SLOVENIJA LETO (AÑO) XLVIII (42) šitev. (No.) 45 ESLOVENIA LIBRE BUENOS AIRES 16 de noviembre — 16. novembra 1989 DR. PETER KLOPČIČ IVO ŽAJDELA Spremembe v Evropi in Slovenija Vloga Nemčije Najbolj značilen in pomemben dogodek v Evropi v letu 1989 je porajanje možnosti, da se Nemčija ponovno združi in s tem postane najmočnejša sila na evropski celini. To ni nastalo kar čez noč, ampak je sad nemške diplomacije in njihove gospodarske moči. Presenetljive spremembe na Poljskem so bile vsaj indirektno usmerjane in podpirane po zahodni Nemčiji. Ta se zaveda, da je njena prva naloga, da vzhodno Nemčijo izolira. Položaj na Poljskem je že in bo v bodoče še bolj pripomogel k tej izolaciji. Ni čisto slučaj, da se je istočasno v procesu izolacije vzhodne Nemčije začel tudi masovni beg tamkajšnjega prebivalstva v zapadno Nemčijo. To se je dogajal preko nemških poslaništev v češki in Poljski ter preko Madžarske, ki je tradicionalno prijateljica Nemčije. Reakcija v Evropi je bila ostra in takojšnja. Andreotti, italijanski ministrski predsednik, je izjavil, da se oibe Nemčiji ne smeta združiti. Londonski The Economist je naznačil, da bo verjetno v desetih letih Nemčija najmočnejša sila v Evropi. Revija Time (2-5. 9. 1980) pa pravi, da je Francija že obnovila kontakte z Jugoslavijo, ČSSE in Romunko z željo, da oživijo „malo antante“, ki je bila zamišljena pred drugo svetovno vojno kot protiutež Nemčiji na vzhodu. Vsi so si pa edini, da bi združena Nemčija zavrla ali vsaj otežkočila razvoj skupnega evropskega trga in Združene Evrope. Ko bo in če bo Nemčija postala najmočnejša sila v Evropi, bodo najbolj dalekosežne posledice tega združenja vidne prav v Srednji in Vzhodni Evropi in torej tudi v Jugoslaviji. Najvplivnejša sila v tem delu sveta ne bo več Sovjetska zveza ampak Nemčija, kar je v veliki meri že sedaj. Ko in če bo Nemčija enkrat združena, bo skušala ponovno vključiti v svoje območje tudi Avstrijo, kar ji ne bo težko, ker gleda veliko število Avstrijcev na to zvezo prijazno, začenši z pan-germanom Haiderjem, koroškim deželnim glavarjem. Eichard Bassett je napisal 1. 1988 knjigo „Waldheim and Austria“ Na strani 217 pravi: „Največji problem Avstrije ni Waldheim ampak Heider. To je človek, ki bo imel nekoč realno politično moč v Avstriji in spada v generacijo, ki bo odločala o bodočnosti te dežele.“ Avstrijsko vprašanje — nekoč A. J. P. Taylor je napisal leta 1947 „Habsburg Monarchy, 1809-1918“ Iz te knjige navajam nekaj odlomkov, za katere smatram, da najbolj osvetljujejo naznačeno obdobje in ki so pomembni za nas Slovence. Tako pravi Taylor na 14. strani o-menjene knjige: „Avstrijska baročna civilizacija, vkijučivši arhitekturo, je bila grandiozna, polna površnega življenja, toda v notranjosti je bila sterilna; to je bil teater in ne realnost. Manjkalo’ ji je pristnosti in osebnega značaja. V svojem bistvu je bila to kultura obupane lahkomiselnosti.“ „Habsburžani so se naučili pri jezuitih potrpežljivosti, subtilnosti in teatralnosti; niso se pa znali naučiti od njih iskrenosti in kreativnosti.“ Ustavimo se pri dveh zgodovinskih dogodkih, ki sta po istem avtorju značilna za habsburško monarhijo. „Odločilen spor v stari monarhiji je bil v zvezi z gimnazijo v Celju, ki je istočasno pokazal, kako nezdrave so razmere v Avstriji. Štajerska kronovina, v kateri je mesto Celje, je imela nemško večino. V severnem delu je bila ta dežela izključno nemška in v južnem predelu so bila mesta (v prejšnjem stoletju) pretežno nemška, podeželje pa povsem slovensko. V južni Štajerski se je ‘kmečko slovensko prebivalstvo selilo v trge in mesta in s tem so ti postajali slovenski. Slovenci so začeli zahtevati, da mesta služijo njihovim kulturnim potrebam ter predvsem, da bi morale biti državne gimnazije tako v slovenščini kot v nemščini, Te zahteve je parlament štajerske dežele zakrknjeno zavrnil. Slovenci so se obrnili na državni parlament, kjer so jih podprli češki parlamentarci. Leta 1888 je Taffejevega vlada uvedla slovenske razrede v mariborski gimnaziji. Ta uspeh je opogumil Slovence, da sp ponovno zahtevali slovensko gimnazijo v Celju. To manjše mesto je bilo še bolj v notranjosti slovenskega ozemlja, kjer je bila nemšlka nadmog že vprašljiva. Celje je povzročilo (med Nemci in Avtrij-ci) probleme in strah, kakršnega ni vzbudil Maribor. Mesto Maribor je imelo tedaj še nemško večino in bi to ohranilo, tudi če bi bili slovenski otroci vzgajani v slovenskih šolah. Če bi pa dobili Slovenci svojo gimnazijo v Celju, ne bi nihče več rabil nemščine kot kulturni jezik in s tem hi Nemci (tudi na zunaj) izgubili to mesto.“ Slične b^rbe so bi1 e tudi na češkem . za kontrolo trgov in mest. Borba za slovensko gimnazijo je v Celju postala simbol borbe med Slovani in Germani v vsej Avstriji. Taf-fe je potreboval slovenske glasove za odobritev državnega proračuna za leto 1888-1889, zato jim je obljubil slovenske gimnazijo v Celju. Z značilno nedoslednostjo ni izpolnil obljube in v jeseni leta 1893 še ni bilo obljubljene gimnazije. Potem je koalicijska vlada skušala dobiti večinsko podporo, s tem, da so obnovili razne stare obljube. Ena teh je bila slovenska gimnazija v Celju iz leta 1888. Ko je vlada začela izpolnie-vati obljube, je celjska gimnazija povzročila Nemcem velike težave če se slovenska gimnazija v Celju ustanovi, bi odstopili vsi nemški poslanci v parlamentu, če pa se obljuba ne izpolni, bi odstopili slovenski in češki poslanci. Problem slovenske gimnazije v Celju je bila glavna tema avstrijske politike v letu 1894. Nemci niso hoteli pustiti' na cedilu svojih „pionirjev nemške kulture“ na jugu; Slovenci pa niso hoteli sprejeti predloga, naj bi se ustanovila slovenska gimnazija v kakem drugem manjšem mestu, kjer Nemci ne bi bili tako zasidrani. Kljub poizku- Z NOŽEM NAD LIPO SPRAVE Kot zadnjo novico iz Slovenije na kratko posnemamo članek Iva Žajdele iz 38. številke Mladine z dne 3. novembra letois. Tam pove, da so v noči 26. oktobra „neznanci“ porezali na lipi sprave na Žalah vse listje in veje. Gotovo jim je bila v napoto, saj je bila zadnje Čase vedno zasuta s cvetjem in obdana s prižganimi svečkami. 1 novembra pa je bila pri njej spet spominska komemoracija za pobite domobrance. iše več. „Neznanci“ so se tudi z nožem spravili nad avtomobil enega glavnih pobudnikov lipe sprave in imu prerezali vse štiri gume na avtomobilu. Kaže, da se vračamo v nasilja revolucije in verjetno, da ne bo druge pomoči, kot da miroljubni ljudje spet začno ustanavljati vaške straže za obrambo pred „neznanimi“ straho-valci z noži. Tako Žajdela. In mi soglašamo. Pa žal nam je, da je v Sloveniji še vedno toliko sovraštva. som ni prišlo do kompromisa. V ju-nju 1895 je državni parlament odobril fonde za celjsko gimnazijo Nemci so izstopili iz vlade in parlamentarna koalicija je bila razbita. S tem je bil končan zadnji poizkus konsti-tucionalne vlade v Avstriji. Od tam naprej (do konca Avstrije — 1918) je bila Avstrija vladana po predstavnikih cesarstva; nekateri od teh so neradi upoštevali parlament, večina njih je pa to ustanovo ignorirala.“ (Taylor, str. 184, 185, 186) Drug pomemben dogodek, ki osvetljuje tedanje razmere v Avstroogr-ski pa je sodni postopek proti Hrvatom in Srbom v Zagrebu. Taylor ga takole opisuje: (Glej str. 235 in 236) „Kriza v zvezi z inkorporacijo Bosne v Avstrocgrsko je pustila neprijetne posledice. Med krizo so obdolžili izdajstva voditelje sibsko-hrva-ške koalicije na Hrvaškem. Zdaj pa je prišel čaš, da se te obtožbe razsodijo. Sledil je insceniran sodni proces v Zagrebu pred krotkim hrvaškim. sodnikom. Predstavljeni dokumenti so bili ponarejeni in so diskreditirali Madžare, ki so takrat vladali na Hrvaškem; obsojenca, katerega so razglasili za krivega, je takoj nato oprostil avstrijski cesar. Pol stoletja je pretekle, (odkar je revolucija 1848 uvedla po vsej Evropi vlado v skladu z zakoni. Izjemi sta bili le Rusija in Turčija; celo habsburška monarhija je sprejela omenjene zahodnoevropska načela. Zagrebški proces je bil prvi očitni prestopek teh principov in začetek obdobja nepoštenih političnih procesov, ki so preplavili Evropo eno generacijo kasneje. Madžari, ki so se ponašali s svojim liberalizmom, so bili začetniki tega barbarstva.“ (Konec prihodnjič) Lete« je v Dragi poznani časnikar Viktor Blažič postavil v debati povsem novo in netočno trditev, da je nemški okupator načrtoval genocid nad slovenskim narodom in da se je zato narod v tej stiski dvignil in začel z NOB. Nedvomno gre za ono večno spraševanje in opravičevanje vesti bivših partizanov nekomunistov, ki bi radi bili zapisani v zgodovini kaj več 'kot poslušno orodje revolucije. - Nedvomno je resnica, da je nemška okupacija v letu 1941 postavila slovenski narod v veliko nevarnost. Ta je obstajala v dveh oblikah. Prvič v izseljevanju Slovencev, ki niso bili primerni in vredni nemške asimilacije (eindeutschungsfaehig). Dejstva so znana: prisilne selitve 6.720 Slovencev v Srbijo, 10.617 na Hrvaško in končno 35.000 iz Brežic in okolice v Nemčije.. V načrtu je bilo izseliti še nadaljnjih 212.000 rojakov. Potek vojne je to preprečil. Druga nevarnost pa je bila prisilna asimilacija. Nacisti so po preudarku na podlagi raznih študij ugotovili, da je asimilacija preostalih Slovencev na Štajerskem in Gorenj-slkem možna in sprejemjiva. (Sove-nija pod nacistično okupacijo, Helga Harriman; New York, Wash., 1977) V nobenem nemškem dokumentu niti v praktičnem postopanju ni pa sledu o kakem nameravanem genocidu. Bilo je več smrtnih žrtev v prvem valu nemške zasedbe. Dejstvo ostane, da bi po namenu nacistov pri tem ostalo, če ne bi prišlo do. neodgovornega izzivanja in provokacij s strani KPS. Pobijanje orožnikov, domače opozicije, streli iz zasede, vse to je narod plačal s preko Okrogla Okrogla miza po poljskem vzorcu? Dajte no, dajte! Najprej: na Pdjskem je opozicija bila čisto drugače — močneje, bolj množično — organizirana, saj je'le imela malo večji motiv za to. Naše razmere ter našo ubogo opozicijo primerjati oziroma enačiti s poljsko je velika napaka, zato je tudi takojšnjo, povsem nekritčno pristajanje na medel (poljske) okrogle mize lahko (trenutno) le zgrešena investicija naše opozicije in naših upov v to o-ppzicijo. In kar je še pomembnejše: ali nas izkušnje z „Osvobodilno fronto“ in dolomitsko izjavo res niso nič izučile? Saj gre vendar za zelo podobne odnose. Vojščaško organizirana partija, ki je imela pred svojimi o-čmi predvsem izvedbo revolucije (in s tem zasedbo oblasti), a je bila številčno prešibka, je bila prisiljena, tudi zaradi začetne pedobe, iti v koalicijo s svojimi simpatizerji pa čeprav so bili ti ideološko drugače orientirani.. Zato je foi'l nastanek „protiimperialistične“ oz. kasneje „o-svobcdilne fronte“ povsem razumljiv. Če danes lahko trdimo, da so bile druge skupine v OF samo fasada ter predmet manipulacij na partijini revolucionarni poti, bi še toliko prej morali spregledati situacije, okoli sedanje okrogle mize. Ne nazadnje bi po teh nekaj sestankih ALKOja (Alternativna koordinacija) in okrogle mize Judi politični slepci in karieristi že lahko spregledali, da gre le za kanaliziranje opozicijske energije v strugo uradne politike, ob tem pa z nastopi predstavnikov uradne politike (predvsem Bekeša) že 'kar za nespretno norčevanje opoziciji. Tomšič bi pa še kar dajal možnost partiji ter njenim Izpostavam. Tomšič, Tcmšič, res si nepoboljšljiv! Najbolj važen in usoden pa je vse- 13.000 mrtvih, ki so jih zato pobili Nemci. Za povprečnega Slovenca v nemški zasedbeni coni doba od 17. aprila do 22. junija 1941 pomeni neprijeten mir pred grozoto izseljevanja. Po ravno izgubljeni vojni povsem logično in pametno nihče niti ni mislil na boj. Izjema! so bili komunisti, bodoči partizani, ki so v tej dobi sledeč nalogu Kominterne sodelovali z okupatorjem na premnogih področjih. Bila je doba sovjet-sko-nacističnega zavezništva... „Priloženo pošiljam izvleček iz številke časopisa “Die Neue” z dne 18. oktobra t. 1. Ta članek bivšega hrvaškega partizanskega generala je dokaj odkrit in zato zanimiv. Avtor ima prav, če zastopa stališče, da pri ustanavljanju nove države leta 1918 ta država ni bila postavljena na ne-izpodbtne temelje. Takozvano “uje-dinjenje” je dvorska kamerila proglasila, ko pripravljalni pogovori pravih narodnih voditelaev še niso bili dozoreli. Zanimivo je, da je bil vodja Slovencev, dr. Korošec, tisti' čas izven dbžave in se je v Švici pogovarjal iz zastopniki Srbov in Hrvatov. Prav to njegovo odsotnost so centralistični krogi v Beogradu izkoristili takorekoč za državni udar, ki mu je botroval v glavnem srbski centralizem. V Sloveniji je bilo stališče naroda kolikor toliko izkristalizirano. Hrvati se pa še niso odlo- miza = OF kakor prisoten psihološki faktor o-kušanja (drobtinic) oblasti. Tako takrat v OF kot danes pri okrogli mizi. V obeh primerih se akterjem, ki prihajajo iz političnega niča, zdi prijetno, da so naenkrat „zraven“, „pri koritu“, ko „vstopajo v zgodovino“. Takrat, kot danes, jim je to omogočila komunistična partija. Zato so se takrat nekateri takoj, poslušno, o&tali pa pod grožnjami upognili pred diktatom dolomitske izjave; in prav tako so na dobri poti sedanji o-pozicionalCi, da se bodo začeli u-uklanjati ter iti v povsem škodljive kompromise. Za oblast vemo., kako skrotoviči še najbolj pokončne ljudi, zato bi sigurno tudi ta okrogla miza tisto, tej deželi tako potrebno, o-pozicijo spremenila v klepetaini klub brez prepotrebnih opozicijskih pritiskov. S samozadovoljnimi opozicio-nalci okoli okrogle mize ter z zmanipuliranimi ostalimi. Skratka, šlo bi le še za gnilo kompromisarstvo že tako imamo dovolj izkušenj, ko je v preteklih letih poskušala vladajoča slovenska politika povsem pametno in spretno absorbirati vse „nove“, „drugačne“ pojave v tem prostoru — kar ji je večinoma tudi uspevalo. Kaj je lepšega in bolj spretnega, kot pa Vse opozicijske špice zapreti . okoli neke okrogle mize ter jim tam dati okusiti malo oblasti — pa čeprav le navidezne. Sicer pa: brez opozicije znotraj o-pozicije nam ni rešitve. Že nekaj časa se naslajamo in mislimo, da je ZKS tik pred bankrotom (češ, saj je celo njen časopis Komunist shiral), vendar, dejstvo je; da so komunisti še vedno povisem na o-blasti, z vsemi svojimi izvršilnimi organi, ki to oblast varujejo, in partijski „bankrot“ je le predvolilni manever za uspavanje opozicije Če se hočemo začeti res resno pogovarjati, potem morata nastati znotraj Slovenije dva povsem razvidna politična bloka, čisto v grobem: o-biaist in opozicijski blok — obrnjena eden proti drugemu oziroma Vsaj o-pozicijski mora biti obrnjen proti vladajočim oblastnikom. Seveda ne izključujem sodelovanja med njima, vendar, naj bo le-to samo v nujnih primerih, ne pa, da se opozicija spusti za neko okroglo mizo, kjer jo npr. en Bekeš prav (ne)spretno zafrkava. To, da se nekaterim zdi prijetno tam posedati... njihov problem. Sicer naj naši opzicionalci že enkrat naredijo primerjavo med OF in sedanjo okroglo mizo ter kritično primerjajo sloventeke in poljske razmere, sicer to res ne bo več samo njihov problem. Ljubljana, 12. oktobra 1989. čili, ali bodo novo državo postavili na temelj hrvaškega državnega prava ali pa po načelih “pueke seljač-ke stranke” pod vodstvom Radiča, Borba za samostojnost posameznih narodov je ves čas slabila novo državo, ki je šele s težavo prišla celo do svojega imena, namreč SHS, z u-poštevanjem narodnostnih enot, oz. Jugoslavija s svojo centralistično u-reditvijo. Med in po zaključku druge vojne so to vprašanje skušali reševati po idejah tzv. bratstva in jedinstva. po smernicah maršala Tita. Kratek čas se je celo zdelo, da bo Titova zasluga, če bo rešil stare narodne razprtije. Ali edinstvo nikakor ni mogoče doseči s trdo roko partije in vojske. In sedaj smo na slabšem, kot smo ‘bili kdajkoli. Lahko pa verujemo in upamo, da bo šel razvoj končno le naprej, čeprav bo to državo stalo dovolj nemirov in predvsem gospodarskih katastrof.“ iBinBaBBaBnBBBBBBBRtfSBBaBaBBBonaBBBBBaBaasiiBeBBBBBBaBBsaaBBBHBa jRBBBB*Br«B Nemška okupacija dr. Peter Urbanc Pismo iz Evrope 22. oktobra 1989 Koroška il vsjLí Tone Mizerit i ilS SMOLLE V PARLAMENTU: Smolič je prvi v parlamentu s svojimi govori in članstvom. 'Med 183 poslanci se je uvrstil v ,,Hit lestvice“, dokaz svoje marljivosti. Ima govorni rekord, 65 govorov, je član šestih odborov v parlamentu. Važne niso samo njegove besede, tudi njegovo delo, je član odbora za trgovino, ustanovna vprašanja, znanost in univerza, zakonodaje in od julija, tudi v odboru za peticije. Ta odbor za peticije je novo orodje direktne demokracije, vsak se lahko obrne nanj, samo če za svoje zahteve ali želje nabere 500 podpisov. Smolle sodeluje v zunanjem političnem sosvetu, v sosvetu za EGS, za znanost in raziskave in v sosvetu za madžarsko narodno skupnost. Odkar so zeleni v parlamentu se je povišalo število pismenih vprašanj. Parlamentarci so stavili nad 1500 vprašanj, s temi vprašanji je Karel Smolle dosegel hiter sklic manjšinske šolske komisije, ki* so jo na Koroškem zavlačevali, DR. VALENTIN INZKO: Na predlog Deželnega šolskega sveta za Koroško je podelil državni predsednik dvornemu svetniku dr. V- Inzku ob njegovi upokojitvi častno odličje za zasluge za Republiko Avstrijo. Dr. Inzko je šolal učiteljski naraščaj za dvojezične šole, ter bil tako ravnatelj kot strokovni nadzornik, položaj in ugled Zvezne gimnazije za Slovence v Celovcu ter pomagal pouku slovenščine na vrsti višjih in srednjih šol Koroške. Pričel je s svojim delom v najhušem času konfrontacije z manjšinskim šolstvom, zato ga je prosvetno minstrstvo i-menovalo kot izvedenca ’in ga pritegnilo v različne gremije. V javnem življenju se je zavzemal za manjšinsko šolstvo in za interese slovenske narodne manjšine ŽELEZNA KAPLA: V tovarni 0-bir (tovarna celuloze), na žagi in v gozdnem podjetju, delovne sile žive v Železni Kapli. To tovarno nameravajo zapreti, in če se to stori, se bodo ljudje začeli odseljevati iz tega kralja. Zaradi tega olbčina poziva ■deželno vlado, naj čim prej skupno s Slovenijo sklenejo, kateri naj bo projekt, ki bo prišel v veljavo, da ne bodo delovne sile brezposelne. Občinski odborniki so menili, da je to posledica nemškonacionalne politike in da je več odbornikov, ki so pozabili na oblpube, ki so bile izrečene pred volitvami. ski jezik tudi kot uradni jezik, zaradi tega odborniki kritizirajo, da se društvo ne poslužuje slovenščine, da vodič, ki se uporablja za tujski promet, nima nobene slovenske besede in da kažipoti niso dvojezični. LETNO SPOROČILO ZVEZNE GIMNAZIJE ZA SLOVENCE: 130 strani ima brošura, ki je vizitka Zvezne gimnazije za Sl°vence v Celovcu ob sklepu šolskega leta 1988-1989. Spremne besede piše ravnatelj dr. Reginald Vospernik. V brošuri je opisano mnogo življenja in delovanja Zvezne gimnazije.‘Število dijakov v preteklem šolskem letu je bilo 436 in njihova pripravnost v različnih poklicih je u-spešna. Dijaki so pisali v skupnem soživetju, razpravljali, da so iz različnih krajev južne Koroške in da se veliko prepirajo, da so postali mojstri v ugotavljanju kakšne volje so profesorji in profesorice, šport da jim jemlje veliko časa in energije; drugi so pa raje predstavili razred in njihovo življenje v risbah. NESEM ALI PELJEM? NOSIM ALI VOZIlM? Ko človek premišlja o lastnostih, ki odlikujejo ta ali oni narod, pride navadno do prepričanja, da smo res izreden narod. Kjerkoli se naš človek loti dela, ne odneha prej, dokler ne zleze med prvake. Vsaj navadno je talko. Tako smo se že navadili, da se hvalimo, da se nam niti ne zdi smešno, če kdo takšno reč pove kot šalo. Saj je tudi res, da se radi napihujemo in resnične uspehe preveč opevamo. Oni dan so nekje pričakovali obiske. Ker bi stari avto zasenčil blesteči videz družinskega bogastva, je gospodar naprosil prijatelja, naj mu posodi za tisti dan svoje novo vozilo. Po kosilu se res prikaže mladenič in z žarečim obrazom naznani: „Smo prinesli avto.“ Kaj so obiskovalci razumeli, je težko uganiti. Kakšni športniki! Kako organizirana skupina močnih, da nosijo avto od hiše do hiše! Kako velika skupina jih mora biti za takšen podvig! Kaj kmalu se je razkrilo, da je avto prišel po najbolj običajni poti, pa s pomočjo domačega sina in hčerke. Namesto, da bi lepo povedala, da sta Ves zbor političnih-opazovalcev je te dni označil šofersko stavko kot najhujši spopad, kar jih je peroni-stična vlada doslej izvojevala na socialnem polju. Vladni strategi so bili sicer pripravljeni na marsikateri udar, in bistveno so čakali na ofenzivo kovinskih delavcev, ki so te dni pričeli svoj „borbeni plan“. A domala paralizacija avtotransporta jih je presenetila in v začetku celo presegla niihove moči. A poglejmo stvar nekoliko bolj podrobno, ker je važno za bodoč razvoj na sindikalnem po-Jju. OD PRIJATELJA DO SOVRAŽNIKA — LE KORAK Po svoje je zanimiva vsa ta situacija. Šoferski sindikat (UTA) je bil prvi, ki se je javno izrekel za Me-nemovo kandidaturo, ko se je komaj začel notranji boj med richan-skim guvernerjem in Cafierom. Se- pripeljala avto, sta v eni sapi ustrelila dva kozla. Pripeljem nekaj, kar vozim ali vodim. Kar je na kolesih, se navadno vozi. če je to enkrat, se pelje, če se vedno ponavlja, se vozi. če peljem nekega za roko, ga vodim. Enkrat ga odvedem, ga zopet pripeljem nazaj, ga privedem ali pripeljem. Kadar pa navadnega vozila ni ali pa je treba nekaj dvigniti in prenesti, se več ne pelje, ampak- se nese. Veter dvigne kakšno stvar s tal, prenaša po zraku in odnese. Otroka mati dvigne v naročje in ga nese, kadar ga dene v voziček, ga pelje s seboj. Kakšno prav teko reč tudi včasih kdo kam nese, kadar jo dvignejo s podstavka ali s tal spravlja nekam drugam Tudi žerjav ali dvigalo prenaša težke stvari. Narejen je za prenašanje. Vendar naj me nihče ne poskusi prepričati, da je avto prinesel. (Seveda ne govorimo o narisanem avtu ali o igrački). Kajpak moremo reči, da nekoga peljemo za roko-, da ga skušamo zapeljati v zmoto. Pa rajši ne delajmo takšnih reči. Naj nas angel vodi po pravi poti, težave vdano prenašajmo, težke stvari pa prevažajmo. daj pa je tudi prvi, ki se je jasno in z nepredvideno silo upri gospodarski politiki, ki jo izpeljava predsednik. Primer je nekoliko podoben Ubaldi-nijevemu, ki se je kot glavni tajnik CGT udeležil 32 predvolilnih mitingov v podporo Menemu, pa postal prva žrtev po nastopu nove vlade. JJazlcg je jasen, večkrat smo ga že nakazali, a ni odveč, da se znova ustavimo ob njem: bistven ie za razumevanje sedanjih in bodočih dogodkov. Menem je izbral gospodarsko linijo, katere uspeh je možen le, če vlada socialni mir, če so sindikati pokorni in če državo in družbo ne pretresajo nenehne stavke. To pa ni mogoče dokler je Ubaldini na čelu CGT, niti dekler so ključni sind:kati v rokah upornih sindikalistov. Ta je razdalja, ki obstaja med prijateljstvom in sovraštvom. In zato vlada ni niti malo pomislila, ko se je sprožila šoferska stavka. Menem je jasno povedal, da ne bo odstopil od svojega načrta, in na teren poslal žandanmerijo, da je zagotovil mir. Obenem zagrozil z zaplembami avtobusov, ki bi jih prav tako vozili člani žandarmerije. Postopoma se je stavka razblinila in skrhal prvi sindikalni naval na vlado. Ko je bila šoferska stavka v polnem teku, je padla grožnja z vrst železničarskih sindikatov. Tudi tu je vlada hitro ukrenila. Delavski minister Triaca je enostavno zagrozil, da foo država zaprla vsako progo, na kateri bo prišlo do stavke, vse, dokler je ne bo mogoče privatizirati Med železničarje je padel spomin na slavno stavko leta 1961. Tedaj je vladal Frondiizi, ki se tudi ni dal ukloniti volji železničarskega sindikata. Štirideset dni je trajala stavka, in končno jo je vlada strla. Ali tak je bil vsaj videz. V sedanjem položaju za sindikaliste ni bilo izgleda na uspeh. Nadvse -zanimive pa je bila prc^ pagandna podpora, ki jo je šoferska stavka imela s strani levičarskih organizacij : kaj jasno pokatzano kam pes taco moli. Pa kot volilni predlogi levice, tudi ta akcija ni našla odmeva med prebivalstvom. Preveč je bilo besnosti na neodgovorno šofersko akcijo, čeprav ,s.o mnogi priznavali pravičnost delavskih zahtev po boljših plačah. RAZLIČNE MERE Veis problem se suče okoli povi-šic plač, katerih ni mogoče dvigniti nad 15% za ves semester do marca 1990. A tu se znova znajdemo pred čudnimi pojavi. Točajski sindikat, katerega vodja Barrionuevo je prvi navalil na Ubaldinija po Menemovi zmagi, je dosegel kar 150% poviši-c». Trgovski sindikat, ki ga vodi sedanji glavni tajnik uradne CGT, Guerino Andreoni, je dosegel 75% povišico. Na to je delavsko ministrstvo odgovorilo le s sklepom, da teh konvenijev ne more potrditi. Seveda se večina na potrditev ne ozira, saj glavno je koliko denarja kdo prinese domov v žepu, ne če ima ta denar državni žegen ali ne. Na to pa se opira kovinski sindikat, ko pričenja borbeni plan, ker s podjetniki ne najde skupne točke. 'Zahteva, ki jo stavlja Lorenzo Mi-guel se suče okoli 60%, podjetniki bi popustili do 20%, vlada pa vztraja na slavnih 15%. Vendar kovinskega vodja zanima mnogo več, kot le procenti povišice 'plač. Ohranit; hoče svojo politično moč, ki je bila svoj čas neizmerna, ki pa je 'od nastopa meneimizma doslej precej zatonila. In vendar je bil Lorenzo Mi-guel tisti, ki je na notranjih volitvah nagnil tehtnico na Menemovo stran. Lorenzo Miguel, vodja najmočnejšega (in najbolj peronističnega) argentinskega sindikata, je dejansko edini, ki more posredovati in doseči izgubljeno edinost v CGT. To pa vlada krvavo potrebuje, zlasti sedaj, ko položaj prihaja do kočljive točke. To se je pokazalo tudi na volitvah v telefonskem sindikatu, kjer je bila poražena struja, ki jo vodi Julio Guillan, isti, ki je sedaj podtajnik za komunikacije in pristaš privatizacije telefonov. Premagal ga je skupek vodij iz ufoaldinističnega tabora. Kako bo sedaj s privatizacijo? Do kolike mere je pametno, da je vlada tako- odvisna od volilne sreče v sindikatih, zlasti še, ko je vidno, da ima „v bazah“ Ubaldini še vedno izreden ugled, ki bo rastel v isti meri, ikakor bodo propadali vladni načrti reaktivacije? Še nekaj je omembe vredno. Te dni je vlada objavila zakon o delavski fleksibilizaciji. Je to skupek 240 •členov novega zakona o zaposlenosti. Tekst je doživel hud naval ubal-dinistov, medtem ko se ga celo me-nemistični vodje ne upajo preveč navdušeno podpirati. Ko bo po 10. decembru prišel na glasovanje v kongresu, je njegova usoda nejasna. In vendar prav na ta zakon vlada polaga mnogo upov za industrijsko poživitev. Zakon predvideva nov način zaposlenosti, ki ne bi bi-(Nadaljevanje na 4. str.) Ta občina želi uporabljati sloven- Milena •«ganuniiiBiiiaaaiiRaiiirTMiiiiiMgDgiiiniia ■ ■■■■■■!■ sa aaaaaa laaiiaa Slovenščina - moj jezik Slovenski svetovni kongres VPRAŠANJE JE: KAKO? Kot smo že poročali, je bila letos v Dragi dana pobuda organiziranja Slovenskega svetovnega kongresa. Zdaj je prišo v Argentino od Pripravljalnega odbora v Celovcu naslednje sporočilo za tisk: Celovec, 30, septembra 1989 V soboto, 2. septembra 1989 se je na Opčinah nad Trstom' v času tradicionalne prireditve „Draga 89“ sestal na pobudo publicista g. Viktorja Blažiča iniciativni odbor za prlnravo Slovenskega svetovnega kongresa. Sestali so se Slovenci iz republike Slovenije. Koroške, Primorske, Zvezne republike Nemčije, Kanade in ZDA. Sklenili so, da je treba nasled-nji dan (nedelja, 3. septembra) razgrniti zamisel pred udeleženci predavanja dr. Franca Bučarja z naslovom „Slovenci med Balkanom in Evropo“. V nedeljo, 3. septembra, je po predavanju prof. Bučarja, ki je bilo na: ravnost spontan uvod v predlagano ustanovitev Kongresa — predlog u-stanovitvs pa uresničitev teoretič. nih izhodišč v predavanju — koordinator in tajnik iniciativnega odbora Vinko Ošlak obvestil udeležence (nad 300 oseb) o pogovoru prejšnjega dne in predlagal, da se iniciativni odbor z razširitvijo spremeni v pripravljalni odbor, ki do naslednjega leta pripravi vse potrebno za zasedanje Kongresa, ki bi lahko bilo ob prireditvi „Draga“ ali pa kje drugje na nevtralnem Ozemlju. Pre. bral je tudi izhodiščne točke o na- menu in programu predlagane vseslovenske ustanove. Udeleženci „Drage“ so predlog z navdušenjem sprejeli in nekaj diskutantov se je na kraju samem izreklo za takojšnje sodelovanje. Prejšnji predsednik- Slovenske Demokratske zveze dr. Dimitrij Rupe! ie pozdravil predlog, a je izrazil želja, da bi se prvi kongres sestal v Ljubljani, ker bi po njegovih besedah tako dobil večji pomen. Predlagatelj je nato pojasnil, da je bistvo obstoja in delovanja Kongre. sa neodvisnost od razmer v slovenski republiki in zagotovljena odprtost ter nevtralnost kraja, kjer bo Kongres zasedal. Udeleženci so to razlago sprejeli. Po koncu prireditve se je odbor, razširjen za nekaj članov še enkrat sestal. Za predsednika so člani določili deželnega svetovalca in nabre. žinskega župana g. Bojana Brezigarja iz Nabrežine pri Trstu. Za administrativno središče so določili Celovec na Koroškem v Avstriji, za tajnika pa potrdili Vinka Ošlaka iz Celovca. Kot prvo naslednjo nalogo so si zadali ustanavljanje območnih odborov povsod, kjer žive Slovenci. Ti odbori bodo delovali povsem avtonomno, na zasedanja Kongresa pa bodo vsakokrat pošiljali delegate. Tajništvo v Celovcu je zadolženo, da vsem pobudnikom in pozneje ustanovljenim odborom pošilja informacije in zapisnike sej pripravljalne-ga odbora. Namen Slovenskega kongresa je povezovati Slovence po vsem svetu onkraj političnih in svetovnonazor-skih razlik — edini politični pogoj za vključitev je priznavanje k celoti človekovih pravic, kakor jih pojmuje razviti del Evrope, in k parlamentarni demokraciji — na področju kulture, znanosti, gospodarstva; uveljavljanje vseslovenske solidarnosti, in informiranje v lastnem n-kviru ter informiranje javnih občil, mednarodnih ustanov in vladnih u-staisov o slovenskih vprašanjih. Kongres je načelno nevtralen do konkretne oblike slovenske države, zavzema pa °e za ' neusahljivo, pravico do samoodločbe slovenskega naroda in za uveljavljanje človekovih pravic in svoboščin v polnem obsegu tega pojma. Kongres bo navezoval st času in po vsebini od volje nelegitimnih oblastnikov. Drugo in upajmo dokončno obdobje pa se prične, ko bo v Republiki Sloveniji ustavno zagotovljena tudi politična svoboda. Ne bo odveč poudariti, tudi v prvem obdobju, da ni demokracije brez političnih organizacij. Nadstrankarski organizmi in predstavništva so mogoči lg na podlagi dogovora med strankami, ki zastopajo različne politične smeri v narodu. Na tej podlagi je bil pred več ko 45 leti o-snovan tudi Slovenski narodni odbor, ki je do danes edino demokratično nadstrankarsko predstavništvo v zdomstvu. Postopno oblikovanje demokratičnih gibanj in strank v domovini kliče po širši politični povezavi, a ne razveljavlja principov, na katerih naj bi ta bila osnovana. Tak dogovor, je mogoč in potreben pri vsakem državotvornem narodu. Sloni na splošno sprejetih narodnih vrednotah in na sožitju v skladu z demokratičnimi načeli. Mišljenje pa, da je mogoče osnovati kakršnokoli vsenarodno predstavništvo na „nepolitični“ osnovi, je nerealno in je v veliki meri posledica totalitarne praikise v domovini. Gre za podcenjevanje dela, ki je po svojem bistvu delo za narodovo blaginjo. Draga je tedaj dala pobudo, ki je polna možnosti, a, 'kateri zaenkrat še manjka odgovora na bistveno vprašanj e: kako- ? Pri tem pa ne pozabimo, da je slovenska politična emigracija že dolga desetletja organizirana po mnogih deželah in da je neko „povezovanje“ mimo teh skupnosti razbijanje tega, kar že obstaja. Sternu 3 ^401*. NOVICE IZ SLOVENIJE STRUNJAN — Rekordno slaba žetev soli je bila letos za sečoveljske in strunjanske solinarje. Nagrabili so največ kakih 15 ton soli, kar je seveda, izredno malo. LJUBlLJANA — Zanimanje za vpis abonmajev je presenetljivo. Odziv kaže, da bodo letos gledališke dvorane vse prej kot prazne. V Mestnem ljubljanskem gledališču so v enem dnevu razprodali ves abonma. LJUBLJANA — Na slovenskih cestah je , v zadnjih enajstih letih u-mrlo več kot 600 otrok in mladoletnikov. V tem času je bilo v prometnih nesrečah ranjenih 18.255 mladih ljudi. LJUBLJANA — Cvetlični bienale, ¡prva samostojna razstava cvetja je bila oktobra v Moderni galeriji. 20 tujih in 15 domačih razstavljalcev je prikazalo 15 tisoč cvetov. Cvetje je bilb predstavljeno kot kamenčki v mozaiku likovno prostorskih kompozicij, ki so ustvarjale barvne cvetlične skulpture. Za tako oblikovno zasnovo je poskrbel slikar Jože Spacal. PORTOROŽ — Kultura v stiku je bila v.cdilna tema zborovanja slavistov. Tridnevnega srečanja se je u-deležilo kakih 400 slavistov iz Slovenije, Italije in Avstrije. Nekatere teme: slovenska istrska narečja, stikanje med slovensko in romanskimi književnostmi, poezija Danteja Ali-ghierija in Matije čopa, furlansko in italijansko besedje v slovenščini, A-na Ahmatova in Dostojevski. KOZINA — Hidrometeorološki zavod Slovenije namerava prihodnje leto zgraditi na Slavniku radarsko-računalniški center in tako okrepiti opazovalno in obveščevalno hidrometeorološko službo v tem delu Slovenije. V novem centru, ki ga bodo začeli graditi v bližini Tumove koče, bo stalno dežurala tričlanska e-kipa, ki bo med drugim zbirala in posredovala tudi podatke, uporabne za navtične in turistične potrebe. POSTOJNA — 100-letnico slovenske jamarske organizacije so počastili. Osrednja slovesnost je bila pri Postojnski jami. Pel je Jamski oktet, podelili so odlikovanja in priznanja jamarske zveze, udeleženci pa so si mogli ogledati v Modrijanovem mlinu pri Postojnski jami razstavo 170 let Postojnske jame in O-toško jamo. Jamarji pa so imeli tradicionalni Modrijanov pohod po podzemni Pivki. LJUBLJANA — Knjige za osnov- ne in srednje šole so najdražje v Sloveniji, najcenejše pa v Makedoniji in na Kosovu. Poleg tega jih pa še ni. Ob začetku šolskega leta (september) se nekateri učbeniki še tiskajo. LJUBLJANA — Živalski vrt je praznoval štiridesetletnico. Najprej je domoval na Kolodvorski 12 (danes je tam poslopje RTV Ljubljana) nato pa se preselil pod Rožnik (1951) in sprejel v začetku 45.000 obiskovalcev. Danes je dom 141 vrst živali, vsega skupaj nad 500 primerkov, za katere skrbi 19 uslužbencev. Lansko leto je živalski vrt sprejel čez 230.000 obiskovalcev. KRANJ — Telefonskih priključkov na Gorenjskem je skoraj 50.000, kar je po gostoti telefonskega o-mrežja precej nad jugoslovanskim in celo slovenskim povprečjem. Kljub temu pa bi potrebovali še kakih deset tisoč priključkov, da bi pokrili vse povpraševanje. Zato. so priprave za gradnjo nove centrale že stekle, vendar bo skončana šele v letu 1993. UMRLI SO OD 5. do 15. avg. 1989: LJUBLJANA — Angela Cegnar roj. Sire, 87; Jožefa Devetak roj. Makovec, 76; Mira Kobe roj. Martinišgk; Avgust Klemenčič, 57; Dominik Bizjak; Jožefa Pogačnik roj. Janežič; Marija Aleksandra Velkavrh roj. Kranjc; Marija Kr-žič roj. Švigal, 82; Ana Lipah roj. Kle-šnik; Ana Rekar roj. Hodnik; Zvonimir Vodopivec; Ivica Pfeiffer roj. Moré; Valentin Zajec, 84; Leopold Winterleit-ner; Prane Lendero; Boris Walland; Ida Lah, 96; Stane Židan; Anton Rozman; Matija Perkol, 85; Nada Kyovsky; I-vanka Eržen; Andrej Pirš; Bernard Klobučar; Stane Židan, 73; Anton Hud. nik, 84; Justina Šinkovec, 84; Franc Šolar; Vida Žogan; Marija Polenšek roj. Klemenčič; Jožica Komat roj. Sinčič; Marija Žagar-Hubad roj. Švajger; Julija Ljubič roj. Skopec. RAZNI KRAJI — Leon Toporš, Kokrica; Franc Rožič, 81, Dob; Justina Flis roj. Sušnik,. 80, Domžale; Ivanka Barlič roj. Pirnat., Brežice; Terezija Peklaj roj. Cankar, Dvor pri Polhovem Gradcu; Rudi Grošelj, 79, Trbovlje; A-loi'z Toplikar, 73, Gabersko; Pavla Malešič roj. Grabrijan, 86, Metlika; Vili Sirk, Laško; Uršula Eržen, Škofja Loka; Ladislav Muzga st., 64, šmartrro pri Litiji; Anton Keipic, 88 Í Pajkov ata), Men. geš; Bogomir Pavlič, Domžale; Ivan Hlad (zlatomašnik), Vrhpolje; Mirko Modic, Šmihel; Emerik Senčar, Ptuj; Mara Ilc roj. Klemenc, Črnomelj; Marija Kralj roj. Drglin, Sostro; Mirko Mur, Gorenja vas; Pavla Wächter roj. Bonano, 84, Ločna; Danica Hvastija roj. Dolenc, Kranj; Jožefa Miklavčič, Cerklje ob Krki; Milena Šarabon, 90, Tržič; Fani Oblak roj. Perne, 77, Celje; Anton Dolenc, Postojna; Jože Centa, Želimlje; Ferdinand Pungeršek, 86, Kranj; Silvo Stopar, škofije; Boris Sa-bothy, Kranj; Marija Kadunc roj. Mohar, 80, Šmarje-,Sap; Oskar Kopitar, Kočevje; Milan Devičnik, Šlmihel; Štefan Tivadar, Vrhnika. 5BÉ SLOVENC! V ARGENTINI Osebne novice Krsti: Dne 29. oktobra je bil krščen v slovenski cerkvi Marije Pomagaj Tomaž Pavel Draksler, sin Francija in Nuške roj. Belič. Botrovala sta Janez Belič in Marta de Merlotti-Draksler. Krstil je delegat Alojzij Starič. Dne 11. novembra je bila krščena v cerkvi Marije Pomagaj Cintia Gabrijela Markovič, hčerka Janka in Nancy roj. Bogataj. Botrovala sta Elizabeta Toma-ževiž in Fredi Bergant. Krstil je prof. France Bergant. Prav tako je bila v cerkvi Marije Pomagaj krščena Jasna Miriam Batagelj, hčerka Gregorja in Miriam roj. Jereb. Botrovala sta Kristina Qualizza roj. Jereb in Jože Oblak. Krstil je dr. Jure Rode. Dne 12. novembra je bila krščena v cerkvi Marije Pomagaj Dafne Andreja Ribnikar, hčerka Miha in Nežke roj. Kastelic. Botrovala sta Adrijan Levstek in Andreja Škerlj. Krstil je dr. Jure Rode. Srečnim staršem čestitamo! Poroka: V soboto, 11. novembra, sta se poročila v farni cerkvi v Ram os Me-jiji arh. Polde Malalan in arh. Tončka Koželnik. Za priči sta bila ženinova mati ga. Nada Malalan in nevestin oče Miha Koželnik. Poročil ju je župnik France Urbanija. Čestitamo! LIGA ŽENA-MATI 18. oktobra je pri Ligi žena-mati v San Martinu govorila Betka Vi-trih in sicer o temi: Starosvetne šege in navade Slovencev. V glavnem se je zaradi obilice gradiva omejila na adventne, božične in novoletne ter trikraljske običaje. Poudarjala je kako je katoliška Cerkev skušala pokristjaniti poganske praznike, jim vtisniti svoj pečat in nov smisel. Nekaj nadvse zanimivega pa je bilo med pripovedovanjem prisluhniti prisotnim ženam, ki so istočasno obujale lastne, njih farne navade pri določenem praznovanju. Vsaka je vedela, kaj drugega povedati. Pri tem so omenile običaj, ko so devet dni pred božičem nosili Marijo od hiše do hiše. Marijo je nesla dekle, drugi so molili rožni venec. Tako še danes slovenske družine v predmestju Chu-rruca ohranjajo ta običaj. Izjemno bo prihodnji sestanek četrto sredo, 22. novembra, ob 18.30 uri in govorila,, bo ga. Lina Dcbov-škova. Koroški obisk. — V sredi oktobra smo sprejeli v naši sredi zanimiv obisk s Koroške. Pet fantoy (Hanzi Tomažič, Franci Tomažič, Janez Sti-cker, Peter Krivograd in Bojan Wa-kounig) in eno dekle (Andreja Le-puischitz), ki pripadajo podjetni skupini „Slovenščina, moj jezik“, so si ogledali naš kraj, predstavili na dobro obiskanem sestanku v Planinskem Stanu program svojih prizadevanj in se povzpeli do Petričkove koče Pod Skalco in do Tončkovega jezera. Rojaki so ,se potrudili, da so Korošcem čim več lepega pokazali, vreme pa se je tudi jako prijazno zadržalo in smo vse tiste dni doživljali izredno, prijetne spomladanske dneve. Gostje so navezali prijateljske stike s številnimi mladimi ljudmi in izlet Pod Skalco je kljub delovnemu dnevu zbral v katedralskem pogorju štirinajst madincev. Upamo, da se bodo ti stiki ponavljali in želimo aktivnim koroškim prijateljem čim več uspeha pri njihovem delu. Materinski dan. — V soboto, 21. oktobra popoldne smo se v Stanu spomnili materinskega dne. Ob prisotnosti številnega občinstva so se predstavili otroci slovenskega vrtca in ljudskošolskega tečaja z igricami in deklamacijami. Program so vodile pridne učiteljice Zdenka Jan ter A-lenka in Cilka Arnšek. Gledalci so sodelovali s ploskanjem in smejanjem, včasih pa so tudi spremljali igrajoče otroke s petjem. Ob koncu programa so otroci razdelili cvetje mamicam, skrbne roke pa so postregle z oranžado in pecivom. V. A. II. FESTIVAL PING-PONG ZA VSE Kot je videti, ping^pong privlači mlade, tako da so se z veseljem udeležili letos že drugega festivala, ki ga je’ pripravil špobtni odsek Slomškovega doma. Prišli so tekmovalci iz. vseh okrajev in se pomerili med seboj v nedeljo, 14. oktobra popoldan. Tekmovali so v štirih kategorijah: veterani, dekleta, fantje in mladci. Po medsebojnih izločilnih dvobojih so zasedli prva mesta naslednji tekmovalci : Med veterani: 1. Franc Tomaževič, 2. Jože črnak, 3. Frenk Klemenčič; med dekleti: 1. Marija Snežna B. Klemenčičeva, 2. Ana Vidmar, 3. Rezka Snoj; med fanti: 1. Tomaž Magister, 2. Dani Kunc, 3. Janez Petkovšek; in med mladci: 1. Martin Strah, 2. Gabrijel Nabergoj in 3. Jože črnak ml. Kot .tretji, zaključni festival Ping- 40 let Slomškove šole Letos se vrste vrste okrogle obletnice kar zapovrstjo. Tako smo 21. ck-tobra praznovali 40 let, odkar se je pričela slovenska šola v Ramos Meji-ji, ki je pozneje dobila ime Slomškova šola. Ob tej priliki se je v Slomškovem domu zbrala polna dvorana, večinoma rojakov iz okolice, pa bivših u-čencev, sedaj že odraslih, katerih o-troci spet hodijo v to šolo. Na odru pa so se zbrali v*si sedanji učenci in s pomočjo nekaterih bivših pripravili mogočno igro, s katero so dostojno proslavili svojo obletnico. Večer je pričel predsednik Doma Marijan Loboda, ki je pozdravil goste ter čestital vsej šoli, predvsem pa učiteljicam, ki so toliko časa posvetile slovenski mladeži in ji vcepljali slovensko besedo in zavest. V imenu nekdanjih učencev Slomškove šole je čestitala ena prvih u-čenk pred 40 leti Francka Tomazin-Vestrova, ki je obujala spomine na tiste čase in potrdila, kaj ji je dala slovenska šola. Šoli je tudi čestital predsednik Zedinjene Slovenije arh. Ture Vomber-gar, pohvalil vse učno osebje ter želel šoli še dolgo vrsto let uspehov pri slovenski vzgoji. Nato je podala kratek opis štiri-desetletja šolskega življenja voditeljica šole Lenčka Zupan Malovrhova. V govoru je med drugim dejala: ZGODOVINA SLOMŠKOVE ŠOLE „Bil je med'nami mož...“, dober, preprost, velik .rodoljub, ki je z vso ■zavzetostjo, mislil na to. Naš župnik Janez Kalan. Prav na drugi ’konec Buenos Airesa jo je ubral, da je v gospodični Anici, ki je tam službovala, našel prvo in pravo učiteljsko moč. Z veseljem in ljubeznijo se. je lotila dela. Število vpisanih otrok — 72 — je zahtevalo ojačenje pri učenju. Na pomoč je priskočila ga. Cvetka Štrukljeva. In prostor? Kje drugje bi nam bila vrata bolj odprta kot v skromni -sobi g. Kalana. Pa je z novimi šo-larčki in pomnoženim učiteljstvom postala ta naša prva ,,učilnica“ pretesna. Prosili smo za prostor v sosednjih kolegijih, se selili iz enega v drugega pa spet nazaj v župnišče na vaje. Nikjer nismo bili preveč' dobrodošli. A kam? Trenutna rešitev bi mogel biti takoimenovani Sanatorij, kjer je živelo toliko naših družin. In postal je rešitev za nekaj let. Prostori )eo bili sicer majhni, a v njem smo se dobro počutili. Otroci so postali bolj sproščeni in uživali ob i-granju na prostranem vrttu. Tu se je tudi razvila otroška folklora pod vodstvom ge. Eme Kessle.rjeve. Za problem se je resno, zavzel junija 1959 takratni šolski odbor, ki so ga sestavljali gg.: Brula, Potočnik, Prešern, Pergar in Pintar. V središču Ramos Mejije je našel primerno zemljišče in 5. julija sklenil kupno pogodbo.. Kljub težavam je zbral prve darove in je 8. julija i-stega leta prešlo zemljišče v njegovo last. 12. junija 191 si je Slomškova šola dala d.uška ter z učiteljstvom in učenci navdušeno vkorakala v novi dom. Vse drugače sta stekla pouk in razvedrilo v zavesti, da smo na svojem. Število učencev je neprestano raslo, dokler ni v letu 1970 doseglo 100, tri leta pozneje pa svoj višek v številu 163. V tej višini se je c-hranilo nekako 10 let. Potem se je krivulja upognila navzdol Mlade družne so začele odhajati bodisi v okolico Buenos Airesa bodisi v notranjost Argentine. Čas je poleg spremembe v številu otrok prinesel tudi preureditev notranje zgradbe naše šole. Prvotne tri skupine — nižjo, .srednjo, in višjo — smo razdelili v posamezne razrede. Tako je danes 60 otrok nameščenih v c-troškem vrtcu in osmih razredih osnovne šole. To je zahtevalo povečanje učiteljskega kadra in nudilo intenzivnejše učenje. Ko z obžalovanjem ugotavljamo pomanjkljivosti v jezikovni zmogljivosti otrok, ki so najbolj v škodo o-troku samemu, naj s posebnim ponosom zarišemo tudi naj,svetlejšo točko v delovanju naše šole. To je mlada generacija, ki stopa na naša me- sta. Upamo si trditi, da nima manjšega idealizma, kot ga imamo mi. Naj iiz kronike navedemo nekaj i-men: pet let s.o. poučevali v naši šoli: gospa in gospod Holozan, Martina Lacontejeva, Majda Kelčeva, A-lenka Smole. Deset, petnajst in več let so ali še poučujejo: katehet Jože Škerbec, pok. Matija Lamovšek in A-nica Šemrov,- gospa in gospod Breznikar, Marjan Hribar, 'Marjan Loboda, Alenka Pozničeva, Vladi Selanova, Renata Sušnik, Saša Omahnova, Karla Jakoševa, Helena Malovrhova. V celoti je v Slomškovi šoli do sedaj poučevalo 50 učnih moči. Učencev pa je bilo v teku 40 let vpisanih 593. ; ’ : ■ Ob koncu njenega govora se ji je dvorana zahvalila s ploskanjem. Zedinjena Slovenija pa ji je izročila šopek rož. Sledila je igra, pri kateri je —-kot sem že omenil — sodelovala vsa šola. v ZAJČJI FESTIVAL Igra je bila prirejena iz krajše igrice na kaseti iz Slovenije: James Kriiss-JMarcus Polder Pevsko tekmovanje zajcev na Goljavi, v prevodu Mitja Mejaka. Vsa igra je bila predelana in pripravljena za tukajšnje možnosti. Priredili sta jo Klavdija Malovrh-Jakoš in Andrejka Vomber-gar, ki sta tudi vso igro zrežirali in izpeljali v splošno zadovoljstvo gledalcev in mladih igralcev. Pri reži- pong za vse se bo letos v nedeljo, 17. decemlbra v Slomškovem domu, na katerega so vabljeni vsi prijatelji te zanimive igre. SREČANJE S SLOMŠKOM Bilo je v petek, 6. oktobra v veliki dvorani Slomškovega doma ob reliefu našega velikega vzornika. Vabilo Slomškovega krožka je našlo odmev v lepi udeležbi rojakov. ' Po molitvi za Slomškovo beatifikacijo., je France Hribovšek podal načelne smernice o pogojih in sredstvih, potrebnih za proglasitev slovenskega svetnika. Kratka razprava dr. Alojzija Odarja pod naslovom „Od nas zavisi“, je pustila v vseh močen vtis. Jedro večera pa je bilo izredno zanimivo predavanje pisatelja Zorka Simčiča: Slomšek, učenik za vse čase. Bogato predavanje je izredno jasno pokazalo velikega Slomška, učenika tudi za naše razmere in nas v tej dobi. Odlično predavanje bi zaslužilo objavo v našem tisku. Predavatelj je bil za klene misli nagrajen s hvaležnim odobravanjem. V krajši debati se je izkristaliziralo mnenje o izdaji novega Slomškovega življenjepisa, ki naj bi našel mesto v vse slovenske družine in domove po svetu. V Čudna pota Največji tukajšnji dnevnik „Cla-rin“ poroča dne 22. oktobra zanimivo novico. Tretja konferenca Organizacije radijskih občil neuvrščenih držav je za konec oktobra pripravila v Titogradu v črni gori natečaj •najboljših televizijskih programov na polju umetnosti in kulture. Argentinska državna televizijska ustanova ATC je po izčrpnem pregledu programov v arhivu izbrala za predstavitev na tem natečaju program „La otra tierra — pasaporte a la esperanza“ — „Druga zemlja, potni list v upanje“, ki govori o raznih jugoslovanskih priseljencih v Argentini. Vodila ga je Clara Zappetini. Na tem programu, ki je bil v Buenos Airesu predvajan v televiziji pred nekaj leti, so nas dobro zastopali tedanji predsednik Zedinjene Slovenije Lojze Rezelj in mlada Marko Vombergar ter Tone Rode, ki so jasno izrazili svojo slovensko narodno zavest. Zveza slov. mater in žena Zveza slovenskih mater in žena sporoča, da so darovali v dobrodelen sklad: ga. Lojzka Dimnik A 10.000; ga. Vida Pavlovčič A 1.000. Odbor zveze se lepo zahvaljuje podjetju „Bratje Klemenčič“, ki so po nizki ceni dolbavili živila, ki jih bomo uporabile za božične pakete. Vsem najlepša hvala! ji jima je pomagal tudi preizkušeni Frido Beznik. Novost pri igri s.o. bile tudi zborovske pesmi Šrik-Šrak ter Zajčja himna, ki ju je napisala Vera Brez-nikar-Podržaj, uglasbil pa mladi Ivan Vombergar, ki je tudi priredil vse melodije za inštrumente. Te je odlično igrala Zajčja godba: Ivan Vombergar (orgle, vijolina), Janez Jereb (trobenta), Mirjam Klemenc in Silvija Oblak (flavte) Jciže Beltram (bobni), Boris Hribar (električna kitara) ter Danijela Avguštin, Lučka Vombergar in Marcel Brula (kitare). Scenografijo je bogato izdelal Stane Snoj s pomočniki, luči in zvok je oskrbel Bogdan Magster in prijatelji, petje je naučil Tone Rode, plese p>a Sonja Tomazin. Obleke so pripravile mamice in učiteljice. Posebno pomoč sta nudila še Tone in Vladi Selan. Mladi igralci so zaigrali in zapeli svoje vloge z velikim navdušenjem in tudi z velikim uspehom. Na žalost ne moremo našteti vseh zajčkov —• od najmlajših, ki še hodijo v vrtec, do starejših. Naj navedemo samo soliste: Tone Rode in Marko Vombergar, Ivan Hrovat in Gabrijela Tomazin, Damjan Tomazin in Matjaž Čeč, Pavlinka Vombergar in Marjana Žakelj, Mirko Medvešček, Tatjana Panaino, Nežka Štefe, Gi-zela Potočnik in Mirko Medvešček. Vsi ti so svoje vloge zapeli oziroma zaigrali zelo dovršeno, za kar gre (Nad. na 4. str.) MAL! OGLASI PRODAJA Prodam Chalet v Miramaru po ugodni ceni. T. E. 44)1-5111. ZOBOZDRAVNIKI Viktor Leber - splošna odontologija, im-plantes oseo-integrados; sreda in petek od 14 do 18; Belgrano 8826 -7. nadstr. B . San Martin - T. E. 755-1358. ARHITEKTI Andrej Duh — načrti, gradnje in vodstvo del