Leto XLVII. - Stev. 48 (2369) - Četrtek, 14. decembra 1995 - Posamezna številka 1400 lir
dlas
3
Settimanale - Spedizione in abbonamento postale - Pubblicita inferiore 50%
Redazione - Uredništvo: Riva Piazzutta 18 - 34170 Gorizia - Gorica - Tel. 0481/533177 - Fax 0481/536978 Poduredništvo: 34133 Trieste - Trst - ul. Donizetti 3 - Tel. 040/365473 - Fax 040/633307 - Poštni t/rn 10647493 Zadruga Goriška Mohorjeva
TAXE PERQUE	GORIZIA
TASSA RISCOSSA	ITALY
naš uvodnik
Dvojna mera
Pred nekaj leti je bila na goriškem Travniku lepa in izredna slovesnost. V poznem novembrskem večeru je bila palača goriške prefekture slavnostno razsvetljena, pred njo lepo število radovednih ljudi, zbrana četa vojaške brigade in vojaška godba, zastave na balkonu. Čez kratek čas se na rdeči preprogi pojavi takratni predsednik republike Francesco Cossiga, za njim pa pride slovenski predsednik Milan Kučan. Vojaška godba intonira novo slovensko državno himno - Zdravljico. Na balkonu zaplapola poleg italijanske lepa slovenska zastava. Navdušeno ploskanje prisotnih meščanov in drugih ljudi, ki so se tu zbrali. Res nenavadno prijetni občutki ob slovesnih zvokih Zdravljice v izvedbi neslovenske vojaške godbe ob prisotnosti dveh državnih poglavarjev s svojo poslanico miru in sožitja: Žive nuj vsi narodi...
V teh naslednjih nekaj letih, ki so sledila temu in drugim dogodkom oz. spremembam v italijansko-slo-venskih odnosih, se je marsikaj spremenilo. In to na slabše. Ne bomo tu ponavljali tega, kar seje na tem mestu že večkrat napisalo ob zadržanju Italije do Slovenije in njenega nasprotovanja vstopu slednje v Evropsko skupnost. Poleg skrajne desnice in Berlusconijevega gibanja očitno tudi sedanja rimska vlada noče zaostajati na tej poti. Prav navadno se je italijanska zunanja ministrica Agnelli večkrat izrazila v tem smislu, obenem pa se še obregnila ob slovenskega predsednika Kučana, češ da slabo brani slovenske interese...!
Pred dnevi pa je tudi predsednik vlade Dini v svojih izvajanjih pred poslansko zbornico v razpravi o Evropski uniji (ki ji bo Italija predsedovala v prvem semestru prihodnjega leta) pomudil ob odnosih s Slovenijo. Vladni načelnik je zavzel dokaj trdno stališče do Ljubljane, kjer ni le načelno postavil običajne zahteve po vrnitvi ezulske itnovine kot predpogoj za vstop Slovenije v Evropo, ampak celo osvojil resolucijo bivšega fašističnega poslanca Tremaglie, sedaj predsednika zunanjepolitične komisije poslanske zbornice, o tem vprašanju. Dini seje nato še skliceval na človečanske pravice in spoštovanje manjšin kot osnovnih vrednot Evropske skupnosti in njenih držav. Vse lepo in prav, toda on in njegova vlada bi morala to uveljavljati najprej za Italijo in za njeno upoštevanje teh načel tudi v odnosu do slovenske manjšine! Sele potem lahko to zahteva tudi od drugih.
Spet je tudi na tehtnici tudi večno vprašanje slovenske manjšine in njenih nerešenih problemov. Ob vsaki zaostritvi odnosov med Rimom in Ljubljano nastane problem: kako bo z nami vnaprej? Se bodo končno vremena... zjasnila?
***
V začetku osemdesetih let je bil na državnem obisku v Rimu prvi jugoslovanski državni poglavar po Titu, namreč predsednik predsedstva SFRJ Cvijetin Mijato-vič, s katerim se je na Kvirinalu srečala tudi enotna slovenska delegacija. Bilo je meseca decembra in v rimskem središču (vse glavne velike ulice od Kvirinala do trga Venezia) so bila poslopja praznično prepolna jugoslovanskih zastav, kar je bilo za italijansko prestolnico gotovo vsa j nenavadno. Bi se danes kaj takega ponovilo ob morebitnem obisku slovenskega predsednika s slovensko zastavo? Verjetno ne.
Andrej Bratuž
Trideset let po koncilu (1965-1995)
V tej številki lahko preberete:
Pismo misijonarja Danila Lisjaka
50 let Radia Trst A
SSk o stanju manjšine
Ob 200-letnici smrti Linharta
Mala Cecilijanka
Ponovno slovenski novomašnik
I
%
7. december 1965: sklepno javno zasedanje drugega vatikanskega cerkvenega zbora (Osservatore romano, dec. 1965)
8.	decembra leta 1965 je takratni papež Pavel VI. pred velikansko množico vernikov s celega sveta na Trgu sv. Petra v Rimu sklenil dela drugega vatikanskega cerkvenega zbora. Drugi vatikanski koncil, ki pomeni še danes za Cerkev največjo prelomnico v tem stoletju, je imel tako daljnosežne posledice za življenje Cerkve in posredno tudi vse naše družbe, da si gotovo takrat ni nihče niti upal misliti, da bo tako. To cerkveno zborovanje, ki je korenito spremenilo vesoljno Cerkev, je trajalo štiri leta, od leta 1962 do leta 1965.
Skoraj nemogoče je na kratko opisati vse teme, ki so jih obravnavali na drugem vatikanskem kocilu; pa tudi važno to ni, če pomislimo, kaj vse je Cerkvi in družbi ta koncil dobrega prinesel. Lahko pa rečemo, da sta bili na drugem va-
Z novim letom Novi glas
V prejšnji številki smo objavili sporočilo v zvezi s skorajšnjim izidom Novega glasa. Danes pa prinašamo izjavo uredništva Novega lista, ki ga je tednik prav tako objavil v zadnji številki. Novi list bo tokrat ponatisnil našo izjavo. (Ured.)
Naročnike in bralce obveščamo, da z novim letom 1996 Novi list ne bo več izhajal. Zadruga, ki je njegov izdajatelj, bo razpuščena. To pa nikakor ne pomeni, da bo naš glas utihnil. Nasprotno! Krog ljudi, ki je več kot štiri de-setljetja oblikoval Novi list, bo še dalje in še bolj markantno prisoten na področju slovenske tiskane besede v zamejstvu. Po daljšem in globokem premisleku seje Zadruga Novi list odločila za pot združevanja sil in sredstev ter v ta namen sklenila dogovor z Zadrugo Goriška Mohorjeva, izdajateljem Katoliškega glasa, za izdajanje novega skupnega tednik z imenom NOVI GLAS.
Pri Novem listu smo med drugim prišli do spoznanja, da ni več razlogov, zaradi katerih je bil leta 1954 ustanovljen naš tednik. Vztrajanje pri dveh tednikih, ki so jima osnovna izhodišča ista, bi pomenilo nepotrebno trošenje energij in sredstev. Vsi, ki smo se
dozdaj trudili pri Novem listu, bomo z enoko požrtvovalnostjo in še z večjim navdušenjem sodelovali pri novem, skupnem tedniku. Ta bo vsebinsko bogatejši in oblikovno prikupnejši, kar bo gotovo pomenilo veliko obogatitev na področju slovenske tiskane besede.
Prepričani smo, da bodo naročniki in bralci takšno našo odločitev razumeli, zlasti ko se bodo sami uve-rili, da novi časopis bolje in učinkoviteje opravlja svoje poslanstvo kot oba tednika dozdaj.
Uredništvo in uprava Novega lista se dobro zavedata velike odgovornosti, ki si jo nalagata na svoja ramena. Trudila se bosta, da bosta zvesto nadaljevala s svetlo tradicijo svojih predhodnikov. S tem bosta prispevala svoj delež k oblikovanju osebnosti vsakega posameznega pripadnika slovenske narodne skupnosti v Italiji, kar je pogoj za naš narodni obstanek in razvoj.
Uredništvo Novega lista
tikanskem koncilu obravnavani dve osnovni temi. Prva je govorila o notranjem življenju Cerkve in je šla od prenovecerkve-ne liturgi je pa vse do pomena razodetja, evangelizacije in krščanske vzgoje. Njen velikanski pomen se je najbolj videl v zunanji prenovi liturgije in cerkvenih ustanov in v notranjem ter zunanjem novem zagonu oznanjevanja evangelija. Druga velika tema takratnih sklepov drugega vatikanskega koncila pa je bila v tem, da se je Cerkev na stežaj odprla v sodoben svet. Govorili so o pomenu Cerkve v svetu, o njenem poslanstvu, ekumenizmu,o svobodi vesti, prvič jasno in glasno o izrednem pomenu javnih, družbenih občil-medijev, o politiki in vlogi kristjana v njej, o kulturi in gospodarstvu, o delu za mir in še bi lahko naštevali v nedogled.
Na kratko bi lahko rekli, da je drugi vatikanski koncil postavil temelje novi in sodobni Cerkvi, tiste temelje, na katerih Cerkev še danes gradi svojo odprtost do drugačnih. Obenem je prenovil tiste temelje, ki so dali Cerkvi novega zagona, da je v sebi našla moč za temeljito prenovo in lepšo ter sodobnejšo pot v prihodnost. Drugi vatikanski koncil je pripravil Cerkev za sedanji čas in ji pokazal pot v tretje tisočletje. Tako bi lahko strnili misel, ki je stalno prisotna tudi v življenju in delu sedanjega papeža Janeza Pavla II.
Da je to res, nam priča kratek, a jedrnat in zelo pomenljiv govor svetega očeta v nedeljo, 10. decembra, ko se je papež obrnil na desettisočglavo množico na Trgu sv. Petra pred An-gelusom z besedami: »Kristjani moramo dosledno, s svojim vsakdanjim življe-
njem pričati o evangeliju in Resnici v njem!«
Ko se je spomnil tridesete obletnice drugega vatikanskega koncila, se je še posebej zaustavil pri pomenu dekreta Apostolicam actuo-sitatem, s katerim so takrat na koncilu hoteli poglobiti predvsem apostolsko vlogo laikov v Cerkvi. »Predvsem morajo biti laiki krščansko dosledni v vsakdanjem življenju: v družini, poklicu, kulturi, umetnosti, gospodarstvu in politiki. Toda povedati moram tudi, da se odpirajo laikom v Cerkvi nove in velike možnosti, tako na cerkvenem področju kot tudi drugod... In prav od dosled-nih, dobro formiranih laikov in njihovega napora za vsakodnevno krščansko življenje lahko pričakujemo prenovljeno pomlad za Cerkev v tretjem tisočletju!« je sveti oče končal svoj govor.
Jurij Paljk
Prva obletnica smrti škofa Jenka
»Božjo voljo spolnjevati«
Božjo voljo spolnjevati je zelo ponosna, saj tako imenit-
Pismo upanja v Previdnost
Misijonar Danilo Lisjak iz Burundija
V nedeljo, 24. decembra 1995, bo prva obletnica smrti škofa dr. Janeza Jenka. Ker ima ta dan že svoj o posebno in bogato vsebino, bodo Slovenci obhajali obletnico na dan pogreba, to je v četrtek, 28. decembra, na praznik nedolžnih otrok. Ta dan bo v koprski stolnici zanj ob 10. uri slovesna sveta maša. Prvič mu bodo zvonili novi zvonovi. K somaševanju vabim vse duhovnike in redovnike iz škofije, ki ta dan lahko pridejo v stolnico. Vsak duhovnik naj s se-
i • v
boj prinese albo in rdečo štolo. Vsaj iz dekanij KoperinDeka-ni povabite k maši tudi svoje vernike. Dekane prosim, da sporočijo število duhovnikov iz svojih dekanij. Po vsej škofiji se ta dan spomnite rajnega škofa pri maši, v pridigi in pri prošnjah za vse potrebe. Naj v nas spet oživijo besede iz njegove oporoke: »Ostanite vdani sinovi Matere Cerkve, zvesti sodelavci mojega naslednika, ljubeči otroci svoje s lovenske matere!«
Metod Pirih, škof
naslov jubilejnega zbornika, ki ga je izdala Slovenska škofovska konferenca ob 75-let-nici ljubljanskega nadškofain slovenskega metropolita Alojzija Šuštarja. Imenitno oblikovano (Lucijan Bratuš) in naravnost razkošno tiskano knjigo na plemenitem in kako-vostnem papirju je založila Mohorjeva družba iz Celja, ki je na ta založniški in knjižni projekt lahko resnično
»Bliža se dan«
Apostolsko pismo ukrajinski Cerkvi
JUBILEJNI 230RK2C OB75-LSVNICI
AIOJZ0A ŠUŠTARJA
: miBLUNSSSGA NADŠKOFA IK M2TEOF3UTA.
Pred Božičem 1. 1595 sta dva ukrajinska škofa odšla v Rim in tam podpisala izjavo o združitvi z rimsko-katoliško Cerkvijo ter priznala papeža kot vrhovnega poglavarja. Izjavo je sprejel papež Klement VIII. Temu prvemu koraku so sledili razgovori v naslednjem letu 1596, ko so na sinodi ukrajinskih škofov v Brest Li-tovsku podpisali akt o združivi z rimsko-katoliško Cerkvijo. Tako je nastala samostojna ukrajinska Cerkev vzhodnega obreda. Te kristjane so kmalu začeli imenovati uniate.
Uniati so kristjani, združeni z rimsko-katoliško Cerkvijo, ki pa imajo liturgične obrede in tudi hierarhično ureditev (škofe, patriarhe) kot pravoslavna Cerkev; od njih se razlikujejo le, da so združeni z rimskim škofom. Uniatska Cerkev je morala veliko pretrpeti in ima v preteklosti svoje
mučence (sv. Jozafat Kunce-vič, 1623) do današnjih dni. Posebno hudo je bilo v času Stalina, ko so vse uniate prisilno združili s pravoslavno Cerkvijo in jim odvzeli vso imovi-no, mnoge zaprli ali poslali v Sibirijo. Po padcu komunizma je ta Cerkev stopila iz katakomb na svetlo in znova začela živeti svoje življenje. S pravoslavno Cerkvijo so polagoma ugladili spore in dosegli vrnitev večine cerkva in drugih stavb. Danes je kakih pet milijonov uniatov.
Pred kratkim je sv. oče na to ukrajinsko Cerkev naslovil posebno apostolsko pismo, ki se začenja z besedami Bliža se dan, in sicer dan 400-letnice združenja v Brest Litovsku. To pismo je prvo, ki ga je papež naslovil na kako Cerkev, ki je izšla iz katakomb, je poudaril kardinal Achille Silvestirni, ko je pismo predstavil.
VIT
SLOVAKA š£Q?OY3XA 3CONKBRSNCA
3. adventna nedelja
Po čem se pozna, da čakamo Jezusa?
Silvester Čuk
Če opazimo kakega človeka, ki vedno znova pogleduje v določeno smer, bomo sami pri sebi mislili: »Ta pa gotovo nekoga čaka!« Vsi ljudje vse življenje vedno nekaj pričakujemo: majhni otroci, da bodo šli v šolo, mladi v času ljubezni čakajo na zmenke, mladi starši pričakujejo otroka, starejši pričakujejo razumevanja in hvaležnosti svojcev... Bolj kot pričakovanje stvari je za nas pomembno pričakovanje ljudi, ki jih imamo radi, ki nam veliko pomenijo. To bodo najbolje vedeli tisti, ki so katerega svojih najdražjih med vojno pogrešali: nobenega glasu ni bilo od njih, nihče ni sporočil, da so umrli, zato so njihovi svojci nestrpno pričakovali, da se lepega dne nenadoma prikažejo.
Čakanje pomeni tudi upanje. Doklernekoga (ali nekaj) čakamo, ima naše življenje neki smisel, neko okno, neko svetlobo, ki nas vabi in ohranja. »Od mene nimaš kaj pričakovati!« rečemo človeku, ki nas je globoko razočaral.
Advent pomeni pričakovanje prihoda našega Odrešenika. Ni to neko folklorno spominjanje dogodkov izpred dva tisoč let, temveč je pričakovanje osebnega srečanja slehernega od nas z Jezusom, ki prihaja. Dobro vemo, kakšen je velikokrat naš advent: površni smo, mlačni, pozabljamo, koga čakamo. Predvsem pa pozabljamo, da ne čakamo samo mi, ampak da nas čaka Bog - veliki Čakajoči. Na vprašanje: »Koga pričakuješ?«
ne knjige že dolgo nismo držali v rokah. Zbornik, če lahko pomembno knjigo tako imenujemo, je uredil Anton Štrukelj, vštevilnihjezikihsta jo lektorirala Janez Zupet in Janez Gradišnik. V knjigi so zbrana voščila gospodu Šuštarju, razprave, eseji, zapisi misli patriarhov in kardinalov, nadškofov in škofov ter prijateljev in sodelavcev lju-bljanskega nadškofa. Ko boste knjigo prebrali ali samo preleteli, se bo-stezavedeli, koliko jezikov pozna slovenski metropolit in kdo vse je njegov prijatelj in star znanec. Mi lahko samo zapišemo, da na Slovenskem že vrsto let nismo videli tiska-ne knjige v toliko jezikih; da bi pa videli skupaj zbranih toliko razprav tako pomembnih mož, kotjihjevtej knjigi,se še ni zgodilo. Zares imenitna knjiga ob lepem jubileju!
200 tisoč duhovnikov žrtve diktatorja
V Rusiji raziskujejo arhive procesov iz časa stalinistične diktature. Aleksander Jakovljev, predsednik komisije za rehabilitacijo žrtev stalinističnih čistk, j e izjavil, da iz dokumentov izhaja, da je Stalin dal pobiti vsaj 200 tisoč duhovnikov različnih veroizpovedi. Večinoma so to pravoslavni popi, a tudi katoliški duhovniki, protestantski pastorji in muslimanski imuni. Žrtve so na razne načine mučili, nekatere so križali, druge potopili v ledeno vodo, da so zmrznili. Najhitrejša smrt je bil strel.
Iz statistik izhaja, daje bilo vseh žrtev stalinističnega terorja okrog 60 milijonov. Tako je torej vladal »očka Stalin«.
Moč vere
Nikdar ne smemo dvomiti v božjo ljubezen. Bog nam je namreč blizu v vsakem trenutku. Komaj si ponižno in zavestno naredimo znamenje križa z željo, da bi bili bolj združeni z njim, že je On ob nas, pozoren, tudi če vedno ne čutimo n jegove prisotnosti.
»Bog je blizu tistim, ki ga kličejo.« Bog ne ločuje ljudi v kategorije in barve. Enako je uslišana molitev meniha kot grešnika. Kristus je prišel, da bi zdravil bolne, ne pa zdravih.
Sveta tradicija nam prinaša lep primer učinkovitosti molitve iskrenega srca. Neka mati je komaj izgubila svojega edinega sina. Ko je grešnica šla slučajno mimo nje in jo je dogodek silno ganil, si je drznila zaklicati Gospodu, čeprav je njeno srce še težil greh: »Ne zaradi mene, nevredne grešnice, ampak zaradi solz te matere, ki joka nad sinom in ne neha verovati v tvoje usmiljenje in vsemogočnost, prebudi otroka, Gospod!« In umrli sin je vstal.
bi mi odgovorili: »Pričakujem Jezusa, ki prihaja kot Odrešenik, kot tisti, ki mi s svojo besedo in zgledom kaže pot iz sebičnosti, iz zaprtosti vase, iz brezupne ozkosti, v katero se zapiram zaradi greha.« Bog pa bi dejal: »Pričakujem tebe. Pričakuje, da vsak dan odpreš okna in vrata svojega srca in svoje duše, da lahko vanjo posveti sonce moje milosti. Ne maram, da bi zmrzoval daleč proč od mene, temveč hočem, da živiš od moje ljubezni. Tudi če mi obrneš hrbet, jaz te čakam in vabim te k sebi z ogrevajočimi žarki usmiljenja in odpuščanja ...«
Kako se bo na zunaj poznalo, da pričakujemo Jezusa? Tako, da ga bomo znali videti in sprejemati v ljudeh, ki živijo z nami in okoli nas. Božič ni praznik čustvene romantike za zaklenjenimi vrati in zapahnjenimi polkni, temveč mora biti dan odprte ljubezni. Ni treba iskati »tujcev«, da bi jim za Božič postregli. Ozrimo se okoli sebe: velikokrat smo v domači družini eden drugemu tujci. Poskusimo v teh dneh nekoliko utihniti in prisluhniti drug drugemu v družinskem krogu. Pojdimo za nekaj časa »iz svoje kože«, iz katere presojamo - nemalokrat napačno - druge, in postavimo se »v kožo« drugih: starši v otroke, mož v ženo, žena v moža, stari v mlade, mladi v stare... Bog od nas ne pričakuje velikih besed, ampak majhnih, iskrenih dejanj. Ljudje, ki živijo ob nas, ob bližnjih praznikih od nas ne pričakujejo naših daril, ampak nekaj več srca, nekaj več razumevanja.
Dragi prijatelji in dobrotniki v domovini in v zdomstvu!
Prisrčen pozdrav vsem iz Burundija sredi Afrike, kamor sem prispel 23. septembra. V misijonu, katerega ravnatelj je moj sobrat g. Jože Mlinarič -trenutno na zdravljenju v Evropi - poganjam nanovo korenine skupaj z dvema sobratoma domačinoma, Brazilcem in Italijanom v težkih okoličinah vojne, strahu, pobojev in vseh vrst revščine. Čez nekaj tednov pričakujemo tudi g. Gu-stija Horvata, ki naj bi se po večletnem delovanju v Ruandi spet oprijel dela v svojem prvem misijonu prav tukaj v Rukagu, nedaleč od ruandijske meje. Sam sem določen za izgradnjo novega mladinskega centra in obrtnih delavnic v glavnem mestu Burundija -Bujumburi. Trenutno s sobratom Brazilcem urejujeva potrebne papirje za osem hektarjev veliko zemljišče v najrevnejši četrti mesta, nedaleč stran od letališča. Začeti z novim delom le dobrih nekaj sto metrov stran od kraja, kjer je bil 10. julija letos zverinsko ubit moj sobrat domačin Ruan-dijec, s katerim sva delila strahote ruandijske tragedije v Butaru, ni stvar čustev in oklevanja, temveč kvečjemu zaupanje Previdnosti in vera, da je kri mučencev potrebno seme za nekaj novega, od Boga hotenega in za mlade koristnega. Tako sam dojamem smrt sobrata Jacques-a Ntamitalizo-a, ki ga opisujem v knjigi/h/m;-da, črna vest človeštva. Rad ga priporočam Vašim molitvam! Bil je prvi duhovnik-salezija-nec Ruandijec.
Zaradi izredno težkih okoliščin v deželi zaenkrat ne sanjamo o velikih načrtih. Previdnost nam sproti narekuje dnevni red. Upam, da še pred deževnim obdobjem sredi septembra pokrijemo šest učilnic osnovne šole, ki jih je zastavil g. Jože. Tako bodo otroci v 18
razredih morebiti le začeli s poukom, če se morija zaustavi. Veliko ljudi je od drugod pribežalo na griče našega misijona, kjer je relativno bolj varno, čeprav je zemlja le dobrih sto metrov stran od misijona prepojena s krvjo. Okrog tristo ljudi seje pridružilo rednim potrebam domače Karitas v misijonu. Vsako soboto je dvorišče misijona pravo mravljišče človeške revščine. Dokaj redno nas oskrbuje belgijska ambasada in delno Karitas z živili (riž, fižol, mešanicamoke, olje...). Obleke in pregrinjala navadno kupujemo v galonih v mestu, če le dobimo. Tukajšnji misijon ima še sedem podružnic in med 35 do 40 tisoč kristjanov. Danes smo imeli poroko 64 parov v naši veliki cerkvi. Tri ure je trajal obred. Seveda ne bo velikih slavij, ker mora biti vse do mraka končano, ker vsakdo, ki se sprehaja ponoči, tvega naj hujše.
Ker mi papir oz. prostor na njem pohaja, bi rad ob tej priložnosti izrazil veliko zahvalo Vam vsem za vso pomoč, tako duhovno kakor gmotno v mojih dneh preizkušnje v Ruandi, bivanja med Vami in ob snovanju novih načrtov. V mislih imam rojake v Kanadi, Ameriki, Nemčiji in bližnjem slovenskem zamejstvu (Goriška, Tržaška in Koroška), in seveda v domovini, ki nas nikdar ne razočara. Bog Vam povrni za vse storjeno in za nadaljnje pobude!
Hvaležni Danilo Lisjak
V pričakovanju na gosta
Stvarnik je dal življenje človeku, ustvaril je bitje. Stvarnik je lončar, človek glina.
In zdaj ustvarjeno bitje čaka svojega gospodarja, glina čaka, da jo pride lončar obiskat. Gospod se je naredil gosta in trka na vrata človeka. Naredil seje majhnega, revnega in kot otrok trka na naša vrata. Upa v našo gostoljubnost, v preprost sprejem.
Advent - pričakovanje - je priprava na sprejem gosta. Lepo bi bilo, če bi tudi mi kot Mojzes pred svojim šotorom znali dvigniti pogled, v belem dnevu videti tri goste in jim reči: »Gospod, če sem našel milost v tvojih očeh, ne hodi, prosim, mimo svojega služabnika!«
Novost v angleški Cerkvi
Kraljica prvič v katoliški katedrali
Angleška kraljica Elizabeta rimsko katoliške Cerkve za
je bila navzoča pri slovesnih večernicah v katoliški katedrali v IVestminstru. Skupaj z njo je bil tudi anglikanski nadškof George Carey. To se je zgodilo prvič po reformi, ko seje Cerkev v Angliji ločila od
časa kralja Henrika Vlil. (ii. 1547). To dejanje kraljice Elizabete in anglikanskega nadškofa priča, kako se izboljšujejo odnosi med katoliško in anglikansko Cerkvijo.
Pogled v Slovenijo
Proslava ob 50-letnici Radia Trst A
Cas adventa, čas političnega nesoglasja
Verni Slovenci so se tudi letos poglobili v adventni čas. Taje bil pravzaprav zmerom prisoten v zavesti katoličanov, vendar se po dolgem obdobju ideološkega enoumja šele zdaj v demokratični oz. politično pluralistični državi lahko javno izraža. Duh in sporočila adventa so prisotni v posebnem ozračju in v versko-po-
,. svetnih do-Slovenski godkih; kl
advent, vera se precj in blišč	božičnimi
"** ""	prazniki
vrstijo v Sloveniji. V Ljubljani, na Dolenjskem, Gorenjskem, Štajerskem, v Prekmurju pa tudi na Primorskem nemara še nikoli ni bilo toliko jaslic kot v tem letu. Miklavževanja bodo trajala pravzaprav ves december. Žal pa se je v ta čas vrinilo tudi veliko blišča in teženj iz tržišča, ki ljudem pod pretvezo verskih praznikov hočejo vsiliti razne nakupe.
V času adventa je prav, da opozorimo na dej avno versko življenje Slovencev, ki tudi z gmotnimi prispevki omogočajo, kolikor se le da, normalno delovanje katoliške Cerkve in njenih ustanov. Pri tem je očitno veliko neskladje med političnimi strankami in njihovimi voditelji, ki spodbujajo protiversko vzdušje in celo silovite napade proti Cerkvi, ter delovanjem katoličanov pri izvajanju poslanstva Cerkve in njenih ustanov v naši državi.
V zadnjem času je bilo nekaj novih dogodkov, ki se uvrščajo med protiverske usmeritve in težnje. Poročali smo o odločitvi Senata Univerze v Ljubljani, da ne podeli častnega doktora-
Protiversko * ljubljanske-
.	.	mu nadškofu
vzdušje in	^
težnje
O j Z 1 J u Šuštarju, kar j e v slovenski, a tudi v mednarodni javnosti povzročilo osuplost in začudenje. Izrazito proticer-kveno je naravnana tudi najnovejša razlaga t.i. protokolarnih pravil »glede sodelovanja predstavnikov verskih skupnosti na otvoritvah objektov,« ki jo je sprejela slovenska vlada. Zaradi te razlage pri slovesnostih ob odprtju cest, šol, bolnišnic in drugih objektov duhovniki in škoije ne bodo smeli več »aktivno« sodelovati, češ da bi bilo to v nasprotju z ustavnim načelom »o ločenosti Cerkve in države ter enakopravnosti verskih skupnosti in pomena določenih objektov za vse državljane«. Po takšni logiki -je zapisal tednik Družina - »bi morala vlada sprejeti odlok o takojšnjem izgonu apostolskega nuncija iz Slovenije, ker naj bi s svojo navzočnostjo
tudi on kršil ustavno načelo o enakopravnosti verskih skupnosti«.
Nesprejemljiv je tudi predlog zakona o registraciji verskih skupnosti, ki je pripravljen za prvo obravnavo v parlamentu. V njem so vse verske skupnosti spravili na eno kopito ne glede na to, ali gre za Cerkve ali pa za maloštevilne sekte. Če bi tak zakon sprejeli, katoliške Cerkve v Sloveniji nebi mogli registrirati. Diskriminacijska so nadalje določila v predlogu zakona o registraciji verskih skupnosti glede obiskovanja verskega pouka. Župnijam, župnikom ali kaplanom so zagrožene visoke denarne globe, če bi kršili določila o verskem pouku, kot si ga zamišlja slovenska vlada. Vse bi bilo skratka spet tako, kot je bilo v prejšnjem režimu.
V protiverskem vzdušju, ki ga posamezne politične stranke razširjajo, se je zgodilo tudi to, daje npr. Rafael Kužnik, poslanec Slovenske nacionalne stranke, predlagal, naj država ukine plačevanje socialnih prispevkov za duhovnike. Sedanje vzdušje je tudi omogočilo, da seje t.i. okrogla miza o državi in verskih skupnostih, ki jo je v Ljubljani organizirala Demokratska stranka s sodelovanjem njenega kri la krščanskih socialistov, izrodila v pogrom proti katoliški Cerkvi in njenim predstavnikom, ki so sodelovali pri razpravi.
V Sloveniji so politične razmere skratka take, da ni mogoče doseči pomirjenja duhov in sprejeti vsaj nujnega soglasja o tem, kako naj se država utrjuje in poskuša odpraviti blo- Predčasne
kadovraz-	volitve?
merjih S SO- mmmmmmmmmmm
sedi, zlasti z Italijo in Evropsko unijo. Čedaljebolj se kaže, da vlada Janeza Drnovška ni dorasla sedanjim kriznim časom in nalogam na domačem in mednarodnem prizorišču. Zaradi tega v javnosti narašča podpora predlogom, naj bi bodisi izvedli predčasne politične volitve ali pa zamenjali sedanjo vlado. Toda Slovenski krščanski demokrati, ki so najbolj kritični do vlade, so ob vseh kritikah odločni v tem, da ostanejo v vladni koaliciji. »Iz nje bomo odšli samo v primeru, da nas vržejo ven, naj se predsednik vlade že enkrat odloči«. Seveda pa bi se slednjič morali odločiti tudi krščanski demokrati, ki »s sedenjem na dveh stolih, ko so hkrati v vladi in opoziciji,« omogočajo nadaljevanje sedanjih dilem oz. zaskrbljujočih političnih in družbeno-gospodarskih razmer v Sloveniji.	F.Z.
50 let prinaša slovenska tržaška radijska postaja Radio Trst A v domove zamejskih Slovencev novice iz širšega sveta in krajevne stvarnosti, iz kulture, glasbe in gospodarstva itd. Letos so se radijskim pridružile že dolgo in težko pričakovane televizijske oddaje v slovenskem jeziku, ki pa problemov slovenskega dela deželnega sedeža RAI-a v Trstu - zlasti glede pomanjkanja avtonomije in osebja - še zdaleč niso rešile.
Kljub temu je bilo vzdušje v veliki dvorani Kulturnega doma v Trstu v petek, 8. decembra, še posebno slovesno ob svečani in obenem prisrčni proslavi okrogle obletnice našega radia. Bila je to predvsem velika kulturna manifestacija na zelo visokem kakovostnem nivoju, k čemur so zagotovo pripomogli izvajalci glasbenega dela proslave, in sicer zbora Hrast iz Doberdoba in Jacobus Gallus iz Trsta pod vodstvom Hilarija Lavrenčiča ter godalni orkester pod vodstvom priznanega violinista Crtomira Šiškoviča, ki je ob tej priložnosti s svojo stradivarko nastopil tudi kot solist.
Radiu so izročili častni znak svobode Republike Slovenije
(Foto Kroma)
Proslavi so svoj pečat dali tudi nagovori ravnateljice deželnega sedeža RAI-a Gra-zie Levi, ravnatelja slovenskih kulturnih programov Radia Trst A dr. Filibeita Benedetiča in glavnega urednika slovenskih poročil Saše Rudolfa. Le-vijeva je na začetku poudarila, daje to velik praznik, zatem se je na kratko ustavila ob značilnostih dela na radiu, ki zahteva ljubezen in domiselnost, na koncu pa izrazila željo, da bi lahko nekoč, morda v združeni Evropi, vsakdo govoril tako, kot zna in želi. Be-nedetič je spregovoril o še vedno nenadomestljivi vlogi ra-
SSO in pluralizem
V	prizadevanju za ustvarjanje vse bolj demokratičnih odnosov znotraj slovenske manjšine v Italiji izraža Svet slovenskih organizacij svoje stališče ob nedavni odobritvi posebnega prispevka za Primorski dnevnik, ki ga je sprejel Odbor za mednarodne odnose slovenskega Državnega zbora in kar je bilo v istem časopisu objavljeno dne 8. decembra. Popolnoma jasno je, da namenska pomoč v višini 200 milijonov tolarjev našemu edinemu dnevniku nikakor ni sporna, kakor ne moremo imeti nikakršnih pripomb na demokratično izveden postopek sprejemanja sklepa v imenovanem Odboru za mednarodne odnose. Naša pozornost velja postopkom, ki so pripeljali do navedenega sklepa in ki se po našem mnenju tičejo razmer znotraj same manjšine kakor tudi razvijanja takšne kvalitete medsebojnega dogovarjanja, ki je edina lahko v vsesplošno korist Slovencev v Italiji.
Na prvem mestu velja omeniti sklicevanje na pluralistično zasnovo Primorskega dnevnika, ki je bila osnovni temelj za sprejetje namenske pomoči zamejskemu dnevniku. Kar se nas tiče, se prav za pluralizem Primorskega dnevnika dosledno zavzemamo, vendar ni težko dokazati, da ga še nismo dosegli, saj se za njegovo uresničevanje navaja samo nejasno lastninjenje v prihodnosti. Dalje bi radi opozorili na dejstvo, da so znotraj naše manjšine tudi drugi mediji, ki skupaj z dnevnikom sestavljajo pluralistično vsoto različnih mnenj in pogledov. Zakonski predlog, ki je s tem v zvezi v pripravi v parla-
dia, zlasti ko gre za ohranjevanje narodnostnih pravic in vrednot ter kulture sožitja med narodi. Spomnil se je svojih preminulih predhodnikov, ki so vodili programski oddelek, ter na kratko orisal delo in zasluge slovenskih programov Radia Trst A. Saša Rudolf je najprej sporočil čestitke vsedržavnega direktorja deželnih poročil RAI-a Piera Vigorellija, nato se je ustavil pri dolgi sosledici poročil, dnevnikov in rubrik, ki so se zvrstile v 50 letih. Zlasti je opozoril na delo v današnjem obdobju, ki se odvija v težkih pogojih po-
manjkanja avtonomije in osebja. Vendar, je dejal Rudolf, slovenski časnikarji kljub temu delajo, kot so delali doslej, iz čuta dolžnosti do slovenskih poslušalcev. Orisal je zgodovinsko pot časnikarskega oddelka Radia Trst A, ki sedaj krije še televizijske oddaje; nazadnje pa se spomnil v Mostarju padlih Marca Luchet-te, Saše Ota in Daria D Angela ter v Mogadišu ubitega Mirana Hrovatina.
Vrhunec petkove slovesnosti je prav gotovo predstavljala podelitev častnega znaka svobode Republike Slovenije, ki ga je Radiu Trst A izročil generalni konzul Slovenije v Trstu Vlasta Valenčič Pelikan. Odlikovanje - je rečeno v sporočilu slovenskega predsednika Milana Kučana - je slovenski radio prejel za zasluge polstoletnega odgovornega dela v korist naše skupnosti.
Ob tej priložnosti je deželni sedež RAI-a tudi izdal spominsko brošuro o 50-letnem delovanju Radia Trst A, ki jo je uredila Lida Turk in so jo podarili vsakemu udeležencu petkove proslave.
Ivan Žerjal
mentu Republike Slovenije, celo govori o finansiranju medijev in ne zgolj enega med njimi. Zaradi tega se nam zdi zamujena priložnost, da ni Odbor za mednarodne odnose skupaj z namensko pomočjo Primorskemu dnevniku razrešil še težavne problematike drugih medijev znotraj slovenske manjšine. Za celovito obravnavanje finansiranja medijev se bomo seveda še naprej zavzemali in upamo, da bodo k tem prizadevanjem pritegnili manjšinsko stvarnost pa tudi ustrezne organe v matični domovini. Ne nazadnje se je ponovno pokazalo, da ne moremo biti do kraja zadovoljni z ravnijo dogovarjanja med obema krovnima organizacijama, se pravi med Slovensko kulturno gospodarsko zvezo in Svetom slovenskih organizacij, ki sta priznani kot enakovredna partnerja v odnosu na merodajne istitucije v Sloveniji. Šele dogovor med njima je zelena luč za vse pomembne in vplivne sklepe. Imenovano demokratično pravilo, ki nepogrešljivo na zunaj vzpostavl ja manjšino kot celokupen in ne le delen subjekt, to pot ni bilo do kraja upoštevano. V takšnem vzdušju seveda ni nenavadno, da prihaja do raznih dezinfonnacij, kot je npr. ta, da naj bi Svet slovenskih organizacij odtegoval manjšinskim ustanovam svoj delež sredstev. Takšna namigovanja za manjšino niso koristna in jih je nujno preseči; zato je škoda, da nismo vsi skupaj s pridobitvijo sredstev za Primorski dnevnik istočasno še oplemenitili demokratičnega dogovarjanja znotraj manjšine v interesu manjšine v celoti. Svetslovenskih organizacij
Iz Beneške Slovenije
Po upravičeni pozornosti, ki smo jo namenili nezaslišanemu dogodku v Matajurju, se vračamo k drugim novicam, kijih v Benečiji ne manjka.
Začnimo z razveseljivo novico: včasih bi bilo res bolje, če bi se italijanska in slovenska prestolnica zgledovali po obmejnem sodelovanju in delovanju naših predstavnikov. Dober zgled bi jim lahko dal novoizvoljeni oz.potrjeni predsednik Gorske skupnosti za Terske doline Armando No-acco (LS), ki se resno zavzema za prihodnost tega območja. Ob prizadevanju za večjo vlogo Gorske skupnosti je svoj trud usmeril predvsem v mlade in njihovo šolsko izobrazbo. Gorska skupnost in občinski upravi v Ti-pani ter Bardu tako računajo, da bi odprli v Viškorši prvo državno dvojezično osnovno šolo v Benečiji. Pred kratkim smo omenili nevarnost, s katero grozi šolsko skrbništvo, in sicer, da bi zaradi racionalizacije italijanskega šolstva zaprli osnovni šoli v obeh občinah. Taka pobuda torej zadovoljuje šolske oblasti in krajane, obenem pa predstavlja dolgo pričakovano novost za slovensko manjšino na Videmskem. Ob tem je razveseljivo še dejstvo, daje bilo soglasje med svetniki Gorske skupnosti precej visoko (30 za in 4 proti). Nazadnje povejmo še, da bo ta prvi šolski projekt v Benečiji, pri kate-
rem bodo imeli tudi pomoč javnih uprav (videmskega šolskega skrbnika, pokrajine in didaktičnega ravnateljstva).
Podobno navdušenje pa ne vlada pri drugi manjšini v naši deželi in sicer pri »sotrpinih« Furlanih. Deželni svet je dne 27. septembra odobril zaščitni zakon (z veliko večino glasov). 34 členov izrecno govorijo o rabi furlanskega jezika v občinskih statutih in toponomastiki. Po dejanskem kvalitetnem premiku naše deželne politike (sicer smo upali tudi do naše manjšine), se je Rim obnašal po starem načelu in centralna vlada je zavrnila zakon sicer avtonomne dežele F-JK. Velja poudariti, da ima naša dežela poseben statut ravno zaradi prisotnosti svojih avtohtonih manjšin, vendar je na dlani, da s to avotnomijo dejansko ne razpolaga; po mnenju vlade namreč dežela nima pristojnih kompetenc za odobritev zakonov, vsaj ne na tem področju. Tako nedoslednost si lahko razlagamo na več načinov; zaskrbljujoča za nekatere bi lahko nedvomno bila politika novoizvoljenega deželnega predsednika Cec-cottija, ki predstavlja vsaj iz tega vidika upravičeno nevarnost (saj je bil on sam med glavnimi pobudniki zaščitnega zakona za Furlane) in nenazadnje bi mu lahko celo zbežal kakšen »privilegij« za nas Slovence.
Erika Jazbar
Pomagajmo Cerkvi pri karitativni dejavnosti
ZCPZ odgovarja
Koroške drobtinice
Nekaj dejstev in ne praznih besed. Od leta 1990 do danes je italijanska Cerkev s prispevki za vzdrževanje Cerkve in s prispevki osem od tisoč pomagala 38000 škofijskim duhovnikom. Tile duhovniki so prava mala vojska prostovoljcev, ki delujejo z besedo in dejanji v naši družbi. Ker so se prispevki za vzdrževanje Cerkve od leta 1989 (25,5 milijard lir) do leta 1994 (46 milijard lir) neprestano večali, je katoliška Cerkev večji del sredstev, zbranih s prispevki osem od tisoč, namenila verskim in karitativnim dejavnostim. Če so še v letu 1990 namenili 68,7 odtsotkov iz prispevkov osem od tisoč za vzdrževanje duhovnikov, se je ta številka v letu 1994 znižala v korist verskim in karitativnim dejavnostim.
Med leti 1990 in 1995 je tako Italijanska škofovska konferenca namenila 695 milijard lir za karitativno dejavnost v Italiji in tretjem svetu.
Poglejmo nekaj primerov te karitativne dejavnosti v Italiji: mesto karitativnih dejavnosti v Tarantu, sklad Jezus božji delavec v Bologni, skupnost Noma-delfia. Italijanski center za solidarnost, razni centri za pomoč pri življenju, Vseitalijanski koordinacijski odbor za sprejem beguncev in potrebnih. Enoten misijonski center v Veroni, Vas upanja v Bologni.
Drugih 220 milijard lir je bilo razdeljenih drugim karitativnim dejavnostim po vsej Italiji: gibanjem za pomoč obolelim za AIDS-om, revnim in vsega potrebnih, bivšim narkomanom, klošarjem, predvsem pa centrom za zbiranje brezdomcev itd. Ta denar so v letih 1990-95 škofije in župnije namenile v te karitativne namene kar same, in to večkrat s pomočjo krajevnih organizacij Karitasa.
395 milijard lir je italijanska Cerkev v teh letih namenila za karitativne dejavnosti in razvojne ter formacijske načrte v Afriki, Aziji, Latinski Ameriki, Albaniji in ostalih deželah tretjega sveta. Od leta 1990 do danes je bilo sprejetih v te namene 1915 načrtov.
Italijanska škofovska konferenca je od leta 1990 do leta 1994 namenila za financiranje 902 novih župnij 266 milijard lir iz prispevkov osem od tisoč; 338 milijard lir pa so porabili za druge pastoralne dejavnosti škofij. S tem denarjem so
zgradili oratorije, omogočili katehezo v stotinah župnij, poleg tega pa so del denarja namenili tudi misijonski dejavnosti.
Iz vsega tega je razvidno, da lahko vsakdo, ki se odloči pomagati Cerkvi, daruje tako prispevek za vzdrževanje Cerkve, kot se lahko tudi odloči za prispevek osem od tisoč. Razlika med prispevkoma je samo v različnem moralnem ovrednotenju. Prispevek osem od tisoč vernika ne stane ničesar in je zato zanj samo dejanje doslednosti do svoje veroizpovedi, medtem ko je prispevek za vzdrževanje Cerkve višje moralno dejanje, ker mora pač vsak vernik dati nekaj svojega denarja, pa čeprav lahko pri davčni prijavi odbije svoj prispevek.
Veronski škof msgr. Attilio Nicora, ki je zadolžen za te prispevke in njihovo pravilno uporabo, pravi: »Zavedati se moramo, da ne gre samo za popravilo cerkvenih stavb in cerkva, za pastoralno dejavnost, ampak predvsem za določene osebe, ki se svojemu delu popolnoma posvečajo; vsi prispevki so samo dobra ekonomska podlaga za duhovnike, ki se tako lahko bolje posvetijo svojemu duhovniškemu delu, ne da bi morali neprestano misliti na ekonomske probleme. Zato pravim, da se moramo vsi zavedati, da ni dovolj pomagati samo lastnemu župniku in škofu; pomagati moramo vsem duhovnikom v Italiji in obenem biti na ta način solidarni predvsem s tistimi, ki živijo v najslabših ekonomskih razmerah.«
Pri vsem tem ni zanemarljivo dejstvo, da lahko prispevke za vzdrževanje Cerkve odštejemo pri davčni prijavi, pa čeprav vsi vemo, da bo vsak vernik raje gledal na moralno plat prispevka za vzdrževanje Cerkve in duhovnikov, katerim bo s prispevkom omogočil lažje pastoralno in karitativno delovanje.
V četrtek, 7. decembra smo v Primorskem dnevniku brali članek z naslovom »Ob 30. letnici CPZ«. Podpisal gaje A.S., Ric-manje. Ko bi A.S. bolj poznal program in delovanje ZCPZ, ne bi trdil stvari, ki so daleč od dej anskega stanj a, nam škodij o, a tudi ne morejo biti v ponos piscu članka, kdorkoli se že skriva pod izmišljenim imenom in za kraticami.
A.S. piše: »Ni lepo, da se nekdo kiti z delom drugih.« Nikoli in nikjer nismo trdili, da so zborovske revije samo naše delo. Vedno smo bili hvaležni in dajali priznanje tistim, ki nam pomagajo zborovske revije pripraviti in izvesti: pevcem, pevovodjem, organizatorjem. V programu smo napisali: »Da smo 30 let, leto za letom, mogli izvesti zborovske revije, gre čast mnogim požrtvovalnim pevovodjem in vztrajnim ter zvestim pevcem.« A drži tudi, da revije ne more biti, če je nihče ne organizira. Moramo tudi povedati, da pri prirejanju zborovskih revij nam ne gre toliko za zunanjo prireditev, ker bi jo v takem primeru prav lahko obogatili z vabilom še drugim zborom izven naše pokrajine. Revije so nam bolj sredstvo, da pevski zbori živijo in se krepijo. Brez te pobude marsikateri zbor ne bi nastopil v javnosti. In vsakdo, ki se ukvarja z zbo-rovstom ve, kako koristni so taki vsakoletni nastopi zborov in predvsem priprava nanje.
ZCPZ je od svojega nastanka leta 1963 živela in še živi na račun prostovoljnega in brezplačnega dela svojih požrtvovalnih pevcev, zborovodij, organistov, odbornikov in duhovnikov. Deželna podpora je v tem dolgem časovnem razponu znašala povprečno štiri milijone letno. S to javno podporo, s prostovoljnimi pri-
Ob 90-letnid Ubaklii Vrabca
Pred devetdesetimi leti se je v Trstu rodil skladatelj in narodni delavec Ubald Vrabec. Kot znano, je tržaški glasbenik pokopan v Rodiku, kjer jev nedeljo, 10. decembra, njegov spomin počastila v imenu Sveta slovenskih organizacij predsednica Marija Ferletič.
Prav je, da se naših zaslužnih osebnosti spominjamo in tako ohranjamo živ njihov spomin tudi kasnejšim rodovom.
spevki naših ljudi in s pomočjo vseh včlanjenih zborov in pevskih skupin, ki jih je danes 42, smo uresničili nekatere množične kulturne pobude. Te so: revije zborov, božični koncerti, Pesem mladih, poletni seminarji za pevce, tečaji za zborovodje in organiste, na katerih so sodelovali tudi znani in priznani slovenski glasbeni strokovnjaki, tako iz zamejstva kakor iz matice. Stroški za te pobude terjajo vsote, ki gredo v milijone. Kakor hitro smo bili deležni večje podpore, smo vsoto sorazmerno porazdelili med včlanjene zbore in pevske skupine. Nepoznani pisec A.S. Ri-cmanje pravi, da ne bo ocenil nastopajočih zborov, vendar se spotakne, ko piše o nastopu udeležencev letošnjega pevskega letovanja.
Da »častitljeve gospe in gospodje« niso pustili v svoj krog mladih, je laž. Naj nam A.S. navede samo en primer, ko smo zavrni li mladega človeka in tudi starejšega, ki je bil pripravljen delati kot pevovodja, organist in v organizaciji. Vsa leta iščemo mlade ljudi, ki bi postali zborovodje ali organisti. Potrebujemo jih. Zanje smo organizirali pevovodske tečaje v Trstu, pošiljamo jih na glasbene tečaje v Slovenijo; še letos smo poslali skupno mladih na Evropski simpozij za zborovsko glasbo, ki je bil julija v Ljubljani. Že nekaj let prirejamo tečaje za mlade organiste. Letos npr. se je takega tečaja udeležilo 14 mladih. Vstopna vrata v naš odbor so bila in so vedno odprta za mlade in starejše Slovence, ki sprejmejo naš statut in so pripravljeni delati brezplačno. Hvaležni smo bili in smo nekaterim cenjenim mladim zamejskim glasbenikom, ki so bili in so še vedno pripravljeni sodelovati z našo organizacijo, kljub temu da jim za njihovo delo posredujemo skromen prispevek.
Podtikanja o duhovnikih, vključenih v Zvezo, nas spominjajo na povojno obdobje.
Slednjič se sprašujemo, komu koristi ta grobi napad na našo organizacijo.
OdborZveze
cerkvenih pevskih zborov
Povečana slovenska gimnazija
V soboto, 15. septembra, je bil za mlade koroške dijake poseben dan. Po 20-mesečnih prenovitvenih delih so odprli oz. predali uporabi dozidan del novih prostorov gimnazije. Poslopje - zgrajeno leta 1975 - iz katerega je do zdaj prišlo že več kot 1000 maturantov in v prostorih katerega se je pred 5 leti naselila tudi dvojezična trgovska akademija (letos so imeli prvo maturo), je že kar »vpilo« po razširitvi. Zdaj je dobrih 700 dijakov poleg svetlih in moderno opremljenih prostorov dobilo tudi enkratno moderno opremljene hodnike oz. stene: koroški umentik Valentin Oman jih je olepšal s svojimi slikami oz. freskami.
Slovesnosti se je poleg dijakov, njihovih staršev in profesorjev udeležilo tudi veliko število častnih gostov in politikov. Med drugimi je bil navzoč tudi deželni glavar Zenat-to, medtem ko je »zlati ključ« obema ravnateljema šol predala ministrica za pouk in šolstvo ga. Gehrer. Prenova je stala skoraj 57 milijonov šilingov.
Knjižni dar Celovške Mohorjeve za leto 1996
Pred kratkim je vodja založbe celovške Mohorjeve g. dipl. ing. Kattnig na tiskovni konferenci predstavil knjižni dar za leto 1996. Le-ta obsega naslednje knjige: Pratiko (natisnili so jo v 12000 izvodih),
Koledar (v prodaji je 7000 izvodov; poleg številnih člankov v zvezi s proslavami ob koncu 2. svetovne vojne na notranji strani ovitka sporoča tudi, da je Mohorjeva priključena na Internet), Slovenska zgodovina do razsvetljenstva (izšla je v 4000 izvodih, sestavila pa sta jo Peter Štih in Vaško Simonitti) in Zavržena hči (povest neznanega avtorja, ki je pred 40 leti izhajala že kot podlistek Nedelje).
Franceve ljubezenske zgodbe (avstrijske pisateljice
Christine Nostlinger - v slovenščino prevedla Lučka Jenčič, pravzaprav otroška knjiga, a zelo zanimivo branje tudi za starejšega ljubitelja tiskane besede).
Na izbiro pa so dali še naslednje knjige: za Slovenijo otroško slikanico Noetova ladja (za koroške bralce so jo izdali že lani) in kaseto trobentista Franca Korbarja, na kateri so koroške slovenske narodne pesmi, za koroške bralce pa Ošlakovo Človeka nikar in jezuitskega patra Henrija Bou-lada (v slovenščino prevedel Alojz Angerer) Božji sinovi, božje hčere, ki je pred meseci
- skupaj z avtorjem - že bila predstavljena v Tinjah. V kratkem pa bo izšla tudi CD kaseta trobentista Franca Korbarja.
Branja je torej dovolj, le časa
- in seveda nakup - si bo treba vzeti. Sicer pa nas Mohorjeva pridno zalaga z branjem, saj so v letošnjem letu natisnili kar 55 knjig (praktično torej vsak teden eno).
Podelitev Einspielerjeve nagrade
V ponedeljek, 20. novembra, sta Krščanska kulturna zveza in Narodni svet koroških Slovencev v prostorih Slomškovega doma celovške Mohorjeve podelila letošnjo Einspielerjevo nagrado. Prejemnik je bil klubski predsednik Južnotirolske ljudske stranke dr. Hubert Frasnelli (na sliki ob dr. Zerzerju). Leta se odločno zavzema za koroško narodno manjšino in je velik prijatelj koroških Slovencev.
Slovesnosti, ki so jo olepšali pevci iz Globasnice, so se med drugim udeležili deželna glavarja južne Tirolske dr. Dur-nwalder in Koroške dr. Zernat-to, slovenski zunanji minister Thaler in krški škof dr. Kapel-lari.	R.B.
Nova zaostritev v odnosih med Italijo in Slovenijo globoko zaskr-blja Slovence v Italiji, saj negativne odnose med državama praviloma najprej občuti obmejno prebivalstvo ter jih še posebej občutimo pripadniki obeh narodnostnih manjšin. Slovenci v Italiji pa smo in moramo biti še dodatno zaskrbljeni tudi zato, ker bi bilo iz najnovejših izjav predsednika vlade Lamberta Dinija mogoče sklepati, da osrednje italijanske oblasti sploh prezirajo odprte probleme naše narodnostne skupnosti. Naših problemov namreč v razpravi o smernicah za italijansko šestmesečno predsedovanje EZ sploh ni omeni 1, medtem ko je govoril o zaščiti italijanske manjšine ter je glede zapuščene imovine istrskih optantov osvojil stališča skrajne
SSk o stanju manjšine
desnice in njihove zahteve proglasil kar za človekove pravice.
Tako je ugotovilo ožje deželno tajništvo SSk na svoji zadnji seji v soboto, 9. t.m., v Nabrežini, na kateri je ponovno izrazilo upanje, da bosta državi čimprej našli dogovor ob spoštovanju dostojanstva in zakonitih koristi obeh strani. Kar zadeva specifično problematiko Slovencev v Italiji, pa SSk meni, da bi jo morali slovenski predstavniki čimprej neposredno predstaviti sami italijanski vladi. Zato SSk predlaga, da bi komponente slovenske manjšine, ki so pred dvema letoma sooblikovale skupni zakonski predlog za globalno zaščito, takoj zaprosile za sestanek s predsednikom Dinijem ali drugim merodaj-
nim članom vlade.
SSk je nadalje vzela na znanje, da je Odbor za mednarodne odnose Državnega zbora Republike Slovenije pred dnevi izrazil pozitivno mnenje o možnosti financiranja Primorskega dnevnika, SSk izraža zadovoljstvo, da namerava Slovenija finančno podpreti edini slovenski dnevnik v Italiji; ob tem pa želi tudi jasno potrditi stališče, .da bi moral biti Primorski dnevnik izraz celotne manjšine, tako da bi strateške izbire, usmeritev in tudi lastništvo ne odražale enega samega njenega dela. To tem bolj zdaj, če bo časopis živel ne le z javno podporo Italije, ampak tudi matične države. SSk je v tem smislu že iznesla svoje predloge, kijih zdaj v celoti potrjuje.
Ožje deželno tajništvo SSk je obravnavalo tudi polemike, ki so nastale okrog delitve podpor iz Slovenije med organizacije in ustanove Slovencev v Italiji. SSk meni, da gre za izredno pomembna in občutljiva vprašanja, ki zahtevajo od vseh največjo resnost in odgovornost. Do polemik prihaja očitno zato, ker se krovni organizaciji civilne družbe SKGZ in SSO nista predhodno jasno dogovorili, pa tudi zaradi nekaterih nedoslednosti slovenskih oblasti. SSk potrjuje svoje stališče, da bi bilo najbolje, če bi Republika Slovenija delila te podpore na osnovi zakona, in to v soglasju obeh krovnih organizacij civilne družbe Slovencev v Italiji, vsaj dokler se razmere pri nas ne uredijo drugače.
SSO: Videm
Predsednica SSO Marija Ferletič in podpredsednik za Videmsko pokrajino dr. Riccardo Ruttar sta ob srečanju z novim videmskim prefektom, v daljšem delovnem razgovoru predočilaproblem slovenske manjšine v Italiji s posebnim poudarkom na probleme Slovencev v Videmski pokrajini. Izrazila sta tudi obžalovanje nad dogodki v cerkvi na Matajurju, ki so v slovenski manjšini vzbuditi toliko ogorčenj nad absurdnim početjem. Prefekt, ki je pozorno poslušal izvajanje svojih gostov, se je strinjal, daje potreben stalen dialog za preverjanje odprtih vprašanj za njihovo čimboljšo reševanje. V tem smislu je izrazil svojo razpoložljivost in se zahvali! za obisk.
Ob 200-letnici smrti AntonaTomaža Linharta
Letos mineva dvesto let odkar je umrl veliki slovenski književnik in prvi pomembnejši slovenski dramatik in prosvetljenec Anton Tomaž Linhart.
Avtor vese-loigerŽH/j«-nova Micka in Ta veseli dan ali Matiček se ženi se je rodil 11. decembra leta 1756 v Radovljici, kjer še danes stoji tudi njegova rojstna hiša.
Prav v Radovljici so mu letos tudi posvetili cel niz svečanosti, ki so imele svoj vrh v nedeljo, 10. decembra, ko so v prelepi Radovljici na Gorenjskem na veliki slovesnosti ob podelitvi raznih priznanj predstavili tudi zelo bogat, 350 strani obsegajoči Radov-
ljiški zbornik, v katerem je seveda osrednja osebnost prav Anton Tomaž Linhart. Ko se spominjamo obletnice tega velikega slovenskega moža, ki je poleg smisla za zdrav slovenski ljudski humor, imel tudi velik smisel in posluh za slovensko besedo, si lahko samo še želimo, da bi med nami tudi danes rasli možje in žene Linhartovega kova: zdravi, pametni, pošteni in zavedni Slovenci, katerim ne bi bilo žal tipičnega slovenskega ciničnega posmeha raje zamenjati za zdrav ljudski humor, s katerim nas je prvi obdaril prav Linhart.
Boris Pahor v Ljubljani
Gost francoskega kulturnega centra
V Ljubljani že dolgo vrsto let izreden uspeh; o njej so poročali
deluje Francoski kulturni center Charles Nodier. Ime nosi po izredno razgledanem francoskem pisatelju, ki je v času Ilirskihprovinc služboval v Ljubljani in napisal tudi več vtisov o naši deželi. Center ima zelo bogato kulturno dej avnost (razstave, koncerti,predvajanjafil-mov, predstavitve novih knjig, izdajanje lista Le Petit Nodier). V tem centru seje v sredo, 6. decembra, ob 18. uri pričel kulturni večer, na katerem so predstavili francoski prevod romana tržaškega pisatelj a Borisa Pahorja Printemps difficile (Spopad s pomladjo) (Ed. Phe-bus). Na predstavitvi sta bila prisotna tudi veleposlanika FrancijeinltalijevSloveniji in profesor slovenskega jezika na Inštitutu za vzhodne jezike v Parizu dr. Vladimir Pogačnik. Sodelavka kulturnega centra Elisabeth Faure je predstavila pisatelja in se nato z njim zelo leporazgovarjalaoknjigi. Spopad s pomladjo je odlično prevedla Andree Ltick-Gaye, po materi prekmurska Slovenka. Knjiga, ki je izšla že letošnje poletje, je v Franciji doživela
različni ugledni časopisi in revije (Le Monde, La Croix itd., pred kratkim tudi L'Express), posnetihjebilo veliko radijskih in televizijskih razgovorov z avtorjem, slovesna predstavitev pa je bila že septembra v muzeju Cluny, v središču Pariza. Sam pisatelj se sprašuje, zakaj je ta knjiga doživela tak uspeh v nasprotju z njegovim prvim prevodom v francoščino Pelerin parmi les ombres (La Table Ronde, 1990), ki je šel skoraj neopazno mimo francoske javnosti, čeprav vsebuje Pahorjeva osebna pričevanja o alzaškem taborišču Struthof. Zakonec večerajepisatelj Boris Pahor številnim udeležencem (veliko j e bi lo Francozov) prebral iz nekega dela Charlesa Nodiera odlomek, ki govori o Trstu.
Upamo, da bo prevod francoski javnosti poleg avtorja približal tudi nekaj slovenske stvarnosti v Italiji in mogoče spodbudil kakšno italijansko založbo, da bi v svoj program vključila tudi kak prevod slovenskih sosedov.
V-č
GORIŠKA MOHORJEVA DRUŽBA
KNJIŽNA ZBIRKA ZA LETO 1996
KOLEDAR 1996
Andrej Arko ODKLETEV
Črtice in novele
“"SV:----------=	V*
. -JV	“
Pietro Brignoli MAŠA ZA MOJE USTRELJENE
Iz dnevnika vojaškega kaplana
Josip Kosovel
VAŠ PEPI IN PAPAČI
Pisma iz zapora
Verena Koršič: predstavitev publikacij eŽuprtijska skupnost v Štandrežu skozi stoletj a
Objavljamo govor Verene Koršič Zorn, s katerim je predstavila publikacijo ob jubileju prosvetnega društva.
Vsak izid nove knjige je praznik. Knjiga je namreč najvernejše ogledalo časa, v njej se zrcalijo človeške lastnosti, dobre in slabe, vzponi in padci človekovega duha, stremljenja in dosežki nekega zgodovinskega obdobja. Verba volant, seripta ma-nent, kar je zapisano bo ostalo, ne bo se razblinilo kot besede v vetrn, to so vedeli že Stari Rimljani. To bi morali tembolj vedeti mi, ki smo izpostavljeni raznim prepihom in neugodnim vetrovom. Vsakič, ko se v našem prostoru rodi nova knjiga, je to za nas vse slovesen trenutek, potrdilo, da v nas še klijejo življenjske sile in da smo še pripravljeni piti iz studencev preteklosti, naše preteklosti.
Štandreška skupnost je v tem pokazala še posebno žilavost, saj skoraj ne mine jubilej, da ga ne bi marljivi štandreški rojaki primerno počastili z objavo kakšne publikacije.
Pred nami je spet zajeten zbornik, prava knjiga, polna zanimivosti iz vaškega preteklega, polpreteklega in sedanjega življenja. Resnično je treba čestitati štandreški skupnosti, da si v tem nelahkem času, ko je knjiga kljub poplavi tiska večkrat pastorka, privošči publikacijo, kakršno imamo pred sabo. Na 200 straneh se pred nami odvija dolga zgodovina štandreškega naselja, ki so jo skrbno popisali domači in še nekateri drugi sodelavci. Vendar ni to suhoparno naštevanje dejstev, ne, pred nami vstajajo podobe plemenitih žena in mož, ki so se za večno vpisali v zgodovino Štandreža in oblikovali njegovo materialno in duhovno lice. Svoje mesto so dobili tudi tisti, ki še danes skrbijo za versko in kulturno dejavnost. Pred nami vstajajo običaji, kijih kljub bližini mesta še ohranjajo in z njimi plemenitijo versko in narodno življenje skupnosti. Skratka, vsak, ki bo knjigo prebral, bo v njej odkril
delček lastnih korenin.
Župnijska skupnost v Štandrežu skozi stoletja. Naslov je dovolj zgovoren kot tudi simbolična oprema Franka Žerjala: na platnicah lahko z enim pogledom zaobjamemo vse tri cerkve, ki so si sledile na štandreškem glavnem trgu. Besedila je zbral in uredil Damjan Paulin, latinske tekste je prevedel Cvetko Žbogar, lektorsko delo je opravila Vida Bitežnik, izredno bogato slikovno gradivo so prispevali Studio Assirelli, Damjan Paulin, Viktor Selva in Viljem Zavadlav. Knjigo so izdali Prosvetno društvo Štandrež, Zveza slovenske katoliške prosvete in Župnija sv. Andreja. Tisk je prevzela tiskarna Grafica Gorizia-na. V uvodu je zapisano, da so spodbudo za knjigo dale obletnice, povezane s štandreško skupnostjo v verskem, umetniškem in kulturnem življenju: 700-letnica zametka štandreškega naselja, ko je na polju že stala cerkvica, posvečena sv. Andreju, 70-letnica ustanovitve samostojne štandreške župnije; tridesetletnica poslikave štandreške cerkve in dvajsetletnica smrti umetnika Toneta Kralja, pa še 30-letnica župnijskega doma Anotna Gregorčiča in 30-letnica ustanovitve Prosvetnega društva Štandrež.
Članke je prispevalo sedem avtorjev, ki so se za zapise opirali tudi na bogata pričevanja nekaterih domačinov; njihova imena so skrbno zabeležena v uvodu.
Poleg bogatega slikovnega gradiva, ki prikazuje Štandrež in okolico, štandreško cerkev pred vojno, v ruševinah med prvo svetovno vojno in v različnih obdobjih rekonstrukcije, cerkvene obrede, župnijska slavja, praznike, nagrobnike pomembnih štandreških rojakov, ki počivajo na domačem pokopališču, fotografije umrlih in še živečih pobudnikov verskega in kulturnega življenja, razne kulturne nastope verskih in prosvetnih društev, so v knjigo vključeni še katastrska mapa štandreškega
ozemlja iz 1. 1822 in razni dokumenti.
Prvi prispevek izpod peresa Damjana Paulina Standreška duhovnija izčrpno prikazuje cerkveno-upravni razvoj štandreške verske skupnosti od 1. 1588, ko je Goriško obiskala posebna papeška komisija z namenom, da utemelji upravičenost zahtev po ustanovitvi škofije v Gorici. Komisija je obiskala tudi štandreško cerkev in ugotovila, daje ta precej bogata. L. 1663 je bil v Štandrežu za kaplana Blaž Cotič, sicer eden izmed trinajstih kaplanov župnije sv. Hila-rija in Tacijana v Gorici, pod katero je spadala štandreška cerkev. Po ustanovitvi nadškofije v Gorici se je v cerkvenem pogledu marsikaj spremenilo. L. 1780 so v Štandrežu ustanovili lokalno kaplanijo s stalnim duhovnikom; bila paje še vedno odvisna od stolne cerkve v Gorici. Prvi kaplan v Štandrežu je postal 1. 1778 Ivan Kulot. Izredno pomembno je, da je 1. 1785 začel pisati matične knjige. L. 1863 je štandreška kaplanija postala vikariat, prvi vikar pa je bil Ignacij Peternel. Vzporedno s cerkvenim se je izboljševalo tudi javno življenje. L. 1857 je v Štandrežu začela delovati ljudska šola; za prvega učitelja je bil postavljen Josip Komavec, ki je začel v cerkev uvajati zborovsko petje. Pomembna je tudi letnica 1868, ko je bil za prvega župana štandreške samostojne občine izvoljen Jožef Nanut. L. 1895 je bil štandreški vikariat povzdignjen v kuracijo. Prvi kurat Josip Kosovel je postal tudi prvi župnik, ko je nadškof Sedej 23. aprila 1924 izdal dekret, s katerim je ustanovil župnijo Štandrež. Župnik Kosovelje v Štandrežu ostal celih 53 let, spremljal svoje ovčice skozi dve svetovni vojni in trikrat pozidal veliko štandreško cerkev. Zaslužil bi javni spomenik; tudi taka razmišljanja bi nova knjiga morala sprožiti. Skoraj odveč je naštevati, da so v 1. svetovni vojni domačini izredno trpeli, prav tako v času fašizma, ko je župnik Kosovel kljub prepovedi vztrajal s
slovensko besedo v cerkvi, kako so jim bili vsiljeni italijanski kaplani, ki so vozili alpince iz bližnje vojašnice in vojne sirote iz nekega goriškega zavoda, da bi le imeli nekaj vernikov pri italijanskih mašah, kako so župnika Kosovela italijanske oblasti stalno napadale in izvajale nad njim raznovrstne pritiske. Tudi ta huda leta so prešla; izmenjavala so se mirnejša in bolj razgibana obdobja, ko so se morali domačini spopadati z neutemeljenim razlaščanjem zemlje. Kljub vsem težavam paje štandreška skupnost ohranila optimizem in je danes ena izmed najbolj delavnih na Goriškem. Po celi vrsti duhovnikov, ki so skrbno vodili štandreško župnijo, je 1. 1993 bil imenovan Goričan Karel Bolčina, ki je kljub kratkemu obdobju izvršil že veliko pomembnih del v štandreški župniji in tudi poskrbel, daje dobila lep grb, ki gaje izdelal domačin Boris Lutman.
Cerkev ima bistveno vlogo pri javnem in cerkvenem življenju kraja. Zato je v knjigi posebno poglavje posvečeno štandreški cerkvi. Njena zgodovina se izgublja v davnem letu 1300, ko je baje na poljih že stala kapelica v čast sv. Andreju. Ko je dušnopastirsko službo v Štandrežu opravljal Blaž Cotič, je 1. 1663 dal porušiti prvotno cerkvico in na njenem mestu zgraditi novo, večjo. V njej so častili sv. Andreja, sv. Florjana, sv. Ulrika, sv. Gotarda in sv. Antona Pa-dovanskega. Arhivski viri poročajo, da so 1. 1706 še upoštevali navodila za procesije k starodavni cerkvi sv. Andreja na godovne dneve vseh njenih svetnikov zavetnikov. Zanimiv je podatek o najemniški knjigi zemljišč štandreške cerkve s prvo vpisano pogodbo avgusta 1. 1745. Proti koncu 19. stoletja so zaradi povečanega števila prebivalstva začeli misliti na gradnjo nove, večje cerkve. Prvi načrti segajo že v leto 1883; dokončni načrt, ki je bil nato tudi izveden, je leta 1899 izdelal arhitekt Hans Pascher iz Gradca. Novo
cerkev je 21. julija 1901 slovesno posvetil knezonadškof Jakob Missia. Iz članka jasno razberemo ozadje za pripravo nove gradnje, od različnih načrtov, do zbiranja sredstev, pri čemer so domačini res odigrali veliko vlogo; če drugače niso mogli prispevati, so pomagali z lastnimi rokami. V priloženih dopisih raznih sočasnih časopisov lahko preberemo le pohvalne besede o vseh, ki so pri gradnji pomagali, posebno o domačem zidarskem podjetju bratov Franca in Josipa Mozetiča, ki je prevzelo odgovorno nalogo zidave.
Vsaka cerkev, naj bo še tako neznatna, hrani zagotovo vsaj eno umetniško delo, sliko, fresko, kip, oltar ali cerkveno opremo. Štandreška cerkev, ki je imela zelo razgibano zgodovino, je tudi iz preteklosti ohranila nekaj dragocenosti, nekaj pa jih je dobila po zaslugi kasnejših, za umetnost dojemljivih duhovnikov. Zapis o umetnostnozgodovinskem bogastvu štandreške cerkve želi opozoriti na podrobnosti, ki jih utegnejo spregledati še tako zvesti obiskovalci božje hiše. Poleg veličastne poslikave, ki jo je na pobudo dekana Jožefa Žorža uresničil Primorcem izredno priljubljeni umetnik Tone Kralj, je v štandreški cerkvi še nekaj ostankov njenih predhodnic: na žalost le delno ohranjeni oltarji iz nekdanje baročne cerkve: lepi marmorni kipi cerkvenih zavetnikov sv. Andreja in sv. Florjana, angelske glavice, nekateri deli glavnega oltarja in desni stranski oltar iz domiselno intarzira-nega raznobarvnega marmorja. Ti oltarji izhajajo iz znanih goriških kiparskih delavnic, ki so v 17. stoletju zalagale mesto in bližnjo, pa tudi dal jno okolico s kvalitetnimi kiparskimi izdelki. O teh dragocenostih je poročal že eden najodličnejših štandreških rojakov Andrej Marušič v svojem delu Moja doba in podoba. Lahko samo obžalujemo, da je prva svetovna vojna veliko tega uničila.
(dalje prihodnjič)
Srečanje z Damjano Bratuž
Dobrodošel, sv. Miklavž...
Mala Cecilijanka 1995
Mladinska zbora Štandrež in Župančič
Mala Cecilijanka je tista pobuda, ki vsako leto združi vse generacije od nonotov do staršev in otrok otroškega vrtca. Videl si namreč stare matere nad 90 let in otroke iz vrtca, seveda poleg staršev, bratcev in sestric. Vsi namreč radi poslušamo in občudujemo na odru nastopajoče otroke ne zaradi njih petja kot takega, temveč ker smo veseli, da nastopajo in pojej o. Kvaliteta njih petja ni toliko važna, pomemben je nastop. Zato zborov ne
sodimo po njihovi pevski kvaliteti, temveč po zagnanosti za gojitev zborovskega petja, saj se vsi zavedamo, koliko truda in požrtvovalnosti zahteva vsak otroški zbor tako od otrok kot od njih pevovodij in tudi staršev.
Tako moramo presojati tudi nastop otroških zborov na praznik Brezmadežne v telovadnici pri Katoliškem domu v Gorici. Vsak zbor je pokazal, kar je največ mogel. Zaradi tega je vsak zbor lahko zadovoljen s svojim nastopom in z zborom njih pevovodje in mi poslušalci ter organizator
Združenje cer-kve-nih pevskih zborov. Pomanjkljivosti seveda ni manjkalo, predvsem zaradi neprimernega prostora. Telovadnica je pač prostor za telovadbo in ne za pevske nastope. Toda letos je organizator hotel ohraniti tradicijo Male Ce-cilijanke na praznik Brezmadežne; drugega prostora ni našel, ker šobile vse dramske dvorane oddane; zato seje moral zadovoljiti s telovadnico. To so pripravili, kar seje dalo, vendar več kot toliko niso mogli. Glavno je, da se je ohranila tradicija, da so zbori nastopili in daje bila udeležba dobra.
Nastopajoči zbori pa so naslednji otroški zbori: pevski zbor iz Doberdoba (vodi Lucija Lavrenčič, pri klavirju Zu-lejka Devetak), pevski zbor
F.B. Sedej iz Števerjana (Valentina Humar, pri klavirju Barbara Peršič), otroški zbor iz Štmavra (Nadja Kovic, pri klavirju Tanja Kovic), otroški pevski zbor Ladjica iz Devina (Olga Tavčar, pri klavirju Barbara Corbatto), mladinski pevski zbor Vrh sv. Mihaela (Marjanka Čevdek), združena mladinska zbora Štandrež in
O. Župančič (Cristina Marussi in Elda Gravnar), otroški pevski zbor Plešivo (Irena Štubelj), otroški pevski zbor Rupa-Peč (Tanja Kovic, pri klavriju Damjana Čevdek), otroški pevski zbor Kresnice iz Trsta (s. Karmen Koren, spremljala Eli-sa Perusi), mladinski pevski zbor OŠ F. Erjavec iz Nove Gorice kot gost iz Slovenije (Milena Prinčič, pri kalvirju Živa Fišer).
Na odru je torej nastopilo deset zborov. Pogrešali smo pa kak zbor iz Gorice. Zbori so bili eni bolj, drugi manj številni; se pač čuti padec rojstev tudi pri zborih. Vendar so bili nekateri neverjetno številni, npr. Plešivo, zbor z Vrha, oba združena iz Štandreža in seveda oba gosta. Zelo primemo je bilo, daje revijo zaključil zbor iz Nove Gorice. Upajmo, da bo tudi prihodnje leto na tej reviji kak zbor iz bližnje Slovenije.
Napovedovalka je pozdravila: »Nasvidenje prihodnje leto!« Mi dodamo: »V prenovljeni dvorani Katoliškega doma!«
K, Humar
Mladinski pevski zbor Vrh sv. Mihaela
...v Gorici
Spremembe v proračunu goriške občine
V	prejšnjem tednu je prišlo v občinskem svetu do zadnje spremembe proračuna za leto 1995, pred prikazom proračuna za leto 1996.0 tem poročamo, ker se nekatere postavke tičejo tudi slovenske manjšine. Predvsem je važen problem	razširitve
pokopališča v Standrežu, ki že dolgo let čaka na odobritev; prišlo je do zapletljajev zaradi tega, ker ni razdalje vsaj sto metrov do prvih hiš v bližini kot predvideva zakon. Pod vprašajem je bila možnost, da bi Krajevna zdravstvena enota dovolila razdaljo samo 50 metrov, ker gre za staro pokopališče, ki mu priznava vrednost tudi občinski statut. Krajevni zdravstveni organi so vprašali za mnenje v Rim na višje urade, in zgleda da je prišel negativen odgovor, zato je uprava takoj predlagala ukinitev postavke 350 milijo-
nov za ta dela. Ker pismenega sporočila iz Rima ni nihče videl in o argumentu ne obstaja nobeno uradno sporočilo občini, je svetovalec Špacapan predstavil amandma z zahtevo naj postavka ostane, vsaj dokler nebo zadeva dokončno razčiščena. Zupan se je obvezal, da bo vsoto spet postavil v proračun za prihodnje leto, če bo dokumentacija naklonjena možnosti	razširitve
pokopališča. Isti svetovalec je predlagal še en amandma v zvezi z bodočo lokacijo šole Trinko. Ker očitno uprava ne najde rešitve za prihodnje leto, naj se obveže, da bo popravila ogrevalno napravo v stavbi na Kapucinski ulici, kjer je bila šola prej. Zupan je priznal, da ima s to zadevo težave in je sprejel predlog, da vnese v proračun za prihodnje leto 100 milijonov za ta dela.
B.Š.
Veliko je Slovencev, ki so v svetu naredili kariero. Mnogi med njimi so ostali tudi zavedni Slovenci in tako vse svoje življenje s svojim delom ostajajo pravi ambasadorji Slovenije v tujini. Ena takih je tudi dr. Damjana Bratuž, zamejska Slovenka, svetovno znana pianistka in prva ženska z doktoratom iz klavirja na univerzi v Indiani (ZDA).
Življenjska pot je Damjano Bratuž popeljala v svet iz Gorice ter iz pokončne, narodno-zavedno ter glasbeno nadarjene družine. Njen oče je imel sredi Gorice znano kavarno (v ulici Mameli), ki je bila pred vojno in še dolga leta po njej pravo zbirališče goriških zamejskih Slovencev.
Pianistka D. Bratuž se je iz Italije najprej preselila v ZDA, nato pa v Kanado.
Upravni odbor Kulturnega doma iz Gorice prireja posebno »družabno prijateljsko srečanje« z rojakinjo Damjano Bratuž, ki bo v Kulturnem domu v petek, 15. decembra, s pričetkom ob 20.30. Ob tej priložnosti bodo tudi predstavili brošuro Kavarna Bratuž, ki j oje napisal goriški novinar Marko IValtritsch, izdajo pa sta omogočila Kulturni dom-Gorica ter Zveza slovenskih kulturnih društev.
Borut Pahor v Gorici
Krožek za družbena vprašanja A.Gregorčič vabi v četrtek,
14.decembra, ob 20.30 na večer z Borutom Pahorjem v komorno dvorano ob Katoliškem domu. Naslovom večera se glasi Odnosi Italija-Slovenija 20 let po Osimu. Obletnica sporazumov nam nudi priložnost, da poglobimo razmišljanje o sedanjosti in prizadevanja za prihodnost.
Borut Pahor je poslanec ZL-SD v slovenskem državnem zboru, obenem pa predseduje parlamentarni komisiji za mednarodne odnose. Je zelo dober poznavalec omenjene aktualne in precej žgoče problematike. Treba je še poudariti, da predstavlja Pahor tisto zgodovinsko goriško pokrajino (kajti v njej se je rodil), kar pomeni, da je iz dejanskih razlogov precej dobro seznanjen z našo manjšinsko in obmejno realnostjo, v
Steverjan, misijonski popoldan in tombola
Nastopi SCGV Komel
V predbožičnem času bo na Slovenskem centru za glasbeno vzgojo Emil Komel več šolskih nastopov.
Na prvem (v soboto, 16. decembra, ob 18. uri v komorni dvorani SCGV) se bodo predstavili pianist prof. S. Gadžijeva. Ostali nastopi bodo:
v ponedeljek, 18.12., ob 19. uri v župnijski dvorani v Doberdobu; v torek, 19.12., ob 19. uri v komorni dvorani SCGV7 v Gorici; v sredo, 20.12., ob 19. uri v Gregorčičevem domu v Standrežu; v četrtek, 21.12., ob 19. uri v Sedejevem domu v Števerjanu.
V	nedeljo, 17. decembra, bomo imeli v Sedejevem domu v Števerjanu ob 16. uri misijonski popoldan s tombo-
lo.	V goste smo tokrat povabili g. Josepha Rakotorahalahy-ja iz Ljubljane. Rojen je bil sicer pred 41 leti na Madagaskarju, nato je prišel študirat arhitekturo v Ljubljano, se poročil s Slovenko, profesorico iz Sv. Lucije. Pognal je korenine na slovenskih tleh, a vedno rad predstavlja svojo domovino, rdeči otok - Madagaskar. Zanimivo je slišati Malgaša, kako perfektno govori slovensko in Joseph R. to zna. S pesmijo, glasbo, diapozitivi nam bo predstavil Madagaskar, kjer med drugim deluje največ slovenskih misijonarjev.
Otok sam, njegovi prebivalci, kultura - vse je silno zanimi-
V	torek, 5. decembra, je v jutranjih urah, v vrtcu ul. Brolo, droben zvonček naznanil prihod sv. Miklavža. Dobri svetnik je prinesel s seboj pisane vrečice, polne sladkih dobrot. Čeprav je potožil, da je že zelo star in naglušen, se je vendar dalj časa ustavil med malčki. Vsakega je poklical k sebi, ga prijazno ogovoril, pohvalil ali malce opozoril, naj bo bolj priden, naj uboga učiteljice. Otroci so se mu nekoliko boječe, a veselo, približali, mu stisnili roko, ga spoštljivo povlekli za belo brado, pogumnejši so mu zapeli pesmico, nekateri so mu celo sedli na kolena. Prv ošolčki, ki so se pridružili otrokom iz vrtca, so mu zapeli pesmico; sv. Miklavž je seveda obdaril tudi nje. Priporočil jim je, naj bodo bolj ubogljivi, manj klepetavi in naj pazljivo poslušajo učitelja in učiteljice. Enoglasno so mu obljubili, da bodo
odslej bolj pridni.
Istega dne popoldne so se volčiči in volčiče z bratci in sestricami zbrali na skavtskem sedežu zraven Katoliškega doma in tam pričakali sv. Miklavža. Točno ob določeni uri je potrkal na vrata in vstopil s svojo zlato škofovsko palico.
V	lepi rdeči košari je imel zlate vrečice. Ko jih je delil, je z vsakim otrokom malo pokramljal. Vsem je priporočil, naj molijo, naj poslušajo Akelo in ostale voditelje, da bodo zrasli v res prave skavte. Zagotovili so mu, da se bodo potrudili, predvsem pa da bodo »vedno pripravljeni« za vse. Preden se je poslovil, so mu zaigrali kratek prizorček in mu zapeli skavtsko pesem. Ko je odhajal, so mu razigrano mahali v pozdrav in upali, da jih bo prihodnje leto spet razveselil s svojim obiskom.
Iva Koršič
... v Standrežu
Na večer, ko sv. Miklavž roma od kraja do kraja in nagrajuje dobre in pridne otroke, so se vsi štandreški malčki zbrali v župnijski dvorani in ga nestrpno čakali. Ob uri, ko je napovedal svoj prihod,jebiladvoranapopolnomazasedena. Otroci štandreške osnovne šole so ga lepo sprejeli s prizorom, ki ga je pripravila Majda Paulin. Sveti Miklavž je bil zelo zadovoljen z igrico in je zato bogato obdaril vse otroke.
...v Štmavru
V	četrtek, 7. decembra, smo v Štmavru prav v prijetnem vzdušju dočakali sv. Miklavža.
Najprej seje številni publiki predstavil domači otroški pevski zbor, ki je pod vodstvom Nadje Kovic navdušeno zapel tri pesmice. Za tem so se predstavili igralci mladinskega odseka KD Sabotin z veseloigro Rdeča mantelinca. Igro v treh dejanjih, so mladi sami napisali in zrežirali. Podana je bila v domačem narečju in ambien-tirana v Štmavru.
Publika je bila nad igro resnično navdušena; priča je
bil sproščen smeh, kije spremljal celotno veseloigro. Ob koncu so bili mladi deležni res toplega aplavza in pohvale.
Pred prihodom sv. Miklavža se nam je predstavil še mladi harmonikaš Manuel Figelj, ki nam je zaigral tri prijetne melodije. Končno je v veselje vseh prisotnih otrok zacingljal zvonček, kije naznanil prihod sv. Miklavža. Dobri sv. Mik-lavžje otroke lepo podučil, jih pohvalil in bogato obdaril. Obljubil nam je, da bo prihodnje leto spet rad med nami.
K.N.
vo, saj živijo v tej deželi potomci davnih priseljencev iz Indonezije; t torej niso Afričani.
Joseph Rakotorahalahy je že veliko nastopal v Sloveniji in sosednjih državah na dobrodelnih koncertih, kulturnih prireditvah, po vrtcih in šolah ter na radiu in TV. Igra na tipična glasbila svojih ljudi in tudi poje. V svoji župniji blizu Ljubljane je tudi vodja veroučne skupine in je aktivno vključen v dogajanje Cerkve na Slovenskem. Trenutno je zaposlen na RTV Slovenija. O njem piše tudi znana knjiga Kdo je kdo za Slovence.
Srečanje organizirata župnijski pastoralni svet ter društvo F.B. Sedej iz Števerjana.
Vsi toplo vabljeni, pridite v velikem številu, ne bo vam žal, saj vas bo večer gotovo obogatil.
...na Vrhu
Tudi letos seje stari bradati mož spustil na naša tla in obiskal naše malčke. S svojimi angelčki in hudički je prišel v različne kraje in tako stopil tudi na Vrh sv. Mihaela, kjer so ga otroci nestrpno pričakovali.
K.D. Danica mu je pripravilo topel sprejem in vrhovski otroci so ga s svojim veseljem izredno osrečili. Pred vstopom v kulturni center Danica je sv. Miklavž od daleč prisostvoval kratki igrici kulturnega odseka Danica in glasovom mladinskega zbora Vrh sv. Mihaela. Nato se je prikazal številni publiki v spremstvu lepih angelčkov in črnih hudičkov. Obdaril je vse otroke, a seje moral takoj posloviti, saj so ga že čakali malčki v drugih vaseh. Toda obljubil je, da se bo čez leto dni ponovno prikazal v tej zakotni vasici. Do takrat pa ga bodo vrhovski otroci zopet nestrpno čakali.
Viljena Devetak
...v Števerjanu
Sv. Miklavž je z oglasom napovedal malim in velikim otrokom, da bo tudi letos obiskal Števerjan in sicer v torek, 5. decembra, v Sedejevem domu.
Otroci so se na obisk dobro pripravili z igrico pod vodstvom Kristine Corsi in Franke Padovan ter klavirsko spremljavo Barbare Peršič. Igrica z naslovom Hudobin-Potepin je kratka, preprosta in vesela igrica, z veliko petja in malo govorjenja, ki jo je po motivu Finžgarjeve pravljice zložil in uglasbil Juvan Franc.
Tako so naši otroci z navdušenjem in pridnostjo
odigrali svoje vloge: v glavnem zborčku razigrani parkeljčki pod vodstvom Luciferja oz. pogumnega Luka Klanjščka ter pridna solista Manuel Pintar v vlogi Hudobi-na Potepina in Filip Fllede kot krojač Martin.
V	lepem in prazničnem vzdušju je nato v spremstvu angelčkov in hudičkov stopil v dvorano stari sv. Miklavž, ki je vse navzoče nagovoril in seveda obdaril. Tako smo se vsi srečni lahko vrnili domov, posebno še otroci, ki so imeli polne roke daril in lepih spominov, saj so bili prav oni oblikovalci tega prijetnega večera.	HC
Po 32 letih spet slovenski tržaški novomašnik
Po 32 letih imamo tržaški Slovenci spet svojega novo-mašnika. V četrtek, 7. decembra, je v stolnici sv. Justa škof Lovrenc Bellomi posvetil v duhovnika dva mladeniča, in sicer Fabia Gollinuccija in Maksa Suarda. Poleg njiju je škof posvetil še dva diakona. G. Maks Suard je sicer iz italijanske družine od Sv. Ivana, vendar ima slovenske korenine, saj je bila njegova stara mama Slovenka. V oddaji Vera in naš čas, ki je bila na sporedu v nedeljo, 3. decembra, je povedal, da bi rad, da bi se slovenščina ohranila vsaj po naših cerkvah, ki so jih gradili naši predniki. Zato se je odločil, da bo svojo duhovniško službo opravljal med slovenskimi verniki tržaške škofije. Tako je po dolgih desetletjih iz naše skupnosti ponovno prišel duhovnik. Zadnji slovenski tržaški novomašnik je bil kot znano sedanji župnik v Bol juncu in škofov vikar msgr. Franc Vončina.
G. Maks Suard se je rodil pred 29. leti pri Sv. Ivanu v preprosti delavski družini. Tam je obiskoval italijansko osnov no in nižjo srednjo šolo, nato pa dokončal višjo strokovno šolo Volta in postal gradbeni tehnik. Po civilni službi ter po številnih stikih in pogovorih z drugimi duhovniki -
Skof Bellomi posveča MaksaSuardavduhov-nika (Foto Kroma)
nekateri izmed le-teh so mu bili živ zgled - se je odločil, da gre v semenišče. Študij bogoslovja je opravil v Vidmu in v Trstu, v iskanju svojih slovenskih korenin pa se je odlično naučil slovenščine in se kot že rečeno odločil, da bo deloval med Slovenci. Tako je pomagal slovenskim župnikom in kaplanom v Ric-manjih, Barkovljah in v Rojanu.
Stolnica sv. Justa je bila tisti četrtkov večer nabito polna s slovenskimi in italijanskimi verniki. Skupno s ško-
fom Bello-mijem je so-maševalo 70 duhovnikov obeh narodnosti, močno prisotna pa je bila na tej slovesnosti slovenska beseda, ki si jo je novomašnik Maks Suard želel, in tov ho-miliji škofa Bellomija, v berilu, ki gaje prebral Mitja Petaros ter v evangeliju, ki ga je prebral openski župni upravitelj g.
Zvone Stru-belj. Slišali smo tudi slovensko pesem, za katero so poskrbeli zlasti člani openske mladinske župnijske skupine in skupine Shalom od Sv. Ivana ter številni slovenski skavti in skavtinje. Tako v pesmi kot v molitvi se človek ni mogel otresti občutka, da je od številnih vernikov, ki so napolnili tržaško stolnico (govori se o okoli tisoč ljudeh), bil lep del sestavljen od Slovencev.
G.	Maks Suard je dan kasneje, na praznik Brezma-
dežne, pel svojo novo mašo v
župnijski cerkvi sv. Jožefa v Ricmanjih, kjer jeobredu prisostvovalo veliko število slovenskih vernikov, v nedeljo,
10.	decembra, pa je maševal v Rojanu. Pri Sv. Ivanu bo maševal na božično vigilijo v nedeljo, 24. decembra, ob 10. uri dopoldne.
O slovenskem delu tržaške Cerkve ima novomašnik pozitivno mnenje. Vedno v pogovoru za oddajo Vera in naš čas je dejal, da se mu zdi, »da je slovenska Cerkev na Tržaškem še dokaj živa in krepka.« To svojo misel je podkrepil s številnimi primeri iz svojega delovanja med slovenskimi verniki v Ricmanjih, Barkovljah in v Rojanu. »Seveda« je še dejal »so potrebni predvsem mladi ljudje, ki bi dali novega zagona tej naši skupnosti. Nekaj znakov je vidnih že danes, čeprav bo treba nastaviti še veliko truda in naporov, da bo ta naša tržaška Cerkev zaživela v novo versko pomlad. V ta namen pa so potrebni predvsem domači duhovniki, se pravi mladi duhovni poklici, za katere že dolgo molimo. Potrebne so nam zlasti mlade krščanske družine. Tudi v tem smislu je nekaj pozitivnih znakov, ki dajejo upanje za bodočnost.«
(iž)
Razstava o Slovencih
v Londonu 1991-1994
V	ponedeljek,
11.	decembra, so v Peterlinovi dvorani Društva slovenskih izobražencev odprli razstavoAkti-vnosti Slovencev v Londonu 1991-1994.
Razstava, kije bita že na ogledu v Sloveniji, prikazuje dejavnost Slovencev v Veliki Britaniji - s posebnim ozirom na London - v ključnem obdobju osamosvajanja Slovenije.
Številnemu občinstvu sta spregovorila arhitekt Jana Valenčič iz Londona, kije gradivo (fotografije, članke, dokumente, lepake, letake, transparente itd.) zbrala in uredila za razstavo. Prisoten je bil tudi predstavnik Urada za informiranje vlade Republike Slovenije Franc Poznič (Urad je skupaj s podjetjem Door to Door omogočil tržaško postavitev).
Arh. Jana Valenčič je v svojem posegu najprej podala prikaz slovenske izseljeniške skupnosti v Veliki Britaniji in njenih organizacij, nato pa opisala delovanje tamkajšnjih Slovencev in njihovih britanskih prijateljev za senzibiliziranje britanske javnosti v korist osamosvojitve in mednarodnega priznanja Slovenije. Le-
Tržaška Cerkev po dveh obletnicah
Jana Valenčič in Ivo Jevnikar (Foto Kroma)
to se je odvijalo z obveščanjem medijev, s političnim lobiranjem in z manifestacijami, ustanovljen pa je bil tudi slovenski krizni center. Valenčičeva se je ustavila tudi ob liku vsestranskega kulturnega delavca Dušana Pleničarja, ki so ga prav v minulih dneh posmrtno odlikovali s Častnim znakom svobode Republike Slovenije (o Pleničarju bo potekal pogovor v petek, 15. t.m., vedno v D SI). Za razstavo, je dejala arh. Jana Valenčič, so se odločili najprej zaradi utrditve lastne samozavesti, nato zaradi obveščanja matice o tem, kar seje v zdomstvu takrat naredilo, končno pa tudi zato, da bi tudi v zamejstvu ljudi spodbudili, naj naredijo nekaj podobnega in naj začnejo iskati gradivo.
Razstava bo na ogled vsak dan (razen sobote in nedelje) od 9. do 13. ure do 22. decembra.
Tržaška C erke v j e v soboto,
9.	decembra, priredila posvet na temo »Tržaška Cerkev ob 30-letnici II. vatikanskega koncila in 100-letnici rojstva nadškofa Antona Santina«. Govorili so tržaški škof Lovrenc Bellomi, bivši tajnik škofa Santina in sedanji škof v Vittoriu Venetu msgr. Euge-nio Ravignani in vatikanist Gianfranco Svidercoschi. Pogovor je vodil odgovorni pri tržaški škofij i za stike z medij i in urednik tednika Vita nuova g. Silvano Latin.
Škof Bellomi seje zaustavil pri liku škofa Antona Santina kot izvrševalca sklepov II. vatikanskega koncila v krajevni stvarnosti. Te sklepe je Santin dosledno izvajal, kljub temu. da je bil tako po letih kot po vzgoji človek druge dobe. Santin naj bi bil pozoren tudi do potreb slovenske manjšine v Italiji (čeprav imamo Slovenci o njem drugačno mnenje, op. p.).
Msgr. Ravignani se je v svojih izvajanjih oprl na dnevnik, ki ga je škof Santin pisal v Rimu v času koncila in ki vsebuje njegove občutke in razmišljanja o tem velikem dogodku. Koncilske sklepe, je dejal Ravignani, je Santin izvrševal brez pretirane naglice in brez nerazumljivih zamud, z modro postopnostjo. Ravignani je tudi naštel nekaj Santinovih pobud v krajevni Cerkvi v tistem času. Svider-
coschi j e spregoril predvsem o pomenu II. vatikanskega koncila, ki je dal večjo vlogo laikom ter krajevnim cerkvenim stvarnostim ter obnovil škofijsko kolegialnost. Papež in Cerkev, je dejal še Svidercoschi, se morata danes ubadati z vedno večjo indiferenco in z dejstvom, daje katolištvo v današnji družbi vedno bolj v manjšini. Prav zato je treba dokončati delo, ki je bilo začeto pred 30. leti.
Občni zbor
SKK
9.	decembraje v Peterlinovi dvorani potekal redni občni zbor Slovenskega kulturnega kluba, ki so ga vodile mentorica Lučka Susič ter dosedanji predsednica in blagajničarka Francesca Simoni in Alenka Giugovaz. V poročilih je bil podan pregled delovanja v minulem delovnem letu ter finančno stanje kluba.
Zatem so stekle volitve novega odbora. Nova predsednica je Mirjam Čermelj, podpredsednica Erika Hrovatin, blagajničarka Jasna Simčič, tajnica Jadranka Cergol, revizorka Erika Balde, arhivarka Martina Gregoretti ter odgovorni za tisk Erik Sancin, medtem ko bodo za reklamo po šolah skrbeli Leo Braini, Lu-cia Lombardo in Michela Gregoretti.
Med govorom predsednika ŠZ
V	petek, 8. decembra, je bilo na stadionu 1. maj pri Sv. Ivanu v Trstu vzdušje še posebej slovesno. Otvorili so namreč prenovljeno pokrito igrišče -bivši t.i. »balon« - kjer se odvija večina dejavnosti pri Športnem združenju Bor, to je osrednjem slovenskem športnem društvu v Trstu. Pred letom dni je poslopju zaradi dotrajanosti in večde-setletnega pomanjkanja popravila naravnost grozil propad. V ta namen je lani spontano nastal odbor za rešitev stadiona 1. maj, kije z nabirko finančnih sredstev, z organiziranjem kulturnih prireditev ter s posredovanjem pri krovnih organizacijah Slovencev v zamejstvu, bankah ter pri pristojnih organih pri nas in v Republiki Sloveniji omogočil, da so dosedaj vsaj delno popravili strukture stadiona.
O vsem tem je tekla beseda na slovesni otvoritvi, katere se je udeležilo veliko število ljudi in uglednih gostov, med katerimi gre omeniti zlasti državnega sekretarja za Slovence po svetu Petra Venclja (le-ta je bil deležen posebnega priznanja), generalnega konzula Republike Slovenije v Trstu Vlasto Valenčič Pelikan, predsednika slovenskega olimpijskega odbora Janeza Kocijančiča, podpredsednika deželnega sveta Miloša
Bor Rustje	(Foto Kroma)
Budina, predsednico SSO Marijo Ferletič, tajnika SKGZ Dušana Udoviča, svetovalca v tržaškem občinskem svetu Petra Močnika, kije zastopal tudi tržaško občinsko upravo ter mnoge druge.
Prenovljeni objekt je blagoslovil slovenski kaplan pri Sv. Ivanu g. Milan Nemac, slavnostni govor pa je imel predsednik ŠZ Bor Aleksander Rustja. Na kratko je orisal zgodovino tega društva, ki je naslednik v prejšnjem stoletju ustanovljenega Južnega Sokola ter zibelka slovenskega zamejskega športa na Tržaškem. Poudaril je izreden pomen tega objekta tudi s kulturnega vidika, saj prejemajo mladi prejemajo poleg športne tudi kulturno obogatitev.
Spregovoril je tudi predsednik odbora za rešitev stadiona 1. maj dr. Renato Štokelj, ki se je zahvalil vsem, ki so prispevali za obnovo objekta, zlasti obema krovnima organizacijama SKGZ in SSO, ZSŠDl' in Republiki Sloveniji ter dejal, da so potrebna dodatna finančna sredstva za obnovo celotne stavbe. V imenu društva Slavko Škamperle pa je spregovorila Milica Kravos.
Slovesnost je obogatil nastop naraščajnic odseka za ritmično gimnastiko pri ŠZ Bor, in proseške godbe na pihala.
Ivan Žerjal
RADIJSKI ODERIN GLEDALIŠKI KROZEKSLO-VENSKEGA KULTURNEGA KLUBA
vabita na ogled mladinske igre Lučke Susič
ZVEZDICA ZA OČKA
Scena: Magda Samec Režija: Lučka Susič
Predpremiera: v soboto, 23. decembra 1995, ob 16.30 v Peterlinovi dvorani, ul. Donizetti 3 Premiera: v torek, 26. decembra 1995. ob 17. uri v Marijinem domu pri Sv. Ivanu, ul. Brandesia 27.
»Popoldan - skupaj« pri sv. Avguštinu
V	župnijski dvorani cerkve sv. Avguština so se v nedeljo, 3. decembra, zbrali slovenski in italijanski mladi na srečanju »Popoldan - skupaj«, ki ga je organizirala župnijska mladinska skupina.
Najprej je molitvena skupina Shalom zapela nekaj pesmi ob spremljavi kitare; sledili so diapozitivi o misijonskem delovanju tržaške škofije, ki nam jih je predstavil gospod Mi-chele Stoppa iz škofijskega misijonskega centra. Pogovor
ob diapozitivih je vzbudil veliko zanimanja in ...vprašanj.
Popoldan se je zaključil s sv. mašo v župnijski dvorani, ker bi bila maša v cerkvi zaradi tako maloštevilne udeležbe morda neprimerna. Zato smo se raje zbrali ob mizici-oltarju v dvorani, tako da je bilo vzdušje bolj intimno.
Srečanje z Jezusom in Njegove besede so nas duhovno obogatile in še bolj združile v celoto.
Raffaella Petronio
Slovesno odprli stadion 1. maj
Slovo od Štefanije Pirih Občni zbor SSŠ
Veliko je bilo ljudi, ki so si želeli v zimskem Miklavževem popoldnevu se posloviti z udeležbo pri pogrebnem bogoslužju od pokojne mame koprskega škofa Metoda Piriha, a v majhno lokovško cerkev so mogli vstopiti le sorodniki, pevski zbor in seveda okrog 100 duhovnikov, ki so želeli s škofom somaševati. Pogreb je vodil mariborski škof Franc Kramberger. Sodarovali so še goriški nadškof A. V. Bommarco, ljubljanski pomožni škof J. Kvas in stiški opat A. Nadrah. Prisoten je bil tudi apostolski nuncij v Sloveniji. Iz besed škofa Krambergerja, ki je imel homilijo, smo zvedeli, daje bila Štefanija Pirih, ko je umrla v nedeljo, 4. decembra, na domu v Lokovcu, stara 89 let, in je preživela zadnjih 40 let na vozičku. Bila je deseta od 11 bratov in sester. Sama je darovala življenje 8 otrokom, ki so še vsi živi; med njimi sta škof Metod in s. Sholastika, bene-
Bralci pišejo
Semenj sv. Andreja
Od davna smo v Gorici imeli semenj sv. Andreja. Zadnja leta pa nekatera sredstva javnega obveščanja uporabljajo naziv Andrejev semenj. Zakaj? Ali se bojijo imena sv. Andrej? Držimo se tradicije in hodimo še naprej na semenj sv. Andreja (Fiera di SantAndrea). Italijani rabijo samo ta naziv in nikomur ne pade v glavo, da bi govoril o Fiera di Andrea.
K. Humar
dektinka na Cresu; le-ta je pri bogoslužju brala prvo berilo. Pred 15 leti ji je umrl mož Mirko. Čeprav hudo preskušena z boleznijo, je bila do zadnjega bistra in modra ter globoko verna žena.
Lepa je bila misel goriškega nadškofa, ko je pri svojem posegu pridružil hvaležnemu spominu pokojnici še spomin in hvaležnost na vse duhovniške matere.
Škof Metod pa je v zahvali udeležencev pogrebnega slovesa dodal tudi bolečo ugotovitev, ki pa žal prerašča lokovske razmere; povedal je namreč, da so v 40 letih lokovski prebivalci od številke 800 padli na sedanjih 300 in daje bilo letos že 10 pogrebov, a nobenega krsta v fari. Bojimo se, da bo tudi ta njegov klic ostal klic vpijočega v puščavi, če ...
Gospodu škofu in vsem njegovim naj gre naše najgloblje krščansko sožalje.	so
Umrl g. Vinko Zaletel
Upokojeni župnik v Vogrčah na avstrijskem Koroškem Vinko Zaletelje umrl v domu šolskih sester v Pliberku v torek, 12. decembra, letos. Gospod Zaletel se je rodil 20. julija leta 1912 v Št. Vidu nad Ljubljano, kjer je maturiral na tamkajšnji škofijski gimnaziji. V duhovnika je bil posvečen 5. junija 1936. leta v Ljubljani. Od leta 1945 je pokojnik deloval na Koroškem, kjer je bil znan kot izredno dober duhovnik in tudi kot neutrudni kulturni delavec. Pogreb pokojnika je danes, 14. decembra, v Vogrčah.
Odbojka - moška C2 liga - 7. kolo
Olympia CDR - Vollevball Maniago 3:0 (15:11, 15:6, 15:6);
Olvmpia: Bensa S., Ferfoglia A., GravnarK., Komjanc E., Maraž M., Pintar N., Sfiligoj G., Terpin A., Terpin J., Terpin S.
Trajanje tekme: lh lOm
V	telovadnici Katoliškega doma je bila gost mlada, neizkušena ekipa iz Maniaga, ki ni znala nuditi dobrega odpora 01ympii: ta je tokrat imela zelo ugoden dan in tako prepričljivo zmagala. V prvem setu so sicer začeli bolje gostje in povedli s 3:6, to pa je bilo na kratko rečeno tudi vse, kar jim je v soboto uspelo. Pri 01ympii je podajal mladi Nikolaj Pintar, na centru pa je poškodovanega Dornika zamenjal Bensa. Ko so domačini popravili sprejem, so nasprotnika kmalu dohiteli, dobri servisi Pintarja in nekaj elegantnih potez Simona Ter-pina pa so privedli do osvojitve seta.
Drugi set je bil popolnoma eno-
smeren do 13:0; Gregor Sfiligoj je trikrat osvojil točko s servisom, pa tudi marsikatera shema v napadu je uspela. Naši so bili zanesljivi v vseh elementih igre, napak je bilo skozi vso tekmo razmeroma malo. Gostje so nato znižali razliko na 13:5, dosti več pa niso zmogli.
V	tretjem setu je nivo igre precej upadel. Maniago je poskušal z mnogimi napadi iz druge linije, ki pa so v glavnem končali v rokah naše obrambe oziroma v mreži. 01ympia nam je tokrat zapustila lep vtis, predvsem pa upanje za bodoče spopade z močnejšimi nasprotniki.
Igor Povše
KATOLIŠKA KNJIGARNA ZVJZA SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE
Vljudno Vas vabimo na odprtje spominske razstave
Toneta KRALJA
v petek, 15. decembra 1995, ob 18. uri.
Govorila bosta Verena Koršič Zorn in Joško Vetrih. Galerija Katoliške knjigarne, Travnik 25, Gorica.
GLASBENA MATICA-GORICA
vabi na
Praznično glasbeno voščilnico.
Nastopajo gojenci šole Glasbene matice.
Kulturni tlom v Sovodnjah 18. in 19. decembra ob 18. uri.
14.12.1994- 14.12.1995
Ob 1. obletnici smrti
Florjana VETRIH
se ga spominjajo sorodniki in prijatelji.
Sv. maša bo danes, v četrtek, 14. decembra, ob 18.30 v cerkvi sv. Roka v Gorici.
Gorica, 14.12.1995
(2. del)
Sledilo je tajniško poročilo prof. Marjana Vončine. V svoji mandatni dobi od decembra 1993 do občnega zbora je izvršni odbor imel 21 rednih in nekaj izrednih sej. Poleg tega je imel Sindikat nekaj sestankov s predstavniki tržaškega odbora, pa tudi s starši dijakov slovenske sekcije zavoda ITI. Odbor je pripravil tudi nekaj srečanj s svojimi člani ter jih seznanil z novostmi, ki se pojavljajo v šolski zakonodaji. Govoril je o novi delovni pogodbi, o pokojninski reformi, o odpravi popravnih izpitov in uvedbi tako imenovanih »podpornih tečajev«, o novih kriterjih za napredovanje v karieri, o zavodnih vzgojnih načrtih, o listinah šolskih storitev. Vprašal se je, ali omenjene reforme predstavljajo res korak naprej v posodabljanju šolskega ustroja ali obstaja nevarnost, da samo pripomorejo k še večji birokratizaciji že silno zbirokratiziranega sistema. Dodal je, da zmeda v današnjem šolskem sistemu ne more pozitivno učinkovati na učno-vzgojni proces, ki je edino pravo jedro dela šolnika. Svoje poročilo je sklenil z vprašanjem pravnega priznavanja Sindikata slovenske šole, saj je nova delovna pogodba ukinila sindikalne komisije, v katerih je sindikat imel do danes svoje predstavnike. Kdo bo sedaj nadzoroval delovanje šolskega urada v zvezi z vprašanji, ki se neposredno tičejo slovenske šole (organiki, premestitve, lestvice suplentov, določitev razpoložljivosti mest za imenovanje v stalež učnega in neučnega osebja, itd.)? Sindikat se je sicer že aktiviral, da bi razčistil to vprašanje, vendar bo treba vložiti še dosti dela in energij za reševanje novih in starih problemov (I. Trinko, ITI, racionalizacija, (ne)bojkot šolskih okrajev in pokrajinskega šolskega sveta, razpis natečajev...).
Sledila je diskusija o morebitni skupni manifestaciji šolnikov v Rimu in njeni obliki, o pravnem priznavanju SSŠ, o slovenski sekciji ITI, o nujnosti iskanja skupne šolske strategije, ki bi se tudi s konkretnimi predlogi postavila proti vse nasilnejši racionalizaciji šolskega omrežja (združevanja, ukinitve, isti kriterji za manjšinske šole kot za večinske).
Zvečer je bila sindikalna večerja, na kateri so bili prisotni tudi bivši predsednik Zavoda za šolstvo iz Nove Gorice prof. Elizej Prinčič, pedagoški svetovalec iz Nove Gorice prof. Danilo Štekar ter goriški šolski skrbnik dr. Ugo Mannino s soprogo. Na srečanju je dosedanji predsednik Sindikata prof. Leopold Devetak prisrčno pozdravil in se zahvalil gospe Jožici Klanjšček, ki je s tem šolskim letom zaključila svoje službeno poslanstvo na srednji šoli I. Frinko.
si
Srebrna poroka
V	torek, 28. novembra, sta na Sveti gori obhajala 25-letnico poroke Mario in I atjana Soban iz Ja-nielj. Vsako leto sta na ta dan poromala na Sv. goro ter bila pri sv. maši skupno s svojo družino. Letos ob srebrnem jubileju pa sta povabila še svoje sorodnike, da so se z njima in s tremi otroki Bogu zahvalili za vso božjo pomoč po priprošnji svetogor-ske Matere Božje. Sv. mašo je zanju daroval dr, Franc Močnik, ki ju je pred 25 leti tudi poročil prav na Sv. gori. Vsi znanci in prijatelji jima čestitamo kjubileju in voščimo obilo božjega blagoslova tudi v bodoče.
Obvestila
• SOVODNJE. KŠD Vipava, PD Rupa-Peč, KD Skala, Društvo prostovoljnih krvodajalcev, M1PZ Vrh Sv. Mihaela, KD Danica, ŠD Soča, KD Sovodnje, Ribiči, priredijo božičnico dne 17.12.1995 ob 19.30 v Kulturnem domu v Sovodnjah. Prostovoljni prispevki gredo za Zavod za usposabljanje invalidne mladine Janko Premrl-Vojko iz Vipave. •TRST. DSI vabi v petek, 15. decembra, ob 18. uri na pogovor o slovenskem kulturnem in političnem delavcu, _ časnikarju DUŠANU PLENIČARJU iz Londona ob 3. obletnici njegove smrti.
•TRST. MePZ Jacobus Gallus prireja v soboto, 16. decembra, v župnijski cerkvi pri Sv. Ivanu 5. zborovsko božično revijo, na kateri bodo nastopili trije »zlati zbori« tekmovanja Naša pesem 1995 v Mariboru, in sicer MePZ Jacobus Gallus iz Trsta, MePZ Obala iz Kopra in Ljubljanski madrigalisti. Začetek ob 20.30.
• GORICA. V četrtek, 14. decembra, bo ob 18.30 v galeriji Kulturnega doma otvoritev samostojne razstave fotografa Flavija Mosettija iz Gorice. Razstava bo odprta do 31. decembra od 9. do 13. ure ob delavnikih in v večernih urah med raznimi prireditvami.
• GORICA. Letošnja polnočnica v mestu bo v cerkvi sv. Ivana in jo bo prenašal slovenski tržaški radio. Božična maša bo tudi v kapeli Zavoda^ sv. Družine ob 22. uri. •ŠTANDREŽ. V nedeljo, 17. decembra, bo na glavnem trgu Praznik miru in prijateljstva. Božično srečanje, ki se bo začelo ob 14.30, prireja štandreška rajonska konzulta ob sodelovanju župnije, osnovne šole F. Erjavec, vrtca in vaških društev. Program bodo izvajali osnovnošolski otroci, vrtec in združena štandreška mešana zbora. V soboto, 16. decembra, bodo osnovnošolski otroci obiskali najstarejše vaščane in jim voščili vesele božične praznike. Organizirali bodo tudi nabiralno akcijo hrane in oblačil.
• NOVA GORICA. Mestna občina Nova Gorica vabi na slovesnost v počastitev Dneva samostojnosti Republike Slovenije, ki bo v ponedeljek, 18. decembra, ob 20. uri v Kulturnem domu. Besedo bo imel dr. Franc Bizjak, podžupan Mestne občine Nova Gorica. V koncertnem sporedu, ki sta ga pripravila Kulturni dom in Glasbena šola Nova Gorica bodo nastopili gojenci Slovenskega centra za glasbeno vzgojo Emil Komel iz Gorice, Glasbene Matice iz Trsta, Centra za glasbeno vzgojo iz Kopra in Glasbene šole iz Nove Gorice. To so izbrani mladi glasbeni talenti, ki obiskujejo klavirsko šolo prof. Sijavuša Gadžijeva, pianista in glasbenega pedagoga iz Moskve, ki deluje na Goriškem. Vstopnine ni. Vabljeni.^
• MAČKOLJE. PD Mačkolje vabi na predbožično prireditev z naslovom V pričakovanju II. v soboto, 16. dec., ob 20.30 v Srenjski hiši. Nastopili bodo MePZ iz Škednja, tamburaški orkester iz Boljunca in MePZ PD Mačkolje. Priložnostno misel bo podal domači župnik g. Žarko Škerlj.
• SSG. George Tabori. Mein Kampf. Režija Boris Kobal. V četrtek, 14. t.m., ob 16.00 abonma red G; v petek,
15.	t.m., ob 16. abonma red I; ob 20.30 abonma red F.
• SSG. Gostovanje S L G - Celje. William Shakespeare, Beneški trgovec. Režija Ivica Kunčevič. V sredo, 20. t.m., ob 20.30. Izven abonmaja. Abonenti lahko izkoristijo dodatni kupon!
• TRSE Društvo slovenskih izobražencev v Trstu vabi v pone-dek, 18. decembra 1995, na večer ob izidu Mohorjeve ilustrirane božične legende za otroke. Govorila bosta msgr. Oskar Simčič na temo Božič v ljudskem verovanju in dr. Zvone Štru-belj o Problemih evangelija otroštva. Začetek ob 20.30.
Darovi
Za semenišče v Vipavi: N.N. 200.000 lir. Za Katol. dom: N.N. 1.000.000 lir.
Za sovodenjsko cerkev: ob smrti mame Marije, Ada in Karla 100.000 lir.
Za Sv. goro: v spomin na nečaka Davida danije nona Jerica 100.000 lir.
Peč. Za cerkev: Draga Malič 50.000; N.N. 100.000; N.N. za cvetje 40.000 lir. Gabrje. Za cerkev: Ortenzija, za cvetje 15.000; Danila Žerjal Levstik, ob krstu vnukinje Eve 100.000; sorodniki ob krstu male Eve 120.000 lir.
Za misijon p. Kosa: N.N. iz Rupe
150.000 lir.
Rupa. Za cerkev: Julka Čemic, v spomin na Roberta Ušaj 50.000; Julka Černič, v spomin na starše Franca in Alojzijo 100.000; N.N. 100.000 lir.
Vrh. Za cerkev: N.N. 100.000; N.N.
20.000 lir.
Za Marijin dom pri Sv. Ivanu v Trstu:
Viktorija Krapež v spomin hčerke Ede 50.000; Jolanda Starc v spomin Livije Kocijančič 5.000; M.C.B. v spomin Terezije Furlan 20.000.
Čestitke
♦ Slovenska skupnost krščanskega življenja iz Gorice in Červinjana se veseli z Valentino in Damjanom, ki sta si na praznik Brezmadežne obljubila večno ljubezen.
♦Slovenska skavtska družina iz Gorice iz srca čestita Valentini in Damjanu ob njunem velikem dnevu.
♦ Mala Lara je razveselila mamo Mimo in očeta Valterja, posebno še brata Manuela in Roberta. Vsem lepo čestitata ŠZ Soča in M1PZ Vrh sv. Mihaela.
Sožalje
SKPD in MePZ Sedej, g. župnik in župnijsko občestvo iskreno sočustvujejo z dirigentom Bogdanom Kraljem ob boleči izgubi drage mame.
Zahvala
Najlepša zahvala Miklavžu za bogato darilo izreka hvaležna S.A. Bog Vas živi!
Sodelavce in dopisnike prosimo, naj pošljejo članke za božično številko našega tednika najkasneje do ponedeljka popoldne.
Uredništvo
KATOLIŠKI GLAS Tednik
Listje nastal po združitvi goriškega tednika »Slovenski Primorec« in tržaškega »Teden«. Prva številka »Katoliškega glasa« je izšla 2. februarja 1949 Registriran na goriškem sodišču pod št. 5 dne 28.01.1949 Odgovorni urednik:
Andrej Bratuž Izdaja: Zadruga Goriška Mohorjeva Riva Piazzutta 18 - Gorizia - P.I- 00480890318
Tiska: Tiskarna Budin Riva Piazzutta 18 - Gorizia
Letna naročnina v lirah:
Italija	55.000
Slovenija	55.000
inozemstvo	80.000
zračna pošta	100.000
Oglasi in osmrtnice: 1 modulo (5 cm višine v enem stolpcu) 45.000 lir+19% IVA. Možne so sestave z več enako velikimi moduli, ne pa vmesne mere.
Član:
rc
ZDRUŽENJ F. 11 ALBANSKI^
PERIODIČNEGA IISKA
7VEZA ITALIJANSKIH KATOt IŠKIH TEDNIKOV