plugi vanjo in jo preorjejo v dveh dneh. Jeseni pa se v porumenela polja koruze zažrejo kombajni, kot kakšne požrešne kobilice so videti. Za njimi ostaja le strnišče, katerega spet zorjejo. Vsako leto isto.

			Tomaš, dedek, mi je marsikaj razložil, ko sva zadnje poletje posedala pred mlinom in strmela v tisti tolmun pod mlinskim kolesom. Bila je vročina in žabe so regljale kot ponorele.

			»Vreme se bo spremenilo,« mi pravi. »Naj pravijo po televiziji, kar hočejo, jaz jim ne verjamem. Vem to po žabah!«

			Seveda je imel prav. Čez dva dni so ravnico zajela deževja in presenetila vremenarje. Ne pa dedka. Imel je prav. In ne prvič.

			Dedek Tomaš se je v času velikih preurejanj polj v ravnici temu upiral.

			»Pustite Leško pri miru!« je govoril državnim planerjem. »To je voda, tisoč let že teče po svoji strugi in nimamo pravice, da jo motimo!«

			Niso ga poslušali. Kdo je on, da bo strokovnjakom po pisarnah na občini in na ministrstvih solil pamet? Ni šans.

			Po planih naj bi Leška tekla skoraj naravnost, kar bi zmanjšalo nevarnost poplav in ker bi posekali vso rastje ob strugi in drevesne meje med njivami, bi tako povečali obdelovalne površine.

			Zvenelo je super.

			A dedek je na vse to gledal z nezaupanjem. Ni verjel tem planerjem in načrtom, prihajali so iz glavnega mesta, v oblekah in kravatah, še golobradi, in obljubljali prava mala nebesa na tem delu ravnice. Ljudem so kazali izračune, koliko bodo vsi pridobili, za koliko se bo povečala pridelava žita in vse to. Klasika.

			»Bil sem edini, ki se je temu upiral,« je pripovedoval stari Tomaš. »Izpadel sem kot zaviralec napredka, in če moj oče ne bi bil v partizanih, bi dobil svoje. Oblast, katerakoli že, vedno zna najti nekaj proti človeku, ki dela probleme. To me je rešilo, a ne Leške in zemlje naokoli. Žena se je bala za mene, češ, Tomaš, ne nori, lahko te zaprejo – pa sem spet rekel: – Naj me, če sem storil kaj narobe! Pa nisem! Razen da sem se upiral, da mi vzamejo vodo v reki. Mlinar sem, brez vode ne morem mleti žita, pustite mi dovolj vode, prosim! Ja, tako sem jim govoril. Pa sem spet dobil odgovor z občine: – Ne sekiraj se, Tomaš, vode bo za vse dovolj, tudi za tvoj mlin, ne skrbi. Ne verjamem vam, sem jim ugovarjal. Govorite kar tako, na pamet …«

			Tako je to bilo.

			Dedek se je pritoževal tudi uradno, pisal vloge na občino in na ministrstva v glavno mesto, a ni nič zaleglo. Edino, kar je uspel, je bilo, da so mu del struge reke Leške okrog mlina pustili pri miru.

			»Če ne, bi še tega tolmuna ne bilo. A to je vse, ni pa pomagalo mlinu. Vode v reki ni več. Vsi mlini na Leški so izginili, jaz sem na koncu moral mleti na elektriko. No, vsaj žabe imajo zdaj svoje veselje!«

			Kar mi ni povedal dedek, sem zvedel od mame. Pravzaprav je vse njegovo potrdila. In da je bil trmast, da se je babica hudo vznemirjala. Tomaš ni hotel nič podpisati, nobene pogodbe, nobene odobritve, so jim morali jemati zemlji po sodni poti, vrhovno sodišče v Ljubljani je moralo o tem odločati.

			»Na koncu smo vse tožbe izgubili,« je povedala mama. »Hudo je bilo, oče je trmast …«

			O tem se Tomaš z mamo ni strinjal.

			»Takrat res nisem zmagal, imel sem pa prav. Sem zmagal zdaj, a zaradi tega nisem vesel. Ni več vode v Leški, niti življenja naokrog.«

			Po nekaj desetletjih je dedek dobil vrnjeno tudi odvzeto zemljo, ki pa jo je zdaj obdeloval kombinat. En del tiste praznine, po kateri sva se z Luksom prebijala proti drevesu, je bil naš.

			Drevo kot drevo, en hrast pač, sredi njiv, na majhni zaplati travnika, je rasel pred nama. Kot kakšen brodolomec na otočku med tistim morjem zoranih njiv.

			Si pri strmenju skozi kuhinjsko okno nisem zmogel predstavljat, da je to tako veliko drevo. Hrast je bil star, ene veje so se dvigale v zrak, druge so se raztezale v širino, kot da varujejo tisti svet pod seboj. Tisti svoj otoček. Zanimivo, pomislim, tam nekje sredi krošnje se ustavljam jaz. Občepim. Res zanimivo. Sem se poskušal zamislit kje gori, stisnjenega ob deblu, ki ga nič ne more premaknit. Ja, kar dober občutek sem imel pri tem hrastu.

			Sem si ga dobro ogledal, dvakrat obkrožil, nato sva se s psom napotila nazaj domov. Vrnila sva se v mraku, svet je že tonil v temo, luči pri naši hiši so svetile kot kakšen svetilnik sredi črnine.

			»Kje sta bila, da sta tako blatna?« se je začudila mama. »Sta hodila po njivi?«

			Oba, jaz in pes, sva bila res pošteno blatna.

			»Ja, po njivi,« prikimam. »Bila sva pri hrastu, onem drevesu tam zunaj,« povem. »Me je zanimalo, kakšen je v resnici …«

			Mama potem ni rekla nič. Se mi je zdelo, kot da tega drevesa ne pozna. Da ga v živo, od blizu, še ni videla. Kar me je čudilo.

			Vprašal pa je o tem nisem.





8


			Sem mislil, da me tja gor na polje, k onemu hrastu, vsaj en čas potem več ne bo. Se mi ni več ljubilo tacat po tistem mokrem blatu. Če pa piha veter in presuši zemljo, pa se noge ugrezajo v mehko prst. Je kar naporno, resno. Je za probat, pa boste videli sami.

			A sem bil že čez dober mesec nazaj. Sem moral iti tja, da se malo sčistim. V glavi, mislim. Sčistim ena jajca, eno sranje iz šole. Pa zdaj stari Miki od telovadbe ni bil nič kriv. Sem imel sceno z Rokijem, sošolcem iz paralelke, ponavljačem.

			Atletičarom, tipom, nabitim z bicepsi in tricepsi, tipična podoba tipov, ki trenirajo šprint na sto ali dvesto metrov. Veliki Roki, šampion gimnazije v atletiki in up lokalnega atletskega kluba. In velik gobezdač, po moje. Seronja, ja.

			Rad se spravlja name, že od začetka drugega letnika je tako. Pri telovadbi smo skupaj in on pa stari Miki se dopolnjujeta. Se je njegovo zezanje preneslo na Rokija. Me zdaj Roki zeza, da imam mehkega. Tisti č na koncu priimka, da je v resnici le ć. Torej Borković.

			 On ima nekaj proti takim, jasno, a jaz nisem za to pravi naslov. Tri generacije nazaj so Borkoviči vedno le Borkoviči. Preverjeno. Roki strelja s tem v prazno. Te stvari me ne zanimajo in ne ganejo. Mi je vseeno, ta rodovnik, s katerim se eni hvalijo. Pa je to njegovo zezanje le finta. V bistvu me Roki provocira, da sem tam spodaj mehek. Da nimam nič, recimo. Da sem ničla pri puncah. Nasprotno pa je on, Roki, veliki maher in fukač. Da podira vse, se mu ženske ne morejo upirat. Tako pač misli. In če mu kdo prečka pot, mu pokaže, kdo je glavni. Ko me vidi, na hodniku šole ali zunaj na cesti, vedno ena in ista jajca. Da imam mehkega, naj priznam …

			Sem se mu izogibal, temu težaku, ga odjebal tako kot starega Mikija pri telovadbi. Z ignoranco, kot da sem gluh in slep.

			Enkrat pa sem ga presenetil, se ustavil pred njim in ga resno vprašal: »Kaj te moti? Imaš probleme? Jih komu povem, bi to rad, Roki?«

			Sem seveda mislil na vodstvo šole. To ga je zaustavilo. Se je malo usral. Je potem bil en čas miren. Sva se pa potem pošteno zakačila zaradi Silve, sošolke iz mojega razreda. Me je ona spravila v to, a ne namerno. V začetku decembra me ta punca vpraša, če ji pokažem, kako rešujem tiste enačbe pri matematiki. Slučajno sem bil malo pred tem enkrat pred tablo in na presenečenje matematičarke – in tudi sebe, priznam – rešil eno hudo zapleteno zadevo. Saj pravim, da mi matematika ne dela težav; zdaj sem se malo poigral s tistimi neznankami, iksi in ipsiloni, potencami in vsemi drugimi zadevami, pa uspel. Napravil vtis enega genijalca pred sošolci, ha! Za Silvo pa je bila matematika, posebej te zadnje enačbe, čista neznanka. Svet na 11.000 metrov pod gladino morja. Pa mi punca reče, če ji pokažem, v čem je vsa skrivnost. Prav. Bom pokazal, v čem je finta, tej Silvi, zanimivi rdečki, vedno v zguljenih, malo po modi raztrganih kavbojkah, ki sicer mulcem iz klasa ni pustila blizu. Je bila lepotica, mislim, so se za njo mnogim cedile sline. Ona pa nič. Se je šparala za tipe iz višjih letnikov, vsaj tako sem parkrat opazil po koncu pouka, ko je s temi objeta odhajala po ulici.

			Okej, sva v tisti slabi uri po pouku prerešetala par enačb, sem ji pokazal, da je v bistvu le igračkanje, nič znanosti – vsaj jaz sem tako to jemal. Je še ona poskusila parkrat ponoviti te reči in ji je celo malo uspelo. Oh, kako je bila vesela, kot da je ona na novo odkrila Ameriko! Me je naenkrat začela gledat z drugimi očmi, nič več nisem bil neki brezvezni Tomi iz zadnje vrste, z dolgimi neurejenimi mastnimi lasmi, povezanimi

			v kito, neopaznim puloverjem, daleč od zadnje mode, pa še s kakšnim mozoljem na licu. In seveda s tistim orlovskim nosom, ki sem ga podedoval po starem Tomašu. Sem se v ogledalu večkrat opazoval, tudi iz profila, pa sem lahko le obupaval. S tem nosom me nobena punca ne bo pogledala, sem bil ziher. Prav, bom pač ostal samski, mi ostaja od seksa le metanje na roke, nič drugega. Sranje, ne?

			Sem pa zdaj začutil v Silvinem pogledu, da mojega krivega nosu sploh ne opazi, tudi mozolja izpred dveh dni ne. Punca je postajala normalna, spuščala se je z višav dol k meni, in razdalje med nama so se krajšale. Smejala se je celo nekim mojim brezveznim štosom in pripombam o matematiki.

			Zanimivo.

			Odšla sva tudi na pijačo, na rum-kolo v bife pri Albancu v bližini, ulice so že bile okrašene, in vse je bilo okej. Skratka, v tistem mrkem popoldnevu, ko je nad mestom visela siva kupola bližnje zime, nama je bilo fajn. Svet je bil lep. Vsaj meni se je zdelo tako.

			Vračanje v ravnico, v Tomaševev mlin, mi je zdaj bilo prvič prehitro. Običajno sem iz mesta čimprej izginil, zdaj pa bi še bil tam. Seveda, v Silvini družbi.

			Drugi dan pa sranje. Roki, seveda. Tip navali v prostorih sekreta name. Je očitno čakal, da se tam prikažem, je šel za mano. Postavi se pred izhodna vrata in mi ne pusti ven.

			»Hej!« rečem. Nisem razumel tega njegovega štosa.

			»Ti,« uperi Roki prst vame, v moje prsi, me z njim poriva nazaj, »ti, da se spokaš stran od moje pičke! Te razsujem v nulo!«

			Ves se je penil. Zabil mi je prst v prsi in potisnil ob steno.

			»Hej – katere pičke?«

			Nič nisem razumel. Nekaj tipov, sošolcev, je tudi samo gledalo. Kaj za vraga imam z Velikim Rokijem?

			Nič. Kaj bi le imel?

			»Ne zezaj se – tace stran od Silve!« diha Roki vame.

			Silva? Ampak, kaj ima on z njo –?

			Jebi ga, očitno je imel.

			»Pazi se, Borkovič, si razumel! Bi rad fasal?« mi dalje nabija prst.

			Tip se peni, njegova faca je oddaljena deset centimetrov od moje glave. Čutim njegovo slino, ki mi šprica po licu. Njegovo ogabno slino. Rokiju smrdi iz ust, tip ima grozen zadah –

			»Pusti me,« rečem. »Daj mi mir!«

			Pa se Roki ne odstrani, še bolj ga zrajca to moje upiranje, še bolj se začne penit.

			»Bi rad fasal, Borkovič, ti mali peder, a?«

			Nisem peder, sem le manjši kot on, v primerjavi z njim celo za glavo nižji. V ramenih pa me je itak polovica njega. Skratka, da bi se pretepal s takim tipom, ni šans. In še nikdar se nisem z nobenim tolkel. Nikdar. Ko je bil še tu Jan, moj veliki brat, je njegovo ime bdelo nad menoj kot zaščitna opna, noben se ni vtikal vame. Zdaj pa je bilo drugače. Če sem imel takšna bližnja

			srečanja, sem ponavadi mrknil. Se pravi zbrisal. Zdaj nisem mogel nikamor. Nič nisem mogel. Skoraj nič.

			Razen da sem se dvignil na prstih, se z gornjim delom telesa odrinil od vrat, kolikor sem mogel, in zabil čelo v Rokijevo faco. Moralo ga je pošteno zadeti, bilo je to presenečenje, zamajal se je, prijel za obraz, iz nosa se mu je ulila kri, stopil je par korakov nazaj, dovolj da sem odprl vrata in izginil na hodnik in potem v razred. Noben me ni zasledoval. Ne Roki, ne njegovi frendi, ki so bili zraven na sekretu.

			Me pa je dežurni že čez petnajst minut poklical od pouka, moral sem k ravnatelju. K velikemu Staremu. K številki Ena na šoli. Tam je bil tudi Roki, z belim povezom preko nosu in z okrvavljeno belo srajco. Prizor kot iz kakšnega krimiča po teveju. A Roki je bil živ, ni bil truplo.

			»Tako, da vama bo jasno,« je Stari začel. »Rajko zdaj gre na urgenco v zdravstveni dom, naša socialna ga bo odpeljala, zate, Tomaš, pa je tudi najbolje, da greš domov in premisliš, kaj mi boš jutri povedal v zagovor. Od vsakega pričakujem vse po resnici. Kdor bo poskušal goljufati, bo letel iz šole! Preveril bom vse. Če ima Rajko kaj polomljeno, pa zadevo predajamo policiji. Jasno?«

			Meni je bilo jasno, seveda. In tudi vseeno. Hotel sem le domov, v svojo ravnico, v Tomašev mlin. Pravzaprav nekam ven, vsega sem imel dovolj, hotel sem zadihat …

			Zapustil sem pisarno Starega, pobral zvezke in knjige in se odpeljal s kolesom za ravnico.





9


			Spet sem se odpravil čez polje do onega samotnega hrasta. Z Luksom sva stopala čez posušene brazde kot kakšna begunca. Kot da naju kdo zasleduje. Sem pa res vlekel s sabo tisto sceno z Rokijem. Moral sem jo pokuriti, izpraznit glavo. Non stop sem si vrtel v glavi, kako sem zabil čelo v Rokijevo faco in kako se mu ulije kri iz nosa. Luks je čutil, da je nekaj narobe in je zvesto stopal ob meni. Zlati Luks, moj prijatelj, moja luč. Sklonil sem se in ga potrepljal po močnem vratu.

			Pod hrastovo krošnjo, še vedno ogolelo, sva nekaj časa počakala. Bila sva edini bitji na tistem polju. Zgoraj med vejami je žvižgal veter, nobenega ptiča ni bilo nikjer, ničesar. Nekaj gnezd iz dračja sem sicer videl med krošnjo, a zdaj so bila prazna. Zdela so se mi zapuščena.

			Prižgal sem si cigareto in jo pokadil. Ne kadim, le kdaj pa kdaj prižgem kak džoint. Na šoli ga ni težko dobit, na šolskem dvorišču med odmori itak diši kot kje na kakšni zahojeni jamajški plaži. Tam jaz ne kadim. Prižgem si pa travo, ko sem v kurcu, recimo.

			Zdaj sem počasi vlekel dim in razmišljal. Gledal čez tisto morje brazd in se spraševal, v čem je smisel vsega. Bivanja, recimo. Sem si zaželel biti nekdo drug, pa ne po imenu, čisto nekdo drug. Vse te molekule v meni bi najraje spremenil v nekaj drugega, magari v ptiča. Ni važno kakšnega. Samo, da bi odletel. So vsi ti delčki v meni noreli in se prerivali, so res hotele nekam stran, te moje mulekule. Pa sem bil ujetnik samega sebe, sem ostajal le Tomaš Borkovič, sem se moral s tem pomiriti, s to muko svojega bivanja. Nikamor nisem mogel uiti. Le preživeti vso to sceno. Nisem bil prvič v takšnem sranju, sem že bil še bolj v riti. Sem vedel kako in kaj, kako dalje. Temu se reče izkušnja.

			Globoko zadihat, najprej to. Potem bo že lažje. Vedno je bilo tako. Po globokih vdihih in izdihih ter po krepkih potegih džointa so se molekule v meni začele umirjati, ocean v notranjosti je prenehal divje butati ob stene mojega telesa.

			Nekaj časa sem krožil pod drevesom, potem odvrgel čik. Bil sem pripravljen na vrnitev domov, v moje gnezdo.


Staršem sem to sceno z Rokijem omenil še isti dan, zvečer za kuhinjsko mizo, ko se je z dela vrnil oče. Se je itak mama morala udeležit pogovora pri Starem na šoli. Brez staršev ni šlo. Če bi bil tu še Jan, bi tudi njemu zadevo zaupal, jasno. Bi mi on svetoval kako in kaj. Drugih nekih velikih frendov pa nisem imel, mogoče sošolca Erika in Danija, smo se družili še iz osnovne šole. A v zadnjem času sta poniknila, sem ju včasih videl tudi v družbi z Rokijem in sta skoraj pogledala stran, ko smo se srečali. Se nisem imel komu potožit. Sicer pa sem to z Rokijem jemal kot mojo osebno zadevo, staršev se ni dotikala. Sem moral sam uredit te reči.

			Mama je ob tem seveda paničarila, se ji je vse zdelo grozljivo, izpadel sem grobijan, nasilnež, kar si nikoli ne bi mislila, da sem lahko tak.

			Oče je bil stvarnejši. Poslušal je mojo zgodbo, bolj na kratko in suho povedano, nič olepševanja, in skomignil.

			»Branil si se, to je normalno. Naj pride zadeva na sodišče, pa bomo videli.«

			Je bil oče še malo ponosen name, ko je zvedel, da sem razsul onega Rokija. Tega ni glasno rekel, sem pa to čutil v njegovem glasu. Ni zganjal panike in me obsojal kar tako.

			Drugi dan sem se Staremu v šoli na polno izkašljal. Nisem imel kaj skrivat. Zdaj je imel on vse v svojih rokah. Če me vrže-

			jo iz šole, tudi prav. Bom preživel.

			Čez tri dni, po interni preiskavi, ki jo je naredil ravnatelj, je padla odločitev. Oba, Roki in jaz, sva kasirala ukor pred izključitvijo. Je bil Roki seveda prvi, ki je začel, a sem jaz z obrambo pretiraval. Prekoračil silobran ali kaj že. Na srečo je Rokijev nos ostal cel, zadeva je ostala na šoli.

			Življenje je teklo dalje.

			Sem pa imel tega Rokija še naprej za vratom. Ni zamudil prilike, da me ne bi kaj zeznil. Če je šel mimo, mi je znova omenil, da imam mehkega. Tisti Ć ali karkoli že. In mi je ob tem vedno pokazal iztegnjeni sredinec. Tip je izzival, čakal, da spet izgubim živce ali kaj. Norec.

			Delal sem se, da ga ne vidim. Ne Rokija ne iztegnjenega prsta.

			Čas je mineval. Sem se pustil čakat, da se nekaj zgodi. Karkoli. Da bo nekaj, kaj vem kaj.

			Sranje.





10


			Zdaj pa vse o šoli, recimo. Gimnazija Marof, častitljiva zgradba še iz časov Avstro–Ogrske monarhije, nekdanja kadetnica, preurejena kasneje v realko, nato pa v gimnazijo, se nahaja v centru mesta, v bližini parka. Tam na začetku stoji kip moškega, ki si v zanosu razgalja srajco na prsih. Atletskih prsih. Izziva cel svet okrog sebe, dajte, če si upate, ustrelite me!

			Pa so ga res.

			Kip je posvečen enemu heroju iz vojne pred več kot pol stoletja, ki so ga okupatorji po koncu mučenja ustrelili na dvo-

			rišču mestnega zapora na drugi strani mesta. Kip me spominja na Rokija, je tudi on takšen atletski tip, tudi on se pri telovadbi rad razgalja in kaže svoje prešvicano oprsje. Seveda brez nevarnosti, da ga kdo poči.

			Sem pa ga jaz razsul, tega šolskega junaka.

			Enim to ni bilo všeč, mislim na profesorje. Sem hitro začutil njihovo reakcijo. Pa ne v kakšnih posebnih pogledih ali očitkih, kje pa, enostavno sem bil deležen posebnega tretmaja pri izpraševanju.

			Pri francoščini sem dobil dva šusa zaporedoma, ker nekaj nisem bil pozoren in francozinji, profesorici, nisem znal povedati neko pravilno obliko gerondifa ali kaj. Sem gledal vanjo, kaj bi rada, pa je po desetih sekundah čakanja zaključila, da nimam pojma, jasno! Naslednjo uro pa znova podobna scena.

			Tudi kemičarka se je potrudila, že itak sem pri kemiji nihal med enko in dvojko in zdaj je imela priložnost, da mi pokvari počitnice. Pred tablo sem ji moral izrisati neko mulekulo s čuda valencami in čuda atomi in za nagrado dobil dvojko. Punca pred menoj pa je za enako zadevo dobila štirko. Pa sem stegnil jezik.

			»V čem je razlika?« sem vprašal profesorico.

			Sem sicer čutil ozadje, a vseeno.

			Se je ta gospa profesorka, ki so ji kljub srednjim letom nagajali mozolji na ksihtu, kar zdrznila. Ni hotela razumeti, kaj sprašujem.

			»V čem je razlika med Mojco in mano?« sem ponovil. »Jaz sem vse rešil, Mojca pa ne. Kriterij me zanima …«

			Se mi je jebalo za Mojco, reševal sem sebe. Izgubit nisem imel kaj. Dvojka je bila zame premalo, reševala me je kvečjemu trojka.

			»Tomaš, niste zadovoljni z oceno?« mi reče začudeno.

			»V čem je razlika, to bi rad vedel,« ponovim. »Sva Mojca in jaz oba rešila nalogo, ona je dobila štirko, jaz pa dvojko. Samo to, gospa profesorica.«

			Sem vljuden do nje sto na uro, gledam jo z nedolžnim pogledom, prava prijaznost in milina sta me, in čakam, kaj si bo kemičarka izmislila. Seveda si lahko marsikaj. Jaz pa tudi. Sem imel še kaj na zalogi. Recimo, je Mojčina prednost v tem, da je njen oče dohtar v mestni bolnišnici, moj pa le navaden policaj? Mojca je pogosto imela zaradi tega pri enih profesorjih protekcijo, smo vsi v razredu to vedeli, a noben nikdar nikomur omenil. Sem pa zdaj bil na to pripravljen jaz – jebi ga!

			»Tomaš, bi radi še eno nalogo?« me vpraša profesorka. »Če jo rešite pravilno, dobite višjo oceno!«

			Strinjal sem se z njenim predlogom. To je bil v bistvu mali poraz na njeni strani in velika zmaga zame. Sem že vedel, koliko znam. Sem se učil zadnje dneve in bil pripravljen na vse. Kemija niti ni tako težka, je tudi stvar ene logike.

			No, dobil sem to novo nalogo, spet porisal tablo z nekimi molekulami in atomi in na koncu dobil štirko. Sem vedel, da sem pri kemičarki zmagal. Je začutila, da mi je vseeno, da se s svojim čvekanjem ne bi ustavil. Kar je imela prav. Bi zares šel do konca, čeprav pojma nisem imel, kaj to lahko pomeni.

			To je bila sicer redka zmaga. So tu še bili fizika, biologija pa slovenščina, vsepovsod sem bil že v prvih dneh po zadevi z Rokijem na tapeti. Sem skoraj še jaz moral pljuvati kri, da sem preživel in ohranil ocene nad gladino, da se ne potopim. Bi enim to pasalo, bilo nekakšno zadovoljstvo, zadovoljitev ali kaj. Sem to čutil. Ampak jim tega zadovoljstva nisem hotel privoščiti.

			Silva me ni niti več pogledala, še manj ona Mojca, debeluška, ki sem jo izpostavil pri kemiji. Hecno. Na nek način sem ostajal sam, razdalje med mano in enimi sošolci so se večale. Pa me ni brigalo.

			Hodil sem v to bivšo kadetnico s težkimi okovanimi vrati na vhodu, z zlizanimi kamnitimi stopnišči in vame so strmele podobe z uokvirjenih fotk s sten. Same slavne face baje, ki so hodile v to šolo ali pa na njej učile. Vsi so strmeli vame, se čudili: »Tomaš, kaj še delaš tu? Kaj ne vidiš, da si zguba?«

			So na nek način ponavljali to, kar so mi hoteli dopovedat eni profesorji. Sem tiste dni hodil s slušalkami na glavi, poslušal moje postrockerje. Mogwai. V tistem kaosu zvokov komada Fear Satan sem luščil ven osnovno vižo cele melodije. Iskal smiselnost vsega v tistem spletu tonov. S kolesom sem se še dalje vozil od doma v šolo, odpiral okovana vrata šole in se pozdravljal s pogledi tipov na stenah hodnikov. Enih sploh nisem poznal, nikdar slišal zanje, drugi spet pa so mi bili še kar poznani. Vsaj za dva vem, smo to v šoli slišali že prvi dan, kar smo prišli, kakšni vse imenitni ljudje so hodili sem pred nami. In da jim ne smemo delat sramote.

			Eden izmed njih je bil Potrč, pisatelj, kaj pa je pisal, pa ne vem točno, nekakšne drame in romane s socialno tematiko, kot Cankar, menda. Se o tem nisem nikdar zanimal. Drugi pa je bil Ingolič, oni Anton. Prav tako pisatelj. Je na naši šoli en čas celo učil. A zanj sem vsaj vedel, kaj je pisal. Čuda reči, od katerih sem še kar nekaj prebral. A prvo roman Onduo, moj črni fant, potem pa še druge zadeve.

			Faca, ta Ingolič, vam rečem.

			Čudna reč, divja, sem užival kot prasec pri branju. Kaj je ta tip vse pisal! Ja, dober je bil, v tem romanu pa ziher. En črnec iz črne Afrike, študent v Sloveniji, se v Ljubljani zapeca z eno frizerko, sta si všeč in se kmalu začneta dajat dol. Kar dobro opisano, doživeto. Ker je Ingolič, tako sem potem bral o njem, o vsem pisal preverjeno, nič si ni izmišljeval, je v primeru pisanja o rudarjih šel v rudniške jaške in podobno. Si zdaj človek lahko misli, da je vse to preveril, ta seks med Onduom in Vido, našo žensko. Belko, jasno. Sta potem imela probleme, tako pri nas, potem pa še v Afriki, pri njegovih. Sta se pred rasizmom v Sloveniji umaknila v Afriko, k njegovim, pa spet doživela enako zgodbo. Zanimivo. So črnci tudi lahko eni rasisti. Enako prekleto dobri kot naši. Slučajno sem to knjigo staknil enkrat na eni polici v knjižnici, odprl na slepo, pa dobil sceno, ko on nabija to Vido, ona pa noro umira od ugodja. Je očitno imel ta dolgega, je njej pa tak pasal. Ja, Ingolič se je moral krepko matrat, ko je na terenu nabiral izkušnje za to knjigo, ha! Sem potem še preveril, če ima še kaj podobnega, pa ni bilo nič tako interesantnega kot ta knjiga. Kakorkoli že, sem tega očalarskega Ingoliča vedno pogledal v faco, sem si poskušal zamisliti, kakšne svetove je skrival za tistim pogledom. Ne, človek nikoli tega ne ve, kaj je v drugem, kaj se mu plete po glavi.

			»Bravo, stari!« sem mu vedno pokimal, ko sem se srečal z njegovim pogledom s stene.

			Tudi jaz sem za ljudi naokoli postajal enigma. So me drugi začeli gledat malo na distanci, niso vedeli, kaj pravzaprav razmišljam. Naklepam. So skoraj vsi mislili, da jaz nekaj naklepam. Pa sem bil samo tiho. Poslušal svoje Mogwai. Ampak tihi tipi so očitno sumljivi, nevarni. Erik, zdaj Rokijev frend, mi je le pokimal, ko sva se srečala. Ni rekel nič, a to je bilo dovolj. Dani pa me je samo čudno gledal.

			Po pouku se nisem zadržal z nobenim. Sedel sem na kolo in zašibal domov. Ko sem prečkal magistralko, sem se znašel na lokalni cesti za Otok. Proti zaselku par hiš v smeri reke Bistre, tam sem že lažje dihal. Sicer me je mesto dušilo. Najbrž je bila to stvar psihe, a vseeno.

			Na nekem delu sem zavil na levo, na stransko cesto, ta je vodila do našega mlina. Videl sem ga v daljavi, tista poslopja, obkrožena s par drevesi. Sicer pa tudi tu ob cesti ni bilo nobenega drevja, melioracija pred leti je napravila svoje. So bili planerji kar temeljiti, so vse živo ukazali počistit. Bila so zdaj sama polja, le kakšen kilometer pred domom je ob cesti raslo osamljeno drevo. Topol ali kaj. Ko sem se mu bližal, sem že od daleč videl, da se je z roba ceste, izpod drevesa, na sredino pomaknila ena velika črna kepa in tam obstala. Čakala je, da se še bolj približam. Takrat pa se je pognala v dir proti meni.

			Luks, moj pes, me je vedno pričakal pri tem drevesu. Moja svetla luč. Ustavil sem se in pobrskal po žepih, vedno sem zanj imel kakšen pasji bombon. To je bil zakon zame in za Luksa. Ko ga je dobil, sva skupaj nadaljevala pot domov.





11


			Zdaj pa še nekaj o mojih dveh, Vidi in Marjanu, mojih starših. Mama kot mama, nekoč je nameravala študirati pravo, vpisala se je na fakulteto, a po prvem letniku vse opustila. Zaposlila se je na občini, kot referentka v upravi, ob tem končala neko višjo šolo za organizacijo uprave ter napredovala v nekakšnega svetovalca ne vem česa. Me niti ne zanima njeno delo. Vem, da se ukvarja s papirji in predpisi so zanjo svetinja, red je red in tako mora biti. Se po tem skoraj enači z očetom, ki je policaj. Sta se ujela, se mi zdi. Sicer pa je prav zaradi očeta pustila faks in se vrnila nazaj v domači kraj. Jo je tam čakal oče, sta bila že prej leto dni par, potem sta se poročila, oče je dobil službeno stanovanje v mestu, in kmalu je na svet prišel Jan, moj brat, štiri leta pozneje pa še jaz. Tako gre to.

			Kot običajno sta oba videla v otrocih nekakšen podaljšek sebe, nadaljevanje svojih planov, uresničitev tistega, kar onadva nista. Tudi pri drugih starih je podobno, moja dva nista z drugega planeta, je ta želja podzavestna, stari želijo svojim otrokom vse najboljše, jasno. To pa je pogosto tisto, kar oni počnejo, recimo. Ali vsaj tistemu podobno.

			Jan je bil poleg odličnega učenca v šoli še športni tip, talent v košarki. Oče je bil navdušen nad njim, postajal je tisto, kar on ni mogel zaradi poškodovanega kolena. Jaz pa bi naj uresničeval mamine ideale. Red in disciplina, pa še ostalo zraven. Pridnost morda. Ter spoštovanje regul, seveda.

			Incident z Rokijem je mamo malo vrgel s tira. Ni mogla verjeti, da sem razsul Rokija, sošolca s paralelke, tistega prijetnega fanta, športnika, ki ga vsi profesorji hvalijo. Je name začela gledat kot na enega nasilneža. Problematičnega tipa z eno težavo v glavi, bi to moral razčistit s strokovnjaki, je celo predlagala. Pogovor s kakšnim psihologom bi mi koristil. Po maminem mnenju bi skoraj moral Rokiju nastavit levo in desno lice ter še kaj več. Ne bi smel jaz prvi udariti, se to ne spodobi. Danes da je bolje biti žrtev ali kaj.

			»Nikamor ne grem,« sem se ji uprl. »Na noben center ali kaj. Saj nisem nor ali defekten v glavi. Odpade!«

			»Ampak, Tomaš, vsaj poskusi,« me je mama prepričevala. »Škodilo ti ne bo, prehitro se razburiš, vidiš, za to gre …«

			Odkimal sem. Ne, nikamor ne grem. »Nisem norec,« sem ponovil.

			»Vida, fant se je samo branil,« je bil oče bolj razumevajoč. »To je zdrava reakcija!«

			»Ampak, Marjan, napadel je sošolca, lahko bi bilo zelo hudo!«

			»Hej, sem tudi jaz mahnil kakšnega v teh letih, je bilo to normalno, se iz tega ni delalo cirkusa in ne vem kakšnih vzgojnih problemov!« jo je oče ustavljal.

			Zanimivo, kaj je oče pripovedoval. Prvič sem ga slišal kaj takega reči. Očitno je bil normalen. Ali pa se je pretvarjal zaradi mene? Ne, prej ono prvo. Sem mu bil za to malo hvaležen.

			Tista naša seansa v kuhinji za mizo, kjer naj bi padla odločitev, da moram na nekakšno terapijo, je propadla. Niti na ono drevo sredi polja v ravnici se mi ni bilo treba umakniti. Ne vem, če je to bila zmaga zame, a vsaj poraz ni bil. Tudi to šteje.

			Se pa z očetom ne strinjava glede marsičesa drugega. O njegovem delu, na primer. Je policaj, dela na mejni policiji, ki skrbi za varovanje meje s Hrvaško. Okrožje Marofa meji na Hrvaško, in v našem mestu je ena izmed večjih policijskih postaj na tem območju. Oče na tej postaji dela že pet let in je prava

			zvezda. Je vodja ene skupine policistov in dosegajo odlične rezultate v državnem merilu. Prijeli so tudi največ beguncev, ki so se poskušali prebiti čez mejo v Slovenijo. Za ta uspeh je dobil celo diplomo, sam policijski minister mu jo je izročil na slovesnosti v glavnem mestu pred enim letom. Za odlično

			izpolnjevanje dolžnosti pri varovanju državne meje, je pisalo na tistem papirju. Ali tako nekako. Ko se je lansko pomlad vrnil iz Ljubljane, je ves ponosen položil ta papir na mizo.

			Pričakoval je pohvalo, jasno. Mamino je dobil, moje ne. Je pa ni niti pričakoval. Je vedel, kaj si o vsem tem mislim.

			Sem že prej gledal lov na te ljudi malo drugače. Grejo čez mejo, pač, pa kaj? Imajo že razloge. Jaz se z lovljenjem teh tipov ne bi hvalil. Pred dvema letoma so se skozi Marof valile kolone teh beguncev, jih nisem rabil gledat po televiziji, teh ljudi s torbami in vrečkami, je bil to dogodek v živo. Umazani, utrujeni, ampak vseeno ljudje. Otroci, ženske, možje, so šli po magistralni cesti mimo nas, domačinov, ki smo stali na pločniku in jih gledali kot deveto čudo. Nekje se je nekaj groznega dogajalo in od tam so prihajali. Šli so pa dalje na sever, iz države. Na deset tisoče jih je bilo vsak dan in noben jih ni zaustavljal, še policija jim je pomagala. Takrat je bilo to okej.

			Prav.

			Zdaj pa je to narobe. So nekakšni kriminalci, ti ljudje, če hočejo skozi našo državo. Se jih lovi, kot da so ena divjad. In oče je odličen v tem, ga v službi kličejo celo lovec ali tako nekako. Ker ima nos, kje lahko begunci udarijo čez mejo. Gričevnato področje meje na vzhodni strani Marofa, levo od reke Bistre, pozna kot lasten žep, od tam namreč prihaja, in tam se mu ne more nič izmuzniti. Tisto je njegov teren. Kadar je imel še kakšen posebno uspešen dan ali noč za seboj, je o tem doma navdušeno pripovedoval. Kako je pogruntal te tipe, kje bodo poskušali priti preko meje. Razporedil je svoje policiste v zasedo in so jih lepo prijeli ter odpeljali na postajo.

			»Kaj se je potem zgodilo z njimi?« sem ga enkrat vprašal. Sicer se za te zadeve nisem zanimal, zdaj pa me je zanimalo.

			Bila sva sama doma, sobota je bila, mama je bila v mestu, on pa se je pravkar vrnil z nočne izmene in je bil še v žaru akcije.

			»Popisali smo jih in vrnili jih bodo nazaj na Hrvaško,« je odvrnil.

			»Kaj pa bodo napravili Hrvati z njimi?«

			»Vrnili jih bodo spet v državo, od koder so prišli. V Srbijo, najbrž. In tako naprej.«

			»Zakaj?«

			»Ker so kršili mejne predpise. Preko meje se ne hodi kar tako, posebej pa ne oni, ki nimajo potrebnih dovoljenj.«

			»Pred dvema letoma, ko jih je šlo na deset tisoče, tudi brez dovoljenj, takrat je bilo v redu, zdaj pa ni?«

			»Politika se je spremenila, Tomi,« je pojasnil oče. »O tem se odloča zgoraj, mi smo policija, samo izvršujemo predpise. Zdaj jih moramo ustavljat.«

			Aja? Prav. Se mi pa takšna politika ni zdela pravična. Človek prehodi nekaj tisoč kilometrov, zapravi veliko denarja, potem pa ga na neki meji zaustavijo in povejo, da mora nazaj v tisto sranje, od koder je zbežal. To je torej politika. Ni se mi zdelo pošteno.

			Očetu sem to tudi povedal.

			Pogledal me je, kot da sem padel z lune.

			»Tomi, od kdaj pa ti tako? Se zanimaš za politiko?«

			Sem ga presenetil, šestnajstletni mulc mu razlaga, kaj je prav in kaj ni. Čeprav jaz nisem razmišljal o pravičnosti, temveč bolj o grozi tistega, ko se znajde na poti nazaj. Se pa lahko tudi pogovarjava o pravičnosti, če hoče. Nekaj o tem že vem, vsaj na bolj elementarni ravni. Smrt dedka Tomaša ni bila poštena, da tisto zadevo z Janom ne omenjam. A tega zadnjega mu zdaj nisem omenil. So te zadeve presegale to najino diskusijo; tam so bile zraven sile izven človekove moči, nobene politike ni bilo zraven, v tem primeru pa je odločitev vedno le od ljudi, kjerkoli že so.

			»Ne, samo razmišljam, če bi se znašel na njihovem mestu, kako bi se počutil, ko me policija ujame in me vrnejo!«

			Oče na to ni nič odgovoril. Je razumel, kam sem ciljal. Čeprav nisem nikamor, vsaj zavestno ne. Sem res razmišljal, kako je človeku, ko se znajde sredi neke gošče, obkrožen z uniformiranimi ramboti, opremljenimi z vsem živim, v centru zaslepljujočih luči. V bistvu je takšen očetov posel. Zato tega njegovega lova na ljudi nisem cenil. Bi raje videl, da bi na cesti kontroliral pijane šoferje.

			Sem mu to že enkrat prej omenil, pa je takrat skomignil, da on jemlje to le kot službo. Nič več.

			Vendar biti slaven lovec in za to dobiti pohvalo samega ministra, je nekaj več kot služba. Vsaj meni se zdi.

			»Tomi, ne vidiš in ne veš vsega, zato tega ne razumeš. Če bi pustili, da vsi ti pridejo neovirano v našo državo, bi lahko nastal kaos. Vse države branijo svoj red z varovanjem meje. Nekaj ljudi ni problem, a kadar jih je preveč, je to narobe,« mi pojasnjuje. »In o tem odloča politika na najvišjem nivoju v Evropi, v Bruslju. Tam se sprejemajo pravila. Mi jih vedno le izvršujemo.«

			Prav. Torej spet politika.

			»Praviš, da en človek ni problem, če pride v državo kar tako?« ga vprašam.

			»Ne, seveda ne.«

			»Dva?«

			»Tudi ne, Tomi. Zakaj to sprašuješ?«

			»Je deset beguncev problem?« nadaljujem. Se ne pustim motit. Nekaj razmišljam, bi mu rad to predstavil.

			»Ne, tudi deset ljudi je nepomembna številka.«

			»Dvajset?«

			»Ne, mislim, da dvajset tujcev v državi še vedno ni nič posebnega,« odgovarja oče.

			Ne prekinja me več, zanima ga, kakšno igrico se grem z njim. Me je že pogruntal. Včasih sem se s starši šel take besedne igrice. Stvar logike. Pred par leti sem našel eno knjigo v knjižnici, ne spomnim se več naslova niti avtorja, je pa noter zbral kar nekaj takih cvetk. Tole sem si zapomnil.

			V bistvu je to delček iz slavnih Sokratovih dialogov, ko je spraševal svoje sogovornike, ali zrno peska pri padcu na tla povzroči kakšen šum. Seveda so mu vsi zatrdili, da ne. A Sokrat je nadaljeval …

			Jaz pa tudi.

			Skratka, nadaljujem s številkami, izvedeti želim, pri katerem številu beguncev postanejo ti problem, kdaj torej nastopi ta grozni kaos, pri kateri številki. Kot to pravi oče in to trdi politika.

			Seveda mi oče tega točnega števila ni mogel povedati. Ko je ugotovil mojo namero, se je le zasmejal.

			»Ej, fant!« je zmajal z glavo. »To ni igra, veš!«

			Vstal je od mize. Ni se želel več igrati tega z mano.

			Sokratovi učenci tudi niso vedeli povedati, pri kakšnem številu zrn peska se začne šum. Je pa očitno, da vsako zrnce povzroči malenkost šuma. Tako stari Grk pred dvema tisočletjema in pol. Ta njegova finta pa je še vedno uporabna za današnji čas. Je kljub vsemu že en človek lahko problem? En šum v družbi, v katero prihaja?

			Potem sem tudi jaz vstal in odšel v svojo sobo. Zleknil sem se na posteljo in si dal na ušesa slušalke in vključil muziko. Mogwai. Moj bend. Moja klasika.

			Zaprl sem oči. Zvoki komada Fear Satan so preplavljali mojo glavo.

			Nekdo me je stresel za rame.

			Pri postelji je stal oče. Je prišel do mene, nekaj ga je moralo težit.

			»Poslušaš glasbo? Kakšno?«

			Zanimivo. Kaj takega me je redko vprašal. Ponudil sem mu slušalke, naj sam prisluhne. Usedel se je k meni na posteljo, nekaj časa poslušal, potem mi je slušalke vrnil.

			Zmajal je z glavo. »To poslušaš? Saj je vse nekam kaotično.«

			»Ja, kaotično,« prikimam.

			A to je vtis na prvi hip. Ne vem, kolikokrat sem šel skozi komad, imam ga zapisanega v glavi. Bi si ga lahko zavrtel brez računalnika. In vse je jasno, pregledno, ni kaosa, nobenega brezveznega šuma, kot se zdi to očetu, vsak zvok ima svoje mesto – ne, je to daleč od kaosa, v bistvu je zelo urejeno, vendar je treba to muziko ustrezno dekodirati, ima svoje principe ali algoritme …

			Oče posluša mojo razlago, vidim, da se z njo ne strinja, a ne ugovarja.

			»Je že v redu, Tomi,« mi prikima. Potem se dvigne in odide.

			Ne pove, zakaj je prišel do mene v sobo in kaj mi je hotel povedati.

			Je pa včasih tudi s tistim, kar se ne pove, dovolj povedanega. Sem očeta razumel, za kaj je prišel.

			Ko sem to muziko enkrat predstavil mami, je tudi ona želela vedeti, kaj si non stop vrtim, jo je pazljivo poslušala in obenem strmela skozi okno v kuhinji, tja nekam daleč v ravnico. Ko se je obrnila k meni, je samo rekla: »Žalostna je, preveč žalostna zame.«

			Čeprav je skrivala, sem videl, da ima solzne oči.

			Jo je komad Take me somewhere nice spravil v jok? Je res ful sentiš, ampak vseeno, sem razmišljal. Sem zajebal s to

			muziko –?

			Morda.

			Čeprav je bilo bolj verjetno, da je mama jokala zaradi nečesa drugega. Nekoga drugega, seveda.

			Zaradi Jana, mojega brata, jasno.





12


			Bil sem hiter, a še vedno ne dovolj. Sem se preveč zamudil s pobiranjem pošte. Takoj po izhodu iz šole sem opazil težke in nizke oblake, ki so viseli nad mestom, kazalo je na dež, a sem moral po pošto.

			To je moja naloga, pobiranje pošte iz poštnega predala na pošti. Je bilo z njimi tako dogovorjeno, sicer bi se poštar moral samo zaradi nas vozit dobrih pet kilometrov v eno smer, da bi potem ugotovil, da ni doma nobenega in podobno. Potem pa bi itak nekdo od nas, jaz ali mama, moral spet nazaj v mesto, da dvigne poštno pošiljko. Poslopje pošte je bilo v sosednji ulici od moje šole in se mi običajno ni bilo težko zapeljat tja, postavit kolo spredaj pred vhodom v stojalo, odit noter ter odklenit predal in pobrat vsebino. Sem tudi zdaj naredil enako, sem hitel in kolesa sploh nisem zaklenil, ni bilo časa. Vsaj v tisti minuti se ja ne bo kaj zgodilo, sem si mislil. Jan bi seveda v takem primeru pizdil name, on si tega ne bi dovolil, je bil preveč dosleden. A zdaj ga ni bilo zraven, le njegov bicikl je bil tu. Sem ga uporabljal že eno leto, mojega so enkrat pred neko trgovino v mestu neznanci ukradli. Se dogaja to, tudi v Marofu. Se pa nisem zaradi tega prehudo sekiral, je bil zjahan, in sem zdaj imel izgovor, da začnem uporabljat Janovega. Dobra zadeva, ta njegov stroj, mislim.

			Nekaj kapelj dežja me je ujelo že v centru pri pošti, potem pa se je ploha kar usula. Do križišča z magistralko sem bil že kar premočen, a zdaj je bilo vseeno. Če si moker, si pač moker, sem se peljal naprej. Nekje po odcepu za naš mlin pa je dež prenehal. Kot bi odrezalo. Sem že rekel, da je vreme okrog reke drugačno kot v Marofu in bližnjih bregih, so pač drugačni vetrovi in tudi drugačni zračni vzgoni. Ravnica ima drugo mikro klimo kot bregi. Govorim že kot ona vremenarka, sem se vsaj nekaj naučil pri njenih napovedih. Ne buljim samo v njeno napeto zadnjico in izrez spredaj, kjer ji vedno hočejo izskočit joški. Te pa ima, res. Tipi, ki padajo na joške, se ob tem najbrž slinijo sto na uro. Prav. Jaz si pa tudi kaj zapomnim, kar pove. Res.

			Kot običajno me je pri topolu čakal Luks, stekel je proti meni, a se nisem zaustavljal, moral sem domov, nato je bila na vrsti Bistra, tisti otok sredi nje, in na njem lesena uta. Janova opazovalnica ptičev. Zdaj pa moja, seveda.

			Sem zdaj vozil po suhem asfaltu, sem lahko gnal, kolikor sem mogel, Luks pa je tekel ob meni. Hotel sem čim prej priti domov, zamenjat mokre cunje in takoj na reko. Popoldne se je komaj začelo, do večera sem imel morje časa. Bilo je skoraj enako kot pred dvema letoma, ko sva na Bistro šla z Janom.

			Se bo zgodil čudež, kot se je takrat, in bom videl zlatovranko? Njegovo najljubšo ptico –?

			Kdo ve?

			Sem Janu takrat obljubil, da bom popazil nanjo. Lani sem od pomladi do jeseni čakal, da jo vidim, pa nič. Se ni prikazala. Se bo pa letos. Zakaj ne? Sem bil prepričan, da se bo, enkrat se čudež, ki ga je bil deležen Jan, mora ponovit. Je treba verjet v čudeže, pa čeprav kar tako. Ne, zdaj v to nisem dvomil. Če človek dvomi, zmanjšuje možnost uspeha, je sam sebi največji sovražnik. Enkrat sem to prebral v eni knjigi, pa se mi je misel zdela pametna in sem si jo zapomnil. Imam še kar spomin, si marsičesa ne rabim zapisovat. Je to dobro. A včasih je pa tudi dobro kaj pozabljat. A o tem drugič, to zdaj ni pomembno, se bom sicer začel preveč izgubljat s to štorijo.




Uta je bila v bistvu lesena škatla dva krat dva metra, pritrjena na dva visoka štrclja ostankov topolov na eni strani, na drugi pa k dvema lesenima pilotoma, zabitima v tla, vse v višini najmanj enega metra nad peščenimi tlemi. To je zadostovalo, da je narasla voda ni poplavila. No, vsaj v tistem času je bilo tako, ko smo mi, cela družina, hodili na reko.

			Pod v uti je bil iz debelejših desk, stene pa zbite iz ostankov pri žaganju smrekovine, zunanji del je bil še skorjast in se je zlival z okolico. Iz enakih desk je bila napravljena tudi streha. Notranjost ute, tako streha kot lesene stene, pa je bila proti dežju in prepihu zavarovana s smolnato platneno kritino. To je bila zadostna zaščita za zgodnje pomladne dni, ko je nad reko vel svež hlad, enako tudi za mrzle jesenske dni.

			Uto je napravil oče že pred leti. Smo na ta otoček zahajali poleti ob vikendih, poležavali na prodnati plaži in se namakali v tolmunu. Skoraj vsak vikend smo bili na reki. In se je oče odločil, da napravi eno shrambo, zaprt prostor, kamor bomo lahko spravljali vso to opremo, ležalnike, žar, pa ostalo kramo, kar je že bilo. Pametna zadeva. In je napravil uto, je bil kar spreten. Je bila ta uta dovolj prostorna tudi, da smo se lahko umaknili pred kakšno ploho, jo preživeli lepo pod streho. Poslušali škropot dežja, ki se je zlival po strehi, mi pa smo bili noter na varnem, suhem – ja, zanimivo vse to. Bil sem komaj mulček sedmih ali osmih let, pa sem vse to zaznaval. Smo noter puščali v zabojih pod klopmi veliko robe, se je s časom nabirala. Skoraj mala vikendica nam je bila.


Sem se tam ob reki v bistvu naučil plavat. Oče in Jan sta bila moja učitelja. Bila je to prava idila, kot da smo na morju. Zaradi bližine meje, reka je bila mejna črta, nas ni nihče motil, smo bili vedno sami. Tudi smo pekli kakšne ribe na ognju, ki jih je oče seveda prej kupil v ribarnici, mama se je sončila, midva z Janom pa naganjala po plitvini. Mega, jasno. Se pa je vse končalo en dan, ko smo v tolmunu naleteli na nabuhlo truplo prašiča. V krogu se je vrtelo in zaudarjalo, da je šlo na bruhanje. Voda ga je prinesla nekje od zgoraj, kakšen kmet je v reko vrgel to crkovino, jasno.

			»Gremo!« je bila mama odločna. »Niti sekunde nočem biti več tukaj!«

			Pa smo šli. Je bilo res grozljivo gledat tisto počasno vrtenje

			nabuhlega prašiča, napol potopljenega v vodo. Se nikdar potem nismo vrnili na reko, vsaj kot družina skupaj na našo plažo ne. Nam je vsem ostala ta slika preveč v glavi. Uta pa je ostala, in midva z Janom sva se začela vanjo vračat. Čez dva tedna sva bila že nazaj, s kolesi sva se pripeljala, in preverila sceno. Vse je bilo okej, nobene crketine ni bilo v tolmunu, a vseeno si v vodo nisva upala. Nama je skoraj smrdela, a je to bil le občutek v glavi. Se je voda v tem času že zamenjala, jasno, a slika živali je pač ostajala v najinih glavah.

			Lesena uta pa je bila super za opazovanje ptičev na reki in okoli. Jan je že takrat poznal skoraj vse ptiče, ki so prihajali v ravnico in okoli reke, je bil živa enciklopedija za vse, kar je letelo. Si je pa v resnici nabavil pravo enciklopedijo, debelo knjigo s fotkami vseh ptičev na tem območju. Je zdaj le kdaj pa kdaj potegnil knjigo s police v uti in preveril, če je zadel pravo ime ptice, ki jo je opazoval v bližini.

			Potem si je zadovoljno prikimal. Ja, imel je prav …

			Jaz sem pri tem bolj sedel zraven, dremal, včasih kaj bral. Ali pa le bil zraven. Obstajal, recimo. Ptiči me niso zanimali, sem čakal, da Jan konča s tem opazovanjem in bova lahko šla plavat v tolmun. Ali pa metat kamenje čez reko. Sem to rad počel.

			Kar tako. Jasno.





13


			Strmel sem v nizko goščavje, iznad katerega so se dvigale krošnje vrb in jelš, ter čakal, da se nekaj zgodi. Nek premik v tistem napol ozelenelem grmovju, tresljaj veje, ko nanjo sede ptica. To sem čakal. Pa se ni nič zgodilo, nobenega nepričakovanega premika nisem zaznal v krošnjah in grmovju, čeprav sem napenjal oči. V robu goščavja, ki se je širilo kakšnih dvajset korakov naprej od kraja, kjer sem se nahajal, je bilo vse mirno. Temne sence pod krošnjami sem preiskoval še z daljnogledom, s pogledom počasi drsel od levega roba gošče do drugega in v nekem trenutku se mi je celo zazdelo, da v tisti senci vidim nekaj zlatega. Košček neznanega –

			»Hej!« sem vzkliknil. A le v mislih in še to potihoma, kot da bi že samo gola misel mogla splašiti pernato bitje dvajset korakov stran od mene.

			Pa sem se zaman vznemiril. Bili so le sončni žarki, ki so v ozkih snopih prodirali skozi krošnjo in so na neki točki svoje poti oplazili debelejšo vejo ter jo za trenutek pozlatili. Bilo je že pozno popoldne, sončni žarki so zdaj dobivali drugačno barvo in vse okrog barvali v zlato rumeno barvo. Sicer pa je bilo vse drugo mirno kot običajno.

			Ne vem, koliko časa sem strmel v tisti predel gošče, pa se ni nič zgodilo. Le tišina prihajajočega večera je visela nad reko. Vsaj v začetku, ob prihodu, se mi je zazdelo, da ni ničesar, da je le gola tišina. Zvok, ki sem ga prinesel s seboj, nekakšno zvenenje v lastni glavi, kaj več pa ne. A to je bil le prvi občutek. Varljiv. Moral sem počakati na tukajšnje zvoke, da jih zaslišim. Ves čas so bili ob meni, morda se je v začetku kakšen pritajil, čeprav je bilo bolj verjetno, da sem jaz sam potreboval določen čas, da sem jih zaznal. Kot vznemirjen človek ne sme zamenjati bitja srca s topotom prihajajočega jezdeca, sem se tudi jaz zavedal, da po prihodu semkaj potrebujem čas za umiritev. Spet en kitajski rek, jasno, so ti Kitajci face, znajo zadeti pravo. Jaz sem se seveda moral umirit, srce in misli, seveda. Da bom znal ločiti zvoke med seboj. A najprej sem jih moral slišat.

			Na primer droben sunek vetra, ki je zatresel vrh krošnje vrbe v bližini. Ali pa oddaljeno in zateglo oglašanje ptice, za katerega nisem znal določiti, kateri ptici pripada. Lahko bi bilo klicanje kakšne druge živali, ki je prihajala k vodi. Kdo ve. Vseeno, bil je to zvok, ki sem ga zaznal skozi enakomerno šumenje reke v bližini. Bili so tam že od začetka, le prisluhniti sem jim moral. Zato sem čakal in bil potrpežljiv. Odmisliti sem moral misli in slike, ki sem jih prinesel s seboj, napraviti prostor novim. Šele takrat bodo zvoki reke začeli prihajati do mene in razbili navidezno tišino. Vedno je bilo tako, ker na reki ni bilo nikdar resnične tišine. Kot je sicer ni nikjer. Živimo v stalnem hrupu, se mi zdi.


Doma, v svoji sobi, v hiši pri Tomaševem mlinu, ko sem se kdaj sredi noči prebudil iz kakšnih sanj in zastrmel v črno gmoto teme okrog sebe, se mi je najprej zazdelo, da ta črnina sega v neskončnost, da se širi v vse smeri in požira vse zvoke naokrog. Tišina je le še poglabljala grozo teme, v katero sem se zbudil. Vendar, kot sem že rekel, sem moral umiriti bitje srca. Kmalu tišina, ki je vladala v hiši, ni bila več ista tišina od maloprej. Začela se je oglašati s svojim glasom. Vedno so obstajali zvoki nečesa ali nekoga: šum vetra v krošnjah starih orehov pred hišo, zvoki s podstrešja ali pa oddaljeno piskanje kamionov, ki so v noči hiteli po magistralki v ravnici. Glavna cesta je bila daleč od naše hiše, a ponoči kot da so se razdalje skrajšale. Tudi ob popolnoma zatesnjenih oknih sem vedno slišal nekaj. Najprej pa seveda predirljivo zvenenje tišine v ušesih, da sem si jih moral prekriti z dlanmi, tako grozljiv je bil ta zvok. En crescendo tišine, če veste, kaj hočem povedat. Morda tega v življenju še niste slišali, jaz sem pa, in ni prijetno. Sranje. Ko sem prižgal luč ob postelji, pa je tišina izginila. Lahko sem odmaknil roke z ušes, zdaj je bilo vse drugače. Svetloba je razgnala temo in tišino, spet je bilo vse običajno. Potem sem še nekaj časa počakal, se umiril in znova zaspal.

			Tudi zdaj, na otoku sredi reke, sem se po prihodu moral najprej umiriti. Čakati. Prepustiti zvokom, ki so prihajali do mene. Potem jih pa razločevati. Enako kot sem moral ločiti varljive like v igri svetlobe in sence v krošnjah vrb od tistega, kar sem čakal. Moral sem biti le potrpežljiv. Se nič premikati, da ne povzročim nobenega nepotrebnega zvoka. Nič nenaravnega. Škripanje lesene deske v podu barake pod mojimi stopali bi bil kje drugje običajni zvok, a ne tukaj. Okolica bi zaznala moj zvok. In se potem za hip spet pritajila.

			Že uro ali več, trajanja časa se nisem zavedal, sem poslušal samo šum vetra v krošnjah vrb naokrog in seveda šumenje reke v bližini. To so bili naravni zvoki. Kot moje dihanje in bitje srca.

			Znova sem dvignil daljnogled in preiskal goščavje pred seboj; najprej pritlehno grmičevje, nato pa sem daljnogled usmeril h krošnjam. Nič. Počasi sem drsel od enega roba gošče do drugega. Sence pod drevesi so se že gostile, čedalje manj je bilo možnosti, da zagledam tisto, kar sem čakal.

			Vendar se še nisem dvignil, ta trenutek pred začetkom večera je bil morda tisti ta pravi. Vsaj nekoč je bil. Zato sem čakal.

			Skozi okna lesene ute je do mene prihajalo enakomerno žuborenje vode, ki se je prelivala čez kamenje v plitvem rokavu, od koder sem prišel na otoček sredi reke. Z druge strani sem kdaj pa kdaj zaslišal kakšen pljusk, kot bi kdo zalučal

			kamen v vodo. Tam je bil glavni in tudi globlji del rečne struge, ki se je v sredi zajedal v podolgovat otoček in v njem ustvaril majhen zaliv. V njem je bila voda globoka, a mirna, tu so se zadrževale večje ribe. Pljuske so ustvarjali kleni, ko so poskušali uloviti kakšen mrčes, ki je v poznem popoldnevu krožil nad gladino vode. Reka je na tem delu ravnice bila široka, razlivala se je po strugi, ki si jo je izdolbla skozi stoletja in je v zadnjih desetletjih ni več menjavala. Le ob večjih deževjih spomladi ali jeseni je napolnila svoje korito, vendar se ni več prelivala čez bregova. Odkar so ji v zgornjem toku, na začetku ravnice, napravili jez z elektrarno in iz nje spuščali vodo v odvodni kanal, ki je tekel kilometer ali več zahodneje mimo nje in se s staro strugo združil šele precej niže, je bila ukročena. Iz nekdanjih, še neukročenih časov, so v njeni strugi, med rokavi, ostajali večji ali manjši otočki. Nahajal sem se na enem večjem, širokem največ petdeset korakov ter dolgem še enkrat toliko. Zgornji del je bil zaraščen z gostim grmovjem in drevjem, spodnji pa čist in prodnat. Njegova najvišja točka je bila kakšen meter nad gladino reke, tam je bila med drevjem skrita lesena uta. Za opazovalca z bregov je bila skoraj neopazna. Prišlek bi se moral prebiti skozi vso tisto trnjasto grmovje na par korakov do nje, ko bi jo šele lahko zagledal. Medtem pa je opazovalec iz ute obvladoval dogajanje naokrog, enako kot zdaj jaz.

			Slišal sem zvoke z ene in druge strani otočka, skozi drevje videl zlato rumeni blesk vode nad reko na njenem globljem delu, in temne sence, ki so se malo naprej že stapljale s poraščenim bregom. Čim niže se je spuščalo sonce, več temačnega je prihajalo z desnega brega in ko bo večji del reke v senci, bo konec z mojim opazovanjem. Moral se bom dvigniti in zapustiti uto. Spet bom prečkal plitvino, si pred tem sezul copate in zavihal hlačnice, zabredel v mrzlo vodo, zazeblo me bo, prve dni aprila je voda v reki še mrzla, največ deset stopinj ima, ker se v planinah, ki reko napajajo z vodovjem, komaj začenja topiti sneg. Sredi plitvine me bo hlad tako zarezal v noge, da bom začutil bolečino celo nekje v drobovju. A to bo minilo, napraviti bom moral še naslednjih dvajset korakov in na koncu, malo pred bregom, bo bolečina nehala. Tako kot vedno. Tam, na starem štoru naplavljenega hloda, se bom spet obul, nataknil nogavice in copate ter užival v toploti, ki mi bo preplavila stopala. Po ozki stezi, ki jo je skozi ločje utrla divjad, se bom povzpel na breg nad reko, potegnil iz grmovja kolo in se odpeljal domov.

			Ja, tako bo. Vse sem že premislil in moral sem se dvigniti.

			»Greva?« sem spregovoril, tokrat prvič glasno. Zdaj je bilo očitno, da tistega, kar sem čakal, ne bo. Pogledal sem psa, ki je ležal ob mojih nogah. »Luks, greva?«

			Velik nemški ovčar se je zazrl vame. Rahlo je zacvilil od zadovoljstva, ker se je spet lahko začel premikati. Do takrat je tudi zanj, enako kot zame, veljala zapoved tišine in mirovanja.

			Spustila sva se po deski iz ute, še prej pa sem spustil lopute na okencih ter zaprl vrata. Nisem jih zaklenil, ni bilo potrebno. Ta del reke je bil zapuščen, sem ni noben zahajal. Na desni strani reke se je iz temnih krošenj oglašala sova. Prihajal je večer, sence so se daljšale in začele prekrivati tudi otoček na sredi reke. Čas je bil za odhod domov.

			Z brega otočka sem še enkrat pogledal proti uti, bila je skoraj neopazna. Vse je bilo v redu. Jutri se spet vrnem na otok, napol zapuščena uta sredi otočka na reki me bo čakala. Čas je bil, da se sezujem in zabredem v mrzlo vodo.

			Čudež se ni zgodil. Pa nisem bil razočaran. Bo pa naslednjič. Bom takrat zagledal tisto zlato modro ptico, enako, kot jo imam na plakatu v svoji sobi.





14


			Doma je bila samo mama, očeta še ni bilo. Sem mami že zjutraj povedal, da grem na reko, je vedela, kje sem. Sicer bi zagnala paniko. Po tistem z Janom mi je nabavila nov pametni telefon, en samsung, da sem bil vedno dosegljiv na vse možne načine. Da je bila lahko mirna.

			Pogledala me je, ko sem vstopil v kuhinjo in odložil torbo z daljnogledom in fotoaparatom. Je vedela, da grem gledat ptiče.

			»Ni še zlatovranke,« sem skomignil. »Je najbrž prezgodaj.«

			Ja, mogoče je bilo tako. Gozd ob reki še ni povsem ozelenel in eni ptiči selivci čakajo na tak čas. Da pridejo na varno. Predvsem to. Čeprav sem pa z druge strani reke, v gozdičku, ki se je širil na desnem bregu, slišal kukavico. Ta tudi čaka na ozelenitev gozda. Je pa bila med prvimi selivkami, ki se je že vrnila. A je z njo tudi tako, da med prvimi, še sredi poletja odhaja,

			»Najbrž,« je prikimala. Potem se je spet posvetila eni oddaji po televiziji.

			Čakala sva, da se iz službe vrne oče, potem bomo skupaj večerjali. Je sporočil, da pride le pojest, potem se spet vrača na mejo. Baje da imajo gužvo, mi je povedala mama. Sem razumel, za kaj gre. Pomenilo je, da prihajajo begunci na mejo, in da jih bodo pričakali. Veliki lovec je spet v akciji.

			Kmalu je prišel, slišal sem zvok njegove honde, ko je zapeljal na dvorišče, nato pa še glasno cviljenje Luksa, ki ga je pozdravljal.

			Ob večerji me je vprašal, kako je bilo v šoli.

			»V redu, nič posebnega,« sem odvrnil.

			Dalje ni vrtal, je videl, da se o tem nisem hotel pogovarjat. Ne z njim ne z mamo. Šola je bila moja zadeva. Sicer pa se o šoli nisem nikdar hotel z njima pogovarjat. Sta bolj onadva silila vame s tem.

			Oče je počakal, da je slišal novice po dnevniku. Med drugim so poročali o večjem številu beguncev, ki so spet začeli prihajati v državo preko zelene meje. Torej ilegalno. In da so eno večjo skupino že prijeli na območju meje z Marofom. Jih bo pa še več, napoveduje policija, ker da prihaja obdobje lepega vremena. S to napovedjo je zaključila poročevalka s terena svoj prispevek z bregov nekje okrog Marofa.

			»Ja, begunci so spet navalili,« je pripomnil oče. Le toliko, se je kakšnega drugega komentarja vzdržal. Ni hotel odpirati debate z mano, se mi zdi.

			Počakal je še na šport in vreme, potem pa se znova odpeljal na delo. Vrnil se bo pozno ponoči, morda šele proti jutru, nama je rekel. Res imajo gužvo, dela je veliko, ljudi pa premalo.

			Da bo tako še nekaj časa trajalo, da bo čedalje več noči zunaj, sem vedel. Tudi vremenarka, tista blondinka na komercialni televiziji, je napovedovala lepo vreme.

			»Pripravite se na pravo pomlad in toploto,« je žvrgolela v rožnati minici in tesni bluzi z globokim dekoltejem spredaj in zadaj. Ona je na pomlad očitno že bila pripravljena.

			Pozdravil sem še Luksa na dvorišču, potem pa odšel v sobo. Poslušal bom Mogwai in lovil s harpuno one balončke na računalniku. Kot običajno. Ko mi bodo začeli migljati pred očmi, bo čas za spanje. A do takrat je bilo še daleč.

			V sobi me je – kot vedno – pozdravila velika slika zlatovranke na steni. Janova fotka. Zraven nje pa še večja slika, plakat s fotko Jana v košarkarskem dresu KK Bistre. Smeji se kot otrok in dviga roke. Malo prej je namreč zadel nasprotnikov koš skoraj s sredine igrišča. Kaj pa morem, sem pač zadel, se skoraj opravičuje.

			Mega fotka.

			Vem točno, kdaj in kje je bila posneta, karkoli že, o tej fotki vse vem.

			Posnel sem jo jaz, z Janovim fotoaparatom, s katerim je sicer on slikal svoje ptiče. Slučajno sem bil na tisti tekmi, Jan je res zadeval fenomenalno in ta koš je bil pika na i. Sem sicer že posnel veliko podobnih fotk za njegov arhiv, a ta je bila najboljša. Je imela nekaj v sebi, nekaj – še Jan je bil nad njo navdušen. Zato je oče iz nje dal napraviti velik plakat. V začetku je bil v najini sobi, v stanovanju, ki smo ga imeli v mestu. Tu, v Tomaševem mlinu, pa je bil v moji sobi. Poleg fotke z zlatovranko.

			Sta bila res en lep par, zlatovranka in on.





15


			Čas je za Jana, da še kaj povem o njem. O tistem, kar še nisem povedal, jasno. O tem mojem velikem bratu, idealnem sinu, brihtnežu v šoli in še kje, vseznalcu o ptičih in naspidirancu na vseh mogočih področjih, o tem košarkaškem wunderkindu, o tem smotancu, ki bi ga, če bi se zdaj pojavil tu pred mano, pošteno mahnil po nosu, kot Rokija bi ga razsul, da bi se stegnil po tleh v vsej dolžini ali višini, da bi mu zbil iz face tisti njegov otroški nasmeh, ko se mi čudi: – Ja, kaj se pa jeziš, Tomi?

			Joj, kako bi ga pritisnil, da se ne bi več tako butasto otročje režal. Potem pa bi ga zagrabil in objel, da mi nikoli več ne uide, da ostane za vedno tu, ob meni, ob mami in očetu, pri teh svojih smotanih ptičih, naj jih bulji in zalezuje noč in dan, samo da je tu, na varnem, moj veliki bratec, moj Jan, moj smotko smotkovič …


Jan Borkovič, letnik 2000, se je ubil v prometni nesreči dne 30. junija 2018. Skupaj s sošolci je v mestu praznoval zaključek šolskega leta, za njim je bila matura (napravil jo je s prav dobrim uspehom) ter uspešna košarkarska sezona v KK Bistra, jeseni pa je odhajal na študij v glavno mesto in v njihovega prvoligaša. Cel svet je imel v rokah, pa je po slovesu od klape tistega poznega večera zamočil. Na cesti iz Marofa, na vzhodni vpadnici, ki jo obdaja drevored divjih kostanjev, je s polno hitrostjo s kliotom treščil v eno drevo v blagem levem ovinku. Avto je zagorel in še preden so prišli gasilci in ostali, je bilo vsega konec. Jan je bil že prej mrtev. Avto je bil zmečkan kot kakšna pivovska konzerva, v drevo se je moral zabiti najmanj s stotko na uro. Pa še privezan ni bil. In cesta je bila takrat zaradi rahlega dežja spolzka. Torej je bila nesreča, kajpada. Fant je preveč pritiskal na gas. Pijan ni bil, pil je le sokove, so vsi v klapi to potrdili.

			A kaj za vraga, kam je hitel, tja ven iz mesta?

			Telefon je bil uničen, a v izpisku operaterja ni bilo nobenega klica ali sporočila v času, ko se je ločil od družbe. Nič od niča. Neumna nesreča, eno sranje.

			Tiste dni bi rad pozabil, zbrisal iz glave, se ničesar več ne spomnil. Se res trudim, a ni lahko. Takrat smo živeli še v stanovanju v mestu in stanovanje se mi je zazdelo kot ena ječa. Sami spomini na Jana. Vse, česar sem se dotaknil, videl, vzel v roke, vse je bilo povezano z njim. Za znoret, ta bolečina, prav fizično sem jo čutil na sebi, na dotik ali le besedo, pa me je že zabolelo. Sem čakal, da se pojavi na vratih s svojo športno torbo, jo vrže po tleh, in se usede k meni na kavču v dnevni.

			»Kako si, Tomi, moj bratec?« me objame. »Oprosti, ker si me čakal, nisem mogel prej priti. Greva zdaj, če ti ni prepozno …«

			Tako se mi je pogostoma opravičeval, ko je ob sobotah, ko ni imel tekme, le trening, zamudil domov. Ob takih prostih sobotah sva bila zmenjena, da greva skupaj na pico. Pa se je nekje zadržal, prišel domov namesto ob sedmi šele ob deveti uri. Ko sem pico že odmislil.

			Čeprav je bil utrujen in zbit od treninga, sva vseeno šla na pico. V lokalček na začetku ulice. On je pil jabolčni sok z mineralno, jaz pa pivo. Pogovarjala sva se običajne stvari, se malo zezala in se čez mizo suvala s pestmi. Kot kakšna dva mlada kužka. Se je Jan smel zezat na moj račun, jaz pa na njegov, sem ga tudi smel boksat v njegov trebuh, v tisto desko od mišic. Jan je bil moj brat in to je to.

			Bil.

			Zadnjikrat sva bila skupaj na pici teden pred njegovo nesrečo. Naslednjo soboto je bil zmenjen s klapo sošolcev in je bilo vsega konec.

			Žaro z njegovim pepelom sem na pogrebu nosil jaz. Sem to hotel sam. Bi razsul vsakega, ki bi mi to pravico hotel vzeti. Me je oče vprašal, če bom to zmogel, pa sem ga tako pogledal, da je takoj začel govorit nekaj drugega, brezveznega. Smo pa itak v tistih dneh po njegovi nesreči govorili doma samo take stvari, ene brezvezne. Kakšno bo vreme in ostalo, jasno. Da se Jana sploh nismo dotikali. Je v naših glavah bil živ, prekleto živ, človeka ne moreš kar tako pokopat, izbrisat iz vsega.

			Takrat smo se že pripravljali na selitev v Tomašev mlin in ta nesreča je to le še pospešila. V stanovanje noben ni hotel več, smo pod nujno morali menjat lokacijo. V začetku septembra smo bili že preseljeni v ravnico, v mlin ob Leški.

			Janova nesreča ni sesula samo mene, tudi mamo in očeta je pošteno zadelo. Mesec, dva ali tri ni nič, vse to ne mine kar tako. Potrebna so leta. Sta se starša naenkrat oba postarala. Ne samo na zunaj, tudi znotraj. Mama je pogosto vztrajala v tišini. Ko sem kdaj prišel od zunaj v hišo, je bilo vse tiho, le ona je sedela za mizo. Nič ni delala, le gledala skozi okno. In ko sem vstopil, kot da se je na njenem obrazu nekaj zganilo, sem začutil eno razočaranje, ko me je zagledala.

			»A ti si, Tomaš?« je rekla.

			Kot da je pričakovala koga drugega ali kaj?

			Oče pa je otrdel. Tako po potezah na licu kot sicer. Še bolj se je posvečal svoji službi in prav v tistem času si je zaslužil slavni naziv lovec. Lovec na begunce, tiste prebežnike čez mejo. Pa vem, da ni več užival v tem delu, je v bistvu le opravljal svojo dolžnost. Skoraj mehanično, vse točno po ukazih in zakonskih regulah. Nič drugega ni bilo važno.

			»Jaz opravljam svojo dolžnost,« se je opravičeval. »Mogoče kateri kolegi kdaj pogledajo stran, pa ne vidijo, kar bi morali videti, pa to ni prav.«

			Očitno mu je služba policaja bila vse. Tudi delo pomočnika trenerja v KK Bistra je začasno opustil. Še vedno pa je bil zraven v vodstvu kluba, ne vem kaj že, a bolj po formalni liniji.

			Odhod iz mesta nas je vse malo rešil. Naokrog nas so bile nove slike, malo smo se izognili ljudem, našli svoje tišine, ki smo jih vsi potrebovali, in se počasi pobirali. Iz faze zanikanja, potem pa besa, smo prehajali v fazo žalosti. Čakalo nas je še pomirjenje s tem, kar se je zgodilo Janu. Tako mi je enkrat razlagala psihologinja na centru, h kateri me je mama skoraj prisilno odpeljala.

			»Da ti pomaga razrešiti travme,« mi je govorila mama. »Škodilo ti ne bo, prosim te, Tomaš!«

			Pa sem šel dvakrat, jo poslušal, to psihologinjo, potem pa s tem končal. Sem bil večinoma tiho pri njej, ji nisem imel kaj za povedat. Ker nisem mogel. Me je vse bolelo nekje v prsih, fizična bolečina je to bila, pa ne bi vedel povedat, kaj točno me je bolelo. Bolelo, pač. Mi je strokovnjakinja na centru razlagala, kako tečejo te stvari, me ni nič tolažila. Je bila poštena. A vseeno sem ostajal tiho, sam s tisto bolečino znotraj.

			Na nek način pa mi je ta terapevtka pomagala. Mi je govorila, da moram to sčistit iz sebe, dat ven. Kakorkoli pač. A kako?

			Kot je tisoč ljudi, je tudi tisoč načinov.

			In sem to naredil. Sem slučajno našel svoj način.

			Ko sem se fural z biciklom po cesti po ravnici, tisti goličavi na levo in desno Leške, kjer daleč naokoli ni bilo ničesar, so kombajni koruzo že poželi, si lahko videl človeka na kilometer daleč ali več, sem prvič zatulil. Sem gonil kolo in tulil, kolikor sem mogel. Sem se praznil. Tulil kot žival, kot volk ali še huje. Kot da umiram. Me ni mogel slišat noben, sam sem bil kilometre daleč od kogarkoli, le tisto oblačno svinčeno nebo nad ravnico je viselo nad menoj.

			Na koncu sem se zrušil z bicikla in skrčen obležal ob cesti. Zajokal sem. Prvič od Janove nesreče sem jokal, do takrat nisem potočil niti ene solze. Tudi ob grobu, ko sem polagal njegovo žaro v tisto kotanjo, skopano ob nagrobniku, v katerega je bil vklesan napis PEHARDA, sem le stiskal zobe. Zdaj sem se pa cmeril in to pošteno. Ne vem, kako dolgo sem tako ležal in tulil, po nekem času, ko mi je zmanjkalo solz, sem se dvignil. Pogledal sem okrog sebe. Bil sem še živ, od valjanja po blatnem robu ceste malo posvinjan, a nič drugega. Bil sem na nek način lažji. Del neznosnega bremena v prsih je izginil.

			Doma me je mama vprašala, kaj se je zgodilo, da sem tako blaten, pa sem se izgovoril, da sem z biciklom padel. Po nerodnosti, nič hudega.

			Prav. Življenje je teklo dalje.

			Potem pa se je pojavil Luks. Oče mi je jeseni enkrat omenil, da ima kolega leglo nemškega ovčarja; je že oddal vse mladiče stran, eden je še ostal, zdaj je star dobre tri mesece. Bi nam ga podaril, če ga hočemo.

			O psu do takrat nisem razmišljal, se mi pa je ideja zazdela okej.

			Prvo soboto po tej novici smo se odpeljali do tega očetovega kolega in odločitev je takoj padla. Čez en teden je bil mladič že pri nas.

			Bil je moj pes, dan meni, in jaz sem mu dal ime Luks. Ker je lux po latinsko svetloba in on je bil res svetloba za vse nas. Je bil novo bitje pri naši hiši in čeprav se je mama jezila nanj, bil je pač le mladič in pošteno živahen, nas je vse razveseljeval. Pravim, je moj Luks v resnici ena svetloba.

			Sva šla tudi malo v pasjo šolo, da sva se oba, jaz in Luks, naučila nekaj prijemov, kako in kaj. Pred tem nisem imel pojma, in je bilo. Sva se potem z Luksom razumela brez ukazov, je razumel že moj pogled in mu je bilo vse jasno.

			Ta pasji pogled, recimo. Človek se zazre v pasje oči, tople in mehke ima Luks, gleda me, in dekodira moje misli, kajpada. Zna vse, jasno. Pameten pes. Bi še govorit znal, če bi mogel.

			Sem enkrat nekje prečital, da je Buonarotti, oni italijanski kipar, ko je napravil kip Mojzesa, na koncu udaril s kladivom po njegovem kolenu in zavpil: » Spregovori!«

			Tako je bil živ ta Mojzes, čeprav iz kamna.

			Moj Luks pa je govoril. Z očmi in kakorkoli že. Samo poslušat sem ga moral znati. Tako kot je on mene poslušal.

			Še vedno pa sem se kdaj pa kdaj zapeljal med polja in se iztulil, a jokal več ne. Bil sem žalosten, a tudi še vedno jezen.

			Jezen na vse.

			Tudi na Jana, tega smotanca, košarkaškega wunderkinda z otroškim nasmehom, ko zadene koš iz nemogočega položaja; na Jana, tega butlja in brihtneža obenem, ki je vedel skoraj vse, se spoznal na vse, tega zmešanega naspidiranca o ptičih, tipa, ki bi ga z veseljem butnil v njegov ksiht s tisto otroško faco, ki sprašuje: – Ja, Tomi, kaj se pa tako držiš?

			Joj, kako bi ga treščil, tega smotanca, potem pa objel in stisnil k sebi, da ga nikoli več ne izgubim, da za vedno ostane tu ob meni in mojih dveh, sesutih še bolj kot jaz, da ostane pri teh svojih smotanih ptičih, naj ji opazuje noč in dan, samo da je tu, živ, ta smotkovič –

			No, zdaj veste skoraj vse o Janu. No ja.





16


			V soboto sva se z mamo odpeljala v trgovine, nakupit neke reči za v hišo, hrano pa to in ono ter seveda brikete in makarone za Luksa. Ko sva odhajala za Marof, je oče še spal.

			Vrnil se je z dela proti jutru in da imajo tam na meji gužvo, mi je povedala mama. To je pomenilo, da je spet naval beguncev. Več me ni zanimalo, to lovljenje ljudi in zapiranje, postavljanje žice na meje – si pač mislim svoje. Politika je to, jasno, in s starši o tem nerad razpravljam. Razen, ko se temu ni mogoče izognit. Takrat povem svoje mnenje. Ga imam, jasno.

			Recimo pred pol leta. So se policaji bunili zaradi nizkih plač in vse to, potem pa še one čakalne vrste v zdravstvu, učiteljske plače v šolstvu in tako dalje. Sta oba pri poročilih kritizirala vlado, pa vse ministre po vrsti. Čeprav so vsi zatrjevali, da denarja enostavno ni. Je bilo to jasno in razumljivo povedano. Potem pa, pet minut pozneje, ministrica za obrambo pove, da bo država v naslednjih par letih dala za vojsko in NATO, to je tista vojaška zveza, milijardo in pol denarja. Zanimivo.

			Sta pa starša to preslišala. In sem ju opozoril.

			»Hej, za tole pa je denar!«

			Ne maram vojske, teh mačotov v uniformah, enih rambotov, ki se igrajo heroje ne vem kje po svetu. Ne razumem, kaj ima naša vojska delat v Afganistanu in potem tam doli v Afriki in še kje. Sva to z očetom že večkrat predebatirala, a vedno zaključi: »To je politika, Tomi. Ene stvari moramo napravit, smo zdaj not, v tem klubu …«

			S tem not misli na NATO klub. Ta jajca.

			»Jaz nisem bil za,« sem jasen.

			Onadva sta bila. Jasno. Kot za marsikaj, kar od zgoraj napol ukažejo. Po časopisih, po televiziji in še kje. Da je to dobro za vse. Seveda. Dokler ni treba plačat. Takrat pa – jebi ga.

			»Denar za vojsko naj se vzame, pa bo za višje plače in še vse drugo,« jima zdaj rečem. Malo sem ju provociral. Za mene so to vse skupaj ena jajca, zapravljanje denarja, igrače in igrice, s katerimi se igrajo odrasli.

			Enkrat sem prebral dober štos: V čem je razlika med igračami za otroke in igračami za odrasle?

			– V njihovi ceni!

			Ha–ha–ha! Super, vse povedano.

			Res provociram. Sta onadva s tistim glasovanjem zajebala, ne jaz. Nista bila edina, je cela njihova generacija očitno zabluzila od obljub, s katerimi so jih napolnili od zgoraj. Naslednje generacije pa bomo plačevale. Jaz in še vsi drugi.

			»Tomi, takrat so bili drugi časi,« mi razlaga mama. »Je bilo to treba napravit. Zdaj pač je, kar je …«

			Prav. A slaba tolažba. Jaz bi to spremenil, če se mene vpraša. A sranje je, da se me ne bo vprašalo. Ne mene in ne drugih. To je to, bodo vedno eni zgoraj in folku spodaj obljubljali nebesa in jih nategovali. Vedno bo eno tisto – to je treba, za karkoli že gre.

			»Tomi, ne govori tako,« me je oče opozoril. »Kje vse to pobiraš?«

			Skomignem. Kaj naj rečem? Je menjal temo. Sem jaz problem? Moje nakladanje mu očitno ni všeč, tistega na televiziji, pri poročilih, pa se ne naveliča. Tisto je zanj OK, ko sliši one politike in ostalo. Jim zaupa, verjame. In to kar tako. Kot vedno.

			Sranje.

			Te stvari me zdaj niso več zanimale. Vstal sem in odšel v svojo sobo. Spet sem s harpuno lovil balončke na računalniku. Moja igrica. Klasika. Pa mi ni šlo, se niti do tretje stopnje nisem mogel prebit. Sem izgubljal življenja sto na uro. Preveč sem se vznemiril ob pogovoru. Odrasli neke stvari ne razumejo ali pa nočejo. Se delajo gluhe kar tako. Saj ne samo moja dva, še cela vrsta podobnih je, so starši od sošolcev v isti kategoriji. Branijo svoj mir, da jim ni treba nič napravit. Niti ne pošteno razmišljat. Nič.

			Brez veze vse. Potem sem se nehal igračkat in si dal na glavo slušalke. Take me somewhere nice. Mogwai. Ja, to me je pomirjalo. Kot vedno.




Trgovski center ob robu mesta je bil kljub zgodnji uri, šele devet je bila, dobro zabasan z avti, pred blagajnami v marketih pa so se vile vrste. Ljudje so na tekoče trakove nakladali gore robe, od čevapčičev in piva, do pralnih praškov, plenic in vsega mogočega. Jutri bo konec sveta in se je treba pripravit, da kdo ne ostane lačen, jasno. Noro smešno.

			Mami gre to čakanje pred blagajnami grozno na živce, stalno gleda, katera vrsta se hitreje premika, zraven pa komentira, da vedno izbereva najpočasnejšo, mene pa to ne vznemirja. Opazujem ljudi. Včasih opazim kakšnega sošolca, ki s starši prav tako nakupuje, pa si mahneva z roko. Sicer pa le gledam to prestopanje ljudi z noge na nogo, njihove obraze, mimiko, gledam njihovo robo v vozičkih in razmišljam, kdo so in kaj so. Je večina, ko se postavi v vrsto, živčna, ker se nič ne premakne naprej, enako kot moja mama gleda sem in tja, potem pa se umirijo. Tudi celo sprostijo. To je efekt, reakcija pri čakajočih, se to povečini dogaja. Te zadeve že dolgo opazujem in dobro vem. So pa eni seveda razkurjeni kot en drek. Krive so pa blagajničarke, jasno! Sem prebral, na internetu je bilo, da so v enih šoping centrih za te blagajničarke šefi predpisali plenice, da vanje lulajo. Da ne izgubljajo časa s hojo na sekret. Zanimivo. Sem razmišljal, ali so tudi v tem našem te ženske – fantov skoraj ni med njimi – kdaj morale imeti plenice. Mogoče. Po tej aferi je ta praksa baje izginila. Recimo.

			Po nakupu se z mamo odpeljeva nazaj domov. V mesto, v njegov stari center ne zahajava. Naju ne zanima. Ga imava, tega centra in ozkih ulic z zlizanim tlakom, dovolj med tednom. Kvečjemu si v trgovskem centru privoščiva kavo in kakšno slaščico. Brez slabe vesti. Jaz sem bolj suhljat, mama prav enako, čeprav je v zadnjih letih kakšno kilo več že dobila. Prvo leto po Janovi zadevi je shujšala, zdaj je spet na starem. Jaz pa itak rastem, pospravim lahko dve kremšniti in ni problema. Vzameva pa še tri za domov, tudi za očeta. Če bo seveda hotel – kar pa vedno hoče. Enkrat je bil športnik, visok in suh, zdaj se pa bori s kilami. Skupaj bomo popili še eno kavo, pojedli kremšnite in nekaj počvekali. Tudi kar tako. Bomo normalna familija, seveda.

			Aha, na odhod na pokopališče sem pozabil. Tja vedno zapeljeva, to je zakon. Tudi zdaj sva šla tja. Jaz na našem grobu prižgem sveči, eno za Jana, drugo za starega Tomaša in babico, ki je nisem poznal, mama pa položi eno rožo iz cvetličarne. Potem sva za hip tiho. Ne vem, ali mama v tem času moli ali kaj, je tega ne sprašujem. Kar vem, ni pobožna ali vsaj ni bila, se pa ljudje spreminjajo in smrt tvojega otroka človeka spremeni. Kot vem, vere ponujajo eno upanje in tolažbo prav za takšne primere. So njihovi piarovci dobro naštudirali svoje tržne prijeme, še boljše kot oni propagandisti po televiziji, ki ponujajo vse živo, od čudežnih tabletk za hujšanje ali krem proti starostnim gubam. Vse je samo upanje in človek ima rad upanje, vsaj to, če že drugega nima.

			Jaz sem Janu, temu mojemu pobu, smotancu, še enkrat v mislih povedal, da je močno zajebal. Je že vedel, kaj je zasral, o tem ni za zgubljat besed. Potem pa sem mu še poročal, da se selivke že vračajo, a njegove zlatovranke še nisem opazil. Sicer sem bil letos samo enkrat na najinem otoku, bom pa seveda še poskušal. Ponovno danes. Toliko. Novo poročilo zanj sledi.





17


			Na Bistro sem se odpeljal s kolesom kmalu po poldnevu. Šel sem sam, Luksa sem pustil doma. Že dopoldne se je z očetom zgonil po nasipu ob Leški. Ga je oče zabaval z metanjem palic. Jih je bilo treba znova in znova metati, po možnosti čim dlje, Luks pa jih je vztrajno prinašal in prosil za nov met. Se je prej naveličal človek te igre kot pa pes. Je Luks znal biti vztrajen. Po eni uri takšnega drila pa je potem rad počival. Zato ga zdaj nisem več gnjavil. Pustil sem ga ležati na lesenem podestu s podstreškom pred hišo. To ni bila pasja uta, temveč bolj zavetje pred dežjem ali soncem. Sicer pa je Luks, vsaj pozimi, spal v hiši, ponavadi v moji sobi. Navada še iz časa, ko je bil mladič. Le v poletni vročini se je raje hladil na kamnitih stopnicah pred vhodnimi vrati.

			Dan je bil nenavadno topel in soparen za začetek aprila, nad ravnico se je napravil mrč, še do tistega hrasta sredi polj se ni videlo, kaj šele hribovje na severni strani. Okoli hiše so brenčale muhe, v zelenkasti vodi pa so med mrestom kvakale žabe. Napovedovala se je sprememba vremena. Čez dva dni bo deževalo, ne glede na vremensko napoved po televiziji.

			Ob vrnitvi iz mesta je oče sedel na klopi pri vodi, ob tistem tolmunu. Prebiral je časopis, ki si ga je zjutraj spotoma kupil na črpalki. Očitno je spal zelo malo časa. Kadar je bilo tako, je to pomenilo, da ga nekaj vznemirja. Najbrž služba, jasno.

			»Greš na Bistro, na otok?« vpraša. Videl je, da sem na kolo namestil nahrbtnik. V njem sem imel fotoaparat ter malico – dva sendviča, jabolki in steklenico vode. Po dveh kosih pice za kosilo bi mi to moralo zadostovati do večerje.

			Prikimam.

			»Kako je tam, je baraka še cela?« vpraša.

			»Še vedno isto, vse je okej, sem včeraj preveril.«

			Sem sicer hodil tudi pozimi do Bistre, a ne na otok. Parkrat sem samo s pogledom čez plitvino preveril, ali uta še stoji, so vrata zaprta in ostalo. Ni bilo verjetno, a vseeno bi kakšni norci lahko zadevo zažgali.

			»Že celo večnost nisem bil tam,« reče oče.

			Ta njegova večnost je slabi dve leti. Tistega maja, mesec dni pred Janovo nesrečo, je popravil streho na uti, ki je na enem delu začela zamakat.

			»Greš zdaj zraven?« ga povabim. »Jaz bom opazoval za pticami …«

			Odkima. »Zvečer se vračam na delo, imamo gužvo.«

			Videti je utrujen ter neprespan, in kljub visoki in športni postavi, Jan jo je imel po njem, je deloval šibko. Sredi štiridesetih let je bil, a v zadnjih dveh letih se je postaral za desetletje. Je z mamo sicer bilo podobno, dobila je gube pod očmi, a vseeno je bila razlika pri njej pred nesrečo in potem manj opazna.

			»Sporoči, da ne moreš,« predlagam. »Ljudem se marsikaj zgodi, najdi nekaj –«

			Nasmehne se. »Ni tako enostavno, Tomi, kot si misliš. Ne morem biti tako neodgovoren, tam računajo na mene.«

			Skomignem. Pa kaj. Vem, da ima oče za nekaj mesecev nadur, ki pa niso ne plačane niti jih ne more koristiti za dopust. Za plačilo jim zmanjkuje denarja, da bi ostal doma, pa ne more, ker na policijski postaji ni dovolj ljudi. Tisti, ki so, že itak delajo skoraj dvojno.

			»In če bi zbolel – kaj bi bilo potem?«

			Oče odkima. »To ni kot tvoja šola, Tomi! To je resna stvar. Boš že še videl!«

			Prav. Sem zdaj tiho, čeprav se ne strinjam. Moja šola je kar resna, vendar imam neko mejo. Zanjo ne bi crkaval. Za izpite in kontrolke se naučim toliko, kot je potrebno, da dobim pozitivno oceno, običajno trojko, kaj več pa se ne trudim. So pa tudi dnevi, ko imam to šolo preko glave. Posebej pozimi, v slabem vremenu, mi ne diši, da rinem s kolesom v tisti dež in skozi jutranjo temo. Ostanem raje doma. Mama podpiše opravičilo, karkoli že. Slabost v želodcu, glavobol, vročina, imam kar en repertoar simptomov. Se je najprej upirala, enako oče, pa sem jima lepo razložil, da bom v nasprotnem primeru fasal cvek za kontrolko, na katero nisem pripravljen. Ali pa dobil neopravičeno. Ker niti sicer ne bi šel v šolo. Bi rada, da nasrkam?

			»Ne, seveda ne, ampak …« sta odgovarjala. In vseeno podpisala opravičilo.

			Z Janom nista imela teh težav, niti ene neopravičene si ni privoščil, jaz pa še kar. Sem bil zanju eno presenečenje. Sicer v izogibanju šole nisem pretiraval, a nekaj dni na leto sem vseeno ostal doma. Si vzel čas zase, za karkoli že.

			Ne oče ne mama si ga nista upala vzeti. Ker to po njunem ne bi bilo prav. Ker sta odgovorna. Ker drugi računajo na njiju. Ker.

			Sranje.

			Saj, je lepo, ko kdo računa nate, ne rečem, da ne, a če imaš preveč tega v glavi, si omejen. Je to daleč od svobode. In jaz sem kar zadovoljen s svojo malo neodgovornostjo in da name le redki računajo. Pravzaprav razen mojih dveh, ki upata, da ga v življenju ne bom preveč zavozil. Ter seveda pes Luks, ki čaka name pri tistem topolu ob cesti, ko se vračam iz šole, da potem greva na en dolgi sprehod po polju. Kdo drug pa name ne računa.

			No, morda je tu še Jan, gledano teoretično, če pač človek v nekaj verjame, v neke duše in vse tisto. Jaz sicer ne, sem pa zavezan obljubi, ki sem mu jo dal. Pazil bom na njegovega ptiča, če se spet kje prikaže okrog Bistre. Tista zlatovranka, to pa ja. Na to moj veliki bratec lahko vedno računa.





18


			Reka Bistra, klasika. Si že predstavljam, kako bo to šlo. Pripeljem se tja, zarijem kolo v grmovje, nato se spustim do vode, se sezujem in prebrodim tisto plitvino, nato pa napravim še deset korakov in sem pri moji baraki na otoku. Odprem vrata (niso zaklenjena, le zapahnjena), odložim nahrbtnik, odprem polkna in se namestim na klopi na sredi, s pogledom proti zgornjemu delu otoka in toku reke. Pri roki imam fotoaparat, prisluškujem šumom, v tisti mešanici zvokov skušam razločiti oglašanje ptičev. S pogledom drsim po grmovju, po sencah, iščem nekaj, kar izstopa iz barv komaj ozelenelega grmičevja, nekaj –

			No ja.

			Že na razdalji par sto metrov od kraja, kjer sem vedno odložil kolo, sem zavohal v zraku rahel dim. Veter je vlekel od reke proti ravnici in mi ga prinašal pod nos. Začudil sem se, ogenj je pomenil, da so ob reki ljudje, da nekaj kurijo. Pomenilo je, da ne bo miru, kot sem ga pričakoval. So na reki kakšni ribiči? Noben drug tu ni imel kaj iskati. Posebej pa ne na otočku, okoli moje ute, tam pa res nisem potreboval kakšne družbe.

			Preiskal sem s pogledom zaraščeno strugo okrog otoka, vendar nisem opazil, da bi se kje kadilo.

			Morda pa je veter prinesel dim z drugega brega reke, kakšen kmet seka grmovje okrog svojih njiv in ga kuri? Za pomlad to ni nič nenavadnega, čeprav so kmetje to delo opravili, še preden je grmovje ozelenelo. Zdaj pa je bil april, vreme je bilo toplo in rast je veselo poganjala.

			Znova sem zavohal dim. Prihajal je iz bližine, z reke. S ceste nisem mogel videti proti otočku, ozelenelo drevje in visoko grmovje mi je preprečevalo pogled, zato sem se spustil po stezi do plitvine. Petnajst metrov naprej je bil otok in v njegovi sredi, med drevjem in visokim grmovjem, je bila baraka. Moja ptičja opazovalnica. Tam se je nekaj dogajalo. Nekdo je bil pri uti, videl sem njegovo nejasno postavo. Kuril je ogenj. Nad krošnjami jelš in vrb sem opazil modrikast dim.

			Sranje.

			Nisem si sezul copat, kar obut sem zakoračil v vodo, preveč se mi je mudilo, da bi mislil na te malenkosti. Tudi hladne vode, ki me je še včeraj zarezala do kosti, nisem čutil. Sem hotel čimprej videti, kaj za vraga se dogaja. Skoraj stekel sem čez plitvino. Na bregu otočka sem se ustavil, skozi grmovje sem videl uto, ne pa več človeka pred njo. Kam je izginil – me je opazil in se me ustrašil?

			Potem sem ga spet zagledal, dolgina, pravzaprav mulca, prišel je iz ute, nekaj je nosil v rokah, podobno knjigi, spustil se je po tistih treh lesenih stopnicah in stopil k ognjišču. Odprl je knjigo, iz nje iztrgal stran, ter jo dal na ogenj. Najprej se je zakadilo, potem pa zagorelo. Dolgin se je sklonil, vrgel na ogenj nekaj dračja, nato pa znova odprl knjigo in iz nje iztrgal list –

			Takrat sem videl, za katero knjigo gre. Za Veliko enciklopedijo ptic, Janovo knjigo, ki jo je hranil v uti, na eni izmed polic. Po njegovi nesreči je knjiga ostala v baraki, tam, kjer jo je nazadnje odložil. Jaz te knjige nisem jemal v roke, tako kot tudi drugih Janovih reči v uti ne. Je vse od takrat ostalo nespremenjeno. Zdaj pa en tip uničuje njegovo knjigo pred mojimi očmi!

			»Hej!« sem zavpil in stekel proti dolginu. »Si zmešan?«

			V tistem trenutku se ga nisem nič bal. Moral sem rešiti Janovo knjigo, samo to sem hotel.

			Fant je najprej otrpnil, prestrašeno je pogledal naokoli, pripravljen, da steče stran. Ko pa je zagledal mene, je obstal. Pritekel sem do njega in mu iztrgal knjigo iz rok. No, poskušal iztrgati, ker je tip ni hotel izpustiti. Začela sva se ruvati za knjigo, potem pa jo je dvignil nad glavo in je več nisem mogel doseči.

			»Vrni mi knjigo!« sem vpil in poskakoval okoli njega. »To je moja knjiga! Lopov!«

			Dolgin se je vrtel in me z drugo roko odrival od sebe. Bil je za glavo višji od mene in zaman sem skakal okoli njega in se skušal dokopati knjige. Potem sem ga brcnil v koleno, kar pošteno, da je zastokal. Za hip je spustil roko s knjigo in takrat sem jo zagrabil z obema rokama. Enako pa tudi fant. Bil je tudi močnejši, a sem bil jaz hudo razkurjen in mi je jeza dajala moč. Prerivala in vrtela sva se okoli ognjišča, še naprej sem mu poskušal iz rok iztrgati knjigo, vpil nanj, naj mi jo vrne, a kot da me ni razumel. Knjigo je še naprej trdno držal v rokah, V nemoči sem ga spet poskušal brcniti v stegno, a me je z dolgimi rokami odrival od sebe, tako da še njegovih nog nisem več mogel doseči. A sem znova silil vanj –

			»Stop it! Hey you, stop it!« se je nekdo za nama zadrl.

			Klic me je presenetil, zato sem se ustavil, a knjige nisem izpustil. Jo je pa fant. Iztrgal sem mu jo iz rok, stisnil k sebi, pripravljen, da vsakega, ki mi jo poskuša vzeti, brcnem ali udarim, karkoli že, tudi tistega za seboj. Sem bil še vedno bojevito razpoložen. Ga mahnem, če bo le kaj poskušal …

			Pa se mi ni bilo treba nič branit. Na vrhu stopnic v barako, na vhodu, je stala punca. Neznanka. Začudeno je gledala vame, a jaz še bolj vanjo. Bi me kakšen marsovec manj presenetil. Pokazala je z roko proti nama, v fanta, s katerim sem se prerival, in vame.

			»Nehajta!« je skoraj ukazala. Potem pa se zazrla vame: »Kdo si ti?«

			Nisem takoj odgovoril, sem bil pa res presenečen. Tako da prvi hip nisem niti zaznal, da govori angleško, me to sploh ni presenetilo. Strmel sem vanjo, v to črnolaso žensko bitje kot v eno čudo, potem pa še v fanta nasproti, v drugo čudo. Fant je bil prav tako črnolas, a ostrižen na kratko. In še nekaj sem opazil – oba sta bila bosa, punca na stopnicah in dolgin pred menoj. Čudno, jasno. To pa ni bilo vse. Fant je imel na sebi oblečeno Janovo trenirko, modro z napisom KK Bistra, punca pa mojo. Tisto zeleno, s podobo nagajivega Barta iz Simpsonovih na zgornjem delu, ko kaže jezik. Sva z Janom imela ti trenirki shranjeni v baraki za primer hladnega vremena ali pa da sva se malo ogrela po kopanju v tolmunu v reki. Mi je Bart bil všeč, njegovi inteligentni štosi in vse to. Sem se jaz včasih počutil kot kakšen Bart. Zdaj pa je moj Bart gledal vame z dekletovih prsi in mi kazal jezik.

			»Kdo si?« je punca ponovila. »Si sam – so še drugi?«

			Videl sem, da opazuje okolico, da čaka, da se še kdo pojavi iz grmovja. Tudi fant se je razgledoval naokrog. Oba sta bila prestrašena. Ju je moj prihod prestrašil, čudno.

			»Sam sem,« sem odvrnil. »Samo jaz sem. Tomi mi je ime. Kdo sta vidva?«

			Nisem ju vprašal, od kod sta. Mi je to bilo jasno. Bila sta begunca, ne pa kakšna domačina. Govoril sem angleško.

			Moj odgovor ju je malo pomiril. Nehala sta se ozirati naokrog, punca se je spustila po stopnicah na tla in iztegnila roko. »Jaz sem Malika, to je pa moj brat,« je pokazala na dolgina ob sebi.

			»Tomi, iz hiše tam gor na polju,« sem se še enkrat predstavil in pokazal v smeri čez reko, kjer se je daleč zadaj v ravnici nahajal Tomašev mlin in moj dom. »Živio!«

			Segla sva si v roke in si pogledala v oči. Njen prijem je bil krepki, fantovski. To je bilo v redu, ne maram mlačnih stiskov rok, kot da z rokami prijemam za mrtvo ribo. In še nekaj: roko je imela porisano z nekimi risbami, bolj za okras. Sem take poslikane roke že videl, v enih popotniških revijah, z reportažami iz Arabije …

			»Avram,« se je oglasil fant. Tudi on je stegnil roko proti meni in mi jo stresel. Nasmehnila sva se drug drugemu. Še malo prej sva se skoraj stepla, zdaj pa sva si dala roki. Lepo.

			Tako smo se spoznali, Malika, njen brat Avram in jaz, Tomi.

			Malika in Avram sta bila begunca, iz Arabije, iz Sirije, da sem bolj natančen. Že dve leti sta na poti, danes dopoldne sta prečkala reko in slučajno naletela na barako na otočku. Ker sta bila premočena, sta se ustavila in preoblekla v trenirki, ki sta ju našla v baraki. Čakata, da se njune cunje posušijo, potem gresta naprej, želita le prečkati Slovenijo, namenjena sta v Nemčijo, k enemu sorodniku. A najprej morata priti v Avstrijo, to že vesta. Je daleč? Sta tu na varnem pred policijo?

			Vse to sta mi uspela povedati in me vprašati v par minutah, izmenjaje, na hitro. Ko sta končala, sta se zazrla vame. Pričakovala sta, da jima nekaj rečem. Odgovorim. Karkoli že.

			Mogoče na zadnji dve vprašanji: »Je daleč do Avstrije? Sva na varnem pred policijo?«

			»Do Avstrije je daleč, vsaj peš. In na poti je precej policijskih kontrol. A tukaj zdaj je v redu, sem policija ne zahaja,« sem na kratko odgovoril.

			Nič drugega nisem pojasnjeval, bi bilo nepotrebno. Do Avstrije peš ni bilo kar enostavno priti, vsaj za begunca ne. Bi zagotovo kje padla v policijsko kontrolo. A tu na Bistri, petdeset metrov od meje, pa je bilo varno. Sem policija res ni zahajala, tu čez niso prihajali begunci. Je bila reka prevelika ovira. Vse to sem dobro vedel, oče je večkrat o tem doma govoril. Ta del ravnice ob reki je zanj bilo nepomembno lovišče. Lovišče beguncev, jasno.

			Še vedno sem držal Veliko enciklopedijo ptic v roki in nisem vedel, kaj naj še rečem. Potem sem pokazal na knjigo.

			»To je Janova knjiga, od mojega brata,« sem pojasnil. »Ljubitelj ptic je bil.«

			Odložil sem knjigo na stopnico barake. Knjiga mi zdaj več ni bila pomembna. Veliko drugih stvari mi je šlo po glavi. Na tleh, med položenimi kamni v krogu, je ugašal ogenj, niti žerjavice več ni bilo videti.

			»Hej, potrebujeta ogenj?« sem ju vprašal. »Zgoraj je plinski gorilnik …«

			Odložil sem nahrbtnik z ramen in se vzpel v barako. Iz zaboja sem vzel plinski gorilnik, v jeklenki je bilo še precej plina, ter čajnik.

			Čas je bil za čaj, recimo.





19


			Malika in Avram Khananish sta bila res sestra in brat, ona mojih let, njen brat pa dve leti starejši, a še ne dopolnjenih osemnajst. Da mi to dokažeta, da govorita po resnici in si ne izmišljujeta, sta mi pokazala dokumente: njuna potna lista, modri knjižici, izdani od sirske države, z vtisnjeno zlato sliko orla na ovitku. Potna lista sta bila zavita v neprepustni plastični foliji, obešena sta ju imela okrog vratu. Edino dokumenta se jima ob prehodu reke nista zmočila, ostalo je bilo vse mokro. Njuno perilo je bilo razobešeno naokrog po grmovju na drugi strani barake, ki ga je zdaj obsijalo popoldansko sonce, in se sušilo.

			Ko bo suho, nadaljujeta pot za Avstrijo, mi zatrdita.

			»Do Avstrije je še daleč, kakšnih šestdeset kilometrov,« jima povem. »Z avtom ni problema, a peš je seveda drugače.«

			Jaz peš še nisem prehodil več kot deset kilometrov skupaj. Tudi pretekel še nisem kaj več, ena ura teka ali dve uri sprehoda s psom mi je bilo dovolj. Šestdeset kilometrov je poštena razdalja za hodit, mislim.

			Sicer sta imela manjši zemljevid, a je bil zdaj premočen in se je prav tako kot cunje sušil na grmovju. Tudi njun mobilnik je bil neuporaben. Baterija se je zmočila in zaslon je bil mrtev.


Sedeli smo na pručki in še dveh zložljivih stolih, kar sem prinesel iz barake. Razporedili smo se v krogu, na sredi sem na plinskem gorilniku kuhal čaj. V lesenem zaboju, spravljenem v kotu barake, so bile še vedno naše potrebščine iz časov, ko smo kot družina še hodili skupaj na reko. Od znotraj je bil zaboj obložen s pločevino, da vanj niso mogle vdreti miši ali kake druge živali. Bil je očetovo delo, oče je imel precej ročnih spretnosti za te reči in se je s tem rad ukvarjal. V zaboju smo imeli vse potrebno za preprosto kuharijo, tudi nekaj posode in skodelic za čaj, tudi vrečke z metinim čajem. Sva ga oba z Janom rada pila. Poleg čaja sva kdaj pomalicala kakšne skrite rezerve ribjih konzerv. A od tega, kar sva nazadnje dopolnjevala zaloge, je bilo že najmanj dve leti. Jaz se tega potem več nisem dotaknil, ostalo je v zaboju.

			Ob čaju smo jedli sendviča, ki sem ju prinesel s seboj. Odlomil sem si le manjši košček, sta to zahtevala, ostalo pa prepustil njima, prav tako jabolki. Njuna popotniška malica, nekaj kruha in čokolade, kar sta imela v nahrbtniku, je bila uničena pri prečkanju reke. Če bi zdaj kdo prišel mimo, bi bil prepričan, da je naletel na mularijo, ki si je pri reki privoščila piknik. Punca si razčesava mokre lase, dva fanta pa čvekata o športu ali muziki, recimo. Torej o tistem, kar zanima mularijo.

			A to je bilo le na videz. Malika in Avram sta se še vedno zdrznila ob vsakem glasnejšem šumu. Čeprav sem jima zatrdil, da sta tu na varnem, sta to opreznost imela v sebi, strah pred policijo in še kom. Tudi domačini niso najbolj prijazni do beguncev. So jih prijavljali, sta povedala. To se jima je že zgodilo, nazadnje na Hrvaškem, po prečkanju meje iz Srbije, sta mi zaupala to zgodbo. Mene se nista bala, vsaj tako je bilo videti. Sedel sem z njima ob kuhalniku, ju poslušal in vmes kaj spraševal, kar mi ni bilo jasno. Tisto o prečkanju meje, kako sta se znašla na tem otoku sredi Bistre. Sta bila res eni pojavi, tako oblečena v trenirke, Avram v Janovo, Malika pa v mojo. Bart Simpson je strmel vame, se režal in mi kazal jezik.

			Zmajal sem z glavo ter se nasmehnil samemu sebi. Se je dogajalo, ja.

			»Kaj je smešnega, Tomi?« me vpraša Malika.

			»Nič takšnega,« ji odkimam. »Samo to, da nosiš trenirko z Bartom, mojim junakom iz Simpsonovih.«

			»Aja,« se nasmehne, prvič zdaj, mislim. »Simpsonovi so super, Bart je prava faca,« reče.

			Tudi Avram ji pritrdi. Simpsonovi so jima znani in všeč. To je v redu, si prikimam. Sta normalna, lepo.

			Potem Avrama zanima, kaj pomeni napis KK Bistra na njegovi trenirki. Razložim mu, da je to Košarkarski klub Bistra iz bližnjega mesta. Nosi ime reke, sredi katere zdaj sedimo. In da je trenirka Janova, od mojega brata, igral je košarko.

			»Zanimivo,« pripomni. »Košarkaški klub …«

			Malika nadaljuje zgodbo o prečkanju meje. Lase ima že razčesane in si spleta kito.

			»Dva dni sva se pripravljala za ta prehod. Drugi iz skupine, s katero sva skupaj prišla na to področje, so se odločili, da poskušajo prečkati mejo precej nižje, tam, kjer ni reke. Tudi vodnik, ki nas je pripeljal do sem, je to svetoval. Midva pa sva se raje odločila za ta del; je težje, a je meja manj varovana. Sva vedela za to. Je pa policija tudi preiskovala to področje, sva jih videla in en dan sva preživela v obrežnem grmovju, čakala, da so vse kontrole izginile. Šele danes dopoldne sva si upala čez reko. V začetku je bilo videti prečkanje reke enostavno. Čakala sva vso noč ob bregu in zjutraj poiskala najplitvejši del. Tam zgoraj je,« je pokazala v smeri zgornjega toka reke, malo više od otočka.

			Prikimam. Poznam tisto plitvino, na videz je nenevarna, a rečna struga je tam lahko varljiva. Voda ni globoka, a močan tok reke lahko spodnese človeka in ko se znajde v vodi, si ne more veliko pomagati. Sem to že enkrat preveril sam, tudi tam zgoraj, kjer sta reko prečkala Malika in Avram. Kljub plitvini me je hiter tok spodnesel, čeprav sem bil na njegovo moč pripravljen. Odneslo me je v globlji, mirnejši del, in nazadnje sem pristal v zalivčku na tem otoku. A to je bilo enkrat poleti, vroče je bilo in bil sem v kratkih hlačah in majici, ni mi bilo hudega.

			Z Maliko ni bilo tako enostavno. Tok na plitvini jo je presenetil in ji spodnesel noge. Znašla se je v globlji vodi, na sebi je imela še obleko in majhen nahrbtnik, povrh pa ni dobra plavalka. A rešil jo je Avram, njen brat. Njen junak. Hvaležno ga je pogledala.

			»Saj ni bilo nič takega,« Avram skomigne.

			Je fant kar skromen, mislim. Ker taka zadeva ni noben hec.

			Skočil je za njo, pove, jo na srečo še ujel in potegnil na bližnji breg. To je bilo vse. Ostalo pa že vem.

			Seveda to ni bilo vse tako enostavno. Brez njega bi se zanjo lahko slabo končalo. Sem že slišal, da so se včasih na Bistri utapljali še tako dobri plavalci. Reka ima v svoji strugi vrtince in če se človek zaplete v kakšne ostanke drevja, ki se skrivajo pod gladino, je z njim konec.

			Na srečo je Avram dober plavalec. Plavati se je naučil v reki, še večji od Bistre, že pri sedmih letih. Na Orontesu, reki v Siriji. Poleti, ko je kot otrok preživljal počitnice pri stricu na kmetiji, se je z ostalo mularijo hodil na reko igrat in se mimogrede naučil plavanja.

			»Orontes?«

			Ime reke mi je zazvenelo zanimivo. Tudi nekam znano.

			»Reka je znana še iz antičnih časov,« pojasni Malika. »Najbrž si to slišal kje pri zgodovini. Nekaj znanih bitk se je dogajalo ob njej, najbolj znana je tista med starimi Egipčani in Hetiti, v Kadešu, več kot tisoč let pred Kristusom.«

			»Mogoče,« prikimam. »Res mogoče.«

			Zgodovina sicer ni moja priljubljena zadeva, a vseeno z njo nimam težav. Je v njej tudi neka logika.

			A zdaj to ni važno. Se mi zazdi vse nekam čudno, precej aut. Sedim pred našo barako na otočku sredi reke Bistre, z enima beguncema iz Sirije pijem čaj in čvekamo o neki reki, o nekih slavnih antičnih bitkah na njenih bregovih, o libanonskih gorah, kjer izvira, o mestih, skozi katera teče, namaka polja in daje kruh ljudem okrog sebe, nato pa se po dolgi poti le izlije v Sredozemsko morje. Ena redkih rek iz tistega območja, ki tam konča.

			Je bilo to hudo daleč od mojega mirnega opazovanja ptic po grmovju naokoli, kot sem ga imel v planu. Okej, ptice počakajo, dan ali dva ni problema, jih že staknem, tudi zlatovranko, če se prikaže. Zdaj sta me zanimala Avram in Malika, tudi nekakšna ptiča selivca. Sta napravila pošteno pot, sem si lahko zamislil zemljevid Sredozemlja in njuno pot sem gor. Ha!

			»Kako človek pride tako daleč, iz Sirije, peš ali kako že? Tehnično, mislim. Kako?«

			»Večinoma peš,« zatrdi Malika. »Le po Turčiji smo prevozili dele poti s kamioni, potem pa še vožnja s čolni na grške otoke. Ostalo peš.«

			»Okrog tri tisoč kilometrov,« prikima Avram. »Dve leti poti.«

			O, nebeško sranje!

			Dve leti peš hoje po enih čudnih poteh, izogibanja policiji, mejnim kontrolam, dve leti v dežju, mrazu ali v vročini, brez tuša zvečer ali večerje, v bistvu ves čas nekakšna preža. Si tega nisem niti malo mogel predstavljati. Sem razumel zdaj njune poglede levo in desno, ves ta nemir, ki sta ga kazala. Sta bila eni preganjani živali, recimo. Takšni, kot jih je lovil moj foter, veliki lovec na begunce. Jaz sem pa njegov sin. Zanimivo, ne?

			Sranje, jasno.





20


			Seveda se vse takšne zadeve vedno začnejo s sranjem, ki iz malega preraste v veliko sranje. Dialektika, jasno. Ne more biti drugače. Da greš, zapustiš domačo hišo, svojo žlahto in prijatelje, vse, kar imaš, zbašeš v mali nahrbtnik in greš nekam, pa ne veš niti kam, razen da gre za neko imaginarno ime na nekem imaginarnem zemljevidu, za to mora obstajat prekleto dober razlog. Ne gre drugače, res ne. Mora biti nekaj hudo važnega, da se človek odloči za to. Kakšna brezvezna jajca, ideološka in vse to, ne pridejo v poštev. Mora se iti za biti ali ne biti, pa ne v stilu hamletovskih dilem. Tam je danski kraljevič lahko sam izbiral, kaj bi rad, ti reveži pa so imeli samo izbiro, da so odšli od doma, sicer bi za njihovo smrt poskrbeli drugi. Sem svojčas, ko sem jih pred dvema letoma videl pešačiti v tišini vzdolž glavne ulice v Marofu, razmišljal, kaj za vraga je vso tisto množico ubogih vragov pognalo od njihovega doma, pa si nisem znal točno vsega predstavljat.

			Ja, tam doli nekje daleč od nas so vojne, zaradi tega grejo stran. Ampak – kakšna vojna, kaj je to v resnici? Se malo streljajo, pokajo bombe in človek tega sranja več ne zdrži. Se spoka stran od teh norcev, razumljivo. Vsaj jaz kot šestnajstletnik bi to naredil. Sem že nekaj razumel, je bilo v tistem času, še bolj pa leto ali več pred tem kar nonstop poročanje po televiziji o eni revoluciji v Arabiji, borbi za svobodo in vse to, lepo zapakirano in opremljeno s poročevalkinim navdušenjem. Tisto poročanje one novinarke za domačo televizijo s tistega področja, njeno navijanje, ko so eni tipi z orožjem napadali druge, oni drugi pa jim enako vračali, vmes pa oboji veselo sesuvali mesta in karkoli že, me ni prepričalo. Kot da gre za kakšno nogometno tekmo, je bilo videt to poročevalkino navijanje. Kot da je bila od nečesa zadeta ali kaj, mislim. Potem pa so uporniki, ti borci za svobodo, naenkrat postali čudni, so začeli nasprotnikom rezat glave in jih kazat po televiziji. In tudi otroke so začeli pobijat, ha! Borci za svobodo? Takrat je ona poročevalka izginila s scene, nič več veselja ni pokazala za svojo ekipo, za katero je skoraj skakala v zrak od navdušenja. Se je pa meni vse to zagabilo, sem raje gledal karkoli drugega po televiziji, ali pa šel stran, v svojo sobo, igrat se z balončki. Tam sem na koncu, ko sem postreljal vsa svoja življenja, lahko pritisnil na tipko IGRAJ ZNOVA. Kaj lepšega? Je bilo tisto resnično sranje daleč od mene. Sem na nek način reagiral kot vsi drugi. Če ti ne paše scena po teveju, menjaš kanal. S televizijo to gre lahko, ni problema. Je pa drugače, če si ti noter v tisti sceni, ki jo kažejo po televiziji, kjer imaš samo eno življenje in ne petih ali še kaj več, kot pri mojih balončkih. Ja, kako to menjat, se izvleč iz sranja okoli tebe?

			Nisem imel ideje, razen da bi se tudi sam kam skidal, kamorkoli že, ne glede na meje in takšne ali drugačne zakone. Je zakon lastnega preživetja glavni, ostalo pride potem na vrsto, se mi zdi.

			Zdaj pa sem imel pred seboj dva živa begunca. Sem bil radoveden, kako je bilo v resnici tam doli, vsaj z njune strani, ne s tiste poročevalkine.

			Malika in Avram Khananish, sestra in brat, pripadnika sirske pravoslavne cerkve (kar v bistvu nič ne razumem, ne vem, v čem je ta štos med temi krščanskimi verami tam doli), sta bila begunca iz Maalule, nato pa še iz Alepa, oboje iz mest v Siriji. To je njuna zgodba. Povedana v živo tisto soboto na otočku sredi Bistre, ko so nad nami v toplem pomladnem popoldnevu brenčale muhe, šumela je reka in kdaj pa kdaj se je iz tolmuna zaslišal pljusk ribe, ki je skočila za mrčesom v zrak in nato štrbunknila nazaj v vodo. Prava idila za opazovanje ptic. Ali pa za poslušanje kakšne divje štorije. Bili smo sami, noben nas ni motil in imeli smo čas.

			Skratka, Malika in Avram sta morala stran. Je šlo dobesedno za glave. So v njuno domačo Maalulo, mestece kakšnih petdeset kilometrov severno od glavnega mesta Damaska, med hribi, kjer so živeli pomešani kristjani in muslimani, cerkve in mošeje pa si stojijo nasproti na glavnem trgu, prišli uporniki iz okoliških mest. Na glavnem trgu so razobesili neke nove zastave in razglasili, da ne priznavajo dotedanje oblasti. Kdor se s tem ne strinja, lahko mirno odide. Eni so takoj odšli, eni so čakali. Tudi njuna starša. Ker da se ni še nič zgodilo, zakaj bi šli? V samostanih Svetega Sergeja in Tekle, središčih kristjanov v mestu, je še naprej teklo življenje kot prej. Le turistov, ki so prihajali v tista samostana nad mestom, ni bilo več. Malika in Avram sta še naprej obiskovala šoli, tudi pouk v angleščini in francoščini, ki so ga imeli angleški patri in nune, tri Francozinje, v samostanih. Je dobro znati jezike, sta jima govorila starša. So oni kot kristjani govorili najprej aramejski jezik, hudo star jezik iz Kristusovih časov, potem pa še arabski in tako dalje.

			Nato so Avrama iz vodstva lokalnega košarkaškega kluba odslovili. Nočejo imeti težav s temi novimi.

			Prav. Je potem Avram nabijal košarko le še na dvorišču samostana. Mu je bila že tedaj košarka vse, za drugo naokrog sploh ni vedel. Da več ne more biti s svojimi v klubu, je zanj bil šok.

			Sledila je zadeva z očetom. Imel je prodajalni bižuterije, eno v samostanu, za turiste, kjer jim je prodajal božje podobice in razne srebrne ali zlate križce in verižice, eno pa spodaj na glavnem trgu, za domačine. Z običajno ponudbo kot ostali zlatarji zraven. Neko noč pa so neznanci v njegov lokal v mestu vlomili. Zjutraj je našel vse razbito, uničeno, oropano. Edino njemu se je to zgodilo, ostale prodajalne so ostale nedotaknjene. To je bil slab znak. Se je potem enako nadaljevalo z ostalimi lokali kristjanov po mestu. Policija ni ukrepala, ker je v mestu ni več bilo, so jo uporniki že takoj v začetku nagnali.

			A to je bil šele začetek. Kmalu so v mesto prišli novi, bradati tipi, s topovi in strojnicami na vozilih. So bili vmes tudi tujci, zahodnjaki, moški in ženske, so bili ista grupa, in so bili ti zahodnjaki še bolj zagreti za akcijo kot domači. Kontrolorje, ki so jih poskušali na vhodu v mesto ustaviti, so enostavno postrelili.

			Tisti dan sta Avram in Malika zapustila mesto. Sta že imela vse pripravljeno, pograbila sta najnujnejše in šla. Starša sta bila spodaj v mestu in ju pravočasno obvestila. Avram in Malika sta zbežala po ozki soteski, ki se je spuščala na drugo stran hriba in po kateri naj bi si pred tisočletji poskušala rešiti življenje Tekla, svetnica iz samostana in cerkve nad mestom. Ubogi Tekli tisti pobeg ni uspel, njima pa je. Na obrobju mesta ju je pobral en avto, znanec, in najprej sta šla z njim do Hame, v mesto na severu, nato pa še do Alepa. Starša naj bi jima sledila drugi dan. Sta sicer to poskušala, so bili dogovorjeni, a jima ni uspelo.

			Njunim staršem se je skupaj s še nekaterimi drugimi uspelo izmuzniti iz Maalule, nato pa so se odpravili z avtobusom po cesti na sever države; a so jih vmes zaustavili neki oboroženi bradači. Vsakega potnika iz avtobusa, ki ni znal zrecitirati stiha iz Korana, so takoj ustrelili. Ne samo kristjane, tudi svoje, če so kaj ugovarjali. Potem so preživele nagnali peš naprej, avtobus z mrtvimi pa zažgali.

			Tako je šlo to.

			Sta Malika in Avram za to zgodbo staršev izvedela kasneje v Alepu, ko sta zaman čakala nanju. Jima jo je povedal eden preživelih iz avtobusa, musliman, dober sosed iz Maalule. Jokal je pred njima, ko je to govoril. Sta jokala tudi Avram in Malika, a večino solz sta zjokala že prej. Slišala sta za napad na avtobus, vendar sta do konca upala, da sta se starša rešila.

			Upanje, pač.

			V Alepu sta bila pol leta, morda kaj manj, ko so po tisti četrti, kjer so živeli stric in njegova družina, začele deževati granate. Ni bilo jasno, kdo in zakaj strelja po stanovanjskem naselju, zato sta šla naprej. Še dlje proti severu, s kolono beguncev, ki je nato prečkala turško mejo. Zimo sta preživela z drugimi v begunskem taborišču na turški strani, nato pa taborišče zapustila. Nista imela nikogar, da ga čakata. Stric in njegovi v Alepu so ob enem bombardiranju umrli v lastni hiši, drugih sorodnikov v Siriji pa nista imela. Sta pa takrat vzpostavila stik z daljnim stricem po mami, sta imela njegovo telefonsko številko, in to jima je dalo novega upanja. Stric je dosegel Nemčijo že s prvim valom beguncev, in jima svetoval, naj prideta za njim.

			In sta šla.

			Peš, s kamioni, čolni, pa spet peš, malo z vlakom, in znova peš, peš in peš, izmenjevali so se letni časi, pomlad, poletje, jesen in zima, na mejah so jih ustavljali, te begunce, zavračali, spet pošiljali v neka nova taborišča, v nova stradanja, a sta jih zapuščala, rinila naprej, z drugimi sta poiskala luknje na mejah, šla dalje, po cestah, poljih, skozi gozdove, s čudnimi vodniki, ki so večinoma zahtevali denar ali karkoli, a so bili vmes tudi dobri ljudje, ki niso hoteli nič, so jih nahranili, oblekli, jim dali prenočišče, čeprav so tvegali, da sami nastradajo, pa so vseeno tvegali in niso spraševali, kdo je kdo, kaj je, je kristjan ali musliman, od kod beži, zakaj beži, ker jim je to pisalo v očeh, bilo vrezano v njihove obraze, s pisavo, ki jo znajo prebrati vsi ljudje na tem svetu, ker je to pisava trpljenja in upanja istočasno.

			In zdaj je spet pomlad in spet je upanje, skrito nekje za vsemi temi ravnicami in hribi, prehodila sta podobnih že na stotine, je Nemčija za vse begunce obljubljena dežela, tam ju čaka stric, tam bo vse lepo in prav, trpljenje bo za njima, tam si bosta odpočila …

			»Ja, najbrž, Nemčija, seveda,« sem jima prikimal. »Zakaj pa ne?«

			Je Nemčija sicer še daleč, a ni problema. Človek, ki je prehodil tri tisoč kilometrov, bo naredil še teh nekaj sto. Če ga ne ulovijo, jasno. Sranje. Sta ta dva res verjela, da jima bo uspelo priti v Nemčijo. Jaz v to nisem mogel verjeti.

			Govorila sta oba, Avram in Malika, izmenjaje, sta si podajala besedo in opise prizorov na poti, je Avram nekatere kar preskočil, bil skop v tem, pa ga je sestra dopolnila, opisala zmrzovanje na nekih zasneženih prelazih v turškem Kurdistanu, o zelenih dolinah Anatolije spomladi, o lakoti, ki sta jo preživljala na ulicah obmorskih mest med gnečo turistov, o …

			Denar, ki sta ga imela s seboj, sta že na polovici poti potrošila, potem sta se morala preživljati z vsem mogočim.

			Avram je igral orglice na ulici. Nekoč pred leti mu jih je dal nek turist v Maaluli, pa se je naučil igranja. Je bil spreten in tudi je imel posluh. A zaslužek je bil vseeno pičel. Malika pa je ponujala poslikavo rok, tako kot jo ima zdaj ona. Je obvladala to spretnost še iz Maalule, pri sosedi,stari Arabki, se je tega naučila. Enako kot branja iz dlani. Človekovo usodo –

			»Iz dlani?« se začudim. Poznam te zgodbe, a mi v življenju še noben ni bral iz rok.

			»Daj roko,« mi reče Malika, in kar vzame mojo desnico v svojo dlan in jo odpre.

			»Hej,« rečem, sem najprej presenečen, a se potem zasmejem. Na kratko. Malika naenkrat postane hudo resna. In tiho.

			Pregleduje mi dlan, s kazalcem blago kroži po linijah in si nekaj mrmra v svojem jeziku, je nič ne razumem. Potem dvigne glavo in se zazre vame. Njen obraz ima ostre poteze, je izklesan kot pri kakšni sfingi, in pod črnimi obrvi ima temne oči. Zdaj me gleda blago.

			»Dober človek si, Tomi,« reče. »Močan. Srečni tvoji prijatelji, a nesrečni sovražniki. Premagal boš vse ovire, kot si jih do zdaj. Pot ni lahka, a vedno zmoreš, kar si želiš in hočeš. Si zvest –«

			Potem umolkne. Še nekaj časa pregleduje črte na moji dlani, vzame še levo dlan v roke in pregleda tudi to, nato se nasmehne.

			»Vse bo še dobro,« zaključi.

			»Kaj vse?« se začudim. Sem pričakoval malenkost več, sem za hip začutil, da mi ima še kaj za povedat, da ima nekaj na jeziku, pa je to zamolčala najbrž. Je videla kakšno bližnjo nesrečo? Bolezen?

			Pa nič. Brez veze se vznemirjat. Kar je povedala ta mala Sirka, je povedala. Itak sem vse to jemal kot štos. Kot branje horoskopov. Res brez veze.

			Vse je bilo v redu, reka je mirno šumela v plitvinah, v tolmunu na drugi strani so za mrčesom skakali kleni, nekje na drugi strani, na desnem bregu, so se oglašali neki ptiči, ki jih nisem prepoznal.

			»Tako, zdaj veš vse o nama,« pripomni Malika. »Kaj pa ti, hodiš v šolo? In kaj delaš tu, na reki?«

			Pa jima povem. O šoli. O mlinu in hiši ob Leški, kjer živim. O mestu malo naprej. O mojem opazovanju ptic, ta baraka za nami je opazovalnica –

			»Ptiče opazuješ?« se Avram čudi. »Zakaj?«

			»Ne vseh, samo nekatere. Selivke. One, ki se zdaj vračajo z juga, s prezimovanja, tiste. Posebej eno bi rad videl …«

			V roke vzamem knjigo, Veliko enciklopedijo ptic, in poiščem fotko zlatovranke. Pokažem jima jo.

			»Hej, tega ptiča pa sem že videla, okrog Orontesa,« se razveseli Malika. »Tudi pri nas živi!«

			»Mogoče tam prezimi, vrača pa se gnezdit sem k nam,« prikimam. »Zanimivo.«

			Bi jima o teh ptičih lahko še kaj povedal, pa sem začutil tresenje telefona v hlačnem žepu. Klicala me je mama, dala znak za večerjo. Sva bila tako domenjena. Popoldne se je iztekalo in moral sem se vrniti domov.

			»Domov moram,« rečem sogovornikoma. Pokažem jima na barako. »Noter sta spalki, uporabita ju, noči ob vodi so spomladi sveže. Saj že vesta …«

			Pobrskal sem po nahrbtniku in v enem žepu našel dve energetski ploščici. Rezervo za skrajno silo. »Izvolita, drugega nimam. Jutri lahko pripeljem več hrane.«

			»Hvala. A jutri odrineva dalje,« pove Malika. »Morava naprej.«

			»Aja, že jutri?«

			»Morava čim prej do strica,« reče Avram.

			Prav. Podam jima roki. Za srečo, jo bosta potrebovala.

			»Saj naju ne boš nikomur izdal?« zaskrbi Avrama. »Doma ali komu drugemu, v šoli mogoče?«

			Malo se začudim. Izgledam res takšen?

			Malika me prehiti z odgovorom. »Ne, Avram, Tomi naju ne bo izdal,« reče. »Vem, da ne bo!«

			Prikimal sem ji, ima prav, punca. Sicer pa se mi je Avramov dvom zdel normalen. Se jaz na njunem mestu tudi ne bi kar tako zanesel na nekega neznanca, sicer prijaznega, pa vendar. Se mi zdi malo dvoma čisto zdrava zadeva. Zaupanje na kar tako? Hej!

			A Malika ne dvomi vame. Zanimivo. Bart na njeni trenirki se mi reži in kaže jezik.

			Prav.

			»Jutri vaju pridem pogledat, dopoldne, če bosta še tu. Zvečer pa bo začelo deževati,« ju opozorim. Da vesta.

			»Kako veš?« vpraša Malika. Jo napoved dežja zaskrbi, očitno.

			»Po žabah. Pri hiši je tolmun z žabami in dva dni pred deževjem ponorijo od veselja,« pojasnim. »Preverjeno bo dež.«

			»Prav, pa naj bo dež,« oba prikimata. »Ni problema.«

			Ni sicer dobro, a upata, da ne bo hujšega. Sta dežja vajena. Razumljivo.

			Potem prečkam plitvino, jima še enkrat pomaham in se odpeljem s kolesom domov. Nad ravnico pada večerna svetloba, polja in redka drevesa, posejana po njej, so zlato obarvana, enako hribi nad Marofom.

			Nisem hitel z vožnjo, se mi ni nikamor mudilo. Sem gledal vse to okoli sebe in se čudil tej lepoti, kot da gledam prvič kaj takega.





21


			Doma klasika. Pričakal me je orkester žab v tolmunu pri mlinu. So res norele od veselja, ker so čutile prihajajoči dež. Jih dež vedno osrečuje, ta bitja. Srečneži.

			Luks pa je bil malo nesrečen, ko me je videl. Me je očitajoče gledal, kje sem bil toliko časa brez njega.

			»Luks, jutri greva skupaj na Bistro,« sem ga tolažil. »Boš videl, super bo …«

			Potem se je ves čas držal mene, se stiskal ob mojih nogah, kot da se boji, da ga spet nekje pustim in odidem nekam sam.

			Večerja s starši, pogovor in vse to je tudi bila ena klasika. Jemo zrezke, solato in krompir, pa se kaj pogovarjamo. O skoraj minulem dnevu. Po večerji oče odhaja spet v službo, na teren ob mejo.

			»Si že videl kakšnega ptiča?« me vpraša. »Tisto tvojo zlatovranko?«

			Odkimam. Lahko bi mu odvrnil, da je zlatovranka v bistvu Janova, on jo je odkril, a sem tiho. Brez veze.

			»Nič,« rečem. »Lahko je še ni nazaj.«

			Se ptice razlikujejo po prihodih. Ene priletijo prej, ene kasneje. Recimo kukavica, ta pride že med prvimi, odleti pa tudi že v juliju. Zanimivo. Sem vse to zvedel, ko sem začel prebirat Janove knjige o pticah. Jih je imel celo zbirko.

			Sem pa ves čas razmišljal o onih mojih beguncih. Mojih, rečem. Sem si ju kar posvojil, smešno. A sta tudi onadva sama izbrala oni otok in mojo barako, najbrž zato. Zdaj seveda že spita po vsem tem dnevu. Čakata na jutro in –

			»Si videl kaj nenavadnega?« dalje sprašuje oče.

			»Kaj?«

			»Kakšne ljudi tam okoli. So nam Hrvati javili, da se je ena večja skupina pred mejo razkropila, so najbrž eni šli tudi v tisto smer. Lahko bi prečkali reko tam zgoraj …«

			»Bistro?«

			»Ja, Bistro. Če si kaj videl? Možno je –«

			»Nič,« odkimam. »Nikogar nisem videl.«

			Sem prepričljiv, bi še sam sebi verjel, tako odreagiram.

			Potem oče več ne sprašuje v tej smeri. Preide na košarko. O KK Bistra in delu, ki jih čaka. Je še vedno nek funkcionar v klubu, po Janovi nesreči je sicer nihal, je skoraj zapustil klub, a nazadnje ostal. Da je imel kaj početi v tistem prostem času, ki ga je imel. A ga je seveda bolelo, ko je videl vse druge fante, Janovo moštvo brez Jana.

			Mamo zanima, če ji bo kateri od naju lahko pomagal skopati vrt, da poseje zelenjavo.

			»Kdaj?« vprašam.

			»V ponedeljek, po šoli, bi lahko …«

			Prikimam. Ja, bom.

			Potem oče opozori, da bo v ponedeljek najbrž dež, enako še par dni naprej, je tako povedala ona vremenarka po televiziji. Skratka, plan za kopanje vrta se zamakne za čas po dežju. Je tako bolje za setev.

			»V redu,« se spet strinjam, meni je ok. »Jaz sem tu, nikamor ne grem.«

			Edino zdaj sem komaj čakal, da povečerjamo in izginem v svojo sobo. Sem imel marsikaj za pregledat.

			Najprej poiskat ono Maalulo, potem mesto Alep in še kaj. Prečekirat zgodbo, ki sem jo danes slišal od Avrama in Malike. Je to res tisto? Sem jima verjel, seveda, a sem vseeno želel preveriti.


Maalula in vse tisto, o čemer sta govorila, res obstaja. Tako tudi samostan Svetega Sergeja in Svete Tekle, pa legenda o njenem pobegu pred rimsko vojsko, pa še marsikaj. So tisti kraji res polni zgodovine. Skoraj pretiravajo v tem. Vsaj glede na naše kraje, mislim. Tukaj naokoli se nikdar ni nič dogajalo in se tudi zdaj ne dogaja. Edino pred desetletji, v času mladosti dedka Tomaša, je bilo nekaj, ena vojna. A še tiste velike bitke so bile drugje, tu je bil skoraj mir. Kot je zdaj. Mir, ki ga v zadnjem času motijo le ti begunci iz Arabije, Avram in Malika, recimo. S temi ljudmi, ki vstopajo v državo z namenom, da jo prečkajo, je prišel nemir. Sem to začutil pri mnogih, ne samo pri mojih dveh doma. So vsi postali malo paranoični, od političarjev do navadnih ljudi. So vsem šli ti begunci blazno na živce. Pa so ti begunci samo prečkali našo državo, po možnosti po najkrajši poti. Jih Slovenija sploh ni zanimala. Je bila samo eno ime na njihovi poti naprej, večinoma za Nemčijo. Sem se vsej tej domači paranoji že nekaj časa čudil, je nisem razumel.

			Zdaj sem pogrešal dedka, me je zanimalo, kaj bi stari Tomaš rekel na vse to. Tomaš je skoraj vse vedel, vsaj meni se je zdelo tako. Sem pogosto silil vanj z vsem mogočim, pa me je znal ustavit.

			»Hej, mali, ne pretiravaj s tem zakaj in kako, bodi pameten! Nekaterih odgovorov ne bomo nikoli zvedeli, veš. Sto modrecev ni sposobno odgovoriti na vprašanja, ki jih lahko postavi en tepec!«

			Dober je bil, ta stari Tomaš. Vseeno – kaj bi imel zdaj za povedat?

			No, sem pa zdaj slutil njegov odgovor. A ga tu ne povem niti ne zapišem. Sem rekel, da se jaz izogibam grdemu govorjenju, psovke in kletvice mi niso domače. Staremu Tomašu so bile, ni imel zadržkov. Očitno to pride z leti. Zdaj na vse to lahko rečem le eno, tisto, kar mi je še najbolj domače.

			»Sranje!«

			Bil je začetek aprila in na pobočjih okrog Maalule so cveteli mandljevci. Sem našel eno takšno sliko. Mestece leži na 1500 metrov nadmorske višine in pomlad prihaja tja v enakem času kot k nam v ravnico. S tem da pri nas ne cvetijo mandljevci, temveč jablane in hruške ali pa še kaj.

			Fotka s terasami z razcvetelimi mandljevci je bila zanimiva. Zelo. Spominjala me je na nekaj drugega, a podobnega.

			Oče je imel frenda s policije, še iz policijske šole. Cimra sta bila. Bil je nekje s Primorske, tam okoli Brd, mislim. Sta bila še po šoli v stiku, se kdaj pa kdaj videla, tudi obiskal nas je, ta očetov frend.

			Takrat smo še živeli v mestu, imel sem sedem let, in vem, da smo se sprehajali po ulicah starega Marofa, bili na sladoledu in vse tisto zraven. Sta imela očetov frend in njegova žena eno punčko, Brigito. Spomnim se je v pikčasti oblekci, rdečko, drobceno, stalno je nekaj tečnarila in nazadnje sta se poslovila na hitro, bolj zaradi nje. Čez dve leti smo vrnili obisk, smo šli k njim, na kmetijo, so tam živeli pri njegovih starših. Pomlad je bila, dan je bil napol oblačen in malo je pihalo, in po kosilu me je Brigita povabila na sprehod okoli hiše. Da mi pokaže muce, ki so se pred tednom izlegle. Pa ja! Ravno muce so me zanimale!

			A sem šel. Me tudi punca ni zanimala, sem pa se tako izmuznil vsem tistim dolgočasnim pogovorom med odraslimi. Klasika. Jan je ostal pri njih, jih poslušal. Je bil že malo odrasel ali pa se je delal, recimo.

			Pa sva z Brigito šla najprej do enega hleva, tam bi naj bila muca z mladiči, pa nič. Jih ni bilo. Prav. Pa sva potem šla malo ven, v okolico hiše. So se tam začeli nasadi breskev, same terase breskev na pobočju. Sem to cvetoče drevje že prej opazoval na poti tja, se mi je zdela super scena. Podobnega še nisem videl. In vse je bilo v roza cvetju. Zdaj je čez pobočje malo zapihal veter in ko sva z Brigito hodila med terasami, so naju odpadli listi zasipali. Kot da sneži, je bilo videt. Čisti užitek. Ne vem, kako se je začelo, sva se pa v tistem sesuvanju odpadlih cvetov začela vrtet, lovit tiste cvetove, sva bila kot kakšni vrtavki. Sva se igrala, otroka, jasno. Vrtela in uživala. Potem je veter prenehal in se je sneženje ustavilo. Tudi midva.

			Res zanimivo. Sem si to vrtenje med sneženjem breskovih cvetov zapomnil. Kaj takega še nisem doživel. Na poti nazaj pa je tudi bila scena. Med vožnjo po nekih ovinkih me je zagrabila slabost in oče je moral na hitro ustavit avto. Izbruhal sem celotno kosilo. Ko sem si spraznil želodec, je bilo vse v redu. Najbrž je bila ta slabost posledica tistega vrtenja. Baje je enaka posledica, kot če preveč zijaš v nebo. Sem to kasneje prebral na netu.

			Očetov frend s familijo nas ni več obiskal, ne mi njega. Kakšno leto kasneje sta z ženo šla narazen, potem pa se je on ponesrečil. Smrtno. Na neki službeni vožnji kot policist se je nek norec z avtom zabil vanj. Je očeta to potrlo, sem videl. Razumljivo. Je izgubil najboljšega prijatelja, je rekel. Je bil kar nekaj časa malo odsoten. Potem pa se je spet pobral in poskušal biti isti.

			Poskušal, pravim. Ker človek nikdar ni več isti. Ne gre.


Toliko o Maaluli in o cvetočih mandljevcih. Sem se tega spomnil in sem moral povedati.

			Jutri bom o mojih poizvedbah o Maaluli lahko kaj povedal Avramu in Maliki. Seveda, če bosta še tam, na otočku sredi Bistre. Če ne odideta naprej, kot sta se namenila.





22


			Že od jutra je visel nad ravnico mrč in videlo se ni niti do mojega drevesa v daljavi. Čeprav ni bilo sončno, je bil dan nenavadno mlačen in soparen za april. So letos znova na pohodu temperaturni rekordi, je poročala vremenarka prejšnji večer, in najbrž je zadela. Klima se spreminja, globalno segrevanje in podobni štosi, je še obvezno dodajala zraven. Je bila kar vesela tega planetarnega segrevanja, ker je vremenska napoved in njenih pet minut nastopa postajalo tako pomembnih. Se je lahko še bolj razkazovala s svojimi mini oblekcami. Je pa opozorila, da se bo to stanje kmalu spremenilo, da bodo že v noči na ponedeljek padavine, najprej na zahodu in tako naprej.

			Severovzhod države bo torej dež zajel s poldnevno zamudo kot vedno, klasika. Sem se lahko v miru odpravil na Bistro opazovat ptice, ni bilo to zame nič nenavadnega.

			V nahrbtnik sem naložil nekaj hrane – kruh, mleko, sir pa konzerve; sem malo olajšal hladilnik, bi pa mama, ki je skrbela za hrano, vseeno tega ne mogla kar tako opazit. No, če bi kaj rekla, bi povedal, da sem si vzel malico za ves dan. Človek pač nikdar ne ve, koliko časa bo preživel tam v baraki in buljil v grmovje za ptiči.

			»Kdaj se vrneš?« me je vprašala mama. »Dež je napovedan, saj veš …«

			Je videla, da jemljem kolo iz garaže. Ji je bilo jasno, kam grem.

			»Ne vem,« odvrnem. »Bom še videl. Pred dežjem sigurno.«

			»Sem mislila, da se boš učil za šolo,« pripomni. Ji ta njena skrb za šolo ne da miru. Boji se, da bom pogrnil in –

			»Imam knjigo s seboj,« rečem. »Bom se tam učil.«

			Sem povedal po resnici, tisti špeh od zgodovine sem imel v nahrbtniku, na vrhu, nad vso tisto hrano. Seveda za finto. Bi ga lahko pokazal mami, da jo pomirim, če bi se še naprej živcirala. Me zgodovina ni ne vem kako zanimala, tisti srednji vek in to. Ni bilo ne vem kake logike v vsem tem, vsaj po knjigi ne, si je bilo treba zapomnit neke letnice pa imena in je bila zgodovinarka že zadovoljna. Sem pa ji že naredil to zadovoljstvo in sem pričakoval mir z njene strani v naslednjem tednu.

			Luks je seveda šel z menoj na Bistro. Je bil srečen, kar poplesaval je okoli mene, ko sem si pripravljal kolo. Ga je čakala avantura, je to dobro vedel, ta pes. Zlati pes. Sem vedel, da z njim ne bom imel problemov na reki, četudi bosta tam Avram in Malika. Je bil Luks zanesljiv in pameten kuža. Pameten, to ja. Če sem mu rekel stoj ali mu zažvižgal, ko se je zapodil za kakšnim zajcem, je takoj skapiral in se vrnil k meni.

			– Zlat si, Luks, sem ga takrat vedno pohvalil in mu dal kakšen pasji bombonček za nagrado.

			Nikdar pa zanj nisem uporabil besede priden. Sem to besedo že pred leti izločil iz svojega slovarja, tako za ljudi kot za pse. Me je pa tega naučil stari Tomaš, dedek. Zanimiva štorija, rečem.


Enkrat, sedem ali osem let sem imel, ko smo bili pri njem na mlinu na Leški, mama in midva z Janom, ter je slišal, kako je mama že eno desetič ali več pohvalila Jana: »Si pa res priden, Jan …«

			Ne vem, zakaj je že šlo, a je Tomaš naenkrat vzrojil.

			»Vida, ne vzgajaj otroka kot psa, se psa pohvali, da je priden, ne pa človeka! Reci mu kaj drugega, ne pa da na otroku treniraš njegovo poslušnost. Tebe nikdar nisem tako učil!«

			Uf, je bil oster, ta moj Tomaš! Ji je povedal še kaj več, a vsega takrat še nisem dobro razumel, sem si pa glavno zapomnil. Sta potem mama in dedek imela svojo debato bolj zase, sva se midva z Janom morala umaknit iz hiše. Sva pa slišala njen glas, kako mu je nekaj ugovarjala, on pa ji je še bolj naložil. Skratka, ven je prišla rdeča v obraz in sva se morala hitro spokati v avto. Smo se takoj odpeljali v mesto. Mama je potem kakšen teden kuhala zamero do svojega očeta, a jo je moj oče pomiril in naslednjo nedeljo smo bili spet v mlinu pri dedku. V začetku je bila mama zadržana, je bolj oče govoril, a stari Tomaš se je obnašal, kot da se ni nič zgodilo. Ni bil zamerljiv, dedek, to pa res ne. Smo imeli tisti dan piknik zadaj za hišo, se smejali in zabavali. Lepi časi, se spomnim. In še to sem si zapomnil, da ne mama ne oče nista nikdar več uporabila pri naju z Janom besede priden. Ker priden je kvečjemu pohvala za pse, ne pa za ljudi. Sem se tega takrat naučil in nikdar pozabil. Sem razumel dedka, da se je takrat boril za naju z Janom. Začutil, da imam v njem zaveznika, če je treba. Ampak tega nisem nikdar rabil, se nisem nič hodil pritoževat k njemu, me je zaradi kakšnih mojih malenkosti na hitro odpravil. To v šoli in problemi z ostalo mularijo, niso bili zanj nobena resna tema.

			»Boš že rešil, tako ali drugače, Tomi,« je odgovarjal. »Plavaj, bori se, fant!«

			Mi je dal včasih kakšen nasvet, a tak, da bi se mama prijela za glavo, če bi ga slišala. Sem se mu samo smejal, ga nisem jemal resno. A kasneje, po njegovi smrti, sem izvedel, da se je dedek kot mlad fant še kar pretepal. In ker je enkrat nekoga preveč mahnil, trije so ga obstopili, ko se je vračal od nekega dekleta v mestu, je pograbil prvo palico in z njo treščil tipa. So nesrečnika odpeljali v bolnišnico, njega pa v zapor za pol leta. Neverjetni dedek Tomaš, si tega nisem mogel predstavljati. A je bilo že res.

			Na pomlad tistega leta, ko je v začetku jeseni umrl, po neki sceni, ki sem jo imel doma z mamo in očetom, sem pa ga potreboval. Na dvorišču mi je zmanjkalo kolo, ker sem ga pozabil zaklenit in spravit v kolesarnico, in starša sta ponorela. Sem zajebal, jasno, sem to sam vedel in je bilo tudi meni hudo. Zdaj pa še onadva s tem obtoževanjem moje neodgovornosti in vse to. Nisem mogel več ničesar napravit, če bi lahko, bi to naredil, a zdaj je bilo mimo. Najhuje je bilo, da se mi je to zgodilo že drugič.

			Sranje, jasno!

			»Kako si mogel, neodgovoren si, Janu se to nikdar ni zgodilo, ti pa …«

			Sami očitki.

			»Nisem Jan, Tomi sem,« sem zavrnil očeta. »On je tvoj pridni fantek, jaz pač nisem!«

			Pa sem dobil okrog ušes. Roka mu je poletela in se zalepila na moje lice. Me je presenetilo, priznam.

			O, sranje!

			Je presenetilo tudi očeta, je kar ostal nepremičen, enako kot jaz. Je zavladala v prostoru ena tišina, še mama je ostala brez besed, Jan zraven pa je mežikal od začudenja.

			»Spokajta se v sobo!« nama je ukazala mama. »Dovolj je!«

			Sta se potem onadva zaprla v kuhinjo, midva pa odšla v sobo. Vsaj Jan je šel. Jaz sem si na hodniku nataknil copate in vzel jakno ter zapustil stanovanje. Me starša nista opazila, Jan pa tudi ne, je bil takrat v kopalnici.

			Odšel sem ven, prečkal dvorišče bloka in se hitro izgubil med ulicami. Večer je bil, že mrak in malo je pršel hladen dež. Me pa to ni motilo, mi je lice gorelo in sem bil kar v ognju.

			Odhajal sem za Leško, v mlin k Tomašu. Vedel sem pot na pamet, moral sem se le prebiti skozi te ulice in priti na cesto za ravnico v smeri Bistre. Bila je tema in kdaj drugič bi me noben bog živega ne spravil tja ven, a zdaj sem kar šibal, me sploh ni bilo strah. Zunaj na polju je bila res tema, sem videl le nekaj metrov pred seboj, če sem dobro napel oči, a šlo je. Prometa tja v smeri ravnice ni bilo, le v daljavi sem na magistralki videl luči avtov, ki so hiteli nekam naprej iz mesta.

			Na nekem delu pa sem opazil, da se po cesti za menoj približuje avto. Umaknil sem se s ceste in potuhnil ob jarku. Sem vedel, kdo je. So doma pogruntali, da me ni, niti jakne in copatov, pa sta starša šla v akcijo. Najbrž sta preiskala okolico bloka in klet, potem pa – kaj drugega – preverjala, če sem na poti k Tomašu. Sta vedela, da sva si z dedkom blizu. Logično je bilo, da grem tja …

			Se nisem motil. Je res bil naš avto, vozila je mama, zraven pa je bil Jan. Oče je doma najbrž še naprej preiskoval okolico bloka in ulice. In najbrž me je kdo videl, kakšen sosed spodaj, da sem prečkal parkirišče, kaj pa drugega, in so zdaj imeli akcijo iskanja. Me pa to ni zanimalo.

			Sledil sem cesti, skoraj tipal v temi naprej, dokler nisem našel odcepa za Tomašev mlin. So bile luči zunaj pred hišo prižgane in je to bil zame en svetilnik, proti kateremu sem stopal. Mi je zdaj bilo vse laže, tudi mokrote v copatih, ne za vratom, nisem čutil.

			Zunaj pred hišo ni bilo nobenega, le naš avto. Mama in Jan sta bila v hiši pri dedku, so me tam čakali, da se prikažem. Pa se nisem hotel. Sem raje zavil k poslopju mlina, sem vedel za vsak kotiček v njem. Splazil sem se k nekim starim vrečam in se zvil v dve gubi. Čakal sem. Ne vem na kaj, čakal pač. Se malo izklopil.

			Potem sem zaslišal, da je avto na dvorišču vžgal in se odpeljal. Luči pa so še dalje ostale, jih je Tomaš pustil prižgane. Je najbrž slutil, da potrebujem ta svetilnik.

			Pravzaprav je stal tam na dežju, kadil in se oziral naokrog. Je bil on neke vrste svetilnik.

			Počasi sem se dvignil, odprl vrata mlina in se napotil k njemu čez dvorišče.

			»Pridi, Tomi, ves si moker,« mi je samo rekel. Ga očitno moj prihod res ni presenetil.

			Spravil me je v kopalnico, kjer sem odvrgel mokre in blatne cunje s sebe in se stuširal z vročo vodo. Preoblekel sem se v oblačila, v neke stare trenirke in še kaj, kar sva imela z Janom pri dedku na zalogi. Za silo je bilo.

			Sem slišal, da se je v tem času dedek pogovoril s staršema po telefonu. Vsaj nekaj njegovih besed sem ujel, ko sem prisluškoval skozi vrata kopalnice.

			»Nocoj lahko ostaneš tukaj,« mi je rekel. »Si pa naredil res eno paniko doma,« je zmajal z glavo. »Tvoja mama je vsa iz sebe.«

			Molčal sem.

			»Tvoj oče se ti pa opravičuje, ve, da je naredil narobe. Bo poklical še sam in ti povedal.«

			Takrat je zazvonil telefon. Tomaš je prislonil slušalko k ušesom, nato pa mi jo podal.

			»Oče,« je bil kratek.

			»Oprosti, Tomi,« sem zaslišal znan glas. »Ni bilo prav, veš …«

			Vem. »V redu,« odvrnem. »Je že okej.«

			»Do jutri si lahko z dedkom, potem pa se le vrni domov, te vsi pogrešamo. Ne skrbi za šolo, ti bom napisal opravičilo –«

			»Pridem,« rečem. »Žal mi je za kolo …«

			»Bomo preživeli, poba,« se poskuša oče zasmejat v slušalko. »Samo vrni se. Saj nisi ti kriv, ampak baraba, ki ti ga je sunil.«

			To je bilo res. Tistega tipa bi zdaj v tem trenutku z veseljem razsul. Je napravil preveč sranja pri nas.

			Potem zaslišim še en glas, Janov.

			»Si v redu, Tomi?«

			»Sem,« rečem. »Oprosti, sem res zamočil –«

			»Je že v redu. Samo da si dobro. Pozdravi dedka. Jutri se vidimo!«

			Moj zlati brat. Jan. Moj priden brat. Sem bil srečen, ko sem ga slišal. Res.

			Noč sem preživel pri dedku Tomašu v njegovi hiši. Napravil nama je večerjo, skuhal še metin čaj za oba, sebi vanj nalil še žganje, nato pa sva se pogovarjala. Čvekala o vsem. O sceni, ki me je prignala k njemu v ravnico, pa ne. Je bilo jasno, kaj bi mi rekel.

			Plavaj in se bori, fant!

			Sem pa res zdaj plaval. In imel občutek, da sem se rešil enih vrtincev, ki so me hoteli potegniti v globine. Noč sem preživel mirno, spal trdno v sobi poleg dedkove, nato pa preživel še eno dopoldne s Tomašem. Eno redkih, mislim. Mirnih, sva nekaj hodila okoli starega mlina in mi je razlagal, kaj je za kaj. Kot nekakšna navodila. Kot da bi vedel, da ga bo za par mesecev zmanjkalo.

			Popoldne me je Tomaš s svojim avtom, starim folcem hroščem, zapeljal v mesto, domov. Doma so me pričakali vsi, od očeta, mame in Jana. Noben ni nič rekel, le Jan me je potrepljal po ramenu.

			»Ej, fant!«

			To je bila njegova pohvala, sem jo razumel.

			Potem pa smo šli vsi štirje na pico. Mega.

			Toliko o pridnosti in še o čem. Zato je najbrž jasno, da tega še za svojega psa nisem mogel uporabljati. Luks je bil zame preprosto zlat pes.

			Zdaj je ta zlat pes tekel ob meni na kolesu, ne da bi se oziral na kakšne šume ali oglašanje ptičev iz grmovja ob reki. Je Luks dobro vedel, kam sva namenjena in da bo tam imel raj zase.





23


			Ustavil sem se ob robu kolovoza, snel nahrbtnik s kolesa in kolo zaril v goščavje. Tu me bo počakalo do odhoda. Sem pa ga vseeno zaklenil, po nekaj tatvinah koles sem dobil to zaklepanje v kri.

			Po stezi sem se spustil k obrežju reke, Luks mi je sledil. S pogledom sem se skušal prebiti do barake na otočku, morda da vidim kakšen znak življenja dvajset metrov naprej čez plitvino. Pa nič, vse je bilo tiho razen šumenja vode. Zažvižgam na prste, pa še vedno nič, se nobeden ne odzove.

			Ja, sta res odšla?

			Nič, preverit bo treba, se sezuti in prečkati rokav. Itak sem nameraval na otoček, do barake, in tam oprezati za zlatovranko. Vseeno sem Luksu naročil, da ostane na bregu.

			»Počakaj,« mu rečem. »Te pokličem.«

			Zlat kuža, je razumel vse.

			Voda je bila hladna, aprilska, kljub globalnemu segrevanju, kar je zatrjevala ona vremenarka, me je hlad zagrizel do kosti. A bolečine nisem začutil. Najbrž sem bil preveč vznemirjen, da bi se s tem ukvarjal. Razgledoval sem se za kakšnim znakom, da sta Avram in Malika še vedno na otoku.

			Nič nisem opazil, res ničesar. Na vrvici razpeti pred barako med drevesi, ni bilo nobenih cunj, ki bi se sušile. Vrata v barako so bila zaprta.

			»Avram! Malika! Hej!« ju pokličem.

			Nič, nobenega odgovora. Vzpnem se po lesenih stopnicah barake in odprem vrata. Ni ju noter. Na klopi v sredi sta poleg gorilnika z loncem dva kozarca čaja, napol prazna. Potipam ju, sta še mlačna. Torej sta odšla pred kratkim –

			Takrat zaslišim šum za seboj. Obrnem se. Pred barako stoji Malika.

			»Halo, Tomi,« mi pomaha z roko. Zraven nje je Avram. Tudi on mi pomaha.

			Nista odšla, le opazila, da se nekdo bliža čez vodo, in se skrila v grmovje. Prikazala sta se, ko sta videla, da sem le jaz, in da za mano ni nobenega.

			»Oprosti, te previdnosti sva se naučila na poti,« reče Avram. »Je nujna.«

			Razumem ju. Prav.

			»Nisem sam,« jima odkimam. »Moj pes je z mano, a je zlat kuža,« ju takoj pomirim.

			Zažvižgam na prste. »Luks, pridi!« zakličem, čeprav vem, da Luksu zadostuje le žvižg.

			Maliki in Avramu pokažem v smeri plitvine, psa, kako v velikih skokih prečka vodo. Kmalu zašumi skozi grmovje in se znajde na jasi pred barako. Tu se ustavi, našpiči ušesa in napne telo. V trenutku je na preži, razmišlja, kako naj reagira na tujca, ki sta ob meni.

			»Vse je v redu, Luks,« ga pomirim, »prijatelja sta, pridi, spoznaj ju!«

			Počasi pride bliže, ovohava na daleč, potem pa se dotakne njunih stopal in oblačil. Še vedno sta v trenirkah, Janovi in moji, in ta vonj mu je domač.

			»Živio, Luks,« ga pozdravi Malika. »Tudi mi smo imeli psa, v Maaluli. Bogve, kaj je z njim, ga nisva utegnila vzeti s seboj …«

			Spusti dlan, da se je pes z gobcem dotakne in jo povoha. Luks pomaha z repom, enako stori pri Avramu. Potem se odmakne, povesi ušesa, ni več na preži. Razume, da sta tujca moja prijatelja.

			Iz žepa potegnem pasji bombonček in mu ga vržem. Luks ga ulovi in v trenutku pogoltne. Želi še enega in ga tudi dobi. Vedno dva, to je dovolj, je to zakon. Zdaj je povsem pomirjen, vse je v redu.

			Malika in Avram pojasnita, da bosta za nekaj dni še počakala z nadaljevanjem poti. Maliko je ponoči začelo bolet grlo in slabo je spala. Videti je vročična, rdeče oči ima, najbrž zaradi prezeblosti po plavanju v reki ter utrujenosti od poti. Potrebuje počitek, prizna. V dežju pa itak ne mara naprej.

			Sedimo v baraki, pijemo čaj, in pred njiju zlagam hrano, ki sem jo prinesel od doma. Poleg sira, salame, konzerv, kruha, mleka, in seveda dveh velikih plastenk vode, se na klopi znajdeta še dva zavitka čokolade z lešniki. Moja sladka klasika.

			»Super,« se razveselita. Čokolado takoj poskusita, ostalo pride kasneje na vrsto.

			Nekaj ur preživim z njima na reki. Razlagam jima, kam sta pravzaprav prišla, v kakšno deželo. V bistvu kaj veliko o Sloveniji ne vesta, le da jo je treba prečkati, enako Avstrijo. Glavni cilj jima je seveda Nemčija. Vso to pot iz Sirije imata le to v glavi. Za Slovenijo sta slišala šele na Hrvaškem.

			»Škoda, ker se nista tu pojavila pred nekaj leti, takrat so bile meje odprte. V smeri Nemčije so se valile kolone beguncev, takrat je država s policijo in vojsko pomagala prečkati Slovenijo, begunce spravljala na avtobuse in vlake. Zdaj se je to spremenilo, na mejah so žične ograje, policijske zasede in kontrole v notranjosti, vse težje je za begunce,« razlagam.

			Seveda, takrat sta bila že na poti, ju je to opogumljalo, sta slišala za te novice. A za hitro pot sem gor je treba denar. Tisti, ki so ga imeli, so si lahko plačali prevoze, onadva pa sta pazila na vsak dolar, pa še vseeno jima ga je zmanjkovalo. Sta pa kljub temu zadovoljna. Pomlad je, vreme se izboljšuje in do poletja verjameta, da bosta na cilju.

			Potem ju pustim sama, da si odpočijeta. Nebo se je pooblačilo in na zahodu se nabirajo temni oblaki. Res bo dež, morda še prej, kot je bilo napovedano. In to naj bi trajalo nekaj dni, do torka, recimo. Ciklon se nabira nad Srednjo Evropo, pojasnim, kar nekaj dni bo tako. Zoprno, a sta v baraki na suhem in varnem. Reka se zaradi nekaj dežja ne dvigne kar tako, sploh pa je barako dosegla le enkrat v vseh letih, kar pomnim. Po treh dneh poštenega padanja, se je takrat še struga Leške nevarno dvignila, skoraj da se ni začela razlivati po dvorišču Tomaševega mlina. A to je seveda izjemno, se ne dogaja, ju mirim.

			»Počivajta, za hrano ne skrbita, vama jutri spet prinesem. Že nekaj najdem. Pokličita, kaj bi rada.«

			Telefon jima še vedno ne dela, to je težava. Ne moreta poklicati.

			Nečesa se spomnim, na Janov drugi telefon. Ga zdaj nihče ne uporablja, je predplačniški in vsake toliko časa le napolnim baterijo in račun, da ga ohranjam živega. Za vsak primer. Jima ga za ta čas lahko dam, da ne bosta odrezana od sveta.

			Torej, jutri popoldne se spet vidimo. Prav.

			Z Avramom si udariva v dlani, star fantovski pozdrav, sem se tako enkrat pozdravljal z Janom. Maliki, zaviti v spalko, pa pokažem dvignjeni palec. Drži se, punca!

			Nato z Luksom odrineva čez plitvino, iz grmovja potegnem kolo in napotiva se domov, v smeri Tomaševega mlina. Za mano čez ravnico vleče topel in vlažen veter, čutim ga v hrbtu, in vem, da se bo še pred večerom vsul dež. Tako kot vedno.





24


			Zvečer se je res že ulival dež in to se je nadaljevalo vso noč. Zaskrbljen sem prisluškoval škropotanju dežnih kapelj po okenskih šipah. Razmišljal sem o onih dveh v baraki na otoku sredi Bistre. Bo streha vzdržala ves ta dež? Do sedaj je vedno, nisem še opazil, da bi kje zamakalo, niti po nekajdnevnem deževju. A tokrat se je dež z vetrom zaganjal v šipe, kot da išče najmanjše špranje, da vdre v notranjost. Tudi lesene stene barake so bile zaščitene s smolnatim platnom, je bilo to očetovo delo in glede tega je bil natančen ter zanesljiv. Torej bo vse v redu, sem se pomirjal.

			Skrbela me je le voda, ki je prihajala od zgoraj. Da bi bilo lahko kaj narobe z naraščanjem gladine Bistre, se nisem vznemirjal. Reka je le redko narasla, enodnevno deževje ni zanjo pomenilo nič posebnega. V zgornjem delu struge je bil tudi jez za elektrarno in večina vode je bila usmerjena vanj. Na tak način so tudi preprečevali morebitne poplave iz stare struge, ki so bile pred tem še kar pogoste. Jaz o tem nisem imel pojma, je bilo to daleč pred mojim rojstvom, mi pa je o tem razlagal dedek Tomaš. Da se je pa po izgradnji jeza in kanala vse spremenilo, je še pripovedoval. Podtalnica na ravnici je izginila v globine, Leška je postala navaden jarek, in tudi rib v Bistri ni bilo več, vsaj ne tako kot prej. Je lahko človek svojčas spomladi, v času drstenja podusti, hodil po plitvini, polni rib, jih z roko prijemal in metal iz vode, toliko jih je bilo.

			Tako stari Tomaš, sem mu jaz verjel.

			Zjutraj je dež ponehal, sem se lahko s kolesom zapeljal v šolo. V slabem vremenu – a res slabem – bi me tja potegnila mama, ko se je sama odpeljala v službo. Sicer pa sem rad bil neodvisen. Popoldne je spet začelo deževati in do prihoda domov me je kljub anoraku in kapi pošteno opralo. Luks me je vseeno čakal pri onem drevesu, ga noben dež ni nikdar motil. Doma se nisem preoblačil, kar s tistimi mokrimi cunjami na sebi sem se odpeljal na Bistro. Pred tem sem pograbil nahrbtnik in vanj zmetal nekaj stvari iz hladilnika in tisto nujno hrano, kar sem spotoma nakupil v trgovini v mestu. Pa še nekaj tabletk za grlo, za Maliko, sem dodal. Tistih, ki sem jih običajno v takih primerih jemal sam in so mi pomagale.

			Makadamska cesta do Bistre je bila polna luž, očitno je čez noč dobro lilo. Tudi del polja je bil pod vodo, voda še ni uspela poniknit. Zdaj so se na njem napravila jezerca in nad njimi so vreščali rečni galebi. Je dež napravil tudi njim veselje, ne samo žabam.

			Bistra pa je na moje presenečenje narasla. Ne veliko, a zdaj sem v tisto plitvino zabredel do kolen v kalno vodo. Sem moral biti še kar previden, tok ni bil močan, je pa človeka, ki bi mu za hip malo spodrsnilo, hitro spodnesel. Luks s prečkanjem ni imel težav, zapodil se je v vodo in rokav prečkal v skokih. Zanj je to bila le dobrodošla rekreacija.

			Avram in Malika sta se me razveselila. No, Malika mi je le prikimala, kaj veliko ni mogla govorit, je zaradi grla izgubljala glas. Predal sem jima hrano in še telefon. Tudi rezervno, zunanjo baterijo. Bi morala zadeva zadostovati za dan ali dva, vsaj za čas dežja. In zdaj me bosta lahko kadarkoli poklicala, če bo treba. Bila sta na varnem, streha in stene barake niso puščale, vse je bilo suho, a vseeno. Za kaj nujnega.

			»Ne skrbi, tu bova počakala na konec dežja,« reče Avram. »In da bo z Maliko boljše …«

			Prav, prikimam. Vendar imam skrbi.

			»Če bo voda začela naraščati, preplavljati otok, me nujno pokliči. Nevarnosti, da doseže barako, ni, a vseeno pazita!« jima naročim.

			Pojasnim jima še, da kakšen dan ali dva ne bo možen dostop na otok k njima. Voda v rokavu bo najbrž previsoka. Ko bo padla, se spet prikažem.

			Zmenjeno.

			Z Luksem se hitro odpraviva nazaj čez rokav, sem imel slab občutek, da me voda ne ulovi in prepreči povratek na breg. Se je res v tiste slabe pol ure dvignila, gladina je že narasla, zdaj mi je segala voda že malenkost preko kolen.

			To mi ni bilo všeč.

			Deževalo pa je še naprej, in tudi vremenska napoved je bila takšna, še en dan poštenega dežja nas je čakal. Torej še vso noč in dan bo lilo. In v takem se lahko zgodi, da bo otoček pod vodo.

			Sranje.

			Takrat se lahko za Maliko in Avrama stvari zapletejo. Baraka postane zanju past. Takrat. Ne še zdaj, nisem še smel paničarit. Bom moral problem reševat, ko se bo pojavil.

			Spomnim se enega dokumentarca, o ponesrečenem poletu ameriške rakete na Luno. O Apollu 13, mislim. Se jim je takrat res dogajalo, puščal zrak pa še nekaj z gorivom je šlo narobe. Je bilo malo panike na zemeljski kontroli poleta, v ladji pa itak. A je en bučko, ta glavni spodaj, zadevo pomirjal. Sto možnih težav se je obetalo, a so šli po vrsti. Brez panike. Težave bodo reševali, ko se pojavijo, je bil ta tip jasen.

			In se je vse srečno končalo, razen da ni bilo pristanka na Luni.

			Mi je bil ta njegov stil všeč, sem vedno, ko se je kaj kje zakompliciralo, pomislil na ta pristop. Problem bom reševal, ko bo nastopil, je prej brez veze paničarit.

			»V redu, Tomaš?« sem se pomirjal v stilu onega šefa vesoljskega poleta.

			»V redu, šefe,« sem si odgovarjal.

			Prav. Čakal sem.





25


			Noč je minila mirno, razen da je lilo. Bistra je sicer naraščala, a voda se še ni bližala baraki. Vsaj videla je še nista. Takšno je bilo še okrog polnoči Avramovo zadnjo sporočilo, preden sta zaspala.

			Zjutraj je bil na suhem le manjši, najvišji del okrog barake. To ni bilo dobro, a do višine barake je vseeno manjkal še dober meter in pol. Oče ni brez veze naredil barake na visokih kolih. Zdaj me je to pomirjalo. Krize še ni bilo.

			Kljub dežju sem se v šolo odpeljal s kolesom. Mama je nekaj zmajevala z glavo, a se nisem pustil prepričat. Dež mi ne more škodit, nisem iz sladkorja, da se stopim, sem ji odgovarjal. Kot običajno v takih primerih. Se nisem pustil prepričat kar tako.

			Opoldne je bil v vodi že ves otoček. Voda je drla spodaj med koli in po posnetkih, ki mi jih je poslal Avram, je moralo biti še kar divje.

			Še pred eno sem šolo zapustil. Spet sem šprical telovadbo, si bom moral za tečnega Mikija nekaj izmislit, a me zdaj to ni skrbelo. Tisto je bil jutrišnji problem, jaz sem imel sedaj današnjega.

			Gladina Bistre se je višala, dve stopnici v barako sta bili že pod vodo. In še vedno je deževalo. Da bo voda še naprej naraščala, je bilo jasno.

			Sranje!

			»Prihajam,« sem sporočil Avramu. »Brez panike!«

			Sem miril njega, a sam sem bil še kar paničen. Sem razmišljal sto na uro, kaj moram napravit. Kaj in kako.

			Spet sem se zapeljal na reko. Tokrat sam, Luksa sem pustil doma, mi zdaj ni mogel pomagat. Čakala me je akcija reševanja, podobna oni na poletu Apolla 13.

			Sem imel v glavi seveda plan, jasno. Na otok k baraki sem nameraval s čolnom. Pred tremi leti sva ga z Janom našla, ko se je po enem močnejšem deževju zapletel v grmovje na levi strani obrežja. Nič posebnega ni bil, dva in pol metra dolg plastičen čoln s ploščatim dnom, na vesla, ki ga je voda odtrgala s kakšnega priveza nekje v zgornjem toku reke. Dovolj za prevoz dvoje ali največ troje ljudi. Ni puščal vode, je bil ploven. In še dvoje vesel je imel zraven. Lastnik je moral biti skrben, je vesli trdno pričvrstil ob stranici čolna. Sva ga z Janom potem v tistem najinem zadnjem poletju preizkusila, potegnila na globlji del reke, se malo vozila po tolmunu pri otočku in okoli, potem pa ga spet zvlekla na levo stran, v bližini mesta, kjer sva ga našla. Potegnila sva ga iz vode na obrežje, kolikor visoko sva zmogla, potem pa prevrnila na bok ter z nekaj vrvmi privezala za deblo velike jelše. Tam naj bi počakal na najine nove vožnje. Ali pa na lastnika, če bi se kje pojavil. Pa nobenega iskanja čolna ni bilo, zato je ostajal tam. Vsake toliko časa, posebej po kaki večji vodi, sem preveril, ali je še vedno tam. In je bil.

			Tudi zdaj me je čakal, še vedno v položaju na boku, krepko privezan k drevesu. Voda ga še ni dosegla in zaradi bočnega položaja tudi ni bil napolnjen z vodo. Vesli sta bili še vedno zraven, čoln je bil pripravljen na vožnjo. Le zvrniti sem ga moral v pravilni položaj, prerezati vrvi in potisniti v vodo. Potem pa bog mi pomagaj.

			Z Janom sva se prevažala s čolnom po reki, po onem toku na desni strani, a sva bila dva, reka je bila mirna, ne pa narasla in hitra kot zdaj. Plitvina do otočka, ki sem jo še pred dvema dnevoma brez težav prebrodil in si zmočil noge malo više od gležnjev, je zdaj bila polna vode. Otoček kakšnih petdeset metrov niže od skrivališča s čolnom je bil preplavljen. Med drevjem sem videl obrise barake, zdelo se mi je, da voda sega že do nje. Nisem imel veliko časa za premišljevanje, moral se bom odriniti od brega, zaveslati kot norec in usmerit čoln v smeri barake. Če zgrešim ali me tok odnese naprej, bo veliko sranje. Bolje, da zdaj nisem razmišljal o tem. Moral bom imeti malo sreče, da se zabijem med tiste jelše, ki gledajo iz vode in obkrožajo barako. Oprijel se bom dreves in se poskušal približati stopnicam v barako. Če ne bo šlo, bosta pač morala Avram in Malika prebrest do mene in se spravit v čoln. To je prvi del akcije, polovica opravljenega dela. Ostane le še, da se s čolnom spravimo na levi breg, po možnosti čim bliže stezi, ki pelje s ceste. Obrežje naprej je namreč zaraščeno z grmovjem in trnjem in pristanki tam so skoraj nemogoči. Če nam ne uspe, bomo morali iskati naslednje priložnosti.

			»Sta pripravljena?« sem poklical Avrama. Vpil sem v telefon, da preglasim vodo, ki je drla okoli mene.

			»Sva,« sem med šumenjem slišal njegov odgovor. Tudi on je vpil. »Kje si?«

			Povem mu, da sem kakšnih petdeset metrov više od otoka in da vidim barako, ki skoraj plava v vodi. Sva bila ves čas na vezi po telefonu, smo bili dogovorjeni za reševalno akcijo s čolnom. Prosil sem ju, da spravita vse svoje reči v svoja nahrbtnika in čakata name. Me bosta kmalu opazila, prihajam s čolnom.

			»Če bo treba, boš moral skočit v vodo in zgrabit čoln, velja?«

			»Velja!« dobim odgovor.

			Prav, bil je čas, da grem v vodo. Odrinil sem se od brega čim bolj močno v smeri barake, a tok je takoj zagrabil lahek čoln in ga potegnil v svojo sredico. Začel sem veslati kot neumen, zdaj po levi, zdaj na desni strani, kleče na dnu čolna in poskušal kljun usmeriti vsaj med prve jelše, ki so se mi bližale na desni strani. Bil sem prehiter, čoln je zdrsnil mimo njih za dober seženj roke. Sem pa se vseeno prebil na drugo stran ožine med bregom in otočkom, tu je tok bil počasnejši in laže sem vodil čoln. Še vedno sem veslal besno, na vso moč, kot da sem v finalu kakšne olimpijske regate in mi gre za zlato medaljo.

			K baraki – to je bila moja zlata kolajna – sem se približeval počasi, po drugi strani pa prehitro; reka je očitno imela drugačne načrte s čolnom, hotela ga je potisniti mimo tistih jelš, ki so obkrožale jaso pred barako. Ampak sem imel srečo, da sem se z levo stranjo zaletel v osamljeno vrbo na levi in je čoln odbilo v desno, v smeri, ki sem jo zaman skušal doseči z veslanjem. Trk v vrbo me je vrgel na dno čolna, a vesla nisem izpustil. Hitro sem se pobral in začel s finišem proti baraki. Zdaj je šlo laže, tok je bil zaradi goščavja počasnejši in če sem globlje zabil veslo v kalno vodo, sem začutil spodaj peščeno dno. Počasi sem se bližal baraki od zadaj, ob desni strani. Ko sem jo dosegel, sem se oprijel kolov, na katerih je bila pritrjena. Še malo in bil sem s čolnom pred vhodom, tik pri stopnicah. Na vrhu sta čakala Malika in Avram, in sta me gledala kot kakšnega marsovca. Ne začudeno, temveč prestrašeno, jasno.

			»Pridita, eden po eden!« zavpijem. »Najprej, Malika! Vrzi nahrbtnik v čoln!«

			Uboga me. Tiščal sem čoln k stopnicam, da je lahko vstopila vanj, nato pa je zaradi guganja vseeno izgubila ravnotežje in padla po dnu čolna. Sranje! Nisem ji mogel ponudit niti ene roke, bi me kakšen močnejši sunek vode lahko presenetil in odtrgal čoln od barake.

			»Si v redu?« zavpijem.

			»V redu,« prestrašeno prikima.

			Z Avramom je šlo laže. Z dolgimi rokami in nogami ni imel težav vstopit v čoln. Zdaj smo bili kompletni. Maliki sem pokazal mesto spredaj, naj se varno namesti, potem ji je sledil Avram, zadaj sem bil jaz. Avramu sem v roke potisnil veslo, pokazal levo stran čolna, ta bo njegova. Je močnejši od mene in čoln smo morali spravit na levi breg, zato tako. Skušal sem se spomniti vsake malenkosti od veslanja z Janom. Je bil takrat on tisti, ki me je podučeval, kaj in kako obvladovat čoln. Se je Jan res na vse spoznal, sem zdaj črpal njegove napotke iz zadnjih kotičkov spomina. Čoln obvladuješ tako, da si hitrejši kot voda. Sicer te bo tok zanesel po svoje. Treba je veslati in veslati, to je skoraj vsa znanost. In še: ob robovih je tok počasnejši, a do tja se je treba prebiti.

			»Tja moramo,« pokažem v smeri levega brega. »Veslati morava čim hitreje, da tok ne potegne čolna dalje! Da slučajno ne izpustiš vesla, takrat bo sranje!«

			Avram zadnje besede točno ne razume, zato mu še enkrat zatulim na uho: »Če izpustiš veslo, bo veliko sranje!«

			Zdaj skapira, ta fant. Maliko spredaj pa so itak samo velike prestrašene oči.

			Z Avramom usmeriva čoln s kljunom proti levemu bregu, dobrih trideset metrov je do njega, vendar je v sredini tok zelo močan. Morala bova veslati na vso moč, spet bo to finiš za olimpijsko kolajno. Mi je po spustu od zgoraj že bolj jasno, kaj pomeni tak rečni tok, z njim ni štosa. Če odpovemo, se lahko hitro znajdemo pol kilometra niže, potem pa – nebeško sranje, jasno!

			»Ko ti zavpijem – veslaj, veslaj na vso moč! Razumeš?«

			Avram prikima, je razumel, mislim. Prav, pa gremo. Akcija!

			Bi bilo seveda lepo, če bi nam v prvo uspelo. Pa ni. V sredini se je čoln znašel v nekem vrtincu, ga obrnil in naju oba zmedel. Sva se za hip ustavila z veslanjem, kar pa je bilo dovolj, da smo našemu cilju na levem bregu lahko le še pomahali. Baj, baj!

			Ampak, gremo dalje! Ni bilo še konec sveta, bili smo še vedno v čolnu in na varnem, recimo. Samo da nas je tok zanašal naprej, najino veslanje in upiranje moči vodi pa je zaleglo kot nič. Nazaj se nismo mogli vrniti, veslanje proti toku je bilo obsojeno na neuspeh. Lahko sva le približala čoln levemu bregu in v njem iskala kakšne zajede v grmičevju, kjer bi lahko pristali. Pa ni bilo nič uporabnega, reka je narasla in bregovi, tudi če so bili prej dostopni, so bili zdaj poplavljeni. Skozi tisto trnjasto grmovje pa se ne bi mogli prebiti izven reke.

			Reka se je zdaj zožila in tok je bil močnejši, tudi v bližini brega je voda še kar drla. Preblizu pa tudi nisva smela zapeljat, ker so v bližini brega štrleli iz vode štori dreves, ki jih je voda nekje odtrgala in odložila na kakšnem plitvejšem delu. Če bi s čolnom zadeli v takšno podvodno past, bi se čoln lahko prevrnil. Z Avramom sva se uskladila v veslanju, sva zdaj že bolje vedela, kako se obvladuje čoln. Vsaj približno, seveda. Si nisem delal utvar, nisva bila nobena veslaška šampiona.

			Buljil sem v breg in čakal na nekaj, vsaj malo odprtega terena, brez grmovja. Pa kot zakleto, nič se ni prikazalo. Teren v tem delu Bistrinega toka mi je bil neznan, sem nismo nikdar zahajali, naš prostor na reki je bil tisti otoček zgoraj, od katerega smo se zdaj oddaljevali skoraj sto na uro, recimo. Vsaj zdelo se mi je, da je tako. Če bo šlo tako naprej, nas lahko zanese še dlje od Marofa, v spodnji tok, kjer se Bistra združi s kanalom iz elektrarne, tam naprej pa je že meja s Hrvaško, Bistra je potem le še hrvaška reka. Če se ne uspemo kje izkrcat na levem bregu, še pred sotočjem reke in kanala, bomo v velikem sranju. Se bomo prisiljeni zarit v tisto grmovje, karkoli že, samo da se prebijemo iz reke.

			Sem že razmišljal, kdaj naj usmerim čoln k levemu bregu, iskal sem najmanj neprijazni del, kjer bi se levi del brega vsaj malo razkril.

			Potem pa čudež: grmovje se je odmaknilo in znašli smo se v majhnem sotočju reke s pritokom, ki je prihajal z leve. Odrešitev!

			Bila je seveda naša Leška. Običajno to sotočje ni bilo omembe vredno, je bil to le jarek, ki se je zlival v rečno strugo, a zdaj je bilo drugače. Narasla Bistra je z vodovjem napolnila to sotočje, obdano z nasipom, da je bilo videti, kot da se v Bistro steka poštena reka.

			Začutil sem priložnost, to je bila naša rešitev. Seveda, če se bomo še pravočasno izvili iz toka in bova z Avramom spravila čoln v ustje Leške.

			»Veslaj!« sem zatulil Avramu na uho. »Veslaj! Veslaj! Veslaj!«

			Zdaj je šlo zares, če ne uspeva spravit čoln k Leški, nas bo reka odnesla čez mejo in tam nas bo prestregla hrvaška policija. Sem vedel, da imajo na reki svoje čolne in kontrolirajo dogajanje. Mimo njih se ne bi kar tako prebili.

			Avram se je nekam obotavljal, ga je ta širina vode malo zbegala ali kaj, pa sem še enkrat zatulil: »Veslaj! Veslaj!«

			Sem mu še sam pomagal na levi strani čolna, na desni pa z nekaj veslaji le korigiral smer.

			»Veslaj! Veslaj! Veslaj!« sem tulil. Dajal ritem najinemu zamahovanju, je to prišlo samo po sebi, naravno. »Veslaj! Veslaj! Veslaj!«

			Sva veslala kot zmešana, je res šlo za dlako, se je čoln zadnji hip izvil iz glavnega vodnega toka, nato se zavrtel, tok je za hip popustil čoln, in v ustje Leške smo zapeljali z zadnjim delom, ritensko. Kdaj drugič bi nas to pokopalo, a zdaj je bilo drugače. Tam ni bilo toka, v bistvu je naraščajoča voda v Bistri poplavljala strugo Leške in je bil njen tok usmerjen vanjo. To je bila sreča; če bi nas še Leškin tok potiskal v Bistro, nam ne bi uspelo.

			Bili smo rešeni, Leškina struga ni bila zarasla z grmovjem in lahko bi se izkrcali kjerkoli. A sem se odločil drugače. Če bo v strugi dovolj vode, tudi do Tomaševega mlina, je brez veze, da zdaj zapuščamo čoln. Lahko z njim priveslamo do naše hiše, jasno.

			»Veslaj!« sem spet zavpil Avramu. »Ni še konec! Veslaj!«

			Spet sva veslala, a zdaj ni več šlo za preživetje. Peljali smo se k nam domov. Ta del poti, vsaj z vrha nasipa, mi je bil znan. Po tem nasipu sem se že večkrat preganjal z Luksom.

			V bistvu smo bili doma.

			Čez nekaj časa, pol ure ali uro, kdo ve, občutek za čas se mi je izgubil, sem v daljavi, na desnem bregu nasipa zagledal visoke topole. Tiste, ki rasejo ob cesti proti naši hiši.

			Pristali smo v tolmunu, pri mlinu. Skočil sem iz čolna in ga potegnil na breg, potem pa podal roko Maliki, da je izstopila iz čolna. Tresle so se ji noge in bile so je samo velike oči. Jo je vožnja po reki dobro prestrašila, razumljivo. Z Avramom je bilo bolje, je na breg skočil sam.

			»Dobrodošla doma,« sem oba pozdravil.

			V tistem se je od nekod prikazal pes Luks. Ljudje iz čolna so seveda vzbudili njegovo pozornost. Vendar ni niti zalajal, nas je takoj prepoznal. Pritekel je do nas in navdušeno mahal z repom.

			To je bila druga dobrodošlica za Maliko in Avrama.

			Oče in mama sta bila že doma, videl sem njuna avtomobila na dvorišču. Ni bilo možnosti, da ju na skrivaj pretihotapim nekam v hišo. Bi bilo brez veze karkoli skrivat. Morali smo tja.





26


			Gard je osnovni boksarski položaj, razlikuje se le, če je človek desničar ali levičar. Pri desničarjih je leva noga nekoliko spredaj, pomaknjena v levo, noge pa so v kolenih skrčene; desna in leva roka sta tesno ob telesu, desna pest je na bradi, leva pa v višini desne. V bistvu je to obrambni položaj, iz katerega se začenja napad na nasprotnika.

			Tisto prvo jesen po Janovi smrti sem nekaj mesecev hodil v boksarski klub, ki ga je v Marofu vodil bivši profi boksar, zmagovalec in prvak v ne vem kakšnih mednarodnih boksarskh kategorijah. Potreboval sem nekaj, da sem se zgonil, to jezo in razočaranje spravil iz sebe. Boksal sem v tiste vreče do onemoglosti, dokler se skoraj nisem zrušil od nemoči. Tri mesece sem zdržal v klubu in se naučil nekaj osnovnih udarcev, direkta in krošeja pa vse tisto zraven. Kakšnih direktnih spopadov pa nisem imel, sem bolj boksal v tiste vreče, mi je bilo to dovolj. Potem sem nehal, tisto ni bilo zame, mislim. Starša sta si pri tem oddahnila, predvsem mama. Ji ni bilo všeč, da se ukvarjam z nekim pretepaškim športom.

			Od vsega tistega pa sem se naučil postavitve v osnovni boksarski položaj. To je itak glavno, tu se začne vse. Se tako začne napad na nasprotnika ali pa se ga – z levico, če je človek desničar kot jaz – drži na varni razdalji.

			Boksarski položaj pa ni znan samo v boksu. Trupla umrlih v požarih imajo zaradi krčenja kože posebno lego, komolci in kolena so skrčena v položaju boksarja. Najbolj znana trupla umrla zaradi požara in visoke vročine so tista, ki so jih našli pri odkopavanju starih Pompejev. Po slabih dveh tisočletjih, ko je mesto in ljudi zasul Vezuv, vulkan v bližini, so bila okamenela in v boksarskem položaju. Kot da so ljudje s pripravljenimi pestmi čakali na smrt, ki je prihajala po mestnih ulicah.

			Tudi pri Janu je bilo enako, sem to izvedel od očeta kasneje, proti koncu leta, mislim. Sem hotel vedeti vse o tej nesreči. Pa mi je moral povedati. Jan ni bil privezan in ko so se gasilci prebili do njega, je bil le še zoglenelo truplo. Boksar, ki je pripravljen na nasprotnikov napad.

			Se jaz potem nikdar več nisem postavil v tak položaj, je bil boks zame mrtev šport.

			Zdaj, ko smo stopali proti naši hiši in je okrog nas poplesoval Luks, pa sem nagonsko dvignil roki v višino brade. Pa nisem vedel, ali se bom branil ali napadal.





27


			Takoj ko sem odprl velika vrata v hišo, se je na hodniku prikazala mama.

			»Tomi, kje hodiš,« je rekla, »klicala sem te –«

			Ko sta se za menoj prikazala še Avram in Malika, pa je ostala brez besed. Zastrmela se je vanju, potem pa spet vame.

			»To sta Avram in Malika, begunca iz Sirije,« sem bil kratek. »Brat in sestra. Prihajamo z Otoka, z Bistre.«

			»Z reke? Kaj ste tam počeli v tem dežju?« se je začudila in nas bolje pogledala. »Saj ste vsi premočeni!«

			Ja, smo res bili, mokri od glave do pet, nas je med vožnjo ves čas pral dež in kljub čepici so se mi mokri lasje lepili na vrat. Sem pa bil še poln adrenalina po naši vožnji, kljub mokroti me ni nič zeblo.

			»Begunca sta,« sem še enkrat ponovil. Me je mama očitno preslišala, je bolj gledala v naše copate, ki so puščale mokro sled na kamnitih ploščicah. »Begunca iz Sirije. Prečkala sta mejo iz Hrvaške in se zatekla v našo barako.«

			To ji je pa res vzelo besede, je bil čisti šok zanjo. Tišina, le iz dnevne sobe malo naprej se je slišala televizija. Nekakšna tekma, mislim.

			Takrat se je na hodniku prikazal oče, je najbrž slišal, da se z mamo nekaj pogovarjava. Dvignil se je od televizije ter prišel pogledat, kaj se dogaja.

			»Živijo, Tomi,« me je pozdravil, potem pa se tudi on zastrmel v moja dva spremljevalca. Pokima vsem trem; čaka na odgovor, moj, seveda.

			»Prijatelja,« rečem, »sicer pa begunca iz Sirije,« ponovim. »Prečkala sta mejo in se zatekla v barako na otoku …«

			»Begunca?« oče ponovi za menoj. Kot da ni dobro slišal. Pa je, vendar je najbrž počakal, da mu še enkrat pritrdim. Ali pa si je jemal čas za razmislek, tiste drobne sekunde, ko človek išče besede ali kaj že, da reagira. Jemanje časa, torej.

			»Otok je poplavilo, smo se s čolnom prebili z njega. Je bilo divje, Bistra je visoka, preko ustja z Leško smo prišli do sem,« nadaljujem.

			»S čolnom?« se začudi mama. »Kako, s čigavim čolnom, Tomi?«

			»Ne vem, z Janom sva ga pred tremi leti našla v grmovju na našem bregu, ga je reka zanesla tja. Sva ga tam pustila, na srečo je bil še vedno tam …«

			Mama prikima, kot da razume, čeprav vem, da vsega še ne more razumeti. Je pa bila omemba Jana tista čudežna beseda, ki je ustavila nadaljnja zaslišanja na hodniku.

			»Begunca?« zdaj mama prvič bolj pozorno pogleda Avrama in Maliko. »Reveža … Nič, pod tuš morate in se pošteno skopat. Vsi trije, da kaj ne staknete!«

			Takrat je Malika zakašljala. Globoko iz prsi ji je prihajal kašelj, kar zabobnelo je. Je punca bila pošteno prehlajena. In je tudi zakašljala ob pravem času. Jo je bilo grozljivo slišat, vsaj meni. Je bila res prehlajena.

			»Tomi, pelji ju v kopalnico zgoraj, ti se pa stuširaj tu,« je mama na hitro odločila. »Za dekle bom jaz priskrbela suha oblačila, ti poskrbi za fanta, vzemi nekaj Janovih stvari. Tomaševa soba naj bo njuna, tam sta dve postelji. Jo bom medtem pripravila. Potem pa bo večerja in se bomo še kaj pogovorili.«

			Sem za naročeno takoj poskrbel, mi ni bilo treba dvakrat reči. Janove stvari sem imel v svoji sobi, cunje, copate in te reči. Ob selitvi iz mesta nisem hotel, da se jih znebimo. Počakajmo, sem takrat ugovarjal staršema. Bom sam poskrbel za to …

			Ne vem, kaj sem takrat s tem mislil. A skoraj po dveh letih je bila njegova roba še vedno na policah v omari. Zdaj je prišla prav, za Avrama, ki je bil enak dolgin kot Jan.

			Tako se je odvilo prvo srečanje Avrama in Malike z mojima staršema. V bistvu oče sploh ni prišel do besede.

			Ko sem odpeljal oba v gornje prostore in jima pokazal kopalnico in dedkovo sobo, Avramu pa priskrbel eno Janovo trenirko in še par stvari zraven, sem se vrnil dol, da se še sam stuširam in preoblečem.

			Na stopnišču pred kopalnico me je čakal oče.

			»Tomi, kaj se dogaja?« me vpraša. »Kdo sta ta dva?«

			»Begunca iz Sirije, brat in sestra,« spet pojasnim. »Prišla sta iz Hrvaške, preko Bistre. Pred tremi dnevi …«

			»Si jima ti pomagal?«

			Odkimam. »Ne, do naše barake na otoku sta prišla sama, priplavala. Pomagal sem jima od tam, danes. Če ne bi bilo tistega čolna, ki sva ga našla z Janom, ne vem, kaj bi bilo. Bistra vse poplavlja.«

			Sem Jana spet namerno vtaknil noter. Jan pa spet Jan in tako dalje. Je delovalo.

			»Se bomo pozneje pogovorili,« reče oče. »Stuširaj se in preobleci!«

			Prikimam.

			Prvi stik je bil za mano. Sta mama in oče imela osnovne informacije o zadevi. Avram in Malika sta se zgoraj tuširala in preoblačila, bila sta v hiši, pod streho, na suhem, toplem in varnem. Lepo. Si nisem predstavljal, da bi jima zdaj v tem trenutku kaj grozilo. Vsaj za zdaj ne.

			Ko sem v kopalnici vrgel mokre cunje s sebe in se prepustil močnemu curku vroče vode, pa sem se prvič počutil utrujen in zbit. Adrenalin je popuščal. Vendar sem še moral zdržati nekaj časa, čakala nas je večerja in najbrž en resen pogovor s starši. Sem vedel, da bosta hotela nekatere stvari razčistit z mano še nocoj. Vsaj oče, jasno.

			A prva runda je bila za mano. Preživeli smo jo, jaz in moja dva begunca.





28


			Večerja nas je vse sprostila. Mama je napravila zrezke in pomfri, zraven pa solato s fižolom, klasika, ki je je bila navajena še izpred dveh let. Zaradi Jana in očeta, sta oba to oboževala. Jaz sem bil bolj mahnjen na testenine, a se zrezkov nisem branil.

			»Bodo zrezki v redu?« me je še pred večerjo zaskrbljeno vprašala mama. »Muslimani ne jejo svinjine, veš –«

			»Nista muslimana,« jo pomirim. »Sirijska kristjana sta, kar vprašaj ju!«

			Pa ju je res. Je mama govorila angleško kar dobro, isto oče, in naš pogovor je potem tekel v angleščini. Bilo je nenavadno, če bi se kdo pojavil na vratih in nas malo poslušal, ne bi verjel, da je nekje sredi neke ravnice na severovzhodu Slovenije. Je bilo videt, kot da smo sredi Anglije, recimo. Angleška družina pri večerji, ha! Še celo Luks, ki je ležal pri mizi v kuhinji in tu in tam dobil košček mesa od mene, je dopolnjeval to idilo.

			Oče je malo potipal Avrama in Maliko, od kod prihajata, nič o prehodu sedanje meje in vse to, ampak o njunem domu, pa še malo o sorodstvu, o starših recimo. Ko mu je Malika povedala, da sta njuna starša mrtva, da jima ni uspelo pobegniti, se je ustavil. Ni več spraševal v tej smeri. Ga je potem zanimalo, kako smo se prebili s poplavljenega otoka sredi Bistre.

			Sem jima pojasnil vse, mami in očetu, o moji skrbi, o naraščanju reke, o čolnu, ki sva ga z Janom našla in shranila med grmovjem na rečnem obrežju, o moji vožnji do barake, kjer sem vkrcal še Avrama in Maliko, nato pa o naši odisejadi – vsaj zdelo se mi je tako – do sotočja z Leško in nato po njeni strugi do našega mlina. Divja zgodba, rečem.

			»Ne morem verjeti,« je mama zmajevala z glavo. »To je bilo nevarno, Tomi, moral bi nama povedati, bi ti z očetom pomagala.«

			Dvignil sem roke. »Ne vem, ni bilo več veliko časa,« rečem. »Saj je bilo dobro.«

			Oče bolj posluša in zmajuje z glavo. Po eni strani se čudi mojemu reševanju beguncev s čolnom, ga odobrava in je zadovoljen, ker sem zadevo dobro izpeljal, po drugi strani pa čutim njegovo skrb. Tisto službeno, po uradni dolžnosti, mislim. Vseeno je policist, dela na mejni policiji in takšne tipe, kot sta zdaj Malika in Avram, ki sedita za mizo v kuhinji in z njima večerja, vsak dan lovi na meji. Zdaj pa ima dva begunca za mizo in z njima večerja ter klepeta. Zanj je bil zdaj to shizofren položaj. Sranje, recimo.

			O vožnji s čolnom je znal zanimivo pripovedovati tudi Avram. Noro odštekano. Sem se še jaz režal njegovi štoriji.

			Glavni vic vsega je bil, da on ni dobro skapiral, ko sem mu pred spustom v reko povedal, da mora veslati, veslati in veslati. Potem tudi ni razumel besede »veslaj«, ki sem mu jo non stop tulil na uho.

			Štosno, ne?

			»Tomi, kaj pravzaprav pomeni veslaj?« me zdaj vpraša ta Avram. Ha, je res en model.

			Noro, jasno. Sem crkaval od smeha, nisem mogel verjeti, da tega ni razumel. Kakorkoli, je pa potem res veslal kot zmešan. To pa ja, bi sicer končali nekje za mejo, na Hrvaškem.

			So se potem še drugi smejali temu najinemu nesporazumu, je bilo kar veselo za mizo. Mama se je sprostila, pa tudi Avram in Malika. Smo bili res videti kot ena družinska idila. Edino oče je bolj prikimaval, se čudil, kaj veliko pa se ni smejal. Sem ga opazoval, jasno.

			Potem pa je spet zakašljala Malika, globok kašelj je prihajal iz njenega prsnega koša, kot da nekaj bobni in se lomi v njeni notranjosti. Grozljivo, poznam tak kašelj, ga ima človek ob hudih prehladih.

			»Saj si resno bolna,« se je Malika zasmilila mami. »Najbolje, da greš v posteljo, ti bom prinesla tablete za izkašljevanje, pa še kak antibiotik poiščem, da kaj hujšega ne stakneš.«

			Ja, z Maliko ni bilo najbolje. Tudi se ni veliko dotaknila hrane na krožniku. Je pa Avram pojedel še njeno večerjo. Je bil fant res sestradan.

			Ko sem oba pospremil v sobo, sta se mi oba zahvalila. Meni in še mojim staršem. Sta moja dva res zelo prijazna, redko se naleti na tako dobre ljudi in sprejem.

			»Saj, saj,« sem jima pritrjeval. »Je že v redu, dobro spita, odpočijta si. Zdaj vama ni treba skrbet zaradi vode,« sem malo poštosiral. »Pazi na sestro,« sem naročil Avramu. Če bo slabše z njo, me takoj zbudi. Spim v sosednji sobi.«

			Avram je prikimal, sva bila zmenjena.

			Zunaj je še vedno lil dež, sem si lahko zamišljal, kaj se je sedaj dogajalo na Bistri. Če bi Avram in Malika hotela preživet, bi morala čepeti na strehi barake, recimo.

			Potem sem se spet spustil v pritličje, v dnevno sobo. Tam sta me čakala mama in oče. Da se nekaj pogovorimo, jasno.

			Čakala me je druga runda. Tisto malo prej, večerja in vse to, je bila v resnici le pavza.





29


			Spet za mizo v kuhinji, oče, mama in jaz, nad nami nizka luč, iz sosednje dnevne sobe pa je pobliskavala televizija, vrtel se je nek ameriški film, sem kdaj pa kdaj slišal kakšen ženski vrisk, sicer pa mi je bilo pridušeno govorjenje na filmu nerazumljivo.

			Sem pa razumel sceno za mizo, je bila v stilu Tomaš, nekaj se moramo pogovoriti, čeprav zdaj ne oče ne mama tega nista posebej izrekla. Sem vedel sam, za kaj gre. In da se ne bom mogel umaknit nekam ven, odklopit, izginit v daljavo, v krošnjo tistega drevesa daleč naprej med polji koruze kot običajno. Zunaj je bila že tema in po okenskih šipah so se zlivali curki dežja.

			»Tomi, od kod ti ta dva begunca?« začne oče. »Ne razumem.«

			Sem mu že enkrat povedal, od kod sta Avram in Malika, kako sta se znašla na otoku sredi reke, in dobro vem, da je oče to razumel. Ni pa razumel onega drugega, moje vloge pri vsem tem, predvsem tega, da sta se zdaj ta dva begunca znašla v naši hiši. To mu je bilo nedoumljivo, mislim. Ja, jaz sem očeta kar razumel.

			Da jima bo vse jasno, povem vse od začetka, od našega srečanja v soboto, ko sem ju našel na otoku, do prihoda v hišo. Povem po resnici, nimam kaj za skrivat. Tudi, da sem malo spraznil hladilnik pa še kaj. Sta bila premočena in sestradana, kaj pa bi drugega. In da sta nameravala dalje, za Avstrijo in potem Nemčijo k nekemu sorodniku. Zaradi slabe vremenske napovedi – sem ju jaz opozoril na ta dež – sta se odločila, da počakata, da dež mine. Seveda je tu bila še Malika, se je ona prehladila in bi pot v dežju bila zanjo preveč tvegana. Sta lahko sama videla, kako je z njo, zaključim.

			»Moral bi nama povedat, Tomi,« je rekla mama. »Bi se pogovorili …«

			Oče ji je prikimal. »Ja, bi nama moral povedat, ne moreš tri dni na skrivaj skrbet za neka begunca, ki ju sploh ne poznaš, prvič ju vidiš, potem pa pripeljat v hišo. Ne gre to tako, Tomi, me razumeš?«

			Razumem ga, prekleto dobro ga razumem. A se trudim ostati miren. Oče govori vznemirjeno, iz njega prihaja gnev nad mano, ki ga je zadrževal ves čas do zdaj.

			»Razumem, vendar nisem hotel, da bi ju prijela policija, potem pa vrnila nazaj na Hrvaško. Zato sem bil tiho in vama nisem nič povedal,« odvrnem. »Hotel sem, da jima uspe priti v Avstrijo, baje jih tam drugače obravnavajo kot naši.«

			Sem uporabil zadnje podatke izpred nekaj dni. Je televizija poročala o očitkih nevladnih organizacij na račun naše mejne policije, ki vse begunce po hitrem postopku, ne da bi jim dala možnost zaprosila za azil, vrača Hrvatom. O pretepanju teh ljudi pa itak da ne govorim, so tudi to omenjali. Se je oče tedaj ob teh očitkih na televiziji razburil, da si vsi nekaj izmišljujejo, da ni res in tako dalje.

			Oče zdaj globoko zavzdihne, ve, da ta očitek leti nanj. On je tista policija, ki lovi begunce in jih vrača čez mejo in vse ostalo.

			»Tomi, ni tako, kot poročajo po televiziji, nobenega pretepanja ni, verjemi,« ponovi besede, kot jih je povedal takrat. »Delamo po zakonu –«

			»Če bi vama povedal o beguncih na Bistri, kaj bi naredila?« vprašam oba, očeta in mamo.

			»Ne vem,« pravi mama, »bi jima seveda pomagali, a skrivat pa ju ne moremo.«

			»Bi ju ti prijavil svojim na policiji?« se zazrem v očeta.

			»Tomi, zakon je jasen, beguncev ne smemo skrivat in jim pomagat pri njihovem ilegalnem prečkanju meje,« odvrne. »To je kaznivo, da veš, igraš se z nevarnimi zadevami, ki jih ne razumeš. Kaj naj ti rečem, si me malo razočaral, fant,« zavzdihne skoraj teatralično.

			Ja, zdaj smo tam, klasična družinska scena: sin, ki razočara starše. Na tisoče takšnih scen je po svetu prav v istem trenutku in na tisoče sinov skrušeno sklanja glavo, priznava svoje napake – če ne celo grehe – in prosi starše za odpuščanje. Svetopisemska scena, ki se ponavlja od stvarjenja sveta, mislim. Sem že prečital Biblijo in poznal vse tiste štorije, vedel sem, kako so razdeljene vloge v življenju in kaj se od koga pričakuje.

			Sranje.

			Ja, mogoče res nisem vsega razumel, kot je trdil oče, teh zakonov in paragrafov, sem pa nekaj vedel, da je ta scena čedalje bolj oddaljena od mene, da mi je za te zakone in še za kaj vseeno. Zunaj se je veter s sunki zaletaval v okno in slišal sem klokotanje dežja, ki se je zlival po šipah, vse to pa se je mešalo z nekim histeričnim smehom ene ženske na filmu po televiziji. Mama čez mizo gleda vame, mi ona nič ne očita, a v njenih očeh vidim le strah, je to zdaj nekaj novega zanjo, imeti dva begunca v hiši, nezakonito. Zanjo čista groza. Oče pa me gleda s pogledom razočaranega očeta, ki sinu pojasnjuje neke osnovne zakonitosti tega sveta, kaj je prav po zakonu in kaj ni, ne glede, kaj si človek misli sam, je zakon najvišje nad vsemi.

			Je zakon kot en bog, ki kraljuje v cerkvi na vrhu oltarja in pred katerim vsi poklekajo. Pa gre le za poslikano leseno soho, mislim. Sem to videl pri enih pogrebih, ki sem se jih udeležil z mamo, pa tudi stari Tomaš je bil pokopan cerkveno. Začuda seveda – ker v cerkev ni hodil, je bil pa za tradicijo. In je to naročil moji mami, kako in kaj, tudi z odprto krsto, položeno sredi cerkvene ladje. Je dedek imel že vnaprej vse splanirano, ves scenarij, tudi s pevci, nič ni prepustil improvizaciji. Jasno, ni zaupal ljudem kar tako.

			Če bi bil stari Tomaš še živ, bi mi pomagal, jasno, da bi. Sem pa bil zdaj sam, se počutil stisnjen v kot nekakšnega ringa,

			iz katerega ne morem nikamor pobegnit. Edini izhod in preživetje sta moja predaja ter priznanje napake. Jebi ga.

			A sem bil pripravljen, sem si neke stvari pred tem vizualiziral, premislil scenarije, ki se lahko zvrstijo. Predvidel nasprotnikove poteze, dve ali tri naprej, kot kakšen šahist. To predvidevanje sicer ločuje šahovske velemojstre od amaterjev, recimo. Sem to vedel, čeprav me šah ni ne vem kaj zanimal.

			Prav, saj tudi to se lahko zgodi, a ne še sedaj. Težava je bila edino, da ne prenesem, da me kdo stiska v kot. Če bi mogel pobegnit vsaj s pogledom skozi okno, k tistemu drevesu v ravnici, se malo izključiti, bi morda bilo drugače, a ne zdaj. Res ne.

			»Razočaral sem te? S čim?« vprašam očeta. »Ker nisem teh dveh beguncev prijavil na policiji?«

			»Ne bi bilo treba policiji, nama z mamo bi povedal!«

			Zasmejim se. Na suho. Tiho. »Bilo bi enako, bi ti poskrbel za ostalo, ne?«

			Oče skomigne. »Tako stojijo stvari, Tomi, drugače ne gre, tudi jaz moram spoštovati zakone, kot jih moramo vsi, tudi ti. Presenečaš naju …«

			Mama le gleda vame, ne reče nič.

			»Oče, Jan te ni nikdar razočaral, ne? Bi on zdaj na mojem mestu naredil tako, kot je prav? Bi jaz moral takoj steči na policijsko postajo in prijaviti begunca?« ga izzovem. »Jan bi zate to mogoče storil, a jaz nisem Jan, dobro veš!«

			Znižam glas, govorim že napol šepetaje. Poznam se, zdaj sem užaljen, razočaran in postajam jezen. Ko sem jezen, ne vpijem, takrat le še šepetam. Tiho, na videz pomirjajoče – a le na videz. V notranjosti tulim, jasno. A če bi glasno tulil, bi izgubljal energijo, jaz pa jo hranim za čas, ko bom umolknil. Takrat pa še sam ne vem, kaj se bo nato zgodilo.

			»Pusti zdaj Jana, Tomi, o tebi se pogovarjava, Jan nima veze s tem …«

			Stresem z glavo. »Ima, povem vama, da ima. Zelo. Si Jana dobro streniral, pa ne samo v košarki, te je v vsem ubogal sto na uro, ne?« nadaljujem. »Za tisti čoln sem ga jaz prosil, da ti ne pove, je on čutil dolžnost, da vama vse poroča.«

			»To nista storila prav, a zdaj to nima veze,« me spet prekinja oče.

			»Ali pa ima. Ti je Jan v vsem hotel ugodit, ni znal reči ne. Si znal pritiskat nanj tako dobro, na fino, da se je na koncu zlomil, veš! Zdaj si pa razočaran, ker jaz ne padam na takšne tvoje pridige, kaj je prav in kaj ni!«

			»Tomi, o čem govoriš?« se vmeša mama.

			Jan je njena šibka točka, če ga začnem omenjat, obrne ploščo. Jasno, ga še ni prebolela.

			Oče le strmi vame. Ne razume, v kaj ciljam. Misli, da kar nakladam. Prav, pa bom nadaljeval. Tiho, šepetaje …

			»Je Jan v košarki uresničeval tvoje želje, tisto, kar ti nisi mogel nikdar doseči, je on dosegal zate. Je izpolnjeval tvoje želje in sanje, hotel naredit vse zate, na koncu pa mu ni uspelo. Ker tvojega razočaranja ni hotel videti, se je rajši sam umaknil. Ti že veš, o čem govorim!«

			»Kakšen umik, Tomi? Jan se je ubil v nesreči!« spet mama vskoči. »Saj dobro veš sam –«

			Ne konča stavka, zazre se v očeta, on še vedno molči, potem upre pogled spet vame.

			»Jan ni naredil zdravniškega pregleda v Ljubljani,« nadaljujem. »Težave na srcu. Nikdar ne bi mogel podpisati za njihov klub, zaigrati v prvi ligi in še kaj. Njegove kariere je bilo konec. Je bil dober le še za lokalni klub, in še to pogojno. Sem videl to zdravniško poročilo na mizi, ga je Jan pustil za hip, potem pa uničil ali kaj. Vem, da je izginilo. Dva dni kasneje pa je bil mrtev. To je čudno, ne?«

			»Kaj je čudno?« se zdaj oglasi oče. »Nesreča je bila, Tomi, vsi vemo. Za tisto zdravniško pa nisem vedel …«

			»Vsi vemo o nesreči,« prikimam. »Res. Jaz pa še vem, da se je v tistih dveh dneh Jan poslavljal, tako od mene kot od drugih. Na svoj način. Se je zapeljal na Bistro, na naš otok k baraki. Potem me je še enkrat prosil, naj opazujem ptiče, če se slučajno prikaže tista zlatovranka. In v zadnjih dveh dneh se ni več javil svoji punci, ji je le poslal sporočilo po telefonu, da jo ima rad, potem pa izključil telefon. Jan se je odklapljal

			od tega sveta, še celo najino sobo je sam pospravil, kot da kam odhaja. Polno vsega je bilo, pa takrat nisem opazil, kaj namerava. Šele kasneje sem vse to razumel, seštel ena in ena, čudno, da ti tega nisi!«

			»Nisem vedel za zdravniški izvid,« ponovi oče in stresa z glavo. »Jan mi ni povedal, res ne, verjemita –«

			Zdaj oče umolkne sredi stavka. Oba z mamo molčiva. Jaz sem svoje povedal, prvič zdaj tako direktno, kaj si mislim o Janovi nesreči. In kdo je tu zamočil, vsaj v enem delu.

			Oče se naenkrat dvigne izza mize, zapusti kuhinjo, spotoma zagrabi cigarete s police ob vhodu, potem slišiva, da odpira glavna vrata. Gre na čik, kot vedno, ko ga dajejo živci.

			Z mamo ostajava sama. V tisti tišini, ob zvokih vetra, dežja in nekih nerazumljivih glasovih s televizije, zamolklem glasu moškega in vreščečem smehu ženske …

			»Tomi, jaz nisem vedela vsega tega!« reče mama in prekine tišino med nama. »Ti si vedel, pa bil tiho, moj bog!« se ji zatrese glas. »Moral bi mi povedati!«

			Vstane in se mi bliža, gre do mene. Tudi jaz vstanem izza mize, tiho sem. Ja, vedel sem, pa kaj sem mogel narediti? Nič, Janu ne bi pomagalo, moja dva pa bi še bolj zadelo, kot ju je. Posebej mamo, njo itak. Sem to vedenje raje hranil zase, sem to hotel nosit le jaz, brez veze, da še koga s tem bremenim in zasekiram. Je bilo vse ostalo brez veze. Jana, tega mojega smotanca, več ni bilo.

			Mama me objame, tudi jaz se ji zarijem okrog vratu. Na nek način sva zdaj v klinču. Spet en boksarski položaj. To je, ko je človek nemočen, preutrujen, da bi še kaj drugega naredil, ko ne more več nič, recimo, razen da drugega objame.

			Jokal sem na maminih ramenih, res. Tulil, kolikor sem mogel. Sem si dal duška za nazaj, za ves tisti čas po Janovi smrti. Takrat na pogrebu nisem jokal, le stiskal zobe, zdaj pa sem sprostil zapornice, recimo. Fantje ne jokajo, šestnajstletniki pa itak ne, jasno. Ni teorije –

			Sranje.

			Za nič več nisem bil sposoben, za noben pogovor ali kaj že. Iz kuhinje sem se skoraj odplazil v svojo sobo v nadstropju. Vrgel sem trenirko s sebe in obležal na postelji. Strmel sem v strop, preutrujen, da bi mogel zaspati. Nagonsko sem potegnil k sebi prenosnik, zagnal igrico. Lovljenje balonov, seveda. A zdaj jih nisem lovil, streljal sem jih, enega za drugim, izgubljal življenja in nato začenjal znova, spet s streljanjem. Ne vem, kako dolgo je vse to trajalo, vem le, da mi je na koncu zmanjkalo moči tudi za to. Odrinil sem računalnik stran od sebe in takoj omahnil v spanec.





30


			To noč nisem nič sanjal, vsaj zjutraj se nisem spomnil nobenih sanj. Le ene slike, ko se je nad menoj sklanjala moška postava, oblečena v uniformo policista. Nisem se ga prestrašil, bil je oče. Jutro je že bilo, bleda svetloba je razsvetljevala mojo sobo, ura je kazala nekaj čez peto, in oče je odhajal v službo.

			»Tomi, vse bo v redu, ne boj se za begunca, pomagali jima bomo, obljubim. Danes z mamo poskrbita zanju, ostani doma, ni treba, da greš v šolo,« mi je govoril. »Drži se, fant!« me je na koncu prijateljsko sunil v rame. Njegov pozdrav. Frendovski.

			Prikimal sem mu. Ja, bom poskrbel …

			Potem sem spet zaspal za kakšno uro. Ko sem se znova zbudil, nisem vedel, ali sem očeta sanjal ali pa je bil resničen.

			Oblekel sem se in spustil v pritličje. Za hip sem prisluhnil pri sosednji sobi, pa je bilo vse tiho. Najbrž sta Malika in Avram še spala. Mama je bila pokonci, a se ni odpravljala v službo.

			»Ostala bom doma, punca ima resno vročino,« mi je rekla. »Sem že bila pri njiju zgoraj, nesla Maliki čaj.«

			Čutim, da me opazuje, hoče prebrat z mojega obraza, kakšne volje sem.

			»Tomi, vse bo v redu, res,« me pomirja. »Sva se z očetom pogovorila, zaupaj nama. Danes ti tudi ni treba v šolo, bodi z njima.«

			Prikimam. Prav, jima zaupam.

			Je sinočna scena tudi na njiju pustila posledice, ne samo na meni. Bi bil rajši, da vsega tega ne bi bilo treba povedat, iti skozi še enkrat, a ni šlo drugače.

			»Ja, jima bom delal družbo,« rečem.

			Zunaj je kazalo, da se bo napravil lep dan. Nehalo je deževati, oblaki so se trgali in skoznje je prodirala modrina. Odpravil sem se ven, do mlina in struge Leške. Da se prepričam, če včerajšnje scene na reki in vožnje s čolnom vseeno nisem samo sanjal.

			Pa je bilo vse res. Belo-modri čoln, s katerim smo priveslali po Leški do našega mlina, je bil tam, kjer smo sinoči pristali. Na srečo sem ga privezal z vrvjo za bližnjo slivovo drevo, sicer bi bil zdaj že v Bistri. Voda v Leški je bila še višja kot včeraj, in čoln se je z zadnjim delom pozibaval na narasli vodi.

			Res, dan se je lepo začel.

			Preveril sem, kako sta Avram in Malika. Punco je res kuhalo, Avram pa je nekaj brskal po računalniku. Povedal sem jima, kar sta že zvedela od mame, da sta pri nas doma na varnem. In tudi, da je oče policist. Bi bilo brez veze to zadevo skrivat pred njima.

			Ju je omemba policista malo prestrašila, a sem ju pomiril.

			»Glede vaju bo pogledal stran,« sem jima pojasnil. »Mi je obljubil.«

			Sta se malo pomirila, čeprav se jima je najbrž zdelo zelo nenavadno, da se nahajata v hiši policista. S policijo sta namreč do sedaj imela drugačne izkušnje.

			Sem pa vedel, da je to pri očetu zahtevalo veliko napora. Se je v njem nekaj moralo zlomiti, en del tiste službene dolžnosti se je moral umakniti nečemu drugemu. Ne vem, kaj sta se z mamo prejšnji večer pogovarjala, a dejstvo je bilo, da mi je zjutraj obljubil, da bo z našima beguncema vse v redu. Sta z mamo zdaj reševala ne samo begunca, temveč nas tri. Je bil to naš resen konflikt. Čisto nekaj drugega kot scena z Rokijem ali kaj drugega v zvezi s šolo.

			Če bi me starša zdaj izdala, mene ali Maliko in Avrama, bi bila to klofuta zame. Hujša kot tista pred leti, ko sem pobrisal z doma. Bi zdaj najbrž tudi odšel, a ne na skrivaj. Bi jima jasno povedal, da grem. Kam grem, ni važno. Ker tega še sam ne bi vedel. Vedel bi le, zakaj grem. In me ne bi mogla zadržat pri hiši, ni šans. Zapustil bi to gnezdo. Tisti gon ali klic v meni, ki me nezavedno sili, da se vračam v to hišo k njima, bi se pretrgal. Pa kaj!

			Vidim po televiziji in internetu, da na tisoče ljudi lazi po svetu sem in tja, eni bolj tavajo, a živijo. Je dovolj prostora za vse, en tavajoči več ali manj nič ne spremeni. Bi še sam postal svojevrstni begunec, a ne zaradi scene okrog sebe, temveč zaradi sebe.

			Sem enkrat prebral zgodbo o enem sporu med očetom in sinom, mislim, da se je zadeva zgodila v Ameriki, jasno. Oče pošlje sina, da iz drvarnice prinese najbolj smolnato poleno za kamin v dnevni sobi. Sin gre in prinese, a oče s tem polenom ni zadovoljen. Med njima nastane prepir, mulc je bil star okrog dvajset let in si tudi ni več pustil solit pameti, oče pa je gnal svoje in se je zgodilo. Sin se pobere iz hiše, deset let se ne javi domov, potika se po svetu in po desetih letih se znova prikaže v hiši. Z dobrim smolnatim polenom v rokah. – Je to poleno v redu? vpraša starega. Oče mu prikima, ja, to je pa v redu poleno za kamin.

			To je bilo vse. Drugega nista o tem nič rekla. Kot je še pisalo, je življenje v njihovi hiši spet teklo naprej kot običajno, recimo, čeprav je bilo vmes deset let mrka med njima.

			Seveda je to ameriška štorija, skoraj filmska, a sem takrat prvič pomislil, da je nekam oditi v bistvu enostavno. Vstaneš in greš. Se lahko vsi drugi slikajo, tvoji stari, šole, službe, domovina in vsa ta jajca, ki nam jih servirajo vsak dan po televiziji, me vse to ne bi zadržalo. Tudi te begunce, ki rinejo skozi tuje dežele, nekam za svojim ciljem, v obljubljeno deželo, ki jo imajo v glavi, nič ne zadrži. So žičnate ograje na mejah bolj

			eksotika in ovira za divjad ne pa za ljudi. Se človek vedno znajde. Avram in Malika sta se pretolkla iz Sirije, za njima je dobrih tri tisoč kilometrov, celo morje poti. In sta še vedno živa. Še vedno hočeta rinit dalje, v svojo obljubljeno deželo.

			Prav, svet je velik in svoboden, kolikor se človek sam odloči, da bo svoboden, recimo.

			Ja, sem vse to imel pripravljeno za prejšnji večer, ko sem Maliko in Avrama pripeljal domov, a mi tega ni bilo treba uporabit. Sem bil zdaj vesel, da ne. To, napoved, da bom odšel od hiše, če predata Maliko in Avrama policiji, bi bilo kot kakšen nečist udarec pri boksu, tisti nizek, pod pas. Se ga človek posluži, ko izgublja na celi fronti. A šele takrat, na koncu, prej bi njegova uporaba bila nepoštena.




Z Avramom sva preživela dan skupaj. Razkazal sem mu mlin in še enkrat sva si ogledala čoln, s katerim smo prispeli iz Bistre. Zraven sva podrobno obnovila našo odisejado z reke. Ja, sva se strinjala, da je zadeva bila res divja. In spet sva se režala pri tistem mojem vpitju nanj »veslaj, veslaj, veslaj«, ki ga ni razumel, je pa kljub temu veslal kot nor.

			Se pa nisva veliko potikala okrog hiše, da kakšnemu prišleku – ki ga sicer noben ni pričakoval – ne bi padla v oči. Naju pa je tudi ves čas spremljal Luks in me ni skrbelo. Če bi kdo prihajal po cesti ali po stezi ob strugi Leške, bi to takoj slišal in začel lajat. A Luks je bil zdaj tiho, le vrtel se je okoli naju in od veselja poplesaval.

			Malika pa je prvi dan preživela v postelji, šele zvečer se je prikazala iz sobe. Vročina je vztrajala, a ne več tako visoka. Jo pa je zdelala, je bila videti šibka, drugačna od odločne punce, ki sem jo prvič videl pred štirimi dnevi. Njene črne oči so izstopale iz bledega obraza, zdaj je bila kot kakšna svetnica na ikonah pravoslavcev. Takšne podobe sem videl na spletu, ko sem raziskoval samostan svetega Sergeja in zgodbo svete Tekle iz Maalule. Njene roke so bile zdaj še drobnejše, dlani in prsti pa kljub temnejši polti, porcelanasto krhki. Pojedla je le nekaj juhe, nato pa se spet vrnila v sobo.

			Ko se je počasi vzpenjala po stopnišču v nadstropje više, sem jo spremljal s pogledom. Najbrž je začutila moj pogled, obrnila se je in se mi nasmehnila.

			»Bo šlo?« sem jo vprašal.

			»Bo. Hvala, Tomi,« reče.

			Prikimam. Verjamem, da bo. Človek, ki napravi tri tisoč kilometrov poti, bo zmogel tudi naše stopnišče v hiši. Jasno.

			Ko sem potem v svoji sobi razmišljal o tem prizoru, njenem nasmehu in mehkih, neslišnih kretnjah, kot da v resnici lebdi nad tlemi, so mi pred očmi ostajale njene bleščeče oči, ki so sijale iz tistega polmraka na stopnišču. Je bila res kot kakšen angel iz starih cerkvenih ikon.

			Tisti večer sem spet lovil one balončke na računalniku. A tudi tokrat nisem bil prisoten pri igri. Sem bolj zabijal čas, namesto da bi se koncentriral na tiste plavajoče tarče, sta mi pred očmi plavala Malikin obraz in njene oči.





31


			Na dvorišču, malo pred vhodom v stari mlin, je nekoč rasla lipa, potem pa se posušila. Še za časa starega Tomaša je bilo konec z drevesom. A ga ni podrl, le obrezal je vse suhe veje, tako da je ostal tam velik čok, visok najmanj dva metra in pol. Dedek je očitno verjel, da lipa še na novo požene. Pa ni. Čok pa je ostal tam in oče je na njegov vrhnji del pritrdil košarkaški obroč s tablo. Potem sva z Janom lahko za zabavo metala na koš, ko smo bili pri dedku na obisku. Še oče se nama je kdaj pa kdaj pridružil, a je večinoma metal proste mete, je cvikal zaradi kolena. Pretrgane vezi niso hec, kljub operaciji koleno ni nikdar več isto. Ali pa tudi glava, tam noter je zdaj v čip vgrajeno opozorilo, ki nezavedno človeka ustavlja, kaj sme in kaj ne.




Sobota dopoldan je, Malika in Avram sta že tri dni pri nas doma. V šolo zadnje dni nisem šel, sem ostajal z njima. Mama in oče pa sta odhajala v službo kot običajno vsak dan. Prisotnost beguncev je oba vznemirjala, a mama se je na nek način že po prvem dnevu odločila, da okrog tega ne bo delala prevelikega cirkusa. Otrokoma je treba pomagat, sta brez staršev, punca pa je povrh še bolna. To je bilo zanjo dovolj, da je vse drugo odmislila. Če bodo težave, jih bomo reševali takrat, ko nastopijo. Je to svoje mnenje očetu tudi povedala pred menoj, še včeraj. Da ga pomiri. Je bilo z njim drugače, napetost je z vsakim dnem dlje, ko smo gostili begunca pod našo streho, naraščala in potreboval je pomoč. Vsaj neke pomirjujoče besede. Opravičljive razloge, dovolj prepričljive, da jih je lahko prebavil v sebi.

			»Prav,« je prikimal mami. »Bomo videli.«

			Dal si je čas, da razmisli o vsem. Tako kot jaz. In Malika in Avram. Kam in kako naprej. Predvsem kako. Onadva imata še vedno v glavi Nemčijo in tistega svojega sorodnika, s katerim pa zdaj ne dobita zveze. Kot da je poniknil. Se kljub njunim neštetim pozivom ne oglasi. Nič. Ko dobita vezo, bosta šla naprej, sta obljubljala staršema. Ne bosta nam v breme, nobenih težav nam nočeta povzročat.

			Prav.


Zdaj zapravljamo čas s posedanjem pri mlinu. Deževje je začasno mimo, nebo je čisto in sonce je kar močno za aprilski čas. Dvorišče se je že posušilo in grejemo se na soncu kot martinčki. Malika kašlja, suh kašelj ima, in grlo še daleč ni okej. Vseeno hoče biti zunaj, ne mara zaprtih prostorov. To ima v sebi zaradi zapiranja v neke prisilne kampe, kadar so jih na meji ulovili. Hoče biti zunaj pa karkoli že. Vročina ji je že padla, tako je zjutraj vsem povedala. Hoče biti zdrava. Vseeno je videti bleda, njene črne oči so pogreznjene pod močne obrvi. To je utrujenost in vse to, jasno.

			Pogovarjamo se kar tako nekaj, o muziki, kaj kdo posluša in vse to. Malika mi na mobiju vrti Fairuz, njeno najljubšo pevko, en arabski šlager, kjer vzdihajoče poje o habibiju, svojem dragem. Pesem govori o pomladi, ki prihaja, o nekih cvetočih vrtovih mandljevcev, kjer čaka ljubega …

			»Fairuz je arabska legenda,« mi razlaga Malika. »Edino ona je bila sposobna napraviti čudež, da se je v Kairu, med radijskim prenosom njenega koncerta v živo, promet ustavil. Tako sta mi pripovedovala starša. Takrat še ni bilo interneta in pametnih telefonov, samo radio in televizija.«

			Sicer pa oba poslušata tudi novodobni pop, turškega, arabskega in svetovnega, seveda. Sta normalna, jasno. Vseeno pa mi je Fairuz in njena pesem – od vseh pevcev in komadov, ki mi jih Malika zavrtela – še najbolj všeč. Ima nekaj v sebi, tisto klicanje, dviganje in padanje glasu, stokanje in to. Ni pa za pretiravat s tem poslušanjem, mislim. Je hudo sentimentalna ta balada, človeka kar zagrabi melanholija, če jo prevečkrat posluša. Vidim, da se Maliki to dogaja.

			Z mojimi Mogwai je drugače, recimo. Maliki dajem poslušat karkoli od njih. Naj izbere sama. Ja, so ji tudi Mogwai okej. Precej. Najbolj pa Take me somewhere nice. Bi si lahko mislil, ja. Kaj drugega pa niti ne. Še manj kakšen hard rock, tisti stari.

			Prav.

			Avramu pa je vsaka muzika ok. Ni izbirčen. Muzika je zanj postranska zadeva. Glasbeno ozadje za njegovo življenje, kjer je v prvem planu košarka. Z veliko začetnico, ha!

			»Imaš žogo?« me vpraša. Pokaže na koš na suhi lipi. »Da se malo razgibam …«

			»Imam,« prikimam. »Dobiš, seveda!«

			Grem v svojo sobo, tam jo imam v omari. Košarkaško žogo, klasično tekmovalno, s podpisi cele ekipe KK Bistre. Tisto pomlad, ko se je Jan ponesrečil, je ekipa KK Bistra osvojila državni pokalni naslov med juniorji. Jan je bil med najbolj zaslužnimi za ta pokal. Žogo sem shranil, enako še celo vrsto drugih njegovih malenkosti. Je pa bil v tej žogi del njegovega življenja. Ena živa strast. Tako kot opazovanje ptičev, recimo. Fotografija zlatovranke v moji sobi me vedno spominja na to njegovo ljubezen.

			Prinesem žogo na dvorišče, zraven zračno tlačilko, če jo bo treba dopolnit z zrakom. Dve leti se žoge ni noben dotaknil.

			Avram jo vzame v roke, skoraj pobožno. Vidim njegove svetleče oči, kot otrok je, ki jemlje v roke najljubšo igračko. Pregleda napise. Povem mu, kaj pomenijo. Prikima, takoj razume, v čem je štos.

			Žogo le malo napolni z zrakom, potem preveri odboj.

			»Zdaj je v redu,« se nasmehne.

			Potem pa se več ne pusti motiti. Parkrat žogo odbije na betonska tla, posluša zvok pri odboju, si prinese žogo k ušesu, kot da posluša, kaj mu govori. Nato spet par odbojev, vrtenje žoge na kazalcu desnice, podajanja okrog telesa, kot da je žoga neko nebesno telo, planet, ki se vrti okrog sonca – se pravi okrog Avrama; v krogih, najprej počasi, potem pa hitreje, vse hitreje, nato krožnica spremeni smer. Zdaj si jo podaja med nogami, naprej, nazaj, in spet v zrak nad glavo, na vrh kazalca, se žoga ne ustavlja, niti Avram, kot prilepljena je na njegove roke, četudi se odbije stran, se mu vedno vrne, znova in znova …

			Čudim se, kako da se mu ne zvrti od tega vrtenja z žogo.

			Potem prvič vrže na koš, najprej z odbojem na tablo, da jo preizkusi. Vse je v redu, odboj je pravi. Potem pa še preverjanje obroča, njegove trdnosti. Mrežice že zdavnaj več ni, a je obroč trdno pritrjen na tablo in vzdrži namerne mete na njegov rob brez pretiranega tresenja. V redu.

			Potem Avram začne z igro. Ne vem, proti komu igra, je tam nasproti njemu cela ekipa ali kaj, preigrava, si podaja med nogami, okrog hrbta, spet preigrava nevidne igralce, meče iz obrata, zadeva, ulovi žogo, se znova oddalji in začenja novi ples, on in žoga in še kakšnih pet nevidnih nasprotnikov, ki jih vidi samo on. Jaz lahko le domnevam, kaj se tam pod košem dogaja, ko on kot kakšna balerina z lahkoto menjuje ritem, se ustavlja pa spet zaganja naprej, zavrti in meče iz najbolj nemogočih položajev. Tudi z onim nonšalantnim metom z desnico preko glave, ko nasprotnika z levico odriva in si vzame prostor za zamah z žogo. Je to nemogoč met, čista loterija za neizkušenega; vse to dobro vem, ker je bil Jan tudi v tem metu dober, hudo dober, ga je veliko treniral, a še vedno je tak met loterija. In gledam Avrama, ki ga tudi vrhunsko obvlada, kot da fant ne zna zgrešiti.

			Ej!

			In v tistem bežnem trenutku se mi je zazdelo, da se po betonskem podestu pod suho lipo ne podi za žogo Avram, temveč nekdo drug, nekdo, ki ga blazno dobro poznam – in tudi pogrešam – in da ne mine dan, da se ne bi spomnil nanj. Zdaj pa je tukaj pred menoj, vrti se z žogo, izvaja z njo skoraj cirkuške figure, reži se mi, saj je samo igra, to mi je všeč, pridi še ti, Tomi, mi kliče, a jaz ne morem premakniti nog, sem zadet od tega prizora. Želim si samo, da se ta trenutek nikdar ne konča, naj fant igra naprej, naj ta trenutek zamrzne za vedno, se ustavi čas …

			Nisem mogel zdržat na mestu. Dvignil sem se in stekel v hišo, v kopalnico. Pogledal sem se v ogledalo; bil sem tak, kot da sem videl prikazni. Odprl sem vodo na lijaku, da je glasno šumela, potem pa si z dlanmi prekril obraz. Podrsal sem si po licu, ostro do bolečine, ampak tiste bolečine v sebi, v prsih in možganih istočasno, nisem mogel preglasiti. Zatulil sem, tiho, kot tulijo živali, ki jim ljudje odrežejo jezike. Psi, ki se besno zaganjajo proti človeku, a iz sebe ne dajo glasu. Tak sem bil zdaj jaz, istočasno sem neslišno tulil in bevskal ter si obraz izpiral z mrzlo vodo.

			Potem je bolečina le popustila, tudi tista v notranjosti. Spet sem lahko zadihal. Vrnil sem se v ta svet, pred ogledalom je stal Tomi, en smotani mulc, zunaj na dvorišču pa sem slišal nabijanje žoge. Avrama.

			Nobenega drugega ni bilo. Vse je bilo spet normalno.

			Vrnil sem se na dvorišče in prisedel k Maliki. Spet oba gledava Avramovo poigravanje z žogo.

			»Rdeče oči imaš, Tomi,« mi omeni. »Da nisi tudi ti zbolel?«

			Odkimam. »Zaradi peska,« se izgovorim. »Ne prenašam ga. Ko zapiha veter, ga dobim v oči …«

			Res je čez ravnico vsake toliko časa povlekel veter in s polja prinesel pesek.

			»Neverjeten je,« pokažem na Avrama. »Čudež, kaj dela z žogo – kje se je tega naučil, doma?«

			»Doma,« prikima. »Pa še tudi na poti. Lansko jesen sva preživela tri mesece v Beogradu; Avram je na igriščih na stari trdnjavi v centru vse dni samo igral košarko z lokalnimi igralci. Se je veliko naučil. Pa že prej je bil dober.«

			Ja, Avram je bil dober. Vrhunski. Samo še enega sem poznal, ki je bil takšna špica. Mojega Jana, jasno.

			Avram se je nato le naveličal solo igre. Prisedel je k nama.

			»Kako?« ga pobaram. »Gre?«

			»Gre,« pritrdi. Smejijo se mu usta, smejijo se mu oči. Z obraza mu žari otroška sreča. Ko ima v rokah žogo, je res en velik otrok.

			V rokah vrti žogo in si ogleduje podpise. Sam sebi nekaj prikimava.

			»Kakšen igralec je bil tvoj brat?« me vpraša. »Dober?«

			»Dober. Odličen,« rečem. »Kot ti …«

			»Imaš kakšne posnetke njegovih tekem, rad bi jih videl!«

			»Seveda,« rečem. »Polno tekem imam, ni problema. Še več pa jih ima oče naloženih na računalniku. Skoraj vsako tekmo, ki jo je Jan v zadnjem letu igral, tudi tisto zmagovito finalno.«

			Avram prikima. Ja, si jih bo ogledal.

			Potem ga je spet zagrabila lakota po igri, dvignil se je in se znova zagnal na koš.

			Z Maliko sva se spogledala in nasmejala. Samo to.

			Lepa se mi je zazdela v tistem trenutku, z razpuščenimi lasmi, ki jih je mršil veter in skozi katere so se prebijali sončni žarki.

			Ji je posedanje na toplem soncu koristilo, v obraz se ji je vrnila barva, tudi malo rdečice sem opazil.




Sobotno popoldne pa je Avram preživel pred računalnikom. Gledal je Janove tekme. Ni se ganil od ekrana, gledal je vanj, zmajeval z glavo, včasih dvignil desnico, kot da proslavlja dobro potezo kakšnega igralca na parketu. Košarka ga je uročila. Je na hitro nekaj pojedel, potem pa spet nadaljeval z ogledom posnetkov tekem. Meni se je zdel že malo dolgočasen s tem buljenjem, a sem ga pustil pri miru.

			Večer je bil, Malika je že šla spat, edino z mamo sva še na drugem koncu dnevne sobe gledala televizijo. Čakal sem na očeta, da se vrne iz službe. Sem mu nameraval povedati za Avrama in njegovo obvladanje žoge. Sem bil še vedno impresioniran, redko vidiš kaj takega. Je fant res obvladal igro, je bil talent, mislim.

			Ko se je oče vrnil, je bil Avram še vedno pred računalnikom. Res je bil vztrajen poba. Je očeta samo bežno pozdravil, potem pa z gledanjem nadaljeval.

			»Kaj ga tako zanima?« me vpraša oče. »Tekme našega kluba? Zakaj?«

			»Ja. Vse gleda. Jih študira, analizira, kot košarkar …«

			»Je tudi kdaj igral košarko – v klubu? Kje?«

			Pa mu povem tisto, kar vem. Da je Avram igral najprej v lokalnem klubu v Maaluli, potem pa še v Alepu. Pa nič amatersko ni bilo to, je profi po igri, bi ga oče moral videti, kaj ta fant dela z žogo, kako jo obvlada, pa njegovi meti – ti so itak nekaj neresničnega!

			Oče me debelo gleda, ko mu to govorim. Ne more verjeti, jasno. Pogleduje Avrama, ki v kotu že ure in ure gleda posnetke tekem KK Bistra v drugi ligi, gleda in se zraven zvija in maha z rokami, kot da je na pravi tekmi, med gledalci. Za naju z očetom se sploh ne zmeni.

			»Odličen je, izjemen, ti rečem!«

			Oče premerja Avrama. Se mi zdi, da si ga šele zdaj pošteno ogleduje, ga je do sedaj gledal kar tako, bežno. Je bil zanj le nekdo, en begunec, predvsem pa oseba, ki mu je delala težave. Zdaj pa –

			»Mi nakladaš, Tomi, mi hočeš prodat eno finto – ne delaj tega!« me oče opozarja. Se je v njem sprožil opozorilni signal, da mora biti previden, mi ne zaupa kar tako.

			To je v redu.

			»Preizkusi ga,« rečem. »Boš videl sam, če nakladam. Vem, kako je igral Jan in videl sem Avrama z žogo pod košem tu na dvorišču! Videl sem vse in ne nakladam! Preveri ga!« še enkrat ponovim.

			Glasno, da se še Avram vprašujoče obrne k nama. A ga potem spet pritegne scena na ekranu in naju pusti pri miru.

			Oče je bil zdaj tiho. Je razmišljal. Tehtal je moje besede in si ogledoval Avrama. Pa spet mene, ki sem čakal. Naj se sam odloči, preveri moje besede, če sem res samo nakladal, ha! Nič nisem rekel. Sem res čakal, sem poznal očeta in vedel sem, da mu zdaj gre skozi glavo na sto variant. Vse jih tehta in preverja.

			Potem si je tiho prikimal. Odločil se je.

			»Gremo na dvorišče, pod koš,« reče. »Vsaj nekaj da vidim. Bom prižgal vse luči, tudi na drugi strani pri mlinu, bo šlo …«

			»Marjan, pa ne zdaj, ob tej uri?« se mama začudi.

			Ura je bila deveta zvečer, zunaj je že tema. Noro, ampak vseeno, meni je bilo prav. Zelo prav. Mi je bilo všeč, da se ni odločal kar tako.

			»Ni problema, takoj uredim razsvetljavo,« pojasni oče. »Bo svetlo kot podnevi!«

			Super.

			»Avram!« pokličem Avrama. »Greš ven, pod koš? Oče bi rad videl nekaj tvojih fint! Si za akcijo?«

			Avram se začudi enako kot mama. »Zunaj je tema, kako?«

			Pa mu pojasnim, da bo kmalu vse svetlo, bo oče uredil. Avram se s tem strinja, jasno. Tudi ob polnoči bi bil za košarko. Kadarkoli. Obuje si še copate, Janove teniske, jasno, pa gremo v akcijo.

			V bistvu je Avram pokazal manj fint, kot sem jih videl dopoldne, tistega njegovega spoznavanja z žogo na začetku sploh ni bilo, niti žongliranja. Je šel kar takoj na glavno stvar. Korake, kroženje žoge, mete na koš. In to na vse načine, tako od daleč kot tiste od strani, čez glavo. Pa je bilo dovolj.

			Oče je gledal vanj brez besed, je imel faco, kot da vidi kakšnega aliena. Pa bi ga ti alieni manj presenetili, če bi pristali na našem dvorišču, mislim.

			»Hej!« je vsake toliko časa vzkliknil sam pri sebi. »Hej!«

			Sem bil blizu njega in sem ga dobro slišal. Hej!

			Spat smo šli nekaj po deseti uri, vsaj jaz. Oče in Avram sta ostala še pokonci. V dnevni sobi sta nadaljevala pogovor o košarki. Očeta je vse zanimalo, kje, kaj, kako. Predvsem kako, za boga?

			Ja, ga je Avram s svojim prikazom igre sesul. Se to ne dogaja pri očetu vsak dan. Zdaj je bil spet noter, v svojem elementu. V košarki. Spet je bil živ.

			Naslednje jutro me je oče pri zajtrku na kratko obvestil: »Avram gre z mano na dopoldanski trening v mesto. Se bo lahko tam malo razmigal. Predstavil ga bom kot tvojega frenda iz Francije. Fant govori tudi francosko, bo že šlo.«

			Se mi je od presenečenja povesila čeljust. Sem lahko samo zamežikal.

			»Greš z nama, Tomi? Prosim!«

			Kaj naj rečem, jasno da grem.

			Ni me bilo treba dvakrat prosit …





32


			Svojčas sem spremljal Jana in očeta na takšne treninge. Sama košarka in vse to me niti ni ne vem kako zanimalo, sploh pa je bilo vse skupaj preigravanje taktike za večerno tekmo. Sem si raje ogledoval resnične tekme, sem užival, ko je Jan zadeval koše kar tako in spravljal nasprotnike v obup. Za časa nedeljskih treningov pa sem se dobil s sošolci kje v bližini in smo malo počvekali. O muziki in vsem ostalem ter o kakšnih filmih in podobno. Čez uro in pol pa sem se spet prikazal v dvorani, ko je bilo treninga konec.

			Takoj domov pa še nismo šli. Smo se potem vsi trije zapeljali do bližnje picerije in si naročili eno družinsko pico, obloženo s siri, pršutom in lososom. Ta zadnji del je bil zame. Polovico pice je itak pospravil Jan, je bil po treningu zlakoten. Mama bi se seveda jezila, če bi vedela, da pred njenim kosilom hodimo še na pico, a smo vsi o tem molčali. Sicer pa smo brez težav pospravili še njene zrezke in ostalo, kar je dala na mizo. Nobenemu od nas se to ni poznalo. Jan je itak pokuril vse na igrišču, jaz pa sem lahko jedel in jedel pa nič, sem ostajal suhec. Le oče se je moral truditi, da s hrano ne pretirava. Vsako zimo je dobil obroč okoli pasu, ki se ga je nato čez poletje skušal znebiti. A z novo zimo se je spet vse ponovilo.


Zdaj sem ostal v dvorani, sem še sam predstavljal Avrama igralcem v ekipi. So me poznali, vedeli, da sem Janov brat, in to je pri teh fantih nekaj še pomenilo. Po tisti zadnji Janovi sezoni, ko so osvojili mladinski pokal, se vrhu več niso približali. Ne mladinci, kaj šele ostali.

			Z Avramom – oblekel si je Janove cunje – so se pozdravili. Zanimalo jih je, pri kateri ekipi v Franciji igra. Povedal jim je tako, kot smo se pred tem dogovorili. Da igra za eno juniorsko ekipo iz predmestja v Parizu, nič posebnega niso, v tretji ligi, to je vse. Zdaj imajo v Franciji praznike in je s starši prišel na obisk v Slovenijo. Seveda ga zanima, kakšno košarko igramo mi tukaj, za reprezentanco že ve, smo šampioni Evrope …

			Dobro sem nakladal, Avram pa tudi. Je zagrabil za igro, je tudi v tem bil dober. Govoril je v angleščini, zraven še mešal francoske besede in je izpadel zelo prepričljiv. Očeta je sicer skrbelo, kako bo Avram odigral svojo vlogo, a je bil več kot odličen. Vsakega bi obrnil.

			Potem pa še na igrišču, to je bila podobna zgodba. Zadnje pol ure so odigrali eno igro kot vedno. Ekipi sta bili sestavljeni iz vseh igralcev, Avrama je oče dodelil k tisti, kjer so prevladovali bolj rezervisti. V začetku je bil zadržan, je drugim puščal pobude in vodenje igre, in je bilo videti, da bolj študira situacijo na igrišču in tudi soigralce. Kaj malo tistega, kar sem videl na domačem dvorišču, je pokazal.

			Sem se začudeno spraševal, kaj mu je, saj igra kot kakšen upokojenec. Kadar je on dobil žogo pod nasprotnikovim košem, se ti sploh niso ne vem kaj vznemirjali. Avram se je redko odločil za met, bolj je podajal drugim.

			»Ne skrbi, Tomi, boš videl, bo že pokazal, kaj zna,« me je oče miril. »Ko pride njegov čas!«

			Prav. Pa sem čakal.

			Očitno sta bila oče in Avram tako dogovorjena. Po prvi četrtini, Kjer je Avram izpadel povprečen igralec in bolj podajalec žoge, se je zadeva obrnila. Avram je bil zdaj organizator napada, usmerjal je soigralce na položaje in jim podajal žoge za met. Se je situacija na igrišču obrnila, koš nasprotnikov se je začel polniti. Ko pa je začel zadevati še Avram, trojke ali pa je presenetil nasprotnike in se med njimi skoraj sprehodil pod koš, je zame postajalo bolj veselo. Sem pri vsakem napadu Avramove ekipe glasno navijal, kot da gre za pravo tekmo, ne pa za trening.

			Ob vsakem njegovem košu se mi je kar smejalo. Hej, to bi moral videti –

			Nisem dokončal misli. Sem vedel, kdo bi to moral videti. Bi bil tudi on navdušen. Avramovo skrivanje žoge pred nasprotniki, poplesavanje pred obrambnimi igralci, kot da se igra z njimi, in nato bliskovit prodor pod koš – vse to sem že enkrat videl. Pri Janu, jasno.

			Na koncu je Avramova ekipa vseeno izgubila. Soigralci, večinoma mulci, leto ali dve starejši od mene, ga niso mogli dohajati. Je tekal že skoraj sam v napad. Ko pa je še njemu začelo zmanjkovati kondicije, so jih nasprotniki z lahkoto pohodili.

			Kakorkoli, fant se je izkazal. Bil je presenečenje tega dopoldneva. So po koncu tekme igralci prihajali k njemu in ga trepljali po ramenu. So videli, kakšen kaliber igralca je. Če bi moštvo KK Bistre imelo takšnega igralca, bi zadeva na tekmah bila drugačna. Se zdaj klub ne bi boril proti izpadu iz lige, temveč bi naskakoval vrh lestvice.

			Jaz sem seveda bil navdušen. Z Avramom sva si po koncu tekme, ko sem se prebil do njega, udarila v dlani.

			»Ça va?« zavpijem. »Gre?«

			»Ça va!« se mi zareži. »Gre!«

			To je bilo za naju dovolj. Sva se razumela. Po francosko in še drugače.

			Tudi oče je bil zadovoljen. Je pohvalil Avrama, seveda, potem pa se ves čas le smehljal. Nič ni rekel.

			Šele ko smo zapuščali dvorano in sedli v avto, da se odpeljemo domov, je spregovoril.

			»Fanta, sta za to, da si pred kosilom privoščimo še eno pico?«

			Kot da se je čas zavrtel najmanj dve leti nazaj.

			Ne vem, kakšen je bil očetov namen z vsem tem, a očitno je Avram njegov preizkus opravil z desetko.





33


			Z začetkom novega tedna so nebo nad ravnico znova preplavili sivi deževni oblaki in v ponedeljek, že sredi dopoldneva, je spet začelo deževati. Ko sem pribicikliral domov do Tomaševega mlina, sem bil kljub anoraku in čepici krepko premočen. A to ni bilo prvič, na takšne zadeve sem bil že navajen. Potreboval sem le vroč tuš in suha oblačila pa sem bil spet okej. Bil je pač april in za ta mesec to ni bilo nič neobičajnega, seveda. A glavno, pomlad je že bila tu, in zagotovo bo tudi čas slabega vremena minil.

			Tako je optimistično gostolela ona vremenarka po televiziji in napenjala svoje oprsje, ujeto v obleko s cvetličnim vzorcem. Seveda ni pozabila dodati, da naj si kljub napovedi deževnega vremena napravimo dneve lepe.

			V dežju, posebej pa še v megli, se je svet naokrog naše hiše vedno zmanjšal. Vse je izginjalo v sivini. Drevo sredi polja, h kateremu sem se svojčas zatekal, je bilo izven vidnega kroga. Vedel sem le, v kateri smeri se nahaja, enako kot sem vedel, kje je struga reke Bistre in kje leži mesto. V takih dneh do nas tudi ni prihajal noben zvok, niti hrup težkih kamionov, ki so vozili po magistralki skozi ravnico. Naša hiša je zdaj postala središče tega malega sveta, eno gnezdo, v katero smo se vsi vračali; oče, mama in jaz.

			Zdaj sta v tem gnezdu bila še dodatna dva, Malika in Avram.

			Malika je bila že precej boljša, ni pa bila še povsem pri močeh. Viroza, ki jo je položila v posteljo, se je počasi umikala. Punci se je poznala utrujenost zaradi prehojene poti in zdaj ji je počitek odgovarjal. Slaba vremenska napoved za naslednji teden za celo območje Srednje Evrope, ciklon se je namreč ugnezdil prav nad nami, ji je ustrezala. Ni jima bilo treba še nadaljevati poti. Sicer pa sta imela težave s svojo vezo v Nemčiji, njun stric je bil na telefonski številki nedosegljiv.

			Avram se glede dežja in vsega tega tudi ni vznemirjal.

			»Nekako bo že,« je skomignil, ko smo se pogovarjali o tem. Vedno je nekako že bilo, problemi so se rešili.

			Je bil fant na nek način bolj brezskrben kot Malika. Bil je res en ptiček na vejici.

			Seveda je bila zadaj njegova košarka, kaj veliko več ga ni zanimalo.

			Naslednji teden si je oče uredil dnevno izmeno v službi in takoj po prihodu domov se je že spet vračal v mesto, v klub na treninge. Zraven tega, da je bil predsednik kluba, je istočasno pomagal glavnemu trenerju kot pomočnik. Zdaj, dva meseca pred zaključkom ligaškega tekmovanja, ko je grozilo, da bo KK Bistra izpadel iz lige, so morali vsi v klubu priskočiti na pomoč. Dati vse od sebe. Nedeljsko tekmo, ki jo je klub Bistra igral v domači dvorani, so nepričakovano izgubili. Boleče je bilo, da je bil to klub iz nekega manjšega kraja na zgornjem koncu ravnice, ki se je šele prejšnjo sezono prebil v ligo. Na začetku leta je KK Bistra take ekipe premagoval z lahkoto, zdaj pa je strmoglavljal iz poraza v poraz.

			Že v ponedeljek je z očetom odšel na trening tudi Avram.

			»Naj se fant malo razgiba, ne more ves dan prečepeti v hiši, za računalnikom ali televizijo,« je bilo očetovo pojasnilo.

			Seveda je bil Avram takoj za stvar. Z opremo ni bilo težav, bil je enake velikosti kot Jan in je uporabil njegovo. Kar je manjkalo, pa mu je priskrbel oče iz kluba.

			Vsak večer po vrnitvi iz mesta je Avram sijal od sreče. Z očetom je bilo slabše; je sicer delil fantovo zadovoljstvo in je bil vesel, ko je videl, kako obvlada žogo in gibanje na parketu, a istočasno je videl stanje v klubu. V slabih dveh mesecih pred koncem prvenstva z igralci, ki so jih imeli na razpolago, niso mogli napraviti čudeža.

			»Pogrnili bomo,« je bil oče kratek. »Po vseh teh letih bo Bistra izpadla iz lige!«

			Bil je slabe volje. KK Bistra je imel rad kot svojega otroka; najprej je igral on v njem, potem pa še Jan, ves čas pa je v njem deloval kot trener, v zadnjih treh letih pa še kot predsednik. Zdaj pa je klub tonil vse globlje.

			Po tekmi v sredo, ko so izgubili še na gostovanju in še bolj strmoglavili proti dnu lestvice, je bilo to jasno. Očetu ni bilo treba nič govoriti, smo ostali videli to na njegovem obrazu.

			Sem pa opazil, pravzaprav začutil, da ga problem z beguncema, ki ju gosti v hiši že teden dni, ne vznemirja več toliko kot prej. Z Avramom sta imela skupno točko – košarko. Malike pa ob tem niti ni več tako opazil. Naši večerni pogovori, ko smo sedeli ob večerji za mizo v kuhinji, so postajali nekakšni družinski klepeti. Vsak je govoril o vsem. Mama je hotela vedeti, kaj so kuhali doma pri Maliki, oče in Avram sta imela klasične pogovore o košarki, jaz pa sem bil bolj tiho. Če me je kdo kaj vprašal, sem na to odgovarjal, pojasnjeval kakšne zadeve iz šole in podobno. To pa je bilo vse. Skoraj nisem hotel zmotit te idile z vrtanjem v Maliko in Avrama, kaj se jima je dogajalo na poti iz Sirije, kaj sta videla in tako dalje. Sem pa itak to vse že prej zvedel iz pogovorov z njima in me več ni zanimalo.

			Se mi je zazdelo, da begunstvo iz njiju vsak dan bolj izginja. Postajala sta običajna najstnika, bolj podobna kakšnima turistoma kot beguncema.

			Še vedno pa so nad ravnico viseli deževni oblaki in napovedovali nove in nove pošiljke dežja. Enako kot ona vremenarka po televiziji.

			In smo na nek način tudi upoštevali njen nasvet. Sive in deževne dneve smo si napravili lepše in prijetne. (Bili bi še lepši, če ne bi bilo porazov očetovega kluba).

			V bistvu smo se za te lepe dneve v naši hiši lahko zahvalili dežju.

			Seveda pa se je vreme spreminjalo, ciklon z dežjem se je počasi odmikal iznad Srednje Evrope, in vremenarka je že sredi tedna omenila, da bo že čez nekaj dni lahko vse drugače. Ciklon, ki je krožil nad nami, se baje pomika naprej proti vzhodu.

			Njene vremenske napovedi nisem preslišal. Vedel sem, kaj to pomeni. In da me neke stvari, ki se pač morajo zgoditi, ne bodo smele presenetiti. Prihajal je čas, ko bosta Malika in Avram zapustila našo hišo in se napotila dalje v iskanju svoje obljubljene dežele.

			Bil sem pripravljen.





34


			Presenečenje pa je prišlo z očetove strani. Povsem nepričakovano. Me bolj ne bi mogel ujeti na nepravi nogi, recimo.

			V četrtek, dan po katastrofalnem porazu Bistre na gostovanju, mi je poslal sporočilo v šolo.

			»Te počakam po koncu pouka, sporoči kdaj končaš. V bifeju. Pošto poberem jaz.«

			Zanimivo. Običajno me oče ni čakal po koncu šole, kdaj pa kdaj sva se dobila z mamo, da me je potegnila domov, a to le v posebej slabem vremenu, ko se mi zjutraj ni dalo prebijat skozi nalive ali pa orkanski veter. Ta je v jesenskem ali v spomladanskem času rad zapihal čez ravnico in lomil drevje ter odkrival strehe. V tistem vetru je bilo kolesarjenje skoraj nemogoče, vsaj v smeri proti Tomaševemu mlinu.

			Tokrat pa je bilo lepo vreme, dan je bil sončen in topel, in ko sem se zjutraj peljal proti mestu, sem v zraku čutil vonjave zemlje, ki se je prebujala. V takih dneh je bilo kolesarjenje čisti užitek.

			Oče je očitno imel poseben razlog, da me je hotel srečati, še preden se oba vrneva domov.

			Dobila sva se v bifeju pri športni dvorani. Bil sem tam nekaj minut pred dogovorjeno drugo uro, naročil sem si sok in sporočil očetu, da ga čakam.

			Oče je prihajal iz prostorov kluba, v zadnjem času je tam imel skoraj vsakodnevne sestanke z ostalim vodstvom in trenerji. Običajno je s takih sestankov prihajal zamorjen, zdaj pa je bil bolj razpoložen.

			»Kako gre v šoli, Tomi?« me vpraša in lopne po ramenu. »Te stari Miki še zeza?«

			Oče je vedel za moj težaven odnos s profesorjem telovadbe, vendar mi ni mogel pomagati drugače, kot da je zatisnil oči nad mojimi neopravičenimi urami. Iz tega – za razliko od mame – ni delal problema.

			»Dokler mu pri ostalih predmetih gre dobro, ni za komplicirat, Vida,« je bil njegov komentar na mamine pripombe in skrbi. »Tudi meni je tisti tip nesimpatičen, samo svojo atletiko vidi.«

			Oče in profesor telovadbe sta se sicer poznala, Miki je bil trener v atletskem klubu, a se iz nekih zamer, ki so izhajale iz športnih krogov, nista marala.

			Skomignem. »Ja, še vedno me rad zeza, le če more.«

			Kaj več očetu nimam za pravit. Običajne Mikijeve zafrkancije je bilo brez veze razlagat očetu. Sem tudi jaz prispeval k temu, da se je kdaj pa kdaj razkuril name do amena. Špricanje njegovih ur telovadbe in potem moji izgovori, ki so bili prozorni sto na uro, so ga spravljali ob živce. Posebej še, ko je videl, da ga ignoriram, da se odklapljam, ko začenja svoje govorance. Še najrajši sem bil, da mi je naložil nekaj krogov teka okrog igrišča, sem imel takrat vsaj mir.

			O mojem odnosu s starim Mikijem bi lahko napisal knjigo, če bi hotel. Nekaj med Dostojevskim in Kafko, recimo. Sem že kdaj prej razmišljal, da so najbrž kakšni pisatelji začeli pisat svoje romane prav zaradi takšnih scen, ki so jih doživljali v šoli. Da so se tega bremena znebili, povrh pa enkrat za vselej vpisali v literarno zgodovino neke tepce in njihove metode, ki so –

			Oče me je prekinil. Zdaj ga niso zanimale moje težave pri urah telovadbe. Nekaj drugega je imel v glavi.

			»Razmišljal sem o Avramu in Maliki,« reče. »Kako bi jima lahko pomagali …«

			»Aja, kako?« bleknem.

			Če je oče o čem razmišljal, je to pri njem pravzaprav pomenilo, da je že zadevo premislil in da želi slišati le še moje mnenje o tem.

			»Najbolje bi bilo, da gresta na policijo, se prijavita in zaprosita za azil. V tem primeru bi se izognila vračanju na Hrvaško.«

			»Aja?« zamežikam z očmi.

			V živo sem si predstavljal, kako Malika in Avram prikorakata na policijsko postajo v mestu in pri dežurnem policistu na vhodu pojasnjujeta, da prihajata iz Sirije, da sta begunca, ki sta ilegalno vstopila v Slovenijo, a bi hotela dobiti azil pri nas …

			V bistvu je bil to zame najbolj nemogoč prizor, kar sem si predstavljal, da se jima lahko zgodi.

			»Ker res prihajata iz Sirije, ki je vojno področje, sta tudi kristjana, ki so tam spodaj preganjani, povrh pa sta še oba mladoletna, mislim, da ne bi smelo biti težav pri tem, da

			ostaneta v Sloveniji,« oče nadaljuje. »Sem se pozanimal pri ljudeh, ki se spoznajo na te pravne postopke, govoril sem s kolegi iz Ljubljane, in ne vidijo ovir.«

			»Aja?« ponovim. »Ne vidijo ovir?«

			»Ne, v tej fazi postopka ne. Po vložitvi prošnje za azil bi dobila dovoljenje za bivanje, dokler ne bi bilo odločeno o njunem statusu begunca. A tudi ta odločitev ni vprašljiva, njuni argumenti za azil so močni, veš –«

			»Aja?« spet prikimam, čeprav nič ne vem, kako močni so njuni argumenti za azil. Še vedno ne razumem …

			»Po vložitvi prošnje bi ju urad za begunce nastanil v kakšen dom, lahko pa bi ostala pri nas doma. V primerih, če se najde kakšna takšna družina, je to za mladoletnike še najboljša rešitev. Tudi z mamo sem že govoril in se strinja.«

			»Aja?« spet prikimam, čeprav mi ni nič jasno. »Mama je za to?«

			No, to, da mama o tem očetovem planu že nekaj ve, me edino ni presenetilo. Kot sem rekel, je oče o tem v bistvu že vse dobro razmislil. Meni je zdaj vse to predstavljal kot izvršeno dejstvo, nič drugega. Vsaj tako sem mislil –

			»Tomi, nehaj s tem aja! Kaj ti misliš o tem?« me oče zdaj prekine. »Se ti zdi v redu, da ostaneta?«

			Tokrat nisem rekel aja, čeprav sem to besedo spet imel na vrhu jezika. Tisoč stvari mi je šlo skozi glavo v tistem času, eni in drugi scenariji za Maliko in Avrama, eni boljši, drugi slabši. In v teh filmih sem iskal sebe, svojo vlogo. Sem jo imel tudi jaz, seveda, tako kot Malika in Avram ter oče in mati. Vsi smo bili v teh filmih.

			»Ja, seveda je v redu,« potem rečem. »Samo da ju policija ne vrne nazaj, to bi bila zanju katastrofa!«

			»Ne, to se ne bo zgodilo, Tomi, verjemi mi,« zatrdi oče. »Sem ti rekel, da sem preveril variante!«

			Prikimam. Ja, res je rekel. In običajno je v takih primerih oče imel zanesljive podatke, je vedel, kako stojijo stvari.

			Nisem rinil vanj, da bi izvedel, kdo mu to svetuje, a sem slutil, da so to njegovi nekdanji sošolci s policijske akademije, ki so zdaj nekateri bili zaposleni po ministrstvih. Z nekaterimi je še vedno ostal v stiku. Imel pa je še enega sošolca iz osnovne šole, tudi prijatelja, ki pa je delal kot odvetnik v sosednjem mestu.

			»Kaj pa onadva, Avram in Malika, si tudi z njima že govoril?« sem se spomnil.

			V to sicer nisem verjel, bi me pa presenetilo. Čudno bi bilo, da mi ne Malika ne Avram ne bi omenila kaj takega. Šlo je za njuno usodo, onadva bi morala imeti glavno besedo, kaj hočeta.

			»Nisem,« je oče odkimal. »No, nekaj sem se pogovarjal z Avramom, ko sva se sinoči vračala s tekme. Fanta zanima košarka, bi takoj ostal tudi pri nas, če bi to bilo mogoče, mi je povedal. Za Maliko pa ne vem, danes sem se nameraval z obema pogovorit.«

			»Avram bi ostal?«

			»Ja, bi ostal. Tudi zaradi košarke; bi ne bilo težav, da zaigra v našem klubu. To bi mu hitro uredili, registracijo in potrebne preglede. Takoj ko dobi začasno bivališče, lahko stečejo postopki.«

			»Aja?« spet začudeno bleknem. »V Bistri?«

			»Seveda v Bistri!« se oče zdaj začudi meni. »V dveh tednih je fant že lahko na parketu!«

			Kimam. Pred očmi se mi vrti film, v katerem Avram igra v moštvu Bistre in zadeva koše kar tako, z levo roko. Skoraj sprehaja se skozi nasprotno obrambo ali pa s trojkami z razdalje spravlja nasprotnike v obup. Potem pa se še sam presenečen nad zadetkom po otroško čudi in veseli obenem. Pa saj je to samo igra, pojasnjuje njegov širok nasmeh. Je v njem en velik otrok.

			Enkrat sem takšen film že gledal. Bil je resničen. Zdaj bi se te predstave lahko ponovile. Oče je bil v to prepričan. Mislim, da je že prvi dan, pravzaprav zvečer, ko je videl Avrama, kako se igra z žogo pod košem, zagledal pred seboj ta film. Enak film, kot sem ga videl jaz tisto popoldne, je bil to.

			»Ja, pogovoriti se moramo z njima,« sem prikimal. »Čim prej!«

			Naenkrat se mi je mudilo, čim prej sem hotel biti doma. Kot da sem se zbal, da bosta Malika in Avram medtem že odšla naprej za Avstrijo, in bomo Tomašev mlin našli prazen. Le s kratkim lističem na vratih. Hvala za vse in podobnim sranjem. V to sicer nisem verjel, a nikoli ne reci nikoli je ena stara modrost, ne vem že od koga. Vreme je bilo lepo, vremenska napoved za naslednje dni tudi. Noči niso bile več hladne, dnevi pa ne prevroči in v bistvu je bil pred nami najlepši čas za izlete.

			Ali za potovanja, takšna ali drugačna.

			Kljub lepemu vremenu za bicikliranje sem naložil kolo v očetovo hondo in odpeljala sva se domov. Na poti, kilometer pred hišo, sva še pobrala Luksa, ki me je prišel čakat kot vsak dan. Prepoznal je tudi očetov avto in je poplesaval naokrog, dokler mu nisem odprl vrata in ga spustil na zadnji sedež.

			»Kako je, Luks?« mu rečem. »Je pri hiši vse v redu?«

			Glede na njegovo obnašanje je moralo bit vse okej. Sicer bi Luks cvilil ali kaj podobnega, bi nama hotel na takšen svoj način nekaj povedati. A zdaj mu tega ni bilo treba, ni nama imel kaj za sporočat.

			Doma, na Tomaševem mlinu, je bilo vse v redu. Avram in Malika sta nas pričakala na dvorišču pred mlinom. Malika je sedela na klopi, Avram pa je z žogo poplesaval pod košem na posušenem čoku lipe.

			Našega prihoda sta se kot vedno razveselila. Prihajali smo iz mesta, iz sveta, v katerega onadva še nista mogla svobodno vstopit. Morala sta ostajati zaprta v tem njunem začasnem gnezdu.

			Tudi jaz sem se razveselil, ko sem ju zagledal. Najbrž še bolj kot onadva.





35


			Z Avramom sva si ob srečanju prijateljsko udarila petko z dlanmi, pri Maliki pa sem se v zadregi nekaj obiral. Zazdela se mi je še lepša kot kdaj prej in nisem vedel, kaj naj ji rečem. Da sem vesel, da jo spet vidim, da sem se zbal, da je več ne bo ali kaj? Nič pametnega mi ni padlo na misel. Njene velike črne oči pa so me radovedno preiskovale.

			»Kako si, Tomi?« me pozdravi.

			»V redu. Ti?« potem izdavim v odgovor. Samo to.

			Pravzaprav je to najin običajni pozdrav. Očitno sva v pozdravljanju res hudo inovativna – vsaj jaz, se potem jezim sam na sebe. Lahko bi rekel kaj drugega, pa nič. Se takrat ne spomnim kaj boljšega. Sranje, ja.

			»Pridi, ti bom nekaj pokazala,« mi reče. Pomigne, naj ji sledim.

			Izza poslopja mlina je majhen sadovnjak, ki se širi kakšnih sto metrov naprej od poslopij ob nasipu struge Leške. Drevesa v njem so stara, nekaj je jablan, a večinoma so slive. V času, ko za sadovnjak ni noben skrbel, so se slive veselo razširjale in zapolnjevale prostor med jablanami. Ko smo se mi preselili na Tomašev mlin, smo jih pustili pri miru. Oče je sicer obljubil, da si bo enkrat vzel čas in posekal ta gozdiček sliv, a tistega časa nikoli ni našel. V dveh letih je ostalo še vedno vse enako, pravzaprav so se slive le še bolj razširile.

			Zdaj so drevesa cvetela.

			»Hej, od kdaj?« sem se začudil. »Saj včeraj še niso, ne?«

			»Od včeraj na danes so se razcvetele,« odvrne Malika. »Sem jih vsak dan opazovala in preverjala. Zaradi lepega vremena se je to zgodilo. Čakale so na sonce. Kaj ni čudovito?«

			Prikimam ji. Ja, res je čudovito. Bilo je, kot da gledam v morje belega slivovega cvetja, in mi ta belina skoraj jemlje vid. Podoben pojav kot pri snežni slepoti, na primer. Res je videti fantastično to morje cvetočih sliv. Spomnil sem se na tisti enodnevni izlet s starši pred desetletjem na Primorsko, na tiste nasade cvetočih breskev, in na Brigito, dekletce, s katerim sva se lovila pod njimi. Vse to sem imel še dobro shranjeno v spominu, jasno. Nekih lepih spominov se ne pozablja. (Čeprav to ne drži povsem, ker nisem pozabil tistega kozlanja na vožnji domov.)

			»Spominjajo me na Maalulo,« reče Malika. »Na nasade mandljevcev, ki tudi zdaj cvetijo. Že dolgo nisem videla nečesa podobnega!«

			Potem sva molčala. In gledala v te bele krošnje slivovega grmovja. Vse naokrog je bila tišina, ves hrupni svet okrog naju je bil daleč stran, in kot da sva se takrat znašla v kraterju Morja tišine na Luni, kdo ve? Ker tega nisva razmišljala. Bila sva tiho, da ne zmotiva ničesar, ne tiste krhke slike belih krošenj slivja – vsaj čutil sem v sebi, da je ta skoraj nestvarna podoba krhka in bi jo že glasno izrečena besede razblinila – niti tišine, v kateri sva se znašla.

			Pred časom sem v eni knjigi, Popotniški bazar po Orientu je bil njen naslov, našel zapis o tem poslušanju tišine. Popotnik iz Evrope, iz nekih modernih in hrupa prepolnih velemest se je znašel nekje v puščavi. On in prijatelj, s katerim je potoval. Ta je bil že večkrat v teh krajih in zdaj je povabil svojega mladega prijatelja, da mu razkaže puščavo. Nekaj posebnega.

			Bil je večer in nad puščavo je padal mrak. Mesto, od koder sta prišla, je bilo daleč za peščenimi hribi, ničesar drugega ni bilo, razen njiju, neba, na katerem so se začele prikazovati zvezde, ter teme, ki je napolnjevala prostor.

			– Slišiš? ga je vprašal prijatelj.

			– Kaj? se je začudil. Poslušal je in nič ni slišal. Saj ni ničesar, le tišina …

			– Saj to je tisto! Tišina! se mu nasmehne prijatelj. Doma je ne slišiš!

			Potem sta še nekaj časa v trdi temi poslušala tišino.

			Ko sem prebiral ta zapis, sem se seveda čudil. V puščavi še nisem bil, niti me tja ni vleklo, a vseeno. Lepo prosim, to poslušanje tišine? Kakorkoli, tip pač dobro naklada, sem si rekel. Ker jaz takšne tišine, o kateri je pripovedoval, še nikdar nisem začutil. Niti v najbolj gluhih nočeh v naši hiši, vedno so se v sobo prikradli kakšni zvoki.

			Zdaj pa sva midva z Maliko poslušala tišino. Vse je bilo enako, le da je bil zdaj dan in okrog naju so cvetele slive, ki so vpijale zvoke. A bila sva sredi življenja –

			Na planet Zemljo naju je vrnil očetov glas, ki naju je klical k popoldanskemu prigrizku.

			Preden sva se vrnila v hišo, je Malika rekla: »Lepo je tu pri vas. Tako mirno.«

			Nič več.

			A meni se je zazdelo, da je bil v teh par besedah zajet ves svet. V bistvu je bil to odgovor na vprašanje, ki naj bi ga v pogovoru z njo in Avramam, postavili mi trije – jaz, oče in mama.

			»Bi vidva ostala v Sloveniji? Tu, pri nas doma?«

			Enostavni vprašanji, ne?





36


			Drugo jutro sta se Malika in Avram skupaj z očetom in mamo odpeljala v mesto, namenjeni so bili na policijski urad za obmejne zadeve. Torej v očetovo službo. Kaj in kako bo zadeva potekala, je prejšnji večer razložil oče, vse podrobnosti postopka in kaj vse je treba napraviti in zakaj. Je o vsem očitno res dobro premislil. In še to, zraven je poklical odvetnika iz sosednjega mesta, svojega nekdanjega sošolca in prijatelja. Da bo teklo vse po pravilih.

			»Ne skrbita, vse bo v redu,« je oče večkrat poudaril, a poleg Malike in Avrama je opazoval tudi mene. Sem to zaznal, je bilo videti, da včasih bolj miri mene.

			Avram in Malika sta očetovemu načrtu zaupala. Sta res verjela, da bo vse v redu, tako kot jima obljublja. Tudi jaz sem se na koncu z vsem strinjal, kaj pa drugega. Predpisov in uradnih postopkov ne poznam, za to sta oče in mama strokovnjaka, in zdaj sem jima verjel. Ja, vse bo tako, kot pravita starša. Prikimaval sem očetu in bodril oba, Maliko in Avrama, še bolj pa sebe. Sranje, ne smem panizirat, vse bo v redu, sem si govoril. Druge možnosti ni, fant, in pika!




Po zgodnjem zajtrku smo se poslovili. Z Avramom in Maliko sem si udaril v roke, se vidimo, smo si zaželeli. Samo da meni ni bilo povsem jasno, kdaj se bomo videli.

			»Tomi, te pokličem, ko uredimo,« mi reče oče. »Bo pa trajalo kar nekaj časa. Se vidimo popoldne!«

			»Prav,« prikimam, »se vidimo …«

			Odpeljali so se v mesto z avtomobilom, jaz pa odkolesaril za njimi. Na Tomaševem mlinu je ostajal le še Luks. Stekel je nekaj sto metrov za menoj, potem pa obstal sredi ceste. Kot da ne razume, zakaj ga naenkrat vsi zapuščamo in spet pri hiši ostaja sam. Ko sem se čez čas obrnil nazaj, sem še vedno opazil njegovo temno postavo sredi cestišča.

			Šolski dan je bil običajen, ponavadi v petek profesorji niso preveč težili z izpraševanjem. Čutil se je bližajoči se konec tedna; lepo vreme in pomladna toplota sta vdirala skozi okna naših učilnic. Ob petkih sem običajno šel s kakšnimi prijatelji na pijačo v lokal v bližini, da smo še kaj počvekali. Ali pa sem se takoj po končani zadnji uri zapodil s kolesom v ravnico, na Bistro, oprezovat za zlatovranko. Še pred desetimi dnevi je bilo tako. Zdaj pa nisem vedel, ali naj se vrnem na Tomašev mlin, ali pa počakam na starša in ostala dva v mestu. Pravzaprav mi ni nič dišalo.

			Ko sem očetu poslal sporočilo z vprašanjem, kako gre, je samo odpisal: »Gre. Počasi. Te pokličem.«

			Zapeljal sem se domov, pred tem pa še pobral pošto. Kilometer pred domom me je pričakal Luks in se me kot vedno razveselil. Jaz pa njega. Dobil je svoje pasje piškote in potem sva se odpravila k hiši. Zazdela se mi je prazna in samotna. Brez Avrama in Malike je vse bilo nenavadno tiho.

			Je bilo vedno tako? sem pomislil. Bo spet tako?

			Sranje.

			Preveril sem sporočila na telefonu, pa še vedno nič. Torej nič. Nisem mogel kar tako posedati na klopi pred hišo, niti se mi ni ljubilo, da prečepim te ure čakanja pred televizorjem. Brez veze. Bil sem živčen, nekaj sem moral počet, nekaj –

			»Greva!« sem poklical Luksa. »Tja!«

			Pokazal sem mu proti modrikastim hribom na drugi strani ravnice. Nekje na sredi je bilo veliko drevo, moj hrast. Tja sem moral, na tisti otoček med polji, da se izčistim.

			Luks je od veselja zaplesal, vedno je bil za akcijo. Je pa bilo njegovo veselje bolj kratko. Nisva se še oddaljila sto metrov od mlina, ko mi je v žepu zazvonil telefon. Klical je oče.

			»Ja?« sem se oglasil. Komaj izdavil, z velikim knedlom v grlu in vprašajem na koncu –

			»Prihajamo domov, Tomi,« pravi oče. »Pripravi se, gremo vsi skupaj na pico. Častim!«

			»Tudi Malika in Avram?« skoraj ne morem verjeti.

			»Vsi, Tomi! Avram, Malika in tudi mama. Vse je bilo v redu, kot sem rekel, da bo.«

			»Super,« izdahnem. »Super!«

			So se mi skoraj zamajala tla pod nogami. Kot da se mi izmikajo. Da me prehitevajo, ko sem jaz od presenečenja zamrznil …

			Nekako tako je bilo.

			Sicer pa – ali veste, da se naš planet (in z njim vsi) vrtimo z obodno hitrostjo dobrih 465 metrov na sekundo? Ha?




Ja, bila je super, tista naša skupna pica. Odpeljali pa smo se v sosednje mesto, je bilo večje in v njem nismo bili poznani. Ni nam bilo treba pojasnjevati ljudem, ki bi jih srečali, katera dva sta tista z nami. Oče svoje policijske uniforme niti ni slekel, je kar v delovni uniformi, tisti rambovski, šel v mesto. Pa še Luks se je stiskal na zadnjih sedežih ob naših nogah. Tudi on je bil deležen tega našega prvega skupnega izleta. Smo naenkrat bili velika družina.

			Avram in Malika sta bila utrujena, tole policijsko izpraševanje in hoja po uradih, zdaj po enih, potem po drugih, ju je zdelalo. A so se jima oči smejale. Ko sem ju spraševal, kako je bilo, sta sicer samo obrnila oči. Pomenilo je, da je bilo grozno, a sta bila srečna.

			Oče, ki je bil ves čas z njima, je rekel, da velikih težav ni bilo. Kaj več pa se mu ni ljubilo govorit. Je bil pa tudi on utrujen. Zbit. Ob pici je spil dve pivi, kar ga nisem videl še nikoli. Domov je prepustil vožnjo avta mami. Tudi ona je bila vesela, ker se je za Maliko in Avrama vse srečno izšlo. Imela sta uradni papir, da sta zaprosila za zatočišče v Sloveniji in da se jima do končne odločitve dovoljuje bivanje pri nas doma.

			Super, ne?

			Za tisti dan je vse to bilo dovolj, kaj več se nismo spraševali.


Pozneje sem od mame izvedel, da vse le ni bilo tako enostavno, da so ju oba z očetom na uradu za begunce kar pošteno masirali in izpraševali, a sta znova in znova povedala enako zgodbo, do pičice enako kot Avram in Malika. In je šlo skozi tiste papirnate mline.

			Kakorkoli že, mislim, da je to bila pravična odločitev. Vsaj za takrat.





37


			S tistim uradnim papirjem o začasnem zatočišču v roki se je za oba, Maliko in Avrama, začelo normalno življenje. Ni se jima več bilo treba skrivati na našem domu, lahko sta šla v mesto kot vsi drugi ljudje. Seveda sta morala imeti s seboj dovoljenje, če bi ju kdo, kakšen preveč zagreti policist, preverjal. A se jima glede na očetova zagotovila, ni treba nič bati. Na policiji vejo za njiju, vejo, da on in mama pazita na njiju, kot nekakšna druga starša ali skrbnika sta jima. Avram in Malika sta še mladoletna in sta starša tudi podpisala uradne papirje in se res zavezala za njuno varstvo.




Oče je takoj zagrabil priložnost in klub KK Bistra je že drugi dan za Avrama vložil vlogo za registracijo. V desetih dneh, vmes je Avram moral napraviti zdravniški pregled, bo zadeva rešena, je pojasnil. Do takrat pa seveda fant mora normalno trenirati. Torej vsak dan. Do konca prvenstva je klub čakalo še osem tekem, vsaj na šestih bo zraven še Avram. Mogoče se krivulja za Bistro obrne navzgor, je upal oče. In da bo Avram ključ tega preobrata.

			Avram se je seveda s tem strinjal. Kaj več si niti ni želel.

			Oba, Avram in Malika, pa sta se tudi začela učiti slovenskega jezika. Tu je bila glavna Malika. Mama jima je našla programe učenja slovenščine za tujce na ljudski univerzi. Trikrat na teden sta dopoldne odkolesarila v mesto, poslušala dvourni tečaj, in se spet vračala. Včasih sta počakala še name in smo pred povratkom na Tomašev mlin malo prečesali mesto. Pomlad je bila v polnem zamahu, dnevi so bili topli in na mestnih ulicah je bilo vedno še kar živo. Včasih smo zavili na pico, kdaj drugič pa na kakšne sladice v slaščičarno na glavnem mestnem trgu.

			Jasno, da sem v mestu naletel na sošolce iz razreda. Sem se samo pozdravil z njimi, kaj več pa ne. So pa kar buljili v Avrama in Maliko. Morda še bolj v njo, je punca bila s svojo temnejšo poltjo in gostimi črnimi lasmi prava eksotika. Ko so me frendi naslednjega dne v šoli vprašali, kdo sta ta dva, sem bil bolj skop v odgovoru.

			»Begunca iz Sirije. Dobila sta uradno zatočišče v državi, sta še mladoletna in brez staršev. Začasno sta nastanjena pri nas doma.«

			Na vse drugo, kaj in kako sta prišla v državo, pa sem samo skomignil: »Ne, o tem kaj veliko ne vem, je oče vse to urejal.«

			Kakšen sošolec mi je še po frendovsko pomežiknil. »Dobra bejba, ta tvoja begunka!«

			Sem pa te pripombe namerno preslišal.

			Da pa je Avram košarkar, je bilo kmalu vsem jasno. Po desetih dnevih je klub res dobil potrjeno registracijo zanj in Avram je prvič zaigral na tekmi pred domačim občinstvom. Nasprotna ekipa, klub iz zgornjega dela lestvice, je v Marof prišel po zmago, da se še bolj približa vrhu.

			Vsi smo bili tam. Oče pri trenerju, mama, Malika in jaz pa v prvi vrsti ob igrišču. Ni nas bilo veliko v občinstvu, KK Bistra je poleg tekem izgubljal tudi v številu obiskov. Razumljivo, je zoprno hodit na nekakšne pogrebne zadeve tvojega kluba. Še oče se je že začel izogibati teh tekem.

			Maloštevilno občinstvo, tako domače kot oni, ki so prišli navijat za svoje, smo bili tokrat presenečeni. Bistra je tekmo dobila. Sicer z majhno razliko dveh točk, a dovolj.

			Avram v prvem polčasu sicer ni blestel, se mu je poznala nekakšna trema v tem uvodnem nastopu. To je bila zanj po nekaj letih spet prva uradna tekma. Očeta pa to ni zmedlo, ko sva se s pogledom srečala, me je z rokami miril. Nekako, da je vse pod kontrolo, mi je skušal dopovedati.

			V drugem polčasu pa se je Avram otresel treme. Postajal je spet tisti, ki sem ga poznal s treningov in domačega dvorišča. V zadnjih nekaj minutah tekme, ko so bili nasprotniki že prepričani v zmago, se je le razigral. Začel jih je sesuvati s trojkami, tudi iz nemogočih položajev. Bil je kot skrito orožje domačega moštva; nasprotniki ga niso poznali in se nanj niso niti veliko ozirali. Potem pa naenkrat šok. KK Bistra je zmagala za dve točki!

			Hej!

			Občinstvo ni moglo verjeti, tudi mi trije ne. Od veselja smo vpili drug čez drugega, vem, da sva se z Maliko objela. Je bil to najin objem iz navdušenja, vendar sem začutil še nekaj drugega. Sva se zadržala za trenutek dlje v objemu, kot bi sicer. Kot da se ne želiva več ločit. Jaz sem to začutil, Malika pa tudi. Sva se s pogledi srečala in videl sem, da je tudi ona to enako zaznala.

			Tistega večera se nisva veselila samo Avramovega prvega uspešnega nastopa za klub, temveč še nečesa, kar noben drug ni mogel prebrati z najinih obrazov. Kljub hrupu okrog naju, ko smo šli na pico, sva midva molčala. Ta molk med nama pa je bil hudo zgovoren.

			Ob povratku domov se je nad ravnico ulila nevihta. Kot da je sodni dan. Brisalci na naši hondi niso mogli odrivati vseh tistih curkov dežja, ki so se zlivali po šipi. A to ni nobenega v avtu motilo.

			Svet je bil po dolgem času za vse nas zelo lep. Kljub noči okrog nas in dežju, skoraj sončen.





38


			Na zlatovranko nisem pozabil, daleč od tega. Najmanj dvakrat na teden sem bil na Bistri, na našem otoku, in preverjal njeno morebitno prisotnost. Sem to Janu obljubil in obljubo sem držal. Je bil to zakon zame.

			Na Bistro sem odhajal v družbi Avrama in Malike, če sta seveda imela čas. Po pridobitvi začasnega zatočišča sta bila kar zasedena; Avram s košarko, oba pa še z učenjem slovenskega jezika v tečajih na ljudski univerzi v Marofu. Če jima je to padlo na popoldanski čas, sem na reko odkolesaril sam. Vedno sem bil opremljen z Janovim fotoaparatom, s tistim strašnim Canon objektivom s kompliciranim imenom objektiv EF 28-300 mm 3,5-5,6 L IS USM. Je res delal čudeže. Sem se v zadnjem letu naučil uporabljat ta fotoaparat in objektiv ter mi je fotkanje postajalo vse bolj všeč. Vseeno pa s tem nisem pretiraval kot kakšni fanatiki, ki so po vsakem svojem fototripu zasuli svojo facebook stran s slikami. Sam sem na svoji strani le kdaj pa kdaj objavil kakšno fotko. Slikal sem pa bolj kakšne scene z mestnih ulic, kakšna razbrazdana vhodna vrata na dvorišča starih hiš pod mestnih hribom, ali pa iskal nekakšne grafične like v pročeljih hiš z odkrušenim ometom in podobno. Priznam, da me je veliko bolj kot živa zanimala neživa narava. Za fotkanje rožic, oblakov ali sončnih zahodov mi je viselo dol, s tem so itak vsi pretiravali in na netu občudovalcem teh scen vsak dan ponujali na kubike materiala.

			Še fotke zlatovranke ne bi objavil, te pa zagotovo ne. Še to bi manjkalo, da bi se na Bistro začeli zgrinjati lovci na fotkanje redkih ptic. Bi potem res zlatovranko verjetno za lep čas odgnali z reke. Zlatovranka je plaha ptica in nima rada vdiranja v njen svet, vse to jo preplaši. Rada ima svojo zasebnost in mir. Človek to mora spoštovati. Ko pride čas, mu bo že dopustila, da se ji približa. Ali pa se mu bo prikazala. Na silo in s hitenjem pri tej plahi ptici ne bo človek nič dosegel.

			To so bile v bistvu Janove besede. Nekakšni napotki, ki mi jih je dajal zadnjo pomlad, ko sem ga spremljal pri njegovem oprezanju za zlatovranko.

			Janova navodila sem upošteval. Je vedel, kako se približati tej ptici. Dobra strategija je to: čakanje na pravi trenutek. Enako je uporabljal v košarki. Je pustil, da je tekma šla mimo njega, na silo ni nič poskušal. Ko pa je začutil pravi trenutek, je eksplodiral. Ja, vsa skrivnost uspeha je v pravem tajmingu. Še jaz sem se do tega dokopal pri svoji igrici lovljenja balončkov.

			Zdaj sem odhajal na Bistro, na naš otoček, čakat.

			Malika se ni čudila mojim razlagam, bile so ji všeč.

			»Saj si kot kakšen Kitajec,« mi je rekla, ko sem ji pojasnil svojo filozofijo opazovanja zlatovranke. »Tudi oni uporabljajo princip nedelovanja za doseganje ciljev. Pa še lase imaš spete v rep kot Kitajci.«

			Jaz pa Kitajec?

			Smejal sem se ji in ona se je smejala z mano vred. Super. Če želi, sem zanjo tudi Kitajec!

			Kadar sem na Bistro odšel skupaj z Maliko, je bil zame praznik. Saj zanjo najbrž enako, sva oba bila noter. Zadeta drug od drugega.


Nekega toplega popoldneva sredi maja, Avram je bil na svojem običajnem treningu v mestu, sva z Maliko spet bila na našem otoku. Jaz opremljen tudi s fotoaparatom za vsak primer. Čeprav sem v takih primerih, ko je bila ob meni Malika, na zlatovranko pozabljal.

			Tudi zdaj ni bilo drugače. Tistega dne sva prvič seksala.

			Zgodilo se je spontano, seveda pa pričakovano. Med nama je bilo že preveč elektrike in vsega tega. Od objemanja in raziskovanja drug drugega je bil to naslednji korak.

			Moj drugi seks v življenju, ha!

			Prvič sem z Majo, dekletom iz paralelke. V prvem letniku gimnazije, na decembrski šolski zabavi, sva se spoznala in potem nekaj časa hodila. Se pravi, da sva se počakala po koncu pouka in se malo sprehodila po mestnih ulicah, vmes čvekala o vsem in tako naprej. Bila mi je simpatična, ta blond suhica, ki je med hojo nekako poskakovala in se ves čas vrtela. Je očitno imela kup energije, jo je kar razganjalo. Sva ugotovila že takoj, tisti prvi večer, da so nama obema všeč Mogwai pa še eni drugi bendi. Sodobni. In da nekih starih prdcev z domače scene ne prebavljava.

			Še pred novim letom, ko so njeni stari odšli v toplice, me je povabila k sebi v stanovanje v bloku v predmestju. Po eni pijači sva se znašla na kavču v dnevi sobi – in se je zgodilo. Njej ne prvič, je prvikrat bila z enim tipom poleti na morju, a tisto ni bilo nič resnega. Z mano je bilo drugače …

			Ja, a to je to? sem se potem spraševal, ko sem razmišljal o tem in seciral vsak košček trenutka, ko se mi je dogajala ta scena. Pred očmi se mi je vrtel film z njenimi drobnimi prsmi, njena sloka stegna in njeno divje poljubljanje, me je tega res naučila. Sem pa imel vrzeli, se česa vseeno nisem spominjal, vsaj v časovnem zaporedju ne, čeprav je vse skupaj trajalo še kar kratko. Sem bil preveč vznemirjen, jasno. Kakorkoli, preživel sem, ni pa to bilo za oceno odlično. Tisto, zaradi česar se tudi vrti in nori po svetu, in o čemer sem čital v knjigah ter gledala po netu, sem zdaj doživel tudi sam. Ni se zgodil potres, planet se je še vedno vrtel naprej, vse je bilo ok.

			Sva z Majo še enkrat ponovila to sceno pri njej doma,

			enkrat v januarju, potem pa je bilo med nama konec. Me je položila gripa. Vročina blizu štirideset pa vse to. Dva tedna sem bil aut, prvi teden še nisem bil sposoben komuniciranja po esemesih. Sem bil res odklopljen. Ko sem se vrnil v običajno življenje in potem v šolo, mi je bilo jasno, da med Majo in mano ni več isto. Pa ne vem, če je bila prej zaljubljenost, vsaj nisem siguren.

			Sva na hitro razčistila in živela naprej. Ona se je potem dobivala s tipom iz višjega letnika, jaz pa sem nekaj časa razmišljal,

			ali sem razočaran ali ne. Sva se pa z Majo ob srečanjih še vedno prijazno pozdravila, včasih tudi kaj spregovorila.

			Življenje je teklo dalje. Hvala, Maja!


Kako pa je zdaj izpadla ta scena z Maliko, pa seveda ne povem. Se je svet vsaj malo zatresel (kot sem o tem bral enkrat v eni knjigi)?

			Ja, malo se pa je res.

			Ta dan je bil vsekakor nekaj posebnega. Pa ne samo zaradi seksa.

			Prikazala se mi je zlatovranka. Resno!





39


			Prikazala se je zlatovranka, Maliki in meni. Čudež, jasno!

			Leživa z Maliko tam na spalki sredi ute, okno na zgornjo stran, proti toku reke, je odprto, in skozenj najini goli telesi greje sonce. Sva kot martinčka, uživava v tej toploti in v dotikanju drug drugega. Okrog naju šumi reka, vse je mirno, in malo zadremava. Nama je pasalo.

			Potem sem dvignil glavo, pogledal skozi okno, da vidim, kje je že sonce in kam nad reko so se spustile sence. Sem se po tej uri ravnal na Bistri.

			In jo zagledam, to zlatovranko. Sedela je na suhi veji topola, ki se je nagibal nad reko, kakšnih deset metrov stran. Zlato moder ptič, enak, kot je na tisti Janovi fotki, ki visi v moji sobi. Sem jo takoj prepoznal, njeno podobo sem imel do potankosti vtisnjeno v možganih, ni moglo biti zamenjave. Še celo lahko je bila ista, kot je na tisti sliki – zakaj pa ne?

			Otrpnil sem od vznemirjenja. Hej?

			Malika je opazila, da nekam nepremično strmim.

			»Kaj se dogaja?« je prestrašeno zašepetala. Začutila je nevarnost. Njeno telo je postalo napeto, kot da se pripravlja na skok.

			»Vse je v redu,« jo pomirim. Tudi jaz šepetam. »Zlatovranko vidim. Tam, na drevesu. Počasi dvigni glavo in še ti poglej, tam na levi strani je, počasi …«

			Bal sem se, da se bo zlatovranka splašila in odletela. Bogve koliko časa je že tam, lahko se vsak trenutek naveliča tega sedenja na suhi veji, in gre. Sem pa hotel, da ostane, vsaj toliko, da jo še Malika vidi. Bo to dokaz, da nimam privida in da je tam, deset korakov stran, res Janova zlatovranka. Na

			fotoaparat sploh nisem niti pomislil, je bilo brez veze. Bil je predaleč stran, v nahrbtniku, in preden bi se pomaknil do njega, odprl zadrgo in vzel aparat v roke, bi se ptica zagotovo splašila.

			»Čudovita je,« je zašepetala Malika. Zdaj jo je tudi ona opazila.

			Res je bila zlatovranka čudovita. Zahajajoče sonce je njeno perje še bolj obarvalo in zdaj je bila podobna kakšni zlati ptici, oni iz ljudskih bajk, ki ljudem izpolnjujejo želje. A zdaj o tem nisem razmišljal, sem si le želel, da ta trenutek traja čim dlje, da se nasitim pogleda na zlatovranko.

			Potem je ptica vseeno odletela. Čudeža je bilo konec.

			»Ne morem verjeti, vrnila se je!« Še vedno sem šepetal, kot da se sedaj bojim splašiti podobo zlatovranke v moji glavi.

			»Super, ista je kot na tisti fotografiji pri vas!« mi je pritrjevala Malika. »Nenavadna ptica!«

			Ja, res je bila nenavadna. In zdaj se je vrnila. Ko bi jo Jan lahko videl.

			»Hej, nekam moram,« sem se spomnil. »Greš z mano?«

			To je bilo seveda nepotrebno vprašanje, Malika mi je takoj prikimala, čeprav ji še nisem povedal, kam moram.

			Moral sem pa k Janu, na njegov grob. Sem se zavezal, da mu bom o vrnitvi zlatovranke takoj poročal.

			»Na Janov grob greva, na pokopališče. Da mu povem, da se je njegova zlatovranka vrnila!«

			Malika mi je prikimala. Je razumela mojo čudno željo.

			Moje evforično navdušenje zaradi seksa malo prej se je mešalo z navdušenjem nad zlatovranko. Hej!

			Doma se nisva ustavljala, kar odkolesarila sva za mesto, na njegovo vzhodno stran, kjer se je izza stare cerkve širilo mestno pokopališče. Odložila sva kolesi pred vhodom, jih seveda priklenila (zdaj, ko sem uporabljal Janovega, tega nikdar nisem več pozabil), v avtomatu zraven pa še kupila sveče. Dve sem vzel jaz, dve Malika.

			Na grobu v vazi je bil še sveži šopek tulipanov. Janove rože. Zagotovo jih je tja prinesla mama.

			»Hej, moj veliki brat, poslušaj me, tri najnovejše stvari, ki so si zgodile v zadnjem mesecu, ti moram povedat!« sem glasno rekel. Nikogar drugega ni bilo v bližini, sem si to lahko privoščil. »Najprej, zlatovranka se je vrnila, danes sem jo videl v živo!««

			Za hip sem umolknil.

			»In ostali dve novici?« me je začudeno pogledala Malika. »Omenil si tri?«

			Prikimal sem.

			»Druga je, da sem noro zaljubljen v najlepšo punco na svetu; tretja pa, da sem danes doživel najboljši seks v svojem življenju!«

			Povedal sem po angleško, da me je Malika zagotovo lahko razumela.

			»Hej!« me je s pestjo narahlo sunila pod rebra. »Baraba …«

			Oba sva se zasmejala in objela. Če bi naju kdo takrat opazoval, bi se začudil – fant in punca se smejita in objemata ob grobu, kjer je pokopan fantov brat. Čudno, ne?

			Ne za naju.

			Potem sva prižgala sveče. Malika za svoje; eno za mrtve starše, eno pa za žive. Po njihovem običaju. Eno za preteklost, v spomin pokojnim, drugo za prihodnost, za srečo za sebe in za Avrama, recimo. Sta potrebovala to upanje v srečno bodočnost.

			Jaz sem prižgal sveči za svoje pokojne, za dedka Tomaša in Jana.

			Še vedno sta bila živa v mojih mislih, v bistvu sta zame še živela. Sem včasih še zaslišal Tomašev zadirčni glas, ko se jezi nad mamo. Ali pa sem zavohal dim njegovih cigaret, pa naokoli ni bilo nobenega kadilca. Smešno, ne?


Z Janom pa sem bil itak v stiku. Sem se kdaj spraševal, kako bi on kakšno zadevo rešil, pa sem v glavi skoraj zaslišal njegov odgovor, kot da je tu, ob meni, ta fant. So se mi zgodile tudi še kakšne druge reči. Recimo tista pri telovadbi, pri košarki. Smo igrali v dve ekipah, in slučajno sem dobil v napadu žogo v roke. Pri kakšnem drugem igralcu bi se proti njemu zagnal branilec, a ne pri meni. So vsi vedeli, da nisem sposoben zadeti koša z dveh metrov pod košem. So kar obstali tam, čakajoč na žogo, s katero bom zagotovo zgrešil vse, lahko tudi tablo. Naredil sem naredil dva koraka, potem iskal soigralca, da se znebim žoge. Dvigovali so roke, me klicali, naj jim jo podam, jaz pa – kaj naj naredim?

			In sem se odločil za met. Daleč stran od rakete, najbrž okoli sedem metrov od koša. Vrgel in zadel. So se vsem povesile čeljusti od presenečenja. Še staremu Mikiju, ki je sodil igro.

			Še enkrat v tej tekmi sem potem zadel, tokrat iz kota. Spet nor met. A sem zadel. V obeh primerih se mi je zazdelo, da moje roke upravlja nekdo drug, ne jaz. Sem to jasno začutil.

			O tem pa seveda nisem nikomur govoril. Je to bila samo moja zadeva – in Janova, recimo.




Z Maliko sva bila še vedno ob Janovem grobu. Sveče so gorele in Maliki sem razlagal, da Janova nesreča ni bila povsem nesreča, da je bilo nekaj drugega, nekaj iz razočaranja in nemoči, pobeg …

			Mislim, da me je razumela. Ustavila me je.

			»Pusti, Tomi, se je zgodilo, kar se je zgodilo,« me je prijela za roko. »Nisi ti kriv. Zdaj ničesar ne moreš spremenit, le sebi lahko pomagaš, pa staršem. Janova duša pa potrebuje le molitev …«

			Po svoje je imela seveda prav, ta punca. Pa saj sem sam to vedel, ampak … no, okrog duš tudi nisem bil siguren kako in kaj. Slišalo pa se je dobro.

			V tisti predvečerni tišini ter samoti, ob sencah, ki so se ob robu pokopališča začele daljšati, se je Malika prekrižala in začela molit. Glasno. Ničesar nisem razumel, razen da so to bile mehke, božajoče besede iz njenih ust. Ob njenem glasu so mi šle vse dlake pokonci.

			Na koncu se je spet prekrižala. »Očenaš po aramejsko, po naše,« je rekla.

			Prikimal sem, sem že pogruntal, kaj je molila. Očenaš, eno najstarejših molitev, v jeziku, ki ga je govoril tudi Kristus. Uf, je to tako, kot če bi jaz v jeziku nekih starih slovanskih plemen zapel odo bogu Perunu. No, ne povsem. Ker jaz absolutno nimam posluha in bi najvišjega med slovanskimi bogovi lahko še razjezil, pa bi nadme poslal strelo.

			Se malo štosiram, ampak zadeva je bila super. Če kaj lahko pomaga Janovi duši, potem bi ta Malikina molitev morala. Maliki sem na koncu stisnil roke in prikimal. »Hvala,« sem izdavil. Sem imel kar knedl v grlu, me je malo stisnilo.

			Potem sva pokopališče zapustila.


V mestu, pred športno dvorano, sva počakala na Avrama, ki je imel trening. Skupaj smo odšli na pico ter mami prihranili delo z večerjo.

			Avram je na naju takoj začutil nekaj drugačnega.

			»Kaj se vama je zgodilo, Tomi?« me je vprašal.

			Ja, dobro vprašanje. Bi mu lahko marsikaj odgovoril.

			»Videla sva zlatovranko, Avram!« sem mu povedal. »Ne morem verjeti …«

			Sem res povedal po resnici, nisem lagal. Tudi Malika mi je pritrdila. Potem sva oba navdušeno razlagala, kako se je to zgodilo, povsem nepričakovano, da še fotoaparata nisem utegnil vzeti v roke.

			Najin seks sva zamolčala. Čeprav mislim, da nama je to pisalo na obrazu in v očeh. A Avram je bil korekten in se naredil, da nič ne vidi.

			Prijazen poba, ni kaj!





POLETJE





1


			Že v drugi polovici junija je v ravnico prišlo poletje. Čas okrog nas je tekel počasi, ribe so skakale v onem tolmunu v reki za muhami, koruza na polju je lepo rasla, dnevi so bili dolgi in topli. Super življenje!

			Malo oponašam oni stari džezovski komad, mi je bil vedno simpatičen, vsaj v prvih dveh stavkih, sem tudi jaz poletja občutil nekako podobno. Sem užival v vročini, me niso motile temperature tudi krepko čez trideset stopinj, ko se je mama zaradi tega sesuvala, hodila naokoli majava kot mesečnik ali kak zadrogiranec, jo je vse to uničevalo. V dnevih z visokimi temperaturami ni bila za nič sposobna. Jan ji je bil glede tega podoben, se je vrgel po njej. Je tudi on imel raje vse druge letne čase razen poletja.

			Z očetom in z mano je bilo drugače, sva imela podobne gene. Ja, je vroče, pa kaj? Pozimi bo pa mrzlo. In?

			Skratka, zadevo sva jemala bolj stoično.

			Šola je bila zdaj za mano, sem bil kar zadovoljen, da sem imel mir pred njo.

			Tudi Avram in Malika sta uživala v poletju. Je poleti življenje res enostavnejše. Še Luks se je prilagodil poletnemu, vročemu vremenu. Po najinem jutranjem sprehodu po nasipu Leške, ko se je zdivjal, je preostali del dneva poležaval v senci na kamniti ploščadi pred vhodom v mlin.

			Nekih skrbi nismo imeli. Vse so nekam odšle, na dopust, recimo.

			Za Avramom je bil uspešen preboj v košarki v domačem klubu. Od šestih tekem v končnici lige, kjer je zaigral, so štiri zmagali, eno tudi v gosteh. Doma pa itak vse. To je bil krepek zasuk v krivulji kluba in končali so sezono tik pod sredino. In Avram je bil eden izmed tvorcev preobrata. Oče je zaradi tega uspeha že začel glasno sanjarit, kako bi lahko, če bi dobili še enega takega igralca, kot je Avram, naslednje leto ciljali na vrh. Potem pa …

			Skratka, oče je cvetel. Se je ob teh uspehih kar pomladil, tudi hodil ni več sključeno, kot da prenaša na ramenu ne vem kakšna bremena. Enako je veljalo za mamo, njeni tihi dnevi otožnosti so izginili, veselila se je zmag očetovega kluba in Avramovih uspehov. Tudi je bila vesela nad nama z Maliko, najino vezo. Nisva je skrivala, bi bilo brez veze. Sva bila zaljubljena drug v drugega in –?

			To poletje nismo nameravali nikamor na dopust, Maliko in Avrama, ki nista smela zapuščati širšega območje mesta, nismo mogli pustiti kar sama doma. Ni šans, jasno.

			Avram je zdaj skoraj vsak dan hodil nabijat košarko v klub. Že sredi dneva se je odpeljal s kolesom za Marof in se vračal pozno popoldne. Z Maliko sva se mu kdaj pridružila ali pa ga pričakala po koncu treninga. Da smo šli kam na pico.

			Včasih pa sva z Maliko križarila po starem mestu kar tako. Na enem izmed teh pohajkovanj sva naletela na Rokija. Na drugi strani ulice sem ga zagledal, kako strmi v naju. Bil je brez besed, se mu je od presenečenja povesila čeljust. Malika je bila itak res lepotica, a jo je zaljubljenost še polepšala.

			Hodili smo se tudi kopat na mestni bazen. Ko se je prikazala v kopalkah ob bazenu, s tisto naravno zagorelo barvo in kot z oglje črnimi lasmi, je bila čista eksotika. Sem zrasel kar za nekaj centimetrov, ker sem smel biti ob njej in jo objeti. Seveda so moji sošolci že vedeli, kdo in kaj je to dekle ob meni, in so nama frendovsko prikimavali, ko smo se srečali.

			Super, ni kaj!

			Maliki sem pokazal stanovanjski blok, kjer smo prej stanovali ter balkon, kjer sem včasih sanjaril in iz njega gledal oblake. Ali pa zvezde. Ter čakal redke utrinke, da si kaj zaželim …

			»Ti si velik romantik, Tomi!« se mi je smejala Malika. »Sploh ne izgledaš tak.«

			»Romantik? Zakaj?« sem odgovarjal. »To je bilo znanstveno opazovanje neba –«

			»Pozabi, romantik si in takšen si mi zelo všeč!« me je ustavljala. In mi zaprla usta s poljubom.

			Imel je okus po kakavu. Pred tem sva grizljala tablico črne čokolade.

			Prav, pa sem romantik.

			Maliki sem tudi razložil zgodovino nekih starih zgradb v mestu in še kaj.

			V bližini starega trga je ulica s starimi meščanskimi hišami in tam naj bi se zgodila podobna štorija kot ona z Romeom in Julijo v italijanski Veroni. Dva mlada iz sosednjih hiš sta se zaljubila, pa njej niso pustili te ljubezni in je nesrečni fant

			odšel na vojsko, tam padel, ona pa je za vedno ostala samska, ni marala več za nobenega. Odšla je raje v samostan. Njihova rodbina je tudi šla k vragu, ker je bila edinka.

			»To pa je ljubezen,« je komentirala Malika. »Res kot Romeo in Julija.«

			Sva bila tudi midva zaljubljena na smrt, čisto noter, se nama je že vrtelo od tega. In bila sva prepričana, da se nama to ne more zgoditi. Ni šans. Sicer pa bi v nasprotnem primeru zagotovo oba umrla. Kot resnična Romeo in Julija.

			Sranje, jasno!

			A zdaj sva bila živa, vsi naokrog naju so bili živi, in vse je bilo super.

			Bilo je poletje, ko so ribe skakale iz vode v onem tolmunu v Bistri, koruza na polju je lepo rasla, dnevi pa so bili dolgi in topli. Vse je teklo po pričakovanjih, predvidljivo.

			Super življenje, to poletje!





2


			Se pa človek včasih glede predvidljivosti lahko zmoti. Pošteno useka mimo. Čisto preprosto zato, ker se zanaša na neki običajni tok stvari. Morda tudi, ker preveč zaupa v to nespremenljivost sveta okrog sebe.

			Recimo tisto, ko smo mi trije, z nami je tekal tudi pes Luks, kolesarili po ravnici, po nekih stranskih cestah med polji koruze, in nas je ujela nevihta. Oblaki so se nabirali za našimi hrbti, ko smo hiteli proti gornjemu delu ravnice. Tam je bilo nekaj nekdanjih gramoznic, zdaj nekakšnih ribnikov, in v eni bi lahko v miru kaj ribarili. Oblaki so se nabirali okrog mesta za nami in nad reko Bistro, in šele ko je prvič zagrmelo, smo jih zagledali.

			»Nevihta bo!« me je opozorila Malika. Bila je zaskrbljena. »Vrnimo se!«

			Ja, to bi šlo, najbrž bi še uspeli priti do Tomaševega mlina pred dežjem. Vendar sem odmahnil z roko.

			»Ta bo šla mimo, nas ne bo dosegla,« sem zavrnil njeno bojazen. »Nevarne so nevihte, ki pridejo iz severa, ne pa tale!«

			Govoril sem iz izkušenj. Ker je vedno bilo tako. Veter je pihal vedno iz severne smeri, iz oddaljenih hribov na zgornjem koncu, in od tam so prihajale tudi nevihte, tudi tiste najhujše s točo. Če so se kdaj temni nevihtni oblaki nagrmadili na južnem delu, še niže od Marofa ali nad spodnjim tokom Bistre, našega mlina ni dosegla niti kaplja dežja.

			»Gremo naprej,« sem predlagal.

			Avram je skomignil z rameni, mu je bilo prav, in potem se je tudi Malika pomirila.

			Še preden smo dosegli ribnik v gramoznici, nas je začela dohitevati nevihta. Veter je pihal iz južne smeri in bliski ter grmenje so se nam vse bolj približevali. Goščavje okrog gramoznice smo dosegli, ko se je vsul dež. Odvrgli smo kolesa in poiskali zavetje v ribiški uti, ki je bila na bregu ribnika. Bila je komaj dovolj velika za vse tri, Luks se mi je pa tiščal pod nogami. Objemal sem ga z roko in miril; čutil sem, kako ob vsakem gromu zadrhti. Skozi prednji odprti del je po nas z vetrom vdiral dež, a bilo je to bolje kot nič. Dobro uro je divjala nevihta nad nami, bliskalo in grmelo je naokrog nas, a se je potem neurje le uneslo.

			Lahko smo se vrnili domov, napol premočeni, seveda. Nobenemu več ni bilo za ribarjenje.

			Sem se obema opravičil, posebej Maliki.

			»To je bilo čudno, nepričakovano, kako se je veter obrnil,« sem opravičeval še samega sebe. »Ne razumem …«

			Če bi stari Tomaš še živel, tudi on tega ne bi razumel. Stvari se spreminjajo, očitno. Nič ni nespremenljivega. Se dogaja.

			Sranje.

			Sem to rekel sam pri sebi. Jasno, da sem bil slabe volje.

			Že drugi dan pa sem na vse pozabil. Bilo je vendar poletje, ko je življenje enostavno in so skrbi na dopustu. Ha!





3


			V začetku julija nas je zadel hladen tuš. Oče je s pošte prinesel odgovor z ministrstva na vlogo Avrama in Malike. Njuna prošnja za zatočišče pri nas je bila zavrnjena. In da bosta vrnjena v državo, od koder sta vstopila v Slovenijo.

			Pisalo je še nekaj drugega, a vsega, kar je razlagal oče, potem pa še mama, nisem niti razumel. Bil je to neki nestvarni, uradniški jezik, s polno citati paragrafov in zakonov in tako dalje in tako dalje. Nisem hotel niti poslušati. Nisem verjel, da se je to lahko zgodilo. Nisem bil žalosten, le besen. Ne, kako so mogli?

			Tam, po nekih klimatiziranih pisarnah v nekih steklenih stolpnicah ministrstev sedijo za velikimi mizami neki tipi, ki Avramove in Malikine prošnje (z opisom njunega življenja, kaj sta doživela, da sta se sploh prebila do Slovenije) sploh ne preberejo; za njih je to le papir, eden izmed mnogih, ki jih dobivajo vsak dan na mizo, jim je vseeno, o kom odločajo. Na koncu pritisnejo tipko na kompjuterju, ki jim natisne odločitev s tistimi nerazumljivimi stavki. Ker normalen človek vendar tistega ne more napisati, to lahko napišejo le stroji, ki nič ne čutijo, jim je vseeno, ali se s tem človeka pošilja v smrt.

			Sem že razumel, kaj to pomeni za Maliko in Avrama. Vračanje na Hrvaško, potem pa od tam nazaj, od koder sta prišla in vse to. Smrt za njiju, na nek način pa tudi zame. Ne, nisem mogel verjeti, da se je to lahko zgodilo.

			Tudi starša sta bila slabe volje. Oče se je počutil razočaran, pa tudi izigran, se je preveč zanašal na neki običajni tok zadev. Zdaj ga je to bolelo.

			»V primerih z mladoletniki je bila do zdaj na ministrstvu drugačna praksa,« je razlagal. »To se do zdaj ni dogajalo.«

			Sranje.

			Sem takoj imel pred očmi tisto nevihto, ki nas je pred dnevi ujela pri kolesarjenju po ravnici. Nisem verjel, da lahko udari tudi iz juga proti severu, ker se to tudi še ni dogajalo. Zdaj pa –

			Stvari se spreminjajo, ja to pa. Ne gre vse po nekem znanem protokolu, mislim.

			Malika in Avram, na katera se je vse to nanašalo, sta zavrnitev zatočišča za begunca še najbolje prenesla. Ju je do zdaj življenje že navadilo na udarce, to je bil še eden. Seveda ju je zabolelo, jasno, a po enem dnevu sta bila bolj mirna kot mi drugi. Je Malika zdaj pomirjala mene, sem jaz rabil nekakšno pomoč. Še vedno sem bil besen.

			Avrama in Maliko pa je zdaj bolj zanimala prihodnost, kaj se bo zgodilo z njima.


Smo še isti dan, ko je prišla ta pošta, imeli skupni pogovor.

			Bil je zgodnji večer, sonce zunaj še ni zašlo, sedeli smo vsi v kuhinji za mizo, mama, oče, Malika, Avram in jaz, pod mizo je ležal Luks in se hladil na ploščicah, v sosednjem prostoru je bila prižgana televizija in neka igralka v ameriškem filmu je glasno vreščala. Kot da se ponavlja prizor tistega aprilskega večera, ko sta se Avram in Malika prvič pojavila v naši hiši. Manjkal je le še dež.

			Sedel sem na svojem običajnem mestu za mizo in skušal v tistem zahajajočem dnevu skozi okno razbrati moje drevo v ravnici. Že lep čas se nisem zatekel nanj, ni bilo potrebe, sem upal, da bo tudi zdaj tako.

			»Naju bo policija vrnila na Hrvaško?« je Malika vprašala očeta. »Kdaj?«

			To so bila stvarna vprašanja. Prava. Mi je ob tem postalo malo nerodno, punca je znala razmišljati, kako in kaj. Preteklost je, kot je, važna je prihodnost, seveda.

			»Ne še. Predlagam pritožbo na sodišče, tam se lahko vse spremeni,« je odkimal oče. »Takoj jutri gremo k odvetniku v mesto.«

			Malika in Avram sta se strinjala. Prav, sta za pritožbo na sodišče.

			»In če sodišče pritožbo vseeno zavrne?« sem se vmešal še jaz. »Kaj bo potem z njima?«

			Govoril sem slovensko. Sta pa Avram, še bolj pa Malika že razumela toliko, da sta začutila, kaj sem vprašal.

			Starša sta se spogledala, očitno sta tudi onadva o tem že razmišljala. Potem je oče globoko zavzdihnil, tisto, kar je nameraval povedati, ni bilo kar tako.

			»Ne, ne bosta vrnjena na Hrvaško,« je jasno povedal Avramu in Maliki. »To se ne bo zgodilo. Vama obljubim, tudi tebi, Tomi!«

			Videl sem, kako je mama prikimala očetovim besedam. Ja, sta oba o tem že razmislila in sprejela skupno odločitev.

			Naslednjo njuno odločitev pa je povedala mama: »Predlagam, da gremo v mesto na pico! Ni konec sveta, še vedno smo vsi živi in zdravi!«

			Nas je s tem vse spravila v dobro voljo.

			Hej!

			Se mi je naenkrat zazdelo, da sta starša v zadnjem času začela sprejemati pravilne odločitve.





4


			Poletje. Ko je vse bolj super, ko čas teče počasneje, življenje postane lenobno, le ribe skačejo iz vode –

			Sranje.

			Neki plani so se nam skoraj sesuli. Maliki in Avramu, potem pa še staršema in meni, seveda. Skoraj. Ker še ni bilo konec.

			Na koncu bo vse še dobro, sem ponavljal en butast citat, ki sem ga pred časom nekje pobral, pa nisem več vedel kje. Če še ni dobro, pomeni, da še ni konec.

			Aja?

			Sranje, pa ta tolažba z neko new age logiko. Želel sem si že zdaj zagotovilo, da bo vse v redu, da se bo odločitev o izgonu Malike in Avrama na sodišču spremenila. Saj je tam pravica, ne? Oni uradniki po ministrstvih imajo eno logiko, birokratsko, a na sodišču pa –?

			V nič več nisem verjel.

			Malika in Avram sta itak bila zgubljenca v tej papirologiji, postranska škoda pri borbi z mlini na veter. Bila sta le eni številki, ki so jih vsake toliko časa citirali po televiziji, ko so poročali o migrantih in nezakonitih vstopih v državo. Na nek način sta se onadva prva sprijaznila s tem, kaj ju čaka. Sta že imela izkušnje. Če si dve leti begunec, prečkaš vse tiste meje na poti do sem gor, ti je najbrž jasno, kako gre to v življenju. Ja, saj pravica obstaja, recimo, a ima svojo ceno. Torej, treba je imeti denar. Do Slovenije sta se prebijala s kupovanjem te pravice. Zdaj pa?

			Poslušal sem ju, njune življenjske nauke, in bil tiho. Sem bil zdaj jaz njun učenec v neki šoli, ki sta jo onadva že skoraj končala. Tako gre to.

			Vseeno, ostajalo nam je poletje. Reka Bistra, naš otoček, in ves ta lenobni čas, ki smo ga preživljali skupaj. Vsak s svojo ljubeznijo, Avram s košarko, in midva z Maliko s časom, ki sva ga poskušala čim dlje zadržati. Skoraj zamrzniti. Čeprav nama je vseeno polzel skozi prste, kot voda, če jo zajameš v dlan.

			Sem prebral neko pesem s tem naslovom, Ujeti vodo med prsti, en domač pesnik jo je napisal, celo zbirko s tem naslovom. Nič posebnega, a mi je naslovna bila še najbolj všeč. O življenju, ki da je tako enostavno in preprosto, kot če zajameš vodo v dlan – in se odžejaš. A nič filozofiranja, je treba poskusit, to finto!

			Hecno, ne?

			In še mantra: Na koncu bo še vse dobro.

			Prav, pa sem se prepustil temu poletju. Jaz, romantik, kot mi pravi Malika. Replika Don Kihota iz nekih drugih časov, ha!

			Tudi to mi je govorila, ta moja smotka! Moja hab, ljubezen po aramejsko.

			Naučila me je tudi, kako se po njihovo reče ljubim te.

			»Khabeb na lekh!«

			Se mi zdi, da kaj drugega v tistem poletju več nisva potrebovala.





JESEN





1


			Za odhod in vse zraven je poskrbel oče. Ima žilico za te reči. Pravzaprav midva z mamo kaj veliko o tem nisva vedela. Nama ni dovolil, da se vtikava.

			»Tako je najbolje,« je rekel oče. »Če se kaj zalomi, sta vidva čista.«

			Seveda se je lahko kaj zalomilo, ena brezveznost, pa bi jih dobili, očeta, Avrama in Maliko. Kakšna slučajna policijska kontrola, ko bi radoveden policaj malo pokukal v avto in se začudil: »Greste kam z družino na piknik, gospod Borkovič? Sta ta dva vaša?«

			Ja, zanimivo.

			Je pa oče poskrbel za vse, da se nič ne zalomi. Je imel scenarij v glavi.

			Midva z mamo greva zjutraj kot običajno v mesto, ona v službo na občino, jaz v šolo. Vse bo tako kot vsak dan. On pa bo šel k staršema v Maribor na obisk, vsake dva meseca je tam gor, z njima preživi nekaj ur, potem pa se vrne. Če je to ob vikendih, gremo vsi, če pa je med tednom, ko ima on prosti dan – zdaj ga slučajno tudi ima – pa gre sam.

			To je bilo vse. Več nisva zvedela od njega. Tudi kaj vse se je zmenil z Maliko in Avramom ne. Če nič ne veš, se ne moreš zapletat. Jasno?

			»Jasno!« sva se z mamo strinjala.

			Z Maliko pa sva se poslovila prejšnji večer. Si povedala marsikaj. Se pretvarjala, da je to začasno, da se kmalu vidiva. Oče ima brata v Nemčiji, pridemo tja gor kaj na obisk. Ali pa jaz sam, sedem na vlak, in se pripeljem. Simpl zadeva. Sicer pa imava slikovno telefonijo po skypu, pa telefone in ostalo, ni problema. Sva na vezi.

			»Sva na vezi,« je potrdila Malika. »Jasno.«

			Vseeno je bila žalostna. In ta žalost jo je napravila hudo lepo, me je stisnilo nekje, ko sem videl njeno lice, kot kakšna podoba z ikone je bila. A tisto so v resnici mrtve slike, ona pa je bila živa. Dokaz za to so bile njene solze in stokanje, ki sem ga občutil v njenih prsih, ko sem jo objemal.

			Je res mislila, da bosta z Avramom uspela ostati v Sloveniji, pri nas v Marofu? No, kjerkoli že, samo nekje tukaj. V dobrih štirih mesecih je vzljubila to pokrajino, reko, ravnico in tudi mestece. Tu bi lahko živela do konca življenja, mi je zaupala. Če bi smela –

			Za Avrama pa itak ni bilo dvoma, kaj bi rad. Tu je imel svojo košarko, svoje nove frende, svoj mir in kaj bi želel še več? Se je fant okrepil, treningi in prehrana so ga naredili močnejšega, je zdaj na igrišču res bil neustavljiv.

			Sem tudi jaz mislil, da bosta lahko ostala. Zakaj pa ne bi? A sta komu kaj naredila, sta kakšna kriminalca, še te se po sodiščih bolj tolerira kot pa običajne ljudi, ki si želijo dobiti na tem svetu en prostor pod soncem. Je ta svet od vseh, mislim, tako kot nebo in zrak. Si pa zdaj lastimo te kvadratne metre zemlje in rišemo meje, postavljamo žične ograje v imenu ne vem že koga, tudi boga, mislim. Kot da ta naš Bog in vse to rabi eno zaščito. Ha!

			Res sem bil jezen.

			A zdaj sta oba odhajala. Se je mudilo. Takoj, ko bo odločitev o zavrnjeni pritožbi prišla na policijsko upravo, bodo prišli po njiju in ju odpeljali. Pritožba več ni mogoča, je samo še izvršitev ter deportacija na Hrvaško. Kaj bodo naredili tam z njima, si lahko mislim. Najbrž ju bodo vrnili v Srbijo, od koder sta nezakonito prišla. Takšna je bila tudi očetova prognoza, tako se je to dogajala tudi z ostalimi prebežniki. Avram in Malika nista nobeni izjemi. Če ne želita spet za nekaj mesecev obtičati v kakšnem srbskem beguncem centru, morata naprej za Avstrijo in potem Nemčijo. V to obljubljeno deželo vseh teh beguncev z Bližnjega vzhoda. Čeprav bi zdaj želela ostati v neki drugi deželi, recimo.





2


			Ponoči je rosil dež in zjutraj je bilo nebo oblačno, ravnica naokrog je bila prekrita z nizkimi sivimi oblaki. Spet je kazalo na dež. Svet je bil zaradi tega manjši, ožji. Skoraj že mračen. To mi je odgovarjalo. Sem upal, da imata v kritju te sence Avram in Malika veliko več možnosti, da se prebijeta neopazno čez mejo, ter nato nadaljujeta naprej. Začetek sončnega dneva bi me tudi vznejevoljil, bil sem žalosten in sončno svetlobo bi čutil kot krivico, ki moti mojo žalost. A zdaj pa je bilo še nebo solidarno z menoj.

			Pozajtrkovali smo, nato pa sem se še zadnjič pozdravil z Avramom.

			»Drži se, stari!« mu rečem. »Razbijaj, kjerkoli že boš!«

			Zasmejal se je, po otroško, ta fant. Objela sva se kot brata.

			Slovo z Maliko pa – ni za govorit. Ampak, preživela bova, sem si govoril. Bova! Bova! Bova!

			Potem so se vsi trije zbasali v temnomodro hondo CRV in odpeljali. Midva z mamo sva ostajala, bilo je še prezgodaj za odhod v mesto. Videl sem, da se je temno modri avto kmalu zlil s temnim obzorjem, izginili so.

			Začelo je deževati. Lepo.




V šoli sem bil nestrpen, živčen. Nič me ni zanimalo in imel sem srečo, da se noben ni vtikaval vame, ne sošolci ne profesorji. Ker ne vem, kaj bi bilo. Sem buljil v tisti ekran od telefona, kot da mi bo od tam prišla rešitev za vse moje težave.

			Čakal sem očetovo sporočilo.

			Nekaj pred poldnevom je le prišlo.

			Dedek in babica sta v redu. Še malo bom pri njiju. Se dobimo po službi na pici? Častim.

			Super.

			Vse je bilo v redu. To sporočilo sem čakal. Enako mama. Na hitro sem mu odpisal. Velja.

			Potem sem pa moral domov, v Tomašev mlin. Vsa ta dopoldanska živčnost me je zdelala, da mi je bilo slabo. Me je pošteno zvilo v želodcu in izbruhal sem zajtrk in še malico. Sem bil bled kot stena in da moram domov, je bilo vsakomu jasno. Zadnji dve uri je bila telovadba in lahko si mislim, kako bo Miki norel od jeze, ko me ne bo, a sem zdaj imel opravičilo. Razredničarka me je videla in brez besed poslala domov.

			Je v bistvu prijazna profesorka, ta razredničarka. Razume človeka, mene mislim.

			Seveda doma nisem zdržal. Dež je prenehal in gonjenje kolesa do mlina me je osvežilo. Globoko dihanje mi je kot vedno tudi zdaj pomagalo. Sem včasih preveč nervozen in me to sesuva.

			Doma sem se preobul v stare copate in odpravil čez njive, naravnost v smeri hrasta. Bil je napol viden v meglenem ozadju, a sem vedel, kam moram. Luks me je spremljal, kot običajno je bil tudi zdaj ves nor zaradi sprehoda, rad ima to širino ravnice, kjer se lahko brezskrbno naganja naokoli.

			Hrast je počasi rastel pred menoj, zadnjih nekaj sto metrov sem pa stekel proti njemu.

			»Hej, stari, tu sem,« sem mu zaklical in položil roki na raskavo deblo drevesa. »Hej!«

			Sem tako pozdravljal to svoje drevo. Mojega velikega frenda. Ne vem, kakšen dialog sta imela hrast in stari Tomaš, najbrž sta se tudi pogovarjala. Vsak na svoj način, s svojim jezikom. Pa ni bilo pomembno, kakšen jezik že govoriš, glavno, da se razumeš z drugim, si mislim.

			»Pomagaj!« zavpijem. »Pomagaj Maliki in Avramu, prosim!«

			In spet prijateljsko tlesknem z roko po deblu. Tako sem se na koncu pozdravil od Avrama in Malike. S tleskom rok.

			»Bok, stari,« še rečem. »Se vidiva.«

			Spet se vračam nazaj čez polja k naši hiši.

			Svoje sem opravil.





3


			Ob štirih popoldne smo se dobili vsi trije, oče, mama in jaz, v piceriji v starem delu mesta, tam, kamor smo vedno zahajali na pico. Tudi midva z Janom. Je bila to nekako naša picerija. Vsi trije smo prišli še pred uro, smo bili nestrpni. Vsaj midva z mamo, sva veliko hotela vedeti.

			»Vse je v redu,« je zatrdil oče. »Vsaj mislim, da bo.«

			Nama je zdaj zaupal, da je res šel do staršev v Maribor, tam parkiral hondo pred njuno hiško v predmestju, do popoldneva je bil ta avto vsem na ogled, kot alibi, če bo treba, potem se je pa vrnil z njim v Marof. In da sta dedek in babica res okej, naju oba pozdravljata.

			Nič drugega. Nič o Maliki in Avramu. Pomenilo je, da je z njima vse v redu.

			Naročili smo si pice in pivo. Vsi trije. Čeprav je bilo čudno, oče, ko je vozil avto, še nikdar ni nič pil. Res nikoli, rečem. Zdaj pa –

			Skratka, bilo je v redu.

			Nekaj pred šesto, še vedno smo bili v piceriji, sem dobil še elektronsko pošto na telefon. Če želim naročiti ekskluzivna očala Space look. Izjemna priložnost, samo za izbrane. Če se strinjam, naj odgovorim YES.

			Sem se strinjal, odgovoril YES.

			In tako sporočil Maliki, da sem sprejel njeno sporočilo. Vse se je zanju srečno končalo. Z Avramom sta bila že v svoji

			obljubljeni deželi. V Nemčiji.

			Sranje.





4


			Kot je oče predvideval, tako se je tudi zgodilo. Ko so iz glavnega imigracijskega urada dobili sodbo sodišča, ki je zavrnilo pritožbo Malike in Avrama, so to takoj preposlali na policijo v Marof, ti pa so šli v akcijo. Se pravi, policijska enota za izvrševanje izgona, ta je takoj odšla na teren. Jih je pa oče že zjutraj uradno obvestil, da Malike in Avrama več ni pri nas, da sta očitno izginila čez noč. Kako in kaj, pa pojma nima. Sta se že z nekom povezala ali kaj, skratka, zjutraj je bila njuna soba prazna. Seveda pa nobenemu nista nič povedala, niti pustila kakšnega sporočila. Sta pokazala malo nehvaležnosti, je še dodal, a tako pač je.

			Je bil oče dober nakladač, posebej ko je to hotel. Nama je celo popoldne razlagal, kaj se je nato zgodilo. Policijska enota se je takoj odpeljala k nam domov, oče z njimi, in tam so se vsi lahko prepričali, da sta Malika in Avram izginila. V njuni sobi so bile še neke njune cunje, napol odprte knjige, in vse je bilo videti, kot da sta oba skočila za pet minut kam, morda na zrak na dvorišče ali pa k tolmunu ob mlinu.

			Policija je takoj alarmirala patrulje, opozorila na dva begunca, najstnika, ki sta najbrž na poti v smeri avstrijske meje.

			Je pa oče moral dati uradno izjavo o vsem tem, ni bilo samo na lepe oči. In tudi pri mami na občini se je oglasil policist v civilu, da je preveril, kako in kaj je s tem pobegom beguncev od nas. Edino mene so izpustili, nihče me uradno ali neuradno o vsem tem ni nič vprašal. Tudi prav.

			Sicer pa ne bi znal kaj veliko povedat, ker o tem res nisem veliko vedel. Sta pač odšla, meni pa nič povedala. Smo se družili, ja, pa kaj? Sta že imela svoje načrte, jasno.

			Bi se zagotovo malo naredil neumen ali kaj, to bi po moje vžgalo. Vedno vžge. Se z neumnimi ljudmi noben noče ukvarjat. Je včasih v tej neumnosti tudi rešitev ali pa celo svoboda, mislim.





5


			Zgodilo se je še eno sranje, komaj nekaj dni po odhodu Malike in Avrama, v začetku oktobra, dan je bil čisto jesenski, malo otožen, in tudi jaz sem bil malo aut.

			Tista zavrnitev Malike in Avrama, paragrafsko citiranje nekih zakonov, v katerih ni bilo nič občutka za žive ljudi, bi še najbrž psa bolje tolerirali, če bi se znašel na tej strani meje, me je razkurilo. Žalost in jeza sta se v meni mešali, to pa je nevarna kombinacija, vsaj zame. Bil sem razdražljiv, jezen na ves svet; in na srečo so me vsi tudi pustili pri miru. Letnik se je komaj začel, prve kontrolne so bile že mimo, tu in tam je padlo še kakšno spraševanje, a ni bilo sile. Sem izdeloval v običajnem povprečju, se nisem trudil za nič več. So se profesorji že navadili name, na moj stil, jaz pa na njih. Zadeva z Rokijem je bila tudi že malo pozabljena, Roki pa isto. Se je z novim šolskim letom prepisal na eno drugo šolo, na tehniko mislim. Gimnazija mu pač ni ležala. Zame je bil s tem en problem manj, nič več se nisva srečevala po šolskih hodnikih, niti na ulici, nič več njegovega zezanja na račun mojega mehkega. Tehnika, njihov šolski center, je bil v novem delu mesta, zunaj starih ulic ter platan in kostanjevih drevoredov. Tam, okrog novega poslopja, so bile zasajene lipe. Ena simbolika na račun slovenstva in slovanstva pa še česa in tako dalje, da naj bi to pomenilo, recimo. Se je par let po otvoritvi novega šolskega centra o tem veliko govorilo. Platane in kostanji v naši narodovi zgodovini nimajo velike vloge, mislim.

			Skratka, Rokija in njegovega zezanja ni bilo več na mojem obzorju.

			Potem pa – jebi ga!

			Petek je, popoldne, sem se malo zadržal še v knjižnici zraven šole, iskal kakšno pametno knjigo, na slepo, bolj da mi sama pade v oči, in šibam peš proti pošti na glavnem trgu, da poberem poštne pošiljke. Tako kot sem to vedno delal na poti iz šole – ko zdaj naletim na Rokija. Če bi bil s kolesom, se to ne bi zgodilo, a kolo sem imel na servisu in sem ga nameraval dvigniti šele po pošti. Zdaj pa sem peš in zagledam Rokija in še Erika ter Danija. Njegova klapa, klasika. Pri Albancu, na vrtu njegovega bifeja v eni stranski ulici, kamor sem kdaj s kom šel na pijačo tudi jaz, se je dalo mirno naročit kaj alkoholnega, ne da bi Albanec delal kakšen problem iz tega.

			Roki in klapa pijejo pivo, na mizi pred njimi so steklenice laškega. Ni gužve, so edini gostje bifeja. In očitno se je Roki dolgočasil. Je kar oživel, ko me je videl prihajat mimo po pločniku.

			»Hej, pa to je Borkovič!« zakliče ostalima zraven. »Oni z mehkim!«

			Se delam, da ga ne slišim, je res težak, ta Roki. Vedno goni eno in isto, premalo inteligenten za kaj več. Ga res nisem cenil, vsaj njegove inteligence ne.

			»Hej, mali, ustavi se! Pozdravi starega frenda!« izziva. »Boš nam povedal, kako se fuka ona muslimanka! Si jo sploh nategnil s svojim mehkim –?«

			Se ne ustavim, hočem čim prej mimo, ga niti ne pogledam.

			Pa se tip dvigne izza mize, zašiba za menoj.

			»Hej, pizda mala, ustavi se, če ti rečem!« zavpije. »Hej, ti peder!«

			Zagrabi me za levo rame od zadaj, za hip zadrži, a le toliko da se zaustavim, in se v polkrogu zavrtim v levo, s stisnjeno pestjo desnice, s katero ga treščim na sredo face. Je to bilo instinktivno, sploh nisem razmišljal pred tem o udarcu. Samega sebe sem presenetil, še bolj pa Rokija. Moj šus ga je odbil, naredil je nekaj majavih korakov nazaj, nato pa se zvrnil med bližnje stole in mize. Sem ga gledal začudeno, v nekakšnem slow motionu, ko je krilil z rokami, da se za nekaj ujame, pa se ni imel za nič, se je zrušil kot spodsekano drevo. Veliki Roki je bil spet na riti.

			Naslednji hip je že zunaj Albanec, šef bifeja.

			»Hej, mali, si ga udaril, a? Poklical bom policijo, boš videl, nočem nobenih problemov v bifeju!«

			Takrat se vmeša Erik. »Ne, ne, je padel sam, sigurno, sva midva videla, zapletel se je,« je ugovarjal. »Je res, Dani?«

			Dani je tudi v šoku, a prikima. »Ja, sam je padel,« izdavi.

			»Fanta, ne mi govorit, videl sem ga, kako ga je ta mahnil!« vztraja Albanec. »Videl sem vse od začetka –«

			Sem se takrat tudi jaz ovedel. Bil je konec filma, spet sem bil v običajnem kadru. Roki je na tleh, si tipa čeljust, tip pred menoj pa mi grozi s policijo.

			»Kar pokliči policijo,« mu rečem. »Takoj! In jim pojasni, zakaj strežeš pivo mladoletnikom! Jih bo zelo zanimalo, da veš!«

			To pa je bil šus za njega. Tega ni pričakoval. Sem ga zadel na šibki točki. Tudi skoraj instinktivno.

			Pogledal me je jezno, bi me najraje mahnil, a je hitro skapiral štos.

			»Izginite, da vas več ne vidim!« zavpije na vse tri. »Poberite še njega,« pokaže na Rokija na tleh med stoli in mizami.

			Prav.

			Sem res odšibal takoj naprej. Roki in ostala zgodba me ni zanimala. Sem vedel, da bo prišla za menoj. Kot vedno.





6


			Drugi dan, sobota dopoldne je bila, sta se pojavila Roki in njegov foter pri nas doma. Je Rokijev stari najprej poklical moje po telefonu, da se morajo nekaj pogovoriti. Nekaj resnega. Osebno.

			Pa sta prišla osebno, Roki in njegov foter, se pripeljala z eno rdečo alfo, da je kar bodla v oči. Njegov stari je moral biti svojčas en šminker, še zdaj je tako deloval, si je lase farbal v črno in nanje vlival pol tone briljantine. Je bil malo za časom, fant. In še ta alfa, športni model, nizek, tako da sta se skoraj pridrsala zadnjih dvesto metrov do naše hiše, ko ni bilo več asfalta. In ko je izstopil, je izgledal s sončnimi očali kot bleda imitacija Clinta Eastwooda v tistih gangsterskih filmih. Umazani Harry, recimo. Samo da ne potegne pištole, le to je še manjkalo. A je seveda le igral, se delal ne vem kaj. Sem par filmov gledal in mi je Clint bil všeč, a ne prenesem imitacij. So mi bolne in Rokijev stari je moral biti hudo bolan v glavi. Roki se mi je celo malo zasmilil, bi jaz popizdil, če bi imel takega fotra.

			Skratka, Rokijev stari je imel eno idejo, predlog za mene in moje. Za sinov razbiti nos in otečeno zgornjo ustnico (je bil fant podoben kakšnemu črncu, ki igra na trobento v onih starih dixilend filmih) hoče denar. Keš. Tisočaka. Potem bo vse okej, zadeve ne bo prijavil. Bo fant dohtarju rekel, da se je spotaknil in bo vse ok. Sicer pa bo prijava na policijo.

			»To je fer, ne?« se je nasmehnil. Se delal, kot da bo v nasprotnem primeru potegnil pištolo in nas vse postreljal.

			Ja, je res bil gnida od imitacije.

			To je bila šok novica za moja dva. Pojma nista imela o tem mojem novem incidentu. Jima nisem nič povedal, kaj bi ju vznemirjal, je to bilo stvar med mano in Rokijem, sem mislil. A sem se motil, zdaj so se vmešali odrasli.

			Bil sem jezen na Rokija. Ob vseh njegovih sranjih, ki jih je zganjal okoli mene, nisem nobenemu črhnil, nisem ena pizda (to je le karakterna oznaka, nič drugega), sem pustil zadeve, da so šle svojo pot, on pa je zdaj poklical na pomoč starše. Je res ena pizda, ta fant. Sem ga pogledal, a je gledal vstran. Nos je imel podoben hruški in prelepljen s flajštrom. Dobro sem ga zadel, sem bil kar zadovoljen.

			»Kaj je spet bilo, Tomi?« me je vprašala mama. Seveda očitajoče. (Ker se dobri fantje ne pretepajo, Jan se nikdar z nikomer ni tepel.) »Kaj sta imela?«

			»Nič,« sem odkimal. »Naj Roki pove!«

			Še to, da bi se sam obtoževal, je manjkalo. Naj se pizda od Rokija izkašlja pred svojim fotrom, pa da ga slišim.

			»Si ga res mahnil? Njega?« je zanimalo mojega očeta. Sem začutil, da v besedah ni bilo očitka, skoraj presenečenje. Da sem znova razbil tega sportaša pred njim, tipa, ki je bil v ramenih enkrat širši kot jaz? Pravi čudež za očeta. Skoraj ni mogel verjeti, ha!

			»Udaril me je,« je Roki izdavil skozi otečene ustnice. Je bil res smešen, je zdaj tudi govoril kot kakšen črnec, kot da ima v ustih en knedl, ki ga ne more prežvečit, ne pogoltnit.

			Zasmejal sem se. To njegovo govorjenje me je spravljalo v smeh.

			»Hej, vaš mulc se pa še smeji temu!« se je zgrozil Rokijev stari. »Ste ga tako vzgojili?«

			Tega ne bi smel reči, bi moral biti tiho, bi me že mama utišala. A zdaj je tega imitatorja prebodla s pogledom.

			»Poskrbite za vzgojo vašega otroka, mojega fanta pustite pri miru!« je pribila.

			Ja, je ta imitacija Clinta tudi njej šla na živce. Enako mojemu fotru.

			»Si je vaš mulc že zaslužil, kar je fasal,« je dopolnil mamo. »Moj še nikdar ni nikogar udaril kar tako! Tudi zadnjič je vaš izzival!«

			Je bil oče očitno ponosen name.

			S tem je bila zadeva končana. Ko se je rdeča alfa odplazila z našega dvorišča, sem pričakoval tisti mamin standardni vpoklic v kuhinjo, za mizo.

			Tomaš, nekaj se moramo pogovoriti!

			Nič se ni zgodilo.

			Vseeno sem jima omenil, da me je Roki nekaj provociral, njegova klasika, pa mi je zavrelo. Res sem ga mahnil. A to je moja stvar, vse posledice in ostalo. Jebi ga.

			Oče je pripomnil nekaj takega kot tepec, mama pa je le zmajala z glavo.

			Sobota se je običajno nadaljevala. O tem nismo več govorili.

			Naslednji teden, v torek mislim, pa se je pri nas oglasila policija. Očeta ni bilo, zraven je bila mama.

			Policist je pojasnil, zakaj je prišel, poznal je očeta in mu je bilo malo nerodno. Je povedal, da je moral priti, takšen je uradni postopek, prijava je bila, in zadevo morajo obravnavati.

			»Prav,« je prikimala mama. »Nič takega ni bilo, je bil naš izzvan.«

			A policist je hotel mojo izjavo. Osebno. In preden je karkoli nadaljeval, mi je omenil še ene pravice v postopku, da sem lahko tiho in vse ostalo. Človekove pravice. Očitno je bilo resno.

			Pa sem bil tiho. Kaj naj rečem? Nobena rit nisem! Rokijevo stalno zezanje na račun mojega mehkega? Bo policaj to razumel, ta štos? Pa sem bil zato raje tiho.





7


			Zadeva se je seveda nadaljevala. Čez dva meseca sem moral s staršema na center za socialno delo v Marofu. En pogovor zaradi incidenta z Rajkom F. Torej zadeva, ko sem Rokija na gobec, po domače povedano. Prekršek po 2. odstavku 6. člena Zakona o prekrških zoper javni red in mir. Kdor koga na gobec, se kaznuje in tako dalje. Se ve.

			Socialna delavka se je trudila. Bila je podobna vremenarki s televizije. S pofarbanimi blond lasmi, in joškasta. To pa. Nekoliko že starejša in joški so ji viseli dol kot dve napol izpraznjeni rokometni žogi. Ali pa košarkaški? Vsekakor ogromni. Depresivna zadeva, se mi je malo zasmilila s tem. Malikine prsi so bile majhne (s čokoladnimi bradavicami, ha!), sem jih s svojo dlanjo z lahkoto pokril. Te pa – no ja, bi potreboval deset rok, recimo. Pa še potila se je in na njenem mesnatem napudranem obrazu so se pojavljale drobcene kapljice znoja.

			Razlagala mi je o problematičnosti takšnega mojega obnašanja in te reči. Da nasilje ne vodi nikamor. Je treba zadeve urejat po mirni poti, kultivirano. Obstajajo zakoni, ki urejajo postopke in obravnavanje tudi takšnih zadev, kot je maltretiranje. Človek ne sme jemat pravice v svoje roke, kam bi potem prišli? Za te reči so zakoni in institucije, policija, sodišča in tako naprej, njim je treba zaupat. Smo civilizirana družba, kulturni –

			»Tomi, me poslušaš?« me nenadoma vpraša. Sem bil tiho kot rit, pa je zasumila, da sem nekje drugje.

			Prikimam. »Ja, gospa, vas poslušam.«

			A samo to. Nič drugega nisem rekel. Mi je bilo vseeno. Ni me prepričala. Saj sem najbrž res zajebal, ker sem mahnil Rokija, a to ni vse. Je še drugo, veliko drugega, kar se je tisti dan zgrnilo name, v eno točko, ki je sprožila mojo pest in presenetila Rokija. Bi moral tip držat gobec, me takrat ne bi smel izzivat. Ta svet institucij pa zakonov pa teh pravljic, ki mi jih je zdaj naštevala, mi je dol visel. Je bil njen svet pravice in pravičnosti, o kateri mi je nakladala, podoben njenim joškom, napol prazen. V imenu tega njenega sveta zakonov je bilo vse v redu, da sta Malika in Avram dobila brco še od te države, da sta bila spet na poti, skrivača, ki ju lahko vsak nažene od hiše kot potepuškega psa. Kakšna pravica je to?

			Ja, sem bil spet besen. Tistikrat, ko me je Roki začel zbadat, in bil sem jezen še zdaj. Pa ji, tej socialki, seveda vsega tega nisem nič rekel. Je bila sama en revež, mi je morala govorit, ker je pač to njeno delo. Za to dobiva plačo, tako kot vremenarka za tisto njeno brbljanje. Vsak svoje delo prodaja na svoj način. Bi bila najbrž raje kje drugje, počela karkoli že drugega, a pustimo to. Izgubljam rdečo nit, me preveč zanese razglabljanje o tej socialki, o njenih velikih joških, o njenem utrujenem obrazu, o debelih ustnicah, skozi katere prihajajo nasveti o lepšem vedenju in grozotah, ki me čakajo, če se ne bom popravil.

			Ja?

			Naj tej ženski razlagam o neki krivici, o pravici, ki je sicer ni v njenih zakonih? Brez veze, sem bil raje tiho, čakal, da konča in da lahko grem. Krivec sem bil očitno le jaz. Je že bilo skoraj razsojeno. Nobenega pravega protidokaza proti Rokiju nisem imel. Najbrž bosta Erik in Dani potrdila isto verzijo, kot jo je povedal Roki, kaj pa drugega. Takrat pred Albancem je Erik res nekaj drugega zabluzil, a na sodišču se bo usral. Jasno. Erik in Dani sta Rokijeva frenda, jaz nisem nič. Bi takrat lahko šel naprej, se delal gluhega, malo stekel, potem pa se spet zatekel k onemu hrastu na ravnici in še malo tulil nad krivicami tega sveta.

			Ja, lahko bi se malo smilil samemu sebi, pa se nisem. Mi je bilo takrat za hip še žal, da sem se ustavil in mahnil Rokija, zdaj pa več ne. Daleč od tega. Se mi ne da več umikat nikamor, ne pred nobenim. Dost imam Rokija in vseh drugih rokijev okoli mene. Prav, kasiral bom, v redu, bo sodišče reklo svoje, bom že preživel. In zato ne potrebujem nobenih nasvetov, še mojih starih ne. To so moje zgodbe, sem jih z Rokijem moral sam rešit. Na svoj način, tako ali drugače. Vedno sta dve možnosti, poklekneš pred močnejšim ali pa se boriš. Čeprav lahko nasrkaš, a je to tvoje tveganje. Bi lahko tudi jaz kasiral po gobcu, pošteno, a je zdaj dobil Roki svojo porcijo po svoji pički, recimo. Prav.

			Morda to ni predstava pravičnosti iz tistih zakonov, s katerimi vsi mahajo okoli mene, od policije in socialke naprej, a počutil sem se pomirjen. Resno. To pa je tudi nekaj. Za tem težijo odrasli, o tem se pišejo neke knjige, po televiziji se naklada o tej megli, o pomirjenosti duha, uravnoteženosti v

			življenju in vse to. Lepo.

			In tudi za zen budiste je to končni cilj, ena nirvana, ne?





8


			Malika in jaz, najina zgodba. Filmska, skoraj holivudska. Včasih so dovoljene sanje. Si ljudje tudi to zaslužimo, ne?

			Seveda sem ostal z Maliko in Avramom v stiku. Predvsem z Maliko, jasno. Že po nekaj dneh po njunem izginotju sva si začela dopisovat, potem pa še normalno klicat po telefonu, in vse to. Jima zdaj naši niso mogli več nič. Z njima je bilo vse okej, v Nemčiji sta se našla s tistim svojim stricem, zaprosila za status begunca, dobila za začetek neko enkratno pomoč, potem bo ta redna, bo za živet. In se začela tudi učit jezika. V naslednjem šolskem letu bosta oba štartala z rednim poukom v srednji šoli. Malika je na koncu vseh teh šol videla zdravniški poklic, Avram pa je bil zagret za košarko. Šola je bila zanj okej, a košarka vseeno prva zadeva. Zdaj je treniral v enem lokalnem klubu v Manheimu, mestnem drugoligašu. Dokumenti, ki mu jih je pri nas uredil oče, so mu pomagali in odprli vrata v klub. Se je oče potrudil, je še iz nekdanjih časov imel veze v košarki, tako pri nas kot tudi zunaj, posebej v Nemčiji. V bistvu je eno sezono igral zgoraj v nekem nemškem klubu, pa se potem zaradi poškodbe vrnil domov in zaposlil kot policaj.

			Ja, sem bil na tekočem z njima. Zadovoljen, ker se je vseeno še kar izšlo. Pa tudi Nemčija ni ravno na koncu sveta, Manheim pa tudi ne, čeprav je do tja dobrih deset ur z avtom. V bistvu sva imela z Maliko še kar srečo.

			Manheim nam je bil doma vsem znan, seveda še bolj pa Ludwigshafen, mesto dvojček, čisto zraven, samo čez reko Ren. Tam je živel Alfred, očetov brat z družino. Je po koncu srednje strojne šole šel v Nemčijo, dobil službo v eni od fabrik, poročil Elzo, Nemko, jasno, dobil mulca in to je to.

			Postal je večji Nemec kot pravi Nemci in vsako poletje, ko se je pri nas ustavljal na poti na morje, smo ga morali poslušat, kako hvali Nemce in njihov red. Prvih pol ure po prihodu je vedno našteval, kaj je vse pri nas narobe, pa je komaj naredil slabih petdeset kilometrov po naši državi.

			Mi je šel na živce, ta Alfred, je bil moj oče vseeno drugačen. Bolj normalen, se mi zdi. In mu jugoviči in vsi ostali Balkanci niso šli na živce, jih je jemal kot normalne ljudi. Ne pa Alfred. David, moj pet let starejši bratranec, pa je bil zvesta kopija svojega očeta. Že debelušen in komaj da je kaj znal po slovensko. Če sva se hotela kaj normalnega pogovarjat, sva morala preklopit na angleško, kar pa je bilo le za malenkost boljše. Ker tega tipa razen motorjev ni nič zanimalo. Še ženske ne, nikoli ni imel s seboj kakšne punce. O južnjakih in vseh drugih, ki niso Nemci, pa je znal še več povedat kot njegov stari. V bistvu je samo sral o njih, da so en človeški gnoj in tako naprej. Kot da poslušam neke naše zahojene političarje po televiziji!

			O, sveto sranje!

			Ko je David lansko poletje spet nekaj začel s to temo, je videl one begunce po Marofu, sem ga vprašal, če morda ve, ima trdega ali mehkega?

			Rokijev štos, ki ga je treniral na meni.

			Davidu ni bilo jasno.

			»Ne razumem te, na kaj misliš, Tomi?«

			Pa sem mu razložil. Se on piše Borkovič ali Borković?

			Ni se mu še zasvitalo. Nemci tega ne morejo kapirati, on pa je bil Nemec. Se je pa vključil Alfred, njegov foter. Njemu je pa hitro kapnilo, za kaj gre pri mojem vprašanju.

			»To je nekaj drugega,« je odvrnil. »Ne razumeš, Tomi, premlad si še …«

			Ne vem, a me je že takrat imelo, da bi tega mojega strica nekam mahnil. Kot Rokija. Ker če kaj ne maram, sovražim sto na uro to sranje: Ne razumeš, premlad si še!

			Mater!

			Je on star petdeset let, pa še marsikaj ne razume!

			Ostali zraven niso nič pripomnili. So se delali gluhe. Prav. Ko pa so Alfred in njegovi nemci spokali dalje, sem očetu jasno povedal, kaj si mislim o njih in da bom naslednjič odšel od hiše, ko se prikažejo na obisku.

			Ampak oče ni bil nič kriv, je bil Alfred njegov brat, kaj je mogel. Nič.

			Sem tudi zaprisegel, da nikdar več ne grem s starši v Nemčijo, k njim na obisk.

			Recimo.





9


			Scene, ki sem jo imel z Rokijem, Maliki v Nemčiji nisem omenjal. Je bilo brez veze. Je bil to moj problem, ne bom še njej tam gori težil s tem. Pa še pomirjen sem nekako bil, mi je bilo vseeno, kar že bo iz tega. Sta mi tudi moja dva, oče in mama, pomagala, nista okrog tega komplicirala, sem začutil, da sta na moji strani. Zakoni in njihova papirnata pravičnost je bila zaenkrat odrinjena na stran.

			Maliki sem pisal pisemca. Poročila o stanju stvari pri nas v ravnici, okrog Tomaševega mlina in sicer. Da je prihajala jesen, o tem.

			Da so jutra že meglena, včasih mlečna plast prekrije vso ravnico, da sem se skozi njo po cesti s kolesom prebijal skoraj na slepo. Čuden občutek. Res. Kot da kolesarim skozi oblake.

			Da je v šoli klasika, nič posebnega. Eni sošolci že razmišljajo, kaj bodo – zdravniki, pravniki, arhitekti – jaz pa nimam pojma. V bistvu me nič ne zanima.

			Da je umrla očetova teta, sestra njegove matere, tudi ne. Upokojena je bila, a še leto dni ni bila v penziji. Zjutraj jo je stric našel negibno v postelji, po tem, ko se ni oglasila iz spalnice. Jo je klical k zajtrku, kot vsako jutro. Je ona rada še malo poležavala, medtem ko je on kuhal kavo. V tistem vmesnem času, med njegovim vstajanjem in klicem na kavo, jo je zadela kap. Mrtva v šusu.

			Pogreb je bil na en deževen dan na mariborskem pokopališču. Zaradi dežja z vetrom, kjer marela ni nič pomagala, ter premočenih čevljev, sem drugi dan že kihal. A na srečo je to bilo vse, se je s tem ustavilo.

			No, vsega zgoraj nisem pisal Maliki. Samo dejstvo o tetini smrti. Se z njo nismo veliko družili, me to ni ne vem kako zadelo. Mi bo še najbolj ostala v spominu zaradi njenega pogreba v dežju.

			Maliki sem pisal o prvi slani, ki je pobelila ravnico. Da je potem listje na drevju in goščavje ob Bistri porumenelo, hrastova krošnja na polju pa je že itak prej izgubila svoje liste. Zdaj hrast moli proti nebu svojo golo krošnjo. Priložil sem še fotke. Je videt kot ene roke, ki se stegujejo proti nebu. Kot da prosijo …

			Ah, to je le moja domišljija. Brez veze, nakladam.

			Poslal sem ji pa nove posnetke Mogwai, mojega benda. Pa še ene zraven, slovenskega benda, nekakšnih živahnih Koal … Sem jih staknil na netu. Kako se ji zdijo?

			Kaj pa ona posluša tam gori, še vedno njeno Fairuz? Aha, saj bi si lahko mislil …

			Pisal sem ji o Luksu, o njegovem lovu na zajca, ko sva en dan spet šla k Bistri na ogled. Je zajec prhnil iz goščavja, se zagnal na polje, Luks pa za njim. Sta sem in tja cikcakala, potem pa se je zajec le zapodil nazaj v goščavje. Tam med trnjem je bil varen, seveda. Zanimivo pri tem je bilo, da kljub mojemu vpitju na psa, me ta ni niti malenkost poslušal. Je bil gluh na moje ukaze. Ha!

			Moj Luks, moja luč, ki mi je sicer bral vedno iz oči, kaj želim, mu nisem rabil niti kaj reči, me je odpikal. Torej so zadeve, kjer priučeno odpove na celi črti, obstaja samo prvinski nagon. Za preživetje in za lov. Tako je to. Pri ljudeh je najbrž podobno. Sem Luksa razumel.

			Kaj pa misli o tem ona?

			Pisal sem ji o eni knjigi, ki sem jo staknil v mestni knjižnici, Popotniški bazar Orienta ali tako nekako. Je v knjigi omenjena tudi Sirija, glavno mesto Damask in še nekaj, in je kar zabavno branje. Je pisec, en slovenski avtor, bil tam doli in se mu je čuda dogajalo. V bistvu odlično branje, pa ne samo o Siriji, je širši del Orienta noter. Me je zaskominalo, da še sam grem pogledat te dežele. Dlje od bivše Juge, države, katere del je bila nekdaj tudi Slovenija, še nisem bil. Vsaj južneje ne.

			Da je pozabila eno beležko, sem ji sporočal; našel sem jo pod njeno posteljo v sobi. Nekakšni zapiski, dnevniški, v arabščini, seveda. Obljubljam, da dnevnika nisem prebiral. :-) Ji ga pošljem, naj mi sporoči svoj naslov.

			Pisal sem ji še, da so skoraj že vse ptice selivke zapustile naše kraje. Zadnje so bile race z Bistre. In da najine zlatovranke po njenem odhodu nisem več opazil. Izginila je.

			Seveda sem ji pisal, da jo pogrešam. Njo in Avrama. Da jo zelo pogrešam. Hudo. Komaj čakam, da pride ta december in se vidiva. Oče je obljubil, da gremo v Nemčijo k Alfredu, in to je bila moja luč na koncu predora.

			Kako hitro teče čas, a tudi hudo počasi, ko človek čaka na nekaj.

			Sem res čakal, si hudo želel, da bi bil ta december že tu. A so se mi meseci vlekli in vlekli, nič se ni dogajalo.

			Sranje.




Malikina pisma so bila podobna mojim, vsaj v začetku. Se nisva veliko razlikovala, edino da o jeseni in ostalem ni imela kaj za pisat. Mesto je mesto, kaj veliko sprememb letnega časa ni opazila, razen da se je tudi ohladilo. Prihajala je zima. So že v začetku novembra okrasili vse v božičnem stilu, je vse bilo en jingle bells jingle bells. Velika šoping klasika. To pa ja, tega ni mogla spregledat.

			Pisala je še o tečaju nemščine, da Avram hodi v en klub trenirat košarko, da imata kar malo prostega časa, sta vedno v neki gužvi, se dogaja, je pa sicer vse v redu, življenje teče. Posluša pa še vedno Fairuz. Jo spominja na dom. Na cvetoče mandljevce v Maaluli, recimo. Drugega pa itak nima od tam. Morda še jezik, edino to. Jezik, tisti, v katerem je pisala svoje dnevniške zapiske v beležnico, ki jo je pozabila pri nas. Aramejski jezik, jasno.

			In ko v decembru pridemo v Nemčijo, naj se oglasimo pri njiju, vsi. Komaj čakata, da se srečamo …





10


			Zaradi tistega, ker sem razsul Rokija, sem moral na sodnijo. Sem mislil, da je Roki tista rit, ki je vse zašpecal, pa ni bil. Je bil njegov stari. A je vseeno.

			Na sodišče sem odšel sam. To je moja zadeva, sem pojasnil staršem. Tudi če bom moral plačati kazen, bom plačal iz svojega. Iz denarja, ki sem ga zaslužil lansko leto z raznašanjem časopisov po Marofu, sem bil pripravljen plačati tisti Rokijev razbiti nos.

			Najprej sem bil jaz na vrsti za zaslišanje. Sodnik, en tip v črni togi, sivolas, s sivo brado, podoben kakšni vrani iz naših ravnic in ki mi sploh ni bil simpatičen na pogled, je zdrdral moje pravice, da sem lahko tiho, da lahko imam odvetnika in vse ostalo. Ena jajca, torej.

			Pa sem bil tiho. Kaj naj rečem? Obžalujem in vse to – kje pa?

			Roki je prišel z očetom. Vsak mladoletnik ima lahko zraven svojega zakonitega zastopnika. In ko je sodnik pozval Rokija, naj on pove, kaj je bilo, se je oglasil tisti imitator Clinta Eastwooda. Želel je povedat, da –

			Pa ga je sodnik zaustavil.

			»Ste bili priča dogodka?« ga je vprašal.

			»Ne, vendar –«

			»Potem sedite in bodite tiho,« mu reče ta siva vrana od sodnika.

			»Ampak –« vztraja imitacija Clinta Eastwooda.

			»Če se še enkrat oglasite, vas odstranim iz dvorane,« mu pojasni sodnik. Prijazno. Lepo. Z nasmehom. Ja, ima stil, ta vrana od sodnika. Mi je zdaj naenkrat postal zanimiv, simpatičen poba, ta sodnik.

			Potem smo nadaljevali z obravnavo.

			Roki je povedal, da sem ga mahnil, kar tako. In je pri tem vztrajal.

			Jaz nisem nič komentiral. Na vrsti sta bila Erik in Dani, sem ju videl zunaj na hodniku, a nisem šel do njiju. Naj povesta in da končamo to zgodbo.

			Sta me pa presenetila. Zgodba, ki sta jo povedala policiji, je bila drugačna.

			»Spotaknil se je, zato je padel na nos,« je bil odločen Erik. »Roki je že malo spil, dve pivi, kot midva z Danijem …«

			Sem ga debelo pogledal, fant, od kod pa ti to –

			Dani pa tudi ni videl mojega udarca, je takrat gledal stran. Videl pa je Rokija, kako se je zrušil med mize. In da mu je Erik takoj rekel, da se je Roki spotaknil.

			Roki je imel ob teh besedah velike oči. Je zeval kot riba na suhem.

			Nazadnje je tudi Albanec, lastnik bifeja, povedal enako zgodbo. Fant se je spotaknil ob stolico, je to sam dobro videl na lastne oči. Ja, je bil prepričljiv, ta možakar. Dobro znajo fintirat, ti južnjaki, ala jim vera, bi jim še lastna mati verjela, tako znajo nakladat.

			Roki je na koncu ostal na svojem. Na suhem.

			»Ste se spotaknili ali vas je udaril?« je sodnik zavrtal v njega. S svojimi vranjimi očmi. In ga opozoril na krivo izpovedbo. »V kazenski postopek vas bom dal, če ne poveste po resnici!«

			Roki je pogledal očeta, potem vse ostale, Erika, Danija, kelnerja, mene in zmajal z glavo. Bil je rdeč v faco. Se mu je nekaj dogajalo sto na uro, ga stiskalo –

			»Ne vem točno, ko sem padel, sem se udaril v glavo. Možno je, da …«

			Torej nič.

			Zgodba na sodišču je bila zame končana. Sodnik je še razglasil, da se postopek zoper mene ustavlja iz razloga nedokazanosti, po nekih paragrafih in tako naprej. Sodni sklep dobim domov po pošti.

			Neverjetno.

			Tik preden smo zapustili sodno dvorano, je sodnik poklical oba, Rokija in mene, da malo počakava. Naj prideva bliže, k pultu.

			Spogledala sva se. Prav.

			»Brez zapisnika, tole je izven razprave, samo med nami,« nama je rekel. »Vidva dobro vesta, kaj se je v resnici zgodilo in zakaj, nisem naiven, tisoč takšnih mulcev sem že imel tukaj, nista prva s svojimi štorijami. Če se še enkrat pojavita tukaj, in ni važno, kdo bo takrat imel razbiti nos, bo druga zgodba! Okej?«

			Zavrtal je v naju s svojo vranjo faco. Se nama je še nasmehnil, a ta nasmeh ni bil prav nič prijazen. Bilo nama je jasno.

			Prikimala sva. Potem sva lahko odšla.

			Zanimivo, ta zadeva.

			Ne vem, če je bilo vse po pravilih, vsaj tistih zapisanih v knjigah z zakoni. Vendar vem, da zoper ona druga pravila in pravičnost ni bilo nič narobe. Neke stvari so se uravnotežile. Roki je dobil svoje, prav tako jaz. Bil sem miren.


Z Rokijem nisem imel več problemov, ga tudi ni več na šoli in tudi v mestu ga nisem potem videl.

			Družiti sem pa se začel z Erikom in Danijem. Smo postali prava klapa. O sceni na sodniji nismo nikoli nič govorili, niti o Rokiju ne. To je postalo zgodovina. Tudi s Silvo sva spet govorila, ni bila več v zvezi z Rokijem, in si je upala. A ostalo je samo pri običajnih frazah, povedanih na šolskem hodniku.

			Miki, profesor telovadbe, Rokijev zaščitnik, se je tudi umiril. Me je gledal z drugimi očmi. Še vedno se nisva ljubila, a me ni več zezal. Kot da se je bal, da tudi njemu razbijem nos. Sem postal malo nepredvidljiv. Da se pretepam, znam udarit, iznenada, kar tako, sem slišal govorice. Se pa nisem sekiral. Je bilo tudi to v redu. Nenavadno. Tisto, kar bi mi moralo delat težave, me je zdaj osvobajalo. Zmešan svet.

			Očitno sem vstopal v svet odraslih.





ZIMA





1


			Jingle bells jingle bells jingle bells jingle bells jingle bells jingle bells, svet je lep, igra muzika v ozadju.

			No, zdaj smo bili vsi štirje, starša, jaz in še Luks, jasno, na poti za Ludwigshafen. Mi je sicer dol viselo za naše nemce, čakalo me je srečanje z Maliko. V živo, nič več po telefonu in skypu, sva oba komaj čakala, da se spet srečava. Noro čakala. Tri mesece, fant!

			Vse je bilo božično, jingle bells jingle bells jingle bells je vsepovsod odzvanjalo, kjerkoli smo se ustavljali po črpalkah. Prodajalci so bili našemljeni v božičke, vsi v rdečih cunjah in kapah, jingle bells jingle bells jingle bells je pela muzika okrog blagajn. Res, super zadeva ta božič.

			Avstrija je bila zasnežena in hladna. Z Luksom sva se po kratkem postanku in sprehodu po parkirišču, kjer je opravil svojo potrebo, hitro vrnila v toplo zavetje naše honde. Deset ur, kot je trajala naša pot, se mi je vlekla kot nekakšen slow motion scena, štartali smo zgodaj zjutraj in pred večerom naj bi bili na cilju, v enem penzionu v bližini Alfredove hiše. Tam bomo preživeli par dni. Alfredova žena pač ni marala psov, zato nismo mogli k njim, mi pa brez Luksa nismo šli nikamor.

			Z Maliko sva bila zmenjena drugo jutro. Prišla bosta z Avramom po mene čez Ren, se srečala s staršema, potem pa gremo mi po svoje. Do večera, recimo. In tako vse dni. Alfredovi me niso zanimali.

			Jingle bells jingle bells jingle bells so peli božički in rajali po Avstriji in Nemčiji, blagajne v marketih po črpalkah so veselo žvenketale. Svet je bil lep. In na koncu te poti me je čakala Malika. Sem jo obveščal, kje da smo že. Da bo punca na tekočem, ha!

			Karkoli mi je zapisala v tistih par besedah, vedno je bilo na koncu RTM. Enako kot sem sporočila zaključil jaz. RTM.

			Rada te mam. Rad te mam. To je bila najina šifra.

			Noro.

			Malika mi je poslala še fotko, z božičkovo rdečo kapo na glavi. Smotka. Jo je ta božični čas, ki ga je prvič preživljala brezskrbno, res malo zmešal. Se ji je vse zdelo super, popolno – no, skoraj. Da manjkam samo jaz, mi je sporočala.

			Jingle bells jingle bells jingle bells jingle bells jingle bells jingle bells, svet je lep.

			Kaj bi rad še več?




Tisto noč, po prihodu v Ludwigshafen, kljub zbitosti od vožnje, nisem mogel spati. Z Maliko sva bila na telefonu pozno v noč, proti jutru, sem komaj malo zadremal. Sem se primoral. Bi sicer naslednji dan bil neprespan in cunja.

			Zunaj na ulici so božički na neonskih reklamah plesali in prepevali. Jingle bells jingle bells jingle bells jingle bells jingle bells jingle bells …

			Prav, naj pojejo in naj se ves svet veseli z mano vred. Jebi ga, svet je lep.





2


			Malika se je polepšala. Ne vem kako, a zdaj je bila še lepša, kot sem jo imel v glavi od slovesa pri nas doma. To sem ji takoj povedal, ko sva se srečala, pa je zardela. Zaljubljenost res dela ljudi lepe.

			»Jaz sem pa še vedno isti,« sem nakladal, pa me je ustavila. Položila je prst na moja usta.

			»Hudo sem te pogrešala, Tomi. Včasih mi je bilo tako hudo, da me je bolelo, skoraj fizično, veš,« je pokazala na prsi. »Tu, v srcu, me je bolelo …«

			Punca je sentimentalna, jasno. A vseeno, noro, pravim. Kaj bi si človek želel še več? Sicer sem pa tudi jaz – po njenem mnenju – en velik romantik. Sem v tistih pisanjih, ki sva si jih izmenjevala po njunem odhodu, bil dober nakladač, se je tudi cmerila ob branju, mi je priznala.

			»Ja?« sem se čudil. »Oprosti, nočem, da jokaš, morala bi me zaustaviti!«

			Stresla je z glavo. »Ne, Tomi, mi je včasih tudi užitek jokat, vse je v redu.«

			»Ah, ženske,« sem se zasmejal. In naslednji hip dobil njen udarec s pestjo pod rebra. Tako, narahlo. Narejeno jezno.

			Bila je še vedno ista Malika, moja zlata Malika!

			Tistih pet dni sem večinoma preživel v Mannheimu, pri Maliki in Avramu. Tudi prespal. Jaz in Luks, jasno, oba gosta Malike in Avrama. Njun stric je bil odsoten, nekje na severu Nemčije, prav tako na enih obiskih. Smo imeli stanovanje samo zase. Malika je kuhala tiste njihove reči, arabske, eksotika zame. Dobra zadeva. Avram pa je ves čas preživel pred tevejem, gledal neke košarkaške tekme, ali pa hodil na treninge. Je zadevo s košarko jemal hudo resno. V mesto smo malo zahajali, samo enkrat vidiš vse tiste božičke in jingle bells jingle bells jingle bells, pa vidiš skoraj vse. Zvečer smo jedli, pili pivo in se zezali. Kot blesavi smo se režali na tisto obnavljanje moje zgodbe reševanja s čolnom na Bistri, ko sem vpil na Avrama kot neumen, da naj vesla, on pa ni nič razumel, samo da je pa res veslal. In me potem vprašal, kaj za vraga pomeni veslaj?

			Smešno za crknit, ne?

			Smo pa tiste večere tudi razpravljali o bodočnosti. Strašne plane smo delali. Ni za pravit, ha!

			Ja, so res bile to ene sanje. O slovesu pa ne bi govoril. Edino še, da ima vsak raj kakšno hibo. Maliki je bilo velemesto preveč betonsko, je pogrešala malo več narave. Tista polja okrog svoje Maalule. Ali pa morda našo ravnico. Ja, zakaj pa ne?

			Avramu je bilo vse okej, bi pa rad zaigral na tekmah. Zdaj je od tega še daleč. Konkurenca igralcev je huda. Bi se pa tudi z veseljem vrnil v naš klub Bistra, če bi bilo možno. Če.

			Vseeno so bile to dobre vesti.

			Ko sva se z očetom potem na poti domov pogovarjala o tem, je omenil možnost vrnitve Malike in Avrama v Slovenijo. Ko imajo begunci dovoljenje za bivanje v eni od držav Unije, potem ni več problema. Lahko se premaknejo tudi kam drugam. Tudi v okviru državnih kvot o beguncih, recimo.

			Nisem ga razumel, te kvote in te reči. Je spet to ena birokracija. Pot nazaj pa sem večinoma prespal. Jaz in Luks na zadnjem sedežu, skoraj objeta. Kot da objemam Maliko, se mi je zdelo v tistem dremežu.

			Nekje v daljavi, zunaj avta na postajališčih ali pa le iz slik nekaj dni prej, ni mi bilo čisto jasno, sem še vedno slišal božičke in njihov jingle bells jingle bells jingle bells jingle bells jingle bells jingle bells …

			Svet je bil lep, sanjski. Nisem se hotel prebujat.





3


			Malika in jaz, najina zgodba. Drugič. Tokrat brez jingle bells in ostalega sranja. Nič holivuda, nič sentiš muzike v ozadju.


Ja, smo se za božič res odpeljali tja gor, v Ludwigshafen v Nemčijo, k Alfredovi familiji. Sta Malika in Avram res bila v Mannheimu, kao pri stricu, pa sva bila z Maliko zmenjena, da ju obiščem. Sva bila na vezi, si dopisovala kako in kaj. V začetku, po njunem odhodu, še kar intenzivno, tudi s tistim dodatkom RTM, potem pa kar tako. Sem se vseeno veselil, da jo spet vidim, me je še vedno držalo tisto iz poletja. Me je kar zadelo, si ne bi mislil. In do božiča sem bil še vedno hudo noter v tem.

			Z Maliko in Avramom smo se dobili v Mannheimu naslednje dopoldne po našem prihodu, v centru, šli malo naokoli, tudi do onega vodnega stolpa, kao neke strašne atrakcije, potem pa na pico. Bilo je še kar, to najino srečanje, me je bila Malika res vesela, sva se kar objemala kot kakšna dva kužka, ko se srečata po nekem času ločenosti.

			Malika je malo shujšala v obraz, postala nekako resnejša, odraslejša. Ampak še vedno ona, s tistimi črnimi lasmi in gubicami pri nasmehu.

			»Utrujena sem,« mi je priznala. »Ni enostavno tukaj; hodim na tečaje, delam pri hiši, skrbim za marsikaj. A bo že bolje …«

			Je v to verjela.

			Avram je seveda živel za košarko, hodil na treninge pa se še malo učil jezika. Veliko drugega naokrog zanj ni obstajalo. Z drugimi Arabci ali begunci se nista veliko družila.

			»Mi smo kristjani, oni muslimani. Že v Siriji so na nas nekateri drugače gledali, tu pa isto, so oni v večini, nas kristjanov med begunci sploh ni. In tisti, ki so nas preganjali tam doli, so tudi tu, tudi oni so zdaj, ko sirska vojska zmaguje, postali begunci.«

			Nori svet, jasno.

			V bistvu smo se tistih par ur pogovarjali težke teme. Sem o tem že imel nekaj znanja in svoje mnenje, mi ni bilo kar tako čvekat. Sva se potem z Maliko zmenila, da se dobiva drugi dan sama, popoldne in večer preživiva skupaj, recimo. Božični čas je, pa vse to, se sprostiva –

			Prav. Je bila za to. To popoldne je imela še en tečaj, se vrača okoli šeste, zbita, bi se ji danes časovno ne izšlo.

			Zmenjeno. Jutri se dobiva pri njej; mi je dala naslov stanovanja, kjer živi.

			To pa je bila napaka.


Sem res zajebal. Če ne bi imel tistega njenega naslova, bi bilo še vse okej. Morda.

			Sem se še isti večer vrnil v Mannheim, poiskal njen naslov, ulico, tisti blok. Bil sem tam petnajst minut pred šesto, ter čakal in se sprehajal sem in tja. Je bila ulica še kar živa, neke turške trgovine so bile v bližini, bari in ostalo in jingle bells jingle bells jingle bells je odzvanjalo od vsepovsod.

			V rokah sem imel velik šopek rož, vrtnic. Sem jih staknil v eni cvetličarni, pa se vrnil, da ji ga izročim. Zjutraj sem prišel praznih rok, nisem našel cvetličarne. Zdaj sem Maliko želel presenetit, ji izročit rože, jo malo osrečit. Ženske imajo rade rože, vem, to je stereotip, a je večinoma res; no, vsaj Malika jih ima rada –

			Sem jo res presenetil. V polno.

			Nekaj čez šesto se v bližini ustavi avto, nek nobel terenc ali kaj, ven pa izstopi ena blondinka. Pa ne običajna. S tistim umetnim pelcem in minico, ki komaj pokriva rit. V bistvu cenena zadeva, jasno. Sem poznal ta tip žensk, že večkrat videl, tudi zdaj prvi večer v Ludwigshafnu so stale po pločnikih in čakale, da kak avto ustavi. So si te prodajalke ljubezni podobne vsepovsod, imajo skoraj isti stil, reve.

			Ko pa je ta napravila nekaj korakov po pločniku proti onemu bloku, se mi je njena hoja zazdela čudno znana. Enako tiste gole noge –

			»Malika?« jo pokličem. Sem bil v senci enega drevesa, me ni opazila, ko je šla na par metrov mimo mene.

			Ja, bila je Malika.

			Sva obstala tam, eden pred drugim, kot dva kipa. Jaz s šopkom rdečih vrtnic, ona v blond lasulji, ki si jo je zdaj snela. Ni več imela kaj skrivat.

			Samo pogledala je šopek in se nasmejala.

			»Tomi?« se začudi. »Tomi – ti? Kaj delaš tu?«

			Njen glas je drugačen, kot iz pločevinke. Zlomljen.

			Tiho sem, nimam kaj reči, v rokah stiskam šopek rož, šopek težak eno tono, mislim.

			»Pridi gor,« me povabi, »ti skuham čaj. Mrzlo je tu zunaj …«

			Sem šel, stiskal tisti šopek v rokah in nisem vedel, kam naj ga dam. Njej ali naj ga zabrišem v prvi koš za smeti.

			V stanovanju je bil samo Avram, na računalniku je igral neke igrice. Pomahal mi je v pozdrav, potem se za naju ni zmenil.





4


			V bistvu je bilo tako prekleto enostavno, ta Malikina zgodba in vse to. Sem se lahko čudil ali pa tudi ne. Se to ljudem dogaja, tudi čisto običajnim, ni nujno, da je človek begunec.


Saj, po prihodu ju je pričakal tisti sorodnik, v resnici ni bil neki stric, bolj družinski znanec iz Alepa, in potem se je izgubil nekam na sever Nemčije, ter ju prepustil samiva sebi. Prvo stanovanje sta morala zapustiti, bilo je predrago, zdaj sta v eni luknji, a je še vedno drago. Dobivata nekaj pomoči od države, a to ni dovolj. V Nemčiji vse stane, nič se ne dobi zastonj. Avram ni navajen dela, se ne znajde v resničnem svetu, je v bistvu še velik otrok, zato ona poskrbi za vse. Tudi za potreben denar. Avramovo igranje na orglice tu ne vžge, tudi njeno branje iz dlani ali pa barvanje rok. To se tu ne prodaja. Šla je tudi na eno krščansko fundacijo, zaprosit za pomoč. So ji to drugi begunci svetovali, tudi muslimani. In je dobila tam hladen tuš. So jo zaslišali, od kod in kaj, vse po pravilih, da to zabeležijo v svoje evidence, ko pa je človek na sprejemni pisarni zvedel, da je ortodoksna kristjanka, pravoslavka, torej, jo je poslal k njenim. K pravoslavcem.

			»Pojdi k svojim,« jo je odslovil, »oni ti naj pomagajo!«

			Pa je šla, dobila eno malenkost, to pa je bilo vse. Z Avramom pa sta morala živeti vsak dan.

			Ena begunka, tudi iz Sirije, ji je svetovala, da poskusi s prodajo česa drugega, kot pa z branjem iz rok in njihovo poslikavo. Mlada je, lepa, zanimiva moškim, in se da tudi tako na hitro zaslužit denar. Pa ne na ulici, tisto je preveč tvegano, po oglasih naj poskusi. Na spletu.

			Jo je poslušala, zdaj pa ima že nekaj stalnih strank in to je tisto. Že dobra dva meseca je tako. Zdaj z Avramom imata denar, lahko preživita. Prej je bilo za umret.

			»Tako je, Tomi,« je nemočno skomignila z rameni. »Ljudje so volkovi drug do drugega, ni važno, ali je to v Siriji ali tu. Je skoraj vseeno, kje si. Bi bilo morda bolje, če bi bila ubita tam doli, ne bi šla skozi vse to. A sva z Avramom preživela tisti pekel in bova tudi tega. Bova. Vem. Včasih pa je treba za preživetje plesat s temi volkovi. Oprosti.«

			Bila je utrujena, zbita po vsem tem pripovedovanju. Še vedno pa lepa. Lepota očitno nima toliko veze z zunanjo podobo, se mi zdi. Je to tudi stvar občutka.

			»Ti oprosti, ne bi smel priti zdaj,« sem odvrnil. »Ampak zdaj vsaj vem.«

			Ja, sem zdaj res vedel in bilo je prav. Ker bi enkrat pač to želel zvedet, karkoli je že, imam rad stvari na jasnem. Se mi je že doma zdelo, da je nekaj narobe, v zadnjem mesecu Malike ni bilo več čutit v pismih, jih je pisala, ne več pogosto, in zapisi so bili bolj mehanski, vljudni odgovori na moja pisma.

			Še malo sem ostal, potem sva se poslovila. Avramu sem samo pomahal v dnevno, še vedno je visel na računalniku.

			Naše srečanje za drugi dan je odpadlo.

			Na vratih, pri odhodu, me je še vprašala: »Te rože boš odnesel, ja?«

			Pokazala je na šopek vrtnic na omarici.

			Odkimal sem. »Ne, zate so. Iskreno.«

			Narahlo sva se objela. Kot stara znanca, ki se poslavljata.

			Se mi zdi, da sva se takrat oba postarala za desetletje ali več.

			Na ulico sem res stopil kot kakšen starec. Levo in desno so odzvanjali zvoki, jingle bells jingle bells jingle bells jingle bells, vsi naokrog mene so bili veseli, se smejali, na trgu so plesali božički in vabili na nakupe v bližnje markete, svet je bil lep in prijazen, jaz pa sem komaj vlekel noge za seboj.

			 Sranje.





5


			Ravnica. Gola in prazna, čistina levo in desno, nekje daleč v ozadju so modrikasto zamegljeni hribi. Tam je konec ravnice. A to je daleč, zelo daleč, ta konec se vidi le ob jasnih dneh. Še najbolj pozimi, takrat so hribi videti zasneženi. Sicer pa se nekje vmes vse konča.

			Moj pogled ne seže do tistih modrih hribov, se ustavljam že prej, pri tistem hrastu. Tam je zame meja. Zame in za Luksa. Vsake toliko časa se še napotiva tja gor, na tisto točko, ki jo opazujem skozi kuhinjsko okno. Se pa več ne zatekam tja v mislih, mi ni treba. Ni več tistega maminega: – Tomaš, nekaj se moramo pogovoriti! To je zdaj zgodovina. Nekako je izginilo iz našega repertoarja.

			Enako, kot je izginilo moje tuljenje. Je bilo to nazadnje po povratku iz Nemčije, konec leta. Me je sesulo, tisto, kar sem videl. Malika in vse ostalo, jasno. Sem bil tiho vso pot nazaj, enako kot mama in oče. Sta tudi onadva nekaj začutila, da ni vse okej, pa jima nisem nič razlagal. Sta videla sama, Avrama, predvsem pa Maliko, sicer na hitro, na enem čaju smo se dobili, a dovolj. Bi človek ne verjel, kako se človeku vse to zgodi, se ljudje spreminjajo. Tam teče vse na stotko, se mi zdi, tu pri nas smo kar zadaj.

			Luks mi je spet bil luč. Sem imel tistih deset ur vožnje glavo zarito v njegov vrat. Sem ga objemal kot brata. Saj, morda pa je on zdaj moj brat. Pa ne mislim tistega o preseljevanju duš in reinkarnacije, ampak kar tako, sorodnosti in razumevanja. Vsako bitje lahko to začuti pri drugem, mislim. Vsaj košček bolečine. Spomnim se tistega štosa z onim filozofom, Sokratom, pa zrn peska. Ja, to je lahko isti princip, človek ne rabi kaj dosti filozofirat.

			Sicer pa sem imel na vožnji domov še eno sranje. Sem se prav nič filozofsko skozlal na enem postajališču na avtocesti, še pred vstopom v Avstrijo. Sem jedel za kosilo ene bavarske klobase pa krompir, zelje in kaj vem kaj še, same neke nemške specialitete, s katerimi nas je na koncu posiljeval Alfred, in vse to lepo pustil na koščku njihove obljubljene dežele. Na neki način se mi je ponovila scena izpred daljnih desetih let, ko smo se vračali od očetovega frenda s Primorske. Le da tokrat ni bilo nobenega mojega vrtenja ali zijanja v nebo. Mi želodec nekaterih reči ni mogel prebavit, mislim. Po kozlanju sem imel v želodcu mir in sem res lahko pot domov predremal.

			V šoli mi gre. Se mi je zgodil odboj, nekako v zadnji polovici leta. Učim se, a ne pretiravam.

			Morda malo manj lovim tiste balončke s harpuno. Sem enkrat dosegel rezultat nekaj nad dva tisoč točk. Nenormalno. V bistvu genialno. Je zdaj brez veze trenirat dalje, poskušat več, je bil tisto moj vrh. Zdaj lahko probam kje drugje, jasno.

			Neke stvari se po sceni z Rokijem umirjajo, sedajo na svoje staro mesto. Še kar rad hodim na to svojo staro šolo, z zlizanimi stopnišči in kao slavnimi facami enih tipov, ki gledajo na nas iz okvirjev slik po stenah hodnikov. Ingolič je zame še vedno velik džek. Sem klapi malo pojasnil, kako in kaj, so še oni začeli brat tisto knjigo o oni Vidi in črncu. Je bil naval na to knjigo tak, da se je šolska knjižničarka čudila, kaj je zdaj to.

			Ja, imam spet klapo, s katero se dobivam ob koncu tedna. Na nek način sem pridobil na ugledu s tistim sesutjem Rokija. Sta me Erik in Dani spet povlekla not, zdaj še z Zdenčom, Robijem in Žaretom zapravljamo čas, recimo. Noben ni za kak poseben šport, bolj tarokiramo ali pa čvekamo. Knjige, muzika in vse to. Zdenč, ta črnolasi Haložan, podoben kakšnemu latino loverju, piše pesmi. Da človek pade dol! Meni jih je prvemu pokazal. Misli, da se jaz na te reči spoznam, recimo. Mi je dalo mislit, kakšen vtis dajem drugim, ha! Je pa dober pesnik, te sesujejo njegove zadeve. Daleč od kakšnih limonad, ki jih je naokoli vse polno. Ima energijo, fant, to je dobro. Zna povedat na direkt, sunit v živo, da človeka najprej zaboli, potem pa se ovede. Spregleda. Ja, to je poezija, vsaj zame. Mislim, da Zdenč šiba vse tiste pisune, ki vsake toliko časa, posebej ob kulturnem prazniku, nekaj govoričijo, pa jih noben bog ne razume. No, vsaj jaz ne.

			Jebi ga, povem odkrito.





IN ZNOVA POMLAD





1


			Spet je pomlad, sredina marca. Vreme je okej, velike vode v Bistri, ki so se od deževne jeseni in nenavadno deževne zime valile po njeni strugi, so najbrž končno mimo. Čeprav, kdo ve. Prihaja april. Baje se klima spreminja, pravi ona vremenarka po televiziji. Pa je to ne skrbi, mrhice. Ona se ne spreminja, še vedno je ista, vsaj po oblačenju in s svojim žvrgolečim glasom. Mi je zabavna s tistimi minicami in bluzami. Pač uživa. Prav. Zakaj pa ne?

			Se je treba sprijaznit. Je to ena izmed zadnjih faz po izgubi, taki ali drugačni. Zanikanje, bes, jeza, vse gre, žalost seveda ne mine tako hitro, udarja še vedno ven, a vse se spreminja. Čisti na nek način. Popravlja. Prihaja nekaj novega, ki nadomešča staro, recimo. Spomine, slike ali karkoli že.




Na Tomaševem mlinu se dogaja nekaj novega. Tisto očetovo opazovanje mlinskega kolesa ni bilo kar tako.

			»Mlin bom obnovil,« mi je en dan rekel.

			Kar tako.

			Me je presenetil v polno. Sem mu to jaz že pred dvema letoma omenjal, pa je le odkimaval. Zdaj pa kar na lepem – hej?

			»Ne bom mlinar, ne,« odkima, ko ga začudeno pogledam. »Samo rešil ga bom, da ne propade. Ga je škoda, edini mlin na vodi v tej ravnici je še.«

			Super. Je bil čas, da se vsaj nekaj reši. Mi je vseeno, če bo mlin delal, a da kolo ne zgnije do konca. To je bistvo. Ko ni več mlinskega kolesa, ni več mlina. Kolo je tisto, ki dela mlin na vodi. Se mi zdi, no ja.

			To ni bilo vse. Še nekaj sta pripravljala, oče in mama. Sta nekaj tuhtala, seveda. Sta me spet presenetila.

			»Vzeli smo zemljo nazaj,« je že februarja naznanil oče. »Bomo mi skrbeli zanjo.«

			»Zemljo, kakšno zemljo?« sem oba pogledal. Nič nisem razumel.

			Pa sta mi pojasnila, da je po dedkovi smrti država le vrnila zemljo, ki je bila staremu Tomašu nekdaj odvzeta. Mama je že ob preselitvi odpovedala pogodbo o najemu, zdaj je več kombinat ne obdeluje. Kar en kos je teh njiv, vse tja gor do tistega hrasta v daljavi, izza njega je meja.

			»Hrasta?«

			»Ja, hrasta,« je prikimala mama. »Tam je vedno bila zadnja meja naše zemlje. V bistvu ni bilo njiv, bolj gozd in grmovje, ki je segal od struge Leške pa vse do reke Bistre. Pri melioraciji so vse posekali, edino hrasta niso, se je oče zanj izboril, da je ostal, edino drevo na vsem polju …«

			To je bil tisti hrast, kamor sem se jaz umikal. Se zatekal v njegovo krošnjo. Kot kakšen ptič sem iskal zavetje pri njem.

			Zanimivo. Sem zdaj malo bolje razumel dedka, ko je sedel pred mlinom in strmel v ravnico, tja gor proti osamljenemu hrastu. Si je bil s tistim drevesom malo brat ali kaj že, vsekakor sta si bila blizu.

			»Bosta zdaj kmeta?« sem ju vprašal. Si ju nisem znal predstavljat kot tipa, ki non stop rijeta po zemlji.

			Oče je odkimal. »Za začetek bomo pustili zemljo pri miru. Edino bova dala zasadit spet en pas drevja, tako kot je že nekoč bilo. Vrnitev gozda. Topole in jelše, na levo in desno od hrasta, en pas čez ravnico. Nas bo gozd varoval pred vetrom in nanosi prahu iz ravnice. Pa še živalim bo koristilo …«

			Aja.

			Sem si to že v živo predstavljal, vrsto krošenj topolov v daljavi, en zeleni zid, ki prečka polja. Naše varovalo. In cesto, po kateri bodo prečkale živali ravnico. Ene po tleh, druge po zraku. Si bodo na tem otoku zelenja lahko privoščile počitek. Ali pa, ptice si bodo recimo spletle gnezda. Karkoli že, slišalo se je dobro.

			Seveda ni šlo tako enostavno. Je oče hotel zadevo po pravilih, z dovoljenjem za posaditev teh topolov čez ravnico, seveda po naši zemlji, pa so ga najprej na državnih uradih odbili.

			»To je sprememba namembnosti in za kmetijsko površino to ni možno,« je bil prvi odgovor v odločbi. Zraven pa so bili citirani členi zakonov, v bistvu nerazumljiva zadeva.

			Pa sta se z mamo pritožila. Naložila vse živo, posebej pa, da je tam od nekdaj tekla taka gozdna meja čez polja, potem pa je bila uničena. Da se sedaj vzpostavlja prvotno naravno stanje, kar pa je v skladu z ohranitvijo narave. In da se s tem preprečuje škoda, tako izsuševanje zemlje zaradi vetrov, ki stalno pihajo po tem odprtem prostoru in odnašajo vrhnjo prst. Ter da zaradi teh vetrov ni mogoče živeti v naši hiši ob Leški, drobni pesek zasipa povrtnino in sili v hišo. Pas topolov in jelš pa bo to preprečil ali vsaj ublažil.

			Sta k pritožbi priložila še nekaj mnenj strokovnjakov, ki so vse to potrjevali. So njihova priporočila imela težo. Ampak da crkneš od smeha! Eden med njimi je bil prav isti, ki je pred desetletji zagovarjal melioracije in komasacije na tem prostoru!

			In sta starša uspela. Dobila uradni papir, da za tak poseg ne potrebujeta nobenega dovoljenja.

			Je bilo videti, da se v glavah enih ljudi vseeno nekaj spreminja. Lepo.

			Še nekaj glede očeta. Zapušča policijo. Odhaja za šefa varnostne službe v nekem večjem podjetju v sosednjem mestu. Odlična zadeva, normalen delovni čas pa tudi višja plača in vse to je zraven. Je vesel, komaj čaka, da spoka s policije. Se mu je očitno posrečil veliki met, tisti za tri pike, recimo.





2


			Sem tudi jaz nekaj spreminjal. Odločil sem se, da popravim ono barako, ptičjo opazovalnico.

			Sta jo jesensko deževje in potem povodenj pošteno zdelala, ostal je le pod, ostalo je šlo po vodi dobesedno. Je voda otoček pošteno zdrsala, a drevje je ostalo. Ima korenine, to je tisto. Spet bom stvari postavil na svoje mesto, bo to zdaj prava opazovalnica ptic. Doma že imam deske, jih morava z očetom le še odpeljat in zbit skupaj stene. Pa še streho, seveda. Jo pa zdaj pokrijeva s slamo.

			En dan to napraviva, sva že zmenjena.


Ne vem, če je vse to smiselno, pametno, ne vem, zakaj vse to delamo, ne vem, če se bo res kakšna ptica ustavila na tistem pasu topolov in jelš ter spletla gnezdo; ne vem, če se bo spet zgodil čudež in se bo v ravnici prikazala zlatovranka. Marsikaj ne vem, pa me vse to ne gane.

			Bo kot bo. Glavno, da nekaj premikamo. Poskušamo reševat nekaj. Divjad, ptiče ali pa samega sebe.

			Stari Tomaš se je boril za marsikaj. Za vodo v Leški, za tisti gozdiček sredi polj, za tisti moj hrast, bil je skoraj sam proti vsem, a je vseeno nekaj rešil. Vsaj mene v nekem času. Je vztrajal. Ga nič ni odpihnilo iz te ravnice, iz tega mlina. Je imel nekaj hrastovih korenin, ta starec.

			Je treba vztrajati in verjeti, se mi zdi. Včasih tudi kar tako.


Ja, se dogaja, pravim.





3


			Prižgala se je lučka, zasvetila v temo. Modrikasta, Tista, ki se na telefonu pokaže, ko dobiš sporočilo.

			»Tomi,« se zapiše.

			Čez minuto pa še: »Si tam?«

			Sem malo čakal, globoko zadihal. Noro …

			»Ja, tu sem,« odpišem.

			Potem spet nekaj časa nič. Nato: »Kako si?«

			»Tako. Gre. Kako ti?«

			»Gre.«

			Torej jebeno. Če je super, se ne zapiše, da gre. Bila je v riti, Malika. Daleč od tistega odločnega dekleta, ki mi je pred tremi meseci razlagala osnove preživetja v človeški džungli. O plesu med volkovi, recimo. Zdaj je morala biti sesuta.

			Nič, tako se je spet začela najina komunikacija. Z nekaj besedami, z izmenjavo bolečin. Nič očitkov, ker nisva bila drug drugemu nič dolžna.

			Pustila je ulico, mi pove, se zaposlila kot varuška otrok enih beguncev, ki pa so že dobili delo v fabriki. Za preživetje je. Avram trenira košarko kot neumen, upa, da mu uspe prilest v klubsko ekipo. Zraven pa se oba učita jezika.

			Lepo, zapišem. Sem vesel.

			Na to ni odgovora.

			»Ti?« vpraša.

			Povem ji o novi uti, ptičji opazovalnici. Da je staro uničila poplava lansko jesen. In da začenjam z novim opazovanjem ptic. Prihaja april in z njim se vračajo na reko ptice selivke.

			»Čakaš zlatovranko?«

			Pritrdim. Verjamem, da se prikaže. Vztrajam.

			»Jaz v nič ne verjamem,« zapiše Malika. »Ne morem.«

			Na dnu je, se vidi. Poznam vse to dobro.

			»Preživela boš tudi to. Vem.«

			Tišina. Potem pa: »Kako veš?«

			»Žabe so mi povedale,« zapišem. »Saj veš.«

			Spomnim jo na žabe v našem tolmunu ob mlinu. Da vedno zadenejo prihajajoči dež. Bi lahko še kaj drugega.

			»Res sem kot dež. Jokam,« prizna.

			»Preveč poslušaš Fairuz,« napišem. »Zavrti si Mogwai. Ali pa naše Koale. So to pozitivci, tvoja Fairuz je stara solzava sentimentalka –«

			Dobim nasmešek. Potem pa še: »Si še moj prijatelj, Tomi?«

			»Sem. Ti?«

			Hvala, se zapiše. In še: »Še vedno tvoja prijateljica. Hvala.« Z nasmeškom.

			Vrnem nasmešek.

			Tako gre to.





4


			V ravnici je okrog Bistre zacvetelo grmovje, vse je brstelo, zelenelo in cvetelo. Tudi tisto slivje pri našem mlinu se je odelo v cvetje. Zdaj je mlin obkrožen z belim vencem cvetočega drevja.

			Pošljem sliko Maliki in nazaj dobim sliko cvetočih mandeljnov. Zdaj v tem času tudi oni cvetijo nekje na pobočjih okrog Maalule. Njene Maalule. Malika govori o njih, pogreša te cvetoče nasade. Tam zgoraj, pri njej v Nemčiji, zdaj še nič ne cveti.

			Slika, ki mi jo pošlje, je stara, posnetek izpred treh let, ki ga hrani na telefonu.




Toliko za začetek. Ali za konec te štorije. Karkoli že. Sem se z vsem tem res pošteno izkašljal, si ne bi mislil, kaj vse je lahko skrito v človeku. Je bilo to tudi eno moje tuljenje, pravzaprav njegov nadomestek. Je treba stvari povedat, dati iz sebe, je potem lažje, se mi zdi. Se nekaj odlepi od človeka, tisto breme, in je potem lažji. Čeprav je lahko vse okrog njega isto, se nič ni spremenilo, a to zdaj ni važno. Kot tudi ni važno, kam se bo obrnila ta zgodba. Ta svet ni nek filmski holivud, še manj indijski bolivud, tam so konci vedno srečni, kajpada, tu pa – kdo ve?

			Pa koga zanima ta konec? Morda moja dva – morda, a mi s tem ne težita. Mi dasta mir okoli Malike. Čeprav vesta, da se vseeno nekaj znova dogaja med nama.


Mene konec ne zanima, to ni moj stil. Še vedno ne vem, kaj bi rad v življenju, vem le, česar nočem. Da mi ostali folk ne teži s tem, kaj je prav in kaj ni. Jim ne verjamem, pa naj to pridigajo po šolah, potem še oni najvišji državni političarji in še kdo. Tudi mojima dvema staršema ne verjamem kar tako. Čeprav sta me zadnje leto pošteno presenetila. Pozitivno, to pa ja. Se učita, mislim. Hecno. Sem pa jaz ene stvari skapiral v tem življenju še pred njima, se mi neke megle zdaj več ne bo prodajalo. Če mi kdo to še vedno poskuša, mi zrase pritisk. Da ga potem spet ne treščim s pestjo, moram stran. Po svoje.

			Vem, kje se lahko umirim.





5


			Jaz zdaj znova čakam. Sem rekel, da znam čakat. Pri opazovanju ptičev je to treba znat. Mirovat, skoraj ne dihat, da se ptice ne splašijo.

			Tega me je Jan naučil. Ta moj Jan, wunderkind, moj zlati smotanec … Skratka, super dečko. Ki pa ni zdržal. Kljub vsemu ni znal čakat. Pa ne mislim na opazovanje ptičev, jasno.


Jan, ti moj poba, zajebal si, ker nisi znal koga v pravem času mahnit, recimo. Ali mu reči vsaj odjebi. Komurkoli že. Vsaj to. Bi zdaj lahko oba skupaj gledala te ptiče, čakala na najino zlatovranko.

			Ti svojo, jaz svojo.


Selivke se vračajo. Štorklje, lastovke, kukavica so že tu. Teh se ne more spregledat. Sem pa en dan ob reki zagledal modro rjavega ptiča z rumenim ovratnikom. Prava faca.

			Sem kasneje pri brskanju po slikah v enciklopediji prepoznal čebelarja.

			So pa ene ptice res plahe, jih vsak šum prestraši in prhnejo v zrak ali se skrijejo v goščo ter jih več ni na spregled. Zato je treba znat mirovat in čakat, seveda. Čakat na čudež, da se opogumijo in prikažejo. Lansko leto sem tak trenutek doživel, zdaj čakam, da se spet zgodi. Zakaj pa ne?


Sem rekel, da v marsikaj ne verjamem, a v to pa verjamem.

			Čeprav kar tako.