Tom Kočar
Zmaji so ... Mladinska knjiga, Ljubljana 1993
Kdo sta torej skrivnostna "avtorja" romana Zmaji so... Dr. Doc & L. Tomas? Kot nas pouči pitijski zapis na zavihkih, sta se omenjena osebka srečala na letalski liniji med New Yorkom in Ljubljano septembra 1989. Menda sta se ogrela drug za drugega in priSIa na idejo o nastanku skupnega romana. Žal pa je le malo kasneje njuno letalo strmoglavilo.
Vendar naj bi bil tudi ta podatek zgolj legenda. Prav tako zvemo, da je edina oseba, ki je omenjena "avtorja" osebno spoznala, Tomo Kočar. Na nesrečo bralcev tudi ta oseba ni nič manj skrivnostna. Ena njenih redkih izjav je, "da bosta Dr. Doc & L. Tomas napisala Se nekaj knjig, nekatere med njimi tudi posmrtno." Kočar si tudi lasti zaslugo, da je naši knjigi "izdatno pomagal do zapisa". Kdo si torej dovoljuje zbijati tako predrzne Sale z bralcem?!
Čas je, da se tudi mi nehamo sprenevedati in razkrijemo Skrivnost: Dr. Doc & L. Tomas je seveda psevdonim mladega slovenskega avtorja Toma Kočarja, ki z romanom 7.maji so ... prvikrat stopa v naS literarni prostor.
Že ta puzzle s fiktivnima avtorjema priča o Kočarjevi povezanosti s svetovno in domačo metafikcijsko tradicijo. Vendar velja že na začetku poudariti, da Kočarjcvc literarne pisave nikakor ne bi mogli uvrstiti med "trdo" metafikcijsko pisanje. Želimo namreč pokazati, v čem je differentia specifica Kočarjcvcga romana tako glede na metafikcijsko kot tudi glede na t.i. mlado slovensko prozo oziroma sodobno slovensko prozo nasploh. V ta namen bomo zelo na kratko povzeli nekatere sicer dobro znane značilnosti tega literarnega konteksta. Omenili bomo le tiste, ki so pomembne v zvezi z naSim romanom.
Slovenske prozaiste starejše in srednje generacije so močno zaznamovali eksistencialistični duhovni horizont in modernizmi takSnc ali drugačne vrste. Svojo poetiko so ti avtorji večinoma ohranili vse do danaSnjega časa. Za najmlajšo generacijo piscev, ki je na literarno prizorišče stopila v osemdesetih letih in s svojo usmeritvijo nadaljuje tudi v devetdesetih, pa je bil velikega pomena zlasti vpliv ameriSkc mctafikcijskc proze. Seveda je res, da se je v okviru te generacije razbohotil cel kup
106	L I T E R A T URA
avtopoetik in da metafikcijski vpliv v večjem obsegu velja le za nekatere avtorje (Blatnik, Bratož), vendar se zdi, da so nekateri literarni postopki, ki jih je do skrajnosti razvila metafikcija, pustili, četudi nezavedno, širše sledi. Prav tako pa drži, da "trda" metafikcija zdaj že tudi v slovenskem literarnem prostoru predstavlja preteklost. Ena od značilnosti, ki nas tukaj zanima v zvezi z metafikcijo, je njeno razmerje do literarne in tudi širše kulturne preteklosti. Če po eni strani drži, da se ta v njej vselej reflektira na parodičen način, po drugi strani kaže na njeno preobremenjenost s to isto tradicijo. Od tod seveda obsesivno citatološko zajemanje iz Babilona literarne zgodovine. Drugo, kar nas zanima, je specifičen status avtorja v metafikcijskih delih. Avtor ne le da vzpostavlja ironično distanco do obravnavane snovi, temveč pogosto ironizira tudi svojo lastno pozicijo, ki je povsem negotova. Nadalje: metafikcijska književnost je ustvarjala svojevrsten hibrid t.i. visoke in žanrske literature, prav tako pa večkrat vključevala še druge tipe diskurzov (znanstveni, žurnalistični...). In ne nazadnje je tukaj še ekstremna fragmentarizacija teksta, njegova razpršena, rizomska struktura.
V zvezi s postmoderno literaturo in seveda tudi širše se velikokrat govori o ukinjanju tradicionalne evropske metafizike, o odpovedi t.i. velikim zgodbam in velikim temam in sestopu iz Zgodovine. To nemara še posebej velja za tista iskanja znotraj sodobne tuje in domače proze, ki namesto velikih tem uvajajo motivno-tematske drobce iz človekovega vsakdanjega življenja. Če je metafikcija Zgodovino še parodirala, je tukaj preprosto več ni. Gre očitno za definitivno odpoved velikim metafizičnim temam. Ta vrsta kratke proze vendarle daje vtis nekakšnega novega realizma, ki pa seveda nima nič opraviti s tradicionalnim realizmom 19. stoletja. V nasprotju z metafikcijo, ki se je odrekla predstavljanju človeške realnosti na račun Teksta, se ji ta proza vendarle čuti zavezana.
Glede na povedano poskušajmo pobliže opredeliti posebnosti Kočarjeve knjige. Tisto, kar je pri njem še najbolj metafikcijskega, je neprekinjena in agresivna prisotnost Avtorja, ki suvereno manipulira s tekstom in bralcem, a pri tem tega seveda ne skriva. Vzpostavlja značilno ironično distanco tako do protagonistov in dogajanja kot do samega sebe. s tem dosega pri bralcu nekakšen metafikcijski potujitveni efekt. V nasprotju s "trdo" metafikcijsko prozo pa Kočarjev roman ne daje vtisa obremenjenosti z Zgodovino. Pri njem se ne pojavlja obsesivni dialog s preteklostjo, katerega posledica bi bila citatološka preobremenjenost teksta. Pojavljajo se sicer različne reference, vendar težišče ni na tem. Kočar svojega romana prav tako ne gradi na prepletanju t.i. visoke in trivialne literature, ampak izhaja zgolj iz le-te. Povezujejo se elementi vohunskega, science fiction, avanturističnega ter kriminalnega žanra. Tisto, kar njegov roman ločuje od običajnega žanrskega miksa, pa je prav metafikcijska ironija. Kočar svoj literarni svet gradi z uporabo žanrske mitologije in klišejev, ki jim njegova ironična distanca preprosto odvzame ne le zaresnost, temveč tudi vse tiste razsežnosti, ki niso zgolj estetskega značaja. Po našem mnenju je prav to najpomembnejša poteza Kočarjevcga romana. Če namreč žanrski miti, ki jih producira kulturna industrija, poleg estetskih zmeraj vsebujejo tudi še druge razsežnosti (etične, socialne, politične
Literatura
107
itd.), jih Kočar reducira na nivo čiste estetike. Kočarjev roman ne vsebuje ničesar, kar bi presegalo to zgolj-estetskost teksta. Uživa ob kreiranju fikcije v najizvornejšem smislu, v tekstu kot seriji izmišljij z izključno estetsko vlogo. V romanu bi zastonj iskali kakršnekoli metafizične, etične, socialne ali denimo psihoanalitične implikacije. Njegovi (anti)junaki so, psihološko gledano, nekakšne "enodimenzionalne" kreature, določene čudaške poteze v njihovem značaju imajo prav tako prej estesko kot psihološko funkcijo. Vse to Kočarjev roman približuje estetiki videospota, kjer je prav tako na delu le še estetsko fascinantna površina. Kočar je blizu metafikciji tudi z vztrajanjem na literarnem tekstu kot popolnoma avtonomni tvorbi. Gre torej za estetizacijo, prignano do skrajnih konsekvenc. Kočarjev tekst ni zavezan niti Borgcsovi knjižnici na način "trde" metafikcije niti zunajtekstualni realnosti.
Ne nazadnje omenimo še rizomsko strukturo Kočarjcve knjige. Ob osrednji zgodbi Daniela W. Martina alias Spikerja na nekaterih mestih v romanu tečejo namreč še vzporedne zgodbe (na primer zgodba o gospodični P.), ki nikakor niso hierarhično podrejene celoti.
Prvenec Toma Kočarja Zmaji so ... s svojo neobremenjenostjo s čimerkoli zunajestetskim po svoje prinaša v slovensko literaturo dobrodošlo osvežitev. Zabava nas avtorjev frivolni humor, ki je vseskoz prisoten. Vendar je treba reči, da ponekod učinkuje prisiljeno, celo banalno. Nekaj podobnega bi lahko rekli tudi za posamezne zaplete v romanu.
Za konec bi radi dodali še nekaj v premislek. Tudi tukaj se nismo mogli izogniti problemom, kot so konec metafizike, Zgodovine in podobno. Avtor teh vrstic se sicer povsem strinja s stališčem, da je antropocentrično zasnovani evropski metafiziki odbila njena zadnja ura, sprašuje pa se tudi, ali z odpovedjo vsakršni metafiziki in t.i. velikim temam literatura in zahodna kultura nasploh ne pristajata na svojevrstno duhovno bedo, ki jo do skrajnosti stopnjujejo množični mediji. Ne, ne gre za nostalgijo, ampak za prepričanje, da poleg tradicionalne evropske obstaja še drugačna (negativna) metafizika, ki ni antropocentrična, prav tako pa ne pozna kartezijanske dihotomije subjekt-objekt. Svoj vrh je taka "metafizika" doživela v nekaterih vzhodnjaških duhovnih disciplinah (daoizem, zcn). Treba pa se je tudi zavedati, da tovrstna prizadevanja obstajajo že od nekdaj tudi na zahodu (Heraklit), vendar jih je glavni tok evropske misli odrinil na rob. Te pozabljene, zaprašene poti bi bilo treba na novo odkrili. Kartczijanski subjekt, soočen z moralno bedo poraženca, se sedaj raje zadovoljuje z drobtinami. Navkljub vsemu se nam zdi, da ima prepustnico za prihodnost zmeraj le tista literatura, ki ostaja zavezana temeljnim vprašanjem človeka in sveta.
Dean Šiftar
108	literatura