Kdo more odgojevati. Ako je resnično, da je duša samosvoje bitje, samostalen duh, je ravno tako resnično, da ona svoje delovanjc pokaže z razumoui in voljo. Um dobiva zapopadke po vnanjih čutih ; on sklepa in misli, ogreva se pa pri solncu ved \n nčenosti. Volja pa na podlagi čutil in poželjenja dela slabo, ali dobro, prinaša blagor, ali gorje; njeno solnce pa je krepost. Misel vodi človeka, da spoznava zemljo in prikazni v naravi, čutenje mu pa odpira skrivnosti v nebesih; misle , premišljevaje in čute pride človek do resnice; da pa to res v svojem sercu čuii, to pa neposrednje pride po veri, razodenji in navdihovanji. Čutiti in občutiti (to je v svojem sercu prepričan biti) je poslednji dokaz resnice, to je resnice v duhu in v Bogu. Xaj vcčje resnice kreposti imajo v čutenji svoj vir. Te dve vlasti ste v naj tesnejši zvezi med sabo, vendar je vsaka sama za se, vzajemno se namenu prinierno podpirate; lahko ste pa tudi med sabo v nasprotji. Pri naj bolj razsvetljeni pameti pa dostikrat prebiva v eni in tisti duši naj hudobnija volja, in dobrohotne volje je lahko tudi tisti, ki ima prav plitvo pamet. Ako mi je na prosto voljo dano, izvolim raji nevednega pa dobrohotnega v svojega soderžavljana, nego hudovoljnega učenjaka, pri kterem bi imel živ pekel. Iz tega sklepam: dobrohotna volja je blažji in inienitneji dar, kakor obširno znanje. Gotovo je pa, da sta odgoja in poduk le ta čas prava, kedar z umom vred enakomerno izobražujemo serce, da sta tako najbližeji vzora, to je: da um razmere materijalnega sveta jasno in razločno pregleduje in presoja, serce pa živi in gospodari po postavah moralnega sveta. V vidnem (čutneni) in moralnem svetu je neka čudna analogija (podobnost). Primerjam človeško dušo prav rad s solncem, ktero ob enem sveti in svoje gorke žarke razpošilja, iz duše pa izvira delovanje uma in serca. Oba nastaneta, napredujeta in ravnata po svojih postavah. Človek se Iahko uči teh postav, ter jih obrača v svojo korist, ako ne, je na škodi, ker postava je taka, da je človeški otrok ne niore prevernili. Po teh postavah se vname in sveti vednost le samo od vednosti; dobro srrce se pa zbuja, razvija in srečno postane le, kedar se vnaoie pri dobrem sercu. Kdor odgaja, stopa doli s čutcčim sercem do gojenca, ga vsega obsega in presega opazovaje, kako se mu serce razvija in kako prihaja do spoznanja samega sebe: odjrojitelj prinierja, popravlja in skuša njegovo serce sebi enako narediti. — K d o more odgojevati? To nalogo prevzame pri otroku v nježni starosti mati, pozneji pa družina. Za odrejo tedaj skerbi družina; in ko bi oče ali mati uin in serce otrokovo mogla pripeljati do naj višje mogoče stopnje, ni ga človeka na svetu, da bi imel pravico vtikati se v njih delo. Pa le nialo družin more spolnovati to nalogo, zato pa so šole. Šola je tedaj v pripomoč ilumaci h i š i in sega v njeno delovanje, ako pft hoče otrokom dobro, mora nadaljevati le tako, kakor je začela domača hiša. Od koga pa dobivate družina in šola svoje misli o sercu in čutilih, ako ne od cerkve ? Ta je posrednica med Bogom in svelom. Od tod izvira tudi cerkvena nadoblast nad družino in šolo. ker vodi in verdeva odgojo po večnih postavah, ktere veljajo za dušni svet. Teh postav nismo naredili, ravno kakor optikar ni naredil postav o svetlobi; a mi snio samo čuvaji in varhi teh postav, ler smo za nje odgovorni, tedaj zahtevanio v hnenu cerkve pravico do odgoje in smu zoper naprave , na ktcrih eden tako, drugi drugače čutila, ki se ravno zbujajo, bega ali celd mori z merzlo sapo nejevere. Nikdar ne moremo biti za šole brez vere zakona. Nihče ne nure reči: nVednost nima nič z vero opraviti". Nikakor ni tako. Vera je solnce, in pri tej svetlobi se še le svet io njegove razmere pokažejo v pravi luči. In kaj je mar vednost, ako ne spoznanje te razmere ? Dan danes ne more nihče, ako noce samega sebe slepiti, tcrditi, da vednost nima ničesa z vero opraviti. Modroslovje govori od začetka našega bilja, in je samo verske postave stavilo 5 zgodovina ne more iti miino božjega kraljestva na zemlji, da bi se ne ozirala na to kraljestvo, v ktereni se človeštvo giba. Naravoslovlje je postalo v resnici orožnica, v kteri kujejo orožje, s kterim napadajo razodenje božje, dan danes še celd katekizem in svetopisemske zgodbe hočejo razlagati s posvetno niodrostjo. Po ntojih niislih učenost in božje razodenje si ne morete biti v nasprotji, ker vsa vednost in vse občutenje izvira le od enega stvarnika. Izvor modrosti in vere je Bog; ako ga ta dva poloka zgrešita, morata se posušiti; tisti pa, ki nočejo poznati izvora, ne morejo biti niti modri niti verni. #) V šoli pa se vednost ne razsvita samo po sebi, ampak Ijuiljc jo uče, in znano je, da spoznanje večkrat služi volji, kjer potem v vednosti ravno tako laže, kakor v navadnem življenji. Na drugi strani se pa (udi spoznanje more motiti in voljo s sabo potegne; kratko rečeno : v šoli vsak učitelj sam sebe predstavlja in kaže. Ni dvombe, nagon samega sebe ohranili, je tukaj mogočen. Ta nagon ne obstojt le v telesu, ampak tudi v du.ši; kaj mar ni resnica, dase vsak prizadeva razširjati svoje misli, svoja čulila, in da se tako izlivaje jih v duše drugih , v spominu olirani ? Kaj mar ni resnica, da si vsak išče prijateljev za svoja načela, da se tako razširja in nmoži, kakor vsejano seme po svojeni sadu? Je pa še resnica, ktere nihče ne more tajiti. Nraven učitelj sprejme in oznanuje nravno učenost, nenraven pa spridi učencevo serce. Tudi od tega priča življenje; v žalostnem spominu je še, kaj so vsegovorili vseučeliščini dijaki na shodili v Parizu in Briiselu. Xi tedaj resnično, da bi ne bilo vere pri vednosti, in da bi vednost do nravnega življenja ne imela nikakoršnega vpliva .... (cf. govor v. č. g. dr. J. Kruesca). *) nFons sapientiae et religionis Deus est, a quo si hi duo rivi aberraverunt, arrescant necese est, quem cjui nescinnt, nec sapientes esse possunt, neo religiosi." Cicero. 3*