275
Ozir po domačii.
Donačka gora poleg Rogatca na Štajarskem.
Ves svet je lep; povsod moremo mnogo zanimivega viditi in mnogo koristnega se učiti. Ni samo prijetno, tudi dobro je, ako se pogostoma po svetu ozeramo; perva vendar naj bode vsakemu mila njegova domovina!
Ljubezen do domovine je vsakega človeka sveta dolžnost. Ako pomislimo, koliko kervi se je že pri raznih dogodkih za domovino prelilo, posebne pri starih narodih, se lehko prepričamo, koliko prava ljubezen premore. Kako pa hočemo domovino svojo ljubiti, če je ne poznamo? — Čeravno je slovenska zemlja majhna, najdemo vendar v nji mnogo mnogo zanimivega, česar zastonj deleč po svetu iščemo. Redko kje je Stvarnik toliko mičnega, imenitnega pa tudi veličanskega zedinil, kakor na Slovenskem, hodi že na to ali uno stran, iskaje znamenitosti na planem ali na visokih gorah, na prijaznih jezerih ali pod zemljo v oserčji narave Ktera evropejska deržava se mora sponašati s špiljo, ki našo postojnsko glede na njeno krasoto in znamenitost prekosi? — Kje je jezero, ktero bi se s cerkniškim primerjati moglo glede na naravne čudeže, ki se tam vsako leto godijo? Ker pa nisem namenil posebnosti cele slovenske zemlje popisavati, ampak le nektere čertice o Do-nački gori zapisati, ktere lepo podobo si je gotovo vsaki obiskovavec rogačke Slatine dobro zapametil, obernem svojo pozornost na izhodni kraj nekdanjega celjskega kroga, na okolico Rogačko blizo meje hervaške.
Tukaj stoji velieanska gora Donačka, in dviguje ponosno svoje verhe proti visokemu nebu. Akoravno ta gora ni višja od 2700 čevljev nad morjem, se vendar z njenega verha brez dalekogleda planjave štajarske, hervaške, ogerske, krajnske in koroške vidijo, ker je od drugih visokih gor oddaljena, in čisto na samotnem kraji stoji. S pomočjo dalekogleda pa se zamore viditi gora Klek in široko jadransko morje.
Veličansk iepogled se razprostira tukaj pred  očmi po-
276
potnika, da človek sam ne ve, kam bi najpervo pogledal. Gore, homci, ravnine, potoki, reke, gradovi, razvaline, cerkve, vesi, io mesta ležijo pred nogami gledavca, ki nemore vsega pregledati, in ako bi dan za dnevom gledal, bi se vendar kaj našel, kar bi za-nj znamenito bilo. Kamor se človek oberne, povsod najde dosti lepega, da misli, narava je nalaš ta kraj s toliko mnogoverstnimi posebnostmi nagomadila.
Ker iz bližnje Slatine ali Kisle Vode - - kakor jo ne-kteri zovejo — vsako leto velika množica gospode na to goro pride, ktera se nad rajsko lepoto te okolice radaje, je pred nekoliko leti gosp. dr. Frohlich lep in prijeten pot do nje verna napravil. Hvaležni so mu zato vsi prijatli mile narave.
Narbolj čudno je pa to, da ima ta gora na vsaki strani drugo podobo. Tako ima n. pr. proti zapadu podobo „obe-liska", proti izhodu podobo 55ojstrega zoba", proti jugu podobo ?5visoke stene", na severni strani pa ima tri verhe, kakor Triglav na Krajnskem.
Pripoveduje se, da ob časih, ko so še Rimljani v teh krajih gospodarili, je stal na verhu te gore pagansk tempel, posvečen solčnemu bogu. Je li ta pravlica resnična ali ne, se ne ve nič gotovega, pa nemogoče ni, akoravno sedaj od njega ni duha ne sluha. — Gotovo pa je, da je nekdaj cerkvica stala na tem verhu. Ko je namreč prebivavcom tega kraja luč sv. keršanske vere zasijala, so pobožni kristjani najrajši na visokih gorah hiše božje stavili, kamor so molit hodili. Mislili so namreč, čem više tem bliže so Bogu in ne-besom. Berž so spoznali, da bi lepo bilo, ako bi na ti gori cerkev sozidati mogli. Pa to je bilo zavoljo tolike višine zelo težko delo, kterega se podstopiti nihče upal ni. Pre-bivavci ondašnje okolice pripovedujejo sledeče o ti cerkvi:
Neki slavoželjin bogatin, ki je celo svoje bogastvo po krivičnih potih pridobil, vidivši veliko skerb kristjanov, jim je hotel pokazati, koliko da premore, ter je sklenil, na svoje stroške cerkev sozidati. Poseben uzrok tega početja je bilo pa govorjenje ljudi, ki so rekli, da v celi deželi ni tako bogatega človeka, ki bi na ti višini cerkev sozidati mogel. Mislil si je: „dnarjev imam ko vrag toče, nič mi ne de, ako enmalo svoje polne kište spraznem; bodem vendar s tem ljudem jezike zavezal." — Kar je mislil, je tudi storil. Ker je imel dosti dnarjev, je tudi delavcov dobil, in čez malo časa je zala cerkvica na verhu gore stala, ktera je sv. Dona tu posvečena bila. Od ondot je ime gore, ktera se še dandanašnji imenuje »Donačka gora". Ljudje pa, ki so moža poznali, ki je dal cerkvico zidati, in so vedili, da ga ni pobožnost, ampak gola oholost k temu početju prignala, so zamišljeno proti cerkvici pogiedavali, in mislili: „Težko bo ta cerkvica dolgo stala!"
(Jez nekoliko let je tisti častilakomni bogatinec umeri, ki je cerkvico sv. Donata sozidal.
Bil je krasen poleten večer, ko so ga pokopavali. Soln-ce, kakor rumenljiva nevesta na dan svatbine se je spu-šalo na počitek, ter je kakor pri slovesu na cerkvico sv. Donata in nje okolico svoje prijetne žarke sijalo. Na milijone mušic se je v večernem vetriču igralo, pod gostim bezgom je slavček svojo večerno pesem prepeval, in z visokih lin cerkvice na bregu se je prijetno zvonjenje daleč okrog razlegalo in je pobožnega kmetica k večerni molitvi vabilo. — Bil je res krasen poletinsk večer!    (Kon. si.)
279
Ozir po domačii.
Donačka gora poleg Rogatca na Štajarskem.
(Konec.)
Pa komaj je solnce k božji gnadi odšlo in je mesec svoje ponočno potovaoje nastopil, se je začelo nebo oblačiti, temni oblaki so se od Drave proti Boču io Donački gori valili in vse se je pripravljalo k strašni nevihti. Proti polnoči je hudo vreme tako razsajati začelo, da so prebivavci bližnje okolice mislili, da se bo gora razrušila. Bliskalo se je in gromelo, da je bilo strah in groza! — Kar naenkrat se zabliska — tresk —! strela vdari in cela cerkvica stoji v plamenu! — Prestrašeni prebivavci okolice, to viditi, so hiteli na pomoč; pa vse je bilo zastonj. Ravno ko so na verh gore dospeli, se je stolp s strašnim ropotanjem zrušil, da ni kamen na kamnu ostal. Zvonovi pa so se brez vse škode preko pečin valiii, in so se na srednji višini gore, ravno tam, kjer sedaj cerkev sv. Donata stoji, na njivi nekega pobožnega kmetica ustanovili. Nato je grcmenje prenehalo, in dež se je vlil, da je bilo, kakor da bi iz čebra lival. Celi potoki so se napravili in so gromovito v bližnjo Sotlo šumeli, ktera ni mogla toliko vode v svojo tesno strugo vzeti, ampak se je razlila, je vse bližnje travnike in njive potopila ter ljudem neizmerno veliko škode naredila.
Drugi dan je zopet prijazno solnce prisijalo, in cela narava bila je po hudi nevihti kakor prerojena.
Vse se je lepega jutra veselilo. Pastirčki so zopet svoje cede na pašo gnali, kakor po navadi, in so si s petjem kratek čas delali; prijazne tičice so po visokih bukvah skakljale, in so s petjem Stvarnika za ohrambo in lepo jutro hvalile: samo zvonovi sv. D ona t a niso več svojega petja s petjem pastirjev in tičic zedinjevali, ampak so žalostno in tiho na ptuji zemlji ležali, ker njih prejšno stanovanje je bil strašni požar tako vničil, da se ni poznalo, je li poderto zidovje na gori razvalina hiše božje ali kakega roparskega grada.
Tudi kmetic, kteremu je njiva v last spadala, na kteri so zvonovi sv. Donata počivali, je zgodaj vstal, ter je polje ogledavat šel, da bi vidil, koliko blaga mu je siuočna huda ura vničila. Pa kdo zamore popisati njegovo začudenje, ko je vidil vse tri zvonove čisto nepokvarjene na svoji njivi ležati! Spoznal je, da to ni golo naključje, temveč da je Bog po posebnem čudežu zvonove ohranil, da bi ne vtihnili na veke, ampak da bi mu še za naprej čast in slavo prepevali.
Iz bližnjih in daljnih krajev so pobožni kristjani te zvonove gledat hodili, in vsak je rekel, da si je Bog ta kraj za svojo hišo izbral. Malo časa potem so zvonovi novo stanovanje dobili, kajti so ljudje z združenimi močmi na ravno ti njivi drugo cerkev sv. Donata sozidali, ki še sedaj stoji; od cerkvice na gori pa se ne nahaja nič druzega, kakor kupček kamenja in praha!                    A. Kos. Cestnikov.