OCENE IN POROČILA 171 mentarje. Od t. i. intelektualnih znanosti, med katere so spadale tudi logika, filo­ zofija, astronomija in matematika, se je zlasti s slednjima ukvarjalo već izvrstnih učenjakov. Povsod pri vseh področjih nam avtor predstavi glavna središča, glavne učenjake in šole. V osmanski družbi pa je vedno deloval en del fanatične uleme, ki je intelektualne znanosti smatral za brezbožnost, drugi del pa je to branil, trdeč, da so v okvirih vere. Fanatiki so bili ponavadi tudi popularni šejki, ki so neiz­ prosno napadali vladajoči razred. Vzrok napadov in teoretična osnova fanatizma pa je bilo vprašanje uvajanja »novosti« v islam. V seldžuški dobi so v mestih srednje Anatolije izobraženi ljudje sprejemali perzijsko visoko kulturo, dočim je na mejah prevladovala kultura gazijev in der- višev (beraški menihi) s svojimi strujami viteštva in misticizma. Derviši so pri­ hajali v Anatolijo z valovi Turkmenov in se selili iz mesta v mesto, sprejeli pa so jih tudi kmetje, ker so predstavljali vzor njihovih lastnih oblik družbe in kulture. V okviru teh skupin je cvetela kultura, posebno književnost, ki je izhajala iz tur­ ške centralne Azije, vendar se je popolnoma razlikovala od kulture, negovane na dvoru in v mestih. Misticizem derviških redov je v mestih dobival teozofske obli­ ke, medtem ko je med ljudstvom ustvaril osnovo za religiozne sekte, ki so pred­ stavljale sintezo šiizma in drugih ezoteričnih naukov. Naprej nam avtor predstavi najpomembnejše religiozne sekte, njihove voditelje, nauke ter njihov vpliv. Temu zadnjemu delu knjige sledi genealoška tabela osmanske dinastije, kro­ nološki pregled zgodovine klasične dobe, slovarček turcizmov in opombe. Nato je še izbor večjih in krajših zgodovinskih del, bibliografije, najvažnejši časopisi, enciklopedije, slovarji v turščini in zahodnih jezikih, zbirke virov, zahodni poto­ pis«, dodana pa je še literatura za posamezne dele te knjige in register osebnih imen ter kritičen zapis Radovana Samardžiča in beležka o avtorju knjige. Poročilo lahko zaključimo z mislijo Radovana Samardžiča, ki pravi, da mora vsak bralec te knjige priznati, da je svoje znanje obogatil. Kljub temu pa dodaja, da je premalo poudarjena vloga posameznih področij na jugoslovanskih tleh (npr. vloga Dubrovnika v balkanski trgovini, obnova dela pečke patriarhije itd.), za kar »krivi« jugoslovansko historiografijo, ki na eni strani še ni prodrla v sve­ tovne znanstvene kroge, na drugi strani pa ni vzpostavljeno boljše sodelovanje s turškimi zgodovinarji. Vaško Simoniti Dušanka Bojani ć, Turski zakoni i zakonski propisi iz XV i XVI veka za smederevsku, kruševačku i vidinsku oblast, Zbornik za istočnjačku istorijsku i književnu građu, knjiga 2, Istorijski institut, Beograd 1974; 180 strani. Po objavi splošne kanun-name sultana Sulejmana L, ki jo je v kritičnem prevodu z analizo objavil Hamid Hadžibegič v Glasniku zemaljskog muzeja v Sa­ rajevu leta 1950, in š'e prej po več objavljenih kanun-namah za posamezne san­ džake v istem znanstvenem časopisu, ter po izdajah te vrste virov v »Prilozih za orijentalno filologiju« (i storiju jugoslovenskih naroda pod turskom vladavinom), je leta 1957 v Sarajevu začela izhajati zbirka Monumenta Turcica Historiam Sla- vorum Meridionalium Illustrantia. V prvem zvezku te zbirke so izšli kanuni in kanun-name za bosenski, hercegovski, zvorniški, kliški, črnogorski in skadarski sandžak. Avtorji te izdaje so bili Branislav Đurđev, Nedim Filipović, Hamid Hadži­ begič, Muhamed Mujič in Hazim Šabanović. Pri raziskavi te vrste turških pravnih spomenikov in defterjev, ki se nanašajo na sandžake na našem ozemlju, je bilo potrebno delo v carigrajskem arhivu, že takrat je pri tem sodelovala tudi Du­ šanka Bojanič. Knjiga Dušanke Bojanič, izdana 1974. leta, obsega prevod zakonov in zakon­ skih predpisov, ki so jih turški sultani izdajali za srbski narod. Avtorica besedo kanun in kanun-nama prevaja kot zakon in zakonski predpis. V uvodu razlaga razliko med tema dvema terminoma in kot pravi, se lahko meja med njima po­ tegne le glede njihove vsebine. Vendar pa v prevodu samih tekstov ta dva izraza pušča neprevedena, ker, kot piše avtorica, ni hotela vplivati na bralce s svojim razumevanjem teh izrazov. Za družbeno pravno in ekonomsko zgodovino srbskega naroda v drugi polovici 15. in 16. stol. so to osnovni viri, ki so izredno pomembni tudi zaradi dejstva, ker ti viri vsebujejo predpise iz srbskega državnega in obi­ čajnega prava. Nastanek kanunov in kanun-nam je zvezan z obdobjem, ko je turška abso­ lutistična oblast najmočnejša in tako tudi delo na področju zakonodaje. Kanuni in kanun-name so nastajali največkrat na podlagi popisov domačega in drugega pre- 172 ZGODOVINSKI ČASOPIS XXXII 1978 bivalstva, ki je imelo različne statuse in s tem tudi različne obveznosti, ter jih na ukaz sultanov vnašali v popisne knjige (def ter je) posameznih oblasti osmanskega cesarstva. Te knjige vsebujejo še zakonske predpise o carinskih, tržnih, merskih in drugih dajatvah in taksah v pomembnih središčih. . Smederevo, Kruševac in Vidin so bili trije turški sandžaki (sandžak je os­ novna upravna enota v osmanski državi), od katerih sta se prva dva formirala pod turško upravo v severnem in srednjem delu Srbije, to je na tleh bivše despo­ tovine, vidinski sandžak pa v mejah bolgarskega cesarstva Ivana Stracimirä. V zahodne predele vidinskèga sandžaka so se v drugi polovici 15. stol. in začetku 16. stol. številno naselili Srbi, kateri so v turških zakonih imenovani vidinski Vlahi. Defterji osmanskega cesarstva, v katerih so se ohranili kanuni in kanun- name naših treh sandžakov, so se ohranili kot originali, ki so opremljeni s sulta­ novim monogramom, ali pa kot uradni prepisi. Uradni prepisi, ki so se uporabljali za administracijo v prestolnici in provincah, so bili glede na zelo razvit birokratski aparat v omenjenih stoletjih na zelo visoki ravni, tako da je napak zelo malo. V knjigi je objavljeno 76 kanunov in kanun-nam, od katerih jih je 73 imelo uraden značaj, le trije pa neuraden, saj se nahajajo v neuradnih zbornikih. Ka­ nuni in kanun-name so razvrščeni kronološko po datumih, po katerih so datirani defterji, ker zakoni sami niso bili datirani. Defterji, ki nimajo datumov, ker se niso ohranili prvi listi, kjer je uvodni del (ki vsebuje po zahvalni formuli bogu in vladajočemu sultanu ime poverjenika, ki je nadziral popis, ime pisarja in datum začetka in konca popisa), pa so datirali po proučitvi podatkov v samem defterju ali po tekstu v samih kanunih in kamm-namah. Datiranje pa je prevzeto tudi po datumih, ki so jih prepričljivo določili drugi znanstveniki. Povsod so objavljeni osnovni podatki o virih (defterjih), iz katerih so zakonski teksti objavljeni, ter arhivi, kjer hranijo te vire. V primeru, če so bili ti teksti že objavljeni, je nave­ den tudi izdajatelj. Prevodi kanunov in kanun-nam smederevskega, kruševačkega in vidinskega sandžaka so iz let 1467—1468, 1476—1477, 1498, 1501, 1516, 1528, 1528— 1530, 1530—1531, 1536, 1540—1545, 1542, 1560, 1575—1576, 1586, 1574—1595 in vsebu­ jejo predpise o razmerju med timarnikom in njegovim podložnim rajetinom, o da­ jatvah, davkih, dohodku sultanu, carini, vlahih, martolozih, privilegijih in podob­ no. Kot poseben dodatek tem zakonskim tekstom sledita še dva berata, pojasnilo o carini, vozarini in drugih taksah na donavskih splavih iz leta 1520, ter adalet- nama iz leta 1560. Berata (ukaz sultana, pisan v prvi osebi) dajeta navodila za popis vlahov in za popis smederevskega sandžaka. Adalet-nama (»listina pravič­ nosti«, izdal jo je sultan, če so se pojavile kršitve, ki niso bile v skladu s šerija- tom in kanuni, predvsem kadar so lokalne oblasti zlorabljale svojo oblast) pa je za smederevski sandžak. Prevod vseh tekstov, kot piše v uvodu avtorica, je podan brez vsakršnih kraj­ šanj ker ima v virih te vrste vsaka beseda svoj pomen in smisel. Vendar, kot ugo­ tavlja, bi bil prevod najboljši, če bi bil preveden v srbsko-hrvatski jezik 15. in 16. stol., torej v čas nastanka. Vsem tem prevodom sledi 20 strani faksimil, na koncu pa so opombe, kjer so pojasnjena osebna in geografska imena, pojmi in turcizmi. V zvezi z zakonskimi spomeniki teh treh sandžakov pa naj bi izšli še dve knjigi, in to: v prvi obširni komentar posameznih členov zakonov, skupin zakonov in zakonskih predpisov; v drugi pa naj bi objavili za vse tri sandžake turški tekst s filološkim, paleografskim in diplomatskim komentarjem. Vaško Simoniti Vlado Valenčič, Žitna trgovina na Kranjskem in ljubljanske žitne cene od srede 17. stoletja do prve svetovne vojne. Razprave SAZU, X/4, Ljubljana, 1977; 213 strani. Vlado Valenčič, ki je veliko prispeval v prvi zvezek Gospodarske in družbene zgodovine Slovencev, Agrarne panoge, je slovensko zgodovinopisje, zlasti gospo­ darsko oziroma agrarno zgodovino, obogatil z novim tehtnim delom. Kranjska ni bila nikoli veleproducent žita, trgovina z njim ni ne deželi, ne njenemu glavnemu mestu dajala neevropskega, nesredozemskega pomena, omogočila pa je, da so nekateri prebivalci z njo veliko zaslužili in prišli do kapitala, ki so ga potem lah­ ko vložili drugam. Ko je žito v trgovini zamenjala moka, je to povzročilo nasta­ nek nekaterih večjih mlinov (Kozler na Fužinah). Do dokončanja železniške' pro­ ge Dunaj—Trst, je bila žitna trgovina ena najpomembnejših gospodarskih panog naših ljudi. Dajala je.dve možnosti zaslužka. Prva je bila prodaja ali zamenjava