ISSN 0350-5774 UDK 949.712(05) UDC ZGODOVINSKI ^ASOPIS LETNIK 56 LETO 2002 HISTORICAL REVIEW IZDAJA ZVEZA ZGODOVINSKIH DRU[TEV SLOVENIJE LJUBLJANA 2 ZGODOVINSKI ̂ ASOPIS • 56 • 2002 • 1–2 (125) GLASILO ZVEZE ZGODOVINSKIH DRU[TEV SLOVENIJE Uredni{ki odbor: dr. Bojan Balkovec (tehni~ni urednik) Borut Batagelj dr. Rajko Brato` dr. Ernst Bruckmüller ddr. Igor Grdina dr. @arko Lazarevi~ dr. Bo`o Repe dr. Franc Rozman Janez Stergar (namestnik odgovornega urednika) dr. Peter [tih (odgovorni urednik) dr. Peter Vodopivec Ponatis ~lankov in slik je mogo~ samo z dovoljenjem uredni{tva in navedbo vira. Redakcija tega zvezka je bila zaklju~ena 1. 12. 2002 Prevodi: Nives Suli~ Dular (angle{~ina), mag. Niko Hudelja (nem{~ina) Zunanja oprema: Neta Zwitter Sede` uredni{tva in uprave: Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani, SI- 1000 Ljubljana, A{ker~eva 2/1, tel.: (01) 241-1200, e-po{ta: zgodovinski. casopis@uni-lj.si; http://www.ff.uni-lj.si/zgcasopis/ Letna naro~nina: za leto/letnik 2002: za ne~lane in ustanove 7200 SIT, za dru{tvene ~lane 5200 SIT, za dru{tvene ~lane-upokojence 3900 SIT, za dru{tvene ~lane- {tudente 2600 SIT. Cena tega zvezka v prosti prodaji je 3600 SIT (z vklju~enim DDV). Naro~nina za tujino zna{a za ustanove 45 ó, za posameznike 35 ó in za {tudente 25 ó oziroma ekvivalent v nacionalni valuti. Pla~uje se na transakcijski ra~un Zveze zgodovinskih dru{tev Slovenije pri Novi Ljubljanski banki: 02010-0012083935 Sofinancirajo: Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije Ministrstvo za {olstvo, znanost in {port Republike Slovenije Znanstveni in{titut Filozofske fakultete v Ljubljani Znanstveno-raziskovalni center SAZU Tisk: Littera picta, d.o.o., Ljubljana, december 2002 Naklada: 1800 izvodov ZGODOVINSKI ^ASOPIS HISTORICAL REVIEW ISSN 0350-5774 UDK 949.712(05) UDC 3ZGODOVINSKI ̂ ASOPIS • 56 • 2002 • 1–2 (125) ZGODOVINSKI ̂ ASOPIS – LETNIK 56, 2002, 1–2 (125) KAZALO – CONTENTS RAZPRAVE – STUDIES Peter [ t i h, Dve novi notici za najstarej{o zgodovino Ljubljane .................................................... 7–42 Peter [ t i h, Two New Notes on the Oldest History of Ljubljana Miha K o s i, ... quae terram nostram et Regnum Hungariae dividit ... (Razvoj meje cesrstva na Dolenjskem v srednjem veku) ............................................................................................... 43–93 Miha K o s i, ... quae terram nostram et Regnum Hungariae dividit ... (Development of the Border of the Empire in Lower Carniola in the Middle Ages) Mojca K o v a ~ i ~, »Prijazne, pobo‘ne, skromne, ~ednostne in plemenite« – Kako je Paolo Santonino videl in opisal ‘enske in kako so ‘enske dejansko ‘ivele ............................. 95–132 Mojca K o v a ~ i ~, »Kind, Pious, Modest, Virtuous and Noble« – Paolo Santonino’s Perception of Women, and How Women Actually Lived Nata{a G o l o b, Fragmenti srednjeve{kih rokopisov v javnih zbirkah v Sloveniji 2: Ljubljana, Semeni{ka knji‘nica ............................................................................................................... 133–159 Nata{a G o l o b, Fragments of Medieval Manuscripts in Slovene Public Collections 2: Theological Library in Ljubljana Nata{a P o d g o r { e k, Slavenski jug leta 1848 in Slovenci ...................................................... 161–171 Nata{a P o d g o r { e k, Slavenski Jug in 1848 and Slovenes Janko P l e t e r s k i, Poskus enciklopedi~ne razlage gesla o koro{kem plebiscitu v avstrijskem leksikonu .......................................................................................................... 173–184 Janko P l e t e r s k i, An Attempt at an Encyclopaedic Explanation of the Entry on the Carinthian Plebiscite in the Austrian Lexicon Du{an N e } a k, Sovjetsko-jugoslovanski odnosi v lu~i mad`arskih dogodkov leta 1956 ....... 185–197 Du{an N e } a k, Soviet-Yugoslav Relations in the Light of 1956 Events in Hungary Ale{ G a b r i ~, Slovenska kulturnopoliti~na razhajanja med kulturno ustvarjalnostjo in politi~no akcijo 1980–1987 ................................................................................................ 199–221 Ale{ G a b r i ~, Slovene Cultural and Political Differences between Cultural Creativity and Political Activity 1980 – 1987 IN MEMORIAM Prof. Janez Kramar (1911–2002) (Salvator @ i t k o) ................................................................... 223–224 4 P. [TIH: DVE NOVI NOTICI ZA NAJSTAREJ[O ZGODOVINO LJUBLJANE KONGRESI, SIMPOZIJI, DRU[TVENO @IVLJENJE Mednarodni znanstveni posvet Bolgarija na poti v EU. Uspehi in neuspehi. Dunaj, 10.–11. maj 2001 (Franc R o z m a n) ....................................................................... 225–226 International Scientific Conference Bulgaria on the Path to European Union. Victories and Defeats. Vienna, May 10–11, 2001 (Franc R o z m a n) Mednarodna znanstvena konferenca »Vojska in voja{ki faktor v dr‘avah in dru‘bi jugovzhodne Evrope od 18. do 20. stoletja«. Zadar, 13.–15. september 2001 (Franc R o z m a n) ........... 226–227 International Scientific Conference The Military and Military Factor in the Countries and Societies of Southeast Europe between the 18th and the 20th Centuries. Zadar, September 13–15, 2001 (Franc R o z m a n) 33. letna konvencija Ameri{kega zdru‘enja za napredek slavisti~nih {tudij, Washington D.C., 15.–18. november 2001 (Matja‘ K l e m e n ~ i ~) ................................................................. 227–229 33rd Yearly Convention of the American Association for ..., Washington, D.C., November 15–18, 2001 (Matja‘ K l e m e n ~ i ~) Mednarodni znanstveni simpozij Demokrati~na opozicija Slovenije – ob 10. obletnici osamosvojitve Slovenije. Maribor, 22.–23. november 2001 (Mateja R a t e j) .................... 229–231 International Scientific Conference Slovene Democratic Opposition – on the Occassion of the 10th Anniversary of Independent Slovenia. Maribor, November 22–23, 2001 (Mateja R a t e j OCENE IN PORO^ILA – REVIEWS AND REPORTS Joan Mueller, Clare’s Letters to Agnes. Texts and Sources (Mojca K o v a ~ i ~) ....................... 233–235 Paolo Naldini, Cerkveni krajepis ali opis mesta in {kofije Justinopolis – ljudsko Koper (Salvator @ i t k o) .................................................................................................................. 235–237 Jako stara vas na Gori{kem je Solkan. Zbornik ob tiso~letnici prve omembe kraja ([tefan T r o j a r) ................................................................................................................... 237–239 Marija Kacin, @iga Zois in italijanska kultura (Primo‘ K o ~ a r) ................................................ 240–243 Tomislav Markus, Slavenski Jug 1848.–1850. godine i hrvatski politi~ki pokret (Nata{a P o d g o r { e k) ........................................................................................................ 243–244 Igor Grdina, Ipavci. Zgodovina slovenske me{~anske dinastije (Vasilij M e l i k) ..................... 244–245 Brennpunkt Mitteleuropa: Festschrift für Helmut Rumpler zum 65. Geburtstag (Franc R o z m a n) ................................................................................................................. 245–247 L . S . D u b i n, The Port Jews of Habsburg Trieste. Absolut Politics and Enlightenment Culture; T . C a t a l a n, La comunità ebraica (1781–1914). Politica società cultura; S . B o n, Gli ebrei a Trieste. Identità, persecuzione, risposte. (Marta Ve r g i n e l l a) ...... 247–249 Marina Cattaruzza, Socialismo adriatico. La socialdemocrazia di lingua italiana nei territori costieri della monarchia asburgica: 1888-1915. (Marta Ve r g i n e l l a) .............................. 249–251 5ZGODOVINSKI ̂ ASOPIS • 56 • 2002 • 1–2 (125) Pavle ^elik, Slovenski oro`niki: 1918–1941 (Rok S t e r g a r) .................................................. 251–252 Bo`o Repe, Jutri je nov dan: Slovenci in razpad Jugoslavije (Du{a N e } a k) ........................... 252–255 IZVLE^KI – ABSTRACTS Izvle~ki iz razprav in ~lankov v Zgodovinskem ~asopisu 55, 2001, 3–4 (124) in 56, 2002, 1–2 (125) ................................................................................................................. I–IV Abstracts from Papers and Articles in Zgodovinski ~asopis – Historical Review 55, 2001, 3–4 (124) and 56, 2002, 1–2 (125) 6 P. [TIH: DVE NOVI NOTICI ZA NAJSTAREJ[O ZGODOVINO LJUBLJANE 7ZGODOVINSKI ̂ ASOPIS • 56 • 2002 • 1–2 (125) * Prof. dr. Heinzu Dopschu (Univerza v Salzburgu), prof. dr. Cesareju Scalonu (Univerza v Vidmu), dr. Haraldu Krahwinklerju (Univerza v Celovcu), dr. Herwigu Weiglu (In{titut za avstrijske zgodovinske raziskave pri Univerzi na Dunaju) in dr. Güntherju Bernhardu (Univerza v Gradcu) se zahvaljujem za pomo~ pri nastajanju te razprave. KRATICE: CDI Pietro Kandler (a cura di), Codice Diplomatico Istriano I (Trieste2 1986) D. F. I. Heinrich Appelt et al. (ed.), Die Urkunden Friedrichs I., MGH Diplomata regum et imperatorum Germaniae X/3 (Hannover 1985) D. H. IV. Dietrich von Gladiss/Alfred Gawlik (ed.), Die Urkunden Heinrichs IV., MGH Diplo- mata regum et imperatorum Germaniae VI/1 (Berlin 1941) D. O. I. Theodor Sickel (ed.), Die Urkunden Konrad I., Heinrich I. und Otto I., MGH Diplo- mata regum et imperatorum Germaniae I (Hannover 1879-1884) D. O. III. Theodor Sickel (ed.), Die Urkunden Otto des III., MGH Diplomata regum et impera- torum Germaniae II/2 ( Hannover 1893) Gradivo Franc Kos (izd.), Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku I (Lju- bljana 1902); II (Ljubljana 1906); III (Ljubljana 1911); IV (Ljubljana 1915); V (Ljubljana 1928; skupaj z: Milko Kos) MC August Jaksch (Hg.), Monumenta historica ducatus Carinthiae I (Klagenfurt 1896); III (Klagenfurt 1904); IV (Klagenfurt 1906) NA Cesare Scalon (a cura di), Necrologium Aquileiense (Fonti per la storia della chiesa in Friuli 1, Udine 1982) Regesten Hermann Wiesflecker (Hg.), Die Regesten der Grafen von Görz und Tirol, Pfalzgra- fen in Kärnten, I. Bd. 957–1271 (Publikationen des Institutes für österreichische Geschichtsforschung 4/1, Innsbruck 1949) Schenkungsbuch Karl August Muffat (Hg.), Schenkungsbuch der ehemaligen gefürsteten Probstei Ber- chtesgaden, v: Quellen und Erörterungen zur bayerischen und deutschen Geschichte 1 (München 1856) SUB Willibald Hauthaler (Hg.), Salzburger Urkundenbuch I (Salzburg 1910); II (Salzburg 1916; skupaj z: Franz Martin) TF Theodor Bitterauf (Hg.), Die Traditionen des Hochstifts Freising, II. Bd. (926–1283) (Quellen und Erörterungen zur bayerischen und deutschen Geschichte N. F., Bd. 5, München 1909) UBK Franz Schumi (Hg.), Urkunden- und Regestenbuch des Herzogthums Krain I (Laibach 1882/3); II (Laibach 1884/87) UBLOE Urkunden-Buch des Landes ob der Enns II (Wien 1856) UBSt Josef Zahn (Hg.), Urkundenbuch des Herzogthums Steiermark I (Graz 1875) RAZPRAVE Peter [tih Dve novi notici za najstarej{o zgodovino Ljubljane* Medtem ko se anti~na Emona kot »‘ivo« ime najverjetneje zadnji~ omenja v 7. stoletju v ‘e slavizirani obliki Atamine1 v Kozmografiji anonimnega ravenskega geografa2, je starej{e zgodovinopisje od Laziusa, Schönlebna, Valvasorja pa vse do Richterja, Dimitza in Trdine ter celo Klebla pred drugo svetovno vojno, menilo, da se srednjeve{ka Ljubljana prvi~ ZGOD VINSKI ̂ ASOPIS • 56 • 200 • 1–2 (125) • 5–40 8 P. [TIH: DVE NOVI NOTICI ZA NAJSTAREJ[O ZGODOVINO LJUBLJANE omenja ‘e v prvi polovici 10. stoletja3. Takrat naj bi se po poro~ilu ve~ih mad‘arskih historio- grafskih del iz poznega 13. in 14. stoletja vr{ila pri Ljubljani (ultra castrum Leopah) bitka, v kateri so Mad‘ari premagali vojsko pod poveljstvom meranskega vojvode Gotfrida, (koro{kega) vojvode Eberharda in oglejskega patriarha (Gregorja)4. Franc Kos je ‘e leta 1901 argumentirano zavrnil ta poro~ila in jih ozna~il za »izmi{ljotino prve vrste«5, dokon~no pa jih je na smeti{~e zgodovine poslal Vasilij Melik leta 19536. Danes velja, da se Ljubljana v srednjeve{kih virih prvi~ omenja leta 1144. V tradicijskem kodeksu pro{tije v Reichersbergu ob reki Inn, ki je nastal {e pred koncem 12. stoletja7, je na prednji strani devetega folija zabele‘ena nedatirana notica, s katero je Amilbert iz Kollnitza pri [t. Pavlu na Koro{kem podaril preko svojega ne~aka Henrika »de Trimian« omenjeni pro{tiji posestvo, ki ga je imel v dana{nji Spodnji Avstriji med Preinsbachom in Dachs- eckom8. Med pri~ami te podaritve, ki jo Milko Kos z upravi~enimi razlogi datira v ~as med majem in oktobrom 11449, je na drugem mestu omenjen »Ulrik iz Ljubljane, vojvodov brat«, O ∨ dalricus de Laibach, frater ducis. Identiteta tega Ulrika, s katerega imenom je zve- zana po dosedanjem védenju prva omemba Ljubljane, je ‘e dolgo ~asa znana in nesporna: pripadal je koro{ki vojvodski rodbini Spanheimov in je bil brat koro{kega vojvode Henrika 1 Gl. Jaroslav [a{el, H krajevnima imenoma Emona in Ljubljana, v: Linguistica 24 (1984) str. 251 sl.; isti, Der Ostalpenbereich zwischen 550 und 650 n. Chr., v: Jaroslav [a{el, Opera Selecta (ur. R. Brato‘/M. [a{el-Kos, Situla 30, Ljubljana 1992) str. 825. Spomin na Emono se je nato ohranjal le {e v ozkih u~enih in izobra‘enih krogih, kjer pa se jo omenja le v kontekstu antike: v aktih sinode v Mantovi iz leta 827, ki vsebujejo protokol sinode v Grade‘u iz 572–577, je Emona zadnji~ omenjena kot anti~ni {kofijski sede‘ (Concilia aevi Karolini 2. 819–842 (ed. A. Werminghoff, MGH Concilia 2, 2, Hannover – Leipzig 1906) str. 588; F. Kos, Gradivo I, {t. 85); v legendi o mu~eni{tvu sv. Pelagija Emonskega pod cesarjem Numerijanom, ki je prvi~ zabele‘ena v Notkerjevem martirologiju iz okrog 896, je Emona omenjena kot mesto v Karniji (gl. Rajko Brato‘, Kr{~anstvo v Ogleju in na vzhodnem vplivnem obmo~ju oglejske cerkve od za~etkov do nastopa verske svobode (Acta ecclesitica Sloveniae 8, Ljubljana 1986) str. 167 sl.; isti, Il cristianesimo aquileiese prima di Costantino fra Aquileia e Poetovio (Ricerche per la storia della chiesa in Friuli 2, Udine 1999) str. 220 sl.), medtem ko je bizantinski cerkveni zgodovinar Nikefor Kalist v 14. stoletju po Sozomenu iz srede 5. stoletja povzel, da je bila Emona ustanova Argonavtov (Rajko Brato‘, Gr{ka zgodovina. Kratek pregled s temeljnimi viri in izbrano literaturo (Zbirka Zgodovinskega ~asopisa 18 – Knji‘na zbirka Scripta, Ljubljana 1997) str. 248). 2 Ravennatis anonymi Cosmographia et Guidonis Geographica (ed. M. Pinder/G. Parthey, Aalen 21962) IV, 20; F. Kos, Gradivo I, {t. 182 in str. 223. 3 Podrobneje gl. Franc Kos, Neljubi gostje pred tiso~ leti (Mad‘ari), v: Dom in svet 14 (1901); ponatis v: Franc Kos, Izbrano delo (Ljubljana 1982) str. 259 sl.; isti, Gradivo II, {t. 343 in op. 1; Vasilij Melik, Vpra{anje bitke pri Ljubljani v dobi mad‘arskih napadov, v: Zgodovinski ~asopis 6–7 (1952–1953; Kosov zbornik) str. 202. 4 Gl. V. Melik, Vpra{anje bitke pri Ljubljani (kot v op. 3) str. 203–205. 5 F. Kos, Neljubi gostje (kot v op. 3) str. 259 sl. Tu predstavljen argumente proti verodostojnosti poro~il o bitki pri Ljubljani v prvi polovici 10. stoletja je Kos povzel tudi v: isti, Gradivo II, {t. 343. 6 V. Melik, Vpra{anje bitke pri Ljubljani (kot v op. 3). 7 Heinrich Fichtenau, Studien zu Gerhoh von Reichersberg, v: Mitteilungen des Instituts für Österreichische Geschichtsforschung 52 (1938) str. 27 sl.; isti, Das Urkundenwesen in Österreich vom 8. bis zum frühen 13. Jahrhundert (Mitteilungen des Instituts für österreichische Geschichtsforschung Erg. Bd. 23, Wien 1971) str. 229 sl. 8 F. Schumi, UBK I, {t. 95; W. Hauthaler/F. Martin, SUB II, {t. 238; F. Kos, Gradivo IV, {t. 201. K tej omembi gl. predvsem Milko Kos, K 800 letnici prve omembe Ljubljane v zgodovini, v: Glasnik muzejskega dru{tva za Slovenijo 25–26 (1944–1945) str. 85 sl.; Du{an Kos, K osemstopetdesetletnici prve omembe Ljubljane (listina iz leta 1146), v: Luwigana 1146. Ob 850 letnici prve omembe Ljubljane v pisnih virih (Monumenta slovenica 5, Ljubljana 1994) str. 17 sl. (s posnetkom tradicijske notice na str. 19). 9 M. Kos, K 800 letnici (kot v op. 8) str. 86. 9ZGODOVINSKI ̂ ASOPIS • 56 • 2002 • 1–2 (125) V. (1144–1161)10. V isti tradicijski notici se kot prvi med pri~ami omenja {e en Spanheimo- vec, marchio Engilbertus, to je Engelbert III., stric »ljubljanskega« Ulrika in mejni grof v Istri (1124–1173) ter Toskani (1135–1137)11. Le dve leti za gornjo tradicijsko notico je bila v Ogleju v Furlaniji leta 1146 napisana listina, v kateri nam je prvi~ sporo~ena tudi romanska oziroma slovenska oblika imena Ljubljana: Luwigana. Z listino, ki je ohranjena v originalu in objavljena tudi kot faksimi- le12, sta grof Bernhard Spanheimski in njegova ‘ena Kunigunda izro~ila v Ogleju tamkaj{njemu patriarhu Pelegrinu I. (pri nas poznan predvsem kot ustanovitelj cistercijan- skega samostana v Sti~ni 1136 in benediktinskega samostana v Gornjem gradu 1140) in oglejski cerkvi grad Artegna (slov. Ratenj) ju‘no od Humina v Furlaniji, v zameno pa sta dobila 30 mark (srebra) in v do‘ivljenjski fevd desetinske dohodke treh ‘upnij na sloven- skem [tajerskem13. Med pri~ami se omenja tudi Wodolricus de Luwigana, ki pa zaradi svojega nizkega socialnega polo‘aja, izra‘enim z zadnjim mestom med na{tetimi pri~ami, zagotovo ni identi~en z dve leti poprej omenjenim Ulrikom Spanheimskim in ga je imeti za spanheim- skega ministeriala v Ljubljani14. 10 M. Kos, K 800 letnici (kot v op. 8) str. 85; Friedrich Hausmann, Die Grafen zu Ortenburg und ihre Vorfahren im Mannesstamm, die Spanheimer in Kärnten, Sachsen und Bayern, sowie deren Nebenlinien. Ein genealogischer Überblick, v: Ostbairische Grenzmarken. Passauer Jahrbuch für Geschichte, Kunst und Volkskunde 36 (1994) str. 17 (V. 1, V. 2); Heinz Dopsch, Die Gründer kamen vom Rhein. Die Spanheimer als Stifter von St. Paul, v: Schatzhaus Kärnten. Landesausstellung St. Paul 1991. 900 Jahre Benediktinerstift, Bd. 2: Beiträge (Klagenfurt 1991) genealo{ka tabela na str. 60; Heinz Dopsch, Das Herzogtum Kärnten – Der Kampf um die Landeseinheit, v: Heinz Dopsch/Karl Brunner/Maximilian Weltin, Die Länder und das Reich. Der Ostalpenraum im Hochmittelalter. Österreichische Geschichte 1122–1278, Wien 1999) genealo{ka tabela na str. 311; Peter [tih, Rodbina koro{kih Spanheimov, prvih gospodov Kostanjevice (v tisku za zbornik ob 750-letnici mesta Kostanjevice: Andrej Smrekar (ur.), Vekov tek. Kostanjevica na Krki 1252–2002). 11 F. Hausmann, Grafen zu Ortenburg (kot v op. 10) str. 15 (IV. 1); P. [tih, Rodbina koro{kih Spanheimov (kot v op. 10). D. Kos, K osemstopetdesetletnici (kot v op. 8) str. 18, tega Engelberta napa~no ena~i z Engelbertom II., istrskim mejnim grofom (1107–1124) in koro{kim vojvodom (1124–1134), ki je umrl ‘e leta 1141 in ga hkrati {e napa~no progla{a za brata Ulrika iz Ljubljane. 12 Hranjena je v arhivu samostana [t. Pavel na Koro{kem. Faksimile: Luwigana 1146. Ob 850 letnici prve omembe Ljubljane v pisnih virih (Monumenta slovenica 5, Ljubljana 1994). 13 A. Jaksch, MC III, {t. 806; D. Kos, K osemstopetdesetletnici (kot v op. 8) str. 42 sl. (s slovenskim prevodom). Tudi pri tej listini je potrebno popraviti komentar D. Kosa, K osemstopetdesetletnici (kot v op. 8) str. 21 sl., ki meni, da grad Artegna ni bil stara spanheimska posest ampak kot dota ‘ene Kunigunde {ele Bernhardova pridobitev. Toda samostan v [t. Pavlu je ‘e v dotacijski listini iz leta 1091 prejel od svojega ustanovitelja Engelberta I. Spanheimskega in s soglasjem njegove ‘ene Hedvige ter njunih otrok, v Furlaniji vas Lipa (jv. od Nove Gorice) in eno kmetijo sub castro Retin (A. Jaksch, MC III, {t. 496). V Artegni (in loco Retîn) je imel svojo posest tudi visokoplemeniti Henrik, za katerega nekaj indicev govori, da bi lahko bil sin furlanskega grofa Werihena (gl. Peter [tih, »Villa quae Sclavorum lingua vocatur Goriza«. [tudija o dveh listinah cesarja Otona III. iz leta 1001 za oglejskega patriarha Johannesa in furlanskega grofa Werihena (DD. O. III. 402 in 412) (Nova Gorica 1999) str. 103 sl.) in jo je okrog 1065–1077 prepustil briksen{ki {kofiji (Oswald Redlich (Hg.), Die Traditionsbücher des Hochstifts Brixen (Acta Tirolensia. Urkundliche Quellen zur Geschichte Tirols Bd. I, Innsbruck 1886) {t. 228). Spanheimsko posest gradu Artegna je tako kot ostalo njihovo posest v Furlaniji in na Krasu zato izvajati od Engelbertove ‘ene Hedvige iz rodu furlanskega grofa Werihena, ki je leta 1001 od cesarja Otona III. prejel polovico Solkana, Gorice in ozemlja v spodnji Vipavski dolini. Gl. Friedrich Hausmann, Carinziani e stiriani in Friuli, v: Giuseppe Fornasir (a cura di), Il Friuli dagli Ottoni agli Hohenstaufen (Atti del Convegno Internazionale di Studio, Udine 4–8 dicembre1983, Udine 1984) str. 571 sl.; Therese Meyer/Kurt Karpf, Zur Herkunft der Grafen von Görz. Genealogische Studie zur Genese einer Dynastie im Südostalpenraum, v; Südost-Forschungen 59 (2000) str. 30 sl.; Therese Meyer/ Heinz Dopsch, Von Bayern nach Friaul. Zur Herkunft der Grafen von Görz und ihren Anfängen in Tirol, Kärnten und Friaul, v tisku za Zeitschrift für bayerische Landesgeschichte (avtorjema se zahvaljujem za rokopis ~lanka, ki bo v italijanskem prevodu objavljen tudi v zborniku razprav: Silvano Cavazza (a cura di), Da Ottone III a Massimiliano I, Gorizia 2003); Peter [tih, Rodbina koro{kih Spanheimov (kot v op. 10). 14 M. Kos, K 800 letnici (kot v op. 8) str. 86 sl.; D. Kos, K osemstopetdesetletnici (kot v op. 8) str. 24 sl. 10 P. [TIH: DVE NOVI NOTICI ZA NAJSTAREJ[O ZGODOVINO LJUBLJANE Nomina defunctorum. Izsek z vpisom: VII. Kalendis Decembris, Rodulfus advocatus obiit, qui XX mansos iuxta castrum Leibach canonicis dedit (Archivio capitolare Udine, Pergamene, IV, 66). 11ZGODOVINSKI ̂ ASOPIS • 56 • 2002 • 1–2 (125) Toda to nista prvi omembi srednjeve{ke Ljubljane, kot se je dosedaj mislilo. Takoimeno- vana Nomina defunctorum oglejskega kapitlja vsebujejo namre~ vest, da je 25. novembra umrl odvetnik Rudolf, ki je podaril kanonikom 20 kmetij ob gradu Ljubljana (VII. Kal. Decembris, Rodulfus advocatus obiit, qui XX mansos iuxta castrum Leibach canonicis de- dit)15 in ki je – kot bo v nadaljevanju pokazano – okvirno dvajset do trideset let starej{a od zgornjih dveh omemb. Na najzgodnej{e obdobje zgodovine srednjeve{ke Ljubljane pa se po mojem mnenju nana{a tudi zapis v nekrologu taistega kapitlja, ki pod 10. aprilom poro~a, da je takrat umrl nek Hartvik, ki je kanonikom podaril tri kmetije v Ljubljani (Arthuicus de *** obiit, III mansos in Laybach)16. Posvetimo na{o pozornost najprej prvi notici, ki v slovenskem zgodovinopisju dosedaj ni bila poznana, ~eprav jo je Pier Silverio Leicht po ne povsem natan~nem prepisu iz 18. sto- letja objavil ‘e leta 190317 in nato po originalu leta 1982 {e Cesare Scalon18. Nomina defun- ctorum, v kateri je zabele‘ena, so po svoji zvrsti me{anica med nekrologom in med liber traditionum {ir{ega bavarskega prostora19. Kot je napovedano ‘e v uvodnem odstavku tega seznama, ki ga v originalu hranijo v Kapiteljskem arhivu v Vidmu20, so v njem kanoniki oglejskega kapitlja zaradi ohranjanja spomina (v liturgi~ne namene; memoria) zabele‘ili imena umrlih – po tej besedni zvezi je izdajatelj Cesare Scalon poimenoval druga~e nena- slovljen seznam – dobrotnikov, ki so kapitlju podarili posest. Vpisi so zelo lapidarni in formalizirani ter vsebujejo samo dan smrti, ime dobrotnika in kratko oznako podarjene posesti21. V razliko od vpisov v nekrologih si ti v Nomina defunctorum ne sledijo po kole- darskem redu. Seznam je napisan v treh stolpcih na prednjo stran ve~jega pergamentnega lista (60 x 48 cm) in obsega vsega skupaj 135 vrstic, ki jih je napisalo {est razli~nih rok 12. stoletja. Toda od tega je prvih 96 vrstic napisala samo ena roka, tako, da je seznam v osnovi nastal v enem zamahu22. Ta temeljni in glavni del seznama, ki vsebuje tudi zapis o odvetniku Rudolfu, je po ugotovitvah Cesareja Scalona nastal med letoma 1161 in 116923. Naknadne raziskave Reinhar- da Härtla so pokazale, da je bil prvi kompilator Nomina defunctorum kanonik oglejskega stolnega kapitlja Romulus, ki je bil hkrati tudi notar-kaplan kar treh oglejskih patriarhov, 15 C. Scalon, NA, str. 397 (appendix 1). 16 C. Scalon, NA, str. 188. 17 Pier Silverio Leicht, Elenco di tradizioni al capitolo d’Aquileja, v: Pagine Friulane XV/5 (1903) str. 66: Septimo kalendis decembris Rodulphus Advocatus obiit qui xx mansos juxta Castrum Leibac Canonicis dedit. 18 Gl. op. 15. 19 P. S. Leicht, Elenco (kot v op. 17) str. 65; Reinhard Härtel, Görz und die Görzer im Hochmittelalter, v: Mitteilungen des Instituts für österreichische Geschichtsforschung 110 (2002) str. 31. ^lanek je prvotno in v malenkostno kraj{i obliki iz{el pod naslovom Die Grafen von Görz und das hochmittelalterliche Friaul, v: Franz Nikolasch (Hg.), Symposium zur Geschichte von Millstatt und Kärnten 2000, str. 26 (tudi v italijan{~ini: I Conti di Gorizia e il Friuli del Medioevo centrale, v: Sergio Tavano (a cura di), I Goriziani nel Medioevo (La Clessidra di Clio 22, Gorizia 2001) str. 84). 20 Archivio capitolare Udine, Pergamene, IV, 66. 21 C. Scalon, NA, str. 396: In nomine sancte et individue Trinitatis. Si quid memoria dignum sit, utile videtur ut scriptis commendetur. Eapropter cunctis christifidelibus tam futuris quam presentibus, notum esse volumus quod in presenti pagina omnium fidelium nomina defunctorum et obitus eorum dies, qui sua bona pro salute animarum suarum canonicis sancte Aquilegensis ecclesie, que etiam bona et in quibus locis donaverint breviter intitulavimus. 22 C. Scalon, NA, str. 395. 23 C. Scalon, NA, str. 395. 12 P. [TIH: DVE NOVI NOTICI ZA NAJSTAREJ[O ZGODOVINO LJUBLJANE preden je leta 1187 ali 1188 postal {kof v Concordiji24. Romulus, ki je bil med letoma 1158 in 1174 vodilni notar in je v tem ~asu napisal skoraj vse listine, katerih izstavitelji so bili oglejski patriarhi, je seznam umrlih dobrotnikov oglejskega kapitlja najverjetneje sestavil okrog leta 116225. Dobro so mu morale biti znane tudi razmere na dana{njem slovenskem ozemlju, saj je v patriarhovem spremstvu in v funkciji notarja ve~krat potoval po njem in tu tudi napisal ve~ patriarhovih listin. Na Kranjskem ga prvi~ sre~amo leta 1163, ko je v [krljevem na Dolenjskem napisal listino oglejskega patriarha Ulrika II., s katero je kapeli sv. Margarete v Velesovem podelil farne pravice26. Leta 1169 je preko Radovljice nadaljeval pot v Beljak27, leta 1173 je na [tajerskem v Re~ici pri Gornjem Gradu napisal listino pa- triarha Ulrika II. za kartuzijo v @i~ah28, naslednje leto pa v Gornjem Gradu listino taistega patriarha, ki je razsodil v sporu med belinjskim opatom in savinjskim arhidiakonom glede cerkve sv. Pankracija v Slovenj Gradcu29. Zadnji~ je bil Romulus na Slovenskem leta 1177, ko je in Carniola napisal listino za Sti~no30. Vpisi v Nomina defunctorum zelo pedantno do kmetije natan~no navajajo daritve posa- meznih dobrotnikov kapitlju. Informacije tak{ne vrste so morale izvirati iz predlog, kot so bile razne listine, tradicijske notice, breves recordationes ipd., katere je Romulus pri kompi- liranju seznama dobrotnikov lahko brez te‘av na{el v arhivu kapitlja, katerega ~lan je bil tudi sam31. Podatke, ki jih prina{a seznam, je zato smatrati za verodostojne in ta ocena velja tudi za notico o Rudolfu in njegovem darilu. Rudolf je v notici ozna~en kot advocatus, odvetnik. Ta naslov nosijo poleg njega v seznamu, ki sku{a slediti dolo~enemu redu in na{teva najprej patriarhe, nato odvetnike in {ele potem ostale, {e tri osebe: vojvoda Henrik, ki se je odpovedal svojim odvetni{kim pravicam v korist kapitlja32, odvetnik Konrad, ki je kanonikom podelil dve kmetiji v Ne- mah33, nato sledi na{ Rudolf34, za katerim je naveden nek Herman iz Manzana35, ki prekinja vrsto odvetnikov, katero za njim zaklju~uje odvetnik Markvard, ki je podaril {tiri kmetije v Fagagni36. Navedenih odvetnikov ni te‘ko identificirati. Prvonavedeni odvetnik Henrik, ki je bil hkrati tudi koro{ki vojvoda, je zadnji Eppensteinec Henrik (III.), ki je kot odvetnik 24 Reinhard Härtel, Eine geistliche Karriere des 12. Jahrhunderts, v: Geschichte und ihre Quellen. Festschrift für Friedrich Hausmann zum 70. Geburtstag (Hg. R. Härtel et al., Graz 1987) str. 47 sl. (tudi v italijan{~ini z manj{imi dodatki: La carriera di Romolo, vesovo di Concordia, v: Metodi e ricerche. Rivista di studi regionali, n. s. XIII/1–2 (1994) str. 13 sl.); isti, Tre secoli di diplomatica patriarcale (944–1251), v: Paolo Cammmarosano (a cura di), Il patriarcato di Aquileia. Uno stato nell’Europa medievale (Udine 1999) str. 248 sl. 25 R. Härtel, Geistliche Karriere (kot v op. 24) str. 53 sl. 26 F. Schumi, UBK I, {t. 128; F. Kos, Gradivo IV, {t. 462. 27 A. Jaksch. MC I, {t. 258, F. Kos, Gradivo IV, {t. 501. 28 J. Zahn, UBSt I, {t. 551; F. Kos, Gradivo IV, {t. 540. 29 J. Zahn, UBSt I, {t. 554; F. Kos, Gradivo IV, 544. 30 F. Schumi, UBK I, {t. 173a; F. Kos, Gradivo IV, {t. 583. 31 R. Härtel, Geistliche Karriere (kot v op. 24) str. 54. 32 C. Scalon, NA, str. 396: II Non. Decembris, Heinricus dux et advocatus obiit, qui placitum advocatie et quidquid spectat ad ius advocatie in omnibus bonis canonicorum Aquilegensis ecclesie eisdem canonicis dedit. 33 C. Scalon, NA, str. 396: Nono Kal. Martii, Conradus advocatus obiit, qui III mansos in Nimes dedit. 34 Gl. op. 15. 35 C. Scalon, NA, str. 397: II Id. Augusti, Hermannus de Manzano obiit, qui VI mansos in villa S. Petri dedit. 36 C. Scalon, NA, str. 397: XII Kal. Ianuarii, Marquardus advocatus obiit, qui IIII mansos in Faganea canonicis dedit. 13ZGODOVINSKI ̂ ASOPIS • 56 • 2002 • 1–2 (125) oglejske cerkve izpri~an v zadnjem desetletju 11. stoletja37. Okrog 1100 se je odpovedal temu uradu, ki je s precej omejenimi pravicami pre{el na Burkharda iz bavarskega Moosbur- ga38. Verjetno isto~asno se je Henrik III. odpovedal v korist oglejskih kanonikov tudi sod- stvu, ki mu je {lo kot odvetniku tamkaj{njega kapitlja in o ~emer je poleg zapisa v Nomina defunctorum pri~al tudi epigrafski napis na predelanem rimskem nagrobniku, ki je neko~ stal pred glavnim portalom oglejske stolnice39. Naslednji v Nomina defunctorum omenjeni odvetnik je Konrad. Gre za sina grofa Udal{alka iz koro{kega Lurngaua, ki je najkasneje 1102 kot odvetnik oglejske cerkve nasledil svojega tasta Burkharda iz Moosburga in ki je bil najkasneje v za~etku leta 1112 ‘e mrtev40. Zadnji v na{em seznamu na{teti Marquardus advocatus pa je bil Markvard IV. Eppensteinski, sin odstavljenega koro{kega vojvode Adal- bera Eppensteinskega in o~e ‘e omenjenega Henrika III. Eppensteinskega. Kot odvetnik oglejske cerkve je izpri~an v desetletju med letoma 1064 in 107441. V Nomina defunctorum kot advocati na{teti dobrotniki so torej bili odvetniki oglejske cerkve (patriarhata). Mednje je zato {teti tudi Rudolfa. Vpra{anje, ki se postavlja in ki je klju~nega pomena tudi za datacijo prve omembe Ljubljane, je, kdaj bi lahko Rudolf bil odvetnik oglejske cerkve? Terminus ante quem je zagotovo lahko le leto 1125, ko se kot oglejski odvetnik prvi~ omenja Majnhard I. iz rodbine gori{kih grofov42, v kateri je bil ta urad nato deden. Na drugi strani lahko kot skrajni terminus post quem velja leto 1031, ko je oglejski patriarh Popo ustanovil kapitelj pri svoji stolni cerkvi43 in so daritve tej ustanovi 37 F. Hausmann, Carinziani e stiriani (kot v op. 13) str. 553 sl.; Heinz Dopsch, Herkunft und Aufstieg der Grafen von Görz. Anmerkungen zu einem Problem der genealogischen Forschung, v: Franz Nikolasch (Hg.), Symposium zur Geschichte von Millstatt und Kärnten 1999, str. 20 sl. (tudi v italijanskem prevodu: Origine e ascesa dei conti di Gorizia. Osservazioni su un problema di ricerca genealogica, v: Sergio Tavano (a cura di), La contea dei Goriziani nel medioevo (La Clessidra di Clio, Collana di testi e studi storici 23, Gorizia 2002) 13 sl.); R. Härtel, Görz und die Görzer (kot v op. 19) str. 29. 38 Listina je nedatirana in s strani njenih izdajateljev razli~no kronolo{ko opredeljena: A. Jaksch, MC III, {t. 532 (1106); F. Kos, Gradivo III, {t. 393 (1090); H. Wiesflecker, Regesten I, {t. 162 (1101–1102); Karl- Engelhard Klaar, Die Herrschaft der Eppensteiner in Kärnten (Archiv für vaterländische Geschichte und Topographie 61, Klagenfurt 1966) str. 55 in {t. 74 (1093?); Cesare Scalon (a cura di), Diplomi patriarcali. I documenti dei patriarchi aquileiesi anteriori alla metà del XIII secolo nell’Archivio capitolare di Udine (Quaderni e dispense dell’Istituto di storia dell’Università degli Studi di Udine 8, Udine 1983) {t. 3 (1093?). 39 A. Jaksch, MC III, {t. 533; H. Wiesflecker, Regesten I, {t. 163; Giuseppe Cuscito, Le epigrafi medievali dei patriarchi tra Aquileia e Grado, v: Aquileia nostra 62/1 (1991) str. 169 sl.; isti, Le epigrafi dei patriarchi nella basilica di Aquileia, v: Storia e arte del Patriarcato di Aquileia (Antichità altoadriatiche 38, 1992) str. 168 sl. Gl. tudi Elsa Sgubin, L’avvocazia dei conti di Gorizia nel patriarcato di Aquileia, v: Studi goriziani 33 (1963) str. 99; Hausmann, Carinziani e stiriani (kot v op. 13) str. 553 sl. 40 F. Hausmann, Carinziani e stiriani (kot v op. 13) str. 555; H. Dopsch, Herkunft und Aufstieg (kot v op. 37) str. 21; R. Härtel, Görz und die Görzer (kot v op. 19) str. 29. 41 F. Hausmann, Carinziani e stiriani (kot v op. 13) str. 551 sl.; H. Dopsch, Herkunft und Aufstieg (kot v op. 37) str. 20; R. Härtel, Görz und die Görzer (kot v op. 19) str. 29. 42 P. Kandler, CDI I, {t. 128; F. Kos, Gradivo IV, {t. 87. Glede datacije te listine gl. Peter [tih, Gori{ki grofje ter njihovi ministeriali in militi v Istri in na Kranjskem (Razprave Filozofske fakultete, Ljubljana 21997) str. 11 in op. 2. 43 P. Kandler, CDI I, {t. 92; C. Scalon, Diplomi patriarcali (kot v op. 38) {t. 1; F. Kos, Gradivo III, {t. 86. K tej listini gl. Reinhard Härtel, Die Urkunden des Patriarchen Poppo von Aquileia für das Nonnenkloster S. Maria und für das Kapitel zu Aquileia, v: Römische historische Mitteilungen 26 (1984) str. 142 sl.; isti, I documenti del patriarca Poppone a favore del monastero femminile di S. Maria e del Capitolo di Aquileia, v: Giuseppe Fornasir (a cura di), Il Friuli dagli Ottoni agli Hohenstaufen (Atti del Convegno Internazionale di Studio, Udine 4-8 dicembre1983, Udine 1984) str. 43 sl.; Isabella Piatto, Due documenti popponiani sul monastero di S. Maria e sul Capitolo di Aquileia, v: Poppone. L’età d’oro del Patriarcato di Aquileia (Catalogo della mostra, Roma 1997) str. 65 sl.; Cristina Moro, Appunti per la storia del Capitolo di Aquileia: il secolo XI, v: Poppone. L’età d’oro del Patriarcato di Aquileia (Catalogo della mostra, Roma 1997) str. 67 sl. 14 P. [TIH: DVE NOVI NOTICI ZA NAJSTAREJ[O ZGODOVINO LJUBLJANE lahko izvirale {ele iz ~asa po tej letnici. Toda ~asovni razpon, v katerem je bil Rudolf oglejski odvetnik, lahko s pomo~jo omemb ostalih oglejskih odvetnikov {e zo‘imo. V ~asu, ko je patriarh Popo ustanovil kapitelj, je bil oglejski odvetnik neki Walpert, ki se v tej funkciji omenja v letih 1027, 1031 in 103644. Zadnja letnica tudi izklju~uje mo‘nost, da bi bil ‘e leto predtem odstavljeni koro{ki vojvoda Adalbero prvi Eppenstenec, ki bi bil oglejski odvetnik. To je postal {ele njegov sin Markvard IV., ki je kot oglejski odvetnik izpri~an 1064, 1067 in 107445. Kdaj je postal odvetnik in ali se je v tej funkciji navezal neposredno na Walperta, ni znano. Markvardu je kot oglejski odvetnik sledil eden od njegovih sinov. Bodisi je to bil Liutold46, ki ga je kralj Henrik IV. leta 1077 postavil za koro{kega vojvodo, bodisi – in to je bolj verjetno – njegov brat Henrik III., ki je bil v istem ~asu mejni grof v Istri (in na Kranjskem) in ki je 1090/93 kot koro{ki vojvoda nasledil Liutolda47. 1086 je postal Ulrik, tretji od Markvardovih sinov, oglejski patriarh in njemu je njegov brat koro{ki vojvo- da Henrik III. prepustil pro advocacia Egg ob Ba{kem jezeru na Koro{kem48. Neznano kdaj – vendar zagotovo po 1090/93 in pred 1102 – se je Henrik III. odpovedal odvetni{tvu, ki ga je s precej omejenimi pravicami prejel Burkhard iz Moosburga, katerega je v tej funkciji najkasneje 1102 ‘e nasledil njegov zet Konrad, ki je umrl pred 20. januarjem 1112. [ele 1125 se nato omenja naslednji oglejski odvetnik: Majnhard I. iz rodbine gori{kih grofov49. Rudolf bi tako lahko bil odvetnik bodisi po Walpertu in pred Markvardom Eppenstein- skim med katerima zadnjo oziroma prvo omembo v funkciji oglejskega odvetnika zija kar precej{nja ~asovna luknja (1036–1064) bodisi po Konradu iz Lurngaua in pred Majnhardom I. Gori{kim v ~asu med 1112 in 1125. Indic, da spada Rudolf prej v 12. kot v 11. stoletje, je ‘e vrstni red vpisov v Nomina defunctorum. @e Reinhard Härtel je opozoril, da je sku{al njen kompilator Romulus razvrstiti patriarhe in odvetnike, ki jih na{teva na za~etku seznama, po kronolo{kem redu50. Vrsto patriarhov je za~el s Popom (1019–1042) in jo nadaljeval s Sigehar- dom (1068–1077) ter Friderikom (1084–1086). Nato je ta red prekinjen z vpisom grofa Herma- na Eppensteinskega, ki je ‘e 1063 ali 1064 podaril kanonikom vas Skrilje v Vipavski dolini51. Ta, na prvi pogled presenetljiv vpis, je mo‘no dobro pojasniti s tem, da je pred njim na{teti patriarh Friderik podaril kanonikom desetine v taistih Skriljah in je zaradi tega Romulus na tem mestu navedel {e Hermanovo daritev, ki se navezuje na, kot je re~eno v vpisu, »prej 44 R. Härtel, Görz und die Görzer (kot v op. 19) str. 28. 45 F. Hausmann, Carinziani e stiriani (kot v op. 13) str. 551 sl.; R. Härtel, Görz und die Görzer (kot v op. 19) str. 29. 46 Tako Franz Tyroller, Genealogie des altbayerischen Adels im Hochmittelalter (Genealogische Tafeln zur mitteleuropäischen Geschichte Lief. 4 (Hg. Wilhelm Wegener), Göttingen 1962) str. 113, {t. 17, vendar za to v virih ni podlage. Gl. K.-E. Klaar, Eppensteiner (kot v op. 38) str. 44 sl. 47 Gl. K.-E. Klaar, Eppensteiner (kot v op. 38) str. 50 sl.; Peter [tih, Oglejski patriarhi kot mejni grofje na Kranjskem, v: ^asopis za zgodovino in narodopisje n. v. 70 (1999) str. 41 sl. in op. 16–29. 48 Reinhard Härtel (Hg.), Die älteren Urkunden des Klosters Moggio (bis 1250) (Publikationen des Historischen Instituts beim Österreichischen Kulturinstitut in Rom II, 6/1, Wien 1985) U 2. 49 Gl. op. 37–40 in op. 42. 50 R. Härtel, Görz und die Görzer (kot v op. 19) str. 32. 51 C. Scalon, NA, str. 396: V. Id. Maii, Hermannus comes obiit, qui predictam villam Scrilach cum omnibus suis pertinentiis fratribus dedit. Herman Eppensteinski (glede njegove identitete gl. Gerald Gänser, Die Mark als Weg zur Macht am Beispiel der »Eppensteiner« (2. Teil), v: Zeitschrift des Historischen Vereines für Steiermark 85 (1994) str. 100; T. Meyer/K. Karpf, Zur Herkunft der Grafen von Görz (kot v op. 13) str. 31 in op. 186; T. Meyer/H. Dopsch, Von Bayern nach Friaul (kot v op. 13)) je moral podariti Skrilje kapitlju tik pred svojo smrtjo († 11. maja), kajti posel je 14. maja 1063 ali 1064 v Ogleju dokon~ala ‘e njegova vdova Hedviga (v drugem zakonu poro~ena z Engelbertom I. Spanheimskim in mati-prednica vseh koro{kih Spanheimov; gl. T. Meyer/K. Karpf, Zur Herkunft der Grafen von Görz (kot v op. 13) str. 30 sl.; T. Meyer/H. Dopsch, Von Bayern nach Friaul (kot v op. 13); P. [tih, Rodbina koro{kih Spanheimov (kot v op. 10)) in o tem izstavila ustrezno listino (merodajna objava: R. Härtel, Görz und die Görzer (kot v op. 19) str. 64 sl.). 15ZGODOVINSKI ̂ ASOPIS • 56 • 2002 • 1–2 (125) omenjeno vas« Skrilje. Vrsto patriarhov nato nadaljuje z Ulrikom I. (1086–1121) in jo {ele dale~ spodaj, ‘e bolj proti koncu svojega seznama, zaklju~uje s patriarhom Pelegrinom I. (1131–1161). Nenavadno mesto tega vpisa je povezovati s tem, da je patriarh Pelegrin I. umrl med nastajanjem Nomina defunctorum († 8. avgusta 1161), ravno v ~asu, ko je imel Romulus sestavljen ‘e ve~ji del seznama in ga je zato vnesel na prvo prosto mesto. Za patriarhi sledijo odvetniki, kjer je prav tako zaznati Romulusovo prizadevanje po kronolo{kem redu, ~eprav tu ni bil tako dosleden kot pri patriarhih. Najprej sta navedena vojvoda Henrik III. in Konrad, ki sta kronolo{ko pravilno razvr{~ena. Nato sledi Rudolf. Njegova omemba za Konradom ga kot oglejskega odvetnika ume{~a v ~as med 1112 in 1125. To kronologijo pa relativizira vpis Markvarda IV. Eppensteinskega, ki za ne-odvetnikom Hermanom iz Manzana zaklju~uje listo odvetnikov, ~eprav bi kronolo{ko moral biti na njenem za~etku. Vendar je to nekonsistentnost mo‘no razlo‘iti tako, da je Romulus pri vpisu liste odvetnikov prezrl Markvarda, ki ga je nato vnesel ob prvi prilo‘nosti, takoj, ko se je zavedel napake52. Zaklju~ke glede ~asovne umestitve Rudolfa, do katerih smo pri{li na podlagi njegove omembe v Nomina defunctorum pa, kot se zdi, potrjuje tudi listina, datirana s 7. aprilom 1126 in izgotovljena nekje ob reki So~i (actum Ysonzo), torej v Furlaniji. Tedaj je neki Rudolf »iz kraja Tarcento« (R=dolfus de loco Tercento), ki je ‘ivel po romanskem pravu, podaril pro{tiji Sv. Petra v Berchtesgadnu zahodno od Salzburga bogato posest, ki jo je imel v Karniji in v Furlaniji53. Daritev je v kraj{i in stilizirani obliki ter brez datuma dokumenti- rana tudi v tradicijski notici, o~itno izgotovljeni na osnovi listine v obliki cartae (‘e v sami tradicijski knjigi je ozna~ena kot kartula), ki se nam je – tako kot listina – ohranila zapisana v tradicijskem kodeksu pro{tije v Berchtesgadnu, za~etem v drugi polovici 12. stoletja54. Dogodku ob So~i je prisostvoval krog zelo prominentnih visokoplemi{kih oseb, ki so se lastnoro~no podpisale na listino (signum manum) in ki s svojo prisotnostjo izkazujejo, da je moral tudi Rudolf iz Tarcenta, kraja severno od Vidma v Furlaniji, pripadati taisti dru‘beni skupini z velikim ugledom in mo~jo. Med ugledne‘i, ki so pri{li 1126 na So~o, je na prvem mestu na{tet grof Bernhard Spanheimski († 1147), ki je imel takrat v spanheimski rodbini vodilno vlogo55 in v katerega listini iz 1146 je naveden na za~etku omenjeni spanheimski ministerial Ulrik iz Ljubljane. Skupaj z Bernhardom je pri{el tudi njegov starej{i brat in koro{ki vojvoda (1124–1134) Engelbert II. († 1141), ki sta ga spremljala dva sinova: istrski 52 Tako ‘e R. Härtel, Görz und die Görzer (kot v op. 19) str. 32. 53 K. A. Muffat, Schenkungsbuch, {t. 214; A. Jaksch, MC III, {t. 620; H. Wiesflecker, Regesten I, {t. 186 (glede lokalizacije v listini podarjene posesti gl. Heinz Dopsch, Von der Existenzkrise zur Landesbildung – Berchtesgaden im Hochmittelalter, v: Geschichte von Berchtesgaden – Stift, Markt, Land, Bd. 1 (Hg. W. Brugger/H. Dopsch/P. F. Kramml, Berchtesgaden 1983) str. 335 in op. 332): Anno dominice incarnationis M.C.XXVI septimo die mensis aprilis, indictione IIII./.../Ego R=dolfus in dei nomine de loco Tercento professus ex natione mea lege uiuere romana propter amorem anime mee et mercedem, dono ad casam dei sancti Petri Berthersgadem ex cunctis casis et omnibus rebus iuris mei, quas habere et detinere uisus sum in uilla Carnia, antepono, quod datum habeo per anteriores kartulas ad meam familiam in primo loco in Terzo et in Uersegz, seu Cosellano et in ceteris locis et dono a Cosellano siluam, quam semper habebant pater meus et germani mei cum omni iure ad ipsos pertinentem/.../Signum manum Bernhardus comes, Engelbertus dux et duo filii eius Engelbertus et Udalricus, Megenhardus comes, Pilgrimus de Butsul, Amelricus de Busco, Otto nepos predicti R=dolfi, Poppo comes de Glódnice, Offo de Choetse, Lódewicus de Lafrian, Hartwicus et Chóno de Cafriaco, Diepolt filius Albrici de Uendó, rogati testes. Actum Ysonzo feliciter. 54 K. A. Muffat, Schenkungsbuch, {t. 213; glede postavitve tradicijskega kodeksa gl. prav tam, str. 227. 55 To njegovo vodilno mesto znotraj rodbine se ne ka‘e samo v tem, da je v listini Rudolfa iz Tarcenta na{tet pred svojim starej{im bratom Engelbertom II., ampak {e bolj v tem, da je Bernhard postal enkrat po 1106 tudi odvetnik dru‘inskega samostana v [t. Pavlu, ~eprav je to po dolo~bi pape{kega privilegija iz 1099 pripadalo prvorojencu ustanovitelja samostana Engelberta I. (Engelbertu II.) in njegovim potomcem (A. Jaksch, MC III, {t. 508). Gl. P. [tih, Rodbina koro{kih Spanheimov (kot v op. 10). 16 P. [TIH: DVE NOVI NOTICI ZA NAJSTAREJ[O ZGODOVINO LJUBLJANE mejni grof Engelbert III. (1124–1173), omenjen med drugim v tradicijski notici iz 1144, v kateri se njegov ne~ak Ulrik imenuje po Ljubljani, ter Ulrik I. († 1144), ki je 1134 nasledil o~eta na koro{kem vojvodskem polo‘aju in je bil o~e ljubljanskega Ulrika56. Naslednji je v seznamu pri~ na{tet grof Majnhard I. Gori{ki († ok. 1142), ki je moral le malo predtem postati oglejski odvetnik57 in katerega mati Diemuta je bila sestra Bernharda in Engelberta II. Spanheim- skega58. Sledi mu Pilgrim iz Pozzuola v Furlaniji iz rodbine grofov iz Vovber († po 1144), ki se je imenoval tudi po Hohenwartu na Koro{kem. Bil je to~aj oglejskega patriarha, njegov brat Popo pa je 1141 izpri~an kot grof v Kranju (comes de Creine), medtem ko je njegov sin Günther nosil naslov savinjskega mejnega grofa in je posedoval Celje59. Od ostalih osmih v listini navedenih pri~, ki so se ve~inoma imenovale po furlanskih gradovih, je nosil grofov- ski naslov {e Popo iz Glödnitza, ki se je druga~e kot grof obi~ajno imenoval po nekdaj Heminemu rodu pripadajo~ih Sel~ah (Zeltschach) v bli‘ini koro{kih Bre‘60. Enako ime oglejskega odvetnika Rudolfa in Rudolfa iz Tarcenta, visok dru‘ben polo‘aj obeh – izpri~an pri prvem z uradom oglejskega odvetnika, katerega so posedovali samo pripadniki visokoplemi{kih rodbin, pri drugem pa z velikodu{no daritvijo Berchtesgadnu in s krogom prominentnih pri~, ki so temu prisostvovale – nadalje povezave obeh s Spanhei- mi, ki jih v primeru prvega nakazuje daritev dvajsetih kmetij ob ljubljanskem gradu, v primeru drugega pa prisotnost vodilnih ~lanov spanheimske rodbine ob So~i ter kon~no tudi kronolo{ki indic v Nomina defunctorum, da je bil Rudolf oglejski odvetnik v drugem in tretjem desetletju 12. stoletja; vse to govori za to, da sta bila oglejski odvetnik Rudolf in Rudolf iz Tarcenta ena in ista oseba61 in da je potrebno notico o podelitvi dvajsetih kmetij ob ljubljanskem gradu datirati v ~as med 1112 in 1125! Da je s castrum Leibach mi{ljen prav ljubljanski grad in da je posledi~no ta notica najstarej{a omemba Ljubljane, se zdi nesporno. Za tak{no identifikacijo govori tako oblika zapisanega imena, ki je druga~e v {tevilnih dokumentih poznano kot nem{ko ime za Ljub- ljano (Laibach ‘e 1144)62, kot tudi dejstvo, da ni v {ir{em alpsko-jadranskem prostoru nobe- nega drugega gradu s tak{nim imenom63. V Furlaniji sta sicer poznana podobna toponima, 56 O Engelbertu II. in njunih dveh sinovih gl. H. Dopsch, Gründer kamen vom Rhein (kot v op. 10) str. 59 sl.; F. Hausmann, Grafen zu Ortenburg (kot v op. 10) str. 13, 15 sl.; P. [tih, Rodbina koro{kih Spanheimov (kot v op. 10). 57 Kako je odvetni{tvo pre{lo na njega, ni jasno (gl. H. Dopsch, Herkunft und Aufstieg (kot v op. 37) str. 20 sl.; R. Härtel, Görz und die Görzer (kot v op. 19) str. 30 sl.). Glede na to, da je stari oglejski odvetnik {e ‘ivel, ko se kot novi ‘e pojavlja Majnhard I. Gori{ki, je domnevati, da se je Rudolf odvetni{tvu odpovedal. To ne bi bilo ni~ nenavadnega, enako se je zgodilo ob prehodu odvetni{tva s Henrika (III.) Eppensteinskega na Burkharda iz Moosburga. 58 T. Meyer/K. Karpf, Zur Herkunft der Grafen von Görz (kot v op. 13) str. 43 sl.; T. Meyer/H. Dopsch, Von Bayern nach Friaul (kot v op. 13). 59 Gl. Heinz Dopsch, Die Grafen von Heunburg, v: Carinthia I 160 (1970) str. 313, 329; Hans Pirchegger, Landesfürst und Adel in Steiermark während des Mittelalters. 1. Teil (Forschungen zur Verfassungs- und Verwaltungsgeschichte der Steiermark 12, Graz 1951) str. 158 sl. 60 H. Pirchegger, Landesfürst und Adel 1 (kot v op. 59) str. 133. 61 Tako ‘e C. Scalon, NA, str. 397 in op. 9bis; za njim: Härtel, Görz und die Görzer (kot v op. 19) str. 32; T. Meyer/H. Dopsch, Von Bayern nach Friaul (kot v op. 13). Druga~e Kamillo Trotter, Tarcento, v: Monatsblatt der heraldisch-genealogischen Gesellschaft »Adler« 11/Nr. 29–30 (1931–1934) str. 296, ki ga ena~i z Rudolfom iz Glödnitza. 62 Gl. op. 8 in za najstarej{e omembe npr. F. Schumi, UBK II, register, s. v.; F. Kos, Gradivo IV, V, register, s. v.; Bo‘o Otorepec (izd.), Gradivo za zgodovino Ljubljane v srednjem veku I sl. (Ljubljana 1956 sl.). 63 J. Zahn, UBSt I, register, s. v.; W. Hauthaler/F. Martin, SUB II, register, s. v; F. Kos, Gradivo IV, V, register, s. v.; A. Jaksch, MC IV/2, register, s. v.; Tito Miotti (a cura di), Castelli del Friuli, Vol. 1–7 (s. a.); Giovanni Frau, Castelli e toponimi, v: Tito Miotti (a cura di), Castelli del Friuli 7, La vita nei castelli friulani (s. a.) str. 67. 17ZGODOVINSKI ̂ ASOPIS • 56 • 2002 • 1–2 (125) vendar gre za (ledinski) imeni, ki se prvi~ omenjata {ele proti koncu 13. stoletja64: Laibacco pri oziroma v Colloredo di Monte Albano severozahodno od Vidma (prvi~ 1294: de tribus campis in Laybacho)65 in Laipacco pri oziroma v Vidmu (prvi~ 1280: pratum... quod appe- latur Laypa; 1297: unum sectorem ad pratum in Laypacho)66. Vpra{anje, ki se postavlja je, kako je Rudolf pri{el do svoje posesti ob ljubljanskem gradu. Na to vpra{anje iz razpolo‘ljivih virov ni jasnega odgovora. Omogo~a pa njegova identifikacija z Rudolfom iz Tarcenta, da izvemo nekaj ve~ o njegovem rodbinskem zaledju in sorodstvenih ter drugih povezavah, ki jih je imel in da se po tej poti sku{amo pribli‘ati odgovoru na zastavljeno vpra{anje. Izhodi{~e je pro{tija v Berchtesgadnu, katero je oglejski odvetnik Rudolf iz Tarcenta bogato obdaril v Furlaniji in Karniji. V pape{kih listinah, s katerimi je bila za~en{i od Inocenca II. leta 1142 pro{tiji potrjevana njena posest, pa je med njenimi velikimi dobrotniki poznan pod drugim imenom: kot Rudolf iz Lungaua, iz po- krajine ob zgornji Muri pod Nizkimi Turami67. Dobrotnica Berchtesgadna je bila tudi pleme- nita Adelajda iz Machlanda, ki je v nedatirani notici podarila pro{tiji posest v Diemlernu pri Irdningu v zgornji dolini Ani‘e68. Za rodbino svobodnih gospodov iz Machlanda (-Perga) v Zgornji Avstriji69, katerih genealogija je slabo poznana in zato v literaturi tudi polna nasprotujo~ih si trditev70 – prakti~no nepozana pa je tudi pri nas, ~eprav je bila s slovenskim prostorom v visokem srednjem veku povezana mnogo bolj kot bi si mislili71 – pa je znano, da je imela posestva tako v Furlaniji72 kot v Lungauu73. V Furlaniji so med drugim posedo- vali prav Tarcento, po katerem se je 1126 imenoval na{ Rudolf, in katerega sta si 1140 delila 64 Giovanni Frau, Repertorio toponomastico, v: Enciclopedia del Friuli-Venezia Giulia III/2 (s. a.) str. 1068. 65 Josephus Bianchi (ed.), Thesaurus ecclesiae Aquilejensis. Opus saeculi XIV. (Udine 1847) str. 268 in {t. 762. 66 J. Bianchi, Thesaurus (kot v op. 65) str. 265 in {t. 747; G. Frau, Repertorio, str. 1068. 67 H. Dopsch, Berchtesgaden (kot v op. 54) str. 336. 68 K. A. Muffat, Schenkungsbuch, {t. 18 (Adelhet de Machlant). H. Dopsch, Berchtesgaden (kot v op. 54) str. 336 datira notico okrog 1130. 69 Maximilian Weltin, Landesfürst und Adel – Österreichs Werden, v: Heinz Dopsch/Karl Brunner/ Maximilian Weltin, Die Länder und das Reich (kot v op. 10) str. 225. 70 O gospodih iz Machlanda gl.: Andreas Meiller, Regesta Archiepiscoporum Salisburgensium inde ab anno MCVI usque ad annum MCCXLVI. Regesten zur Geschichte der Salzburger Erzbischöfe Conrad I., Eberhard I., Conrad II., Adalbert, Conrad III. und Eberhard II. (Wien 1866) str. 466 sl.; Julius Strnadt, Das Land im Norden der Donau, v: Archiv für österreichische Geschichte 94 (1907) str. 139 sl.; Viktor von Handel-Mazzetti, Die Vögte von Perg, v: 70. Jahres-Bericht des Museums Francisco-Carolinum (1912) str. 125 sl.; isti, Die Herren von Schleunz in Niederösterreich und ihre Beziehungen zum Lande ob der Enns, v: Jahrbuch der heraldischen Gesellschaft »Adler« N. F. 23 (1913) str. 50 sl.; Karl Lechner, Geschichte der Besiedlung und ursprünglichen Grundbesitzverteilung des Waldviertels, v: Jahrbuch für Landeskunde von Niederösterreich N. F. 19 (1924) str. 109 sl.; isti, Die Anfänge des Benediktinerinnenklosters Erla in Niederösterreich und sein angeblicher Stiftsbief, v: Jahrbuch für Landeskunde von Niederösterreich N. F. 31 (1953/54) str. 9 sl.; Ernst Klebel, Der Lungau. Historisch-politische Untersuchung (Salzburg 1969) str. 149 sl.; Heide Dienst, Babenberger-Studien. Niederösterreichische Traditionsnotizen als Quellen für die Zeit Markgraf Leopolds III. (Wiener Dissertationen aus dem Gebiete der Geschichte 7, Wien 1966) str. 80 sl. 71 Kamillo Trotter, v: Monatsblatt Adler 11 (1931/34) str. 407 sl., je videl v svobodnih gospodih iz Puxa, ki so pri nas bolj znani kot gospodje Vi{njegorski, tesne sorodnike gospodov iz Machlanda. Hans Pirchegger, Die Herren von Pettau, v: Zeitschrift des Historischen Vereines für Steiermark 42 (1951) str. 5 sl. pa je enako menil tudi za gospode Ptujske, ki so imeli svoje posesti tudi v Lungauu: nobilis femina Benedikta, ‘ena Friderika I. ali II. Ptujskega († 1167), »je verjetno pripadala visokosvobodnim (gospodom) iz Machlanda«. 72 H. Dopsch, Berchtesgaden (kot v op. 54) str. 336 in op. 339. 73 H. Pirchegger, Landesfürst und Adel 1 (kot v op. 59) str. 89; E. Klebel, Lungau (kot v op. 70) str. 149 sl. 18 P. [TIH: DVE NOVI NOTICI ZA NAJSTAREJ[O ZGODOVINO LJUBLJANE Oton iz Machlanda in njegov brat Valjuh74. 1147 je Oton iz Machlanda uporabil svojo polovico vasi Tarcenta za dotacijo samostana v Waldhausnu v Zgornji Avstriji, ki ga je takrat ustanovil75. Njegov brat Valjhun pa je leta 1160 v listini kr{kega {kofa Romana I. ozna~en kot dominus nekega Erpana, katerega o~e Grimon se je imenoval po Tarcentu (Grimonus de Trecentis)76. Grimona, ki je bil o~itno machlandski ministerial v Tarcentu, sre~amo z imenom Grimold tudi kot dobrotnika pro{tije v Berchtesgadnu, posest, ki ji jo je podaril, pa se je nahajala v istem kraju kot posest, ki jo je taisti pro{tiji podarila Adelajda iz Machlanda77. Ti podatki o donacijah Berchtesgadnu in o posestni zgodovini Tarcenta dovolj jasno ka‘ejo, da je bil Rudolfa iz Tarcenta povezan z rodbino svobodnih gospodov iz Machlanda; o naravi te povezave pa, kot se zdi, govori prav Rudolfova daritev Berchtesgadnu iz 1126. V listini, ki je bila ob tej priliki izstavljena nekje ob So~i, se namre~ med pri~ami, ki so bile deloma na{tete ‘e zgoraj, omenja tudi Rudolfov »ne~ak« Oton (Otto nepos78 predicti Ródol- fi), ki ga na njeni podlagi napisana in stilizirana tradicijska notica ozna~uje kot kognatske- ga sorodnika (Otto cognatus prefati Ródolfi)79. V obeh zapisih je ta Rudolfov sorodnik naveden zelo visoko, pred grofom Popom iz Glödnitza, in ‘e Andreas Meiller, ki je v svojih Regestih za zgodovino salzbur{kih nad{kofov iz leta 1866 kot prvi poskusil sestaviti genea- logijo gospodov iz Machlanda, ga je izena~il z Otonom iz Machlanda80, ki je poleg Wal- dhausna ustanovil v Avstriji tudi samostana Baumgartenberg in Erla. Z veliko verjetnostjo je torej domnevati, da je bil Rudolf iz Tarcenta sorodstveno pove- zan z gospodi iz Machlanda oziroma z drugimi besedami, da je pripadal tej svobodni, iz bavarske izvirajo~i81 visokoplemi{ki rodbini. Na prvi pogled proti temu sicer govori Rudol- fova samoizjava, da ‘ivi po romanskem pravu (professus ex natione mea lege uiuere roma- na)82, vendar jo je mo‘no dobro razlo‘iti tako, da je ali zaradi poroke ali zaradi kariere ali pa 74 Tito Miotti (a cura di), Castelli del Friuli 2. Gastaldie e giurisdizioni del Friuli centrale (Udine s. a.) str. 329. 75 UBLOE II, {t.155 (et in foro julii mediam partem uille, que Tritshent uocatur); K. Trotter, Tarcento (kot v op. 61) str. 295; T. Miotti, Castelli 2 (kot v op. 74) str. 329; H. Dopsch, Berchtesgaden (kot v op. 54) str. 336. 76 A. Jaksch, MC I, {t. 214. Oton z Machlanda je bil tudi ustanovitelj ‘enskega samostana Erla v Spodnji Avstriji (gl. K. Lechner, Die Anfänge des Benediktinerinnenklosters Erla (kot v op. 70) str. 1 sl.) in med posestjo, ki jo je namenil tamkaj{njim benediktinkam se na zadnjem mestu omenja tudi Dtristnichench (UBLOE II, {t. 171; zadnja objava: Maximilian Weltin, Die Erlaklosterurkunden des Niederösterreichischen Landesarchivs, v: Mitteilungen aus dem Niederösterreichischen Landesarchiv 11 (2001) str. 64 sl.), ki ga nekateri ena~ijo s Tarcentom v Furlaniji (V. Handel-Mazzetti, Herren von Schleunz (kot v op. 70) str. 55; K. Trotter, Tarcento (kot v op. 61) str. 295. 77 K. A. Muffat, Schenkungsbuch, {t. 118; J. Zahn, UBSt I, {t. 104 (gl. zg. op. 68). K. Trotter, Tarcento (kot v op. 61) str. 296; H. Pirchegger, Landesfürst und Adel 1 (kot v op. 59) str. 83. 78 Izraz nepos ni imel enozna~nega pomena. Ponavadi je res pomenil ne~aka, vendar tudi bratranca in pogosto tudi {e kak{nega drugega bli‘njega ali daljnega krvnega sorodnika – torej isto, kar je ozna~eval tudi izraz consanguineus – in izraz je imel podoben pomen kot kasnej{i nem{ki vetter in oheim. Gl. Miha Preinfalk, Rodbina v lu~i srednjeve{kih listin, v: Zgodovinski ~asopis 55 (2001) str. 359 sl. 79 K. A. Muffat, Schenkungsbuch, {t. 213, 214. 80 A. Meiller, Regesta Archiepiscoporum Salisburgensium (kot v op. 70) str. 468; H. Dopsch, Berchtesgaden (kot v op. 54) str. 336. 81 O indicih za bavarski izvor rodbine gl. V. Handel-Mazzetti, Herren von Schleunz (kot v op. 70) str. 52 sl. 82 K. A. Muffat, Schenkungsbuch, {t. 214. 19ZGODOVINSKI ̂ ASOPIS • 56 • 2002 • 1–2 (125) zaradi ~esa tretjega, te‘i{~e svojega ‘ivljenja prenesel v romansko Italijo, v Furlanijo83. Rudolfovo professio legis (iuris) je torej razumeti v smislu, da je {lo za privzeto in ne za prirojeno pravo po katerem je ‘ivel84. Genealogija gospodov iz Machlanda je najbolj poznana in najmanj sporna prav v gene- raciji Valjhuna in Otona. Kot brata sta ve~krat izpri~ana85 in sta pripadala zadnji generaciji rodbine: Oton je umrl za bo‘i~ leta 1149, Valjhun, ki je bil poslednji mo{ki Machland, pa se zadnji~ omenja leta 1160, v ‘e omenjeni listini kr{kega {kofa Romana I.86. Zapustil je h~i Adelajdo, prejkone identi~no z nobilis mulier nomine Adelheit de Machlant iz nam ‘e poznane nedatirane berchtesgadenske tradicijske notice87, ki pa so jo nekateri smatrali tudi za Valjhunovo sestro oziroma ‘eno88. Z njeno poroko z grofom Hermanom iz Velburga iz bavarskega Nordgaua89, je machlandska dedi{~ina, kolikor jo je {e ostalo, pre{la na novo rodbino, katere prednik je bil {vabski vojvoda Herman IV. († 1038)90. Iz tradicijskih notic {kofije v Freisingu in samostanov v Götweigu ter Klosterneuburgu je tudi razvidno, da sta imela Oton in Valjhun iz Machlanda {e enega brata Bertolda, ki naj bi umrl mlad, medtem ko je bilo njihovemu o~etu ime Friderik in se je imenoval tudi po nekem »Lautisdorfu«91 ter bil morda identi~en s Friderikom iz Perga92. Pri rekonstrukciji genealogije gospodov iz Machlanda v generaciji Otona in Valjhuna pa je za nas {e posebej zanimiva neka nedatirana tradicijska notica samostana v Admontu, ki ne izpri~uje le imena matere zadnje generacije machlandskih bratov, ampak, da je mednje, kot ~etrti, spadal tudi 83 Podobno je npr. tudi oglejski patriarh Popo († 1042) izjavil v listini za ‘enski benediktinski samostan Marije Device v Ogleju iz leta 1036, da ‘ivi po romanskem pravu (qui professus sum lege Romana vivere; R. Härtel, Urkunden des Patriarchen Poppo (kot v op. 43) str. 176 (nova merodajna objava listine, ohranjene v dveh kasnej{ih redakcijah, katere danes prese‘en in za kriti~no znanstveno delo ne ve~ uporaben regest prina{a tudi F. Kos, Gradivo III, {t. 87), ~eprav je izviral iz bavarske rodbine Otokarjev (iz Steyerja): Heinz Dopsch, Il patriarca Poppone di Aquileia (1019–1042). L’origine, la famiglia e la posizione di principe della chiesa, v: Poppone. L’età d’oro del Patriarcato di Aquileia (Catalogo della mostra, Roma 1997) str. 16 sl.; isti, Origine e posizione sociale dei patriarchi di Aquileia nel tardo medioevo, v: Aquileia e il suo patriarcato. Atti del Convegno Internazionale di Studio (Udine 21–23 ottobre 1999) (a cura di: Sergio Tavano – Giuseppe Bergamini – Silvano Cavazza, Pubblicazioni della Deputazione di storia patria per il Friuli 29, Udine 2000) str. 290 sl. in genealo{ka tabela na str. 308. 84 Tako ‘e K. Trotter, Tarcento (kot v op. 61) str. 296. Lep primer privzetega prava imamo za obravnavan ~as prav iz Furlanije: ko sta leta 1102 zakonca Egino in Ilmingarda v ^edadu prodala oglejskemu odvetniku Konradu iz Lurngaua in njegovi ‘eni Matildi posest v Furlaniji, Istri in na Kranjskem, izjavlja Ilmingarda, da natione mea lege vivere langobardorum sed nunc pro viro meo lege vivere romana (P. Kandler, CDI I, {t. 118; F. Schumi, UBK I, {t. 66) 85 Npr.: K. A. Muffat, Schenkungsbuch, {t. 80, 101; J. Zahn, UBSt I, {t. 178. 86 Gl. op. 76 in V. Handel-Mazzetti, Herren von Schleunz (kot v op. 70) str. 58, 60. 87 Gl. op. 68 in V. Handel-Mazzetti, Herren von Schleunz (kot v op. 70) str. 57. 88 A. Meiller, Regesta Archiepiscoporum Salisburgensium (kot v op. 70) str. 466 (Valjhunova sestra oz. h~i); J. Strnadt, Land im Norden der Dunau (kot v op. 70) str. 140 (Valjhunova ‘ena); H. Dopsch, Berchtesgaden (kot v op. 54) str. 336 in op. 343 (Valjhunova ‘ena). 89 V. Handel-Mazzetti, Herren von Schleunz (kot v op. 70) str. 57, 61 sl.; M. Weltin, Landesfürst und Adel (kot v op. 69) str. 225. 90 Gl. F. Tyroller, Genealogie (kot v op. 46) str. 192 sl. in zlasti {t. 32. 91 Glede problematike lokalizacije Lautisdorfa gl. H. Dienst, Babenberger-Studien (kot v op. 70) str. 81 sl. 92 V. Handel-Mazzetti, Herren von Schleunz (kot v op. 70) str. 51 sl.; isti, Vögte von Perg (kot v op. 70) str. 125 sl.; H. Dienst, Babenberger-Studien (kot v op. 70) str. 81 sl. zlasti 87. 20 P. [TIH: DVE NOVI NOTICI ZA NAJSTAREJ[O ZGODOVINO LJUBLJANE – Rudolf93! Notica namre~ bele‘i {tiri daritve, od katerih so za nas pomembne prve tri, ki se vse nana{ajo na Öbelarn v zgornji dolini Ani‘e, kjer sta v bli‘ini (Diemlern pri Irdningu oziroma Nieder-Öbelarnu) tradirala svojo posest pro{tiji v Berchtesgadnu tudi Adelajda iz Machlanda in Grimold iz Tarcenta. Prvo daritev je opravil Walchun homo nobilis de Mach- lant, ki je Admontu podaril nekega nesvobodnika z dvorom. Drugo je opravil neki Adalram, ki je samostanu podaril kmetijo s travnikom in je v notici ozna~en kot homo proprius »gospoda Rudolfa, brata prej imenovanega Valjhuna« ter je zaradi tega za daritev potrebo- val tudi Rudolfovo soglasje. Zapis Adalramove daritve pa vsebuje {e eno kronolo{ko in vsebinsko zelo pomembno informacijo, namre~, da se je s svojim gospodom odpravljal ad sepulchrum domini. S tem je prejkone mi{ljeno, da se je skupaj z Rudolfom udele‘il drugega kri‘arskega pohoda iz leta 114794. Takrat so namre~ {li pod vodstvom kralja Konrada III. v sveto de‘elo s svojimi spremstvi tudi {tevilni (visokosvobodni) plemi~i bavarsko-vzhodno- alpskega prostora, kot so bili bavarski vojvoda in avstrijski mejni grof Henrik II. Jasomir- gott, grof Bernhard Spanheimski, {tajerski mejni grof Otokar III, ande{ka grofa in brata Bertold III. in Popo, grof Hartvik iz Bogna in njegov sorodnik Friderik, ki je bil odvetnik v Regensburgu, grof Konrad II. iz Peilsteina in drugi95. Ali se je Rudolf vrnil ‘iv z Bli‘njega vzhoda ali pa je tako kot npr. Bernhard Spanheimski in z njim {e {tevilni drugi nesre~no kon~al kje pod vrelim soncem Male Azije96, ni znano. V virih se kot Ruedolf de Machlant omenja samo {e med {tevilnimi pri~ami neke tradicijske notice bavarskega samostana Au na reki Inn, ki pa je datirana v ~as okrog 113597. Kon~no moramo omeniti {e tretjo zgoraj omenjeno daritev Admontu, ki jo je opravila nobilis matrona Richilt, »mati prej imenovanih Valjhuna in Rudolfa« in s katero je samostanu podarila dve polovi~ni kmetiji. Ta, v Admon- tu zabele‘ena machlandska trojica je kot Rodolf, Regila, Walchon de Machlant zabele‘ena tudi v bratov{~inski knjigi samostana avgu{tincev-korarjev v Seckauu, v skupini tistih laikov, ki so imeli minorem fraternitatem98. Z ugotovitvijo, da je bilo v zadnji generaciji machlandske rodbine enemu od bratov ime Rudolf se zdi, da je re{ena identiteta Rudolfa iz Tarcenta, ki je bil najverjetneje identi~en tudi z istoimenim ljubljanskim posestnikom. Vendar je temu tako samo na prvi pogled. Namre~, v kolikor dr‘i domneva, da je v listini Rudolfa iz Tarcenta iz 1126 omenjeni Oton identi~en z Otonom Machlandskim, potem le-ta seveda ne bi mogel biti ozna~en kot Rudol- fov nepos oziroma cognatus, ampak bi namesto tega moralo stati frater ali nekaj podobne- ga! Dodaten indic, da Rudolf iz Tarcenta ni bil identi~en z Rudolfom iz Machlanda pa je na~in, kako je imenovan po Tarcentu. V 12. stoletju se je ‘e povsem uveljavila nova oblika 93 J. Zahn, UBSt I, {t. 270: [1.] Walchun homo nobilis de Machland pro remedio anime sue tradidit super altare sancti Blasii Azimannum iuniorem cum curte quam colebat ad Obelach et cum uxore ac filiis. [2.] Adalramus homo proprius domni Rudolfi fratris supra dicti Walchoun ad sepulchrum domini cum ipso domno suo uadens, tradidit monasterio Admuntensi cum manu ec licentia predicti Rodolfi mansum unum ad Obelach omnino in proprietatem. Tradidit etiam pratum ibidem, conditione tamen sui reditus interposita, sed illo in eodem itinere defuncto, monasterium utrumque possedit. [3.] Richilt nobilis matrona mater predictorum Walchoun et Rudolf tradidit monasterio dimidium mansum in ipsa uilla Obelach quem tunc possederat Tounzi, et alium dimidium situm in monte supra Obelach quem possederat Tedwit. /.../ 94 V leto 1147 sta tradicijsko notico datirala ‘e J. Zahn (kot v op. 93) in H. Pirchegger, Landesfürst und Adel 1 (kot v op. 59) str. 83. 95 Miha Kosi, The Age of the Crusades in the South-East of the Empire (Between the Alps and the Adriatic), v: The Crusades and the Military Orders. Expanding the Frontiers of Medieval Latin Christianity (ed. Zsolt Hunyadi and Jozsef Laszlovszky, Budapest 2001) str. 128 sl. in zemljevid {t. 3. 96 Podrobneje gl. August Jaksch, Geschichte Kärntens bis 1335, Bd. 1 (Klagenfurt 1928) str. 277 sl. 97 Monumenta Auginesia, v: Monumenta Boica I (München 1863) str. 145 in {t. 46. 98 Liber confraternitatum Seccoviensis, MGH Necrologia Germaniae II, Diocesis Salisburgensis (ed. Sigismund Herzberg-Fränkel, München 22001) str. 388. 21ZGODOVINSKI ̂ ASOPIS • 56 • 2002 • 1–2 (125) plemi{ke identitete, ki se je kazala v tem, da so se plemi~i za~eli poimenovati po gradovih na katerih so rezidirali in ki so bili centri njihove mo~i in oblasti99. Tako so nastali plemi{ki »priimki« in posamezen plemi~ jih je lahko imel ve~, saj se je v enem okolju lahko imenoval po enem, v drugem pa po drugem svojem sede‘u (gradu). Lep primer za to je npr. ande{ki grof Bertold II. († 1151), s katerim za~enja zgodovina te bavarske rodbine na Kranjskem100, ki se je imenoval kar po {tirih sede‘ih: de Andehs (Andechs na Bavarskem), de Diezzen (Diessen na Bavarskem), de Plassenberch (Plassenburg na Frankovskem) in de Stein (Kamnik na Kranjskem)101. Za Rudolfa iz Tarcenta pa pade v o~i, da je tako v listini kot v pripadajo~i tradicijski notici ozna~en de loco Tercento, kar je povsem neobi~ajno. Iz tega bi lahko zaklju~ili, da Tarcento ni mogel biti njegov sede‘, ampak je tam na nek na~in iz nam nepo- znanih razlogov le »gostoval«. In ~e k temu pogledamo {e posest, ki jo je 1126 podaril Berchtesgadnu, vidimo, da le-ta ni le‘ala v Tarcentu ampak v bolj kot manj oddaljeni oko- lici102. Tako se zdi, da Rudolf v Tarcentu sploh ni imel posesti. To pa bi bilo nenavadno v primeru, da bi bil brat Otona in Valjhuna iz Machlanda, ki sta tam izpri~ana kot posestnika. Ti problemi nas silijo v ponovni razmislek o povezavah Rudolfa iz Tarcenta z gospodi iz Machlanda, o katerih sicer ne more biti dvoma. Glede na oznako nepos za Otona (iz Mach- landa) se zdi, da je potrebno Rudolfa iz Tacenta iskati v generaciji Friderika, o~eta {tirih bratov iz zadnje generacije gospodov iz Machlanda. Kamilo Trotter103 je za njihovega stare- ga o~eta (in Friderikovega o~eta torej) smatral Valjhuna iz Lungaua, ki se 1096–1103 omenja kot pri~a v listinah za samostan St. Lambrecht104. Temu mnenju se je kasneje pridru‘il tudi Ernst Klebel, ki je iz posestnozgodovinskih razlogov z njim izena~il tudi kot brata umrlega Rudolfa ozna~enega Valjhuna neke tradicijske notice samostana v Göttweigu iz 1081/89105. ^e dr‘i tako rekonstrirana genealogija gospodov iz Machlanda in ~e se spomnimo, kako pomembna so bila {e v 11. in 12. stoletju za plemi{ko samorazumevanje in identiteto rod- binska imena, ki so se trdovratno prena{ala iz ene na drugo generacijo ter tako ohranjala rodbinsko tradicijo, potem zbuja na{o pozornost pet freisin{kih tradicijskih notic, datiranih v ~as med 1078 in 1085106. Z njimi je »neki plemeniti mo‘ Rudolf« (quidam vir nobilis Ródolfus)107 podaril freisin{kemu stolnemu kapitlju in njegovim kanonikom razli~no posest na Bavarskem ter ve~je {tevilo nesvobodnjakov. Toda iz notic izvemo tudi, da je imel ta plemeniti Rudolf »iz Margarethenrieda«108 za ‘eno neko Adelajdo109 in da sta oba skupaj imela sina z imenom – Rudolf110! Ni potrebno ravno veliko domi{ljije za domnevo, da bi bil 99 Od {tevilne literature, ki je zvezana s tem vpra{anjem, navajam samo: Hans K. Schulze, Grundstrukturen der Verfassung im Mittelalter. Bd. 2: Familie, Sippe und Geschlecht, Haus und Hof, Dorf und Mark, Burg, Pfalz und Königshof, Stadt (Urban-Taschenbücher 372, Stuttgart-Berlin-Köln 21992) 9 sl. (z bibliografijo); K. F. Werner, Adel, v: Lexikon des Mittelalters 1 (Stuttgart-Weimar 1999) st. 118 sl. (z bibliografijo). 100 Gl. nazadnje Peter [tih, Kranjska za ~asa Ande{kih grofov, v: Grofje Ande{ko-Meranski. Prispevki za zgodovino Evrope v visokem srednjem veku (ur. Andreja Er‘en in Toni Aigner, Zbornik razprav z mednarodnega znanstvenega simpozija Kamnik, 22.–23. 9. 2000, Kamnik 2001) str. 11 sl. 101 Otto Dungern (Hg.), Genealogisches Handbuch zur bairisch-österreichischen Geschichte, 1. Lief. (Graz 1931) str. 21, {t. 35; F. Tyroller, Genealogie (kot v op. 46) str. 153 sl. 102 Gl. op. 53. 103 K. Trotter, v: Monatsblatt Adler 11 (1931/34) str. 407 sl. 104 J. Zahn, UBSt I, {t. 88, 94, 95. 105 E. Klebel, Lungau (kot v op. 70) str. 149 in genealo{ka tabela 3 v prilogi. 106 T. Bitterauf, TF II, {t. 1648a-e. 107 T. Bitterauf, TF II, {t. 1648a. 108 Med posestjo, ki jo je Rudolf podaril freisin{kim kanonikom, je bila tudi njegova lastni{ka cerkev apud Riede. To naj bi bil Margarethenried pri Landshutu na Bavarskem in v literaturi (O. Dungern, Genealogisches Handbuch (kot v op. 101) str. 75) je zato Rudolf ozna~en kot »Rudolf von Margarethenried«. 109 T. Bitterauf, TF II, {t. 1648c, d, e. 110 T. Bitterauf, TF II, {t. 1648e. 22 P. [TIH: DVE NOVI NOTICI ZA NAJSTAREJ[O ZGODOVINO LJUBLJANE Rudolf iz Margarethenrieda lahko identi~en z bratom Valjhuna iz Lungaua, njegov sin Rudolf pa z Rudolfom iz Tarcenta, in tudi ime Adelajda smo ‘e sre~ali v rodbini gospodov iz Machlanda. Rudolf iz Tarcenta (oziroma tudi iz Lungaua111), oglejski odvetnik in posestnik pri Ljubljani bi tako bil bratranec Friderika iz »Lautisdorfa«, o~eta zadnjih {tirih machland- skih bratov in Oton iz Machlanda bi zato lahko bil ozna~en kot njegov nepos. Tezo, da bi bil Rudolf iz Margarethenrieda lahko o~e Rudolfa iz Tarcenta pa po mojem mnenju bistveno podkrepljuje {e en podatek iz ene od navedenih freisin{kih tradicijskih notic. Z njo sta Rudolf in njegova ‘ena Adelajda podarila ve~je {tevilo svojih nesvobod- nikov. Med {tirimi, na koncu tradicijske notice na{tetimi in kot plemenite (nobiles) ozna~enimi pri~ami, je na prvem mestu naveden nek »kranjski« Engilbero (Engilpero Chreinensis), ki ga je na Bavarsko spremljal njegov miles Adalpreht (Adalpreht miles Engilperonis), nave- den na zadnjem, ~etrtem mestu112. Engilberova umestitev med pri~e Rudolfove in Adelajdi- ne tradicije – in to {e celo na prvo mesto – zagotovo ni bila slu~ajna, ampak jo je razumeti kot posledico njihovih medsebojnih povezav in razmerij. Najmanj kar izpri~uje je, da je Rudolf iz Margarethenrieda imel povezave s Kranjsko, ~eprav je celo zelo verjetno, da je bil Engilbero, ki je svoj kranjski pridevnik v notici dobil zato, ker v razliko od ostalih ni bil z Bavarske, bli‘nji Rudolfov sorodnik113. ^e je prej Rudolfa iz Margarethenrieda in Rudolfa iz Tarcenta povezovalo ime, ki ga je nosil sin prvega ter kot se zdi tudi povezave obeh z Machlandi, ju tako sedaj povezuje {e Kranjska. Posledi~no bi 20 kmetij ob ljubljanskem gradu, ki jih je Rudolf med 1112 in 1125 podaril oglejskim kanonikom, vsekakor lahko izviralo iz posesti, ki jo je na Kranjskem morda imel ‘e njegov o~e. Kajti ni~ presenetljivega ne bi bilo, ~e bi Rudolf iz Margarethenrieda, ki je na Kranjskem imel svojega sorodnika, ali pa najmanj osebo, s katero je bil tesno osebno povezan, imel tam tudi svojo posest. Tudi ne bi bilo zaradi upravi~ene domneve, da sta bila sorodnika, ni~ presenetljivega, ~e bi njegova posest mejila na Engilberovo. Toda kdo je bil ta kranjski plemi~ in kje je le‘ala njegova posest? Pri teh vpra{anjih si lahko pomagamo z listino kralja Henrika IV., izstavljeno 11. decembra 1062 v Regensburgu. Prejemnik listine je bil neki Anzo, ki je od kralja prejel na Kranjskem v last posestvo, na katerega so mejili {tirje poimensko na{teti posestniki, od katerih je eden bil Engilbero114. @e Milko Kos115 in Ernst Klebel116 sta »kranjskega« Anza, ki je sicer rodbinsko natan~neje {e 111 Gl. op. 67. 112 T. Bitterauf, TF II, {t. 1648d. Slab regest ima F. Kos, Gradivo IV, {t. 941. 113 Tako ‘e O. Dungern, Genealogisches Handbuch (kot v op. 101) str. 73, 75. G. Gänser, Mark als Weg zur Macht (kot v op. 51) 1. Teil, v: Zeitschrift des Historischen Vereines für Steiermark 83 (1992) str. 91, je svoja opazovanja glede razvr{~anja pri~ strnil v naslednjo ugotovitev: »Die Gruppierung der Zeugen unterscheidet sich in Details von Tradition zu Tradition, doch hat es den Anschein, daß im rein kirchlichen Umfeld die »edlere« Abkunft die vorderen Plätze eröffnete, während bei weltlichen Gruppierungen mehr die verwandtschaftlichen Beziehungen im Vordergrund standen.« 114 D. H. IV., {t. 96 (F. Kos, Gradivo III, {t. 224): Anzoni nostro quidem fideli tale predium, quale infra terminum his nominibus subnotatum habere videbimur, in pago Creine in marcha ad eundem pagum pertinentem in comitatu ódalrici marchionis situm ipso annuente et concedente in superiori riuuo qui Gvrca, sicut predium Ródperti usque ad rivum Bitsa vocatum finit, ubi prefati Anzonis predium iuxta eundem riuulum adiacet in occidentali quidem plaga, ubi predia Tiepoldi comitis et Rapotonis comitis usque ad Engelberonis predium pretendere videntur, in villa Lonsa dicta, ex eiusdem predicti Engelberonis predio, sicut recto intuitu videri potest, ad prefatum predium Ródperti, quod, ut prediximus, in superiori riuuo Gvrca vocato situm est. 115 Milko Kos, Salzbur{ko posestvo Cesta na Kranjskem, v: Glasnik muzejskega dru{tva za Slovenijo 21 (1940) str. 72. 116 E. Klebel, Lungau (kot v op. 70) str. 154. 23ZGODOVINSKI ̂ ASOPIS • 56 • 2002 • 1–2 (125) nedolo~ljiv, ena~ila z istoimenim plemi~em, ki ga ve~krat sre~amo kot pri~o v listinah salzbur{kih nad{kofov Balduina (1041–1060) in Gebharda (1060–1088)117. Njegovo pojav- ljanje v spremstvu salzbur{kih nad{kofov je razumljivo, saj je bil Anzo salzbur{ki vazal in je imel od tamkaj{nje cerkve v fevdu posest v Pongauu in v Lungauu118. Da gre pri »salzbur{kem« in »kranjskem« Anzu za eno in isto osebo, pa poleg enakega imena in ~asa v katerem sta ‘ivela govori tudi zgodovina njegove kranjske posesti, ki je kasneje (najverjetneje po Anzo- vi smrti) pripadla Salzburgu119. V Lungauu pa je Anzo ‘e za ~asa svojega ‘ivljenja vrnil od svojega tamkaj{njega salzbur{kega fevda nad{kofu Gebhardu desetine, ki jih ta okrog 1075 podelil samostanu v Admontu. A njegov naslednik, nad{kof Tiemo, jih je necessitate perse- cutionis okrog 1090 podelil Dietmarju iz Dornberga (Lungaua)120, ki je na stara leta ‘elel, da se vrnejo Admontu. Toda desetine je (po Dietmarjevi smrti) zase zahteval nam ‘e dobro poznani Oton iz Machlanda in {ele ko se jim je 1139 na nad{kofov pritisk odpovedal, jih je 117 W. Hauthaler, SUB I, str. 233 ({t. 5a), 242 ({t. 22); W. Hauthaler/F. Martin, SUB II, {t. 81, 82, 94, 95, 96, 98. 118 W. Hauthaler/F. Martin, SUB II, {t. 140. 119 M. Kos, Salzbur{ko posestvo Cesta (kot v op. 115) str. 66 sl. je ‘e 1940 pokazal, da gre pri salzbur{kem posestvu Cezt, ki ga je starej{e zgodovinopisje do vklju~no: Ljudmil Hauptmann, Grofovi Vi{njegorski, v: Rad Jugoslovenske akademije znanosti i umjetnosti 250 (1935) str. 234, lokaliziralo v okolico Rogatca na [tajerskem, za nekdanje Anzovo kranjsko posest, ki jo je le-ta prepustil nad{kofiji. Toda Salzburg je bil zaradi te posesti ‘e pred koncem 11. stoletja v sporu z mejnim grofom Starkandom (Savinjskim) in njegovim bratom Werigandom (kr{kim odvetnikom) iz sorodstvenega kroga sv. Heme Kr{ke (gl. L. Hauptmann, Grofovi Vi{njegorski (kot v op. 119) genealo{ka tabela v prilogi). Spor je bil kon~an {ele, ko sta se Werigandova h~i Hema in njen mo‘ grof Volfrad iz Treffna v zameno za sto kmetij na Zgornjem [tajerskem leta 1141 odpovedala posestvu Cesta (W. Hauthaler/F. Martin, SUB II, {t. 203). Od uglednih pri~, ki so se za ta namen zbrale v Bre‘ah na Koro{kem, je od posvetnih na prvem mestu na{tet Spanheimovec grof Siegfried iz Lebenaua, ki se je okrog 1130 imenoval tudi po Raki na Dolenjskem (T. Bitterauf, TF II, {t. 1726; gl. P. [tih, Rodbina koro{kih Spanheimov (kot v op. 10)), sledita mu dva grofovska tovari{a, Vovbr‘an Popo »de Creine« (gl. op. 59) in Ortenbur‘an Oton, na ~etrtem mestu pa je nato na{tet nam ‘e poznani Oton iz Machlanda, pred (svojim sorodnikom? gl. op. 71) Henrikom Prisom (Vi{njegorskim) in Meginhardom s [umberka. 120 O njem gl. E. Klebel, Lungau (kot v op. 70) str. 170 sl.; H. Pirchegger, Landesfürst und Adel 1 (kot v op. 59) str. 89 sl. 24 P. [TIH: DVE NOVI NOTICI ZA NAJSTAREJ[O ZGODOVINO LJUBLJANE Konrad I. lahko vrnil Admontu121. Anzo ni bil edini posestnik na Kranjskem, ki je imel svoje posesti tudi v Lungauu. V to skupino je spadal tako Rudolf iz Tarcenta kot tudi grofje iz bavarskega Vohburga, ki jih bomo {e spoznali kot posestnike na Kranjskem in celo kot Anzove meja{e in sosede122. In ~e se sedaj spomnimo, da so imeli v Lungauu svoje posesti tudi drugi posestniki na dana{njem slovenskem ozemlju, kot so bili npr. svobodni gospodje iz Puxa-Vi{nje gore in gospodje Ptujski123, potem se nam Lungau ka‘e v povsem novi lu~i kot pomembna odsko~na deska z bavarskega prostora izvirajo~ega plemstva za njihovo posestno ekspanazijo proti jugu. Tu, na Kranjskem, je kralj Henrik IV. prvi~ nagradil Anza ‘e leta 1058, ko mu je na jugovzhodu Ljubljanske kotline podelil tri kraljevske hube v {tirih vaseh Bizi, Dobelgoges- dorf, Herzogenbach in Lipnack ter mu hkrati dovolil, da v kolikor v navedenih krajih ne bi bilo dovolj zemlje, da jo popolni v najbli‘ji naseljih ju‘no od reke z imenom Bitzi124. Ker je v listini navedene kraje identificirati z vasmi Bi~je, Podtabor, Udje in Lipljene ju‘no od Grosupljega, na ju‘ni strani potoka Bi~je125, je Anzova prvotna kranjska posest le‘ala v gri~evnatem svetu v trikotniku med Grosupljem, Turjakom in ^rete‘em. Na ta prostor se po mojem mnenju navezuje tudi druga darovnica za Anza iz leta 1062 in jo povezujem z uresni~itvijo dolo~be listine iz 1058, da naj si Anzo, v kolikor ne bo v omenjenih vaseh dovolj kraljeve zemlje, le-to poi{~e v najbli‘jih naseljih, ki pa ne smejo le‘ati severno od potoka Bi~je. Kajti po listini iz 1062 se je vse do tam (usque in rivum Bitsa) raztezalo od zgornje Krke segajo~e posestvo nekega Ruodperta, na katerega se je navezovalo Anzovo posestvo: potok Bi~je je tako predstavljal severovzhodno mejo 1058 ustanovljenega in nato 1062 v raz{irjenih mejah ponovno podeljenega Anzovega posestva. Za njegovo zahodno mejo pa je 1062 re~eno, da sega vse do tam, kjer se posestvi grofa Diepolda in grofa Rapota dotikata Engelberovega posestva; pri vasi Lonsa pa do tja, kjer se stikata Engelberovo in Ruodpertovo posestvo. Z meja{i opisana meja Anzove posesti nam tako ka‘e, da je bila posestna in lastni{ka strukturiranost prostora na jugovzhodu Ljubljane kmalu po sredi 11. stoletja precej bolj pestra, kot bi si morda mislili, saj se v listini omenja kar pet razli~nih posestnikov. Ker je Udje po listini iz 1058 najbolj na zahodu omenjeni kraj Anzove posesti, menim, da ne moremo preve~ zgre{iti, ~e zahodno mejo njegovega posestva domnevamo nekje na ~rti Pijava Gorica – Turjak, kjer se v dolini @elimelj{~ice ostro kon~a oziroma za~ne Ljubljansko barje. Tu nekje sta se stikali posestvi grofov Diepolda in Rapota 121 W. Hauthaler/F. Martin, SUB II, {t. 196: decimas in Longowe quas quondam inbeneficiatas Anzoni nobili viro Gebhardus archiepiscopus ipso resignante monasterio sancti Blasii delegaverat, sed dominus Tyemo necessitate persecutionis Dietmaro nobili viro de Dornberch in beneficio concesserat, petitione eiusdem senis ecclesie Admuntensi redonavimus, et Ottonem nobilem de Machlant, qui eas iniuste usurpaverat, ipsas apud Strazwalhen abdicare fecimus. Gl. tudi E. Klebel, Lungau (kot v op. 70) str. 43. sl., 153. 122 Gl. op. 139–173. 123 H. Pirchegger, Landesfürst und Adel 1 (kot v op. 59) str. 89 sl.; E. Klebel, Lungau (kot v op. 70) str. 147 sl. 124 D. H. IV., {t. 43 (F. Kos, Gradivo III, {t. 201): fideli nostro Anzo nominato tres regales mansos in villis, quorum nomina subsequentur, id est Bizi, Dobelgogesdorf, Herzogenbach et Lipnack, et si in his aliquid defuerit, in proximis habitationibus ex meridiana parte fluminis Bizi nuncupati ad implendos, in marcha Kreina et in comitatu ódelrici marchionis sitos. 125 Glede lokalizacije te posesti gl. Milko Kos, Gradivo za histori~no topografijo Slovenije (za Kranjsko do leta 1500) (Ljubljana 1975) zv. 1–2, s. v. Bi~je, Udnje, Lipljene; isti, Salzbur{ko posestvo Cesta (kot v op. 115) str. 71 (edino tu lokalizira tudi Dobelgogesdorf v nekdanje [ent(j)urje, dana{nji Podtabor); Jochen Giesler, Der Ostalpenraum vom 8. bis 11. Jahrhundert. Studien zu archäologischen und schriftlichen Zeugnissen. Tl. 2: Historische Interpretation (Frühgeschichtliche und Provinzialrömische Archäologie. Materialien und Forschungen 1, Rahden/Westf. 1997) str. 345 in op. 731 in slika 56. 25ZGODOVINSKI ̂ ASOPIS • 56 • 2002 • 1–2 (125) z Engelberonovim. Zaradi vasi Lonsa, ki je lahko le Lo~nik pri Turjaku126 in ki je le‘ala na Engelberonovem posestvu, je posestvi grofov Diepolda in Rapota, o katerih bo v nadalje- vanju {e nekaj povedanega, predvidevati severozahodno od tod, okrog Iga in na Ljubljan- skem barju. Za Engelberovo posestvo, ki je na eni strani mejilo na Diepoldovo in Rapotovo ter na drugi strani na Ruodpertovo, tako ostane {ir{i prostor Turjaka. S tem smo prakti~no tudi ‘e odgovorili kdo je bil Engilpero Chreinensis iz tradicijske notice Rudolfa iz Margarethenrieda. Da je bil z ozirom na ime, socialni status in svoj kranjski »priimek« identi~en z Engelberom iz 1062, ne more biti dvoma. Imeti ga je za za~etnika prvih (svobodnih) gospodov Turja{kih, ki so izumrli sredi 13. stoletja127. Kajti tega ne do- kazujeta samo njegova posest okrog Turjaka in ime, ki je bilo v turja{ki rodbini nato vodil- no, ampak tudi visok socialni polo‘aj, ki so ga imeli prvi Turja~ani kot pripadniki svobod- nega plemstva (liberi)128 in v krog katerega je spadal tudi kot nobiles ozna~en Engilbero »Kranjski«, ki je imel tudi svojega svobodnega (in plemenitega) vazala-milesa129. A to {e ni vse: bavarski izvor Turja~anov, o katerem se je dosedaj samo domnevalo130, je s povezavo, ki jo je imel Engilbero – sedaj mu namesto Kranjski ‘e lahko re~emo Turja{ki – z Rudolfom iz Margarethenrieda, sedaj potrjen. Engilberovo pojavljanje v Rudolfovi tradiciji na Bavar- skem, v zadevah, ki se bile izrazito dru‘inske, posest, ki jo je imel domnevni Rudolfov istoimeni sin nekje v bli‘ini Ljubljane, kjer je nedale~ stran imel svojo posest tudi Engilbe- ro, vse to nakazuje, da sta bila Rudolf iz Margarethenrieda in Engilbero Turja{ki sorodstve- no povezana, kar zopet pomeni, da je potrebno izvor Turja~anov morda iskati v plemi{kem krogu iz katerega so izvirali tudi gospodje iz Machlanda; ljubljansko posest Rudolfa iz Tarcenta pa lahko {e z ve~jo gotovostjo pomaknemo za eno generacijo nazaj in jo pripi{emo ‘e njegovemu o~etu. 126 Tako ‘e M. Kos, Salzbur{ko posestvo Cesta (kot v op. 115) str. 71; isti, Gradivo za histori~no topografijo 1 (kot v op. 125) str. 330. Druga mo‘nost, ki jo je predvideval F. Kos, Gradivo III, {t. 224 in op. 2, da bi villa Lonsa bile Lu~e ju‘no od Vi{nje gore ni verjetna ‘e zaradi tega, ker le‘ijo Lu~e vzhodno od potoka Bi~je, torej na Roudpertovi posesti. 127 Gl. O. Dungern, Genealogisches Handbuch (kot v op. 101) str. 73; Andrej Komac, Vzpon Turja{kih v srednjem veku (1. del), v: Zgodovinski ~asopis 54 (2000) str. 18; Miha Preinfalk, Gospodje Turja{ki v srednjem veku. Genealo{ka podoba turja{ke rodbine do 16. stoletja (magistrsko delo, tipkopis, Ljubljana 2001) str. 60 sl. 128 O rodbini prvih, svobodnih, Turja~anov nazadnje: A. Komac, Vzpon Turja{kih (kot v op. 127) str. 17 sl.; M. Preinfalk, Gospodje Turja{ki (kot v op. 127) str. 74 sl. 129 Miles je v 11. stoletju pomenil predvsem vazala nasplo{no, zato to funkcijsko oznako sre~amo tudi pri tak{nih osebah, kot so bili grofi, vojvode in podobni visokoplemi{ki prejemniki vladarskih diplom (Gl. [tih, »Villa« (kot v op. 13) str. 102 in v op. 409 navedeno literaturo). Za predstavo, kak{ni socialni skupini je moral pripadati Engilbero Kranjski (in njegov miles Adalpreht), je zelo izpovedna t. i. poro~na pogodba med freisin{kim vicedomom in kasnej{im prvim ortenbur{kim grofom Adalbertom in njegovo ‘eno Berto iz okrog 1072 (T. Bitterauf, TF II, {t. 1469) – torej okvirno iz istega ~asa – v kateri je med pri~ami pred ignobiles na{tetih kar 47 plemenitih (nobiles). Kar je zanimivo in kar je v skladu z ugotovitvijo, da pomeni miles nasplo{no vazala in, da so to torej lahko bili tudi (visoko)plemeniti ljudje, je, da so to skupino tvorili tudi militi, ki se navajajo v paru s svojimi seniorji: Nobiles enim isti sunt: Heinrich filius Marchwardi Carinthiensis comitis et milites eius ódalschalch, Anno, Erchanger, Arnolt comes de Diezan et miles eius Wolftrigel, Meginhart comes de Giltich(ingen) et miles eius Magnus, Otto comes de Daningan et miles eius Reginpreht, Otto comes de Skyrun et miles eius Reginpreht, Adalchoch de Umbalesdorf et miles eius Rótpreht, Adalpreht de Heriboldesueldeun et miles eius Arnolt, Ernust comes et vassallus suus Isingrim, Ger comes et miles eius Reginhart, Werinheri comes et vassallus suus Ozi, Lanfrit comes, Adalram miles Patauiensis episcopi et miles eius Ratpoto (itd.). Za identifikacijo vodilnih imen tega seznama gl. Therese Meyer/Kurt Karpf, Herrschaftsausbau im Südostalpenraum am Beispiel einer bayerischen Adelsgruppe. Untersuchungen zum Freisinger Vizedom Adalbert, zur Herkunft der Eurasburger in Bayern, der Grafen von Tirol und der Grafen von Ortenburg in Kärnten, v: Zeitschrift für bayerische Landesgeschichte 63 (2000) str. 494 sl. 130 Gl. M. Preinfalk, Gospodje Turja{ki (kot v op. 127) str. 58 sl. 26 P. [TIH: DVE NOVI NOTICI ZA NAJSTAREJ[O ZGODOVINO LJUBLJANE Sergij Vilfan je sicer menili, da se za Engelberom iz 1062 skriva Engelbert I. Spanheimski († 1096)131, prvi na Koro{kem rojeni Spanheim iz zakona Sigfrida Spanheimskega in Rikar- de »iz Labota«132. K temu sta ga napeljevala tako ime kot tudi posest prvega (ki pa jo ni posku{al natan~neje lokalizirati), v kateri je videl za~etke spanheimskega ljubljanskega gospostva. V podporo tej tezi bi lahko navedli tudi Vilfanu {e nepoznan podatek, da se Engelbert I. Spanheimski ‘e leta 1063 ali 1064 omenja v Ogleju v Furlaniji133, s ~imer je dejansko izpri~ano njegovo delovanje dale~ na jugu ‘e v obravnavanem ~asu. Toda na drugi strani govorijo {e tehtnej{i argumenti proti tej Vilfanovi tezi. Prvi indic, da sta bila Engelbe- ro iz 1062 in Engelbert I. Spanheimski dve razli~ni osebi, je ‘e njuna razli~na oblika v osnovi istega imena. Tradicijska notica Rudolfa iz Margarethenrieda potrjuje, da so prvega klicali Engi(e)lbero (in ne Engi(e)lbertus), medtem, ko je ime Spanheima konsekventno navajano v obliki Engelbertus134. [e bolj pomembno pa je tole: Engelbert I. Spanheimski je bil po svojem polo‘aju grof. Kot comes je ozna~en ‘e ob svoji prvi omembi iz leta 1057 v frankovskem Kraichgauu135, kjer je nasledil svojega umrlega sorodnika Wolframa iz rodu Zeizolf-Wolram136, kasneje pa se je kot grof imenoval {e po Spanheimu (1060/77) in v Pustri{ki dolini (1070 – ok. 1090)137. Zaradi tega bi bilo upravi~eno pri~akovati, da bi bil Engelbero iz 1062, v kolikor bi bil res identi~en z Engelbertom I. Spanheimskim, v listini za Anza ozna~en kot comes. Pa ni. In ker sta v isti listini in celo v istem stavku Engelberova severozahodna soseda Diepold in Rapoto ozna~ena kot grofa138, je o~itno, da grofovska oznaka pri Engelberu ne manjka slu~ajno, ampak zato, ker – v razliko od Diepolda in Rapota, pa tudi Engelberta I. Spanheimskega – to ni bil! Proti Vilfanovi tezi pa govori tudi ni~ manj pomemben posestni{ki argument, kajti kot smo videli zgoraj, se Engelberonova posest ni pokrivala s kasnej{o spanheimsko ampak s kasnej{o turja{ko posestjo. Ne torej Engelbero, ampak grofa Diepold in Rapoto, katerih posestvi (predia) sta glede na opis Anzovih meja iz 1062 vklju~evali jugovzhodni konec Ljubljanskega barja, prideta – poleg Rudolfa iz Tarcenta seveda – predvsem v po{tev kot predhodnika spanheimskega ljubljanskega gospostva. A kdo sta bila ta dva grofa? Kamillo Trotter ju je ‘e leta 1931 pri{tel k rodbini grofov iz Vohburga (med Münchnom in Regensburgom)139, ki je zaradi v njej tipi~nih imen Ra(t)poto in Dietpold znana tudi pod imenom Ra(t)potoni-Dietpoldin- gi140. Rodbina se je konec 10. in v prvi polovici 11. stoletja za~ela uveljavljati v bavarskem 131 Sergij Vilfan, Zgodovina Ljubljane od za~etka do 16. stoletja, v: Ferdo Gestrin (ur.), Zgodovina Ljubljane. Prispevki za monografijo (Ljubljana 1984) str. 80; po njem Du{an Kos, Med gradom in mestom. Odnos kranjskega, slovenje{tajerskega in koro{kega plemstva do gradov in me{~anskih naselij do za~etka 15. stoletja (Ljubljana 1994) str. 48 in op. 81; isti, K osemstopetdesetletnici (kot v op. 8) str. 29 sl. 132 Gl. H. Dopsch, Gründer kamen vom Rhein (kot v op. 10) str. 49 sl.; F. Hausmann, Grafen zu Ortenburg (kot v op. 10) str. 11 sl.; P. [tih, Rodbina koro{kih Spanheimov (kot v op. 10). 133 R. Härtel, Görz und die Görzer (kot v op. 19) str. 64 sl. (edicija listine); F. Hausmann, Grafen zu Ortenburg (kot v op. 10) str. 12; T. Meyer/K. Karpf, Zur Herkunft der Grafen von Görz (kot v op. 13) str. 31 (identifikacija z Engelbertom I. Spanheimskim). Omenja se kot odvetnik svoje bodo~e ‘ene Hedvige, ki je takrat kot vdova po svojem mo‘u Hermanu Eppensteinskemu podarila oglejskemu kapitlju za njegov aniverzarij vas Skrilje v Vipavski dolini. 134 Gl. A. Jaksch. MC IV/2, register, s.v. 135 D. H. IV., {t. 12. (in pago Creihgouwe in comitatu Engelberti comitis). K temu gl. F. Hausmann, Grafen zu Ortenburg (kot v op. 10) str. 12; H. Dopsch, Gründer kamen vom Rhein (kot v op. 10) str. 50. 136 Friedrich Hausmann, Siegfried, Markgraf der »Ungarnmark« und die Anfänge der Spanheimer in Kärnten und im Rheinland, v: Jahrbuch für Landeskunde von Niederösterreich N. F. 43 (1977) str. 157 sl. 137 F. Hausmann, Grafen zu Ortenburg (kot v op. 10) str. 12. 138 Gl. op. 114. 139 O. Dungern, Genealogisches Handbuch (kot v op. 101) str. 54 sl. in tabela 4, str. 73. 140 F. Tyroller, Genealogie (kot v op. 46) str. 180 sl. 27ZGODOVINSKI ̂ ASOPIS • 56 • 2002 • 1–2 (125) kolonizacijskem prostoru avstrijskega Podonavja. Ra(t)poto I., prvi znani predstavnik rod- bine, je ‘e leta 977 izpri~an kot grof v Salzkammergutu v zgornjem Traungauu141. [e bolj proti vzhodu, v velikem praznem obmejnem prostoru proti ~e{kim in mad‘arskim sosedom, so za~eli Ra(t)potoni-Dietpoldingi v Weinviertlu in v Dunajski kotlini, kjer so kontrolirali pomembna gradova Mödling in Hainburg, izgrajevati s svojim ministerialnim spremstvom samostojno gospostveno podro~je, dokler niso bili zaradi svoje procesarske pozicije v inve- stiturnem boju prisiljeni zapustiti nastajajo~o de‘elo gregorijansko usmerjenega mejnega grofa Leopolda II. Babenber‘ana142. Na{a Tiepoldus comes et Rapoto comes iz listine za Anza iz leta 1062 je tako ena~iti z bratoma Dietpoldom II. in Ra(t)potom IV. iz rodbine grofov iz Vohburga143. Prvi je bil proti koncu svojega ‘ivljenja mejni grof v bavarskem Nordgauu. Kot Tiepoldus marchio je na{tet med familiares oziroma med amicis kralja Henrika IV. v dveh listinah, s katerima je le-ta 11. junija 1077 v Nürnbergu podelil oglejskemu patriarhu Si- gehardu in oglejski cerkvi mejni grofiji Istro in Kranjsko in ki tudi ka‘eta na Dietpoldove povezave s slovenskim prostorom144. @e naslednje leto, 7. avgusta 1078, je v bitki pri Mell- richstadtu na Frankovskem, v prvem velikem spopadu v dr‘avljanski vojni med Henrikom IV. in protikraljem Rudolfom iz Rheinfeldna, izgubil ‘ivljenje, kralj pa bitko145. Podobno je dve leti kasneje, 15. oktobra 1080, kon~al tudi njegov brat Ra(t)poto IV., unus de summis principibus, kot ga je v svoji Liber de bello Saxonico ozna~il progregorijan- ski kronist Bruno146. Padel je na Sa{kem pri reki Elster, v bitki, ki jo je Henrik IV. sicer zopet izgubil, vendar je bil v njej smrtno ranjen tudi protikralj Rudolf. Ra(t)poto IV. nam je druga~e v sedemdesetih letih 11. stoletja iz virov poznan tudi kot grof v Chamu (severovzhodno od Regensburga) in kot odvetnik samostana sv. Emerama v Regensburgu147. Leta 1072 je priso- stvoval posvetitvi samostanske cerkve opatije v Michaelbeuernu (severno od Salzburga), »hi{nega« samostana Sighardingov148. Poro~ilo o posvetitvi, katero je opravil oglejski pa- triarh Sigehard, sam pripadnik Sighardingov149, in ki je ohranjeno v dveh verzijah, zelo dobro odslikava Ra(t)potovo mesto znotraj bavarskega visokega plemstva in njegove pove- zave z jugom. Sve~ani prilo‘nosti so tudi kot pri~e prisostvovali ugledni gostje, med kate- rimi so bili patriarhov ne~ak Sigehard, kasneje izpri~an kot grof v Tenglingu in odvetnik v Michaelbeuernu150, mejni grof Lui(t)pold (II. Babember‘an?), furlanski grof Ludvik151, 141 F. Tyroller, Genealogie (kot v op. 46) str. 180 in {t. 1. 142 M. Weltin, Landesfürst und Adel (kot v op. 69) str. 222. 143 O. Dungern, Genealogisches Handbuch (kot v op. 101) str. 73 (Rapoto IV. je tu ozna~en kot Rapoto III., medtem ko je za Dietpolda dopu{~ena mo‘nost, da bi lahko {lo tudi za njunega o~eta Dietpolda I., ki pa je umrl ‘e okrog 1060); precizneje F. Tyroller, Genealogie (kot v op. 46) str. 184 in {t. 6, str. 185 in {t. 8. 144 DD. H. IV., {t. 295, 296. K tema podelitvama gl. P. [tih, Oglejski patriarhi (kot v op. 47) str. 41. 145 O. Dungern, Genealogisches Handbuch (kot v op. 101) str. 55 in {t. 5; F. Tyroller, Genealogie (kot v op. 46) str. 185 in {t. 8. Za {ir{i kontekst konflikta med Henrikom IV. in gregorijansko opozicijo v Nem~iji gl. npr. Hans K. Schulze, Hegemoniales Kaisertum. Ottonen und Salier, Berlin 1994) str. 412 sl., zlasti 437. 146 Bruno, Liber de bello Saxonico (ed. Hans-Eberhard Lohmann, MGH Kritische Studientexte 2, Leipzig 1937) c. 122. 147 F. Tyroller, Genealogie (kot v op. 46) str. 184 in {t. 6. 148 Gl. Heinz Dopsch, Michaelbeuern, v: Germania Benedictina III, Österreich und Südirol, Tl. 2 (bearb. von Ulrich Faust und Waltraud Krassnig, St. Ottilien 2001) str. 661 sl. 149 H. Dopsch, Origine e posizione sociale dei patriarchi (kot v op. 83) str. 294 in genealo{ka tabela na str. 309. 150 F. Tyroller, Genealogie (kot v op. 46) str. 95 sl. in {t. 29. 151 Gl. [tih, »Villa« (kot v op. 13) str. 100 in op. 399. 28 P. [TIH: DVE NOVI NOTICI ZA NAJSTAREJ[O ZGODOVINO LJUBLJANE oglejski odvetnik Markvard IV. Eppensteinski in njegov istoimeni sin152, grof Kacil (Kada- loh) de Mvosiza, ki je pripadal rodbini Ariboncev153 in je v Mo‘acu v Kanalski dolini po katerem se je imenoval, ustanovil samostan, prav tako pa tudi v Ebersdorfu na Koro{kem154, nadalje Meginhard III. (Albus), grof v zgornjem Lurnu okrog Lienza, katerega sin Majnhard iz zakona z Diemuto Spanheimsko je bil kasneje za~etnik gori{kih grofov155. Manjkala nista niti Bernhard, sin grofa Otona iz Scheyerna-Wittelsbacha156 in grof Viljem, ki se je kot prvi svojega rodu kasneje imenoval po Vovbrah (Heunburg) na Koro{kem157. O ugledu in po- lo‘aju, ki ga je znotraj te eminentne dru‘be u‘ival grof Ra(t)poto IV. je zelo izpovedno dejstvo, da je skupaj s svojima dvema sinovoma Ulrikom in Ra(t)potom v dalj{i verziji poro~ila na{tet na prvem mestu med grofovskimi pri~ami, v kraj{i pa sta pred njimi samo patriarhov ne~ak in mejni grof Lui(t)pold158. Oba vohbur{ka brata, ki sta leta 1062 izpri~ana kot posestnika na Kranjskem, sta bila torej leta 1078 oziroma 1080 ‘e mrtva. Ker je vsak od njuju zapustil mo{ke potomce, je pri~akovati, da so le-ti dedovali tudi njuni kranjski posestvi. Sin Dietpolda II. je bil Dietpold III., mejni grof v Vohburgu in Chamu, medtem ko je Ra(t)poto IV. zapustil iz prvega zakona sinova Ra(t)pota V. (bavarski palatinski grof) in Ulrika (grof v Passauu), ki se jima je iz drugega zakona pridru‘il {e polbrat Herman, najprej ‘upnik v Chamu, nato od leta 1096 {kof v Augsburgu159. Herman je postal augsbur{ki {kof prav s pomo~jo svojih dveh polbratov in Ra(t)poto V. je v podporo Hermanovi kandidaturi podelil tamkaj{njim kanonikom predium in Creino160; o~itno posest, ki jo je Ra(t)poto V. imel na Kranjskem161. Kolik{en del vohbur{ke kranjske posesti so takrat dobili augsbur{ki kanoniki ni mogo~e ugotoviti, ~eprav je najver- jetneje domnevati, da je {lo za tisti del (ali pa nekaj od tega dela), ki je 1062 pripadal o~etu Ra(t)pota V., Ra(t)potu IV. Vsekakor se zdi, da je morala imeti rodbina grofov iz Vohburga v okvirnem prostoru Ljubljane na Kranjskem {e naprej svojo posest in da je ta prvotno vohbur{ka posest tvorila osnovo, iz katere je kasneje zraslo veliko ljubljansko teritorialno zemlji{ko gospostvo koro{kih Spanheimov162. 152 Gl. K.-E. Klaar, Eppensteiner (kot v op. 38) str. 42 in {t. 49; F. Hausmann, Carinziani e stiriani (kot v op. 13) str. 551 sl. 153 Heinz Dopsch, Die Aribonen – Stifter des Klosters Seeon, v: Kloster Seeon. Beiträge zur Geschichte, Kunst und Kultur der ehemaligen Benediktinerabtei (Hg. Hans von Malottki, Weißenhorn 1993) str 85 sl. in genealo{ka tabela na str. 70. 154 Gl. R. Härtel, Urkunden des Klosters Moggio (kot v op. 48) str. 35 sl. 155 H. Dopsch, Herkunft und Aufstieg (kot v op. 37) str. 14 sl.; T. Meyer/K. Karpf, Zur Herkunft der Grafen von Görz (kot v op. 13) str. 46 sl.; T. Meyer/H. Dopsch, Von Bayern nach Friaul (kot v op. 13). 156 F. Tyroller, Genealogie (kot v op. 46) str. 247 in {t. 3. 157 H. Dopsch, Grafen von Heunburg (kot v op. 59) str. 313 in genealo{ka tabela na koncu. 158 W. Hauthaler, SUB I, str. 771 sl. in {t. 1a, b (a: Huius testes sunt: Iunior Syrvs nepos patriarche et Liupoldus marchio et Rapoto senior et Vdalric et iunior Ratpodo filii eius /.../; b: Testium nomina de comitibus: Rapoto et filii eius Vdalricus et Rapoto /.../). 159 F. Tyroller, Genealogie (kot v op. 46) genealo{ka tabela 13 in str. 186 in {t. 12, str. 187 in {t. 13, str. 188 in {t. 17. 160 Edmund Oefele, Geschichte der Grafen von Andechs (Innsbruck 1877) str. 225 (listina {t. 2). Kot prva pri~a je v tej nedatirani notici na{tet marchio Diepaldus, bratranec Ra(t)poda V., Dietpold III. 161 E. Oefele, n. n. m., je menil, da se Creino nana{al na Gremheim severno od Augsburga, o ~emer je bil zelo skepti~en ‘e Kamillo Trotter (O. Dungern, Genealogisches Handbuch (kot v op. 101) str. 55), ki tudi daje prednost Kranjski. 162 Mimogrede naj bo omenjeno, da bi znal biti vohbur{ka posest tudi prostor Gornjega gradu, ki sta ga leta 1140 visokoplemenita Diepold de Chagere in njegova ‘ena Truta podarila oglejski cerkvi z namenom, da tam ustanovi benediktinski samostan (J. Zahn, UBSt I, {t. 180). Zaradi njegovega tipi~nega vohbur{kega imena Die(t)pold, je ‘e H. Pirchegger, Landesfürst und Adel 1 (kot v op. 59) str. 169, menil, da je izviral 29ZGODOVINSKI ̂ ASOPIS • 56 • 2002 • 1–2 (125) @e omenjeni drugi sin Ra(t)pota IV., grof Ulrik († 1099), ki se je imenoval po Passauu in ki je bil tako mogo~en in bogat, da so ga namesto Ulrik klicali Vilrich (= vielreich)163, je imel iz zakona z Adelajdo iz Frontenhausna-Lechsgemünda samo h~i edinko Uto. Le malo pred svojo smrtjo jo je Ulrik verjetno 1098/99 omo‘il z Engelbertom II. Spanheimskim, prvo- rojencem ustanovitelja {entpavelskega samostana Engelberta I. († 1096)164. Engelbert II. je bil najkasneje od 1108 istrski mejni grof, 1124 pa je po smrti svojega mlaj{ega brata Henrika (IV.) postal kot drugi ~lan spanheimske rodbine koro{ki vojvoda165. V tej funkciji smo ga leta 1126 sre~ali na So~i v listini Rudolfa iz Tarcenta, kamor je pri{el skupaj s svojima sinovoma Engelbertom III. in Ulrikom I.166. Slednji je ime dobil po o~etu svoje matere in eno od vodilnih imen koro{kih Spanheimov je v rodbino pri{lo preko sorodstvenih povezav z Vohburgi. Vohbur{ko ime je nosil {e eden od sinov Engelberta II. in Ute: grof Rapoto, ki se je 1123/33 kot prvi imenoval po Ortenbergu (kasneje Ortenburgu) pri Passauu na Bavarskem in je bil za~etnik {e danes ‘ive~e veje koro{kih Spanheimov167. Toda Uta, ki jo je dosedaj povezovalo s slovenskim prostorom to, da je 1135/41 podarila pro{tiji v Baumburgu na Zgornjem Bavarskem 20 kmetij v vasi ^rni~e v Vipavski dolini168, v spanheimsko rodbino ni prinesla samo novih imen ampak predvsem bogato posest, izvirajo~o iz njenega polo‘aja univerzalne dedinje po o~etu Ulriku. Ta je le‘ala predvsem v {ir{i okolici Passaua in v Chiemgauu169. Po tamkaj{njih gospostvih in gradovih sta se Engelbert II. Spanheimski in njegov istoimeni sin celo titulirala kot »mejnega grofa iz Kraiburga« in »mejnega grofa iz Markwartsteina«170, medtem, ko se je Uta po mo‘evi odpovedi koro{kega vojvodskega polo‘aja (1134) in odhodu v samostan Seeon, titulirala celo kot »vojvodinja iz Kraibur- bodisi iz neke stranske veje vohbur{ke rodbine bodisi, da ji je pripadal po svoji materi, ~eprav i{~ejo nekateri njegov izvor tudi v krogu grofov iz Bogna (Günther Bernhard, Die Stiftungsurkunde des Klosters Oberburg, v: Mitteilungen des Instituts für österreichische Geschichtsforschung 108 (2000) str. 267). Vsekakor je indikativno, da se pojavlja Diepold iz Kagra ve~krat v dru‘bi s Spanheimi (Pirchegger, n. n. m.), ki so bili sorodstveno povezani z grofi iz Vohburga (gl. spodaj) in tudi v listini oglejskega patriarha Pelegrina I. iz 1140, s katero je na nekdanjem Diepoldovem gornjegrajskem alodu ustanovil benediktinski samostan, je kot prvi med posvetnimi pri~ami naveden grof Bernhard Spanheimski. 163 A. Jaksch, MC III, {t. 507: comes Gdalricus de Pactavia et prepotens et dives ita, ut vulgo Vilrich apellaretur, viduam ipsius [Adilheit] duxit uxorem; per quam tamen solam filiam generans nomine Utam Eingelperto duci de Chraieburc eam deoponsavit. 164 F. Tyroller, Genealogie (kot v op. 46) str. 189 in {t. 20, str. 265 in {t. 5; F. Hausmann, Grafen zu Ortenburg (kot v op. 10) str. 13. 165 Gl. H. Dopsch, Gründer kamen vom Rhein (kot v op. 10) str. 59 sl.; F. Hausmann, Grafen zu Ortenburg (kot v op. 10) str. 13.; P. [tih, Rodbina koro{kih Spanheimov (kot v op. 10). 166 Gl. op. 53, 56. 167 Friedrich Hausmann, Genealogische Grundfragen an Hand der Genealogie der Spanheimer und ihrer Nachkommen im Mannesstamm, v: Genealogisches Jahrbuch 33/34 (1993/94) str. 11; isti, Grafen zu Ortenburg (kot v op. 10) str. 16; P. [tih, Rodbina koro{kih Spanheimov (kot v op. 10). 168 F. Kos, Gradivo IV, {t. 126. Vendar Zirnisach juxta Aquileiam ni Cervignano, kot je mislil F. Kos in kot je ‘e v Monumenta Boica III (1764, ponatis 1964) str. 43 in {t. 124, ampak ^rni~e v Vipavski dolini. Gl. F. Hausmann, Carinziani e stiriani (kot v op. 13) str. 576. Zaradi oddaljenosti je pro{tija ‘e med 1144 in 1148 zamenjala z ministerialom koro{kega vojvode Henrika V. Spanheimskega, Sigehardom iz Tittmoninga, posest v ^rni~ah za posest v Engelbergu: F. Kos, Gradivo IV., {t. 206. ^rni~e le‘ijo znotraj teritorialnega kompleksa, ki ga je cesar Oton III. leta 1001 polovico podelil oglejski cerkvi, polovico pa furlanskemu grofu Werihenu (P. [tih, »Villa« (kot v op. 13) str. 123 sl.). Spanheimi so do te posesti pri{li preko ‘ene Engelberta I. Spanheimskega, Hedvige, ki je pripadala Werihenovi rodbini (T. Meyer/K. Karpf, Zur Herkunft der Grafen von Görz (kot v op. 13) genealo{ka tabela na str. 47; T. Meyer/H. Dopsch, Von Bayern nach Friaul (kot v op. 13).) 169 H. Dopsch, Gründer kamen vom Rhein (kot v op. 10) str. 59. 170 F. Tyroller, Genealogie (kot v op. 46) str. 265 in {t. 5, 271 in {t. 12. F. Hausmann, Grafen zu Ortenburg (kot v op. 10) str. 13, 15. 30 P. [TIH: DVE NOVI NOTICI ZA NAJSTAREJ[O ZGODOVINO LJUBLJANE ga«171. Tudi posest, ki so jo Spanheimi imeli v Lungauu, v dolini reke Lessach in v uradih Göriach ter Judendorf, je po raziskavah Ernsta Klebla izvirala iz dedi{~ine po Ulriku iz Passaua, ki je imel okrog leta 1090 tudi polo‘aj grofa v Lungauu172. In ~e se sedaj spomnimo na razmere na Kranjskem, kjer se je kasnej{e spanheimsko ljubljansko zemlji{ko gospo- stvo173 raztezalo tudi ~ez ozemlje, ki je ‘e 1062 izpri~ano kot vohbur{ko, potem se zdi na dlani, da je potrebno za~etke Spanheimov na Kranjskem povezovati z vohbur{ko dedi{~ino po Ulriku Passauskemu in da je te za~etke potrebno okvirno postaviti v ~as okrog leta 1100, ko je Uta, ‘ena Engelberta II. Spanheimskega, dedovala za svojim 1099 umrlim o~etom. Dosedaj se je re{itev vpra{anja na kak{en na~in so Spanheimi pri{li do Ljubljane in tamkaj{njega gospostva iskalo v drugih smereh. Ljudmil Hauptmann je leta 1929 menil, da bi Spanheimi lahko dobili ljubljansko gospostvo ‘e ob njihovi pojavitvi na Koro{kem s poroko Sigfrida Spanheimskega z Rikardo iz rodu Ariboncev174. Toda Rikarda »iz Labota« ni bila Aribonka, kot je zmotno menil Hauptmann, ampak je pripadala Sighardingom175, iz katerih tradicije izvirajo tudi nekatera vodilna spanheimska imena kot sta Engelbert in Hartvik176. Poleg tega ni niti za Aribonce niti za Sighardinge izpri~ano, da bi imeli na Kranjskem – kaj {ele v Ljubljanski kotlini – v 11. stoletju posest. Leta 1935 je Hauptmann 171 F. Tyroller, Genealogie (kot v op. 46) str. 265 in {t. 5. Kot Outa ducissa de Creihburc je ozna~ena tudi v tradicijski notici, s katero je podarila pro{tiji v Baumburgu kmetije v ^rni~ah v Vipavski dolini (gl. op. 168). 172 E. Klebel, Lungau (kot v op. 70) str. 22, 158 sl. 173 Glede njegovega obsega gl. S. Vilfan, Zgodovina Ljubljane (kot v op. 131) str. 80. 174 Ludmil Hauptmann, Entstehung und Entwicklung Krains, v: Erläuterungen zum historischen Atlas der österreichischen Alpenländer I/4 (Wien 1929) str. 393 (tudi v slovenskem prevodu: Nastanek in razvoj Kranjske (Ljubljana 1999) str. 91). 175 F. Tyroller, Genealogie (kot v op. 46) str. 89 sl.; F. Hausmann, Siegfried (kot v op. 136) str. 147 sl.; H. Dopsch, Gründer kamen vom Rhein (kot v op. 10) str. 47. in genealo{ka tabela na str. 46. 176 Gl. P. [tih, Rodbina koro{kih Spanheimov (kot v op. 10). 31ZGODOVINSKI ̂ ASOPIS • 56 • 2002 • 1–2 (125) to mnenje ‘e spremenil in je po novem menil, da je prostor Ljubljane izvorno pripadal posesti Heminega rodu. V Spanheimske roke naj bi pri{el v za~etku 12. stoletja (1106), ko je Bernhard Spanheimski ob koncu investiturnega boja v Vzhodnih Alpah voja{ko uni~il mo~ Heminih sorodnikov in njenih dedi~ev Askvincev177. Iz nekdanje zapu{~ine Heme Kr{ke je tako Bernhard med drugim pridobil gospostvo Marenberg-Radlje in velik del dravske doli- ne med Dravogradom in Mariborom, nadalje Slovenj Gradec z okolico, spodnji tok Savinje z La{kim gospostvom, prejkone Kostanjevico na Krki in po Hauptmannu morda tudi Ljub- ljano178. Toda v razliko od dravske in mislinjske doline, Posavinja in spodnje Krke, kjer je Hemina posest tudi dejansko izpri~ana179, nimamo za morebitno Hemino Ljubljano nobene vesti v zgodovinskih virih. Edini argument – ki pa v resnici ni noben argument – na podlagi katerega je Hauptmann ljubljanski okoli{ pri{teval Hemini posesti je bil, da je le‘al na poti med njeno furlansko in koro{ko posestjo180. Podobno brez podlage v virih je tudi mnenje Du{ana Kosa181, da je bila ljubljanska okolica prvotno v posesti bavarske rodbine Sempt-Ebersberg182, katere pripadnika Ulrik183 in Eberhard (II.)184 sta bila v prvi polovici 11. stoletja kranjska mejna grofa. Od Ebersbergov naj bi ljubljanska posest – pri ~emer ne pove na kak{en na~in – pre{la na Eppensteince. Ker naj bi bila Hedviga, ‘ena Engelberta I. Spanheimskega, po svojem izvoru Eppensteinka, Kos meni, da »ni neverjetno, da mu je za doto prinesla ljubljansko posest«185. Toda niti za Ebersberge niti za Eppensteince ni izpri~ano, da bi bili posestniki Ljubljane ali njene oko- lice in niti je bila ‘ena Engelberta I. Spanheimskega Eppensteinka! Mnenje, da je bila Hedviga sestra zadnjega eppensteinskega koro{kega vojvode Henrika III. († 1122), izvira iz starega napa~nega branja Avstrijske kronike Thomasa Ebendorferja († 1464) iz srede 15. sto- letja186. Ebendorfer v svojem poro~ilu o zgodnjih Spanheimih, pri katerem mu je za podlago slu‘ila neka starej{a, danes izgubljena in verjetno v [t. Pavlu napisana spanheimska genea- logija187, ne pi{e, da naj bi bil Henrik III. Eppensteinski stric, patruus, Henrika IV. Spanheim- skega, ampak njegov krstni boter – patrinus. S tem se sklada tudi poro~ilo humanisti~no usmerjenega opata Angelusa Rumplerja iz Formbacha († 1513), verjetno izvirajo~e iz iste spanheimske genealogije iz katere je ~rpal ‘e Ebendorfer, da je Henrik III. Eppensteinski Henrika IV. Spanheimskega de sacro fonte levavit188. ^eprav je August Jaksch ‘e leta 1901 177 A. Jaksch, MC III, {t. 505. 178 L. Hauptmann, Grofovi Vi{njegorski (kot v op. 119) str. 225 sl., zlasti 229. 179 L. Hauptmann, Grofovi Vi{njegorski (kot v op. 119) zemljevid {t. 1 (Posjedi roda sv. Heme) in {t. 2 (Teritorij roda sv. Heme). 180 L. Hauptmann, Grofovi Vi{njegorski (kot v op. 119) str. 227. 181 D. Kos, K osemstopetdesetletnici (kot v op. 8) str. 30 sl. 182 Gl. F. Tyroller, Genealogie (kot v op. 46) genealo{ka tabela 3 in str. 64 sl.; Peter [tih, Sempt- Ebersberg, v: Enciklopedija Slovenije 11 (Ljubljana 1997) str. 47 (z genealo{ko tabelo). 183 F. Schumi, UBK I, {t. 15; F. Kos, Gradivo III, {t. 28; F. Tyroller, Genealogie (kot v op. 46) str. 66 in {t. 15. 184 F. Schumi, UBK I, {t. 27–29; F. Kos, Gradivo III, {t. 105–107; F. Tyroller, Genealogie (kot v op. 46) str. 68 in {t. 24. 185 D. Kos, K osemstopetdesetletnici (kot v op. 8) str. 31. 186 Gl. Alphons Lhotsky, Quellenkunde zur mittelalterlichen Geschichte Österreichs (Mitteilungen des Instituts für österreichische Geschichtsforschung Erg. Bd. 19, Wien 1963) str. 375 sl. 187 Gl. August Jaksch, Eine Genealogie der kärntischen Spanheimer und der ursprüngliche Traditionscodex von St. Paul, v: Mitteilungen des Instituts für österreichische Geschichtsforschung Erg. Bd. 6 (1901) str. 197 sl.; K.-E. Klaar, Eppensteiner (kot v op. 38) str. 51 sl. in {t. 69. Gl. temu tudi H. Fichtenau, Urkundenwesen (kot v op. 7) str. 191. 188 A. Jaksch, MC III, str. XXIV, {t. 571. Za Angelusa Rumplerja gl. A. Lhotsky, Quellenkunde (kot v op. 186) str. 436 sl. 32 P. [TIH: DVE NOVI NOTICI ZA NAJSTAREJ[O ZGODOVINO LJUBLJANE popravil napa~no branje Ebendorferja189, pa je v svoji Zgodovini Koro{ke {e leta 1928 trdil, da je bila Hedviga sestra Henrika III. Eppensteinskega190, tako, da je bil {ele Ernst Klebel tisti, ki je leta 1936 jasno opozoril, da je s popravkom odpadel tudi edini argument za sorod- stveno povezavo Eppensteincev in Spanheimov191. Spanheimi bi tako lahko dobili Ljublja- no od Eppensteincev kve~jemu na podlagi »duhovnega sorodstva«192, {e predtem pa bi bilo seveda potrebno pokazati, da so jo sploh imeli! Tudi Ernst Klebel je za~etke spanheimske ljubljanske posesti povezoval z ‘eno Engel- berta I. Spanheimskega. Le da njenega dru‘inskega zaledja ni iskal pri Eppensteincih ampak v rodbini furlanskega grofa Werihena193. Prav Kleblova zasluga je, da je opozoril na njeno furlansko rodbinsko in posestno zaledje, ki je Spanheimom prinesla v Furlaniji gradova Ratenj (Artegna) in Mo{o (Mossa) pri Gorici, na katerem je mati-prednica vseh nadaljnih koro{kih Spanheimov kmalu po letu 1100 tudi umrla194. Najnovej{e raziskave v zvezi z izvorom in za~etki gori{kih grofov pa so dodatno pokazale, da je bila ta visokoplemenita dama, ki je bila v prvem zakonu poro~ena s Hermanom Eppensteinskim († 1063/1064)195, tudi posestnica Gorice, po kateri se je kot prvi okrog leta 1100 imenoval njen najmlaj{i sin iz zakona z Engelbertom I., Henrik (IV.), kasneje (1122/23) prvi spanheimski koro{ki vojvo- da196. Klebel je Hedvigino dedno posest Ljubljane izvajal iz listine Otona III. iz leta 989197. Z njo je kralj potrdil freisin{ki cerkvi in njenemu {kofu Abrahamu {kofijsko kranjsko posest (Lo{ko gospostvo). Ta je nekje pri Medvodah mejila na posest nekega grofa Vuernharda, ki bi se tako proti jugu lahko raztezala na prostor kasnej{ega spanheimskega ljubljanskega gospostva. Toda Vuernhardus le v prepisu ohranjene listine skoraj zagotovo ni napa~no zapisano ime furlanskega grofa Werianda-Werihena, Hedviginega ne povsem natan~no dolo~ljivega prednika198, kot je mislil Klebel. Kajti Vuernhardus je ‘e iz jezikovnih razlo- gov lahko le Bernhard. Poleg tega se v dveh freisin{kih tradicijskih noticah, na kateri je opozoril Gerald Gänser199 in ki ju je staviti v ~as pred 977, omenja nek comes nomine Peranhardus, ki je podaril {kofu Abrahamu nesvobodnjake200. Ti nosijo v drugi tradicijski 189 A. Jaksch, Eine Genealogie (kot v op. 187) str. 200 (stolpec E) in zlasti str. 207 sl. Enako tudi v: isti, MC III, {t. 571. 190 A. Jaksch, Geschichte Kärntens 1 (kot v op. 96) str. 248. Tudi v svoji genealogiji koro{kih vojvod (A. Jaksch, MC IV/2, genealo{ka tabela 1 v prilogi) smatra Hedvigo za sestro Henrika III. Eppensteinskega. 191 Ernst Klebel, Die Ahnen der Herzoge von Kärnten aus dem Hause der Spanheimer, v: Archiv für vaterländische Geschichte und Topographie 24/25 (1936) str. 61. Gl. tudi K.-E. Klaar, Eppensteiner (kot v op. 38) str. 51 sl. in {t. 69. 192 Za pomen krstnega botrstva kot vezi med posamezniki pa tudi med rodbinami v dru‘bi, ki je funkcionirala kot »Personenverband« gl. Gerd Althoff, Verwandte, Freunde und Getreue. Zum politischen Stellenwert der Gruppenbindungen im früheren Mittelalter (Darmstadt 1990) str. 82. 193 E. Klebel, Ahnen (kot v op. 191) str. 61 sl. Gl. tudi Hausmann, Siegfried (kot v op. 136) str. 150 sl.; isti, Carinziani e stiriani (kot v op. 13) str. 571; T. Meyer/K. Karpf, Zur Herkunft der Grafen von Görz (kot v op. 13) str. 30 sl.; T. Meyer/H. Dopsch, Von Bayern nach Friaul (kot v op. 13); P. [tih, Rodbina koro{kih Spanheimov (kot v op. 10). 194 A. Jaksch, MC III, {t. 547; F. Kos, Gradivo IV, {t. 35. Glede letnice njene smrti, ki sta jo tako Jaksch kot Kos postavila previsoko okrog leta 1112 gl. F. Hausmann, Siegfried (kot v op. 136) str. 151. 195 Gl. op. 133. 196 T. Meyer/K. Karpf, Zur Herkunft der Grafen von Görz (kot v op. 13) str. 38 sl.; T. Meyer/H. Dopsch, Von Bayern nach Friaul (kot v op. 13); Peter [tih, Lastniki in posestniki Gorice do nastopa gori{kih grofov v 12. stoletju (v tisku za Gori{ki letnik 2002). 197 D. O. III., {t. 58 (F. Kos, Gradivo II, {t. 490). 198 Gl. T. Meyer/K. Karpf, Zur Herkunft der Grafen von Görz (kot v op. 13) str. 30 sl., zlasti 33 in genealo{ka tabela na str. 47. 199 G. Gänser, Mark als Weg zur Macht 2 (kot v op. 51) str. 88 sl. 200 T. Bitterauf, TF II, {t. 1157, 1158. 33ZGODOVINSKI ̂ ASOPIS • 56 • 2002 • 1–2 (125) notici ve~inoma slovanska imena, kar namiguje, da bi lahko {lo za nesvobodnjake z Bern- hardovega kranjskega posestva. Ime, grofovski naslov, povezava s {kofom Abrahamom, ki jo sre~amo tudi v listini Otona III. iz leta 989 in njegovi slovanski nesvobodnjaki, so o~itni indici, da sta bila grofa Vuernhardus in Peranhardus ena in ista oseba, ki jo ni ena~iti s furlanskim grofom Werihenom201. Toda kljub napa~nim Kleblovim zaklju~kom zbuja grof Bernhard iz 989 na{o pozornost tako zaradi lege svoje kranjske posesti kot tudi zaradi imena, ki ga je nosil: oboje ga namre~ povezuje s Spanheimi. Ime Bernhard je nosil eden od sinov Engelberta I. Spanheimskega in Hedvige, ‘e omenjeni ustanovitelj vetrinjskega samostana († 1147)202, ki smo ga leta 1126 sre~ali na ~elu Spanheimov v listini Rudolfa iz Tarcenta. To ime je bilo v rodbini Spanheimov novo. Ker ga ne najdemo med predniki Bernhardovega o~eta Engelberta I., je vanjo prejkone pri{lo iz rodbine oziroma sorodstvenega kroga, iz katerega je prihajal njegova mati Hedviga. Najnovej{e raziskave Therese Meyer, Kurta Karpfa in Heinza Dopscha niso samo pokazale, da je potrebno Hedvigo umestiti v generacijo vnukov in vnukinj furlanskega grofa Werihena, ki je leta 1001 prejel polovico Solkana, Gorice in teritorialnega kompleksa v spodnji Vipavski dolini203 ampak tudi, da je Werihen, katerega ime je poznano tudi v obliki Weriand (III.)204, pripadal bavarskemu visokemu plemstvu in bil odvetnik samostana sv. Petra v Salzburgu205. Njegovi predniki segajo preko Werianda (II.) († ok. 987), ki ga prav tako sre~amo v salzbur{kem miljeju206, do Werianda (I.), ki mu je kot upravitelju kraljevih posesti pripadal na Koro{kem do okrog srede 10. stoletja regimen207. Tudi zanj je zna~ilna povezava s Salzburgom, izpri~ana ‘e ob njegovi prvi omembi leta 927 na Krnskem gradu, kjer je z nad{kofom Odalbertom zamenjal Haus (v. od Schladminga) za dvor Bre‘e208. V obse‘ni tradicijski notici so poleg Weriandove ‘ene Adalsvinde, ki je pripadala bavarski vojvodski dinastiji Liutpoldingov209, omenjeni tudi njuni {tirje otroci, od katerih je drugi sin nosil ime – Bernhard. Poleg tega, da je s tem potrjen obstoj tega imena med Hedviginimi predniki, se glede na ime, visok dru‘beni polo‘aj obeh in {ir{i prostor v katerem se pojavljata, nakazuje tudi mo‘nost povezave – morda celo ena~enja – Bernharda iz 927 z onim iz 989. S tem pa se zopet – le da po drugi poti – ponovno ka‘e mo‘nost, ki jo je predvideval ‘e Klebel, da je vsaj del spanheimske posesti v Ljubljanski kotlini izviral iz kroga Hedviginih prednikov ali sorodnikov. Slika, ki se nam ri{e o za~etkih spanheimske posesti v ljubljanski kotlini, je tako precej druga~na od dosedanjih predstav. Bolj verjetno kot, da so Spanheimi ljubljansko gospostvo pridobili v enem zamahu, se zdi, da so svojo tamkaj{njo posest pridobivali korakoma, iz 201 P. [tih, »Villa« (kot v op. 13) str. 97 sl. 202 Gl. H. Dopsch, Gründer kamen vom Rhein (kot v op. 10) str. 59 sl.; P. [tih, Rodbina koro{kih Spanheimov (kot v op. 10). 203 D. O. III., {t. 412; P. [tih, »Villa« (kot v op. 13). 204 To ime, ki je bilo nosilno v njegovi rodbini (gl. naslednje opombe), je nosil tudi njegov sin Weriand (IV.), ki je leta 1052 izpri~an kot grof (v Furlaniji): Giacomo Marcuzzi, Sinodi Aquileiesi. Ricerche e ricordi. Con appendice di documenti inediti o rari (Udine 1910) str. 323; Luigi Lanfranchi e Bianca Strina (a cura di), SS. Ilario e Benedetto e S. Giorgio (Fonti per la storia di Venezia, sez. II: Archivi ecclesiastici, diocesi castellana, Venezia 1965) {t. 9; P. [tih, »Villa« (kot v op. 13) str. 103. 205 T. Meyer/K. Karpf, Zur Herkunft der Grafen von Görz (kot v op. 13) str. 3 sl., zlasti 13; T. Meyer/ H. Dopsch, Von Bayern nach Friaul (kot v op. 13). 206 T. Meyer/K. Karpf, Zur Herkunft der Grafen von Görz (kot v op. 13) str. 9 sl. 207 Zadnji~ se omenja Weriand v funkciji upravitelja kraljevih posesti (walpoto (slov. valpet) od Gewaltbote=missus dominicus), ki je pomenila nadaljevanje karolin{ke misatske institucije (gl. Heinz Dopsch, Gewaltbote und Pfalzgraf in Kärnten, v: Carinthia I 165 (1975) str. 127 sl.) leta 945 (D. O. I., {t. 67; A. Jaksch. MC III, {t. 102 (quasdam res proprietatis nostrae in Carantana regione sitas sub regimine Uuerianti). 208 W. Hauthaler, SUB I, str. 118 in {t. 57. 209 Gl. G. Gänser, Mark als Weg zur Macht 1 (kot v op. 113) str. 91 sl. 34 P. [TIH: DVE NOVI NOTICI ZA NAJSTAREJ[O ZGODOVINO LJUBLJANE razli~nih rok in jo postopoma zaokro‘evali. En del je o~itno predstavljala nekdanja vohbur{ka posest, ki jim jo je okrog leta 1100 prinesla poroka Engelberta II. Spanheimskega z Uto, vnukinjo Ra(t)pota IV., ki je leta 1062 izpri~an kot posestnik na jugovzhodu Ljubljanskega barja. En del je, kot se zdi, izviral iz posesti, ki jo je na severozahodu Ljubljane imel leta 989 grof Bernhard. Ta je prejkone spadal v sorodstveni krog Hedvige »iz Mo{e«, ‘ene Engelberta I. Spanheimskega, ki je Spanheimom prinesla tudi posestva v Furlaniji, ob srednji So~i in v spodnji Vipavski dolini. Ta »Hedviginin« del kasnej{ega ljubljanskega gospostva bi Spanhei- mi lahko pridobili kot njeno doto ‘e ob njeni poroki z Engelbertom I. (okrog 1065/70)210 ali pa kot njeno dedi{~ino po njeni smrti kmalu po 1100. Del ljubljanske posesti so si nenazadnje Spanheimi lahko pridobili tudi od Rudolfa iz Tarcenta. 20 kmetij pri Ljubljani, ki jih je le-ta med letoma 1112 in 1125 podaril oglejskemu kapitlju skoraj zagotovo ni bila celotna posest, ki jo je imel tam. Prav mo‘no ali pa kar ‘e verjetno je, da je bil takrat njegov celo ljubljanski grad, saj so podarjene kmetije le‘ale v njegovi bli‘ini. Vsekakor prihod kar {tirih Spanheimov, h katerim lahko kot petega pri{tejemo {e (gori{kega) grofa Majnharda I., ki je bil po materi Diemuti Spanheimski ne~ak tam prisotnih Bernharda in Engelberta II. ter bratranec Engelberta III. in Ulrika I.211, leta 1126 v Furlanijo na So~o, ko je Rudolf podaril svojo posest v Karniji in Furlaniji pro{tiji v Berchtesgadnu, ni mogel biti slu~ajen. Tako eminentno zastopstvo spanheim- ske rodbine, na{teto na prvih petih mestih v seznamu pri~, odra‘a bodisi sorodstvene bodisi kak{ne druge zelo, zelo tesne povezave, ki so jih Spanheimi imeli z Rudolfom iz Tarcenta. Te povezave dobro izpri~uje (in potrjuje hkrati) tudi odvetni{tvo nad oglejsko cerkvijo, ki je najkasneje 1125 pre{lo od Rudolfa na Spanheima po materini strani, na (gori{kega) grofa Majnharda I.212. Vsekakor si je potrebno predstavljati, da je bilo sre~anje na So~i dobra pri- lo‘nost za urejanje {e kak{nih drugih zadev, ki so se tikale Spanheimov in z njimi povezanega Rudolfa. Ena med njimi bi prav gotovo lahko bila tudi Ljubljana, kjer so Spanheimi o~itno na~rtno zaokro‘evali svojo posest. Kajti vse ka‘e, da so si tam pridobili tudi tistih dvajset kmetij, ki jih je Rudolf prvotno podelil oglejskemu kapitlju. Po Nomina defunctorum, ki vsebuje seznam najstarej{ih dona- cij kapitlju, nam je popis posesti, ki so pripadala tej oglejski ustanovi poznan iz treh doku- mentov iz zadnje ~etrtine 12. stoletja: iz bule pape‘a Aleksandra III. iz leta 1176, s katero je vzel oglejski kapitelj v apostolsko za{~ito in mu potrdil poimensko na{teto posest213, iz listine cesarja Friderika I. Barbarosse iz leta 1177, s katero je tudi on vzel kapitelj v svoje varstvo in mu prav tako potrdil {e poimensko na{teto posest214, ter iz urbarialnega seznama kapitljeve posesti, ki je datiran v okvirno isti ~as215. Nobeden od teh dokumentov ne omenja, 210 E. Klebel, Ahnen (kot v op. 191) str. 51; F. Hausmann, Siegfried (kot v op. 136) str. 151. 211 Gl. op. 53 sl. 212 Gl. zgoraj. 213 F. Kos, Gradivo IV, {t. 572; Paulus Fridolinus Kehr (ed.), Italia Pontificia Vol. VII, Pars II (Berolini 1923) str. 48 in {t. 7; H. Wiesflecker, Regesten I, {t. 265. 214 D. F. I., {t. 685; F. Kos, Gradivo IV, {t. 584. 215 Guglielmo Biasutti, Il più antico rotolo censuale del capitolo di Aquileia (sec. XII) (Udine 1956) str. 7 sl. Glede zgodnej{e datacije tega dokumenta (druga ~etrtina 12. stol.), ki jo je z ozirom na denarne formule predlagal Andrea Saccocci, La monetazione dell’Italia nord-orientale nel XII secolo, v: Reinhard Härtel/ Markus J. Wenninger (Hg.) Die Friesacher Münze im Alpen-Adria-Raum (Akten der Friesacher Sommerakademie Friesach (Kärnten), 14. bis 18. September 1992, Grazer grundwissenschaftliche Forschungen Bd. 2 – Schriftenreihe der Akademie Friesach Bd. 1, Graz 1996) str. 290, gl. kritiko pri Ingeborg Baumgartner, Schriftquellen zur Frühzeit des Friesacher Pfennigs. Eine Einführung, v: Michael Alram/Reinhard Härtel/Manfred Schreiner (Hg.), Die Frühzeit des Friesacher Pfennigs (etwa 1125/30 – etwa 1166) (Österreichische Akademie der Wissenschaften, Phil.-hist. Kl. Bd. 300, Veröffentlichungen der Numismatischen Kommission Bd. 36, Wien 2002) str. 123 in op. 625. 35ZGODOVINSKI ̂ ASOPIS • 56 • 2002 • 1–2 (125) da bi imel kapitelj v Ljubljani oziroma njeni bli‘ini posest. Prav tako kapitelj v zadnji ~etrtini 12. stoletja ni imel ve~ posesti {e v nekaterih krajih, omenjenih v Nomina defuncto- rum. Eden tak{nih krajev so bile npr. Skrilje v Vipavski dolini, ki jih je leta 1063 ali 1064 oglejskemu kapitlju podaril Herman Eppensteinski216 oziroma ‘e njegova vdova Hedvi- ga217, leta 1177 pa so bile ‘e v drugih rokah, v posesti kapitlja iz ^edada218. Zato pa se v pape{ki in cesarski potrditvi ter urbarialnem seznamu omenja posest oglejskega kapitlja v krajih, o katerih v Nomina defunctorum ni sledu. [e zlasti velika sta bila novopridobljena posestna kompleksa v Ozeljanu (in Ossellan)219 z okolico v Vipavski dolini, kjer je kapitelj imel 50 kmetij, ter v Fari (Farra d’Isonzo) z bli‘njimi kraji, kjer si je kapitelj pridobil ve~ kot 100 kmetij220. Castrum quod vocatur Farra, ki je kot prvi utrjen kraj na cesti Ljubljanska kotlina-Vipavska dolina-Furlanija, stal na desnem bregu So~e, je cesar Oton I. ‘e leta 967 podelil oglejskemu patriarhatu221. Predpostaviti je, da je oglejski kapitelj pri{el do posesti v Fari tako, da jo je z oglejskim patriarhatom zamenjal za neko drugo222. Zamenjava posesti je bila v tedanji praksi nekaj obi~ajnega in je tako za oglejski kapitelj kot za patriarhat tudi dokumentirana223. Na podoben na~in je mogel priti oglejski kapitelj tudi do posesti v Ozeljanu vzhodno od Nove Gorice. Ta kraj zbuja na{o pozornost predvsem zato, ker le‘i znotraj teritorija, ki sta ga leta 1001 prejela oglejski patriarh Johannes in furlanski grof Werihen224. Veliko posest petde- setih kmetij v Ozeljanu – le-te niso vse le‘ale v imenovanem kraju, ki je bil za kaj takega dale~ premajhen ampak tudi v bli‘nji okolici; Ozeljan, ki je bil tudi sede‘ prafare, je bil le oznaka za celoten posestni kompleks, ki ga je tam imel oglejski kapitelj225 – si je kapitelj tako lahko pridobil z zamenjavo z oglejskim patriarhatom, vendar tudi s – Spanheimi! Zgoraj je bilo ‘e omenjeno, da je spadala Hedviga, ‘ena Engelberta I. Spanheimskega, v generacijo vnukov in vnukinj furlanskega grofa Werihena in da je prav ona prinesla Spanhei- 216 C. Scalon, NA, str. 396. 217 R. Härtel, Görz und die Görzer (kot v op. 19) str. 64 sl. 218 F. Kos, Gradivo IV, {t. 583a. 219 Ossellan je Ozeljan, kot sta mislila ‘e F. Kos, Gradivo IV, {t. 572 in 584 ter Milko Kos, Urbarji Slovenskega Primorja, zv. 2 (Viri za zgodovino Slovencev 3, Srednjeve{ki urbarji za Slovenijo 3, Ljubljana 1954) str. 26, in ne Coseano ju‘no od S. Daniele del Friuli, kot mislita C. Scalon, NA, str. 26, ter Janez Höfler, Gradivo za histori~no topografijo predjo‘efinskih ‘upnij na Slovenskem. Primorska: Oglejski patriarhat/ Gori{ka nad{kofija, Tr‘a{ka {kofija (Nova Gorica 2001) str. 13 in op. 5, str. 126. Ossellan ‘e iz jezikovnih razlogov ni mogo~e identificirati z Coseanom ampak z Ozeljanom, ki se tudi v drugih srednjeve{kih virih omenja v povsem enaki obliki kot Oselan, Oslan, Osslan, Ozelan (M. Kos, Urbarji 2 (kot v op. 219) str. 349 (register)). Nadalje je posest oglejskega kapitlja v Ozeljanu izpri~ana neodvisno od na{tetih treh virov iz zadnje ~etrine 12. stoletja: v pravnem napotilu o odvetni{kih pravicah gori{kega grofa Majnharda II. iz leta 1202, je tudi ugotovljeno, da in Osselano quae Aquileiensium et Civitatensium canonicorum est, habebat advocatiam (Ernst Schwind/Alphons Dopsch (Hg.), Ausgewählte Urkunden zur Verfassungs-geschichte der deutsch-österreichischen Erblande im Mittelalter (Innsbruck 1895) {t. 20; Wiesflecker, Regesten I, {t. 319), kar potrjuje {e leta 1507 gori{ki urbar, po katerem se je v Vipavski dolini »kapiteljski ~in‘« (capitl cinzs) pla~eval v Ozeljanu (Oszlon), [mihelu (nad Ozeljanom) in okoli Skrilj v Dobravljah, Kamnjah ter Poto~ah (V[rbar] Gorcz, Archivio di Stato Gorizia, Archivio Coronini Cronberg, Serie Atti e Documenti, mapa 257, fasc. 652, fol. 131r sl.; gl. tudi M. Kos, Urbarji 2 (kot v op. 219) str. 27). 220 Podrobneje glede lokalizacije te posesti gl. M. Kos, Urbarji 2 (kot v op. 219) str. 26 sl. Za {tevilo kmetij okrog Fare gl. G. Biasutti, Rotolo censuale (kot v op. 215) str. 30 sl. 221 D. O. I., {t. 341; gl. P. [tih, »Villa« (kot v op. 13) str. 117 sl., 130 sl. 222 C. Scalon, NA, str. 27. 223 C. Scalon, NA, str. 28 in op. 38. 224 DD. O. III., {t. 402, 412; P. [tih, »Villa« (kot v op. 13) str. 122 sl. 225 M. Kos, Urbarji 2 (kot v op. 219) str. 27; druga~e glede prafare v Ozeljanu: J. Höfler, Gradivo za histori~no topografijo (kot v op. 219) str. 13 in op. 5, str. 126, vendar gl. op. 219 tega teksta. 36 P. [TIH: DVE NOVI NOTICI ZA NAJSTAREJ[O ZGODOVINO LJUBLJANE mom posest v Furlaniji, pa tudi Gorico, po kateri se je okrog leta 1100 kot prvi imenoval njen sin Henrik (kot koro{ki vojvoda IV.), in tudi drugo posest v spodnji Vipavski dolini. Iz te, iz cesarske podelitve Werihenu leta 1001 izvirajo~e posesti, je npr. izviralo 20 kmetij v ^rni~ah med Ozeljanom in Vrtovinom, ki jih je tudi ‘e omenjena in za za~etke spanheimske ljubljanske posesti tako pomembna Uta, ‘ena Engelberta II. Spanheimskega, 1135/41 poda- rila pro{tiji v Baumburgu226. Spanheimi so imeli posest v ^rni~ah {e vse do leta 1220, ko jo je koro{ki vojvoda Bernhard II. Spanheimski tradiral samostanu v Ro‘acu227. In ~e se sedaj spomnimo, da so Spanheimi v Ljubljani postopoma pove~evali in zaokro‘evali svojo tamkaj{njo posest in da je moralo biti tudi v interesu kapitlja, da so njegova posestva le‘ala ~im bolj strnjeno ~im bli‘e Ogleju, potem se zdi zelo plavzibilno, da so si Spanheimi kme- tije, ki jih je v Ljubljani imel kapitelj, pridobili prav z zamenjavo za enako {tevilo kmetij v Ozeljanu, ~eprav pridejo seveda v po{tev tudi druge mo‘nosti in tudi zamenjava za kak{no drugo spanheimsko posest v Furlaniji. Vendar 20 kmetij, ki jih je med letoma 1112 in 1125 ob ljubljanskem gradu podaril Rudolf iz Tarcenta, ni bila edina posest, ki jo je v Ljubljani imel oglejski kapitelj. V oglejskem nekrologu, in sicer v njegovi starej{i redakciji, to je v kodeksu iz za~etka 14. stoletja228, ki je slu‘il oglejskemu kapitlju kot uradna knjiga za obhajanje spomina na dan smrti njenih dobrotnikov (anniversarius), je pod 10. aprilom vpis, omenjen ‘e na za~etku tega prispev- ka229. Ta druga, po mojem mnenju prav tako na najzgodnej{o zgodovino Ljubljane nana{ajo~a se notica pravi, da je na ta dan umrl nek Hartvik (zapisan v latinizirani-italijanizirani obliki kot Arthuicus de ***), ki je podaril kanonikom tri kmetije v Ljubljani (in Laybach). Na nesre~o manjka pri vpisu navedba od kod je ta Hartvik bil, kar bi bilo zelo pomembno tako za njegovo identifikacijo kot tudi za kronolo{ko umestitev te daritve oglejskemu kapitlju. Identifikacijo dodatno ote‘uje dejstvo, da je bilo ime Hartvik v visokem srednjem veku, to je v ~asu, ki pride v po{tev, zelo raz{irjeno230. Izhod iz zadrege nudi nekrolog samostana v Admontu, ki ima pod 10. aprilom vpis Hartwicus com[es]231 in na katerega je opozoril ‘e Ceasare Scalon v svoji izdaji oglejskega nekrologa232. Tu vpisanega grofa Hartvika je zaradi enakega imena in enakega datuma smrti smatrati za identi~nega z donatorjem treh kmetij v Ljubljani oglejskemu kapitlju. Ker so bili prvi vpisi v admontski nekrolog narejeni kmalu po letu 1202 in so bili vanj vna{ani {e po sredi 13. stoletja233, je zadnji datum tudi skrajni terminus ante quem za ~as ‘ivljenja Hartvika, ki ga je zaradi oznake comes potrebno iskati v krogu visokoplemi{kih rodbin severnojadranskega in vzhodnoalpskega prostora 12. in prve polovice 13. stoletja. Prva tak{na rodbina, na katero pomislimo, so prav Spanheimi, kjer so kar trije njeni ~lani v treh zaporednih generacijah nosili ime Hartvik: tako se je imenoval eden od sinov Sigfrida iz Sponheima (za~etnik koro{kih Spanheimov) in Rikarde »iz Labota«, ki je umrl leta 1102, nadalje eden od sinov Engelberta I. in Hedvige »iz Mo{e«, ki je umrl leta 1126 ter kon~no 226 Gl. op. 168. 227 Wilhelm Baum, Die Gründung des Klosters Rosazzo und die Anfänge der Grafen von Görz, v: Der Schlern 61 (1987) str. 629, dokument I: Millesimo CCXX dedit dux Bernhardus Karinthie villam in Zernitschach; H. Wiesflecker, Regesten I, {t. 152. 228 Archivio capitolare Udine, Codici, nr. 33; C. Scalon, NA, str. 85 sl. 229 Gl. op. 16; C. Scalon, NA, str. 188. 230 Gl. npr. A. Jaksch, MC IV/2, register; F. Tyroller, Genealogie (kot v op. 46) register. 231 Necrologium Admuntense, MGH Necrologia Germaniae II, Diocesis Salisburgensis (ed. Sigismund Herzberg-Fränkel, München 22001) str. 294. 232 C. Scalon, NA, str. 188 in op. 30. 233 Necrologium Admuntense (kot v op. 231) str. 287. 37ZGODOVINSKI ̂ ASOPIS • 56 • 2002 • 1–2 (125) tudi eden od sinov Engelberta II. in Ute, h~erke Ulrika iz Passaua, ki je umrl leta 1164234. Toda le malo je mo‘nosti, da bi bil eden od teh treh Spanheimov identi~en s Hartvikom iz oglejskega in admontskega nekrologa. Prvi~ zato, ker so se vsi trije Spanheimi zapisali duhovni{kemu poklicu in kot visoki cerkveni knezi – Hartvik I. je bil magdebur{ki nad{kof, Hartvik II. in Hartvik III. pa regensbur{ka {kofa – niso nosili grofovskega naslova235; drugi~ pa zato, ker nobeden od njih niti pribli‘no ni umrl 10. aprila, ampak so dnevi njihove smrti slede~i: 17. junij (Hartvik I.), 3. marec (Hartvik II.) in 22. marec (Hartvik III.)236. Na{o pozornost zato bolj priteguje grofovska rodbina, ki se je imenovala po Bognu (vzhodno od Straubinga) na Spodnjem Bavarskem237. V njej je bilo ime Hartvik prav tako eno od vodilnih238, svojo posest in z njo povezane ministeriale pa je rodbina imela tudi na ozemlju dana{nje Slovenije, to je na Kranjskem in v Furlaniji 12. stoletja239. Medtem ko prva dva Hartvika v sicer dokaj slabo poznani najstarej{i genealogiji Bogenskih o~itno nista mogla biti identi~na z oglejsko-admontskim Hartvikom, saj sta ‘ivela prezgodaj in je bil eden ‘e okrog 1020 stolni odvetnik v Regensburgu, drugi pa kmalu po sredi 11. stoletja grof v vzhodnem Donaugauu240, pa to ne velja za grofa Hartvika iz Bogna iz okrog srede 12. sto- letja. Bil je najmlaj{i sin grofa Alberta II. iz Bogna († 1146), ustanovitelja samostana v bli‘njem Windbergu, po katerem se je tudi imenoval241. O njem beremo v Historia Welforum iz bavarskega samostana Weingarten, da je bil poro~en z eno od dveh h~erk istrskega mejne- ga grofa Popona II. Weimar-Orlamündskega († 1101), medtem, ko je drugo h~erko o‘enil Bertold II. Ande{ki († 1151)242. Bogenski nevesti je bilo ime Hedviga243, ki ga je dobila po svoji stari mami po materini strani – po Hedvigi »iz Mo{e« – kajti ‘ena Popona II. Weimar- Orlamündskega je bila Rikarda Spanheimska, h~i Engelberta I. Spanheimskega in Hedvige »iz Mo{e«244. Poroka Alberta II. in Hedvige, do katere naj bi pri{lo okrog 1110 s posredo- vanjem takratnega regensbur{kega {kofa Hartvika (1105–1126), brata Rikarde Spanhei- 234 Gl. H. Dopsch, Gründer kamen vom Rhein (kot v op. 10) str. 60, genealo{ka tabela V; H. Dopsch, Das Herzogtum Kärnten (kot v op. 10) genealo{ka tabela na str. 311. 235 Gl. F. Hausmann, Grafen zu Ortenburg (kot v op. 10) str. 12, 14, 16. 236 F. Hausmann, n. n. m. 237 Max Piendl, Die Grafen von Bogen. Genealogie, Besitz- und Herrschaftsgeschichte, v: Jahresbericht des historischen Vereins für Straubing und Umgebung 55 (1952, iz{lo 1953) str. 25 sl.; 56 (1953, iz{lo 1954) str. 9 sl.; 57 (1954, iz{lo 1955) str. 25 sl. 238 M. Piendl, Grafen von Bogen (55/1952) (kot v op. 237) genealo{ka tabela na str. 60–61; F. Tyroller, Genealogie (kot v op. 46) str. 234 sl. in genealo{ka tabela na str. 242-243. 239 Gl. L. Hauptmann, Nastanek in razvoj Kranjske (kot v op. 174) str. 92; M. Piendl, Grafen von Bogen (56/1953) (kot v op. 237) str. 58 sl. 240 F. Tyroller, Genealogie (kot v op. 46) genealo{ka tabela na str. 242–243. 241 F. Tyroller, Genealogie (kot v op. 46) str. 240 in {t. 17. 242 Historia Welforum Weingartensis, MGH Scriptores 21 (ed. Georg Heinrich Pertz et al., 21988) str. 463 (F. Kos, Gradivo III, {t. 221): ex quo genuit Poponem marchionem, qui duas filias suas unam Bertholfo comiti de Andehse, aliam Alberto comiti de Bogen copulavit. O Poponu kot istrskemu mejnemu grofu (1093–1101) gl. nazadnje P. [tih, Oglejski patriarhi (kot v op. 47) str. 42 sl. 243 In ne Liutkarda, kot sem do predkratkim povzemal {e sam (P. [tih, Kranjska v ~asu Ande{kih grofov (kot v op. 100) str. 12 in op. 9) in kot imajo npr. tudi F. Kos, Gradivo III, str. 135 in op. 6; M. Kos, Gradivo V, str. XL; Du{an Kos, Ministeriali grofov Ande{kih na Kranjskem (do srede 13. stoletja), v: Grofje Ande{ko- Meranski. Prispevki k zgodovini Evrope v visokem srednjem veku. Zbornik razprav z mednarodnega znanstvenega simpozija Kamnik 22.– 23. 9. 2000 (izd. Andreja Er‘en in Toni Aigner, Kamnik 2001) str. 189. Ime Liutkarda je ‘e zato neverjetno, ker ga ne sre~amo niti v orlamündski niti v spanheimski rodbini. Ime ‘ene Alberta II., Hevdige, je sporo~eno v tradicijski knjigi iz Oberaltaicha in v Zgodovini niederaltai{kih odvetnikov: gl. M. Piendl, Grafen von Bogen (55/1952) (kot v op. 237) str. 53 sl. 244 F. Hausmann, Grafen zu Ortenburg (kot v op. 10) str. 13. Zaradi te rodbinske povezave je Rikardin brat Engelbert II. Spanheimski leta 1108 tudi postal istrski mejni grof. 38 P. [TIH: DVE NOVI NOTICI ZA NAJSTAREJ[O ZGODOVINO LJUBLJANE mske245, je povezala Bogenske tako z Weimar-Orlamündskimi kot s Spanheimi, to je z dve- ma na jugu cesarstva posestno in oblastno mo~no pozicioniranima rodbinama246, in v tej poroki je o~itno iskati tudi izvor bogate alodialne posesti, ki so jo Bogenski imeli pri nas247. Za nas zanimivi grof Hartvik iz Bogna, najmlaj{i sin Alberta II. in Hedvige, je tako svoje ime lahko dobil tudi iz kroga svojih spanheimskih sorodnikov, katerim je pripadal po mate- rini strani. V virih se omenja prvi~ leta 1142 v dru‘bi svojega o~eta in starej{ega brata Bertolda II.248, samostojno pa ga prvi~ sre~amo v listini salzbur{kega nad{kofa Konrada I. iz oktobra 1146, s katero je ta v Reichenhallu potrdil sekavskim avgu{tincem-korarjem po- sest249. @e naslednje leto se je udele‘il druge kri‘arske vojne pod vodstvom kralja Konrada III., {e predtem pa je prejkone zaradi financiranja svoje udele‘be prodal kr{ki {kofiji bogen- ski alod Dobrna severno od Celja, proti ~emur je protestiral njegov starej{i brat Bertold II.250. Med {tevilnimi knezi z jugovzhoda cesarstva, ki so se udele‘ili tega kri‘arskega pohoda, je bil tudi stric njegove matere Bernhard Spanheimski, ki je v Mali Aziji tudi padel251. Hartvik, ki je v virih ozna~en kot homo pessimus in na katerega nasilno naravo lahko sklepamo iz umora, ki ga je storil, se je s kri‘arskega pohoda sicer vrnil ‘iv, vendar se v listinah ne omenja 245 M. Piendl, Grafen von Bogen (55/1952) (kot v op. 237) str. 54. 246 Gl. L. Hauptmann, Nastanek in razvoj Kranjske (kot v op. 174) str. 78 sl.; P. [tih, Rodbina koro{kih Spanheimov (kot v op. 10). 247 Gl. M. Piendl, Grafen von Bogen (56/1953) (kot v op. 237) str. 58 sl.; L. Hauptmann, Grofovi Vi{njegorski (kot v op. 119) str. 225 sl. 248 F. Tyroller, Genealogie (kot v op. 46) str. 244 in {t. 25. 249 W. Hauthaler/F. Martin, SUB II, {t. 246 (Hertwicus comes de Bogen). 250 J. Zahn, UBSt I, {t. 357; F. Kos, Gradivo IV, {t. 342. 251 Gl. op. 95, 96. 39ZGODOVINSKI ̂ ASOPIS • 56 • 2002 • 1–2 (125) ve~252. Vzrok temu bi lahko bila njegova insanitas, norost, o kateri poro~a pisec zgodovine niederaltai{kih odvetnikov253 in zaradi katere se zdi, da so ga spravili v samostan Windberg, kjer je kot menih neznanega leta – domnevno kmalu po 1150 – tudi umrl254. V nekrologu tamkaj{njega samostana je kot dan njegove smrti zabele‘en 6. april255 in smatrati ga je za nespornega, saj je zabele‘en v samostanu, kjer je Hartvik umrl kot konverz in ki je bil poleg tega kot ustanova Hartvikovega o~eta Alberta II. {e bogenski dru‘inski samostan in s tem posebej namenjen ohranjanju njihove memoriae. Ta datum se sicer ne ujema z vpisoma v oglejskem in admontskem nekrologu, vendar razlika, do katerih je pogosto prihajalo in so bile nekaj obi~ajnega, tudi ni velika. K temu lahko dodamo tudi to, da so v admontskem nekrologu – ~e pustimo vpra{ljivega Hartvika ob strani – od bogenske rodbine vpisani dnevi smrti za Hartvikovega o~eta Alberta II., njegovo mater Hedvigo in njegovega brata Bertolda II.256. V Admontu so torej ohranjali spomin na najo‘je Hartvikovo sorodstvo, kar je dodaten indic, da se za 10. aprilom vpisanim grofov Hartvikom skriva prav istoimeni bogen- ski grof. In ~e k temu upo{tevamo {e, da se v admontskem nekrologu dan smrti Alberta II. (12. 1.) prav tako ne ujema z vpisom v windber{kem nekrologu (13. 1.)257, potem se zdi zelo verjetno, da je re{eno vpra{anje, kdo je bil tisti Hartvik oglejskega nekrologa, ki je tamkaj{njim kanonikom podaril tri kmetije v Ljubljani; njegovo daritev pa je okvirno umestiti med 1140 in 1150, to je v desetletje v katerem je izpri~ano delovanje grofa Hartvika Bogenskega in v katerem so kot gospodarji ljubljanskega gradu ‘e izpri~ani njegovi sorodniki po materini strani, Spanheimi. Zelo verjetna identifikacija Hartvika oglejskega nekrologa z istoimenim bogenskim grofom poleg tega pomeni, da je potrebno obse‘ni posesti, ki so jo grofje Bogen- ski imeli pri nas v 12. stoletju okoli Preddvora, v Dobrni, Kr{kem, Raki, Ribnici in Vipavi258, dodati {e posest v Ljubljani. * * * Dve, na prvi pogled skromni notici oglejske memorialne provenience sta se tako pokaza- li kot zelo dragoceno izhodi{~e za vpogled v zgodovino ljubljanske kotline in s tem osred- njega dela slovenskega ozemlja v drugi polovici 11. in prvi polovici 12. stoletja. Kakorkoli je zaradi skromnosti in narave virov povsem trdnih ugotovitev manj kot bi si ‘eleli, se nam podoba obravnavanega ~asa in prostora ka‘e precej bolj pestra kot se je dosedaj mislilo. Pred nas je stopila cela vrsta (visoko)plemi{kih zemlji{kogospostvenih lastnikov in posest- nikov. Ve~ina med njimi – kot grofje iz Vohburga, grofje iz Bogna, s Salzburgom povezani Anzo, Rudolf iz Tarcenta oziroma ‘e njegov domnevni o~e Rudolf iz Margarethenrieda, pa tudi s slednjima povezani Engilbero »Kranjski« (Turja{ki) – je v ta prostor pri{la z Bavarske, kjer so v veliki meri imeli svoje te‘i{~e, a so hkrati mo‘nost za svojo afirmacijo iskali tudi na obrobju cesarstva. A ne samo oni, tudi oglejski kapitelj, pa neki pobli‘e {e nedolo~ljivi Roudpert, ter kot se zdi tudi rodbina furlanskega grofa Werihena, kateri je pripadala Hedviga 252 M. Piendl, Grafen von Bogen (55/1952) (kot v op. 237) str. 55. 253 De advocatibus Altahensibus, MGH Scriptores 17 (ed. Georg Heinrich Pertz et al., 21990) str. 373. 254 M. Piendl, Grafen von Bogen (55/1952) (kot v op. 237) str. 56. 255 Necrologium Windbergense, MGH Necrologia Germaniae III, Dioceses Brixinensis, Frisingensis, Ratisbonensis (Hg. Franz Ludwig Baumann, München 22001) str. 390: Hartwicus c(on)v(ersus) n(oster) ex comite ob(iit). 256 Necrologium Admuntense (kot v op. 231) str. 289, 293, 307; gl. tudi M. Piendl, Grafen von Bogen (55/1952) (kot v op. 237) str. 54 sl.; F. Tyroller, Genealogie (kot v op. 46) str. 240 sl. 257 Necrologium Windbergense (kot v op. 255) str. 384. 258 L. Hauptmann, Nastanek in razvoj Kranjske (kot v op. 174) str. 92; isti, Grofovi Vi{njegorski (kot v op. 119) str. 225 sl.; M. Piendl, Grafen von Bogen (56/1953) (kot v op. 237) str. 58 sl. 40 P. [TIH: DVE NOVI NOTICI ZA NAJSTAREJ[O ZGODOVINO LJUBLJANE »iz Mo{e«, so imeli v {ir{i okolici Ljubljane svojo posest. Nekateri, kot Engilbero Turja{ki, so si tu poiskali novo domovino, drugi, kot npr. grofje iz Vohburga, Anzo, Rudolf iz Tarcenta ali pa tudi oglejski kapitelj, so kmalu videli bolj{e mo‘nosti za uresni~itev svojih interesov drugje in so svoja posestva razdali, prodali, zamenjali ali pa prepustili svojim sorodnikom. Med tistimi, ki so najbolj pridobili na njihov ra~un, so bili koro{ki Spanheimi. Ti so, kot se zdi, v prvi polovici 12. stoletja postopoma in iz razli~nih rok zaokro‘evali svoje ljubljansko gospostvo in se tako uveljavili kot najpomembnej{i zemlji{ki gospodje na tem podro~ju. Najkasneje v desetletju pred sredo 12. stoletja so ‘e imeli v lasti tudi ljubljanski grad, sredi{~no to~ko ljubljanske kotline, ki se druga~e prvi~ omenja ‘e med letoma 1112 in 1125 in je tedaj morda bil ({e) v lasti oglejskega odvetnika Rudolfa iz Tarcenta iz rodbine gospo- dov iz Machlanda. Z u s a m m e n f a s s u n g Zwei neue Notizen zur ältesten Geschichte von Ljubljana Peter [tih Nach dem heutigen Wissensstand wird Ljubljana (Laibach) in den historischen Quellen zum ersten Mal im Jahre 1144 erwähnt, als sich Ulrich, der Bruder des Kärntner Herzogs Heinrichs V. von Spanheim, danach nannte (O ∨ dalricus de Laibach, frater ducis). Zwei Jahre später ist in einer Aquilejer Urkunde im Beinamen eines Spanheimer Ministerialen aus Laibach auch die Namensform Luwigana überliefert. Doch das mit Nomina defunctorum überschriebene, großteils um 1162 verfaßte Memorialverzeichnis der Gönner des Kapitels von Aquileia enthält eine Notiz, daß am 25. November der Vogt Rudolf gestorben sei, der den Kanonikern von Aquileia 20 Huben bei der Burg Laibach gegeben habe (VII. Kal. Decembris, Rodulfus advocatus obiit, qui XX mansos iuxta castrum Leibach canonicis dedit). Rudolf dürfte zwischen 1112 und 1125 Vogt der Kirche von Aquileia gewesen sein, und in diese Zeit wäre auch die genannte Notiz zu datieren, die somit die älteste Erwähnung Laibachs überliefert und zugleich davon zeugt, daß dort bereits zu Beginn des 12. Jahrhunderts eine Burg stand. Der aquileische Vogt Rudolf, der als Besitzer und Eigentümer der Laibacher Burg anzunehmen ist, ist nach allgemeiner Meinung identisch mit Rudolf von Tarcento (in Friaul), der 1126 am Isonzo der Propstei Berchtesgaden umfassenden Besitz in Karnien und in Friaul schenkte. Dieser Rechtshandlung wohnte eine Reihe von prominenten hochadeligen Zeugen mit nicht weniger als vier Spanheimern an der Spitze bei. Die Schenkung an die Propstei Berchtesgaden und die Benennung nach Tarcento stellen eine eindeu- tige Verbindung zwischen Rudolf und dem Geschlecht der genealogisch wenig bekannten freien Herren von Machland (Perg) im heutigen Oberösterreich dar, die zu den Gönnern der genannten Propstei zählten und Besitzungen in Tarcento innehatten. Der in der Urkunde von 1126 als Rudolfs nepos bezeichnete Otto ist höchstwahrscheinlich identisch mit Otto von Machland (gest. 1149), dem Stifter der Klöster Waldhau- sen, Baumgartenberg und Erla. Im Zusammenhang mit Rudolf sind auch fünf Freisinger Traditionsnotizen aus den Jahren 1078/1085 interessant, mit denen quidam vir nobilis Ródolfus dem Hochstift Freising allerlei Besitzungen und Unfreie in Bayern geschenkt hat. Aus ihnen geht hervor, daß dieser edle Rudolf von “Margarethenried” eine gewisse Adelheid zur Gemahlin hatte (diesem Namen begegnet man auch im Geschlecht der Herren von Machland), deren Ehe der Sohn Rudolf entstammt! Da der Großvater Ottos von Machland, Walchun, einen Bruder namens Rudolf hatte, der in einer Traditionsnotiz aus Göttweig von 1081/85 bereits als tot bezeichnet wird, könnte Rudolf von Margarethenried mit dem gleichnamigen Bruder Walchuns von Machland identisch und der Vater Rudolfs von Tarcento sein. Die These, daß Rudolf von Margarethenried Vater Rudolfs von Tarcento gewesen sein könnte, wird zusätzlich durch das Zeugenverzeichnis einer der erwähnten Freisinger Traditionsnotizen gestützt. Von den vier als nobiles bezeichneten Zeugen wird an erster Stelle ein gewisser Engilbero von “Krain” (Engilpero Chreinensis) angeführt, der von seinem 41ZGODOVINSKI ̂ ASOPIS • 56 • 2002 • 1–2 (125) Vasallen Adalbrecht (Adalpreht miles Engilperonis) von Krain nach Bayern begleitet wurde. Engilberos Nennung als Zeuge in der Tradition von Rudolf und Adelheid ist als Folge ihrer gegenseitigen Beziehun- gen zu verstehen. Sie zeugt mindestens davon, daß Rudolf von Margarethenried Beziehungen zu Krain unterhielt, obwohl auch möglich ist, daß Engilbero und Rudolf verwandt waren. Wenn Rudolf von Margarethenried und Rudolf von Tarcento bis dahin vor allem durch den gemeinsamen Namen verbunden waren, den der Sohn des ersteren trug, stellt nun Krain ein weiteres Bindeglied dar. Folglich könnten die 20 Huben bei der Laibacher Burg, die Rudolf zwischen 1112 und 1125 den Kanonikern von Aquileia schenkte, dem Besitz entstammen, den vielleicht bereits sein Vater in Krain innegehabt hatte. Es würde daher nicht verwundern, wenn Rudolf von Margarethenried, der einen Verwandten in Krain oder wenig- stens eine Person hatte, mit der er persönlich eng verbunden war, dort auch einen Besitz gehabt hätte. Engilbero wird sonst bereits 1062 in einer Urkunde König Heinrichs IV. erwähnt, und zwar als Anrainer eines Besitzes, den der König im Hügelland am Südösen des Laibacher Moors dem Salzburger Vasallen Anzo verlieh, außerdem war er im Besitz des Dorfes Lo~nik (Lonsa) bei Turjak (Auersperg). Dieser Besitz, sein Name, der anschließend im Geschlecht der Auersperger überwog und auch seine hohe soziale Stellung, die dadurch bezeugt wird, daß er einen eigenen Vasallen hatte, macht Engilbero nicht nur zum Stammvater der ersten freien Herren von Auersperg, die in der Mitte des 13. Jahrhunderts ausstarben, sondern bezeugt auch die bayerische Herkunft der Auersperger, die bisher nur vermutet wurde. Engilbe- ros Nennung in der Tradition Rudolfs von Margarethenried in Bayern in ausgesprochen familiären Angelegenheiten, der Besitz, den der vermutlich gleichnamige Sohn Rudolfs irgendwo in der Nähe von Laibach hatte, wo wenig entfernt auch Engilberos Besitz lag, all das weist darauf hin, daß Rudolf von Margarethenried mit Engilbero von Auersperg verwandt war, was wiederum bedeutet, daß die Herkunft der Auersperger vielleicht in dem adeligen Kreis zu suchen ist, dem auch die Herren von Machland entstammten. Der Laibacher Besitz Rudolfs von Tarcento kann so mit hoher Wahrscheinlichkeit um eine Generation zurückverlegt und bereits bei seinem Vater angesetzt werden. In derselben Urkunde König Heinrichs IV. von 1062 werden als nördliche Nachbarn Engilberos (von Auersperg) die Grafen Diepold und Rapoto erwähnt, deren Besitz sich auf dem Gebiet befand, das später den Spanheimern gehörte. Es handelt sich um Diepold II. und Rapoto IV. aus dem Geschlecht der Grafen von Vohburg (Rapotonen-Dietpoldinger) in Bayern, die treue Anhänger Heinrichs IV. waren und in den Kämpfen gegen den Gegenkönig Rudolf von Rheinfelden ihr Leben verloren (Diepold II. 1078 bei Mellrichstadt, Rapoto IV. 1080 an der Elster). Ein Sohn Rapotos IV., Ulrich von Passau, verheiratete Ende des 11. Jahrhunderts seine einzige Tochter Uta mit Engelbert II. von Spanheim. Diese Ehe brachte den Spanheimern umfangreichen Besitz in Bayern, im Lungau und offensichtlich auch in Krain, wo die Anfänge der Spanheimer Laibacher Grundherrschaft mit dem Vohburger Erbe nach Ulrich von Passau in Verbindung zu bringen sind. Das Bild, das sich demzufolge von den Anfängen des Spanheimer Besitzes im Laibacher Becken abzeichnet, unterscheidet sich somit wesentlich von den bisherigen Vorstellungen. Es scheint, daß die Spanheimer den Laibacher Besitz schrittweise und nicht auf einen Schlag erwarben. Er stammte aus verschiedenen Händen und wurde allmählich arrondiert. Einen Teil machte offensichtlich der ehemalige Vohburger Besitz aus, der andere stammte anscheinend aus einem Besitz, über den im Jahre 989 im Nordwesten Laibachs Graf Bernhard verfügte. Dieser gehörte über den friaulischen Grafen Werihen/ Weriant wahrscheinlich in den Verwandtschaftskreis Hedwigs von “Mossa”, der Frau Engelberts I. von Spanheim, durch welche Besitzungen in Friaul, am mittleren Isonzo und im Wippachtal in den Spanhei- mer Besitz gelangten. Schließlich erlangten die Spanheimer einen Teil ihres Laibacher Besitzes wahr- scheinlich auch von Rudolf von Tarcento. Die 20 Huben bei Laibach, die letzterer zwischen 1112 und 1125 dem Kapitel von Aquileia schenkte, machten fast sicher nicht seinen ganzen dortigen Besitz aus. Die Präsenz von nicht weniger als vier Spanheimern im Jahre 1126 in Friaul am Isonzo zu einer Zeit, als Rudolf der Propstei Berchtesgaden seinen Besitz schenkte, war sicherlich kein Zufall. Außerdem kann man zu diesen vier auch einen fünften zählen: Graf Meinhard I. von Görz, der durch seine Mutter Diemut von Spanheim der Neffe der dort anwesenden Bernhard und Engelbert II. sowie der Vetter Engelberts III. und Ulrichs I. von Spanheim war. Eine so dichte Präsenz der Spanheimer an den ersten fünf Stellen im Zeugenverzeichnis spiegelt entweder verwandtschaftliche oder sehr enge Beziehungen wider, die die Spanheimer mit Rudolf von Tarcento verbanden. Auf jeden Fall bot die Zusammenkunft am Isonzo eine gute Gelegenheit zur Regelung auch anderer Angelegenheiten, die die Spanheimer und den mit ihnen verbundenen Rudolf betrafen. Eine davon könnte durchaus Laibach sein, wo die Spanheimer ihren Besitz offensichtlich planmäßig arrondierten. 42 P. [TIH: DVE NOVI NOTICI ZA NAJSTAREJ[O ZGODOVINO LJUBLJANE Eine zweite Notiz, die sich auf die älteste Geschichte von Laibach bezieht, ist eine Eintragung in den Nekrolog von Aquileia, der zum 10. April berichtet, daß an diesem Tag ein gewisser Hartwig starb, der den Kanonikern von Aquileia drei Huben in Laibach geschenkt habe (Arthuicus de *** obiit, III mansos in Laybach). Der Schlüssel zu seiner Identifikation ist im Nekrolog des Klosters Admont zu suchen, der unter demselben Datum den Namen Hartwicus com(es) ausweist, was bedeutet, daß der Hartwig aus dem Nekrolog von Aquileia im Kreise hochadeliger Geschlechter des Ostalpenraums im 12. und in der ersten Hälfte des 13. Jahrhunderts zu suchen ist. Meiner Meinung nach handelt es sich um Hartwig (gest. 1146) aus dem Geschlecht der Grafen von Bogen aus Niederbayern, dessen Besitz im 12. Jahrhundert auch in Friaul und in Krain lag. Im Jahre 1147 nahm er am zweiten Kreuzzug teil, nachdem er – höchstwahrscheinlich um seine Teilnahme am Kreuzzug zu finanzieren – dem Gurker Bistum sein Allod Dobrna (Neuhaus) bei Celje (Cilli) verkauft hatte. Als Konverse soll er kurz nach 1150 im Bogener Familienkloster Windberg gestorben sein, wo als sein Todestag der 6. April verzeichnet ist. Dieses Datum stimmt zwar nicht genau mit den Einträgen in den Nekrologen von Aquileia und Admont überein, weicht aber nur wernig davon ab. Sofern die Identität des Hartwig aus dem Nekrolog von Aquileia mit dem gleichnamigen Grafen von Bogen feststeht, muß dessen Schenkung von drei Huben in Laibach zwischen 1140 und 1150 datiert werden, als Hartwig in den Quellen erwähnt wird. Das bedeutet, daß zu den umfangreichen Besitzungen, die die Grafen von Bogen im 12. Jahrhundert im slowenischen Raum in der Nähe von Preddvor (Höfflein), in Dobrna (Neuhaus), Kr{ko (Gurkfeld), Raka (Arch), Ribnica (Reifnitz) und Vipava (Wippach) innehatten, auch noch der Besitz in Laibach hinzugezählt werden muß. Zwei auf den ersten Blick bescheidene Memorialnotizen aus Aquileia enthalten somit äußerst wertvol- le Hinweise auf die Geschichte des Laibacher Beckens und somit des zentralen slowenischen Raumes in der zweiten Hälfte des 11. und in der ersten Hälfte des 12. Jahrhunderts. So bescheiden die Zahl der wünschenswerten unwiderlegbaren Feststellungen infolge der Spärlichkeit und Natur der Quellen auch ist, zeigt sich das Bild des behandelten Zeitabschnitts und Raumes doch als viel komplexer, als bisher angenommen. Vor unseren Augen taucht eine Reihe hochadeliger grundherrlicher Eigentümer und Besit- zer auf. Die meisten von ihnen – wie etwa die Grafen von Vohburg, die Grafen von Bogen, der mit Salzburg in Verbindung stehende Anzo, Rudolf von Tarcento bzw. schon sein vermutlicher Vater Rudolf von Margarethenried, aber auch der mit dem letzteren verbundene Engilbero von “Krain” (von Auersperg) – kamen hierher aus dem weiteren Raum Bayerns, wo sie ihren Stammbesitz hatten, suchten zugleich aber auch Möglichkeiten zur Expansion am Rande des Reiches. Und nicht nur sie, sondern auch das Kapitel von Aquileia, ein gewisser näher noch nicht bestimmbarer Rupert und anscheinend auch die Familie des friaulischen Grafen Werihen/Weriant, der auch Hedwig von “Mossa” angehörte, hatten ihren Besitz im weiteren Raum von Laibach. Einige, wie etwa Engilbero von Auersperg, fanden hier eine neue Heimat, andere, wie etwa die Grafen von Vohburg, Anzo, Rudolf von Tarcento oder das Kapitel von Aquileia, fanden dagegen bald anderswo bessere Möglichkeiten für die Verwirklichung ihrer Interessen und ver- schenkten, verkauften, vertauschten ihre Besitzungen oder überließen diese ihren Verwandten. Zu jenen, die den größten Nutzen daraus zogen, gehörten die Spanheimer. Durch die Übernahme von Besitzungen unterschiedlicher Provenienz arrondierten sie allem Anschein nach in der ersten Hälfte des 12. Jahrhun- derts ihre Laibacher Grundherrschaft und setzten sich als die wichtigsten Grundherren in diesem Gebiet durch. Spätestens im Jahrzehnt vor der Mitte des 12. Jahrhunderts war in ihrem Besitz auch die Burg von Laibach, der Mittelpunkt des Laibacher Beckens, die im übrigen zum ersten Mal bereits zwischen 1112 und 1125 erwähnt wird und damals (noch) im Besitz des Aquileier Vogtes Rudolf von Tarcento aus dem Geschlecht der Herren von Machland war. 43ZGODOVINSKI ̂ ASOPIS • 56 • 2002 • 1–2 (125) Miha Kosi ... quae terram nostram et Regnum Hungariae dividit ... (Razvoj meje cesarstva na Dolenjskem v srednjem veku) Prete‘na ve~ina dana{njega slovenskega ozemlja je bila od visokega srednjega veka (10. st.) vklju~ena v »Sveto rimsko cesarstvo«, natan~neje – v njegov del, ki so ga v politi~ni praksi od 11. stoletja dalje imenovali regnum Teutonicum oz. Teutonicorum, nem{ko kraljestvo. Ta izraz se je po letu 911 in izumrtju vzhodnofrankovskih Karolingov postopno uveljavil za vzhodno polovico nekdanje frankovske dr‘ave, ime Teutonici pa kot skupno ime v okviru tega kraljestva zdru‘enih germanskih plemen, {ir{e pojmovano – vsega prebi- valstva razli~nega etni~nega porekla, ki je ‘ivelo znotraj njegovih meja.1 Na{e ozemlje je bilo s perspektive sosedov »Tevtonija«, njeni prebivalci »Tevtoni«. Me{~ani Vara‘dina so na primer leta 1209 z vozovi trgovske robe odhajali »v Tevtonijo« (qui vadit in Theotoniam cum suis mercimoniis).2 V ogrski kraljevski diplomi iz 1251 je Slavonija ob re~ici Bregani in spodnji Savi mejila s »Tevtoni« (ubi commetanei sunt Theutonici).3 Novi ogrski kralj Karel je leta 1300 slavonskim Baboni}em potrdil vse posesti »od Tevtonije do Bosne in od reke Save do Gvozda« (a Theotonia videlicet usque in Bosznam, et a fluvio Zaua usque ad montem Gazd).4 Meja Slavonije z Belo krajino, tedaj v posesti grofov Celjskih, pa je bila leta 1394 ozna~ena kot »meja province Tevtonije imenovane Metlika« (confinia prouincie Theu- tonie ... Methliche nuncupate).5 Nasprotno pa je bila, gledano z vidika na{ih de‘el, onstran meje »Ogrska«. Bela krajina je leta 1228 le‘ala »onstran gora, tostran Ogrske« (ultra mon- tem citra Hungariam).6 V dokumentu koro{kega vojvode Ulrika III. iz leta 1254 je omenjeno, da Bregana »deli na{o de‘elo in ogrsko kraljestvo« (quae terram nostram et Regnum Hunga- riae dividit).7 Oglejski patriarh Paganus pa v svoji listini leta 1331 omenja, da kostanjevi{ki samostan le‘i »ob meji Ogrske« (in metis Vngarie positum) in mu je zaradi »vpadov Ogrov« (propter Vngarorum incursionem) inkorporiral ‘upnijo v Vidmu pri Kr{kem.8 Iz teh nekaj primerov je jasno razvidno, da je imela v pojmovnem svetu srednjeve{ke dru‘be bistven ZGODOVINSKI ̂ ASOPIS • 56 200 • 1–2 (1 5) • 41–91 1 Aleksander Demandt, Die Grenzen in der Geschichte Deutschlands, v: Deutschlands Grenzen in der Geschichte, hrsg. A. Demandt, München 31993, str. 14 sl.; Josef Riedmann, Deutschlands Südgrenze, prav tam, str. 166–196, zlasti 172 sl. 2 Codex diplomaticus regni Croatiae, Dalmatiae et Slavoniae (=CD) III, ed. Tadija Smi~iklas (Zagreb 1905), {t. 75. 3 CD IV (Zagreb 1906), {t. 382. 4 CD VII (Zagreb 1908), {t. 342. 5 CD XVII, ed. Tadija Smi~iklas, Stjepan Gunja~a, Jakov Stipi{i} (Zagreb 1981), {t. 426. 6 Urkunden- und Regestenbuch des Herzogtums Krain (=UBK) II, ed. Franz Schumi (Laibach 1884 und 1887), {t. 56; Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku (=Gradivo) V, ur. Franc Kos, Milko Kos (Ljubljana 1928), {t. 483. 7 UBK II, {t. 207. V tej objavi pomanjkljivo ... que terram nostram et Hungariam dividit. Originalni Pucljev prepis iz 18. stoletja se glasi ... quae terram nostram et Regnum Hungariae dividit. Pavel Pucelj, Idiographia sive Rerum memorabilium monasterii Sitticensis Descriptio, 1719, Arhiv republike Slovenije (=ARS), Zbirka rokopisov 148r, str. 29. 8 ARS, Kronolo{ka serija listin, 1331 junij 27., Videm. Objava v Archiv für Heimatkunde (=AH) I, ed. Franz Schumi (Laibach 1882/3), {t. 13, str. 29, ima napa~en prepis in partibus Ungarie. 44 M. KOSI: ... QUAE TERRAM NOSTRAM ET REGNUM HUNGARIAE DIVIDIT ... pomen dr‘avnopravna pripadnost prebivalstva oziroma ozemlja – cesarstvu, nem{kemu kraljestvu, ogrskemu kraljestvu ipd. – ne pa etni~ne ali jezikovne zna~ilnosti. Slovensko ozemlje je le‘alo na skrajni jugovzhodni meji imperija. Bilo je del mejnega obmo~ja med germanskim in slovanskim svetom (ter Mad‘ari), ki se je raztezalo od Baltika do Jadrana in v katerem se je meja cesarstva od karolin{ke dobe skozi cel srednji vek pre- mikala proti vzhodu in z njo {irili fevdalizem, kr{~anstvo ter germanizacija. Nedvomno lahko tudi razmere vsaj v delu slovenskega ozemlja uvr{~amo med takoimenovane »mejne dru‘be« (ang. Frontier Societies) s svojim specifi~nim razvojem in strukturo, kakr{ne so se oblikovale na primer med Anglijo in [kotsko, na meji proti Arabcem v [paniji, {e zlasti pa, z marsikaterimi vzporednicami, na vzhodni meji imperija proti slovanskemu svetu (Bran- denburg, Meißen). Primerjalna raziskava te tematike bi v bodo~nosti vsekakor zaslu‘ila podrobnej{o obravnavo.9 Tudi na{ prostor je imel zna~ilno voja{ko krajinsko organizacijo (s strani vladarja delegirani mejni grofje); mejo, ki se je dolgo premikala in oblikovala ob za to zna~ilnih procesih in aktivnostih (na~rtna agrarna kolonizacija redko poseljenega {ir{ega obmejnega prostora, permanentno vojno stanje), dokler se ni ustalila {ele nekje v za~etku poznega srednjega veka; precej{njo imigracijo prebivalstva iz notranjosti imperija – v manj{i meri kme~kega ‘ivlja, kasneje me{~anstva, precej pa zlasti plemstva, ki mu je mejno obmo~je nudilo mo‘nosti politi~ne promocije, ekonomskega in socialnega dviga; z ostalimi procesi najtesneje povezano ekspanzijo kr{~anstva in oblikovanje trdne cerkvene strukture, ki je pre‘ela vsa podro~ja vsakdanjega ‘ivljenja. Vzporedno z na{tetim se je ob mo~ni agrarni kolonizaciji ve~ala gostota poselitve prostora in posledi~no, glede na starej{e obdobje, spreminjale etni~ne in kulturne razmere.10 Odraz dinami~nosti razvoja v celotnem vzhod- nem obmejnem prostoru imperija in pomena, ki so ga te regije imele za dr‘avo in vladarja, so tudi ugled in vpliv, ki so si ju pridobile {tevilne dinastije iz teh obmo~ij v dr‘avni strukturi zlasti v ~asu staufovskih cesarjev : Askanijci (Nordmark, Brandenburg), Wettinci (Meißen, Ostmark), Babenber‘ani (Avstrija), Otokarji ([tajerska), Ande{ki (Kranjska, Istra), Spanhei- mi (Koro{ka, Kranjska). Mnogi med njimi so bili iz grofov ali mejnih grofov povzdignjeni v rang vojvod in so uspeli prav v svojih mejnih regijah oblikovati trdne temelje kasnej{ih kne‘evin in dr‘av. Skozi prizmo omenjenih, v marsi~em skupnih potez, lahko v dolo~eni meri ocenjujemo tudi srednjeve{ki razvoj na{ega ozemlja. Slede~a {tudija sicer ni namenjena tej problematiki, temve~ konkretnemu razvoju meje in mejnega prostora na ju`nem Dolenjskem, vendar ni odve~, ~e imamo pred o~mi tudi omenjen {ir{i kontekst dogajanja. V drugi polovici 10. stoletja se je po dokon~nem porazu Mad‘arov pri Augsburgu (955) in njihovi ustalitvi v Panonski ravnini meja nem{kega cesarstva postopno ponovno za~ela pomikati preko dana{njega slovenskega ozemlja proti jugovzhodu. Za neko enotno ofenzi- vo cesarske vojske v razli~nih smereh proti Ogrski ni dokazov in prejkone je {lo za samostoj- ne podvige posameznih podjetnih posvetnih in cerkvenih velika{ev ob podpori vladarja. @e 9 Prim. na primer zbornike Medieval Frontier Societies, ed. Robert Bartlett, Angus MacKay, Oxford 1989; Medieval Frontiers: Concepts and Practices, ed. David Abulafia, Nora Berend, Aldershot 2002. 10 O nekaterih od na{tetih problemov, zlasti agrarni kolonizaciji in germanizaciji, gl. zlasti Gospodarska in dru‘bena zgodovina Slovencev. Zgodovina agrarnih panog I. zvezek. Agrarno gospodarstvo, SAZU, Ljubljana 1970, str. 73 sl.; Sergij Vilfan, Die deutsche Kolonisation nordöstlich der oberen Adria und ihre sozialgeschichtlichen Grundlagen, v: Die deutsche Ostsiedlung des Mittelalters als Problem der europäi- schen Geschichte, Vorträge und Vorschungen XVIII, hrsg. Walter Schlesinger, Sigmaringen 1975, str. 567– 604; Bogo Grafenauer, Problem migracij v zgodovini Slovencev, Zgodovinski ~asopis (=Z^) 45, 1991, str. 189–209; Peter [tih, Kolonizacija in migracije v slovenskih de‘elah v visokem in poznem srednjem veku, v: Internationales Kulturhistorisches Symposion Mogersdorf 25 (1994), Eisenstadt 1996, str. 195–204. 45ZGODOVINSKI ̂ ASOPIS • 56 • 2002 • 1–2 (125) leta 973 je cesar Oton II. lahko podelil bavarski {kofiji Freising kraljevo, torej osvojeno zemljo, v mejni grofiji Kranjski (formalno ‘e oblikovani) kot delu vojvodine Koro{ke, kar je najstarej{i dokaz tega procesa.11 Podobno dogajanje zasledimo tudi v slovenskem delu kasnej{e [tajerske, kjer sta bili v istem ~asu ‘e formirani grofija grofa Rachwina (jugovzhod- no od Pohorja med Vitanjem, Mariborom in Ptujem) ter ju‘no od te Savinjska grofija (comi- tatus qui dicitur Sovuina), kjer sta vladarja Oton II. leta 980 in Oton III. leta 985 podeljevala kraljevo posest.12 Salzbur{ki nad{kofiji je Oton II. ‘e 977 potrdil lastni{tvo nad Ptujem, ki naj bi izviralo iz karolin{ke dobe, in s tem je metropolija dobila trdno opori{~e na skrajnem jugovzhodu dr‘ave.13 Kako dale~ proti vzhodu je segalo tedaj ozemlje pod nadzorom impe- rija, oziroma kje je potekala meja z ogrsko in hrva{ko dr‘avo, ni mogo~e ugotoviti. Bolj trdno oporo za to imamo z za~etka naslednjega stoletja. Cesar Henrik II. je leta 1016 grofu Viljemu Bre{ko-Sel{kemu podelil obse‘no posest med rekama Savinjo in Savo ter med reko Mirno in potokom Sotlo – torej v grobem v obmo~ju Posavskega hribovja in Kozjanskega na [tajerskem ter v gri~evju severno od reke Mirne na Dolenjskem, kar vse je le‘alo v Savinjski grofiji (in comitatu Sounae).14 Kralj Konrad II. je 1025 istemu grofu podaril {e vladarjevo posest med rekama Krko in Savo (inter fluenta Gurke et Souue).15 Na osnovi tega lahko domnevamo, da se je morda ‘e tedaj teritorij nem{ke dr‘ave raztezal do reke Sotle, nedvomno pa je na jugu ‘e trdno vklju~eval ozemlje do dolenjske Krke.16 Najstarej{e znano gosposko sredi{~e {ir{ega obmejnega obmo~ja je bilo v Rajhenburgu (Brestanici) severno od Save, ki ga je 1043 grofica Hema, dedinja grofa Viljema, z zamenjavo prepustila salzbur{ki nad{kofiji.17 To je bila zasnova velikega salzbur{kega gospostva na levem bregu Save, ki je kasneje ob spodnji Sotli mejilo s Hrva{ko/Ogrsko in imelo prednjo izpostavo v Bre‘icah. Ostala ogromna posest grofa Viljema v Savinjski grofiji je preko vdove Heme pre{la na njen 1043 ustanovljen ‘enski samostan v Krki na Koro{kem18 in nato na tam 1072 ustanovljeno {kofijo. V potrditvi kr{kih posesti s strani kralja Lotarja III. leta 1130 se prvi~ omenja Roga- tec, ki je le‘al neposredno ob dr‘avni meji na Sotli.19 11 Die Urkunden Ottos II. (=DO II), Monumenta Germaniae historica (=MGH) Diplomata regum et imperatorum Germaniae II/1, ed. Theodor Sickel (München 21980), {t. 47, 66; UBK I (Laibach 1882/3), {t. 8, 9; Gradivo II (Ljubljana 1906), {t. 444, 445. 12 DO II, {t. 235; Die Urkunden Ottos III., MGH Diplomata regum et imperatorum Germaniae II/2, ed. Theodor Sickel (München 21980), {t. 22; Gradivo II, {t. 470, 487. 13 DO II, {t. 165; Gradivo II, {t. 460. Prim. Peter [tih, Salzburg, Ptuj in nastanek {tajersko–-mad‘arske meje v dana{nji Sloveniji, Z^ 50, 1996, str. 535–544. 14 Die Urkunden Heinrichs II. und Arduins, MGH Diplomata regum et imperatorum Germaniae III, ed. Harry Bresslau (München 21980), {t. 346; UBK I, {t. 17; Gradivo III (Ljubljana 1911), {t. 35. Listina je falsifikat 12. stoletja, vendar njeno vsebino potrjuje originalna listina kralja Konrada II. iz leta 1028 (gl. op. 15). 15 Die Urkunden Konrads II. (=DK II), MGH Diplomata regum et imperatorum Germaniae IV, ed. Harry Bresslau (München 21980), {t. 32; UBK I, {t. 18; Gradivo III, {t. 68. Vso v tej listini podarjeno posest in daritev svojega predhodnika Henrika II. je Konrad II. potrdil v ohranjeni originalni listini iz leta 1028 – DK II, {t. 134; UBK I, {t. 21; Gradivo III, {t. 84. 16 Prim. Ljudmil Hauptmann, Nastanek in razvoj Kranjske, Ljubljana 1999, str. 49 sl. (prevod razprave, ki je iz{la v nem{~ini leta 1929 pod naslovom Entstehung und Entwicklung Krains, v: Erläuterungen zum historischen Atlas der österreichischen Alpenländer, Abt. I, IV. Teil, II. Heft, Wien 1929, str. 309–453). 17 .. predium aput Sovvam in Richenburch. Monumenta historica ducatus Carinthiae (=MDC) I, ed. August Jaksch (Klagenfurt 1896), {t. 16; Gradivo III, {t. 124. Prim. Milko Kos, Urbarji salzbur{ke nad{kofije, Srednjeve{ki urbarji za Slovenijo I, Viri za zgodovino Slovencev I, Ljubljana 1939, str. 20 sl. 18 .. omnia que in Sovnital proprie habuerat – MDC I, {t. 17; Gradivo III, {t. 126. 19 MDC I, {t. 58; UBK I, {t. 74; Gradivo IV (Ljubljana 1915), {t. 99. Listina je bila falsificirana okrog 1172–76. Gl. MDC Ergänzungsheft (Klagenfurt 1915), {t. 627. 46 M. KOSI: ... QUAE TERRAM NOSTRAM ET REGNUM HUNGARIAE DIVIDIT ... Kako je potekal v 11. stoletju razvoj v obmejnem prostoru na Dolenjskem? Na osnovi kraljevih darovnic je bilo ozemlje ‘e v veliki meri razdeljeno med cerkvene in posvetne lastnike.20 Ogromen posestni sklop rodu grofa Viljema se je razdrobil – del v osrednji Miren- ski dolini je ‘e na osnovi Hemine darovnice 1044 pre{el na kr{ko cerkev,21 ki je imela kasneje svoje sredi{~e v trgu Mokronogu, ve~ji del pa na kasnej{e grofe Vi{njegorske, ki so izvirali iz njunega rodu. @e zgodaj (pred 1074) je v to obmo~je prodrla tudi {kofija Freising, ki so jo vladarji mo~no podpirali kot eksponente cesarske politike prav v jugovzhodnih obmejnih pokrajinah.22 Nedvomno so v tem prostoru intenzivno potekali vzpostavljanje zemlji{kih gospostev, agrarna kolonizacija in vzporedno cerkvena organizacija.23 Iz pogod- be med oglejskim patriarhom in freisin{kim {kofom glede desetin freisin{kih kranjskih po- sesti, sklenjene 1074, je razvidno, da je Freising imel na Vinjem vrhu pri [marjeti na Do- lenjskem dvor in precej kmetij. Tam je moral {kof po patriarhovem navodilu postaviti cer- kev, pod katero naj bi sodili {kofovi in drugi podlo‘niki, in po potrebi {e eno ali dve cerkvi.24 Torej je {lo za posesti Freisinga in drugih gospodov v gri~evju tik nad reko Krko, ki so bile o~itno ‘e intenzivno poseljene. Tu se je v nadaljnjem razvilo obse‘no freisin{ko gospostvo.25 Poleg tega je v 11. stoletju v {ir{em obmo~ju severno od Krke nastala {e vrsta cerkvenih sredi{~, ki nam dajo slutiti ve~ja poselitvena jedra – v Leskovcu pri Kr{kem za ozemlje gospostva Kr{ko, v [entrupertu (poleg 1044 Krki darovane posesti [krljevo), v [entvidu pri Sti~ni na posesti Vi{njegorskih (1136 ‘e ‘upnija), v Mirni Pe~i (oglejski patro- cinij sv. Kancijana), v Trebnjem (poleg najdeno staroslovansko grobi{~e), v Dobrni~u.26 Kak{no je bilo stanje ob dr‘avni meji na Dolenjskem v 11. stoletju? Kak{en je bil odnos s sosednjim hrva{kim ozemljem v Slavoniji in v kolik{ni meri je bilo tu ~utiti odmev ve~kratnih velikih vojn z Ogrsko, ki so jih vodili cesarji Konrad II., Henrik III., Henrik IV. in 20 Tako se v dveh originalnih darovnicah cesarja Henrika IV. iz let 1058 in 1062 njegovemu vazalu Anzonu za zemlji{~a ju‘no od Grosupljega in ob zgornji Krki omenjajo kot lastniki sosednjih posesti grofa Tietpold in Rapoton ter neka Ruodpert in Engelberon – zadnji bi bil po imenu in legi posesti sode~ lahko prednik Turja{kih. Die Urkunden Heinrichs IV. (=DH IV), MGH Diplomata regum et imperatorum Germa- niae VI/1, ed. Dietrich von Gladiss (Hannover 21978), {t. 43, 96; AH I, {t. 2, 3, str. 6 sl.; UBK I, {t. 40; Gradivo III, {t. 201, 224; Milko Kos, Salzbur{ko posestvo Cesta na Kranjskem, Glasilo Muzejskega dru{tva za Slovenijo (=GMS) 21, 1940, str. 71 sl. 21 Hema je leta 1044 podelila Krki vas [krljevo s sosednjimi vasmi, kar je bilo jedro kr{ke posesti v osrednji Mirenski dolini, ki je imela v nadaljnjih stoletjih sredi{~e v bli‘njem trgu Mokronogu. MDC I, {t. 17; Gradivo III, {t. 129. Kr{ka posest se je kasneje osredoto~ila {e v posameznih razpr{enih gradovih – Bo{tanj, Erken{tajn (Stari Grad nad Vrhovim), Stra‘berk (pri Krmelju), Wolkenburg (Obla Gorica). Gl. posamezna gesla pri Du{an Kos, Med gradom in mestom. Odnos kranjskega, slovenje{tajerskega in koro{kega plemstva do gradov in me{~anskih naselij do za~etka 15. stoletja, Ljubljana 1994. 22 @e freisin{ki {kof Ellenhard (1058–1078) je po poro~ilu freisin{ke kronike pridobil {kofiji mnogo posesti v Slovenjski marki (na Dolenjskem). Pavle Blaznik, Zemlji{ka gospostva v obmo~ju freisin{ke dolenjske posesti, SAZU, Razprave IV/6 I. razreda, Ljubljana 1958, str. 5. Cesar Henrik IV. je Ellenhardu z dvema darovnicama v letih 1062 in 1067 podelil precej{njo posest v mejni grofiji Istri, kjer je Freising morda sodeloval tudi pri osvojitvi hrva{ke »Meranije«, v letu 1074 pa je od istega vladarja dobil 100 kraljevskih hub v mejnem obmo~ju proti Ogrski ob reki Litvi v Avstriji z izrecno nalogo, da vzdr`uje posadke v kastelih. DH IV, {t. 93, 187, 276; Codex diplomaticus Austriaco–Frisingensis (=CDAF) I, Fontes rerum Austriacarum (=FRA) II/31, ed. Joseph Zahn (München 1870), {t. 83, 90; UBK I, {t. 39, 45; prim. Ernst Klebel, Über die Städte Istriens, Studien zu den Anfängen des europäischen Städtewesens, Vorträge und Forschungen IV, München 41975, str. 57 sl. 23 Gl. Janez Höfler, O prvih cerkvah in pra‘upnijah na Slovenskem. Prolegomena k histori~ni topogra- fiji predjo‘efinskih ‘upnij, Razprave Filozofske fakultete, Ljubljana 1986, str. 33 sl. 24 UBK I, {t. 50; CDAF I, {t. 89; Gradivo III, {t. 284. [lo je za postavitev ‘upnijske cerkve v Beli Cerkvi ob Krki s freisin{kim patrocinijem sv. Andreja. Gl. Höfler, O prvih cerkvah (kot v op. 23), str. 36. 25 Blaznik, Zemlji{ka gospostva (kot v op. 22), str. 5 sl. 26 Höfler, O prvih cerkvah (kot v op. 23), str. 33 sl. 47ZGODOVINSKI ̂ ASOPIS • 56 • 2002 • 1–2 (125) Henrik V.?27 @al v zgodovini Slavonije v 10. in 11. stoletju zija popolna luknja, ki jo prekine {ele ogrska osvojitev leta 1091 in pred 1095 ustanovitev zagreb{ke {kofije. Vendar nam ta akt dokazuje tam ‘e relativno gosto poselitev ter dolo~eno politi~no in cerkveno struktu- ro.28 Ker je bila Slavonija v 11. stoletju nedvomno ‘e v ogrskem vplivnem obmo~ju,29 lahko tudi v kranjskem obmejnem prostoru domnevamo voja{ko aktivnost. [ir{a politi~na situa- cija v regiji vsekakor ni dopu{~ala izolacije. Tako naj bi leta 1028 Ogri nepri~akovano vpadli na Kranjsko, vendar bili pora‘eni in zavrnjeni.30 Leta 1035 je bil eden od glavnih o~itkov, ki so privedli do odstavitve mogo~nega koro{kega vojvode Adalbera Eppensteina, da se je sku{al s pomo~jo Mad‘arov in Hrvatov dvigniti proti cesarju. V afero je bil vpleten tudi freisin{ki {kof Egilbert, mentor mladega kasnej{ega cesarja Henrika III. (Freising je bil ‘e tedaj eden najve~jih posestnikov na Kranjskem in kmalu tudi v Istri). V nasprotni, Ogrski sovra‘ni stranki, pa naj bi bil udele‘en savinjski grof Viljem II., kar je naslednje leto pripelja- lo do njegovega uboja.31 Ti dogodki nedvomno predpostavljajo aktivno politi~no dogajanje ob meji. V naslednjih desetletjih so spopadi v ~asu dr‘avnih vojn imperija z Ogrsko nekajkrat prizadeli tudi meje Karantanije na kasnej{em [tajerskem in nedvomno mo~no vplivali na celotno {ir{o regijo.32 Leta 1042 je verjetno v bli‘ini Ptuja (circa Petoviam), stare obmejne trdnjave imperija, pri{lo do spopada in zmage mejnega grofa Gotfrida iz rodbine Wels– Lambach nad Ogri, ki so vpadli v Marko.33 V 1060-tih letih je bil mo~ni in dejavni kranjski in istrski mejni grof Ulrik Weimar–Orlamünde celo sorodstveno povezan z ogrskim dvorom, 27 O tem iz~rpno Egon Boshof, Das Reich und Ungarn in der Zeit der Salier, Ostbairische Grenzmarken, Passauer Jahrbuch für Geschichte, Kunst und Volkskunde XXVIII, 1986, str. 178–194. O razmereah ob meji v marki Avstriji prim. Peter Csendes, »Regio finibus Ungarorum gladio ab hostibus adquisita«. Überlegun- gen zur Geschichte der Ungarnmark in Österreich, v: Babenberger Forschungen, Jahrbuch für Landeskun- de von Niederösterreich Neue Folge 42, Wien 1976, str. 38–51, zlasti 42 sl. 28 Nada Klai}, Povijest Hrvata u srednjem vijeku, Zagreb 1990, str. 87. 29 Kralj Salomon in dux Geza sta se med 1064–74 z vojsko ‘e vpletala v boje na meji z imperijem v Hrva{kem Primorju (gl. op. 35). Zgodnji ogrski vpliv ka‘e tudi izredno hitra in trajna osvojitev Slavonije in Hrva{ke po izumrtju doma~e dinastije 1091. 30 1028 Hungari Carniolam inopinato impetu irruentes, vicinis ad auxilium sine mora in unum accitis, strage terribili a patria auertuntur. To doslej neobjavljeno in ‘al nedokazljivo notico prina{a leta 1719 sti{ki historiograf Pucelj v svojem delu Idiographia (kot v op. 7), str. 2. Takoj za njo navaja verodostojen podatek o vojni cesarja Konrada II. proti Ogrski leta 1030. Morda gre za resni~en dogodek, povezan z izbruhom mejnih spopadov z Ogrsko, do katerih je pri{lo ravno v tem ~asu in so 1030 pripeljali do dr‘avne vojne. O njih poro~a dvorni kronist cesarja Konrada II. Wipo: ... Stephanus rex Ungarorum multas incursiones praedas in regno Noricorum, id est Baioariorum, faceret. Gl. Boshof, Das Reich (kot v op. 27), str. 179 sl. in op. 22. 31 Gl. Herwig Wolfram, Der Sturz Adalberos von Eppenstein – eine vertane Chance?, Festschrift Ge- rhard Pferschy zum 70. Geburtstag, Forschungen zur geschichtlichen Landeskunde der Steiermark Band 42, Graz 2000, str. 671–682, tukaj 676 sl.; Boshof, Das Reich (kot v op. 27), str. 180. 32 Karantansko ozemlje je bilo na primer opusto{eno v letih 1042 ter 1053 in 1054. Kralj Henrik III. je na pohodu leta 1043 preko Avstrije vdrl globoko na Ogrsko, domnevno celo do Drave, ob vojni 1051 pa je z vojsko, v kateri so bili tudi Slovani, prodiral preko Karantanije. Gradivo III, {t. 119, 120, 180, 184, 185, 186; Boshof, Das Reich (kot v op. 27), str. 182 sl.; Karl Brunner, Herzogtümer und Marken. Vom Ungarn- sturm bis ins 12. Jahrhundert. Österreichische Geschichte 907–1156, Wien 1994, str. 156, 159, 180 sl., 192 sl.; Gyula Kristó, Die Arpadendynastie. Die Geschichte Ungarns von 895 bis 1301, Szekszárd 1993, str. 83 sl., 90 sl.; Pál Engel, The Realm of St. Stephen. A History of Medieval Hungary 895–1526, London-–New York 2001, str. 29 sl. 33 O tej bitki circa Petoviam poro~ata kasnej{a mad‘arska kronista Keza in Thuroczii (Gradivo III, {t. 119). Heinz Dopsch je mnenja, da je do dogodka pri{lo pri Ptuju in ne pri tedaj {e nepomembnem Pittnu v Spodnji Avstriji. Gl. Heinz Dopsch, Karl Brunner, Maximilian Weltin, Die Länder und das Reich. Der Ostalpenraum im Hochmittelalter. Österreichische Geschichte 1122–1278, Wien 1999, str. 271. Drugi avtorji so mnenja, da gre za Pitten. Prim. Brunner, Herzogtümer (kot v op. 32), str. 156, 182. 48 M. KOSI: ... QUAE TERRAM NOSTRAM ET REGNUM HUNGARIAE DIVIDIT ... s katerim se je povezovala tudi Hrva{ka.34 Ravno v tem ~asu imamo za mejno obmo~je imperija med Istro in Hrva{kim Primorjem izkazane vesti o bojih »Karantancev« s kasnej{im hrva{kim kraljem Zvonimirom, v katere se je vpletel tudi kralj Salomon (1063–1074) in o~itno svaku Zvonimiru pomagal do prestola.35 Ti »Karantanci« so bili nedvomno kranjsko plem- stvo.36 Nekoliko kasneje je vitez Vecelin, domnevno iz Istre, vpadal na Zvonimirov hrva{ki teritorij in 1079 ga je moral zato opomniti celo sam pape‘ Gregor VII.37 Podobnih akcij preko meje na Dolenjskem nikakor ne moremo izklju~iti, nimamo pa o njih nobenih vesti. Dr‘avna meja do 12. stoletja – mejna ~rta ali pas nikogar{nje zemlje? V kak{ni obliki si lahko sploh predstavljamo dr‘avno mejo na Dolenjskem v 11. stoletju in kje je potekala? Slovenski zgodovinarji so na splo{no sprejeli tezo, da je »‘e v 11. stoletju ... ob spodnjem toku Krke Nem~ija mejila na Hrva{ko« (Ljudmil Hauptmann), da je »vse do 12. stoletja potekala vzhodna meja Kranjske, z njo dr‘avna meja proti Hrva{ki, ob spodnji Krki pribli‘no do Kronovega in od tod na najvi{je vrhove Gorjancev« (Milko Kos) oziroma, da je »prva razlo~no opredeljena meja Hrva{ke segala prav do desnega brega spodnje Krke in se ob meji {entjernejske fare zaobrnila na jug v vrh Gorjancev« (Maks Miklav~i~).38 Tako naj bi prvotno hrva{ko ozemlje vklju~evalo {e celotno [entjernejsko polje. Vendar za tak{no tezo nimamo nobenih avtenti~nih virov. Avtorji so se morali poslu‘evati posrednega skle- panja na osnovi zahtev zagreb{ke {kofije po nekdanji cerkveni jurisdikciji, ki jih je ta izra‘ala v 14. stoletju, in na osnovi nekaterih toponimov, ki naj bi kazali na nekdanje hrva{ko ozemlje. Kot se pogosto zgodi pri hipotezah, ki bazirajo le na enem viru, lahko 34 Ulrik je bil poro~en s h~erjo kralja Bele I. (1061–1063) in sestro (svetega) kralja Ladislava I. (1077– 1095), z drugo Belino h~erjo pa se je poro~il kasnej{i hrva{ki kralj Zvonimir, ki je o~itno pri{el na prestol z ogrsko pomo~jo. Gradivo III, {t. 221; Klai}, Povijest (kot v op. 28), str. 116 sl. O Ulrikovi dejavnosti na Kranjskem gl. Anton Mell, Die historische und territoriale Entwicklung Krains vom X. bis ins XIII. Jahrhun- dert, Graz 1888, str. 21 sl. 35 Misit itaque rex Zolomerus Dalmacie, qui sororius Geyse erat, nuncios ad regem Salomonem et ducem Geysam et rogavit eos, ut propria persona eorum contra adversarios suos, scilicet Carantanos, ipsum adiuvarent, qui tunc marchiam Dalmacie occupaverant. Rex igitur et dux collecto exercitu iuerunt in Dalmaciam et ablatam sibi restituerunt integre. Scriptores rerum Hungaricarum tempore ducum regumque stirpis Arpadianae gestarum I, ed. Imre Szentpétery, Budapest 1937, str. 363–364. »Karantanci« so (domne- vno) v ~asu vojne cesarja Henrika IV. proti Ogrski 1063 ali kmalu po njej zavzeli precej{en del hrva{kega ozemlja do Re~ine, ki je kot »Meranija« trajno ostal del imperija. Gl. Nada Klai}, Da li je postojala Dalmatinska marka Be~ke ilustrirane kronike, Z^ XIX–XX, 1965–1966, str. 125 sl.; ista, Povijest (kot v op. 28), str. 116; Hauptmann, Nastanek (kot v op. 16), str. 83 sl. 36 Zelo zanimivo vest o tem, da so Kranjci in Koro{ci leta 1062 skupaj vdrli v Dalmacijo, kar se dopolnjuje s poznanimi viri, prina{a Pucelj (kot v op. 7), str. 3: 1062 Carniolani juncti Carinthis Dalmatiam armis infestis aggrediuntur, et spoliis opimis onusti ad propria revertuntur. Tudi sodobni kronisti kranjskega mejnega grofa Ulrika imenujejo marchio Carentinorum (Gradivo III, {t. 221, 254), zato lahko upravi~eno domnevamo njegovo sodelovanje v vojni akciji »Karantancev« na Hrva{ko (gl. op. 35). 37 CD I, ed. Marko Kostren~i} (Zagreb 1967), {t. 135; Klai}, Povijest (kot v op. 28), str. 121. 38 Hauptmann, Nastanek (kot v op. 16), str. 50; isti, O postanku hrvatske granice prema Kranjskoj, [i{i}ev zbornik, Zagreb 1929, str. 97–100; Milko Kos, Za~etki Novega mesta, Kronika II, 1954, str. 173; isti, Postanek in razvoj Kranjske, GMS X, 1929, str. 30–31; isti, Zgodovina Slovencev od naselitve do petnajstega stoletja, Ljubljana 1955, str. 174; Maks Miklav~i~, Premik kranjske meje ob spodnji Krki v 12. stoletju, SAZU, Razprave V 1. razreda (Hauptmannov zbornik), Ljubljana 1966, str. 133. To mnenje velja kot splo{no sprejeto do danes, prim. Jo‘e Mlinari~, Kartuzija Pleterje 1403–1595, Ljubljana 1982, str. 73; Du{an Kos, Bela krajina v poznem srednjem veku, Z^ 41, 1987, str. 217; pred leti sem ga sprejemal tudi sam, gl. Miha Kosi, Templarji na Slovenskem. Prispevek k re{evanju nekaterih vpra{anj srednjeve{ke zgodovine Prekmurja, Bele krajine in Ljubljane, Zbirka zgodovinskega ~asopisa 13, Ljubljana 1995, zemljevid na str. 22 (enako v Z^ 48, 1994, str. 163). 49ZGODOVINSKI ̂ ASOPIS • 56 • 2002 • 1–2 (125) napa~na interpretacija pripelje do dalekose‘nih napa~nih zaklju~kov, ki se trdovratno vsid- rajo v zgodovinopisje kot »neizpodbitno« dejstvo. Kot bom utemeljil v posebnem poglavju v nadaljevanju, zagreb{ka {kofija ni nikoli terjala ozemlja pod Gorjanci, temve~ le @umberk do slemena hribovja.39 Do napak v razumevanju hrva{kega vira je pri{lo zaradi napa~nega lociranja gradu Sicherstein in ena~enja njemu pripadajo~e cerkve sv. Bartolomeja z ‘upnijo [entjernej.40 Krajevna imena »Hrva{ki Brod«, »Hrova{ka stara vas« pa se prvi~ pojavijo {ele v 17. stoletju in nikoli v srednjeve{kih virih, zato so za pritegnitev v razpravo o meji v 11. stoletju popolnoma brezpredmetna.41 Dejansko o pasu med reko Krko in hribovjem Gorjancev za zgodnjo dobo do 12. stoletja nimamo nikakr{nih podatkov o poselitvi in kakr{nikoli politi~ni ali cerkveni organizaciji. Ne vemo, ~e so tu obstajala naselja, ki bi lahko upravno sodila k Slavoniji, ali kak{ni hrva{ki obrambni objekti.42 Ozemlje od Krke preko ravninskega podgorja in ~ez Gorjance oziroma @umberk predstavlja obse‘en 20–30 kilometrov {irok gozdnat in ve~inoma hribovit pas, ki je bil nedvomno dolgo neposeljen. To je izrazita naravna bariera z vi{inami 900–1200 metrov, ki ovira komunikacije s Slavo- nijo.43 Tudi v ravnini ob desnem in levem bregu reke so se {irili obse‘ni, marsikje mokrotni gozdovi, katerih ostanek je {e danes impozanten Krakovski gozd.44 V ta pragozd je nedvom- no v ve~jem obsegu prodrla {ele na~rtna fevdalna kolonizacija, ki pa je iz Slavonije v 11. stoletju nikakor ne moremo pri~akovati.45 Tudi ~e so obstojala kak{na redka zgodnja slo- 39 Gl. str. 84 sl. 40 Gl. str. 88 sl. 41 Gorenja Stara vas in Dolenja Stara vas sta se nekdaj imenovali Kranjska Stara vas in Hrova{ka Stara vas, kar prvi~ omenja Johann Weichard Valvasor, Die Ehre des Hertzogthums Crain (=Valvasor), Laibach 1689, knjiga VIII, str. 722. Po Milku Kosu naj bi meja nekdaj tekla med njima (Kos, Za~etki (kot v op. 38), zemljevid na str. 173–174). Tudi ime Hrva{ki Brod prvi prina{a Valvasor, knjiga XI, str. 248. Vendar pa se nobeno od teh poimenovanj ne omenja ‘e v srednjem veku, zato je tak{no sklepanje o meji za ve~ kot pol tiso~letja nazaj nesprejemljivo. Nenazadnje je bilo vmes obdobje tur{kih vpadov in valov prebegov (med njimi »Hrovatov«), ki so se naselili tudi ob spodnji Krki. Valvasor sam utemeljuje ime: Heruaski brud ... weil man aalhie Waaren und leute wiewol mehrentheils Uskoken und Crabaten uber den Gurck Strom fetzet. Kot primer neprimernosti uporabe toponimov s pridevkom »Hrva{ki« za obravnavano problematiko naj nave- dem tudi gorico Hrva{ka Gora pri Kostanjevici. Cel srednji vek se je v virih imenovala Hainzenperg oz. Anzenperg in {ele v listini iz leta 1645 je prvi~ imenovana z dana{njim imenom Crobathennberg. Gl. Jo‘e Mlinari~, Topografija posesti kostanjevi{ke opatije 1234–1786, Maribor 1972, str. 116. Sosednje ozemlje Slavonije se v virih srednjega veka nikoli ne imenuje oziroma povezuje s Hrva{ko, temve~ vedno s Slavonijo ali Ogrsko. Novo terminologijo so prinesle {ele etni~ne spremembe tur{ke dobe. 42 Za razliko od Bele krajine onstran hribovja, kjer je poselitev v 10.–11. stoletju dokazana s slovanskim grobi{~em pri cerkvi sv. Petra v ^rnomlju, ki s svojim patrocinijem tudi ka‘e na precej{njo starost. Arheolo{ka najdi{~a Slovenije, SAZU, Ljubljana 1975, str. 240. Tudi cerkvena organizacija zagreb{ke {kofije v Beli krajini je v 12. stoletju zelo verjetna, kot bomo prikazali kasneje. 43 Nekdanja rimska cesta Siscia–Neviodunum–Emona je potekala severno od Krke skozi vasi Skopice, Vihre, Mrtvice, Drnovo, Velika vas, ob severnem robu Krakovskega gozda, skozi Gmajno in dalje proti Dobru{ki vasi in Beli cerkvi, torej po ozemlju imperija. Nedvomno je bila v uporabi {e dolgo v srednji vek in je povezovala kranjska obmejna gospostva. Na{tete vasi na Kr{kem Polju, ki se prvi~ omenjajo v virih 14.–15. stoletja, se namre~ nizajo to~no ob rimski trasi, ki je o~itno ob njihovem nastanku {e imela dolo~eno funkcijo. Arheolo{ka najdi{~a (kot v op. 42), str. 225–226, 253–257 (zemljevid Rimska doba v prilogi). 44 Ve~jih ali manj{ih gozdnih sklopov je {e danes precej tako sredi in okrog [enjernejskega polja kot v Kr{ki ravni severno od Krke: Oto{ki gozd, Krevev{ki bor{t, Stru{ki gozd, Kronovska hosta, ^adra{ka hosta, Bor{t, Mlake, [uma, Mali bor{t, Dobrava, Hrastje itd. 45 Krajevna imena v ravnini ju‘no in severno od Krke izrazito ka‘ejo na na~rtno kolonizacijo in kr~enje pogosto mokrotnih gozdov: Brezje, Brezovica, Dobrava, Dobravica, Hrastje, Hrastulje, Cerov Log, Loka, Zaloke, Zabukovje, Bor{t, Zabor{t, Vrbovce, Grmovlje, Prapre~e, Mokro Polje, Gmajna, Gmajnice itd. ^eprav toponime po listavcih povezujemo s starej{o slovensko poselitvijo, bi jih glede na naravne zna~ilnosti te pokrajine te‘ko pripisali zgodnji dobi. Slovenci so prvotno poselili zlasti rodoviten gri~evnat svet in robove gozdnatih ravnin – prav tak{na je pokrajina severno od Krke, ogibali pa so se naselitvi sredi velikih gozdov in zamo~virjenih ravnin. Gl. Gospodarska in dru‘bena zgodovina I (kot v op. 10), str. 68 sl. 50 M. KOSI: ... QUAE TERRAM NOSTRAM ET REGNUM HUNGARIAE DIVIDIT ... vanska naselja, kakr{no je dokazano na otoku sredi Krke na mestu kasnej{ega freisin{kega trga Gutenwerd46 in bi jih lahko pri~akovali tudi v relativno rodovitnem osrednjem delu [entjernejskega polja (kar bi lahko sklepali na osnovi toponimov – Groblje, Gradi{~e pri [entjerneju, Gomila – ki ka‘ejo na navezavo na anti~no kultivirano obmo~je), so bila ta naselja odrezana od ostale Slavonije in je logi~na zgodnja priklju~itev k zemlji{kim gospo- stvom na levem bregu Krke. Verjetno je bila ve~ina obmo~ja en sam {irok pas pragozdov in s tem najbolj o~itna meja imperija – nekak{na tamponska cona med dr‘avama, »no man’s land«, ki se je {irila onstran Krke.47 Mejna ~rta predpostavlja celovito razvite teritorije na eni in drugi strani, za kar pa s strani Hrva{ke ju‘no od Krke v 11.–12. stoletju ni nobenih dokazov. Vse, kar lahko zagotovo trdimo za ozemlje ob spodnji Krki je, da je bilo ozemlje severno od reke v za~etku 11. stoletja ‘e trdno vklju~eno v imperij in je imelo nedvomno ‘e dolo~eno poselitev in gospodarsko strukturo, kot nam pri~ajo vladarske darovnice. Kaj je bilo ju‘no od reke, je neznanka. Morda nam dokumenti za to obmo~je danes niso znani. To bi lahko domnevali za [entjernejsko polje, primerno za poselitev, ki je bilo morda po- deljeno s kak{no danes izgubljeno darovnico, na primer Freisingu. Ta je ‘e v 11. stoletju izpri~an posestnik v tem obmo~ju, kasneje tudi ju‘no od reke, in morda se je kolonizacija na jug za~ela ‘e tedaj.48 Dosedanja mnenja o nekdanji meji na Krki moramo tako zavrniti. Niti enega trdnega dokaza nimamo, da je Krka, ki ne predstavlja izrazite naravne lo~nice, kdajkoli pomenila dr‘avno mejo. Dosti verjetneje jo je predstavljal {irok neposeljen gozdni pas, ki se je razte- zal ju‘no od nje. Kot analogijo temu prostoru lahko postavimo obmo~je meje z Ogrsko v Slovenskih Goricah med Radgono in Ptujem, kjer »o kaki stalni mejni ~rti ne more biti do 12. stoletja {e nobenega govora, kve~jemu o mejnem pasu« (Milko Kos).49 Natan~na mejna ~rta je nastajala {ele postopno z dejavnostjo podjetnih in organizacijsko sposobnih posa- meznikov z ene ali druge strani meje, ki so premogli ~love{ki potencial (koloniste) in voja{ko silo za zavarovanje svojih »projektov« (gradovi s posadkami). To pa je {ele faza naslednjega obdobja.50 V 12. stoletju so se razmere temeljito spremenile. Slavonijo in Hrva{ko je leta 1091 zavzel ogrski kralj Ladislav in kmalu zatem ustanovil {kofijo v Zagrebu (pred 1095). Zlasti Slavonija je bila najtesneje politi~no, gospodarsko in cerkveno integrirana v ogrsko dr‘avo, saj je pomenila odsko~no desko za ve~ni ogrski cilj – prodor na Jadran. S tem se je politi~na 46 Vida Stare, Stanovanjska jama z Otoka pri Dobravi, Z^ 47, 1993, str. 225–249. 47 Za dobro ilustracijo o obse‘nosti gozdnih povr{in nekdanjega pragozdnega pasu prim. zemljevide iz 18. stoletja – Slovenija na voja{kem zemljevidu 1763–1787, ur. Vincenc Raj{p, Knjiga 1, Ljubljana 1995, karte 221, 222, 233, 234, 235. 48 Da je verjetno nemalo kraljevih darovnic 11. stoletja za Kranjsko izgubljenih oziroma neznanih dokazuje ravno primer Freisinga. Freisin{ki {kof Egilbert je med 1024–1039 zamenjal cerkveno posest na Bavarskem s freisin{kimi kanoniki za posest na Kranjskem, ki jo je kanonikom daroval cesar Henrik II.: ... in comitatu Carniola quicquid eisdem fratribus dono et largitate bone memorie Heinrici imperatoris traditum erat (UBK I, {t. 23; Gradivo III, {t. 57). Ta vladarska darovnica ni ohranjena. Morda lahko tu i{~emo enega izvorov freisin{ke dolenjske posesti. Prim. {e Du{an Kos, Gradovi, dvorci in plemstvo med Krko in Gorjanci do konca srednjega veka, v: Gorjanci (Dolenjski zbornik 1997), Novo mesto 1997, str. 124, 125, 129, 131; Sergij Vilfan, Lage und Struktur der freisingischen Herrschaften in Krain, v: Hochstift Freising. Beiträge zur Besitzgeschichte, hrsg. Hubert Glaser, München 1990, str. 359. 49 Milko Kos, K postanku ogrske meje med Dravo in Rabo, ^asopis za zgodovino in narodopisje (=^ZN) 28, 1933, str. 145; isti, Urbarji (kot v op. 17), str. 10. 50 Podobno situacijo imamo na meji med Avstrijo in ^e{ko, kjer je {irok pragozd na~ela kolonizacija visokega srednjega veka in je natan~nej{o mejno ~rto dolo~il {ele cesar Friderik Barbarosa leta 1179. Gl. Brunner, Herzogtümer (kot v op. 32), str. 182, 187 sl.; Dopsch, Die Länder (kot v op. 33), str. 150. 51ZGODOVINSKI ̂ ASOPIS • 56 • 2002 • 1–2 (125) konstelacija popolnoma spremenila. Slavonija je postala del Ogrske, mo~ne sosede, s katere vplivom je imperij na svoji jugovzhodni meji moral resno ra~unati in s katero je redno prihajalo do konfliktov. Dr‘avna meja na Dolenjskem je zato dobila dosti ve~jo te‘o kot v prej{njem obdobju in delila usodo celotne meje med nem{ko dr‘avo in Ogrsko. Vsi pomebni momenti v odnosu med dr‘avama so imeli svoj odgovarjajo~i odmev tudi v tem predelu. Nov polo‘aj odra‘ajo tudi viri druge polovice 12. stoletja, kjer se Dolenjska v letih 1161, 1162–1164 in 1177 imenuje Marchia Hungariae, Marchia Ungarica – Ogrska marka, mej- na krajina proti Ogrski.51 To obmo~je in vzporedno {ir{e ozemlje dana{nje Slovenije je ob vzponu ogrske mo~i pridobivalo pomen tudi kot tranzitno obmo~je najrazli~nej{ih komu- nikacij proti zahodu, od trgovine in vojska do cerkvenih povezav. Da ta perspektiva ni le gola domneva temve~ politi~na realnost 12. stoletja, nam ka‘e razvoj dogodkov v 1160–ih in 1170–ih letih, ko je pri{lo do shizme – dvojne volitve pape‘a, ki je razcepila Evropo.52 Ogrska je stopila v cesarju Barbarosi nasproten tabor in je ob hudih vojnih spopadih proti lombardski ligi, ki so cesarja zaposlovali v severni Italiji, in ob hkratnem nevarnem pove~anju vpliva Bizanca pod cesarjem Manuelom Komnenom v sami Ogrski in Jadranu, pomenila imperiju neprijetnega soseda na jugovzhodni meji.53 V tem obdobju je bila Ogrska celo glavno tori{~e staufovske zunanje politike. Cesarski notar Burkhard je leta 1161, kot poro~a v svojem pismu, iz Ogleja potoval po Koro{kem, Kranjskem, Istri in ostalem slovenskem ozemlju do ogrske meje (alias partes Sclavenie usque in Ungariam), kjer je po cesarjevem naro~ilu zbiral vojsko in denarno pomo~ ter lovil »sovra‘nike imperija, la‘ne kardinale« (prista{e pape‘a Aleksandra III.), ki so pogosto potovali per marchias Ungarie, torej preko obmejnih predelov na Dolenjskem in [tajerskem.54 Zemlji{ka gospostva ob spodnji Krki Na ozemlju cesarstva severno od spodnje Krke so se do za~etka 12. stoletja utrdile nekatere vodilne posvetne in cerkvene sile imperija, obenem pomembni zavezniki in ekspo- nenti cesarske politike, kar je bilo dosedaj v zgodovinopisju malo opa‘eno. Na levem bregu Save s sredi{~em v Rajhenburgu se je raztezalo gospostvo Salzburga, ene najuglednej{ih in ekonomsko najmo~nej{ih metropolij v dr‘avi. Salzburg je v ob~utljivem obmejnem obmo~ju tako ob spodnji Savi kot pri Ptuju odigral mo~no voja{ko in kolonizatorsko vlogo. Kot lahko sklepamo iz ‘ivljenjepisa nad{kofa Konrada I. (1106–1147), so spopadi z Ogri po- tekali tudi na salzbur{kih savskih posestih in Konrad je dal zato obnoviti grad v Rajhenbur- 51 UBK I, {t. 170, 171, 173a. 52 O tem prelomnem obdobju vladavine cesarja Friderika Barbarose in celotnega imperija prim. Dop- sch, Die Länder (kot v op. 33), str. 141 sl., 296 sl., 355 sl.; Ferdinand Opll, Friedrich Barbarossa, Darmstadt 31998, str. 68 sl., 75 sl., 85 sl., 102 sl., 106, 119 sl. Dogajanje, v katerega je bila Ogrska aktivno vpletena, je imelo zelo verjetno mo~an vpliv tudi na slovensko politi~no zgodovino. Gl. podrobno pri Andrej Komac, Utrditev Ande{kih na jugovzhodu cesarstva v drugi polovici 12. stoletja (v pripravi). Ti velepomembni dogodki evropske zgodovine v drugi polovici 12. stoletja so bili dosedaj v slovenskem zgodovinopisju popolnoma ignorirani. 53 Prim. Günther Hödl, Ungarn in der Außenpolitik Kaiser Friedrich Barbarossas, v: Kaiser Friedrich Barbarossa. Landesausbau – Aspekte seiner Politik – Wirkung, hrsg. Evamaria Engel, Bernhard Töpfer, Weimar 1994, str. 129–140; Kristó, Die Arpadendynastie (kot v op. 32), str. 142 sl., 150 sl.; Engel, The Realm (kot v op. 32), str. 51 sl. 54 Ferdinand Güterbock, Le letere del notaio imperiale Burcardo, Bulletino dell’ Istituto storico Italiano per il medio evo e Archivio Muratoriano 61, Roma 1949, {t. 1, str. 54; UBK I, {t. 170; Gradivo IV, {t. 437. 52 M. KOSI: ... QUAE TERRAM NOSTRAM ET REGNUM HUNGARIAE DIVIDIT ... gu. Obenem je kot najmo~nej{i dejavnik ob meji sam imel stike in sklepal mir z ogrskimi kralji.55 Nasproti salzbur{kega gospostva so imeli na desnem bregu Save s sredi{~em v gradu Kr{ko svojo postojanko na sami meji cesarstva grofje Bogenski, eden najuglednej{ih bavar- skih plemi{kih rodov 12. in prve polovice 13. stoletja.56 Kljub nedvomni veliki izgubi virov se da potrditi njihovo prisotnost in dejavnost tako na Koro{kem kot na Kranjskem, o ~emer pri~ata med drugim dve darovnici sti{kemu samostanu.57 Verjetno lahko prav Bogenskim in 55 Po poro~ilu Konradovega ‘ivljenjepisa je bila Marka (kasnej{a [tajerska) zelo opusto{ena zaradi pogostih ogrskih vpadov in plenjenj, ki so prizadele tamkaj naseljene Bavarce in Slovane. Konrad je v imenu tudi drugih posestnikov v Marki sklenil okrog 1127 mir z ogrskim kraljem [tefanom II. Ob pono- vnih pusto{enjih je 1131 z veliko vojsko v spremstvu münstrskega, regensbur{kega in kr{kega {kofa ter mnogih drugih knezov pri{el v Marko in ob gro‘nji voja{kega prodora na Ogrsko ponovno dosegel mir z novim kraljem Belo II. Zatem naj bi se, po omenjenem viru, ki je nastal okrog 1170–1177, situacija ob meji umirila in ne samo salzbur{ke posesti, temve~ celotna Marka je pri{la do blagostanja, »napolnila se je z vasmi, gradovi in kmetovalci« ter se »po rodovitnosti in vsakovrstnih dobrinah ni dosti lo~ila od Avstrije«. Zatem je dal Konrad obnoviti ali na novo postaviti gradove v Lipnici, Ptuju in Rajhenburgu, da bi obranil Marko pred ponovnimi ogrskimi napadi (haec tria castra super Ungaros edificavit). Vita Chunradi archie- piscopi Salisburgensis, MGH Scriptores 11, ed. Wilhelm Wattenbach (Stuttgart–New York 21964), str. 73– 75; Gradivo IV, {t. 88, 105, 109. V letu 1161 ob izbruhu shizme pa je kralj Geza II. ponudil salzbur{kemu nad{kofu voja{ko pomo~ zoper cesarja, obenem pa od njega zahteval, naj kaznuje svojega ministeriala Friderika Ptujskega in druge, ki so ogro‘ali ogrsko ozemlje. Nad{kof mu je odgovoril, da je do napadov pri{lo proti njegovi volji. Die Admonter Briefsammlung nebst ergänzenden Briefen, MGH Die Briefe der deutschen Kaiserzeit VI, ed. Günther Hödl, Peter Classen, München 1983, {t. 78, 79; Urkundenbuch des Herzogtums Steiermark (=UBSt) I, ed. Joseph Zahn (Graz 1975), {t. 466; Gradivo IV, {t. 439. 56 Gl. Max Piendl, Die Grafen von Bogen. Genealogie, Besitz- und Herrschaftsgeschichte, Jahresbericht des historischen Vereins für Straubing und Umgebung 55, 1952, str. 25–82; 56 (1953), str. 9–88; 57 (1954), str. 25–79. Na ugled Bogenskih v bavarskem prostoru ka‘ejo v 12. stoletju trikratne poroke s ~e{ko vladarsko hi{o PVemislydov in dedno odvetni{tvo nad regensbur{ko cerkvijo, ki ga je ena veja dr‘ala do 1148. Gl. {e Max Piendl, Böhmen und die Grafen von Bogen, Bohemia 3, 1962, str. 137 sl. Od kod izvira bogenska posest v Kr{kem in drugod po Kranjskem, ni dokazano. Piendl, Die Grafen, str. 58 sl., jo povezuje prvenstveno z dedi{~ino po grofih Weimar–Orlamünde, kar pa je malo verjetno. Ve~ji del njihove kranjske posesti le‘i namre~ v sklopu dedi{~ine grofov Bre{ko-Sel{kih in grofice Heme, kot jo izkazujejo vladarske darovnice 11. stoletja. Vendar pa za bogensko sorodstvo z Bre{ko-Sel{kimi, ki ga omenja Kos, Med gradom in mestom (kot v op. 21), str. 27, ni nobenih dokazov. Stara posest Bre{ko-Sel{kih v Kr{kem ni prepri~ljiv argument za to tezo, saj so tudi Spanheimi posedovali precej{en del njihovega nekdanjega posestnega sklopa, vendar niso imeli z njimi sorodstvenih vezi. Poleg Kr{kega so imeli Bogenski {e posesti in ministe- riale v Vipavi, Dobrni, pri Preddvoru na Gorenjskem ter na Koro{kem v Podkrnosu/Gurnitz, Ribnici ob Vrbskem jezeru in Khünburgu v Ziljski dolini. Gl. UBK I, {t. 152 (Ministeriales de Pogin, Bernhardus Alramus et frater eius Gisilbertus de Gurniz, Pero de Kinburch, Rudolfus castellanus de Riuinze, Ortolfus de Gurkeuelde); prim. Piendl, Die Grafen, str. 58 sl. 57 Grof Bertold I. je bil leta 1153 v Beljaku na Koro{kem (UBSt I, {t. 351). Leta 1155 se je nahajal pri salzbur{kem nad{kofu v Vidmu pri Kr{kem v {tevilnem spremstvu svojih ministerialov z Bavarske in Kranjske (MDC I, {t. 187; Gradivo IV, {t. 358). Bogenska grofica Hedvika je izpri~ana med 1154–56 na Gorenjskem, ko je v spremstvu ministerialov iz Vipave in Podkrnosa darovala posest pri Preddvoru in Vipavi samostanu Vetrinj (UBK I, {t. 113, str. 111 sl.; MDC III (Klagenfurt 1904), {t. 1377/VIII; Gradivo IV, {t. 338, 339). Grof Albert III. in njegova mati Liutgarda sta bila leta 1171 na Koro{kem in izstavila Vetrinju darovnico po nasvetu svojih ministerialov de Carinthia, de Carniola et de Bauaria. Med pri~ami so ministeriali iz Kr{kega, Vipave, Podkrnosa et alii multi tam Karinthii, Carniolani et quam Bauarii (MDC III, {t. 1143; Gradivo IV, {t. 527). Daritve samostanu v Sti~ni s strani grofa Bertolda I. ter grofice Liutgarde s sinom Bertoldom III. so znane iz potrdilnih listin patriarha Ulrika v letih 1169 in 1178 – v drugi darovnici gre za vasi v gospostvu Kr{ko. Gl. Metod Miku‘, Topografija sti{ke zemlje, Ljubljana 1946, str. 32–33 in priloge I, II, str. 91–92; UBK I, {t. 131, 141; Gradivo IV, {t. 614; Milko Kos, Topografija starej{e sti{ke posesti, GMS 18, 1937, str. 47; Jo‘e M. Grebenc, Gospodarska ustanovitev Sti~ne ali njena dotacija leta 1135, Sti~na 1973, str. 15, 16, 200, 205–206; Jo‘e Mlinari~, Sti{ka opatija 1136–1784, Novo mesto 1995, str. 71, 73. Poleg tega je iz leta 1168 znana {e darovnica Liutgarde samostanu Admont, v kateri mu podarja kmetijo v vasi »pri svetem Juriju« ob reki Krki (iuxta Gurkam fluuium in uilla que dicitur ad sanctum 53ZGODOVINSKI ̂ ASOPIS • 56 • 2002 • 1–2 (125) njihovim ministerialom iz Kr{kega pripi{emo kolonizacijo Kr{kega polja.58 Grofje so leta 1189 zastavili, 1202 pa z ministeriali vred dokon~no prepustili Kr{ko salzbur{kemu nad{kofu, vendar so ga dobili nazaj v dosmrti fevd.59 V njihovi lasti je o~itno ostalo do izumrtja rodu 1242. Zatem je sledilo kratkotrajno obdobje oblasti Babenber‘anov 1242–1246, nakar se je Kr{ko vrnilo Salzburgu.60 Na bogensko gospostvo se je na zahodu navezovala precej manj{a, a za nadaljnji razvoj in ekspanzijo ~ez Krko zelo pomembna posest Spanheimov s sredi{~em v Raki (nem. Arch). V za~etku 12. stoletja se je ta rodbina, po rodu s Frankovskega, povzpela do izjemnega ugleda v cesarstvu. Radij aktivnosti posameznih ~lanov je segal od magdebur{ke {kofijske stolice in odvetni{tva, preko polo‘aja regensbur{kega {kofa, odvetni{tva nad Salzburgom, do funkcij koro{kega vojvode (od 1123–1269) in istrskega mejnega grofa (1108–1173). Po mnenju Heinza Dopscha v tem ~asu v dr‘avi te‘ko najdemo dru‘ino s podobnim polo‘ajem.61 Georium). Vas so locirali ob dolenjsko Krko, ~eprav ni znano za kateri kraj naj bi {lo (UBSt I, {t. 509; UBK I, {t. 132; Gradivo IV, {t. 497). Posest Admonta na Dolenjskem, kolikor mi je znano, v kasnej{ih virih ni izpri~ana, zato se mi zdi glede na prejemnika verjetnej{a lokacija na Koro{kem. Dejansko se v dveh listinah vojvode Bernarda iz 1228 in 1256 s podobno formulacijo omenja darovanje posesti v vasi St. Georgen ob zgornji Krki na Koro{kem kr{ki {kofiji oziroma benediktincem iz [t. Pavla – predium sancti Georii iuxsta Gurcam situm (MDC I, {t. 520); apud sanctum Georium penes Gvrcam (MDC IV/1 (Klagenfurt 1906), {t. 2575). 58 Za to tezo je ve~ argumentov. Gre za rodovitno ravnino severno od Krke, verjetno ‘e zgodaj vklju~eno v imperij, saj jo na jugu naravno lepo omejuje reka. Nedvomno je bila poseljena takoj, ko so se razmere ob meji zadosti ustalile. To bi lahko ob primerjavi s sosednjim salzbur{kim gospostvom onstran Save umestili v ~as po letu 1131, ko je bil sklenjen mir z Ogri in tudi obnovljen grad v Rajhenburgu. Grofje so imeli precej izku{enj ‘e s kolonizacijo mejnega gozda proti ^e{ki na svoji bavarski domeni (prim. Piendl, Böhmen (kot v op. 56), str. 142, 147 sl.). V tem ~asu so bili njihovi ministeriali v Kr{kem mo~ni in ambiciozni, na kar ka‘e ugled, ki so si ga pridobili na Kranjskem (gl. Kos, Med gradom in mestom (kot v op. 21), str. 27). Nedvomno jim lahko pripisujemo aktivno kolonizacijsko delo v kr{kem gospostvu. Celotna Kr{ka ravan do Krke je bila vklju~ena v bogensko de‘elsko sodi{~e Kr{ko, ki je bilo ob izumrtju grofov 1242 ‘e celovito izoblikovano. To je razvidno iz privilegija salzbur{kega nad{kofa ministerialom v Kr{kem 1246, v katerem jim podeljuje v fevd tudi iudicium ipsius provincie (UBK II, {t. 138; Gradivo V, {t. 889). V ~asu bogenskega gospostva v Kr{kem je bilo s strani Spanheimov ‘e intenzivno kolonizirano ozemlje ju‘no od Krke in vzhodno od Kostanjevice, kot bo vidno v nadaljevanju. Ta vojvodski teritorij je z juga oklenil bogensko gospostvo, ki je segalo le do Krke. Zgodnej{a poselitev Kr{kega polja je zato logi~na domneva. 59 Prva pogodba je bila 1189 sklenjena v Bre‘ah, druga pa 1202 pri Gospe Sveti na Koro{kem v prisotnosti ministerialov s Koro{ke in Kranjske (UBK I, {t. 152; UBK II, {t. 5; Gradivo IV, {t. 760; Gradivo V, {t. 12). 60 Za vmesno ande{ko oblast nad Kr{kim, ki je bila »neopazna in kratkotrajna«, kot omenja Kos, Med gradom in mestom (kot v op. 21), str. 27, ni nobenega tehtnega argumenta. Ob~asna prisotnost ministerialov iz Kr{kega v spremstvu mejnega grofa Henrika IV. Ande{kega ka`e le na ugled Kr{kih, ki so ga v tem ~asu u`ivali med kranjskim plemstvom. Pomembno pa je omeniti kratkotrajno oblast vojvode Friderika II. Babenber{kega. Ta je o~itno 1242 po izumrtju Bogenskih prevzel ve~ino njihove posesti na Koro{kem in Kranjskem. V babenber{kem urbarju iz ~asa pred 1246 se namre~ na{tevajo {tevilni biv{i bogenski uradi in dohodki: Podkrnos/Gurnitz, Khünburg, Vipava, Kr{ko (Die landesfürstlichen Gesamturbare der Steiermark aus dem Mittelalter, Österreichische Urbare, I. Abteilung: Landesfürstliche Urbare, 2. Band, ed. Alphons Dopsch (Wien und Leipzig 1910), str. 41 sl., 50, 52). Izdajatelj urbarja ni uspel ugotoviti skupnega izvora teh posesti in ga je ve~inoma iskal v dedi{~ini po Ande{ko-Meranskih. Dejansko pa gre ze sklop bogenskih gospostev in ministerialov (gl. op. 56). Babenber{ko gospostvo nad Kr{kim posredno dokazuje {e privilegij salzbur{kega nad{kofa ministerialom v Kr{kem 22. septembra leta 1246, ki omenja, da se je gospostvo pravkar vrnilo v salzbur{ke roke (in dominium Salzburgensis ecclesie sit nunc temporis devoluta), kar se nedvomno nana{a na smrt avstrijskega vojvode Friderika II. 15. junija 1246 (UBK II, {t. 138). 61 Dopsch, Die Länder (kot v op. 33), str. 309 sl.; gl. {e Peter [tih, Rodbina koro{kih Spanheimov, prvih gospodov Kostanjevice, v: Vekov tek. Kostanjevica na Krki 1252–2002, ur. Andrej Smrekar, Kostanjevica na Krki 2002, (v tisku). 54 M. KOSI: ... QUAE TERRAM NOSTRAM ET REGNUM HUNGARIAE DIVIDIT ... Siegfried I., za~etnik stranske veje Lebenau, se je ‘e okrog leta 1130 imenoval po svoji posesti v Raki »comes Sigefridus de Arge«.62 Veja grofov Lebenau je imela {e do izumrtja 1229 posesti v Marki (na Dolenjskem), v glavnem freisin{ke fevde, kar je za njimi dedovala koro{ka vojvodska linija.63 Tudi ta pa je imela ‘e prej svoj del v gospostvu Raka, saj je ‘e vojvoda Herman (1161–1181) podelil tam sti{kemu samostanu pet kmetij, vojvoda Bernard 1209 {entpavelskim benediktincem posest Brezovo pri Raki, ki je le‘ala med Savo in Krko (situm inter duos fluvios scilicet Sowam et Gurcam), med 1214–1220 pa Freisingu »iz o~etovske dedi{~ine« osem kmetij v Raki in nekaj v sosednjih vaseh Dolenja vas ter Rav- ne.64 V Raki so domovali spanheimski ministeriali, ki se prvi~ pojavljajo v ustanovni listini za kostanjevi{ki samostan 1249.65 To je bilo o~itno sredi{~e spanheimske posesti ob meji, od koder je sledila raz{iritev ~ez Krko, kar dokazuje tudi kasnej{e izoblikovanje de‘elskega sodi{~a Kostanjevica, ki je zajemalo severno od reke prav Rako z okolico. Poleg spanheimske posesti je le‘alo gospostvo freisin{kih {kofov, dr‘avnih knezov z mo~no politi~no pozicijo. [kof Oton (1137–1158) iz dru‘ine Babenber‘anov, znameniti kronist, je bil celo stric cesarja Friderika Barbarose.66 Freising je bil ob Krki trdno zasidran ‘e v 11. stoletju in je ob podpori svoje mo~ne baze v [kofji Loki lahko tu zgodaj razvil stabilno fevdalno gospostvo. Verjetno gre ra~unati z njim kot zgodnjim kolonizatorjem ozemlja onstran Krke. Na to bi kazala tudi freisin{ka postojanka Gutenwerd (Otok), nastala kot na~rtna centralna naselbina v okljuku Krke, katere za~etek lahko glede na arheolo{ke izsledke postavljamo vsaj v 12. stoletje, ~e ne zgodneje.67 Zahodno od freisin{kih posesti je sledilo obse‘no gospostvo grofov Vi{njegorskih in njihovih sorodnikov Prisov, iz enega najpomembnej{ih starih svobodnih plemi{kih rodov 62 Die Traditionen des Hochstifts Freising, II. Band (926–1283), ed. Theodor Bitterauf (München 1909), {t. 1726, str. 522. Heinz Dopsch ugotavlja, da se ime Siegfried tedaj pojavlja le pri eni od bavarskih plemi{kih dru‘in in gre nedvomno za Spanheime, Arge–Arch pa je Raka na Dolenjskem. Grofija Lebenau se je razvila na Bavarskem med rekama Salzach in Alz, severno od Salzburga. Gl. Heinz Dopsch, Die Grafen von Lebenau, v: Das Salzfass, Heimatkundliche Zeitschrift des historischen Vereins Rupertiwinkel, Neue Folge 4, 1970, str. 33–59; isti, Die Länder (kot v op. 33), str. 311 (genealo{ka tabela); [tih, Rodbina (kot v op. 61), z genealo{ko tabelo. 63 Freisin{ki {kof Konrad je med leti 1230–1232 podelil vojvodi Bernardu vse fevde, ki jih je dotedaj imela v Marki dru‘ina Lebenau – feudum comitis de Livbenowe quod in Marchya tantum ab ecclesia Frisingensi habuisse dinoscitur (MDC IV/1, {t. 1996; CDAF 1, {t. 133; Gradivo V, {t. 522). Za katere posesti je {lo, ni znano. 64 Zato ne dr‘i trditev Du{ana Kosa, Med gradom in mestom (kot v op. 21), str. 35, da je bila Raka v drugi polovici 12. stoletja trdno v rokah Bogenskih, da so del nato dobili Ande{ki in {ele za njimi Spanheimi. Izpri~ano je le, da je Sti~na pred 1178 dobila neko posest v Raki tudi od Bogenskih. Isto~asno je bila tam ‘e trdna posest Spanheimov, medtem ko o ande{ki oblasti v virih ni nobenega sledu. Daritev vojvode Hermana v Raki (pred 1181) dokazuje potrdilna listina sti{kih darovnic s strani patriarha Bertolda leta 1250 (UBK II, {t. 170). Najnatan~nej{i regest te potrditve, ki omenja Hermanovo daritev bey Arch, se nahaja v Popisu posestnih listin sti{kega samostana od 1136 do 1771 v Nad{kofijskem arhivu v Ljubljani. Gl. Miku‘, Topografija (kot v op. 57), str. 35 in priloga VI na str. 92; Grebenc, Gospodarska ustanovitev (kot v op. 57), str. 22, 183; Mlinari~, Sti{ka opatija (kot v 57), str. 70 (op. 173), 96. Darovnice vojvoda Bernarda za Rako in okolico: MDC IV/1, {t. 1632, 1693; UBK II, {t. 7, 29; Gradivo V, {t. 152, 232. Vojvoda Ulrik III. je leta 1261 podelil {est hub v Raki samostanu Studenice – AH I, {t. 62, str. 205. 65 Weriandus de Archa – UBK II, {t. 162. Nobenih osnov ni, da bi bil potomec bogenskih ministerialov, kot pravi Du{an Kos, Med gradom in mestom (kot v op. 21), str. 35. 66 Kot zanimivost – danes najstarej{i poznani izvod Otonovega dela Gesta Friderici je okrog leta 1170 nastal v skriptoriju samostana Sti~na. Gl. Günther Bernhard, Das Kloster Sittich und die Gesta Friderici. Neue Erkenntnisse zur Überlieferungsgeschichte einer Handschrift, v: Vilfanov zbornik. Pravo–zgodovi- na–narod, ur. Vincenc Raj{p, Ernst Bruckmüller, Ljubljana 1999, str. 147–162. 67 Vinko [ribar, Vida Stare, Srednjeve{ko naselje Otok pri Dobravi. Katalog razstave v Narodnem muzeju, Ljubljana 1981, str. 9 sl. 55ZGODOVINSKI ̂ ASOPIS • 56 • 2002 • 1–2 (125) vzhodnoalpskega prostora, dedi~ev rodu svete Heme.68 Rodbina je imela prvotni sede‘ na gradu Puchs na Zgornjem [tajerskem, v prvi polovici 12. stoletja pa je ena veja prenesla te‘i{~e na kranjske posesti in se za~ela imenovati po gradu v Vi{nji Gori.69 Bratje Ditrik, Majnhalm in Henrik I. Pris so bili med 1132–1136 tudi ustanovitelji cistercijanskega samo- stana v Sti~ni, nad katerim je rodbina imela dedno odvetni{tvo. Vi{ek mo~i so Vi{njegorski dosegli pod grofom Albertom, ki nastopa v dokumentih od 1160–ih let do 1209.70 Ugled dru‘ine dokazuje tudi prisotnost Alberta in bratranca Henrika II. Prisa na Georgenbergu v Zgornji Avstriji, ko je leta 1186 zadnji iz rodu Otokarjev, vojvoda Otokar IV., testamentarno zapustil vojvodino [tajersko Leopoldu V. Babenber{kemu.71 Vi{njegorski so imeli svoje ministeriale razpr{ene {irom Dolenjske, tudi ob spodnji Krki – v Kronovem, Oto~cu, Hmelj- niku, Pre~ni in Breitenauu (Zalogu pri Novem mestu).72 S tem so imeli ob meji mo~na izhodi{~a za kolonizacijo in voja{ko za{~ito. Zasedba gospostev ob meji na Dolenjskem je bila torej precej impresivna. Ti posestniki so bili mo~ni politi~ni subjekti in voja{ki dejavnik, s katerim je Ogrska ob meji morala resno ra~unati, kot dokazuje omenjeni primer Salzburga.73 Imeli so potrebni »~love{ki potencial«, ekonomsko mo~ za investicije in organizacijske strukture za gospodarsko izrabo obmejnega prostora. Lahko so zgradili obrambne postojanke ob meji, pripeljali svoje voja{ke posadke (pogosto iz mati~nih de`el), ter organizirali prihod in naselitev kolonistov. Pri tem so se lahko oprli na {iroko mre`o svojih posesti od Bavarske prek vzhodnoalpskih de`el do Dolenjske.74 Najlep{i primer (najbolje ohranjeni viri) je prav Freising, ki je na svoji obse`ni {kofjelo{ki posesti vzpostavil vzor~no in neverjetno u~inkovito fevdalno gospostvo, ki je kljub oddaljenosti redno komuniciralo s sede`em na Bavarskem in {kofiji prina{alo gospo- darske koristi. Kot nam ka`e najstarej{i urbarialni zapis »Noticia bonorum de Lonka« iz 1160, so bili tedaj okrog [kofje Loke `e naseljeni tudi bavarski in koro{ki kolonisti.75 Podobno sliko si nedvomno lahko predstavljamo tudi na gospostvih ob spodnji Krki.76 68 Ljudmil Hauptmann, Grofovi Vi{njegorski, Rad JAZU 250, Zagreb 1935, str. 215–239; Heinz Dop- sch, Die Stifterfamilie des Klosters Gurk und ihre Verwandschaft, Carinthia I 161, 1971, str. 95–123. 69 Prvi~ leta 1152 – Meginhalmus de Wisilperc (UBK I, {t. 106; Gradivo IV, {t. 312). 70 Doslej se je kot prva Albertova omemba {tela listina iz leta 1177, kjer kot pri~a nastopa Albertus de Wihselberg, advocatus Sitticensis (UBK I, {t. 173a; Gradivo IV, {t. 583 ). Vendar pa je dokument, ki govori o francoskem stavbeniku Mihaelu, graditelju samostana v Sti~ni, ki je bil prvotno datiran v ~as 1163–1184, po novem datiran v pozna 1160–ta leta (J. Höfler) oziroma med 1156–1163 (N. Golob). V njem se omenja podlo‘nica Alberti de Wiselberch ecclesie nostre advocati. Glede na to lahko Albertovo aktivnost premakne- mo za desetletje ali celo dve pred 1177. Gl. Janez Höfler, Folknandus ali Aldeprandus. K najstarej{i zgodovini cistercijanskega samostana v Sti~ni in njegovi rokopisni zapu{~ini, v: »Hodil po zemlji sem na{i«. Marijanu Zadnikarju ob osemdesetletnici, Ljubljana 2001, str. 123–137, zlasti 127 sl. in dodatek str. 135 (objava listine); Nata{a Golob, Uvod k umetnostnozgodovinski metodi datacije srednjeve{kih iluminiranih rokopisov: Gesta Friderici, Z^ 46, 1992, str. 151–163, dodatek II na str. 163 (objava); prim. Mlinari~, Sti{ka opatija (kot v op. 57), str. 65–66. 71 UBSt I, {t. 677; Gradivo IV, {t. 725. 72 Hauptmann, Nastanek (kot v op. 16), str. 93 sl. 73 Gl. op. 55. 74 Prim. Kos, Za~etki (kot v op. 38), str. 174. Za [tajersko gl. Dopsch, Die Länder (kot v op. 33), str. 280 sl. 75 Gradivo IV, {t. 410. 76 Dve Bavarski vasi (ambo Paiersdorf) sta se nahajali tudi na freisin{ki dolenjski posesti. Prvi~ sta omenjeni leta 1251 (CDAF I, {t. 157; UBK II, {t. 180). Kasneje kot Pairisdorf Superiori (dan. Gorenja vas) in Pairisdorf Inferiori (dan. Dolenja vas in [marjeta). Blaznik, Zemlji{ka gospostva (kot v op. 22), str. 19. V gri~evju kr{kega gospostva sta zaselka Nem{ka vas (Dewtschdorff) in Nem{ka Gora (Dewtschperg) – Milko Kos, Gradivo za histori~no topografijo Slovenije (Za Kranjsko do leta 1500) I, Ljubljana 1975, str. 151; II, str. 680. 56 M. KOSI: ... QUAE TERRAM NOSTRAM ET REGNUM HUNGARIAE DIVIDIT ... Voja{ka ofenziva ali mirna kolonizacija? Kdaj se je za~ela ekspanzija ~ez Krko? Preden nadaljujemo, je potrebno izrecno pouda- riti, da je popolnoma neutemeljeno govoriti o voja{ki osvojitvi ozemlja med Krko in Gorjanci – o nekak{ni splo{ni ofenzivi, oziroma fronti, ki naj bi se za~ela sredi 12. stoletja.77 Za to nimamo v obstoje~ih virih niti najmanj{ega namiga. Zna~ilnosti pokrajine, kot smo jih prikazali zgoraj, ne omogo~ajo pravih voja{kih operacij, in dejansko sploh nimamo doka- zov, da je bilo tam kaj osvajati.78 Precej bolj verjetna se mi zdi razlaga, da je {lo za poselitve- no, kolonizatorsko ekspanzijo v »nikogar{njo zemljo«. Vzporedno z nastajanjem kme~kih naselij v obse`nem gozdnatem pasu so nastajali tudi sede`i ministerialov – manj{e utrdbe in gradovi za zavarovanje novih pridobitev pred eventuelnimi vpadi in plenjenji s hrva{ke strani. V 13. stoletju jih zasledimo po vsej ravnini in obronkih Gorjancev. A do tak{ne razvite fevdalne agrarne pokrajine je preteklo {e nekaj ~asa. Pogled na zemljevid nam poka‘e zanimivo geografsko sliko – serija gospostev, ki so se nizala severno od Krke, je postavila svoja mo~na opori{~a prav na samo reko, na re~ne okljuke, otoke ali breg, verjetno kot odsko~ne deske za kolonizacijo na jug: Spanheimi v Kostanjevici, Freising v Gutenwerdu (Otoku), Vi{njegorci sede‘e svojih ministerialov v Kronovem (neko~ na otoku), Oto~cu in Breitenauu (Zalogu zahodno od Novega mesta).79 Kot se zdi, lahko najzgodnej{i poseg ~ez Krko domnevamo v Novome{ki pokrajini. Tu se razteza relativno rodovitno in za poselitev vabljivo gri~evje, ki se umirjeno dviga proti razvodju na jugu, in ne mokrotni ali celo zamo~virjeni gozdovi kot na ozemlju ni‘je ob reki. Hriboviti in gozdnati Gorjanci, ki se nadaljujejo v Ko~evski Rog na zahodu, se tu najbolj zo‘ijo, dosegajo najni‘je vi{ine (600–800 m) in omogo~ajo ugoden prehod v Belo krajino. Morda je {lo tu v manj{em obsegu ‘e za redko, ekstenzivno prvotno slovensko poselitev, ki je zajela tudi obmo~je ob velikem zavoju Krke pri Dolenjskih Toplicah.80 Vsekakor pa je ‘e 77 To tezo je leta 1929 vpeljal Ljudmil Hauptmann v svoji izjemno pronicljivi razpravi o razvoju Kranjske – Hauptmann, Nastanek (kot v op. 16), str. 102–104; isti, O postanku (kot v op. 38), str. 97–100. Od tedaj jo slovensko zgodovinopisje ‘e ve~ kot 70 let sprejema kot nesporno dejstvo, vendar menim, da je nujno potrebna revizije. Prim. Kos, Zgodovina Slovencev (kot v op. 38), str. 258; Miklav~i~, Premik (kot v op. 38), str. 133 sl.; Gospodarska in dru‘bena zgodovina Slovencev. Zgodovina agrarnih panog, II. zvezek: Dru‘bena razmerja in gibanja, SAZU, Ljubljana 1980, str. 140; Kos, Bela krajina (kot v op. 38), str. 218–219; isti, Gradovi (kot v op. 48), str. 113 sl.; Vilfan, Lage und Struktur (kot v op. 48), str. 359; Peter [tih, Gori{ki grofje ter njihovi ministeriali in militi v Istri in na Kranjskem, Ljubljana 1994, str. 126; Peter [tih, Vasko Simoniti, Slovenska zgodovina do razsvetljenstva, Ljubljana 1996, str. 97. 78 Kos, Gradovi (kot v op. 48), str. 113, 115, gre v svojih domnevah {e najdlje, ko govori o glavnih bojih med kranjsko-koro{kim plemstvom na eni in hrva{kim na drugi strani, ki naj bi ponehali najkasneje do tretje ~etrtine 12. stoletja, nakar se je za~elo utrjevanje nove meje, ki naj bi jo osvajalci prestavili dale~ v @umberk in na Kolpo. Tak{ne trditve so za obmo~je med Krko in Gorjanci brez osnove in zanje ni nobene opore v virih. V divje gozdove Gorjancev in @umberka je bilo nemogo~e mejo »prestaviti« z enkratnimi voja{kimi akcijami, in dokler je bilo ozemlje neposeljeno je niti ni bilo mogo~e (ali smiselno) voja{ko vzdr`evati. Obmo~je je preprosto preobse`no in geografsko prezahtevno. Zato je tudi neutemeljeno govo- riti, da sta gradova @umberk in Sicherstein dale~ onstran Gorjancev nastala najkasneje do leta 1200, saj se posredno prvi~ omenjata {ele 1265 oz. 1299 (prav tam, str. 119–120). 79 Vi{njegorski ministariali v Kronovem in Oto~cu so prvi~ omenjeni v listini mejnega grofa Henrika IV. Ande{kega iz leta 1211, a so nedvomno starej{i (MDC I, {t. 430; UBK II, {t. 21; Gradivo V, {t. 177). V dokumentu je kot pri~a naveden Heinricus de Insula, gotovo identi~en ali sorodstveno povezan s Henrikom de Werde v listini kralja Otokarja iz 1254 (gl. op. 104). Omembe 1211 ni upo{teval Milko Kos v Gradivu za histori~no topografijo (kot v op. 76) II, str. 413. Ministeriali iz Breitenaua (Zaloga) prvi~ nastopajo v krogu Henrika II. Prisa okrog leta 1180 oz. 1200 (UBK II, {t. 1; Gradivo IV, {t. 637). O Kronovem, kjer je na re~nem otoku v 14. stoletju obstajala celo tr‘na naselbina, gl. Stane Granda, Srednjeve{ki trg Kronovo, v: Grafenauerjev zbornik, ur. Vincenc Raj{p idr., Ljubljana 1996, str. 323–330. 80 Kos, Za~etki (kot v op. 38), str. 171 sl. 57ZGODOVINSKI ̂ ASOPIS • 56 • 2002 • 1–2 (125) Grad Mehovo (Johann W. Valvasor, Die Ehre des Hertzogthums Crain, Laibach 1689) 58 M. KOSI: ... QUAE TERRAM NOSTRAM ET REGNUM HUNGARIAE DIVIDIT ... najkasneje okrog 1162 stal globoko v tem pasu ob vzno‘ju Gorjancev impozanten vi{njegorski grad Mehovo, ki je napovedoval bodo~o ekspanzijo v Belo krajino – de‘elo »ultra montes«.81 Okrog gradu je verjetno ‘e zgodaj potekala intenzivna kolonizacija, na kar bi kazala bli‘nja Koro{ka vas in vrsta krajevnih imen s pridevkom –vas.82 Okrog leta 1215 je na primer govora o petdesetih kmetijah sub castro Michow, ki jih je Henrik IV. Ande{ki, dedi~ Vi{njegorskih, za storjeno {kodo podelil Freisingu in jih dobil nazaj v fevd.83 Morda lahko poselitev tega predela in priklju~itev Kranjski umestimo ‘e v 11. ali zgodnje 12. stoletje. Cerkveni temelj teritorija je bil postavljen s pra‘upnijo v [mihelu ju‘no od kasnej{ega Novega mesta, ki je bila verjetno ustanova Vi{njegorskih (patronat je pripadal lastnikom gradu Mehovo).84 Na njeno veliko starost ka‘e tudi izvorno romanska arhitektura tamkaj{nje cerkve.85 Kako pa je bilo v ostalem obmo~ju ju‘no od Krke? ^e so morda na [entjernejskem polju ‘e obstajala redka slovanska naselja, kot smo ‘e omenili, so bila verjetno brez te‘av vklju~ena v obstoje~a zemlji{ka gospostva.86 Izredna gostota poselitve pa ka‘e na izpeljano na~rtno fevdalno kolonizacijo, ki je potekala iz smeri opori{~ na reki – Kostanjevice, Gutenwerda (Otoka) in ostalih. Podobno situacijo imamo v tem ~asu tudi v nekaterih drugih, prvotno s Slovenci zelo redko poseljenih gozdnatih ravninah – npr. na Dravskem in Sor{kem polju – ki so jih dokon~no kolonizirali {ele pod vodstvom fevdalnih gospodov v visokem srednjem veku (Spanheimi, Salzburg, Freising).87 Za najmo~nej{e izhodi{~e prodora proti Gorjancem lahko nedvomno smatramo Kostanjevico – grad in bli‘njo me{~ansko naselbino. @e samo ime »Landestrost« – zaupanje, vera, prepri~anje, pogum, hrabrenje, varnost, jamstvo oziro- ma za{~itnik de‘ele88 – ni brez globljega pomena. Izkazuje po eni strani ambicije in po drugi samozavest koro{kih vojvod ob dr‘avni meji, na robu de‘ele Kranjske, kjer so si utirali svoj dinasti~ni teritorij. Na pomen te postojanke v politiki Spanheimov ka‘e dejstvo, da je Ko- stanjevica sredi 13. stoletja sodila med {est najpomembnej{ih gradov rodbine – castra capi- talia.89 Ustanovitvi Kostanjevice lahko kot analogijo postavljamo zelo lep primer s [tajer- ske, natan~neje iz Pittenske marke. Tam so ministeriali {tajerskega mejnega grofa Otokarja III. iz rodu Stubenber{kih okrog 1160 na ogrskem obmejnem ozemlju postavili grad z ime- nom »Landesehre« – slava de‘ele (kasneje Landsee, mad‘. Lanzsér na Gradi{~anskem), ki je slu‘il razkazovanju mo~i mejnega grofa na ogrski meji.90 Kostanjevica prvi~ stopi pred nas v zgodovinskih virih leta 1220. Tega leta namre~ v listini vojvode Bernarda, izdani v Ljub- ljani, kot pri~a nastopa ‘upnik iz Kostanjevice – plebanus de Landestrost.91 Ta sicer suho- 81 V listini Henrika I. Prisa se okrog 1162 prvi~ pojavi kot pri~a Hartwic de Micho. MDC III, {t. 1041; Gradivo IV, {t. 451; prim. Kos, Med gradom in mestom (kot v op. 21), str. 29 sl.; isti, Gradovi (kot v op. 48), str. 125 sl.; [tih, Gori{ki grofje (kot v op. 77), str. 125 sl. 82 Kos, Za~etki (kot v op. 38), str. 172–174. 83 UBK II, {t. 30; CDAF I, {t. 126; Gradivo V, {t. 245. 84 Höfler, O prvih cerkvah (kot v op. 23), str. 37. 85 Marijan Zadnikar, Romanika v Sloveniji, Ljubljana 1982, str. 238. 86 Vas Groblje bi z imenom kazala na navezavo na anti~ne ostaline, ki so arheolo{ko dokumentirane. Najdeni so bili ostanki term kot dela ve~je rimske vile in nekropola pri Ostrogu (Arheolo{ka najdi{~a (kot v op. 42), str. 221–222). Naselje je morda precej staro, vendar se prvi~ omenja leta 1249 v posesti vojvode Bernarda Spanheima, ki ga je v ustanovni listini podaril kostanjevi{kemu samostanu. UBK II, {t. 162; Mlinari~, Topografija (kot v op. 41), str. 38, 42. 87 Prim. Gospodarska in Dru‘bena zgodovina I (kot v op. 10), str. 75–76. 88 Matthias Lexer, Mittelhochdeutsches Taschenwörterbuch, Leipzig 81906, str. 272. 89 MDC IV/1, {t. 2627. 90 Sredi 13. stoletja ga je ogrski kralj celo pridobil nazaj in od tedaj dalje je bil ogrski. Dopsch, Die Länder (kot v op. 33), str. 263, 290, 296. 91 MDC IV/1, {t. 1816; UBK II, {t. 35; Gradivo V, {t. 311. 59ZGODOVINSKI ̂ ASOPIS • 56 • 2002 • 1–2 (125) parna notica nam pove veliko. [lo je za ‘upnika plansko ustanovljene naselbine s skrbno izbranim propagandnim imenom, v kateri je bil ‘e sede‘ ‘upnije (ne le podru‘ni~na cerkev) kot cerkveno sredi{~e {ir{ega obmo~ja. 92 Ni {lo za starej{e agrarno naselje, temve~ novo me{~ansko naselbino (urbani tloris), ki je kmalu zatem potrjena tudi v pisnih virih (1249 apud Landestrost forum nostrum).93 @upna cerkev je stala v Kostanjevici, zato lahko upravi~eno domnevamo, da je to pomenilo ‘e izoblikovano novo centralno naselbino – voja{ko, cerkveno in trgovsko sredi{~e novopridobljenega teritorija. To nam posredno do- kazujejo tudi prepri~ljivo datirani novci, ki so bili kovani v Kostanjevici okrog leta 1215 z napisom CIVITAS LADESTRO.94 Spanheimi so ‘e tedaj svojemu opori{~u priznavali status mesta – civitas, torej je bilo mnogostransko razvito.95 Ustanovitev takega centralnega kraja pa predpostavlja tudi dolo~eno agrarno zaledje, ki je glede na polo‘aj Kostanjevice lahko le‘alo le ju‘no od Krke. Od tod je potekala kolonizacija [entjernejskega polja in hribovja Gorjancev oziroma @umberka za njim. Na tak razvoj ka‘e oblika kostanjevi{kega de‘elske- ga sodi{~a, ki je zajemalo obmo~je spanheimske Rake severno od Krke in preko Kostanjevi- ce pokrivalo ravnino ju‘no od reke ter pobo~je do slemena Gorjancev.96 Po ravnini in ugod- nih legah v gri~evju so bili razporejeni sede‘i ministerialov: v Raki, Ostrogu, Studeni (Chal- tenprune, vzhodno od mesta), v kostanjevi{ki trdnjavi (Stari grad nad Podbo~jem), najkas- neje leta 1265 pa je ‘e stal grad @umberk (Sicherberg) dale~ v ‘umber{kih gozdovih.97 Vojvoda Bernard je trdno vklju~itev novega teritorija v svoj dominij pospe{il leta 1234 {e z enim velikopoteznim korakom – ustanovitvijo cistercijanskega samostana Kostanjevice, postojanke reda, ki je slovel po svojih »menad‘erskih« sposobnostih kot agrarni koloniza- tor. V listini, s katero je 1249 ponovno dotiral samostan, mu je vojvoda podaril celih 141 hub v vaseh na [entjernejskem polju ter v hribovju Gorjancev in @umberka.98 Kot pri~e v doku- 92 Prim. Jo‘e Mlinari~, Kostanjevi{ka opatija 1234–1786, Kostanjevica na Krki 1987, str. 116. 93 UBK II, {t. 162. 94 Egon Baumgartner, Ljubljanska kovnica v 13. stoletju, GMS 15, 1934, str. 97. 95 Nedvomno je zgolj zaradi slu~ajne neohranjenosti virov urbana Kostanjevica kot forum v pisnem viru prvi~ dokazana {ele 1249 (gl. op. 93). Novce z napisom CIVITAS moramo smatrati za resen dokaz o zgodnej{em obstoju kostanjevi{kega mesta. Oba termina, civitas in forum, v tem ~asu ozna~ujeta neagrarno, me{~ansko naselbino s posebnim pravom in se v pisnih virih pogosto izmenjujo~e uporabljata za isto naselje. Bernard Spanheim na primer o svojem glavnem vojvodskem mestu [t. Vid na Koro{kem govori leta 1209 kot apud sanctum Vitum in foro nostro, 1224 in civitate sancti Viti, 1236 spet in foro sancti Viti itd. (MDC IV/1, {t. 1632, 1881, 2116). Podobno je bilo z Ljubljano, ki jo Bernard v dveh listinah iz istega leta 1243 ozna~uje enkrat civitas drugi~ forum. Gradivo za zgodovino Ljubljane (=GZL) I, ur. Bo‘o Otorepec (Ljubljana 1956), {t. 1; GZL VII (Ljubljana 1962), {t. 1. O tej problematiki prim. Vasilij Melik, Mesto (civitas) na Slovenskem, Z^ 26, 1972, str. 299–316. 96 Obmo~je Rake je {e v 16. stoletju sodilo h gospostvu Kostanjevica, kot ka‘ejo urbarji. Mlinari~, Topografija (kot v op. 41), str. 39. O obsegu de‘elskega sodi{~a gl. zemljevid v isti, Kostanjevi{ko gospo- stvo po urbarju iz leta 1625, Kostanjevica na Krki 1970, str. 6. 97 Henricus de Ostrog je naveden kot pri~a v listini, s katero je spanheimski vitez Wolfker iz Rake 1266 podaril posest kostanjevi{kemu samostanu (UBK II, {t. 363). Weriandus de Chaltenprune et Wolfgerus et Mainhardus fratres ejus ministeriales nostri prvi~ nastopajo v listini 1252, v kateri vojvoda Bernard potrjuje njihovo zamenjavo posesti s samostanom (UBK II, {t. 198). Izjemno pomemben rod ministerialov Kostanjevi{kih prvi~ nastopi 1228 (UBK II, {t 61; MDC I, {t. 520; Gradivo V, {t. 489). Engelbero de Sicherberg se prvi~ pojavi v krogu vojvode Ulrika III. leta 1265 (UBK II, {t. 355). Prim. Kos, Med gradom in mestom (kot v op. 21), str. 25 sl; isti, Gradovi (kot v op. 48), str. 115 sl., 120. O identi~nosti kostanjevi{ke trdnjave s Starim Gradom nad Podbo~jem gl. Katja Predovnik, Grofje Celjski ob spodnji Krki: Pleterski ope~ni tlak in problem lokacije trdnjave Kostanjevica, v: Zbornik mednarodnega simpozija Celjski grofje. Stara tema – nova spoznanja, ur. Rolanda Fugger–Germadnik, Celje 1999, str. 312 sl. 98 UBK II, {t. 162; Mlinari~, Kostanjevi{ka opatija (kot v op. 92), str. 127 sl., 135 sl.; isti, Topografija (kot v op. 41), str. 38 sl. 60 M. KOSI: ... QUAE TERRAM NOSTRAM ET REGNUM HUNGARIAE DIVIDIT ... mentu nastopajo {tevilni plemi~i iz {ir{ega obmo~ja ob spodnji Krki: iz Mokronoga, Rake, Kr{kega, Kostanjevice, Pre‘eka, Breitenaua (Zaloga), kot tudi ‘upnika dveh novih ‘upnij na ozemlju ju‘no od Krke – [entjerneja ter Sv. Kri‘a (v dana{njem Podbo~ju vzhodno od Kostanjevice). V tem ~asu je bila poselitev in trdna vklju~itev {ir{ega teritorija ju‘no od reke v Kranjsko oziroma imperij ‘e v vseh pogledih, tudi cerkvenem, izvr{eno dejstvo. Na sode- lovanje cistercijanov v poseljevanju hribovja @umberka in voja{ko-obrambni vidik inte- gracije novega ozemlja lepo ka‘e {e en zanimiv dokument, datiran z letom 1232 (ali 1252?). V njem je vojvoda Bernard kostanjevi{kemu samostanu podelil vas Osredek pri Preseki visoko v Gorjancih z bli‘njo vzpetino in izrecnim dovoljenjem, da si samostan na njej po potrebi postavi leseno ali kamnito utrdbo (in supra memorato monticulo castrum sive forta- licium ligneum sive lapideum construere et edificare possunt).99 Podoben prodor kot na ozemlju Spanheimov je bil v istem ~asu izpeljan tudi zahodno iz opori{~ grofov Vi{njegorskih . V zadnji ~etrtini 12. stoletja je ‘e stal na obronkih Gorjancev globoko na jugu, podobno kot Mehovo, grad s pomenljivim imenom Pre‘ek – Prisekke, Prisekh.100 Z uglednim imenom po sami rodbini ustanoviteljev – Prisih, veji Vi{njegorskih, mu je bila verjetno podeljena simbolna in propagandna vloga prednje izpostave v obmejni »nikogar{nji zemlji«.101 Isto~asno s Pre‘ekom se v virih pojavi v bli‘ini, verjetno na enem od strmih vrhov predgorja, {e ena vi{njegorska utrdba, Hohenau,102 leta 1228 pa prvi~ vi{njegorska ministeriala v Mokrem Polju sredi ravnine.103 Freisin{ki {kofiji je bilo o~itno ob tako mogo~nih konkurentih z leve in desne obmo~je aktivnega delovanja zelo omejeno. ^e je morda ‘e zgodaj posedovala ozemlje tudi na desnem bregu Krke, kot bi lahko domne- vali, ji je bilo to do za~etka 13. stoletja ‘e odtujeno.104 Tako je lahko pridobila obse‘nej{o 99 Dokument je domnevno falsifikat iz 15. stoletja, vendar njegova enkratna in zelo specifi~na vsebina nedvomno dokazuje interes samostana, da si obrambno utrdi svoje pridobitve v Gorjancih. ARS, Kronolo{ka serija listin, pod letom 1235; MDC IV/1, {t. 2475; AH I, {t. 52, str. 175; prim. Mlinari~, Topografija (kot v op. 41), str. 50 sl. 100 V listini, datirani v dveh variantah – okrog 1180 in okrog 1200 – kot pri~a v spremstvu Henrika II. Prisa in njegove dru‘ine prvi~ nastopa Albertus de Priseche. UBK II, {t. 1; Gradivo IV, {t. 637; Kos, Med gradom in mestom (kot v op. 21), str. 35; isti, Gradovi (kot v op. 48), str. 122–123. Nad dana{njim dvorcem Pre‘ek, ki stoji v dolini, sta bili odkriti dve lokciji s srednjeve{kimi ostalinami – na gri~u takoj za dvorcem in dvesto metrov vi{e na grebenu Camberk (505 m). Za podatke se zahvaljujem arheologu dr. Janezu Dularju. Prim. Blaznik, Zemlji{ka gospostva (kot v op. 22), str. 51–52. 101 Du{an Kos neutemeljeno govori o izumrtju Prisov okoli leta 1200 ter da so jih na Kranjskem ‘e v zadnji ~etrtini 12. stoletja nadomestili Vi{njegorski (Med gradom in mestom (kot v op. 21), str. 35; isti, Gradovi (kot v op. 48), str. 122–123). Henrik Pris (II. ali III.) je bil z Albertom Vi{njegorskim prisoten pri Henriku Ande{kem na Gorenjskem (verjetno v Kamniku) {e 1207 in se zadnji~ omenja {ele leta 1211 v Slovenj Gradcu (MDC IV/1, {t. 1597; MDC I, {t. 430; UBK II, {t. 12, 21; Gradivo V, {t. 124, 177). Torej lahko ra~unamo z dejavnostjo Prisov na Kranjskem {e vsaj do 1211. 102 UBK II, {t. 1; Gradivo IV, {t. 637; Kos, Med gradom in mestom (kot v op. 21), str. 21–22; isti, Gradovi (kot v op. 48), str. 124. To~na lokacija za sedaj ni znana. Blaznik, Zemlji{ka gospostva (kot v op. 22), str. 28, 53, ga postavlja na to~ko Gradec nad Mihovim in Pre‘ekom, vendar pa so bile tam najdene le ostaline iz pozne bronaste dobe in poznoanti~na cerkev. Za podatke zahvala kolegu dr. Draganu Bo‘i~u. 103 UBK II, {t. 57, 59; Gradivo V, {t. 486, 487; Kos, Gradovi (kot v op. 48), str. 125. 104 Du{an Kos domneva, da naj bi bilo veliko ozemlje na obeh straneh Krke in do Gorjancev, kjer so nastali sede‘i ministerialov v Gutenwerdu, Mokrem Polju, Hohenauu, Pre‘eku, Oto~cu, Breitenauu (Zalo- gu) in Reutenbergu (^rete‘u), stara freisin{ka posest, ki so jo ‘e v 12. stoletju imeli v fevdu Vi{njegorski, nato Ande{ki in Babenber‘ani. Pas od Krke do vzno‘ja Gorjancev naj bi bil tako ‘e v 12. stoletju freisin{ka last. Kos, Gradovi (kot v op. 48), str. 124, 125, 129, 131; prim. Vilfan, Lage und Struktur (kot v op. 48), str. 359. Ta hipoteza je vabljiva, vendar nima trdne opore v virih. Kos se sklicuje na listino, s katero je ~e{ki kralj Otokar leta 1254 podelil Freisingu zaradi nastale {kode v vojni z Ogri vse zgoraj na{tete ministeriale, ki jih je pridobil ob ‘enitvi z Margareto Babenber{ko (eno od dedinj biv{ega dominija Ande{kih in Vi{njegorskih 61ZGODOVINSKI ̂ ASOPIS • 56 • 2002 • 1–2 (125) posest sredi [entjernejske ravnine le z nakupom – od Otona Mokrono{kega pred 1215.105 Ve~ina njene ostale posesti ju‘no od Krke je bila v prvi polovici 13. stoletja omejena v glavnem na neposredno bli‘ino reke – Struga, brod v Bre{ki vasi, trg Gutenwerd.106 Na nemo~ Freisinga na Dolenjskem ka‘e dejstvo, da je verjetno ‘e v 12. stoletju predal cel dominij na obeh straneh reke v fevd Vi{njegorskim, po izumrtju mo{ke linije okrog 1209 Zofiji Vi{njegorski oziroma njenemu soprogu Henriku Ande{kemu, ter 1229 avstrijskim vojvodom Babenber‘anom.107 Poseg tak{nih »velesil« vzhodnoalpskega obmo~ja, kot so bili poleg Ande{kih in Spanheimov Babenber‘ani, na ozemlje ob spodnji Krki, posredno dokazuje njegov izjemen strate{ki in ekonomski pomen. Kdaj je bilo ozemlje ju‘no od Krke priklju~eno imperiju? Poskusimo sedaj natan~neje ~asovno opredeliti poselitev in politi~no integracijo ravni- ne in gri~evja med Krko ter Gorjanci. Za to imamo nekaj opornih to~k. Zelo zgovorno se mi zdi dejstvo, da nobena od vasi ali kmetij, darovanih sti{kemu samostanu v 12. stoletju, ki jih navajajo listine oglejskega patriarha v letih 1136, 1145, 1152, 1169, 1178 in 1250, vzhod- no od Novega mesta ne presega meje na Krki.108 Najzgodnej{a sti{ka pridobitev onkraj Krke je morda v Koro{ki vasi pri Mehovem (in loco qui dicitur Carnotum), darovana 1152, vendar je lociranje sporno.109 Nizvodno se reki najbolj pribli‘a 1145 darovana posest v Naklem pri Kostanjevici, na levem bregu, kateri v darovnici sledijo tri kmetije iuxta fluvium Gurkae.110 ^e je ta identifikacija kraja pravilna, se je kolonizirano ozemlje ‘e dotikalo Krke na Kranjskem po smrti zadnjega Babenber‘ana Friderika II. leta 1246). Za vse poimensko na{tete ministe- riale je izrecno povedano, da so prej pripadali Albertu Vi{njegorskemu in Prisu (qui fuerint de familia et de domo quondam nobilis comitis Albrehti de Weihselberch et nobilis viri dicti Preis). Ni pa niti z besedo nakazano kak{no nekdanje freisin{ko lastni{tvo (UBK II, {t. 205, 206; CDAF I, {t. 170, 171). S Kosovo tezo se ne ujema tudi dejstvo, da je Freising v za~etku 13. stoletja kupil obse‘no posest pod gradom Pre‘ek sredi ozemlja, ki naj bi bilo njegova stara domena, dana v fevd (gl. op. 105). Kaj je bil dejanski fresin{ki fevd, ki so ga posedovali Vi{njegorski, Ande{ki in Babenber‘ani, pa izvemo iz listine 1251, ko je vse imensko na{tete posesti Freisingu vrnil vojvoda Bernard Spanheim, ki jih je protipravno zasedel (gl. op. 106). 105 [kof Oton je kupil od Mokrono{kih 60 hub, ki so le‘ale pri vasi Loka na [entjernejskem polju in delno pri vasi Slape severno od Krke – LX heubas sitas in Marchia in uilla que dicitur Zlab et in alia uilla que dicitur Lonca, citra aquam Gurk sub castro Orishek ... UBK II, {t. 30; CDAF I, {t. 126; Gradivo V, {t. 245; Blaznik, Zemlji{ka gospostva (kot v op. 22), str. 5–6, 19–23. Blaznik brez podrobnej{e argumentacije datira to transakcijo v leta 1192–1197. Tako se kot eden od mo‘nih kolonizatorjev [entjernejskega polja pojavi {e rodbina Mokrono{kih, morda svobodnega rodu ali pa kot ministeriali Spanheimov, kar bi la‘je razlo‘ilo njihovo dejavnost v tem prostoru (prim. Kos, Med gradom in mestom (kot v op. 21), str. 31). Milko Kos je bil mnenja, da gre pri omembi gradu Orishek za napa~no zapisani Prishek (Pre‘ek), kar je povsem verjetno in sprejemljivo (Gradivo za histori~no topografijo (kot v op. 76) II, str. 483). 106 Te lokacije se omenjajo kot del protipravno zasedene posesti (vsa ostala je le‘ala severno od Krke), ki jo je koro{ki vojvoda Bernard Spanheim leta 1251 vrnil Freisingu. CDAF I, {t. 157; UBK II, {t. 180; Blaznik, Zemlji{ka gospostva (kot v op. 22), str. 6, 19–23. 107 UBK II, {t. 19, 64, 180; CDAF I, {t. 129, 157; Gradivo V, {t. 157, 501; Blaznik, Zemlji{ka gospostva (kot v op. 22), str. 7 sl. 108 UBK I, {t. 79, 97, 106, 131, 141; UBK II, {t. 170; Gradivo IV, {t. 130, 211, 312, 614; Kos, Topografija (kot v op. 57), str. 38 sl.; Miku‘, Topografija (kot v op. 57), str. 27 sl.; Grebenc, Gospodarska ustanovitev (kot v op. 57), str. 11 sl., 181 sl.,198 sl., 202 sl., 210 sl., 213 sl.; Mlinari~, Sti{ka opatija (kot v op. 57), str. 48 sl., 60 sl., 69 sl., 96 sl. 109 UBK I, {t. 106; Gradivo IV, {t. 312. Prim. Kos, Topografija (kot v op. 57), str. 46; Miku‘, Topografija (kot v op. 57), str. 31; Grebenc, Gospodarska ustanovitev (kot v op. 57), str. 13, 212; Mlinari~, Sti{ka opatija (kot v op. 57), str. 62. 110 UBK I, {t. 97; Gradivo IV, {t. 211; Kos, Topografija (kot v op. 57), str. 44; Miku‘, Topografija (kot v op. 57), str. 28–29; Grebenc, Gospodarska ustanovitev (kot v op. 57), str. 12–13, 217; Mlinari~, Sti{ka opatija (kot v op. 57), str. 60–61. 62 M. KOSI: ... QUAE TERRAM NOSTRAM ET REGNUM HUNGARIAE DIVIDIT ... ju‘no od Krakovskega gozda. Sti{ke darovnice omogo~ajo domnevo, da obmo~je proti Gorjancem ve~ji del 12. stoletja {e ni bilo intenzivno poseljeno, oziroma ni imelo trdne gospodarske strukture, ki bi omogo~ala darovanje zaklju~enih vasi – za razliko od darovnic kostanjevi{kemu samostanu od 1249 dalje. V za~etku 13. stoletja je slika ‘e precej druga~na. V prostoru ju‘no od Krke zasledimo mo~no aktivnost, morda celo ‘e zaklju~en proces integracije. Na izpostavljenih to~kah v Gorjancih – na Pre‘eku, Hohenau in kostanjevi{kem gradu, kot tudi v ravnini v Mokrem Polju tedaj ‘e domujejo ministeriali.111 Sredi ravnine ‘e obstojajo vasi – na primer Loka. Vse obmo~je je intenzivno posestno razdrobljeno in raz- mejeno, na kar ka‘e omenjena posest Mokrono{kih sredi {entjernejske ravnine in obse‘en gozd pri Kostanjevici, podarjen 1249 tamkaj{njemu samostanu, ki je bil neko~ last rodbine Pris (torej pred 1211).112 Zanimivo in zgovorno sliko nudijo izsledki umetnostne zgodovi- ne, ki ka‘ejo v ravnini in gri~evju ju‘no od Krke izredno gostoto romanskih cerkva.113 To dokazuje mo~no cerkveno aktivnost, ki se je nedvomno navezovala na vzporedno po- seljevanje ozemlja. Nepri~akovan in izviren dokaz o teh aktivnostih je prineslo odkritje pe~ata pi~enskega {kofa Popona v oltarni menzi cerkve sv. Martina v Velikih Malencah pri ^ate‘u, nedvomno iz ~asa posvetitve oltarja oziroma nove cerkve. Ta cerkev je bila po- dru‘nica ‘upnije sv. Kri‘ v Podbo~ju, kar dokazuje {e ve~jo starost tamkaj{nje ‘upnijske cerkve.114 Datacijo nam omogo~ajo omembe pi~enskega {kofa – Popon iz koro{ke rodbine Albeck je bil kot vikar oglejskega patriarha dejaven od 1180 dalje, v letih 1181, 1182, 1191 in 1200 je celo izkazan v sti{kem samostanu, kjer je posve~eval oltarje.115 Med 1214 in 1220 pa je bil prisoten na Dolenjskem v dru‘bi vojvode Bernarda, ko je ta daroval kmetije v svojem gospostvu Raka Freisingu.116 Na enem teh obiskov je o~itno posvetil cerkev v Ve- likih Malencah. Za obdobje najbolj intenzivne kolonizacije ju‘no od Krke bi lahko ozna~ili drugo polo- vico 12. stoletja. Domnevamo lahko, da je mir, sklenjen z Ogrsko leta 1131, ki je po poro~ilu ‘ivljenjepisa salzbur{kega nad{kofa Konrada iz 1170–77 omogo~il ‘ivahno kolonizacijo na ozemlju [tajerske, tako da »se je cela Marka napolnila z vasmi, gradovi in kmetovalci«, ustvaril podobne pogoje tudi na Dolenjskem.117 Tudi na~rtno ustanovitev me{~anske nasel- 111 ^e{ki kralj Otokar v listini iz 1254 na{teva ministeriale, med njimi s Pre‘eka in Mokrega Polja, ki so bili neko~ last comitis Albrehti de Weisselberch et nobilis viri dicti Preis (gl. op. 104). Oba se zadnji~ kot ‘iva omenjata v zgodovinskih virih 1209 oz. 1211, torej sodijo ti zelo verjetno {e v 12. stoletje (gl. op. 101). 112 Item nemus iuxta monasterium ipsum situm, quod fuit nobilis viri nomine Pris. UBK II, {t. 162, str. 127. O posesti Mokrono{kih gl. op. 105. 113 Za~nejo se ‘e v Dragi pri Beli Cerkvi na levem bregu in nadaljujejo ju‘no od reke v Gutenwerdu, ^adra‘ah, Polhovici, D. Gradi{~u, Mokrem Polju, D. Stari vasi, [entjakobu, Sp. R‘i{~u, ter vzhodno od Kostanjevice v Frlugi, Gradcu, V. Malencah in [entvi{ki Gori nad ^ate‘em. Zadnikar, Romanika (kot v op. 85), str. 210, 214, 218, 227, 247 264, 265, 267, 272, 273, 276, 295, 315, 561 (zemljevida na str. 195, 277); prim. Miklav~i~, Premik (kot v op. 38), str. 137 sl. 114 Cerkev v V. Malencah je bila v novem veku podru‘nica ‘upnije ^ate‘, ki je bila tudi sama {e v 15. stoletju filiala ‘upnije sv. Kri‘ v Podbo~ju. Mlinari~, Kostanjevi{ka opatija (kot v op. 92), str. 237–238; prim. Miklav~i~, Premik (kot v op. 38), str. 137 sl.; Höfler, O prvih cerkvah (kot v op. 23), str. 38. 115 Mlinari~, Sti{ka opatija (kot v op. 57), str. 67. Popon se kot pi~enski {kof v virih omenja v velikem ~asovnem razponu od 1180–1231, zato Miklav~i~ meni, da gre za dva {kofa z istim imenom (Premik (kot v op. 38), str. 137 sl.). Gl. Gradivo IV, {t. 707, 736; Gradivo V, {t. 22, 232, 307; MDC III, {t. 1385. Zadnji~ nastopa v krogu patriarha leta 1231 (Gradivo V, {t. 545). Gl. {e genealo{ko tabelo XI v prilogi MDC IV/2 (Klagenfurt 1906). 116 MDC IV/1, {t. 1693; CDAF I, {t. 127; Gradivo V, {t. 232. 117 Gl. op. 55. Tudi podroben {tudij kolonizacije srednje [tajerske je potrdil, da je bilo te‘i{~e kr~enja in poseljevanja obmejnega ozemlja v 12. stoletju. Gl. Fritz Posch nazadnje v razpravi Die Leistungen der Steiermark im Kampf gegen Ungarn, v: 800 Jahre Steiermark und Österreich 1192–1992. Der Beitrag der Steiermark zu Österreichs Größe, hrsg. Othmar Pickl, Graz 1992, zlasti str. 82 sl. 63ZGODOVINSKI ̂ ASOPIS • 56 • 2002 • 1–2 (125) bine Kostanjevice kot ‘ari{~a ekspanzije zelo verjetno sodi ‘e v ~as koro{kega vojvode Hermana (pred leto 1181). Naselbina je okrog 1215 oziroma 1220 ‘e uveljavljena, vendar je zelo dejavni vojvoda Bernard nastopil svojo vladavino {ele leta 1202, zato bi ustanovitev in uspe{en razcvet Kostanjevice te‘ko umestili v kratko obdobje po tem letu. Dotedaj je bil vojvoda njegov bolehni in do 1191 mladoletni brat Ulrik II., katerega aktivnosti v virih skorajda ni zaslediti. Najbolj logi~na domneva je, da je opori{~e nastalo v ~asu predhod- nikov, verjetno njunega o~eta Hermana (1161–1181), katerega posest je izkazana v bli‘nji Raki.118 Plansko zasnovan centralni kraj kot upravno, cerkveno in – po logiki dru‘bene nuje – tr‘no sredi{~e, je bil sestavni del na~rtne kolonizacije in integracije novih obmo~ij. Najlep{i primer za to imamo na bli‘njem [tajerskem, kjer so ambiciozni in neverjetno sposobni mejni grofje Otokarji ‘e sredi 12. stoletja imeli v kolonizacijskem obmo~ju v srednjem delu de‘ele ve~ me{~anskih naselbin (Gradec, Hartberg, Fischau, Maribor).119 Tudi Spanheimi so na Koro{kem ‘e v 12. stoletju posedovali ve~ urbanih sredi{~ – Velikovec, Celovec, [t. Vid.120 Skoraj samoumeven se zdi sklep, da so imeli podobne centralne kraje ‘e tedaj tudi na svojih kranjskih gospostvih, ki so imela prvovrsten strate{ki in prometni polo‘aj – v Ljubljani in Kostanjevici. @al pa o tem nimamo trdnega dokaza v ohranjenih virih. Kot dokon~ni terminus ante quem za poselitev in integracijo teritorija ju‘no od Krke v imperij bi lahko vzeli letnico 1228. Tega leta je bila namre~ kot privatna osvojitev Vi{njegorskih tudi cerkveno priklju~ena oglejskemu patriarhatu ‘e de‘ela »onstran hribov- ja« – Bela krajina. Tedaj se je v ^rnomlju v krogu patriarha Bertolda pri tem pravnem dejanju nahajala cela mno‘ica dolenjskega plemstva, ki je verjetno prej aktivno sodelovala s svojim fevdnim gospodom pri osvajanju province. Med njimi so bili tudi ministeriali iz Mokrega Polja, Pre‘eka in Hohenaua – iz obmo~ja, ki je bilo o~itno ‘e trdno del Kranjske.121 Zgoraj skiciran razvoj se lepo ujema s sliko o celotni zahodni ogrski meji od Donave do Mure in Drave, kot nam jo posredujejo viri 12. in 13. stoletja. Pribli‘ni mejni ~rti med imperijem in Ogrsko, ki se je stabilizirala po vojnah 11. stoletja in v primeru ugodnih naravnih barier potekala po rekah in hribovjih, je na ogrski strani sledil obse‘en, ve~ deset kilometrov globok neposeljen pas gozdov in mo~virij, nekak{en »vakuum«. Ta pas so le na redkih mestih sekale glavne prometnice, ki so jih v globini ogrskega ozemlja zapirale mo~ne dodatne utrdbe nasipov, jarkov in palisad ter stari komitatni gradovi – Moson, Sopron, Vasvar, na smeri proti Ptuju tudi Vara‘din. To je bil takoimenovani gyepü sistem.122 Kot je videti, so se ogrski vladarji sprva malo brigali za gospodarsko izkori{~anje in nadzor mejne pustote. [ele sredi 12. stoletja imamo prve vesti o obrambnih stra‘nih naselbinah (»strelci«), 118 Gl. August Jaksch, Geschichte Kärntens bis 1335, I. Band, Klagenfurt 1928, str. 319 sl.; Dopsch, Die Länder (kot v op. 33), str. 332 sl. 119 UBSt I, {t. 499, 546. Iz teh virov je jasno razvidno, da je {lo za neagrarne – me{~anske naselbine, imenovane forum, s prebivalci forenses, ki so ‘iveli po posebnem pravu – ius forense. Nedvomno gre Otokarjem pripisati tudi ustanovitev mesta Maribora. V listini Otokarja IV., izdani v Mariboru okrog 1190, kot pri~a nastopa Ditrik de oppido superiori. Ker je Maribor na~rtno ustanovljen centralni kraj (tloris, ime), je nedvomno mi{ljen zgornji del ‘e obstoje~e neagrarne naselbine, ki je kmalu zatem tudi dejansko potrjena. V viru iz let 1202–1220 nastopata kot pri~i me{~an – Wolfhart civis in ko‘ar – Gotschalc pellifex, leta 1209 pa v Mariboru kot ‘e oblikovanem me{~anskem naselju biva in listini vojvoda Leopold VI. Babenber{ki (in foro nostro Marhpurch). Gl. Gradivo za zgodovino Maribora (=GZM) I, ur. Jo‘e Mlinari~, Maribor 1975, {t. 27, 43, 47; Gradivo IV, {t. 779; V, {t. 44, 154. 120 Gl. MDC III, {t. 521, 838, 839, 1412, 1481; MDC IV/1, {t. 1575, 1632. 121 UBK II, {t. 59; Gradivo V, {t. 486. 122 Prim. Vjekoslav Klai}, »Indagines« i »portae« u hrvatskoj i Slavoniji, Vjesnik Hrvatskoga arheolo{koga dru{tva, Nove serije sv. VII, 1903/4, str 1–9. 64 M. KOSI: ... QUAE TERRAM NOSTRAM ET REGNUM HUNGARIAE DIVIDIT ... medtem ko organiziranja zemlji{kih gospostev ogrskega plemstva v tem pasu tedaj {e ni zaslediti.123 Z nem{ke strani pa je prodor v neposeljeno mejno obmo~je nastopil ‘e precej zgodneje v 12. stoletju pod vodstvom ambicioznih in podjetnih velika{ev, ki so postavljali gradove in kolonizirali pokrajino. Glede na svoj polo‘aj in »argumente mo~i« so si lahko z ve~jim ali manj{im uspehom pridobitve zavarovali in ohranili, pri ~emer verjetno ni manjkalo spopadov. Tako se je pas mejne pustote o‘il in dejansko postajal vse bolj prava mejna ~rta.124 Prav tak razvoj imamo tudi v obmo~ju Slovenskih Goric, kjer je redka poselitev s strani nem{ke dr‘ave posegla ‘e do za~etka 12. stoletja dale~ v gri~evje do pribli‘ne linije Radgo- na–Ptuj, kot nam dokazujejo listine Spanheimov – istih, ki so se izkazali kot najprodornej{i tudi ob spodnji Krki.125 Nestabilnost mejnega pasu je jasno izra‘ena v enem od teh doku- mentov iz let 1106–1124, kjer je re~eno, da so bili kraji opusto{eni in spremenjeni v pu- stinjo zaradi pogostih sovra‘nih (ogrskih) vpadov.126 V nadaljevanju 12. stoletja pa so nem{ki obmejni plemi~i ohranili in utrdili svoje teritorije ter celo izvedli ekspanzijo na ogrsko ozemlje. Mo~ni salzbur{ki ministerial Friderik III. Ptujski je ob izteku 12. ali v za~etku 13. stoletja zasedel obse‘en del ogrske obmejne pustote vzhodno od Ptuja do Ormo‘a, za katero je izrecno re~eno, da je bila »pusta in neobljudena« – vacua et inhabitata.127 Tu je pri Veliki Nedelji naselil nem{ki vite{ki red, ki je bil kot cerkvena in hkrati voja{ka institucija lahko dober garant obrambe in gospodarske integracije obmo~ja. V nadaljnjih desetletjih je bilo obmo~je intenzivno kolonizirano in tako trajno priklju~eno [tajerski oziroma imperiju. V kolik{ni meri je v teku poseljevanja ozemlja preko Krke na Dolenjskem v 12. stoletju prihajalo do podobnih spopadov in eventuelnih plenilnih vpadov s hrva{ke strani, nimamo nobenih vesti, vendar o tem skoraj ni dvoma. Ob pogostih hudih napetostih med imperijem in Ogrsko, ki jih v 12. stoletju ni manjkalo, so ogrske vojske vpadale tako v Avstrijo kot na [tajersko – nedvomno iz Slavonije tudi na Kranjsko. O tem nam da slutiti ‘e omenjena situa- cija na salzbur{kih posestih ob Savi, saj je bil Rajhenburg eden od salzbur{kih gradov, postav- ljenih »super Ungaros«.128 Konec stoletja je bila iniciativa, kot v obmo~ju Ptuja, ‘e v rokah nem{kih meja{ev. To nam posreduje edini, a zato toliko bolj slikovit dokument, ki pri~a o 123 Eden najzgodnej{ih poznanih ukrepov ogrskega vladarja v mejni pustoti je bil leta 1183 ustanovitev cistercijanskega samostana sv. Gotharda v Mono{tru s strani kralja Bele III. Samostanu je bilo ob ustanovitvi podeljeno tudi obse‘no obmejno ozemlje – kasnej{e gospostvo gradu Dobra (Neuhaus) na Gradi{~anskem, takoj za dana{njo slovensko dr‘avno mejo. Franc Kova~i~, Gradivo za prekmursko zgodovino, ^ZN 21, 1926, str. 1; Kos, K postanku ogrske meje (kot v op. 49), str. 150; Gradivo V, {t. 901. 124 Prim. Max Weltin, Der Kampf um das westungarische Grenzgebiet – das heutige Burgenland, v: Dopsch, Die Lander (kot v op. 33), str. 262 sl.; Kos, K postanku ogrske meje (kot v op. 49), str. 144 sl. 125 MDC III, {t. 500, 539, 574, 608; Gradivo III, {t. 408; IV, {t. 22, 71, 82. Prim. Kos, K postanku ogrske meje (kot v op. 49), str. 145; [tih, Salzburg, Ptuj (kot v op. 13), str. 535. V dokumentu iz let 1106–1124 se omenja vrsta vasi Spanheimov, med njimi Negova in naselja v bli‘ini Radgone. Radgona na otoku sredi Mure je bila verjetno prednja voja{ka izpostava koloniziranega ozemlja. Prvi~ se izrecno omenja v virih 1182 kot sredi{~e zemlji{kega urada {tajerskih vojvod, dedi~ev tamkaj{njih posesti Spanheimov (UBSt I, {t. 620; Gradivo IV, {t. 659). Morda bi lahko ugotovili kak{ne vzporednice med nastankom in razvojem Radgone in Kostanjevice kot najbolj izpostavljenih opori{~ Spanheimov ob meji. 126 ... et loca iam dicta crebra hostium irruptione devastata et in solitudinem maximam fuerant exparte redacta. MDC III, {t. 539; Gradivo IV, {t. 22. 127 ... cum predictam terram memorandus pater noster de manibus Vngarorum eripiens, licet uacuam adhuc et inhabitatam primo sue subivgauit potestati ... UBSt II (Graz 1879), {t. 203; Gradivo V, {t. 370; Kos, K postanku ogrske meje (kot v op. 49), str. 146, 149; isti, Urbarji (kot v op. 17), str. 12; [tih, Salzburg, Ptuj (kot v op. 13), str. 541 sl. 128 Gl. op. 55. 65ZGODOVINSKI ̂ ASOPIS • 56 • 2002 • 1–2 (125) obmejnih bojih med Kranjsko in Slavonijo.129 Iz njega je razvidno, da je grof Albert Vi{njegorski proti koncu vladavine ogrskega kralja Bele III. (1173–1196) iz svojega gradu Mehovo pogo- sto vpadal v obmejne predele Slavonije in pobijal, plenil, ropal ter po‘igal, pri ~emer je verjetno zlasti mo~no trpela tedaj {e ogrska Bela krajina.130 Po kraljevem naro~ilu je ‘upan gori{ke ‘upanije [tefan, prednik rodu Baboni}ev, z mo~no voja{ko silo napadel Albertovo ozemlje, ga v bitki popolnoma potolkel ter opusto{il Mehovo in celotno gospostvo (antefato Mihoua nec non dominio et possessionibus penitus in favillam redactis). Albert je bil celo prisiljen prositi kralja za mir in prise~i, da ne bo nadalje ve~ ogro‘al ogrskega ozemlja. Po smrti kralja Bele III. pa je na ogrskem pri{lo do hudih dinasti~nih bojev med pretendentoma za prestol, Emerikom in Andrejem, ki so najsrditeje potekali prav v mejnih predelih Slavonije in s prekinitvami trajali od 1196–1204.131 To je bil izjemno ugoden trenutek za prisvojitev ogrskega obmejnega ozemlja in v ta ~as najverjetneje sodita tako dokon~na zasedba Bele krajine s strani Vi{njegorskih kot ozemlja pri Ormo‘u s strani Ptujskih.132 Bela krajina je zatem v kratkem ~asu do‘ivela oblikovanje zemlji{kih gospostev, doseljevanje kranjskega plemstva in kolonizacijo.133 Henrik Ande{ki, dedi~ posesti grofov Vi{njegorskih, je leta 1228 podelil sti{kemu samostanu dve kmetiji ultra montem citra Hungariam – onstran gora, tostran Ogrske – kar se zelo verjetno nana{a na osvojeno Belo krajino, ki je sedaj na Kolpi mejila z »Ogr- sko«.134 Istega leta je bila celotna pokrajina tudi cerkveno priklju~ena oglejskemu patriarhatu oziroma nem{ki dr‘avi.135 Upravi~eno smemo sklepati, da je bilo tedaj ozemlje »tostran gora«, med Krko in slemeni Gorjancev, ‘e trdno v okviru Kranjske. Prva desetletja 13. stoletja so bila o~itno obdobje, ko je meja med cesarstvom in Ogrsko dobivala trdne obrise. Z zadnjimi opaznej{imi voja{kimi osvojitvami, zlasti pa z aktivnim kr~enjem in kolonizacijo pridobljena obmo~ja so bila postopno upravno, gospodarsko in cerkveno vklju~ena v teritorije na eni ali drugi strani meje. Odlo~ilen pri tem je bil ob~utek pripadnosti obmejnih zemlji{kih gospodov eni ali drugi »de`eli« oziroma de`elnemu knezu (kralju), kar je seveda determiniralo pripadnost podlo`nega kme~kega prebivalstva. Pri natan~nej{em razmejevanju pristojnosti, ki je ob takem razvoju postalo nujno, pa so bistve- no vlogo imeli obmejni gradovi. [ele trdne voja{ke postojanke so dokon~no opredeljevale potek demarkacijske ~rte – dr`avne meje. Tak{en razvoj in probleme, ki so se ob tem poja- vljali, zelo lepo ilustrira sporazum, ki sta ga v {tajerskem Gradcu 6. junija 1225 sklenila 129 Gre za takoimenovani Emericianum – listino ogrskega kralja Emerika iz let 1202–1204 (CD II, {t. 332; Gradivo IV, {t. 921). Listina je v sedanji obliki falsifikat, ohranjen kot transsumpt v kasnej{em prepisu. Vendar pa je doti~na vsebina nesporno verodostojna in prevzeta iz avtenti~ne Emerikove listine, kot je prepri~ljivo pokazal Ludwig von Thallóczy, Die Geschichte der Grafen von Blagay, Wien 1898, str. 4 sl., 13 sl.; prim. Hauptmann, O postanku (kot v op. 38), str. 98 sl. 130 Gl. moja izvajanja v Kosi, Templarji (kot v op. 38), str. 19 sl. (enako v Z^ 48, 1994, str. 163 sl.). 131 Alfons Huber, Studien zur Geschichte Ungarns im Zeitalter der Arpaden, Archiv für österreichische Geschichte 65, Wien 1884, str. 156–163; Vjekoslav Klai}, O hercegu Andriji (1197–1204), Rad JAZU 136, Zagreb 1898, str. 200–222. Z listino kralja Andreja II. iz leta 1209 so bile na primer zagorskemu ‘upanu Vratislavu potrjene posesti ob meji z imperijem, ki jih je izgubil ali so bile uni~ene po ukazu Emerika v ~asu vojne: ... quando etiam inter nos et bone memorie fratrem nostrum Hemericum regem discordia uertebatur, ob piissimam susceptionem et fidele seruitium, quod nobis exhibuit, iacturam non modicam tam domus sue combuste quam rerum ceterarum precepto dicti fratris nostri tunc regis passus fuisset ... [lo je za posesti v Zagorju in tudi ob spodnji Bregani. CD III, {t. 76. 132 Gl. op. 127. 133 Gl. Kos, Bela krajina (kot v op. 38), str. 219 sl., 230 sl., 425 sl. Celotno cerkveno upravo v Beli krajini pa je leta 1268 vojvoda Ulrik III. Spanheim, dedi~ gospostva Vi{njegorskih in Ande{kih, daroval nem{kemu vite{kemu redu. AH I, {t. 11, str. 27. 134 UBK II, {t. 56; Gradivo V, {t. 483. 135 Gl. op. 121. 66 M. KOSI: ... QUAE TERRAM NOSTRAM ET REGNUM HUNGARIAE DIVIDIT ... avstrijski in {tajerski vojvoda Leopold VI. ter ogrski kralj Andrej II.136 Posamezni ~leni sporazuma so dolo~ali na primer vra~anje okupiranih ozemelj, dokazovanje legalne prido- bitve zemlji{~, izpolnjevanje dol`nosti podlo`nikov do legalnega zemlji{kega gospoda, pla~evanje desetin od obdelovalnih tal, pravico do postavljanja mlinov na mejnih rekah in vpra{anja postavljanja gradov ob meji.137 Do podobnih sporazumov je, zlasti po zaklju~ku vojnih spopadov, prihajalo tudi kasneje. V bratislavskem miru, ki je bil sklenjen julija 1271 po vojni kralja Otokarja PVemisla z ogrskim kraljem [tefanom V., se izrecno omenja tudi meja Kranjske proti Slavoniji. V zelo obse`nem tekstu mirovnega sporazuma je bilo govora o vrnitvi {tevilnih ogrskih obmejnih gradov, ki so jih zasedli prista{i kralja Otokarja, o pono- vni vzpostavitvi mej, kot so veljale do smrti kralja Bele IV. (†1270) in o re{evanju manj{ih obmejnih spornih zadev, za katere so bili za posamezne de`ele dolo~eni poobla{~eni po- gajalci. Za mejo Kranjske s Slavonijo sta bila poobla{~ena Otokarjev kranjski glavar, tedaj Ulrik von Dürenholz, in z druge strani ban Slavonije Joakim.138 V zvezi z ozemljem ob spodnji Krki je potrebno opozoriti {e na en problem, ki je begal slovenske zgodovinarje. Konec 13. stoletja je namre~ najmo~nej{a slavonska velika{ka rodbina Baboni}ev posedovala vrsto vasi na Kranjskem v pasu med Krko in Gorjanci in celo na levem bregu reke, ki jih je v ve~ darovnicah podelila kostanjevi{kemu samostanu.139 Te posesti so nekateri zgodovinarji interpretirali kot lastnino hrva{kega plemstva na nekdanjem hrva{kem ozemlju, ki se je ohranila v njihovih rokah {e do tega ~asa.140 To je popolnoma izklju~eno. V 12. in 13. stoletju, do teh darovnic, nimamo v virih niti najmanj{e sledi o hrva{ki posesti med Krko in Gorjanci in prejkone ni nikdar obstajala. Nimamo je niti za Belo krajino onstran gora – za resni~no nekdanje hrva{ko ozemlje – ki je bila dosti bli‘je sede‘em hrva{kega plemstva, zlasti Baboni}ev, in bi la‘je pri~akovali ohranitev starih vezi. Kot smo videli, so razmeram ob meji v 12. stoletju dajali pe~at voja{ki spopadi in v kon~ni fazi ekspanzija, kolonizacija in integracija novih obmo~ij proti Ogrski v cesarstvo. V tem proce- su je imelo bistveno vlogo ambiciozno in bojevito nem{ko obmejno plemstvo, tradicionalno izku{eno v »ve{~inah«, ki jih je zahtevalo vsakodnevno ‘ivljenje ob meji. Spomnimo se, kako je sam ogrski kralj 1161 prosil salzbur{kega nad{kofa, naj ukroti Friderika Ptujskega, ki je 136 Urkundenbuch zur Geschichte der Babenberger in Österreich IV/2, Ergänzende Quellen 1195–1287, ed. Oskar v. Mitis, Heide Dienst, Christian Lackner, Wien–München 1997, {t. 1099; Heide Dienst, Zum Grazer Vertrag von 1225 zwischen Herzog Leopold VI. von Österreich und Steier und König Andreas II. von Ungarn, Mitteilungen des Instituts für österreichische Geschichtsforschung (=MIÖG) 90, 1982, str. 1–49 (objava dokumenta na str. 47); kratek regest v Gradivo V, {t. 419, vendar brez omembe ~lenov glede mejnih vpra{anj. 137 Dienst, Zum Grazer Vertrag (kot v op. 136), str. 29 sl. 138 ... circa confina Karinthie, Carniole et Marchie ex parte regis Vngarie banus totius Sclauonie, ex parte nostra capitaneus Karinthie, Carniole et Marchie deputabuntur. Codex diplomaticus et epistolaris regni Bohe- miae V, ed. JindVich [ebánek, Sá{a Du{ková, Praga 1981, {t. 636, 637, str. 247 sl. Obdobje Otokarjevega osvajanja Kranjske 1270–71, ki je potekalo ob vzporednih spopadih z Ogrsko, v slovenskem zgodovinopisju {e ni bilo podrobneje orisano. V dogajanje in konspiracije z Ogrsko so bili aktivno vklju~eni izvoljeni oglejski patriarh Filip Spanheim, ki se je boril za svojo kranjsko dedi{~ino, ter zlasti Nikolaj s {tajerskega Lemberga in Viljem Svibenski, ki so vsi izrecno omenjeni v bratislavskem miru. Ogrski kralj se je moral zavezati, da Nikolaju in Viljemu, ki sta pribe‘ala k njemu, ne bo nudil ve~ za{~ite in podpore. V teku spopadov so Otokarjevi prista{i zasedli nekatera obmejna obmo~ja Slavonije – grad ‘upana Farka{a v Zagorju in ozemlje ob kranjski meji, kjer so celo zgradili grad Samobor (CD VI (Zagreb 1909), {t. 86). Ogrski kralj Ladislav je 1272 gospostvo Samobor skupaj z mestom za velike zasluge podelil prebeglemu Nikolaju Lember{kemu, ki mu je Otokar na [tajerskem oplenil vse posesti in ga izgnal (CD V, {t. 84, str. 639). 139 AH I, {t. 21, 25, str. 47, 62; Mlinari~, Topografija (kot v op. 41), str. 55 sl. 140 Gl. Blaznik, Zemlji{ka gospostva (kot v op. 22), str. 7; Bo‘o Otorepec, Stari Grad pri Novem mestu in njegovi lastniki, Dolenjski zbornik 1990, Novo mesto 1990, str. 61; Kos, Med gradom in mestom (kot v op. 21), str. 38; isti, Gradovi (kot v op. 48), str. 128. 67ZGODOVINSKI ̂ ASOPIS • 56 • 2002 • 1–2 (125) plenil ogrsko ozemlje,141 ali pa na plenilne vpade Alberta Vi{njegorskega iz gradu Mehovo v Slavonijo. Ali je sploh mogo~e v tak{nih specifi~nih razmerah domnevati, da bi iz neznanih razlogov tolerirali znotraj svojih teritorijev posest sovra‘nih velika{ev z one strani dr‘avne meje. Odgovor je vsekakor negativen. Realpolitika vsakdanjega ‘ivljenja v srednjem veku je bila dosti bolj brezobzirna – zemlji{ka posest je pomenila mo~, oblast, okoli pridobivanja posesti z vsemi sredstvi se je vse vrtelo. To nam dokazujejo ne{teti primeri uzurpacij cerkvene- ga premo‘enja, s ~imer so mnogi odli~niki pogosto tvegali celo ekskomunikacijo. Zelo vpra{ljivo je tudi, ali lahko slavonskemu plemstvu v 11.–12. stoletju pripisujemo ‘e v tolik{ni meri razvito ekonomsko in organizacijsko strukturo, da bi lahko v svoja gospostva vklju~evalo – in ob vseh turbulencah celo dlje ~asa vzdr‘evalo – posesti, ki so bile od Slavonije lo~eno z obse‘nim gozdnatim hribovjem. Poznavanje razmer ob vsej zahodni ogrski meji nam govori nasprotno. Obdobju medsebojnih pusto{enj je sledilo obdobje prosperitete – kolonizacije, gradnje, v katerem je imelo absolutno iniciativo nem{ko plemstvo. Celo do take mere, da je uspelo prodreti v ogrsko upravno in ekonomsko strukturo obmejnih komitatov. Ogrski vla- darji so od srede 12. stoletja namre~ vabili in v svojem pasu ob meji s ciljem kolonizacije, organizacije zemlji{kih gospostev in obrambe podeljevali posesti plemstvu iz cesarstva. Tako so nastajali celo primeri dvojnih vazalov – ogrske krone in knezov imperija.142 Ni pa mi znan niti en obraten primer, da bi ogrsko (ali slavonsko) plemstvo v tem ~asu kakorkoli posedovalo zemlji{~a znotraj imperija. [tefan iz rodu Baboni}ev se je konec 12. stoletja srdito spopadel z Vi{njegorskimi in opusto{il gospostvo Mehovo. Ob tem je obstoj njegove posesti globoko v obmo~ju kranjskih velika{ev nemogo~. K takemu mnenju napeljujejo tudi konkretni argumenti. Za mnoge od lokacij, ki so konec 13. stoletja v celoti ali delno v posesti Baboni}ev, lahko ugotovimo prej ‘e lastni{tvo kranjskih gospodov. V darovnici iz 1295 je [tefan III. Baboni}, ban Slavonije, med drugim podelil kostanjevi{ki cisterci vas ^rmo{njice le‘e~o prav pod mehovskim gra- dom – sub castro dicto Meichau. V tej vasi je pred tem ‘e imel posest Ulrik s Pre‘eka iz rodu vi{njegorskih ministerialov.143 Druge s strani Baboni}ev darovane posesti so bile v vaseh Slatnik (vzhodno od Novega mesta – 1322 tu izkazana tudi posest plemi~ev z Mehovega),144 Struga ob Krki (‘e 1251 dokazana kot freisin{ka),145 Groblje na [enjernejskem polju (1249 tu posest Spanheimov, darovana Kostanjevici),146 Karl~e pri Kostanjevici,147 Stankovo nad Velikimi Malencami,148 severno od Krke pa v Zburah (‘e 1291 tu izkazana posest Freisin- ga)149 in Radovlji pri Klevev‘u. Leta 1300 je ban [tefan podelil Kostanjevici {e desetine od posesti v vaseh Zbure, Groblje, Struga in Sela pri Orehku (vzhodno od Novega mesta).150 Te desetine so imeli dotedaj v zastavi od Baboni}ev gradi{~ani s Starega Gradu nad Oto~cem, zato so nekateri zgodovinarji sklepali celo na baboni{ko lastni{tvo oziroma izvor gradu.151 141 Gl. op. 55. 142 Prim. Weltin, Der Kampf (kot v op. 124), str. 264 sl.; Dienst, Zum Grazer Vertrag (kot v op. 136), str. 29, 31. 143 Leta 1264 je v Sherczenicz iuxta Maichou podelil osem kmetij Sti~ni. UBK II, {t. 339; Mlinari~, Topografija (kot v op. 41), str. 58. 144 Mlinari~, Topografija (kot v op. 41), str. 68. 145 CDAF I, {t. 157; UBK II, {t. 180; Blaznik, Zemlji{ka gospostva (kot v op. 22), str. 6, 21, 60. 146 UBK II, {t. 162 147 Mlinari~, Topografija (kot v op. 41), str. 58. 148 Tu je ‘e 1288 Radoslav Baboni} daroval svojo lastnino Kostanjevici – Mlinari~, Topografija (kot v op. 41), str. 56, 59. 149 Blaznik, Zemlji{ka gospostva (kot v op. 22), str. 20, 33. 150 AH I, {t. 21, str. 47; Mlinari~, Topografija (kot v op. 41), str. 59–60. 68 M. KOSI: ... QUAE TERRAM NOSTRAM ET REGNUM HUNGARIAE DIVIDIT ... Vendar pa se ta omenja ‘e 1251 kot freisin{ki,152 kar se ujema z bli‘njo staro freisin{ko posestjo pri Beli Cerkvi, medtem ko so bili prvi znani gradi{~ani od 1300 dalje ^rete{ki, star rod vi{njegorskih ministerialov. Kot smo videli, je bila kranjska posest Baboni}ev razpr{ena in pogosto v istih naseljih pome{ana z drugimi posestniki. Zato je neutemeljeno iskati sto ali dvesto let starej{i izvor te posesti kot ostanka nekdanjega hrva{kega ozemlja, {e zlasti, ker njen del le‘i celo na levem bregu Krke. Baboni}i so verjetno do nje pri{li na enega od obi~ajnih na~inov (nakup, dota ipd.), ki pa iz virov ni ve~ razviden. Nenazadnje so bili konec 13. stoletja sorodstveno povezani z Gori{kimi grofi, tedaj vodilnim velika{kim ro- dom v Marki in Beli krajini, kmalu zatem pa je veja rodbine celo prestopila med kranjsko plemstvo.153 Tudi s kostanjevi{kim samostanom so bili v zelo dobrih odnosih, kot ka‘ejo omenjene darovnice, in so v njem ‘e 1269 hranili svoje dru‘inske privilegije.154 Na osnovi dosedanjega izvajanja bi lahko v procesu poseljevanja in integracije ozemlja ju‘no od spodnje Krke h Kranjski lo~ili ve~ ~asovnih oziroma teritorialnih faz: 1. Poselitev Novome{ke pokrajine od zavoja reke Krke pri Soteski do gri~evja in gozdov vzhodno od Novega mesta, ki se je verjetno za~ela ‘e v 11. stoletju. Glavna oporna to~ka je leta 1162 prva (posredna) omemba gradu Mehovo na skrajnem jugu tega obmo~ja, na meji z (ogrsko) Belo krajino. To fazo prostorsko v grobem zarisuje obseg kasnej{ega de‘elskega sodi{~a Mehovo. Glavna sila v tem prostoru so grofje Vi{njegorski s svojimi ministeriali. 2. Na integracijo zgornjega obmo~ja se navezuje voja{ka osvojitev Bele krajine onstran hribovja, ki je bila izpeljana konec 12. ali v za~etku 13. stoletja. Dokon~no jo potrjuje cerkvena priklju~itev pokrajine Ogleju leta 1228. Da je {lo za »privatno« osvojitev, najver- jetneje grofov Vi{njegorskih, ki je imela poseben status zunaj Kranjske, je bilo jasno {e leta 1277, ko je Rudolf Habsbur{ki podelil provinco v zastavo Gori{kim grofom.155 151 Kos, Med gradom in mestom (kot v op. 21), str. 38; isti, Gradovi (kot v op. 48), str. 128, neargumen- tirano trdi, da so bili graditelji hrva{ki plemi~i, da je bil grad v 13. stoletju v rokah Baboni}ev oziroma leta 1300 v posesti bana [tefana III. Listina iz 1300 ne omogo~a nikakr{nega sklepanja na neposredno povezavo Baboni}ev s Starim Gradom oziroma njegovimi gradi{~ani. Prim. Otorepec, Stari Grad (kot v op. 140), str. 61. 152 Koro{ki vojvoda Bernard je 1251 Freisingu vrnil med drugimi posestmi, ki so ve~inoma le‘ale severno od Krke, tudi Altenburch, kar bi bil prav lahko bli‘nji Stari Grad (gl. op. 106). Otorepec to mo‘nost izpodbija in domneva, da gre za napako v ediciji listine, kjer bi moralo stati Altendorf – po njegovem bli‘nja Stara vas pri [kocjanu, kjer naj bi se fresin{ka posest tudi kasneje omenjala (Otorepec, Stari Grad (kot v op. 140), str. 60). Vendar pa je Altendorf freisin{kih urbarjev iz let okrog 1306 in 1318 dejansko Gorenja Stara vas pri Loki ju‘no od Krke, precej stran od sklopa posesti v listini 1251 (Pavle Blaznik, Urbarji freisin{ke {kofije, Viri za zgodovino Slovencev IV, Srednjeve{ki urbarji za Slovenijo 4, SAZU, Ljubljana 1963, str. 175, 217). Zato Otorep~ev argument ni utemeljen in obstaja velika mo‘nost, da gre za prvo omembo Starega Gradu, ~eprav freisin{kega lastni{tva kasneje ne zasledimo ve~. 153 Milko Kos, Odno{aji medju gori~kim grofovima i hrvatskim plemstvom u srednjem vijeku, Vjesnik hrvatsko-slavonsko-dalmatinskog zemaljskog arkiva 19, 1917, str. 3 sl.; Otorepec, Stari Grad (kot v op. 140), str. 62. 154 CD V (Zagreb 1907), {t. 977. 155 Kralj Rudolf je grofu Albertu Gori{kemu za 600 mark srebra zastavil grad Mehovo s trgom v ^rnomlju in vsem pripadajo~im, kar je pomenilo celotno provinco Belo krajino (castrum Michowe cum foro ad ipsum pertinente nomine Zermenli ac aliis attinentiis suis). V posebni klavzuli pa je bilo dolo~eno, da bo kralj grofu povrnil zastavno vsoto, ~e bo ta v teku ~asa lahko dokazal, da je grad Mehovo s pripadajo~im njegov (si processu temporis dictum castrum probare potuerit, esse suum, ad solucionem predictarum marcarum nichilominus nos teneri). Rudolf torej ni bil prepri~an, ali Bela krajina sodi v sklop ostalega dominija Kranjske, ki je pri{el po padcu Otokarja pod kraljevo pristojnost. Zakaj in kako naj bi gori{ki grof sku{al dokazati svoje lastni{tvo nad Mehovim, ni jasno. Morda so imeli Gori{ki ‘e neke starej{e pravice do tega gospostva, ki nam niso znane. AH I, {t. 66, str. 239. Prim. [tih, Gori{ki grofje (kot v op. 77), ki pa omenjene klavzule ne omenja; Kos, Bela krajina (kot v op. 38), str. 223. 69ZGODOVINSKI ̂ ASOPIS • 56 • 2002 • 1–2 (125) 3. Prvenstveno pod vodstvom Spanheimov in njihovih ministerialov poselitev obse‘ne ravnine od Krke do vzno‘ja Gorjancev ({ir{e obmo~je [enjernejskega polja), obmo~ja Ko- stanjevice in gri~evja vzhodno od nje. ^asovna opora za datacijo so omembe vi{njegorskih gradov Pre‘eka in Hohenaua na jugozahodu tega teritorija (konec 12. stoletja), urbane na- selbine Kostanjevice (1220), ministerialov kostanjevi{kih (1228, s sede‘em na Starem Gra- du nad Podbo~jem) ter posvetitev cerkve v Velikih Malencah (pred 1231). Ta proces je imel te‘i{~e v 12. stoletju in je morda potekal bolj ali manj vzporedno s sosednjo Novome{ko pokrajino. Obseg tega obmo~ja pribli‘no ka‘e ozemlje kasnej{ega de‘elskega sodi{~a Ko- stanjevica. Na zavest o zgodnji priklju~itvi in mo~ni integriranosti obmo~ij med Krko in Gorjanci h Kranjski do druge polovice 13. stoletja, ka‘e formulacija v listini iz 1274. Ko je ~e{ki kralj Otokar kot dedi~ zadnjega spanheimskega vojvode Ulrika III. od oglejskega patriarha terjal vse pravice, ki jih je imel njegov predhodnik od Ogleja v fevdu, je bila ena od terjatev tudi iudicia a Craymperch usque ad Haltenprunnen – javna oblast nad Kranjsko in Marko, ki je segala od Karavank do potoka Studene (Kaltenprunn) vzhodno od Kostanjevice.156 Kranjska se je torej formalno zaklju~ila tik Kostanjevice in obmo~je jugovzhodno od mesta proti Bregani vanjo ({e) ni zajeto. Tam namre~ Krka, umaknjena pod hribovje na ju‘ni rob rodo- vitnega Kr{kega polja, z obse‘nimi gozdovi, ki jo spremljajo ob levem bregu (Krakovski gozd), predstavlja dosti izrazitej{o naravno mejo kot zahodneje in je o~itno formalno-prav- no (teoreti~no) pomenila starej{o mejo javne oblasti kranjskega mejnega grofa. Tudi hribov- je @umberka onstran razvodja na jugu, ki je bilo verjetno {ele v teku intenzivne koloniza- cije, ni zajeto. Takemu mnenju pritrjuje {e en dokument – testament zadnjega Spanheima, izvoljenega salzbur{kega nad{kofa Filipa iz leta 1279. V njem sta med obse‘no posestjo Spanheimov na Kranjskem na{teta tudi gradova @umberk in Gra~eno, vendar s pristavkom, da se ne ve, ali sodita k imperiju ali ne – Item Sycherberch et Gretschin, utrum hoc ad imperium pertineat an non nescimus.157 Ta zveza jasno ka‘e, da sta imeli obmo~ji obeh gradov {e vedno nek poseben status neodvisno od ostalega posestnega sklopa Spanheimov na Kranjskem (dominium Carniole), s katerim je po Otokarjevem padcu razpolagal vladar. To lahko razumemo kot indic, da je {lo za »privatno prisvojitev« oziroma kolonizacijski prodor Spanheimov, in sicer kasneje kot v ravninskem ozemlju zahodno od Kostanjevice, ki je ‘e bilo trdno del Kranjske in s tem imperija. 4. Ozemlje Gra~ena bi lahko smatrali kot eno od faz {iritve Kranjske. Leta 1279 v virih prvi~ omenjena utrdba ob meji s Slavonijo je stala v gri~evju nad krajem z zgovornim imenom Podgra~eno ob Savi, jugovzhodno od ^ate‘a.158 Omenja jo tudi seznam kranjskih posesti koro{kega vojvode iz leta 1311, ki navaja med ostalim Gratse der turn ouf der mark untz ouf di Briganie gehort ze dem lande ze Chernden – stolp Gra~eno v Marki z ozemljem do Bregane, ki je bilo podlo‘no koro{kemu vojvodi Henriku, gospodu Kranjske.159 Gre za gri~evnat teritorij med spodnjo Krko in dr‘avno mejo na re~ici Bregani, ki je kasneje tvoril 156 MDC V, ed. Herman Wiessner (Klagenfurt 1956), {t. 151. 157 MDC V, {t. 392. 158 Njeno pravo lokacijo je ugotovil {ele Milko Kos, Doneski k histori~ni topografiji Kranjske v srednjem veku, Z^ XIX–XX, 1965–1966, str. 139 sl. Dotedaj je prevladovalo mnenje, kateremu se je pridru‘il tudi Hauptmann, da je utrdba stala na mestu Starega Gradu nad Podbo~jem (Hauptmann, Nastanek (kot v op. 16), str. 50). Vendar pa gre na tistem mestu nedvomno za lokacijo kostanjevi{ke trdnjave (gl. Predovnik v op. 97). 159 MDC VIII, {t. 47; Das älteste Tiroler Kanzleiregister 1308–1315, ed. Alois Zauner, FRA II/78, Wien 1967, {t. 172, str. 181; Alphons Dopsch, Ein Verzeichnis des Besitzes der Herzoge von Kärnten in Krain und der Mark (von 1311), MIÖG 22, 1901, str. 455–462. 70 M. KOSI: ... QUAE TERRAM NOSTRAM ET REGNUM HUNGARIAE DIVIDIT ... zaokro‘eno gospostvo.160 Kdaj je bila trdnjava zgrajena ali pri{la v roke Spanheimom, se natan~neje ne da ugotoviti. Vendar viri iz let 1251 in 1254 dokazujejo, da je oblast vojvode Ulrika III. proti Slavoniji ‘e sredi 13. stoletja segala do Bregane, ki je bila kot meja priznana tudi z ogrske strani, torej so Spanheimi do tedaj ‘e priklju~ili ta ko{~ek dana{nje Slove- nije.161 Utrdba Gra~eno je zanimiva {e z enega drugega vidika. Edina od ostalih omenjenih gradov ju‘no od Krke (Landestrost, Hohenau, Preisekk, Sicherberg, Sicherstein) nima nem{kega, temve~ le ime slovanskega izvora, kar bi lahko kazalo, da je niso ustanovili s kranjske (»nem{ke«) strani. Morda je {lo za starej{o hrva{ko obmejno utrdbo, ki so jo Spanhei- mi zavzeli pred sredo 13. stoletja in utrdili novo mejo na Bregani. K temu mnenju napeljuje tudi dejstvo, da je zagreb{ka {kofija {e v 14. stoletju {tela zaklju~eno obmo~je Gra~ena kot districtus Grachan v okvir svoje dieceze, kot bomo videli kasneje.162 5. Peto obmo~je oziroma fazo ekspanzije Kranjske pomeni kolonizacija in politi~na inte- gracija obse‘nega hribovja @umberka. Gonilna sila so bili ministeriali Spanheimov iz Ko- stanjevice oziroma njihove veje, ki so se naselile na novih gradovih @umberk (Sicherberg) in Sicherstein.163 Grad @umberk dale~ onstran slemena Gorjancev se prvi~ posredno omenja leta 1265,164 Sicherstein pa {ele 1299.165 Ker je vpra{anje drugega gradu zelo pomembno za na- daljnjo razpravo, se bomo kasneje ustavili pri vpra{anju njegove problemati~ne lokacije. Kolonizacija @umberka se je za~ela ‘e zgodaj v 13. stoletju in je bila sredi stoletja v polnem teku, tako da je bilo lahko leta 1249 kostanjevi{kemu samostanu ‘e podarjenih ve~ kot 50 kmetij v ‘umber{kih vaseh.166 Kako intenziven je bil proces kolonizacije in kolik{no ozemlje, 160 Utrdbo Gra~eno so imeli od srede 14. stoletja do izumrtja rodu 1456 od de‘elnih knezov v zastavi grofje Celjski (gl. Kos, Med gradom in mestom (kot v op. 21), str. 19). Ve~ktrat se omenja kot herschaft Gratschach in je bilo sede‘ de‘elskega sodi{~a za obmo~je od spodnje Krke do dr‘avne meje na Bregani. Do 15. stoletja je v okviru gospostva nastal nov grad Mokrice. Celjski grofje so Mokrice podeljevali v fevd vklju~no z ni‘jim sodstvom, medtem ko je vi{je sodstvo ostalo na Gra~enu. 1464 pa je cesar Friderik III. prenesel {e vi{je sodstvo na Mokrice, ki so tako prevzele nekdanjo funkcijo Gra~ena. Stara utrdba se od konca 15. stoletja ne omenja ve~ in je o~itno propadla. Zelo verjetno lahko nekdanji obseg gospostva Gra~ena ena~imo z ozemljem novove{kega de‘elskega sodi{~a Mokrice, ki je segalo na zahod do Piro{ice. Kaj je nekdaj zajemalo Gra~eno, je razvidno iz fevdne podelitve gradu Mokrice s pripadajo~im, ki ga je grof Ulrik II. Celjski leta 1455 podelil Sigmundu Sebriacherju. Kot kraji, ki sodijo pod Mokrice, oziroma die vormallen in unser urbar gen Grattschon gehortt haben, so na{teti: Nova vas, Rajec, Peri{~e, Brezje, Bogovo selo, Ponikve, Laze, Koritno, Velika in Mala Dolina, Cirnik, Sobenja vas ter Globo~ice. Fevdna knjiga grofov Celjskih 1436–1456, ARS, rokopis I 3r, fol. 23’; Hauptmann, v: Erläuterungen (kot v op. 16), str. 480. 161 CD IV, {t. 382; UBK II, {t. 207. Gl. podrobneje na str. 90. 162 Gl. spodaj str. 84 sl. Polo‘aj Gra~ena bi lahko primerjali z gradom Borl ob vzno‘ju Haloz nad Dravo, prednjo ogrsko postojanko v mejnem pasu pred Ptujem. Grad je pred sredo 13. stoletja pri{el v roke gospodom Ptujskim in kasneje de facto postal del [tajerske, ~eprav so ga Mad‘ari {e 1337 terjali nazaj in trdili, da stoji na ogrskem ozemlju (... de castro Anchenstayn in partibus Hungarie sito, in ungarico Bornyl dicto). Objava dokumenta pri Josef Lampel, Die Landesgrenze von 1254, Archiv für österreichische Ge- schichte 71, priloga 30, str. 445. Prim. Milko Kos, Meja proti Ogrski in Hrvatski v {tajerskem Podravju, v: Poetovio–Ptuj 69–1969. Zbornik razprav ob tiso~devetstoletnici, Maribor 1969, str. 88; [tih, Salzburg, Ptuj (kot v op. 13), str. 542; Kos, Med gradom in mestom (kot v op. 21), str. 61. 163 Gl. Andrej Komac, Kostanjevi{ki kastelani in njihove veje v 13. in 14. stoletju, v: Vekov tek (kot v op. 61), (v tisku). 164 UBK II, {t. 355. Za mnenje, da je nastal najkasneje do leta 1200, kot pravi Kos, Gradovi (kot v op. 48), str. 120, ni pravih osnov. Te‘ko bi verjeli, da se strate{ko tako izpostavljena utrdba ne bi ve~ kot pol stoletja do 1265 omenjala niti enkrat v mnogih ohranjenih listinah Spanheimov. Verjetno je bila zgrajena kasneje, ko je intenzivna kolonizacija ‘e zajemala ozemlje onstran hribovja Gorjancev. 165 Kot pri~a v listini se 1299 prvi~ omenja Otte von Sicherstayn. GZL II (Ljubljana 1957), {t. 1. 166 Prim. Mlinari~, Topografija (kot v op. 41), str. 43. 71ZGODOVINSKI ̂ ASOPIS • 56 • 2002 • 1–2 (125) kjer se je oblikovala nova meja imperija, je bilo v njegovem teku poseljeno, nam ka‘eta urbarja gospostev @umberk (1498) in Sicherstein (1507).167 K pridobljenemu teritoriju je sodi- lo tudi {ir{e obmo~je dana{njega kraja Vivodina (nem. Herzogtum). Vivodina Slovenskim zgodovinarjem dolgo ni bila popolnoma jasna vsebina imena Vivodina.168 Vendar so viri z za~etka 16. stoletja popolnoma jasni – Vivodina je kraj, obmo~je (platz und ort; erd(s)trich; grundt), ki je le‘alo poleg gospostva @umberk.169 Gre za gri~evnato pokraji- no med @umberkom na severu, Belo krajino na zahodu in Kolpo na jugu, ki je nekdaj tvorila zaklju~eno zemlji{ko gospostvo, natan~neje – zemlji{ki urad. Danes sodi pod Hrva{ko, dejansko nepoznano pa je dejstvo, da je bila cel pozni srednji vek do 16. stoletja del Kranjske. To jasno izpri~uje pismo kranjskih de‘elnokne‘jih upraviteljev iz leta 1540 – »Vivodina, ki je bila pred ~asom posest avstrijskih knezov« (Hertzogthumb so vor zeiten des hauss Osster- reich aigenthumb gwesst ...).170 Nekdanje {ir{e pokrajinsko ime se je do danes zo‘ilo le na ime vasi Vivodina sredi obmo~ja. Kaj je Vivodina zajemala v preteklosti, nam dokazuje nekaj dokumentov 15. stoletja, zlasti pa hrva{ki urbarji, dav~ni popisi in listine 16. in 17. stoletja. Kot je znano iz listine celjskih grofov iz leta 1428, sta vasi Bra{ljevica in Ka{t ‘e le‘ali v Beli krajini (in der Mettlik), torej izven obmo~ja Vivodine.171 Zahodna meja gospo{~ine je zelo verjetno vseskozi potekala po potoku Kamenica, ki je v 16. stoletju pomenil mejo de‘elskega sodi{~a Metlika.172 Posredno nam pribli‘en obseg gospostva nakazuje v listini iz leta 1444 omemba vivodinske ‘upnije in njenih podru‘ni~nih cerkva, ki so bile v upravi kostanjevi{ke opatije in potom nje pod oglejskim patriarhatom: sv. Miklav‘a v Obre‘u ob Kolpi (zu sand Nichlan ... capellen zu Obbris), sv. Lovrenca (v vasi Vivodina, dana{nji sede‘ ‘upnije), sv. Janeza (morda sv. Ivan nad vasjo Viso~e na severu gospostva), tedanja ‘upnijska cerkev sv. Jurija pa je verjetno identi~na s sv. Jurijem pri 167 Du{an Kos, Urbarji za Belo krajino in @umberk (15.–18. stoletje) I, Viri za zgodovino Slovencev 13, Novej{i urbarji za Slovenijo 1, SAZU, Ljubljana 1991, str. 231 sl. Gospostvo Sicherstein je vklju~eno v urbar kartuzije Pleterje iz 1507, objavljen kot dodatek v Mlinari~, Kartuzija (kot v op. 38), str. 234 sl. 168 Milko Kos je leta 1943 v prispevku Vojvoda in knez v krajevnih imenih, GMS 24, 1943, str. 77–83, menil, da Vivodina pomeni vojvodsko posest na splo{no, in v tem smislu tolma~il oberes herzogthumb ra~unskih knjig 15. stoletja kot de‘elnokne‘jo posest severno od Gorjancev, v katero naj bi vklju~evali Novo mesto, Mehovo, Sicherstein, Kostanjevico, das niderherczogtumb pa kot nekdanjo kranjsko posest onkraj Gorjancev v @umberku. K temu so ga zavedle navedbe v de‘elnokne‘jih ra~unskih knjigah iz 1436–39 in 1463–69, ki vklju~ujejo zemlji{ki urad am Obern herczogtumb, kjer pa so lokacije Novo mesto, Mehovo, Sicherstein in Kostanjevica omenjene le v obra~unih v zvezi z izdatki urada, nikakor pa upravno niso sodile pod ta urad (gl. op. 197). Za napotek zahvala kolegu dr. Matja‘u Bizjaku. Milko Kos je dopu{~al, da bi bilo lahko v zvezi z vojvodsko posestjo ime kraja Vivodina vzhodno od Metlike. Kosovo razlago imena Vivodina je povzel Du{an Kos v svoji razpravi o Beli krajini (kot v op. 38), str. 220, vendar je zavrnil povezavo med krajevnim imenom Vivodina na dana{njem hrva{kem ozemlju ter kranjsko vojvodsko posestjo. 169 Hertzoghthumb so an Sichlberg graintzt ...; ... ertrich das Hertzogthumb genant, an die herschafft Sichlberg stossend ... Aleksa Ivi}, Dolazak uskoka u @umberak, Vjesnik kr. hrvatsko-slavonsko-dalmatin- skoga Zemaljskoga arkiva IX, Zagreb 1907, dokumenti {t. XXVIII, XXIX, XXX, XXXI, XXXII, str. 137 sl.; Monumenta Habsburgica regni Croatiae Dalmatiae Slavoniae, vol. II, ed. Emil Laszowsky, Monumenta spectantia historiam Slavorum Meridionalium (=MSHSM) 38, Zagreb 1916, {t. 474. 170 Ivi}, Dolazak uskoka (kot v op. 169), {t. XXVIII, str. 138. 171 Franc Komatar, Ein Cartular der Karthause Pletriach, Mitteilungen des Musealvereines für Krain (=MMK) XIV, 1901, {t. 56, str. 54. 172 Kos, Bela krajina (kot v op. 38), str. 228 sl. (op. 115), 121. 72 M. KOSI: ... QUAE TERRAM NOSTRAM ET REGNUM HUNGARIAE DIVIDIT ... Dojutrovici.173 Natan~no pa nam vivodinska naselja na{teva kasnej{i urbar hrva{kega gos- postva Ozalj iz leta 1642, ki je tedaj zajemalo tudi Vivodino (sud~ia Vivodinska). Najbolj vzhodne vasi med njimi so bile Obre‘, Furjani~i, Gorniki, Dvori{te in Hrastovica.174 Naselja vzhodneje od teh so sodila v drugi sodni obmo~ji ozaljskega gospostva s sredi{~i v Vrhovcu nad Kolpo ter v Prekri‘ju (dana{nji kraji s pridevkom Prekri{ki). Na severu proti gospostvu @umberk je Vivodina nedvomno vklju~evala vasi Tup~ina (Tupschendorff), od koder so v letih 1436–39 dajali gornino in vinsko desetino zemlji{kemu uradu Vivodina,175 ter O{trc (danes Zgornji in Spodnji).176 Kdaj je bilo obmo~je Vivodine zasedeno in priklju~eno Kranjski, ni znano. Maks Miklav~i~ je domneval, da je bilo osvojeno s kranjske strani isto~asno kot @umberk oziroma Bela krajina.177 Vendar so cerkev sv. Jurija v Vivodini, kasnej{i sede‘ ‘upnije, s patronatom in vso pripadajo~o posestjo {ele 1321 podelili kostanjevi{kemu samostanu hrva{ki Baboni}i, v ~igar dedni lasti je bila dotedaj, kar je tudi prva ohranjena zgodovinska omemba lokacije. Zanimivo pa je, da Baboni}i v dokumentu govorijo o ecclesia sancti Georgii apud Siher- berg, kot da bi bila del gospostva @umberk, torej Kranjske.178 [e bolj zanimivo je, da je koro{ki vojvoda Henrik Gori{ko-Tirolski leta 1330 izdal svojo listino, s katero je Kostanjevici podelil patronatno pravico nad vivodinsko cerkvijo, in v njej trdil, da je patronat v njegovi zakoniti lasti.179 Henrik je bil zastavni gospod Kranjske in tudi gospostev @umberk in Si- cherstain, kot ka‘e seznam njegovih kranjskih posesti iz leta 1311.180 Na temelju tega lahko sklepamo, da je bilo obmo~je Vivodine v sklopu posesti kranjskih de‘elnih gospodov in resni~no priklju~eno @umberku oz. Kranjski ‘e v teku 13. stoletja, nedvomno {ele po osvojitvi 173 Gl. op. 200. Josip Buturac, Popis ‘upa zagreba~ke biskupije 1334. i 1501. godine, Starine JAZU 59, Zagreb 1984, str. 86, omenja, da so bile ru{evine ‘upnijske cerkve sv. Jurija v Dojutrovici. 174 Vsa na{teta naselja so slede~a: Gorniki, Obri‘, Cerje, Vr{kovci, Zorkovci, Krasinci, Hr{tovci, Hodinci, Belo{i}i, Vuketi}i, Sr{i}i, Stojalnice, Dojutrvica, Vratina vas, Gornja Hrastovica, Dvori{}a, Gorni Lovi}, Crni}evo, Dolnji Lovi}, Dolnja Hrastovica. Omenjeno je, da je bilo vasi 26, torej jih v seznamu {est manjka. Radoslav Lopa{i}, Hrvatski urbari, Svezak I., Monumenta historico-juridica Slavorum meridionalium V, Zagreb 1894, str. 237 sl. Mnoga druga naselja in ledinska imena Vivodine lahko razberemo {e iz posestnih listin 16. in 17. stoletja: Rudolf Strohal, Vivodinske isprave, Vjesnik kr. Dr‘avnog arkiva u Zagrebu VI, 1934, str. 125 sl. 175 Gl. op. 198. 176 Februarja 1438, ko so se ‘e za~enjali spopadi med grofi Celjskimi in Habsbur‘ani, ki so napovedo- vali hudo ve~letno fajdo, je Ulrik [tubenber{ki po pooblastilu vojvode Friderika vodil sodni proces proti celjskemu gradi{~anu Jo{tu s Forhteneka, ki je oplenil tri de‘elnokne‘je vasi v Vivodini, vklju~no s cerkvijo v Tup~ini – Dübschendorff, Rawn vnd Ostercz vnd auch ander güter am Herczogtumb (Joseph Chmel, Materialien zur österreichischen Geschichte. Aus Archiven und Bibliotheken, Band 1/2, Graz 21971, {t. XXX, str. 48). V de‘elnokne‘ji fevdni knjigi iz let 1443–1469 pa je za leto 1444 navedba, da je Spodnjo Vivodino in »gradi{~e« oz. neko ru{evino pri O{trcu – Das Niederherczogthumb genant und das burgstall am Ostercz – dobil v fevd Hans @umber{ki. Notranjeavstrijska fevdna knjiga za Kranjsko 1443–1469, kodeks W 724, Haus- Hof- und Staatsarchiv na Dunaju, fol. 217; kopija na mikrofilmu v Zgodovinskem arhivu Ljubljane. V 18. stoletju je stal v O{trcu grad, ki je prikazan na jo‘efinski voja{ki karti iz okrog leta 1780 (Schloss Osterz). Morda je bil v neposredni zvezi z »gradi{~em« iz 14. stoletja. Gl. op. 223. 177 Miklav~i~, Premik (kot v op. 38), str. 135 sl., 139. 178 ... ecclesiam sancti Georgij apud Siherberg existentem, ad nos iure hereditario et eciam iure patro- natus pertinentem ... cum vtilitatibus, pertinencys et appendencys suis vniversis. ARS, Kronolo{ka serija listin, 1321 september 22., Zagreb (prepis B. Otorepca, Zgodovinski in{titut Milka Kosa ZRC SAZU); AH I, {t. 26, str. 63; Mlinari~, Kostanjevi{ka opatija (kot v op. 92), str. 178. 179 ... jus patronatus ecclesie beati Georij prope Sicherberch quod ad nos de iure pertinet vobis confe- rimus et donamus ... ARS, Kronolo{ka serija listin, 1330 junij 24., Tirol (prepis B. Otorepca, Zgodovinski in{titut Milka Kosa ZRC SAZU); Mlinari~, Kostanjevi{ka opatija (kot v op. 92), str. 178 180 Gl. op. 159. 73ZGODOVINSKI ̂ ASOPIS • 56 • 2002 • 1–2 (125) sosednje Bele krajine, na katero se geografsko navezuje.181 Ni pa mo~ ugotoviti, ali je {lo za prisvojitev ‘e poseljenega hrva{kega ozemlja ali je bilo kolonizirano s kranjske strani. Njeno ime Vivodina/Herzogtum najverjetneje lahko razlagamo v smislu »posest koro{kega vojvode« na robu de‘ele, ob dr‘avni meji. Tak{no mnenje podkrepljuje {e eno zanimivo dejstvo. Hrva{ki zgodovinar Strohal, ki je izdal vivodinske listine 16. in 17. stoletja, omenja, da se je sodno obmo~je Vivodina v starih spisih imenovalo »Koro{ka su~ija«.182 Dav~ni registri zagreb{ke ‘upanije iz leta 1598 med sodnimi obmo~ji gospostva Ozalj navajajo tudi judicatus Korusczy in judicatus Wywodina.183 »Koro{ki judikat« je v tem ~asu pomenil celó samostojno enoto, ki je zajemala o‘je obmo~je okrog Lovi}a.184 Podoben indic najdemo {e v listini iz 1635, kjer je pri prodaji nekega vinograda v Vivodini omenjeno, da le‘i v Lovi}u Koru{kom.185 Na temelju teh oznak in navedb lahko vidimo, da se je ozemlje Vivodine in posameznih lokacij v njej {e v 16. in 17. stoletju povezovalo s Koro{ko oziroma Koro{ci. Menim, da edino logi~no razlago za to lahko i{~emo v obdobju, ko so bili koro{ki vojvode de‘elni gospodje Kranjske in so kolonizirali ter imperiju priklju~ili {iroko obmo~je @umbe- rka. To pa se lahko nana{a le na Spanheime (do 1269) ali na Gori{ko-Tirolske (do 1335), kajti avstrijskih Habsbur‘anov viri nikoli ne omenjajo kot »Koro{ce«. Tak{en sklep nam potrjuje tudi zanimiv kratek spis o zgodovini vivodinske ‘upnije z naslovom Paroccia S. Georgii prope Sicherberg sive in Ducatu, ki je morda nastal v kostanjevi{kem samostanu in je ohranjen v prepisu iz 18. stoletja.186 V uvodnem delu kot mo‘en izvor pokrajinskega imena Vivodina neposredno navaja koro{ke vojvode in omenja, da je ‘e vojvoda Bernard tam precej posesti podelil samostanu. Glede latinskega imena in Ducatu, ki ga uporablja ta spis, imamo neposredne vzporednice v avtenti~nih dokumentih te dobe. V letih 1295 in 1300 listine hrva{kih Baboni}ev za kostanjevi{ki samostan pri navajanju raznih vasi ob spodnji Krki izrecno ozna~ujejo njihovo lego s formulacijo sitas in ducatu ... Mainhardi ducis, oziroma in ducatu Karynthie.187 Podobno ‘e listina Spanheimov s prvo posredno omembo gradu @umberk iz leta 1265 navaja med pri~ami Engelbera @umber{kega z dikcijo de Sicherberg in Carinthia.188 Torej so dolenjski kraji oziroma grad @umberk le‘ali »v koro{kem dukatu«, druga~e re~eno, v dominiju koro{kega vojvode. Navedeni primeri so zadosti trden argument za mnenje, da pokrajinsko ime Vivodina/Herzogtum/Ducatus resni~no izhaja iz obmejne posesti koro{kih vojvod, in tudi pridevke »koro{ki« pri vivodinskih toponimih lahko povezujemo z obdobjem koro{kih vojvod na Kranjskem. Kako je cerkev v Vivodini pri{la v dedno last hrva{kih Baboni}ev, je uganka. Morda to 181 Ni pa bila nikoli del Bele krajine oziroma gori{ke »grofije v Marki in Metliki«, kot ka`e njena popolnoma druga~na posestna zgodovina. Grofje Gori{ki nad Vivodino niso imeli pristojnosti. Gl. Peter [tih, De`ela Grofija v Marki in Metliki, v: Vilfanov zbornik (kot v op. 66), str. 123–146. 182 Strohal, Vivodinske isprave (kot v op. 174), str. 125. 183 Josip Adam~ek, Ivan Kampu{, Popisi i obra~uni poreza u Hrvatskoj u XV i XVI stolje}u, Izvori za hrvatsku povijest 3, Zagreb 1976, str. 416 sl. 184 To obmo~je je v ozaljskem urbarju iz leta 1642 spet vklju~eno pod urad sud~ia Vivodinska. Lopa{i}, Hrvatski urbari (kot v op. 174), str. 203, 237 sl. 185 Strohal, Vivodinske isprave (kot v op. 174), {t. 32, str. 156. 186 ARS, Zbirka rokopisov, Dolski arhiv, fascikel 179. Uvodni del se glasi: Tractui illi terrae aut verius montium, qui nunc tribus centuriis Croatarum limitanea militiae adscriptorum definitur, neque semper angustis adeo limitibus circumscriptus fuerit, olim Ducatui nomen erat; inde ut apinor quod Banis totius Sclavoniae, qui Ducum quoque dignatione honorabantur, pareret; quamvis et Ducibus Carinthiae ii- sdemque Marchiae Dominis paruisse compertum sit; quippe Bernardus Dux non contemnendam ejus tractus monasterio contribuerat ... V nadaljevanju sledijo prepisi treh srednjeve{kih listin, ki zadevajo ‘upnijo v Vivodini (1321 september 22., Zagreb; 1330 junij 24., Tirol; 1444 avgust 5. – o teh gl. v razpravi zgoraj). 187 AH I, {t. 21, 25, str. 47, 62. 188 UBK II, {t. 355. 74 M. KOSI: ... QUAE TERRAM NOSTRAM ET REGNUM HUNGARIAE DIVIDIT ... lahko povezujemo z dejstvom, da so Baboni}i dobili od avstrijskega vojvode Friderika leta 1308, v ~asu ~e{ke nasledstvene vojne med Habsbur‘ani in Henrikom Gori{ko-Tirolskim, za posojena finan~na sredstva v zastavo obse‘ne kranjske posesti, med njimi tudi zemlji{ko gospostvo @umberk (urboram integram in Sicherberg), pol gospostva v Kostanjevici in stolp Gra~eno, kar so verjetno zasedli v teku bojev.189 Te posesti so o~itno posedovali {e 1316, ko jim je kralj Friderik k dol‘ni vsoti dodal za izkazano zvestobo in slu‘bo {e 350 mark srebra, in jih nakazal na ‘e od prej zastavljene posesti.190 V tem ~asu bi lahko v okviru ‘umber{kega gospostva v Vivodini sami postavili novo cerkev ali pa ‘e obstoje~o lastni{ko cerkev podelili Kostanjevici.191 Morda si lahko »dvovladje« nad vivodinsko cerkvijo sv. Jurija razlagamo prav z negotovimi razmerami te turbulentne dobe – vojvoda Henrik je bil njen posestnik de iure, Baboni}i pa so jo de facto dr‘ali v svoji posesti. Vojvoda Henrik je leta 1330, ko je verjetno spet imel @umberk v svojih rokah, le »legaliziral« pristojnost kostanjevi{ke opatije nad cerkvijo.192 S podelitvijo Kostanjevici je cerkev dokon~no pri{la pod cerkveno jurisdikcijo Ogleja, kjer se omenja ‘e v desetinskem seznamu iz leta 1323 za @umberkom kot S. Georius.193 Vendar pa je prvotno o~itno sodila pod pristojnost zagreb{ke {kofije, ki jo je {e 1334 kot ‘upnijsko cerkev z dvema podru‘nicama vklju~evala v svoj seznam ‘upnij (ecclesia beati Georgii de Vyuodina matrix).194 Vivodinsko gospostvo je bilo kasneje v 14. stoletju izpri~ana kranjska de‘elnokne‘ja posest, vendar lo~ena od ‘umber{kega gospostva. Habsbur‘ani so jo (ali le del?) podeljevali v zastavo skupaj s Kostanjevico in drugo svojo obse‘no posestjo na Dolenjskem, tako pred 1365 gori{kemu grofu Albertu IV., nato Ortenbur‘anom in verjetno tudi grofom Celjskim.195 V dveh listinah o zastavitvi iz leta 1386 se vivodinska posest omenja kot vierczig huben in der Metlik genant das Herczogtum, oziroma huben und gueter gelegen in dem herzogentum zu der Metlik.196 V prvi polovici 15. stoletja imamo v virih prvi~ izpri~ano, da se je gospo{~ina 189 GZM II (Maribor 1976), {t. 120. Kot omenja Janez Vetrinjski v svoji kroniki, so bili Baboni}i poleg grofov Gori{kih in Ortenbur{kih glavni zavezniki Habsbur‘anov, s pomo~jo katerih so ti v bojih na Kranjskem zlomili mo~ koro{kega vojvode. Iohannis abbatis Victoriensis Liber certarum historiarum, Tom. II, MGH Scriptores rerum Germanicarum in usum scholarum, ed. Fedor Schneider, Hannover–Leipzig 1910, str. 344, 382. 190 ... super pignora que dux Stephanus antea a nobis habuisse dinoscitur – GZM III (Maribor 1977), {t. 39, 40. 191 Druga mo‘nost je verjetnej{a, kajti leta 1334 je cerkev v zagreb{kih popisih ‘e izkazana kot ‘upnijska z dvema podru‘nicama (gl. op. 194). 192 Da so se Baboni}em zastavljena gospostva postopno vra~ala nazaj v posest Henrika Gori{ko- Tirolskega, dokazuje primer stolpa Gra~eno. Leta 1323 sta ga brata Svibenska odkupila iz zastave Baboni}ev (von den Ungeren) in obljubila vojvodi Henriku, da mu bosta s stolpom zvesto slu‘ila in mu ga v primeru izpla~ila zastavne vsote brez nasprotovanja predala. 1323, maj 6., St. Zenoberg, originalna listina v Haus- Hof- und Staatsarchiv na Dunaju (po prepisu B. Otorepca, Zgodovinski in{titut Milka Kosa ZRC SAZU). 193 Rationes decimarum Italiae nei secoli XIII e XIV. Venetiae–Histria Dalmatia, Studi e testi 96, ed. Pietro Sella e Giuseppe Vale, Citta del Vaticano 1941, str. 40. 194 Ivan K. Tkal~i}, Povjestni spomenici zagreba~ke biskupije II, Zagreb 1874, str. 93; Buturac, Popis ‘upa (kot v op. 173), str. 86. Pri navedbi je dostavek, ki ka‘e, da je vivodinska cerkev nekdaj dejansko priznavala zagreb{ko jurisdikcijo, v ~asu nastanka seznama pa ne ve~: ... cuius rector Lypoldus nomine nunc non obedit Johanni moderno archidiacono de Guerche, obediebat tamen Petro archidiacono de Guerche antea. Sredi 14. stoletja se je Vivodina nahajala v sklopu cerkva, nad katerimi je sku{al Zagreb ponovno uveljaviti cerkveno jurisdikcijo in tamkaj{njega ‘upnika je zaradi nepokoravanja zadelo izob~enje (gl. spodaj str. 83 sl.). 195 Podrobneje o tem gl. [tih, De‘ela (kot v op. 181), str. 134–135. 196 ARS, Listine grofov Celjskih, 1386 junij 21., Brugg v Aargauu (prepis B. Otorepca, Zgodovinski in{titut Milka Kosa ZRC SAZU); 1386, april 26., Brugg v Aargauu ([tih, De‘ela (kot v op. 181), str. 134, op. 97). Zanimiv je pridevek in der Metlik, ki pa pomeni le neprecizno formulacijo zaradi geografske bli‘ine Bele krajine, kajti formalno Vivodina ni bila del gori{ke de‘elice »grofija v Marki in Metliki«. 75ZGODOVINSKI ̂ ASOPIS • 56 • 2002 • 1–2 (125) razdelila na dva dela – Zgornjo in Spodnjo Vivodino. V de‘elnokne‘ji ra~unski knjigi za Kranjsko za leta 1436–39 je naveden dislociran zemlji{ki urad v Zgornji Vivodini (ambt am Obern herczogtumb), ki je bil upravno priklju~en gospostvu Kostanjevica (morda je ta del identi~en z zgoraj omenjeno posestjo v Vivodini, ki je bila ‘e v 14. stoletju podeljevana v zastavo skupaj s Kostanjevico).197 Zgornja Vivodina je zajemala severni del z vasema Tup~ina in O{trc ter vklju~evala tudi ‘upnijsko cerkev sv. Jurija,198 Spodnja Vivodina pa je pomenila ve~ji ju‘ni del vse do Kolpe. Tudi geografsko gledano je delitev utemeljena z neposeljenim gozdnatim slemenom z zna~ilnim ledinskim imenom Bor{t (kranjski izvor imena je nedvo- men). Od tega ~asa dalje lahko sledimo lo~eni posestni in hkrati tudi politi~ni zgodovini obeh delov. Okrog leta 1444 je imel Hans @umber{ki (Hans Sicherberger) od de‘elnega kneza v fevdu de‘elsko sodi{~e @umberk, cerkveni fevd ‘upnijske cerkve pri @umberku, ter poleg manj{e razdrobljene posesti tudi Spodnjo Vivodino ter »gradi{~e« v O{trcu (das Nider Her- czogtumb genant und das burkchstall am Ostercz).199 Datiran z avgustom istega leta 1444 pa je ohranjen prepis izredno informativne listine, ki jo je za kostanjevi{ki samostan izdal grof [tefan Frankopan (kot smo videli, so kostanjevi{ki cistercijani upravljali ‘upnijo v Vivodi- ni). Iz dokumenta je razvidno, da je pri{lo ‘e nekaj let pred tem do spora in nepokor{~ine Spodnje Vivodine do ‘upnijske cerkve sv. Jurija, ki je stala v Zgornji Vivodini.200 Zato je grof [tefan opisal, kdaj in kako so se pri treh podru‘ni~nih cerkvah, ki so stale v Obre‘u ob Kolpi (sv. Nikolaj), v dana{njem kraju Vivodina (sv. Lovrenc) ter pri sv. Janezu na severu, od nekdaj izvajali obredi, ter obenem dolo~il izpolnjevanje obveznosti vivodinskih podlo‘nikov do ‘upnika oz. ‘upnije. Bistvena je navedba, da grof ukazuje pokor{~ino svojim podlo‘nikom v Spodnji Vivodini (die vnserm am Niederhercztumb). Na temelju tega dokumenta lahko sklepamo, da so imeli tedaj Spodnjo Vivodino v svoji posesti hrva{ki Frankopani. Ali so bili kot de‘elnokne‘ji fevdniki nasledniki Hansa @umber{kega ali pa so dobili lo~eno le del posesti na nek na~in v svoje roke, se na osnovi obstoje~ih virov ne da ugotoviti. Vendar pa ima frankopansko gospostvo svoje trdno utemeljeno in verjetno ozadje. Grofje Frankopani so bili ravno v tem ~asu v izredno tesnih povezavah s Kranjsko in Habsbur‘ani. Prav grof [tefan je bil v letih 1436–1443 in 1453–1454 kranjski de‘elni glavar in je kot slu‘beni fevd dobil v upravo tudi ljubljanski grad.201 Kralj Friderik IV. ga v privilegiju iz 1443, s katerim je njemu in njegovim dedi~em dovolil kovati lastne novce po dunajskem kovu, imenuje celo kot svojega svetnika (königlicher Rath).202 V letih 1444– 197 De‘elnokne‘ja ra~unska knjiga za Kranjsko 1436–1439, ARS, Vicedomski arhiv, {katla 101, fol. 9 (za informacije in prepis zahvala kolegu dr. Matja‘u Bizjaku). 198 Tup~ina je v ra~unski knjigi 1436–39 vklju~ena v de‘elnokne‘ji urad am Obern herczogtumb (gl. op. 197). O{trc poleg Tup~ine je v sklopu de‘elnokne‘je posesti am Herczogthumb izkazan v listini iz leta 1439 (gl. op. 176). @upnijska cerkev sv. Jurija pri Dojutrovici je le‘ala v Zgornji Vivodini (gl. op. 200). 199 Notranjeavstrijska fevdna knjiga za Kranjsko 1443–1469 (kot v op. 176), fol. 217. Zapis o posesti tega fevda sodi po mnenju kolega dr. Matja‘a Bizjaka v leto 1444. 200 Als etlich jare das niedertail am Hercztumb ein czwitracht vnd in vngehorsam gewesen sint zu irrer rechten pharkirchen zu sand Jorgen am Obernhercztumb ... 1444, avgust 5., prepis iz 18. stoletja v ARS, Zbirka rokopisov, Dolski arhiv, fascikel 179, prepisi listin samostana Kostanjevica, pola 30; Mlinari~, Kostanjevi{ka opatija (kot v op. 92), str. 231. 201 Eduard M. Lichnowsky, Geschichte des Hauses Habsburg V, Wien 1841, {t. 3529, 3670; VI (Wien 1842), {t. 22; VIII (Wien 1844), {t. 8c (str. DXV), 1742e (str. DXIX), 1870b (str. DXXVII); GZL III (Ljubljana 1958), {t. 49, 50; Georg Kozina, Die Landeshauptleute von Krain bis gegen das Ende des 15. Jahrh., Jahresbericht der K. K. Ober-Realschule in Laibach 1864, str. 42 sl.; Vjekoslav Klai}, Kr~ki knezovi Frankapani, Zagreb 1901, str. 227 sl. 202 Lichnowsky, Geschichte (kot v op. 201) VI, {t. 527 (str. LXV). 76 M. KOSI: ... QUAE TERRAM NOSTRAM ET REGNUM HUNGARIAE DIVIDIT ... 1447 je funkcijo kranjskega glavarja opravljal njegov brat Dujm.203 Leta 1437 se je [tefan skupno s svojimi brati s pogodbo celo zvezal s Habsbur‘ani, da jim bo deset let nudil pomo~ s 1000 jezdeci proti vsem nasprotnikom na Kranjskem, v Marki, na Krasu ali v Istri (o~itno naperjeno proti grofom Celjskim, s katerimi so Habsbur‘ani kmalu zatem za~eli hudo voj- no).204 V tem obdobju bi zelo verjetno lahko pri{lo do podelitve v fevd ali zastave dela de‘elnokne‘je Vivodine Frankopanom. Pridobitev te posesti se tudi lepo vklaplja v koncept posestne politike Frankopanov, ki je bila v tem obdobju intenzivno usmerjena v mejno obmo~je z imperijem, in se navezuje na ostala frankopanska gospostva v tem prostoru – Ribnik, Ozalj, Lipovec, Samobor.205 Medtem ko je bilo, kot je videti, od tedaj dalje gospostvo Frankopanov nad Spodnjo Vivodino trdno uveljavljeno, se Zgornja Vivodina {e celo 15. stoletje nahaja v de‘elno- kne‘ji upravi kot del gospostva Kostanjevica. To je jasno razvidno v poro~ilu o oplenitvi Vivodine leta 1438 (güter am Herczogthumb, So zu seiner herschafft Lanndstrost gehorn).206 Seznam izrednega davka za princeso Katarino leta 1446 vklju~uje Vivodino (Am herczog- tumb) med kranjska de‘elnokne‘ja gospostva (Embter in Krayn).207 Leta 1463 se zemlji{ki urad am obern Herczogtumb omenja v pismu cesarja Friderika III. njegovemu tamkaj{njemu uradniku Jörgu Wurczpuchlerju,208 ter v letih 1463–69 ponovno v de‘elnokne‘ji ra~unski knjigi.209 V viharnih razmerah ob tur{kem pusto{enju konec 15. stoletja se je oblast Frankopanov v Spodnji Vivodini {e utrdila in obenem povzro~ila postopno odcepitev od Kranjske. Leta 1507 je bila posest grofa Bernardina Frankopana210 v Vivodini – sina nekdanjega kranjske- ga glavarja [tefana – ‘e vklju~ena v popis ogrskega kraljevega davka v okviru zagreb{ke ‘upanije in je skupaj s staro hrva{ko ob~ino Kra{i} v dolini Kup~ine na vzhodu zajemala celih 550 oziroma leta 1517 ‘e 650 portas (seli{~). V popisu 1517 je navedena kot Cray- sthychy et districtus Wywodina cum pertinentiis domini Bernardini comitis.211 Frankopani so si za~eli prisvajati tudi patronat nad vivodinsko ‘upnijo, ki je pripadala kostanjevi{kim cistercijanom, in ozaljski gradi{~an je leta 1530 v imenu svojega gospoda protestiral, ko je kranjski de‘elni glavar Ivan Kacijaner postavil duhovnika in plebem Wywodyna.212 Pri tem 203 Regesten Kaiser Friedrichs III. (1440–1493) nach Archiven und Bibliotheken geordnet, Heft 12, hrsg. Heinrich Koller, P.-J. Heinig. Die Urkunden und Briefe des Österreichischen Staatsarchivs in Wien, Abt. Haus-, Hof- und Staatsarchiv: Allgemeine Urkundenreihe, Familienurkunden und Abschriftensamm- lungen (1440–1446), bearbeitet von Thomas Willich, Wien-Weimar-Köln 1999, {t. 196, str. 173; Bo‘o Otorepec, Privilegijska knjiga mesta Kamnika iz leta 1528, Kamni{ki zbornik IV, Kamnik 1954, {t. 9, str. 95; Lichnowsky, Geschichte (kot v op.201) VIII, {t. 1261 (str. DXVII). 204 Chmel, Materialien (kot v op. 176), {t. XXVII, str. 46. 205 Ribnik onstran Kolpe, ob meji z Belo krajino, so Frankopani kupili leta 1394 (CD XVII, {t. 426). Kraljevi grad in gospostvo Ozalj jim je 1398 in 1399 zastavil in 1412 dokon~no prodal kralj Sigismund (CD XVIII (Zagreb 1990), {t. 270, 293; Lopa{i}, Hrvatski urbari (kot v op. 174), str. 200. 206 Chmel, Materialien (kot v op. 176), {t. XXX, str. 48. 207 GZL X (Ljubljana 1965), {t. 58. 208 Ernst Birk, Urkunden-Auszüge zur Geschichte Kaiser Friedrich des III. in den Jahren 1452–1467 aus bisher unbenützten Quellen, Archiv für Kunde österreichischer Geschichtsquellen X, Wien 1853, {t. 686, str. 402. 209 Pod naslovom Herczogtumb das ambt . V slede~em uvodu pa ... nüotz vnd guld des ampts an dem oberen hertzogtümb ... ARS, Vicedomski arhiv, {katla 101, fol. 17 (za kopijo zahvala kolegu dr. Matja‘u Bizjaku). 210 Predstavnik ozaljske veje rodbine s sede‘em v gradu Ozlju ob Kolpi. Gl. Klai}, Kr~ki knezovi (kot v op. 201), str. 266 in genealo{ka tabela v prilogi; Lopa{i}, Hrvatski urbari (kot v op. 174), str. 201 sl. 211 Adam~ek, Kampu{, Popisi (kot v op. 183), str. 22, 89. O pomenu dav~ne enote porta oz. seli{~e, ki je ustrezala enemu kme~kemu gospodarstvu, gl. prav tam, str. XVIII sl. 212 Monumenta Habsburgica (kot v op. 169) I, MSHSM 35 (Zagreb 1914), {t 322, str. 316. 77ZGODOVINSKI ̂ ASOPIS • 56 • 2002 • 1–2 (125) 213 Prav tam, {t. 441, str. 415. 214 Podrobneje gl. spodaj str. 91. 215 Ivi}, Dolazak uskoka (kot v op. 169), {t. XXVIII, str. 138, {t. XXXII, str. 141. 216 Prav tam, {t. XXVIII, str. 138. 217 Von wegen der erbringung der Vsskokhen dieweil ir anzaigt am ort genant das Herzogthumb, so zum gueten fall öd sein vnd an die herrschaft Sichelberg stossen solle, aber daneben nicht vermeldet, wem solch erdtrich vnd grundt dieser zeit zuegehörig, damit darauf gehandelt werden möcht, so ist vnser beuelch, das ir euch desselben erkundet vnd vns berichtet. Monumenta Habsburgica (kot v op. 169) II, {t. 474. 218 Ivi}, Dolazak uskoka (kot v op. 169), {t. XXXI, str. 140. 219 Prav tam, {t. XXXII, str. 141; Monumenta Habsburgica (kot v op. 169) II, {t. 486. 220 Grofa [tefana Frankopana je skrbela zlasti nepokor{~ina Uskokov in {koda, ki bi jo lahko pri tem utrpel. Kraljica Ana je predlagala kranjskim pogajalcem, naj ga pomirijo z utemeljitvijo, da bodo tako njegovi podlo‘niki dosti bolje za{~iteni pred Turki in da bo Uskokom nadrejen odlo~en glavar, ki jih bo dr‘al v pokor{~ini. Monumenta Habsburgica (kot v op. 169) II, {t. 486. Vendar je do usko{ke naselitve v dolo~eni meri pri{lo tudi v Vivodini, saj kostanjevi{ka opatija leta 1568 od svojega vikarja ni dobivala ve~ nobenih dajatev, ~e{ da so Uskoki poselili ve~ino vivodinske ‘upnije. Mlinari~, Kartuzija (kot v op. 38), str. 191; isti, Kostanjevi{ka opatija (kot v op. 92), str. 324, 364. 221 Od 16. stoletja dalje je ohranjenih na desetine zlasti posestnih listin ob~ine Vivodina z lastnim pe~atom. Gl. Strohal, Vivodinske isprave (kot v op. 174), str. 125 sl. je omenjal, da naj bi bila posest s patronatom v rodbini njegovega gospoda ‘e »ve~ kot tristo let« (!). Grof [tefan Frankopan Ozaljski se je {e istega leta prito‘il celo kralju Ferdinandu, ki je interveniral pri slavonskem banu, naj ga obvesti glede pravic do ius patronatus cuiusdam plebanatus vulgo Wyuodina.213 O Zgornji oziroma Spodnji Vivodini v virih 16. stoletja ni ve~ govora. Prihod Uskokov v od Turkov opusto{eno obmo~je je popolnoma spremenil razmere. De‘elni knez je za naselitev Uskokov, ki je bila v ve~jem delu izpeljana v 1530- in 1540-ih letih, namenil prvenstveno gospostvo @umberk.214 Leta 1540 pa so kranjski de‘elni komisarji predlagali kot eno glavnih obmo~ij za naselitev Uskokov tudi Vivodino, ki je bila ve~inoma opusto{ena (das zu guetn thaill oed ligt; ... in dem öden ertrich das Hertzogthumb genant).215 Pri tem so izjavili, da meji na gospostvo @umberk in da je bila pred ~asom lastnina de‘elnega kneza (Hertzogthumb so an Sichlberg graintzt vnnd vor zeiten des hauss Ossterreich aigenthumb gwesst ...216 Nekdanje de‘elnokne‘je lastni{tvo nad Vivodino je bilo torej {e splo{no znano. Ker pa kraljici Ani, ki je v imenu kralja Ferdinanda vodila zadevo, ni bilo jasno, kdo jo je tedaj dejansko posedoval, je o tem zahtevala podrobnej{e informacije.217 Od kranjskih de‘elnih organov je dobila odgovor ... das graff Steffan von Franngepan dasselb yetzo in besitzung hat.218 Malo kasneje je dobila potrditev o tem tudi od kralja Ferdinanda – ... ertrich das Hertzogthumb genant ... graff Steffann von Frankhepan zuegehorig – ki je ukazal, da se morajo glede naselitve Uskokov nadalje s Frankopanom pogajati kranjski de‘elnokne‘ji komisarji.219 Tako imamo v virih trden dokaz, da je bila Vivodina nekdanja kranjska de‘elnokne‘ja lastnina, vendar v za~etku 16. stoletja v posesti hrva{kih Frankopanov in de facto upravno ‘e {teta k zagreb{ki ‘upaniji oziroma Slavoniji. Jurisdikcija je v tem ~asu o~itno ‘e labilna – naselitev Uskokov v Vivodini predlagajo kranjski de‘elni organi in trdijo, da je bila prej de‘elnokne‘ja, kralj Ferdinand pa zahteva informacije o patronatu nad vivodinsko ‘upnijo od slavonskega bana. V frankopanski Vivodini zaradi obojestranskega nezaupanja o~itno ni pri{lo do tako obse‘ne usko{ke naselitve kot v @umberku, ~eprav so o tem potekala pogajanja.220 Pred- vsem je pomembno, da so Frankopani uspeli Vivodino obdr‘ati pod svojo oblastjo in ta ni pri{la pod upravo usko{kega glavarstva v @umberku in kasneje Vojne krajine. V Vivodini je obstojala samostojna ob~ina z ni‘jim sodstvom, ki je sodila pod ozaljsko gospostvo.221 78 M. KOSI: ... QUAE TERRAM NOSTRAM ET REGNUM HUNGARIAE DIVIDIT ... 222 Adam~ek, Kampu{, Popisi (kot v op. 183), str. 417 sl.; Lopa{i}, Hrvatski urbari (kot v op. 174), str. 202; Mlinari~, Kostanjevi{ka opatija (kot v op. 92), str. 324. 223 Josephinische Landesaufnahme, Sectio 62: Theil des Sluiner Regiments, Crain, Agramer und Seve- riner Comitatus, Österreichisches Staatsarchiv (Kriegsarchiv), Wien. Za kopije kart zahvala kolegu dr. Vincencu Raj{pu. 224 Gl. Kos, Bela krajina (kot v op. 38), str. 220, 230. 225 Podrobneje gl. spodaj str. 91. 226 Balthasaris Adami Kercselich Historiarum cathedralis ecclesiae Zagrabiensis, Zagrabiae 1770 (faksi- milni ponatis: Institut za suvremenu povijest, Biblioteka Hrvatska povjesnica 1, Zagreb 1994), str. 29–30; hrva{ki prevod Baltazar Adam Kr~eli}, Povijest stolne crkve zagreba~ke, Institut za suvremenu povijest, Biblioteka Hrvatska povjesnica 2, Zagreb 1994, str. 36–37. 227 Miklav~i~, Premik (kot v op. 38), str. 5. Oblast nad celotnim obmo~jem (Judicatus Wywodina) v okviru zagreb{ke ‘upanije in sla- vonske banovine je imel leta 1598 grof Jurij Zrinjski kot posestnik gradu Ozlja in dedi~ po tamkaj{njih Frankopanih, medtem ko je cerkveno upravo v Vivodini {e vedno vodila kostanjevi{ka opatija, zaradi ~esar je prihajalo do sporov.222 Nekdanji de‘elnokne‘ji urad Zgornja Vivodina je bil v sklopu naseljevanja Uskokov v @umberku o~itno vklju~en v obmo~je, ki je pri{lo pod oblast usko{kega glavarja in s tem bodo~e Vojne krajine, medtem ko je Spodnja Vivodina ostala pod civilno upravo zunaj tega teritorija. To nam najnatan~neje dokazuje jo‘efinska voja{ka karta iz okrog leta 1780.223 Ju‘na meja Slunjskega regimenta Vojne krajine proti zagreb{ki ‘upaniji (Spodnji Vivodini) poteka natanko tako, da {e vklju~uje v Vojno krajino vasi Tup~ina in O{trc, ki sta v 15. sto- letju sodili h Gornji Vivodini. Ta meja nam zelo verjetno vsaj pribli‘no ka‘e razmejitev med nekdanjima Kranjski pripadajo~ima teritorijema Zgornje oziroma Spodnje Vivodine, ki se je uveljavila ob koncu srednjega veka. Spodnji del se je dejansko ‘e do za~etka 16. stoletja izlo~il iz Kranjske in verjetno se je dr‘avna meja imperija vzhodno od Bele krajine ‘e tedaj ustalila na potoku Kamenica, meji de‘elskega sodi{~a Metlika, kjer kot slovensko-hrva{ka dr‘avna meja poteka {e danes.224 @umber{ka vojna krajina pa se je formalno-pravno izlo~ila iz Kranjske {ele sredi 18. stoletja.225 Ko je hrva{ki zgodovinar Adam Kr~eli} v 18. stoletju pisal zgodovino zagreb{ke {kofije, mu ni bilo ve~ jasno, kako in zakaj je imela cerkveno pristojnost nad vivodinsko in ‘umber{ko ‘upnijo kostanjevi{ka opatija in potom nje oglejski patriarh. Zdelo se mu je razumljivo, da je tako v Beli krajini, saj so belokranjske ‘upnije v civilnopravnih zadevah sodile pod Kranjsko, kateri so prispevale tudi dav~no, medtem ko je Vivodina sodila pod Slavonijo in sodna oblast nad obmo~jem nikakor ni pripadala Kranjski (quod Judicatus Vivodinae nulla- tenus ad Carniolae Provinciam spectaret).226 O~itno mu nekdanja pripadnost Kranjski in imperiju ni bila ve~ poznana. Kmalu zatem je bil ukinjen {e zadnji relikt nekdanjih, iz srednjega veka izvirajo~ih razmer, in ljubljanski nad{kof je leta 1789 uradno predal ‘upniji v @umberku in Vivodini zagreb{ki {kofiji (parochias in Croatia sitas ... Vivodina et Sichel- burg).227 Lokacija gradu Sicherstein To~en polo‘aj Sichersteina je bistvenega pomena za razjasnitev vpra{anja, kaj je nekdaj zajemalo prvotno hrva{ko ozemlje ob meji z imperijem. Do nedavnega je veljalo, da naj bi Sicherstein stal na vzpetini Gradec nad samostanom Pleterje oziroma v dolini na mestu 79ZGODOVINSKI ̂ ASOPIS • 56 • 2002 • 1–2 (125) 228 Za to mo‘nost, ki jo je prvi predstavil Valvasor, se je zavzel ‘e Hauptmann v svoji razpravi o razvoju Kranjske leta 1929 (kot v op. 16, str. 50), natan~neje pa jo je argumentiral leta 1961 Ivo Pirkovi~, K topologiji freisin{kih posesti na Dolenjskem, Kronika 9, 1961, str. 180. Teza se je uveljavila v slovenskem zgodovinopisju – prim. Kos, Gradivo za histori~no topografijo (kot v op. 76) II, str. 551; Ivan Jaki~, Vsi slovenski gradovi, Ljubljana 1997, str. 299; z dolo~eno skepso jo sprejema tudi Mlinari~, Kartuzija (kot v op. 38), str. 88 in op. 486, ter delno Kos, Med gradom in mestom (kot v op. 21), str. 36. Kos je kasneje upravi~eno popravil svoje mnenje (Gradovi (kot v op. 48), str. 119), vendar tudi njegova nova re{itev ni pravilna, kot bomo videli kasneje. 229... pei Sicherstein datz Petrissendorf segs hueb, datz dem Grats ain hueb, datz Thomasdorf zwelf hueben, datz Huntsdorf zwo hueb die ain und zwainzich besezzen hueb pei Sicherstein. ARS, Samostanske listine – Pleterje, 1330 november 30., Sicherstein (prepis B. Otorepca, Zgodovinski in{titut Milka Kosa ZRC SAZU). Po urbarju pleterske kartuzije iz 1507 so ti kraji sodili v urad onstran gora, officium transmontem. »Huntsdorf« je bila danes izginula vas v bli`ini ostalih treh, kot je razvidno tudi iz zaporedja krajev v urbarju. Mlinari~, Kartuzija (kot v op. 38), str. 91–92, 241. 230 Komatar, Ein Cartular (kot v op. 171), {t. 2–6, str. 35 sl. Prim. Mlinari~, Kartuzija (kot v op. 38), str. 92 sl.; Kos, Med gradom in mestom (kot v op. 21), str. 36; isti, Gradovi (kot v op. 48), str. 119–120. 231 Komatar, Ein Cartular (kot v op. 171), {t. 17, str. 41; Mlinari~, Kartuzija (kot v op. 38), str. 104 sl. 232 ARS, Samostanske listine – Pleterje, 1447 september 3., Celje (prepis B. Otorepca, Zgodovinski in{titut Milka Kosa ZRC SAZU); Komatar, Ein Cartular (kot v op. 171), {t. 78, str. 62 sl.; prim. Mlinari~, Kartuzija (kot v op. 38), str. 144 sl. 233 To utemeljuje z mnenjem, da je potrebno citat brati tako, kot da bi bila za burgstall vejica – veste Sicherstein mitsammt dem burgstall, zu dem Krawyak. Kos, Gradovi (kot v op. 48), str. 119. 234 Gl. op. 229. 235 ARS, Listine grofov Celjskih, 1377 maj 4. (prepis B. Otorepca, Zgodovinski in{titut Milka Kosa ZRC SAZU). samega samostana, vendar sta obe lokaciji napa~ni.228 Ponoven natan~en pretres virov nam je dal kar nekaj novih konkretnih opor za dolo~itev polo‘aja utrdbe. Leta 1330 je Henrik Sichersteinski svoji ‘eni kot protidarilo za doto podelil precej{njo posest svoje rodbine, ki je med drugim le‘ala tudi v vaseh @umberka onstran grebena Gorjancev – v Petri~kem selu, Gri~u, Toma{evcih in Huntsdorfu – za katere je re~eno, da le‘ijo »pei Sicherstein«.229 Sicher- steinski so morali zaradi zadol‘evanja od leta 1374 dalje prete‘ni del svoje posesti odproda- ti. Najobse‘nej{a prodaja je bila izvr{ena leta 1374, ko so grofom Celjskim za poravnavo dolgov prepustili trdnjavo in gospostvo Sicherstein in neke grajske ru{evine pri Kravjaku (unsers rechten freyen aygens unser veste Sicherstein mitsammt dem burgstall zu dem Kraw- yak), pridr‘ali pa so si posest v dolini »tostran gozdov«, torej pod Gorjanci, ki je bila predana Celjskim kasneje (najve~ 1381 in 1383).230 Grofje so celoten dominij Sichersteinov leta 1407 podarili svoji novi cerkveni ustanovi, kartuziji Pleterje.231 V pogledu podarjene posesti sta najbolj iz~rpna potrdilna listina grofov Friderika II. in Ulrika II. iz leta 1447, ki poimensko navaja vse daritve,232 in pleterski urbar iz leta 1507, h katerima se bomo {e vrnili. Du{an Kos je na osnovi omenjenega dokumenta iz leta 1374 pri{el do sklepa, da sta trdnjava Sicherstein in »gradi{~e« (burgstall) le`ala skupaj pri Kravjaku (danes hrva{ki Kravljak, vas nad Bregano v vzhodnem @umberku).233 Vendar pa podatki iz nekaterih ohranjenih listin tega ne potrjujejo, temve~ ka`ejo na drugo lokacijo gradu. [e danes obstoje~e vasi, katerih lego omenjena listina iz 1330 postavlja poleg gradu Sicherstein, le`ijo okrog deset kilometrov zahodno od Kravjaka.234 Kraj Sopote »pri Sichersteinu« (in dem Seuppat bey Sicherstain), kjer je bila leta 1377 izvedena prodaja ene hube grofu Hermanu Celjske- mu, je od Kravjaka oddaljen {e dlje proti zahodu.235 Najbolj zgovorna pa je potrdilna listina pleterskih posesti iz 1447, ki na kar nekaj mestih posredno nakazuje polo`aj gradu, pred- vsem pa jasno razlikuje lokaciji Sichersteina ter gradi{~a pri Kravjaku. V njej je na prvem mestu omenjen obse`en gozd, ki se je za~el na zahodu ob poti preko svete Jere (danes Trdinov vrh) v Metliko, ter potekal na vzhod »ze tal zwischen Lantstros und Sicherstain 80 M. KOSI: ... QUAE TERRAM NOSTRAM ET REGNUM HUNGARIAE DIVIDIT ... 236 Mlinari~, Kartuzija (kot v op. 38), str. 241 sl. Na Dr‘avni topografski karti 1:25000, Geodetska uprava republike Slovenije 1997, list 160, je jugovzhodno od Toma{evcev kota Paskovac 635m, kar bi z imenom lahko kazalo na nekdanjo vas »Huntzperg«. 237 ARS, Samostanske listine – Pleterje, 1450 junij 1., Celje (prepis B. Otorepca, Zgodovinski in{titut Milka Kosa ZRC SAZU). 238 Gl. op. 229. 239 Mlinari~, Kartuzija (kot v op. 38), str. 241–242. 240 ARS, Samostanske listine – Pleterje, 1353 november 13. (prepis B. Otorepca, Zgodovinski in{titut Milka Kosa ZRC SAZU). hinab gen Stoydras«, torej med Kostanjevico in trdnjavo Sicherstein proti Stojdragi, ter dalje ob Bregani proti Mokricam (vncz an die Brigan gen Mokricz werts). V nadaljevanju je {e enkrat posebej ozna~ena {irina gozdnega pasu, ki se je raztezal med Sicherstainom in kostanjevi{kim samostanom – nach der brait get der wald von Sicherstain hinüber uncz gen Landestrost werts ob dem kloster. Gre za obse`en gozdni pas, ki so ga na zahodu sestavljala strma neposeljena pobo~ja Gorjancev nad [entjernejskim poljem, vzhodno od Kostanjevice pa s posameznimi zaselki posejano gri~evje. Omenjen topografski opis izklju~uje mo`nost, da bi Sicherstain stal pri Kravjaku, saj je trdnjava omejevala gozdni pas v osrednjem delu, {ele v nadaljevanju na vzhod pa je ta potekal proti vasi Stojdraga, ki le`i v neposredni bli`ini Kravjaka. Lokacija gradu je morala biti v gozdovih visoko nad Kostanjevico. To podkrepljujejo {e drugi argumenti. Dokument v nadaljevanju na{teva pleterska naselja, ki so skupaj z gozdom neko~ sodila v sichersteinsko gospostvo, in za~enja s sklopom vasi onstran slemena Gorjancev. Eden od krajev, omenjen za Petri~kim selom in pred Toma{evci in Sopotami, je bil »Huntzperg ze negst bei der vesten Sicherstain«, torej le`e~ neposredno poleg trdnjave. Gre za danes izginulo vas, ki je v pleterskem urbarju 1507 zajeta za Petri~kim selom, Gri~em in Toma{evci v uradu »officium transmontem«.236 V listini o poravnavi pose- stnega spora med pleterskim samostanom in gospostvom @umberk iz leta 1450 se podobno omenja izginula vas Raswor .. bei dem haws Sicherstain gelegen, ki je v urbarju 1507 navedena pred Sopotami in So{icami (morda dana{nje Re{tovo?).237 S tem se nam je verjetno obmo~je lokacije gradu zo`ilo na neposredno bli`ino omenjenih vasi, ki jih poleg Sicher- steina postavlja ̀ e listina iz leta 1330.238 Pomembno je, da pleterski urbar prav v tem obmo~ju za Petri~kim selom in Gri~em na{teva {e pet drugih, `e tedaj opustelih vasi, katerih to~ne lokacije ne poznamo.239 Torej je {lo za ve~jo zgo{~enost naselij in prebivalstva, med kateri- mi je stal grad Sicherstein. K izklju~itvi domnevnega polo‘aja Sichersteina pri Kravjeku prispeva tudi nadaljevanje listine iz leta 1447. Ta namre~ v drugem delu na{teva pleterske vasi v gri~evju vzhodno od Kostanjevice, ki so v urbarju 1507 vklju~ene skupaj s kraji pod Gorjanci v drug zemlji{ki urad kot predhodno navedena naselja v @umberku. Poleg Stojdrage, Osunje in Novega sela sta tudi Mali Kravjak in Veliki Kravjak z »Burgstallom«. To je dokon~en dokaz, da imamo opraviti z dvema lo~enima obmo~jema in objektoma – grad Sicherstein se vedno omenja v povezavi z vasmi v ‘umber{kem hribovju, »gradi{~e« pri Kravjaku pa v sklopu popolnoma drugih naselij deset kilometrov stran. Da pa se nam re{itev problema {e malo zaplete, je zgodovina poskrbela z dokumentom iz leta 1353. Hans Kostanjevi{ki z materjo sta zastavila Henriku Sichersteinu svoj dele‘ na raznih posestih, med drugim an dem purkstal ze dem Newenhaus, v Velikem Kravjaku, Malem Kravjaku, Stojdragi idr.240 Torej je poleg »gradi{~a« pri Kravjaku v tem ~asu stala tudi neka nova utrdba Sichersteinov, »Neuhaus«. To se popol- noma ujema z ugotovitvami hrva{kih arheologov, ki so v letih 1989–1993 izkopali objekte na to~ki Tu{~ak (602 m) pri Kravjaku. Odkrili so zidove dveh srednjeve{kih stolpov, od katerih glede na najdbe eden nikoli ni bil dokon~an oziroma naseljen, drugi pa je bil v 81ZGODOVINSKI ̂ ASOPIS • 56 • 2002 • 1–2 (125) 241 Damjan Lapajne, Spomeni~ka ba{tina @umberka, v: @umberak: Ba{tina i izazovi budu~nosti. Zbor- nik u ~ast 700-te obljetnice prvog spomena imena @umberak, Stari grad @umberak 1996, str. 30 sl. 242 Obe ru{evini sta kot Altes Schloß Sichelburg in Schloß Sichelburg ozna~eni ‘e na jo‘efinski voja{ki karti iz okrog leta 1780 (Josephinische Landesaufnahme (kot v op. 223), Sectio 63. Gl. {e Izletni{ka karta Spominsko obmo~je @umberak–Gorjanci 1:50000, Geodetski zavod SRS, Mladinska knjiga 1986 (na njej je ju‘nej{a ru{evina poleg cerkve sv. Nikole ozna~ena kot Novi grad); Dr‘avna topografska karta republike Slovenije 1:25000, Geodetska uprava republike Slovenije 1997, lista Kostanjevica 160, Dra{i~i 176. 243 Gl. Lapajne, Spomeni~ka ba{tina (kot v op. 241), str. 32 sl. 244 Valvasor XII, str. 74. 245 Njen tloris in opis, ki dokazujeta staro poreklo, prina{a nekaj desetletij pred Valvazorjem (1639) tudi cesarski in‘enir Pieroni. Oba dokumenta sta ponatisnjena v ~lanku Anton Koblar, ^egav je @umberk, Izvestja muzejskega dru{tva za Kranjsko (=IMK) VIII, 1898, str. 138 in priloga. 246 Valvasor XI, str. 454; prim. Radoslav Lopa{i}, @umberak. Crte mjestopisne i poviestne, Zagreb 1881, str. 4; Koblar, ^egav je @umberk (kot v op. 245), str. 139–140; Blaznik, Zemlji{ka gospostva (kot v op. 22), str. 51 sl.; Kos, Gradovi (kot v op. 48), str. 122. 247 Lapajne, Spomeni~ka ba{tina (kot v op. 241), str. 33 sl. 248 Tkal~i}, Povjestni spomenici (kot v op. 194), str. 51; Lapajne, Spomeni~ka ba{tina (kot v op. 241), str. 51. 249 Kos, Urbarji (kot v op. 167), str. 249. Kos v ediciji urbarja ne omenja dveh grajskih ostalin in mo‘nosti, da gre pey dem Öden geslos za ru{evino v neposredni bli‘ini ‘umber{kega gradu. V opombi 85 se odlo~i za lokacijo Stari Grad v Podbo~ju pri Kostanjevici, a brez argumentacije. Vendar pa se na prej{nji uporabi, vendar je ta prenehala po po‘aru. Ve~je zasnove z bivalnimi objekti (palacijem) grad nikoli ni imel.241 V po‘aru uni~eni stolp bi tako lahko bil »purkstal« – ru{evina listine iz 1353, drugi, nedokon~ani stolp pa »Neuhaus«. Zakaj stolp ni bil nikoli naseljen, ne vemo. Dejstvo pa je, da je rodbina Sicherstein kmalu zatem bankrotirala in vso posest odprodala. Celotna lokacija je postala »Burgstall« kasnej{ih dokumentov. Nesporno pa ti objekti pri Kravjaku niso grad Sicherstein, kot smo dokazali. Verjetno gre za manj{i obrambni objekt na vzhodni meji posesti Sichersteinov, ki jo je bilo potrebno utrditi, saj je skupaj z naselji Kravjak in Stojdraga le‘ala tik ob dr‘avni meji imperija na re~ici Bregani. Glede na dosedaj ugotovljena dejstva naj v nadaljevanju predstavim oziroma predlagam mo‘no re{itev problema lokacije Sichersteina. Onstran dana{nje slovensko-hrva{ke dr‘avne meje se namre~ nahajata dve lokaciji z grajskimi ru{evinami: naselje Stari Grad @umbera~ki z ru{evino Gradina, jugozahodno od vasi Toma{evci nad enim od izvornih pritokov reke Kup~ina, ter jugovzhodno od njega ru{evina Stari Grad (oz. Novi Grad) s cerkvijo sv. Nikole, nad dana{njim naseljem @umberak.242 Obe lokaciji jasno lo~uje hrva{ka stroka kot »Stari grad @umberak« in »@umbera~ki novi grad«.243 Vendar pa ne srednjeve{ki niti kasnej{i zgodovinski viri nikoli ne govorijo o dveh gradovih Sichelberg (@umberk). V 17. stoletju je bil ‘umber{ki grad {e delno ohranjen in v njem je bil sede‘ usko{kega glavarstva. Njegovo sliko prina{a Valvazor v Slavi vojvodine Kranjske.244 Iz slike je jasno razvidno, da gre za staro, nedvomno {e srednjeve{ko grajsko zasnovo, ki je bila delno ‘e poru{ena.245 A Valvazor je poleg tega poznal tudi ru{evino, ki je stala nad izviri Kup~ine, vendar jo je zmotno imel za stari grad Pre‘ek.246 To je dana{nja lokacija pri naselju Stari Grad @umbera~ki, ki je bila tudi arheolo{ko raziskana in nedvomno ugotovljene srednjeve{ke ostaline.247 Ohranjeni grad z Valvazorjeve slike je torej takoimenovani »@umbera~ki novi grad«. Da je tudi ta zelo verjetno stal ‘e vsaj v 14. stoletju, dokazujejo dokumenti zagreb{ke {kofije iz 1349, ki omenjajo ‘umber{ko cerkev sancti Nicolai de Syhembergh – to pa je {e danes stoje~a cerkev sv. Nikolaja poleg »Novega gradu« z odkritimi gotskimi prvinami.248 Drugi argument je urbar ‘umber{kega gospostva iz leta 1498. Ta v razdelku o gorskih pravicah navaja tudi lokacijo pey dem Öden geslos, kar zelo verjetno pomeni ru{evino, oddaljeno okrog dva kilometra od ‘umber{kega gradu.249 Torej sta v Valvazorjevem ~asu obstojala dva srednjeve{ka 82 M. KOSI: ... QUAE TERRAM NOSTRAM ET REGNUM HUNGARIAE DIVIDIT ... Grad @umberk (Johann W. Valvasor, Topographia Ducatus Carnioliae modernae, 1679) 83ZGODOVINSKI ̂ ASOPIS • 56 • 2002 • 1–2 (125) strani urbarja omenja kot del gospostva @umberk tudi dvor pod Sichersteinom (ain hof vntter Sichelstain gelegen). Navajanje gorskih pravic »pri pustem gradu« bi se zato prav lahko nana{alo na bli‘nji Sicherstein. Dodatni argument je pleterska listina iz leta 1447, ki dokazuje vinograde v bli‘ini Sichersteina – omenja se vinska desetina pri izginuli vasi Huntzperg ze negst bei der Veste Sicherstain (kot v op. 232). Ker je v poglavju ‘umber{kega urbarja o gornini na prvem mestu govora o lokaciji Pe~no jugovzhodno od ‘umber{kega gradu, sledi pa lokacija pey dem Öden geslos brez natan~nej{e oznake, ni samo po sebi umevno, da gre za preskok h Kostanjevici onstran hribovja, v drugo de‘elsko sodi{~e. Stari grad v Podbo~ju – dejansko prvotni grad oziroma trdnjava Kostanjevica – je bil dokazano v uporabi celjskih grofov {e do leta 1431, tudi nadalje pa so grad in gospostvo upravljali grajski oskrbniki, tako {e 1472 (gl. Predovnik, Grofje Celjski (kot v op. 97), str. 190 sl.; Kos, Gradovi (kot v op. 48), str. 117–118). Zato je te‘ko verjetno, da bi bil leta 1498 ‘e Ödes geslos. Prvi~ se dokazano navaja kot opu{~en {ele leta 1581 v gorninskem registru kostanjevi{kega samostana (Mlinari~, Topografija (kot v op. 41), str. 124). »Pustega gradu« ‘umber{kega urbarja zato ne moremo brez pomislekov ena~iti s Starim Gradom v Podbo~ju. 250 Gl. op. 242. 251 Lopa{i}, @umberak (kot v op. 246), str. 3 sl.; Koblar, ^egav je @umberk (kot v op. 245), str. 135 sl.; Lapajne, Spomeni~ka ba{tina (kot v op. 241), str. 32 sl. 252 Koblar je domneval, da so stari grad uni~ili Turki konec 15. stoletja, nakar je bil zgrajen novi. Vendar pa je v virih 15. in 16. stoletja, ki zelo verno dokumentirajo posestno zgodovino gradu @umberka, vseskozi govora le o enem in istem gradu. Novi na drugi lokaciji bi bil investicijsko precej{en zalogaj, ki bi v primeru de‘elnokne‘je posesti, kot je bil @umberk, moral pustiti odmev v virih. Vendar o tem ni nobenih vesti. Celo nasprotno. Ivan Lenkovi} je leta 1546 ob prevzemu nove funkcije usko{kega glavarja prosil kralja, da bi smel uporabiti nekaj sto renskih goldinarjev za popravilo ‘umber{kega gradu, ki je bil v razsulu, in bi v nasprotnem popolnoma razpadel. ... geschloss Sichlberg ... also zerrissen unnd pawföllig, das vasst nieman- dt mer darinnen wonnen mag ... wo disem geschloss mit pesserung unnd fligkhwerch nit von stundann hilff beschehen, so wierdt es inn khurtz alles ze hauffenn fallen, kar gotovo ne ka‘e na novej{i grajski objekt. Ivi}, Dolazak uskoka (kot v op. 169), {t. XXXVI, str. 144; Koblar, ^egav je @umberk (kot v op. 245), str. 218. Poleg tega Valvazorjeva podoba gradu nikakor ne prikazuje objekta, ki bi bil v ~asu najhuj{e tur{ke nevarnosti zgrajen po fortifikacijskih na~elih 16. stoletja, kot na primer grad v Bre‘icah. grajska objekta, oba s tipi~no srednjeve{ko lego vrh vzpetine, vendar se je pravo ime poru- {enega ‘e izgubilo. Med ljudstvom se je do 18. stoletja za ru{evino uveljavilo ime »Stari grad @umberk« (altes Schloß Sichelburg), kot dokazuje jo‘efinski voja{ki zemljevid, nastal okrog 1780 na podlagi terenskega dela vojnih kartografov (ju‘nej{i, tedaj {e stoje~i grad je ozna~en kot Schloß Sichelburg).250 Konec 19. stoletja je Radoslav Lopa{i} ugotovil Valva- zorjevo zmoto glede Pre‘eka in postavil domnevo, da je ru{evina Stari Grad prvotni grad @umberk, medtem ko naj bi bil Sichlberg z Valvazorjeve grafike zgrajen v ~asu Uskokov v 16. stoletju (tudi ta je 1793 pogorel in je bil nadalje v ru{evinah). S tem se je uveljavilo mnenje o dveh ‘umber{kih gradovih, ki ga je kmalu sprejelo tudi kranjsko zgodovinopisje in se dr‘i do danes.251 Vendar zgodovinski viri ne dajejo najmanj{e opore za mnenje o starej{em in novej{em gradu. Vseskozi se omenja le eden – Sichelberg.252 Tu se sama od sebe ponuja re{itev problema, ki je le na prvi pogled predrzna. Ali ni morda Stari Grad nekdanji izginuli Sicherstein? Njegova lega se ujema z opisom iz 1447 – le‘al je na robu neposeljenega gozda, to~no ju‘no od Kostanjevice, ki je gozd omejevala na severu. To lego {e dodatno potrjuje listina iz 1487 o razsodbi spora glede tega gozda med samosta- nom Pleterje in ‘umber{kim gospostvom. V njej je bil gozd razdeljen na dve polovici – ju‘na je ozna~ena kot der ander halb wald gegen Sicherberg und Sicherstain.253 To do- kazuje, da sta oba gradova le‘ala blizu skupaj na ju‘ni strani slemena Gorjancev. Glavni argument in dokaz pa je lokacija ru{evine Starega Gradu v neposredni bli‘ini vasi Petri~ko selo, Gri~ in Toma{evci na vzhodni ter Sopote na zahodni strani, kamor Sicherstein posta- vljajo listine iz let 1330, 1377 in 1447. Lahko re~emo, da je istovetnost Starega Gradu in Sichersteina nedvomna. Polo‘aj relativno blizu gradu @umberka, sicer v sosednji dolini, ni sporen. Dru‘ini Sicherstein in Sichelberg sta bili v sorodu in tudi posesti enega in drugega 84 M. KOSI: ... QUAE TERRAM NOSTRAM ET REGNUM HUNGARIAE DIVIDIT ... 253 ARS, Samostanske listine – Pleterje, 1487 junij 15. (prepis B. Otorepca, Zgodovinski in{titut Milka Kosa ZRC SAZU). 254 Kot v op. 232. 255 Kot v op. 237. 256 Gl. op. 249. 257 Statute je objavil Tkal~i~ v: Povjestni spomenici (kot v op. 194), o desetinskem sporu str. 48 sl. Vire je zadnji interpretiral v svoji izvrstni {tudiji o Beli krajini v srednjem veku Du{an Kos (kot v op. 38), str. 422 sl., vendar menim, da je premalo upo{teval nekatere momente tega dogajanja, oziroma jih je zelo sugestivno tolma~il v skladu s svojo tezo, da zagreb{ka {kofija ni imela prvotno nobene lastne cerkvene organizacije v Beli krajini. 258 Tkal~i~, Povjestni spomenici (kot v op. 194), str. 49. Du{an Kos trdi, da zagreb{ke pravice »niso nikdar obstajale, saj ... zagreb{ka {kofija ni imela cerkvene organizacije v Beli krajini« (Bela krajina (kot v op. 38), str. 422). Za to trditev ni nobenega trdnega dokaza. 259 ... redditus sive proventus decimales in eadem provinciola (de Methlica, op. M. K.) et locis sibi adherentibus esse de pertinenciis decimacionis capituli supradicti, tamquam de existentibus infra limites zagrabiensis dyoecesis usque ecclesiam beatissimi Stephani regis Hungarie de Zemch inclusive, que ecclesia cum sua parochia et capellis circa et extra limites aquilegiensis dyoecesis existit parte in illa, et abhinc limes protenditur per cacumen moncium versus aquilonem directe quodammodo, ecclesias de Syhenstain, de Syhembergh et de Grachan ad zagrabiensis ecclesie dyoecesim includendo ... (Tkal~i~, Povjestni spomenici (kot v op. 194), str. 49–50; CD X, {t. 353). Du{an Kos omenja, da je bilo bistvo spora v pripadnosti desetine in ne v jurisdikciji ‘upnij. Vendar je {lo tudi za jurisdikcijo. V uvodu v statute je izrecno re~eno, da sporno ozemlje (provincia) Bele krajine, @umberka in Sichersteina ad decimacionem et ad obedienciam archidia- cono de Guerche debitam bene pertinet ad nos et ipsum archidiaconum de iure, in v nadaljevanju, da tamkaj{nji kleriki nullam obedienciam exhibent suo archidiacono (prav tam, str. 48). V teku spora so pri{li duhovniki omenjenega obmo~ja v konflikt z arhidiakonom tudi glede prejemanja zakramentov – super recepcione sacramentorum ab ipso archidiacono – in bili zato sojeni (prav tam, str. 55). Kot bo razvidno v nadaljevanju, je tudi pape‘ priznaval pristojnost zagreb{ke cerkve nad tem obmo~jem. gospostva v ‘umber{kem hribovju so le‘ale blizu skupaj, celo v nekaterih istih vaseh, kot ka‘ejo urbarji iz 1498 in 1507. Po izumrtju Sichersteinskih in prehodu njihove posesti na samostan Pleterje je grad propadal. Sicer se {e omenja pri ozna~evanju lege krajev v potrdilu pleterskih posesti leta 1447 kot vest,254 tri leta zatem kot haws Sicherstain,255 vendar kartu- zijani verjetno niso videli koristi od oddaljenega gradu. Ta je do konca stoletja propadel. @umber{ki urbar 1498 govori le {e o »pustem gradu« (pey dem Öden geslos),256 v pleterskem urbarju 1507 pa se sploh ne omenja ve~. Z njim je izginilo tudi njegovo pravo ime. Zahteve zagreb{ke {kofije v 14. stoletju Za zaklju~ek prikaza o {irjenju Kranjske in oblikovanju nove meje imperija bomo pred- stavili {e vir, ki bo lepo zaokro‘il dosedanje ugotovitve s pogledom »z one strani« – s hrva{ke perspektive. Gre za statute zagreb{kega kapitlja iz srede 14. stoletja, ki so pri tej problematiki premalo upo{tevani in jih je po mojem mnenju potrebno ponovno kriti~no ovrednotiti.257 Iz njih je razvidno, da je zagreb{ka {kofija, natan~neje – njen gori{ki arhi- diakonat (ime po Gorici v bli‘ini dan. Buda~kega), {e v 14. stoletju odlo~no zahtevala desetine iz ‘upnij oziroma cerkva, ki so bile ‘e ve~ kot stoletje v okviru nem{ke dr‘ave. Zato je pri{lo do spora zlasti z nem{kim vite{kim redom, ki je imel v rokah cerkveno upravo v Beli krajini. V tem sporu se je Zagreb skliceval na stare pravice (ex institucione et ordinacione antiqua), torej na staro jurisdikcijo {kofije.258 Ozemlje provinciole Methlice, de Syhenstain, de Syhembergh et de Grachan je tedaj za zagreb{ko {kofijo uradno sestavljalo enega od treh distriktov/provinc gori{kega arhidiakonata. Izrecno je re~eno, da do vklju~no Semi~a v Beli krajini le‘i blizu, vendar zunaj meja oglejske in znotraj zagreb{ke cerkvene province, meja pa poteka proti severu po grebenu hribovja (torej po Gorjancih).259 To dokazuje tudi seznam 85ZGODOVINSKI ̂ ASOPIS • 56 • 2002 • 1–2 (125) 260 Tkal~i~, Povjestni spomenici (kot v op. 194), str. 92–93. Seznam je glede na zadnje objave in ugoto- vitve Josipa Butorca nastal v letu 1334, torej {e pred za~etkom desetinskega spora. Butorac, Popis ‘upa zagreba~ke biskupije od god 1334, v: Kulturno-poviestni zbornik zagreba~ke nadbiskupije u spomen 850- godi{njice osnutka, I. dio, Zagreb 1944, 409 sl.; isti, Popis ‘upa (kot v op. 173), str. 43 sl. (v nadaljnjem uporabljam to izdajo). Pri prvi objavi je na str. 416 karta zagreb{ke {kofije in njenih ‘upnij, ki je ponatis- njena v Nada Klai}, Povijest Hrvata u razvijenom srednjem vijeku, Zagreb 1976, str. 267. 261 Obenem je bilo naro~eno duhovnikom v Metliki, ^rnomlju, Vinici, Semi~u, Podzemlju, @umberku in Vivodini, da morajo vsako nedeljo in praznike v svojih cerkvah objavljati izob~enje komturja in redovnih bratov. Ekskomunikacija po zagreb{kih poslancih je bila torej razgla{ena na ozemlju cesarstva, tostran dr‘avne meje, kar je pomembno in ka‘e na samozavest zagreb{ke {kofije pri argumentiranju njenih zahtev. Tkal~i~, Povjestni spomenici (kot v op. 194), str. 51, 53; CD XI (Zagreb 1913), {t. 193, str. 253 sl. 262 Tkal~i~, Povjestni spomenici (kot v op. 194), str. 54 sl. 263 Herricum commendatorem et fratres domus hospitalis sancte Marie Theutonicorum de Chernomel, dicte dyoecesis ... percepcio decimarum proveniencium ex fructibus terrarum, possessionum et aliorum bonorum consistencium in loco dicte provinciole de Methlica et eius adherenciis dicte dyoecesis (Zagrabien- sis, op. M. K.). Tkal~i~, Povjestni spomenici (kot v op. 194), str. 51 sl; CD XI, {t. 193. 264 Gl. Kos, Bela krajina (kot v op. 38), str. 420. Tako je npr. leta 1337, tik pred izbruhom spora z zagreb{ko {kofijo, gori{ki grof Ivan (gospod Bele krajine) vzel v za{~ito vse cerkve in posesti nem{kega vite{kega reda v Beli krajini – ravno tiste, ki so bile nato na udaru s strani zagreb{ke {kofije. Die Urkunden des Deutsch-Ordens Zentralarchivs zu Wien, vol. 1 (1170–1809), ed. Gaston von Pettenegg (Prag–Leipzig 1887), {t. 1130, str. 297. 265 Rationes decimarum (kot v op. 193), str 36, 40. fara zagreb{ke dieceze iz leta 1334, pred za~etkom spora, ki natan~no na{teva vse cerkve Bele krajine, Vivodine in @umberka (s tega vidika prvovrsten vir). V zaklju~ku seznama je jasno re~eno, da so to vse zagreb{ke cerkve tostran gora (citra montes).260 Da pretenzije zagreb{kega kapitlja nad nekdanjim ozemljem {kofije niso bile nami{ljene in le rezultat »prevejane politike«, temve~ so se opirali na neke legitimne stare pravice, ka‘e ve~ momen- tov – zahteve so bile posredovane pape‘u v Avignon, {e ve~, ta je odlo~il v prid Zagreba in mu prisodil desetine ter celo izob~il sicer elitni in ekskluzivni katoli{ki nem{ki vite{ki red v Beli krajini. Izob~enje je bilo februarja 1349 tudi dejansko javno razgla{eno po opolnomo~encih zagreb{ke {kofije v trgu Metlika, torej na ozemlju imperija.261 Naslednje leto so bili zaradi nepokor{~ine Zagrebu izob~eni {e poimensko na{teti duhovniki Bele krajine in cerkva v Vivodini in @umberku.262 Ne moremo dvomiti, da je bilo potrebno pape{ki kuriji v takem sporu predlo‘iti zelo konkretne in prepri~ljive argumente, in po drugi strani, da so tam zelo natan~no vedeli, kak{en je bil (nekdanji) obseg oziroma jurisdikcija zagreb{ke cerkve. Menim, da ima {e posebno te‘o dejstvo, da pape‘ Klement VI. v svoji buli iz leta 1345 izrecno navaja nem{ki vite{ki red in njegove kraje v Beli krajini kot del zagreb{ke dieceze – torej ji priznava jurisdikcijo nad Belo krajino.263 To z drugimi besedami pomeni, da cerkvene pravice Ogleja, kot jih je 1228 v Beli krajini utemeljil patriarh Bertold, sredi 14. stoletja {e niso bile popolnoma legitimne. Seveda pa so Oglej kot vi{ja instanca in v Beli krajini nem{ki vite{ki red ter v @umberku kranjski kleriki kot neposredni »upravljalci« kljub temu ‘e ve~ kot stoletje s podporo osvajalcav – nem{kega plemstva – v novopridob- ljenem obmo~ju izvajali cerkvene funkcije.264 Na to jasno ka‘eta tudi seznam izredne pape{ke desetine iz leta 1296 in desetinski seznam iz 1323, ki v okvir oglejske dieceze oziroma arhidiakonata Kranjske in Marke vklju~ujeta ‘upnije v @umberku, Vivodini ter Beli kra- jini.265 Ob tem velja opozoriti {e na dosedaj spregledano podrobnost – gori{ki arhidiakon Ivan v opisu poteka desetinskega spora leta 1339 jasno izpri~uje, da terja nazaj desetine, ki so jih uzurpirali predhodniki tedanjega komturja kri‘nikov v Beli krajini Henrika (decimas .. ab aliquibus suis predecessores .. usurpatas), in to v ~asu hudih vojn v ogrskem kraljestvu 86 M. KOSI: ... QUAE TERRAM NOSTRAM ET REGNUM HUNGARIAE DIVIDIT ... 266 Tkal~i~, Povjestni spomenici (kot v op. 194), str. 49; CD X, {t 353. 267 Argument Du{ana Kosa (Bela krajina (kot v op. 38), str. 423), da Zagreb ni imel tradicije pobiranja desetine po Beli krajini, ker se v ra~unu pape{ke desetine za zagreb{ko {kofijo iz let 1332–37 ne omenja nobena od tamkaj{njih ‘upnij, ni utemeljen (gl. CD X, {t. 34). Do uzurpacije desetin je o~itno lahko pri{lo ‘e precej pred tem letom. 268 Janko Barle, Nekoliko podatkov za zgodovino belokranjskih ‘upnij, IMK XI, 1901, str. 52–53; Kos, Bela krajina (kot v op. 38), str. 423. 269 Miklav~i~, Premik (kot v op. 38), str. 135; Lopa{i}, @umberak (kot v op. 246), str. 21–22. 270 Barle, Nekoliko podatkov (kot v op. 268), str. 54 sl.; isti, [e nekaj doneskov o prepiru med kri‘niki v Beli krajini in kapitulom zagreb{kim, IMK XI, 1901, str. 189 sl.; Lopa{i}, @umberak (kot v op. 246), str. 21–22. 271 Gl. op. 259. 272 To je {e en posreden dokaz, da je grad Sicherstein stal na ju‘ni strani Gorjancev. 273 Tudi tamkaj{nji duhovniki so v ~asu spora sredi 14. stoletja po imenih sode~ Nemci – Dietrich pri cerkvi sv. Nikolaja pri ‘umber{kem gradu oz. pri Sichersteinu in Leopold v Vivodini, za razliko od npr. Radoslava v Vinici in Gonslava v ^rnomlju. Tkal~i~, Povjestni spomenici (kot v op. 194), str. 51, 54–55. 274 Gl. zgoraj str. 72. (tempore manifestarum guerrarum in regno Hungarie).266 Zagreb je o~itno izgubil belo- kranjske desetine ‘e precej pred letom 1339. Katere boje na Ogrskem je imel v mislih, je te‘ko re~i. Potekali so v prvih desetletjih 14. stoletja ob utrjevanju kralja Karla Roberta, predstavnika nove an‘ujske dinastije na prestolu, kot tudi v razsulu zadnjih desetletij 13. stoletja pod zadnjimi Arpadovi~i. Morda pa sega ta podatek {e celo dlje nazaj. Kaj se je z desetinami dogajalo v 13. stoletju do omenjenega desetinskega seznama 1296, ki ‘e ka‘e na njihovo pripadnost Ogleju, ni znano, vendar jih je o~itno zagreb{ka {kofija neko~ dejansko dobivala.267 Desetinski spor se je verjetno polegel do okrog leta 1370, ko so se belokrajnski kri‘niki dogovorili z zagreb{ko {kofijo za pla~ilo pav{alnega davka namesto desetine.268 Tudi v @umberku in Vivodini Zagreb ni uspel. Tamkaj{nje ‘upnije so ostale cerkveno pod- lo‘ne oglejskemu patriarhatu in {ele leta 1789 so bile predane zagreb{ki {kofiji.269 Vendar pa ni zanemarljivo, da je spor za desetine ponovno izbruhnil v letu 1513, ko so bili kri‘niki v Beli krajini znova izob~eni, in zagreb{ki kapitelj je {e 1554, 1647, 1681 in 1741 po{iljal apele na dr‘avni zbor in cesarja, naj mu reinkorporira ‘upnije v Beli krajini in in s tem vrne dohodke. Po drugi strani pa so belokranjski ‘upniki v 17. in 18. stoletju o~itno v dolo~eni meri priznavali jurisdikcijo Zagreba, kot ka‘ejo njihova pisma tamkaj{njemu {kofu.270 Kaj lahko zaklju~imo na osnovi teh zanimivih virov? Pretenzije Zagreba v 14. stoletju nedvomno ka‘ejo v grobih obrisih obseg zagreb{ke {kofije, kakr{nega je imela od ustanovitve konec 11. stoletja. Po navedbi vira iz 1339 je cerkvena meja na severu potekala po grebenu hribovja – per cacumen moncium – torej po ob{irnem pasu gozdov od Ko~evskega Roga prek Gorjancev, ki je lo~eval dr‘avi. Vse cerkve zagreb{kega seznama iz 1334 so le‘ale »tostran gora« (citra montes).271 Zagreb{ka cerkev je torej v 14. stoletju vehementno terjala nazaj samo vse tisto, kar je le‘alo ju‘no od razvodnice na Gorjancih. [lo je za cerkve oziroma teritorije Bele krajine, @umberka, Sichersteina in Gra~enega.272 Medtem ko v Beli krajini lahko govorimo o voja{ki osvojitvi starega hrva{kega ozemlja s strani Kranjske (o ~emer pri~ajo tudi viri), pa je v hribovitem @umberku nedvomno {lo za postopno koloniza- cijo ve~inoma neposeljenega ozemlja in s tem za dolgotrajnej{e upravno, sodno in gospo- darsko vklju~evanje v okvir Kranjske, ki so ga izvajali spanhajmski ministeriali in kostanjevi{ki samostan. Vklju~no s tem procesom je nastajala tudi cerkvena organizacija – ecclesias de Syhenstain, de Syhembergh, ki so bile, kot pove ‘e ime, ustanovljene z nem{ke (kranjske) strani.273 Ob tem ostaja odprto vpra{anje cerkve v Vivodini, ki je morda ob priklju~itvi obmo~ja Kranjski ‘e stala.274 Ko se je to ozemlje poselilo in gospodarsko napre- 87ZGODOVINSKI ̂ ASOPIS • 56 • 2002 • 1–2 (125) 275 Gl. op. 121. 276 Tako Kos, Bela krajina (kot v op. 38), str. 416 sl. 277 Tkal~i~, Povjestni spomenici (kot v op. 194), str. 54, 93; CD XI, {t. 447. Glede na to, da je ogrski kralj lahko ustanovil cerkev v Beli krajini najkasneje do vklju~itve v oglejsko diecezo leta 1228, prideta v po{tev Bela II. (1131–1141) in Bela III. (1173–1196). Neutemeljena je trditev, da Bela III. ni mogel biti njen ustanovitelj, ker zaradi vi{njegorske zasedbe Bele krajine ni imel nobene mo~i (Kos, Urbarji (kot v op. 167), str. 38, op. 5). Po njegovem ukazu je ‘upan [tefan Gori{ki v povra~ilo za vi{njegorsko plenjenje napadel in opusto{il gospostvo Mehovo. Bela III. je bil najmo~nej{i ogrski vladar 12. stoletja in se je celo sam voja{ko vpletal v sosednje pokrajine v imperiju. Prim. mojo argumentacijo v Kosi, Templarji (kot v op. 38), str. 19 sl. 278 Patronatske pravice Zofije Vi{njegorske nad belokranjskimi cerkvami leta 1228 tega ne izklju~ujejo. Njen o~e je bil najverjetnej{i osvajalec pokrajine – komu pripade pristojnost nad cerkvami, ~e ne osvajalcu. Identi~en primer imamo pri osvojitvi ogrskega ozemlja vzhodno od Ptuja. Friderik III. Ptujski je podelil nem{kemu vite{kemu redu osvojeno posest pri Veliki Nedelji z desetinami in (‘e obstoje~o) cerkvijo, njegov sin Friderik IV. pa je 1235 redu posebej podelil {e patronatsko pravico – ... ius patronatus quod mihi conpetebat in ecclesia que uocatur ad sanctam Dominicam. UBSt II, {t. 203, 324, 337; Gradivo V, {t. 370, 633, 647. 279 Za razliko od ostalega obmo~ja, kjer so navedene konkretne cerkve in imena duhovnikov, ki so bili zaradi nepokoravanja Zagrebu celo izob~eni, se pri Gra~enem tak{ni ukrepi niso izvedli. V spisku iz 1334, ki sistemati~no na{teva vsa obmo~ja in cerkve gori{kega arhidiakonata, je za to ozemlje celo poseben dostavek: Retulit eciam magister Demetrius ... quod eo tempore, quando fuerat cancellarius Stephani bani existens laycus, fuerat informatus, quod districtus de Grachan erat de archidiaconatu de Guerche et sit dioecesis zagrabiensis. Iz njega je razvidno, da je bila izpeljana poizvedba, ~e je obmo~je Gra~ena neko~ res sodilo pod gori{ki arhidiakonat, in je bilo {ele naknadno vklju~eno v seznam. Tkal~i~, Povjestni spomenici (kot v op. 194), str. 93. 280 Za razliko od npr. gospostva Borl ob Dravi, ki ga je ogrski kralj v vseh mirovnih pogodbah s Habsbur‘ani zaman terjal nazaj (gl. op. 162). dovalo je postalo interesantno za zagreb{ko {kofijo, ki je pristavila lon~ek in terjala deseti- ne od svojega nekdanjega, ~eprav prej pustega obmo~ja. V zvezi s tem je zanimivo, da zagreb{ki vir uporablja za ozna~evanje tega ozemlja preprosto poimenovanja po sede‘ih (»nem{kih«) zemlji{kih gospostev, ki jih na enem mestu opredeljuje kot distrikte (in distric- tibus de Syhenstan et Syhembergh), medtem ko se za Belo krajino skoraj dosledno uporablja naziv provinca Metlika (provinciola Methlice), ki ga je podobno uporabil ‘e oglejski pa- triarh Bertold ob cerkeveni priklju~itvi pokrajine 1228 (in regione que Metlica dicitur).275 Tudi to posredno ka‘e na njihov razli~en zgodovinski polo‘aj oziroma razvoj. Bela krajina je o~itno imela ‘e dolo~eno regionalno identiteto, torej tudi pred kranjsko osvojitvijo ‘e vsaj redko poselitev. Zato je neumestno trditi, da v Beli krajini zagreb{ka {kofija v sto letih od ustanovitve ne bi imela nobene cerkvene organizacije.276 Omenjeni zagreb{ki dokumenti trdijo nasprotno – da je bil patrocinij cerkve v Semi~u sveti ogrski kralj [tefan (kar omenja v svojem pismu tudi pape{ki legat Gvido leta 1350) in da je cerkev ustanovil kralj Bela (de fundacione regis Bele),277 kar je popolnoma verjetno.278 Za razliko od omenjenih treh obmo~ij pa je pri ozemlju obmejne utrdbe Gra~eno (districtus Grachan; ecclesias de Grachan) v zagreb{kih terjatvah zaslediti druga~no obravnavo. Teoreti~no se sicer {e omenja kot del zagreb{ke {kofije v spisku cerkva iz 1334 in v teku slede~ega spora, vendar konkretne zahteve za to obmo~je niso bile oblikovane. Videti je, da se je Zagreb temu ozemlju, ki je ‘e od srede 13. stoletja imel trdno mejo na Bregani, dejansko ‘e odpovedal.279 Celoten teritorij na ju‘ni strani razvodja od Ko~evskega Roga prek Gorjancev je bil torej v cerkvenem pogledu {e v 14. stoletju sporen in celo pape‘ ga je prisodil nazaj zagreb{ki {kofiji, medtem ko je bil v posvetnem pogledu de facto ‘e ve~ kot sto let del imperija. S strani ogrskih oblasti nimamo nobenih virov o poskusih povrnitve tega ozemlja280 in cerkvene ambicije niso imele ekvivalentne podpore z lai~ne strani. Zato tudi niso uspele. 88 M. KOSI: ... QUAE TERRAM NOSTRAM ET REGNUM HUNGARIAE DIVIDIT ... 281 Gl. naslednje poglavje. 282 Tkal~i~, Povjestni spomenici (kot v op. 194), str. 54. 283 To mnenje je zapisal ‘e 1881 Radoslav Lopa{i}, @umberak (kot v op. 246), str. 13, 18 sl., prevzel pa ga je Hauptmann v svojem prikazu razvoja Kranjske – gl. Nastanek (kot v op. 16), str. 49–50; isti, O postanku (kot v op. 38), str. 97; Kos, Postanek in razvoj (kot v op. 38), str. 30. Pojavlja se tudi v novej{ih zgodovinopisnih prispevkih, prim. Höfler, O prvih cerkvah (kot. v op. 23), str. 39 (op. 25), ter prispevka Bo‘a Otorepca in Marinke Dra‘umeri~ v: Zbornik ‘upnije [entjernej, ur. Marinka Dra‘umeri~, Stane Granda, [entjernej 1999, str. 53, 289. 284 Tkal~i}, Povjestni spomenici (kot v op. 194), str. 51, 54. 285 Gl. France M. Dolinar, Drobne zanimivosti iz starej{e zgodovine {entjernejske ‘upnije, v: Zbornik ‘upnije [entjernej (kot v op. 283), str. 181 sl. 286 GZL I, {t. 57. Ti podatki iz virov zagreb{ke {kofije so prvovrsten dokaz o nekdanjem obsegu dieceze in hkrati poteku nekdanje dr‘avne meje med cesarstvom in ogrsko-hrva{ko dr‘avo. Kot pri vsej zahodni ogrski meji se je seveda meja cerkvenih provinc skladala z dr‘avno. To pa je obenem dokaz, da hrva{ka cerkvena in politi~na pristojnost dejansko nikoli ni zajemala ozemlja do spodnje Krke oziroma [entjernejskega polja, kot se je domnevalo.281 Zagreb v 14. stoletju sam postavlja mejo svojih terjatev na sleme hribovja. ^e bi imel kakr{nekoli stare legitimne pravice, bi lahko terjal mejo na Krki! Pravo prvotno mejo med dr‘avama je nedvomno pomenil {irok pas gozdov Gorjancev in @umberka. Kranjska kolonizacija je vanj hitro napredovala, po svoje oblikovala novo mejo, in zagreb{ka {kofija je sredi 14. stoletja posku{ala uveljaviti vsaj naravno in najbolj logi~no mejno ~rto – po razvodju hribovja, kar pa ji ni uspelo. Za razliko od histori~nega argumenta pri Beli krajini in argumenta naravne meje pri @umberku pa seveda Zagreb ni mogel z ni~emer utemeljevati jurisdikcije nad gosto poseljenim ter politi~no in cerkveno v Kranjsko popolnoma integriranim severnim podgorjem Gorjancev. Hrva{ki doku- menti tako v celoti potrjujejo na{e predhodne ugotovitve. Ecclesia sancti Bartholomei de Syhenstan – ‘upnija [entjernej? Prav statuti zagreb{kega kapitlja so pripeljali nekatere raziskovalce k sklepu, da sta juri- sdikcija {kofije in staro hrva{ko ozemlje nekdaj segala do spodnje Krke in po njej vse do Kronovega. V njih se namre~ pri na{tevanju cerkva omenja, zgolj na enem mestu, tudi ecclesia sancti Bartholomei de Syhenstan.282 Glede na patrocinij in na domnevno lego gradu Sicherstein pri Pleterjah so jo ena~ili z ‘upnijo v [entjerneju, medtem ko so ecclesia de Grachan glede na napa~no lociranje gradu Gra~eno na Stari Grad nad Podbo~jem istovetili z ‘upnijo sv. Kri‘a v Podbo~ju.283 Vendar pa je tak{na interpretacija nedvomno napa~na. Vir sam jo izklju~uje, saj postavlja mejo cerkvene jurisdikcije na sleme Gorjancev tako, da je zagreb{ka {kofija vklju~evala cerkve @umberka, Sichersteina in Gra~enega, ki so torej vse le‘ale na ju‘ni strani hribovja. Grad Sicherstein je stal v bli‘ini ‘umber{kega gradu na dana{njem hrva{kem ozemlju, kot smo doka- zali zgoraj. Zelo verjetno je stala nekje tam tudi njemu pripadajo~a cerkev sv. Bartolomeja. Zgovorno je dejstvo, da se v istem viru pri cerkvah de Sihembergh in de Syhenstan v letih 1349 in 1350 navaja isti duhovnik – Ditrik,284 ki bi po logiki omenjene napa~ne interpretacije moral slu‘bovati v [entjerneju in v ‘umber{ki ‘upniji onstran gora. To je glede na polo‘aj [entjerneja sredi izredno gosto poseljene agrarne pokrajine in po drugi strani oddaljenost in odro~nost ‘umber{ke ‘upnije, ki pa je spet imela gosto poselitev in precej prebivalstva, prakti~no izklju~eno. [entjernejska ‘upnija je bila izredno aktivna – leta 1602 je imela kar 23 podru‘ni~nih cerkva, od katerih jih je bil velik del ‘e srednjeve{kih – in tamkaj{nji ‘upnik je bil nedvomno ve~ kot polno zaposlen.285 Dejansko se v virih kot ‘upnik [entjerneja leta 1352 omenja neki Amalrik, in ne Ditrik (Amelreich pharrer von sand Bartholome).286 89ZGODOVINSKI ̂ ASOPIS • 56 • 2002 • 1–2 (125) 287 Tkal~i}, Povjestni spomenici (kot v op. 194), str. 51. 288 V obdobju Vojne krajine, vsaj od konca 16. stoletja, je bil sede‘ ‘umber{ke ‘upnije pri Miklav‘evi cerkvi. Gl. Mlinari~, Kostanjevi{ka opatija (kot v op. 92), str. 364, 471 sl. 289 ARS, Kronolo{ka serija listin, 1318 julij 4. (prepis B. Otorepca, Zgodovinski in{titut Milka Kosa ZRC SAZU); Mlinari~, Kostanjevi{ka opatija (kot v op. 92), str. 176. 290 1405, marec 14., prepis iz 18. stoletja v ARS, Zbirka rokopisov, Dolski arhiv, fascikel 179, prepisi listin samostana Kostanjevica, pola 19–20; Mlinari~, Kostanjevi{ka opatija (kot v op. 92), str. 179, 226. 291 Lapajne, Spomeni~ka ba{tina (kot v op. 241), str. 34. 292 Tkal~i}, Povjestni spomenici (kot v op. 194), str. 93. 293 Gl. seznam ‘umber{kih cerkva iz leta 1768 v Mlinari~, Kostanjevi{ka opatija (kot v op. 92), str. 471 sl.; prim. Lapajne, Spomeni~ka ba{tina (kot v op. 241), str. 44 sl. Zagreb{ki dokumenti na enem mestu izrecno omenjajo cerkev sv. Nikolaja v @umberku – sancti Nicolai de Syhembergh,287 kjer je slu‘boval omenjeni Ditrik, kar je nedvomno {e danes stoje~a cerkev sv. Nikolaja poleg ru{evin ‘umber{kega gradu. Ni znano, ali je tedaj ‘e {lo za ‘upnijsko cerkev ali ne.288 Vendar je poleg te cerkve ‘e tedaj v ‘umber{kem hribovju obstajala druga – sv. Mihaela v kraju Kalje, ki pa je bila sede‘ ‘upnije. Omenja se ‘e leta 1318 v listini Otona Sichersteina, ko ji je ta podelil neke desetine z namenom, da se pri ‘upniji ustanovi mesto kaplana (pharre datz sand Michel ze Sycherberch).289 Sichersteini so imeli o~itno interes po nastavitvi kaplana, saj so imeli v bli‘ini mo~no posest. Vendar pa te cerkve oz. ‘upnije, ki bi jo skupaj s cerkvijo sv. Nikolaja najla‘je upravljal isti ‘upnik, zagreb{ki dokumenti ne omenjajo. Morda lahko pod navedbo »sichersteinska cerkev« (ec- clesia de Syhenstain) razumemo prav to ‘upnijo. Patronat nad njo sta si leta 1405 lastila tako Nikolaj @umber{ki kot kostanjevi{ki samostan, neko~ pa je bil verjetno v rokah rodbine Sicherstein.290 Kaj pa je bila potem cerkev sv. Bartolomeja de Sychenstan? Lahko je {lo za eno od mnogih podru‘ni~nih cerkva v @umberku, ki je danes ni ve~ ali je bil njen patrocinij kasneje spremenjen. Morda je {lo za cerkveni objekt, ki so ga hrva{ki arheologi odkrili neposredno poleg ru{evine nekdanjega Sichersteina (@umbera~kega Starega Gradu), za ka- terega ne vemo, komu je bil posve~en.291 Da je tak{na mo‘nost verjetna, ka‘e v zagreb{kem seznamu iz 1334 tudi omemba cerkve sv. Kri‘a v @umberku – ecclesia sancte crucis de Sihembergh292– katere lokacija nam je danes neznana ali pa gre za kak{no od obstoje~ih s spremenjenim patrocinijem. Seveda ni govora o ‘upniji sv. Kri‘a v Podbo~ju, severno od Gorjancev, ki ni imela zveze z oddaljenim @umberkom, saj je na koncu seznama re~eno, da cerkve le‘ijo »tostran gora«. Prav tako cerkev sv. Bartolomeja de Syhenstan ni imela zveze s [entjernejem. Dopustiti pa moramo tudi mo‘nost, da bi v zagreb{kih virih pri poimeno- vanju cerkva pri{lo do napak, saj so dejansko izra‘ali le cerkvene pretenzije nad ozemljem, ki je le‘alo v sosednji dr‘avi in bilo izven njihove efektivne pristojnosti. Morda je bila pod imenom sv. Bartolomeja mi{ljena prav ‘upnijska cerkev sv. Mihaela v Kalju, kar bi lahko zadovoljivo razlo‘ilo zagreb{ke navedbe. Druga~e si te‘ko razlo‘imo, da so v Zagrebu v okviru zahtevane jurisdikcije nad gospo{~inami @umberka in Sichersteina med {tevilnimi navedenimi cerkvami pozabili prav na sede‘ ‘upnije v Kalju. Upo{tevati pa moramo tudi, da se je v 16. stoletju po tur{kih plenitvah in z naseljevanjem pravoslavnega usko{kega prebi- valstva poselitvena in cerkvena podoba @umberka temeljito spremenila. To je vklju~evalo propad mnogih starih katoli{kih, postavljanje pravoslavnih cerkva in tudi spreminjanje patrocinijev.293 Staro tezo o obsegu nekdanjega hrva{kega ozemlja ob spodnji Krki, ki te- melji zgolj na imenu patrocinija cerkve, brez podpore kakr{nihkoli drugih dokazov, mora- mo zato gladko zavrniti. 90 M. KOSI: ... QUAE TERRAM NOSTRAM ET REGNUM HUNGARIAE DIVIDIT ... 294 CD III, {t. 75 (pravilno 76). Omenja se ve~ posestnih sklopov, med njimi Otok ob Savi (danes Samoborski otok) in kot meja ene od posesti izliv Bregane. 295 CD IV, {t. 149; Klai}, Povijest (kot v op. 28), str. 260. 296 CD IV, {t. 356. Med najbolj severnimi kraji so na{teti Kupe} dol, Toplice Svetojanske, Slaveti}, Brebrovac, Kra{i} ob ju‘nem vzno‘ju @umberka, ter gora Kostanjevac vzhodno od Bele krajine (morda v obmo~ju kasnej{ega istoimenega naselja). 297 CD IV, {t. 382. V tej listini je omenjen tudi nelociran kraljevski castrum Bregana. 298 Preko mejnega jarka in okopov je vodil vstop na ozemlje cesarstva (porta indaginis) z ogrsko carino (tributum porte). Omenjeno v listini iz leta 1280 (CD VI, {t. 317). Kralj Ladislav IV. je leta 1274 podelil ‘upanu Ivanu mesto Samobor vklju~no s carino na mejnem prehodu – villam in Sclauonia existentem Zamabur nuncupatam ... cum tributo porte prope ipsam villam in regni nostri confinio existentis. CD VI, {t. 86; Klai}, »Indagines« (kot v op. 122), str. 5 sl. 299 Gl. str. 58. 300 UBK II, {t. 207. Pucljev prepis iz 18. stoletja po originalu ima nedvomno napako, ki ustvarja nesmisel- no zvezo: ... infra montem Leybel et per Germaniam, quae terram nostram et Regnum Hungariae dividit (Idiographia (kot v op. 7), str. 29). @e Wladimir Milkowicz, Die Klöster in Krain, Archiv für österreichische Geschichte 74, 1889, str. 275, je predlo‘il edino mo‘no logi~no re{itev Pregoniam – Bregani. Zaklju~ek Kot smo prikazali v dosedanji razpravi, se je v teku dveh stoletij predvsem s kolonizacijo in kr~enjem obmejnega gozda oblikovala nova meja imperija ju‘no od spodnje Krke. Videti je, da je bil ta proces s hrva{ke strani precej manj intenziven kot s kranjske. V za~etku 13. stoletja je bila poseljena rodovitna ravnina ju‘no od spodnjega toka Bregane, kjer se hrva{ka naselja omenjajo v listini iz leta 1209.294 V neposredni bli‘ini je bilo ustanovljeno tudi svobodno kraljevsko mesto Samobor, pomembna obmejna trgovska naselbina, ki je dobilo 1242 ‘e drugi~ potrjene kraljevske svobo{~ine.295 Ju‘neje pa je hrva{ka poselitev sredi 13. stoletja zajemala bolj ali manj {ele podgorje in spodnje dele dolin, ki so se zajedale v @umberk. To je jasno razvidno iz dokumenta, v katerem je slavonski ban [tefan leta 1249 natan~no preveril in opisal meje zemlji{kih gospostev podgorske ‘upanije, ki je le‘ala ob dr‘avni meji.296 Hrva{ki obmejni gradovi, ki jih v virih zasledimo {ele od srede 13. stoletja, so se nizali na vrhovih ob vzhodnem in ju‘nem robu @umberka – danes neznan kraljevski kastrum Bregana, Samobor, Oki}, Lipovec, Podgorje in Ozalj ob Kolpi. Leta 1251 prvi~ omenjeni Lipovec je bil po besedah listine kralja Bele IV., ki govori o njegovi postavitvi, zgrajen »v slavo in utrditev kraljestva« (ad honorem et confortacionem regni).297 Kot meja posesti gradu se v tem dokumentu omenja tudi mejni jarek (indagines) v obmo~ju spodnje Bregane, ki se je stekal v Savo, ob katerem so mejili z »Nemci« (ubi commetanei sunt Theutonici).298 Ogrska obrambna linija, nastala v 13. stoletju, je potekala ju‘no od pasu hribovja Gorjancev–@umberka. Znotraj tega pasu nimamo dotedaj nobene omembe hrva{kih naselij niti obrambnih objektov (z mo‘no izjemo utrdbe Gra~eno na vzhodnem robu). [e toliko manj verjetno je, da bi kdaj obstajali v severnem podgorju Gorjancev, kar je posredno {e en indic, da ne moremo govoriti o ogrski, kaj {ele stari hrva{ki politi~ni pristojnosti ob spodnji Krki severno od Gorjancev. Za razliko od hrva{ke je kranjska kolonizacija do srede 13. stoletja ‘e napredovala globoko v hribovje, kot ka‘e ustanovna listina samostana Ko- stanjevica leta 1249.299 Par let kasneje je bila meja med dr‘avama ‘e trdno uveljavljena na re~ici Bregani, vsaj v njenem spodnjem toku. Ko je leta 1254 koro{ki vojvoda in gospod Kranjske Ulrik III. potrdil daritev Reinbota Hertenber{kega sti{kemu samostanu, je v listini omenil tudi, da je bil temu obljubljen pokop v samostanu, ~e bi umrl kjerkoli med goro Ljubelj in Bregano, »ki deli na{o de‘elo in ogrsko kraljestvo« (quae terram nostram et Regnum Hungariae dividit).300 Leta 1283 je bila v Zagrebu izpeljana prodaja gradu Lipovec 91ZGODOVINSKI ̂ ASOPIS • 56 • 2002 • 1–2 (125) 301 CD VI, {t. 379. 302 O~itno je do kolonizacije tega obmejnega hribovitega obmo~ja s hrva{ke strani pri{lo {ele kasneje in sicer iz smeri novega gradu Samobor, ki so ga v ~asu ~e{kega gospostva nad Kranjsko 1270–76 na hrva{kem ozemlju postavili ljudje kralja Otokarja (CD VI, {t. 86). V dav~nem seznamu iz leta 1598 se v okviru gospostva Samobor navajajo vse {e danes obstoje~e hrva{ke vasi v Samoborskem gorju, ki segajo vse do toka mejne reke Bregane, a ga nikjer ne prese‘ejo. Gl. Adam~ek, Kampu{, Popisi (kot v op. 183), str. 403 sl. 303 V potrditvi obse‘nih posesti na Gorjancih kartuziji Pleterje s strani celjskih grofov leta 1447 je Bregana ozna~ena kot posestna meja. Obse‘en podarjeni gozdni pas je potekal od vasi Stojdraga an die Brigan gen Mokricz (gl. op. 232). Vas Tiho~aj ju‘no nad izviri Bregane je {e sodila v gospostvo @umberk, torej h Kranjski, kot je znano iz leta 1530, ko je zaradi naseljevanja Uskokov prihajalo do napetosti z gradi{~anom hrva{kega Jastrebarskega. V dokumentu je re~eno, da je Tiho~aj vedno sodil pod grad @um- berk – in terris, que semper pertinuerunt castro Sichelberg wlgo Tihoxay nomine ... Monumenta Habsburgi- ca (kot v op. 169) I, MSHSM 35, {t. 460, str. 433. Sosednji vasi Pe~no in Goljak sta v okviru gospostva @umberk izkazani v urbarju 1498 – Kos, Urbarji (kot v op. 167), str. 232. Na jugu @umberka so kot »Dorfschaften in Krain« v prito‘bi na de‘elnokne‘je komisarje glede Uskokov 1538 navedene med drugim vasi Kostanjevac, Jurkovo selo in Kup~ina – Koblar, ^egav je @umberk (kot v op. 245), str. 215. 304 Prim. Kos, Bela krajina (kot v op. 38), str. 220, 229–230; isti, Urbarji (kot v op. 167), str. 35 sl., 103. 305 Koblar, ^egav je @umberk (kot v op. 245), str. 171 sl., 216 sl. 306 Emil Laszowski, O uredjenju medja Hrvatske naprama Kranjskoj god. 1550, Vjesnik kr. hrvatsko- slavonsko-dalmatinskoga zemaljskoga arkiva VIII, 1906, str. 178 sl. 307 Gl. Koblar, ^egav je @umberk (kot v op. 245), str. 211 sl.; Mlinari~, Kartuzija (kot v op. 38), str. 180 sl. 198 sl.; isti, Kostanjevi{ka opatija (kot v op. 92), str. 277 sl.; Kos, Bela krajina (kot v op. 38), str. 228 sl. in v listini so bile zelo podrobno opisane meje gospostva. Meja na jugozahodu se je za~ela ob izviru Bregane (incipit in capite aque Bregana) in se po poteku vzhodno in severno mimo Samobora spet zaklju~ila na Bregani, oziroma ob njenem nekdanjem izlivu v Savo (ubi aqua Bregana quondam cadebat in Zaua).301 Zanimivo je, da ni opisana zahodna meja proti Kranjski v notranjost @umberka oziroma Gorjancev. Na osnovi tega lahko sklepamo, da je tam mejo vseskozi pomenil tok Bregane, ki sicer za~enja in kon~uje opis ostale meje, ali pa, da v obse‘nem gozdnatem pasu dr‘avna meja {e ni bila definirana.302 Kot ka‘ejo seznami naselij v kostanjevi{kih, ‘umber{kih in pleterskih urbarjih ter hrva{kih dav~nih popisih, ki z ene ali druge strani nikjer ne se‘ejo preko Bregane, je soteska globoko v hribovje vrezane reke kasneje pomenila mejo v svojem celotnem toku od izliva v Savo do izvira, nakar je meja pre~ila hribovje ter dosegla Kolpo nekje jugovzhodno od Vivodine.303 V za~etku novega veka se je vzhodno od Metlike ustalila na potoku Kamenica in tekla dalje po Kolpi.304 Tako je velik del ‘umber{ke pokrajine vklju~no z Vivodino postal del de‘ele Kranjske oziroma Marke. [e v celem 16. stoletju se grad @umberk z gospostvom in vsemi danes hrva{kimi vasmi izrecno omenja kot »Schloss Sichelberg in Fürstenthumb Crain gelegen« (1501, 1526, 1543, 1564, 1571).305 Vendar je ob tur{kih vpadih 15. in 16. stoletja, naseljevanju Uskokov in oblikovanju Vojne krajine celo obmo~je spremenilo etni~no in cerkveno podobo in postopno u{lo izpod oblasti de‘ele Kranjske. Propadajo~a zemlji{ka gospostva (@umberk, samostana Pleterje in Kostanjevica ter pe{~ica drugih posestnikov) so morala prepustiti svoje posesti de‘elnemu knezu za naselitev Uskokov. Zaradi spornih ob- mejnih vpra{anj, ki so nastala ob novih razmerah v @umberku, je ‘e leta 1550 po kraljevem ukazu pri{lo do sre~anja poslancev Kranjske in Hrva{ke v Samoboru, kjer naj bi se razprav- ljalo o poteku meje.306 Vendar pa tedaj meja verjetno {e ni bila spreminjana. [ele sredi 18. stoletja je oblast Kranjske tudi formalno prenehala in ‘umber{ka krajina je bila upravno priklju~ena Vojni krajini oziroma karlov{kemu generalatu. Ob tem je bila potegnjena nova mejna ~rta po slemenu Gorjancev, ki se je z manj{imi popravki ohranila do danes, ko tvori slovensko-hrva{ko dr‘avno mejo. Vse ozemlje @umberka pa je bilo po ukinitvi Vojne kraji- ne leta 1881 priklju~eno civilni Hrva{ki.307 92 M. KOSI: ... QUAE TERRAM NOSTRAM ET REGNUM HUNGARIAE DIVIDIT ... Z u s a m m e n f a s s u n g ... quae terram nostram et Regnum Hungariae dividit ... (Die Entstehung der Reichsgrenze in Unterkrain im Mittelalter) Miha Kosi Der Großteil des heutigen slowenischen Territoriums gehörte seit dem Ende des 10. Jahrhunderts zum mittelalterlichen »Heiligen Römischen Reich«. Die ältesten bekannten Stützpunkte an der Grenze des Reichs gegen Ungarn und Kroatien befanden sich in Ptuj (Pettau) und Brestanica (Reichenburg). Der genaue Grenzverlauf kann in dieser frühen Phase nicht festgestellt werden. Die Grenze dürfte so wie ein breiter unbesiedelter Wald- und Moorstreifen ausgesehen haben, so wie das an der gesamten westlichen Grenze Ungarns der Fall war. Eine genaue Grenzlinie zwischen den Staaten bildete sich heraus in den darauffolgenden Jahrhunderten im Zuge der Agrarkolonisation des Grenzwaldes sowie durch militärische Eroberungen an einigen Grenzabschnitten. Vor allem im 13. Jahrhundert pendelte sie sich auf einer Linie ein, die das Imperium und Ungarn/Kroatien bis zu den großen politischen und ethnischen Veränderungen zur Zeit der Türkeneinfälle im 16. Jahrhundert voneinander abgrenzte. Die vorliegende Abhandlung befaßt sich mit der Bildung der Reichsgrenze im südöstlichen Teil Krains (Unterkrain). Aufgrund der Schenkungsurkunden Heinrichs II., Konrads II. und Heinrichs IV. wurde das kraini- sche Grenzgebiet im 11. Jahrhundert endgültig unter weltliche und geistliche Besitzer verteilt. Zu den bedeutendsten zählten das bayerische Bistum Freising sowie die Kärntner Grafen von Friesach-Seltscha- ch, deren Besitz über die Gräfin Hemma bald an das Kärntner Stift und das spätere Bistum Gurk überging. Ältere slowenische Historiker vertraten die Auffassung, der krainische Fluß Krka (Gurk) habe die ur- sprüngliche Grenzlinie zwischen dem Imperium und dem kroatischen Slawonien gebildet. Die These beruhte auf einer irrigen Interpretation der Quellen des 14. Jahrhunderts, vor allem auf der Forderung des Bistums Zagreb (Agram) nach der einstigen kirchlichen Jurisdiktion. In der Tat kann in so früher Zeit nur von einem breiten unbesiedelten Grenzstreifen die Rede sein, von einem Niemandsland, bestehend aus dem Niederwald südlich des krainischen Flusses Krka (Gurk) sowie aus dem weitgestreckten Höhenzug der Gorjanci/@umberak (Uskokengebirge). Für diesen Landstrich liegen bis zum Ende des 12. Jahrhun- derts weder auf krainischer noch auf kroatischer Seite Beweise für eine Kolonisation vor. In diesem Jahrhundert konsolidierten einige angesehene weltliche und kirchliche Feudalherren des Reichs ihre Besitztümer unmittelbar an der Grenze: die Salzburger Bischöfe nördlich der Save (Brestanica/Reichen- burg) und die bayerischen Grafen von Bogen südlich der Save (Kr{ko/Gurkfeld), ferner die Kärntner Herzöge von Spanheim (Raka/Arch und Kostanjevica/Landestrost), die Freisinger Bischöfe (Otok/Gu- tenwerd), westlich von diesen die Grafen von Weichselburg, die Erben der Grafen von Friesach-Seltscha- ch und der Gräfin Hemma. Sie besaßen alle die nötigen wirtschaftlichen und menschlichen Ressourcen für die Agrarkolonisation des Grenzstreifens und den Ausbau von strategischen Stützpunkten. Für den Abschnitt der Reichsgrenze südlich des Flusses Krka (Gurk) in Krain kann von einer militärischen Eroberung des Territoriums durch einzelne Militäraktionen, wie einige Historiker vermute- ten, nicht die Rede sein. Dazu liegen keine historischen Quellen vor. Es handelt sich um das dichtbewach- sene Waldgebiet der Gorjanci/@umberak (Uskokengebirge), das zweifelsohne durch Rodung und Kolo- nisation im Laufe des 12. und 13. Jahrhunderts gewonnen wurde. Militärisch erobert wurde seitens der Grafen von Weichselburg zu Beginn des 13. Jahrhunderts nur die bis dahin kroatische Bela krajina (Weißkrain) jenseits des Gebirges (sie wurde 1228 von Patriarch Berthold von Andechs unter die kirchli- che Verwaltung des Patriarchats von Aquileia, des Imperiums also, gestellt). Im behandelten Raum verzei- chnet man seit dem Ende des 12. Jahrhunderts in den Quellen zahlreiche neue feudale Zentren - kleinere Ministerialensitze und bedeutendere Burgen, städtische Siedlungen (Kostanjevica/Landestrost, Otok/ Gutenwerd) sowie eine schnelle Ausweitung des Kirchennetzes (zahlreiche romanische Kirchen). Somit wurde die Wirtschafts-, Verwaltungs- und Kirchenstruktur südlich des Flusses Krka (Gurk) ausgebaut. An den äußersten Positionen befanden sich die Burgen Gra~eno, @umberk (Sichelburg), Sicherstein und Metlika (Möttling), die die neue Grenze des Imperiums gegen das Ungarisch-Kroatische Königreich bildeten. Die Verschiebung der Reichsgrenze und die Integration des neuen Territoriums waren Ergebnis eines langwierigen komplexen Prozesses. Die bedeutendste Rolle spielten dabei die Kärntner Herzöge, 93ZGODOVINSKI ̂ ASOPIS • 56 • 2002 • 1–2 (125) vor allem Bernhard und Ulrich III. aus dem Geschlecht der Spanheimer samt ihren Ministerialen. Die Spanheimer gründeten in der Verfolgung ihrer Grenzpolitik die Stadt Kostanjevica (Landestrost/später Landstraß) samt Burg sowie 1234 das Zisterzienserkloster Kostanjevica (Landestrost). Die Stadt stellte eine der ältesten planmäßigen Stadtgründungen in slowenischen Landen dar. Ihr Stadtrecht diente vielen anderen Städten in Unterkrain als Vorbild. Die Burg Kostanjevica (Landestrost) war in der Mitte des 13. Jahrhunderts eine der sechs Hauptburgen (castra capitalia) der Familie Spanheim. Wie aus den Quellen des 14. und 15. Jahrhunderts ersichtlich ist, konsolidierte sich die neue Grenze des Imperiums entlang dem Fluß Bregana an seinem gesamten Lauf, durchquerte das Hügelland und erreichte den Fluß Kolpa östlich von Metlika (Möttling). Zum Reich bzw. dem Krain einverleibten Gebiet gehörte das gesamte Hügelland des @umberak sowie die Region Vivodina (Herzogtum), was bisher in der Geschichtsschreibung übersehen wurde. Die Vivodina hatten sich entweder schon die Herzöge von Spanheim angeeignet oder spätestens bis zum Beginn des 14. Jahrhunderts ihre Nachfolger die Grafen und Herzöge von Görz-Tirol. Für die nächsten zwei Jahrhunderte war das Gebiet nachweislich Bestan- dteil des Habsburger Besitzes in Krain. Den größeren Teil der Vivodina erhielten im Laufe des 15. Jahrhunderts die kroatischen Adeligen Frankopani (die Grafen von Krk/Veglia), die damals engste Be- ziehungen zu den Habsburgern unterhielten. In den Wirren der Türkenkriege am Anfang des 16. Jahrhun- derts, als das ethnische Bild der ganzen Region sich grundlegend veränderte, schlossen die Frankopani das Gebiet der Vivodina auch verwaltungsmäßig der Banschaft Slawonien an. Auch die landesfürstliche Herrschaft Sichelberg konnte den Veränderungen nicht entgehen. König Ferdinand bestimmte sie zur Uskokenansiedlung, die in den 30er und 40er Jahren des 16. Jahrhunderts stattfand. So geriet das weitere Gebiet des @umberak in den Rahmen der Militärgrenze. Nach der Aufhebung der letzteren wurde es 1881 Kroatien angeschlossen. Die neue Grenze zwischen Kroatien und Krain (Slowenien) verläuft seit dieser Zeit auf dem Bergrücken der Gorjanci (Uskokengebirge). Äußerst interessante und unterschiedlich interpretierte Dokumente des Bistums Zagreb (Agram) aus der Mitte des 14. Jahrhunderts beleuchten die alte Reichsgrenze auch aus der südlichen Perspektive. Es handelt sich um Ansprüche des am Ende des 11. Jahrhunderts gegründeten Bistums Zagreb auf die kirchliche Jurisdiktion über das Gebiet, das das Bistum durch den Anschluß an das Reich im 13. Jahrhun- dert de facto verloren hatte. Das Gebiet wurde dem Patriarchat von Aquileia untergestellt. Zagreb forderte im 14. Jahrhundert das Gebiet der Bela krajina (Weißkrain) und der krainischen Herrschaften Vivodina, Sichelberg, Sicherstein sowie Gra~eno für sich. Ältere slowenische Historiker vertraten die Ansicht, die Zagreber Ansprüche würden auf den ehemaligen Umfang des Bistums hinweisen sowie auf das ehema- lige Territorium des kroatischen Staates, das das gesamte Gebiet bis zum Fluß Krka (Gurk) in Krain umfassen sollte. Von Schlüsselbedeutung für diese Interpretation war die Lokalisierung der Burg Sicher- stein und der zugehörigen Bartholomäuskirche, die in der Ebene nördlich der Gorjanci-Gebirge (Usko- kengebirge) angenommen wurden. Eine eingehende Untersuchung der Quellen des 14. und 15. Jahrhun- derts ergab jedoch, daß die Burg auf der südlichen Seite des Gebirges nahe der Burg Sichelberg lag. Eine Analyse der Zagreber Dokumente wies nach, daß das Bistum nur das Gebiet zurückforderte, das sich bis zum Gebirgskamm und nicht nördlich davon erstreckte. Die ehemalige Grenze des Bistums Zagreb und somit die Staatsgrenze stellten die Berge und Wälder der Gorjanci/@umberak (Uskokengebirge) dar. Eine erschließende Kolonisation, zum Teil aber auch militärische Erfolge Krains verschoben die Reichsgrenze im 12. und 13. Jahrhundert weit über die Wasserscheide hinaus in Richtung Süden. Nach der Reform des Bistums Zagreb versuchte dieses Anfang des 14. Jahrhunderts wenigstens die kirchliche Jurisdiktion über das ehemalige Gebiet zurückzugewinnen (es handelte sich in erster Linie um die Zehenten), es hatte jedoch, trotz der Unterstützung seitens des Papstes, keinen Erfolg. Das Gebiet blieb mehrere Jahrhunderte lang Bestandteil des Kaiserreichs. Alle ältesten kroatischen Burgen aus dem 13. Jahrhundert standen am südlichen Vorgebirge. Im Innern des @umberak sind keine älteren kroatischen Siedlungen bekannt. Das Gebiet wurde vom Norden, von Krain aus, besiedelt. Im Rahmen der neuentstandenen krainischen Grundherrschaften aus dem 13. und 14. Jahrhundert sind dagegen mehrere Dutzend neue Dörfer überlie- fert. Die derart erhärtete Reichsgrenze blieb das ganze Spätmittelalter hindurch stabil bis zu den Wirren des 15. und 16. Jahrhunderts, die eine neue Grenzverschiebung auf den Bergrücken der Gorjanci (Uskoken- gebirge) zur Folge hatten. 94 M. KOSI: ... QUAE TERRAM NOSTRAM ET REGNUM HUNGARIAE DIVIDIT ... HISTORIA znanstvena zbirka oddelka za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani V zbirki HISTORIA, ki jo izdaja oddelek za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani, so do sedaj iz{le monografije: Avstrija. Jugoslavija. Slovenija. Slovenska narodna identiteta skozi ~as : zbornik, Lipica, 29. maj – 1. junij 1996. – Ljubljana 1997. – 1.000 SIT Mojega `ivljenja pot: spomini dr. Vladimirja Ravniharja. – Ljubljana 1997. – 1.500 SIT Janez Per{i~, @idje in kreditno poslovanje v srednjeve{kem Piranu. – Ljubljana 1999. – 1.000 SIT Miku`ev zbornik. – Ljubljana 1999. – 2.000 SIT Navedene knjige lahko dobite na Filozofski fakulteti, v knji`nici oddelka za zgodovino, Ljubljana, A{ker~eva 2 (tel. 01/241-1200). 95ZGODOVINSKI ̂ ASOPIS • 56 • 2002 • 1–2 (125)ZGODOVINSKI ̂ ASOPIS • 56 • 2002 • 1–2 (125) • 93–130 Mojca Kova~i~ »Prijazne, pobo‘ne, skromne, ~ednostne in plemenite« – Kako je Paolo Santonino videl in opisal ‘enske in kako so ‘enske dejansko ‘ivele Uvod »O, Gospod! Kako je to mogo~e? Kako verjeti, ne da bi za{li v zmoto, da je lahko tvoja neskon~na modrost in tvoja popolna dobrota ustvarila nekaj, kar ni vseskozi dobro? Mar nisi ustvaril ‘enske namerno? In ali ji nato nisi dal takih nagnjenj, kot ti je pov{e~i? Kajti, kako je mogo~e, da bi se ti kdajkoli motil? In vendar, toliko te‘kih obto‘b, sodb in obsodb proti njej! Ne morem razumeti, zakaj tak odmik. ^e je res, Gospod Bog, da je ‘enska polna odvratnosti, kot mnogi zatrjujejo – in ker sam pravi{, da ve~ enakih pri~evanj velja kot dokaz, to ‘e mora biti res – moj Bog! Zakaj se nisem rodila kot mo{ki (poudarila M.K.), da bi ti moja nagnjenja slu‘ila, da se ne bi v ni~emer motila in da bi bila tako popolna, kot zase trdijo mo{ki? Toda, ker tega nisi hotel in ker s svojo dobroto nisi segel do mene, oprosti moji {ibkosti v tvoji slu‘bi, Gospod Bog, in jo blagoslovi sprejeti, kajti slu‘abnik, ki najmanj dobi od svojega gospodarja, je v njegovi slu‘bi najmanj obvezan.«1 Ob branju Knjige o mestu dam Christine de Pizan so me tele njene uvodne besede in ob‘alovanja, da se je morala roditi kot ‘enska, zelo pritegnile. Za~ela sem se namre~ spra{evati, kak{no je bilo ‘ivljenje neke ‘enske oziroma ‘ensk v srednjem veku. S ~im so se ukvarjale in kaj se je od njih pri~akovalo oziroma zahtevalo? Kako in kdo je oblikoval norme in pravila, katerih so se morale dr‘ati in si ne drzniti od njih odstopati? Zanimanje za tako imenovano zgodovino ‘ensk se je pove~alo {ele v zadnjih dvajsetih letih. Prej, ‘e od antike dalje, so bila namre~ v sredi{~u historiografskih interesov dejanja velikih mo‘. »... Svetovna zgodovina je ~love{ka zgodovina, to pomeni zgodovina mo{kih in njihovega razvoja. Samo slu~ajno so se k temu pridru‘ile ‘enske in zgodovina njihovega razvoja. Zaradi tega so tudi zapisana samo, ali predvsem, dejanja mo{kih; razvoj ~asa se namre~ {tudira na podlagi razvoja mo{kih ...«2 Tudi knjig in raziskav, napisanih na to temo, je vedno ve~, a poudariti moram, da so te ve~inoma v tujem jeziku, in da je potrebno za slovenski prostor narediti {e marsikaj, da ne re~em vse.3 Glede na to, naj bo tale ~lanek skromen prispevek k osvetlitvi te teme. 1 Christine de Pizan, Knjiga o mestu dam, Delta, Ljubljana 1999, str. 37. 2 Heide Dienst, Frauenalltag in erzählenden Quellen des Spätmittelalters; v: Frau und Spätmittelalterlicher Alltag, Internationaler Kongress Krems an der Donau, Veröffentlichungen des Instituts für mittelalterliche Realienkunde Österreichs, Nr. 9, Verlag der Akademie der Wissenschaften, Dunaj 1985, str. 214. Te zgoraj citirane besede je leta 1913 zapisal Heinrich Finke v uvodu k svoji knji‘ici o ‘enskah v srednjem veku. 3 Nekaj svojih razprav sta ‘enskam namenila tudi Darja Miheli~, @ena v piranskem obmo~ju do srede 14. stoletja, v: Z^, 1978, 32, {t. 1/2, str. 23–36; ista, Srednjeve{ka tr‘a~anka v ogledalu mestnega statuta, v: Etnolog, N. vrsta (Ljubljana), 1997, 7=58, str. 87–102; ista, Odnos oblastnih ustanov do ‘ensk in otrok v srednjeve{kih mestih severozahodne Istre, v: Acta Histriae, 1999, {t. 7, str. 329–348; ista, @enska ~ast v istrskih mestih: (Trst, Koper, Izola, Piran, 14.–15. stoletje), v: Acta Histriae, 2000, letn. 8, {t. 1=IX, str. 29– 40; ista, Udele‘ba ‘ena v kazenskih procesih: (Piran, 1302–1325), v: Etnolog, N. vrsta (Ljubljana), 2001, 96 M. KOVA^I^: »PRIJAZNE, POBO@NE, SKROMNE, ̂ EDNOSTNE IN PLEMENITE« Po vsej verjetnosti je le‘al vzrok nezanimanja za zgodovino ‘ensk v tem, da so se z zgodovino ukvarjali in jo pisali predvsem mo{ki (kar je posledica dejstva, da ‘enske do predkratkim niso bile univerzitetno izobra‘ene); saj je tudi Georges Duby rekel, da ga to podro~je resni~no zanima, vendar pa je zgodovina ‘ensk najbr‘ nekaj, kar bi morale pisati ‘enske same. Kar pa je zopet dvorezno, saj lahko zgodovinarji namre~ s tak{nim na~inom dela ‘enske spet potisnejo in zaprejo v sfero zasebnega.4 » ...– Te‘ave se pojavljajo tudi zaradi posebnosti uporabljenih virov oziroma ve~krat zaradi pomanjkanja le-teh.«5 Vendar pa to absolutno ne dr‘i, saj je virov veliko in v le-teh lahko najdemo ogromno podatkov o zgodovini ‘ensk. Zelo pomembne so dru‘inske kro- nike, ki so jih, sicer v manj{em {tevilu, v~asih pisale tudi ‘enske. Nadalje bogati so tudi samostanski arhivi, saj so v samostanih ‘ivele mnoge pismene nune, ki so zapisovale svoje misli in pisale kronike samostanskega ‘ivljenja in dogodkov. Prav gotovo se je v samostan- skih arhivih ohranilo mnogo ‘enskih zapisov in verjetno je to pravo mesto, kjer je treba iskati glasove ‘ensk.6 Pri natan~nej{em branju virov pride na dan presenetljivo veliko zani- mivih podatkov, ki jih prej sploh nismo pri~akovali. Vse kar potrebujemo je samo druga~en na~in iskanja in pogled z druge strani. In med iskanjem virov, katere je bilo mo~ pogledati z drugega zornega kota, so mi pri{li pod roke tudi Popotni dnevniki Paola Santonina, ki so nastali med letoma 1485 in 1487. V teh treh letih so namre~ potekale po na{ih krajih vizitacije oglejskega patriarha in med popotno dru{~ino je bil kot kancler tudi Santonino. In ker je on, po mnenju Klausa Voigta, poro~al v stilu svojega ~asa: z zanimanjem za vse in vsakogar, zelo podrobno in najverjet- neje na podlagi vsakodnevnih zabele‘k,7 najdemo v njegovih dnevnikih poleg mnogih tematskih podro~ij, ki so vsebinsko dovolj bogata za samostojne publikacije tudi {tevilne razkropljene podatke, ki predstavljajo majhne, a nepogre{ljive zidake pri obravnavanju dolo~enih vpra{anj. Glede na to so se zgodovinarji lotili ‘e mnogih tem.8 Kljub temu, da nam ta vir nudi obilo zanimivih podatkov tudi o ‘ivljenju, pomenu in vlogi ‘ensk v poznem srednjem veku, ga pa {e nih~e ni obravnaval iz tega vidika. Vsekakor je Santonino svoje »Popotne dnevnike« pisal za svoje sodobnike in ne za nas. Mi postavljamo vpra{anja, na katere njegovo delo nikdar ni imelo namena odgovarjati. Na{e zanimanje se v veliki meri razlikuje od avtorjevega, kot tudi od interesov njegovega takratnega bralstva, in ker v nobenem primeru nismo neposredni naslovljenci »Popotnih letn. 11=62, str. 45–55; in Du{an Kos, Dedi{~ine, dedno pravo in plemstvo na Kranjskem in slovenskem [tajerskem v 13. in 14. stoletju, v: Celjski zbornik, 1994, str. 35–55; isti, @ivljenje, kot ga je pisala dota: vloga poro~nih prejemkov v ‘ivljenju kranjskega in slovenje{tajerskega plemstva v 14. stoletju, v: Zgodo- vina za vse, 1994, 1, {t. 2, str. 58–69; isti, Gorenjski samostani in plemstvo do za~etka 15. stoletja, v: Kranjski zbornik, 1995, str. 57–64; isti, V prime‘u pobo‘nosti, karierizma in (samo)preskrbe (od konca 13. do za~etka 15. stoletja), v: Z^, 1996, 50, {t. 1, str. 21–46; isti, Kdor z mestom ne trpi, naj se z mestom ne krepi: Ptujski statut iz leta 1376, ~len 94., Ljubljana: Ministrstvo za kulturo, Uprava Republike Slovenije za kulturno dedi{~ino, 1998; in {e referat, Vitez in ugrabljenka: nasilnik in njegova ‘rtev?, na Mednarodni znanstveni konferenci, Govorica nasilja; povzetek je objavljen v: Mateja Sedmak (ur.), Program in pov- zetki, 2001, str. 23–25. 4 Pogovor s Christine Klapisch-Zuber; v: Delta, Revija za ‘enske {tudije in feministi~no teorijo, leto 1997, letnik 3, {t. 1–2, Dru{tvo za kulturolo{ke {tudije, Ljubljana 1997, str. 29 in 32; pogovarjala se je Eva D. Bahovec, ki je besedilo tudi prevedla in priredila za objavo. 5 Gl. op. 2. 6 Pogovor, str. 31. 7 Helmuth Hundsbichler, Pavel Santonino v Sloveniji (1486 in 1487), Stvarnost in mentaliteta v potopisu iz pozne gotike; v: Zgodovinski ~asopis (=Z^), {t. 2, letnik 50, leto 1996, Zveza zgodovinskih dru{tev Slovenije, Ljubljana 1996, str. 193. 8 Glej, prav tam; navedene raziskave v op. 2 in 3, str. 187. 97ZGODOVINSKI ̂ ASOPIS • 56 • 2002 • 1–2 (125) dnevnikov«, niti sodobniki, tudi ne posredujemo takratnega miselnega obzorja.9 Zaradi tega se mi je zdelo nujno potrebno – ~e pa~ ‘elim pisati o ‘ivljenju in razmi{ljanju takratnih ‘ensk in ga ne meriti z modernimi merili ter v skladu z lastnimi predstavami – vklju~iti konkretna razmi{ljanja pripadnic lep{ega spola, saj se na podlagi njihovih lastnih zapiskov la‘je preselimo v njihov ~as. Najti kak{na ‘enska pri~evanja v izrazito mo{kem ~asu, kot je pozni srednji vek bil, pa ni lahko, saj so bile {tevilne ‘enske – ~e so bile sploh pismene – v tistem ~asu zgolj komaj opazne sen~ne lutke v ozadju biografij najrazli~nej{ih mogo~nikov.10 A kljub temu jih je mogo~e. Med njimi so tudi, in to prvi ‘enski, Spomini Helene Kottanner, dvorne dame in zaupnice ogrske kraljice Elizabete. ^e njeni spomini v prvi vrsti osvetljujejo posege izredno ambicioz- nega Ulrika Celjskega v veliko srednjeevropsko politiko, so za nas veliko bolj zanimivi zaradi osebnih tonov v njenem pripovedovanju. Iz tega stali{~a sem ta dragoceni vir tudi obravnava- la, saj me je predvsem zanimalo, kako ‘enska sama opisuje in vidi svoje ‘ivljenje. Poleg Santoninovega »poro~ila o dejstvih« in Heleninih spominov se mi je zdelo zani- mivo in nujno vklju~iti {e tretjo stran – pogled »zagrizene feministke«. To pa je Christine de Pizanin zagovor pravic ‘ensk, v Knjigi o mestu dam, v katerem se je avtorica odlo~ila soo~iti z mno‘ico stereotipov, predsodkov in zmot mi{ljenja. Iz njenega razmi{ljanja se lahko najbolj nazorno seznanimo, kako je ‘enske videla in razumela takratna, izrazito mo{ka dru‘ba. Mo{ko pojmovanje ‘ensk je povzro~ilo idealizacije in norme, ki so mo~no vplivale tudi na samo obna{anje ‘ensk, le-te pa so bile brez mo~i, da bi se postavile proti tak{nemu pogledu na svoj spol. Popolnoma so sprejele splo{no uveljavljeno mnenje o ‘enski »slabo- umnosti« in napakah in se oblekle v obleko, ki so jo skrojili drugi – mo{ki. »Zasmilila se nam je tvoja nesre~a in ho~emo te iztrgati iz tvoje nevednosti; zaradi nje si tako zaslepljena, da zavra~a{ tisto, kar z vso gotovostjo ve{, in se ho~e{ pridru‘iti nekemu mnenju, ki mu ne verjame{, ga ne pozna{, in ki temelji zgolj na nakopi~enih tujih predsodkih. Podobna si tistemu bedaku iz vsem znane zgodbe, ki so ga na{emili v ‘enska obla~ila, ko je zaspal v mlinu, in ko se je prebudil, je bolj verjel la‘em tistih, ki so se iz njega nor~evali, ~e{ da se je spremenil v ‘ensko, kot da bi se oprl na lastno izkustvo.«11 Tak{ne norme in modeli so v srednjem veku, veliko bolj kot v kateremkoli drugem obdobju, dolo~ali vlogo ‘enske v dru‘bi.12 »Du{a se ujema s konstitucijo telesa. @enska telesa so {ibka in nestabilna. Torej sta ‘enska ‘elja in volja nestabilni in nestanovitni.« Ta silogizem, ki ga je v delu O vladanju zapisal aristotelovec Julij iz Rima, do obisti pa so ga potrjevali domala vsi takratni in poznej{i intelektualci, zgo{~eno povzema takratno predstavo o ‘enskem spolu.13 Vodilna nit teoretskega razmi{ljanja in znanstvenega dokazovanja je ‘enske znova in znova postavljala v polo‘aj nepopolnega mo{kega, mo{kega, ki mu nekaj manjka. @enska je bila opredeljena kot bitje, ki je nesimetri~no mo{kemu, hkrati pa je ‘enskost pomenila nekaj manj – manj v razmerju do mo{kega, ki je bil postavljen kot norma, kriterij in osnovno merilo ~love{kosti.14 [e posebej je potrebno poudariti dejstvo, da so vse to, kar je bilo povedanega o ‘enskah v srednjem veku, povedali mo{ki. In to tisti, ki so zavrnili njihovo dru‘bo in jih je njihov 9 Prav tam, str. 188 in 189. 10 Igor Grdina in Peter [tih, Spomini Helene Kottanner, @enski glas iz srednjega veka, Zbirka Korenine, Nova revija, Ljubljana, str. 9. 11 Christine de Pizan, Knjiga, str, 38 in 39. 12 A History of Women in the west, II. Silences of the Middle Ages, ur. Christiane Klapisch-Zuber, The Belknap Press of Harvard University Press, Cambridge, Massachusetts, London, England 1998, str. 7. 13 Eva D. Bahovec, Christine de Pizan in problem za~etka; v: Christine de Pizan, Knjiga, str. 7 in 8. 14 Prav tam, str. 8. 98 M. KOVA^I^: »PRIJAZNE, POBO@NE, SKROMNE, ̂ EDNOSTNE IN PLEMENITE« polo‘aj silil v celibat in ~astnost, po ~emer se srednji vek od drugih obdobij tudi razlikuje. Pisano besedo je namre~ kontrolirala duhov{~ina, ki je bila, zaradi pomanjkanja vsakodnev- nih stikov s predstavnicami ‘enskega spola, zelo ostra v svojih kritikah o ‘enskih napakah in nepopolnostih. »Zagotovo, ljubi otrok – kot si tudi sama videla kje drugje – kdor govori zoper odsotnega, z lahkoto dobi pravdo! Zagotovim ti lahko, da teh knjig niso napisale ‘enske!«15 Glede na to, da so bili ti mo{ki popolnoma odrezani od ‘ensk, saj so ‘iveli in delali v izklju~no mo{kih univerzah, bili zaprti za samostanskimi zidovi in v skriptorijih ter v {olah in fakultetah teologije, so si svoje znanje pridobivali izklju~no iz knjig. Zaradi tega pa je bilo njihovo pojmovanje ‘ensk veliko bolj popa~ena kot pa realna slika. Zatorej tudi ni presenetljivo, da je bila kleri~na misel, le-to pa so prevzeli tudi vsi ostali mo{ki: pesniki, pisatelji in u~enjaki, v tem obdobju mizogini~na.16 Po logiki bi lahko sklepali, da se je tak{no mi{ljenje spreminjalo in tudi spremenilo od antike, prek srednjega in novega veka do dana{njih dni, vendar pa to optimisti~no sklepanje {e zdale~ ne dr‘i.17 Podobno kot so se srednjeve{ki komentarji, ~rpajo~ iz Svetega pisma in tradicije, dr‘ali »kot pijanec plota« misli cerkvenih o~etov, ki so ‘iveli in delali v prvih petih stoletjih na{ega {tetja, se jih verjetno tudi dana{nji. Srednjeve{ki avtorji so namre~ sovra‘ili vsako idejo novosti. Kadar so vpeljevali novosti so bili popolnoma sposobni skriti se za tradicijo in se pretvarjati, da se vra~ajo k izvirnim virom. Ustvarjali so torej novo iz starega in na ta na~in usmerjali svet po lastnih ‘eljah in interesih.18 Razlog, da se ‘enske niso ‘e prej spopadle s tak{nimi zmotami pa le‘i v problemu vzgoje in omejenega dostopa ‘ensk do vednosti, saj se tudi miselni vzorci glede vzgoje niso spre- minjali skozi stoletja.19 Dru‘ba je bila naravnana pa~ tako, da se ji ne zdelo potrebno, »da bi se ukvarjale (‘enske namre~, op. M.K.) z mo{kimi zadevami, kot sem ti ‘e povedala. Zanje je dovolj, da izpolnjujejo obi~ajne naloge, ki so jim jih zaupali.«20 @enskam se v srednjem veku zdel njihov polo‘aj povsem normalen in samoumeven, saj sploh niso vedele, da je lahko druga~e. To pa ne pomeni, da so ‘enske imele zgolj {ibke umske sposobnosti in se niso bile zmo‘ne soo~iti s problemi, ki bi presegali njim »dolo~eno obmo~je«. »Ponavljam ti in ne boj se ve~ nasprotnega: ~e bi bila navada, da bi po{iljali deklice v {olo in jih metodi~no pou~evali znanosti, kot to po~no z de~ki, bi se nau~ile in razumele vse zahtevne umetnosti in znanosti enako kot oni.«21 Torej, namen tega ~lanka je z upo{tevanjem vseh teh faktorjev – splo{nega uveljavljene- ga mnenja o ‘enskah, mnenja ‘ensk o samih sebi, mentalitete takratne dru‘be –, na podlagi virov in seveda s pomo~jo literature napisati prispevek k zgodovini ‘enske oziroma ‘ensk v poznem srednjem veku. Pokukali bomo v polo‘aj, vlogo, dol‘nosti ter opravila ‘enske v njenih posameznih ‘ivljenjskih obdobjih: ob rojstvu, vzgoji in izobrazbi, poroki, v ‘ivljenju v zakonski zvezi, v samostanu, ob obla~enju, pre‘ivljanju prostega ~asa,... @e na tem mestu pa moram opozoriti na dejstvo, da je Santonino prihajal v stik s ~astnimi pripadniki de‘el- nega vi{jega sloja (predvsem ‘upniki, pripadniki ni‘jega plemstva in predstojniki/icami samostanov). Zaradi tega se lahko veliko bolj podrobno seznanimo z ‘ivljenjem tega dru‘be- nega sloja in malo oziroma ni~ z ‘ivljenjem preprostega (kme~kega) ljudstva. 15 Christine de Pizan, Knjiga, str. 157. 16 A History, str. 7, 15 in 16. 17 Lepo nam prika‘e – v svojem ~lanku Nina Kozinc, @enske iz vatikanske zakladnice; v: Delta, str. 75– 92 – primerjavo z nekdanjimi pogledi na ‘enske in pogledi sedanjega pape‘a. 18 A History, str. 16 in 17. 19 Dagmar Thoss, Frauenerziehung im späten Mittelalter; v: Frau; str. 301–323. 20 Christine de Pizan, Knjiga, str. 98. 21 Prav tam, str. 98. 99ZGODOVINSKI ̂ ASOPIS • 56 • 2002 • 1–2 (125) Nekaj podatkov o piscih virov in virih samih Paolo Santonino in njegov dnevnik Paolo Santonino, po poklicu pravnik, poro~en in o~e {tevilnih otrok, je bil doma iz Srednje Italije in sicer iz ju‘ne Umbrije.22 Na Furlansko je pri{el v ~asu sediskvance23 oglejske- ga patriarhata, ki je trajala od 19. marca 1465, od smrti patriarha in kardinala Ludovika Trevisana, do nastopa patriarha in kardinala Marka Barbo (1471–1491). Prvi~ sre~amo kanc- lerja Santonina v listini oglejskega vikarja, ferentinskega {kofa Andreja, z dne 27. aprila 1469 (bil je njegov privatni kancler), zadnji~ pa leta 1506 pod patriarhom Dominikom Grimanijem, potem ko mu je v isti slu‘bi leta 1510 sledil njegov sin Avgu{tin.24 Ta mo‘ nas kljub temu, da je kot kancler oglejske patriar{ke kurije, ve~inoma lastnoro~no napisal 16 zvezkov aktov iste kurije za ~as 1472 – 1494 in akte, ki jih vsebuje Visitationum Liber za leta 1488 – 1495, veliko bolj zanima zato, ker je, pa~ v zvezi s svojo kanclersko slu‘bo, ustvaril svojevrsten spis, ki ga imenuje Itinerarium. Usoda je hotela tako, da se njegovi zapiski niso {irili niti s prepisovanjem niti s tiskanjem. Pred pribli‘no sto {estdese- timi leti sta se ta spis in njegov avtor be‘no omenjala v furlanski literarni zgodovini s pripombo, da se je spis ohranil v Vatikanski biblioteki.25 In kako se je zna{el v tej biblioteki? Za njegov spis je moral zvedeti in se zanimati patriarh kardinal Dominik Grimani, ki mu ga je potem Santonino podaril. Grimani ga je moral brati z zanimanjem, saj je ‘ivo opisoval velik del njegove {kofije, ki ga sam ni mogel obiskati, a se je vendarle ‘elel pou~iti o tamkaj{njih razmerah, {egah in navadah. Iz Grima- nijeve knji‘nice je dobil rokopis njegov ne~ak kardinal Marino (†1546), potem ga je junija 1547 kupil Viljem Sirleto in kon~no je meseca aprila leta 1549 pri{el v Vatikansko biblio- teko, kjer je ohranjen le avtograf. In tako se je nanj pozabilo, vse dokler ni leta 1937 in 1938 opozoril nanju kardinal Giovanni Mercati pri {tudiju rokopisa Cod. Vat. Lat. 3795. In tako smo dobili Santoninov Itinerarium, ki ga je za izdajo priredil nad{kofijski arhivar v Vidmu msgr. Giuseppe Vale pod naslovom Itinerario di Paolo Santonino in Carinthia, Stiria e Carniola negli anni 1485 – 1487.26 Slovenci pa smo morali na slovensko izdajo po~akati {e osemin{tirideset let, ko je leta 1991 pri Mohorjevi dru‘bi iz{el prevod Primo‘a Simonitija.27 Le-ta, podobno kot nem{ki prevod,28 ne vsebuje Valejevega ob{irnega uvoda in njegovega komentarja. Slovenski pre- vod vsebuje samo Santoninove zapiske s potovanja, medtem ko je mo~ v Valejevi razpravi najti tudi biografske podatke o Santoninu in podatke s teksti, ki nam pojasnjujejo razmere v oglejski {kofiji (tur{ke vpade, posledice vojne med cesarjem Friderikom III. in ogrskim 22 Paolo Santonino, Die Reisetagebücher des Paolo Santonino 1485 – 1487, iz latin{~ine prevedel Rudolf Egger, Verlag Ferd. Kleinmayr, Klagenfurt 1947, str. 5. 23 To je obdobje, ko je pape‘ev ali {kofov sede‘ zaradi smrti izpraznjen in upravo vodi kamerleng oziroma vikar stolnega kapitlja. 24 Josip Turk, Santoninov Itinerarium, Glasnik muzejskega dru{tva za Slovenijo XXIV, 1943, separatni odtis, Ljubljana 1943, str. 95. 25 Prav tam. 26 Prav tam; Itinerario di Paolo Santonino in Carinthia, Stiria e Carniola negli anni 1485 – 1487 (Biblioteca Apostolica Vaticana, Studi e testi 103), Citta del Vaticano, 1943, 80, str. IX–X, 303. 27 Paolo Santonino, Popotni dnevniki 1485 – 1487, Mohorjeva dru‘ba, Celovec, Dunaj, Ljubljana 1991. 28 Paolo Santonino, Reisetageücher. 100 M. KOVA^I^: »PRIJAZNE, POBO@NE, SKROMNE, ̂ EDNOSTNE IN PLEMENITE« kraljem Matijo Korvinom ter trenje oglejskih patriarhov s cesarjem in gori{kimi grofi zaradi patronatov, ki so jih ti dobili po celjskih grofih) ter tako potrjujejo ali dopolnjujejo podatke Santoninovega Itinerarija.29 Leta 1999 pa je skupina italijanskih zgodovinarjev izdala {e Santoninove dnevnike v latinskem originalu skupaj z italijanskim prevodom.30 ^e imajo Santoninovi uradni spisi zna~aj pisarni{kih aktov de mandato, pa ima njegov Itinerarij zna~aj ~isto samostojnega literarnega spisa, pisanega v gladki humanisti~ni latin{~ini in, kakor vsi Santoninovi akti, v kaligrafi~ni humanisti~ni pisavi. Gradivo za svoj spis si je nabral, ko je kot kancler oglejskega patriarha za ~asa patriarha Marka Barbe31 leta 1485, 1486 in 1487 spremljal, seveda za dobro pla~ilo, njegovega generalnega vikarja kaprulan- skega {kofa Petra Karla na njegovi vizitaciji Koro{ke (ju‘no od Drave), Kranjske in [tajer- ske.32 V prvem letu, od 29. septembra do 11. novembra 1485, jih je pot vodila po Koro{kem v Ziljski dolini; drugo leto, od 25. avgusta do 1. oktobra 1486 je pot {la preko Gorenjske na Koro{ko v Dravsko dolino in v tretjem letu, od 7. maja do 8. junija 1487 je sledila vizitacija Spodnje [tajerske. To je bila prva vizitacija izza ~asa razkola33, torej prva po dolgi dobi petdesetih let. Odslej pa so se le-te v na{ih krajih izredno hitro ponavljale.34 Kar je Santonino na svojih poteh videl in do‘ivel, je hotel opisati sebi v spomin, svojim videmskim prija- teljem pa v pouk in zabavo ter morda v zagovor proti kak{nim obrekovalcem, ~e{ da se je podal le na zabavno in trgovsko potovanje.35 Helena Kottanner in njeni spomini Helena Kottanner se je rodila okrog leta 1400 kot h~i zahodnomad‘arskega ni‘jega plemi~a Petra Wolframa in po imenu neznane prebivalke Soprona (Ödenburga). O Helenini mladosti in njeni izobrazbi ne vemo ni~esar. Najprej se je poro~ila s some{~anom Petrom Szekelesom, ki se je ‘e leta 1402 omenjal kot mestni svetnik in od leta 1408 kot ‘upan mesta Ödenburga. Dve leti po njegovi smrti (1430) se je poro~ila s komornikom Johannom Kottan- nerjem, ki je {ele leta 1426 dopolnil osemnajst let. Iz obeh zakonov je imela otroke, od 29 Josip Turk, Itinerarium, str. 95. 30 Paolo Santonino, Itinerario in Carinzia, Stiria e Carniola (1485–1487), ur. Roberto Gagliardi, Instituti editoriali e poligrafici internazionali. Pisa, Rim, 1999. 31 Za patriarha ga je imenoval njegov stric pape‘ Pavel II. Oglejski patriarh se je veliko ukvarjal z diplomatskimi posli in je zato zaupal vlado svoje {kofije vikarjem. V tej slu‘bi najdemo najprej Angela Feletto, {kofa v Feltre (1472 – 1482), ki je vodil vso oglejsko {kofijo. Za njim pa se pojavi zopet poseben vikarij za avstrijske de‘ele, pi~enski Paskazij iz Gra~i{~a (1482 – 1488). 32 Josip Turk, Itinerarium, str. 95 in 96. 33 Leta 1420 so Bene~ani strmoglavili svetno oblast oglejskega patriarha v Furlaniji in Istri. Takrat je bil oglejski patriarh Ludvik II, ki se je pred Bene~ani zatekel k celjskim grofom (1420–1430). Neurejene razmere so se {e pove~ele, ko se je patriarh Ludvik – zaradi nasprotstva do Bene~ana pape‘a Evgena IV. – na baselskem cerkvenem zboru postavil proti njemu, ker je ponovno hotel pridobiti s pomo~jo koncila svetno oblast v bene{kem delu patriarhata. Tudi po smrti Ludvika II. je trajal razkol v patriarhatu dalje in na oglejsko stolico so bili imenovani po dvojni patriahi, eden od baselskega pape‘a in koncila, drugi od pape‘a Evgena IV. [ele pogodbe, ki jih je leta 1446 in kasneje sklenil pape‘ Evgen s cesarjem Friderikom, so obnovile – isto~asno z edinstvom v cerkvi nasploh – tudi edinstvo v oglejsekem patriarhatu, obenem pa svetni oblasti dale mo~an vpliv v cerkevnih zadevah. 34 Vasko Simonti, Paolo Santonino, Popotni dnevniki; v: Z^, leto 1992, letnik 46, {t. 1, Zveza zgodo- vinskih dru{tev Slovenije, Ljubljana 1992, str. 131–133; Josip Turk, Itinerarium, str. 96; Josip Gruden, Cerkvene razmere med Slovenci v petnajstem stoletju in ustanovitev ljubljanske {kofije, Leonova dru‘ba, Ljubljana 1908, str. 74. 35 Josip Turk, Itinerarium, str. 95 in 96. 101ZGODOVINSKI ̂ ASOPIS • 56 • 2002 • 1–2 (125) katerih sta samo dva poznana po imenu: Wilhelm (Szekeles) in Katarina (Kottanner).36 Kata- rino omenja tudi v svojih spominih. Leta 1436 se je pojavila Helena na dvoru vojvode Albrehta V., ki je bil kot zet in nasled- nik cesarja Sigismunda leta 1437 okronan za mad‘arskega in leta 1438 {e za ~e{kega kot tudi za rimsko-nem{kega kralja. Helena je bila sode~ po njenih lastnih izjavah vzgojiteljica Albrehtove h~ere Elizabete. In v tej slu‘bi je leta 1439 tudi pri{la na Mad‘arsko, kjer je po smrti vojvode, v slu‘bi njegove vdove Elizabete in njenega novorojenega sina Ladislava, pomagala izpeljati krajo svete krone.37 Ta ~as je tudi zelo nadrobno opisala v svojih spomi- nih. Njena pri~evanja je verjetno po nareku zapisal neki pisar, kajti rokopis {t. 2920, ki ga hrani dunajska nacionalna knji‘nica je brez dvoma nastal pod pisanja ve{~imi prsti, dvorne dame pa so si v 15. stoletju le redko mazale roke s tinto. Zgodovinarjem so spominski zapiski Helene Kottanner znani dobrih 150 let. Leta 1834 je o njih poro~al Johann Czech, leta 1846 pa so bili prvi~ natisnjeni. Dve desetletji kasneje jih je Gustav Freytag uporabil in na ta na~in tudi populariziral v svojih znamenitih Podobah iz nem{ke preteklosti, medtem ko je njihovo moderno znanstveno izdajo pripravil Karl Mollay (1971).38 Slovenci pa smo spomine Helene Kottanner lahko spoznali v prevodu Antona Janka, ki je leta 1999 iz{el v knjigi Petra [tiha in Igorja Grdine Spomini Helene Kottanner.39 Christine de Pizan in Mesto dam Ta za~etnica feminizma se je rodila okoli leta 1365 v Benetkah, od koder je bila njena mati. Njen o~e, Tommaso di Benvenuto da Pizzano (predstavljal se je z imenom »iz Pizana« ali »iz Bologne«), je kmalu po Christininem rojstvu dobil slu‘bo astrologa in zdravnika na dvoru francoskega kralja Karla V. Nekaj let pozneje se mu je v Parizu pridru‘ila tudi njegova dru‘ina. Tako je Christine de Pizan pre‘ivela ve~ji del svojih mladih let na francoskem dvoru. Tu je imela dovolj mo‘nosti, da si je pridobila dobro izobrazbo, pri ~emer jo je spodbujal o~e. Brala je dela {tevilnih avtorjev, od Ovida, Boetija40, Vincenca iz Beauvaisa do takrat v Franciji {e neznanega ali komaj poznanega Danteja, in, ne nazadnje, do glavnega vira Knji- ge o mestu dam, Giovannija Boccaccia. Ko je bila stara petnajst let, se je poro~ila z Estiennom du Castelom, ki je bil deset let starej{i od nje in je kon~al univerzitetni {tudij. Iz njenih del je mogo~e sklepati, da je bil zakon zelo sre~en. »Tako je bilo tudi v tvojem zakonu, saj ti je mo‘ v celoti ustrezal, da bolj{ega ne bi mogla zahtevati; nih~e se, po tvojem mnenju, ne bi mogel z njim kosati v dobroti, milini, zvestobi in ne‘ni ljubezni.« 41 36 Harald Tersch, Österreichische Selbstzeugnisse des Spätmittelalters und Frühen Neuzeit (1400–1650), Eine Darstellung in Einzelbeiträgen, Böhlau Verlag Ges.m.b.H und Co. KG, Dunaj, Köln, Weimar 1998, str. 39. 37 Prav tam. 38 Peter [tih in Igor Grdina, Spomini, str. 9 . 39 Prav tam. 40 Anicius Boethius se je rodil okrog leta 480 in umrl okrog leta 524. Za ~asa Teoderika Velikega, ki ga je obto‘il veleizdaje in dal usmrtiti, je bil rimski politik, filozof, konzul in dvorni minister. V je~i je napisal delo Uteha filozofije. Njegovi prevodi in komentarji nekaterih Aristotelovih in Porfirijevih spisov so bili do visoke sholastike glavni vir poznavanja Aristotela v srednjem veku. 41 Christine de Pizan, Knjiga, str. 158. 102 M. KOVA^I^: »PRIJAZNE, POBO@NE, SKROMNE, ̂ EDNOSTNE IN PLEMENITE« Podobno kot prej o~e, jo je zdaj tudi mo‘, ki je v letu njune poroke postal dvorni tajnik, spodbujal k izobra‘evanju in pisanju. Povezan je bil s skupino mladih intelektualcev, ki so pozneje postali prvi francoski humanisti. Gojili so latinsko prozo, brali Petrarco in Bocca- ccia ter si dopisovali z italijanskimi intelektualci. Leta 1389, ko je bilo Christine de Pizan petindvajset let, je njen mo‘ nenadoma umrl. Postal je ‘rtev epidemije, ko je spremljal Karla VI. na kraljevi misiji. Christine se je takrat odlo~ila in prisegla, da se ne bo nikoli ve~ poro~ila: »Sama sem in sama ho~em biti ...«, se glasi eden njenih najbolj znanih verzov. Ker so imeli dvorni uslu‘benci takrat doma poseben prostor, v katerem so pripravljali pisma in druge dokumente za kraljevi pe~at, se je lahko umaknila v »svojo delovno sobo«42. Takrat je torej, v »lastni sobi«, kot bi rekla Virginia Woolf, ki jo je v nasprotju z mnogimi drugimi ‘enskami Christine de Pizan imela, odkrila Boetijevo delo ter se odlo~ila, da se bo posvetila {tudiju. Kot vdova s tremi majhnimi otroki (s h~erjo in dvema sinovoma) in brez dedi{~ine se je lotila pre‘ivljanja s pisanjem. Kmalu je postala priznana liri~na pesnica, pa tudi uradna biografinja Karla V. Dobivala je naro~ila za razna dela in danes velja za prvo poklicno pisateljico v zgodovini. Spoznala se je na takratne postopke objavljanja pisane besede. Nadzorovala je prepisovanje in iluminiranje svojih del. Na podro~je zagovora ‘ensk sodi ve~ njenih del. Prvo med njimi, Pismo bogu ljubezni, je nastalo leta 1399, za najpomembnej{e pa danes {teje Knjiga o mestu dam iz leta 1405.43 To je knjiga prelomne vrednosti, ki je imela, med drugim, tudi velik vpliv na prvo generacijo ‘ensk, ki so postale vidne in so imele pomembno vlogo v javnem ‘ivljenju: Luiza Savojska, Margareta Navarska, Ana Francoska in ne nazadnje Margareta Avstrijska – vse so imele in brale knjige Christine de Pizan.44 Torej Christine de Pizan ni pozabljena avtorica, ki bi jo po dolgih {estih stoletjih pono- vno, in vendarle prvi~, vpisali v zgodovino. Njeno delo ni tonilo v pozabo prej, preden se je porazgubil interes za srednji vek. Priznana je bila ‘e v svojem ~asu, v katerem so jo prevajali, citirali, predelovali, povzemali ter primerjali s tako slovitimi pisci, kot sta bila Cicero in Kato. In nenazadnje so njena dela tudi tiskali. V prvi polovici 16. stoletja je iz{lo vsaj sedem izdaj razli~nih del Christine de Pizan. Z izdajo Knjige o mestu dam v slovenskem jeziku leta 1999 pa smo se lahko la‘je tudi pri nas seznanili z njenim ~asom in predvsem z njenim razmi{ljanjem. @ivljenje se za~ne z rojstvom »@ensko je bilo povsem potrebno ustvariti, zaradi razlogov, ki jih navaja Sveto pismo, in sicer kot pomo~ mo‘u; vendar ne kot pomo~ pri katerem koli delu, kot so nekateri trdili, zakaj kadar gre za navadno delo, obi~ajno mo{kemu pomaga nek drug mo{ki in ne ‘enska; temve~ zgolj kot pomo~ pri razmno‘evanju.«45 Tako je Toma‘ Akvinski, na ve~ mestih v 42 Prav tam, str. 35. 43 Ve~ o njeni bibliografiji glej: Christine de Pizan, Knjiga, str. 316–319. 44 Podatke o njenem ‘ivljenju sem povzela po: @ivljenje in delo Christine de Pizan; v: Christine de Pizan, Knjiga, str. 312–315; najve~ podatkov o njenem ‘ivljenju pa je mogo~e razbrati iz njenih del: iz avtobio- grafskega romana Kristinina vizija, alegori~nih pesnitev Knjiga o spremenljivi sre~i in Knjiga o dolgi poti do u~enosti,... 45 Toma‘ Akvinski, Summa Theologica 13, vpra{anje 92, ~len 1; citirano po: A History, str. 284. 103ZGODOVINSKI ̂ ASOPIS • 56 • 2002 • 1–2 (125) svoji knjigi Summa Theologica, razlagal ~emu potrebujemo ‘enske. Srednjeve{ka dru‘ba, {e posebej aristokracija, se je strinjala z mnenjem, da je Bog ustvaril ‘ensko zgolj za rojevanje otrok – kajpada dedi~ev.46 »Skratka, splo{no priznano mnenje mo{kih je, da ‘enske nikoli niso bile kaj prida koristne in da so dobre samo za rojevanje otrok in predenje volne.«47 Vsak zakon je veljal za nesre~nega, ~e se v njem niso rodili otroci. »Ima ‘eno, Marjeto po imenu, ki mu je podobna v prijaznosti, pobo‘nosti, skromnosti, ~ednosti in plemenito- sti; je h~i plemenitega gospoda Janeza Säckla (Sachkel) in ~etrta zakonska ‘ena (poudarila M.K.) prej imenovanega Andreja. S svojo plodnostjo mu je podarila potomstvo, ki mu zavoljo jalovosti prej{njih treh ‘ena (poudarila M.K.) ni bilo dano. Stara je kakih dvajset let in ‘e mu je rodila fantka nenavadne lepote, trajno poro{tvo medsebojne ljubezni.«48 Tudi prizadevanje cerkve, da bi bile poroke brez otrok enakovredne tistim z otroci, med lai~no populacijo ni imelo nikakr{nega uspeha.49 Tak{ne ‘enske, ki ni mogla imeti otrok, se je prav kmalu oprijel sloves razuzdanosti, saj na{ kronist o ‘eni {tajerskega plemi~a Hartmana Hollene{kega z Maj{perka pravi, da »~eprav je ta vitez plemenit in bogat, vendar nima prave sre~e s svojo ‘eno Omelijo, ki ima napako jalovosti in (tako pravijo) ni povsem neopore~nega ‘ivljenja (poudarila M. K.).«50 Glede na to ni prav ni~ presenetljivo, da so ‘enske v srednjem veku, {e posebej tiste iz vi{jih dru‘benih slojev, obupano iskale razno razne nasvete in zdravila v primeru, da niso mogle zanositi. Niso se zatekale samo k romanjem, zaobljubam, molitvam, ‘rtvovanjem Devici in drugim primernim svetnikom, temve~ tudi k praksi ~arodejstva, ki je cerkev sicer ni dopu{~ala. Na ‘alost je o slednji malo znanega. Vendar ni dvoma o uporabi aromati~nih zeli{~nih kopeli, zdravil in napitkov.51 Seveda je bilo mo{ko potomstvo veliko bolj za‘eleno in veselje ob rojstvu sina je bilo znatno ve~je kot ob rojstvu h~ere. »Toda ne morem mol~e mimo navade, ki je tako raz{irjena med mo{kimi in celo med nekaterimi ‘enskami. Namre~, ko na koncu nose~nosti ‘enske rodijo deklico, se ~esto dogaja, da so mo‘je nezadovoljni in se prito‘ujejo nad tem, da jim niso dale sinu; njihove ‘ene pa, neumnice, namesto da bi se iz vsega srca veselile, da jim je Bog dovolil sre~no roditi, in bi mu morale biti od srca hvale‘ne, so tudi same nezadovoljne, ker vidijo, da so tak{ni njihovi mo‘je. Kako je mogo~e, da se tako ‘alostijo? Ali torej mislijo, da so deklice svojim star{em v ve~je breme kot de~ki ali da jim prinesejo manj ljubezni ali da se z njimi manj ukvarjajo kot njihovi sinovi?«52 Ta velik pomen mo{kega potomstva za nadaljevanja rodu, in sicer imena, poklica ali dru‘benega polo‘aja dru‘ine, se je ujemal s splo{no uveljavljenim mnenjem o manjvrednosti ‘ensk. To mnenje se je v dru‘bi izobliko- valo tako skozi anti~ne kot tudi teolo{ke strokovnjake in to predvsem skozi krivdo ‘ensk za 46 A History, str. 284. 47 Christine de Pizan, Knjiga, str. 113. 48 Paolo Santonino, Popotni dnevniki, str. 29. 49 A History, str. 285. 50 Paolo Santonino, Popotni dnevniki, str. 70. 51 A History, str. 286. 52 Christine de Pizan, Knjiga, str. 148 in 149. Cilj vsakega zakona: rojstvo otrok. 104 M. KOVA^I^: »PRIJAZNE, POBO@NE, SKROMNE, ̂ EDNOSTNE IN PLEMENITE« izvirni greh. Glede na to so se med ljudmi uveljavile razno razne predstave o la‘jem rojstvu sina kot h~ere, ki pa so bile vendarle le posledica ve~je porodne te‘e deklic kot de~kov.53 Prav tako so verjeli tudi modrim, ki »namre~ mislijo, da je mleko ‘ene, ki rodi sina, bolj{e od tiste, ki ima h~er.«54 To poveli~evanje de~kov pa je privedlo celo do nevarnej{ih dejanj kot je bila neenakost pri prehranjevanju. Po mnenju Paola da Certalda je bilo namre~ de~ke, zaradi njihove biolo{ke superiornosti, ki je imela za posledico ve~jo fizi~no aktivnost, potrebno hraniti obilneje kakor deklice. Tako zdravniki kot tudi avtorji pou~nih traktatov so trdili, da mora mati h~er prenehati dojiti prej kakor sina, saj naj bi deklice potrebovale manj hrane kot de~ki. @enske so namre~, po mnenju zdravnika Bernarda Gordona, za opravljanje svojih gospodinjskih poslov potrebovale manj mo~i kakor mo{ki.55 S samim dejanjem poroda se v poznosrednjeve{kem izro~ilu ukvarjajo razna poro~ila: slikovni viri, hagiografska poro~ila, medicinska in zdravilstvena literatura ter kronike. Zbir- ke receptov nam od ~asa do ~asa posredujejo, na kak{en na~in se lahko zanosi, kako prepo- znamo nose~nost in kak{nega spola bo otrok.56 »Zakaj vsi njeni zdravniki so ji govorili, da nosi sina v sebi, in zaradi tega je bila polna upanja.«57 Znanje in izku{nje antike ter arab- skih in srednjeve{kih strokovnjakov v zvezi s tako bistvenim problemom ~love{tva, kot ga predstavlja rojevanje otrok, njihova nega in vzgoja, so se tudi pri nas v srednjem veku zbirali v najrazli~nej{ih rokopisih po samostanih. Tako je na primer v benediktinskem samo- stanu v Gornjem gradu ‘e v 14. stoletju nastal rokopisni traktat o seksologiji ter o ‘enskah in njihovem ustroju, sto let poznej{i pa je nem{ki prevod Razesovega traktata o otro{kih bolez- nih, danes v Semeni{ki knji‘nici v Ljubljani.58 @ene so v preteklosti rojevale v bolj naravnem sede~em polo‘aju, morda v posebnih porodnih stolih, ki so jih hranili na gradovih. Pri porodu so pomagale slu‘abnice in najbli‘je babice. »Tedaj je milostna gospa vstala in za~ela s te‘kim delom, jaz pa sem poslala po ogrsko dvorno slu‘abnico, ki ji je bilo ime Aessin (Elizabeta) Margit. Ta je takoj pri{la; bila pa je tam tudi neka slu‘abnica, Fronacherinn (Frodnach) po imenu. Obe sem pustila pri svoji milostljivi gospe. Zatem sem od{la po babico, ki jo je poslala gospa von Schaunberg. Le‘ala je v moje mlade gospe sobi. ... In ko je pri{la k moji milostljivi gospe, ni trajalo niti pol ure in ‘e nam je vsemogo~ni Bog podaril mladega kralja.«59 Glede na omejena sredstva, s katerimi so babice razpolagale, in mo‘ne komplikacije je bil strah pred porodom povsem upravi~en. V veliki meri so bile namre~ povsem nepoznana tako zdravila, ki bi pospe{ila popadke kot tudi kirur{ke kle{~e. [tevilo ‘ensk, pri katerih se je prva nose~nost kon~ala usodno, je bilo temu ustrezno visoko.60 Ni pa raziskano, koliko so v posameznih te‘jih primerih pri porodu pomagali tudi zdravniki, v drugi polovici {e ‘idov- ski, po letu 1514, ko so po~asi za~eli tudi na Kranjskem organizirati javno zdravstveno slu‘bo, de‘elni fiziki.61 53 Alltag im Spätmittelalter, ur. Harry Kühnel, Verlag Styria, Gradec, Dunaj, Köln 1996 (posebna izdaja), str. 157–160. 54 Spomini Helene Kottanner, prevod Antona Janka; v: Peter [tih in Igor Grdina, Spomini, str. 66. 55 Shulamith Shahar, The History of Women in the Later Middle Ages – A General View and Problems of Research; v: Frau, str. 10 in 11. 56 Alltag, str. 158. 57 Spomini Helene Kottaner, str. 59. 58 Maja @vanut, Od viteza do gospoda, Znanstveni in{titut Filozofske fakultete, Ljubljana 1994, str. 140. 59 Spomini Helene Kottaner, str. 59. 60 A History, str. 298 in 290. 61 Maja @vanut, Od viteza, str. 140. 105ZGODOVINSKI ̂ ASOPIS • 56 • 2002 • 1–2 (125) Po porodu je morala biti ‘enska »o~i{~ena«. Tak prizor nam na gradu Ro‘ek na Koro{kem opisuje tudi Santonino. »Toda pred ve~erjo je na{ {kof na pro{njo taistega mogo~nega gospoda Andreja stopil v spalnico mogo~ne gospe Regine Mordax, njegove ‘ene, ki je po doma~i navadi {e zmeraj ostajala doma po nedavnem porodu: slovesno jo je blagoslovil z dojen~kom in s tem opravil nalogo, ki sicer priti~e ‘upniku. In ko je vstopil, je ni pozdravil, ampak {ele po blagoslovu sta si izmenjala pozdrav in si izmenjala roke; takega obi~aja se namre~ dr‘e v de‘eli, pravijo.«62 Neza‘elena nose~nost Jaz, sirota, ki skrivaj sem ljubila in do zdaj ve{~e skrivala ljudem, vem, da ~aka me porod: ko napel se je ‘ivot, vse izdal je njih o~em...63 Anonimno Niso si pa vse ‘enske ‘elele otrok in te so po vsej verjetnosti posegale tudi po kontracep- ciji ali splavu. Zaradi pomanjkanja virov si ne moremo dovoliti zaklju~kov glede raz{irjenosti tak{nih praks in metod. Pisci tekstov, povezanih s tem vpra{anjem so bili obi~ajno kleriki in teologi. Ti so domnevali, da je med »njihovo ~redo« prav gotovo obstajala vsaj ‘elja po kontroli rojstev. Ta je bila obi~ajno najve~ja v primerih, kjer je bil motiv za spolni kontakt u‘itek ali po‘elenje, kot so bile zunajzakonske afere in bordeli. Na podlagi teh pi~lih kle- rikalnih polemik pa ni upravi~eno sklepati, da so srednjeve{ke ‘enske razvile lastno znanost glede kontracepcije.64 Vendar nam navzlic temu poznavanje takih postopkov razodeva demografsko stanje vsaj pri zrelih (ve~ kot tridesetletnih) ‘enskah iz skupine malega me{~anstva, pri katerih se je materinstvo zaustavilo precej pred menopavzo. @enski upor proti rojevanju se je postavil po robu tako imenovanim spolnim juna{tvom mo{kih, o katerih so radi pripovedovali pravlji~arji, najraj{i v psalmih ali o~ena{ih, in slavili duhovnike ter menihe, absolutno najbolj{e pod soncem v tovrstnem »{portu«. ^eprav ni coitus interruptus nikjer zavrnjen ne potrjen, lahko spri~o zagrizenosti, s katero so moralisti obsojali neko drugo kontracepcijsko navado, in upo{tevaje iznajdljivosti mladih ‘en vsaj v toskanskih mestih, o katerih nam pri~a La Ronciere65, sklepamo, da je bila na za~etku 15. stoletja zelo raz{irjena najbr‘ dokaj nova navada – analno ob~evanje.66 Po ljudskem prepri~anju je morala ‘enska, ki je hotela zanositi, prvih nekaj trenutkov po spolnem odnosu pre‘iveti v popolni relaksaciji. @e nedol‘no kihanje bi lahko povzro~ilo 62 Paolo Santonino, Popotni dnevniki, str. 56. 63 Srednjeve{ki cvetnik, Latinska lirika srednjega veka, izbral, prevedel in komentiral Primo‘ Simoniti, Slovenska matica, Ljubljana 2000, str. 417; odlomek iz pesmi z naslovom Zapu{~ena. 64 A History, str. 288 in 289. 65 Geschichte des privaten Lebens, 2. Band: Vom Feudalzeitalter zur Renaissance, Hrsg. von Georges Duby, S. Fischer Verlag GmbH, Frankfurt am Main 1990, str. 212 in 213. 66 Pascal Dibie, Etnologija spalnice, *cf., Ljubljana 1999, str. 87. 106 M. KOVA^I^: »PRIJAZNE, POBO@NE, SKROMNE, ̂ EDNOSTNE IN PLEMENITE« izlo~itev semen~ec. Seveda pa, ~e otroka ni ‘elela, je lahko kihala kolikor ji je srce po‘elelo in ~im ve~ skakala naokoli.67 Podobno pomanjkanje informacij obstaja tudi glede splavov. Poseben problem je pred- stavljalo dejstvo, da nose~nosti niso mogli dovolj hitro prepoznati. Kot vemo danes, je nevarnost pri splavu toliko ve~ja, kolikor vi{ja je nose~nost. Kot sredstvo, ki je povzro~ilo splav, je bila v srednjem veku zelo raz{irjena goba ergot, ki je napadala r‘. Vendar pa je bila zelo strupena v velikih odmerkih, ki so jih priporo~ali pri visoki nose~nosti. Zaradi tega sta zelo pogosto mati in zarodek umrla skupaj.68 Zaradi tega so se ‘enske velikokrat zatekale tudi k drugim alternativam – kot npr. k deto- moru ali zapustitvi novorojen~ka –, ki so predstavljale veliko manj{o nevarnost. A kljub temu, da samo dejanje detomora zanjo ni bilo nevarno, jo je na koncu koncev vseeno ~akala smrt. Detomor je bil namre~ zelo hud prekr{ek, ki se je obi~ajno kaznoval s smrtno kaznijo.69 Vstop v ‘ivljenje V svojem ‘ivljenju se je ~lovek najprej sre~al z zakramentom krsta. Zaradi nevarnosti, katerim je bilo ‘ivljenje novorojen~ka izpostavljeno, je bilo zelo pomembno, da se je krst izvr{il v kar se da najkraj{em mo‘nem ~asu. »Zgodaj zjutraj so poslali po {kofa iz Ostrogona (Esztergon), da naj pride in naj pomaga mladega kralja napraviti kristjana. Ta je pri{el, in ‘upnik iz Bude, ki so mu rekli mojster Franc, ta je bil tudi tam.«70 Kot je {e danes navada sta bila, tako rojstvo kot tudi krst, tudi v srednjem veku prilo‘nost za slavje. »...; in ko je plemeniti in zvesti grof Ulrik Celjski zvedel, da se mu je rodil kralj in prijatelj, ki je bil njegov ne~ak in gospod, se je zelo razveselil in tudi Hrvati in drugi grofje in gospodje in vsa dvorna slu‘in~ad. Tedaj je plemeniti grof Celjski zaukazal napraviti kres veselja in so {li s plameni- cami na vodo in so se veselili vsi {e dalj kot do polno~i.«71 Ravno zaradi nujnosti hitrega krsta pa Pankrac Turja{ki leta 1489, ko se mu je rodila h~i, zaradi smrti tasta Dujma Franko- panskega ni mogel prirediti obi~ajnega velikega krstnega slavja. Zadovoljiti so se morali le s skromnim obredom v grajski kapeli.72 Vzgoja in izobrazba Takoj ko je otrok prerasel plenice, so ga oblekli tako, da je bil podoben majhnemu odraslemu. S tem je bila ‘e na zunaj vidna razlika med spoloma. Razli~na pa je bila seveda tudi vzgoja fantov in deklet. Vzgoja deklic in izobrazba ‘ensk, ki bi nudila ve~ kot samò u~enje opravljanja hi{nih opravil, je bila zelo redka izjema. Na splo{no se je zdelo obisko- vanje {ole nepotrebno in nepomembno. »Zato sem mo~no za~udena spri~o mnenja nekate- rih mo{kih, ki trdijo, da ne bi ‘eleli, da njihove ‘ene, h~ere ali sorodnice {tudirajo, iz strahu, da si ne bi pokvarile svoje nravi.«73 Iz deklice je bilo potrebno v dobrih desetih letih narediti 67 Geschichte, str. 213. 68 A History, str. 290. 69 Prav tam, str. 290–292. 70 Spomini Helene Kottaner, str. 67. 71 Prav tam. 72 Maja @vanut, Od viteza, str. 139 in 140. 73 Christine de Pizan, Knjiga, str. 193; tako se spra{uje, ko spozna koliko dobrih del so naredile ‘enske, zlasti izobra‘ene. 107ZGODOVINSKI ̂ ASOPIS • 56 • 2002 • 1–2 (125) ‘eno, ki bo ve{~a ro~nih del, {ivanja, tkanja, predenja, vezenja, ki bo poznala vse skrivnosti pripravljanja hrane, ki bo znala voditi gospodinjstvo in po potrebi gospodarstvo, nadzoro- vati delo na polju in v hlevu in ki bo ve{~a nege bolnika. »Dejstvo je, da vsi mo{ki, zlasti pa tisti bolj izobra‘eni, ne delijo zgoraj omenjenega mnenja, namre~ da je izobra‘enost ‘ensk nekaj slabega. Je pa res, da ga veliko {tevilo tistih manj izobra‘enih podpira, kajti ne bi jim bilo v{e~, da bi bile ‘enske bolj u~ene od njih. Tvoj o~e, velik astronom in filozof, ni mislil, da lahko znanost ‘enske pokvari; nasprotno, veselilo ga je – kot dobro ve{ – da ima{ sposob- nosti za literaturo. @enski predsodki tvoje matere pa so bili tisti, ki so prepre~ili, da bi v mladosti poglobila svoje znanje, kajti hotela te je omejiti v okvir ro~nih del, ki so obi~ajna zaposlitev ‘ensk (poudarila M.K.).«74 Zaradi tega so bili tudi redki primeri, da bi ‘enske lahko naredile kak{no, od teh opravil oddaljeno, poklicno kariero. Te izjeme so se pojavile med plemkinjami, katerim so namenili pri izobrazbi ve~ pozornosti. Proti koncu srednjega veka je morala biti stopnja pismenosti med njimi ‘e kar visoka, saj poznamo ‘e primere korespondence med plemi{kimi ‘enami, znan pa je tudi primer, ko je o~e najel u~itelja, da bi h~er nau~il pisati: to je bil okoli leta 1495 Jurij Scheyer na gradu Soteska. Vendar se je stvar kon~ala slabo, saj je bil u~itelj mlad in se je zaljubil v svojo u~enko, ona pa vanj. Verjetno sta hotela pobegniti in sta zato v podporo svoji ljubezni iz grajske cerkve pobrala dragocenosti v vrednosti {tirideset duka- tov. Vse skupaj pa je prehitro pri{lo na dan in fanta so zaprli ter utopili. S~asoma pa je postalo znanje branja in pisanja nekaj povsem samoumevnega.75 Na dvorih, kjer je bila mati le del otrokovega ‘ivljenja, so za vzgojo skrbele predvsem vzgojiteljice. Otrok je ve~ino ~asa pre‘ivel v njihovi dru‘bi in od njih tudi dobil prve vtise o ‘ivljenju. »Zatem pa je njegova milost poslala sle na Dunaj in njegovo najmlaj{o h~erko, gospo Elizabeto, so mu z njeno slu‘in~adjo vred pripeljali v Bratislavo. Vse to se je zgodilo. Takrat sem bila jaz, Helena Kotanerica, tudi zraven ...«76 V svojih spominih nam Helena Kottanner omogo~a vpogled v svoj ‘ivljenjski svet na mad‘arskem kraljevem dvoru, in tako lahko nekaj izvemo o kvalifikacijah, znanju ter predizobrazbi, ki jo je imela kot vzgojitelji- ca kraljevih otrok. Kot izku{ena se je izkazala pri izbiri dojilje in pri prepoznavanju nekate- rih znamenj, »po katerih sem dobro spoznala, da do rojstva otroka ni ve~ dale~.«77 Zelo pomembno vlogo je odigrala tudi pri samem kronanju kralja, saj je bil »v mojem naro~ju okronan pri svetega [tefana oltarju.«78 Na poti iz cerkve svetega Petra pa je »plemenita kraljica svojega sina zelo po~astila in se je poni‘ala pred njim, tako da sem jaz uboga ‘enska tega dne morala hoditi pred njeno milostjo, takoj zraven plemenitega kralja, zato ker sem njegovo milost dr‘ala v naro~ju, ko so ga mazilili in kronali.«79 Kako pomiriti jokajo~ega otroka, je ponazorila na poti v de‘elo pri Györu, ko ga tudi dojilja ni mogla pomiriti, »sem ga vzela v naro~je in sem ga nesla dober kos poti in dojilja je {la z menoj, dokler se nisva utrudili, in potem sem ga spet polo‘ila v zibko.«80 Plemi{ki deklici je bilo treba zaradi njene bodo~e vloge v dru‘bi omogo~iti tudi pouk v plesu, petju in igranju na kak instrument, nau~iti jo je bilo treba uglajenega dvornega vedenja, za razvedrilo pa tudi osnov lovskih ve{~in. Zelo pomembno vlogo pri izpolnitvi doma pridobljenega znanja so imeli tudi ‘enski samostani. Za to so v tem ~asu za dekleta 74 Prav tam, str. 195. 75 Alltag, str. 175; Maja @vanut, Od viteza, str. 77. 76 Spomini Helene Kottaner, str. 53. 77 Prav tam, str. 66. 78 Prav tam, str. 76. 79 Prav tam, str. 77. 80 Prav tam, str. 79. 108 M. KOVA^I^: »PRIJAZNE, POBO@NE, SKROMNE, ̂ EDNOSTNE IN PLEMENITE« prihajali v po{tev tudi tuji dvori, saj je bila v dolo~eni starosti lo~itev od star{ev za dolo~en ~as obi~ajna vzgojna metoda.81 Tudi Santonino na mnogih gradovih omenja ven~ek deklet, ki so spremljale doma~o gospo. »Na dvori{~u zgornjega gradu nam je pri{la naproti mogo~na in plemenita gospa Omelija Trautmannsdorfer (Trauttenstarferin) z dvema deklicama ob~udovanja vredne skrom- nosti in ljubkosti, ki sta bili v lepoti in ~ednosti na mo~ podobni svoji gospe.«82 O vdovi Magdaleni Raunach, ki je v neki vasi kosila s popotniki in je »tjakaj pri{la z dru‘ino, s slugami in deklami, med katerimi so bile tri ~ednostne in zale device«83, pa ve povedati, da je kot botra hotela peljati nekaj deklet k birmi in da je »to tista gospa, ki je imela ve~ let v uku in vzgoji princeso Kunigundo Avstrijsko, preljubo h~erko presvetlega cesarja.«84 V kak{ni starosti in za koliko ~asa so po{iljali dekleta v tak uk, ni znano, verjetno pa podobno kot fante okoli njihovega dvanajstega ali trinajstega leta. 81 Maja @vanut, Od viteza, str. 77. 82 Paolo Santonino, Popotni dnevniki, str. 59. 83 Prav tam, str. 56. 84 Prav tam. 85 Janez Menart, Pridige in balade, Cankarjeva zalo‘ba, Ljubljana 1990, str. 32 in 33, pesem z naslovom Lutnja V popóldanskem ble{~anju zelenih host in gmajn se béli nad vrhovi samotni Drachenstein. Iz oken sredi stolpa med blagi {um dreves vrvíjo zvoki lutnje, kot da hité na ples. V dvorani slavnih dedov v spokojni poltemì galjardo si popeva cveto~a grajska h~i. Kot strune, ugla{ene na isti zven po dve, tako v njej ugla{eno je rádostno srce: na krilih pesmi ple{e in plava prek gozdov tja na gradi~ v dolini, ki je gradi~ Njegov. V dvorani pa v polmráku po stenah vsenaokrog s podob jo zro obrazi; in njih pogled je strog. Kaj ni pradedu Hansu na lica legla skrb? Ji ni ded Sigismund z o~mi pokazal grb? In Wilhelm, ji ne ka‘e vsenaokrog vzdol‘ sten ovalnih fresk z gradovi in njihovih imen? Od slike pa do slike deklè s pogledom grè in lahni hod galjarde pod prsti ji zamre. Nikoli! – govorijo od vseh strani o~i. Nikoli, ljubo dete, se to ne dogodi! In kot da lutnja jo~e, po gradu zadrhté pavane to‘ni stihi: Ko v grob me polo‘e ... Pod gradom pa iz hoste, kot tih odmev glasú, prepeva kukavica: ku-kú ku-kú ku-kú. Janez Menart85 Poroka Igranje na instrument: eden od idealov vzgoje za plemi{ko deklico; igralna karta. Ju‘na Nem~ija ali Avstrija, 1453–1457. Dunaj, Kunsthistorisches Museum. (Foto: Photostudio Milap, Dunaj.) 109ZGODOVINSKI ̂ ASOPIS • 56 • 2002 • 1–2 (125) 86 A History, str. 272; Alois Niederstätter, Das Jahrhundert der Mitte, An der Wende vom Mittelalter zum Neuzeit; v: Österreichische geschichte 1400 – 1522, Ueberreuter, Dunaj 1996, str. 54. 87 Sergij Vilfan, Pravna zgodovina Slovencev, Slovenska matica, Ljubljana 1996, str. 252 in 253. 88 A History, str. 273; Sergij Vilfan, Pravna zgodovina, str. 254. 89 Maja @vanut, Od viteza, str. 130 in 131. 90 Paolo Santonino, Popotni dnevniki, str. 59. Na izoblikovanje vzorcev porok, vklju~no s povpre~no starostjo ‘enina in neveste, so vplivala ekonomska in demografska valovanja. Veliko plemi{kih dru‘in je bilo v krizi in dota, ki jim je pri poroki s h~erjo iz premo‘nej{e dru‘ine pripadla, je bila ena od mo‘nosti, da napolnijo svojo iz~rpano blagajno. Razli~ni dru‘beni sloji so si izoblikovali vsak svojo strategijo za sklepanje dobi~konosnih porok. Za ni‘je plemstvo se je kot zelo dobi~konosna alternativa izkazala zveza z bogato me{~ansko h~erjo. Obe strani sta imeli od tega koristi: plemi~ si je lahko gospodarsko opomogel, sorodstvo me{~anske neveste pa se je na drugi strani lahko veselilo socialnega presti‘a, ki ga je tak{na zveza prinesla. Veliko vlogo sta igrali tudi religija in filozofija, saj si je srednjeve{ka cerkev prizadevala za ~im ve~ji vpliv na poro~no prakso in moralo udele‘encev.86 Cerkev je le po~asi lahko vsilila svoj vpliv in pogled na poroko kot zakrament in mono- gamno, do‘ivljenjsko zvezo. [e zelo dolgo so se med ljudstvom ohranile t.i. skrivne (necer- kvene) poroke, ki so se sklepala brez prisotnosti duhovnikov in kljub temu, da jih je cerkev za~ela preganjati pod grehom, jim ni mogla odre~i veljavnosti. In {ele v prvi polovici 17. sto- letja je nedvomno obveljala splo{na obveznost cerkvenih zakonov in neveljavnost drugih zakonov.87 Soglasje med ‘eninom in nevesto, da ho~eta skleniti zakon je postalo, z uveljavitvijo konsenzualnega na~ela, odlo~ilno za sklenitev zakonske zveze. Ta razvoj je pomenil spre- membo ne samo v odnosih med fevdalnimi podlo‘niki in zemlji{kimi gospodi – ker je sedaj podlo‘nik lahko samostojno odlo~al –, ampak tudi med star{i in otroci ter med spoloma. Ali je to pomenilo, da so sedaj lahko mladi ljudje sami odlo~ali o svojih bodo~ih partnerjih, da so bile mladoletne punce sedaj vklju~ene ali celo samostojne v te‘kem procesu iskanja primernega mo‘a in so odlo~ala, ~e se bodo sploh poro~ile in ali je konsenz pomenil, da so bile ‘ene spo{tovane kot enakopravne partnerice svojih mo‘ v vseh zadevah? Eno je bila teorija in nekaj povsem drugega praksa. Poroke so bile zelo pomembno sredstvo za pridobivanje ali ohranitev mo~i ter posesti, zato je povsem logi~no, da mlada dekleta vi{jih slojev niso mogla in smela odlo~ati o tem. Tudi fantje niso imeli ni~ ve~ pravic pri odlo~anju, {e posebej, ~e so bili dedi~i posesti. Na~elo konsenza je tako ostalo samo v besedah, ki sta jih ‘enin in nevesta izmenjala pred duhovnikom, dejansko pa je odlo~itev o sklepanju zakonske zveze ostala {e naprej predvsem v rokah star{ev.88 Torej je bil razum, pod‘gan s skrbjo za napredek in pre‘ivetje rodu, tisti, ki je odlo~al o izbiri zakonskega partnerja. ^ustva so bila ob za~etku skupnega ‘ivljenja popolnoma po- stranskega pomena. Ljubezen seveda ni iznajdba poznej{ih stoletij, tudi srednjeve{kemu ~loveku sta bili ljubezen in sre~a ideal, a to je bila stvar, ki se je navadno razvila {ele v zakonu – ~e se je – ob prilagajanju zakoncev na skupno ‘ivljenje. V ve~ini primerov pa so bili uporabni nadomestki za ljubezen »ne‘nost«, »skrb« in »po{tenost« v smislu lojalno- sti.89 »Enaka sta si v po{tenju, lepoti in plemenitosti in zatorej {e sedaj ‘ivita v posebni medsebojni ljubezni in popolni slogi,...«90 @ena je prinesla v zakon doto (denar in morebitne nepremi~nine) in balo, ki je po njeni smrti pripadla njenim dedi~em (otrokom oziroma, ~e teh ni imela, njenim sorodnikom), mo‘ pa ji je bil praviloma dol‘an zagotoviti enak znesek v dveh delih, za‘enilu, na katerem je 110 M. KOVA^I^: »PRIJAZNE, POBO@NE, SKROMNE, ̂ EDNOSTNE IN PLEMENITE« imela ona po njegovi smrti le u‘itek, ob njeni morebitni ponovni poroki ali smrti pa je pripadel mo‘evim dedi~em, in jutrnjo, s katero je lahko prosto razpolagala.91 Glede na to, da je iniciativa za sklepanje zakonskih zvez praviloma prihajala s strani ‘enina oz. njegove dru‘ine in prijateljev, so bili pri starosti nevest gotovo bolj pragmati~ni kot pri starosti ‘eninov. Dekleta so nekako prvi~ poro~ali med njihovim 18. in 21. letom. Tudi, ko Santonino na svoji poti posebej poudari starost ‘en, omeni dvajset let. »Barbara Flaschberger (Flosperger), h~i gospoda na gradu Flaschbergu, ki je bilo o njem zgoraj povedanega dovolj, njegova ‘ena (namre~ Jurija Venda, kastelana na gradu Pri‘anku; op. M.K.), stara dvajset let,...«92 ^e je ‘ena umrla, se je plemi~ zaradi otrok in gospo- darstva navadno zelo hitro spet poro~il, zato niso bili ni~ neobi~ajnega zakoni, v katerih je bila starostna razlika med zakoncema precej{nja – ostarel plemi~ in njegova dvajset ali trideset let mlaj{a druga ali tretja ‘ena. »...in ~etrta zakonska ‘ena prej imenovanega gospoda Andreja. ...stara je kakih dvajset let in ‘e mu je rodila fantka nena- vadne lepote...«93 Sicer Santonino ne pove ni~esar o sta- rosti njenega mo‘a, vendar glede na to, da je bila to ‘e njegova ~etrta ‘ena, lahko sklepamo, da je moral biti ve- rjetno ‘e kar v letih. Naletimo pa tudi na primere, ko se je vdova ponovno poro~ila z dokaj mlaj{im mo{kim. Tudi Helena Kottanner se je po smrti svojega prvega mo‘a leta 1430 znova poro~ila. In sicer je, s privolitvijo svojih najbli‘jih sorod- nikov ter na priporo~ilo dunajskega mestnega sveta in dunajskega stolnega pro{ta, vzela komornika Johanna Kottannerja, ki je {ele leta 1426 dosegel polnoletnost.94 »Kajti mo‘je so tisti, ki vladajo ‘enam, in ne ‘ene mo‘em!«95 Odredba, »‘ene naj bodo podrejene svojim mo‘em kakor Gospodu, mo‘ je namre~ glava ‘eni, kakor je Kristus glava Cerkvi, ker jo je odre{il, saj je njegovo telo. In kakor je cerkev podrejena Kristusu, tako naj bodo v vsem ‘ene mo‘em.96«, zapisana ‘e v Novi zavezi, v pismu Efe‘anom, tudi v poznem srednjem veku ni izgubila svoje vrednosti. V o~eh cerkve kakor tudi med laiki, je bilo priporo~ilo za dober zakon, da mo‘ vlada in ‘ena brezpogojno uboga. Kadar le-ta tega ni storila, je imel mo‘ pravico, da svojo ‘eno disciplinira in kaznuje, saj so tako posvetni kot tudi cerkveni zakoni poudarjali mo‘evo odgovornost za svojo ‘eno.97 91 Maja @vanut, Od viteza, str. 131. 92 Paolo Santonino, Popotni dnevniki, str. 31. 93 Prav tam, str. 29. 94 Harald Tersch, Selbstzeugnisse, str. 39. 95 Christine de Pizan, Knjiga, str. 158. 96 Sveto pismo Nove zaveze, Jubilejni prevod ob {tiristoletnici Dalmatinove Biblije, Nad{kofijski ordi- nariat v Ljubljani, Ljubljana 1984, str. 537. 97 A History, str. 275 in 276. Neenak par, Hans Baldung Grien, 1507. 111ZGODOVINSKI ̂ ASOPIS • 56 • 2002 • 1–2 (125) Pregovor: »Konj, bodisi dober bodisi slab, potrebuje ostrogo; ‘enska, bodisi dobra ali slaba, potrebuje gospodarja in v~asih tudi palico.«, ki ga je v 14. stoletju zapisal neki Florentinec, poln modrih izrekov, dobro zajema takratno mi{ljenje.98 »Oh, draga Kristina, dobro ve{, koliko ‘ensk lahko vidimo, kako po krivdi kakega krutega mo‘a zapravljajo svoje nesre~no ‘ivljenje v verigah zakona, v katerem so trpin~ene {e bolj kot su‘nji Saracenov. Oh, Gospod, kako se pustijo pretepati neprestano in brez razloga! Oh, koliko nedostojnosti, podlosti, zmerjanj, ‘alitev in sramotitev toliko hrabrih ‘ensk prena{a brez najmanj{ega ugovarjanja. In {e koliko drugih, ki nosijo breme {tevilnega potomstva, vidimo umirati od lakote in bede, medtem ko se njihovi mo‘je vla~ijo v krajih razvrata in pono~ujejo v vseh gostilnah po mestu! In ko se mo‘je vrnejo, mar ne dobijo te ‘enske namesto ve~erje klofuto? Povej, ~e se motim in ~e ni taka usoda ve~ine tvojih sosed?«99 Iz tega je lepo razvidno, kak{na je bila mentaliteta takratnih mo{kih in pa tudi samih ‘ensk. @enske so bile pa~ tako vzgojene – da postanejo zveste ‘ene, podrejene svojemu mo‘u – in zato se jim ni zdelo ni~ nenavadnega, ~e so se mo{ki nad njimi tudi fizi~no iz‘ivljali. To je mo~ razbrati tudi iz naukov, ki jih je dal Jo‘ef Lamberg svojim h~eram. Pravi namre~, da ~e dobijo pobo‘nega mo‘a, naj bodo do njega ljubeznive in dobre in naj ‘ivijo z njim ~astivredno. Prav tako, naj mu ne dajo vzroka, da bi z njimi ravnal grdo, saj bo tako ravnal z njimi dobro. ^e pa bi slu~ajno njihov mo‘ brez razloga ravnal z njimi slabo, naj o tem ne razsojajo same, temve~ Bog in naj bodo z njim vseeno dobre, saj druga~e ne gre.100 Dejstvo, da so tak{ne nasvete delili in pisali mo{ki je znano in razumljivo za ta ~as. Veliko bolj me ~udi dejstvo, da je Christine de Pizan, v svoji Knjigi o mestu dam, ki naj bi bila ravno naperjena zoper tak{ne mo{ke zmote, v svojem zaklju~nem nagovoru ‘enskam zapisala: »In ve, drage prijateljice, ki ste poro~ene, ne jezite se, da ste na ta na~in podrejene svojim mo‘em, kajti za ljudi ni vedno koristno, ~e so svobodni. To dokazujejo besede, ki jih je Bo‘ji angel rekel Ezdri, namre~ da so tisti, ki so se predali svoji svobodni volji, padli v greh, se uprli Na{emu Gospodu in poteptali pravi~ne, to pa jih je potegnilo v uni~enje. Naj se tista, ki ima blagega, dobrega in razumnega mo‘a in jo ta iskreno ljubi, zahvali Gospodu, saj to ni majhna usluga, temve~ najve~je dobro, ki ga lahko prejme na tej zemlji. Naj mu kar najbolje slu‘i in ga z zvestim srcem ljubi – kar je tudi njena naloga (poudarila M.K.) – naj pri tem ‘ivi v miru in moli Boga, da bo {e naprej varoval njuno zvezo in ohranil njuno ‘ivljenje. Tista pa, katere mo‘ ni ne dober ne slab, se mora prav tako zahvaliti Gospodu, da 98 Prav tam, str. 13. 99 Christine de Pizan, Knjiga, str. 157 in 158. 100 Maja @vanut, Od viteza, str. 135. Ljubosumne‘ pretepa svojo ‘eno. Guillaume de Loris in Jean de Meun, Le Roman de la Rose, Dunaj, Österreichische Nationalbibliotehek. Cod. 2568. f. 7ov., Sev. Francija, okrog 1430. 112 M. KOVA^I^: »PRIJAZNE, POBO@NE, SKROMNE, ̂ EDNOSTNE IN PLEMENITE« ji ni dal {e slab{ega; na vso mo~ se mora truditi, da pomirja njegove izpade in da ‘ivita mirno in skladno s svojim polo‘ajem. In tista, ~igar mo‘ je sprijen, nezvest in zloben, se mora potruditi in ga prena{ati, zato da ga iztrga iz sprijenosti in ga vrne, ~e more, na pot razuma in dobrote. ^e pa kljub vsemu njenemu trudu mo‘ {e naprej vztraja v slabem, bo njena du{a nagrajena za to pogumno potrpe‘ljivost in vsi jo bodo blagoslovili in branili.«101 Tak{no pisanje je {e en dokaz, kak{na je bila mentaliteta takratne dru‘be. In po vsej verjetnosti tudi Christine de Pizan glede odnosov med zakoncema ni bila nobena izjema. V takratni dru‘bi je bilo povsem sprejeto in razumljivo dejstvo, da ‘enska pri izbiri svojega partnerja ni imela nobene besede in zato je lahko dobrega in po{tenega mo‘a pripisala le sre~nemu naklju~ju. Njihovo brezpogojno ubogljivost nam opi{e tudi Santonino v prizoru o umivanju, o katerem sem nekaj ve~ zapisala v posebnem poglavju o osebni higieni. ^eprav je bila to gesta gostoljubja, je morala »na mo‘ev ukaz«102 gospa Barbara Flaschberger umiti Santoni- na. S tem prav gotovo ni izkazala gostoljubja ‘ena, temve~ mo‘, saj je ‘eno jemal kot svojo lastnino in jo je radodarno delil s pri{lekom. Ni~ druga~e ni bilo pri mizi, kjer je bilo prav tako potrebno gostu izkazati gostoljubje. In tudi tukaj, ~e je bila pri kosilu seveda prisotna, je to naloga opravila ‘ena. »Potlej smo sedli k drugemu kosilu, kjer je moral Santonino na ukaz imenovanega gospoda viteza (poudarila M.K.) zasesti prostor tik zraven omenjene Omelije: ta mu je lastnoro~no ve~krat ponudila za pitje vr~, iz katerega sta pila ona sama in njen dobri mo‘.«103 Mo‘je so nadzirali vsako najmanj{o podrobnost v ‘eninem ‘ivljenju in tako tudi njene religiozne aktivnosti. »In danes je hotela svoji ~isti dobrotljivosti dodati {e duhovno vez ({la je namre~ k birmi; op. M.K.), da bi dr‘ala {e trdneje in dlje – z mo‘evo privolitvijo (poudarila M.K.).«104 Odnosi med zakonci so bili vsakr{ni, od zelo skladnih preko znosnih do hladnih. »Sicer pa ti zagotavljam, da takih nerazumevanj ni v vsakem zakonu; so pari, ki ‘ivijo v popolni ubranosti, kjer zakonca drug z drugim ‘ivita v ljubezni in zvestobi, ker sta oba dobra, mila in razumna. Seveda obstajajo slabi mo‘je, vendar najdemo tudi sijajne, ~astivredne in 101 Christine de Pizan, Knjiga, str. 304 in 305. 102 Paolo Santonino, Popotni dnevniki, str. 31. 103 Prav tam, str. 74. 104 Prav tam, str. 32. 105 Christine de Pizan, Knjiga, str. 158. Leonard, zadnji gori{ki grof, in njegova ‘ena Paola Gonzaga kot ustanovitelj na freski vkapeli gradu Bruck, Lienz. 113ZGODOVINSKI ̂ ASOPIS • 56 • 2002 • 1–2 (125) modre; ‘enske, ki se z njimi omo‘ijo, so rojene pod sre~no zvezdo in Bogu se imajo zahvaliti za sre~o, ki jim jo daje na tej zemlji.«105 Seveda tudi na{ popotnik naleti na razli~ne odnose med zakonci. O zakonski zvezi med gori{kim grofom Leonhardom in Paolo Gonzaga iz Mantove, ki je bila sklenjena iz politi~nih razlogov, pripomni »Lienz ima grad in odli~no utrjeno trdnjavo, oboje {tirikotne oblike, za lu~aj dale~ od predmestja; grad le‘i ob reki navzgor in ime mu je Bruck (Pruch). V njem ima po navadi svojo rezidenco – tako pravijo – svetla gospa grofica Pavla s svojim dvorom. Baje namre~ prej omenjeni gospod grof prebiva pogosteje v mestu kakor tam gori.«106 Mogo~e sta omenjena zakonca ‘ivela celo lo~eno, kar glede na vnaprej dolo~ene poroke tudi ne bi bilo ni~ ~udnega (podobno je za celjskega grofa Friderika II. in njegovo ‘eno Elizabeto predvidevala tudi Nada Klai}.107). Enej Silvio Piccolomini nas v svojem delu De Statu Europae seznani tudi z gori{kim grofom Henrikom in z njegovim »spo{tljivim« odnosom do svoje ‘ene. Takole pravi: »V tej de‘eli vlada Henrik, gori{ki grof, mo‘, ki je slab{i kot ‘enska; sredi no~i vle~e svoje sinove iz spanja in jih sili piti ter se ~udi, kako lahko spijo ‘ejni. In ker oni tega niso hoteli in so vino odklanjali, se je obrnil k svoji ‘eni in ji rekel:’Te ima{ ti od nekoga drugega, ti kurba (poudarila M.K.), moji otroci to ‘e niso, saj celo no~ spijo brez ‘eje.’«108 Tukaj je seveda jasno, da ‘ena ni bila nikakr{na prostitutka, ampak jo je s tem izrazom gori{ki grof samo poni‘eval, ne mene~ se za to, ali so njegove psovke ute- meljene ali ne. Tak{ne in druga~ne vzdevke so uporabljali seveda tudi drugi mo‘je.109 V ve~ini primerov pa avtor Popotnih dnevnikov ‘ene opi{e kot ~ednostne, dostojanstve- ne, plemenite in vredne svojega imena. »Na kratko povedano: po pravici bi smela ta zane- sljiva in v vsem nadvse primerna gospa veljati in biti spo{tovana kot gospodarica in kralji- ca te de‘ele, saj ji ne manjka prav ni~ tistega, kar pristaja najimenitnej{i gospe, dasi je {e zelo mlada.«110 Potemtakem so tudi njihovi zakoni lahko bili sre~ni. »...enaka sta si v po{tenju, lepoti in plemenitosti in zatorej {e zdaj ‘ivita v posebni medsebojni ljubezni in popolni slogi, vendar za zdaj {e nimata potomstva; ~eprav sta zato manj zadovoljna, sta se navzlic temu rada in brez godrnjanja vdala v bo‘jo voljo.«111 Po vsej verjetnosti je tudi Santonino ocenjeval ‘enske po merilih, ki so v takratni dru‘bi za njih veljala. Da jih je videl in opisoval kot dobre ‘ene, gospodinje in kuharice, ki so skromne, ~ednostne, pobo‘ne, prijazne, dobrotne, ~astivredne, ljubke, zale in lepe, ne pome- ni ni~ drugega kot to, da so se obna{ale kot se je takrat za njihov spol in stan pri~akovalo. To nam dokazujejo tudi vsi vzgojni traktati, ki so deklicam oziroma ‘enskam priporo~ali prav tak{ne kreposti.112 »Naj nobena od vas ne vztraja zagrizeno v prepri~anjih, povr{nih in brez podlage – v ljubosumju, trmi, nespo{tljivem govorjenju ali pohuj{ljivih dejanjih – kajti to so stvari, zaradi katerih se vznemirja duh in izgublja razum in so {e posebej neprijetne in nespodobne pri ‘enski.«113 106 Paolo Santonino, Popotni dnevniki, str. 14. 107 Glej Nada Klai}, Zadnji knezi Celjski v de‘elah svete krone, Celjski zbornik 1982, posebna izdaja, Celje 1982, str. 41. 108 Meinrad Pizzinini, Das Städtische Leben von Lienz; v: Das Leben in der Stadt des Spätmittelalters, Internationaler Kongress Krems an der Donau, 20. – 23. September 1976; Veröffentlichung des Instituts für Mittelalterliche Realienkunde Österreichs Nr. 2, Verlag der Österreichischen Akademie der Wissenschaften, Dunaj 1980; str. 108. 109 Brigitte Rath, Prostitution und Spätmittelalterliche Geselschaft im Österreichisch-Süddeutschen Raum; v: Frau, str. 560. 110 Paolo Santonino, Popotni dnevniki, str. 84. 111 Prav tam, str. 59. 112 Ve~ o vzgoji glej: Dagmar Thoss, Frauenerziehung. 113 Christine de Pizan, Knjiga, str. 305. 114 M. KOVA^I^: »PRIJAZNE, POBO@NE, SKROMNE, ̂ EDNOSTNE IN PLEMENITE« V teh ~asih je pri plemstvu za idealno veljala ‘ena, kakr{na je bila Margareta Herberstein (@igova svakinja), ki je umrla leta 1518. Njen nagrobni napis jo slavi kot krepostno, vrlo gospodinjo, ki je u~inkovito vodila hi{o, da je njen mo‘ lahko opravljal slu‘bo ({tajerskega) vrhovnega voja{kega poveljnika. Takih ‘ena baje ni bilo veliko, nadaljuje napis, bila je modra, pokorna in tiha, izogibala se je nesrame‘ljivim besedam, v hi{i ni trpela zla, rodila je {tirinajst otrok.114 Najdemo lahko tudi nekaj nasprotnih primerov, kjer so ‘ene {ibale in udrihale po mo‘eh, in ki potrjujejo sum, da se ‘enske – zelo, zelo redke – niso vedno pasivno vdale v usodo in so bile sposobne braniti svoje interese. »Vendar ~e je res, da mnoge sijajne ‘enske, kot sem ti rekla, trpin~ijo njihovi zlobni mo‘je, je treba priznati, da obstajajo tudi zelo hudobne ‘enske in to brez razloga, ~eprav gre za manj{ino. Dejansko, ~e bi ti rekla, da so vse ‘ene dobre, bi me hitro obto‘ili za la‘. Toda o tem ne bom govorila, kajti te vrste ‘enske so izkrivljene in tako reko~ izrodki.«115 Uporaba fizi~ne sile ni bila tipi~na za ‘enske, ampak so ve~krat posegle po jezikanju, ignoriranju mo‘evih ukazov ali jih na skrivaj niso ubogale.116 Kako pa je dru‘ba, tudi same ‘enske, gledala na tak{ne »izkrivljenke«, nam je lepo razvidno iz Christininega komentarja. Kar je tudi {e dodaten dokaz, da so se ‘enske glede svoje vloge v zakonski zvezi povsem strinjala z uveljavljenim mnenjem. Seksualno ‘ivljenje znotraj in zunaj zakonske zveze »Gospa, na svetu obstaja naravna privla~nost mo{kih do ‘ensk in ‘ensk do mo{kih; tega ne narekuje kak dru‘beni zakon, temve~ telesno nagnjenje; gnani od spolne ‘elje se zaradi njega ljubijo z ljubeznijo in strastjo. Ne vedo, kaj v njih pri‘iga te ognje strasti, vendar vsi mo{ki in ‘enske poznajo to stanje, ki mu pravimo ljubezen.«117 Tudi Santonino popolnoma ni~ ne skriva, da ga ‘enske v veliki meri privla~ijo. Samo spomnimo se na redovnice v samostanu Studenice (o tem prizoru natan~neje v nadaljevanju), 114 Maja @vanut, Od viteza, str. 135. 115 Christine de Pizan, Knjiga, str. 159. 116 A History, str. 276. 117 Christine de Pizan, Knjiga, str. 230. Podjarmljen mo‘: Israhel van Meckenem, okrog 1480/1490. 115ZGODOVINSKI ̂ ASOPIS • 56 • 2002 • 1–2 (125) kjer se sicer ni zgodilo ni~ nespodobnega, a o mislih in ‘eljah, ki so se pletle po glavah na{ih popotnikov, ni potrebno, ne vem kako, na debelo in {iroko razlagati. Tudi bli‘ina ‘ensk pri ve~erji mu ni bila neprijetna, saj pravi: »Potlej smo sedli k drugemu kosilu, kjer je moral Santonino na ukaz prej imenovanega gospoda viteza zasesti prostor tik zraven omenjene Omelije: ta mu je lastnoro~no ve~krat ponudila za pitje vr~, iz katerega sta pila ona sama in njen dobri mo‘. Ker ni bilo te‘ko izpolniti ukaza, se je Santonino zlahka uklonil. ... Zares je prelepa in v cvetu svoje mladosti, {egava in prijetna.«118 Glede na to, da je celotno srednjeve{ko miselnost usmerjala cerkvena doktrina, je treba spolnost razumeti kot nujo za spo~etje otrok in {e zdale~ ne kot predajanje spolnim u‘itkom, katerih se je bilo potrebno bati in se jim izogibati. John Bromyard, neki angle{ki dominika- nec, je ozna~il poroko kot »do‘ivljenjsko brzdanje strasti«, ki je ob~asno prekinjeno z resnimi poskusi zanositve.119 Tako duhov{~ina kot tudi laiki so bili prepri~ani, da je sposobnost spolnega ‘ivljenja bistvenega pomena za poroko – zaradi potomcev – in da se tisti, ki ne morejo imeti spolnih odnosov, ne morejo primerno poro~iti.120 Vendarle pa je bilo moraliste in pridigarje strah, da se ne bi par in predvsem ‘ena razcvetela, zato so v besedilih dokaj strogo predpisovali, da se po njihovem dokaj ne~love{ka nagnjenja ne bi sprevrgla v navado. Seksualno slo so zakon- cem namre~, cerkveni u~itelji ‘e vsaj od Avgu{tina naprej, odmerjali kot v lekarnah hud strup, ki je v zelo majhnih odmerkih zdravilen.121 Med vrsticami njihove zadr‘anosti pa lahko kljub temu razberemo, da so tedanji pari poznali in uporabljali polo‘aje, ki so jih, vsemu navkljub, omogo~ale ‘enska iznajdljivost in spretnost ter dolga ljubezenska zaveza- nost –, pri kateri u‘itek pa~ ni bil izvzet.122 Zaradi tega, ker je bila spolnost rezervirana zgolj za ustvarjanje dru‘ine, niso bili redki primeri pre{u{tvovanja. Tudi pri tem so imeli mo‘je veliko ve~jo svobodo kot ‘ene. »Ne more{ biti pogosto s svojo damo in te‘ko je za mladega mo‘a kot si ti, da ostane devi{ki. Zakaj ne poskusi{ slu‘abnic?« Tak{ne pripombe dvorjanov ne namigujejo samo na gospo- darjevo popolno oblast nad slu‘abniki oziroma v tem primeru slu‘abnicami, temve~ tudi na njegove pravice, ki jih imel kot zakonski mo‘. Mo‘je so jo namre~ v primeru pre{u{tva odnesli povsem nekaznovano, kljub temu, da so zakoniki in javno mnenje v tak{nih prime- rih predpisovali smrtno kazen. Uradno so bili bordeli namenjeni samskim vajencem ali popotnikom in vstop duhovnikom, poro~enim mo{kim in @idom ni bil dovoljen. A v praksi se je dogajalo nekaj povsem drugega. Mo‘je, ki so bili ujeti in flagrante delicto (v strastnem pregre{ku) so bili kaznovani z zelo milo globo, medtem ko so bili @idje za vedno pregnani iz mesta. Povsem druga pesem pa je bila z ‘enami. Glede na to, da je bil poglavitni namen poroke dobiti legitimnega mo{kega naslednika, je bilo seksualno ‘ivljenje ‘ensk strogo nadzirano in pravica do njihovih teles pridr‘ana samo za njihove zakonske partnerje. Za poro~ene ‘enske, kakor tudi za deklice, ki so bile namenjene za poroko, je bilo povsem normalno, da niso imele pravic nad lastnim telesom. Na podlagi tega je velika ve~ina h~era iz vi{jih dru‘benih slojev pre‘ivela zadnjih nekaj let pred poroko za samostanskimi zidovi. 118 Paolo Santonino, Popotni dnevniki, str. 74. 119 James A. Brundage, Law, Sex, and Christian Society in Medieval Europe, The University of Chicago Press, Chicago in London 1987, str. 503. 120 Prav tam, str. 504 in 505. 121 Nina Kozinc, @enske, str. 84. 122 Pascal Dibie, Etnologija, str. 87. 123 Brigitte Rath, Prostitution, str. 560. 116 M. KOVA^I^: »PRIJAZNE, POBO@NE, SKROMNE, ̂ EDNOSTNE IN PLEMENITE« ^eprav redko, pa vendarle so tudi ‘enske tu in tam sko~ile ~ez plot. »Bilo bi veliko bolje, da gre{ v javno hi{o, kjer jih bo lahko sto pri{lo k tebi.« Tak{nih in podobnih ‘alitev so bile dele‘ne zakonolomske ‘ene, ki niso bile v o~eh svojih mo‘ ni~ bolj{e od prostitutk.123 Kljub temu, da so svoje avanture seveda posku{ale obdr‘ati kot skrivnost, pa so nekatere med njimi ujeli in jih postavili pred sodi{~e. V veliki ve~ina sta bila oba, tako ‘ena, ki je gre{ila kot tudi njen ljubimec, obsojena na smrt.124 Kak{ne pa so bile metode usmrtitve ‘ensk obsojenih na smrt? Ponavadi so bile ‘enske za‘gane na grmadi ali tiste iz vi{jega sloja obglavljene s sekiro, medtem ko so bili mo{ki obe{eni. Dejstvo, da so bili mo{ki za‘gani na grmadi samo v primeru najhuj{ih zlo~inov, dokazuje, da so se zavedali po{astnega trpljenja, ki ga je povzro~ala ta oblika usmrtitve.125 @enska opravila »Mo‘u, ki bo na{el krepostno in preudarno ‘eno, ne bo nikoli ni~esar manjkalo. Njen ugled je velik po vsej de‘eli, njen mo‘ ji zaupa. Kajti ona mu zagotavlja dobrine in blaginjo vse ‘ivljenje. Ona i{~e in nabavlja volno, torej daje delo svojim slu‘abnicam, da se posve~ajo koristnim nalogam; ona oskrbuje svoj dom; to nalogo vzame nase. Kot trgovska barka je, ki prina{a kruh in dobrine. Nagradi tiste, ki si to zaslu‘ijo, in si jih pridobi za zaupne prija- telje. Pri njej je hrane v izobilju, tudi za slu‘abnike. Preden kupi zemlji{~e, se pozanima o njegovi vrednosti; po zaslugi svoje razsodnosti je posadila trto, ki je obogatila njen dom. Ledja si je opasala z mo~jo in roke si je utrdila z nenehnimi in koristnimi opravili. Lu~ njenega dela ne ugasne nikoli – niti sredi no~i. Ukvarja se z najbolj plemenitimi opravki, in vendar nikoli ne opusti ‘enskih del, temve~ pri njih dejavno sodeluje. Roko ponudi reve‘em in siromakom v pomo~. Ker je skrbna, se v svoji hi{i ne boji ne snega ne mraza in tisti, ki jih ima v oskrbi, so oble~eni v te‘ka obla~ila. Odeva se s svilo in {krlatom, s ~astjo in plemenitim ugledom. Njen mo‘, ki sedi med de‘elnimi starostmi, je spo{tovan. Ona pa izdeluje tkanine iz finega lanu in jih prodaja; odeta je z mo~jo in slavo. Njena radost bo ve~na. Njena usta {irijo besede modrosti in milina vodi njen jezik. Ona bedi nad zalogami v shrambi in ne pase lenobe. Po nraveh njenih otrok lahko vidi{, kdo je njihova mati, in njihova dejanja govorijo o njeni sre~i. Pohvalo si zaslu‘i za dober videz svojega mo‘a. ^eprav njene h~ere niso ve~ otroci, jim ukazuje v vsaki stvari. Prezira varljivo slavo in ni~evo lepoto. Taka ‘enska, ki se boji Gospoda, bo hvaljena; nagradil jo bo s plodom njenih del, ki jo hvalijo vsepovsod.«126 Vsepovsod, na kne‘jih dvorih, v mestih in na kmetiji, v vseh dru‘benih slojih, so bila dela lo~ena na ‘enska in mo{ka. »Ampak, draga moja Kristina, prav tako bi se lahko vpra{ali, zakaj Bog ni hotel, da bi mo{ki opravljali ‘enska dela ali ‘enske mo{ka. Na to vpra{anje je treba odgovoriti tako: preudaren in skrben gospodar je razli~na doma~a opravila porazde- lil med ~lane dru‘ine, tako, da tisto, kar opravlja eden, ne po~ne drugi. Bog je hotel, da mu mo{ki in ‘enska razli~no slu‘ita, da se podpirata in drug drugemu pomagata, vsak na svoj na~in. Tako je torej obema spoloma dal tako naravo in lastnosti, ki so potrebne za izpol- njevanje njunih nalog, ~etudi se ~love{ka bitja v~asih motijo glede tega, kaj jim pristoji...«127 @enska delovna sfera je obi~ajno pomenila nadzor znotraj gospodinjstva, in sicer skrb za hi{o, vrt, otroke, slu‘abnike in majhno ‘ivino. Tudi pri Santoninu je mogo~e razbrati delitev na ‘enska in mo{ka opravila. 124 A History, str. 277–279. 125 Shulamith Shahar, History of Women, str. 15 in 16. 126 Christine de Pizan, Knjiga, str. 125 in 126. 127 Christine de Pizan, Knjiga, str. 64 in 65. 117ZGODOVINSKI ̂ ASOPIS • 56 • 2002 • 1–2 (125) 128 Prav tam, str. 65. 129 Paolo Santonino, Popotni dnevniki, str. 40. 130 Maja @vanut, Od viteza, str. 87. Medtem ko mo{ki vi{jega sloja opravljajo politi~ne in reprezentativne naloge, kot je spremstvo ali uradni pozdravi {kofa, sre~a Santonino ‘enske le za grajskimi zidovi – pa {e to vedno v spremstvu in pod nadzorom mo{kih – oziroma v cerkvi. Tako cerkvena kot tudi posvetna literatura sta pogosto priporo~ali tak{no tradicionalno delitev in iz pisanja Christi- ne de Pizan je razvidno, da je bilo to splo{no uveljavljeno v dru‘bi. Ni pa to pogojeno s tem, da ‘enske ne bi bile sposobne ali dovolj pametne za opravljanje »mo{kih« del. »^e pa bi hoteli trditi, da ‘enske niso dovolj pametne, da bi se nau~ile prava – izku{nje o~itno dokazujejo nasprotno. Kot bova videli kasneje, so bile {tevilne ‘enske – in {e danes jih najdemo – zelo velike filozofinje in so obvladovale {e veliko te‘je in plemenitej{e vede, kot so pisani zakoniki in ~lovekovi predpisi. Po drugo strani, ~e bi kdo hotel trditi, da ‘enske nimajo nobenega naravnega nagnjenja za politiko in oblast, bi ti lahko navedla primere mnogih slavnih ‘ensk, ki so v preteklosti vladale. In da bo{ bolje uvidela resnico, te bom spomnila {e na nekatere tvoje sodobnice, ki so po smrti svojega mo‘a tako dobro vodile zadeve, da neizpodbitno dokazujejo, kako nobena naloga ni prete‘ka za bistroumno ‘en- sko.«128 In ne samo v teh, najbolj skrajnih primerih (u~enjakinje, vladarice,...), temve~ tudi v vsakdanjem ‘ivljenju so se vloge ve~krat obrnile. Tako lahko najdemo tudi situacije, ko so bili mo{ki aktivni pri tkanju, produkciji tekstila in hrane. Na nekaj podobnega je naletel tudi Paolo Santonino v vasi Bitnje blizu Kranja, »kjer se dobi veliko platna. Pravijo, da tod pozimi vrtijo preslico in tkejo tako mo{ki kakor tudi ‘enske.«129 Niso pa se dela razlikovala samo med ‘enskami in mo{kimi, ampak seveda tudi med samimi ‘enskami. @enske vi{jih slojev so se ukvarjale in ubadale z drugimi opravili in problemi kot ‘enske srednjega in ni‘jega stanu. @enske iz ni‘jega plemstva so se lahko zaposlile na kraljevih ali kne‘jih dvorih, kjer so opravljale dela kot so: vzgoja otrok, uprava gospodinjstva in financ, sodelovanje pri dvor- nem ceremonialu in dru‘abnem ‘ivljenju in organizacija {tevilnih potovanj. Nekatere od teh slu‘b so bile po svoji naravi za~asne (dvorna dama, dvorna upraviteljica, vzgojiteljica otrok).130 Helena Kottanner nam je v svojih spominih zelo lepo in podrobno opisala, kak{ne dol‘nosti je imela kot vzgojiteljica kraljevih otrok. Le-te pa niso bile omejene samo na vzgojo otrok, saj ji je Elizabeta zelo zaupala in ji zaradi tega nalo‘ila tudi pomembnej{o Cosme Tura in Francesco Tossa, z Triumf Minerve (detajl), okrog 1470. Moralisti so v svojih spisih priporo~ali, naj se ‘enske ukvarjajo s koristnimi ro~nimi deli. Primere njihovih zaposlitev (tkanje, vezenje) ka`e ta slika. (Ferrara, Palazzo Schifanova) 118 M. KOVA^I^: »PRIJAZNE, POBO@NE, SKROMNE, ̂ EDNOSTNE IN PLEMENITE« nalogo – sodelovanje pri kraji krone. Pri tej nalogi se je izkazala kot odgovorna, pametna in vredna zaupanja. Kaj pa je lahko tak{na slu‘ba na dvoru prinesla? »Tedaj sem pokleknila pred plemenito kraljico in sem njeno milost spomnila na dela, ki sem jih storila njeni milosti in tudi plemenitemu kralju in tudi drugim njene milosti otrokom, vsemu plemenitemu kne‘jemu rodu. Tedaj mi je plemenita kraljica podala roko in rekla:’Vstanite! ^e Bog da in se bo stvar dobro iz{la in pride do miru, tedaj bom vas in ves va{ rod povzdignila (poudarila M.K.); vse to ste po{teno zaslu‘ili in ste zame in za moje otroke storili, ~esar sama ne bi ne hotela ne mogla.’ Tedaj sem se poni‘no priklonila in se njeni milosti zahvalila za dobre obete.«131 Slu‘be na dvoru so lahko prinesle tudi ob~asne in stalne denarne nagrade, nagrade v obliki podelitve nepremi~nin in dohodkov ter dragocenih predmetov, prilo‘nosti za skleni- tev ugodne zakonske zveze (»Svoj ~as je bila nekaj let na dvoru gospoda cesarja, tedaj, ko je bil taisti gospod Sigismund cesarski dvorjan in je opravljal slu‘bo varuha cesarskih dragocenosti in srebrnine. Ker sta bila taistemu gospodu cesarju zavoljo svojih {tevilnih ~ednosti nadvse draga, ju je zvezal v zakon.«132), pri ~emer se je vladar navadno izkazal hvale‘nega {e s poro~nim darilom (»Vrhu tega je dobil taisti gospod Sigismund s svojo prej imenovano preljubo ‘eno od cesarja za poro{tvo trajne ljubezni v dar mnogo raznovrstnih dragocenih obla~il; oba jih rada nosita in se krasita z njimi.«133), obi~ajno s srebrno pivsko posodo ali pa kar z doto. @ena plemi~a je bila nepogre{ljiva partnerica svojega mo‘a pri vzgoji in odlo~itvah glede bodo~nosti otrok, v primeru njegove smrti tudi kot njihova varuhinja, kot nositeljica dru‘inskih povezav, kot voditeljica gospodinjstva in v mo‘evi odsotnosti vsaj deloma tudi gospodarstva. Ustvarjanje dru‘ine in skrb zanjo je bilo njeno najbolj naravno poslanstvo. Poro~ena ‘ena je ve~ji del svojega ‘ivljenja nosila, dojila in vzgajala svoje otroke in nadzo- rovala gospodinjstvo in hi{no slu‘in~ad. Tudi za njo se ni spodobilo fizi~no delo.134 Plemkinje so se vedno zanimale za kuho, za nove, eksoti~ne jedi, ki so bile kon~no tudi statusni simbol. Tako tudi Santonino izkusi njihove izvrstne specialitete. »Medtem ko smo se zahvaljevali za prejeto okrep~ilo, je pri{la mogo~na Omelija s svojim dekleti, ki je pripra- vila vse zgoraj opisane jedi v~eraj{njega in dana{njega dne, in z vso uglajenostjo in srame‘- ljivostjo prosila za zamero, ~e ni zadostila dostojanstvu in pri~akovanju gostov. Spodobno smo ji odgovorili, kakor je terjal trud za imenitno opravljeno nalogo, in se ji vsi ~ez in ~ez zahvaljevali.«135 Vendar si je njihovo udele‘bo pri kuhi verjetno treba predstavljati bolj kot nasvet, nadzor in sodelovanje pri dokon~ni obliki – serviranju, kot pa, da bi jih resni~no »skuhala sama gospa Omelija s svojimi slonoko{~enimi rokami.«136 Z lastnimi rokami so se plemkinje lotile le ro~nih del, finega {ivanja in vezenja. Kar pa verjetno ne velja tudi za me{~anske ‘ene, ki so morda res same pripravljale jeda~o za goste. »Na mizo so prinesli deset jedi, vsako bolj{o in imenitnej{o od prej{nje; pripravila jih je gospa Ur{ula, ‘ena taistega Ga{perja (belja{kega me{~ana; op. M.K.), lepa in ~ednostna gospodinja, s tako fino~o, da bi ~lovek rekel: saj so jih prinesli sredi iz Florence!«137 V obeh primerih pa so ‘enske, potem ko so gostje brez problemov pospravili (pre)obilno kosilo, pri{le vpra{ati in se opravi~iti, »~e je bilo kaj narobe; ker pa je imenitno opravila delo in ni zagre{ila nobene 131 Spomini Helene Kottaner, str. 77. 132 Paolo Santonino, Popotni dnevniki, str. 59. 133 Prav tam, str. 61. 134 Maja @vanut, Od viteza, str. 147. 135 Paolo Santonino, Popotni dnevniki, str. 61. 136 Prav tam, str. 74. 137 Prav tam, str. 63. 119ZGODOVINSKI ̂ ASOPIS • 56 • 2002 • 1–2 (125) napake, smo ji vsi zlahka izkazali milost, jo hvalili in se ji priporo~ili.«138 To je vsaj malo odtehtalo njeno naporno delo. Kar predstavljamo si, koliko ~asa je morala prebiti v kuhinji, da je pripravila vso to ogromno koli~ino hrane. @e pogled na prazno mizo pa je bila verjetno najlep{a in najbolj{a nagrada za opravljeno delo. Osebna higiena in vloga ‘ensk pri umivanju V poznem srednjem veku so pisci v samostanih prenehali opozarjati pred nevarnostmi, ki jih povzro~a kopanje. Kopanje in parne kopeli so se uveljavile med vsemi sloji prebi- valstva, tako da sedaj ni bilo ve~ primerno zani~evalno in sumni~avo gledati na umivanje od nog do glave. Pozivati so za~eli tudi k rednemu menjavanju spodnjega perila.139 Samo kot zanimivost naj omenim dogodek, ki nam dokazuje, da se v krajih, kjer je Santonino potoval, to o~itno {e ni prijelo. »Tukaj je to no~ avstrijski duhovnik s svojimi ‘e ~isto ~rnimi in zamazanimi spodnjicami (poudarila M.K.) zama{il okno spalnice, da severni veter ne bi {kodoval glavi in ‘elodcu na{ega {kofa, ki je le‘al nasproti okna,«140 kar se je na{emu Santoninu zdelo kot »okretna pamet in ~udovita preudarnost na{ega Avstrijca«141. Poznali so dva na~ina kopanja in sicer kad ali parno kopel, torej samostojno ali v dru‘bi. Ve~krat sta se umivali dve osebi hkrati. To pa zaradi dru‘abnosti ali gostoljubja. Za najvi{jo dol‘nost gostoljubja je namre~ veljalo, da se je gostu pripravila kopel. V ve~ini primerov pa je bilo izkazovanje tak{nega gostoljubja dol‘nost ‘enske, saj so bili najve~krat mo{ki tisti, ki so bili dele‘ni tak{ne pozornosti in telesne bli‘ine.142 »Ta dan je plemeniti in mogo~ni gospod Jurij Vend, kastelan na gradu Pri‘anku (Brie- sinch, Priessenegg), resni~no najbolj omikani in ~ez vse ‘lahtni gospod, kar jih poznam, na ve~er povabil Santonina, naj gre z njim v kopel, da bi s telesa o~istil naslago umazanije, ki se mu je nabrala na dolgem potovanju. Malo pozneje je, rekel bi, na njegov ukaz, vstopila (poudarila M.K.) pre‘lahtna gospa Barbara Flaschberger (Flosperger), h~i gospoda na gradu Flaschbergu, ki je bilo o njem zgoraj povedanega dovolj, njegova ‘ena, stara dvajset 138 Prav tam. 139 Geschichte, str, 559. 140 Paolo Santonino, Popotni dnevniki, str. 13. 141 Prav tam. 142 Geschichte, str. 349 in 559–560. @enska kot stre`nica gosta. Entlausung die laus. 120 M. KOVA^I^: »PRIJAZNE, POBO@NE, SKROMNE, ̂ EDNOSTNE IN PLEMENITE« let, zelo lepa in predvsem priljudna in dobrotna, vendar vselej spodobno ~ednostna in skromna. Na mo‘ev ukaz je Santonina, ki se je sprva branil, potlej pa se, ker je bilo ‘e tako sklenjeno, uklonil in privolil, prav ne‘no podrgnila z belimi in mehkimi rokami po telesu do trebuha exclusive. Potlej mu je umila glavo in jo dodobra o~istila; naposled je z obilnim polivanjem vode taistemu Santoninu o~edila ude od trebuha do peta vsakr{ne nesnage. In po opravljenem delu se je zahvalila, ker je izvolil tako potrpe‘ljivo prena{ati izkazano uslugo (poudarila M.K.). To bi nemara kdo, ki ne pozna krajevnih obi~ajev, {tel ~ednostni gospe v greh, njenemu mo‘u pa o~ital nespamet in lahkomi{ljenost, da je pripeljal v kopel svojo lastno, povrh tega tudi mlado in lepo ‘eno, da bi bila na uslugo tujcu. A ~e bo pazljivo pretehtal de‘elne {ege, bo {tel vse to obema v najvi{jo hvalo in krepost. Zakaj vsi pravijo, da se po stari navadi tako ravna s pri{leki (ob pravi~nem upo{tevanju stanovskega polo‘aja oseb), ki se ~utijo tako kot gostje sprejeti s posebno ljubeznijo in ~astjo.«143 O~itno pa je bila ta {ega izkazovanja gostoljubja v krajih, od koder je prihajal Santonino ‘e opu{~ena, saj se mu je zdela tuja in nenavadna. Medtem ko so se je v na{ih krajih {e vedno dr‘ali. In kar se zdi najbolj zanimivo je to, da se je ‘ena omenjenega kastelana po opravljeni kopeli zahvalila za potrpe‘ljivost. Kar pa se ti~e v kasnej{em poglavju omenjenega opisa umivanja {kofove glave v ‘en- skem samostanu Studenice, je treba na tem mestu povedati naslednje. Ker je bila v srednjem veku navada, da so premo~eni gostje oblekli obleko, ki jim jo ponudil gospodar (v na{em primeru prednica samostana), je tako od naporne poti popolnoma preznojen {kof preoblekel svojo spodnjo srajco in se poslu‘il obleke, ki so mu jo ponudili v samostanu. O~itno je ve~ ljudi iz popotnega spremstva izrabilo prilo‘nost za osebno higieno, vendar pa nam ‘al Santonino ne poro~a podrobno o tem. Lahko samo sklepamo, da se je kopanje poleg umi- vanja glave raz{irilo tudi na stri‘enje las, britje in morda tudi na nego nohtov, ~esanje ali pa vendarle zgolj na umivanje nog.144 Duhovniki in ‘enske ...Far sme imeti sto kurb, pa nih~è mu ne re~e besede, dasi vso no~ se pri svoji smrde~i kuharici valja, zjutraj pa pride k oltarju osran kot svinja h koritu. V tem so najhuj{i ti leni menihi in candraste nune; no~ in dan se kurbajo, potem pa morijo otroke;... Janez Menart145 Tudi v na{ih krajih so se po ‘upnijah in beneficijih raz{irile razvade, ki so bile v 15. stoletju splo{ne. Zelo pogosta je bila zdru‘itev mnogih beneficijev v posesti ene osebe, ki je kljub temu, da jih ni upravljala sama, prejemala od njih ve~ji del dohodkov. Do mnogih razvad je pri{lo v bogoslu‘ju (duhovniki marsikje niso brali vseh delov ma{e) in pri po- 143 Paolo Santonino, Popotni dnevniki, str. 31. 144 Helmut Hundsbichler, Realien zum Thema »Reisen” in den Reisetagebüchern des Paolo Santonino (1485–1487); v: Die Funktion der schriftlichen Quelle in der Sachkulturforschung, Veröffentlichungen des Instituts für mittelalterliche Realienkunde Osterreichs 1, Verlag der österreichischen Akademie der Wissen- schaften, Dunaj 1976; str. 124–126. 145 Janez Menart, Pridige in balade, str. 100, odlomek iz Pridige o svetem zakonskem stanu, ki bi ga hoteli ti hudi~evi farji ino menihi zavre~i. 121ZGODOVINSKI ̂ ASOPIS • 56 • 2002 • 1–2 (125) deljevanju zakramentov (ve~krat so se podeljevali le za denar). Duhovniki so se vdajali posvetnemu ‘ivljenju in u‘ivanju, ‘iveli so v konkubinatih, izvr{evali kr~marsko obrt, se vdajali lovu in kockarstvu ter se obla~ili po {egi laikov.146 @e ljubljanska sinoda leta 1448 je posku{ala med klerom odpraviti, kar je bilo slabega.147 Vendar pa je videti, da ni imela trajnega uspeha, saj nam Santonino na ve~ mestih opisuje razrahljane moralne razmere duhov{~ine. »Poleg tega se je tako v Dravski in Ziljski dolini kakor tudi v sosednjih in bli‘njih krajih (tako sem izvedel od pou~enih ljudi) vgnezdila neka zloraba, ki je naravnost nasprotna oglejskemu sede‘u: tako za ‘upnijske kakor tudi za podru‘ni~ne cerkve je navada, da v ~asu vakance prezentirajo duhovnike posvetni laiki ‘e kakih trideset let in ve~, vse te cerkve pa je pred tem kratko malo podeljeval patriarh. Tudi neka druga napaka se je ‘e zdavnaj raz{irila po teh krajih, ki (~e se ne motim) pripomore bolj k pogubljenju kot zveli~anju du{: da namre~ kuracijski duhovniki na posamezne kvatrne nedelje med slu‘bo bo‘jo ov~ice, zaupa- ne jim v varstvo, odve‘ejo vsakr{nih ve~jih in manj{ih izob~enj ne glede na to, zakaj so jih zadala, ~eprav ne povedo, s kak{nimi pooblastili po~nejo tako. Duhovniki dobivajo za tako nespametno odvezo oziroma ponovno povezavo s cerkvijo po eno koko{ na vsako hi{o; taka koko{ se imenuje ’futrna koko{’, se pravi koko{, ki tehta en funt in odtehta eno izob~enje.«148 Pustimo ob strani vse druge napake v ‘ivljenju in delu duhovnikov in se posvetimo le rde~i niti – ‘enskam. @e cerkveni zbori so na veliko razglabljali in uvajali raznorazne ukrepe proti omajane- mu moralnemu ‘ivljenju duhovnikov. Vendar po drugi strani ravno na podlagi teh vidimo, kako zelo je bilo cerkveno ‘ivljenje v krizi. V srednjem veku je bila namre~ zelo raz{irjena prostitucija. [e posebej so se vla~uge v ve~jem {tevilu pojavljale tam, kjer se je zbralo ve~je {tevilo ljudi. Tak{ne prilo‘nosti za zaslu‘ek so bili tudi cerkveni koncili. V ~asu koncila v Konstanci (1414 – 1418) je pisec kronike koncila jezdil od hi{e do hi{e in pre{teval vla~uge. Te so se zadr‘evale deloma v hi{ah, deloma v hlevih, vinskih sodih ali na ulicah. Skupno je na{tel 1500 prostitutk. Trinajst let kasneje, na koncilu v Bazlu (1431 – 1449), pa jih je bilo mo~ najti ‘e 1800.149 V prostitucijo so bile ‘enske ve~krat potisnjene zaradi ekonomskih potreb in pogosto- krat so mo‘je njihov na~in zaslu‘ka odobravali. Glede na to je ve~ina od njih izhajala iz ni‘jega dru‘benega razreda.150 Prostitutke pa so metale slabo lu~ na celotno ‘ensko popula- cijo, saj so mo{ki na podlagi le-teh opravi~evali svoje zmotno mi{ljenje o ‘enskah. To pa, da so oni zahajali k njim in varali svoje ‘ene, se jim ni zdelo ni~ napa~nega. »Kajti ni pravi~no, ~e eni strani prizadene{ {kodo pod pretvezo, da drugi pomaga{, kot so storili, ko so v nasprotju z dejstvi obsodili vedenje vseh ‘ensk. To ti lahko doka‘em z izku{njo. Denimo, da so to po~eli, da bi nore spravili k pameti; to bi bilo tako, kot ~e bi obsodila ogenj – ki je vendar dobra in potrebna prvina – z izgovorom, da se nekateri z njim ope~ejo, ali pa vodo, ker se nekateri v njej utopijo. Enako bi lahko rekli za vse dobre stvari, saj jih lahko upora- bimo v dobrem ali slabem. Kakor koli ‘e, ni treba obsojati ‘ensk, ~e jih norci napak izkori{~ajo.«151 146 Milko Kos, Zgodovina Slovencev, Od naselitve do petnajstega stoletja, Slovenska matica, Ljubljana 1955, str. 353. 147 Josip Gruden, Cerkvene razmere, str. 24–34. 148 Paolo Santonino, Popotni dnevniki, str. 23. 149 Alltag, str. 44 in 45. 150 A History, str. 278. 151 Christine de Pizan, Knjiga, str. 50. 122 M. KOVA^I^: »PRIJAZNE, POBO@NE, SKROMNE, ̂ EDNOSTNE IN PLEMENITE« Dejstvo, da je znaten del poznosrednjeve{ke duhov{~ine ‘ivel v konkubinatih, ima tudi ekonomske vzroke. Veliko duhovnikov se je namre~ ukvarjalo s krajevnim gospodarstvom, kar pa je terjalo vpeljavo gospodinjstva organiziranega kot delitev dela. Sodelovanje ‘ensk in otrok pri delu je bilo gospodarsko potrebno in je ustrezalo ‘ivljenju v va{kih skupnostih, iz katerih je od 15. stoletja naprej izviralo vedno ve~ duhovnikov.152 »Taisti gospod [tefan ima gospodinjo, staro {tirideset let, kar zalo ‘ensko in odli~no kuharico.«153 Cesar Sigismund je sicer na koncilih v Konstanci in Bazlu predlagal ukinitev celibata, vendar mu to ni uspelo. Ta ukrep bi po vsej verjetnosti pripomogel k dvigu ugleda prile‘nic. Te so bile pogosto izpostavljene zani~evanju in posmehu prebivalstva.154 To pa glede na Santoninovo pisanje, da ima »ve~ina duhovnikov gospodinje, in sicer mlade in zale, te pa imajo {e dekle. In vendar se ljudje nad tem ne spotikajo, zakaj malodane povsod jih ~astijo, spo{tujejo in imajo v visokih ~islih«155, za na{e kraje ne moremo trditi. Vendarle pa ne moremo kriviti samo ekonomskih danosti za odstopanje od norm. Podobne pojave je mo~ dokazati tudi pri dobro situiranih duhovnikih oziroma vi{jem kleru.156 @enske v samostanih Na{ popotnik Paolo Santonino nas v svojih dnevnikih dvakrat seznani tudi z moralno krizo ‘ivljenja v ‘enskih samostanih. V drugem letu svojega potovanja se je Santonino ustavil v samostanu »bla‘ene Device, dominikanskega reda, v Velesovem (Michelstetin), ki je podlo‘en sede‘u oglejskega patriarha. V samostanu je dvanajst redovnic, ki so se za- obljubile po pravilu svetega Dominika. Njihova prednica je gospa Doroteja Ecker (Eccher), preudarna petdesetletnica, ki ima ~ez tiso~ dukatov letnih dohodkov.«157 Ta samostan je bil tudi prvi med ‘enskimi samostani, ki je nastal pri nas. Ustanovili so ga gospodje s Kamna, ministeriali ande{kih grofov, leta 1238. Prve redovnice so pri{le iz samostana Ziegelhofen 152 Alois Niederstätter, Jahrhundert, str. 69. 153 Paolo Santonino, Popotni dnevniki, str. 36. 154 Alois Niederstätter, Jahrhundert, str. 69. 155 Paolo Santonino, Popotni dnevniki, str. 37. 156 Alois Niederstätter, Jahrhundert, str. 70. 157 Paolo Santonino, Popotni dnevniki, str. 42. 158 Melita Pivec Stele, Starej{i ‘enski samostani v Sloveniji, ponatis iz Kronike {t. 3., leto 1940, Ljublja- na 1940, str. 151. 159 Paolo Santonino, Popotni dnevniki, str. 42. Duhovnik z dvema ‘enskama v postelji: pomanjkanje seksualne morale {tevilnih duhovnikov je bila zanimiva tema tudi za umetnike; perorisba, Vigil Raber, okrog 1520/30. 123ZGODOVINSKI ̂ ASOPIS • 56 • 2002 • 1–2 (125) na Dunaju. V redovnih zadevah so bile odvisne od dominikancev v ^edadu.158 »Gospo prednico voli v ~asu vakance njen konvent in potrdi jo patriarhov sede‘«159 v osmih dneh, ~e ni bilo prito‘b. »Pod sabo ima tri farne cerkve: cerkev svete Marije v Cerkljah (Cirlach), cerkev v [en~urju (ad S. Georgium) pri Kranju in cerkev svete Marjete v Velesovem. Za prvi dve prezentira duhovnika, ki ju potlej potrdi patriarhov sede‘, v tretji postavlja vikarja, ki ga sme vsak hip odstaviti.«160 V 15. stoletju so bile med nunami skoraj izklju~no plemi{ke h~erke. To je tudi posledica tega, da so ambicioznej{i star{i svoje h~ere za nekaj let po{iljali v ‘enske samostane, kjer so lahko doma pridobljeno znanje {e izpopolnile. Samostani so bili pa~ vodilne ustanove na podro~ju kulinarike (»kosilo je bilo ~udovito sestavljeno in imenitno pripravljeno in pri njem ni manjkalo {tevilnih in raznovrstnih jedi izvrstnega okusa.«161), finih ro~nih del in zdravil- stva, pa tudi glasbene vzgoje (»Nune so prepevale na visoko postavljenem koru z nadvse prijetnimi in sladkimi glasovi, in pevsko nalogo so opravile po vseh zahtevah umetnosti, vsem nam v velik u‘itek.«162) in, kakor je bilo za‘eljeno, vzgoje v kreposti. S poukom in vzgojo plemi{kih h~era so se torej velesovske nune ukvarjale ‘e prej. V za~etku 16. stoletja pa je kranjsko plemstvo naslovilo pro{njo na oglejskega patriarha, da bi dovolil samostanu Veleso- vo ustanoviti zavod za vzgojo deklet, ~e{ da ostanejo deklice v samostanski {oli bolj verne, kot ~e se jih vzgaja v posvetnih. Samostan je to dovoljenje dobil leta 1505. To nedvomno govori o pove~anem zanimanju plemi{kih star{ev za bolj sistemati~no vzgojo njihovih h~era.163 Med nunami sre~amo znana imena kranjskih plemi{kih rodbin: Turja~ani, Ostrovrharji, Galenbergi, Lichtenbergi, Peteneki, Apfaltrerji, Ortenbur‘ani,... Plemstvo si je v cerkveni krizi 15. stoletja na najrazli~nej{e na~ine, z ustanavljanjem beneficijev, ‘upnij in kaplanij, s sodelovanjem v bratov{~inah, z darovnicami samostanom, zagotovilo precej{en vpliv na cerkveno upravo. To pa je bil tudi ~as, ko so plemi{ke dru‘ine svoje otroke {e posve~ale cerkvi, pri ~emer so merile na visoke polo‘aje v njeni hierarhiji. Samostani so bili namre~ za ‘enske edina mo‘na cerkvena kariera, medtem ko so mo{ki imeli {e mnogo drugih poti.164 Premo‘enje samostana je stalno nara{~alo po volilih, ki so jih nune prinesle s sabo, ko so vstopile v samostan, ter z dobrim gospodarstvom. Samostan se je odlikoval po svoji dobro- delnosti do reve‘ev (zlasti Gerlohsteinova ustanova) in pri odkupu kr{~anskih ujetnikov iz oblasti Saracenov. Podlo‘nikom se je godilo dobro, tlaka ni bila velika. Zato samostan tudi ni trpel od kme~kih uporov, pa~ pa od tur{kih napadov (zlasti leta 1471 in 1472), v katerih je slu‘il grad Kamen kot zaveti{~e.165 »Imenovani samostan le‘i na ravnem in je pozidan v kotu ali naro~ju gora; v bli‘ini ima na gri~u nov grad, kamor se zatekajo nune ob vpadih sovra‘nikov.«166 Tako kot je cerkvena kriza zajela duhovnike, je za~ela propadati tudi samostanska disci- plina in verska vnema. Ugnezdile so se tudi razne razvade. »Potlej so bile izpra{ane o spo{tovanju redovnih pravil, upravljanju z duhovnimi in ~asnimi dobrinami, porabi dohod- kov, opravljanju slu‘be bo‘je in podobnih stvareh. Ko so priznale, da imajo navado sem ter tja odhajati iz klavzure in samostanskega obmo~ja167 in v~asih obiskovati sorodnike, da 160 Prav tam. 161 Prav tam. 162 Prav tam. 163 Maja @vanut, Od viteza, str. 77 in 78 . 164 Maja @vanut, Od viteza, str. 77 in 122–123; Melita Pivec-Stele, @enski samostani, str. 151. 165 Melita Pivec-Stele, @enski samostani, str. 151. 166 Paolo Santonino, Popotni dnevniki, str. 42. 167 Glede klavzure so imele nune z ozirom na nezdravo lego samostana dovoljenje do skupnega obiska gradu Kamna in pristave in te olaj{ave so ostale veljavne tudi po splo{ni poostritvi klavzure 1742. 124 M. KOVA^I^: »PRIJAZNE, POBO@NE, SKROMNE, ̂ EDNOSTNE IN PLEMENITE« imajo malone vse osebno lastnino in da ne kosijo in ne ve~erjajo skupaj v reflektoriju, jim je bilo z dobrimi in prijaznimi besedami zabi~ano, naj se v prihodnje zdr‘ijo takihle prekr{kov, pa tudi mo{kih naj ne vodijo v samostan (poudarila M.K.). Za bogoslu‘je v svoji cerkvi imajo gospe redovnice {tiri kaplane, in sicer mlade, ki prebivajo zunaj samostana, vendar zelo blizu (poudarila M.K.).«168 V tretjem letu svojega potovanja, »ko je njegova ~astita prevzvi{enost pri{la opravljat {kofovska opravila v de‘elo onstran gora in posebno v Savinjsko pokrajino, ki jo vodi ~astiti gospod arhidiakon Valentin, ‘upnik v Konjicah«169, se Santonino pobli‘e seznani s samostanom, »ki se sicer imenuje samostan bla‘ene Device od milostnega studenca v Stude- nicah«170 in ‘ivljenjem v njem. [kofa in njegovo spremstvo je nadvse prijazno sprejela takratna prednica »~astita gospa Ana Lilienberger (lilienbergherin), plemenita in s poseb- no skromnostjo obdarjena ‘ena.«171 Samostan Studenice pri Polj~anah, ki le‘i v dolini pod Bo~em, je ustanovila leta 1237 Zofija Roga{ka. V redovnih zadevah so bile nune odvisne od dominikancev v Ptuju, vendar ni znano od kod so prve redovnice pri{le. Samostanu so bile vtele{ene ‘upnije Slivnica, Polj~ane in Laporje. »Samostan ima mastne dohodke.«172 Po darilih, dotah in ustanovah v 14. in 15. stoletju so Studenice postale tako bogate, da so veljale za najbogatej{i samostan na [tajerskem.173 Kljub velikemu bogastvu pa Santonino opazi, »da zunanje obzidje grozi, da se bo podrlo«174, a to pove‘e z »malomarnostjo prej{njih prednic«.175 Tudi ta samostan ni u{el strahovitemu pusto{enju Turkov, ki pa mu niso prizadejali {kode s po‘iganjem, ampak so v cerkvi samo oplenili kelihe in kri‘e. »Gospa prednica in redovnice so u{le njihovim rokam; ‘e ko so vdrli v samostan, so zbe‘ale skozi stranska vrata in se zatekle na varno v bli‘njo gozdnato goro.«176 Podobno kot v samostanu Velesovem so tudi tukaj nune poslu{ale {kofovo pridigo. Spet je najprej »s primernim nagovorom in o~etnim opominjanjem« raz~istil med prednico in nunami nek »razdor, ki je poprej vladal med njimi.« In jih je »potlej po najbolj{ih mo~eh spodbujal, naj se oprimejo ~astivrednega in hvalevrednega ‘ivljenja.«177 Kljub temu, da o kak{nem vzgojnem zavodu v Studenicah nimamo poro~il, lahko skle- pamo, da so se redovnice tudi tukaj ukvarjale s poukom in vzgojo deklic, saj je bila to njihova redovna dol‘nost.178 Ko je na{a dru{~ina ~ez nekaj dni ponovno pri{la v Studenice, je pri{lo do zanimivega dogodka, ki ga Santonino nazorno opi{e. »Gospa prednica in njene sestre so nas sprejele tako ljubeznivo, da se ne da povedati. Predvsem je bila za gospoda {kofa, ki je bil od poti z gore ves preznojen, pri pri~i nared do gle‘njev segajo~a srajca, katere ovratnik je bil pretkan z zlatom in svilo. Rad jo je oblekel; v njej pa je bil videti kot kak nem{ki primas, a ko je ~eznjo nadel svojo obleko in je li{p spodnjega obla~ila pokukal na dan pri vratu, bi ga ~lovek komaj razlo~il od pehotnega konetabla. Potlej so {kofa peljali na bolj odmaknjen kraj v 168 Paolo Santonino, Popotni dnevniki, str. 42. 169 Prav tam, str. 65. 170 Prav tam, str. 68. 171 Prav tam. 172 Prav tam. 173 Melita Pivec-Stele, @enski samostani, str. 151 in 152. 174 Paolo Santonino, Popotni dnevniki, str. 68. 175 Prav tam. 176 Prav tam. 177 Prav tam, str. 69. 178 Josip Gruden, Zgodovina slovenskega naroda, III. zvezek, Celovec 1913, str. 494. 125ZGODOVINSKI ̂ ASOPIS • 56 • 2002 • 1–2 (125) samostanu in tam mu je v navzo~nosti vsega kapitlja redovnic ena od mlaj{ih in lep{ih umila glavo (poudarila M.K.), druga pa mu je nadela ogreto pokrivalo in mu zavila glavo vanj. In upravitelj samostana ga je iz sklede polival z vodo. Na{ {kof je potrpe‘ljivo prena{al vse te usluge: kdo pa bi tudi zavrnil kaj takega od devic, pa {e lepih povrhu? (poudarila M.K.) Vendar se pri tem nikdar ni zgodilo ni~ nespodobnega, vsaj v dejanju ne, v duhu in ‘eljah pa se je nemara komajda ostajalo v mejah vzdr‘nosti. (poudarila M.K.)«179 [e en primer, kak{ne »pohuj{ljivosti« in ‘elje so {le takratnim cerkvenim predstavnikom po glavi, pa ~eprav samo v mislih. Ali bi lahko sklepali, da ravno zaradi te te‘ke vzdr‘nosti Santonino sploh ni dopustil, da bi bil dele‘en raznih uslug, »ki so jih bili dele‘ni tudi drugi, vendar samo spodobnih«180? Iz tega opisa dobimo tudi natan~no sliko umivanja v poznem sre- dnjem veku, o katerem smo nekaj ve~ ‘e povedali. Obleka naredi ~loveka Prav tako kot je bil na~in prehranjevanja, stanovanje in oprema stanovanja statusni simbol, je to predstavljala tudi obleka. Vi{ji dru‘beni sloji in premo‘nej{i ljudje so se hoteli ‘e na zunaj lo~iti od »manjvredne‘ev«. Manj premo‘ni pa so se v okviru svojih mo‘nosti dr‘ali istega principa. Morebiti so se zaradi tega kdaj pa kdaj, morali ~emu tudi odre~i ali potrpeti.181 V svojih popotnih dnevnikih nam je Santonino zapustil le opise razko{nej{ih obla~il vi{jih slojev, saj so bili lokalni gostitelji, s katerimi je na{a popotna delegacija v prvi vrsti prihajala v stik, ~astni pripadniki de‘elnega vi{jega sloja (predvsem ‘upniki, pripadniki ni‘jega plemstva in tudi predstojniki/ice samostanov). Santonino torej ni spoznal ‘ivljenja preprostega (kme~kega) ljudstva. To pa ne pomeni, da jih ni sre~eval. Vendar ti za Santonina predstavljajo le nepomembno maso, ki je ob cerkvenih dogodkih v ve~jem {tevilu »postavala« okrog imenitnih gostov in la~no gledala na pe~ene pi{~ance in najbolj{e ribe v ‘afranovi omaki. 179 Paolo Santonino, Popotni dnevniki, str. 80 in 81. 180 Prav tam, str. 81. 181 Alltag, str. 248. Visoke dame, ki so upodobljene na tej sliki, nosijo dragocene obleke, a nad tem se nih~e ne zgra‘a in tudi same se ne vedejo pri tem o{abno. Seveda niso bile nenehno tako oble~ene, ampak samo kadar so se pojavile v javnosti. Obla~ilni redi niso veljali za plemi~e, ampak v prvi vrsti samo za posnemovalce plemi{kih oblek; Obla~ilni red mesta München: Fritz, zlatarska umetnost 126 M. KOVA^I^: »PRIJAZNE, POBO@NE, SKROMNE, ̂ EDNOSTNE IN PLEMENITE« Glede na to lahko nekaj ve~ povemo le o na~inu obla~enja plemi~ev oziroma plemkinj, ki nas v tem ~lanku {e posebej zanimajo. V obla~ilni kulturi je 15. stoletje prineslo seksualizacijo obleke, torej take kroje, ki so poudarjali spol, proti ~emur je svoj glas zlasti povzdignila cerkev. @e ljubljanska sinoda je leta 1448 ostro kritizirala razvade v obla~enju, posebno vi{jih stanov. Prepovedala je predolge ali prekratke suknje, ~ez prsa pretesne jopi~e, kakr{ne so zlasti nosili vitezi, pre{iroke rokave in ovratnike, ki so bili tudi zna~ilni za vi{ji sloj, saj je na ta na~in z obilico dragocenega blaga kazal svoj polo‘aj, pa suknje z razporki ob strani ali zadaj. Prepovedani so bili modni pla{~i z bogato nagubanimi rokavi in tesni ~ez ple~a, prav tako pla{~i brez rokavov, ki so pu{~ali gole roke. Neza‘eleni so bili pasovi s srebrnimi okraski in okroglimi zaponkami ali pa dolgi lasje. Svilena obleka je bila dovoljena le prelatom in ljudem z akademsko stopnjo. Odklanjala je skratka visoko modo, ki pa se je ‘e trdno udoma~ila pri vseh, ki so si jo lahko privo{~ili.182 To nam, z opisom razko{nih obla~il, na ve~ mestih prika‘e tudi Santonino. »Ta dan je bila napravljena v ~rno obleko, na ovratniku in rokavih okra{eno z veliko zlata in z biseri in dragimi kamni, Na prsi ji je visela zlata veri‘ica z velikim in dragocenim ametistom, opasana pa je bila z dolgim pasom ali opasico, pretkano z zlatom, z dvema glavicama masivnega, ~istega zlata na konceh; po o~etni {egi ji je glavo pokrivalo ~udovito vezena avba s prelepim okrasjem iz zlatih vrtnic in muh. Skratka – vsa je bila lepa, vsa ble{~e~a in zala in sijajna.«183 Pri opisu gospe Omelije Hollen{ke je omenjeno tudi ‘ensko pokrivalo avba, ki je bila sicer v 15. stoletju na Slovenskem {e redka in je postala {ele v 16. stoletju poglavitno ‘ensko pokrivalo. Pri nas je bila v poznem srednjem veku najbolj priljubljena pe~a. Tako avbe in pe~e so nosile ‘ene iz vseh vrst prebivalstva. Poleg teh dveh so v 15. in 16. stoletju izpri~ani in omembe vredni tudi dekli{ki trakovi.184 In naslednji dan se je pri{la od gostov posloviti v druga~ni in {e lep{i obleki. »k nam je pri{la tudi gospa Omelija, napravljena v rde~o ali, kot pravijo, {krlatno obleko, precej lep{o in dragocenej{o od v~eraj{nje, zakaj cel desni rokav je bil izvezen in ozalj{an s prele- po, fino vezenino iz bisernih jagod, in to velikih, ki so kazale razne figure. Vezenina se je nadaljevala do njenih sne‘nobelih, sijo~ih ramen in vratu. Na oven~ani in lepo po~esani glavi je nosila druga~en okras kakor v~eraj. Poleg tega ji je ljubki stas opasoval pas iz masivnega, ~istega zlata brez sicer{njih dodatkov; ne spominjam se, da bi bil kdaj videl lep{ega. Vanj je bilo v lepem redu vdelanih veliko dragih kamen~kov. Obleka je imela tri komolce dolgo vle~ko, ki jo je za gospo nosil eden od zaupnej{ih slu‘abnikov ~ez levo roko. Obleka sama in pas sta po zatrjevanju poznavalcev presegala vrednost petdesetih zlat- nikov.«185 Dragoceno blago, drago kamenje, {iroki rokavi in obilica krzna so bili tisti zunanji znaki, s katerimi je plemi~ takrat in tudi pozneje dokazoval svojo druga~nost in ve~vrednost.186 Da je bila obleka res presti‘nega pomena in dragocenost, nam dokazuje spet poro~ilo na{ega potopisca. Cesar Friderik je namre~ Sigismundu, kastelanu na gradu Bek{tanj, in njegovi ‘eni dal »v dar mnogo raznovrstnih dragocenih obla~il; oba jih rada nosita in se krasita z njimi. (poudarila M.K.)«187 182 Maja @vanut, Od viteza, str. 183. 183 Paolo Santonino, Popotni dnevniki, str. 74. 184 Angelos Ba{, No{a na Slovenskem v poznem srednjem veku in 16. stoletju, Mladinska knjiga, Ljubljana 1970, str. 19–31. 185 Paolo Santonino, Popotni dnevniki, str. 76 in77. 186 Maja @vanut, Od viteza, str. 185. 187 Paolo Santonino, Popotni dnevniki, str. 61. 127ZGODOVINSKI ̂ ASOPIS • 56 • 2002 • 1–2 (125) Poleg materiala in kroja so imele pomembno sporo~ilno funkcijo tudi barve obla~il. Rde~a je bila rezervirana za praznike in za politi~no ‘ivljenje, modra je bila znamenje zvestobe, zelena upanja in vere. Bela je bila rezervirana za perilo in spodnja obla~ila. Rume- na in rjava sta imeli v srednjem veku negativni predznak, a tudi ~rna je bila sprva barva podrejenih.188 A vendar je kasneje ~rna morala izgubiti ta pomen, saj Santonino sre~a tako gori{ko grofico, »ki je nosila temno svileno obleko, zelo okra{eno z manj{imi in ve~jimi biseri«189, kot tudi ‘e omenjeno Omelijo Hollen{ko »napravljeno v ~rno obleko«190. Vendar so bili to ekstremi, saj so bili plemi~i prav gotovo v vsakdanjem ‘ivljenju skromnej{i. Upo{tevati moramo namre~ dejstvo, da je {kofova delegacija s Santoninom pri{la kot gost, ki so ga ljudje pri~akovali in so se nanj pripravili. Zato so povsem razumljive tako razko{ne pojedine kot tudi lep{e in plemenitej{e obleke. Za kratek ~as Kot vrsta zabave, hkrati pa tudi telesna priprava za vojno in koristen na~in pridobivanja hrane, je bil za plemi~e in plemkinje lov. Na lovu so mo{ki in ‘enske nosili posebne obleke, v navadi so bila posebna oro‘ja kot privilegiran lovski pripomo~ek, dovoljen samo plem- stvu, pa tudi ujede, navadno sokoli in skobci. Pri ve~jih lovskih odpravah si moramo pred- stavljati tudi dame, ki jim na rokah sede s ~epicami pokriti sokoli.191 Uplenjena divjad je pri{la prav za prehrano, vsestransko pa je bilo uporabno tudi krzno divjih ‘ivali. »Skoraj vsi se obla~ijo v grobo sukno, pokrivajo pa se s ku~mami iz ko‘uhovi- ne (poudarila M.K.). Plemenite gospe nosijo v tem ~asu pla{~e iz lisi~jih ko‘uhov (poudarila M.K.), ki sicer niso lepi, zato pa dragi in zelo koristni, da se ~lovek ubrani mraza in slabega vremena.«192 Pri na{em plemstvu je moralo biti vsaj nekoliko v navadi tudi udoma~evanje divjih ‘ivali. Verjetno se je le-to uveljavilo, morda celo samo pri ‘enskah, kot bizarna moda, saj se Santonino ni mogel nagledati udoma~enega merjasca. »Gospa Omelija je sama zredila mladega vepra – tedaj je bil ‘e leto dni star –, ki ga je krotka gospa tako udoma~ila, da ne stori nikomur ni~ hudega in ves ~as hodi po hi{i ko kak doma~ pes, razen kadar mogo~ni gospod odide z gradu: tedaj gre za njim, tik za konji, kamor koli se odpravi, in se z njim vra~a domov. Sam bi imel kaj takega za la‘, ko bi ne videl na svoje o~i, danes je namre~ veper tekel za svojim gospodarjem od cerkve svetega Janeza na prej omenjeno Goro milosti pet milj dale~ po gozdu, skozi vode in podrast v veliko za~udenje vseh na{ih. Vrhu tega ima taisti veper {e eno ~udovito znamenje krotkosti: ~e ga kdo po~ehlja ali narahlo popraska z roka- mi, se precej rade volje ule‘e na tla in oble‘i pri miru, dokler ga ~ehlja{. V vsem tem zaslu‘i prej omenjena gospa posebno hvalo, saj je s svojo prizadevnostjo in spretnostjo ukrotila in udoma~ila divjo gozdno zver.«193 Lov je bil samo napol dejavnost prostega ~asa in dru‘abni dogodek in je bil precej odvisen od vremena. Ob popoldnevih, {e bolj pa seveda v zimskem ~asu, se je plemi{ka dru‘ina skupaj z morebitnimi gosti predajala najrazli~nej{im dru‘abnim igram. Mednje so spadale ‘e iz antike znane kocke in razli~ne igre na plo{~ah (mlin, dama), v srednjem veku pa sta se priljubila tudi {ah 188 Maja @vanut, Od viteza, str. 185. 189 Paolo Santonino, Popotni dnevniki, str. 17. 190 Prav tam, str. 74. 191 Maja @vanut, Od viteza, str. 148–150. 192 Paolo Santonino, Popotni dnevniki, str. 37. 193 Prav tam, str. 74 in 75. 128 M. KOVA^I^: »PRIJAZNE, POBO@NE, SKROMNE, ̂ EDNOSTNE IN PLEMENITE« in karte. »Po kosilu je pri{la k nam plemenita gospa Veronika Lichtenbergerjeva s h~erko Kata- rino, po o~etovi in materini strani iz vite{kega rodu, ‘ena rajnkega mogo~nega gospoda Bol- te‘arja Wagna (Wagern), kastelana v Vitanju, in dolgo posedela z nami vsem v kratek ~as. Omenjena Katarina, njena h~i, je igrala karte z gospodom Danijelom, kaplanom na{ega {kofa, za klofute; kadar je dobila, je krepko udarila po pora‘encu.«194 Niso pa kartali in kockali samo za zabavo in dru‘bo, temve~ tudi za denar. Cerkvena navodila, ki prepovedujejo hazarderska razvedrila ob dolo~enih dnevih, jasno ka‘ejo, kako {iroko se je razmahnila taka praksa med ljudmi in to ne le med svetnimi, ampak tudi med duhov{~ino.195 Najbolj priljubljena plemi{ka zabava, ob kateri nista smela manjkati glasba in ples, je bila prav gotovo gostija. V dru‘inskih krogih so bili povodi za tako prireditev: krst, zaroka, poroka in smrt, po Santoninovih pri~evanjih sode~ pa tudi obiski visokih gostov. »Napo- sled smo vstali od ve~erje, ki smo jo vlekli kaki dve uri, in tedaj so piska~i ali fistulatorji (kakor jim pravijo) zaigrali za ples. Taisti gospod vitez je najprej zaprosil Santonina, naj se zavrti z gospo Omelijo; ko pa se je ta opravi~il zaradi neizku{enosti v tej umetnosti, je odgovoril, da ga rad nau~i, in tako je prijel preljubo ‘eno za roko in nemudoma zaplesal. Ko je kon~al, je spet pozval Santonina, naj se zavrti s prelepo gospo, ki se je pred njim in Santoninom ‘e postavila za ples; in ko se je tajnik opravi~eval z dostojanstvom svoje slu‘be in prav toliko z neizku{enostjo in zares odklonil, je bilo videti, da mu je gospa mo~no zamerila, ker se je ~utila zavrnjeno. Po nekaj plesih je bil na vrsti {e en imeniten po‘irek z izvrstnim medenim pecivom in sladkim vinom. Potlej smo {li spat, saj je minila druga ura no~i; v zgornji jedilnici smo se poslovili od zgoraj omenjenega gospoda viteza in Omelije z njunimi doma~imi, ki so se po na{em odhodu spet zavrteli in plesali {e dve uri.«196 Funkcija plesa je bila ve~plastna: bil je dru‘abna igra, urejal je dru‘beni red in imel je veliko reprezentan~no vlogo. In kot dru‘abno igro z dolo~enimi pravili nam ga je predstavil tudi Santonino v zgoraj opisanem odlomku. Dru‘beni red pri plesu so namre~ dolo~ala nekatera pravila, npr., da ima gospodar vedno pravico do prvega plesa, pri starodavnih plesih v verigi pa so bile privilegirane osebe vedno na prvem mestu.197 194 Paolo Santonino, Popotni dnevniki, str. 85. 195 Darja Miheli~, Hazard, Knji‘ica Annales 3, Zgodovinsko dru{tvo za Primorsko, Societa storica del Litorale, Koper/Capodistria 1993, str. 24–32. 196 Paolo Santonino, Popotni dnevniki, str. 75 in 76. 197 Maja @vanut, Od viteza, str. 155. Skupina, ki igra karte za denar. Iz: Ingold, das goldene Spiel, Augsburg, 1472 (po: W. Worringer, Die Altdeutsche Buchillustration, München, 1921, abb. 3). 129ZGODOVINSKI ̂ ASOPIS • 56 • 2002 • 1–2 (125) Poleg plesa je imela tudi glasba va‘no vlogo v ~lovekovem ‘ivljenju. Vedno je bila del plemi{ke samozavesti, bodisi da jo je izvajal plemi~ sam ali pa so mu krasili slovesnosti najeti profesionalci. V Santoninovih zapisih je obilo podatkov o obeh mo‘nostih. Posebej zanimiv je bil »igrc svetlega gospoda Lenarta, grofa gori{kega, ki je na ve~ na~inov igral na cister in na lovski rog, uganjal vseh vrst nor~ije z gibom in besedo in spravil s svojimi {alami vse goste v smeh in dobro voljo, da so se sprostili in docela opomogli.«198 Kadar so bili na gradu gostje, se je spodobilo, da so jih med obedi zabavali najeti muzikantje z instrumental- no ali vokalno glasbo. Peli so tudi gostje sami »ob spremljavi cistra (ki ga je imel gospod Ga{per) za razvedrilo in na{emu {kofu v uteho.«199 Prav tako pa tudi gostitelji, saj je Hartman Orne{ki »na mo~ dobre volje in dobrotljiv, skoraj vso pot z enim od svojih gospodi~ev prepeval pesmi v svojem jeziku, da bi gospodu {kofu in njegovim izkazal {e ve~ in {e prijetnej{o ljubeznivost.«200 Videli smo ‘e, da je bila glasba tudi sestavni del dekli{ke vzgoje. @enske so namre~ v srednjem veku pogosto upodabljali ob harfi ali z lutnjo. Zaklju~ek »Kajti ti gospodje ne svetujejo ‘enskam, naj se varujejo pasti, ki jim jih nastavljajo mo{ki. In vendar je vse preve~ res, da mo{ki pogosto goljufajo ‘enske s svojo zvija~nostjo in dvoli~nostjo. Nobenega dvoma pa ni, da so tudi ‘enske del ljudstva Boga, da so ~love{ka bitja z isto pravico kot mo{ki in da ne pripadajo kak{nemu drugemu rodu ali druga~ni vrsti, ki bi jo lahko izklju~ili iz moralne vzgoje. Moj zaklju~ek je torej tak: ~e bi delali za skupno blaginjo, torej v korist obeh strani, ki ju to zadeva, bi nagovorili tudi ‘enske, naj jih posva- rijo pred pastmi, ki jim jih nastavljajo mo{ki, enako kot so glede ‘ensk posvarili mo{ke.«201 Kljub temu, da pomeni roditi se kot mo{ki ali ‘enska le biolo{ko dejstvo, je vendarle ‘e samo rojstvo zaznamovalo usodo nadaljnjega ‘ivljenja. @enske so bile ‘e od samega rojstva 198 Paolo Santonino, Popotni dnevniki, str. 7. 199 Prav tam, str. 43. 200 Prav tam, str. 74. 201 Christine de Pizan, Knjiga, str. 231. Ples je bil zabava v prostem ~asu plemi~ev. 130 M. KOVA^I^: »PRIJAZNE, POBO@NE, SKROMNE, ̂ EDNOSTNE IN PLEMENITE« dalje pri marsi~em prikraj{ane. Po mojem mnenju je najpomembnej{e dejstvo to (kar sem ‘e nekajkrat poudarila), da niso imele enakih mo‘nosti pri izobrazbi, saj bi bil v nasprotnem primeru njihov polo‘aj prav gotovo veliko bolj{i. Z »bolj{i« pa mislim, da bi se zavedala svojega polo‘aja in bi lahko same marsikaj popravile, kar tudi vidimo na primeru Christine de Pizan. Vendar pa je bila tudi ona otrok svojega ~asa. Marsikaj v zvezi z ‘enskim po- lo‘ajem v dru‘bi se je tudi njej zdelo samoumevno. Torej, ~e na kratko povzamem. Deklicam so ‘e od malih nog dopovedovali, kak{na je in mora biti njihova vloga na tem svetu. Vzgajali so jih v skromne, tihe, ~ednostne, ubogljive in poslu{ne. U~enje pisanja in branja se jim ni zdelo potrebno, saj bi le-to lahko deklicam samo {kodilo za dobro poro~no partijo. V zakonski zvezi je bila njihova poglavitna naloga »proizvajati« potomce in brezpogojno ubogati (prena{ati tepe‘ke, pre{u{tvovanja) svojega mo‘a. Kar je, kadar so imeli goste, pomenilo tudi narediti vse, da se je gost po~util kot doma. Prete~i je moralo {e kar precej stoletij, da smo si ‘enske izborile svojo enakopravnost in emancipacijo. Vendar pa se kljub temu, da ustava obema spoloma zagotavlja enake mo‘no- sti, razlike med spoloma {e vedno pojavljajo. Danes imamo ‘enske sicer enake mo‘nosti za izobrazbo kot mo{ki, a kljub temu so ‘enske {e vedno manj zastopane na vladajo~ih in vodstvenih polo‘ajih. Predsodki »o tem, da je ‘enska preprosto narejena za preprostej{a, dru‘beno manj odgovorna in intelektualno manj zahtevna dela, da ji v igri, ki se ji pravi vodenja sveta, skratka pripada le vloga soproge, tajnice, pri{epetovalke ali navija~ice njenega mo{kega, na samo igri{~e pa ne sme stopiti...«202, o katerih govori tudi ‘e Christine de Pizan, so namre~ {e vedno globoko zakoreninjeni v dru‘bi. @enskam {e vedno ni omogo~en enak dostop kot mo{kim do nekaterih slu‘b, kjer bi lahko pokazale svoje sposobnosti (razen seveda redkih izjem). V Sloveniji v devetdeset~lanskem parlamentu ta hip sedi dvanajst poslank (13,3% vseh poslancev). V Drnov{kovi vladi so tri ministrice. Leta 1996 so bile, od petindvajsetih veleposlanikov, {tiri veleposlanice. V 192 ob~inskih in mestnih svetih odlo~a dvanajst odstotkov svetnic, {e ni‘ji je dele‘ ‘upanj – teh je le deset. Med generalnimi direktorji {estdesetih najve~jih slovenskih podjetij ni nobene ‘enske.203 V dodiplomskem izobra‘evanju je polo‘aj deklet in ‘ensk izredno ugoden. Tu res ni diskriminacije, vendar pa je druga~e v podiplomskem izobra‘evanju. Tam je ‘ensk ‘e manj kot mo{kih, saj »dokler je dekle v dru‘ini, pri star{ih, ko torej {e nima svojih dru‘inskih obveznosti, ima enak interes in enake mo‘nosti za izobra‘evanje kot fantje. Kakor hitro pa je obremenjena z dru‘ino – to pa je obdobje podiplomskega {tudija in zlasti izobra‘evanja ob delu – pa se ne izobra‘uje ve~ toliko kot njen mo{ki kolega.«204 To se pravi, da danes ni temeljno vpra{anje, ki zadeva polo‘aj ‘ensk, mo‘nost izobrazbe, ampak vpra{anje kako uskladiti dru‘inske in poklicne obveznosti. ^e torej zaklju~im, polo‘aj ‘enske v poznem srednjem veku je bil z dana{njega stali{~a res nerazumljiv, vendar pa ‘enske (ve~ina od njih, bile pa so tudi svetle izjeme) takrat niso imele niti druge mo‘nosti niti niso vedela, da bi jo morale imeti oziroma, da bi jo lahko imele, saj se jim je zdelo njihovo ‘ivljenje nekaj povsem samoumevnega in normalnega. 202 Slava Partli~, @enska je prihodnost mo{kega!; v: Delo, Sobotna priloga, 10. februar 2001, str. 12. 203 Matija Grah, Obilo gospodinj, le za vzorec gospodinjcev; v: Delo, str. 12. 204 Prav tam. 131ZGODOVINSKI ̂ ASOPIS • 56 • 2002 • 1–2 (125) Z u s a m m e n f a s s u n g »Freundlich, fromm, bescheiden, keusch und edel« – Wie Paulo Santonino die Frauen sah und beschrieb und wie die Frauen tatsächlich lebten Mojca Kova~i~ Im vorliegenden Beitrag wird aufgrund der Reisetagebücher von Santonino, der Memoiren von Helena Kottauer und des Buches über die Stadt der Frauen von Christine de Pizan der Alltag der Frauen im Spätmittelalter beschrieben. Unter Berücksichtigung der allgemein geltenden Meinung über die Rolle der Frau in der damaligen Gesellschaft werden deren Stellung, Rolle und Pflichten sowie Verrichtungen in den einzelnen Lebensabschnitten (Geburt, Jugend, Heirat, Eheleben bzw. Klosterleben) umrissen. Die Rolle der Frau im Mittelalter reduzierte sich auf das Gebären von Kindern, und in diesem Sinne galt auch jede kinderlose Ehe als Unglück. Außerdem waren Jungen mehr erwünscht als Mädchen, was wiederum falsche Vorstellungen von einer leichteren Geburt der Knaben als der der Mädchen weckte und gefährliche Konsequenzen wie die der Ungleichheit bei der Ernährung der Säuglinge zur Folge hatte. Bei der Geburt selbst halfen die Dienstmädchen und Ammen, und im Hinblick auf die bescheidenen Mittel, über welche die Ammen verfügten, und auf mögliche Komplikationen, war die Angst vor der Geburt durchaus berechtigt. Ähnlich wie heute wünschten sich nicht alle Frauen im Mittelalter Kinder und griffen aller Wahr- scheinlichkeit nach zu Verhütungsmitteln, Abtreibung oder Kindestötung. Mädchenerziehung und Frauenausbildung, die über die Verrichtung von Hausarbeiten hinausging, war sehr selten. Ein Mädchen galt es in gut zehn Jahren zu einer Frau heranzubilden, die mit Fertigkeiten im Handarbeiten, Nähen, Weben, Spinnen und Sticken vertraut war und eingeweiht in alle Geheimnisse der Nahrungszubereitung, die in der Lage war, den Haushalt und nach Bedarf auch die Wirtschaft zu führen, die Feld- und Stallarbeiten zu beaufsichtigen und Kranke zu pflegen. Eine bedeutende Rolle bei der Ausbildung von Adelstöchtern spielten auch die Klöster. Die Heirat war ein bedeutendes Mittel zur Erlangung und Erhaltung von Macht und Besitz; deswegen konnten und durften junge Mädchen aus höheren Kreisen nicht über die Wahl ihres Ehemannes entschei- den. Aber auch junge Männer hatten kaum mehr Rechte bei der Entscheidung, besonders wenn sie der Erbe waren. Verschiedene Schichten bildeten eigene Strategien zu gewinnbringenden Eheschließungen. Die Voraussetzung für eine gute Ehe bestand sowohl in den Augen der Geistlichkeit wie auch der Laien darin, daß der Mann gebietet und die Frau bedingungslos gehorcht. Außerdem wurde die Frau dazu erzogen, ihrem Mann treu und unterwürfig zu bleiben. Daher nahm die Frau auch physische Mißhandlung durch den Mann als nichts Ungewöhnliches hin. Im Hinblick darauf, daß weder Frau noch Mann bei der Wahl des Partners mitreden durften, war das Verhältnis zwischen den Eheleuten sehr unterschiedlich: harmonisch, tolerant oder sogar kühl. Als gut galt in der damaligen Gesellschaft die Ehefrau, die beschei- den, keusch, freundlich, gütig, ehrenhaft, lieb, schweigsam und unterwürfig war. Da die gesamte mittelal- terliche Mentalität durch die kirchliche Doktrin bestimmt wurde, wurde auch die Sexualität lediglich als Notwendigkeit zum Zeugen von Kindern und bei weiten nicht als Vermittlung von erotischer Freude angesehen. Aus diesem Grund kam es zu häufigen Ehebrüchen, wobei Ehemänner größere Freiheit als Ehefrauen genossen. Die Arbeitsdomäne der Frau war die Beaufsichtigung des Haushalts, und zwar die Sorge um Haus, Garten, Kinder, Dienstpersonal und Kleintiere. Die Arbeitsteilung, die zwischen Frauen und Männern bestand, setzte sich auch unter Frauen durch. Frauen aus höheren Schichten kannten andere Verrichtungen als jene aus mittleren und niederen Schichten. Eine der hausfraulichen Pflichten bestand auch darin, das Bad für den Gast vorzubereiten und ihn auch zu waschen, was als Ausdruck der Gastfreundschaft galt. Das sittliche Leben der Geistlichen war im 15. Jahrhundert stark erschüttert. Oft suchten sie Prosti- tuierte auf, viele lebten auch im Konkubinat. Frauenklöster, wo Frauen ihre zu Hause erworbenen Kenntnisse erweitern konnten, waren führende Anstalten im Bereich der Kulinarik, der feinen Handarbeiten, der Heilkunde, Musikerziehung und Er- ziehung zur Tugendhaftigkeit. Die Krise in der Kirche verschonte auch die Klöster nicht, wo etwa 132 M. KOVA^I^: »PRIJAZNE, POBO@NE, SKROMNE, ̂ EDNOSTNE IN PLEMENITE« Ordensfrauen mit Männern verkehrten. Santonino berichtet in einer Szene über Laster, die damaligen kirchlichen Würdenträgern durch den Kopf gingen. In der Bekleidungskultur des 15. Jahrhunderts ist eine Sexualisierung der Kleidung zu beobachten, durch die das Geschlecht betont wurde, wogegen sich die Kirche wandte. Doch diese hohe Mode hatte sich inzwischen bereits bei allen eingebürgert, die sie sich leisten konnten. An mehreren Stellen wird auch bei Santonino darüber berichtet. In ihrer Freizeit vergnügten sich die Menschen auf der Jagd, bei Karten-, Würfel- und Schachspiel, Tanz und Musik. 133ZGODOVINSKI ̂ ASOPIS • 56 • 2002 • 1–2 (125) Nata{a Golob Fragmenti srednjeve{kih rokopisov v javnih zbirkah v Sloveniji 2: Ljubljana, Semeni{ka knji‘nica Ugled Semeni{ke knji‘nice v Ljubljani, edine v celoti ohranjene starej{e knji‘nice, vrhu vsega na{e prve javne znanstvene knji‘nice, ki ji ~as ni {el prehudo do ‘ivega, naj bo ob vseh znanih zakladih arhitekture, slikarstva, umetne obrti in knji‘nih spomenikov ve~ji tudi zato, ker je v njenem fondu lepo {tevilo fragmentov srednjeve{kih rokopisov.1 Vsi doslej znani rokopisni fragmenti so uporabljeni kot strukturni del vezave poznej{ih knjig, te pa so – skoraj vse – tiskane. Zaradi prijaznosti in zaupanja kolega prof. dr. Marjana Smolika sem imela izbrano gradivo na voljo dovolj ~asa za za‘elen popis in fotografsko dokumentacijo, za kar sem mu posebej hvale‘na. Vsaka enota je izzivalno zanimiva: fragment ima mo~an vizualen u~inek, kadar se kot »srednjeve{ka obleka« ovija ~ez knjige (ni ve~ v knjigi), s tem pa nastaja fizi~no tesen stik med dvema oblikama sporo~anja, med rokopisno, kaligrafsko in individualno specifi~no podobo rokopisnega izdelka ter tiskano knjigo. Ta je zlagoma, kmalu po 1500, izgubila vse sledove svojega pradavnega izhodi{~a – sedaj je le {e industrijski izdelek, malone brez napak. Knjige, ki so oble~ene v fragmente, so bile pove~ini natisnjene v 16. in 17. stoletju. @e to nam pove, da so nekdanji rokopisi postali fragmenti – in makulaturni material v rokah knjigovezov – v letih, ko so se prvi lastniki (npr. Janez Krstnik Pre{eren, Marko Grbec, Filip Torriani, Fran~i{ek [tefan Florjan~i~, Janez Andrej Gladi~, Karel Jo`ef Apfaltrer, Franc Gran- da (di Grandi), mnogi mo`je iz dru`ine Dolni~ar: Janez Anton, Janez Gregor, Fran~i{ek Jo`ef in Ale{ @iga Dolni~ar itd.) odlo~ali za vezave svojih knjig. Pogled na letnice natisa nam pove, da gre za pove~ini sodobna dela in da so bile knjige vezane v rokopisne fragmente (pa tudi v tiske na pergamentih) v letih, ki so blizu rojstnemu datumu Semeni{ke knji`nice. Takrat je dostopnost, raznovrstnost ponujenih tiskov in njihova ugodna cena potisnila v ozadje rokopisne knjige; za izlo~anje rokopisnih knjig iz zasebnih in cerkvenih knji`nic so se odlo~ali zlasti takrat, ko rokopisi niso bili ve~ v celoti ohranjeni, ko so bila besedila (pogosto liturgi~na) zastarela ali so dvomili v brezhibnost rokopisne kopije. Izlo~ene ko- dekse so za mal denar odprodali knjigovezom. Knjige iz Semeni{ke knji‘nice so zanimive zaradi ve~ razlogov, ne le zaradi prevlek iz fragmentov srednjeve{kih rokopisov. Tiskana besedila so namre~ pogosto obogatena z ilu- stracijami (vsaj kot naslovnice in portreti avtorjev): marsikatera upodobitev se je izmaknila na{emu spominu, ~eprav je v njih skrito upo{tevanja in poznavanja vredno likovno in 1 Literatura o Semeni{ki knji‘nici in knji‘nih spomenikih v njej je obse‘na, saj se noben pogled na starej{e knji‘nice tej ustanovi ne more izogniti; tu navajam le klju~ni deli, ki skrbno citirata druge vire in razprave: Marijan Smolik: Semeni{ka knji‘nica v Ljubljani, Kulturni in naravni spomeniki Slovenije 54, Ljubljana 1975. Marijan Smolik: Janez Krstnik Pre{eren in prva ljubljanska znanstvena javna knji‘nica, v: Academia Operosorum. Zbornik prispevkov s kolokvija ob 300-letnici ustanovitve (ur. K. Gantar), Ljublja- na 1994, str. 64-72. ZGODOVINSK ̂ ASOPI • 56 • 2002 • 1–2 ( 25) • 131–156 134 N. GOLOB: FRAGMENTI SREDNJEVE[KIH ROKOPISOV V JAVNIH ZBIRKAH V SLOVENIJI ikonografsko izhodi{~e / vzporednica za tabelno in stensko slikarstvo tistega ~asa. Poleg tega pa so {tevilne knjige zaznamovane s starimi bibliote~nimi signaturami ali z ekslibrisi in tudi s podpisi mo‘, ki so bistveno posegali v intelektualno ‘ivljenje Srednje Evrope in ne samo de‘ele Kranjske. Nemara se bo iz primerjave datumov izdaj, primerjave fragmentov, ki so bili iz istega kodeksa, ekslibrisov in drugih evidenc dal ugotoviti kak{en podatek ve~ o rokopisih, ki so bili {e do praga 18. stoletja v na{ih krajih: med njimi zaenkrat izstopa skupina fragmentov, ki nedvoumno ka‘ejo paleografske in kodikolo{ke zna~ilnosti rokopi- sov iz poznega 12. stoletja v slogu, zna~ilnem za cistercijanski samostan v Sti~ni. Poleg »sti{kih fragmentov« v Semeni{ki knji‘nici jih nekaj najdemo tudi v knji‘nici Fran~i{kanskega samostana v Novem mestu. Nekateri fragmenti srednjeve{kih rokopisov iz Semeni{ke knji‘nice so bili doslej ‘e na ogled ob prilo‘nostnih razstavah, pa tudi prof. Smolik jih je {tudentom Teolo{ke fakultete postavil za izpitno gradivo oz. seminarsko nalogo. Vendar zve~ine {e niso bili objavljeni in so prvi~ popisani po kodikolo{kih na~elih; izjema so le glasbeni fragmenti, ki so znani iz ve~ muzikolo{kih razprav.2 Rokopisni fragmenti gredo v{tric z nekaj primerki listinskega gradiva in nekaj zgodnjimi tiski na pergamentu, ki so jih tudi uporabili za strukturne dele vezav, vendar jih nisem vklju~ila v pri~ujo~i razvid. – Sedaj predstavljena skupina 36 frag- mentov iz Semeni{ke knji‘nice ni popolna evidenca rokopisnih fragmentov iz te knji‘nice: iz izku{enj vem, da se bo prej ali slej na{el {e kak{en nov fragment, ki je sedaj o~em skrit kot okrepitev veznikov v legah ali kot notranja podloga hrbta; v srednjeve{ke fragmente so mdr. oblekli platnice poznej{ih rokopisnih knjig. Popis fragmentov vsebuje: signaturo knjige v Semeni{ki knji‘nici in morebitne olim signature, naslov besedila na fragmentu ali pa nakazuje vsebino besedila, predlaga paleo- grafsko obmo~je in ~as nastanka, navaja {tevilo fragmentov v knjigove{ki strukturi posa- mezne knjige, dimenzije fragmentov, opredeljuje lastnosti knjigove{kega elementa, s kate- rim je fragment povezan, navaja pisne in slikarske medije (in dodaja oznako slikarskih elementov), navaja izmerjene ali utemeljeno predlagane podatke o prvotni obliki in merah folija pred razrezom, tip ~rtne sheme, pikiranje, {tevilo vrst in dimenzije vrsti~ne enote, posreduje podatke o nosilcu fragmenta (naslove natisnjenih del, ki jih varujejo platnice), kolofon ter lastni{ke in druge zgodovinske podatke. – Popis je sam po sebi »nedramati~na« zbirka podatkov, ki pa je lahko zanimivo izhodi{~e in orientacijsko pomagalo za raznovrst- ne {tudije. V~asih je dodana {e kak{na povsem zasebna opomba o ohranjenosti, ki sodi med sekundarna sporo~ila in pove, kako se je knjigi godilo, kako zavzeto so denimo brali Hora- cija in kako nedotaknjen je ostal kak{en slovar. Sprva sem predvidevala, da bom popise srednjeve{kih rokopisnih fragmentov lahko objavljala v Zborniku za Umetnostno zgodovino, kjer je leta 1999 iz{el tudi popis prve skupine, to so fragmenti iz Arhiva ‘upnijske cerkve sv. Jurija v Piranu. Zato je v naslovu tega seznama zapisana {tevilka »2«.3 Gradivo je hranjeno v svojem prvotnem okolju v ugodnih klimatskih razmerah. V dogo- voru s prof. dr. Smolikom so v rokopisne fragmente vezane knjige dobile ovitke iz brezki- slinskega papirja, ki so jih pripravili v Restavratorski delavnici Arhiva Republike Slovenije, ~emur je pripomogla prijaznost (in strokovni pogled) dr. Jedert Vodopivec. 2 Jurij Snoj, Fragmenti srednjeve{kih koralnih rokopisov v ljubljanski Semeni{ki knji‘nici, v Muzikolo{ki zbornik XIX /1983, str. 43-51. 3 3. Nata{a Golob: Srednjeve{ki fragmenti v javnih zbirkah v Sloveniji. 1: Piran, @upnijski arhiv, v: Zbornik za umetnostno zgodovino XXXV/1999, str. 136-146. 135ZGODOVINSKI ̂ ASOPIS • 56 • 2002 • 1–2 (125) Ker v Sloveniji nimamo ustreznih del in pomagal za identifikacijo besedil, kar je pri fragmentih posebej nehvale‘na naloga, mi je pri tem delu pomagal dr. Franz Lackner z Avstrijske akademije znanosti na Dunaju. Vsem trem sem nadvse hvale‘na. Za napake odgovarjam sama in, tako kot so v srednjem veku imeli navado, naj tudi jaz dodam pro{njo: »Prudens quisquis lector, volumen cum legeris istud, scriptori imperito veniam concede deposco eradere quod superest et non pegriteris aptare quae desunt.« 1. Semeni{ka knji‘nica: T IV. 37 ~rna (sl. 1) – Isidorus Hispalensis: Quaestiones in vetus testamentum (Leviticum); prim. Stegmüller: Repertorium biblicum III , No. 5233–5262; Díaz y Díaz: Index scriptorum latinorum medii aevi hispanorum, No. 121. – Zgodnja gotica, po{evnoovalno o‘ana, sredina 12. stoletja, severovzhodna Francija ali mozansko obmo~je. – En folij; dimenzije fragmenta z v{etimi zavihki: 195 x 333 mm. – Pergament, obojestransko popisan; uporabljen kot prevleka ~e tenke in toge kartonaste platnice v dim.: 168 x 100 mm. – Pisano z rjavo tinto; cinobrasta polnila v stav~nih za~etnicah, enako rubricirani incipit v dveh vrstah (Incipit Leviticus.). Slikarska iniciala D(iversitates) je viti~na; gre za slog pozne mozanske romanike, s tenkimi viticami in pobarvanimi vmesnimi polji (oker, kromoksid in srednjemodra) v temperi. Iniciala je slogovno blizu slikarskemu okrasu, zna~ilnemu za skriptorij v Stavelotu (npr. Pavlova pisma, Bruselj, Bibl. Royale Ms.10752) oz. delom iz skriptorija Bonne Espèrance v diecezi Cambrai (npr. Biblija brata Henrika, Bruselj, Bibl. Royale, Ms II.2524. Prim.: Rhein und Maas, Kunst und Kultur 800–1400, Köln 1973, 2, slike na str. 352, 353, 368). – Pisano v enostolpnem zrcalu, dimenzije pisnega polja 200–210 mm x 140–150 mm; pikiranje ni razvidno, mestoma se razlo~ijo slepe naslonilne in vodilne ~rte; 29 vrst, vrsti~na enota 68 mm. – Nosilec je zbornik medicinsko-agronomskih besedil: Eberhard Gockelio: »Kurzer Be- richt von denen wuetenden Hunds Bissen..« Augspurg 1679; s.a.: »Gemeine Land-Haus und Kriegs Arznein...« s.l. 1684; Johannes Bohn: »De Alcali et Acidi insufficienti & pro Principiorum seu Elementorum Corporum...« Lipsiae M.DC.LXXV (1675); Jacob Bar- ner: »Spiritus Vini sine acido...« Lipsiae M.DC.LXXV (1675) – Lastnoro~ni Gob~ev zaznamek na prvi naslovnici: »Ex bibliotheca Gerbeziana«. 2. Semeni{ka knji‘nica T VI. 24 rde~a – Bodisi evangelij po sv. Luki (npr. Lk 23, 26–30) ali komentar k njegovemu evangeliju. – Mozanska pisna {ola, slog poznoromanske minuskule, ok. 1175–1180. – Na hrbtu je nalepka s staro signaturo T. No. 147. – Fragment enega folija, uporabljen za okrepitev hrbta; dimenzije fragmenta: 320 x 105. – Pergament, najbr‘ obojestransko popisan; osnovno besedilo je pisano z rjavo tinto, s cinobrom so potegnjeni okrasni poudarki v stav~nih za~etnicah; {lo je za dvostolpno zrcalo, ohranil se je namre~ del levega in del desnega stolpca z medstolpnim prostorom, ki je {irok pribl. 16 mm, in spodnja margina, {iroka najmanj 50 mm. Zdi se, da je besedilo kopiral Bernard, pisar iz Sti~ne; besedilo je urejeno na zrcalu z enako vrsti~no enoto – 136 N. GOLOB: FRAGMENTI SREDNJEVE[KIH ROKOPISOV V JAVNIH ZBIRKAH V SLOVENIJI Slika 1 137ZGODOVINSKI ̂ ASOPIS • 56 • 2002 • 1–2 (125) 9.8 mm – kot je bila uporabljena v obredniku (NUK, Ms 7) in z merami zrcala, ki se skoraj povsem ujemajo z merami v dveh volumnih Gregorjevih Moralij (NUK, Ms 8/I in Ms 8/IV). – Ohranjenih je 28 vrst, s tem da je bil zgornji del folija odrezan, vidno je suho liniranje. – Fragment je nalepljen kot okrepitev ~ez hrbet, platnici sta prevle~eni s »slonoko{~enim« nepopisanim pergamentom. – Nosilec: Giovanni Valuerde: »Anatomia del corpo hvmano...«, Vinetia MDCVIII (1608). – Na notranji strani platnic je ve~ zapiskov (izra~unov, podatkov o cenah in receptov). 3. Semeni{ka knji‘nica: y VII. 17 rde~a – Psalter (na sprednji platnici ps. 148, 149, 150 in Canticum Isaie, na zadnji ps. 135,136 in 137; nem{ka pisna {ola, 13. stoletje. – En bifolij; dimenzije fragmenta (z v{tetimi zavihki): 283 x 204 mm. – Pergament, obojestransko popisan; bifolij je uporabljen tako, da te~e veznik po sredini hrbta, na sprednji platnici je besedilo na enostolpnem zrcalu, na hrbtni platnici pa na dvostolpnem zrcalu; dim. platnice: 157 x 95 mm. [irina pisnega stolpca pri enostolpnem zrcalu je pribl. 100 mm, pri dvostolpnem je {irina vsakega stolpca pribl. 50 mm, {irina medstolpnega prostora pa 7 mm; {irina notranje margine pri levem naslonilu pribl. 24 mm, pri desnem naslonilu (na koncu vrste) pa 24–27 mm. – 28 vrst, vrsti~na enota zna{a 5,3 mm; naslonilne ~rte zrcala so vrezane, pikiranje ni vidno. – Pisano s temnorjavo tinto, s cinobrom so zaznamovane rubrike, enovrsti~ne stav~ne za~etnice, ve~ dve vrsti visokih lombard, za besedo »Ysaia« sledi vrsti~no polnilo iz treh vzporednih ~rt. – Nosilec: »Apologia Roberti S. R. E. Cardinalis Bellarmini pro responsione svua ad librvm Iacobi Magnae Britanniae regis etc.« Coloniae Agrippinae, M.DC.X (1610); ve- zano prek dveh usnjenih vezic, ki sta na spoju platnice in hrbta speljani na zunanjo stran; kartonske platnice, ki so bile precej ~rvojede. – Na naslovnici je ve~ pripisov, med njimi trije ekslibrisi: (1) Bibliotheca Oberburgensis / Sum Thomae Noni / Epi Labacensis / 25. Martij 1672; nato (2): Cathalogo inscriptij Tit. Contorneu / sista. A. 77 in na hrbtni strani: (3) Ex libris I:llm et R:mi principis Labacens bibliot: Oberburgen. Na sprednji strani sta pripisa: Terret labor! in Aspice prae/mium. – Ve~ pripisov, glos in kazalk v vsej knjigi, na notranji strani platnice pi{e, da je knjiga dvojnik (in duplo), na 2. predlistu je napisana 68. molitev Sv. Bernarda iz Clairvauxa k Visoki pesmi s pripisom »fol. 93 in Rosp. in Apol.«. 4. Semeni{ka knji‘nica Z VII. 14 ~rna – Neidentificirano besedilo, najbr‘ komentar k pismom sv. Pavla o ljubezni do bli‘njega; nem{ka pisna {ola, 13. stoletje. – Olim signatura: {t. 3 iz knji‘nice neznanega lastnika; na notranji strani sekundarno vlepljenega predlista je zaznamek: N.3 inscriptus: Carminum, et Epistolarum Libri 8.vo. – En folij; dim. fragmenta (v{teti zavihki): 175 x 233 mm. – Pergament, najbr‘ obojestransko popisan; uporabljen kot prevleka ~ez trde kartonske platnice, dim. 157 x 100 mm. 138 N. GOLOB: FRAGMENTI SREDNJEVE[KIH ROKOPISOV V JAVNIH ZBIRKAH V SLOVENIJI – Pisano s kostanjevorjavo tinto; dva stolpca, vsak {irok pribl. 70 mm, {ir. medstolpnega prostora: pribl. 8 mm; {ir. leve margine: 34 mm; pikiranje in liniranje ni vidno; ohranjenih je 38 vrst, vrsti~na enota 5,8 – 6,2 mm; okrasa ni. – Fragment je ohranjen kot prevleka platnic knjige: »Q. Horatii Flacci Venusini: Latino- rum Lyricorum facile... Venetij M.DC.XXX VI.« (1637); na koncu je priklju~en traktat Alda Manucija: »De Undeviginti Generibus Horatij«; izvirna naslovnica ni ohranjena, zato je vlepljen moder papir, na katerem so napisani podatki. – Ex librisa ni; nekatera Horacijeva besedila so bogato glosirana (Ad Pisones, nekatere satire, med epistolami posebej Ad Lollium); na sprednjem in hrbtnem spojnem listu je zapisan osnutek besedila v latin{~ini (17.stol.) 5. Semeni{ka knji‘nica: X V. 15 ~rna – Komentar k 1. pismu Korin~anom; nem{ka gotica,druga pol. 13.stoletja (mogo~e iz iste pisne {ole kot fragment {t. 6). – En folij; dim. fragmenta (z zavihki samo na stranski, tj. vertikalni obrezi): 148 x 261 mm. – Pergament, obojestransko popisan, uporabljen kot pergamentna platnica (148 x 103 mm). – Pisano s ~rno tinto, s cinobrom so pod~rtane nekatere misli (primarna verzija). – Dimenzije pisnega polja: pribl. 190 x 120 mm; pisano v enem stolpcu; naslonilne in vodilne ~rte so potegnjene s tinto, pikiranja ni videti; {irina stolpca pribl. 120 mm, vi{ina zgornje margine najmanj 30 mm, notranje najmanj 20 mm, zunanje najmanj 30, spodnje najmanj 60 mm; 31 vrst, vrsti~na enota je 6,3 mm; prvotne dimenzije folija so bile pribli‘no 280/300 x 170/180 mm. – Pergamentna vezava brez jedra, na notranji strani polepljeno s papirjem, ki je delno natrgan in razkriva bel pergament v notranjosti; galunski trakovi za zavezovanje so odrezani; vezava je ohranjena brez resnih mehanskih po{kodb, je pa precej umazana. – Nosilec Hieronymus Megiserus: »Sententiae insigniores« Graeci Stiriae 1592. – [tevilni pripisi, ex libris prvega lastnika »Ignat... P...« in letnico 1619 je druga roka delno zbrisala in spremenila v svoj ex libris »Ex Bibliotheca Ignatij Antonij Purger« (?) in v letnico 1671. 6. Semeni{ka knji‘nica: O VII. 11 ~rna – Neidentificirano besedilo, ki govori o o~eh; mogo~e gre za delo Petrus Lemovicensis: Tractatus de oculo morali; nem{ka gotica, druga pol. 13. stoletja (mogo~e iz iste pisne {ole kot fragment {t. 5). – Fragment enega folija; dim. fragmenta (z zavihki samo na vertikalni obrezi): 179 x 234 mm. – Pergament, obojestransko popisan; uporabljen kot prevleka platnic (dim. 144 x 95 mm). – Pisano s temnorjavo tinto, cinober za poudarke stav~nih za~etnic in pod~rtane besede. – Pisano v dveh stolpcih, {irina (desnega) stolpca pribl. 138 mm, {irina medstolpnega prostora je pribl. 10–12 mm, {irina spodnje margine je pribl. 68 mm, zgornja je odrezana. – Ohranjene so vrezane naslonilne ~rte za okvir zrcala; ohranjenih je 26 vrst (kar je pri- bli‘no dve tretjini), vrsti~na enota je pribl. 4,3 mm. – Ohranjeno kot prevleka ~ez tenke in trde kartonaste platnice, galunski trakovi za zave- zovanje so odstranjeni; povr{insko precej obdrgnjeno in umazano. 139ZGODOVINSKI ̂ ASOPIS • 56 • 2002 • 1–2 (125) – Nosilec: Francisco de Montmorency: »Cantica«, Viennae MDCXXXII (1632). – Na naslovnici je podpis lastnika »M. Math. Losser«, na notranji strani zadnje platnice je zaznamek »Anno d. 1680«. Bakrorezna naslovnica je ikonografsko zanimiva: izra‘a poklon pape‘u Urbanu VIII. Barberiniju: cvetli~ni venec, ki obdaja ime avtorja, naslov knjige ter kraj in leto izida, krona na vrhu pape‘ev grb, sredi rojev ~ebel so v simboli~na dejanja zapleteni angelci. Bakrorez ni podpisan. 7. Semeni{ka knji‘nica: Z I. 17 ~rna – Dve teolo{ki besedili, pet fragmentov v glagolici in poznoromanski minuskuli (prim. z enotama 8 in 9). – A: fragment glagolskega misala za hrbet; poznogotska glagolica,t.i. glagolica textualis oz. ustavno pismo, severnojadranski krog, 15. stoletje. – Dimenzije hrbtnega fragmenta z zavihki vred: 165 x 45–50 mm. – Pergament, verjetno obojestransko popisan; rjava tinta za osnovno besedilo in rde~a za naslove; ohranilo se je 21 vrst, vrsti~na enota meri 6,2 mm. – B: {tirje fragmenti latinskega teolo{kega besedila za vogale platnic; mozanski krog, ok. 1175–1180. – Dimenzije trikotnih odrezkov za okrepitve vogalov pribl. 41 x 30 x 30 mm oz. po diagonali s podlepljenim delom vred pribl. 47 mm. – Pergament, najbr‘ obojestransko popisan; rjava tinta za osnovno besedilo in rde~a za stav~ne za~etnice; ohranilo se je do 5 vrst na posameznem vogalnem odrezku; vrsti~na enota meri pribl. 7,0 mm; gre za pisavo iste {ole kot ji pripadata t.i. Gregorjev in Izidorjev mojster iz Sti~ne. – Fragmenti so se ohranili kot okrepitve na polpergamentni vezavi: tenke kartonaste plat- nice so prevle~ene z rjavo-~rnim brizganim papirjem. – Nosilec: Filipo Mengarello: »Parinda, Favola pastorale«, Venetia, M DC XXIII (1623) in Jacopo Rossi: »Il Tommaso Moro. Opera scenica«. In Bologna (s.a.) 8. Semeni{ka knji‘nica: Z VI. 9 ~rna (sl. 2) – Dve teolo{ki besedili, pet fragmentov v glagolici in poznoromanski minuskuli (prim. s {t. 7 in 9). – A: latinski fragment za hrbet: mogo~e: Ambrosius Mediolanensis: De sacramentis, lib.I. cap. 1 (prim. CSEL 73, 1535); mozanski krog, ok. 1175– 1180. – Dimenzije hrbtnega fragmenta: 150 x 36 mm. – Pergament, verjetno obojestransko popisan; rjava tinta za osnovno besedilo in rde~a za naslove; ohranilo se je 19 vrst, vrsti~na enota meri 6,8 mm. – B: {tirje fragmenti glagolskega liturgi~nega besedila za okrepitve vogalov; mogo~e gre za odrezke iz misala; severnojadranska poznogotska glagolica, 15. stoletje. – Dimenzije trikotnih odrezkov za okrepitve vogalov nekoliko nihajo, po diagonali me- rijo pribl. 60 mm. – Pergament, najbr‘ obojestransko popisan; rjava tinta za osnovno besedilo in rde~a za stav~ne za~etnice; ohranjene so po 3 vrste na posameznem vogalnem odrezku; vrsti~na enota meri pribl. 7 mm. Elementi zrcala niso razvidni. – Fragmenti so ohranjeni kot okrepitve na polpergamenti vezavi, tenke in trde kartonaste platnice so prevle~ene s tiskanim papirjem v vijoli~ni in zlati barvi (cvetli~ni vzorec). 140 N. GOLOB: FRAGMENTI SREDNJEVE[KIH ROKOPISOV V JAVNIH ZBIRKAH V SLOVENIJI Slika 2 141ZGODOVINSKI ̂ ASOPIS • 56 • 2002 • 1–2 (125) – Nosilec: Gio: Battista Boccabadati: »Le garre del Merito.« Tragicomedia. Bologna M.DC.LXXXV (1685), Carlo Sigismondo Capece: »Il Dottore Impaurito.« Opera sceni- ca, Roma 1719; Una religiosa Claustrale: »Il Trionfo del Divino Amore. Riportato dall Anima Ragionevole Ad onta del Nemico Commune Il Demono.« Opera intelettuale, Teologica e Sacra. Venezia, MDCCXXV (1726). 9. Semeni{ka knji‘nica: Z VI. 10 ~rna – Misal v hrva{~ini; severnojadranska glagolica, 15. stoletje (prim. s {t. 7 in 8). – Pet pergamentnih fragmentov, obojestransko popisanih, uporabljenih kot okrepitev hr- bta in vogalov. – Dimenzije fragmentov: 147 x 64 mm za hrbet in pribli‘no 95 mm po diagonali za vogal- ne fragmente. – Osnovno besedilo je pisano z rjavo tinto, stav~ne za~etnice so pisane v cinobru. – Elementi zrcala niso razvidni, na hrbtu je ohranjenih 22 vrst, na odrezkih za vogale po 3 vrste, vrsti~na enota je 6,3 mm. – Fragmenti so sestavine polpergamentne vezave; osnova so tenke in trde kartonaste plat- nice, tiskani papir je modrozelene barve z zlatim cvetli~nim vzorcem. – Nosilec: Anonimus: »La Rivalità senza premio nelle Nozze d’Evdosia e Genserico ré de Vandali,« Opera scenica. Venetia MDCCIX (1709); Ettore Calcolona: »L’ardito vergo- gnoso,« Napoli M.DC.LXXVI (1676). 10. Semeni{ka knji‘nica: Z VI. 26 ~rna – Psalter (ps. 56, 5–11); nem{ka pisna {ola, 15. stoletje. – En folij; dim. fragmenta 157 x 213 mm. – Pergament, najbr‘ obojestransko popisan; uporabljen kot prevleka ~ez tenke kartonaste platnice, dim. 135 x 80 mm. – Pisano s ~rnorjavo tinto s {iroko prirezanim peresom ter s cinobrasto in modro tinto; en stolpec, {irok pribl. 180 mm; vidnih 14 vrst, vrsti~na enota 9,7 mm. – Dim. prvotnega zrcala se ne da dolo~iti; slabo vidno mokro (s tinto izpisano) zrcalo, pikiranje ni vidno. – Rubrike in tri iniciale so v rde~i tinti, {tiri iniciale pa v modri tinti. – Ovitek knjige: R.P. Ioan Voelli, s.i.: »Generale artficium orationis ... et de ratione conscri- bendi... Coloniae Agrippinae M.DC.XI« (1611). – Ex libris: notranja stran sprednje platnice: 1. (pre~rtano) »Ex libris Las«; 2. »Ex libris Joannis Lasogwitz. Cathalogo inscriptus«( desno spodaj:) »No. 6«; 3. na zalistu: »Sum ex libris Alexij Sigis/mundi Thalnitsher 1699«; probationes pennae na notranji strani sprednje platnice in na zalistu: »Secula nostra. omnia / Dei; Sanctus Sanctus; Deus uiuat; Gloria Soli Deo«. 11. Semeni{ka knji‘nica: M. I. 2 ~rna – Neopredeljeno filozofsko besedilo, gotica (francoska {ola?), verjetno 2. polovica 13. stoletja. – Na hrbtu je stara etiketa iz Grb~eve knji‘nice LL No. 136. 142 N. GOLOB: FRAGMENTI SREDNJEVE[KIH ROKOPISOV V JAVNIH ZBIRKAH V SLOVENIJI – Fragment enega folija z dvostolpnim zrcalom, uporabljen za prevleko kartonastih plat- nic (dim. 133 x 80 mm); dimenzije fragmenta z v{tetimi zavihki: 153 x 217 mm. – Pergament, obojestransko popisan; pisano s ~rno in rde~o tinto; ohranjen je del levega pisnega stolpca in desni stolpec {irine 65 mm, {ir. medstolpnega prostora je pribl. 10 mm, {ir. desne margine 48 mm, {irina zgornje margine najmanj 24 mm. – Zrcalo ni razvidno, ohranjena je zgornja ~rta na okviru zrcala, naslonilnih in vodilnih ~rt ni; ohranjenih 51 vrst, vrsti~na enota 3,8 mm. – Okrasne prvine: z rde~o tinto napisani paragrafi in dvovrsti~na iniciala Q s fleuroniranim repom. – Knjiga vsebuje dve deli Leonarda Lessia, S.J.: »Quae Fides et Religio sit capessenda...« Pragae 1610 in »Consultationis de Religione appendix« Pragae 1612. – Na naslovnici je Gladi~ev ex libris z letnico 1653. 12. Semeni{ka knji‘nica: Y I. 38 rde~a (sl. 3) – Obrednik: spredaj so splo{na navodila, na hrbtni strani pa je segment iz verzificiranega na{tevanja praznikov (s tremi responzoriji). Ker sta med svetniki imenovana {kof Agilulf in Evald, je bil obrednik verjetno namenjen za rabo v kölnskem obmo~ju, kjer so njuna praznika obhajali; nem{ka gotica, 14.stoletje. – Na hrbtu sta dve stari etiketi, na prvi je ime avtorja (Klebelsperger Gottfried), na drugi je bila signatura z oznako postavitve v prvotni knji‘nici, ki je prekrita z nalepko sedanje signature. – En bifolij; dimenzije skupaj z zavihki 163 x 250 mm. – Pergament, obojestransko popisan, uporabljen kot prevleka ~ez tenke trde kartonaste platnice. – Pisano s temnorjavo tinto in cinobrom, to so rde~i paragrafi in dve lombardi, visoki 3 vrste oz. 18 mm. – Ohranjen je spodnji del pergamentnega bifolija; zrcalo je enostolpno, naslonilnih in vodilnih ~rt ni, veznik te~e po sredini hrbta; {irina stolpca 78 – 80 mm, {irina no- tranje margine 23 mm; ohranjenih je 18 vrst, vrsti~na enota je 5,7 mm. – Nosilec: Gottfrid Kleblsperger: »Psalterium Marianum« Prügg M.DC.XXXIII (1633). Naslovnica je prikupen bakrorez, olistani veji vrtnice objemata napis, na vrhu je Marija z otrokom na oblaku med sv. Lovrencem in sv. [tefanom, spodaj stojita sv. Norbert in njegov vzornik, sv. Avgu{tin pred wiltenskim samostanom. 13. Semeni{ka knji‘nica: Z VII. 20 ~rna – Komentar k psalmom (k ps. 118), nem{ka pisna {ola, konec 13. ali na prehodu v 14.stoletje. – Fragment enega folija z dvostolpnim zrcalom; dimenzije fragmenta z zavihki: 185 x 277 mm. – Pergament, obojestransko popisan, uporabljen kot prevleka tenkih in trdih platnic (dim. 161 x 90 mm). – Pisano s temnorjavo tinto in cinobrom, ki je uporabljen za pod~rtavanje, poudarjene stav~ne za~etnice, paragrafe, rubrike in dvovrsti~no lombardo. – Ohranjena sta oba pisnega stolpca, dimenzij prostih robov pa se ne da izmeriti; {irina vsakega pisnega stolpca je 66 mm, {irina medstolpnega prostora je pribl. 14 mm, tako da so dimenzije pisnega polja pribl. 146 x 233 mm; vodilne ~rte so risane z rjavim svin~nikom; v stolpcu je 40 vrst, vrsti~na enota je 5,8 mm. 143ZGODOVINSKI ̂ ASOPIS • 56 • 2002 • 1–2 (125) Slika 3 144 N. GOLOB: FRAGMENTI SREDNJEVE[KIH ROKOPISOV V JAVNIH ZBIRKAH V SLOVENIJI – Nosilec: (s.a.) »Praecepta Rhetorica pro gymnasiis RR. PP. Societatis Jesu. Proviciae Austriae, Viennae M.DC.XXXX« (1640). – Dva ekslibrisa: na naslovnic: »J. Jac. Spring.«; na prvi strani besedila: »Catalogo Bi- bliothecae Publ: Episcopalis Labac: inscript:« 14. Semeni{ka knji‘nica: S IV. 10 rde~a – Misal, avstrijska ali ~e{ka {ola, 15. stoletje. – En folij; dim. fragmenta (z v{tetimi zavihki): 171 x 250 mm, kar je najbr‘ dimenzija prvotnega knji‘nega folija. – Pergament ‘ametastega otipa, obojestransko popisan; uporabljen kot prevleka platnic iz tenkega in trdega kartona, dim. platnice: 150 x 95 mm. – Besedilo je pisano s temnorjavo tinto, s cinobrom so izpisani paragrafi, okrasne ~rte v stav~nih za~etnicah, 70 mm visoka lombarda I(n diebus), z zeleno tinto pa paragrafi in za~etnica 2. poglavja A(d). – Dim. pisnega stolpca pribl. 185 x 125 mm; {ir. leve (sprva zunanje) margine pribl. 45 mm; 25 vrst, vrsti~na enota 7,8 mm; pikiranja ni, preseva moker naris zrcala na drugi (sedaj notranji) strani folija. – Fragment je uporabljen kot ovitek knjige: Christophori Kyblin Ö Waffenburg etc.: »Tractatvs novvs, de differentiis iuris communis et Bohemici«, Pragae M.DC.LXIII« (1663); tiskano v univerzitetni knji‘nici Klementinuma, pred naslovnico je vezan bakro- rezni portret avtorja. 15. Semeni{ka knji‘nica: O VI. 21 – Misal, na notranji strani zadnje platnice se bere del sekvence in evangelija iz formularja za Dedicatio ecclesiae; nem{ka gotica, 15. stoletje. – Sedanja signatura je zapisana na notranji strani zadnje platnice. – Del enega bifolija z enostolpnim zrcalom, dimenzije fragmenta z v{tetimi zavihki: 227 x 300 mm. – Pergament, obojestransko popisan; uporabljen kot pergamentna vezava brez jedra; na notranji strani sta bili platnici zavoljo ~vrstosti polepljeni s papirjem, ki je sedaj odtr- gan; vezano je na tri pergamentne vezice z eno nitjo in je zato celota zelo krhka; hrbet je bil sprva polepljen z modrim (ovojnim) papirjem, ki je odtrgan; pergament na notranji strani platnic je zelo svetel, zunanjost je precej umazana. – Ppisano s temnorjavo tinto, z modro in rde~o tinto so vpisane enovrsti~ne iniciale, s cinobrom naslovi poglavij, pagine (Lxxxi) in dve lombardi (65 oz. 80 mm). – Dimenzije platnic: 190 x 141 mm, zavihkov na vertikalni obrezi ni; enostolpno zrcalo, {ir. stolpca pribl. 120 mm, notranja margina pribl. 28 mm, zgornja margina pribl. 32 – 35 mm; prvotna dim. pergamentnega folija je verjetno bila pribl. 280–300 x 200 mm. – Zrcalo: ohranjeno pikiranje, vse ~rte so narisane s tinto, 23 vrst, vrsti~na enota je 8,4 mm; veznik bifolija je na sredini hrbta, dobro so vidne prvotne (15. stol.) knjigove{ke zareze za {ivanje. – Nosilec: Primus Truber: »Artikuli i nauci te stare prave vere, 1562 (Confessio oder Bekanntniß des Glaubens die dem Großmechtigisten Roemischen Keyser Carolo dem fünften überantwort aus den Latein und Teütsch in die Crobatische Sprach verdolmet- scht und mit glagolischen Büchstaben getruckt)« Tübingen 1562; izvirne naslovnice ni. 145ZGODOVINSKI ̂ ASOPIS • 56 • 2002 • 1–2 (125) – Zgodovina fragmenta: s svin~nikom pripis na naslovnici: »Last biv{e Dru`be sv. Vincen- cija«, {tevilni pripisi, zlasti transliteracije v glagolici pisanega besedila v latinico. 16. Semeni{ka knji‘nica: S II. 5 rde~a – Evangelij sv. Mateja (27, 53–58), nem{ka gotica, 15. stoletje. – Spodnji del bifolija z enostolpnim zrcalom; dim. fragmenta (z zavihki): 172 x 259 mm. – Pergament, najbr‘ obojestransko popisan; uporabljen kot prevleka ~ez platnice (140 x 85 mm) iz tenkega, trdega kartona, sorazmerno dobro ohranjeno (npr. popolnoma celi kapitali). – Pisano z rjavo-~rno tinto in cinobrom (okrasna polnila v stav~nih za~etnicah). – [irina stolpca je 153 mm; {ir. zunanje margine je 60 mm; {ir. notranje je pribl. 50 mm. {ir. spodnje pa pribl. 70 mm; verjetno je bila prvotna dimenzija folija pribl. 450 mm x 260 mm. – Naslonilne in vodilne ~rte so potegnjene s svetlorjavo tinto; ohranjenih je 11 vrst, vrsti~na enota je 8,0 mm. – Nosilec: »Oesterreich uber alles wann es nur will… Durch einen Liebhaber der Kayserl. Erbland Wolfart« 1684. – Na naslovnici je vlepljen ex libris Janeza Krstnika Pre{erna. 17. Semeni{ka knji‘nica: Y VI. 11 ~rna – Teolo{ko besedilo; nem{ka pisna {ola, 15. stoletje. – En folij; dimenzije fragmenta skupaj z zavihki: 161 x 239 mm. – Pergament, obojestransko popisan; uporabljen kot prevleka ~ez tenke in trde kartonske platnice (125 x 72 mm), vezano prek treh vezic, galunski trakovi za zavezovanje so odrezani. – Pisano z rjavo tinto, s cinobrom so poudarjene stav~ne za~etnice, paragrafi in enovrsti~na lombarda M. – Enostolpno zrcalo, {ir. pisnega stolpca pribl. 160 mm; drugi elementi zrcala niso razvid- ni; ohranjenih je 16 vrst, vrsti~na enota je 8,2 mm. – Nosilec: Georgius Reeb: »Distinctiones et axiomata philosophica quorum in scholis frequentior usus«, Inngolstadii M.DC.XLII (1642). 18. Semeni{ka knji‘nica: Y VII. 14 ~rna – Dva fragmenta liturgi~nih besedil. – A: Misal v latin{~ini (post communio ob prazniku sv. [tefana), 15. stoletje, dim. 196 x 148 mm. – Pergament: fin in mehak; obojestransko popisan, glavno besedilo v temnorjavi tinti, s cinobrom dopolnjene stav~ne za~etnice, neberljiv pripis na spodnji margini, vmesni naslovi (Ad Timotheum); lombarda A v modri tinti. – Dimenzije platnic: 124 x 75 mm, verjetno dvostolpno zrcalo, {ir. enega stolpca je pribl. 85 mm, {ir. spodnje margine pribl. 50 mm. – Pikiranje ni razvidno, vodilne ~rte so narisane s svetlorjavim svin~nikom; ohranjenih je 8 vrst, vrsti~na enota je 11 mm, pisano v dveh velikostih. 146 N. GOLOB: FRAGMENTI SREDNJEVE[KIH ROKOPISOV V JAVNIH ZBIRKAH V SLOVENIJI – B: misal v glagolici, severnojadranska knji‘na glagolica, 15. stol.; dim. 133 x 55 mm. – Pergament slab{e kakovosti, slabo vidno besedilo, pisano v svetlorjavi tinti in cinobru; ohranjeni sta dve spodnji vrsti besedila in spodnja margina, {ir. 43 mm; vrsti~na enota je 7 mm, drugi elementi zrcala niso razvidni. – Fragmenta sta prevleka ~ez tenke in trde kartonaste platnice; latinski fragment je ovit ~ez obe platnici, glagolski pa je nalepljen prek hrbta in je slab{e ohranjen. – Nosilec: Georgio Stengelio: »Libellus de Bono et Malo Syllogismo«. Editio Sexta. Ingol- stadii M.DC.XXXI (1631). 19. Semeni{ka knji‘nica: g II. 3 rde~a (sl. 4) – Fragment posvetnega (verjetno naravoslovnega) besedila; italijanska pisna {ola, 13.–14. stol.. – En folij; dimenzije fragmenta z v{tetimi zavihki: 171 x 263 mm. – Pergament, obojestransko popisan, uporabljen kot prevleka prek tenkih in gibkih karto- nastih platnic (155 x 104 mm); vezano s ploskim hrbtom ~ez dve pretaknjeni galunski vezici. – Pisano z rjavo tinto, paragrafi so modri in rde~i, ohranjen je del dekorativne letve, na- slikane v medstolpnem prostoru, ter listnega okvira na zunanji in spodnji margini folija; za slikarski okras so uporabili dva odtenka modre barve, dva odtenka zelene, dva odtenka ro‘nate tempere, cinober, poudarki (npr. listne ‘ile) so naslikani v beli temperi; ve~ je zlatih diskov, ki so kot listi~i nalepljenih prek boluma in so mo~no o{krbljeni, obrob- ljeni so s ~rno (sprva srebrno?) tinto; skozi pergament preseva pravokotno polje, na katerem je naslikana ve~ja slikarska iniciala. – Fragment se je ohranil kot spodnji del folija velikega formata, ki je pri {irini 263 – 270 mm meril v vi{ino pribli‘no 400 mm, ohranjeno 26 vrst, vrsti~na enota 3,8 mm. – Pikiranja, naslonilnih in vodilnih ~rt ni videti. – Nosilec: »Ivris civilis et canonici collationes ac differentiae...« Angelopolis Anno M.D.LXX. (1570) in »Von iniuren / Schmahe / zugefugtem spott / hohn und verachtung / Henricum Knaust« Franckfort am Mayn M.D.LXI (1561). – Ve~ pripisov, na notranji strani sprednje platnice: »Sum Antonij…«; nato: »Sum ex libris M. Casp. Saviceli p.« (pre~rtano); »Ex libris Phi. The. Akombi«; 20. Semeni{ka knji‘nica: G IV. 1 ~rna – Fragment pravnega traktata, italijanska pisna {ola, najbr‘ 14. stoletje. – Dva fragmenta, vsak z delno ohranjenim dvostolpnim zrcalom; dimenzije fragmentov: 430 x 234 mm za sprednjo platnico in 425 x 225 mm za hrbtno platnico. – Pergament, obojestransko popisan; za glavno besedilo je uporabljena temnorjava tinta, s cinobrom so izpisani paragrafi, vmesni naslovi, pagina, dvovrsti~na iniciala, ki ima preprosto modro in rde~e nitasto okrasje; z modro tinto so izpisani paragrafi in del okrasja ob iniciali. – Platnici (340 x 218 mm) sta iz trdega kartona; pergamentna fragmenta sta bila del velikega {tudijskega kodeksa z dvostolpnim zrcalom, {irina enega stolpca je pribl. 86 mm, {irina medstolpnega prostora je pribl. 15 mm; {ir. verj. zunanje margine: 60 mm, {irina spodnje margine: 102 mm; zgornja margina ni ohranjena v celoti, ~eprav je ohranjena foliacija. – Zrcalo je narisano s svin~nikom, ostale so vodilne ~rte; 72 vrst, vrsti~na enota zna{a 4,5 mm. 147ZGODOVINSKI ̂ ASOPIS • 56 • 2002 • 1–2 (125) Sl ik a 4 148 N. GOLOB: FRAGMENTI SREDNJEVE[KIH ROKOPISOV V JAVNIH ZBIRKAH V SLOVENIJI – Polusnjena vezava ima hrbet iz lisi~je rjavega usnja, ki je okra{en z geometrijskimi polji in s pe~atniki. – Nosilec: »Lexicon Ivris Civilis, et Canonici«... Venetiis MDLXXII (1672). – Na naslovnici je bakrorez Resnice, ki sedi na kozmi~nem globusu z ozna~enimi ozvezdji in obro~astimi sferami, v rokah dr‘i vejico, okrog se vije trak z napisom: FIAT PAX IN VIRTVTAE TVAE; zraven je ekslibris: »Francisci di Grandis«, ki je pre~rtan in zraven pi{e: »Ad Usum R. S.«; na za~etku besedila je vpis: »Catalogo Bibliothecae Publicae Episcopalis Labac: inscript:« 21. Semeni{ka knji‘nica: V IV. 8 ~rna – Teolo{ki traktat, italijanska pisna {ola, 14.stoletje. – Dva fragmenta dim. 165 x 116 mm in 167 x 111 mm. – Izjemno fin pergament; odrezka sta uporabljena kot nalepka na notranji strani platnic; knjiga (173 x 110 mm) ima pergamentno vezavo, pri ~emer je zunanja stran iz nepopisa- nega pergamenta. – Pisano z rjavo, cinober za paragrafe, okrasna polnila v stav~nih za~etnicah in rubrike, na spodnjem robu je iniciala »h«, ki je modra, dopolnjena z rde~im fleuronnejem, sprva je bila visoka pribl. 20 mm. – S tinto narisan okvir za pisno polje, {irina enega stolpca je pribli‘no 77 mm, {ir. medstolp- nega prostora pa pribl. 17 mm; ohranjenih je 32 oz. 33 vrst; vrsti~na enota zna{a 4,5 mm. – Fragmenta sta odrezka iz istega rokopisa in nalepljena na notranjo stran platnic; perga- mentna vezava ima tri vidne galunske vezice, galunski trakovi za zavezovanje so odre- zani, kapitala sta nepo{kodovana. – Nosilec: ve~ zgodovinskih besedil: »Iustini Historici in Trogi Pompeij historias« (s.l., s.a.), »L.Flori de gestis romanorum« Parisiis 1542, »Sexti Rvffi viri consularis...« (s.l., s.a.), »Messalae Corvini oratoris desertissimi ad Octauianum Augustum de progenie...« (s.l., s.a.). – Na naslovnici je ex libris: »L. Philippi Torriani«. 22. Semeni{ka knji‘nica: T VIII. 24 ~rna – Teolo{ki traktat; italijanska pisna {ola, 14. stoletje. – Dva pergamentna kosa, odrezana z istega dela bifolija in nalepljena eden ob drugem; dimenzije fragmenta 380 x 160 mm; polpergamentna vezava, ki pokriva hrbet in stik z lesenima platnicama; robovi de{~ic so po{evni prisekani, na sprednji platnici je ostal del zaklepa v obliki trilistne sulice. – Pergament, obojestransko popisan; uporabljen je zgornji del bifolija z dvostolpnim zrca- lom; drugi in tretji stolpec sta razvidna v vsej {irini, stolpca proti zunanji margini sta ‘e obrezana; dol‘ina pisne vrste oz. {irina stolpca zna{a 75–78 mm, izmeriti je mogo~e tudi {irino dveh medstolpnih prostorov, t.j. 9–10 mm, in obeh notranjih margin (ob prvotnem vezniku), skupaj 60 mm; odrezka sta nalepljena prek hrbta in sicer tako, da vrstice te~ejo navpi~no; prvotne dimenzije kodeksa so bile pribli‘no 320 x 240 mm. – [tevilo vrst: 30 na {ir{em traku in 3 na o‘jem, vrsti~na enota meri 4,4 mm. – Pisano s ~rnorjavo tinto, cinober za paragrafe, pike v ~rkah, za dve vrstici visoke lombar- de, za vrsti~na polnila. 149ZGODOVINSKI ̂ ASOPIS • 56 • 2002 • 1–2 (125) – Nosilec: »Divi mesue et nova quaedam vltra ea que secum associari consuerunt opera preclarissima vt inferius speculanti sub manus indicio demostratur etc.« Venetii M.D.XXVII (1527) (Johannis Mesua: De consolatione medicinarum). – Na naslovnici sta dva eklibrisa: (1) In Cathalogo sitticensi inscriptus; nato dodano (2) olim nunc Gerbeziani; s tretjo roko je pripis, ki pove, da knjiga ni zadostovala potrebam Sti~ne iz ~esar je mogo~e sklepati, da je tako razlo‘eno, zakaj je knjiga pre{la v last dr. Grbca. Na hrbtu je stara signatura T. No. 153. Na notranji strani platnic je narisan Apfal- trerjev govore~i heraldi~ni ekslibris z letnico 1540, na prvem listu, nad uvodno inicialo je vpis: Catalogo Bibliothecae Publ(icae) Ep(isco)palis Labac(ensis) inscript(us). – Objava: Majda Smole: Najstatrej{i ekslibris na slovenskih tleh, v: @ivljenje in tehnika 7–8/70, str. 486–487. 23. Semeni{ka knji‘nica: T VII: 1 rde~a (sl. 5) – Antifonar (Dedicatio ecclesiae), nem{ka pisna {ola, 15. stoletje; frament istega rokopisa kot {t. 24 oz. T VI. 10 rde~a oz. No. 175. – Dva odrezka; 1. 90 x 293 mm; 2. 90 x 71 mm, zavihov pod zgornjim in spodnjim kapitalom (pribl. 12 mm) se ne da natan~no izmeriti. Fragmenta sta polepljena kot hrbtna okrepitev knjige z dim. 360 x 251 mm. – Pergament, obojestransko popisan; odrezka sta sestavljena tako, da se notno ~rtovje nadaljuje v isti ravnini. Ohranjen je dobr{ni del zunanje margine, t.j. pribli‘no 57 mm (45 mm in zavihek 12 mm), dol‘ina vrste je 240 mm.Ohranilo seje nekaj ve~ kot dve glasbeni enoti (notno ~rtovje in pripadajo~e besedilo); ena enota meri 42 mm. – Pisano s ~rno tinto; ena kadelna iniciala s preprostim polnilom, ena rde~a lombarda. – Nosilec: »Vesalii Andrea Epitome Fabricae Humani Corp(ori)…« Coloniae Agrippinae, MDC. (160). Vezano v kartonaste platnice, ki so oble~ene v nepopisan pergament. Hrbet je raven in fragmenta segata prek kapitala; knjiga se je zapirala z dvema trakovoma, ki sta odrezana. Knjiga ima portalno naslovnico z govore~o predstavitvijo avtorja in vsebi- ne; zanimiv je skupinski portret slavnih zdravnikov v tradiciji Dioskuridove naslovnice ter obstranski podobi anatomske lekcije in lekcije ob okostju; pred besedilom je Vesa- lijev portret v starosti 28 let. – Na hrbtu je prilepljena etiketa VESALII Andrea Epitome Fabricae Humani Corp. in etike- ta s signaturo T No 179. na spodnjem delu hrbta je precej neopazno in s svin~nikom napisana sedanja signatura T VII. 1. Na 1. listu je rokopisni zaznamek: Catalogo Bi- bliothecae Publicae Ep(isco)pali Labacensis inscriptus. 24. Semeni{ka knji‘nica: T VI: 10 rde~a – Antifonar, nem{ka pisna {ola, 15. stoletje; fragment istega rokopisa kot {t. 23 oz. T VII. 1 rde~a oz. No. 179. – Dva odrezka; 1. 139 x 308 mm; 2. 139 x 53 mm, pri{teti je treba {e zavihe pod zgornjim in spodnjim kapitalom (pribl. 12 mm), ki se ne da natan~no izmeriti. Fragmenta sta polepljena kot hrbtna okrepitev knjige z dim. 360 x 224 mm. – Pergament, obojestransko popisan; odrezka nista sestavljena tako, da bi se notno ~rtovje nadaljevalo v isti ravnini. Dol‘ina vrste je 232 mm, ohranjen je dobr{ni del zunanje 150 N. GOLOB: FRAGMENTI SREDNJEVE[KIH ROKOPISOV V JAVNIH ZBIRKAH V SLOVENIJI Slika 5 151ZGODOVINSKI ̂ ASOPIS • 56 • 2002 • 1–2 (125) margine, t.j. pribli‘no 57 mm (45 mm in zavihek 12 mm), notranja margina je merila pribl. 40 mm; dol‘ina vrste je 240 mm.Ohranilo seje nekaj ve~ kot dve glasbeni enoti (notno ~rtovje in pripadajo~e besedilo); ena enota meri 41 mm. – Pisano s ~rno tinto; dve kadelni iniciali imata preprosto floralno polnilo. – Nosilec: »Paulus de Sorbait Belgicus: Praxis medica« Viennae (1680): letnica je skrita v kronogramu: Anno qVo Venerata LVes, Deo Dante & fa Vente, eX toto CeDebat. – Vezano v kartonaste platnice, ki so oble~ene v nepopisan pergament. Hrbet je raven in fragmenta segata prek kapitala; knjiga se je zapirala z dvema trakovoma, ki sta odrezana. – Na hrbtu je etiketa z imenom avtorja in naslovom dela: De Sorbait p: Paulij Belgae, Phil. Et. Med. Doct: ac Profess. Praxis Medica. Pod tem etiketa s staro signaturo T No. 175 in na sredini hrbta etiketa s sedanjo signaturo T VI. 10; na naslovnici je podpis Ex Bi- bliotheca Gerbeziana in na 1. listu poznej{i rokopisni zaznamek: Catalogo Bibliothecae Publicae Ep(isco)pali Labacensis inscriptus. 25. Semeni{ka knji‘nica: E VII. 20 rde~a (sl. 6) – Sekvencijar ali del misala, nem{ka pisna {ola, 14. stoletje. – Dela dveh bifolijev iz istega kodeksa, ki je meril pribl. 385/390 x 275 mm. En bifolij prekriva sprednjo platnico od stika s hrbtom do zunanjega roba, drugi pa sega prek prvega in te~e ~ez hrbet in zadnjo platnico; bifolija sta sicer obrnjena vsak na svojo stran in se zapis razhaja, vendat je ohranjena ista linija veznika, notranje margine itd. – Pergament, obojestransko popisan; na sprednjem fragmentu je ohranjenih nekaj ve~ kot sedem enot ~rtovja z besedilom, na hrbtnem fragmentu pa vseh devet. Gre za enostolpno zrcalo, dol‘ina vrste je pribl. 190 mm, zgornja margina je merila pribl. 45 mm, spodnja pribl. 82 mm, notranja 33 mm in zunanja 58 mm. Vrsti~na enota zna{a 27 – 30 mm in ima 4 notne ~rte in pripadajo~e besedilo. – Besedilo je pisano z rjavo tinto in se slabo sprijema s pergamentom, note so pisane v ~rni tinti in so odli~no ohranjene, notno ~rtovje in preproste iniciale (lombarde brez okrasa) so v rde~i tinti.preprosto floralno polnilo. – Nosilec: »S. Patris Bernardi Claravallensis Abbatis primi … Opera omnia in septem tomos…« Coloniae Agrippinae M.DC.LXXII. (1672). – Prevleka ~ez tenke kartonaste platnice z okroglenim hrbtom prek {tirih vezic. Zapiral ni. – Na hrbtu je etiketa z imenom avtorja in naslovom dela, ~ez je nalepljena etiketa s sedanjo signaturo E.VII.20; na naslovnici je pe~at BIBLIOTECA SEM. DIOCES.CLERIC. LA- BACI. Na notranji strani platnice je nalepljen tiskan ex libris Janeza Krstnika Pre{erna. – Predlist je ikonografsko bogat bakrorez: na sredini kle~i sv. Bernard iz Clairvauxa z arma Christi ob desnem ramenu in drugimi simboli pasijona pred njim. Kot okraj{ava tiho‘itja tipa vanitas, ki opozarja, da se je Bernard odrekel voja{kemu bojevanju, je jeklena rokavi- ca, ki dr‘i napis na praporu: »S. P. BERNARDI OPERA IN VII. TOMOS Digesta , aucta, recognita et variae illustrata Studio et labore IACOBI MERLONI Hortij SS. Theol. Lic. B. MARIAE in Pasculo Pastoris.« Zraven je polo‘en steber bi~anja, pokrov s Kristusovega groba, lestev in mo{nja s srebrniki, na drugi strani pa le{~erba in trnova krona. To tiho‘itje je prislonjeno na skalovje, iz katerega rastejo olj~ne veje, aluzija na Oljsko goro, kraj Kristusovega prijetja. V ozadju je pogled na tipi~no cistercijansko cerkev iz gotike. Na Bernardovi desni kle~i pape‘ Evgenij III., eden najpomembnej{ih cistercijanov, in zre v redovnega prvaka, v roki ima odprto knjigo, svoje najpomembnej{e delo, kjer beremo: »Libri Quinqui de Consideratione ad Eugenium III. Pontificem«. Na Bernardovi levi strani 152 N. GOLOB: FRAGMENTI SREDNJEVE[KIH ROKOPISOV V JAVNIH ZBIRKAH V SLOVENIJI Slika 6 153ZGODOVINSKI ̂ ASOPIS • 56 • 2002 • 1–2 (125) je v senco postavljen kralj David z odprto knjigo Visoke pesmi, kjer pod transliteriranim hebrejskim naslovom pi{e »Sponsus et sponsa. Osculetur me Osculo oris sui«. Sv. Bernard upira pogled v nebo, kjer sedem angelov nosi devet lovorovih ven~kov in v vsakem je zna~ilna oznaka Bernardovih zaslug ali kreposti: 1. Cultori Virg. Matris eximio; 2. Defen- sori Sedis Apostolicae; 3. Domitori Haerreticorum; 4. Doctori Mellifluo Theodidacto; 5. Zelatori Domus Dei; 6. Pacificatori Ecclesiae; 7. Praeconi Sacrae Militiae; 8. Amplificatori Ordinis, 9. Thaumaturgis. Iz Bernardovih ust se proti nebu vijeta dve molitvi. Na nebu so Bog O~e, ki z odprto dlanjo ka‘e proti Bernardu, ob njem Kristus v gesti pripro{nje in iz ust se k tlom zliva svetloba do Marije kraljice, kjer beremo dva verza iz Visoke pesmi: Surge propera amica mea, formosa m(ea) et veni oz. Marija odgovarja Trahe me post te, curremus in odorem unguentur tuorum. Na drugi strani Boga O~eta je Marija pripro{njica, ki ka‘e svoje gole prsi. Nad kamnom v levem spodnjem kotu je podpis graverja Hulsman inc., pod praporom pa se tik ob spodnjem robu grafike vije ozek in dolg napisni trak: COLONIAE apud IOANNEM ANTONIUM KINCHIVM MDCLXXII. 26. Semeni{ka knji‘nica: G VIII. 13 ~rna – Antifonar, nem{ka pisna {ola, 1.polovica 15. stoletja. – En folij; dimenzije fragmenta (z v{tetimi zavihki) 313 x 503 mm. – Pergament, obojestransko popisan, ohranjena je spodnja margina ({iroka pribl. 80 mm), na kateri je napisana {tevilka 134 in to pomeni sekundarno foliacijo. List je precej obrezan, tako da je le ostal besedilno-notni del, ki ima 9 enot z vrsti~no enoto 45 mm. Pisno polje meri 415 x 280 mm. – Pisano s temnorjavo tinto, notno ~rtovje ima {tiri rde~e ~rte, poleg tega je {e ena kadelna iniciala v rjavi tinti in ena lombarda v zeleni. – Nosilec: »S. Hieronymi Vitas Patrum«, Venetiis 1483, Typographia Octavian Scotus. Inkunabula. Na zavihku sprednje platnice je vpisan naslov in ppodatek o letnici in tiskarju, v knjigi pa vlo‘en listek z referen~nim podatkom Hain 8594 (t.j. Ludwig Hain: Repertorium bibliographicum in quo libri omnes ab arte typographica usque ad annum MD…recensentur, Stuttgartiae et Lutetiae Parisiorum 1826–1838, no. 8594; gl. Alfonz Gspan – Josip Badali} : Inkunabule v Sloveniji, Ljubljana 1957, {t. 345). Prvi listi manjkajo, kar se je moralo zgoditi pred letom 1595, saj je na praznem inicialnem polju Barthallov vpis. Do fol. CCXLI je knjiga popolna, nato so trije foliji mo~no po{kodovani. – Vezano prek treh dvojnih vezic, leseni de{~ici (241 x 172 mm) sta prisekani in na no- tranji strani polepljeni z rjavim usnjem, da so razpoke lesa stabilizirane. Na hrbtu je etiketa s sedanjo signaturo. – Ve~ pripisov, kazalk in opozoril (’nota’) v vsej knjigi; manjka naslovna stran in prva tekstovna stran z za~etkom Prologa, ki je odtrgana po sredini levega stolpca, na spodnji margini se vidi za~etek vpisa v sti{ki katalog z zna~ilno pisavo (»Cathalogo…«); na fol. I r se izte~e prolog, sledi osrednje besedilo »Vitas patrum« in na polju, kjer bi morali biti prostoro~no dodana iniciala B(enedictus deus qui vult) je ex libris »Michael Barthall me propriovere sibi comparauit Anno 1595«. 154 N. GOLOB: FRAGMENTI SREDNJEVE[KIH ROKOPISOV V JAVNIH ZBIRKAH V SLOVENIJI 27. Semeni{ka knji‘nica: X VI. 9 ~rna – Antifonar, nem{ka pisna {ola, 15. stoletje. – Spodnja polovica enega folija; dimenzije fragmenta (z v{tetimi zavihki) 187 x 275 mm. – Pergament, obojestransko popisan, ohranjena je spodnja margina, visoka pribli‘no 54 mm, navpi~ni margini sta obrezani na enotno {irino 40 mm. Dol‘ina vrste je 180 mm, vrsti~na enota (notni zapis s pripadajo~im besedilom) zna{a 32 mm; ohranjene so {tiri enote. Pikiranja in drugih prvin zrcala ni. – Pisano s skoraj ~rno tinto, naslonilni ~rti in notno ~rtovje so v rde~i tinti, enako lombarda C. lombarda P je modre barve, obe sta brez okrasa. – Trdi in tenki kartonasti platnici sta ob vertikalni obrezi nekoliko uvihnjeni (zaradi varo- valne funkcije), vezano prek treh vezic, hrbet je raven, dva galunska trakova za zavezo- vanje knjige sta odrezana. Knjiga je odli~no ohranjena. – Nosilec: »Onomasticon Latino-Graecum novum et veterum. Studiosae iuventutis bono concinnatum est a Wolfgango Schensledero S.J….« Dilingae Anno M. DC. LXIV (1664) – Na hrbtu sta dve etiketi, starej{a na vrhu je prazna, pod njo je nalepljena etiketa s sedanjo signaturo. Na naslovnici je vpis »Caroli Josephi L.B: ab Apfaltrer. SS: Th(eo)l(o)giae Doctoris et Proton(otarius) Apostol(icus) 1702.« 28. Semeni{ka knji‘nica: C IV. 8 rde~a – Gradual, kiriale (napevi za razli~ne praznike), nem{ka pisna {ola, 14. stoletje; fragment istega rokopisa kot {t. 28 oz. V. III.17. – Dobr{ni del bifolija iz glasbenega rokopisa, dimenzije fragmenta (z v{tetimi zavihki) 365 x 428 mm. Glasbeni kodeks je sprva meril pribli‘no 365 x 272 mm. – Pergament, obojestransko popisan; za prevleko platnic je uporabljen tako, da te~e nekdanji vezniko na stiku med hrbtom in sprednjo platnico, razvidni so podatki za vse margine: zgornja je visoka pribl. 40 mm, notranja 25 mm, zunanja 62 mm, spodnja probl. 65/70 mm. Pisno polje meri 280 x 190 mm; vrsta je dolga pribl. 186/190 mm, naslonilna ~rta je enojna. Na stran je bilo zapisanih 8 enot (notni zapis s pripadajo~im besedilom), katere vrsti~na enota zna{a 35 mm. Pikiranja ni. – Note in besedilo je pisano z rjavo tinto, notno ~rtovje pa z rde~o, enako tudi rubrike in za~etnice. Vmes je 12 lepih, ~etudi preprostih lombard v rde~i tinti, modri in zeleni tinti, ki so visoke od 28–34 mm. – Fragment je prevleka ~ez trdi in tenki kartonasti platnici, hrbet je malo zaobljen. Frag- ment je odli~no ohranjen, pergament je – z izjemo hrbta – {e vedno bel. – Nosilec: »Commentaria in Cantica canticorum Salomonis, auctore R.P.F. Gregorio Coe- lio Pannonio….Opus Posthumum«. Viennae M. DC. LXXXI (1681) – Na hrbtu sta dve etiketi, na zgornji, ki je delo prvega knji`ni~arja F. J. Dolni~ar, je ime avtorja in naslov dela, na spodnji je sedanja signatura. Na notranji strani naslovnice je ex libris Janeza Krstnika Pre{erna. 29. Semeni{ka knji‘nica: V III. 17 ~rna – Gradual, kiriale (napevi za razli~ne praznike), nem{ka pisna {ola, 14. stoletje; fragment istega rokopisa kot {t. 27 oz. C IV.8 rde~a. 155ZGODOVINSKI ̂ ASOPIS • 56 • 2002 • 1–2 (125) – Del folija iz glasbenega rokopisa, dimenzije fragmenta (z v{tetimi zavihki) 195 x 295 mm. Glasbeni kodeks je sprva meril pribli‘no 365 x 272 mm, knjiga, ki jo ovija, pa 158 x 105 mm. – Pergament, obojestransko popisan; za prevleko platnic je uporabljen zgornji del folija, tako da lahko beremo pet zgornjih vrst. Gre za nekdanjo recto (desno) stran, kar je razvidno iz proporcev stranskih margin in, na zavihku najdemo knjigove{ke vbode v nekdanjem vezniku. Zgornja margina meri 38 mm, notranja 28 mm in zunanja 59 mm. Podatki o vi{ini vrsti~ne enote (notnega ~rtovja z besedilom) so enaki kot pri fragmentu {t. 27. Pikiranja ni. – Note in besedilo je pisano z rjavo tinto, notno ~rtovje pa z rde~o, enako tudi rubrike in za~etnice. Ohranjenih je 6 lombard, pisanih v enakem elegantnem slogu kot pri prej{nji enoti, pisane so v rde~i tinti, modri in zeleni tinti, ki so visoke od 28–35 mm. – Fragment je prevleka ~ez trdi in tenki kartonasti platnici, hrbet je raven, platnici segata malo ~ez knji‘ni blok. – Nosilec: »Operationi di Leopoldo Primo, imperatore de Romani sempre augusto sotto l’anno 1688 ovvero Campagna gloriosa di Massimiliano Emmanuele di Baviera… de- scritta da D. Gio. Paolo Zenarolla …«. Vienna 1689; »Trionfi di Leopoldo Primo… descritte da D. Gio. Paolo Zenarolla e dedicata all’ emin. Cardinale Leopoldo a Colloni- tz…« Vienna 1690. – Na hrbtu sta dve etiketi, na zgornji je navedeno ime avtorja Zenarolla in okraj{ana naslova obeh zgodovinskih del, na spodnji je sedanja signatura. Na naslovnici je pripis J.A.T. De cant. To pomeni: Joannis Antonii Thalnitscher Decani, ki je bil prvotni lastnik. 30. Semeni{ka knji‘nica: Z VI. 21 ~rna – Gradual ali antifonar (ohranjena je samo doksologija »Gloria patri…«), nem{ka pisna {ola, 15. stoletje; fragment istega rokopisa kot {t. 27 oz. C IV.8 rde~a. – Del folija iz glasbenega rokopisa, dimenzije fragmenta (z v{tetimi zavihki) 170 x 230 mm. Prvotnih dimenzij glasbenega kodeksa ni mogo~e ugotoviti, vendar je bil precej velikega formata (prim. dim. vrsti~ne enote); knjiga, ki jo fragment ovija, meri 139 x 80 mm. – Pergament, najbr‘ obojestransko popisan; za prevleko platnic je uporabljen del folija s stransko margino (verjetno zunanjo, ker meri pribl.65 mm) z dvojno verzalno naslonilno ~rto in v tem primeru bi {lo za del verso (leve) strani. Vi{ina vrsti~ne enote (notnega ~rtovja z besedilom) je 43 mm in je najbr‘ bil korna knjiga. Sledov zrcala ni. – S temnorjavo tinto so pisane note in besedilo, notno ~rtovje je pisano rde~o, vidi se del modre lombarde. – Fragment je uporabljen kot prevleka ~ez trdi in tenki kartonasti platnici, hrbet je raven, platnici segata malo ~ez knji‘ni blok; svetlozeleni trakovi za zavezovanje so odrezani. – Nosilec: »I Furori della gioventu. Esercitii Rhetorici del’ Cav. Gio: Battista Manzini all’ ill(ustrissi)mo et R(everendissi)mo Sig(nore) Don Francesco Peretti«. Roma M. DC. XXXIX (1639). Bakrorezna naslovnica s putti, ki v atiki arhitekturnega okvirja nosijo emblem s panterjem, na talnem zidcu pa emblem z baziliskom. – Na hrbtu je etiketa s sedanjo signaturo, zraven je s prosto roko napisano »Manzini. Segreti Rhetorica« in navpi~no »I Furori«. V knjigi sta dva rokopisna ex librisa Janeza Andreja Gladi~a, oba datirana 1661; najdemo ju na predlistu in na notranji strani hrbte platnice. 156 N. GOLOB: FRAGMENTI SREDNJEVE[KIH ROKOPISOV V JAVNIH ZBIRKAH V SLOVENIJI 31. Semeni{ka knji‘nica: W VI. 6 ~rna – Sekvenciarij, nem{ka pisna {ola, 2. polovica 14. stoletja. – Bifolij; dimenzije fragmenta (z v{tetimi zavihki) 319 x 472 mm. Prvotni veznik je viden na hrbtni strani, ohranjena je gornja margina, ena zunanja in obe notranji, besedilo je pisano v dveh stolpcih in je ohranjeno. Ker je obrezana spodnja margina, so prvotne dimenzije kodeksa pribl. 370 x 290 mm. Knjiga, ki jo fragment ovija, meri 280 x 180 mm, hrbet je {irok pribl. 36 mm. – Pergament dobre kvalitete, je obojestransko popisan; zrcalo prvotnega kodeksa ima pribl. 36 mm visoko zgornjo margino, pribli‘no 70 mm spodnjo, 41 mm notranjo in pribl. 40 mm za zunanjo; medstolpni prostor meri 27 mm. V vsakem stolpcu je besedilo pisano v 35 vrsticah z vrsti~no enoto 7,6 mm. Pikiranja ni videti, ~rte zrcala so narisane s tenkim peresom in tinto. – Besedilo je pisano s kostanjevo rjavo tinto, v cinobru so rubrike in lombarde, prav tako lo lombarde v moderi tinti. Na zunanji strani platnic ve videti 49 lombard, visokih od 1 do 3 vrstic, najbr‘ bi podobno ugotovili tudi na notranji strani. V ve~ lombardah je vpisana pripravljalna ~rka (lettre d’attente). – Fragment je uporabljen kot prevleka ~ez trdi in tenki kartonasti platnici prek {tirih zelenih vezic, hrbet je okroglen in vezava je odli~no ohranjena; zavezuje se z zelenimi trakovi. Ob prevezavi je bil knji‘ni blok nekoliko obrezan in naslovna stran nalepljena na papir. – Nosilec: »Historia Georgen und Herrn Casparn von Frundsberg«. Franckfurc am Mayn M. D. LXXII (1572). Na naslovnici je v okvirju s fruktoni in putti videti v naslovu imenovana gospoda; napis na spodnjem robu medaljona navaja njuni imeni. Na za- dnjem listu v knjigi je ob kolofonu emblem tiskarja Georga Raba: v zna~ilno manie- risti~nem okvirju z maskami, poosebitvami letnih ~asov in arhitekturnimi prvinami, je medaljon, sredi katerega stoji operutni~ena Fama, ki trobi v dve pozavni, ob njej pa so vrani, kar je aluzija na tiskarjev priimek. Naapis okoli medaljona navaja imena sedanjega lastnika tiskarne in prej{njih. – Na hrbtu sta dve etiketi: zgornja je stara in navaja avtorja (Reisner) in naslov dela, pod njo je etiketa s sedanjo signaturo. V knjigi sta dva rokopisna ex librisa Marka Grbca, na notranji strani platnic in na naslovnici »Ex bibliotheca Gerbeziana. Labaci.« Na no- tranji strani platnic je Grbec lastnoro~no vpisal »51 x«, kar je signatura njegove zasebne knji‘nice. – Objava: Marijan Smolik: Fragment sekvenciarija iz knji‘nice Marka Grbca, v: Zbornik ob jubileju Jo‘eta Sivca (ur. J. Snoj), Ljubljana 2000, str. 35–42. 32. Semeni{ka knji‘nica: brez signature – Lekcionar ali misal: na eni platnici je mogo~e prepoznati del evangelija sv. Mateja, na drugi pa besedilo ni ~itljivo; nem{ka pisna {ola, za~etek 15. stoletja. – En bifolij, dimenzije fragmenta (z v{tetimi zavihki): 223 x 284 mm. – Pergament, verjetno obojestransko popisan, zelo slabo ohranjen, vidnih je 20 vrst bese- dila z vrsti~no enoto 7,8 mm, pisano z rjavo tinto, v cinobru so rubrike in iniciale, skozi pergament preseva tri vrste visoka iniciala M. – Nosilec: »Rechenbuch für die Anfahenden in gantzen und gebrochenen Zahlen …1612«: matemati~ni, na roko spisani priro~nik za za~etnike. Vezano prek trdih in tenkih platnic, tri usnjene vezice, raven hrbet; ohranjeni so tekstilni trakovi za zavezovanje. 157ZGODOVINSKI ̂ ASOPIS • 56 • 2002 • 1–2 (125) 33. Semeni{ka knji‘nica: samostojen fragment brez signature – Misal, nem{ka pisna {ola, verjetno prehod iz 14. v 15. stoletje. – Bifolij; precej pome~kan in zato so meritve dimenzij manj zanesljive. Razgrnjen bifolij meri 358 x pribl. 500 mm. Prvotne dimenzije kodeksa so bile 358 (ali ve~) x 250 mm (ali ve~). Fragment so uporabili kot ovitek za tiskani misal (z merami pribl. 300 x 215 mm). Prvotni veznik je tekel po sredini hrbta, gre za enostolpno zrcalo (pisno polje meri 263 x 175 mm). Zdi se, da so v dobr{ni meri ohranjene vse margine: zgornja 30–33 mm, spod- nja 67 mm ali ve~, zunanja 50–55 mm, notranja 22 mm. – 35 vrst, vrsti~na enota zna{a 7,3 mm,pisano v dveh velikostih, verjetno suho liniranje. – Pisano s tenorjavo tinto, cinober so uporabili za rubrike, okrasne poteze v stav~nih za~etnicah, za lombarde in oznako pagine. – Snet ovitek s tiskanega misala; na zgornji margini je zapis s svin~nikom: »V to je bil zavit misal iz l. 1602 pri cerkvi sv. Miklav‘a ‘upn. Ihan.« Sedaj je hranjen kot samostoj- na enota; zraven je prilo‘en popis vsebine: berilo za vigilijo sv. Lovrenca, praznik sv. Lovrenca, god sv. Tiburcija, god sv. Hipolita, vigilija Marijinega vnebovzetja, god sv. Hermesa, obglavljenje sv. Janeza Krstnika, god sv. Feliksa in Adaukta, god sv. Eligija, god sv. Zaharije, za~etek molitve »De Conceptione virgninis Mariae«; popisni list je datiran 8. 3. 1962. 34. Semeni{ka knji‘nica: W VI. 5 ~rna – Misal, nem{ka pisna {ola, 15. stoletje. – Bifolij; dimenzije fragmenta (z v{tetimi zavihki) 564 x 376 mm. – Pergament, obojestransko popisan. Prvotni veznik te~e po sredini hrbta knjige, ki jo ovija (dim. 280 x 202 mm) in je ob vbodih razcefran. Dvostolpno zrcalo, stolpci so {iroki 86 mm, medstolpni prostor 20 mm; bifolij je verjetno obrezan, zato so mere margin nepopolne (zgornja 56 mm, spodnja 85 mm, notranja 31 oz. 32 mm, zunanja 58 mm). Sprva je misal meril 376 x 282 mm. – Pisano s temnorjavo tinto v dveh velikostih, v stolpcih je po 34 vrst, vrsti~na enota meri 7,4 mm. S cinobrom so dodane okrasne poteze v stav~nih za~etnicah, vmesni naslovi ter 2–3 vrste velike lombarde; z modro tinto so izpisane 3-vrsti~ne lombarde. Razvidne so so s svin~nikom potegnjene naslonilne ~rte in s tinto narisane vodilne. – Nosilec: »Liber primus in svpplementum svpplementi cronicarvm: ab ipso primo aucto- re fratre Iacobo Philippo Bergomense etc.« Manjka del naslovnice, besedilo se pri~ne {ele z Deukalionom in tudi konec je pomanjkljiv. – Na hrbtu je stara etiketa z oznako naslova, pod to pa etiketa s sedanjo signaturo Semeni{ke knji‘nice. Na prvem listu je nalepljen tiskan lastni{ki zaznamek: Ex Libris JOAN: BAPT: PRESCHERN SS. Th.&J.V.D. PRAEPOSITI LABACEN. 35. Semeni{ka knji‘nica: S VI. 4 ~rna – Misal, nem{ka pisna {ola, 1. ~etrtina 14. stoletja. – Bifolij, obojestransko popisan, dimenzije fragmenta (z v{tetimi zavihki) 292 x 440 mm. Prvotni veznik te~e po stiku hrbta in zadnje platnice. Fragment je precej obrezan, tako da zgornjega prostega roba ne moremo izmeriti, sicer pa meri spodnja margina pribl. 62 mm, 158 N. GOLOB: FRAGMENTI SREDNJEVE[KIH ROKOPISOV V JAVNIH ZBIRKAH V SLOVENIJI Z u s a m m e n f a s s u n g Fragmente mittelalterlicher Handschriften in öffentlichen Sammlungen – 2. Ljubljana, Seminarbibliothek/ Semeni{ka knji`nica Nata{a Golob Die Aufnahme der Fragmente mittelalterlicher Handschriften aus slowenischen Sammlungen erfolgte bisher nicht nach systematischen Prinzipien; manche Einheit war aufgrund ihrer historischen, textuellen oder paläographischen Eigenheit Gegenstand einer Sonderstudie bzw. das Fragment wurde im Rahmen einer anderen Gesichtspunkten gewidmeten Studie behandelt. Im Jahr 1999 wurde das erste Verzeichnis eines abgeschlossenen Komplexes von Fragmenten einer selbständigen Archiv- oder Büchersammlung veröffentlicht (Mittelalterliche Fragmente in öffentlichen Sammlungen in Slowenien: 1. Piran, Pfarrar- chiv/Srednjeve{ki fragmenti v javnih zbirkah v Sloveniji: 1. Piran, @upnijski arhiv, in: Zbornik za umetno- stno zgodovino, S.n. XXXV/1999, S. 136-146). In dem hier vorgestellten Material sind einige von bisher zunanja vsaj 40 mm in notranja pribl. 35 mm. Prvotne dimenzije misala so bile pri- bli‘no330 x 220 mm. – Pisano je na enostolpnem zrcalu, vrsta je dolga 152 – 160 mm, 21 vrst z izjemno veliko vrsti~no enoto 10,8 mm. Temnorjava tinta in cinober za vmesne naslove in eno inicialo I na verzalnem robu. – Kot prevleka ~ez trde in tenke kartonske platnice prek treh galunskih vezic; trakovi za zavezovanje so odrezani. Nosilec: »Lands hadvest Der Löblichen Herzpgthums Crain…« s.l., M. D. XCVIII (1598). Na hrbtu je samo etiketa s sedanjo signaturo; na notranji strani sprednje platnice in na naslovnici so razli~ni pripisi in ra~uni. 36. Semeni{ka knji‘nica: V II. 12 ~rna – Misal, nem{ka pisna {ola, 15. stoletje. – Bifolij; dimenzije fragmenta (z v{tetimi zavihki) 239 x 364 mm; videti je neobrezan in tako so bile prvotne dimenzije kodeksa verjetno 239 x 167; platnice knjige, ki jo frag- ment ovija, merijo 197 x 154 mm. Prvotni veznik te~e po sredini hrbta. – Pergament, obojestransko popisan; besedilo je pisano v treh velikostnih redih, vendar je osnovno zrcalo nespremenjeno: na sprednji platnici je dvostolpno ({irina vsakega stolp- ca je 60 mm, {irina medstolpnega prostora zna{a 18 mm), na hrbtni je enostolpno zrcalo (z dol‘ino vrste 120 mm). – 20 vrst, vrsti~na enota je 9,8 mm, pikiranje ni razvidno, naslonilnih in vodilnih ~rt ni. – Pisano z rjavo tinto, cinober za okrasne poteze v za~etnicah,rubrike, vmesne iniciale v tipu lombard, za 3-vrsti~no inicialo P(uer), ki ima preprosto ~rtno polnilo z rjavo tinto. – Ohranjeno kot prevleka ~ez pergamentno vezavo, ki je na notranji strani polepljena s papirjem. Na hrbtu so vidne tri galunske vezice, ki povezujejo {ive na hrbtu s pergament- nimi platnicami, galunski trakovi za zavezovanje so odrezani. Na zunanji strani je perga- ment umazan, na notranji strani pa je nepo{kodovan in ka‘e, da je bil misal napisan na odli~nem pergamentu. – Nosilec: Georg Reutter: »Ausführlicher wahrer und … Bericht des fürstlichen rechten Freischüssens…« Breslau , kronogramska letnica 1612. – Na sprednji platnici je nekaj ra~unov, na predlistu pa nekaj zaznamkov. 159ZGODOVINSKI ̂ ASOPIS • 56 • 2002 • 1–2 (125) bekannten Fragmenten aus der Seminarbibliothek/Semeni{ka knji`nica in Ljubljana versammelt. Sie sind kostbar: erstens, weil sie auf Bucheinbänden in der Zeit bis etwa 1700 vorkommen und demnach von der äußeren Form »brauchbarer« Bucheinbände und von ihren strukturellen Besonderheiten zeugen, und zweitens, weil es sich dabei um Bücher handelt, die der Academia Operosorum bei ihrer Gründung von ihren angesehendsten Mitgliedern geschenkt worden waren. Zahlreiche Bucheinheiten ermöglichen uns durch ihre Exlibris den Einblick in die Lesegewohnheiten der gebildeten Kreise in Ljubljana. Die Frag- mente selbst legen als Bestandteile ehemaliger Handschrifteneinheiten Zeugnis ab von dem nun beinahe zur Gänze als verlorengegangen geltenden älteren Bücherfond, wo Texte mit liturgischem bzw. theologi- schem Inhalt vorherrschen. Nur ausnahmsweise kann vermutet werden, aus welcher Bibliothek sie als unbrauchbares und veraltetes Material ausgesondert und bestenfalls als Makulatur bzw. Buchbindemate- rial verwendet wurden. 160 N. GOLOB: FRAGMENTI SREDNJEVE[KIH ROKOPISOV V JAVNIH ZBIRKAH V SLOVENIJI ZVEZA ZGODOVINSKIH DRUŠTEV SLOVENIJE je med drugim izdala: 27. zborovanje slovenskih zgodovinarjev, Ljubljana 1994 : zbornik. – Ljubljana, 1994. – 1.000 SIT Sosed v ogledalu soseda od 1848 do danes : 1. zasedanje slovensko-avstrijske zgodovinske komisije, Bled 1993. – Ljubljana 1995. – 1.500 SIT Slovenija v letu 1945 : zbornik referatov. – Ljubljana 1996. – 1.000 SIT @ivljenje in delo Josipa @ontarja : ob stoletnici rojstva. – Ljubljana, Kranj 1996. – 500 SIT Razvoj turizma v Sloveniji : zbornik referatov z 28. zborovanja slovenskih zgodovinarjev, Bled 1996. – Ljubljana 1996. – 1.500 SIT Slovenija 1848–1998: iskanje lastne poti : mednarodni znanstveni simpozij, Maribor 1998. Ljubljana 1998. – 2.000 SIT Mno`i~ne smrti na Slovenskem : zbornik referatov z 29. zborovanja slovenskih zgodovinarjev, Izola 1998. – Ljubljana 1999. – 2.000 SIT Temeljne prelomnice preteklih tiso~letij : zbornik referatov s 30. zborovanja slovenskih zgodovinarjev, Rogla 2000. – Ljubljana 2001. – 2000 SIT Zainteresirani lahko kupijo knjige na sede`u ZZDS v Ljubljani, A{ker~eva 2 (tel. 01/241-1200). ^lani ZZDS imajo 25 odstotni popust, {tudentje pa 50 odstotni popust. 161ZGODOVINSKI ̂ ASOPIS • 56 • 2002 • 1–2 (125)ZGOD VINSKI ̂ ASOPIS • 56 • 200 • 1–2 (125) • 159– Podgor{ek Nata{a Slavenski Jug leta 1848 in Slovenci Ko je revolucija marca 1848 zajela habsbur{ko monarhijo in povzro~ila ve~je spremem- be, med njimi tudi svobodo tiska, so tudi v de‘elah nevladajo~ih narodov monarhije za~eli v ve~jem {tevilu izhajati ~asopisi v narodnih jezikih. Med njimi je bil Slavenski Jug, politi~ni ~asopis hrva{kih narodnjakov. Literature, ki se ukvarja izklju~no s tem ~asopisom, je malo. V sedemdesetih letih prej{njega stoletja je iz{el ~lanek ruske zgodovinarke I. I. Le{~ilovskaje o Slavenskem Jugu1, leta 2001 pa je iz{la monografija T. Markusa2, ki se ukvarja izklju~no s tem ~asopisom. On navaja tudi literaturo, ki se sicer ni izklju~no ukvarjala s tem ~asopisom, se ga pa je dotikala; med pomembnej{imi avtorji navaja Jaroslava [idaka, Vaso Bogdanova in Petra Koruni}.3 ^asopis Slavenski Jug je kot naslednik Saborskih novin (ki so izhajale od 6. 6. 1848 do 29. 7. 1848) za~el izhajati 6. avgusta 1848 v Zagrebu. Izhajal je trikrat tedensko: ob ne- deljah, sredah in petkih (decembra 1848 je zaradi spremenjenega po{tnega reda za~el izhaja- ti ob torkih, ~etrtkih in sobotah4) v obsegu {tirih strani, ob~asno je bila ~asopisu dodana priloga, ki je praviloma obsegala dve strani. Od 9. avgusta do 29. novembra 1848 je bila ~asopisu dodana tedenska priloga »Prijatelj puka«, namenjena kme~kim bralcem. Glavna urednika ~asopisa sta bila Dragutin Ku{lan5 in Nikola Kresti6 (ob~asno sta ju nadome{~ala L. [plajt in M. Medakovi7); 1. julija 1849 je njuno delo prevzel Bogoslav [ulek, ki je uredni{ko delo opravljal vse do prepovedi in ukinitve ~asopisa v februarju 1850. Poleg podatkov o dnevih izhajanja ~asopisa, njegovi ceni ter navedbi imen glavnih urednikov, je bilo mogo~e skozi vse leto 1848 v glavi ~asopisa prebrati tudi imena sodelavcev, t.i. »ured- nih pomonika«; njihova imena naj bi – po mnenju T. Markusa – impresionirala potencialne naro~nike ~asopisa in nanje naredila vtis velike popularnosti in raz{irjenosti ~asopisa.8 [lo je namre~ za znane kulturne, znanstvene in politi~ne delavce, ki so s svojim delom mo~no vplivali na razvoj hrva{ke politi~ne misli. Kljub temu, da dolo~ene osebe, navedene na tem seznamu, niso nikoli ali zelo redko sodelovale v ~asopisu, je Slavenski Jug uspel zbrati 1 Inna Ivanovna Le{~ilovskaja, Ideino-politi~eskoje soder‘anije gazeti »Slavenski jug« (1848 – 1849 gg.), Historijski zbornik XXIX – XXX, Zagreb, 1976–1977, str. 309 –318. 2 Tomislav Markus, Slavenski Jug 1848.– 1850. godine i hrvatski politi~ki pokret (dalje Slavenski Jug), Dom i svijet, Zagreb, 2001. 3 T. Markus, Slavenski Jug, str. 15 – 16. 4 Ibidem, str. 13. 5 Dragutin (Dragojlo) Ku{lan, baron, politik, novinar (Krapina, 12. 1. 1817 – Zagreb, 11. 3. 1867). Aprila 1848 ga je Jela~i} imenoval za ~lana Banskega vije}a; kot hrva{ki poslanec na Slovanskem kongresu v Pragi. Takrat je postal zagovornik avstroslavizma (t.j. prepri~anje, da je re{itev narodnega vpra{anja mogo~a le v ustavni in federativno urejeni monarhiji) in je do spomladi 1849 v tem duhu tudi urejeval ~asopis Slavenski Jug. (Enciklopedija Jugoslavije (dalje EJ) 5, Zagreb, 1962, str. 450–460.) 6 Nikola Kresti, politik (Zagreb, 22. 12. 1824 – 1. 12. 1887). Leta 1848 je z E. Vrban~i}em izdajal Saborske novine, potem postal z D. Ku{lanom glavni urednik Slavenskega Juga. (EJ 5, Zagreb, 1962, str. 455 – 456.) 7 T. Markus, Slavenski Jug, str. 11. 8 T. Markus, Slavenski Jug, str. 12. 162 N. PODGOR[EK: SLAVENSKI JUG LETA 1848 IN SLOVENCI relativno malo{tevilno, a zato zelo pomembno skupino hrva{kih javnih delavcev, pomemb- nej{e ~lane Narodne stranke9. Ta krog »izrazitih liberalcev in demokratov okoli ~asopisa Slavenski Jug« je J. [idak {tel poleg bana J. Jela~i}a za »nosilca takratne hrva{ke poli- tike«.10 V letu 1849 je Slavenski Jug ostal edini ~asopis na Hrva{kem, ki je zagovarjal narodna na~ela, saj je bil Ljudevit Gaj zaradi materialnih te‘av prisiljen sprejeti vladno subvencijo v vi{ini 1000 forintov in so tako njegove Narodne novine postale vladni ~aso- pis, medtem ko je Danica prenehala izhajati. Zaradi opozicionalnega pisanja je bil Slaven- ski Jug februarja 1850 postavljen pred porotno sodi{~e, vendar mu le-to ni hotelo soditi; 12. februarja 1850 je bil ~asopis prepovedan.11 Pa si podrobneje oglejmo imena sodelavcev Slavenskega Juga. Nekatere med njimi je treba posebej omeniti, saj je njihova dejavnost pred 1848 in v ~asu revolucije 1848/49 znatno vplivala na formulacije osnovnih ciljev hrva{ke politike. To so bili: publicist in politik Andrija Torkvat Brli12, knji‘evnik in politik Mirko Bogovi}, politik Mojsie Georgie- vi}13, politik Maksim Prica, zgodovinar, politik in knji‘evnik Ivan Kukuljevi} – Sakcin- ski14, knji‘evnik in politik Ivan Ma‘urani}, slova{ki preporoditelj Ljudevit [tur ter pisec Ognjoslav Utje{inovi Ostro‘inski. Med imeni, navedenimi v glavi ~asopisa, najdemo tudi pesnika slovenskega rodu Stanka Vraza. V ~asu, ko je Slavenski Jug za~el izhajati, so hrva{ki narodnjaki zastopali na~elo avstro- slavizma, temelje~ega na naravnem in narodnem pravu. Zavzemali so se za zvezo hrva{kih de‘el s srbsko Vojvodino in slovenskimi pokrajinami, ki bi, zdru‘ene v eno telo predstavlja- le eno od federalnih enot monarhije. V zvezi s tem so zagovarjali spoznanje o obstoju posameznih nacionalnih zavesti med Ju‘nimi Slovani. Ta na~ela so odlo~no zagovarjali tudi demokrati, zbrani okoli Slavenskega Juga. @e v pozivu na naro~ilo so njegovi ustvarjal- ci zapisali, da bo ~asopis namenjen »u ob~e slavjanskim interesom s obzirom na sve Ju‘ne Slavjane« in da bo »sve dogadjaje, koji se budu pojavljivali na politi~kom vidokrugu sveta, prosudjivati sa slavjanskoga vi{jeg gledi{ta«. Naloga novega lista bo {irjenje medsebojne- ga spoznavanja avstrijskih Slovanov s ciljem, »da se tim na~inom put proker~i k spodobnom 9 Ibidem. 10 Jaroslav [idak, Studije iz hrvatske povijesti XIX.stoljea, Zagreb, 1973, str. 18. 11 EJ 4, Zagreb, 1960, str. 77–78. 12 Andrija Torkvat Brli} (Slavonski Brod, 15. 5. 1826 – Slavonski Brod, 21. 6. 1868). Njegovo najpomembnej{e delo ({e posebej za zgodovinarje) je dnevnik (od za~etka 1844 do marca 1857) saj je kot Jela~i}ev poslanec in tajnik imel vpogled v vse pomembnej{e dogodke tistega ~asa. (Hrvatski biografski leksikon (dalje HBL) 2 Bj – C, Zagreb, 1989, str. 336 – 337. ) 13 Mojsije Georgijevi} (Osijek, 19. 3. 1823 – Dunaj, 25. 10. 1854). Deloval je kot odvetnik v Osijeku, bil v slu‘bi Milo{a in Mihajla Obrenovi}a in je bil kot pri~a zasli{an v Milo{evi} zagreb{ki aferi 1848. V letih 1848/49 je podpiral Jela~i}a in sodeloval v gibanju vojvodinskih Srbov ter v Hrvatskem saboru. Bil ~lan hrva{ke saborske delegacije k cesarju v Innsbruck (junija 1848). Hrva{ka historiografija (F. [i{i, J. [idak, F. Potrebi}a) je pozitivno ocenila njegovo vlogo v revolucionarnih dogodkih 1848/49. (HBL 4 E – Gm, Zagreb, 1998, str. 649 – 651.) 14 Ivan Kukuljevi} Sakcinski (Vara‘din, 29. 5. 1816 – dvorec Tuhakovec v Hrv. Zagorju 1. 8. 1889). Po prvih vesteh o revoluciji je 17. 3. 1848 sku{al dose~i sklic hrva{kega sabora in na~el vpra{anje zedinjenja Dalmacije s Hrva{ko. V ~lanku »Kakva treba da bude u ob~e politika na{a« (20. 4. 1848), v katerem je med drugim poleg zedinjenja hrva{kih de‘el zahteval tudi pridru‘itev slovenskih pokrajin, je hrva{kemu naro- dnemu gibanju dal programsko osnovo. Od aprila je bil ~lan Banskog vijea, maja ga je Jela~i} poslal v Sremske Karlovce in Beograd, da v banovem imenu uredi »sve detalje oko srpsko-hrvatske politi~ke zajednice i vojno-obrambene suradnje protiv eventuelnoga mad‘arskoga napadaja«. Junija mu je ban zaupal misijo k mar{alu Radetzkemu, od koder naj bi prinesel denar za vojno proti Pe{ti; domov se je vrnil s 100.000 for. in 7.000 pu{kami. V saboru je junija in julija zastopal mi{ljenje, »da smo jo{te preslabi« za popolno neodvisnost, zato bi se morali po njegovem mnenju na vsak na~in povezati z ostalimi slovanskimi narodi monarhije. (EJ 5, Zagreb, 1962, str. 442–444.) 163ZGODOVINSKI ̂ ASOPIS • 56 • 2002 • 1–2 (125) spojenju raznih slavjanskih granah«, predvsem »jugoslavjanskih naroda«. Pri tem so se – nepravilno – sklicevali na podobnost z gibanji za zdru‘itev Nemcev in Italijanov in smatra- li, da so tudi »jugoslavjanski« narodi »jedne krvi i jezika«15. Tako so ostro protestirali proti nem{ki zvezi, ki je ‘elela priklju~iti tudi slovenske in ~e{ke pokrajine: »Mi ni{ta neimamo proti uredjenju Niemacah unutar granicah njihovih, nu kao Slaveni moramo se s najveim ogor~enjem izjaviti proti diranju njihovom u der‘ave na{e i narod na{. Oni se usudjuju prisvajati sebi zemlje slavenske, ^esku, Moravsku, Istriu, Koru{ku i [tajersku. Niesu to zemlje va{e, ve~ na{e – vi~emo mi, nee a i nemogu biti za{tita va{a, ve~ dom na{. Prestalo je histori~ko pravo…«16 Mirko Bogovi} je 16. avgusta 1848 v Slavenskem Jugu opisal svoje poglede na jugoslo- vansko zvezo. Analiziral je zemljepisni polo‘aj »jugoslavjanskih der‘ava« znotraj mo- narhije in ugotavljal, »da narod na{ jugoslavjanski, premda jo{ razciepljen, ipak za stalno slavnoj budu~nosti u susret ide, jer u sebi sve uviete imade, koji su k tome potriebiti«17. Po njegovem mnenju je zedinjenje Ju‘nih Slovanov pot »k ~ovie~nosti u naj{irjem smislu rie~i«, a preden bodo zdru‘eni v eno dr‘avnopravno skupnost, Ju‘ni Slovani »triebaju te‘ke pute da putuju«, kajti, tako kot v naravi ni skokov, tako se tudi zedinjenje teh narodov ne more dose~i naenkrat, ampak postopoma: »Korak za korakom i stupanj za stupnjem naprie- dovati trieba. Sada je viek narodnostih, svaki narod neka se uslied svojih vlastitostih razvija i tek onda, kada narodi kao takovi saver{eni budu«, bodo te‘ili k zedinjenju. Zato je menil Bogovi}, da naj bo Slavenski Jug »bezpristrani zastupnik sviuh jugoslavjanskih naroda u vi{jem slavjanskom smislu, posriednik njihov za sada jo{ ne-sjedinjenih.«18 Krog, zbran okoli Slavenskega Juga je o jugoslovanskem zedinjenju v glavnem zastopal stali{~e, ki ga je sprejel hrva{ki sabor. Prepri~ani v pravi~nost svoje politike so smatrali, da bodo Hrvati v »saveznoj Austriji« izborili za sebe in za svoje zaveznike pravico, »da se narodi, koji se nisu pridru‘ili Niema~koj, polag prirodne svoje srodnosti kupe u politi~ka tiela, te da ukupno sa~ine samostalnu foederativnu Austriju«. Glede na to njihovo mnenje naj se Hrvati, Slovenci in vojvodinski Srbi zaradi »prirodne svoje srodnosti« zedinijo v eno »politi~no telo«, ki bo predstavljalo posebno federalno enoto. To je po njihovem mnenju »jedina pravedna politika, po kojoj se mo‘e uzder‘ati cielokupnost, bez da se grie{i proti slobodi i jednakosti drugih naroda«.19 @e te zahteve so same po sebi imele povsem revolu- cionaren zna~aj, {e bolj pa jih je zaostrila izjava, da bodo morali »slavenski puci«, ~e ne bo sprejeta politi~na ureditev, ki jo oni zastopajo, »o~i svoje upirati na iztok, da narodnost svoju spase«. ^e torej ‘eli Avstrija prepre~iti vpliv Rusije v »podunavskim pokrajinama«, potem naj se Avstrija spremeni tako, da postane »sriedi{te sdru‘enja zapadnih i ju‘nih Slavjana«.20 Na politi~na stali{~a hrva{kih narodnjakov nasploh in tudi na jugoslovansko idejo je vplivala tudi nejasnost okoli pogajanj z Mad‘ari. Slavenski Jug (orientiran izrazito liberal- no in demokrati~no) je podpiral in zagovarjal Jela~i}ev boj proti mad‘arskemu ministrstvu, 15 Petar Koruni}, Jugoslavenska ideja u hrvatskoj i slovenskoj politici za revolucije 1848–1849. godine (dalje P. Koruni}, Jugoslavenska ideja…), Radovi Instituta za hrvatsku povijest 14, (1), Zagreb, 1981, str. 152–154. 16 Slavenski Jug (dalje SJ), {t. 2, 9. avgust 1848, str. 5–6. 17 SJ, {t. 5, 16. avgust 1848, Dodatek. 18 Ibidem. 19 SJ, {t. 6, 18. avgust 1848, str. 24, v kritiki ~lanka »Nijemci i Slaveni«, objavljenem v »Slawische Zentralblätter«. 20 Ibidem. 164 N. PODGOR[EK: SLAVENSKI JUG LETA 1848 IN SLOVENCI saj je bil mnenja, da bo Jela~i} v boju proti mad‘arskemu {ovinizmu izboril ve~ svobode za hrva{ke de‘ele. Pogajanja so se zaklju~ila z neuspehom in se prelevila v voja{ki spopad. Hrvati so pri~akovali tak razvoj dogodkov; tako je I. Kukuljevi} deset dni pred za~etkom spopadov v Slavenskem Jugu objavil ~lanek z naslovom »Na{a o~ekivanja od budu}eg rata«, v katerem je objasnil svoja stali{~a do odnosa do Avstrije in Ogrske in s tem tudi do jugoslovanskega zedinjenja. Zapisal je, da se bodo Hrvati borili za nem{ko dinastijo, a pod pogojem, da »primi prevagu elemenata slavenskoga u cesarovini«; da se bodo borili za »cielokupnost monarkie«, ~e le-ta prizna enakost in svobodo vseh narodov in narodnosti monarhije in preneha misliti na »stopljenje slavensko-austrianskih der‘avah s niema~kim Bundom«. Se- veda se bodo Hrvati borili tudi za uresni~enje vseh narodnih zahtev, ki sta jih sprejela hrva{ki sabor in srbska skup{~ina v Sremskih Karlovcih. Zmagi nad »magjarskim gospod- stvom« bo po njegovem mnenju sledila osvoboditev »ugarskih naroda«, predvsem slovan- skih, ki se bodo potem zedinili z »ostalimi Slaveni austrianskimi«.21 Ta proglas so objavile tudi Bleiweisove Novice.22 [e pred Jela~i}evim prehodom ~ez Dravo so Slovenci v dopisu v Slavenskem Jugu pozivali Hrvate na vojno brez oklevanja, ~e{, da se je ‘e predolgo ~akalo, hrva{ka stvar pa je sveta.23 Slovenci so izra‘ali podporo takratnemu hrva{kemu politi~nemu gibanju, saj so v politi~nem uspehu Hrvatov videli zagotovilo svobodnega razvoja slovenskega naroda in so jim zato nudili tudi materialno pomo~24 v boju proti Mad‘arom. O tem pri~a dopis, objavljen v Slavenskem Jugu 27. avgusta 1848.25 V njem je pisec poro~al o ljudskem zborovanju v Polj~anah, na katerem naj bi se bilo zbralo veliko rodoljubov iz bli‘njih in daljnih krajev, med njimi pa bi naj bil tudi en hrva{ki rodoljub – njegovega imena dopisnik ne omenja, iz drugih virov pa izvemo, da je to bil F. Kurelac26 – »…koi je mnogo o slavenskoj politiki govorio.« Dopisnik poro~a, da se je na ta dan v Polj~anah zbralo okoli 500 ljudi. Pi{e, da je bila mno‘ica sprva nejevoljna, saj se jim ni pridru‘il – ~eprav jim je svojo prisotnost na zborovanju obljubil – zastopnik te okolice, [turm. Mno‘ico pa je kmalu pomiril dr. Ko~evar27, ki jim je razlo‘il, zakaj [turm ni mogel priti iz Dunaja na zborovanje. Nato se je za~elo zasedanje, na katerem so po besedah pisca govorili »samo…od slavenskih stvarih«. Prvi predlog, ki so ga zbrani enoglasno sprejeli je bil: »…da se prinesci u novcu, oru‘ju itd. za hervatsku armadu sabiraju i svietlomu Banu po{alju.« Na te besede se je oglasil eden izmed prisotnih, »kantonski poglavar iz Planine«, Kri‘aj, da bo imel v kratkem zbranih 50 fr. sr., en top in drugo oro‘je, in da je pripravljen, ~e mu nih~e ne bo pomagal, vse to dati iz svojega 21 SJ, {t. 12, 1. september 1848, str. 46. 22 Novice, {t. 37, 13. september 1848, str. 158. O tem proglasu Novic glej tudi Josip Mal, Zgodovina slovenskega naroda. Najnovej{a doba., reprint, Celje 1993, str. 836. Tam pravi Mal takole: »Ta proglas so objavile tudi »Novice« in so ga s tem nekako sprejele tudi za slovenski program.« 23 S.V., Glasovi iz Slovenije, SJ, {t. 18, 15. september 1848. 24 Hrvati so se 23. julija 1848 obrnili na Slovence s pro{njo, da jim v spopadu z Mad‘ari materialno pomagajo. Slovensko dru{tvo v Ljubljani je 15. avgusta sprejelo pro{njo ter v listu Slovenija (22. avgusta) in v Novicah (23. avgusta) so objavili proglas Hrvatov in Slovence pozvali, da za svobodo Slovencev in Hrvatov pomagajo z denarjem. (P. Koruni}, Jugoslavenska ideja…, str. 160.) 25 Iz Poli~anah, SJ, 27. avgusta 1848, {t. 10, str. 38. Povzeto po ~lanku, objavljenem v Sloveniji, {t. 15, 22. avgusta 1848, str. 58,59. 26 Fran Ile{i~, Korespondenca dr. Jos. Mur{ca (dalje F. Ile{i~, Korespondenca…), Zbornik znanstvenih in pou~nih spisov, VI–VII, Slovenska Matica, Ljubljana, 1904–1905, pismo Oroslava Cafa Mur{cu z dne 17. avgusta 1848. 27 Gre za zdravnika in narodnega buditelja [tefana Ko~evarja (Sredi{~e, 14. 8. 1808 – Celje, 22. 2. 1883); Slovenski biografski leksikon, Zv. I. A – L, Ljubljana, 1925 – 1932, str. 486 – 487.) 165ZGODOVINSKI ̂ ASOPIS • 56 • 2002 • 1–2 (125) ‘epa. Ta predlog avtor ~lanka komentira tako: »Premislite dragi Slovenci taj va‘an predlog, jerbo Hervati se ne bore samo za svoje, nego i za na{e pravice, i Bog zna, ako jo{ mi u ta burna vriemena u kakvu stisku nedojdjemo, gdie bi nam na{e hrabre bratje po kervi i jeziku potriebno bilo, zato Slovenci na noge!«28 Drugi sklep zborovanja je bil, naj Slovenci, ali ~e bi bilo mo‘no, vsi avstrijski Slovani, po{ljejo na frankfurtski parlament protestno peticijo, v kateri naj izrazijo svoje nasprotovanje vsenem{ki zvezi. Govorili so tudi o adresi, katero bi naj Slovani poslali nadvojvodi Janezu, vendar so odlo~ili, da se bodo o njej »…drugi put {irje i potanko govorit.« Podan je bil tudi predlog, naj {tajerski Slovenci protestirajo proti delitvi [tajerske.29 Naj omenim, da je {lo za shod, na katerem so se se{li najvidnej{i narodnjaki iz maribor- skega okro‘ja s [tefanom Ko~evarjem na ~elu in hoteli javno pou~iti ljudstvo o slovenskih prerodnih in narodnopoliti~nih vpra{anjih ter ga vzpodbuditi za domoljubno ~ustvovanje.30 Vendar pa se je, kot bomo videli iz odlomkov pisma, ki ga je eden izmed udele‘encev shoda, Oroslav Caf, pisal svojemu prijatelju Jo‘efu Mur{cu, ta poizkus ponesre~il. V svojem pismu pravi Caf, da je Ko~evar »…dobro govoril ino posebno iskal domorodni duh v ljudeh buditi, kar mu pak ni steklo, ker je ljudstvo ropotalo le zavoljo davkov, desetine ino desetega peneza…«. 31 Iz te Cafove pripombe je dobro razvidno, da v ljudstvu {e ni bilo ‘ive narodne zavesti, na kateri bi lahko za~ela rasti politi~na zrelost, temve~ da je ljudstvo v revoluciji videlo zgolj mo‘nost socialnih sprememb. Tudi zaradi tega – tako pi{e Caf – so Ko~evar in njegovi somi{ljeniki o narodnih re~eh govorili {ele po odhodu kmetov: »Ko so se ljudje raze{li, smo se domorodci zbrali – bilo nas je le 7 – 8: Labodski duhovniki se prikazali niso, ino kar jih je bilo – so se pred na{im shodom razlezli – vra‘ji stra{ljivci! Zdaj je bilo sklepano o tem kmetovskem zboru ino smo postavili: da je bolje, ljudstva poprek na zbor ne klicati, ampak le nektere odbornike. Med tem sklepanjem pak prijde troje gospodov – ured- nikov s Planine – Zagorja ({taj.) ino Rajfen{tajna (nekdanja gospo{~ina Reifenstein, danes Blagovna, op. N.P.): ti so pak g. predsedniku kmalu ponudili svoj prinesek za Hervate: po 50 fl. sr., top, konje!! @ivili! Sklenjeno je potle bilo – da se po vsi Sloveniji za nje pobira…«32 Caf je pisal tudi o udele‘bi hrva{kega rodoljuba na tem sestanku ter o njegovem pogledu na velikonem{ko zvezo, o kateri se je v tistem ~asu tudi v slovenskih de‘elah {e vedno govorilo: »Bil je tude iz Zagreba domorodec g. Kurelac – pravi domorodec. On je z lepimi ino jasnimi besedami dokazoval: koliko je Nemcem na Sloveniji le‘e~e, da se od Nem{kega ne odlo~i: ker bi tako Terst – morje izgubili. Nemci pak gledajo tude Dalmacijo za se dobiti ino vse podunavske de‘ele podver‘ejo – onda pak Slavjanom joj! Ako sedaj Slovenijo iz vra‘jih rok otmemo, tedaj {e si prihodnost zagotovimo. Tako Hervat – ino celo prav ima!«33 Mur{cu je poro~al tudi o sklepih, ki so jih sprejeli na shodu v Polj~anah: »Zato je odlo~eno bilo, da se napravi: 1. Protest na Frankobrodski parlamanj. 2. Pro{nja do nadvojvode Reichsverweserja. 3. Ponovljena pro{nja zavoljo na{ih Slovenskih re~i na Dunajski Zbor. 4. Pisana beseda ino priporoka gdi. banu Jela~i}u.«34 28 Glej op. 31. 29 Ibidem. 30 O tem shodu glej tudi: Fran Petre, Poizkus ilirizma pri Slovencih, Ljubljana, 1939, str. 336 – 337. 31 17. (17. VIII. 1848) Shod v Poli~anah., F. Ile{i~: Korespondenca…, ZMS VII, Ljubljana, 1905, str. 28,29. 32 Ibidem. 33 Ibidem. 34 Ibidem. 166 N. PODGOR[EK: SLAVENSKI JUG LETA 1848 IN SLOVENCI O materialni pomo~i Slovencev v ~asu hrva{kih spopadov z Mad‘ari pri~a tudi zahvala banskega vije}a, objavljena v Slavenskem Jugu 22. septembra 1848. V njej se zahvaljujejo slovenskemu dru{tvu v Ljubljani za poslanih 5000 forintov, 3 cekine in 15 frankov: »Na izkazanoj otoj ljubavi, {aljemo miloj slovenskoj bratji u ime g. na{eg Bana i ~itave domovi- ne iskrenu i ser~anu zahvalu.«35 V zvezi s hrva{ko-mad‘arskimi spopadi so v Slavenskem Jugu poro~ali tudi o tem, da so Mad‘ari vdrli na [tajersko36. Dopisnik je razlo‘il vzrok tega po~etja: »U Medjimurju tek saznamo, za{to su Madjari navalili bili na [tajer? – Oni su bili za~uli, da }e se ~itava Wimpfen regimenta, ili barem batalion k njima pridru‘iti, ako joj samo priliku dadu, i tim su joj htieli priliku pru‘iti k tomu, {to su na [tajerce navalili, kojim je malo prie bio vodja madjarskih rebelah, Perczel pisao, da ne}e nikada povriediti njihove granice.« Mad‘arska vojska se je po poro~anju dopisnika na [tajerskem »posve razbojni~ki vladala, kasu carsku, i kue mirnih stanovnikah porobila, i dvojicu ‘enskih okrutno ubila, samo da probaju vitezo- vi svoje pu{ke na njih«. Ta isti Perczel, pravi dopisnik, je vodil vojsko na [tajersko, ker pa jim je tam akcija spodletela, so se vojaki umaknili in Perczel je pozneje izjavil, da se je to zgodilo brez njegove vednosti in proti njegovi volji.37 Novo prelomnico za jugoslovansko idejo v letu 1848 je predstavljala oktobrska du- najska revolucija. Hrvati so jo – tako kot Slovenci – ocenili za velikonem{ko in protislovan- sko ter so v njej videli neposredno nevarnost za nadaljnji nacionalni in politi~ni razvoj. Zato je »upravljajui odbor« zagreb{ke ‘upanije sklenil, da ne bo priznal sprememb, ki jih bo sprejel dunajski parlament, vse dokler »se ustavna vlast kralja ne povrati« in predlagal, da se avstrijski Slovani »pozovu u Zagreb ili drugi koi grad na skup{tinu gdi e se dogovarati o spasenju carskoga prestola na temelju slavenstva«.38 Ta poziv je objavila tudi Slovenija.39 Tudi L. Vukotinovi} je v svojem ~lanku »Jug Slavenski ju‘nim Slavenom!«40 svaril ju‘ne Slovane pred nevarnostjo reakcionarnih sprememb, ki jih je prinesel ~as po dunajski oktobr- ski revoluciji: »^uvajte se Slaveni ju‘ni. Vi ste sve dali, {to ste imali; tamo ete ubijati Taliane, tu Madjare, a sluge ste Niemacah! Sad e skoro na vas metnuti ruku Talian, Madjar i Niemac.«41 Zato poziva Slovane, naj bodo politi~no aktivni, naj sezovejo skup{~ine, Hrva- ti naj skli~ejo sabor in »molite na{ega kralja, da nas neostavlja; ko {to ni mi nismo njega ostavili«.42 Tudi ta pisec je torej bil prepri~an, da poraz dunajske revolucije pomeni nevar- nost, da bodo Nemci, pa tudi Mad‘ari in Italijani zatrli nacionalne in politi~ne svobode, ki jih je slovanskim narodom prinesla revolucija 1848. Po porazu revolucije na Dunaju in odhodu avstrijskega parlamenta v Kromeri‘ so v krogu okoli Slavenskega Juga nastale nove koncepcije o politi~nem zedinjenju Hrvatov s Slovenci in Vojvodinskimi Srbi. Zelo natan~no je te na~rte hrva{kih preporoditeljev izrazil Ognjeslav Utje{enovi} Ostro‘inski43 v »Osnovi za savezno preporodjenje cesarevine au- 35 SJ, {t.21, 22. september 1848, str. 81. 36 Iz Vara‘dina, SJ, {t.46, 19. november 1848, str. 182. 37 Ibidem. Ve~ o teh dogodkih v okolici Ormo‘a glej: Slovenija, {t. 39, 14. november 1848, str. 154,155; {t. 41., 21. november 1848, str. 162,163; in {t.43, 28. november 1848, str. 171; Josip Apih, Slovenci in leto 1848, Ljubljana, 1888, str. 217,218. 38 SJ, {t. 30, 13. oktober 1848, str. 117. 39 Slovenija, {t. 32, 20. oktober 1848, str. 125. 40 SJ, {t. 50, 29. november 1848, str. 195. 41 Ibidem. 42 Ibidem. 43 Ognjeslav Utje{enovi} Ostro‘inski (Ostro‘in, 21. 8. 1817 – Zagreb, 8. 6. 1890). Leta 1848 ga je Jela~i} imenoval za ~lana Bojnega odseka Banskega vijea, postal pa je tudi eden od sodelavcev SJ. Pisal je lirske in epske pesmi (objavil v Gajevi Danici), razprave, posebej o Vojni krajini, ~lanke o upravi. (EJ 8, Zagreb, 1971, str. 445.) 167ZGODOVINSKI ̂ ASOPIS • 56 • 2002 • 1–2 (125) strijske po na~elu ustavne slobode i narodne pravstvene jednakosti«, objavljeni v Slaven- skem Jugu v ve~ nadaljevanjih.44 Izhajajo~ iz etni~nega in nacionalno-individualnega na~ela je Ostro‘inski predstavil zahtevo za osnovanje desetih (avtor sam ve~krat poudarja {tevilo deset, kar pomeni, da je Hrvate in Srbe smatral za dva lo~ena naroda, ~eprav je oba zdru‘il v eno samo enoto, op. N.P.) nacionalno-politi~nih enot znotraj avstrijske monarhije: »1) Niemci; 2) ^esi in Moravci; 3) Slovaci; 4) Poljaci u Galicii i Silezii; 5) Rusini; 6) Hervato-Serblji; 7) Sloveni; 8) Madjari; 9) Taliani.«45 Ostro‘inski je torej leta 1848 predvideval zdru‘enje ju‘noslovanskih narodov monarhije (Hrvatov in Srbov), vendar k njim {e ni pri{teval Slovencev. Kljub temu je ta njegova »Osno- va« eden izmed najdoslednej{ih na~rtov ustave v avstrijski politiki 1848–49; kot svoj program so jo sprejeli tako hrva{ki in srbski narodnjaki okrog Slavjanskega juga in Slaven- ske lipe v Zagrebu kot tudi krog ljubljanske Slovenije.46 Leta 1861 je Ostro‘inski ponovno izdal ta spis (z manj{imi popravki), in sicer pod naslovom »Program zur Konstituirung des österreichischen Kaiserstaates nach dem Prinzipe der konstitutionellen Freiheit und der nationalen Gleichberechtigung«; takrat je v ju‘noslovansko skupino (ki jo tudi tako ime- nuje, namre~ Südslaven) pri{tel poleg Srbov in Hrvatov tudi Slovence.47 Kljub dogodkom v oktobru (zadu{itev revolucije na Dunaju), ko so se ‘e nakazovale konservativne te‘nje avstrijske vlade so hrva{ki narodnjaki vse do konca leta 1848 (in tudi kasneje) zagovarjali tako preureditev monarhije. Tako je 19. novembra 1848 v uvodnem ~lanku Slavenskega Juga o zdru‘itvi slovanskih de‘el razmi{ljal »Slavophil«: »…osviestjenje srodnih narodah slavenskih na jugu i njihovo sdru‘enje – naravna posliedica srodstva narod- nog – ostala je pusta ‘elja i te‘enje niekih rodoljubah, dok nije moni duh na{eg stolietja i na na{ih vratih zakucao…«48 . Pisec je menil, da je zveza hrva{kega in srbskega naroda, ki je bila progla{ena v mesecu maju (na skup{~ini vojvodinskih Srbov v Sremskih Karlovcih op. N.P.) in ki jo je potrdil hrva{ki sabor v mesecu juniju 1848, za oba naroda koristna, tako du{evno kot materialno, saj s tem »narod hervatsko – serbski po~imlje imati opet jednu historiu, po~imlje stupati na pozori{te svieta kao jedan narod, i tako realizirati ideu sveslavensku.« Priznaval pa je, da ta zveza {e ni tako mo~na, da bi lahko kljubovala vsem neprilikam, ki bi jo v prihodnje utegnile doleteti. Zato je svetoval: »Ako dakle ‘elimo, da ovaj za nas spasonosni i za obstanak na{ rie{iteljnji savez postojan bude, to nam pervi i glavni posao biti mora: raditi o tom, da u sporazumljenju sa Serbima, a i sa bratjom Slovencima koje, i geografi~ki polo‘aj i narodni interesi na sdru‘enje s nami sile, osnovu na~ina saveza jugoslovenskog izradimo i uviete opredielimo.« 49 Glede na to, da bo v kratkem pri~el z zasedanji kromeri{ki parlament, je poudarjal pisec, da je skrajni ~as, da se o tem dogovorijo. Predlagal je, naj se sestane nekaj najuglednej{ih Srbov in Slovencev s Hrvati, ki naj se dogovorijo »…o sjedinjenju pokrajinah jugoslavenskih i odno{enju njihovom k osreiednoj vlasti.« ^lanek je zaklju~il z izra‘enim upanjem, da bo predlog na{el odziv »…u rodoljubivih sercih sunarodnikah na{ih…«50, a vsaj do konca leta 1848 o kakem odzivu v Slavjanskem jugu ne poro~ajo. 44 SJ, {t. 36 – 40, od 27. oktobra do 5. novembra 1848. 45 SJ, {t. 36, 27. oktober 1848, str. 142. 46 Slovenija je »Osnovo« objavila v {t. 39, 14. november 1848, str. 153; {t. 40, 17. november 1848, str. 157,158 in {t. 43, 28. november 1848, str. 173. 47 Petar Koruni}, Jugoslavizam i federalizam u hrvatskom nacionalnom preporodu 1835 – 1875, Zagreb, 1989, str. 182 – 196. 48 U Zagrebu, 18. studena, SJ, 19. novembra 1848, {t. 46, str. 181,182. ^lanek pod naslovom Jugosla- vjanstvo objavila tudi Slovenija, {t. 44, 1. december 1848, str. 173. 49 Ibidem. 50 Ibidem. 168 N. PODGOR[EK: SLAVENSKI JUG LETA 1848 IN SLOVENCI Podobne ideje o potrebi ju‘noslovanske skupnosti, ki naj zagotovi narodnostne pravice teh narodov so bile izra‘ene tudi v dveh ~lankih z naslovom »Na{e potriebe«, objavljenih v decembru 1848. Tam je avtor prvega ~lanka (podpisan z inicialkama J. S.) predlagal, naj se avstrijski Slovani – po italijanskem in nem{kem vzgledu – zdru‘ijo v zvezo (»Schutz und Trutzbündniss«), ~e je mo‘no tudi v skupno zakonotvorno zvezo. Zato bi se po njegovem mnenju morala najprej zdru‘iti »bli‘nja i srodnia plemena slavenska dosada u raznih po- krajinah ‘ivea… u jedno tielo odkuda e se jedno~ sliti u jedno sriedoto~je.« Kot prvi korak na poti k tej vseslovanski zdru‘itvi je pisec predlagal zdru‘itev hrva{kega sabora in srbsko- vojvodinske skup{~ine v enotni sabor, ta sloga med Hrvati in Srbi pa bi naj slu‘ila »…kao temelj velikome onom sestavu der‘avah na jugu, koje se jo{te za sad izgleda kao » pium desiderium«.« Prepri~an je bil, da bi se s tem zlitjem stanje obeh strani pobolj{alo, pove~ala krepost in zagotovila varnost in da bi taka okrepljena zveza kmalu pritegnila {e druge: »Slovenci i Dalmatinci skoro e po‘eliti dionici na{e sveze postati; zatim e Slovaci, ^esi i Rusini a i sami Poljaci k nam pristupiti, i tako polo‘it e osnov slavenskoj zapadno – ju‘noj der‘avi.«51 V naslednji {tevilki Slavenskega Juga je sledilo nadaljevanje ~lanka z istim naslovom (»Na{e potriebe«), katerega avtor pa je bil sedaj podpisan z inicialkama D. K. (domnevam, da gre za urednika Dragutina Ku{lana; op. N.P.). Avtor je verjel, da bo kromeri{ki parlament izdelal novo ustavo, ki bo temeljila na federaciji vseh narodov v Avstriji. Zato je pozival hrva{ki »osriedoto~ni ministerij da putem domaeg na{eg upraviteljstva pozove na prepisa- ni ustavni na~in trojednu kraljevinu, vojvodinu serbsku i narod slovenski (gdi je prost od terorisma madjarskog), da ~im prie izaberu od 50 tisu~ah du{ah jednoga poklisara ( t.j. poslanca; op. N. P.) na sabor der‘avni u Kromiri‘u.« ^lanek je zaklju~il z mislijo, da »spada to medju poglavitne i najperve potriebe na{e«.52 Prepri~ani v pravi~nost svojih zahtev so ozna~ili za »scandalozne i za viek XIX. porugateljne zaklju~ke niema~kog parlamenta, po kojih se narodi slavenski imenito ^esi, Slovenci i Poljaci smatraju kao narodi niema~ki«.53 Poleg teh ~lankov, ki so se dotikali vseh ju‘nih Slovanov, torej tudi Slovencev, sem v Slavenskem Jugu 1848 zasledila le {e nekaj kraj{ih novi~k oziroma dopisov iz slovenskih pokrajin. Tako sta v rubriki »Slavenski sviet« objavili dva dopisa iz Trsta, v katerih so poro~ali o delovanju tr‘a{kega Slavjanskega dru{tva54. Proti koncu leta 1848 so poro~ali iz Trsta55 o sve~anosti, ki jo je dru{tvo priredilo 6. decembra zve~er. Potekala je v prostorih dru{tva; dvorana je bila sve~ano »u narodnom smislu« okra{ena: na desni je visela avstrijska zastava, na levi pa slovanski grb. Sve~anost se je za~ela s prepevanjem narodne himne, nato pa je predsednik dru{tva, Koseski, pozdravil zbrane. Sledilo je {e ve~ govornikov, od katerih pa je po dopisnikovem mnenju najve~ji vtis napravil govornik iz ^e{ke, Vesely, ki je zbra- 51 J. S., Na{e potriebe, SJ, {t. 55, 10. decembra 1848, str. 217, 218. 52 D. K., Na{e potriebe, SJ, {t. 56, 12. decembra 1848, str. 221. 53 SJ, {t. 56, 14. decembra 1848, str. 225. 54 Dru{tvo so za~eli ustanavljati konec oktobra 1848. Na ustanovnem ob~nem zboru 10. 11. 1848 so za predsednika izbrali Jovana Vesela Koseskega, ki pa se je funkciji odpopvedal ‘e 28. 1. 1849. za njim je vodenje dru{tva prevzel Ivan Cerer, ki je bil njegov najdejavnej{i ~lan ‘e od samega za~etka. Pod njegovim okriljem se je dru{tvo lepo razvijalo, saj je februarja 1849 {telo 336 ~lanov. Marca 1849 je dru{tvo za~elo izdajati svoj mese~ni ~asopis Slavjanski rodoljub (vsega je iz{lo le {est {tevilk); med ~asopisi, na katere je bil Slavjanski rodoljub naro~en, najdemo tudi ~asopis Slavenski Jug. (Slovanski rodoljub, {t. 1, str. 20, faks. izdaja, Trst, 1971.) @e s cesarskim patentom 17. 3. 1849 so bila politi~na dru{tva podvr‘ena precej{njim omejitvam. Dru{tvo je v novih razmerah delovalo predvsem na dru‘abnem podro~ju, raz{lo pa se je kmalu po razglasitvi silvestrskega patenta. 55 Terst, SJ, {t. 59, 19. december 1848, str. 234. Primerjaj s Slovenijo, {t. 48, 15. december 1848, str. 192. 169ZGODOVINSKI ̂ ASOPIS • 56 • 2002 • 1–2 (125) nim dejal, da »Sdru‘enimi silami zavr{it emo ono, {to je zapo~ela juna~ka na{a vojska.« Svoj govor je zaklju~il z vzklikom Slovanstvu in Jela~i}u, na kar je dru‘ba odgovorila »…iz dubljine serca i punim glasom…‘ivilo slavenstvo, ‘ivio ban Jela~i}!«.56 Konec decembra 1848 so objavili {e en dopis Slavjanskega dru{tva v Trstu, s katerim je le-to ‘elelo bralcem Slavenskega Juga predstaviti svoje delovanje, jih prepri~ati o slovanski zavesti dru{tvenih ~lanov ter tudi v hrva{kih bralcih vzpodbuditi domoljubna ~ustva: »…o~ekuje dru{tvo od vas, da ete se ne ve pojedini nego vsi ukupno, kao narod Slavenski osviestiti, da ete poeti slavenski ~utiti, upoznavati slavenstvo, i vladati se po slavenski, da si neete ponajprije sve tudje obi~aje prisvojiti, ve da ete se brinuti da va{e na {to vei stupanj izobra‘enosti podignete; da ete se truditi da visoku vriednost i va{eg liepog jezika cienu upoznate, jednom rie~ju da ete biti svestrani i po mogunosti pravi i iskreni Slaveni.«57 V isti {tevilki Slavenskega Juga je bil objavljen dopis iz Celovca, v katerem je bilo izra‘eno mi{ljenje {tajerskih in koro{kih Slovencev, ki pravi, da smatrajo, da lahko v dveh letih uvedejo »jedno jedino knji‘evno jugoslavensko narie~je«. [e ve~, dopisnik je menil, da je to Slovencem in Hrvatom »sada na{ posao« in priporo~il Slavenskemu Jugu, naj podpre koncepcijo Matije Majarja o »ilirskem« nare~ju. Uredni{tvo je predlog o sprejetju in {irjenju novega umetnega jezika odklonilo s pripombo, da nacionalni in politi~ni interesi in »okolnosti na{e zahtievaju u tom poslu najveu opreznost i mi sudimo da bi idui priekim putem vi{e pokvarili nego koristili dobroj stvari«.58 Iz celotnega vtisa ob prebiranju ~asopisa Slavenski Jug, izstopajo {tevilni ~lanki, posve~eni dogodkom na slovanskem jugu: poleg doma~ih – hrva{kih – vesti predvsem poro~ila o narodnih zahtevah vojvodinskih Srbov, o voja{kih spopadih ogrskih Srbov in Hrvatov z Mad‘ari, pozivi na pomo~ vojvodinskim Srbom, poro~ila o grozodejstvih, ki jih po~enja mad‘arska vojska nad srbskim prebivalstvom. Kot je razvidno iz ~lankov objavljenih v Slavenskem Jugu leta 1848, so bili Hrvatje o samem dogajanju v slovenskih de‘elah slabo informirani, saj poleg ~lanka, ki poro~a o shodu slovenskih domoljubov v Polj~anah (ki pa za Slovence same ni bil ve~jega pomena), dveh poro~il o delovanju Slavjanskega dru{tva v Trstu ter dopisa iz Celovca, ni drugih dopisov. Res je sicer, da je v ~asu, ko je ~asopis Slavenski Jug za~el izhajati (avgusta 1848) revolucionarna ost na Slovenskem ‘e izgubila svojo ostrino, {e bolj pa se je to poznalo po sprejetju zakona o zemlji{ki odvezi 7. septembra 1848, ki je umiril kme~ki sloj, ki je takrat predstavljal ve~ino slovenskega prebivalstva. So pa bili v tem ~asu {e vedno dokaj glasni predvsem koro{ki Slovenci (poleg Majarja predvsem Andrej Einspieler), ki so si prizadevali za uresni~itev ideje o Zedinjeni Sloveniji. Prav tako recimo ni poro~il o ‘elji Slovencev, da se zdru‘ijo s Hrvati in Srbi, ki je bila ve~krat izra‘ena v ~asopisu Slovenija,59 ~eprav so o~itno poznali in bolj ali manj redno brali ta slovenski ~asopis, saj je bil eden izmed ~lankov o tr‘a{kem slavjanskem dru{tvu pa tudi dopis iz Polj~an povzet ravno po tem ~asniku. O~itno je, da za hrva{ko narodno in politi~no gibanje v letu 1848 slovensko gibanje, kljub avstroslavisti~ni ideji o~uvanja monarhije in o‘jem dr‘avno-pravnem povezovanju z ju‘no- slovanskimi de‘elami, ni imelo tako velikega zna~aja kot srbsko gibanje. 56 Ibidem. 57 Terst, SJ, {t. 63, 30. december 1848, str. 252. Primerjaj s Slovenijo, {t. 49., 19. december 1848, str. 196. 58 SJ, {t. 63, 30. december 1848, str. 251. 59 Slovenija, {t. 13, 15. avgust 1848, str. 50; {t. 16, 25. avgust 1848, str. 61,62; {t. 36, 3. november 1848, str. 142. 170 N. PODGOR[EK: SLAVENSKI JUG LETA 1848 IN SLOVENCI Z u s a m m e n f a s s u n g Der Slavenski Jug im Jahre 1848 und die Slowenen Nata{a Podgor{ek Die Zeitung der kroatischen Nationalen, der Slavenski Jug, erschien vom 6. August 1848 bis zum Februar 1850 in Zagreb, Redakteure waren Dragutin Ku{lan und Nikola Kresti}, seit Juli 1849 Bogoslav [ulek. Mitarbeiter der Zeitung waren namhafte Kulturschaffende, Wissenschaftler und Politiker (hervor- ragende Mitglieder der Narodna stranka/Nationale Partei), die die Entwicklung des kroatischen politi- schen Denkens durch ihre Arbeit maßgebend prägten. An dieser Stelle seien nur einige genannt, die in der Zeit vor 1848 und im Revolutionsjahr 1848/49 die wichtigsten Zielsetzungen der kroatischen Politik definierten: Andrija T. Brli}, Mirko Bogovi}, Mojsie Georgijevi}, Ivan Kukuljevi}-Sakcinski, Ivan Ma`urani} und Ognjeslav U. Ostro`inski. Diesen Kreis »profilierter Liberaler und Demokraten um die Zeitung Slavenski Jug« zählte J. [idak neben dem Banus Jela~i} zum »Träger der damaligen kroatischen Politik.« Als der Slavenski Jug zu erscheinen begann, vertraten die kroatischen Nationalen das Prinzip des Austroslawismus, der sich auf das nationale und natürliche Recht gründete. In ihnen lebte die Erkenntnis von der Existenz verschiedener nationaler Bewußtseinsformen unter den Südslawen. Auf dieser Grund- lage setzten sie sich ein für einen Bund zwischen den kroatischen Ländern, der serbischen Woiwodina und den slowenischen Gebieten. Diese Prinzipien befürworteten auch die um den Slavenski Jug versammelten Demokraten. Aus diesem Grund protestierten sie gegen den großdeutschen Bund, der auch die sloweni- schen Länder mit einschließen sollte, und unterstützten und befürworteten Jela~i}s Kampf gegen den ungarischen Chauvinismus. Auch die Slowenen unterstützen (sowohl moralisch als auch materiell) die damalige kroatische politische Bewegung, sahen sie doch in einem Erfolg der Kroaten die Garantie für eine freie Entwicklung der slowenischen Nation. Einen größeren Wendepunkt für die Entwicklung der jugoslawischen Idee bedeutete das Scheitern der Oktoberrevolution von 1848 in Wien. Sowohl die Kroaten als auch die Slowenen sahen in ihrem Schei- tern eine unmittelbare Gefahr für die weitere nationale und politische Entwicklung der beiden Nationen. Trotzdem glaubte man im Kreise des Slavenski Jug noch weiterhin an die Möglichkeit einer Umgestaltung der Monarchie in eine Föderation. So veröffentlichte man im Oktober und November 1848 einen der konsequentesten Verfassungsentwürfe in der österreichischen Politik von 1848/49, der auf einem ethni- schen und national-individuellen Prinzip beruhte und die Gründung von zehn national-politischen Einhei- ten innerhalb der Habsburgermonarchie vorsah, unter denen eine die Kroaten und Serben, eine andere die Slowenen bilden sollten. Ähnliche Pläne unterstützte man dann auch in Zeitungsartikeln bis Ende 1848 (aber auch später). So schlug man gegen Ende November vor, es sollte eine Gruppe der angesehensten Serben und Slowenen mit Kroaten zusammenkommen, um eine Vereinigung aller jugoslawischen Gebiete zu vereinbaren und ihr Verhältnis zur zentralen Gewalt zu definieren. Im Dezember 1848 wurde im Slavenski Jug ein Artikel in zwei Folgen mit dem Titel Na{e potrebe (Unsere Bedürfnisse) veröffentlicht, in dem vorgeschlagen wurde, daß sich die Kroaten mit den Serben der Woiwodina vereinigen sollten, dieser Bund würde eine Anziehungskraft auf die Slowenen und Dalmatiner, später auch auf die Slowaken, Tschechen, Russinen und sogar auf die Polen ausüben und somit den »Grundstein für einen westlichen südslawischen Staat legen«. Im Artikel drückt der Verfasser ferner seine Hoffnung aus, daß der Reichstag von Kremsier eine neue Verfassung erarbeiten würde, die auf dem Föderalismus aller Nationen der Monarchie beruhen würde. Aus diesem Grunde rief er die kroatische Regierung auf, »das dreieinige Königreich, die serbische Woiwodina und die slowenische Nation« aufzufordern, sobald wie möglich pro 50 000 Einwohner je einen Abgeordneten in den Reichstag nach Kremsier zu wählen. Außer diesen kroatischen Plänen zur Vereinigung der kroatischen, serbischen und slowenischen Länder wurden im Slavenski Jug auch einige Berichte aus den slowenischen Gebieten veröffentlicht. Im August 1848 wird berichtet über eine Kundgebung in Polj~ane, auf der die versammelten slowenischen Bauern der kroatischen nationalen und politischen Bewegung ihre Unterstützung gewährten, im Septem- ber riefen die Slowenen die Kroaten zum Kampf gegen die Ungarn auf und schickten ihnen materielle 171ZGODOVINSKI ̂ ASOPIS • 56 • 2002 • 1–2 (125) Hilfe. Im November berichtete ein Korrespondent aus Vara`din, die Ungarn seien in die Steiermark eingedrungen. Im Dezember berichteten steirische und Kärtner Slowenen über ihre Bestrebungen um eine einheitliche »illyrische« Schriftsprache und empfiehlen dem Slavenski Jug, diese Bemühungen zu unter- stützen. Im selben Monat wurde zweimal über die Tätigkeit des Slavjansko dru{tvo (Slawischer Verein) in Triest berichtet. Im Slavenski Jug überwiegen im Jahre 1848 – neben zahlreichen Abhandlungen über die Umgestal- tung der Habsburgermonarchie in eine Föderation – Berichte über die nationalen Forderungen der Serben in der Woiwodina, über die militärischen Auseinandersetzungen der Kroaten und ungarischen Serben mit den Ungarn, über Hilferufe und Berichte über der serbischen Bevölkerung zugefügte Greueltaten durch die ungarische Armee. Artikel über die slowenischen Gebiete und die Slowenen sind rar und bieten lediglich ein unvollständiges Bild dieses Raums. 172 N. PODGOR[EK: SLAVENSKI JUG LETA 1848 IN SLOVENCI V oktobru je iz{la monografija: JERCA VODUŠEK STARI^ »SLOVENSKI ŠPIJONI IN SOE 1938–1942« »Dr. Jera Vodu{ek Stari~, nam razgrinja zgodovino, o kateri se nam niti sanjalo ni... Slovenski {pijoni in SOE so napeta, o~arljiva, grda in grozna knjiga Alenka Puhar DELO »Zanimivo, {okantno in predirljivo delo o doslej skritih straneh zgodovine.« Bernard Ne`mah MLADINA »Raziskava prina{a nove presenetljive poglede na protifa{izem slovenskih naprednjakov in njihovo sodelovanje z Veliko Britanijo.« Janez Marke{ MAG lahko naro~ite po povzetju ali kupite na naslovu: Bogi{i~eva 4, Ljubljana, po tel.: 01-4258805, ali el. po{ti: jerca.v@siol.net po ceni: 8.000 SIT (+ po{tnina) 173ZGODOVINSKI ̂ ASOPIS • 56 • 2002 • 1–2 (125)ZGODOVINSKI ̂ ASOPIS • 56 • 2002 • 1 (125) • 201– Janko Pleterski Poskus enciklopedi~ne razlage gesla o koro{kem plebiscitu v avstrijskem leksikonu »Koro{ki plebiscit na dan 10. oktobra 1920. Mirovna dolo~ila so v Saint-Germainu 1919 predvidela za jugovzhodno Koro{ko nepristranski plebiscit; »cona A« (z mo~nim de- le‘em slovenskega prebivalstva) se je z 22025 (59 %) glasov proti 15279 (41 %) glasov odlo~ila ostati v Avstriji. Po tem je odpadlo glasovanje v »coni B« (ozemlje severno odtod z zelo majhnim odstotnim dele‘em Slovencev).« [Österreich-Lexicon, Wien-München 1966] Stara zgodovina Koro{ke Zaradi svojih naravnih (zemljepisnih) danosti se je ozemlje dana{nje Koro{ke v teku zgodovine ‘e od najstarej{e zgodovine ponovno sestavljalo v politi~no in upravno skup- nost – entiteto. V ~asu preseljevanja narodov so se tukaj naselili Slovani (predhodniki dana{njih Slovencev). Iz koro{kega Sve{kega polja navzven se je v 7. stoletju izvr{ilo oblikovanje slovanske dr‘ave Karantanije (Claudia Fräss-Ehrfeld). S postopnim pokri- stjanjenjem s severa in v protiavarskih zavezni{tvih z Bavarci se je {iril vpliv in nato tudi nadoblast sosednje germanske Bavarske, ko je ta 772 premagala uporne Karantance (»Tassi- lo Carenthanos vicit«). Konec osmega stoletja postane Karantanija skupaj z Bavarsko vazal- na dr‘ava imperija Karla Velikega. V letu 976 je Karantanija znotraj Rimskega cesarstva lo~ena od Bavarske in povzdignjena v vojvodino Koro{ko. Ta postane 1335 dedni fevd hi{e Habsburgov in to ostane do razpada njihove monarhije Avstro-Ogrske 1918. V teku stoletij sta se v podobi etni~ne, jezikovne strukture prebivalstva izrazila dva procesa: migracijski tokovi razli~nih mo~i s severa proti jugu de‘ele in proces asimilacije. Slovanske naselbine na severu de‘ele so se postopoma prilagajale vedno {tevilnej{im no- vim germanskim, na jugu de‘ele so se prihajajo~i germanski priseljenci, obratno, prilagajali ve~inskemu slovanskemu ‘ivlju. Medtem ko se je na severu proces germanizacije s~asoma dopolnil, je postal ju‘ni del de‘ele po jeziku agrarnega prebivalstva strnjeno slovanski. V 15. stoletju, {e pred nastankom modernih narodov, nem{kega in ob njem kon~no tudi slo- venskega, se je na Koro{kem ustalila, povprek ~ez de‘elo od zahoda proti vzhodu, razlo~na jezikovna meja, pri ~emer pa so pripadniki vladajo~ih in sploh vi{jih, neagrarnih slojev praviloma tudi na jugu de‘ele govorili nem{ki, kar ne izklju~uje njihove dvojezi~nosti v vsakdanjem ‘ivljenju okolja. Vendar to {e ni bil ~as pozneje tudi za druga obmo~ja habsbur{ke monarhije tako zna~ilnega nacionalnega »konflikta med etni~no grupo mase prebivalstva in etni~no grupo vi{jih socialnih slojev« (Fran Zwitter). Spomin na to, da so prebivalci Koro{ke obeh jezikov v veliki meri skupnega rodu – tudi nem{ko govore~i slovanskega (Erich Körner) – {e ni ugasnil. In tudi tako se je lahko rodil tisti ~as za koro{ko zgodovino tako zna~ilni izraz o »enovitem ljudstvu« (»einerley Volk«), ne glede na njegovo o~itno jezikovno razli~nost. To prednacionalno pojmovanje enotnosti ljudstva dveh jezikov je nazorno v ro‘anskem nare~ju izrazil Primus Lessiak, ko ga je v ~asu plebiscita poskusil instrumentalizirati za 174 J. PLETERSKI: POSKUS ENCIKLOPEDI^NE RAZLAGE GESLA O KORO[KEM PLEBISCITU ... oslabitev narodne zavesti slovenskih glasovalcev: »Pravijo, da martran je biu na{ rued, da je ha tva~ou niem{~‚ hospued ... Je paur biu Niemc al Sovönc bl pa Vah, trd kr‚h je on jiedou, her{oft pa {pah. S krvjo n‚ s {praho to ~öma opraut’ paur je biu hvap‚c, hospued je mou hvaut.« Do moderne dobe jezikovna dvojnost de‘ele ni povzro~ala nacionalnih problemov, res je obstajala le obi~ajna napetost znotraj fevdalne dru‘be v de‘eli. Toda obstajala je {e vedno tudi vednost o prvotnem jezikovno-etni~nem zna~aju Koro{ke, saj so jo takrat ime- novali »slovenjo nadvojvodino« (»windisches Erzherzogtum«) Koro{ko, da bi jo posebej ozna~ili v vrsti drugih habsbur{kih de‘el (Wilhelm Neumann). Ni mit, da so alpski Slovani bili »prvo ljudstvo, katerega jezik se je tukaj ohranil od naselitve v 6. stoletju do dana{njega dne« (Bogo Grafenauer). Mit je, da je razvoj jezikovne strukture Koro{ke bil ‘e od vsega za~etka boj Nemcev s Slovenci, kakor je to v mnogem ‘al bilo res v zadnjem stoletju in pol. Moderni temelji problema (1848–1918) Tudi v ~asu reformacije jezikovna dvojnost Koro{ke {e ni bila predmet nacionalnih bojev, ~etudi se je med Slovenci povsod uveljavljala na podlagi njihovega lastnega pisnega jezika, ne glede na zgodovinske de‘elne meje, torej tudi na Koro{kem. Koro{ki de‘elni stanovi so podpirali tiskanje slovenskih knjig in njihovo rabo v de‘eli. Dalmatinovo slo- vensko biblijo so skrivne protestantske dru‘ine ob spodnji Zilji hranile do najnovej{ega ~asa (Zagori~e/ Agoritschach, Sov~e/Seltschach). V ~asu splo{nega {irjenja pismenosti v de‘eli ob za~etku 19. stoletja, so se na njenem jugu pojavili med kmeti pisci ali prepisovalci slovenskih besedil za kulturne potrebe prebivalstva (»bukovniki«). Med njimi najpomemb- nej{i Andrej Schuster po doma~e Drabosnjak iz Kostanj/Köstenberg nad Vrbskim jezerom, ki se je opremil tudi z lastno tiskarno, da je v njej tiskal svoja besedila v slovenskem jeziku, ki ga je imel za zna~ilnega za Koro{ko sploh, saj je tudi prevajal »iz nem~iga v koro{ko {praho«. Ne nem{ki, marve~ slovenski je zanj bil »koro{ki« jezik. Njegovo kulturnozgodo- vinsko edinstveno podjetje ni v de‘eli naletelo na protislovenska ~ustva in ga je kot ne- zakonito zatrl – in njega samega zaprl – {ele cesarski absolutizem. Niti znamenja nove, moderne narodne zavesti, vidna pri avstrijskih ju‘nih Slovanih v zvezi s francoskimi Ilirskimi provincami (1809–1813), niso kanclerju Metternichu zbudila pomislekov. Nasprotno, on sam je 24. 5. 1816 med bivanjem v Celovcu predlagal cesarju Francu, naj iz nazaj pridobljenih ozemelj in cele Koro{ke ustanovi kraljestvo Ilirijo, in je svoj predlog utemeljil takole: »Ve~ina tukaj{njega naroda je slovanskega izvora in goji zato posebno ljubezen do tega rodu. Ju‘na slovanska dr‘ava lahko prinese le prednosti in to posebno na obmo~ju, kjer se ta narodnost zdru‘uje z rimsko katoli{ko vero« (Arthur G. Haas). Dejansko je bilo {e isto leto s cesarskim patentom ustanovljeno Kraljestvo Ilirija, ki je obseglo ne le nekdaj francosko Zgornjo Koro{ko, temve~ koro{ko de‘elo v celoti. Po mar~ni revoluciji 1848 je nova ureditev Koro{ko sicer re{ila te podrejenosti Kranjski, toda z odprt- jem vpra{anja polo‘aja narodov v ustavi habsbur{kega cesarstva, je hkrati odprla tudi vpra{anje politi~nega priznanja in narodne enakopravnosti Slovencev. Njihov program, da se dr‘avno-upravno zedinijo v vsem etni~nem obsegu, je na~elno odprl vpra{anje jezikovne razmejitve tudi na Koro{kem. Pred de‘elni zbor pa se ni postavilo s strani Slovencev, ~etudi je bil ravno Ziljan Matija Majar, duhovnik liberalno katoli{ke usmeritve, prvi avtor programa Zedinjene Slovenije. Narodno vpra{anje so na Koro{kem na dnevni red postavile ustavne zamisli levice v du- najskem dr‘avnem zboru (njeno jedro so bili nem{ki poslanci iz ~e{kih de‘el) o oblikovanju federacije petih narodno dr‘avnih enot, ki bi se oblikovale v jezikovnih mejah, ne na pod- 175ZGODOVINSKI ̂ ASOPIS • 56 • 2002 • 1–2 (125) lagi zgodovinskih de‘el in te bi se zato po potrebi narodnostno delile. Za ustanovitev »Slovenske Avstrije« (»Slawonisch Österreich«) je ustavni predlog levice predvidel delitev Koro{ke in [tajerske po Dravi. Na Koro{kem temu niso ugovarjali radikalni demokrati, kajti oni so zahtevali zedinjenje z Nem~ijo le v imenu »nem{kega plemena de‘ele« – v nasprotju s takrat obi~ajnim sklicevanjem na »koro{ko narodnost« (»Kärntens Volksfreund«). Koro{ki de‘elni zbor in tudi njegov de‘elni odbor sta zamisli levice o delitvi de‘ele po narodnostih odlo~no ugovarjala. Politi~na organizacija Slovencev, Slovensko dru{tvo v Celovcu, ni vlo‘ilo zahteve po razkosanju de‘ele. V svojem letaku je zahtevalo le upravno razdelitev znotraj de‘ele v dve okro‘ji »po jeziku«. Slovensko dru{tvo je pri~akovalo, da bo Koro{ka ostala v sklopu (ilirskega) ljubljanskega gubernija in s tem tudi koro{ki Slovenci. Zgodilo se je nekaj ~isto drugega. De‘ela Koro{ka se je osamostalila in se v notranjih upravnih delitvah nikoli ni ozrla na svojo dvojno jezikovno strukturo, ~eprav je bila to stalna zahteva Slovencev. V ustavni dobi Avstrije 1861–1914 se je na Koro{kem izoblikoval poseben tip razmerja med obema v de‘eli ‘ive~ima narodoma (»narodnima plemenoma« po ustavni terminolo- giji). V marsi~em je bilo to razmerje sicer podobno odnosom v drugih ve~jezi~nih avstrijskih de‘elah, kjer so se manj{ine trudile dose~i enakopravnost, a se je tukaj{nji tip dejansko zgradil na nem{konacionalni tezi, da je Koro{ka zgodovinsko nem{ka vojvodina, v kateri ni primerno priznati slovanskemu prebivalstvu na jugu de‘ele narodnopoliti~no samostojne in enakopravne subjektivnosti. V odnosu do nem{tva v de‘eli mora to prebivalstvo v vsem ostati v polo‘aju, v kakr{nem je ‘ivelo v stari dobi pred nastankom narodov. Vse, kar je to ljudstvo vendarle doseglo v smeri narodno-politi~ne enakopravnosti, je bilo ozna~eno in zavra~ano z oznako »slovenizacija«, ta pa je Koro{ki tuja, vsiljena in celo sovra‘na, saj predstavlja de‘ela Koro{ka tudi branik Velike Nem~ije na jugu, ~uvarja njene proste poti do Jadrana, na kateri je treba prepre~iti, da bi tu nastal »neprestopen slovanski obmejni zid, ki bi nem{ko Avstrijo lo~eval od nem{kega ju‘nega morja«. Vladajo~i dejavniki na Koro{kem so odkrito in dosledno vztrajali na stali{~u, da mora kot »aksiom de‘elne politike« veljati, da se nikoli in nikakor ne sme priznati, da na Koro{kem obstaja poleg nem{kega tudi kako strnjeno slovensko jezikovno ozemlje. V slovenskem delu de‘ele, ki je ‘e od starih ~asov »nem{ko pre‘et«, je treba le varovati in gojiti vse krasne dose‘ke desetletja trajajo~ega po‘rtvovalnega delovanja »na{ih narodnoobrambnih dru{tev« (Freie Stimmen, 15. 4. 1911, Nr. 45). Menili so, da so od Slovencev upravi~eni terjati politi~no samoodpoved (abdika- cijo) in samo to so bili pripravljeni sprejeti. V de‘eli ni bil s strani vladajo~ih nikoli storjen kak stvaren poskus sprave s koro{kimi Slovenci. Celo znani Binko{tni program vseh nem{koavstrijskih me{~anskih strank za ure- ditev jezikovnega vpra{anja, ki je 1899 glede Koro{ke na{tel imena vseh enajstih dvojezi~nih sodnih okrajev, ni v de‘eli pomenil prav ni~esar. Ko jim je bila po vsedr‘avnem politi~nem razvoju v letu 1907 vsiljena ustanovitev slovenskega dr‘avnozborskega volilnega okraja ju‘no od Drave, je koro{ki prvak Arthur Lemisch napovedal politi~no osvojitev tega okraja za nem{tvo, saj bodo Slovenci glasovali za nem{ke kandidate (Janez Cvirn). Tak{na pri~akovanja so bila predhodnica nem{konacionalnih prijemov v letih 1918–1919. Slovenska politika na Koro{kem je imela v primerjavi z nem{kim polo‘ajem dve vredno- stni slabosti, poleg ~isto {tevil~ne. Ena je bila dejstvo, da ni nikoli zajela vsega slovensko govore~ega prebivalstva, ne osebno ne miselno. Mnogi ljudje so {e govorili doma~i sloven- ski jezik, ne da bi bili sprejeli slovensko kulturo in moderno narodno zavest kot podlago za svojo socializacijo. A tudi ne da bi svojo podedovano etni~no naravo na Koro{kem razvili v samostojno slovansko narodnost poleg nem{ke, v »slovansko ‘ivljenje s samostojnim po- menom« (»ein slawisches Leben mit eigentümlicher Bedeutung«, Vinzenz Rizzi 1850). 176 J. PLETERSKI: POSKUS ENCIKLOPEDI^NE RAZLAGE GESLA O KORO[KEM PLEBISCITU ... Slovenska narodnost se je na Koro{kem zato izoblikovala podobno kakor nem{ka, tj. v {ir{ih, nadde‘elnih okvirih svojega jezika, pri ~emer pa je slovenski temeljil v dobr{nem delu tudi na koro{ki jezikovni tradiciji. Pri nem{ko govore~em ‘ivlju so moderno nem{ko narodno zavest ‘e zgodaj zbujale predvsem nem{ka dr‘avna in de‘elna oblast, gospodarsko ‘ivljenje v nem{kem jeziku, posebno pa nem{ka {ola. Druga velika {ibkost je bila pojav, da Slovenci, ~eprav narodno ozave{~eni, niso bili vajeni, da bi se politi~no odlo~ali le v smer ene stranke. Slovenska stranka je bila ‘e od konca 19. stoletja poudarjeno usmerjena v mislu novodobnega politi~nega katolicizma. »V dru‘benem ‘ivljenju Koro{ke obstajajo Slovenci le kot duhovniki!« Avtor te sodbe, isti A. Lemisch (1906), ni bil pripravljen uvideti, da je narodni program tudi tak{ne slovenske stranke stvarno {e vedno temeljil na razsvetljenski ideji o naravni pravici naroda kot sesta- vini pravic ~loveka. Stranka je bila navezana na kr{ko {kofijo, pravzaprav na njeno sloven- sko ni‘jo duhov{~ino, ki je v svoji pastoralni dejavnosti v ljudskem, slovenskem jeziku postala v 19. stoletju tudi naju~inkovitej{a nosilka slovenske narodne zavesti. Stranka je ostajala izrazito kme~ka in mnogi Slovenci so sledili svojim druga~nim socialnim in idej- nim interesom in so se raje vezali na ustrezne sekularizirane stranke, ki pa v de‘eli niso bile slovenske, »napredna« celo izrecno nem{konacionalna. To ni moglo ostati brez posledic za njihovo slovensko samozavest. V splo{nem pa naj bi to slovensko samozavest slabila ‘e obvezna osnovna {ola. Medtem ko je »konkordatna« osnovna {ola na ju‘nem Koro{kem temeljila na slovenski materin{~ini u~encev, se je novodobna (1869) javna osnovna {ola, ki je bila v pristojnosti de‘ele in ob~in, na tem istem obmo~ju jezikovno spremenila v utrakvisti~no. Bila je dvojezi~na tako, da je s pomo~jo za~etnega opismenjevanja v slovenskem jeziku u~ence kar najhitreje pri- vajala na izklju~no nem{ki u~ni jezik, slovenski jezik pa omejila na nekaj »slovni~nega« pouka. V tem je imela podporo ve~inoma »naprednih« u~iteljev, globoko zapletenih v svojevrsten jezikovni kulturni boj proti slovenski stranki v de‘eli. Tak{na {ola se je obnesla kot odlo~ilni dejavnik za napredovanje politi~nega osvajanja slovenske narodnosti v de‘eli v Lemischevem duhu. Slovenci utrakvisti~ni {oli niso o~itali, da pou~uje nem{ki jezik in kulturo, ampak da slovenskemu jeziku in kulturi ne zagotavlja enakega polo‘aja. [ola je dejansko bila izrazito enosmerna cesta k nem{kemu jeziku, odkrito se je ogibala obratni poti k sloven{~ini. Avstrijsko upravno sodi{~e je sicer pritrdilo upravi~enosti slovenske prito‘be, toda uradna Koro{ka se je odlo~ila, da Slovencem ugodno razsodbo kratkomalo prezre (Gerald Stourzh). Koro{ka {olska politika je zahtevo po pou~evanju o slovenski kulturi zavra~ala s kategori~no trditvijo, da so Slovani na Koro{kem »dale~ razli~ni od Slovencev na Kranjskem in spod- njem [tajerskem« in da {olska ureditev ne more »biti odvisna od naklju~nega glasovanja nekega kme~kega {olskega sveta« (»Die Wahrheit über Kärnten«, 1914). O logi~nem vpra{anju, ali pa ne bi v dvojezi~ni Koro{ki mogla obstajati tudi lastna slovanska kultura, ni bilo pri tem nikdar besede. Pravica mo~nej{ega je bila na Koro{kem neusahljiv vir samoza- vesti nasprotnikov enakopravnosti Slovencev. To je bil poglavitni politi~ni razlog za dej- stvo, da jih je zajel proces raznarodovanja. Uradna ljudska {tetja, v katerih so {tevilke glede »ob~evalnega jezika« dobivale pomen, podoben volilnim rezultatom, so govorila, da je Koro{ka edina de‘ela, v kateri {tevilo prebivalstva s slovenskim ob~evalnim jezikom upa- da, relativno in absolutno, brez povezave z demografskimi dejstvi. Od 1880 do 1910 se je na ozemlju poznej{e plebiscitne cone A to {tevilo skr~ilo relativno od 85,3 na 69,2 odstotkov, absolutno pa od 63.000 na 51.000 oseb, ob nespremenjenem skupnem {tevilu prebivalstva. Koro{ka de‘elna vlada je 9. 1. 1911 kaznovala slovensko stranko s prepovedjo, ker je izpeljala lastno, kontrolno ljudsko {tetje. 177ZGODOVINSKI ̂ ASOPIS • 56 • 2002 • 1–2 (125) V vojnih letih po 1914 se je politi~ni polo‘aj Slovencev {e drasti~no poslab{al, najugled- nej{i med njimi so postali predmet eksemplari~nega kazenskega preganjanja, slovenski stranki je bilo prepovedano vsako politi~no delovanje vse do 24. 1. 1918. Tega dne je njen ob~ni zbor slovesno sklenil soglasje z dr‘avnopravnim programom Jugoslovanskega kluba v avstrijskem dr‘avnem zboru z dne 30. 5. 1917, z »majni{ko deklaracijo«. To je bila zahte- va po zdru‘itvi in dr‘avni osamosvojitvi Slovencev, Hrvatov in Srbov habsbur{ke mo- narhije na vsem njihovem etni~nem ozemlju. Ta program so vse nem{ke koro{ke stranke, z izjemo socialdemokratov, skupno zavrnile ‘e 13. 1. 1918 na Nem{kem ljudskem zboru (Deutscher Volkstag) v Beljaku, pri ~emer so zavrnile na~elo narodne enakopravnosti za nenem{ke narode sploh, v imenu varovanja pravice Nemcev do proste poti do Jadrana pa {e posebej za Slovence. Pravico narodov do samoodlo~be, ki jo je Jugoslovanski klub zahte- val, je avstrijska vlada na Dunaju odklanjala dosledno. Vpra{anje dr‘avne razmejitve na jugu habsbur{ke monarhije [ele 28. 10. 1918 je skupna avstro-ogrska vlada priznala narodom pravico do samoodlo~be, izrecno tudi Jugoslovanom, ker je to postalo neogiben pogoj za njen izhod iz vojne. To priznanje je omogo~ilo Provizori~ni narodni zbornici za Nem{ko Avstrijo, da se je mogla 30. 10. 1918, v noti Wilsonu, Avstrija sama kot nova dr‘ava sklicati na to pravico. Ob tem je zahtevala ljudska glasovanja za vsa sporna ozemlja vzdol‘ svojih meja (Claudia Fräss- Ehrfeld). Vendar je bilo bistvo narodne samoodlo~be za nem{ke Avstrijce njihova pravica do zdru‘enja z Nem~ijo. Istega dne je namre~ ista avstrijska zbornica soglasno naslovila na vlado Nem~ije nujno pro{njo, naj v sporazumu z nem{koavstrijskim dr‘avnim svetom pre- vzame varstvo nad nem{koavstrijskim dr‘avnim ozemljem. Formalno je tak{en izrek narod- ne samoodlo~be avstrijskih Nemcev potrdila ta zbornica {e 12. 11. 1918 s sklepom, ki je Nem{ko Avstrijo razglasil za sestavni del nem{ke republike. Z druge strani je Narodni svet Slovencev, Hrvatov in Srbov v Zagrebu prevzel 29. 10. 1918 dr‘avno oblast na vsem etnografskem ozemlju Slovencev, Hrvatov in Srbov dotedanje Avstro-Ogrske in je novo dr‘avo imenoval Dr‘ava Slovencev, Hrvatov in Srbov. Skladno z njeno notranjo konfederativno naravo je istega dne prevzel oblast v Sloveniji, kot narodni celoti, Narodni svet v Ljubljani, s pokrajinskimi in krajevnimi slovenskimi narodnimi sveti, ustanovljena pa je bila tudi Narodna vlada SHS v Ljubljani. Glede na dejstvo, da narodno- stna razmejitev med obema dr‘avama ni bila dogovorjena ‘e poprej, {e v ~asu obstoja Avstro-Ogrske, se je to vpra{anje zdaj neogibno odprlo kot posledica ‘e izvr{ene samoodlo~be narodov. Nem{ke stranke so mo‘nost sporazumne razmejitve na jugu odklanjale do zad- njega. Manifest cesarja Karla z dne 16. 10. 1918 je tako {ele prvi, a {e vedno znotraj avstrij- skega ustavnega sistema, formalno odprl vpra{anje narodnostne razmejitve, s tem da je predlagal ustanovitev narodnostno razmejenih dr‘avnopoliti~nih enot v Avstriji. Vendar je vpra{anje razmejitve izrecno prepustil dogovarjanju med posameznimi narodnimi sveti. Tak postopek je sicer ustrezal zamislim nem{kih strank (Helmut Rumpler), vendar ni Nem{ki Avstriji, ki naj bi jo pomagal utemeljiti, na mirovnih pogajanjih prinesel pri~akovanih ugodnosti v mejnem vpra{anju. Ne nasproti Italiji, ne nasproti ^e{koslova{ki, kjer je bila izguba najhuj{a, niti ne neposredno nasproti Mad‘arski. Le na jugu, nasproti Slovencem (Dr‘avi SHS oz. Kraljevini SHS), kjer je mejno vpra{anje ostalo meddr‘avnopravno neodlo~eno, so ostale mo‘nosti za Avstrijo odprte. To je bilo prva posledica dejstva, da noben obeh sklepov o narodni samoodlo~bi, ne avstrijski na Dunaju ne slovensko-hrva{ko-srbski v Zagrebu, nista dobila priznanja zmagovitih dr‘av. Nem{ki 178 J. PLETERSKI: POSKUS ENCIKLOPEDI^NE RAZLAGE GESLA O KORO[KEM PLEBISCITU ... Avstriji so pravico do priklju~itve k Nem~iji (»Anschluss«) odrekli, obstoj »Dr‘ave SHS« na ozemlju habsbur{ke monarhije pa so v dneh sklepanja premirja na avstroogrski jugovzhod- ni (italijanski) fronti sploh ignorirali in zato niso dolo~ili avstrijsko-slovenske demarka- cijske ~rte, ne na {tajerskem ne na koro{kem odseku. Tukaj je ostalo obmo~je, kjer sta tako avstrijska kot slovenska (jugoslovanska) stran bili v prvih tednih prepu{~eni lastni pobudi in lastnim mo‘nostim. @e 25. 10. 1918 je koro{ka de‘elna vlada sklenila razglasiti Koro{ko za nedeljivo, ne da bi za sklep navedla na~elno pravno osnovo, tudi pravice naroda do samoodlo~be ne. Utemeljila ga je le s trditvijo, »da Slovenci na Koro{kem z izjemo Jezerske- ga ne razpolagajo z nobenim strnjenim ozemljem, de‘ela pa razpolaga proti jugu s svojimi gorskimi stenami kot z naravno mejo« (Freie Stimmen, 26. 10. 1918, Nr. 248). Naslonila se je torej na etni~ne in zemljepisne argumente, ne da bi omenila ali celo terjala konsultacijo prizadetega prebivalstva. [ele potem, ko je bil raz{irjen s socialdemokrati, je de‘elni zbor temu stali{~u 11. 11. 1918 tak{no zahtevo dodal. Medtem so Slovenci na Koro{kem ustanovili v Celovcu pokrajinski slovenski narodni svet. Dejanske oblasti ni poskusil prevzeti, imel pa je zadostno avtoriteto, da se je na njegove- ga ~lana Valentina Podgorca obrnil ~lan koro{kega de‘elnega odbora Hans Angerer z nami- gom, da bi Koro{ka mogla ozemlje ju‘no od Drave prepustiti slovenski oz. jugoslovanski upravi. Svet je odlo~itev prepustil Narodni vladi v Ljubljani. Ta je imenovala svojega komi- sarja v Celovcu, Frana Smodeja, in koro{ki de‘elni odbor mu je priznal diplomatski status. Toda do dogovarjanja o razmejitvi ni pri{lo, ~eprav je slovenska stran v za~etku novembra tudi nakazala ‘eljo, da bi se na Koro{kem razmejitev izvr{ila na miren na~in, toda po »‘ivi etni~ni meji«, tj. ju‘no od Celovca in Beljaka. Zadnji vladarski sklep cesarja Karla, 1. 11. 1918 o odvezi od voja{ke prisege zvestobe in dopustitev vojakom, da vstopijo v vojske, ki jih ustana- vljajo posamezni narodni sveti, ni bil le izraz ‘elje, da se prepre~i dr‘avljanska vojna, ampak je hkrati pomenil, da je cesar dopustil vsestransko realno konstituiranje nacionalnih dr‘av na njihovih narodnih ozemljih, vklju~no z lastnim voja{tvom. Tudi provizori~ne koro{ke de‘el- ne oblasti so pri~akovale, da se bo slovenska oblast, vklju~no z voja{ko, realno konstituirala v notori~no slovensko poseljenem obmo~ju de‘ele, ~etudi pravno {e ne definitivno. Tako je koro{ki de‘elni izvr{ilni odbor 7. 11. 1918 izdal zadevnim dr‘avnim in ob~inskim uradom navodilo, naj izro~ijo jugoslovanskim komisijam upravo, ~e bi to zahtevale, vendar s pri- dr‘kom, da dr‘avna pripadnost teh delov Koro{ke {e ni odlo~ena. Podobna navodila je dan zatem izdal tudi koro{ki voja{ki odbor voja{kim enotam in me{~anskim stra‘am. Prihoda voja{kih enot Dr‘ave SHS na Koro{ko zgodovinsko ni mogo~e ozna~evati kot vsiljenje, kaj {ele – z izrazoslovjem, udoma~enim v koro{kem Gau 1943. leta – kot »vdor slovenskih tolp iz Kranjske in spodnje [tajerske« (Martin Wutte). Slovenska vlada v Ljub- ljani je imenovala 8. 11. 1918 voja{kega poveljnika »za obrambo koro{ke meje«, a poobla- stila ga je le za voja{ko organiziranje ozemlja do Drave. Medtem je 6. 11. 1918 dejansko oblast v koro{ki Me‘i{ki dolini prevzel tamkaj{nji slovenski narodni svet; podobno tudi krajevni slovenski organi v nekaterih drugih ob~inah ju‘ne Koro{ke, celo severno od Drave, za~en{i ‘e 2. 11. z Borovljami, [t. Jakobom v Ro‘u, Brdom v Ziljski dolini. Toda do celovite organizacije slovenske oblasti v obmo~ju do »‘ive jezikovne meje« ni pri{lo. V tem je razlika s polo‘ajem na [tajerskem. Koro{ko voja{ko vodstvo se v okviru stali{~ koro{ke de‘elne vlade ni upiralo slovenskim voja{kim enotam. Podpisalo je 19. 11. s slovenskim poveljnikom pogodbo o za~asni demarkacijski ~rti, na zahodu od ustja Ziljice po Zilji in nato po Dravi proti vzhodu do Brezja/Pirk, jugovzhodno od Velikovca. To pogodbo, imeno- vano »Hülgerth-Lavri~«, je 23. 11. 1918 koro{ka de‘elna vlada ratificirala. Spri~o tak{nega stanja je nem{koavstrijski dr‘avni zbor v svojem predlogu zakona o dr‘avnem ozemlju odstopil od namere zahtevati ozemlje cele Koro{ke, z izjemo Jezerskega, temve~ je za Av- 179ZGODOVINSKI ̂ ASOPIS • 56 • 2002 • 1–2 (125) strijo terjal »[tajersko in Koro{ko z izklju~itvijo ozemlja, ki je od Jugoslovanov strnjeno naseljeno« (Martin Wutte). Temu pa je pridru‘il stali{~e koro{kega de‘elnega zbora o kon- sultaciji prebivalstva tega ozemlja. Brez izrecno dolo~ene demarkacijske ~rte je ostalo ozem- lje Koro{ke vzhodno od Brezja do de‘elne meje s [tajersko. Vendar je lo~nica med voja{kimi enotami tudi tukaj brez problemov potekala po Dravi. Tako pa le do 30. 11., ko so slovenske enote zasedle Velikovec, tj. prekora~ile Dravo. S tem je nastala nevarnost voja{kega spopada, saj koro{ka politika ni bila pripravljena sprejeti »‘ive etni~ne meje« kot demarkacijske ~rte. Koro{ki de‘elni zbor je 5. 12. tajno sklenil oboro‘eni odpor proti nadaljnjemu napredovanju jugoslovanskih enot. Pred spopa- dom je {e pri{lo do prvega in edinega dvostranskega pogovora o razmejitvi na Koro{kem. Delegati Koro{ke so v Ljubljani 9. 12. 1918, v okviru pogajanj o gospodarskih vpra{anjih, ponudili kot za~asno mejo Dravo vzhodno od Frajbaha, t.j. sodne okraje Pliberk, Dobrla ves in @elezna Kapla, k temu dopustili kot morebitni dodatek {e sodni okraj Borovlje. Vse to skupaj je bilo pravzaprav tisti »slovenski« dr‘avnozborski volilni okraj na Koro{kem, ki je bil 1907 nem{kokoro{kemu »aksiomu« navkljub dolo~en v dr‘avnem zboru. Zahodnej{e ozemlje ju‘no od Drave in Ziljice, ki je bilo po {e vedno veljavni pogodbi Hülgertha in Lavri~a pod slovensko (jugoslovansko) upravo, je bilo iz ponudbe izklju~eno. Slovenska vlada je ponudbo koro{kih delegatov {tela za nesprejemljivo, bila se je pripravljena pogaja- ti le o »‘ivi etni~ni meji«. Koro{ki delegati so konferenco zapustili. Vse to je bilo odlo~ilno za nastanek neposrednih pogojev za bojna dejanja v zvezi z mejo in tudi za plebiscit na ozemlju, ki je zdaj bilo tudi dvostransko opredeljeno kot sporno. Ustvarjanje nadaljnjih izvr{enih dejstev sta obe strani prepustili vojakom. Od tega trenutka naprej so socialni demokrati na obeh straneh sporne meje za~eli opu{~ati svoje dotlej zadr‘ano stali{~e v narodnostnem sporu, sicer postopno in neradi pa vendar, in kon~no tudi s prepri~anjem (Hanns Haas, Franc Rozman). ^e je pri nem{kokoro{kem politi~nem vodstvu prevladalo izro~ilo stare in preizku{ene politike vztrajanja na pozicijah nem{ke posesti (»Besitzstandspolitik«), se ravnanje slovenske vlade z zgodovinskega vi- dika ne more odtegniti oznaki »naivne nezrelosti« (Bogo Grafenauer). Boji in sklepi mirovne konference Slovenske (jugoslovanske) voja{ke enote so v skladu s politiko slovenske vlade sku{ale v teku decembra nadomestiti, kar so na koro{kem sektorju zamudile v dneh, ko je bila {e odprta po cesarju Karlu nakazana pot. Prestopile so ~ez Dravo v smeri k »‘ivi etni~ni meji« in s tem spro‘ile udejanjanje omenjenega skrivnega sklepa za~asnega koro{kega de‘elnega zbora o odporu. »Nemara bi koro{ki Nemci v januarju 1919 ne bili odpovedali pogodbe Lavri~-Hülgerth, ko bi slovenske ~ete ... ne bile pri{le na severni breg Drave« (Lojze Ude). Dejansko se je nem{ko-koro{ki napad na [t.Pavel zgodil ‘e za Bo‘i~ 1918 in je odpoved pogodbe (2. 1. 1919) temu {ele sledila. Akcija avstrijskih enot (raznolike sestave in razli~nega politi~nega zna~aja – Heimwehr oz. Volkswehr, deloma pa z izjavo nekaterih, da se bojujejo »za mejo Südmarke, za bodo~nost Vsenem~ije« celo nasprotnih antantni prepovedi priklju~itve Avstrije Veliki Nem~iji) je povrnila v avstrijske roke v glavnem le zahodni del ozemlja pod Dravo in ne tudi velikov{kega mosti{~a severno od Drave. Ker voja{ke odlo~itve ni bilo, sta se vladi iz Celovca in Ljubljane zedinili za premirje in za pogajanja o dolo~itvi nove demarkacijske ~rte. Obe dr‘avni vladi, dunajska in beograjska, spopada nista ‘eleli obravnavati kot med- dr‘avnega in so pogajanja v Gradcu zanju ostala formalno na krajevni ravni. 180 J. PLETERSKI: POSKUS ENCIKLOPEDI^NE RAZLAGE GESLA O KORO[KEM PLEBISCITU ... Razhajanja glede demarkacijske ~rte so povzro~ila zastoj pogajanj, kar je dalo mo‘nost Avstrijcem nagovoriti ~lane ameri{ke komisije, ki jo je z Dunaja vodil Archibald C. Coolid- ge (predsednik ZDA W. Wilson mu je nalo‘il nalogo preu~evati etni~ne razmere v Srednji Evropi), ki so bili navzo~i, naj si oni ogledajo teren in nato predlagajo novo demarkacijsko ~rto ter tako prepre~ijo nadaljnje incidente. Za tak namen je bilo pridobljeno soglasje vseh pogajalcev. S tem je Avstrija dosegla diplomatski uspeh s presenetljivimi posledicami. Ameri{ka komisija je na Koro{kem improvizirala anketo med neposredno dostopnim prebi- valstvom spornega ozemlja in tu naletela »na Slovenca, ki ni hotel biti Jugoslovan«. V »proavstrijskih Slovencih« sta vodja komisije Sherman Miles in njen ~lan LeRoy King zagledala celo »ljudi bolj{ega razreda ... ki so tudi kot ljudje dajali bolj{i splo{ni vtis«. Komisija je predlagala demarkacijo kar v celoti vzdol‘ ju‘ne de‘elne meje Koro{ke, od italijanske cone pri Trbi‘u do [tajerske (z izjemo Jezerskega). Tretji ~lan komisije, Robert Kerner, se je v posebnem poro~ilu izrekel za demarkacijo po Dravi. Coolidge je iz vsega sestavil in v Pariz sporo~il predlog, da je treba ohraniti (brez plebiscita) celoto »Celov{ke kotline« kot pogoj za dobro mejo (Alojzij Kuhar). Poro~ilo ameri{ke komisije je prepri~alo ameri{ko mirovno delegacijo, da je opustila svojo prvotno zamisel, da se naj Koro{ka deli po ~rti reke Drave, in sprejela re{itev, po kateri naj vsa Koro{ka ostane Avstriji (Harold C. Coolidge – Robert H. Lord). Pod vplivom stali{~ delegacije ZDA in predsednika W. Wilsona osebno, in podobnih stali{~ Italije, je bil v avstrijsko mirovno pogodbo kon~no zares vklju~en plebiscit na Koro{kem (Claudia Fräss-Ehrfeld). Toda prvi so misel o plebiscitu vnesli v razpravo predstav- niki Anglije in Francije, namre~ kot svoj pogoj za sprejem novega ameri{kega predloga o meji na Karavankah. Tudi oni so – proti svojemu prvotnemu stali{~u, naj se Koro{ka deli – zdaj dopustili mo‘nost, da Avstrija, ki so ji ‘e odrekli nem{ka ozemlja ~e{kih de‘el, obdr‘i vsaj sporno ozemlje na Koro{kem, ~e bo to s plebiscitom potrdilo tam ‘ive~e prebivalstvo. Na stali{~e plebiscita je Wilson pre{el, ko je v ospredje stopila misel o delitvi Celov{ke kotline v dve coni. V plebiscitu je zazrl na~in, kako zagotoviti celoto kotline, kar ga je predvsem zanimalo. Ni mogo~e zanikati vpliva stali{~ Milesove komisije, ~etudi je ostalo njeno poro~ilo le interni dokument ameri{ke delegacije. Tudi na koro{kih tleh se je medtem izrazil njen vpliv, vendar v smislu, ki na za~etku nikakor ni bil pri~akovan. Stali{~a komisije so zavrla izvirno skupno namero zaveznikov, da se dolo~i nova demarkacijska ~rta. S tem je komisija sopovzro~ila obnovitev vojskovanja. Jugoslovanska stran je 29. 4. 1919 spro‘ila nov napad, politi~no povezan z namenom, da bi s pomo~jo Francozov vendarle tudi na Koro{kem dosegli po zaveznikih dolo~eno de- markacijsko ~rto, podobno kot na [tajerskem. Toda ta ponesre~eni podvig je dal Avstrijcem – po mnenju francoskega poveljstva v Zagrebu – {ele pravo »prilo‘nost, da napadejo s ~isto vestjo«. Dejansko je v za~etku maja 1919 sledila protiofenziva avstrijskih ~et, ki so jugoslo- vanske docela izrinile iz Koro{ke, marsikje po na~inih kazenske ekspedicije. [ele tretji boj za mejo na sektorju Koro{ke, zmagovita jugoslovanska ofenziva od 28. 5. do 6. 6. 1919 – tudi njo so spremljala povra~ilna nasilstva – je storil konec temu skoraj pol leta trajajo~emu, zelo krvavemu in vsega ob‘alovanja vrednemu vojskovanju. Jugoslovanska vojska je zase- dla Celovec in dosegla ne le severno obre‘je Vrbskega jezera, temve~ tudi za Slovence s tolikimi miti obdano cerkev Gospe Svete. Na na~elni sklep mirovne konference o plebiscitu jugoslovanska voja{ka zmaga ni vplivala. Ni pa izklju~eno, da je pripomogla, da je svet {tirih 4. 6. 1919 sprejel jugoslovansko zahtevo po delitvi plebiscitnega ozemlja. S to delit- vijo v dve glasovalni coni, A in B, lo~eni s tisto »‘ivo etni~no ~rto« (na konferenci imeno- vano »zelena«), ki jo je slovenska stran poudarjala od vsega za~etka, je dolo~ilo o plebiscitu {ele dobilo zna~aj realne alternative vsaj za ju‘no cono in je s tem najbr‘ sploh {ele postalo 181ZGODOVINSKI ̂ ASOPIS • 56 • 2002 • 1–2 (125) uresni~ljivo. Kajti ta delitev je prepre~ila, da niso Nemci sami mogli odlo~ati o usodi Slo- vencev (Bogo Grafenauer). Kompromisni predlog Kraljevine SHS, naj bi kon~ni izid zdaj ‘e neogibnega plebiscita upo{teval tudi izide v posameznih ob~inah in bi od tega bila odvisna kon~na dolo~itev mejne ~rte, ni bil sprejet, ~etudi se je 6. 8. 1919 za tak{en postopek izrekla {e tudi avstrijska stran, najbr‘ iz bojazni, da bi Jugoslavija sicer utegnila izvedbo plebiscita prepre~iti. Vrhovni svet pari{ke mirovne konference je odlo~il, naj cono B zasede avstrijska vojska, jugoslovanska pa se naj omeji na cono A. To se je zgodilo do 31. 7. 1919. S sklepom, da se tukaj opravi plebiscit, je konferenca na koro{kem odseku presegla lastno na~elno izhodi{~e, naj bodo dr‘avne meje Avstrije s Kraljevino SHS skladne z jezikovnimi. S tem je odlo~anju o meji odvzela zna~aj re{evanja narodnega vpra{anja in ga spremenila v preprosto glaso- vanje prebivalstva dolo~enega ozemlja o poteku dr‘avne meje med dvema sosednjima dr‘a- vama. Hkrati so zmagovalci s prepovedjo »Anschlussa« odrekli Avstriji pravico do narodne samoodlo~be in ‘e zato se je sklep o konsultaciji prebivalstva na Koro{kem o konkretni dr‘avni meji Avstrije gibal na povsem drugi na~elni ravni. Izpeljava plebiscita Neogibnost plebiscita je navajala jugoslovansko stran vendarle k temu, da v svoji propa- gandi poudarja predvsem narodnostni moment, slovenski etni~ni zna~aj velike ve~ine pre- bivalstva. Vsi drugi momenti, tudi gospodarski, so imeli podrejen pomen. Glavno je bilo svarilo pred nem{kim nacionalizmom, ki je v de‘eli tako neomejeno vladal v ustavni dobi in ki je svojo oblast tako brezobzirno izkori{~al za politi~no in kulturno, kon~no pa tudi jezikovno ponem~enje slovenskega ‘ivlja. Glavni problem za to propagando je bil, ali bo slovenska narodna zavest prebivalstva dovolj mo~na sama po sebi. Slovenska propaganda je zato zvenela bolj kot korporativen podvig za re{itev obstoja slovenskega naroda na Koro{kem, in manj kot zahteva po demokrati~nem odlo~anju dr‘avljanov. Glavni problem za avstrijsko propagando je bil druga~ne narave, jedrnato ga je ozna~il obrambni minister Julius Deutsch: »Ve~ina prebivalstva je gotovo slovenskega rodu. Vpra{ati se moramo, kako dale~ se‘e vpliv treh nem{kih strank] na ljudi slovenskega rodu, ki znajo morda malo nem{ki, a so vendarle Slovani.« Zna~ilnosti dogovorjenega takti~nega pristopa avstrijske propagande so bile: Izklju~iti je treba omenjanje priklju~itve Avstrije Nem~iji in sploh nem{kega nacionalnega interesa, ker je ‘eleti, da Slovenci glasujejo »nem{ko«; to je dosegljivo, ker med njimi ni nobenega, ki nem{ki ne zna vsaj toliko, da razume nem{ko govore~e agitatorje, vsekakor s pogojem, da izostane poudarjanje ~isto narodne vsebine koro{kega vpra{anja; naju~inkovitej{i argumenti za Avstrijo so »kontrainteresi« vseh treh avstrijskih strank proti Kraljevini SHS in to: pri kr{~anskih socialcih versko vpra{anje, pri socialdemokratih balkanizem, republika, dinastija Karageorgiewitsch, voja{ka obveznost, militarizem, vladajo~i razuzdani re‘im; za liberalce »staro pripadanje drug drugemu«; po- de‘elsko prebivalstvo ne more ‘iveti brez celov{kega mesta, delavstvo, slovensko in nem{ko, glasuje strnjeno za republiko. Oviro za avstrijsko propagando pomeni neugodni vtis, ki ga je na kmete v coni A napravila avstrijska oddaja premo‘enja, predvsem pa so to samovoljno- sti in nasilstva, zagre{ena ob bojih s strani avstrijskih vojakov, tako da bi bilo skrajno {kod- ljivo, ~e bi se na boje sklicevali. Kaj takega bi moglo »ostreje pognati ljudi v drugi tabor«, in se bo treba temu do nadaljnjega odre~i, spomin na boje obujati {ele pozneje, »ko bo ‘e vse ohranjeno«. Le zelo obrobno so v okviru tega koncepta uporabljali obljube manj{inskih pravic Slovencem. ^etudi v danih primerih z velikimi besedami. Tako so n.pr. zagotavljali, 182 J. PLETERSKI: POSKUS ENCIKLOPEDI^NE RAZLAGE GESLA O KORO[KEM PLEBISCITU ... da bodo Slovenci na Koro{kem celo tiste na Kranjskem pre‘iveli (letak »Slovenci smo!«). Vpra{anje ohranitve slovenske narodnosti je {ele tik pred koncem kampanje postavila v sredi{~e avstrijske propagande slovesna, soglasno sprejeta izjava koro{kega de‘elnega zbo- ra 28. 9. 1920, da ho~e Koro{ka v Republiki Avstriji »slovenskim sode‘elanom zdaj in za vse ~ase varovati njihovo jezikovno in narodno posebnost in da bo njihovemu kulturnemu in gospodarskemu razcvetu namenjala enako skrb kakor nem{kim prebivalcem de‘ele«. Interno je avstrijska stran na pobudo zunanjega ministra K. Rennerja {e 28. 7. 1920 razpravljala o sprejemljivosti delitve plebiscitnega ozemlja brez glasovanja pa tudi o mo‘nosti razmejitve v primeru, da bi bil globalni izid glasovanja sicer ugoden za Avstrijo, toda le z majhno ve~ino (manj kot 60%, n.pr. 55%). Oboje so predstavniki Koro{ke zavrnili. Pri~akovali so globalno 62% glasov za Avstrijo (Wilhelm Neumann). Anketa jugoslovanske strani iz istega ~asa je predvidela 54,9% glasov za Kraljevino SHS. [tevilo evidentiranih glasoval- nih upravi~encev je bilo tedaj po podatkih Avstrijcev 36.444, po slovenskih pa 35.075. Kon~no {tevilo je bilo 39.291. Tako je narastlo najve~ zaradi prihoda oseb, ki so se ‘e bile odselile v druge avstrijske ali nem{ke de‘ele, zdaj pa so se vrnile glasovat za pripadnost ozemlja Avstriji. Ob takoreko~ samoumevni predpostavki, da nem{ko govore~i prebivalci niso glasovali za Kraljevino SHS, poka‘e raz~lemba globalnega izida glasovanja v coni A, da se je ve~ina slovensko govore~ega prebivalstva (59,2%) izrekla za skupno ‘ivljenje z glavnino Slovencev. Za ‘ivljenje v Republiki Avstriji je glasovala manj{ina slovensko govore~ih (40,8%), ki pa je s svojim {tevilom omogo~ila avstrijski strani dose~i tisto global- no ve~ino, ki je odlo~ila o dr‘avni pripadnosti vseh. Pribli‘no 10.000 takih glasov sloven- sko govore~ih je pomenilo zagotovo ve~ kot le jezi~ek na tehtnici. Vloga katoli{ke cerkve pri tem dogajanju je {e premalo preu~ena. Tudi v tem ~asu je bila ambivalentna, celo protislovna. Stali{~a {kofa Adama Hefterja, ki je slovenske vernike opo- zarjal na njihovo razli~nost od pravoslavja, in generalnega vikarja za cono A, pro{ta Matije Randla, ki je iste vernike opozarjal na njihovo te‘ko odgovornost »pred vsem svetom, vsem narodom in vso bodo~nostjo«, lahko slu‘ijo za ponazoritev cerkvenih dilem. Dejansko dose‘ena globalna ve~ina je Avstrijo odvrnila od tega, da bi sprejela predlog jugoslovanske vlade, da bi mejo vendarle dolo~ili skladno z ob~inskimi izidi. Ti bi sami po sebi narekovali dr‘avno mejo na Dravi. Mirovna pogodba je Avstriji nedvomno zakonito omogo~ila majorizacijo izkazane volje prebivalstva Koro{ke ju‘no od ~rte, kakr{na je med reformisti~no usmerjenimi Nemci v Avstriji skozi vso dobo po 1848 veljala kot realna mo‘nost za narodnostno razmejitev na jugu sploh. Ideja o meji na Dravi je za Avstrijo medtem izgu- bila nekdanji pomen, namre~ z definitivno odlo~itvijo zmagovalcev o etni~ni meji na sek- torju [tajerske, kjer bi Drava zanjo bila seveda izjemno prednostna. Plebiscit je bil izpeljan pod pogodbeno dolo~enim mednarodnim nadzorstvom in urad- no je bila ugotovljena njegova korektnost. Pod vtisom te‘kega narodnega poraza se je slovenska stran pozneje trudila dokazati nasprotno. Te‘i{~e je bilo v dokazovanju, da je avstrijska stran nenadzorovano in tudi nezakonito pripeljala in v glasovalne sezname vnes- la veliko {tevilo glasovalcev, ki da so odlo~ilno vplivali na izid glasovanja. Avstrijska znanost tega ne potrjuje, slovenska pa je – ~etudi avstrijski arhivski viri {e niso v celoti dostopni – pri{la do sodbe, da nekorektnosti pri izpeljavi plebiscita niso izklju~ene, a da skoraj gotovo niso bile odlo~ilne za uspeh Avstrije, tudi ~e so ga okrepile, morda celo nad za Rennerja kriti~no mero. Vpra{anje dr‘avnopravne korektnosti plebiscita ni ostalo odprto. Obstajajo pa vpra{anja, ki formalno niso juridi~na, a so histori~na. @e klasi~no delo Sare Wambaugh o plebiscitih po prvi svetovni vojni (1933) je opozorilo, da je treba plebiscite nevtralizirati, da naj plebi- scitom sledijo ukrepi za pomirjenje nasprotij, ki so jih neogibno povzro~ili med ljudmi, ki 183ZGODOVINSKI ̂ ASOPIS • 56 • 2002 • 1–2 (125) so bili podvr‘eni hudi zgodovinski preizku{nji. »Better any form of paternalistic determina- tion, however undemocratic, than a plebiscite lacking the measures necessary for the protec- tion of both parties. A plebiscite not effectively neutralized is a crime against the inhabitants of the area as well as against political science itself.« S tega vidika je koro{ki plebiscit po svojem zgodovinskem u~inku zapustil veliko {tevilo odprtih problemov. Ne samo spri~o dejstva, da so praznovanja plebiscitne zmage {e vedno vsako leto nov vir razdvajanja in spopadljivega razgrevanja duhov na Koro{kem. In dejstva, da se v zgodovinsko razume- vanje {e vedno ni prebilo uvidenje, da sta bili obe strani v svojih stali{~ih in prizadevanjih legitimni, da je bila lojalnost te in one strani do dolo~il mirovne pogodbe pogoj za nespor- nost plebiscitne odlo~itve in da gre pohvala o zvestobi domovini obema, ~e se naj ne sprevr‘e v sredstvo apriornega poni‘evanja in diskriminacije ene same strani. Gre tudi za to, da impozantna mno‘ica glasovalcev slovenskega materinega jezika, ki so se odlo~ili ostati v Avstriji in so s tem podelili avstrijski dr‘avni meji na sektorju Koro{ke tudi legitimnost, ni postala razlog za oblikovanje ugodnej{ega odnosa do Slovencev v de‘eli sploh. Fenomen Valentina Podgorca, notornega Slovenca in kulturnega dejavnika, ki se je zavzel za pripadnost Avstriji, a je hkrati vztrajal v zagovoru slovenske individualnosti in enakopravnosti v de‘eli, ni postal obojestransko sprejemljiv model za spravo (Avgu{tin Malle). Slovence so generalno prenehali pojmovati kot zgodovinsko dano, konstitutivno sesta- vino identitete Koro{ke. Potisnili so jih v polo‘aj narodnostne manj{ine, ki je v de‘eli neza‘elena in osovra‘ena in ki jo je zato treba utesnjevati, da bi jo germanizirali najpozneje v roku ene generacije (tako de‘elni glavar A. Lemisch na slovesni seji koro{kega de‘elnega zbora 25. 11. 1920). Koro{ki Slovenci so pri{li v polo‘aj, da jim je edina opora obstoja ostala le lastna zavest in vztrajnost. De‘elna politika je proti tej zavesti uveljavila konstrukt o dveh slovanskih jezikih na Koro{kem, slovenskega, ki je po sili razmer dele‘en manj{inske za{~ite, ~e se zmore izkazati prek javnega priznanja in osebne zahteve posameznikov, in drugega, »sovönjega« (»windisch«), ki ‘ivi sicer brez formalnih omejitev, samodejno, v znamenju de‘elne tradicije, toda dejansko le v socialno najni‘ji rabi, le ustno, izvzet iz {ole in od vsakega nadaljnjega kultiviranja, ki pristaja na to, da ostane vse socialno vi{je ‘ivljenje, vsa kultura, pridr‘ana nem{kemu jeziku (Robert Svetina). Privr‘enci tak{ne navzo~nosti slovenskega nare~ja na Koro{kem naj bi po plebiscitu do nadaljnjega pomenili za‘eleno alternativo, postavljeno nasproti Slovencem, ki v svoji dru‘ini sicer govore isto nare~je kot oni sami, a ga ho~ejo tudi kultivirati ter videti v {oli in javni rabi, tak{no stremljenje pa ni zdru‘ljivo z zvestobo domovini. Slovencem kot tak{nim naj velja nenehen »obrambni boj« – »Abwehrkampf« iz plebiscitnih let. Na ta na~in je koro{ka politika odredila obema jezikoma, za nagrado in za kazen za nasprotni stali{~i, ki so ju njuni nosilci izkazali ob plebiscitu, v bistvu podobno prihodnost: oba naj na koncu »enovito« izgineta. Vse to ni bilo in ni zapisano ne v ustavi ne v zakonu, toda za uresni~evanje takega namena zavestno skrbi nesmrtna, iz plebiscitnega boja izvirajo~a nadstrankarska, kot najvi{ja avtoriteta v de‘eli uveljavljena vigilantska organizacija. Da bi utegnilo biti tudi druga~e, so odgovorni na Koro{kem sami nakazali, a {ele po osvoboditvi izpod nacizma, ko so 1945 v ju‘nem delu de‘ele uzakonili splo{no obvezno dvojezi~no {olo. Ali bi ‘e po 1920 to moglo biti alternativni model? Vsekakor se je osamosvojena Avstrija 1958 odlo~ila, da prekli~e ravno spravni temelj te {ole, in vrnila se je v leta po 1920. 184 J. PLETERSKI: POSKUS ENCIKLOPEDI^NE RAZLAGE GESLA O KORO[KEM PLEBISCITU ... Mesto plebiscita v zgodovini sosedstva Avstrije in Slovenije V dr‘avnih odnosih med Jugoslavijo in Avstrijo ni bila veljavnost plebiscita nikoli sporna. Niti v trenutku, ko je plebiscitna meja z »Anschlussom« postala meja Nem~ije, ne ve~ Avstrije, za katero se je 1920 glasovalo. Jugoslovanska vlada je sprejela priklju~itev Avstrije Nem~iji kot konec mo‘nosti za restavracijo Habsbur‘anov pa tudi kot konec mo‘nosti za groze~o »obkolitev« s strani Italije, povezane z Avstrijo in Mad‘arsko. Zadovoljila se je z zagotovilom Nem~ije, da bo obstoje~o mejo spo{tovala. Docela nov polo‘aj je 6. 4. 1941 ustvarila protipravna agresija Nem~ije, Italije in Mad‘arske na Slovenijo (Kraljevino Jugo- slavijo). V letih 1941–1945 so Slovenci, ki so spri~o od okupatorjev razgla{ene in uresni- ~evane odprave [debelacije] Jugoslavije {teli vse dotlej obstoje~e dr‘avne meje z napadal- skimi dr‘avami na~elno za razveljavljene, razvili proti okupatorjem in proti fa{izmu oz. nacizmu oboro‘en odpor in boj za narodno re{itev povsod tam, kjer so od nekdaj prebivali. Tako tudi na nekdaj avstrijskem Koro{kem, katerega mejo so nacisti raz{irili ~ez Karavanke dale~ na jug kot mejo Velike Nem~ije, da bi izrabili bojne tradicije »1200-letne nem{ke mejne de‘ele« (Martin Wutte) za pospe{itev »kon~ne re{itve« problema Slovencev, bivajo~ih na nem{ki poti k morju. Na tem, zdaj v nem{ki »Gau« preustrojenem Koro{kem, so Slovenci {e bili zmo‘ni razviti odpor, podoben uporu kmetov v Lexingtonu 1776, kakr{nega so Ameri~ani tako izrecno pri njih pogre{ali januarja 1919. In nasprotno, v letih 1938–1945 ni bilo mogo~e na teh istih tleh spraviti tradicije »Abwehrkampfa« v tvorno povezavo s potre- bami protihitlerjevskega vojskovanja Zdru‘enih narodov, v kakr{no so zavezniki {e dosti pred koncem vojne povabili tudi Avstrijo, ~eprav se ta vse do 27. 4. 1945 {e ni obnovila v nobeni obliki. Tudi v odporni{ki vojni dr‘avno izoblikovana Slovenija je sledila takemu odnosu do Avstrije, s prepri~anjem in z dejanjem. V okoli{~inah nazna~enega, po 1938 popolnoma spremenjenega mednarodnopravnega polo‘aja, v katerem so zavezniki napovedali, da bo o mejah Avstrije odlo~ila mirovna konferenca (Jalta), kar so zavezniki maja 1945 vladi nove jugoslovanske federacije {e izrecno zagotovili, ni ta nova Jugoslavija ~utila nikakr{ne pra- vne obveznosti ali potrebe, da bi izhajala od vpra{anja plebiscita iz 1920, ko je na povojnih mirovnih konferencah na~ela vpra{anje revizije nekdanje jugoslovansko-avstrijske meje. [ele z nastopom hladne vojne je postalo obujanje tradicij koro{kega plebiscita za Avstrijo znova politi~no ugodno. A upravi~eno le, kolikor je bilo v teh tradicijah prvin demokrati~- nega odlo~anja o dr‘avnih stvareh, ne pa tudi elementov nacionalisti~nega ali razrednega nadvladovanja. Po koncu hladne vojne pa bi obujanje tak{nih bojnih tradicij sploh pri{lo v nasprotje s postmodernim pojmovanjem odnosov med dr‘avami in narodi v Evropi. Z u s a m m e n f a s s u n g Versuch einer enzyklopädischen Auslegung des Stichworts »Kärntner Volksabstimmung vom 10. Oktober 1920« Janko Pleterski Der vorliegende Beitrag wurde in deutscher Sprache veröffentlicht, und zwar im Sammelband der Referate eines Treffens anläßlich der 80-Jahrfeier der Kärntner Volksabstimmung, das am 6. und 7. Ok- tober 2000 in Klagenfurt stattfand: Hellwig Valentin, Susanne Haiden und Barbara Maier, Hrsg., Die Kärntner Volksabstimmung 1920 und die Geschichtsforschung: Leistungen, Defizite, Perspektiven, Kla- genfurt, 2001, 227–-244. 185ZGODOVINSKI ̂ ASOPIS • 56 • 2002 • 1–2 (125) Du{an Ne}ak Sovjetsko-jugoslovanski odnosi v lu~i mad‘arskih dogodkov leta 1956* Poleg notranje politi~nega in znotraj partijskega razvoja v Jugoslaviji, so mad‘arski dogodki jeseni 1956 in jugoslovanska vloga v njih, najbolj bremenili sovjetsko jugoslo- vanske odnose, pa tudi mad‘arsko jugoslovanske odnose za ~asa Kádarjevega re‘ima. Mad‘ar- ski dogodki in {e posebej Titova ocena sovjetske voja{ke intervencije na Mad‘arskem (zlasti njegov govor v Pulju 11. 11. 19561), so {e zelo dolgo potem, kot senca le‘ali nad bilateralnimi in med-partijskimi odnosi. Ne samo, da se je takoj po njih, nekako od decem- bra 1956 do februarja 1957, razvila ob{irna in ostra korespondenca med CK KP SZ in CK ZKJ o teh vpra{anjih2, temve~ so najvi{ji sovjetski partijski in dr‘avni funkcionarji to temo vedno znova na~enjali in o~itali Titu in Jugoslaviji dvoli~no in za socializem {kodljivo delovanje.3 Na drugi strani pa {e do danes ni do zadnje podrobnosti dore~ena jugoslovanska vloga pri mad‘arskih dogodkih in jugoslovanska stran se ni povsem znebila o~itkov, da je v resnici igrala dvojno vlogo. V meni dostopnem arhivskem gradivu si namre~ stojijo nasproti le z obeh strani zapisane trditve in njihove interpretacije. Med pismi iz omenjene korespon- dence sem za to prilo‘nost izbral dve, ki sta med najob{irnej{imi in najbolj povednimi. V njiju je na eni strani jasno razvidna razli~nost pogledov na mad‘arske dogodke in temeljna vpra{anja medsebojnih in mednarodnih odnosov, na drugi strani ka‘eta tudi kako narazen sta bila CK-ja oziroma partiji, glede najpomembnej{ih vpra{anj razvoja (socialisti~ne) dru‘be in dr‘ave.4 Iz nobenega od njiju pa ni mogo~e razbrati, kaj se je v za~etku novembra 1956 zares dogajalo na Brionih. Odgovor na vpra{anje ali so sovjetski o~itki Titu dr‘ali ali ne, gre tako v prvi vrsti iskati v razli~ni interpretaciji istih besed – skratka v politi~ni uporabnosti izgovorjenega, za doma~o, bilateralno in mednarodno rabo. In kaj se je zgodilo v tistih prelomnih dneh od 21. oktobra do 11. novembra 1956? * Akademiku prof. dr. Janku PLETERSKEMU ob 80 – letnici. 1 Slovenski poro~evalec, Ljubljana, 14. 11. 1956. 2 O tej korespondenci je razpravljal CK ZKJ na seji 1. 2. 1957. Stiftungsarchiv der Parteien und Massenorganisationen der DDR im Bundesarchiv Berlin (dalje: SAPMO, Barchiv), DY 30/3642, SED ZK - Büro Walter Ulbricht. 3 Npr.: Pogovor Hru{~ov-Vukmanovi}, 16. januarja 1960 ali pogovor Hru{~ov-Mojsov, 15. decembra 1959, oba v Moskvi; glej zapisnike obeh pogovorov v: SAPMO Barchiv, DY 30/3643, SED ZK - Büro Walter Ulbricht. 4 SAMPO Barchiv, DY 30/3641, SED ZK – Büro Walter Ulbricht. Nem{ki prevod pisma, ki ga je CK KPSZ ozna~il kot »strogo zaupno«, je dolg 21 gosto tipkanih strani. SAMPO Barchiv, DY 30/3641, SED ZK – Büro Walter Ulbricht. Nem{ki prevod pisma, ki ga je CK ZKJ ozna~il kot »zaupno« pa je dolg kar 41 strani, ruski original, ki ga prav tako hrani SAMPO pa je dolg 28 strani. ZGOD VINSKI ̂ ASOPIS • 56 • 200 • 1–2 (122) • 213– 186 D. NE]AK: SOVJETSKO-JUGOSLOVANSKI ODNOSI V LU^I MAD@ARSKIH DOGODKOV LETA 1956 Mad‘arski dogodki Destalinizacija je tudi na Mad‘arskem odplavila staro partijsko garnituro. @e 18. julija je, zaradi »starosti, bolezni in napak pri kultu osebnosti ter kr{itve socialisti~ne zakonito- sti«, odstopil prvi sekretar mad‘arske delavske stranke Mátyas Rákosi. Nadomestil ga je Ernö Gerö. Ta je v skladu s splo{nim trendom destalinizacije v vzhodni Evropi takoj za~el propagirati demokratizacijo in vlogo parlamenta, obenem pa za~el z rehabilitacijo za ~asa stalinizma zaprtih komunistov. Iz zapora sta tako pri{la tako Janos Kádar (zaprt zaradi »ti- toizma«) kot tudi Imre Nágy, najpomembnej{a akterja mad‘arskih dogodkov leta 1956. Destalinizacijski prividi demokratizacije so najprej vplivali na {tudente. Ti so ‘e 21. oktobra v Szegedu organizirali velike demonstracije, katerih se je udele‘ilo 3000 {tudentov, ki so skupaj s {tudenti v Budimpe{ti in Pe~uju (Pécs), zahtevali svobodo tiska, odpravo smrtne kazni, bolj{e varovanje ~lovekovih pravic, bolj{e ‘ivljenjske razmere in univerzitet- no avtonomijo. Solidarizirali so se tudi s poljskimi kolegi in zahtevali, da se na mesto predsednika vlade in voditelja KP vrne Imre Nágy. Demonstracije, ki so jih za~eli {tudentje, so se nadaljevale. V no~i med 23. in 24. oktobrom je ‘e 100.000 demonstrantov podrlo Stalinov kip in za~elo odstranjevati rde~e zvezde. Zahteve so se {irile na reorganizacijo gospodarstva in upo{tevanje starodavnih mad‘arskih dr‘avnih simbolov (grba). Budimpe{tanski radio je 24. oktobra zgodaj zjutraj objavil izjavo ministrskega sveta dr‘ave, da gre za dejavnost reakcionarnih in protirevolucionarnih elementov, ki napadajo javna po- slopja in varnostne sile. Kljub temu so upo{tevali zahteve demonstrantov in tako Kádarja kot Nágya kooptirali v CK, vendar je prvi sekretar ostal Gerö. Nágya so sicer dolo~ili za predsed- nika vlade, njegov namestnik pa je postal prej{nji predsednik vlade Andras Hegedüs. Toda polo‘aj v dr‘avi se ni pomiril. Val, ki so ga spro‘ili {tudentje, se je dvigoval in Gerö ter Hegedüs sta se obrnila za pomo~ na sovjetsko vlado. Nágy o tem ni vedel ni~, njegova vlada pa je pozivala vstajnike, naj se vdajo do {estih zve~er 24. oktobra. @e popoldne tega dne je nastopila sovjetska vojska. To je bila prva sovjetska intervencija, ki je z voja{ko silo zadu{ila mad‘arsko ‘eljo po demokrati~nih reformah, a kmalu zatem povzro~ila {e bolj krvave dogodke. Do 25. oktobra je bil odpor vstajnikov zlomljen, Geröja so odstavili, na njegovo mesto pa postavili Janosa Kádarja. Ta je podobno kot Nágy takoj za~el pozivati prebivalstvo, predvsem mladino, da naj ne podpira vstajnikov in zatrjeval, da bodo proble- me re{ili skupaj s SZ na osnovi enakopravnosti. Kljub temu so po nekaterih mestih boji trajali {e naprej, {e posebej 26. oktobra, ko se je med upornike pome{alo vse - komunisti, nezadovoljne‘i in desni~arji. Zahtevali so, naj pridejo v vlado tudi voditelji upora, naj Mad‘arska izstopi iz Var{avskega pakta, amnestijo za vse zaprte, umik sovjetske vojske, javen proces proti odstavljenemu vojnemu ministru Farkasu, itd. Mrtvih je bilo dobesedno na kupe. Imre Nágy je tega dne zaman pozival upornike, naj odlo‘ijo oro‘je in jim zagota- vljal, da se bo takoj za~el pogajati s SZ za umik vojske v opori{~a. Pokoli so se nadaljevali. Naslednjega dne, 27. oktobra, je Nágy sestavil vlado narodne koalicije, vendar je bila Mad‘arska na pol ‘e v rokah upornikov. Da bi pomiril strasti in SZ je javno izjavljal, da upor na Mad‘arskem ni protirevolucija, temve~ demokrati~no gibanje. Obljubljal je razpust tajne policije in odhod sovjetske vojske. V vladnem programu je zapisal povi{anje pla~ in pokoj- nin, zvi{evanje ‘ivljenjskega standarda z gradnjo stanovanj, bolj{e razmere za {tudente itd. Ukazal je, da mora mad‘arska vojska ustaviti ogenj in streljati le v primeru, ~e bo napadena. Ustanovili so narodno gardo. Dne 28. oktobra je na dogodke na Mad‘arskem reagiral tudi VS na izrednem zasedanju. Toda mad‘arska vlada je protestirala pri generalnemu sekretarju OZN in zatrjevala, da gre za notranje politi~ne dogodke ter da bi bil vsak poseg VS kr{itev mad‘arske suverenosti. Seja 187ZGODOVINSKI ̂ ASOPIS • 56 • 2002 • 1–2 (122) VS s samo eno to~ko dnevnega reda: polo‘aj na Mad‘arskem, je kljub temu bila. Vsi delega- ti, vklju~no z jugoslovanskim in razen sovjetskega, so sovjetsko intervencijo obsodili. SZ pa je zatrjevala, da so na Mad‘arskem prisotni le na ‘eljo mad‘arske vlade, da bi ji pomagali v boju zoper fa{izem. Zato ni ~udno, da so sovjetski politiki poudarjali, da bo sovjetska vojska zapustila Mad‘arsko {ele, ko bo uveden red. Zadnji dnevi oktobra so bili za nadaljnji razvoj na Mad‘arskem klju~ni. Pa ne zato, ker se je 29. 10. ob dogajanju v sosednji dr‘avi oglasil jugoslovanski predsednik s pismom naslovljenem na CK mad‘arske partije. V njem je z razumevanjem govoril o zahtevah prebi- valstva, vendar pozival k prenehanju prelivanja krvi, pa tudi k obrambi socializma. Pomembnej{e je bilo, da je vlada Imreja Nágyja za~ela vse bolj sprejemati zahteve upor- nikov. Pozvala jih je, naj polo‘ijo oro‘je, ~e{ da bo sovjetska vojska od{la 24 ur po kapitu- laciji zadnje uporni{ke skupine. Tridesetega oktobra je objavila vest, da se bo sovjetska vojska umaknila iz Budimpe{te do 31. oktobra, kar se je z malimi izjemami res zgodilo. Najpomembnej{a in lahko re~emo usodna pa je bila izjava mad‘arskega predsednika vlade Nágyja 31. oktobra. Najprej je zatrdil, da ne bo dovolil nikakr{nega vme{avanja v notranje zadeve mad‘arske ter da so »tolpo Hegedüs-Gerö«, ki je poklicala sovjetsko vojsko in razglasila obsedno stanje pregnali, nato pa nadaljeval: »Danes bodo za~eli razpravljali o odpravi Var{avskega pakta in o odhodu sovjetskih sil iz Mad‘arske. More se zgoditi, da bo postala Mad‘arska nevtralno jedro v srednji Evropi, obrniti pa se bo treba tudi po materialno pomo~ v tujini. Na sovjetsko vlado so naslovili noto, naj takoj po{lje delegacijo na ministr- ski ravni, da bi se pogajala o odhodu sovjetskih sil.«5 Nágy je bil »petelin, ki je prezgodaj pel«. Precenil je svoj polo‘aj, napa~no ocenil trenutek v svetovni politiki in podcenil mo~ SZ. V no~i med 31. 10. in 1. 11. je bilo sicer v Budimpe{ti mirno, toda to je bilo zati{je pred viharjem. Dotedanji spopad je zahteval na mad‘arski strani okoli 15.000 mrtvih in ranjenih na sovjetski pa 2500 mrtvih in 5000 ranjenih. Druga sovjetska intervencija se je za~ela 1. novembra 1956. Sovjetske sile so obkolile Budimpe{to in letali{~a. Z izgovorom, da naj bi bilo to potrebno zaradi evakuacije ranjen- cev. Mad‘arska vojska je dobila strog ukaz, naj ne uporablja oro‘ja. Pa~ pa je Nágy isto~asno objavil izstop iz Var{avskega pakta in razglasil nevtralnost. Sporo~il je v OZN, da prihajajo nove sovjetske sile in zaprosil za pomo~ zahodnih velesil pri obrambi nevtralnosti. Nasle- dnjega dne je Mad‘arska vlada poslala vladi SZ tri note. Zahtevala je, da SZ prizna mad‘ar- sko nevtralnost, jo obvestila, da izstopa iz Var{avskega pakta in terjala odhod sovjetskih sil iz Mad‘arske. V Budimpe{ti so za~eli loviti komunisti~ne voditelje in jih pobijati brez obsodb. Sovjetska zveza je bila odlo~ena na to ostro reagirati. Toda {e pred generalnim napadom na Budimpe{to se je odlo~ila za vrsto tajnih diplomatskih pogovorov s predstavniki komunisti~nega tabora (Poljaki, ^ehi, Romuni, Kitajci), tudi z Jugoslavijo. Dva najvi{ja funkcionarja sovjetske partije in dr‘ave, Nikita Hru{~ov in Georgij Malenkov (predsednik vlade do septembra 1953), sta v no~i med 2. in 3. novembrom 1956 priletela na Brione na obisk k jugoslovanskemu predsedniku Titu. Obisk naj bi o~itno bil dokaz ponovnega so- vjetskega zaupanja jugoslovanskem vodstvu, pa tudi preizkus ali se je Tito resni~no vrnil v komunisti~ni tabor in priznal vodilno vlogo Sovjetske zveze v njem. Pravzaprav so pri{li jugoslovansko vodstvo le informirati o svojih namerah v zvezi v dogodki na Mad‘arskem, 5 Metod Miku‘, Svet po vojni, Orisa ~asa, v katerem ‘ivimo, 1945-1957, Ljubljana 1983, str. 331, (dalje: Miku‘, Svet po vojni...). 188 D. NE]AK: SOVJETSKO-JUGOSLOVANSKI ODNOSI V LU^I MAD@ARSKIH DOGODKOV LETA 1956 t.j. oblikovanju nove vlade s Jano{em Kádarjem na ~elu in voja{ko intervencijo Rde~e armade, ki naj bi ji zagotovila mo‘nost vladanja. Sovjetska delegacija je od{la z Brionov v prepri~anju, da ji je jugoslovanska stran dala soglasje za vse njene na~rte.6 Ko pa sta Tito v znanem govoru v Pulju 11. novembra 1956 in Edvard Kardelj v zvezni skup{~ini 7. decem- bra obsodila sovjetsko intervencijo na Mad‘arskem, so se odnosi med SZ in Jugoslavijo dramati~no poslab{ali in se pribli‘ali tistim v letih 1948 – 1953. Splo{ni napad na Budimpe{to je Rde~a armada za~ela 4. novembra zjutraj, ~eprav je bil zoper sovjetsko intervencijo tudi VS OZN, ki se je sestal istega dne. Sprejem zadevne reso- lucije je prepre~ila SZ z vetom. Napad je bil silovit, saj naj bi po nekaterih podatkih SZ zanj uporabila kar 15 odstotkov svojih oklepnih divizij. Dogodki so se tega dne vrstili zelo hitro. Legitimna vlada Imreja Nágya je ‘e ob 8. uri zjutraj 4. novembra dobila ultimat naj odstopi, sicer bo Rde~a armada ponovno bombardirala Budimpe{to. Kardinal Jószef Mindszenty se je umaknil v ameri{ko veleposlani{tvo, premier Nágy pa v jugoslovansko. Radio Moskva je ob 13. uri ‘e poro~al, da je kontrarevolucija na Mad‘arskem uni~ena in da je vlado sestavil Jano{ Kádar. Vlada Imreja Nágyja je bila namre~ razpu{~ena, ker naj bi iz nje izstopili »vsi ~astivredni patrioti«, Kádarjeva vlada pa naj bi za pomo~ naprosila sovjetskega komandan- ta »v korist ljudstva in delavskega razreda«.7 Toda upora {e zdale~ ni bilo konec 4. novem- bra opoldne. Poleg splo{ne stavke, ki se je za~ela tega dne, so o vrenju na Mad‘arskem poro~ale {e {tiri odporni{ke radijske postaje, odpor je {e trajal v nekaterih ve~jih indu- strijskih sredi{~ih (Csepel, Pécs) in celo Kádar je moral {e 11. novembra priznati, da bo pravi mir v de‘eli – mir naj bi bil ‘e v Budimpe{ti in na prete‘nem delu pode‘elja – nastopil {ele ~ez kak{na dva dni. Obljubil je celo paleto reform v smeri me{~anske demokracije na sim- bolno-nacionalni ravni: v vlado narodne enotnosti naj bi pri{le vse stranke, katerih ideolo- gija sloni na ljudski demokraciji, pripadniki razli~nih strank naj bi lahko opravljali javne funkcije, razpustili naj bi tajno policijo, namesto rde~e zvezde naj bi se vrnil grb mad‘arske- ga nacionalnega junaka Lajosa Kossutha iz leta 1848, dr‘avni praznik naj bil 15. marec, simbolni datum iz mar~ne revolucije 1848, mad‘arski vojaki naj bi odslej nosili tradicional- ne in ne sovjetskih uniform, itd. Obljube so bile velike, njihovo uresni~enje pa domala nikakr{no. Kádarjeva vlada je privolila le na manj{e zahteve po reformah, ki so se izoblikovale med uporom, predvsem na kmetijskem podro~ju. Konec novembra, v Budimpe{ti ustanovljene- mu »narodno delavskemu svetu«, ki je zase zahteval status edinega zastopnika delavcev, tega statusa ni dodelila, {e ve~, svete, ki so nastali na lokalni ravni je za~ela zapirati kot protirevolucionarne. Na to je budimpe{tanski centralni svet zagrozil z novo splo{no stavko, vlada pa je 8. decembra razglasila naglo sodi{~e in razpustila centralni svet ter vse svete nasploh. Po 15. decembru so se vrstile {tevilne, tudi smrtne obsodbe naglih sodi{~ in 20. decembra so znova vpeljali internacijska tabori{~a. Tri sovjetske divizije so sicer tega mese- ca za~ele odhajati z Mad‘arske, toda do konca leta 1956 je iz te dr‘ave samo preko Avstrije od{lo tudi 153.000 beguncev. Sredi januarja 1957 so delavci v Cseplu {e enkrat obupano poskusili z splo{no stavko spremeniti stanje v dr‘avi, toda sovjetski tanki in milica so odpor zlomili. Uradne statistike so na{tele {e 2500 do 3000 mrtvih in 13.000 ranjenih. Podobno usoda je doletela tudi Imrea Nágya. Dvajsetega novembra je jugoslovanska vlada objavila vest, da se je Imre Nágy s sodelavci zatekel v jugoslovansko veleposlani{tvo. 6 SAMPO BArchiv , DY 30/3641, SED ZK – Büro Walter Ulbricht, Pismo CK KPbSZ, CK ZKJ, 10. 1. 1957, str. ½. 7 Miku‘, Svet po vojni..., str. 334. 189ZGODOVINSKI ̂ ASOPIS • 56 • 2002 • 1–2 (122) Veleposlani{tvo je na osnovi dogovora z mad‘arsko vlado, da se mu ne bo zgodilo ni~ hudega, zapustil 22. novembra. Mad‘arska vlada je v izjavi 23. novembra zapisala, da so Nágy in tovari{i zaprosili za dovoljenje, da zapustijo jugoslovansko veleposlani{tvo. Od{li naj bi v kak{no drugo socialisti~no dr‘avo. Mad‘arske oblasti so jim tega dne dovolile odpotovati v Romunijo. Toda avtobus z Nágyjem in sodelavci, ki sta ga spremljala predsta- vnika jugoslovanske ambasade, so odpeljali Rusi. Pred sovjetskim poveljstvom v Budimpe{ti so Jugoslovana vrgli iz avtobusa, druge potnike pa odpeljali neznano kam. Jugoslovanska vlada je takoj protestirala zoper sovjetske postopke, zatrjevala, da Nágy ni hotel v Romu- nijo temve~, da je ‘elel ostali na Mad‘arskem, toda spremeniti ni mogla ni~esar. Kak{ne so bile zadnje ure Imreja Nágya ni povsem jasno. Jasno pa je, da so ga skupaj z drugimi sodela- vci, usmrtili. Mad‘arska je tako izgubila enega svojih ‘arkov upanja za bolj{o bodo~nost, Jugoslavija pa si je prislu‘ila dodatno »~rno piko« pri sovjetskemu vodstvu. Zadovoljen je bil lahko le Janos Kádar, ki je tako ostal trdno v oblastnem sedlu. Postal je, poleg vzhodno nem{kega partijskega in dr‘avnega vodstva seveda, najzvestej{i mo‘ Mo- skve. Uradna sovjetska ocena mad‘arskih dogodkov in zagovor njihove voja{ke interven- cije, sta kljub druga~nemu mnenju {iroke mednarodne javnosti, ostala nespremenjena. Kriv- do za dogajanja na Mad‘arskem naj bi nosil zahodni imperializem, SZ pa je storila le nujen korak v boju proti kontrarevoluciji. Ali, kot so zapisali v uradnem komunikeju ob obisku mad‘arskega voditelja Kádarja v Moskvi marca 1957: »…Dogodki na Mad‘arskem so do- kazali, da ho~e imperializem znova spraviti svet v hladno vojno in izrabiti notranjo mad‘ar- sko protirevolucijo in zunanjo emigracijo«.8 Sovjetski napadi in jugoslovanska obramba Sekretar CK KPSZ Nikita Hru{~ov je v za~etku januarja 1957 poslal, najbr‘ vsem »brat- skih partijam«, zagotovo pa najbolj verni, vzhodno nem{ki partiji in njenemu voditelju Walterju Ulbrichtu pismo, ki ga je v grobem sprejel CK KPSZ. V njem ga je prosil, zato, »ker ga bodo v naslednjih dneh poslali CK KPJ«, za morebitne pripombe.9 Na to pismo, naslo- vljeno na »Tovari{a Josipa Broza Tita« in na vso dotedanjo korespondenco med partijama pa je jugoslovanski CK odgovoril s pismom, ki ga je podpisal J. B. Tito z dne 7. februarja 1957.10 Januarsko pismo CK KPSZ se je za~elo z besedami: »Po dogodkih na Mad‘arskem je pri{lo do hitrega poslab{anja odnosov med KP SZ in ZKJ…« Sovjetsko vodstvo je Tita in jugoslovansko vodstvo obsodilo verolomstva, ‘e samo zaradi tega, ker je Tito javno sprego- voril o pogovorih na Brionih, ki da so bili zaupne narave, in jima o~italo, da so se aktivno vme{avali v dogodke na Mad‘arskem. Zatrjevalo je, da so se zato prav zaradi tega »do dolo~ene mere« poslab{ali odnosi med partijama, predvsem pa, da je Titov govor v neposre- dnem »nasprotju s tem, kar je bilo dogovorjeno v ~asu obiska na{e partijske delegacije na otoku Brioni«.11 Po sovjetskem mnenju je bilo na Brionih dogovorjeno to, kar so Titu sporo~ili v telegra- mu z dne 7. 11. 1956: »Ko je na{a delegacija (tovari{a Hru{~ov in Malenkov) po prihodu z Brionov prezidiju CK-ja poro~ala, da je bila dose‘ena popolna enotnost stali{~ v zvezi s 8 Miku‘, Svet po vojni, str.343. 9 SAMPO BundesArchiv , Berlin, DY 30/3641, SED ZK – Büro Walter Ulbricht. 10 SAMPO Barchiv, Berlin, DY 30/3642, SED ZK – Büro Walter Ulbricht. 11 Ibid,DY 30/3641, str. 1. 190 D. NE]AK: SOVJETSKO-JUGOSLOVANSKI ODNOSI V LU^I MAD@ARSKIH DOGODKOV LETA 1956 polo‘ajem na Mad‘arskem, je bil na{ CK zelo zadovoljen. Posebno velikega pomena je dejstvo, da smo tako te‘avno vpra{anje enako ocenili in bili mnenja, da je Imre Nágy pripra- vljal pot kontrarevoluciji in pomagal reakciji na oblast. Na ~lane prezidija je naredila vtis izjava tovari{a Tita, ki je v pogovoru dejal: »Kak{en komunisti~ni predsednik vlade je to, pod katerim je mogo~e nekaznovano obe{ati in streljati komuniste in delavce. Bili smo tudi enakega mnenja o ukrepih, ki jih je treba sprejeti, da bi popravili stanje na Mad‘arskem in Mad‘arsko popeljali nazaj na pozicije socializma. S popolno soglasnostjo so bili sprejeti dogovori o oblikovanju mad‘arske revolucionarne delavsko-kme~ke vlade s Kádarjem na ~elu in da se tej vladi dajo na voljo sovjetske enote.«12 Moskovski CK je ocenil, da sta Tito v Pulju in Kardelj pred beograjsko zvezno skup{~ino, »popolnoma neupravi~eno« vpra{anja, o katerih je bilo dose‘eno popolno soglasje, progla- sila za sporna. Pred celim svetom naj bi za~ela obravnavati vpra{anja, ki so bila doslej obravnavana samo na ravni obeh partij. [e najbolj pa jih je zabolelo, ker sta ocenila nastop sovjetskih voja{kih enot v podporo »delavsko-kme~ki revolucionarni Kádarjevi vladi« in odnos do Imreja Nágya popolnoma druga~e, kot je bilo dogovorjeno na Brionih. Izrazili so »jasno nezadovoljstvo«, ker sta oba jugoslovanska politika in {e vrsta drugih vodilnih jugoslovanskih osebnosti, tudi v OZN, na tak na~in kr{ila na Brionih dose‘eno soglasje. Ogor~eni so bili {e posebej zato, ker je bilo dogovorjeno, da bosta sovjetska in jugoslovan- ska partija skupaj podprli vlado Janosa Kádarja.13 Sovjetsko vodstvo je o~italo jugoslovanskemu in Titu, da je isto~asno na dveh pozi- cijah, ki se med seboj izklju~ujeta: »Ni mogo~e obenem govoriti o podpori revolucionarni delavsko-kme~ki vladi (Janosa Kádarja op.p.) in zahtevati vrnitev Nágya in njegove skupi- ne ter propagirati njihovo vklju~itev v mad‘arsko vlado«.14 Za sovjetski CK je Nágy bil in ostal kapitulant, ki je delal za kontrarevolucijo in bil tesno povezan z reakcijo, zlasti vrhom mad‘arske rimskokatoli{ke cerkve. Kronski dokaz zato so videli v dejstvu, da je prav kardi- nal Mindszenty predlagal Nágya za ministrskega predsednika. Za sovjetski CK in po njiho- vem mnenju seveda za tiste, ki jim je kaj do tega, da se pomaga socializmu na Mad‘arskem, ni bilo druge poti, kot ostra obsodba ljudi, kot sta bila Imre Nágy in Losonczy. Tita so pou~ili in opozorili: »^e trdovratno branite Nágya in njegovo skupino namesto, da bi jih obsodili, vodi to objektivno k temu, da se v {irokih krogih javnosti okrepi dvom o va{i nepristranski poziciji pri mad‘arskih dogodkih.«15 Pritisk so v pismu {e stopnjevali z ostro kritiko jugoslovanskih ~asopisov, ki so bili glasniki stali{~ jugoslovanske partije in vlade. Ti naj bi ‘e dolgo pred dogodki na Mad‘arske in seveda med njimi, notranja dogajanja v tej dr‘avi prikazovali tako, da so dejansko podpirali »nosilce reakcije na Mad‘arskem«. Najbolj jih je bolelo dejstvo, da so jugoslovanski mediji to po~eli pod »zastavo boja zoper »Stalinizem« in pod zastavo propagande o prednostih jugoslovanske poti v socializem«.16 Jugoslovanskim tovari{em in Titu so o~itali, da se niso ogradili od takega pisanja, saj so »reakcionarni krogi na Mad‘arskem, »jugoslovansko pot« izrabili za boj proti ljudsko- demokrati~ni ureditvi na Mad‘arskem in proti socializmu nasploh.«17 Skratka ni {lo toliko za Mad‘arsko, kot za Jugoslavijo in njeno vlogo »gnilega jabolka« v ko{ari socialisti~nih dr‘av oziroma zato, ker so v Moskvi, v jugoslovanski podpori sovjetske politike do mad‘arskih dogodkov, videli {iroko pot, po kateri bi Jugoslavijo spet spravili v svoj tabor. 12 Ibid, str. 1/2. 13 Ibid, str. 3. 14 Ibid. 15 Ibid. 16 Ibid, str. 3,4. 17 Ibid, str. 4. 191ZGODOVINSKI ̂ ASOPIS • 56 • 2002 • 1–2 (122) Zato so v pismu zapisali, da je za njih sicer vpra{anje Mad‘arske zaklju~eno, da pa se bodo odnosi med partijama izbolj{ali {ele, ko se bo Tito »odpovedal svojemu napa~nemu stali{~u do Imre Nágya, Losonczya in njune skupine.« Pravilno stali{~e pa bi bilo po njiho- vem mnenju tisto, ki ga je izrazil na pogovorih na Brionih. Takrat naj bi namre~ predlagal, da bodo jugoslovanski predstavniki preko Losonczya pri{li v stik z Nágyem in mu predlagali naj odstopi. Toda tudi tega svojega predloga naj se Tito ne bi dr‘al, »saj v ~asu napada sovjetskih enot na Mad‘arsko Nágy ni odstopil, temve~ je prav nasprotno, na provokativen na~in pozval mad‘arsko prebivalstvo, naj vzame oro‘je v roke za boj proti sovjetski armadi in se obrnil po pomo~ k kapitalisti~nim dr‘avam«.18 Dvoli~nost Titove politike so dokazo- vali tudi z dejstvom, da je Nágy takoj po tem radijskem govoru sprejel ponudbo jugoslovan- skih diplomatskih predstavnikov na Mad‘arskem in se s skupino somi{ljenikov zatekel v zgradbo jugoslovanske misije v Budimpe{ti. [e ve~, Tita so v pismu obsodili, da tak razvoj dogodkov ka‘e, da je Nágya opozoril na nameravani napad sovjetskih enot in da so zato morale njihove enote takoj z vso silo v napad. Le tako naj bi lahko prepre~ile uresni~itev apela Imre Nágya zahodnim silam.19 Tito naj bi bil torej neposredno ali posredno kriv za sovjetski napad, ki ga je tako kritiziral, na Brionih pa naj bi, po navedbah sovjetske strani, tudi v celoti sogla{al s sovjetskimi na~rti, o nujnosti vkorakanja Rde~e armade na Mad‘ar- sko. Takrat naj bi bil celo prepri~an: - da bo sicer zmagala kontrarevolucija; - da se Sovjetska zveza ne sme obna{ati kot »neudele‘eni opazovalec«; - da ne sme prezrti pro{nje po pomo~i bratske socialisti~ne de‘ele; - da pomeni vme{avanje sovjetskih enot v mad‘arske dogodke, »~etudi te‘ko, ampak popolnoma upravi~eno nujnost.«20 Sovjetska zveza je dogodke na Mad‘arskem brez pomisleka ocenila, kot kontrarevolu- cionarni upor, ki so ga vodile imperialisti~ne sile. Njihov cilj naj bi bil pod zastavo »Osvo- boditve vzhodne Evrope« uresni~iti dolgo in natan~no na~rtovani cilj, miniranja socialisti~nega tabora. Te sile naj bi na~rtovale uni~enje ljudsko demokrati~ne dr‘avne ureditve in Mad‘arska naj bi postala podro~je, s katerega bi tudi na druge dr‘ave socialisti~nega tabora »voja{ko prodiral imperializem«. Tita so v pismu podu~ili, da bi bila na ta na~in nedvomno ogro‘ena tudi Jugoslavija, saj bi »za njenimi severnimi (sic!) mejami, zaradi tolerantnosti Imre Nágya, nastal neza‘eljeni fa{isti~ni Horthy-re‘im«. V takih okoli{~inah so besede jugoslovanskih vodilnih komunistov ~e{, da je {lo na Mad‘arskem za sovjetsko intervencijo, najmanj ~udne. [e posebej, ker naj bi bili tudi Jugoslovani pripra- vljeni z vojsko vdreti na Mad‘arsko. Zatrjevali so namre~, da je Tito v pogovoru s sovjetsko voja{ko delegacijo na Brionih 18. 11. 1956 izjavil: »^e ne bi bile za zatrtje mad‘arske vstaje uporabljene sovjetske enote, bi za te namene uporabili jugoslovanske ~ete, ki so bile na jugoslovansko-mad‘arski meji ‘e pripravljene na pohod.«21 Enako izjavo naj bi dal tudi dr‘avni sekretar za ljudsko obrambo Ivan Go{njak na sprejemu v ~ast sovjetski voja{ki delegaciji, v sovjetskem veleposlani{tvu v Beogradu, dne 23. 11. 1956. 22 Taka so bila po mnenju CK KPSZ dejstva o jugoslovanski vlogi pri mad‘arskih dogo- dkih, iz katerih so ocenili, da je CK KPJ svoja stali{~a do vpra{anj povezanih z dogodki na Mad‘arskem spremenil. Taka stali{~a je CK KPSZ zavrnil in zatrjeval, da zagotovo ne pri- 18 Ibid. 19 Ibid, str. 4,5. 20 Ibid, str. 5. 21 Ibid, str. 6. 22 Ibid. 192 D. NE]AK: SOVJETSKO-JUGOSLOVANSKI ODNOSI V LU^I MAD@ARSKIH DOGODKOV LETA 1956 spevajo k utrjevanja socialisti~nih sil na Mad‘arskem. Titu in Kardelju pa so, v maniri ~asa informbirojevskega spora, nalo‘ili {e ve~je breme. Njuna govora naj bi namre~ izrabila »mednarodna reakcija« za poskus zru{itve mad‘arske revolucionarne delavsko-kme~ke vlade, za napade na Sovjetsko zvezo, za napade na de‘ele socializma in za napade na mednarodno komunisti~no gibanje. Mad‘arske dogodke so izrabili za splo{en napad na jugoslovanski politi~ni razvoj, ki ga kljub pomiritvi na na~elni ravni, v resnici niso nikoli sprejeli. Jugosla- viji so o~itali, da je sicer z izjavo podprla novo mad‘arsko vlado, vendar ji v resnici povzro~a same te‘ave. V mislih so imeli Kardeljeve navedbe v govoru pred zvezno skup{~ino 7. de- cembra, ko je kritiziral odpravljanje delavskih svetov na Mad‘arskem. Skladno z razli~nimi pogledi na »pot v socializem« so v Moskvi imeli te svete za leglo reakcije, v Beogradu pa za demokratizacijo dru‘be. Nadalje so poudarjali potrebo, da ima mad‘arska socialisti~ne de- lavska partija vodilno vlogo pri utrjevanju ljudsko demokrati~ne ureditve. Posredno so seveda aludirali, da jugoslovanska partija te vloge v dr‘avi nima, neposredno pa so kritizi- rati tisti del Kardeljevega govora, v katerem je poskus mad‘arskih komunistov, da bi obno- vili svojo stranko, ozna~il kot »neuporaben poizkus«. Na ta na~in naj bi »tovari{ Kardelj minimiziral vlogo in pomen marksisti~ne stranke delavskega razreda, kar nesporno {kodi utrjevanju socialisti~nega reda na Mad‘arskem.« 23 S citatom iz Lenina so zaklju~ili ta del pisma in sklenili s ponovnim posrednim napadom na »jugoslovansko pot v socializem«: »Menimo, da je obveza vseh komunistov, braniti marksisti~no-leninisti~ni nauk o partiji.«24 Pismo je »s tovari{kimi pozdravi« podpisal sekretar CK KPSZ Nikita Hru{~ov. Pismo jugoslovanskega CK-ja je bilo naslovljeno na CK KPSZ in ne na njenega sekre- tarja Nikito Hru{~ova. To naj bi ‘e na simbolni ravni kazalo na ve~jo demokrati~nost jugo- slovanske partije, v kateri naj ne bi imel najpomembnej{e besede njen sekretar, pa~ pa CK. @e s prvo ugotovitvijo v njem so pokazali, da so v dialogu z Moskvo izbrali ‘e preizku{en na~in komuniciranja z njo – »napad je najbolj{a obramba«: »Proti na{i volji, da bi se odnosi med ZKJ in KPSZ ne poslab{ali, moramo ugotoviti, da Va{e zadnje pismo ne prispeva k izbolj{anju odnosov… Glede na nastalo situacijo se je zdelo IK ZKJ potrebno, da z vsebino korespondence seznani vse ~lane CK…«25 Njej je sledila enajst strani dolga zavrnitev so- vjetskih o~itkov, ki se je kon~ala z enako jasno ugotovitvijo: »O~itno se na{a stali{~a od stali{~ vodstva KP SZ do dogodkov na Mad‘arskem, kakor tudi o nekaterih drugi vpra{anjih, razlikujejo. To razlikovanje je, kakor veste, obstojalo ‘e prej; dogodki na Mad‘arskem so ga le okrepili in jasneje izrazili.«26 Jugoslovanski CK je najprej zavrnil glavni o~itek sovjetske strani ~e{, da je bilo na Brionih »o glavnih vpra{anjih v zvezi z dogodki na Mad‘arskem, dose‘eno soglasje«. V pismu stoji zapisano, da so se res dogovorili o tem, da je treba pomagati socializmu na Mad‘arskem; o te‘kih posledicah za sosednje dr‘ave vklju~no z Jugoslavijo, ki bi jih imela morebitna vzpostavitev »reakcionarnega Horthyjevega re‘ima« in o tem, da bi bila najbolj{a re{itev dane situacije oblikovanje delavsko-kme~ke vlade s Kádarjem na ~elu. Toda pouda- rili so, da so takrat odlo~itev sovjetske vlade, da bo na Mad‘arsko poslala svoje ~ete, vzeli le na znanje, obenem pa izrazili »mo~no zadr‘anost« do takega dejanja, ki naj bi re{il polo‘aj na Mad‘arskem. Predlagali naj bi druga~ne poti, kot na primer: najprej oblikovanje delavsko-kme~ke vlade, ki naj bi zdru‘ila vse sile, ki ‘elijo graditi socializem oziroma oblikovanje notranjih sil za boj proti kontrarevoluciji. Jugoslovanska stran naj bi na pogo- 23 Ibid, str. 7. 24 Ibid, str. 8. 25 SAMPO Barciv, DY 30/3642, SED ZK – Büro Walter Ulbricht, str. 1. 26 Ibid, str. 19. 193ZGODOVINSKI ̂ ASOPIS • 56 • 2002 • 1–2 (122) vorih vseskozi poudarjala, da se je treba kolikor mogo~e mo~no nasloniti na delavce in njihove delavske svete, ki so se oblikovali v tistih dneh na Mad‘arskem. V tem kontekstu naj bi sprejeli sovjetski voja{ki anga‘ma na Mad‘arskem, ki pa naj bi ~im manj {kodil notranjim »naprednim silam« in jim pomagal pri razvijanju socialisti~ne dru‘be. Poudarjali naj bi, da usoda socializma na Mad‘arskem ne bi smela biti odvisna predvsem od sovjetske voja{ke intervencije in Tito naj bi ob tej priliki dejal: »Najpomembnej{e pri tem je, kako se stvar za~ne in pripelje do konca«.27 Tudi Edvard Kardeljnaj bi zatrjeval, da mora nova oblast na Mad‘arskem po~ivati na delavskih svetih in ne sme biti rezultat sovjetske voja{ke inter- vencije. »Tovari{a Hru{~ov in Malenkov tedaj na ta izvajanja nista imela nobenih pri- pomb«, je zapisal jugoslovanski CK.28 Dogodki na Mad‘arskem niso potekali tako, so ugotavljali jugoslovanski komunisti. Tudi dogajanja na jugoslovanski ambasadi, v katerih je bil ubit ~lan osebja veleposlani{tva in dogodki v zvezi z skupino Imre Nágya, ki se je zatekla na jugoslovansko veleposlani{tvo, so le okrepili sum jugoslovanske strani o pravilnosti sovjetskih metod pri re{evanju po- lo‘aja na Mad‘arskem. Jugoslovani so izrazili zaskrbljenost tudi zaradi tega, ker se je vlada Janosa Kádarja, katero sicer podpirajo, odmaknila od »ljudskih mno‘ic, {e posebej od dela- vskega razreda.«29 V pismu jugoslovanski CK ni samo zavra~al sovjetske o~itke. Sovjetskemu »velikemu bratu« jih je tudi vra~al in mu postavil kar nekaj neprijetnih vpra{anj. Jugoslovanska stran je bil popolnoma prepri~ana, da vlada Janosa Kádarja nima opore pri ljudeh, da je odtujena od delavskega razreda in da sloni le na bajonetih Rde~e armade, ki je Mad‘arsko okupirala. Toda enkrat bo morala ta armada oditi, so trdili v pismu. Sovjetski CK so spra{evali, kdaj bo to in ali bo po njenem odhodu Kádarjev re‘im {e mogel obstati. Ker se SZ tega zaveda, po mnenju jugoslovanskega CK, deluje v smeri, da bi sovjetske enote na Mad‘arskem ostale kar najdalj. S tem v zvezi so sovjetski strani postavili »glavno vpra{anje« povezano s per- spektivami razvoja socializma na Mad‘arskem: »Bo socializem izgrajen na Mad‘arskem zato, ker si to ‘elijo Sovjetska zveza, Jugoslavija ali druge dr‘ave ali zato, ker je to volja in odlo~itev mad‘arskega naroda? Na{e glavne razlike so utemeljene v razli~nih ocenah metod in oblik za stvaritev notranjih pogojev za ~im hitrej{i in nebole~i razvoj, ne da bi s svojimi oblikami socializma pritiskali s sovjetske, jugoslovanske in katerekoli druge strani. Oblike socializma morajo zrasti na mad‘arskih tleh«.30 Sovjetska in blokovska obto‘evanja tistega ~asa, da je Jugoslavija odgovorna za dogo- dke na Mad‘arskem in celo za tiste nekaj prej na Poljskem, so se po jugoslovanskem mnenju sprevrgla v protijugoslovansko kampanjo. To je ne malo prispevalo v temu, da sta o teh stvareh javno spregovorila Tito in Kardelj v omenjenih govorih, je v pismu zapisal jugoslo- vanski CK. Oba, po mnenju jugoslovanskega CK, v govorih nista obravnavala tistih vpra{anj, o katerih je bilo na brionskih pogovorih dose‘eno soglasje, temve~ tista, na katere so imeli razli~ne poglede in so bila sporna ‘e prej. Zato so odlo~no, kot »nevzdr‘no«, zavrnili trditev sovjetske strani, da je jugoslovanska stran kr{ila dogovore z Brionov.31 [ele nekako v sredini odgovora na sovjetske o~itke je CK ZKJ zavrnil o~itek, ki so ga v pismu z dne 10. 1. 1956 najprej izpostavili na sovjetski strani ~e{, da so »jugoslovanski tovari{i« v javnosti spregovorili o zaupnih stvareh. Uporabili so mnogokrat uporabljeno 27 Ibid, str. 8,9. 28 Ibid. 29 Ibid, str. 10. 30 Ibid, str. 10,11. 31 Ibid. 194 D. NE]AK: SOVJETSKO-JUGOSLOVANSKI ODNOSI V LU^I MAD@ARSKIH DOGODKOV LETA 1956 krilatico, da so tako zahtevali ljudje in da so se kot vladajo~a stranka ~utili dol‘ne, da o tako pomembnih stvareh obvestijo prebivalstvo in seveda vse ~lane ZK. Oboji bi skrivanje sicer obsodili.32 Spretno so izkoristili o~itka ~e{, da je jugoslovanski tisk ‘e dolgo pred mad‘arskimi dogodki podpiral tiste sile, ki so kasneje postale nosilci reakcije in da jugoslovanska stran ne podpira vlade Janosa Kádarja. Sovjetsko stran so spomnili na skupne ugotovitve z Brio- nov, da so za stanje na Mad‘arskem najbolj odgovorni tisti ljudje, ki so bili dolgo v vrhu mad‘arske partije – Rákosi, Farkas, Gerö in Hegedüs. Ti so najbolj pomagali reakciji. Tem ljudem jugoslovanska partijo od leta 1948 ni nudila nobene podpore, saj so prav oni ‘eleli razbiti enotnost jugoslovanske partije in jo uni~iti, je zapisano v pismu. In takoj nato {e oster protinapad: »Vodstvo sovjetske partije in sovjetski tisk pa je prav tem ljudem dajal najve~jo podporo {e potem, ko je bilo jasno, da ne CK mad‘arske delavske stranke, ne ~lanstvo stranke (da o {irokih masah sploh ne govorimo) teh ljudi no~e ve~ trpeti na ~elu stranke in vlade.«33 Natrosili so jim kar nekaj dokazov zato. @e ob zgodovinskem obisku Hru{~ova in Bulganina z delegacijo v Beogradu maja in junija 1955 naj bi jugoslovanska stran brez uspeha opozarjala sovjetske predstavnike na nesprejemljivo politiko Rákosija. Sovjetski sogovorniki so ga branili z vso svojo avtoriteto, vse dokler ga ni CK z veliko ve~ino glasov odstavil. [e dobrega pol leta pred izbruhom mad‘arskih dogodkov, 6. aprila 1956, je CK KPSZ poslal Rákosiju in Hedgedüsu pozdravni telegram, v katerem je poveli~eval njuno marksisti~no-leninisti~no politiko« in jima pripisoval najve~je zasluge za »utrjevanje ljudsko demokrati~nega reda in uresni~itev grandioznega programa socialisti~ne izgradnje na Mad‘arskem…«34 In prvi del »protinapada« kon~ali z ugotovitvijo, da ni potrebno pose- bej pojasnjevati, kam je taka »marksisti~no-leninisti~na« politika pripeljala Mad‘arsko. Jugoslovanskih o~itkov/napadov pa s tem {e ni bilo konec. Sovjetski CK so spomnili, da je njihov tisk s Pravdo na ~elu {e leta 1956 podpiral tako Rákosija kot tudi Hegedüsa ter objavljal njune ~lanke. Pritisk so stopnjevali z ugotovitvijo, da so na plenumu mad‘arske partije sodelovali sovjetski predstavniki in odlo~ilno vplivali na mad‘arsko kadrovsko politiko, kar so delali tudi v ~asu oktobrskih in novembrskih dogodkov. Zavrnili so o~itek, da je Jugoslavija vme{ana v postavitev Nágya za predsednika vlade in opozorili, da je v petdesetih letih Nágy ‘e bil enkrat predsednik vlade in to v ~asu, ko Jugoslavija z Mad‘ar- sko, razen formalnih diplomatskih odnosov ni imela nikakr{nih stikov. Tudi nova postavi- tev Nágya za predsednika vlade nima nikakr{ne zveze z Jugoslavijo.35 Enega od vrhuncev jugoslovanske pisma, ki ka‘e, da Jugoslavija ni bila pripravljena popustiti SZ, tudi za ceno pravkar obnovljenih odnosov, pa najdemo v sklepnih stavkih tega dela pisma. Spet jugoslovanski napad v maniri ~asa informbirojevskega spora: »Zato zveni va{a kritika in va{e namigovanje, da je Jugoslavija kriva za mad‘arske dogodke zelo ~udno. [e posebej, ~e ob tem niti z eno besedo ne obsodite lastne prakse v odnosih z Mad‘arsko. Prepri~ani smo, da bi bil ‘e ~as za tak{no vsestransko analizo te prakse in politike. To bi pozitivno vplivalo na bodo~nost in na odstranitev vsega tistega, kar je oviralo in {e ovira vzpostavitev resni~nih socialisti~nih odnosov med socialisti~nimi de‘elami.«36 Proti koncu je jugoslovanski CK {e ostro zavrnil o~itek ~e{, da je Jugoslavija opozorila Nágya na sovjetsko voja{ko intervencijo. Svoj prav so dokazovali z domnevno nespornimi 32 Ibid, str. 11,12. 33 Ibid, str. 12. 34 Ibid, str. 13. 35 Ibid, str. 14. 36 Ibid. 195ZGODOVINSKI ̂ ASOPIS • 56 • 2002 • 1–2 (122) dejstvi: »Spomnite se tovari{i, da sta Hru{~ov in Malenkov z Brionov odpotovala 3. novem- bra zjutraj in da so sovjetske enote za~ele z intervencijo ‘e v no~i med 3. in 4. novembrom… Spomnite se tudi, da mi o ~asu sovjetskega napada o tem nismo imeli nikakr{nih podatkov in jih tudi nismo zahtevali.«37 Hru{~ova in tovari{e iz CK KP SZ so {e »spomnili«, da so prvi pogovor s predstavnikom mad‘arske vlade Szantom – »in ne z Losonczyjem, kot pi{ete Vi v svojem pismu« - imeli 1. novembra in zadnjega 3. novembra. »Na obeh pogovorih je tekla beseda le o azilu, tako da enostavno nismo bili fizi~no v stanju govoriti o nameravanem napadu sovjetskih enot, tudi ~e bi to hoteli. Da o tem, da to niso metode, ki bi jih mi prakticirali v medsebojnih odnosih, niti ne govorimo.«38 O~itno bi jugoslovanska stran mogla opozoriti Nágya le, ~e bi imela poprej{nje obve{~evalne podatke o napadu. V nadaljevanju so ob{irno zavrnili namigovanja, da trdovratno branijo Nágya in njego- vo politiko. Zatrjevali so, da so bile napake njegove politike predmet tako Titovega govora, kakor objav v tisku, pa tudi osebno so mu bili njegove napake predstavljene, ko se je zadr‘eval v jugoslovanskem veleposlani{tvu v Budimpe{ti. Ponovno so CK KPSZ pod~rtali: »Ne gre zato, da bi trdovratno podpirali Nágya in njegove tovari{e, da ‘elimo njihovo vrnitev v vlado. To je, tovari{i, mad‘arska stvar.«39 V nadaljevanju so spet protestirali zaradi sovjetske kr{itve pravice do azila, ki so jo na sovjetski strani v zvezi v Nágyem o~itno kr{ili in kratko posku{ali pokazati v ~em je smisel jugoslovanske politike, ki jo je sovjetska stran ozna~ila kot »obrambo Nágyja in njegove skupine.« Jugoslavija naj bi se zavzemala za zdru‘itev vseh naprednih sil, v prvi vrsti komunistov, pri re{evanju mad‘arske situacije in je takega mnenja ostala tudi po mad‘arskih dogodkih. V CK ZKJ so bili prepri~ani, da Nágya podpira veliko mad‘arskih komunistov, med njimi tudi taki, ki so vse ‘ivljenje posvetili komunizmu. Tem ljudem je treba, ~e so storili napake, dati mo‘nost, da se tudi v bodo~e trudijo za dobrobit svojega naroda in za stvar socializma. Zapisali so, da je lahko ~loveka etiketirati z izrazi kot so »izdajalec, revizionist, zavedni ali nezavedni pomaga~ reakcije«, mnogo te‘je pa se je za take ljudi bojevati. »V tem je smisel na{e obrambe Nágyja in njegove skupine.«40 Kar pa zadeva sovjetsko pripombo, da niso bili za odstop Nágyjeve vlade, so v Moskvo sporo~ili, da so Nágyu in tovari{em, ko so se zadr‘evali v jugoslovanski ambasadi, jasno dali vedeti, da bi bil njegov odstop koristen za ureditev polo‘aja na Mad‘arskem. Prepri~ani so bili, da tudi tega ne bi smeli storiti, ker je bil Nágy v jugoslovanskem veleposlani{tvu v azilu. Toda v nameri, da bi pomagali Kádarjevi vladi, so to vendarle storili. ^e Nágy ni upo{teval jugoslovanskih nasvetov, je to njegova stvar, ne pa stvar jugoslovanske Zveze komunistov, so zapisali v pismu.41 Sploh pa je bila Kádarjeva vlada z jugoslovanske strani dele‘na vse podpore, so se hvalili v Beogradu. To je namestniku jugoslovanskega sekretarja za zunanje zadeve Dobri- voju Vidi}u osebno izjavil Janos Kádar sam, v pogovoru 26. 11. 1956. Tako Hru{~ov kot tudi Malenkov pa tudi nista mogla pozabiti tozadevnih izjav jugoslovanskih predstavnikov na pogovorih na Brionih, stoji zapisano v pismu.42 ^isto na koncu za na{ namen uporabljenega dela pisma je jugoslovanski CK izrabil mo‘nost sovjetskih o~itkov o nemarksisti~ni partiji, ki da je jugoslovanska Zveza komuni- 37 Ibid, str. 15,16. 38 Ibid, str. 16. 39 Ibid, str. 15. 40 Ibid. 41 Ibid, str. 16. 42 Ibid, str. 16,17. 196 D. NE]AK: SOVJETSKO-JUGOSLOVANSKI ODNOSI V LU^I MAD@ARSKIH DOGODKOV LETA 1956 stov, da je ponovno propagiral samoupravni socializem in delavske svete. Pri tem se je seveda skliceval na inkriminirani Kardeljev govor, v katerem je ozna~il razpu{~anje dela- vskih svetov na Mad‘arskem za hudo napako. Ta tematika ni slu~ajno pri{la na konec tega dela pisma. Jugoslovansko partijsko vodstvo je seveda bolj kot za razvoj socializma na Mad‘arskem skrbelo za ohranitev in »izvoz« lastne poti v socializem ter je v ta namen izrabilo vsako prilo‘nost. Zato tudi v uvodu citirani zaklju~ek tega dela pisma ~e{, da so razlike v ocenah dogodkov na Mad‘arskem utemeljene v razlikah, ki so bile poznane ‘e prej – »dogodki na Mad‘arskem so jih le okrepili in jasneje izrazili« – , nikakor ne ~udijo.43 Iz zapisanega moremo nesporno izlu{~iti dejstvo, da je jugoslovansko partijsko in dr‘avno vodstvo igralo na karto skupine okoli Imre Nágya. V njegovi vladi je, podobno kot v vladi Vladislava Gomulke, ki je na Poljskem zavladala nekaj prej, videlo mo‘nost za raz{iritev jugoslovanskega modela socializma. O~itno je bilo prepri~ano, da je to bil pravi trenutek za kaj takega – po beograjski deklaraciji in po na 20. kongresu KPSZ napovedani destaliniza- ciji v vzhodnem taboru. Ocene so bile napa~ne. Ostalo je pri ‘eljah. Realnost vzhodnega dela Evrope je bila druga~na – sovjetski model z bolj ali manj uspelimi preoblekami ostankov stalinizma, je tu ostal v veljavi {e dolgih 33 let. Z u s a m m e n f a s s u n g Die sowjetisch-jugoslawischen Beziehungen im Lichte der Ereignisse in Ungarn im Jahre 1956 Du{an Ne}ak Der Beitrag besteht aus zwei Teilen. Im ersten wird das Geschehen zur Zeit der sogenannten »unga- rischen Revolution« von 1956 umrissen, im zweiten die Problematik einer offensichtlichen Verschlechte- rung in den Beziehungen zwischen der Sowjetunion und Jugoslawien dargelegt, die eine Folge von Titos Verurteilung der sowjetischen militärischen Intervention in Ungarn war. Diesbezüglich liegen in der slowenischen Geschichtsschreibung nur wenige quellengestützte Informationen vor. Die Beziehungen zwischen den beiden Staaten und Parteien verschlechterten sich nach der bekannten Rede Titos in Pula vom 11. November 1956 und nach dem Exposé Edvard Kardeljs in der jugo- slawischen Bundesversammlung vom 7. Dezember desselben Jahres. Die beiden jugoslawischen Poli- tiker verurteilten die sowjetische militärische Intervention, die sowjetische Seite bezeichnete dagegen ihre Reden als Verletzung der Vereinbarungen, die während des Treffens zwischen Chruschtschow und Tito Anfang November auf den Brioni-Inseln getroffen worden waren. Tito und die jugoslawische Führung sollen auf diesem Treffen den sowjetischen Plan zur Lösung der Lage in Ungarn vollkommen unterstützt haben. Im Archiv der Sozialistischen Einheitspartei (SED) der ehemaligen DDR fand der Autor des vorlie- genden Beitrags zwei, einige Dutzend Seiten umfassende Originaldokumente, die in Form einer Verbalno- te darüber aufklären, was auf dem erwähnten Treffen vereinbart worden sein soll. Das erste Dokument, ein Brief des sowjetischen Zentralkomitees, wurde am 10. Januar 1957 an die »Bruderparteien« geschi- ckt, und zwar vor seiner Weiterleitung nach Belgrad, das zweite Dokument stellt die Antwort Belgrads vom 7. Februar 1957 dar, die auf eine umfassende Diskussion im jugoslawischen Zentralkomitee vom Februar 1957 erfolgte. Das sowjetische Zentralkomitee hielt der jugoslawischen Parteispitze sogar vor, daß man in Jugo- slawien öffentlich über die Ereignisse in Ungarn sprach und verstieg sich zu dem Vorwurf, daß Jugo- slawien eidbrüchig sei. Tito und die jugoslawische Führung sollen sowohl mit der sowjetischen Ein- 43 Ibid, str. 19. 197ZGODOVINSKI ̂ ASOPIS • 56 • 2002 • 1–2 (122) schätzung einverstanden gewesen sein, daß der Sozialismus in Ungarn gefährdet und mit allen Mitteln zu schützen sei, als auch mit der Absicht Moskaus, dies mit militärischer Gewalt zu erreichen. Die jugo- slawische Seite antwortete, daß sie tatsächlich die Auffassung vertreten habe, daß der Sozialismus gefähr- det sei, jedoch vorgeschlagen habe, die Ungarn sollten die Lage aus eigener Kraft zu meistern versuchen. Man fragte sich, was in Ungarn geschehen würde, wenn die Rote Armee abgezogen sei bzw. ob das nicht ein Grund bzw. eine Ausrede mehr dafür sei, ihren Abzug herauszuzögern. Eine bedeutende Rolle im sowjetisch-jugoslawischen Streit spielte auch das Schicksal des Präsidenten der revolutionären ungari- schen Regierung Imre Nagy, den die sowjetischen Kräfte aus der jugoslawischen Botschaft sozusagen entführt und in den Tod geschickt hatten. Auf diesen Vorwurf der jugoslawischen Seite liegt uns keine Antwort vor. Der Autor bekräftigt in seinem Beitrag auch die These, daß die jugoslawische Seite die Ereignisse in Ungarn auch zum »Export des jugoslawischen Revolutionsmodells« bzw. zum Propagieren des Selbstve- rwaltungssozialismus genutzt habe. Aus den untersuchten Materialien geht nämlich deutlich hervor, daß einer der gewichtigen Vorwürfe der jugoslawischen gegen die sowjetische Seite darin bestand, János Kádár habe unter dem Einfluß der Sowjetunion die kaum gegründeten Arbeiterräte aufzulösen begonnen. 198 D. NE]AK: SOVJETSKO-JUGOSLOVANSKI ODNOSI V LU^I MAD@ARSKIH DOGODKOV LETA 1956 KRONIKA ~asopis za slovensko krajevno zgodovino Sekcija za krajevno zgodovino Zveze zgodovinskih dru{tev Slovenije `e vse od leta 1953 izdaja svoje glasilo »Kronika«. Revija je ilustrirana in poleg poljudno- znanstvenih prispevkov iz slovenske zgodovine pogosto objavlja tudi razprave in ~lanke, ki po svoji problematiki presegajo ozke lokalne okvire. »Kronika« ima namen popularizirati zgodovino in zato poro~a o delu zgodovinskih ustanov in objavlja ocene novih knjig, pomembnih za slovensko zgodovinopisje. »Kroniko« lahko naro~ite na sede`u Zveze zgodovinskih dru{tev Slovenije, 1000 Ljubljana, A{ker~eva 2/I. Po izredno ugodnih cenah je na razpolago tudi ve~ina starej{ih letnikov revije. V seriji »Knji`nica Kronike« so iz{le naslednje publikacije: Milko Kos, SREDNJEVEŠKA LJUBLJANA, topografski opis mesta in okolice (1955), 96 strani Igor Vri{er, RAZVOJ PREBIVALSTVA NA OBMO^JU LJUBLJANE (1956), 72 strani Vlado Valen~i~, SLADKORNA INDUSTRIJA V LJUBLJANI (1957), 68 strani Sergij Vilfan - Josip ̂ ernivec, ZGODOVINA LJUBLJANSKE MESTNE HIŠE (1958), 128 strani Peter Vodopivec, LUKA KNAFELJ IN ŠTIPENDISTI NJEGOVE USTANOVE (1971), 104 strani 199ZGODOVINSKI ̂ ASOPIS • 56 • 2002 • 1–2 (122)ZGOD VINSKI ̂ ASOPIS • 56 • 200 • 1–2 (125) • 245– Ale{ Gabri~ Slovenska kulturnopoliti~na razhajanja med kulturno ustvarjalnostjo in politi~no akcijo 1980–1987 Intelektualci kot politi~ni subjekt Kultura je imela za Slovence ‘e od nekdaj poseben pomen, saj je bil jezik tista skupna to~ka, ki je v ~asu nacionalnih zaostrovanj Slovence formirala kot samostojen narod. Tudi po letu 1945 je imela kultura svojevrstno vlogo, pa ~eprav so bili komunisti~ni voditelji prepri~ani, da je bilo s federalizacijo Jugoslavije nacionalno vpra{anje re{eno enkrat za vselej. Od ostalih komunisti~nih re‘imov vzhodne Evrope se je jugoslovanski razlikoval po tem, da je bil po informbirojevskem sporu s Sovjetsko zvezo politi~no tolerantnej{i do druga~e misle~ih dr‘avljanov. Ob delni liberalizaciji medijskega prostora od za~etkov petde- setih let je bilo mo‘no sli{ati ali prebrati tudi ve~ kot zgolj edino zveli~avno stali{~e o dolo~enem problemu, ki so ga zagovarjali komunisti~ni oblastniki.1 Odpiranje medijskega prostora ni bilo premo~rtno, saj so si sledila leta ve~je ali manj{e tolerance oblasti, obdobja bolj spro{~enega polemiziranja ali bolj zaostrenih odnosov z ve~ cenzurnimi posegi in politi~nimi ali sodnimi obra~uni z umetniki in znanstveniki humanisti~nih in dru‘boslovnih strok. Intelektualci so ob tem u‘ivali privilegij, da so smeli ob dolo~enih problemih povedati ve~ kot navadni ljudje, toda tudi intelektualci niso bili vsi v enakem polo‘aju. Na ene je bila komunisti~na oblast bolj pozorna, na druge manj. Pod ve~jim nadzorom oblasti so bili sprva starej{i ‘e ugledni intelektualci katoli{kega in liberal- nega svetovnega nazora, ki so si pridobili ugled ‘e pred 2. svetovno vojno, poleg njih pa tudi komunisti~ni intelektualci, ki so bili na vodstvenih partijskih mestih {e pred letom 1937, ko je vodstvo Komunisti~ne partije Jugoslavije prevzel Josip Broz – Tito. Odnos med komunisti~no oblastjo in intelektualci se je korenito spremenil v petdesetih letih, ko se je uveljavljala mlaj{a generacija umetnikov in znanstvenikov, ve~inoma v tretjem desetletju ‘ivljenja. Odra{~ali so v vojnih in povojnih letih in se niso – kot starej{i kolegi – nostalgi~no spominjali ne tako davnih ~asov in njihov pogled ni bil zazrt v preteklost. Prav tako ni bil zazrt in odet – tako kot pogled komunisti~nih intelektualcev – v protinacizem in protifa{izem, saj te nevarnosti niso ve~ ~utili. Zanimali so se za povsem ‘ivljenjske te‘ave ljudi v socialisti~ni dru‘bi, iz katere so izhajali in nanjo, vsaj formalno, tudi prisegali. Mlaj{i intelektualci so se zdru‘evali ob revijah, ki so ve~inoma do‘ivljale isto usodo; izhajale so le po nekaj let, saj so jih komunisti~ne oblasti eno za drugo ukinjale. Hkrati z rastjo ugleda v dru‘bi, je mlaj{a generacija intelektualcev vse bolj pritegovala tudi pozornost notranje 1 Prispevek je raz{irjeni referat, ki ga je imel avtor septembra 1998 na panelu Slovenia in the Eighties : New Research Evidence na 30th National Convention of the American Association for the Advancement of Slavic Studies v mestu Boca Raton na Floridi. Vsi trije prispevki s panela so bili skupaj s predgovorom Dennisona Rusinowa objavljeni v: Gabri~ Ale{, Repe Bo‘o, Plut-Pregelj Leopoldina: The repluralization of Slovenia in the 1980s: new revelations from archival records. Seattle : The Henry M. Jackson School of International Studies, University of Washington, 2000 (Zbirka: The Donald W. Treadgold Papers : in Russian, East European and Central Asian Studies; No. 24). 200 A. GABRI^: SLOVENSKA KULTURNOPOLITI^NA RAZHAJANJA 1980–1987 uprave, ki je ob iskanju potencialne politi~ne opozicije prva povojna leta {e nadzirala starej{e predvojne javne in kulturne delavce. Toda ‘e sredi petdesetih let se je te‘i{~e pozor- nosti politi~ne policije preneslo na ljudi, ki dotlej {e niso bili s ~rnimi pikami registrirani v policijskih kartotekah. Inteligenco, ki je imela v Sloveniji/Jugoslaviji mo‘nost bolj kriti~no opisovati stvarnost kot njihovi kolegi iz ostalih komunisti~nih vzhodnoevropskih dr‘av, so oblastniki pogosto ozna~evali kot opozicijo. Zavedati pa se moramo, da tega ne smemo ena~iti s politi~no opozicijo v ve~strankarskem sistemu. V komunisti~nem re‘imu se opozicija v Sloveniji ni zdru‘evala v politi~no ali druga~no formalno skupino. V idejnem in svetovno nazorskem pogledu so bili dokaj heterogeni, imeli pa so to skupno lastnost, da so javno kritizirali napake socialisti~nega sistema. Oznako »opozicija« ji je – bolj kot so jo sami sebi – dala vladajo~a komunisti~na pozicija v strahu za svojo oblast. Toda tudi oblast je videla korist v t.im. kulturni{ki »opoziciji«. Politi~ni pragmatiki v vrhu Zveze komunistov Slovenije (ZKS) so ji priznavali kreativnost in sposobnost oblikovanja novih in sve‘ih idej za nadaljnji dru‘beni razvoj. ZKS si je prisvojila {tevilne kritike in pobude »opozicije« in jih kot lastna stali{~a uvrstila v svoj politi~ni program. Tudi ta »modus vivendi« je vplival na strpnej{i odnos komunisti~nih oblasti v Jugoslaviji do kulturni{ke »opozicije« v primerjavi z ostali- mi komunisti~nimi re‘imi v vzhodni Evropi.2 Zaostrovanje odnosov med oblastjo in kulturni{ko »opozicijo« je potekalo v ve~ ko- rakih. Ob prvih ve~jih sporih z mlaj{o intelektualno generacijo leta 1957 je ZKS {e ocenjeva- la, da to ni uvertura v ve~ja politi~na nesoglasja, ~eprav je vodilni kulturni ideolog Boris Ziherl opozarjal, da se intelektualci `e dotikajo nekaterih temeljnih na~el politi~nega siste- ma: »Ne samo v Sloveniji, temve~ tudi drugod, izra`ajo kulturni delavci mnenje, da bi bilo potrebno revidirati postavke o vode~i vlogi delavskega razreda v procesu socialisti~ne graditve in v dana{njem dru`benem razvoju, ~e{ da so dogodki v zadnjem ~asu pokazali, da je vodilni faktor inteligenca, zlasti knji`evniki.«3 Intelektualci so raz{irili kritike z idejnih na {ir{o paleto gospodarskih, politi~nih in kulturnih vpra{anj. To je na drugi strani spro‘ilo tudi vse ostrej{e odzive s strani vodilnih slovenskih komunistov. Ob ukinjanju Perspektiv leta 1964, v sedmih letih tretje po vrsti ukinjene revije po ve~ini istega kroga mlaj{ih intelektualcev, je komunisti~na elita ‘e spre- menila stara stali{~a. Vida Tom{i~ je na seji vodstva slovenskih komunistov, na kateri so sklenili, da bodo Perspektive ukinili, takole ocenila vlogo revije: »V tem nastopu so iz revijalne oblike pre{li na direktno akcijo. Platforma akcije je: rasto~a materialna baza daje osnovo birokraciji v Sloveniji, da skozi materialno bazo zatira inteligenco. (...) Tu vidijo posebno vlogo kulture, inteligence, ki se pretvarja v vlogo opozicionalne stranke, ker ne razvija drugega programa kot kritiko obstoje~ega.« Stane Kav~i~ pa je dodal, da je »osnovna ideologija jedra, ki ima revijo v rokah, ... dobiti oblast.«4 Prepovedi, zaporne kazni, cenzura in druge politi~ne akcije komunistov niso pogasile idej, ki so se s {e huj{o ostrino pojavile v kriznih ~asih za~etka osemdesetih let. Le malce pred tem, januarja 1979, leto pred Titovo smrtjo, je vodstvo ZKS ocenilo varnostne razmere 2 Ve~ glej: Ale{ Gabri~: Vloga intelektualca kot politi~nega subjekta v enostrankarskem sistemu. Slove- nija 1848–1998: iskanje lastne poti (ur. Stane Granda in Barbara [atej). Ljubljana : Zveza zgodovinskih dru{tev Slovenije, 1998, str. 158–168. 3 Arhiv Republike Slovenije (dalje: ARS), Fond centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije III (dalje: CK ZKS III), {. 7, Zapisnik seje izvr{nega komiteja CK ZKS, 14. 5. 1957. 4 Bo‘o Repe: Obra~un s Perspektivami. Ljubljana : Znanstveno in publicisti~no sredi{~e, 1990 (Zvezki; 5), str. 62 in 66. 201ZGODOVINSKI ̂ ASOPIS • 56 • 2002 • 1 (125) v Sloveniji kot ugodne in stabilne, med opozicijskimi silami pa na{tela po ve~ini razli~ne skupine intelektualcev in dodalo, »da prisotnost teh sil, ki niso formirane kot programsko enotna opozicija, v tem trenutku in v sedanji dru`benoekonomski in mednarodni situaciji ne ogro`a stabilnosti socialisti~nega samoupravnega razvoja republike.«5 Na prvem mestu so bili kot socialisti~ni in neuvr{~eni Jugoslaviji sovra‘no ocenjena propagandna sredi{~a v tujini in ustanove tujih dr‘av v Jugoslaviji. Med temi so bile npr. slovenske radijske oddaje postaj Deutsche Welle v Kölnu, BBC London, Glas Amerike, Trst, Celovec, Vatikan in Moskva, od ustanov v Sloveniji pa npr. ameri{ki in francoski kulturni center v Ljubljani. Med katoli{kimi intelektualci je bila oblast pozorna zlasti na krog kr{~anskih socialistov okoli Edvarda Kocbeka, medvojnega zaveznika, ki so ga komunisti leta 1952 v veliki politi~ni aferi odstranili iz politike in pred~asno upokojili. Tej skupini je oblast pri{tela zamejski slovenski intelektualni krog iz Trsta, ki je prirejal letna sre~anja izobra‘encev, ki se jih je udele‘ilo tudi veliko intelektualcev iz mati~ne Slovenije. Med katoli{kimi intelektualci so bili omenjeni {e teologi rimsko-katoli{ke cerkve. Kot anarholiberalisti~no in nihilisti~no usmerjene je oblast ocenjevala del znanstve- nikov, zlasti filozofov in dru‘boslovcev Univerze v Ljubljani. Del teh so ‘e pred leti v politi~nih ~istkah odstranili z univerze, vodilni komunisti pa so bili na njih zlasti pozorni zato, ker so jim priznavali strokovni ugled in jim zaradi ustvarjalnosti in precej{nje prisot- nosti v strokovnih glasilih in javnih medijih upravi~eno pripisovali veliko vlogo pri ustvarjanju javnega mnenja. [tudentskemu gibanju, ki se je v Sloveniji tako kot v ostali Evropi okrepilo po letu 1968, je oblast o~itala ultralevi~arstvo. Kot pri profesorjih je bila tudi pri {tudentih oblast pozorna na dru‘boslovce in humaniste, na Filozofsko in Pravno fakulteto in Fakulteto za sociologijo, politi~ne vede in novinarstvo Univerze v Ljubljani. [tudentje so razpolagali z odmevnimi mediji. Tribuna in Katedra, glasili {tudentov ljubljanske in mariborske univer- ze, sta presegli vpra{anja {tudentskega ‘ivljenja, glasilo Zveze socialisti~ne mladine Slove- nije (ZSMS) Mladina pa se je vse bolj posve~alo iskanju in analiziranju napak politi~nega sistema. [tudentje so imeli od leta 1969 celo lastno radijsko postajo. Radio [tudent, ki je oddajal iz najve~jega {tudentskega naselja v Ljubljani, je spremljal protestne akcije {tuden- tov in se tudi v kulturnem pogledu precej razlikoval od dr‘avnih radijskih programov, saj je promoviral mladinsko subkulturno sceno, rock’n’roll in od konca sedemdesetih {e punkov- sko gibanje. Obra~unu z liberalnej{o strujo okoli Staneta Kav~i~a v vladajo~i stranki v za~etku se- demdesetih let je sledil {e obra~un s tehni{ko inteligenco, ki je podpirala njegov koncept liberalizacije gospodarstva. To inteligenco je oblast ozna~evala kot tehnoliberalisti~no. Sredi sedemdesetih let je bilo z vodstvenih mest odstranjenih veliko gospodarstvenikov, nadomestili pa so jih vnovi~ bolj po politi~nih kriterijih izbrani ljudje. Tudi temu gre delo- ma pripisati poglabljanje gospodarske krize v Sloveniji od naftne krize dalje. V poro~ilih so omenjene {e nekatere druge opozicijske sile, ki se niso strinjale s politi~nim monopolom ZKS, npr. politi~na emigracija, pred~asno upokojeni politiki, rimskokatoli{ka cerkev, znotrajpartijska opozicija, biv{i informbirojevci ipd. Toda dejstvo je, da je bila tako po ugledu v javnosti kot po pogostosti ocenjevanj v policijskih poro~ilih intelektualna »opozicija« tista, ki se jo je oblast najbolj bala in na katero je bila najbolj pozorna. 5 ARS, Fond Edvard Kardelj, {. 126, dok. 6599, Informacija s 14. seje predsedstva CK ZKS o varnostnih razmerah in delovanju opozicijskih sil v SR Sloveniji. 202 A. GABRI^: SLOVENSKA KULTURNOPOLITI^NA RAZHAJANJA 1980–1987 Oblast brani svoje privilegije Proti kriti~nim besedam intelektualcev se je dr‘avna in partijska oblast borila na ve~ na~inov, tudi z represijo. Najpreprostej{i je bil sodni poseg zaradi domnevne protidr‘avne propagande in objavljanja la‘nih trditev, ki bi lahko povzro~ile nerazpolo‘enje ali vznemir- janje ob~anov. Za zamegljenimi pravnimi izrazi, ki so dopu{~ali {iroko razlago in nudili veliko mo‘nosti za poseg sodstva, se je skrival tudi t.im. verbalni delikt – torej kaznovanje zgolj zaradi izre~ene ali zapisane misli, ki jo je vodilna komunisti~na oligarhija ocenila kot nevarno za svojo oblast. Posebej je bil prepovedan vnos tuje literature in knjig v Jugosla- vijo. Uvoznik je moral dobiti od pristojnih dr‘avnih organov posebno dovoljenje za uvoz literature in knjig. [e zlasti je bil dr‘avni aparat pozoren na slovensko literaturo, ki jo je v tujini tiskala politi~na emigracija iz povojnega obdobja.6 S tak{no zakonodajo je oblast onemogo~ala poro~anje o dogodkih, ki ji niso bili v ~ast, omenjanje privilegijev vodilne komunisti~ne kaste in odkrivanje nekaterih zlo~inskih po- tez komunisti~nega vrha ob pohodu na oblast (izvensodni poboj kvislingov in civilistov leta 1945, po stalinisti~nem vzoru politi~no montirani sodni procesi iz naslednjih let, s katerimi so izlo~ili politi~no opozicijo itd.). Na eni strani je politi~na oblast ustvarjala tabuje, na drugi pa prepre~evala poskuse odstiranja tan~ice z zamol~anih stvari. Zaradi ocen, da gre za sovra‘no in protidr‘avno propagando, je bilo zaplenjenih, prepovedanih in uni~enih ve~ {tevilk revij, prepovedana tudi kak{na slovenska knjiga, zlasti v »svin~enih« sedemdesetih letih pa so bili na sodi{~u obsojeni tudi posamezni avtorji tovrstnih del.7 Naj navedem na tem mestu le dva primera, oba iz let 1976–77, ki jasno ka‘eta, zaradi ~esa je bil lahko posameznik zaprt. Franc Miklav~i~, sodnik okro‘nega sodi{~a v Ljubljani, ki je med vojno kot kr{~anski socialist stopil v partizane, je bil zaprt maja 1976. Obto‘ili so ga, ker je v reviji Zaliv iz Trsta, torej v slovenskem zamejstvu, decembra 1975 pod psevdo- nimom objavil ~lanek, ki ga je napisal v obrambo Edvarda Kocbeka, na katerega se je leta 1975 znova ulila »politi~na ploha«, saj je na~el tabu izvensodnega poboja ve~ tiso~ sloven- skih kolaboracionistov v prvih povojnih mesecih. Drugo inkriminirano dejanje Miklav~i~a je bilo, da je fotokopiral ~lanek enega vodilnih slovenskih komunistov Mitje Ribi~i~a o klerikalizmu in cerkvi, ki je bil namenjen zgolj interni uporabi uslu‘bencev notranjih za- dev. Ob preiskavi Miklav~i~evih slu‘benih prostorov je policija na{la {e njegove dnevnike, v katerih je imel zapisane pogovore s somi{ljeniki, biv{imi kr{~anskimi socialisti, ki se niso strinjali s prevladujo~o vlogo komunistov v dr‘avi. V dnevnikih je bila zapisana njihova politi~na vizija: ustanovitev samostojne slovenske dr‘ave zunaj Jugoslavije in uvedba ve~strankarskega parlamentarnega sistema zahodnega tipa. 8 Miklav~i~ kazni leta in pol strogega zapora ni odsedel v celoti, saj so njegovi znanci zadevo spravili na mednarodno sceno. Med drugim je, s posredovanjem ameri{kega senator- ja in ‘upana Clevelanda slovenskega rodu Franka Lauscheta, pri{la tudi v zunanjepoliti~ni odbor ameri{kega senata in kongresa. Za Miklav~i~a se je zavzel tudi Amnesty Internatio- 6 Kot primer prepovedi uvoza »protidr`avnih« knjig glej: Ervin Dolenc, Bojan Gode{a, Ale{ Gabri~: Slovenska kultura in politika v Jugoslaviji. Ljubljana : Modrijan, 1999 (Zbirka Zgodovinski viri za srednje {ole), str. 153. Ve~ o »famoznem« D-fondu za prepovedano literaturo glej: Rozina [vent: Prepovedani tiski v Narodni in univerzitetni knji`nici. Knji`nica, 41, 1997, {t. 1, str. 137–141. 7 Ve~ o na~inu omejevanja tiska glej v: Marjan Horvat: Prepoved raz{irjanja tiskane besede v Sloveniji 1945–1990 : diplomska naloga (Fakulteta za dru‘bene vede), Ljubljana, 1995; Teja Oblak: Politi~na cenzura knjig v Sloveniji od 1945–1991 : diplomsko delo (Fakulteta za dru‘bene vede), Ljubljana, 2000. 8 Franc Miklav~i~: Politi~ni kriminal iz svin~enih let. Delo, XXXV, {t. 295–300, 20. 12. – 24. 12. 1993. 203ZGODOVINSKI ̂ ASOPIS • 56 • 2002 • 1 (125) nal, ki ga je proglasil za politi~nega jetnika meseca februarja 1977 in ga imenoval prisoner of consience (t.j. ujetnik vesti). V drugem primeru gre za preprostega kmeta Franca Luzarja, ki je za dru‘inske ~lane leta 1966 opisal, kako je pre‘ivel vojno in ~as po njej. Delo je naslovil Spomini skriva~a Marka. V njih je bil enako oster do kolaboracionistov in partizanov, saj je spoznal teror obeh strani, tudi on pa je opisal povojni izvensodni poboj slovenskih domobrancev. Leta 1974 so spo- mini pri{li v napa~ne roke. Policijska preiskava, ki je sledila, je pokazala, da si je Luzar dopisoval s slovenskimi oddajami Deutche Welle, Vatikan in BBC London, kar je oblast {tela za sovra‘no propagando. Na sodi{~u je Luzar ponovil, da je vse zapisano resni~no do‘ivel, kar so ocenili le kot vztrajanje na sovra‘nih stali{~ih in je bil zato leta 1976 obsojen na {tiri leta strogega zapora.9 Pri obeh omenjenih primerih je {lo za zna~ilen na~in omejevanja lastnega mi{ljenja, za varovanje tabujev, o katerih se ne sme pisati oz. o katerih je dovoljeno pisati le tako, kot si ‘eli komunisti~na oblast. Oba omenjena, Miklav~i~ in Luzar, sta bila obsojena zaradi so- vra‘ne propagande, ~eprav ni bil noben inkriminirani prispevek objavljen v Sloveniji. Za obsodbo je bil torej dovolj ‘e sum, da bi lahko objava »neza‘elenih« ~lankov povzro~ila politi~no {kodo oblastnikom zaradi razburjanja javnosti. O tabujih oblast v drugi polovici sedemdesetih let {e ni bila pripravljena polemizirati in je kot bolj zanesljive uporabljala represivne metode obra~unavanja z druga~nimi naziranji posameznikov. Kulturna po meri vladajo~e ideologije Nasproti »napa~nim« tendencam v kulturi je Zveza komunistov Slovenije postavljala svoj koncept, v katerem je govorila v imenu delavskega razreda. Pri tem so se sklicevali na revolucionarne dose`ke v preteklosti in pre`iveta na~ela. Pri idejnih izhodi{~ih, ki so jih zahtevali tudi od kulturnih ustvarjalcev, so poudarjali pomen marksisti~ne miselnosti, pri konkretnih akcijah pa spodbujali tiste, ki so zadovoljevale kulturne potrebe {irokih slojev ljudi. Spodbujali so zlasti amatersko kulturno ustvarjalnost pevskih zborov, gledali{kih, glasbenih in drugih skupin v dru{tvih, razvoj knji`ni~arstva, tiskanje marksisti~ne literature jugoslovanskih komunisti~nih voditeljev, spodbujali razvoj dr`avnega radia in televizije. Pri financiranju kulture so favorizirali »napredne«, »socialisti~ne« kulturne tokove. 10 Enostranska usmerjenost se je odra‘ala v neenakomerni izdajateljski politiki zalo‘b in programski politiki kulturnih ustanov, saj so imela dela po okusu vladajo~e stranke izrazito prednost. Po drugi strani vodilni komunisti niso odobravali novih kulturnih pojavov. To velja zlasti za mladinska subkulturna gibanja od {estdesetih let dalje, rock’n’roll in kasneje punk. Razhajanja med oblastni{ko deklarirano kulturno politiko in kulturno stvarnostjo so bila v {estdesetih in sedemdesetih letih vse ve~ja, komunisti pa so trmasto vztrajali na politi~nem ocenjevanju umetnosti. Odnos Zveze komunistov do novih kulturnih trendov, zlasti mlade generacije, je bil tako bolj kot iz uradnih ocen komunisti~nih ideologov razvi- den iz policijskih akcij, iz prepovedi prireditev, festivalov, koncertov in ideolo{kih kritik v medijih.11 9 Franc Luzar: Spomini skriva~a Marka. Ljubljana : SZS Karantanija Magnolija, 1990. 10 Franc [ali: Kulturna pot ZK Slovenije. Ljubljana : Komunist, 1987. 11 Gregor Tomc: Profano: Kultura v modernem svetu. Ljubljana : [tudentska organizacija Univerze, 1994, str. 174–178. 204 A. GABRI^: SLOVENSKA KULTURNOPOLITI^NA RAZHAJANJA 1980–1987 Ena ob drugi ali celo ena proti drugi sta ob prehodu v osemdeseta obstajali dve kulturni sceni. Prva z vso politi~no in finan~no podporo oblasti, zagledana v preteklost in zastarele kulturne in idejne kriterije. Dolo~ali so jih isti ljudje, ki so vodili politi~no sceno, med temi pa se je v povojnem obdobju pojavilo malo novih obrazov. Pomanjkanje sve‘ih idej je bilo z vsakim letom o~itnej{e. Pogled vladajo~ih komunistov je bil pogosto tak, kot da se je svet ustavil leta 1945. To je pri{lo do izraza tudi na slovenski kulturni praznik 8. februarja 1978, ko se je prvi~ po letu 1945, po 33 letih, sestal plenum kulturnih delavcev Osvobodilne fronte. Trije so bili med 2. svetovno vojno, ~etrti neposredno po njej, peti pa {ele leta 1978. Na tem so partizan- skim kulturnim ustvarjalcem podelil domicil, priznanje, ki so ga od srede {estdesetih let podeljevali partizanskim enotam, aktivistom in revolucionarjem za zasluge v vojni in socialisti~ni revoluciji. Eden od osnovnih vzrokov za podelitev domicila kulturnim delav- cem Osvobodilne fronte je bila tudi ‘elja, da bi, po besedah Mitje Ribi~i~a, »bodo~im rodovom ohranili resni~no, pristno podobo takratnega velikega in neponovljivega ljudske- ga gibanja, da bi ohranili smotre revolucije in obogatili njeno kulturno izro~ilo, da bi odgovorili na vpra{anje, kako smo v povojnem obdobju in kako danes ravnamo s kulturno dedi{~ino narodnoosvobodilnega boja, ki je po besedah Borisa Kidri~a na{o inteligenco oziroma njeno veliko ve~ino ponovno zdru‘ila z ljudstvom.«12 To naj bi bil tudi najbolj{i odgovor kulturnikom, ki so bili po mnenju vodilnih ideolo- gov odtrgani od ljudstva, ki pri svojem delu niso upo{tevali velikih pridobitev revolucije in naj bi v znanem kulturnopoliti~nem besednjaku vladajo~e stranke zagre{ili {e vrsto napak, ki naj bi bile predvsem posledica nepoznavanja marksisti~ne miselnosti in slavne revolu- cionarne preteklosti. Plenum kulturnih delavcev se je nato sestajal vsako leto, teme pogovorov pa so bile ve~inoma omejene na ~as in ljudi izpred nekaj desetletij. Tudi tisti razpravljavci in teme, ki so presegli prelomnico leta 1945, so se previdno izmikali aktualizmu in iskanju paralel s kriznim politi~nim, narodnim in kulturnim polo‘ajem v prvi polovici osemdesetih let. Med referenti so bili tisti, ki {e niso sre~ali Abrahama, prej izjema kot pravilo. ^eprav prispevkom nikakor ni mo~ oporekati strokovne veljave, kon~na sporo~ila plenumov z ve~inoma v preteklost zazrtimi pogledi in zastarelimi kulturnopoliti~nimi obrazci le niso nudila ustrez- nih odgovorov na aktualna kulturna vpra{anja slovenstva in Slovencev. V zaklju~kih so pri obravnavanju kulture {e vedno prevladovale ‘e izpete ocene o velikem pomenu narodno- osvobodilnega boja in komunistov za razvoj slovenske kulture, tako da plenumi nikakor niso mogli postati most med generacijami razli~no misle~ih slovenskih kulturnikov, kar je bila ob o‘ivitvi leta 1978 ena njegovih osnovnih tendenc.13 Dvojnost meril vladajo~ih struktur pri obravnavanju kulturnih vpra{anj je bila razvidna na vseh podro~jih. Posebej o~itna je bila pri dveh filmih, ki sta se dotikala vojnega ~asa. Leta 1976 so za~eli priprave za snemanje filma in televizijske nadaljevanke Dra‘go{ka bitka, ki naj bi prikazala prvo ve~jo bitko med slovenskimi partizani in nem{kim okupatorjem leta 1941. Film naj bi bil epopeja slovenskega partizanskega boja in za~etkov revolucije, zato je u‘ival vso podporo oblasti. Ocenjen je bil kot vsebinsko, strokovno in finan~no najzahtevnej{i filmsko-televizijski projekt na Slovenskem. Toda akcija ni stekla po pri~akovanjih, saj so dogovarjanja potekala ve~inoma v politi~nih krogih mimo kulturnih ustanov. [e preden je 12 Kultura, revolucija in dana{nji ~as. Ljubljana: Plenum kulturnih delavcev OF, 1979, str. 4. Ve~ o plenumih glej: Barbara Kos: Kulturni plenumi Osvobodilne fronte : diplomsko delo. Ljubljana, 2001. 13 Razprave in sporo~ila plenumov so redno izhajala v : Zbirka Plenuma kulturnih delavcev OF. 205ZGODOVINSKI ̂ ASOPIS • 56 • 2002 • 1 (125) projekt po{teno stekel, so bili ‘e porabljeni milijoni in milijoni dinarjev, toda do leta 1980 so posneli manj kot tretjino kadrov.14 Kljub pogoltnosti projekta so starej{i politiki predlagali, da bi iskali dodatna sredstva in s snemanjem nadaljevali, toda ob nasprotovanju tistih, ki bi morali pri tem sodelovati, so najve~ji slovenski filmski projekt prekinili, del gradiva pa porabili za televizijske oddaje. Kulturna srenja je bila zelo kriti~na do »politi~nih« veleprojektov. Kljub izre~enim pripom- bam, da bi se morala za~eti s primerom ukvarjati finan~na in{pekcija, do tega ni pri{lo.15 Nasprotno pa so se politiki hudovali nad drugim filmom o partizanih, ki je pri{el na filmska platna leta 1980. @ivojni Pavlovi} je bil avtor snemalne knjige in re‘iser filma Nasvidenje v naslednji vojni, posnetega po literarni predlogi pisatelja Vitomila Zupana, ki je ‘e prebil sedem let kot politi~ni zapornik. Partizansko ‘ivljenje v tem filmu ni bila velika ne‘ivljenjska epopeja, pa~ pa dosti bolj intimno in prepleteno sre~evanje najrazli~nej{ih ~love{kih zna~ajev in usod. V vodilnih strukturah je bil film dele‘en o~itkov, da gre za primer izkrivljanja histori~nih dejstev v umetni{kem delu. Tako kot pri proslulem filmu Dra‘go{ka bitka so ostareli politiki na~rtovali {e ve~ po- dobnih velikih kulturnih projektov, v katerih so videli mo‘nost propagiranja lastnih nazi- ranj. Poglavitna dogajanja naj bi se omejevala na ~as do leta 1945, zlasti na vodilno vlogo Komunisti~ne partije v delavskem gibanju in revolucionarnem vrenju prve Jugoslavije ter v odporu okupatorju med 2. svetovno vojno. V ta namen so na~rtovali ve~ dalj{ih dokumen- tarnih televizijskih nadaljevank ali pa npr. gradnjo povsem novega Muzeja ljudske revolu- cije v ju‘nem delu slovenske prestolnice Ljubljane,16 kar pa ni bilo realizirano. Tudi sveti za ohranjanje in razvijanje revolucionarnih tradicij, kot so se imenovali organi, ki so spremljali raziskovanje bli‘nje preteklosti, so se zanimali ve~inoma le za ~as do leta 1945 in poudarja- li, da je potrebno v zgodovinopisju pozornost posve~ati partizanskim enotam in narodno- osvobodilnemu boju. Ni pa jih tako motilo, da za ves povojni ~as na raziskovalnih ustano- vah skorajda ni bilo usposobljenih zgodovinarjev.17 Neenakomerno obravnavanje preteklosti in pomanjkanje strokovnjakov za novej{i ~as se je pokazalo {e ob enem velikem projektu, ki je nastajal v drugi polovici sedemdesetih let, pri Enciklopediji Slovenije. Geslovnike so sestavljali v za~etku osemdesetih let in so zajeli tedaj znane in raziskane dogodke, zato je za ~as po letu 1945 nastala vrzel.18 Za podro~je zgodovine so bili geslovniki bolj ali manj zaokro‘eni za ~as do leta 1918, za kasnej{a obdobja pa so imenovali dva urednika za ~as 1918–1941, za obdobje vojne 1941–1945 kar {est urednikov in za ves povojni ~as dva.19 Neenakomerna pokritost razli~nih zgodovinskih epoh se je nato vlekla skozi ves ~as izdajanja osrednje slovenske nacionalne enciklopedije. 14 ARS, Fond Republi{ke konference SZDLS (dalje: RK SZDLS), {. 70, 19. seja Predsedstva RK SZDLS, 11. 11. 1980; priloga: Ocene in stali{~a sveta projekta »Dra`go{ka bitka« glede dosedanjega uresni~evanja projekta in njegovega nadaljevanja. 15 ARS, RK SZDLS, {. 70, 19. seja Predsedstva RK SZDLS, 11. 11. 1980 in 21. seja, 9. 12. 1980. 16 ARS, RK SZDLS, {. 69, 27. seja Predsedstva RK SZDLS, 10. 3. 1981. 17 ARS, RK SZDLS, {. 65, 56. seja Predsedstva RK SZDLS, 16. 11. 1982. 18 Marko Vidic: Nastajanje Enciklopedije Slovenije. Grafenauerjev zbornik (ur. Vincenc Raj{p et al.). Ljubljana : Slovenska akademija znanosti in umetnosti : Znanstvenoraziskovalni center SAZU : Filozofska fakulteta, v Mariboru : Pedago{ka akademija, 1996, str. 151–160. 19 Glej sestav uredni{kega odbora v: Enciklopedija Slovenija 1, A-Ca, Mladinska knjiga, Ljubljana 1987, str. VI. 206 A. GABRI^: SLOVENSKA KULTURNOPOLITI^NA RAZHAJANJA 1980–1987 Kulturna »opozicija« in odpiranje tabujev Na drugi strani so odmaknjena od pogledov vladajo~e stranke cvetela druga~na kulturno- politi~na razmi{ljanja in kulturna ustvarjalnost mladih in nekoliko manj mladih umetnikov in znanstvenikov. Nov zagon so novosti dobile po smrti dveh velikih voditeljev. Februarja 1979 je umrl vodilni partijski ideolog in marksisti~ni teoretik Edvard Kardelj, 4. maja 1980 pa {e Josip Broz Tito.20 Dober mesec po Titovi smrti, 10. junija 1980, je 60 uglednih slovenskih kulturnih ustvarjalcev, pesnikov in pisateljev ter profesorjev humanisti~nih in dru‘boslovnih smeri ljubljanske univerze podpisalo pobudo za novo revijo. Med podpisniki so bili ljudje, ki so se ‘e sre~evali z notranjo upravo, bili tudi v zaporih, tak{ni, ki so morali po politi~nih ~istkah zapustiti profesorsko mesto na univerzi ali pa imeli kak{ne druga~ne ‘ivljenjske te‘ave, ki so bile posledica mo~no omejevanega politi~nega in kulturnega udejstvovanja. Podpisniki so pobudo poslali pristojnim oblastnim in politi~nim organom, ki bi morali dati soglasje za izdajanje revije in ji zagotoviti dr‘avno subvencijo. Potrebo po novi reviji so podpisniki utemeljevali z ve~letnim mrtvilom v »prostoru, ki ga zasedajo obstoje~e revije. Med njimi ni ne dialoga ne polemike: nikakr{ne diferenciacije ni med njimi. Diferenciacije pa ‘e zato ne more biti, ker jih je kljub druga~nemu videzu malo.«21 Ostale revije so bile po mnenju podpisnikov preve~ ozko zasnovane in se niso dotikale {ir{ega spektra vpra{anj, pa ~eprav so bili tudi sami sodelavci najpomembnej{ih kulturnih revij, literarno zasnovane Sodobnosti, estetsko-teoreti~nih Problemov, dru‘boslovnih ^aso- pisa za kritiko znanosti in Teorije in prakse in drugih dru‘beno kriti~nih revij. Toda podpis- niki so napisali, da razmere le niso dopu{~ale {irine in da bi bil pogoj za izdajanje nove revije »svobodnej{i pretok kulturnopoliti~nih, idejnih in estetskih pogledov«, kajti izku{nje prej{njih let so pripeljale do zavrtosti kulture: »@e v sedemdesetih letih so se pojavili dvomi, ali institucionalna depolitizacija ne pelje v osamitev in kon~no v izlo~itev iz kulturno- politi~nega ‘ivljenja. Te‘nje, ki o‘ivljajo vsesplo{no ideologizacijo ter omejujejo svobodo znanstvenega in umetni{kega ustvarjanja, so nas v drugi polovici sedemdesetih let prisilile, da ponovno reflektiramo svojo apoliti~nost. Zakaj kljub hoteni apoliti~nosti (ki pa nikako ni izklju~evala dru‘bene prizadetosti in zavzetnosti) in izrecno poudarjeni neideolo{kosti se ideolo{kim pritiskom ne le nismo mogli izogniti, ampak smo bili pogosto celo najbolj izpostavljena tar~a politi~nih in ideolo{kih podtikanj in diskvalifikacij; da konkretnih primerov onemogo~anja tiskanja in javnega nastopanja niti ne navajamo.«22 Pobuda za ustanovitev nove revije, ki bi zdru‘evala intelektualce, ki so se ‘e izkazali kot kritiki dru‘benih razmer, pri oblasteh seveda ni naletela na najbolj{i odziv. Na razli~nih forumih so se vrstile polemike o potrebnosti oziroma nepotrebnosti nove revije. Pri akciji za ustanovitev revije so bili aktivni pesnik Niko Grafenauer, filozof Tine Hribar, sociolog Dimitrij Rupel in drugi. Pomembno je tudi, da je dobila pobuda podporo osnovne organiza- cije Zveze komunistov pri Dru{tvu slovenskih pisateljev in da je bilo med samimi podpis- niki precej ~lanov Zveze komunistov, ki so na uradnih forumih dovolj uspe{no zagovarjali svojo pobudo. Politiki, ki se niso strinjali z »opozicijsko« usmeritvijo pobudnikov, le niso prepre~ili ustanovitve nove revije.23 20 Ve~ o politi~nem razvoju Jugoslavije po Titovi smrti glej v: Bo‘o Repe: Jutri je nov dan : Slovenci in razpad Jugoslavije. Ljubljana : Modrijan, 2002; Du{an Biland‘i}: Jugoslavija poslije Tita (1980–1985). Zagreb : Globus, 1986. Glej tudi v teh delih navedeno literaturo. 21 Nova revija, I, {t. 1, 1982/83, str. 1. 22 Nova revija, I, {t. 1, 1982/83, str. 4. 23 Nova revija, I, {t. 1, 1982/83, str. 122–128; {t. 2, str. 270–277. 207ZGODOVINSKI ̂ ASOPIS • 56 • 2002 • 1 (125) Vladajo~i krogi so trdili, da izhaja v Sloveniji dovolj revij in da je v njih prostor tudi za tiste, ki si ‘elijo novo revijo, in so iskali zlasti ovire proceduralnega zna~aja. Ob tem so seveda zamol~ali, da so imeli v uredni{kih odborih in izdajateljskih svetih teh revij ve~ino ljudje, ki niso bili ostrej{i kritiki dru‘benih razmer in so po zakonskih dolo~bah o tisku pogosto igrali vlogo cenzorja. Toda poleg politikov so akciji za ustanovitev nove revije nasprotovali tudi nekateri ugledni kulturniki starej{e generacije. Med podpisniki je tako dokaj neprijetno odmeval odgovor Josipa Vidmarja, avtoritete med esejisti, ki je na vpra{anje, kaj si misli o zahtevah za novo revijo, odgovoril: »Mislim, da so vsi podpisniki za to revijo sodelavci raznih obstoje~ih revij in da bi to lahko brez {kode tudi ostali, kajti v sklopu velikega {tevila imen ne vidim nobene homogenosti in v njihovi utemeljitvi pro{nje nobene jasne koncepcije tega, kar naj bi ta revija bila. ^e pa nekdo ustanavlja tako va‘no stvar, kot je revija, bi vendar moral znati povedati javnosti, kaj z njo ho~e. Vsaka revija, ki zaslu‘i to ime, ima neko svojo osnovno te‘njo, nekak{en osnovni impulz. Skupina, ki je podpisala {estnajst tipkanih strani obrazlo‘itve, pa nam tega ni znala povedati.«24 Kljub vsem pomislekom oblastniki niso prepre~ili ustanovitve nove revije, a so jo posku{ali nadzorovati in ji vsiliti tak{en svet in uredni{ki odbor, v katerem bi imeli pobud- niki ideje manj{ino, ve~ino glasov pa bi imeli zastopniki vladajo~ih politi~nih organizacij. Drug predlog, po katerem bi bile obe strani, pobudniki in drugi ~lani, enakopravno zastopa- ne v vodilnih organih revije (50:50), pa je vseboval dolo~bo o pravici veta. Pobudniki so tovrstnim predlogom nasprotovali in zatrjevali, da so revije s tak{nim principom odlo~anja pravzaprav vzrok, da si ‘elijo izdajati novo revijo. Prav v ~asu pobude za ustanovitev nove revije, je imel del predlagateljev te‘ave pri izdaji spominskega zbornika o literarnem zgodo- vinarju Du{anu Pirjevcu. Prispevki so bili zbrani leta 1978, leto po Pirjev~evi smrti. Zbornik naj bi izdala Sodobnost ali Problemi – reviji, pri katerih je bil Pirjevec nekaj let urednik. Toda zaradi idejnih spornosti dveh ~lankov so komunisti v samoupravnih organih prepre~ili izdajo pri revijah, ki so jih vodili. Zbornik je nato iz{el {ele leta 1982 v samozalo‘bi.25 Tovrstni izku{nje so bile dokaj pou~ne in predlagatelji niso bili pripravljeni na preve- liko popu{~anje. V dolgih polemikah se je oblikovalo tudi ime revije. Ker so ve~ kot leto razpravljali o ustanovitvi nove revije, je postalo to kar njeno ime – Nova revija. Pobudnike pa so »kaznovali« tako, da so ji v primerjavi s konkuren~nimi revijami dolo~ili relativno nizko subvencijo, Dimitrij Rupel, eden najglasnej{ih zagovornikov nove revije, pa na urad- nih forumih ni bil potrjen za odgovornega urednika, ker so mu o~itali, da je v postopku ustanavljanja revije ravnal nedemokrati~no in pokazal nestrpnost do druga~e misle~ih. Nova revija je za~ela izhajati maja 1982, glavni in odgovorni urednik pa je bil Tine Hribar. Leta 1984 sta ga zamenjala Niko Grafenauer in Dimitrij Rupel. @e prve {tevilke so pokazale, da so se oblastniki upravi~eno »bali« Nove revije. Njeni sodelavci so odpirali zamol~ane teme in objavljali prispevke, ki jih druge revije niso hotele objaviti. Naslonili so se na tradicijo prepovedanih revij iz petdesetih in {estdesetih let, le da je bila Nova revija v kritikah dosti ostrej{a od predhodnic, na katere se je sklicevala. ^eprav je bila Nova revija »mese~nik za kulturo«, je `e od prve {tevilke polemizirala z dru`beno stvarnostjo in odgovarjala na aktualna politi~na in narodna vpra{anja. Sodelavci so se lotevali tudi vloge Komunisti~ne partije med 2. svetovno vojno in po njej ter obra~una komunistov z opozicijo. Pri tem so vsaj na za~etku opozicijsko dr`o naslonili na izro~ilo Edvarda Kocbeka in Du{ana Pirjevca, ki sta bila leta 1945 {e med oblastno strukturo (prvi 24 Josip Vidmar: Dva razgovora. Ljubljana : DZS (Plenum kulturnih delavcev OF), 1983, str. 20–21. 25 Ivan Urban~i~: Zgodbe iz zgodovine nastajanja spominskega zbornika o Du{anu Pirjevcu. Nova revija, I, 1982/83, {t. 2, str. 252–256. 208 A. GABRI^: SLOVENSKA KULTURNOPOLITI^NA RAZHAJANJA 1980–1987 kr{~anski socialisti, drugi komunist), a sta se nato z njo raz{la. Leta 1985 je Nova revija iz pozabe potegnila Staneta Kav~i~a, leta 1972 odstavljenega predsednika slovenske vlade. Poskrbela je {e za (neuradno) rehabilitacijo {tevilnih zamol~anih slovenskih kulturnih ustvarjalcev. V pogovorih s kulturniki, ki so `e izkusili komunisti~ne zapore in katerih dela so bila prepovedana, pa je bila ost kritike usmerjena predvsem v zahtevo po svobodi govora in tiska. Nova revija je bila vsekakor velika novost, ni pa bila izjema. Kajti v letih po Titovi smrti se je v vsej dr‘avi vsul plaz kritik v kulturnem ustvarjanju. V umetni{kih delih so spregovo- rili o jugoslovanskem stalinizmu in najbolj mra~nih poglavjih komunisti~nega re‘ima, o katerih se do Titove smrti ni smelo pisati, zlasti o najve~jem jugoslovanskem koncentra- cijskem tabori{~u Golem otoku. Vanj so po letu 1948 zapirali informbirojevce, ljudi, ki jih je oblast po jugoslovansko-sovjetskem razkolu obto‘ila simpatiziranja s Sovjetsko zvezo in jih ne~love{ko mu~ila. Znanstveniki dru‘boslovnih strok so kritiko usmerili v napake siste- ma, zlasti v politi~ni monopol ene ideologije, ki je onemogo~ala svoboden pretok misli in idej in je bila po njihovem mnenju poglavitni krivec za vsesplo{no krizo v dr‘avi.26 V Sloveniji sta na {irok odmev naletela zlasti dva romana. Kako so spreminjajo~e se kulturnopoliti~ne razmere vplivale na izdajo knjige, je lepo razvidno iz te‘av ob natisu romana Branka Hofmana No~ do jutra. V njem je spregovoril o tabuju Golega otoka. Hofma- nova knjiga je bila pri eni najuglednej{ih zalo‘b Slovenski matici natisnjena ‘e novembra 1975, toda {e pred vezavo je bila naklada brez formalne prepovedi umaknjena iz tiskarne. Za~ela so se ve~letna naprezanja zalo‘be, da bi dokon~ali za~eti projekt, toda korak naprej jim je uspel {ele po letu 1979, ko so od oblasti zahtevali pisno utemeljitev, zakaj delo ne sme iziti. Po dolgotrajnih pregovarjanjih je Hofmanov roman jeseni 1981 le iz{el in Slovenci so lahko prvi~ v doma natisnjenem delu brali, kak{ne grozote so pre‘ivljali nedol‘ni ljudje. Knjiga je bila – kot je v takih primerih navada – takoj razprodana in kmalu je sledil ponatis zelo iskanega dela.27 O drugem tabuju, stalinisti~nih sodnih procesih na Slovenskem, je v romanu Umiranje na obroke pisal pisatelj Igor Torkar, ki je bil leta 1949 tudi sam obsojen na t.i. dahavskih procesih. Prva izdaja je iz{la leta 1983, a ne v obliki, kakr{no si je zami{ljal avtor. Ob koncu knjige bi namre~ morala biti natisnjena {e anketa na Torkarjevo vpra{anje: ali so bili na{i dahavski procesi stalinisti~ni? Toda zadnje pol pole, na kateri so bili natiskani pritrdilni odgovori trinajstih uglednih slovenskih kulturnikov, so morali v tiskarni na zahtevo Slu‘be dr‘avne varnosti odstraniti. Tudi Torkarjevo delo je bilo, tako kot Hofmanovo, hitro razpro- dano in je do‘ivelo ve~ ponatisov, v tretji izdaji pa je bila lahko objavljena tudi sporna anketa.28 V istih letih, ko so nastajala umetni{ka dela o dotlej prepovedanih temah, so potekale tudi akcije za izdajo starej{ih del, ki so jih komunisti~ne oblasti pred leti prepovedale. V Sloveniji se je vnovi~ pojavila pobuda za izdajo pesni{ke zbirke Franceta Balanti~a. Ker je v vojni umrl kot kolaboracionist, je komunisti~na oblast prepre~evala natis njegove poe- zije, pa ~eprav v njej ni bilo nikakr{nega sledu politiziranja in so ga literarni kritiki uvr{~ali med najpomembnej{e slovenske pesnike svojega ~asa. Po tem, ko je pesmi natisnila sloven- ska politi~na emigracija, ki je z Balanti~em propagandno manipulirala, je bila v Sloveniji 26 Biland‘i}, Jugoslavija poslije Tita, str. 178–197. 27 Primo‘ Simoniti: Bogo Grafenauer kot predsednik Slovenske matice 1978–1988. Grafenauerjev zbornik, str. 137. 28 Igor Torkar: Umiranje na obroke. Ljubljana : Littera picta (nova dopolnjena izd., 6. ponatis), 1996, str. 438. 209ZGODOVINSKI ̂ ASOPIS • 56 • 2002 • 1 (125) zbirka prvi~ natisnjena leta 1966. Toda {e preden je pri{la v javnost, je bila celotna zbirka po intervenciji s politi~nega vrha – z izjemo nekaj izvodov – uni~ena. Leta 1982 se je za~ela nova akcija za natis Balanti~eve lirike in dve leti kasneje je zbirka, ki je bila leta 1966 uni~ena, le pri{la do bralcev.29 Knji‘evniki so tako postajali eni poglavitnih kritikov dru‘benih razmer. To se je odrazi- lo tudi v njihovem strokovnem zdru‘enju, Dru{tvu slovenskih pisateljev (DSP). V sedemde- setih letih sta ga vodila Mi{ko Kranjec in Ivan Potr~, dva starej{a knji‘evnika (soc) realisti~ne »predmodernisti~ne« generacije. Ko pa je februarja 1979 prevzel predsedni{ko mesto Tone Pav~ek in za njim leta 1983 {e mlaj{i Tone Partlji~, se je za~elo dru{tvo vse bolj vsestransko javno anga‘irati in se zanimati za pere~a dru‘bena vpra{anja, predvsem tak{na, ki so jih kot slovenskih knji‘evniki neposredno ob~utili. To so bila zlasti narodno vpra{anje, problema- tika jezikovne enakopravnosti v dr‘avi in svoboda umetni{kega ustvarjanja. Sredi osemdesetih let je dru{tvo preraslo raven stanovskega zdru‘enja in vse bolj po- stajalo tudi politi~ni subjekt. Leta 1985 je bila v njegovem okviru ustanovljena Komisija za za{~ito mi{ljenja in pisanja, ki ji je predsedoval Veno Taufer. Ta se je za~ela aktivno odzivati na primere kr{enja in poskusov omejevanja temeljnih ~lovekovih svobo{~in.30 ^eprav lahko napisana beseda najbolj natan~no izra‘a kriti~no misel, se je ta razvijala tudi na drugih kulturnih scenah, zlasti v glasbi. Dne 1. junija 1980 (27 dni po Titovi smrti in 9 dni preden je bila napisana pobuda za Novo revijo) je bila v Trbovljah ustanovljena rockovska skupina Laibach. @e {tiri mesece kasneje je bila izre~ena prva prepoved koncerta te skupine. Laibach se je leta 1983 v Ljubljani zdru‘il z likovno skupino Irwin in Gledali{~em sester Scipion Nasice v umetni{ki kolektiv Neue slowenische Kunst (NSK), ki je za ustvarjanje lastne manifestativne podobe leta 1984 ustanovil {e skupino Novi kolektivizem. NSK je v delovanju posnemal model organizacije dr‘ave, saj so bili ~lani zavezani interni knjigi zakonov, skupine in oddelki pa so bili prek ideolo{kega sveta povezani v konvent (general- ni svet).31 Delovanje NSK je temeljilo na strogem kolektivizmu. Uporabljali so nacisti~ne in komunisti~ne simbole pa tudi hrupni nastopi uniformiranih glasbenikov Laibacha z zaslepljujo~imi svetlobnimi u~inki so aludirali na totalitarizem. Zaradi tega in uporabe nem{kih imen Laibach in NSK so jim oblastniki o~itali germanizatorsko tendenco in fa{istoidnost in jim pogosto prepovedali nastop na doma~ih tleh. Kljub temu skupine NSK niso ostale brez dela, kajti tudi zaradi izrazite politi~ne provokativnosti, nekonformnosti in svojstvene kreativnosti je bilo gibanje NSK v tujini najodmevnej{e slovensko umetni{ko dejanje zadnjih desetletij. Plo{~e Laibacha so bile naprodaj na velikem delu zemeljske oble, gledali{ka skupina je gostovala na {tevilnih svetovnih festivalih in tudi razstave Irwina so si lahko ogledali na ve~ kontinentih. Punk se je na Slovenskem usidral ob koncu sedemdesetih let, toda tudi o njem so ostrej{e polemike potekale v za~etku osemdesetih let. Prva leta punkovskega gibanja se je z njim bolj kot pristojne ideolo{ke komisije politi~nih organizacij ukvarjala policija. Prepoved koncerta skupine Pankrti leta 1977 je bila le uvod v nadaljnje pritiske nad punkovci. »Sum- ljivo« oble~eni ljudje s punkovsko podobo so bili pogosto brez vzroka tar~a policijskih preiskav, zasli{evanj in maltretiranj. Zaradi grafitov ali bed`ov, ki so jih komunisti~ni ideo- 29 France Pibernik: Temni zaliv Franceta Balanti~a. Ljubljana : Cankarjeva zalo‘ba, 1989, str. 237–249. 30 Arhiv Dru{tva slovenskih pisateljev (A DSP), Veno Taufer, Poro~ilo »Komisije za za{~ito mi{ljenja in pisanja«, 4. 3. 1986. 31 Neue Slowenische Kunst. Zagreb: Grafi~ki zavod Hrvatske, 1991. 210 A. GABRI^: SLOVENSKA KULTURNOPOLITI^NA RAZHAJANJA 1980–1987 logi ocenjevali kot `alitev patriotskih in revolucionarnih ~ustev, so bili dijaki izklju~eni iz {ole ali celo zaprti.32 Ker so bila besedila punk skupin pogosto naperjena ne le proti splo{nim dru‘benim te‘avam, ampak tudi konkretneje proti oblastnikom, so oblasti pogosto posegale po nepri- ljubljenih potezah, kot so prepovedi koncertov ali cenzurni posegi. Skupina Otroci socializ- ma je npr. ob kongresu ZKS leta 1982, na katerem so vsi delegati dobili usnjene torbice s kongresnim gradivom, sestavila pesem Sedemsto usnjenih torbic. Ta bi morala biti objav- ljena v tematski {tevilki revije Problemi o punku, toda zaradi cenzure je bila na tistem mestu revije le zgovorna ~rna zaplata.33 Slovenija na zahodu vzhodnega sveta Reakcije jugoslovanskih komunisti~nih voditeljev na kritike iz kulturni{kih vrst so bile zelo razli~ne. Na Hrva{kem kriti~nega vala v teh letih {e ni bilo. K temu je precej pripomogel tedaj vodilni hrva{ki kulturni ideolog Stipe [uvar, ki se je postavil v vlogo branitelja pravo- vernosti kulturnega ustvarjanja in sestavil spisek citatov iz del 186 avtorjev, ki so bila dokaz »atmosfere svojevrstne malome{~anske kulturne kontrarevolucije in poskusi tistega dela kreativne in reproduktivne inteligence, ki ne stoji na marksisti~nih, socialisti~nih in komunisti~nih pozicijah ali jih je zapustila, da o~rni na{o dru`bo«.34 Na spisku so prevlado- vala dela iz Srbije in Slovenije. Toda medtem ko je prihajalo v Beogradu do ostrih politi~nih sporov in sodnih prepove- di, so v ostali Jugoslaviji sodili, da je Slovenija v liberalizaciji mo~no prehitela ostalo dr‘avo. Hrva{ki zgodovinar Du{an Biland‘i} je ‘e leta 1986 zapisal: »V Ljubljani se je kriti~na misel razvijala bolj ali manj svobodno in normalno, z visoko stopnjo tolerance s strani odgovornih politi~nih faktorjev. Tam so v polemiki sodelovali tudi partijski funkcio- narji, v{tev{i tudi najvi{ji in to na zelo tolerantem na~in, s polo‘aja partnerja in brez gro‘enj s sankcijami.«35 Da so bili slovenski ~asopisi takrat dejansko najbolj odprti mediji v Jugoslaviji, so priznavali tudi pisci iz drugih republik. @e kar v prvi {tevilki Nove revije leta 1982 so bili npr. objavljeni prevodi pesmi Gojka Djoga,36 ki so bile leta 1981 izdane v zbirki Vunena vremena v Beogradu. Toda ta je bila zaradi politi~ne »spornosti« Djogove poezije v Srbiji prepovedana, proti avtorju pa je javno to`ilstvo v Beogradu spro`ilo kazenski postopek, na katerem je bil Djogo obsojen na leto dni zapora.37 Objava Djogovih del v Sloveniji ni bila izjema. Aprila 1985 je npr. hrva{ki knji‘evnik Petar [egedin napisal odprto pismo Stipetu [uvarju zaradi nasprotovanj te‘njam za normi- ranje hrva{kega jezika in zaradi politi~no-ideolo{kih napadov na hrva{ke knji‘evnike. ^la- nek je hotel objaviti v zagreb{kem ~asopisu Forum, toda tam so »izgubili« korekturo ~lanka. Za~ele so se {iriti govorice o vpletanju vi{jih dr‘avnih struktur, postavljen ~lanek, o katerem 32 Punk pod Slovenci. Ljubljana : Univerzitetna konferenca ZSMS (Krt : knji‘nica revolucionarne teorije; 17), 1984. 33 Ali H. @erdin: Generali brez kape. ^as odbora za varstvo ~lovekovih pravic. Ljubljana : Krtina (Knji‘na zbirka Krt; 105), 1997, str. 199. 34 Biland‘i}, Jugoslavija poslije Tita, str. 202. 35 Biland‘i}, Jugoslavija poslije Tita, str. 200. 36 Nova revija, I, {t. 1, 1982/83, str. 55–60. 37 Biland‘i}, Jugoslavija poslije Tita, str. 180. 211ZGODOVINSKI ̂ ASOPIS • 56 • 2002 • 1 (125) se je toliko govorilo, pa nikakor ni bil objavljen. Ko so se nato maja 1985 na Bledu sre~ali hrva{ki in slovenski knji‘evniki, so se dogovorili, da bodo pismo objavili v ljubljanskem tedniku Mladina. Kdor je ‘elel, je lahko tisto, »kar je [egedin v imenu knji‘evni{kega do- stojanstva in ob~utenja hrva{ke dr‘avljanske dol‘nosti napisal in javno oznanil«, prebral v slovenskem prevodu v reviji, ki je bila zelo iskana tudi zunaj meja Slovenije.38 Zaradi ve~je tolerance do druga~e misle~ih je bilo slovensko pravosodje leta 1988 de- le‘no celo kritik, ker dolo~be o verbalnem deliktu »uporabljajo tudi vsa druga sodi{~a v dr‘avi, razen sodi{~ v S(ocialisti~ni) r(epubliki) S(loveniji).« Na te o~itke je ljubljanski javni to‘ilec odgovorili, da so te dolo~be v Sloveniji {e vedno aktualne in da so v letih 1978–1986 na slovenskih sodi{~ih devetkrat razsojali o kr{itvi 133 ~lena (torej ~lena o t.i. verbalnem deliktu).39 Ob aretacijah novinarjev Mladine sredi leta 1988 pa se je Zdru‘enje knji‘evnikov Srbije 9. junija solidariziralo z zahtevami Dru{tva slovenskih pisateljev po izpustitvi aretiranih in izrazilo zaskrbljenost, »ker se aretacije raz{irjajo na va{o sredino, ki je bila tega dalj{i ~as obvarovana«.40 Kljub navidezni idili med kulturni{ko opozicijo in oblastjo prepovedi in afere tudi v Sloveniji niso bile nikakr{na redkost. Uporaba ~lenov o ‘alitvi dr‘ave, dr‘avnih funkcio- narjev, protidr‘avni dejavnosti ipd. je bila {e vedno aktualna, posledice pa so bile prepovedi objave posameznih ~lankov ali zaplembe nekaterih {tevilk revij. Pri tem so bile oblasti zlasti pozorne na {tudentski reviji Tribuno in Katedro ter glasilo ZSMS Mladina. Nova revija je bila ‘e od prve {tevilke predmet ideolo{kih kritik in zahtev po sodni prepovedi posameznih ~lankov ali {tevilk, toda kljub vro~im razpravam proti njej ni bil nikoli spro‘en sodni postopek. Po nekajletnem zati{ju se je tako z valom kritike kulturni{ke opozicije ve~alo tudi {tevilo cenzurnih prepovedi in zaplemb. Kar je Slovenijo bistveno lo~ilo od ostale dr‘ave in ostalega vzhodnega sveta, je bila tedanja sodna praksa. V Sloveniji je bilo namre~ sredi osemdesetih let ‘e povsem obi~ajno, da so bili posamezni ~lanki prepovedani, ne da bi bili preganjani tudi njihovi avtorji. Prav tako ni bilo ni~ ve~ neobi~ajno, da je sodi{~e zavrnilo ovadbo to‘ilstva proti tej ali oni reviji.41 Konflikti med kulturnimi ustvarjalci in oblastjo so za seboj pu{~ali dolgoro~ne politi~ne posledice. T.i. nacipunk afera leta 1981 je bila svojevrstna prelomnica za ZSMS, v kateri naj bi se politi~no kalil bodo~i vodilni sloj komunistov. Afera je izbruhnila ob aretaciji treh mladeni~ev, ki naj bi bili punkerji in nacisti. V javnosti se je zaradi o~itkov politikov in policije na ra~un punkerjev razvila {iroka polemika za punk ali proti njemu. Oblastniki so punkerje obto‘evali, da so desni~arji, da se navdu{ujejo nad nacionalsocializmom, Hitlerjem, da ri{ejo po zidovih kljukaste kri‘e in da se nacisti~ni izpadi manifestirajo v idejah o etni~no ~isti Sloveniji, iz katere bi morali izgnati delavce iz ju‘nih jugoslovanskih republik.42 O~itki, skonstruirani v glavah oblastnikov in podkrepljeni s propagandnim zmerjanjem, so bili upravi~eni le v eni stvari – da mladinska subkultura ne stopa po poti, ki jo je trasirala v svojih programih idejna voditeljica dru‘be, Zveza komunistov. In s tem vpra{anjem se je moralo soo~iti tudi vodstvo ZSMS, ki je izbiralo med dvema mo‘nostima: ali naj kot vselej 38 Branimir Donat: Crni dossier. Zagreb: Nakladni zavod Matice hrvatske – Globus, str. 147–148. 39 @erdin, Generali brez kape, str. 256. 40 A DSP, Dopis Udru‘enja knji‘evnika Srbije, 9.6.1988. 41 Marjan Horvat, nav. delo. V skraj{ani obliki je avtor dele diplomske naloge objavil v: Marjan Horvat: Cenzura, zaplembe, prepovedi tiskane besede v Sloveniji 1945–1990. Kamni{ki sociolo{ki zbornik (ur. Bojan ^as). Kamnik : [olski center Rudolf Maister, 1999, str. 115–134; Marjan Horvat: Prepovedi in zaplembe tiskane besede v Sloveniji 1945–1990. Temna stran meseca : kratka zgodovina totalitarizma v Sloveniji 1945–1990 (ur. Drago Jan~ar). Ljubljana : Nova revija, 1998, str. 126–139. 42 Ve~ glej: Punk pod Slovenci. 212 A. GABRI^: SLOVENSKA KULTURNOPOLITI^NA RAZHAJANJA 1980–1987 poslu{ajo komunisti~ne oblastnike in se s tem odre~ejo vplivu na velik del mladine, ali pa naj prisluhnejo dejanskim ‘eljam mladih in tvegajo neprijetnosti v odnosu z ZKS? Mladin- ski funkcionarji so se odlo~ili za slednje in za – vsaj na za~etku bolj plaho – osamosvajanje ZSMS. To je bilo deloma ~utiti na kongresu organizacije leta 1982, ko so sklenili, da se bodo zavzemali za vso dejavnost, ki je priljubljena med mladimi. Pri tem niso postavljali nikakr{nih vnaprej{njih omejitev, temve~ so se zavzeli za {iritev kulturnega obzorja in posebej pouda- rili, da so mladinske vrste odprte tudi obo‘evalcem punka.43 ZSMS je z odpiranjem vrat novim dru‘benim gibanjem pomembno vplivala na nadaljnji politi~ni razvoj Slovenije. Kulturne, mirovni{ke, ekolo{ke, feministi~ne ipd. skupine, ki so uporabljale izrazito politi~ni besednjak, so dobile »kritje« v uradni politi~ni organizaciji, kar je precej vplivalo na {irjenje druga~nih pogledov na {ir{a dru‘bena vpra{anja od tistih, ki jih je zagovarjal oblastni vrh, kar seveda pri teh ni ostalo brez odziva. Boris Mu‘evi~, vodja Tiskovnega sveta Socialisti~ne zveze delovnega ljudstva Slovenije (SZDLS), politi~ne komisije za nadzor tiska, je npr. 12. aprila 1983 ocenil, da »se je v mrtvem teku zna{el del mladinskega tiska (Tribuna in deloma Mladina) in nekatere revije in glasila na {ir{em jugoslovanskem prostoru (Nova revija v Sloveniji npr.), ki s privatizacijo, z zasebno razpo- lagalno pravico do medija, z nestrpnim odnosom v soo~anju s {ir{im dru‘benim interesom, na poseben na~in razumejo, izrabljajo in zlorabljajo svobodo tiska. Za ta svoj ’odnos’ dobivajo v~asih tudi enostransko podporo celo v vodstvu ZSMS.«44 Politi~ne razprave, kaj storiti s temi revijami in radiom [tudent, pa na sre~o opozicije niso {le v smer ukinjanja ali ostrej{ega obra~unavanja kot pred leti, temve~ v zaostrovanje odgovornosti ustanoviteljev, ki so imeli po veljavni zakonodaji tudi (skrito) cenzorsko vlogo.45 Pomembno novost so spodbudili tudi Torkarjeva knjiga Umiranje na obroke in drugi prispevki o dahavskih procesih v za~etku osemdesetih let. Oblastniki so se sicer ‘e dolgo ubadali z vpra{anjem, kako rehabilitirati po krivem obsojene ‘rtve in kako razveljaviti sodbe. Dokumentacija o dahavskih procesih je bila {e skrbno varovana in nedosegljiva javnosti, leta 1977 pa sta oblastni politi~ni organizaciji, ZKS in SZDLS, pod te‘o pritiskov javnosti sestavili izjavo o dahavskih procesih. Njen namen pravzaprav ni bil rehabilitacija, temve~ zaustavitev pritiskov javnosti in prizadetih za revizijo procesa in povra~ilo {kode. To bi namre~ odprlo vpra{anje konkretne odgovornosti za proces, pri ~emer bi glavna krivda padla na vladajo~e politike, ki so se v podobnih primerih vedno skrivali za »objektivnimi okoli{~inami« in neugodnim mednarodnim polo‘ajem Jugoslavije v tedanjem ~asu. Ob nastanku je ostala izjava internega zna~aja za politi~ne aktiviste in ni bila objavljena.46 Pritiski na opredeljevanje do dahavskih procesov so se vnovi~ mo~no okrepili po izidu Torkarjeve knjige. Vodstvi vodilnih politi~nih organizacij sta tako julija 1984 sklenili, da bosta objavili leta 1977 sestavljeno izjavo. Na seji predsedstva SZDL Slovenije 10. julija 1984, ko so sklenili, da bodo skupno izjavo objavili in se bosta tako vladajo~i stranki tudi uradno opredelili do neljubih dogodkov, so bili izre~eni pomisleki, da so bili v zadnjih letih v revijah Danas in Mladina ter v knjigah objavljene {tevilne novosti in bi lahko bila sedem let stara izjava ‘e zastarela ter bi jo zato kazalo dopolniti. Toda predsednik Franc [etinc je ob 43 Tomc, Profano: Kultura v modernem svetu, str. 194–197. 44 ARS, RK SZDLS, {. 63, 67. seja Predsedstva RK SZDLS, 12. 4. 1983, referat Borisa Mu‘evi~a, str. 10. 45 ARS, RK SZDLS, {. 63, 67. seja predsedstva RK SZDLS, 12. 4. 1983; {. 62, 76. seja Predsedstva RK SZDLS, 4. 10. 1983. 46 Martin Ivani~, Kronolo{ki prikaz poteka in razveljavitve dachauskih procesov (1946–1986). Da- chauski procesi (ur. Martin Ivani~). Ljubljana : Komunist, 1990, str. 33–51. 213ZGODOVINSKI ̂ ASOPIS • 56 • 2002 • 1 (125) tem poudaril, da so pregledali tudi novosti in da v »tem ni nekih novih elementov, ki bi jih morali zdaj vnesti v sporo~ilo«, dodal pa, da so nalo‘ili skupini zgodovinarjev, da prou~i ta problem in da jim bodo odprli tudi dotlej zaprte arhive.47 Zavra~anje novih spoznanj je imelo za posledico dejstvo, da je bila izjava za tedanji ~as medla, da se ni dotikala konkretne odgovornosti in je bila pravzaprav poskus opravi~evanja nepravnega po~etja. Prav tako niso zadovoljivo odgovorili na vpra{anje, zakaj se je dolga leta zavla~evalo z revizijo postopkov. Vladajo~i politi~ni organizaciji, ZKS in SZDLS, sta zavra~ali stali{~a, da so bili dahavskih procesi slovenska ina~ica stalinisti~nih procesov, s ~imer so posredno polemizirali s cenzurirano anketo iz Torkarjeve knjige. Zahteve za revi- zijo procesov, ugotavljanje odgovornosti in »napa~no« prikazovanje povojnih jugoslovan- skih razmer so ocenili kot »oporo kontrarevoluciji« in napad na Zvezo komunistov, kar je bila seveda najhuj{a mo`na obto`ba nasprotnikov komunisti~nega re`ima.48 Kljub neprepri~ljivosti politi~nih izjav je javna debata o tej problematiki zapustila globo- ko sled. Odprla je vpra{anje znanstvenega raziskovanja povojnega obdobja, vloge komuni- stov v politi~nem razvoju Slovenije in odpiranja arhivov za povojni ~as. Tabuji niso bili ve~ tabuji, saj je o njih odprto polemizirala tudi politi~na oblast. Ko je »uradno« padla prva tan~ica, so za~ele padati {e druge. Razprave, ki so se dotikale »belih lis« zgodovinopisja, so bile legalizirane in vse pogosteje se je zastavljalo vpra{anje zaposlovanja mlaj{ih zgodovi- narjev na znanstvenih ustanovah. Zbornik razprav in virov o dahavskih procesih pa je bila kasneje prva znanstvena izdaja virov za povojni ~as iz dotlej javnosti strogo zaprtih arhivov. Omenjene te‘ave niso bile edini primer, ko se je za~ela oblast na val kritike iz kulturnih krogov odzivati polemi~no, ne pa prek javnih to‘ilstev in sodi{~ kot pred leti. Poleg mladin- skega tiska, ZSMS, NSK in drugih je postajala vse bolj bole~ trn v peti tudi Komisija za za{~ito mi{ljenja in pisanja oziroma DSP, katerega del je komisija bila. Komisija je vzela pod drobnogled {tevilne poskuse omejevanja ~lovekovih pravic, ko pa je julija 1986 v izjavi omenila tudi konkretna imena nosilcev odgovornih funkcij, je spro‘ila pravi vihar. Toda ko so o tem razpravljali na seji vodstva SZDLS 15. julija, ni {lo – kot pred leti – za monolog istomisle~ih, temve~ sta bila na sejo vabljena tudi predsednika komisije in Dru{tva, ki v obrambi stali{~ knji‘evnikov nista ostala osamljena. Napadi politikov niso bili ostri, niso zahtevali odgovornosti in niso klicali na pomo~ cenzure ali sodstva. Zlasti starej{i politiki so bili {e dodatno razo~arani nad informiranjem o tej polemiki v Novi reviji, ki naj bi po njihovem mnenju dajala javnosti ob~utek, kot da imajo prav kritiki-kulturniki, ne pa politiki.49 Na kulturni{ki ravni je tako nastajala nova »politi~na koalicija«, ki se je vse pogosteje skupaj podpisovala pod protestne izjave. Kot primer naj navedem le izjavo iz septembra 1986, naperjeno proti slovenskemu javnemu to`ilcu, ki je kritiziral nekatere medije zaradi pisanja kriti~nih ~lankov na robu zakona. Pod protest zaradi tovrstnih izjav javnega to`ilca so se podpisali predstavniki vseh v izjavah napadenih ustanov: predsednika Komisije za za{~ito mi{ljenja in pisanja in DSP Veno Taufer in Tone Partlji~ ter uredniki Nove revije (Niko Grafenauer in Dimitrij Rupel), Mladine (Uro{ Mahkovec) in Katedre (Samo Resnik).50 Slovenska politika v teh in {tevilnih drugih primerih ni uporabila (prikrite) cenzure, ki jo je {e pred nekaj leti zvesto izrabljala. Ob~utek intelektualcev drugod v vzhodni Evropi, da je Slovenija oaza v tem delu sveta, torej ni bil neutemeljen, tega pa so se zavedali tudi 47 ARS, RK SZDLS, {. 59, 13. seja P RK SZDLS, 10. 7. 1984. 48 Politi~ne izjave o procesih, v: Dachauski procesi, str. 1063–1069. 49 ARS, RK SZDLS, box 52, 56. seja P RK SZDLS, 15. 7. 1986 and 59. seja P RK SZDLS, 14. 10. 1986. 50 A DSP, Izjava o domnevnih stali{~ih slovenskega javnega to‘ilca. 214 A. GABRI^: SLOVENSKA KULTURNOPOLITI^NA RAZHAJANJA 1980–1987 slovenski intelektualci. Tone Partlji~ se je v letnem poro~ilu DSP za leto 1985 spra{eval, zakaj v na{i dru‘bi {e vedno obstajajo tabuji in prepovedane teme (omenil je dogodke na Rogu, Goli otok, dahavske procese, stalinizem) in zakaj ljudje vpra{anja s tem v zvezi naslavljajo na DSP, ne pa na pristojne organe: »Ali je prav, da se obra~ajo name, kot pisa- teljskega predsednik? V koga so izgubili zaupanje?« Zavedal se je, da je polo‘aj v Sloveniji ugodnej{i kot v drugem ‘ari{~u kritike v Srbiji, kjer so intelektualce zapirali: »Res, v Slove- niji je druga~e: ‘e lani smo ugotavljali, da to ni posledica ve~je popustljivosti ali nebudno- sti, ampak posledica ve~je demokracije in zavesti.«51 Predsednik Komisije za za{~ito mi{ljenja in pisanja Veno Taufer je k temu dodal {e nekaj konkretnih dokazov druga~nega obna{anja politike v Sloveniji. Omenil je primer, ko je komisija protestirala proti izjavi zveznega sekretarja za notranje zadeve Dobroslava ^ulafi}a zaradi njegovih etiketiranj kriti~ne inteligence kot sovra‘nikov dr‘ave in pozivanja orga- nov represije, da nastopijo proti njim. Na predlog komisije je DSP sprejela protestno izjavo proti zavajajo~im besedam zveznega ministra. »To izjavo«, je poudaril Taufer, »~eprav po- slano tako Tanjugu kot vsem glavnim ~asopisom v Jugoslaviji, sta objavila le ljubljanski Dnevnik in tednik Mladina.«52 Tudi predstavniki sodne veje oblasti v Sloveniji so vse pogosteje ocenjevali, da je stvar javnih to‘ilstev in sodi{~ prvenstveno le ugotavljanje kazenskih in gospodarsko-kazenskih zadev, da pa ob~utljivej{a vpra{anja, povezana s svobodo tiska pravzaprav sodijo na druga mesta. Polemiziranje prek to‘ilstev in sodi{~ o prispevkih strokovnjakov s podro~ja filozo- fije, zgodovine, sociologije, kulture itd. naj bi bilo po njihovem mnenju neprimerno. Raz~i{~evanje tovrstnih vpra{anj naj bi zahtevalo predvsem sodelovanje strokovnjakov s teh podro~ij, ne pa sodne veje oblasti. Pa tudi za ocenjevanje politi~ne primernosti ~lankov naj bi bile bolj kot sodstvo pristojne politi~ne organizacije. Demokratizacija celotne slo- venske dru‘be je tako vplivala na sodno vejo oblasti, ki je naredilo pomemben korak naprej. Polemiziranje med kulturni{ko opozicijo in oblastjo se je s sodi{~ vse bolj prena{alo na javna mesta. ^eprav so se {tevilne polemike vrtele okoli kulturnih vpra{anj, so bile njihove posledice bolj politi~ne. Odmev na roman Igorja Torkarja Umiranje na obroke je npr. prisili- lo vladajo~o stranko v histori~no in politi~no opredeljevanje do lastnih nepravilnosti v preteklosti (da je bilo to mla~no in ni moglo zadovoljiti kriti~nej{ih mnenj je povsem drugo vpra{anje!). Prepiranja med pisateljsko zvezo in republi{kimi dru{tvi sploh ni bilo umetni{ko/ pisateljsko vpra{anje, temve~ je odpiralo politi~na razmi{ljanja o vlogi Slovenije v Jugosla- viji. Protestne akcije mladinske in {tudentske organizacije za odpravo verbalnega delikta, za toleranco do druga~nosti ipd., so bile izklju~no politi~ne akcije, pa ~eprav so bile morda korenine povezane s prepovedjo posameznih {tevilk njihovih glasil. Polom filmskega projek- ta Dra‘go{ke bitke je bil svojevrsten zaton financiranja politi~no spodbujenih kulturnih veleprojektov. V {olstvu so slovenska nasprotovanja t.i. skupnim programskim jedrom dokon~no pokopala poskuse poenotenja jugoslovanske {olske zakonodaje. Ob teh in dru- gih akcijah, ki so jih vodili zlasti pisatelji in dru‘boslovno-humanisti~na inteligenca, se je vse pogosteje postavljala pod vpra{aj legitimnost oblastnikov, zlasti zakonsko predpisana privilegiranost Zveze komunistov v dru‘bi. Inteligenca je torej odpirala vsa tista aktualna kulturna, idejna, narodna, gospodarska in politi~na vpra{anja, ki se jih je Zveza komunistov izogibala, ker jih je {tela za na~elno re{ena. Toda v ~asu vsesplo{ne krize, ko se je inflacija pribli‘evala trimestnemu {tevilu, ko je bila 51 A DSP, Tone Partlji~: Dru{tvo slovenskih pisateljev – od marca do marca (marca 1986). 52 A DSP, Veno Taufer: Poro~ilo »Komisije za za{~ito mi{ljenja in pisanja«, 4. 3. 1986. 215ZGODOVINSKI ̂ ASOPIS • 56 • 2002 • 1 (125) zopet uvedena racionirana preskrba, ko so po Kosovu vozili voja{ki tovornjaki in tanki, ljudje preprosto niso mogli verjeti, da je v tej dr‘avi vse v najlep{em redu. Do prestopa iz (formalno, navidezno) kulturnopoliti~nega v ~isto politi~no polemiziranje je bil potreben le {e korak. Leto 1987 – iz kulturne v politi~no akcijo Razprave na kulturnem podro~ju so postajale v osemdesetih letih vse bolj politi~ne. Na za~etku desetletja so se umetniki {e sklicevali na pravico do umetni{ke svobode, sredi desetletja pa so se za~eli »odpovedovati« tudi tej za{~iti. Predsednik DSP Tone Partlji~ je npr. 25. februarja 1985 za~el poro~ilo na ob~nem zboru dru{tva s slede~imi besedami: »Ne zamerite, ~e bo uvod v enoletno poro~ilo o delu DSP nekoliko ’politi~en’, saj to zahtevajo razmere, na{a anga`iranost in kulturnopoliti~ni trenutek, v katerem se nahajamo. Politiki veliko govorijo o kulturi, zato smo tudi kulturniki prisiljeni govoriti o politiki.«53 Nadaljnje korake v politi~no smer je dru{tvo naredilo v ~asu Partlji~evega naslednika Rudija [elige, ki je postal predsednik marca 1987. V osrednjem slovenskem kulturnem domu Ivana Cankarja je dru{tvo organiziralo ve~ javnih tribun. O~itek iz politi~nih vrst na ra~un tistih, ki v Cankarjevem domu prirejajo tribune, je tako postal ‘e kar politi~ni o~itek na ra~un politi~nih nasprotnikov in ni imel ni~ ve~ skupnega s kulturnimi (umetni{kimi, znanstvenimi, estetskimi ipd.) vpra{anji.54 Da se stari svet ru{i, je bilo na kulturnem podro~ju razvidno tudi v plenumu kulturnih delavcev Osvobodilne fronte, ki naj bi bil odgovor valu kritike iz kulturnih krogov. Plenu- mov se je udele‘evala tudi pisana dru{~ina politikov, sodelujo~i pa so spoznali, da morajo v svoje vrste pritegniti tudi mlaj{e generacije ustvarjalcev. Na 14. plenumu, ki je bil od 5. do 7. novembra 1986 na Bledu, so besedo dobili tudi umetniki in znanstveniki, ki so imeli na vlogo kulture in na bli‘njo slovensko preteklost precej druga~ne poglede kot starej{i poli- tiki in kulturniki iz partizanskih vrst (npr. Veljko Rus, Tine Hribar, Dimitrij Rupel, Ja{a Zlobec itd.). Na ra~un »mlaj{ih« referentov (le nekaj jih je imelo manj kot {tirideset let!) so ostareli voditelji nekaterih politi~nih organizacij izrekli {tevilne kritike: da ne razumejo bli‘nje preteklosti in trpljenja pod okupatorji, heroizma partizanstva, da so kritike pobojev domobrancev pravzaprav le zahteve po »spravi z izdajalci«, da ne vidijo velikih dose‘kov dru‘benega razvoja po socialisti~ni revoluciji ipd. Ve~ina kritiziranih avtorjev je bila sode- lavcev Nove revije. Bor~evska organizacija je menila, da kulturni plenum ne opravlja tiste funkcije, zaradi katerega so ga obnovili in da so temu krivi »mlaj{i«. Lidija [entjurc je omenila, da bi morala SZDLS vsekakor bolj poskrbeti za organizacijo in ustrezno usmer- jenost razpravljanja: »To je za mene bila tribuna Cankarjevega doma, odprta tribuna, kjer je lahko vsak govoril, kar je hotel, ne pa kulturni plenum Osvobodilne fronte.« Po mnenju Zveze borcev bi morali dolo~iti kriterije, kdo je lahko ~lan kulturnega plenuma OF. Tak{nim stali{~em se niso uprli le kritizirani, temve~ ve~ina kulturnih delavcev v vodstvu politi~nih organizacij, saj so posamezne predloge razumeli kot poziv k cenzuriranju druga~e misle~ih. Ob tem so poudarili, da ne morejo govoriti o pomlajevanju plenuma z nekaj malce manj osivelimi kulturniki in da bi pravo pomladitev dosegli, ~e bi imeli mo‘nost spregovoriti {e nekaj desetletij mlaj{i ustvarjalci »druge« kulturne scene.55 53 A DSP, Dru{tvo slovenskih pisateljev od februarja 1984 do februarja 1985. 54 Nekateri [eligovi kulturnopoliti~ni nastopi in izjave v svojstvu predsednika DSP so objavljeni v: Rudi [eligo: Prehajanja : izjave, protesti in nagovori. Ljubljana : Park, 1991. 55 ARS, RK SZDLS, {. 1, 65. seja P RK SZDLS, 13. 1. 1987. 216 A. GABRI^: SLOVENSKA KULTURNOPOLITI^NA RAZHAJANJA 1980–1987 Januarja 1987 vodena razprava vodstva SZDLS o 14. plenumu kulturnih delavcev je prinesla poraz tiste kulturnopoliti~ne usmeritve, za katero se je svet pred desetletji ustavil, ki je gradila na zveli~avnosti revolucije in narodnoosvobodilnega boja in ki se je z begom v preteklost in ideolo{ke obrazce izmikala {tevilnim aktualnim in pere~im dru‘benim vpra{anjem. Tak koncept ni ve~ na{el podpore niti v vladajo~ih politi~nih strukturah. Dokon~no so se kulturniki zna{li sredi politi~nega dogajanja ob razpravah o ustavnih spremembah, ki so zahtevale opredeljevanje posameznih republik do bodo~ega ustroja zvezne dr‘ave. ZKS na to ni bila najbolje pripravljena, kar so pokazali tudi dogodki, povezani z oblikovanjem novega slovenskega nacionalnega programa znotraj vladajo~e stranke. V njej so bili resda ljudje, ki so zatrjevali, da politi~na situacija zahteva vnovi~no definiranje slovenskih nacionalnih ciljev, toda bili so osamljeni in uti{ani. France Klop~i~ je ‘e ob koncu leta 1983 sestavil koncept z naslovom Slovenski nacionalni program med graditvijo socializma in ga poslal predsedniku ZKS Andreju Marincu, ki pa ga je pospravil v predal in {ele na Klop~i~eve zahteve sklical posvetovanje o tem znotraj zaprtega kroga strokovnjakov. Klop~i~ je kot komunist program utemeljeval na socialisti~nem dru‘benem sistemu, a zno- traj tega vnovi~no zahteval vrnitev nekaterih pravic, ki jih je imela federacija, na republi{ko raven. Zahteval je samostojne slovenske voja{ke enote znotraj JNA, vpeljavo ekonomskih meril v gospodarstvu (kar bi omejilo pla~evanje v sklad za nerazvite in bi Slovenija samo- stojneje razpolagala z denarjem) in nov dogovor narodov v Jugoslaviji o bodo~i dr‘avi, pri ~emer ne bi smeli vnaprej izklju~iti niti konfederacije niti druga~nih re{itev v duhu svobod- ne samoodlo~be narodov.56 Pogovori o Klop~i~evem konceptu med o‘jo skupino komunistov so pokazali, da ZKS ni bila pripravljena narediti koraka v smeri novega definiranja politi~nih ciljev Slovencev in Slovenije. Vodstvo ZKS je avtorju priporo~ilo, naj teksta ne objavi, ker bi to lahko povzro~ilo neza‘elene odmeve. Koncept je romal v predale in bil prvi~ objavljen {ele leta 1987, ‘e po izidu 57. {tevilke Nove revije in zato ni naletel na odmeve. Tudi v tem primeru je nesposobnost vodstva ZKS, da bi se soo~ilo z realnostjo trenutka, pu{~ala na {iroko odprta vrata za iskanje poti iz politi~ne krize. Ker se je vladajo~a stranka vse bolj izmikala iskanju aktualnih odgovorov, se je intelektualna pozicija z iskanjem odgovorov na ‘go~a politi~na vpra{anja vse bolj uveljavljala tudi kot politi~ni subjekt. Leta 1986 je jugoslovansko zvezno vodstvo ponudilo nove ustavne spremembe, ki so bile pisane po volji centralisti~nih sil v Beogradu. Istega leta je Srpska akademija nauka i umetnosti (SANU) izdelala Memorandum, v katerem je kot krivce za jugoslovansko krizo ocenila ustavo iz leta 1974 in njen (kon)federalisti~ni princip, katerega najve~ja ‘rtev naj bi bili Srbi. Oboje, zahteve zvezne vlade po centralizaciji in o‘ivljenje velikosrbske ideolo- gije in srbske mitologije, je bil dovolj mo~an povod za vnovi~no definiranje slovenskih nacionalnih ciljev. Zunanji pritisk je vsaj za~asno omilil nasprotja med slovenskim politi~nim vrhom in »opozicijo«. Ker pa je slovenska uradna politika po mnenju kulturnikov reagirala na pri- tiske iz Beograda premalo odlo~no, preve~ bojazljivo, so sami prevzeli pobudo pri defini- ranju politi~ne volje Slovencev. Mo~ opozicije je lahko tako hitro nara{~ala tudi zaradi dejstva, da je pri{lo leta 1986 do zamenjave v vodstvu ZKS, liberalnej{a politika novega predsednika Milana Ku~ana pa je morala kljub temu {e ra~unati na mo~ starej{ih komunisti~nih vodij. 56 Bo‘o Repe: Oris obravnave nacionalne problematike in nacionalnih programov v Sloveniji od konca druge svetovne vojne do za~etka osemdesetih let. Borec, XLIV, 1992, {t. 3,4,5, str. 286–298. V nadaljevanju so objavljeni pogovori o Klop~i~evem tekstu v letih 1984 in 1985 in Klop~i~ev program (str. 299–380). 217ZGODOVINSKI ̂ ASOPIS • 56 • 2002 • 1 (125) Jeseni 1986 so se sodelavci Nove revije na nov politi~ni polo‘aj odzvali s pisanjem ~lankov, ki so jih naslovili »Prispevki za slovenski nacionalni program«. Kot je ocenilo uredni{tvo Nove revije, naj bi {lo za »prispevke za program, ki ga {e ni, in katerega formu- lacija odlo~no presega kompetence revije ali njenih sodelavcev«.57 Februarja 1987 so prispevke izdali v 57. {tevilki Nove revije. Avtorji 16 ~lankov so bili pisatelji, profesorji ljubljanske univerze, pravniki, filozofi, sociologi, dotikali pa so se vpra{anj slovenske dr‘avnosti v federativni Jugoslaviji, pravice do odcepitve od skupne dr‘ave, zapostavljenosti Slovenije v voja{kih zadevah, privilegijev komunistov v dru‘bi. Zapisane so bile zahteve za samostojnost Slovenije s sklicevanjem na pravico do samoodlo~be s pravico do odcepitve, zahteve po odvzemu privilegijev in monopolov Zvezi komunistov, po depolitizaciji {tevilnih segmentov dru‘benega ‘ivljenja itd.58 Prispevki za slovenski nacionalni program so dvignili politi~ni vihar v Jugoslaviji. Avtorji so pravzaprav posegli v monopol Zveze komunistov in njihove ideologije, ki naj bi bila edina sposobna formulirati nacionalne, politi~ne, kulturne in druge zahteve narodov v Jugoslaviji. Kar naenkrat pa so se za~eli s temi vpra{anji javno ubadati tudi drugi. Memorandumu SANU je tako sledil drugi program, tokrat slovenski, ki je pri{el navzkri‘ tako z zveznimi jugoslovanskimi kot s srb- skimi interesi. Politi~ne zahteve, zapisane v 57. {tevilki Nove revije, so bile tar~a {tevilnih kritik po vsej Jugoslaviji. Oblasti so uporabile klasi~en mehanizem – vodstva in terenski odbori politi~nih organizacij so po{iljali protestne resolucije o »nesprejemljivih tezah« Nove re- vije, pa ~eprav velika ve~ina tistih, ki so protestirali, Nove revije sploh ni imela v rokah ali jo brala. Uradni odzivi iz Beograda so bili enoglasno odklonilni, odzivi v Ljubljani pa so bili deljeni, saj so mediji objavili tudi ugodne komentarje 57. {tevilke Nove revije. Proti zahtevam Nove revije sta se opredelili ZKS in SZDLS.59 Odmevi in polemike so presegle jugoslovansko raven, saj so postali na politi~ne zahteve, ki bi, ~e bi se uresni~ili, prinesle velike pretrese v tem delu sveta, pozorni tudi zahodnoevropski mediji. Londonski BBC je npr. poudaril isto, kar so slovenskemu vodstvu vseskozi o~itali v Beogradu, da nudi zaslom- bo opoziciji in da postajata ZKS in intelektualna opozicija vse ve~ji zaveznici proti Beo- gradu.60 Kljub viharju slovenski sodni organi niso spro‘ili kazenskega pregona. Ovadbo, ki je pisce prispevkov v Novi reviji bremenila sovra‘nega in protirevolucionarnega delovanja, protidr‘avnega zdru‘evanja in sovra‘ne propagande, je vlo‘ila Zveza borcev iz glavnega mesta Hrva{ke Zagreba, toda slovenski javni to‘ilec jo je zavrnil, ker naj v 57. {tevilki Nove revije ne bi bilo tega, kar ji ta o~ita. Da je slovensko javno to‘ilstvo zavrglo ovadbo, je bil v drugih delih Jugoslavije {e dodaten vzrok za {e bolj ostre napade na Slovenijo. Pobudo je sku{al prevzeti kar zvezni javni to‘ilec in sam prevzeti postopek. Toda slovenski pravniki so mu junija 1987 dokazovali, da bi bilo to protiustavno, saj je bilo to v pristojnosti repub- like in ne zveze.61 57. {tevilka Nove revije kljub aferi in pisanjem obto‘nic ni bila prepovedana. Zaradi »brezpla~ne reklame« in nizke naklade jo je bilo zelo te‘ko kupiti, tako da se jo je kmalu oprijel sloves najve~krat fotokopirane slovenske publikacije. Edini »dose‘ek« gonje proti Novi reviji je bila zamenjava urednikov. Toda to ni vplivalo na usmeritev revije, saj se krog 57 Nova revija, VI, 1987, {t. 57, str. 2. 58 Nova revija, VI, 1987, {t. 57. 59 ARS, RK SZDLS, {. 1, 68. seja P RK SZDLS, 27. 2. 1987. 60 Ve~ o odmevih glej: Ampak, Priloga Nove revije, XIII, {t. 141–142. 61 Horvat, Zaplembe in prepovedi tiska v Sloveniji 1945–1990. 218 A. GABRI^: SLOVENSKA KULTURNOPOLITI^NA RAZHAJANJA 1980–1987 njenih sodelavcev ni spremenil. Ostal pa je politi~ni program opozicije, ki ga je – tudi zaradi gonje v medijih – spoznal velik del Slovencev in se precej{en del zanj tudi ogrel. Da je pri tem ‘e {lo za povsem politi~no akcijo, je v svojem stali{~u neposredno omenilo tudi vod- stvo ZKS, ki je dejalo, da se »na ’prispevke’ odziva s politi~nim jezikom in s politi~nim stali{~em – ne glede na navidezno visoko strokovno argumentacijo nekaterih avtorjev teh ’prispevkov’.« V nadaljevanju pa je vodstvo slovenskih komunistov dodalo: »Bo pa ZKS s svojo aktivnostjo in skupaj z vsemi socialisti~nimi silami storila vse, da se stali{~a nekaterih piscev ’prispevkov za slovenski nacionalni program’ in druga podobna stali{~a, ki niso skladna s programskimi na~eli SZDL, ne bodo uveljavila v dru‘beni praksi.«62 Toda nasprotovanje opoziciji se od zamenjave v vrhu ZKS na kongresu leta 1986 ni ve~ vra~alo v nekdanje tirnice. Sodstvo ni bilo ve~ in{trument obra~unavanja z nasprotniki, kar je bilo jasno razvidno tudi iz poro~ila slovenskega javnega to‘ilca za leto 1987: »Omenjeno oceno potrjujejo {tevilni sestavki v mladinskem, verskem in ostalem tisku, zlasti Mladini, Katedri, Tribuni, Novi reviji, Dru‘ini itd. Pomenijo odpiranje vpra{anj v zvezi z ustavnimi spremembami, vlogo federacije, praznovanje Dneva mladosti oziroma {tefeto, problem ogro‘enosti naroda, civilno dru‘bo, alternativnimi gibanji, verbalnimi delikti, polo‘ajem JLA (Jugoslovanske ljudske armade) in civilnim slu‘enjem voja{kega roka, praznovanjem Bo‘i~a itd. Tak{en spekter odprtih vpra{anj je narekoval, da javna to‘ilstva vendarle sprej- mejo neke kriterije za prepoved tiskanih stvari, saj so predpisi na podro~ju tiska nedore~eni in raztegljivi, da dopu{~ajo izredno {iroko ukrepanje, ki najbr‘ niti iz strokovnega niti iz politi~nega vidika ne bi bilo smotrno.«63 Tudi v naslednjih letih so bile zaplenjene posamezne {tevilke revij, toda tega ne gre pripisati zaostrovanju stali{~ sodstva. Opozicijska glasila so bila v kritikah politi~nega sistema vse bolj neposredna, vse ostrej{a. Odpiranje tabujev iz za~etkov osemdesetih let, pri katerih so bili kot krivici za napake omenjeni ‘e pokojni politiki, ni bilo ve~ aktualno. Ost kritike je bila v drugi polovici osemdesetih let ‘e usmerjena proti nosilcem visokih oblast- nih, politi~nih in voja{kih funkcij, torej proti ‘ive~im politikom, ki so bili dolgo na oblasti in niso bili navajeni v medijih prebirati kritik na lasten ra~un. V provokativnosti je prednja~ila Mladina. Vsaki zaplembi ali prepovedi objave naslovnice ali posameznega ~lanka je sledil le {e nadaljnji porast naklade. ZSMS – Mladina je bila njeno glasilo – tako ni bila ve~ organizacija, ki bi slepo sledila komunisti~nim oblastnikom. S predlogi o skraj{anju in civilnem slu‘enju voja{kega roka, z akcijami za ukinitev verbalnega delikta in s kritiko vodilnih v dru‘bi se je vse bolj obliko- vala v samostojno politi~no organizacijo. Leta 1987 je po na~elu rotacije ZSMS vnovi~ pri{la na vrsto, da organizira Dan mladosti, praznik mladih ob dnevu Titovega rojstva 25. maja. Ob tej jugoslovanski razli~ici ~a{~enja kulta osebnosti so mladi vseh republik mesec dni pred zaklju~no slovesnostjo v Beogradu nosili po Jugoslaviji Titovo {tafeto in tako kazali zvestobo revolucionarnim na~elom in socialisti~ni Jugoslaviji. Obred Dneva mladosti je bil po mnenju slovenskih mladincev ‘e pre‘ivet, toda slovenski predlogi za ukinitev ali pre- oblikovanje praznovanja mladosti so bili pri zvezni mladinski konferenci v Beogradu pre- glasovani. Leta 1987, ko je program pripravljala ZSMS, je propagandno upodobitev zaupala skupi- ni Novi kolektivizem; njihovi plakati so bili ‘e ve~krat tar~a politi~nih pomislekov in kritik, pozornost pa so zbujale tudi naslovnice Mladine, ki jih je naredil Novi kolektivizem. 62 Navedeno po: Ampak, Priloga Nove revije, XIII, {t. 141–142, str. 44–45. 63 Horvat, Zaplembe in prepovedi tiska v Sloveniji 1945–1990. 219ZGODOVINSKI ̂ ASOPIS • 56 • 2002 • 1 (125) Ta je v plakatu za Dan mladosti zdru‘il nacisti~ne in komunisti~ne simbole in s tem namigo- val na sorodnost totalitarnih na~el oblasti. Osnova plakata je bil nacisti~na ilustracija Tretji reich, na katerem so nacisti~ne simbole zamenjali z jugoslovanskimi. Da bi {e stopnjevali absurdnost tovrstnega ~a{~enja kulta osebnosti, so si zamislili veliko in zelo te‘ko {tafetno palico, ki je ne bi bilo mo~ nositi z eno roko. Ko so v Beogradu odkrili, da je sicer ‘e sprejeti plakat le predelava nacisti~ne predloge, se je marca 1987 vnovi~ spro‘il val ogor~enja po Jugoslaviji. Toda vodstvo ZSMS je presodilo, da je plakat izrazito antifa{isti~en in antitotalitaristi~en, zaradi pritiskov pa so ga le umaknili iz uporabe uradnega plakata dneva mladosti. Afera se je ~asovno pokrivala z afero ob 57. {tevilki Nove revije, slovensko sod- stvo pa je v obeh primerih reagiralo enako. Tudi ovadbo proti avtorjem plakata Novega kolektivizma je to‘ilstvo zavrglo, saj naj ne bi {lo za ‘alitev dr‘ave, ampak za umetni{ko izra‘anje, ki si ga je mo~ razli~no razlagati.64 Afere in »popustljivost« slovenske oblasti so utrjevale prepri~anje, da se Slovenija pre- cej razlikuje od ostale dr`ave. Da je intelektualna opozicija razmi{ljala tudi o realizaciji programa, je pokazala `e mesec dni po izidu 57. {tevilke Nove revije. DSP je 16. marca 1987 sklicalo v Cankarjevem domu javno tribuno o ustavnih spremembah. Njena pomembna novost je bila, da so se o `go~ih politi~nih dilemah na tribuni, ki jo je sklicala »opozicija«, strokovno in brez politi~nih diskvalifikacij pogovarjali nekateri vodstveni ~lani ZKS (npr. Ciril Ribi~i~ in Miran Potr~) in predstavniki opozicije, ~lani DSP, sodelavci 57. {tevilke Nove revije in pravniki.65 Opozicija se je tako aktivno vklju~ila na politi~no sceno in to v najbolj ‘go~a ustavna vpra{anja razmerij med jugoslovansko federacijo in slovensko republiko. Junija 1987, ob izidu bro{ure z javne tribune, je bila ustanovljena ustavna komisija DSP. Oktobra 1987, ko je bila ve~ina zahtev slovenske politike v zvezni skup{~ini v Beogradu kot po obi~aju preglasovana, je upravni odbor DSP sklenil, naj se predsednik Rudi [eligo »s pismom obrne na ustavno komisijo pri DSP in predlaga, da za~ne s pisanjem nove ustave.«66 To delo sta nato opravili ustavna komisija DSP in skupina za ustavni razvoj Slovenskega sociolo{kega dru{tva, ki sta na drugi javni tribuni DSP 25. aprila 1988 predstavili Gradivo za slovensko ustavo. Ko je o vsej tej dejavnosti na letnem ob~nem zboru DSP poro~al predsednik Rudi [eligo, ni ve~ tako kot njegovi predhodniki uporabljal na pol opravi~ljivih tonov, zakaj kot predsed- nik kulturnega dru{tva govori o povsem politi~nih vpra{anjih. Politi~no delovanje je bilo ‘e sestavni oziroma ‘e kar temeljni del letnega poro~ila o delu dru{tva, ki so mu na koncu na kratko sledile {e kulturne naloge.67 »Opozicija« (zapisana v navednicah zato, ker je za prej{nji ~as nikakor ne moremo ena~iti s tistim, kar pod pojmom opozicije obi~ajno razumemo v politi~nem pluralizmu) je tako ~edalje bolj postajala prava opozicija. Njeno delovanje je leta 1987 iz kulturno- politi~nega (pri ~emer je bila kultura pogosto le krinka za oblikovanje politi~nih zahtev) stopilo v povsem politi~no obdobje, ki so ga v kasnej{ih letih zaznamovali boj za demokra- cijo, strankarski pluralizem in v odnosu do Jugoslavije boj za samostojnost Slovenije. Politi~ni program, zapisan v 57. {tevilki Nove revije, je tako `e v letu objave za~el svojo pot od vizije do zametkov bodo~e ustave. 64 Neue Slowenische Kunst, Zagreb 1991, str. 271–277. 65 O ustavnih spremembah. Javna tribuna Dru{tva slovenskih pisateljev. Ljubljana: Dru{tvo slovenskih pisateljev, 1987. 66 A DSP, Zapisnik seje Upravnega odbora DSP, 27. 10. 1987. 67 Glej npr.: Letno poro~ilo o delovanju Dru{tva slovenskih pisateljev, v: [eligo, Prehajanja, str. 24–30. 220 A. GABRI^: SLOVENSKA KULTURNOPOLITI^NA RAZHAJANJA 1980–1987 Z u s a m m e n f a s s u n g Die slowenischen kulturpolitischen Differenzen im Spannungsfeld zwischen dem kulturellen Schaffen und der politischen Aktion 1980–1987 Ale{ Gabri~ Gegen die kritische Haltung der Intellektuellen kämpfte das kommunistische Regime nach 1945 mit verschiedenen, auch repressiven Methoden. Durch die Sanktionierung des sog. Verbaldelikts, durch das Verbot, fremde Literatur und Bücher nach Jugoslawien einzuführen u.ä.m., verhinderten die Machthaber die Berichterstattung über ihnen unliebsame Ereignisse und Behandlung von Tabu-Themen (z.B. die Privilegien des Bundes der Kommunisten, die außergerichtliche Hinrichtung von Kollaborateuren und Zivilisten im Jahre 1945, nach stalinistischem Vorbild angestrengte Gerichtsprozesse, das größte jugo- slawische Konzentrationslager auf der Insel Goli otok usw.). Die Staatsmacht mißbilligte neue kulturelle Tendenzen, vor allem die Jugendsubkultur seit den sechziger Jahren (Rock, Punk). »Abartigen« Kultur- tendenzen stellte der Bund der Kommunisten Sloweniens sein Konzept und seine Prinzipien entgegen, die der Vergangenheit angehörten. Die Kluft zwischen der von der Macht verkündeten Kulturpolitik und der kulturellen Wirklichkeit wurde immer größer, dennoch beharrten die Kommunisten hartnäckig auf der politischen Bewertung von Kunst. An der Wende zu den achtziger Jahren existierten nebeneinander oder sogar gegeneinander zwei Kulturszenen. Das nicht am Geschmack der führenden Politiker orientierte kulturelle Schaffen, erhielt einen neuen Schub nach dem Tod der großen Staatsmänner Edvard Kardelj und Josip Broz Tito. Nach zweijähriger Wartezeit auf die Lizenz begann im Mai 1982 die Zeitschrift Nova revija zu erscheinen, deren Mitarbeiter totgeschwiegene Themen aufrollten und Beiträge veröffentlichten, die damals in anderen Zeitschriften nicht zu lesen waren. Zu den bedeutendsten Kritikern der gesellschaftlichen Verhältnisse zählten Literaten, die in ihren neuen Büchern über die dunkelsten Kapitel des kommunistischen Regimes schrieben. Der slowenische Schriftstellerverband (Dru{tvo slovenskih pisateljev) legte öffentlich ein breites politisches Engagement an den Tag, das sich auf die nationale Frage, auf die Gleichberechtigung der Sprachen im Staat und auf die künstlerische Freiheit bezog. Eine zunehmend dezidierte gesellschaftskritische Haltung war auch in der Musikszene bei Rock- und Punkgruppen zu spüren. Die Reaktionen der jugoslawischen kommunistischen Führer auf die kritische Welle waren verschie- den. In Kroatien gab es keine kritische Welle in der Kultur, in Serbien wurden Intellektuelle noch immer gerichtlich verfolgt und verhaftet. Im Gegensatz dazu wurde die slowenische Politik immer toleranter. Trotz scheinbarer Idylle waren kulturpolitische Affären in Slowenien keine Seltenheit. Doch in Slowenien war es um die Mitte der achtziger Jahre in der Gerichtspraxis durchaus üblich, daß sich Verfasser verbo- tener Artikel nicht vor Gericht verantworten mußten und daß Anzeigen gegen die eine oder andere Zeitschrift niedergeschlagen wurden. Die Polemik zwischen der kulturellen Opposition und der Macht übertrug sich aus den Gerichten zunehmend in die Öffentlichkeit. Obwohl sich die Polemik an kulturellen Fragen entzündete, konnten ihre Konsequenzen ausgesprochen politisch sein. Das Echo auf den Roman von Igor Torkar Umiranje na obroke (Sterben auf Raten) zwang z.B. die regierende Partei zur historischen und politischen Stellungnah- me zu den eigenen Fehlern der Vergangenheit. Protestaktionen der Jugend- und Studentenorganisation mit der Forderung nach Abschaffung des Verbaldelikts, nach Toleranz usw. waren echte politische Aktio- nen, obwohl sie wohl durch das Verbot der einzelnen Nummern ihrer Sprachrohre ausgelöst wurden. Das Debakel um das Filmprojekt über die Partisanenschlacht bei Dra`go{e (Dra`go{ka bitka) bedeutete das Ende der Finanzierung von politisch geförderten kulturellen Megaprojekten. Bei diesen und anderen Aktionen, die vor allem von den Schriftstellern und den Intellektuellen, in erster Linie von den Geistes- und Gesellschaftswissenschaftlern, ausgetragen wurden, tauchte immer häufiger die Frage nach der Legitimität der Machthaber auf, vor allem aber die Frage nach der gesetzlich sanktionierten priviligierten Stellung des Bundes der Kommunisten. Endgültig fanden sich die Kulturschaffenden inmitten des politischen Geschehens anläßlich der De- batte über die Verfassungsnovellen zusammen. Versuche zur Zentralisierung und Wiederbelebung der großserbischen Ideologie nach 1986 waren Anlaß zur erneuten Standortbestimmung für die slowenischen 221ZGODOVINSKI ̂ ASOPIS • 56 • 2002 • 1 (125) nationalen Ziele. Da die slowenische offizielle Politik nach Meinung der Kulturschaffenden nicht ent- schieden genug auf den Druck aus Belgrad reagierte, ergriffen sie selbst die Initiative bei der Formulie- rung des politischen Willens der Slowenen. Im Februar 1987 veröffentlichten Schriftsteller und Intellek- tuelle in der 57. Nummer der Nova revija »Beiträge zum slowenischen Nationalprogramm«. Der Stand- punkt der Verfasser der Beiträge zur Frage der slowenischen Eigenstaatlichkeit im Rahmen des föderati- ven Jugoslawiens, das Recht Sloweniens auf Loslösung vom gemeinsamen Staat, die untergeordnete Rolle Sloweniens in militärischen Angelegenheiten, die priviligierte Stellung der Kommunisten in der Gesellschaft usw. wirbelten viel politischen Staub in Jugoslawien auf. Immer selbständiger in seinem Verhältnis zum Bund der Kommunisten Sloweniens trat der Bund der sozialistischen Jugend Sloweniens (Zveza socialisti~ne mladine Slovenije) auf, sein Sprachrohr Mladina (Jugend) wurde führend in der politischen Provokation. Zur gleichen Zeit wie die Affäre um die 57. Nummer der Nova revija gab die Mladina Anlaß zu einem weiteren Skandal. Als offizielles Plakat für den »Tag der Jugend« (Geburtstag von Josip Broz Tito), der jugoslawischen Variante des Persönlichkeitskults, wählte sie ein fünfzig Jahre altes Plakat, und ersetzte die nationalsozialistischen Symbole durch kommu- nistische, um auf die Verwandtschaft totalitärer Regime anzuspielen. Doch die slowenischen Justizbehör- den reagierten in beiden Fällen auf die gleiche Weise: sie schlugen die Anzeigen gegen die Verfasser der Artikel in der Nova revija und gegen die Autoren des Plakats nieder. Nach der Herausgabe der 57. Nummer der Nova revija veranstaltete der Schriftstellerverband im März 1987 einen öffentlichen Runden Tisch über die Verfassungsnovellen. Etwas ganz Neues war, daß bei diesem Treffen führende Mitglieder des Bundes der Kommunisten und Intellektuelle sachorientiert und ohne politische Diffamierungen miteinander diskutierten. Die intellektuelle »Opposition« wurde immer aktiver auf der politischen Szene und nahm zunehmend die Züge einer echten Opposition an. Sie trat in eine durchaus politische Phase ein, indem sie ihre Ideen nicht mehr durch kulturelle Problematik »verhüllte«. 222 A. GABRI^: SLOVENSKA KULTURNOPOLITI^NA RAZHAJANJA 1980–1987 PRISPEVKI ZA NOVEJ[O ZGODOVINO In{titut za novej{o zgodovino izdaja osrednjo slovensko zgodovinsko revijo za problematiko novej{e zgodovine Prispevki za novej{o zgodovino. Revija izhaja `e od leta 1960, najprej kot Prispevki za zgodovino delavskega gibanja, od leta 1986 pa pod sedanjim imenom. Sprva je bila revija usmerjena izrazito v zgodovino delavskega gibanja in narodno-osvobodilnega boja, z leti pa je raz{irila krog predstavljane zgodovinske problematike na celotno zgodovinsko dogajanje na Slovenskem in {ir{e v drugi polovici 19. stoletja in v 20. stoletju. Sedaj je to revija za novej{o slovensko zgodovino; izhaja enkrat ali dvakrat letno. V reviji objavljajo sodelavci In{tituta za novej{o zgodovino in tudi drugi zgodovinarji znanstvene razprave, strokovne ~lanke, histori~no dokumentacijo, knji`na poro~ila in ocene ter teko~o letno bibliografijo sodelavcev In{tituta. Revijo, tudi ve~ino starih letnikov, lahko naro~ite na In{titutu za novej{o zgodovino, Kongresni trg 1, 1000 Ljubljana, telefon: 200 3120 / faks: 200 3160. Naprodaj je tudi v vseh ve~jih slovenskih knjigarnah. 223ZGODOVINSKI ̂ ASOPIS • 56 • 2002 • 1–2 (125) IN MEMORIAM Prof. Janez Kramar (1911–2002) Sredi aprila 2002 je v visoki starosti 91 let vrste primorskih muzealcev in zgodovinarjev zapustil prof. Janez Kramar, nekdanji ravnatelj Pokrajinskega muzeja v Kopru, zgodovinar in raziskovalec, avtor {tevilnih del iz zgodovine Slovenskega primorja in Istre 19. in 20. stoletja. Rodil se je 6. maja 1911 v Ljubljani. Vedo‘eljnost in ‘elja po izobrazbi sta ga kljub pomanjkanju in rev{~ini najprej vodili na klasi~no gimnazijo, ki jo je dovr{il leta 1932, nato pa na ljubljansko Filozofsko fakulteto, kjer je februarja 1940 diplomiral iz zgodovine in geografije. @e med {tudijem se je pre‘ivljal z in{trukcijami, po diplomi pa je po dolgem iskanju dobil mesto honorarnega profesorja na me{~anski {oli v [t. Lenartu v Slovenskih goricah in nato v ^rnomlju, kjer ga je zatekla italijanska okupacija. Od aprila 1941 do marca 1942 je ostal brezposeln, maja istega leta pa je od{el v partizane. Bil je borec Belokranjske- ga odreda, Cankarjeve in Tom{i~eve brigade, proti koncu vojne pa predavatelj v oficirski {oli Glavnega {taba NOV in POS oziroma v njegovem organizacijskem oddelku. Bil je tudi sodelavec Znanstvenega in{tituta pri SNOS (1944–1945). Strokovna izobrazba in usmerjenost v zgodovinopisje sta ga takoj po osvoboditvi {e v oficirski uniformi privedli najprej v Zgodovinski oddelek IV. armade v Ljubljani, nato pa v Beograd v Zgodovinski oddelek general{taba JLA, ki je po reorganizaciji postal Vojno- zgodovinski in{titut. Februarja 1948 se je vrnil v Ljubljano, kjer je prevzel vodenje takratnega Muzeja narod- ne osvoboditve in obenem opravljal tudi vrsto drugih funkcij na podro~ju muzealstva, arhivistike in spomeni{kega varstva. Bil je ~lan zveznega medmuzejskega sveta (imenovan 16. septembra 1949), ~lan Muzejskega sveta LRS, ~lan uprave Zveze muzejskih dru{tev (1949–1954), ~lan iniciativnega odbora za ustanovitev Dru{tva muzealcev in konservator- jev LRS (1951) in prvi predsednik tega dru{tva (1952). Napisal je vrsto razprav in ~lankov o nalogah muzejev, o muzejih NOB. Kot ~lan arhivskega sveta LRS v letih 1949–1952 pa je re{eval tudi vpra{anja vra~anja arhivov. Najplodnej{e in najbolj ustvarjalno obdobje njegovega ‘ivljenja pa je povezano s Ko- prom, kjer je prevzel mesto ravnatelja takratnega Okrajnega muzeja in ga je vodil v letih od 1956 do 1974. Ob svojem anga‘iranem muzejskem delu, ki je do leta 1966 vklju~evalo tudi spomeni{- kovarstveno podro~je, se je usmerjal predvsem v znanstveno raziskovanje, ki ga je zaradi pomanjkanja arhivskih virov v doma~ih arhivih vodilo tudi v Trst, Benetke, Rim in na Dunaj, tako da je ‘e v tistih letih nastajal zajeten arhivski in dokumentarni fond, ki mu je kasneje omogo~il pripravo in izdajo obse‘nih monografskih del iz obdobja 19. in 20. sto- letja. Problematiki narodnoprebudnega gibanja istrskih Slovencev se je Janez Kramar iz~rpneje posvetil ‘e leta 1971 s publikacijo Prvi tabor v Istri, ki je iz{la ob 100-letnici kubejskega ZGODOVINSKI ̂ ASOPIS • 56 • 2 02 • 1 (125) 224 ZGODOVINSKI ̂ ASOPIS • 56 • 2002 • 1–2 (125) tabora, leta 1979 pa je iz{el njegov dalj{i sestavek o narodni prebuji na obmo~ju dekanske ob~ine v krajevnem zborniku Dekani v preteklosti in danes. Vsekakor pa je iz tega podro~ja klju~no njegovo delo Narodna prebuja istrskih Slovencev, ki sta ga leta 1991 izdala Zalo‘ba Lipa Koper in Zalo‘ni{tvo Tr‘a{kega tiska ter zajema politi~ni, gospodarski, narodnostni in kulturni razvoj istrskih Slovencev od dunajskega kongresa 1814/15 do propada Avstro- Ogrske leta 1918. Ni~ manj pomembno ni monografsko zgodovinsko delo o Izoli, ki je pri Zalo‘bi Lipa iz{lo leta 1987. O njem je prof. dr. Vasilj Melik zapisal, da je zgodovinska kontinuiteta, kakor jo pozna le malo na{ih mest, avtorju omogo~ila, da je v svoj oris zajel tako mesto kot okolico v vsej njuni narodnostni in socialni dvojnosti in povezavi. Knjiga je pisana po virih, ki jih je avtor dolga leta skrbno zbiral v doma~ih in tujih arhivih, to pa ji daje {e posebno vrednost, saj je opremljena z vsem znanstvenim aparatom. Dr. Ferdo Gestrin pa je poudaril, da je pomen tega obse‘nega dela ‘e zgolj v tem, da je z njim to zanimivo in lepo obalno mesto pravzaprav prvi~ dobilo celostni opis svoje zgodovine, ki zaobjema vse bi- stvene sestavine razvoja mesta ter ‘ivljenja njegovega prebivalstva. Avtor je znal povezati v sintezo mnoge podrobnosti iz vsakdanjega ‘ivljenja in pripraviti besedilo, ki ima vso znanstveno te‘o, a je hkrati blizu vsakemu bralcu. Ob tem pa se je prof. Janez Kramar posve~al tudi starej{i zgodovini Slovenske Istre; med drugim je pripravil kraj{i zapis o zgodovini Kopra (Jadranski koledar, 1969), o zdravstveni slu‘bi v Kopru pod Benetkami (Zdravstveni vestnik, 1971) in o Slovenski Istri pod Napoleo- nom (Vodi~ Pokrajinskega muzeja Koper, 1973). Poleg tega je za Krajevni leksikon Slove- nije I (1968) pripravil okrog 40 prispevkov, najve~ za ob~ino Koper. Kljub visokim letom je {e nadalje ostajal dejaven in privr‘en zgodovinski stroki. Leta 1989 je postal ~lan Zgodovinskega dru{tva za ju‘no Primorsko, v njem vsa leta aktivno deloval in podpiral dru{tvena prizadevanja, da bi zgodovinski stroki tako v o‘jem prostoru Slovenske Istre kakor v {ir{em nacionalnem prostoru zagotovil tisto mesto med humanisti~- nimi strokami, ki ji nedvomno pripada. Ob kraj{ih sestavkih, kot npr. Ribja industrija v Izoli v letih od 1945 do 1954 (Annales, 1992), se je lotil predvsem dopolnjevanja in urejanja gradiva za II. del obse‘ne monografije o Izoli z delovnim naslovom »Izola. Zgodovina ob~ine od 1. maja 1945 do ustanovitve Republike Slovenije 25. junija 1991«, hkrati pa je pripravljal obse‘no delo »Primorski in istrski ‘elezni~arji 1857–1947«. @al je spomladi leta 2002 do~akal le {e natis, ne pa ve~ predstavitve tega dela, monografsko delo o zgodovini Izole po drugi svetovni vojni v za- lo‘ni{tvu ZRS Koper in Zgodovinskega dru{tva za ju‘no Primorsko pa izide postumno v jeseni 2002. Ob tako obse‘enem, dragocenem in pomembnem ‘ivljenjskem opusu je prof. Janez Kramar do‘ivel priznanje in oddol‘itev javnosti: ob~ine Koper, Izola in Piran so mu leta 1999 podelile Kocjan~i~evo nagrado, ki jo podeljujejo za posebne dose‘ke pri oblikovanju, raziskovanju in ohranjanju kulturne identitete Slovenske Istre. Po Sre~ku Vilharju in dr. Miroslavu Pahorju z Janezom Kramarjem odhaja tista generacija, ki je v Slovenski Istri polagala temelje slovenske- mu zgodovinopisju. Ustvaril je bogat in dragocen opus ter obse‘no delo, s katerim bo za zmerom zapisan v anale primorskega zgodovinopisja in muzealstva. Salvator @itko 225ZGODOVINSKI ̂ ASOPIS • 56 • 2002 • 1–2 (125) KONGRESI, SIMPOZIJI, DRU[TVENO @IVLJENJE Mednarodni znanstveni posvet Bolgarija na poti v EU. Uspehi in neuspehi. Dunaj, 10. – 11. maj 2001 Bolgarski znanstveni in{titut v Avstriji, Dru{tvo prijateljev hi{e Wittgenstein in dunajski Ost- und Südosteuropa Institut s svojimi izpostavami v Budimpe{ti, Ljubljani in Sofiji so v prvi polovici maja 2001 pripravili mednarodni posvet o uspehih in te‘avah Bolgarije na poti v Evropsko unijo. Simpozij sta podprli tudi bolgarska ambasada in dunajski magistrat, referenti pa so bili ve~inoma iz Bolgarije, nekaj je bilo tudi Avstrijcev ter po en predstavnik Mad‘arske in Slovenije. Posvet se je odvijal v bolgarskem trgovinskem predstavni{tvu, ne pa v Wittgensteinovi hi{i, ki je sicer sede‘ bolgarskega znanstvenega in{tituta in tudi Dru{tva prijateljev hi{e Wittgenstein. Gre za hi{o znanega avstrijskega filozofa Ludwiga Wittgensteina (1889–1951), ki je to hi{o zgradil po na~rtih arhitekta Paula Engelmanna v letih 1926–1929. Hi{o je filozof sicer dal zgraditi za svojo sestro Margarethe Stounborough in je pri na~rtovanju tudi sam dejavno sodeloval. Hi{a je kmalu postala eno sredi{~ kulturnega ‘ivljenja na Dunaju in tudi zbirali{~e pripadnikov Wittgensteinove filozofske smeri Wiener Kreis. Vila je zgrajena v kubisti~nem stilu, leta 1971 je bila prodana, kmalu nato pa progla{ena za kulturni spomenik in 1975 jo je kupila bolgarska dr‘ava in jo do zadnjih detajlov restavrirala v stilu, kot je bila zgrajena, danes pa je spet potrebna precej{nje obnove. V hi{i je poleg in{tituta tudi kulturni oddelek bolgarske ambasade, v koncertni dvorani prirejajo koncerte, vrstijo se okrogle mize, prirejajo razstave likovnikov, predvsem bolgarskih. Bolgarski znanstveni in{titut na Dunaju se soo~a s kar hudimi finan~nimi te‘avami, kljub temu pa {e kar pogosto prireja mednarodna znanstvena sre~anja, katerih rezultati so vedno objavljeni v posebni publikaciji. Mimogrede naj omenim, da je prav v dneh simpozija iz{la tudi za slovenske slaviste zanimiva knjiga Vladka Murdarova Die Wiener Slawistik und die bulgarische Sprachwissenschaft 1822–1849– 1918, v kateri so ob{irno obravnavani tudi Jernej Kopitar, Fran Miklo{i~, Karel [trekelj in Vatroslav Oblak in njihovi odnosi z bolgarskimi slavisti. Predstojnica bolgarskega znanstvenega in{tituta Antoaneta ̂ olakova, ki je moja dolgoletna znanka, me je tudi pregovorila, da sem na tem simpoziju sodeloval, saj se je ukvarjal z obdobjem, ki je dale~ od mojega znanstvenega zanimanja. V za~etku je bilo sicer dogovorjeno, da naj bi govoril o bolgarsko- slovenskih odnosih od srede devetnajstega stoletja naprej, nazadnje pa je bila ‘elja organizatorjev, da naj bo to le kratek uvod, sicer pa naj bi se osredoto~il na desetletje od nastanka slovenske dr‘ave, in sicer je bolgarska stran to utemeljevala tako, da jih {e posebej zanima, kak{ni so bili odnosi Bolgarije z majhno in v pribli‘evanju Evropi uspe{no Slovenijo, s katero Bolgarija nima spornih to~k. Ljubezniva pomo~ gospe Martulaki z na{ega zunanjega ministrstva mi je omogo~ila, da sem lahko predstavil odnose med Bolgarijo in Slovenijo od nastanka samostojne Slovenije, in sicer na politi~ni, gospodarski in kulturni ravni. Simpozij se je za~el s pozdravnimi besedami bolgarskega veleposlanika v Avstriji Kirila Kaleva, pozdravila nas je zdaj ‘e biv{a direktorica dunajskega Ost-und Südost Instituta Waltraud Heindl, pa predsednik dru{tva Prijateljev hi{e Wittgenstein Andreas Schwarcz in nazadnje {e direktorica bolgarskega znanstvenega in{tituta na Dunaju Antoaneta ^olakova. Prvi sklop referatov je bil namenjen predstavitvi bolgarskega strankarskega ‘ivljenja, in sicer je Georgi Markov z in{tituta za zgodovino bolgarske akade- mije znanosti govoril o »evropeizaciji« bolgarskih politi~nih strank, Mihail Gruev s sofijske univerze Klimenta Ohridskega o strankarskem sistemu v Bolgariji od 1944 do 1948, kar je ozna~il za ~as od krize k transformaciji, Dobrin Kanev z nove bolgarske univerze v Sofiji pa je govoril o politi~nih strankah in strankarskem sistemu po letu 1989. 226 ZGODOVINSKI ̂ ASOPIS • 56 • 2002 • 1–2 (125) Popoldanski del prvega dne je bil posve~en polo‘aju narodnih manj{in, pri ~emer je Valerij Stojanov z zgodovinskega in{tituta bolgarske akademije znanosti govoril o narodnih manj{inah v Bolgariji v lu~i zgodovine in se ozrl na dana{nje stanje. Irena Ilieva s pravnega in{tituta bolgarske akademije znanosti je poro~ala o aktualnem polo‘aju pravne za{~ite tistih bolgarskih dr‘avljanov, katerih materin{~ina ni bolgar- ski jezik, Peter Krasztev s centralne evropske univerze v Budimpe{ti je svoj referat namenil razpravljanju, ~e je na Balkanu mo‘na splo{na re{itev vpra{anja narodnih manj{in. Omenim naj, da je Ilieva opozorila, da ji rezultati zadnjega bolgarskega {tetja prebivalstva iz leta 2001 {e niso bili docela dostopni, pa~ pa bodo upo{tevani v tiskani razli~ici referata. Za nas je zanimiv podatek, da je bilo po {tetju prebivalstva 1991 v Bolgariji 66 Slovencev. Dopoldanski del drugega dne simpozija je bil namenjen polo‘aju {olstva in znanosti. Le moj referat se ni dotikal tega vpra{anja. Karin Liebhart (OSI-Ost-und Südost Institut Dunaj) je pripravila referat o ‘enskih {tudijah po letu 1989, Peter Bachmaier (OSI) je razpravljal o {olski politiki in {olskem sistemu po letu 1989 in opozoril na te‘ave velikih in{titutov (bolgarska akademija znanosti je imela do leta 1989 n.pr. kar 14.000 sodelavcev), manj{a se tudi {tevilo univerz in visokih {ol, ki jih je bilo do 1989 kar neverjetnih 42. Gert Dressel z dunajskega Institut für interdisziplinäre Forschung und Fortbildung je imel referat o sodelovanju med avstrijskimi in bolgarskimi znanstveniki v zadnjih desetih letih. Zadnji del simpozija je bil namenjen temam o gospodarskih, voja{kih in politi~nih vidikih prizadevanj Bolgarije, da se vklju~i v NATO in EU. Tako je Emil Cenkov (Center for the Study of Democracy iz Sofije) govoril o varnostnih prioritetah Bolgarije po letu 1989, Todor Balabanov (Institut für Höhere Studien, Dunaj) je opozoril na te‘ave pri gospodarskem prestrukturiranju, Michael Geistlinger (Institut für Völker- recht und internationale Organisationen, ki spada pod univerzo v Salzburgu) pa je ocenjeval poro~ilo o izpolnjevanju politi~nih kriterijev za vstop v EU, ki je bilo narejeno leta 2000. Simpozij je dal kar soliden pregled razvoja Bolgarije od leta 1989, organizatorji so obljubili, da naj bi zbornik referatov iz{el jeseni 2002 in ~e bo res tako, bo to prav zanimiv in aktualen pregled dobr{nega dela najnovej{e bolgarske zgodovine. Franc Rozman Mednarodna znanstvena konferenca »Vojska in voja{ki faktor v dr‘avah in dru‘bi jugovzhodne Evrope od 18. do 20. stoletja« Zadar, 13. – 15. september 2001 Sredi septembra 2001 je bila v Zadru mednarodna konferenca, ki po {tevilu sodelujo~ih sicer ni bila velika, vendar je dala zanimive znanstvene rezultate in obeta, da ji bodo sledile {e prihodnje. Projekt je namre~ na~rtovan {ir{e in izhaja iz ugotovitve, da se je zgodovinopisje jugovzhodne Evrope po letu 1989 bolj malo ukvarjalo z vlogo vojske v socialnem, politi~nem in kulturnem razvoju tega podro~ja. To zanemarjanje toliko bolj vzbuja za~udenje, ker je bilo delovanje voja{kega faktorja od 18. stol. pa vse do danes zelo odlo~ilen dejavnik pri razli~nih procesih zgodovinskega razvoja tega podro~ja. Voja{ka vpra{anja pa tudi danes niso izgubila veljave. Izoblikoval se je poseben projekt, ki sta ga vodila Catherine Horel z zgodovinskega in{tituta Pierra Renouvina univerze v Parizu ter Drago Roksandi, profesor za novej{o zgodovino na filozofski fakulteti v Zagrebu. Pri organizaciji konference so sodelovali tudi francoska ambasada v Zagrebu, hrva{ka ambasada v Parizu, raziskovalna skupina Integracija in kooperacija v Evropi s pari{ke univerze, dunajski In{titut za vzhodno in jugovzhodno Evropo, francoski nacionalni center za znanstveno raziskovanje, franco- sko zunanje ministrstvo, francosko zastopstvo pri NATO in hrva{ko ministrstvo za znanost in kulturo. Re~i je treba, da kljub sodelovanju tako eminentnih institucij organizacija konference ni bila lahka in nazadnje tudi vseh prijavljenih referentov v Zadru ni bilo. Tudi sam potek konference ni minil brez spodrsljajev, med katerimi je bil ve~ji ta, da skoraj ni bilo ~asa za diskusijo, kar pa sicer ni ni~ novega, in da ni bilo obljubljenega 227ZGODOVINSKI ̂ ASOPIS • 56 • 2002 • 1–2 (125) prevajanja v enega od obeh jezikov konference, ki sta bila nem{~ina in franco{~ina. Konferenca sama se je odvijala v prostorih filozofske fakultete v Zadru, kjer nas je ljubeznivo sprejel tudi dekan fakultete, sicer pa razen referentov ni bilo nobene publike. Po drugi strani pa je tudi res, da smo se udele‘enci, nekateri ‘e znanci, izjemno ujeli in ker ni bilo udele‘enca, ki ne bi bil ve~jezi~en, je bila komunikacija v prostem ~asu zelo intenzivna in smo bili vsi udele‘enci z njenim potekom in rezultati zelo zadovoljni. Septembra 2002 bo zbornik konference tudi iz{el in v njem bodo objavljeni tudi nekateri referati, katerih avtorjev na konferenci ni bilo. Obstaja tudi realno upanje, da bo do drugega sre~anja tudi pri{lo. Omenim naj le naslove referatov iz katerih bo ‘e razvidno, da je bil spekter problematike in geo- grafske razse‘nosti kar velik. Prvi referat je imela Catherine Horel, ki je govorila o honvedih in ‘andarme- riji v Hrva{ki in Slavoniji v letih od nagodbe do 1880. Avtorica pripravlja obse‘no monografijo o tej tematiki in je predstavila v bistvu celoten koncept raziskave. Dilek Barlas iz carigrajske Koç univerze je pripravila referat o nastanku in razvoju tur{ke republikanske mornarice od 1924 do 1939. Drago Roksan- di je referiral o Vojni krajini v geostrate{ki strategiji Avstrije in Francije do tega podro~ja od francoske revolucije do dunajskega kongresa. Zvijezdana Sikiri iz Zagreba je pripravila referat o pripravah na ustanovitev narodne stra‘e v Zagrebu spomladi 1848. Zelo zanimivo in z arhivskim raziskovanjem bogato podprto predavanje je imel Bernard Lory iz Pariza, ki je govoril o modernizaciji armade na primeru Bitole v letih 1830 do 1894, ko je bila Bitola eden najpomembnej{ih tur{kih garnizonov v Makedoniji. O razmerah v politiki in dru‘bi na Ogrskem med prvo svetovno vojno, kar je ozna~il kot ~as, ki je obdobje od izklju~itve parlamentarizma do stanja boja vseh proti vsem, je referiral Péter Bihári iz Budimpe{te. Arnold Suppan z Dunaja je pripravil referat o vladi Cvetkovi-Ma~ek. Slovenca sva bila Du{an Neak, ki je govoril o izgonu Nemcev iz Slovenije in podpisani, ki sem pripravil referat o prvi svetovni vojni v slovenski memoaristiki. Zanimiv je bil referat Erwina Schmidla z Dunaja o mednarodni mirovni operaciji v Albaniji 1913–1914, kot zgodnjem primeru voja{kega anga‘maja na kriznem podro~ju v jugovzhodni Evropi. Zadnja dva referata sta bila posve~ena zadnjemu desetletju preteklega stoletja, in sicer je Elisabeth du Réau iz Pariza govorila o politiki Francije, Nem~ije in Velike Britanije ob vojni na Balkanu, kar je dopolnil Pierre Mélandri tudi iz Pariza, ki je govoril o ZDA in vojni v Jugoslaviji 1991 do 1995. Lahko re~emo, da je bila konferenca zanimiva, referati zelo solidno pripravljeni in le {koda je, da ni bilo napovedanih kolegov iz Srbije, Bolgarije in Albanije, saj bi njihova prisotnost {e bolj zajela skoraj celotno podro~je jugovzhodne Evrope in problematiko, ki ji je bilo doslej nemara res posve~eno premalo raziskav. Franc Rozman 33. letna konvencija Ameri{kega zdru‘enja za napredek slavisti~nih {tudij, Washington D.C., 15.–18. november 2001 Vsakoletna konvencija Ameri{kega zdru‘enja za napredek slavisti~nih {tudij (American Association for the Advancement of Slavic Studies) je potekala od 15. do 18. novembra 2001 v Washingtonu D.C. Tokrat je potekala v senci dogodkov 11. septembra, vojne v Afganistanu, ostrih varnostnih ukrepov na ameri{kih letali{~ih (stra‘ili so jih do zob oboro‘eni vojaki ameri{ke vojske) ter zamud in odpovedanih letov. Zaradi tega je bila udele‘ba nekoliko manj{a kot prej{nja leta. Tako se v strahu pred morebitnimi novimi teroristi~nimi napadi tega letnega sre~anja niso udele‘ili mnogi stalni udele‘enci iz prej{njih let (tudi iz Slovenije), odpovedanih pa je bilo tudi nekaj panelov. @e prvi dan konference je Society for Slovene Studies pripravila panel o spregledanih in zapostav- ljenih razumnikih v obdobju slovenskega komunizma, ki ga je vodila Leopoldina Plut-Pregelj (Univerza Maryland). Mirjam M. Hladnik (ZRC-SAZU) je v referatu o ‘ivljenju in delu Angele Vode pripravila oris njenih del in orisala njeno ‘ivljenjsko pot v obdobju med obema svetovnima vojnama. Ker se je Vodetova ‘e med vojno raz{la s komunisti in po drugi svetovni vojni prakti~no ni bila ve~ prisotna v slovenskem literarnem in kulturnem ‘ivljenju, je Hladnikova predstavila tudi zgodbo o odkrivanju te nadarjene pisa- 228 ZGODOVINSKI ̂ ASOPIS • 56 • 2002 • 1–2 (125) teljice. V nadaljevanju panela je bil predstavljen prispevek z naslovom »Edvard Kocbek med poezijo in politiko«, ~igar avtor Andrej Inkret z ljubljanske univerze pa se leto{njega sre~anja ni udele‘il. Potem, ko je kot zadnja svoj referat o »zamol~anih ljudeh« za ‘elezno zaveso predstavila {e Alenka Puhar iz ~asopi- sne hi{e Delo, je sledil {e komentar Petra Vodopivca (INZ), v okviru katerega se je razvila razprava o tistih zamol~anih v domovini, ki so po drugi svetovni vojni od{li v emigracijo. Zanimiv je bil tudi panel o slovensko-ameri{kih odnosih s podnaslovom »Razumevanje prihodnosti skozi preteklost«. Panel je organiziral in mu tudi predsedoval Karl W. Ryavec z Univerze Massachusetts v Amherstu, sodelovali pa so {e: Ernest Petri~ (prvi slovenski ambasador v ZDA in tedanji slovenski ambasa- dor pri OZN v New Yorku), Mark E. Ryavec (nekdanji ~astni konzul Republike Slovenije v Los Angelesu) in Charles J. Bukowsky (Univerza Bradley). Panela se zaradi zadr`anosti ni udele`il napovedani James L. Oberstar, ~lan ameri{kega Kongresa in predsednik Komiteja za transport v ameri{kem Kongresu, saj so ravno v tistem ~asu v Kongresu sprejemali zakon o varnosti na ameri{kih letali{~ih. Omenim naj {e, da je kongresnik Oberstar slovenskega porekla in je odigral pomembno vlogo v za~etku devetdesetih let 20. stoletja, ko so ZDA priznale Slovenijo kot samostojno in neodvisno dr`avo. ^eprav je Ernest Petri~ ocenil ameri{ko-slovenske odnose kot zelo dobre, pa se je posvetil tudi nekaterim problemom v teh odnosih. Pri tem je omenil zlasti na akcije »nekaj deset ameri{kih dr`avljanov slovenskega rodu, ki so se v ZDA priselili po drugi svetovni vojni«, ki opozarjajo na prepo~asno vra~anje nacionaliziranega premo`enja s strani slovenske dr`ave. Na Petri~evo minimaliziranje problema so se odzvali prizadeti s tem, da so razdelili udele`encem panela reprint ~lanka Vladislava Bevca z naslovom Property Restitution in Slovenia – Ten Years of Procrasti- nation, ki je iz{el v South Slav Journal (jesen-zima 2001), ter dokument Zdru`enja lastnikov razla{~enega premo`enja z naslovom Proposals to Eliminate Discrimination in the Proprety Restitution Process in Slovenia. Oba dokumenta politizirata prepo~asno vra~anje premo`enja in ugotavljata, da je vzrok po~asnosti v politiki vlade Republike Slovenije, ki naj bi iz politi~nih razlogov zavla~evala z vra~anjem premo`enja. Iz tega panela je potrebno omeniti {e prispevek Marka E. Ryavca, ki je opozoril na – po njegovem mnenju – premajhno zavzetost vlade Republike Slovenije za sodelovanje s Kalifornijo in nekaterimi drugimi ameri{kimi zveznimi dr`avami, zlasti na gospodarskem podro~ju. Na Ryavcevo mnenje je odgovoril Ernest Petri~, ki je poudaril, da je to stvar prioritet vlade Republike Slovenije. Precej{njo pozornost je pritegnil tudi panel o identiteti in varnosti v srednji in jugovzhodni Evropi v novem tiso~letju, kateremu je predsedovala znana specialistka za jugoslovansko armado Robin Allison Remington. Udele‘enci panela so se ukvarjali s problemi Bosne (Francine Friedman, Univerza Ball State), narodnostnimi politikami v srednji evropi (Carol Skalnik-Leff, Univerza Illinois v Urbani-Champaign) in ekonomskimi dilemami na poti k ustvarjanju Evrope (Laszlo Karl Urban, Ameri{ka katoli{ka univerza). Veliko zanimivega je obetal tudi panel z naslovom »Razmi{ljanja o prihodnosti Kosova«, ki mu je predsedoval Paul S. Shoup (Univerza Virginija). Vendar pa panel na `alost ni zbral razli~no misle~ih, ampak samo tiste, ki so menili, da mora Kosovo ostati del Srbije oziroma ZR Jugoslavije. Tako je Du{an Batakovi} (In{titut za balkanske {tudije, Beograd) razmi{ljal o kantonizaciji Kosova kot poti k demokra- tizaciji, Du{an Kora~ (gostujo~i profesor na Univerzi Maryland v College Parku) o Kosovu kot zgodovini in prihodnosti, Ljubica Dragana Popovich (Univerza Vanderbilt) pa o prihodnosti Kosova. Panelu z naslovom »Zdru`evanje dveh zgodovin: Slovenci, ki so zapustili svojo domovino v letih 1945–1947 in usoda njihovih arhivskih materialov« je predsedovala Carole R. Rogel (Ohio State Univer- sity). France Dolinar (Arhiv Republike Slovenije), se konference ni udele`il. Njegov referat je prebrala Jera Vodu{ek. Prof. Dolinar je v svojem prispevku obravnaval vpra{anja nekaterih vodilnih ~lanov klerikalnega bloka, ki so se kasneje izselili v ZDA. Jera Vodu{ek-Stari~ (Univerza v Mariboru) je obrav- navala nekatere izbrane liberalce, Matja` Klemen~i~ (Univerza v Mariboru) pa je v svojem prispevku obravnaval usodo dokumentov o izselitvi in delovanju v ZDA dr. Mihe Kreka in {kofa Gregorija Ro`mana ter njuno delovanje v ZDA. Zanimiv je bil tudi panel, ki je obravnaval poljsko, ~e{ko in mad`arsko politi~no emigracijo z vidika za~etkov hladne vojne v ZDA, kateremu je predsedoval Roman Szporluk iz harvardske univerze. Istvan Deak (Univerza Columbia) je obravnaval mad`arsko, Igor Lukes (Univerza v Bostonu) ~e{ko, Piotr Stefan Wandycz (Univerza Yale) pa poljsko politi~no emigracijo. Za slovenskega zgodovinarja je bil zanimiv panel o mestih in narodih habsbur{ke monarhije, ki mu je predsedoval Robert Nemes (Univerza Colgate). Referati so obravnavali tri izbrana mesta nekdanje habsbur{ke monarhije v poznem 19. stoletju in sicer Lvov (Harald Binder), Prago (Alena Simunkova; Univerza Kalifornija v Riversidu) in Eger na Mad‘arskem (Nancy Meriwether Wingfield; Univerza 229ZGODOVINSKI ̂ ASOPIS • 56 • 2002 • 1–2 (125) Northern Illinois). V ta kontekst lahko {tejemo tudi panel z naslovom »Vzhodnoevropski emigranti in politika v starem svetu«, v okviru katerega je Judith Fai-Podlipnik (Univerza Southeastern Louisiana) obravnavala politiko mad‘arskih emigrantov, Jason Vui} (doktorant z Univerze Indiana) pa zanimivo temo z naslovom »Za Stalina, Tita in ameri{ke sindikate; priseljenska srbska skupnost in rde~a nevarnost v 50. letih«, kjer je predstavil reakcijo srbske skupnosti na protikomunisti~no histerijo v ZDA v 50. letih. Panel z zanimivim naslovom »Od pape{kih bul do miru, ki so ga vsilili Ameri~ani v Bosni in Hercegovini« je obravnaval dana{nji hrva{ki pogled na Bosno in Hercegovino (Ante Cuvalo, Joliet College), hrva{ko kulturo v Bosni in Hercegovini (Anita Mikuli-Kova~evi}, Univerza v Torontu), daytonski sporazum iz leta 1995 ter genezo, sedanjost in prihodnost Bosne in Hercegovine (Ivo Soljan, Grand Valley State University) in hrva{ko prisotnost v kulturni zgodovini Bosne in Hercegovine (Frajo Topi}, Teolo{ka fakulteta v Zagrebu). S problemi nekdanje Jugoslavije se je ukvarjal tudi panel z naslovom »Narodnosti v Jugoslaviji med obema vojnama«, kateremu je predsedoval John R. Lampe (Univerza Maryland). Udele`enci panela so posku{ali definirati hrva{ko identiteto v okviru medvojne usta{ke teorije (Mark Biondich, Univerze v Torontu), predstaviti srbsko vpra{anje v medvojni Jugoslaviji (Du{an J. Djordjevich, Univerza v Stanfordu) in predstaviti etni~no identiteto na pragu druge svetovne vojne, oziroma dilemo, ki je prakti~no ni bilo: ali jugoslovanska identiteta ali srbska ali hrva{ka identiteta (Laurie West Van Hook, Zunanje ministrstvo ZDA). Za udele‘ence iz Slovenije je bil {e posebej zanimiv panel »Kontinuitete in spremembe v pos- tkomunisti~ni Sloveniji«, kateremu je predsedoval Timotiy Poga~ar iz Bowling Green State University. Frane Adam (Univerza v Ljubljani) je prispeval referat »Formiranje elit in prihodnost demokracije v Sloveniji«, Tatjana Bajuk Sen~ar (ZRC SAZU) je v svojem referatu predstavila ekonomsko vpra{anje v slovenski postkomunisti~ni identiteti, Jurij Fikfak (ZRC SAZU) pa je predstavil stare in nove simbole Slovenije v obmejnih regijah. Ravno tako je bil zanimiv tudi panel o vzhodnoevropskih politi~nih emi- grantih in dejavnostih ameri{kih vohunskih slu‘b, {e zlasti referat Johna R. Schindlerja o jugoslovanskih emigrantih in zahodnih posebnih slu‘bah v letih 1945–1950, ki naj bi posku{ali spreminjati oblast v Jugoslaviji. Precej{nje pozornosti je bil dele‘en tudi referat Zoltana Baranyja (Univerza Teksas, Austin), ki je v okviru panela o {iritvi zveze NATO predstavil optimisti~no in realno sliko o stanju slovenske in romunske vojske ter dr‘ave z vidika njunih mo‘nosti za pristop k tej voja{ki zvezi. Seveda je v okviru letne konference bilo organiziranih {e veliko panelov z zanimivimi vsebinami, ki so ravno tako pritegnile precej{njo pozornost. Ker je bilo vseh panelov preve~, da bi jih lahko opisal v tem poro~ilu, sem se omejil le na tiste, ki so se mi zdeli najbolj zanimivi za slovenskega zgodovinarja. Ob vsem omenjenem lahko poro~ilo sklenemo z ugotovitvijo, da je bila tudi ta konvencija strokovno koristna in potrebna. Pokazala in opozorila je na mnoge oziroma kar pre{tevilne probleme na vseh podro~jih vsakodnevnega ‘ivljenja, ki izvirajo iz preteklosti in se odpirajo {e danes v de‘elah nekdanjega komunisti~nega sveta in zavirajo »normalen« razvoj oziroma sodelovanje omenjenih de‘el z dr‘avami zahodne Evrope in ostalim razvitim svetom. Matja‘ Klemen~i~ Mednarodni znanstveni simpozij: Demokrati~na opozicija Slovenije – ob 10. obletnici osamosvojitve Slovenije Maribor, 22. – 23. november 2001 Na Pedago{ki fakulteti v Mariboru je pod ~astnim pokroviteljstvom ministra za zunanje zadeve Republike Slovenije dr. Dimitrija Rupla v dneh od 22. do 23. novembra 2001 potekal mednarodni znanstveni simpozij o Demosu, ki ga je oddelek za zgodovino Pedago{ke fakultete v Mariboru pripravil v sodelovanju z oddelkom za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani, In{titutom za novej{o zgodovino iz Ljubljane ter Zvezo zgodovinskih dru{tev Slovenije. Predsednik organizacijskega odbora dr. Darko 230 ZGODOVINSKI ̂ ASOPIS • 56 • 2002 • 1–2 (125) Fri{ je skupaj s podpredsednikom dr. Bo‘om Repetom ter ob pomo~i ostalih ~lanov organizacijskega odbora: dr. Jasno Fischer, dr. Jurijem Perov{kom, dr. Draganom Poto~nikom in Matejo Ratej kot tajnico na simpoziju zbral triindvajset referentov, ve~inoma zgodovinarjev. Med ob~instvom so bili {tudenti in u~itelji zgodovine, vrhunski slovenski zgodovinarji in intelektualci, politiki iz ~asa prve Demosove vlade, simpozij pa so pokrivali tudi vsi pomembnej{i slovenski mediji, vklju~no z RTV Slovenija. Vsi referati, predstavljeni na mariborskem simpoziju, so v obliki zbornika objavljeni v posebni dvojni {tevilki revije ^asopis za zgodovino in narodopisje ({t. 1–2/2001). Po otvoritvi simpozija sta zbrane najprej nagovorila dr. Jo‘e Pu~nik kot predsednik takratne Demoso- ve koalicije ter Lojze Peterle kot predsednik prve Demosove vlade, ki sta se dogodkov po formiranju Demosove koalicije spomnila z vidika svoje neposredne udele‘enosti. Zgodovinar dr. Bo‘o Repe s Filozofske fakultete v Ljubljani, ki v zadnjem ~asu tudi sicer ve~ji del svoje raziskovalne dejavnosti usmerja v obdobje osemdesetih let, je predstavil odlomke iz referata z naslovom Globalna slovenska pomlad v osemdesetih. Glavne poudarke je namenil oblikovanju politi~ne opozicije, slovenskemu preo- blikovanju v suvereno nacijo ter uvedbi politi~nega pluralizma v omenjeni dekadi. Pravnik in nekdanji ustavni sodnik dr. Lovro [turm je v referatu Prve ve~strankarske volitve na Slovenskem dokazoval njihovo demokrati~nost, a jim odrekal po{tenost v smislu diskriminacije novonastalih politi~nih strank napram tistim ‘e profiliranim. Teoreti~no, nato pa {e podkrepljeno s primeri, je Demos kot in{trument demokrati~nega prehoda utemeljeval dr. Janko Prunk s Fakultete za dru‘bene vede v Ljubljani. S tem je bil simpozij dodobra utemeljen, sledila pa je predstavitev {estih strank, ki so se od formiranja Demosa do volitev v dru‘benopoliti~ne zbore priklju~ile koaliciji. Slovensko kme~ko zvezo je predstavil dr. Stane Granda z In{tituta za novej{o zgodovino v Ljubljani, Slovensko demokrati~no zvezo (SDZ) mag. Stane Okoli{ iz Slovenskega {olskega muzeja, znanstveni svetnik dr. Andrej Vovko z Znanstveno raziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti pa Slovenske kr{~anske demokrate (SKD). Kme~ka zveza je v politiko vstopila kot strokovna organizacija, zato je v svojih vrstah sprva zdru‘evala pisano mno‘ico posameznikov. SDZ kot stranka ni imela vizije za prihodnost. Razpadla je ob prvem resnej{em sporu, je dokazoval Stane Okoli{, Andrej Vovko pa je o SKD zapisal, da je s svojimi mednarodnimi zvezami mo~no pripomogla k prepoznavnosti neodvisne Slovenije. S Socialdemokratsko stranko ter vzroki za uspeh in razpad Demosa se je ukvarjal dr. Milan Zver z Ekonomske fakultete v Mariboru, z Zelenimi Slovenije dr. Andrej Hozjan, s Sivimi panterji dr. Dragan Poto~nik, ter Mateja Ratej z Liberalno stranko; vsi trije prihajajo z Oddelka za zgodovino Pedago{ke fakultete v Mariboru. Zeleni so se ob razpadu Demosa sre~ali s trenji znotraj stranke, Panterji so se ‘e marca 1992 priklju~ili Liberalno demokratski stranki, svojo parlamentarno pot pa je s padcem Demosove vlade kon~ala tudi Liberalna stranka. S Pedago{ke fakultete so prihajali tudi referenti, ki so predstavljali Demos v razmerju do zakono- dajne in izvr{ilne oblasti in sicer je dr. Jera Vodu{ek Stari~ s te plati osvetlila takratno slovensko predsed- stvo, dr. Darko Fri{ vlado, mag. Aleksandra Berberih Slana pa parlament. Drugi dan simpozija je dr. Bogdan Kolar s Teolo{ke fakultete v Ljubljani zbranim najprej pojasnil odnos vodstva katoli{ke Cerkve v Sloveniji do Demosa, medtem ko sta dr. Ale{ Gabri~ in dr. Zdenko ^epi~, z In{tituta za novej{o zgodovino v Ljubljani, razvijala zgodbo o odnosu med slovenskimi kulturniki in Demosom ter o Demosovi opoziciji. Kulturniki so v za~etku devetdesetih v nasprotju z desetletjem poprej prenehali obstajati kot politi~na opozicija, z izvolitvijo Janeza Drnov{ka za predsednika vlade aprila 1992 ter vstopom Demosove opozicije v vlado pa je tak status prenehal veljati tudi za te stranke. V popoldanskem delu so novinarji mag. Rosvita Pesek z nacionalne televizije, Ali H. @erdin s tednika Mladina, z Radia Maribor pa Stane Kocutar dokazovali omalova‘evalen odnos medijev do Demosovih akcij in do njega samega, kot najpomembnej{i medij v ~asu tranzicije enostrankarskega sistema v pluralni pa ozna~ili Televizijo Ljubljana (po letu 1990 Televizija Slovenija). S »pogledom od zunaj« na koalicijo Demos (Evropska skupnost, ZDA, Hrva{ka, Mad‘arska) so simpozij zaklju~ili dr. Jo‘e Pirjevec z Uni- verze v Vidmu, dr. Matja‘ Klemen~i~ s Pedago{ke fakultete v Mariboru, dr. Juraj Plenkovi} z re{ke Gradbene fakultete ter dr. Imre Szilágyi s Centra za mednarodne politi~ne {tudije v Budimpe{ti. Mednarodni znanstveni simpozij Demokrati~na opozicija Slovenije je bil prvenstveno namenjen razrezu ter strokovni analizi politi~nega dogajanja in predstavitvi politi~nih akterjev ~asa ob osamosvajanju Slove- nije na na~in, ki je blizu zgodovinski metodi, kar pomeni, da temelji na preverljivosti bodisi v arhivskih bodisi ~asopisnih in drugih virih. Znanstveni na~in razmi{ljanja, tuj politi~ni dikciji, ki ‘eli biti in ostati v{e~na, je tako dogajanje na simpoziju ob ‘e omenjeni dobri zastopanosti predstavnikov takratnih politi~nih 231ZGODOVINSKI ̂ ASOPIS • 56 • 2002 • 1–2 (125) strank, kar nekajkrat prignal do vro~e debate, kar pa je, kot je poudaril tudi predsednik organizacijskega odbora dr. Darko Fri{ v svojem zaklju~nem govoru, le pripomoglo k {e kvalitetnej{i obravnavi na{tetih tematik, saj zgodovinarji z najvi{jimi znanstveni referencami seveda nikakor niso bili pripravljeni sprejemati {tevilnih navodil politi~nih akterjev o tem, kaj in na kak na~in naj raziskujejo. Ocenimo lahko, da je simpozij o Demosu na Pedago{ki fakulteti v Mariboru sistemati~no obdelal posamezne politi~ne segmente, ki so vplivali na nastanek in delovanje Demosa, s ~emer so ustvarjalci dosegli svoj namen, hkrati pa je odprl tudi mnoga vpra{anja iz obravnavanega obdobja, na katera bo mo~ zanesljive odgovore poiskati {ele, ko bo tudi dejansko omogo~en vpogled v arhive posameznih politi~nih strank. Mateja Ratej 232 ZGODOVINSKI ̂ ASOPIS • 56 • 2002 • 1–2 (125) [olska kronika Zbornik za zgodovino {olstva Slovenski {olski muzej v Ljubljani izdaja svoje glasilo, ki izhaja kot vsakoletni zbornik s tradicijo leta 1964 nastalega zbornika {olsko-pedago{kih muzejev v Ljubljani, Zagrebu in Beogradu. Kot specializirana slovenska revija za zgodovino {olstva in pedagogike predstavlja v~eraj{nji utrip na{ih {ol in je s svojim sporo~ilom obrnjena h koreninam, iz katerih raste tudi dana{nji {olski dan. Revija je odprta za zgodovinarje, pedagoge, slaviste in vse {olnike, pa tudi za zgodovinske kro`ke, ki s svojimi prispevki predstavljajo raziskovalne rezultate s podro~ja zgodovine {olstva od {tudij, do objav virov, spominskih zapisov in poro~il o publikacijah. Objavlja pa tudi bibliografijo za slovensko zgodovino {olstva. Zbornik za zgodovino {olstva – {olska kronika je na voljo naro~nikom in drugim na sede`u uredni{tva v Slovenskem {olskem muzeju, Ple~nikov trg 1 v Ljubljani. 233ZGODOVINSKI ̂ ASOPIS • 56 • 2002 • 1–2 (125) OCENE J o a n M u e l l e r, Clare’s Letters to Agnes. Texts and Sources. St. Bonaventure, New York : The Franciscan Institute, St. Bonaventure University, 2001. 269 strani. Poleg nekaterih drugih spisov Klare Asi{ke (Vodilo, Oporoka in pismo namenjeno Ermentrudi iz Brugesa) so ohranjena tudi {tiri njena pisma, naslovljena na Ne‘o Pra{ko. Ta {tiri pisma imajo zelo velik pomen pri preu~evanje zgodnjega fran~i{kanskega gibanja, {e posebej pa so nam v veliko pomo~ pri osvetlitvi zgodovine prvih klaris. Na podlagi teh dokumentov se la‘je preselimo v miselni in duhovni svet prvih ‘enskih ubo{tvenih redov. @ivljenje Klare Asi{ke nam je dokaj dobro poznano in dostopno tudi v slovenskem jeziku.1 Rodila se je leta 1193 ali 1194 o~etu Offreducciu di Favarone in materi Ortolani. Navdu{ila se je nad pridigami sv. Fran~i{ka Asi{kega in se po njegovem zgledu odpovedala svetu in posvetila bogu. Ustanovila je redovno dru‘bo pri cerkvi sv. Damijana v Assisiju, katero so poimenovali po njej, torej klarise. Ves ~as svojega ‘ivljenja si je prizadevala, da bi dosegla pape‘evo priznanje za njen fran~i{kanski na~in ‘ivljenja. Pape‘evo odobritev svojega Vodila, v katerem je na prvo mesto postavila ubo{tvo, je prejela 9. avgusta 1253, in sicer dva dni pred svojo smrtjo. Vodilo Klare Asi{ke je tudi prvo odobreno Vodilo, ki ga je napisala ‘enska. V tandemu z njo je pri pogajanjih za priznanje, tako Privilegija ubo{tva kot tudi Vodila, delovala tudi Ne‘a Pra{ka (1211–1282). Ne‘a je bila najmlaj{a h~i kralja Otokarja I. PVemysla in kraljice Konstance Mad‘arske. Popolnoma v skladu s takratnim ~asom je kralj Otokar posku{al z dobrimi porokami svojih h~era raz{iriti in zavarovati svoje kraljestvo. Nekje med leti 1219 in 1220 je bila Ne‘a zaro~ena s Henrikom VII., sinom nem{kega cesarja Friderika II. Vendar pa je ta poroka splavala po vodi in pripeljala celo do ~e{ko-avstrijske vojne. Otokarju se prav tako ni uspelo dogovoriti za poroko z angle{kim kraljem Hen- rikom III. Leta 1231 je za njeno roko zaprosil Friderik II., vendar je Ne‘a njegovo ponudbo zavrnila. Takrat se je ‘e navdu{evala nad idejami Fran~i{ka in Klare, in ko je v rojstni Pragi postavila bolnico na ~ast sv. Fran~i{ku, je pozidala {e ‘enski samostan, v katerega je vstopila 11. junija 1234. Po dveh mesecih jo je pape‘ Gregorij IX. postavil za predstojnico sestrske skupnosti. Ravnala se je po ‘ivljenju sester pri sv. Damijanu. Korespondenca med tema dvema ‘enskama nam nazorno ilustrira, kako zelo je bila Ne‘a Pra{ka (razo~arana nad plemi{kim in bogata{kim na~inom ‘ivljenja, polnim politike in intrig) o~arana nad Fran~i{kovim in Klarinim idealom ‘ivljenja brez lastnine. Prav zaradi tega jo je zelo cenila in ob~udovala tudi Klara, ~eprav jo je poznala samo preko pisem in opisov, katere so ji posredovali sli. Mnogo rokopisov, v katerih je mo~ najti Klarina pisma Ne‘i Pra{ki, je bilo odkritih v raznih arhivih in knji‘nicah po Evropi (Milan, Bamberg, Wolfenbüttel, Dresden, Berlin, [ibenik) in mnogo znanstvenikov se je ukvarjalo s preu~evanjem in dokazovanjem avtenti~nosti le-teh (dr. Achille Ratti – kasnej{i pape‘ Pij XI., Water Seton, dr. Krsto Sto{i}). Leta 1932 je Jan Kapistrán Vysko~il v svoji kriti~ni izdaji Klarinih {tirih pisem Ne‘i Pra{ki zaklju~il, da je [ibeni{ki rokopis kopija Milanskega, drugi~ da je na nastanek Bamber{kega najverjetneje vplival [ibeni{ki in tretji~ da je bil Milanski najverjetneje napisan v Pragi ob pripravah na Ne‘ino kanonizacijo nekje pred letom 1328. V zadnjih tridesetih letih so Klarina pisma iz{la {e ve~krat in tudi v mnogih jezikih. Tudi v slovenskem prevodu jih lahko beremo.2 Latinski tekst v knjigi, 1 Chiara Augusta Lainati, Sveta Klara Asi{ka in ‘ivljenjepisni podatki o sv. Ne‘i Asi{ki, Ognji{~e, Koper in Samostan klaris, Nazarje, 1993; Sedulius, @ivljenje Klare Asi{ke v podobah, Kapucinski provincialat, Ljubljana, 1991 2 Spisi sv. Fran~i{ka Asi{kega in sv. Klare, Mohorjeva dru‘ba v Celju, Celje, 1982 ; Lothar Hardick, Duhovnost svete Klare, Nazarje, 1994 234 ZGODOVINSKI ̂ ASOPIS • 56 • 2002 • 1–2 (125) ki jo imamo pred seboj, temelji na izdaji Giovannija M. Boccalija, kateremu je osnova Milanski rokopis, vendar pa daje avtorica, ko naleti na morebitne razlike, prednost Vysko~ilu. Vendar pa pri~ujo~a knjiga ni zgolj {e ena izdaja Klarinih pisem v latin{~ini, kateri je dodan tudi njihov prevod, tokrat angle{ki. ̂ e sku{amo razumeti Klarino uporabo svetopisemskih stavkov, njeno improviza- cijo Legende sv. Ne‘e iz Rima in njen odnos do Ne‘e Pra{ke, moramo njena pisma vklju~iti v kontekst in jih preu~iti znotraj drugih so~asnih dokumentov, ki nam razkrivajo nov pogled na Klaro, Ne‘o in njune sestre. In namen te knjige je ravno to, vklju~itev Klarinih pisem v njihov ~as in jih preu~iti s pomo~jo virov, ki se skrivajo za njimi. Prvi del knjige se torej za~ne z latinskim tekstom Klarinih pisem in isto~asnim angle{kim prevodom. Vendar pa se avtorica ne zadovolji samo s tem. Naslednji korak prvega dela je izdelava obse‘nega komentarja v obliki opomb, in sicer vsakega pisma posebej. Na podlagi prevoda in opomb je pri{la avtorica do odkritja treh bistvenih virov, ki so slu‘ili Klari pri pisanju njenih pisem. In v drugem delu knjige sledi podrobna preu~itev in analiza teh virov. V zadnjem, tretjem, delu knjige pa sledi {e angle{ki prevod Legende sv. Ne‘e iz Rima. Prvo Klarino pismo je bilo najverjetneje napisano po Binko{tih, 11. junija 1234, dan po Ne‘inem vstopu v samostan v Pragi. Klara, vzhi~ena nad novico, da je Ne‘a zavrnila poroko s Friderikom II, si je za~ela dopisovati s triindvajsetletno Ne‘o. Njeno prvo pismo je slavospev »sveti zamenjavi«. To pomeni zapustiti zemeljske dobrine (predati jih revnim) in sprejeti nebe{ke. Ko se v svojem pismu navezuje na Legendo sv. Ne‘e iz Rima, ne poudarja tako mo~no pogum svetnice v smislu mu~eni{tva, temve~ veliko bolj njeno zvestobo svojemu ‘eninu, Jezusu Kristusu. Klarino drugo pismo je bilo po vsej verjetnosti napisano med pomladjo 1235 in zimo 1238. Glede letnic lahko sklepamo na podlagi omembe brata Elija kot vrhovnega predstojnika manj{ih bratov. V teh letih (1235–1238) je Klara morala odlo~no zagovarjati evangeljsko ubo{tvo proti poskusom cerkvenega vodstva, da bi omililo strogost reda. Klara se je bala, da pomehku‘enje ne bi zajelo tudi pra{kega samosta- na, zato je pisala Ne‘i in jo prosila, naj vztraja v zaobljubljenem ubo{tvu. V pismu je od spo{tljivega »vi«, katerega {e lahko opazimo v prvem pismu, pre{la na prijateljski »ti«. Klara je verjetno svoje tretje pismo, ki je mojstrsko delo zgodnje fran~i{kanske literature, napisala poleti 1238. Klara je izvedela, da je Gregorij IX. podelil Ne‘i Privilegij ubo{tva in da ho~e Ne‘a ostati zvesta v izpolnjevanju najpopolnej{ega ubo{tva, zato ji je vsa vesela takoj pisala pismo, v katerem ji ~estita za njeno rast v tej kreposti. Proti koncu pisma pa Klara odgovori na Ne‘ino vpra{anje glede posta na praznike in tudi sicer. Klara se sklicuje na navade v samostanu sv. Damijana in pravi, da naj imajo postne jedi in trajni post (z izjemo nedelj in bo‘i~a), vendar pa naj ne pozabijo na mlade, {ibke, bolne in zunanje sestre. ^etrto pismo je Klara napisala leta 1253 tako reko~ na svoji smrtni postelji, skoraj petnajst let za tretjim pismom. V njem poveli~uje kontemplativno ‘ivljenje in spodbuja k njemu ter se, v slutnji, da bo kmalu umrla, od Ne‘e in ostalih sester v Pragi poslavlja. Razloge, zakaj se tako dolgo ni javila, v pismi navaja tudi sama: te‘ave pri odpo{iljanju in dostavljanju po{te ter nevarnosti na cestah (nevarnosti so pretile Evropi zaradi vdora Tatarov in so res ogro‘ali tudi Fran~i{kove brate na ̂ e{kem). Obe, Klara in Ne‘a, sta se leta in leta borili, da bi ostali zvesti na~inu ‘ivljenja, katerega sta spoznali od sv. Fran~i{ka. Ne‘a je bila pri premagovanju vseh te‘av (pape‘ev pritisk, oslabitev predanosti manj{ih bratov ‘ivljenju brez lastnine in politi~ni nemiri, ki so resno ogrozili oba samostana) Klari v resni~no podporo in radost. V svojem zadnjem pismu Klara izkazuje svojo veliko naklonjenost in ljubezen do Ne‘e Pra{ke, svoje ljubljene h~erke. V prvi tretjini drugega dela knjige z naslovom, Legenda sv. Ne‘e iz Rima kot vir, Joan Mueller preu~i v kolik{ni meri je Klara v svoja pisma vklju~ila Legendo sv. Ne‘e iz Rima. Zgodba o trdovratni kr{~anski deklici, kateri je njena zvestoba do Kristusa s~asoma prinesla krono mu~eni{tva, je bila v srednjem veku zelo popularna in dobro poznana. Zato tudi ne presene~a dejstvo, da so se srednjeve{ke ‘enske pri svojem pisanju velikokrat navezovale na legendo sv. Ne‘e, za kar najdemo dokaz tudi v pismih Klare Asi{ke. V svojih {tirih pismih Ne‘i Pra{ki, Klara direktno citira, parafrazira in namiguje na legendo sv. Ne‘e iz Rima. Avtorica sku{a predvsem odgovoriti na vpra{anje, od kod je bila Klari poznana ta legenda, saj je glede na ubo{tvo in stro{ke srednjeve{kih rokopisov jasno, da Klara ni imela na razpolago svoje knji‘nice. Zaklju~iti je mogo~e naslednje, da je Klara zagotovo zelo dobro poznala legendo sv. Ne‘e skozi ljudsko kulturo (pridige, pesmi in igre, ki so osvetljevale legendo) in skozi vsakoletno praznovanje praznika sv. Ne‘e (od 21. do 28. januarja). Mogo~e pa je poznala Legendo sv. Ne‘e iz Rima tudi iz liturgi~nih tekstov, in sicer iz 235ZGODOVINSKI ̂ ASOPIS • 56 • 2002 • 1–2 (125) Regula breviarii, ki vklju~uje celoten tekst legende. Klara pa je zagotovo predvidevala, da je tudi Ne‘a Pra{ka seznanjena z legendo svoje lastne svetnice. Duhovnost Klarinih pisem je prav gotovo primerljiva z duhovnostjo prvih fran~i{kanskih bratov. Ob primerjavi Klarinih pisem in pisanj prvih bratov pridemo do spoznanja, da je Klara uporabljala svetopi- semske besedne zveze na enak na~in kot so to po~eli prvi fran~i{kani. In ravno ta primerjava je tema naslednjega eseja z naslovom, Za~etna fran~i{kanska klima kot vir: Klarina pisma in prvi bratje. S pomo~jo preu~evanja in prebiranja Klarinih pisem v lu~i drugih fran~i{kanskih virov se veliko la‘je preselimo v Klarin duhovni in notranji svet. Pri re{evanju te naloge si je avtorica pomagala s preu~evanjem aparature, ki jo je sestavil Giovanni M. Boccali v Fontes Franciscani. Na dolo~enih mestih pa je dodala {e druge primerne tekste. Primerjava pisem znotraj fran~i{kanskih virov je predstavljena tako v angle{~ini (v samem tekstu) kot v latin{~ini (v opombah). Tej primerjavi vsakega pisma posebej pa sledi {e avtori~ina obrazlo‘itev, s pomo~jo katere la‘je razumemo miselnost Klare Asi{ke (pomen ubo{tva; odnos do priorja fran~i{kanskega reda; razumevanje biti nevesta, sestra, mati in h~i; dosega duhovne zrelosti). Vztrajanje, tako Klare Asi{ke kot Ne‘e Pra{ke, na na~inu ‘ivljenje brez lastnine je povzro~ilo na eni strani ob~udovanje, a na drugi pravne te‘ave tako dr‘ave kot cerkve. Te te‘ave pa so povzro~ile obilico pisem med pape‘em, Ne‘o in kraljevo dru‘ino PYemysl. Klarina pisma Ne‘i je mogo~e veliko jasneje razumeti, ~e jih beremo v kontekstu pape‘eve in kraljeve korespondence. Tega pa se loti Joan Mueller v tretjem eseju, Privilegij ubo{tva kot vir: Klarina pisma med pape‘evo in kraljevo korespondenco. Knjiga se zaklju~i s prevodom Legende sv. Ne‘e iz Rima, ki je delo Julie Fleming. Kljub temu, da ‘enske dolgo ~asa niso bile vpisane v zgodovino, so ‘enski glasovi vendarle obstajali. In ~eprav je bilo teh res da zelo malo, jim je potrebno prisluhniti. No~em pa pri tem poudariti dejstva, da so le-ti ‘enski, ampak da pomeni njihovo delo zelo pomemben prispevek k osvetlitvi dolo~enih momentov zgodovine. Tako imajo tudi Klarina pisma velik pomen za zgodovino prvih fran~i{kanov in klaris, ob tem pa nam omogo~ajo, da se za trenutek preselimo v notranji svet srednjeve{ke ‘enske, tokrat redovnice. M o j c a K o v a ~ i ~ P a o l o N a l d i n i, Cerkveni krajepis ali opis mesta in {kofije Justinopolis – ljudsko Koper. Koper : Zgodovinsko dru{tvo za ju‘no Primorsko, Znanstveno – raziskovalno, {kofija Koper, 2001. 343 strani. V skladu s temeljnimi smotri delovanja Zgodovinskega dru{tva za ju‘no Primorsko in Znanstveno- raziskovalnega sredi{~a v Kopru je tako v okviru temeljnih kot aplikativnih raziskav zgodovinopisju kot dominantni humanisti~ni panogi odmerjeno vidno mesto, s tem pa se nenehno ohranja in poudarja speci- fika ju‘noprimorske regije oziroma Slovenske Istre kot ene izmed najbolj izrazitih in tipi~nih slovenskih obmejnih obmo~ij, ki ji je skozi zgodovino prepletenost dru‘benega in kulturnega dogajanja oblikovala posebno podobo. Ta podoba se bodisi v {ir{em kot o‘jem geografskem okviru zrcali v {tevilnih zgodovin- skih delih, zlasti pa v krajepisih, ki jim sledimo tja od prve polovice XV. pa vse do XVIII. stoletja. Iz krajepisov prav gotovo lahko razberemo temeljne metodolo{ke usmeritve tedanjega zgodovinopisja ali bolje, polihistoricizma, ki je navdajalo avtorje z zgodovinsko preteklostjo ter tako dokaj slikovito prikazujejo tudi na~in uporabe zgodovinskih virov in njihovo interpretacijo. Poleg histori~nih pa krajepisi izdajajo tudi nekaj sodobnih komponent, ki so mo~no opazne v dana{njem italijanskem, slovenskem, hrva{kem pa tudi nem{kem zgodovinopisju, namre~ mo~ne tendence po dokazovanju pripadnosti dolo~enih geografskih obmo~ij, {e posebno Istre kot multikulturne in multietni~ne pokrajine k posamezni nacionalni oziroma dr‘avni skupnosti. Glede na vpetost ve~jega dela Istre v romanski oziroma italijanski kulturni prostor je razumljivo, da je ve~ina krajepisov nastajala izpod peresa italijansko govore~ih avtorjev, tako tujcev kot doma~inov. Knjiga Stari krajepisi Istre, ki je leta 1999 iz{la v Knji‘nici Annales Majora, je tako prvi~ slovenski javnosti predstavila izvle~ke iz 12 krajepisov Istre od XV. do za~etka XVIII. stoletja. S to izdajo sicer {e zdale~ niso bile zapolnjene {tevilne vrzeli istrskega zgodovinopisja, saj v slovenskem prevodu {e niso bili objavljeni vsi znani krajepisi Istre, vendar se je z njo za~ela uspe{no uresni~evati pobuda Ministrstva za 236 ZGODOVINSKI ̂ ASOPIS • 56 • 2002 • 1–2 (125) kulturo iz leta 1993, da bi zaradi nepoznavanja istrske zgodovine in kulturne preteklosti za~eli s pre- vajanjem in izdajanjem nekaterih del, predvsem starej{ih, ki bi slovenskemu bralcu, pa tudi strokovnjakom in znanstvenikom ter ljubiteljem zgodovine na ta na~in prikazali nekatera temeljna dela istrskega zgodovi- nopisja. @e v tem delu je odgovorni urednik in avtor ve~ine sestavkov dr. Darko Darovec napovedal tudi prevod in izid nekaterih temeljnih del, med njimi predvsem znamenite Corografie ecclesiastice koprskega {kofa Paola Naldinija. Prav gotovo je k prevodu in izidu pripomogla 300-letnica natisa izvirnika in 1400- letnica koprske {kofije, ki smo jo v okviru Zgodovinskega dru{tva in ZRS-ja obele‘ili tudi z vsebinsko bogatim znanstvenim simpozijem, ki je oktobra leta 2000 potekal v prostorih koprskega muzeja. Po~astitev teh ~astitljivih jubilejev, tako 1400-letnice koprske {kofije kot leto{nje 700-letnice Minoritskega samosta- na v Piranu, so obenem dala prilo‘nost za bolj poglobljene in obse‘nej{e raziskave s podro~ja cerkvene zgodovine, ki smo jih doslej pogre{ali. V vrsti krajepisov lahko Naldinijev krajepis koprske {kofije iz leta 1700 opredelimo za enega najbolje dodelanih in tudi po sodobnih na~elih znanstvenih metod in pristopov obravnavanja dolo~enih dogodkov in procesov v zgodovinopisju najbolj doslednih, saj sproti navaja uporabljene vire in literaturo, kar v njegovem ~asu ni bilo povsem obi~ajno. Obenem na ve~ mestih polemizira s predhodnimi pisci in podaja nasprotne argumente, ki jih je kasneje tudi sodobno zgodovinopisje v glavnem potrdilo. Naldinijev krajepis lahko opredelimo kot neke vrste obse‘no vizitacijsko poro~ilo, ki je terjalo veliko ~asa, napornega in natan~nega dela, saj si je {kof od leta 1686, ko je bil posve~en za koprskega {kofa, pa do izida svojega dela leta 1700, ogledal in opisal domala vse tedanje cerkve in samostane koprske {kofije. Podrobno je opisal tudi vse tedanje cerkvene ustanove in versko stanje celotne {kofije pod katero so spadali piranski, izolski, kubejski in krkav{ki vikariat. To novo upravno strukturo in reorganizacijo {kofije je Naldini zasnoval po sinodi, ki jo je sklical leta 1690. Meje tedanje koprske {kofije so sicer ostajale enake kot v srednjem veku: na severu je meja segala od cerkve sv. Petra na Gazelu (obmo~je dana{njega Ankarana), od tod je tekla na jug ob obali mimo Kopra, Izole, Strunjana, Pirana in Se~ovelj do Savu- drijskega rta, kjer se je dotaknila uma{kega teritorija oziroma novigrajske {kofije. Tu je meja zavila na vzhod po Istrskem ali Savudrijskem krasu do Ka{tela, nato proti severu pre{la na Krkav~e, Ko{tabono (tu se je znova dotaknila skrajnih meja novigrajske {kofije), od tod pa na Marezige, Lopar, Tru{ke, Popetre pa vse do So~erge, kjer je spet zavijala proti severu na Movra‘, Smokvico, Gra~i{~e, Hrastovlje, Kubed, se povzpela na Tinjan, nato nadaljevala do Dekanov, Sv. Antona ter po Ri‘ani do morja. Obmo~je koprske {kofije je v obsegu merilo 60 milj in bilo razdeljeno, kot ‘e re~eno, na {tiri vikariate, ti pa na ‘upnije, ki jih je bilo na celotnem obmo~ju 17. Celotno Naldinijevo delo je razdeljeno na 6 knjig, te pa so razdeljene na posamezna poglavja: I. knjiga nosi naslov »O koprski stolnici, {kofiji, {kofih in kapitlju«, v drugi je Naldini spregovoril »O svetih in redovnih cerkvah ter dobrodelnih zavodih v Kopru«, tretja opisuje prvi, to je piranski vikariat, ~etrta knjiga pa izolski vikariat. Peta podaja oris kubejskega, {esta knjiga pa zadnjega, to je krkav{kega vikariata. Ker je koprska {kofija obsegala skoraj celotno ozemlje nekdanje komune, ki se deloma ujema z dana{njo koprsko ob~ino, razen nekaterih vasi pod Kra{kim robom (‘upnija Osp in Loka ter vas Rakitovec v buzetski ‘upniji), ki so do leta 1788 spadale v okvir tr‘a{ke {kofije, ter vasi [terna ju‘no od Dragonije v okviru novigrajske {kofije, kot tudi izolske in piranske ob~ine, nedvomno lahko re~emo, da gre v tem delu za celotno predstavitev Slovenske Istre v vseh njenih zgodovinskih, verskih in cerkvenoupravnih, umet- nostnozgodovinskih, etnolo{kih, socialnih, jezikoslovnih in nenazadnje etni~nih zna~ilnostih. Ravno te zna~ilnosti bodo za slovenskega bralca nadvse zanimive, saj je Naldini eden redkih italijanskih piscev, ki je slovanskemu ‘ivlju v Istri dajal velik pomen in bil do njega korekten in objektiven. Ob Giacomu Filippu Tommasiniju, novigrajskem {kofu, je Naldini Slovane ozna~eval kot dobre in marljive poljedelce oziroma kolone kljub dejstvu, da niso bili avtohtoni prebivalci Istre, kar pa je v popolnem nasprotju s stali{~i nekaterih ~lanov koprske Akademije dei Risorti, ki so sicer sredi XVIII. stoletja, ko je akademike vodil znameniti koprski razsvetljenec Gian Rinaldo Carli, odklanjali slovanski zna~aj Istre. Sam Carli je slovan- ski element ~util in ozna~eval predvsem kot tujek v romanski tradiciji Istre, ki je bila zanj pomembna komponenta embrionalne nacionalne zavesti Italijanov. Po Carliju je Istra po propadu rimskega imperija za{la v dekadenco, ki jo je ~util kot zaton civilizacijskih vrednot, pri tem pa je zanemarjal analizo vzrokov, ki je bila prisotna v diskusijah njegovih sodobnikov. V polni meri je tu lo~eval aristokratsko-me{~anski in pode‘elski sloj ter je le v prvem videl protagonista zgodovinskega razvoja in nosilca humanisti~nih 237ZGODOVINSKI ̂ ASOPIS • 56 • 2002 • 1–2 (125) vrednot. Zani~evalno in vzvi{eno je nasproti koprskemu me{~anstvu postavljal pode‘elje s slovanskimi koloni, pri tem pa je seveda treba poudariti, da Carlijevo mi{ljenje v tistem ~asu ni bilo nekaj izjemnega, saj ga sre~amo ‘e pri nekaterih predhodnikih istrskega humanizma, npr. Pietru Coppu in Girolamu Muziu. Naldini je torej po svojih stali{~ih pa tudi po svojih dejanjih sodil v progresivno kulturno in dru‘beno okolje Kopra, ki je ‘e pred Carlijem zavra~alo nekatere pav{alne in subjektivne ocene, ki so bile sicer pogoste v tedanji bene{ki aristokratski mentaliteti. Ne sme nas torej presene~ati, da je v ~asu Naldinijevega pastirskega delovanja bogoslu‘je na pode‘elju in v koprskem gregoritskem samostanu potekalo v slovan- skem jeziku, vi{ek njegovih prizadevanj pa predstavlja ustanovitev »Ilirskega semeni{~a« v Kopru leta 1710, ki je nato nepretrgano delovalo do leta 1810. Ob samih spoznanjih {kofa, da je za prete‘no slovansko pode‘elje nujno potrebna vzgoja duhov- nikov-glagolja{ev, pa je verjetno njegovim odlo~itvam botrovalo tudi dejstvo, da je z ustanovitvijo »Col- legia dei Nobili« v Kopru 1675 izobrazba in vzgoja ostajala zgolj privilegij vi{jih slojev prebivalstva. V prvem obdobju so v Collegiu pou~evali somaski, o katerih se je {kof Naldini izra‘al zelo pohvalno, me{~ani pa nad njimi niso bili preve~ navdu{eni. Leta 1699 so jih nadomestili {olski bratje scolopi oziroma piaristi; z njihovim prihodom je ugled koprskega Collegia mo~no narasel, saj je Rimska cerkev po{iljala sem najbolj{e predstavnike tega reda, ki jim je prebivalstvo povsem zaupalo. V skladu s te‘njami verskega in duhovnega preporoda po Tridentinskem koncilu Naldinijeva prizade- vanja pravzaprav niso bila osamljena, toda s prodorom razsvetljenskih idej, ki so te‘ile k ve~jemu razu- mskemu poudarku v dru‘benem in verskem ‘ivljenju, se ve~ina {kofov na obmo~ju Bene{ke republike ni odlikovala niti s posebnim reformatorskim ‘arom niti z ‘eljo, da bi Cerkev osvobodila politi~nih in oblastnih vplivov. Zavedali pa so se potrebe po bolj{i izobrazbi in ve~ji dejavnosti duhovnikov, preuredili so javno pomo~ in poudarjali dru‘beno koristnost religije kot temelja vsake dru‘be in edinega vira kolektivne in individualne morale. Naldinijevo delo lahko torej umestimo v {ir{i dru‘beni kontekst na prelomu med XVII. in XVIII. stoletjem. Poleg splo{nih zna~ilnosti tovrstnih del ga odlikuje {e vrsta posebnosti, tako da to ni le izvrsten zgodovinski vir, saj se je od njegovih ~asov tudi mnogo dokumentov, ki jih citira, izgubilo, temve~ je tudi imeniten pri~evalec ~asa, in to ne le o cerkvah, vaseh, trgih in mestih, cerkveni in posvetni upravni ureditvi, navadah in obi~ajih, gospodarskem in socialnem polo‘aju prebivalstva, temve~ ka‘e tudi na duh ~asa in nenazadnje na stanje in usmeritve v tedanjem zgodovinopisju. Naldinijevo delo je torej dragoceno zgodovinsko ~tivo, ki na zanimiv a poljuden na~in v kar najbolj popolni obliki odslikava podobo ~asa, ljudi in obmo~je tedanje koprske {kofije, obenem pa je neobhoden priro~nik za vse vrste strokovnjakov, ki se lotevajo zgodovinskih, umetnostnozgodovinskih in etnolo{kih raziskav o Istri. S slovenskim prevodom se bo to monumentalno delo pribli‘alo tudi {ir{emu krogu bralcev in zaradi svoje pri~evalnosti tako strokovno kot {ir{o javnost seznanilo s poglavitnimi posebno- stmi iz zgodovine, tradicije in kulturne dedi{~ine Slovenske Istre ter tako omogo~ilo nadaljnje poglobljene {tudije tega v mnogih pogledih specifi~nega obmo~ja slovenskega narodnega in nacionalnega telesa. S a l v a t o r @ i t k o Jako stara vas na Gori{kem je Solkan. Zbornik ob tiso~letnici prve omembe kraja. Ur. Branko Maru{i~. Solkan : Krajevna skupnost, 2001. 511 strani. Ob zgodovinski tiso~letnici je Solkan, razmeroma majhen kraj, dobil dokaj ob{iren, vsebinsko razno- lik in kvaliteten zbornik. Uredni{ki odbor te vsebinsko bogate in ilustrirane publikacije je pod predsed- stvom zgodovinarja dr. Branka Maru{i~a izdelal zasnovo te pestre knjige, ki bo ustregla razli~nim bralcem in hkrati utrdila krajevno identifikacijo med doma~ini. Uredni{tvu je treba {e posebej ~estitati k velikemu organizacijskemu delu, saj mu je uspelo pritegniti k sodelovanju kar 41 avtorjev razli~nih strokovnih profilov. Prve organizacijske priprave za ta zbornik so se pri~ele ‘e v za~etku osemdesetih let, knjiga pa je iz{la leta 2001, ob jubileju tiso~letnice kraja Solkan. V zborniku so pri{li do izraza tako razli~ni interdisci- plinarni vidiki kot tudi literarno specifi~ne zvrsti izra‘anja. ^lanki so problematizirali razli~ne teme iz solkanske preteklosti pa tudi iz sodobnosti. Dragoceni in privla~ni element zbornika je tudi posebno poglavje, ki govori o solkanskih osebnostih in vsebuje nekaj krajevnih spominskih pri~evanj. Ti prispevki 238 ZGODOVINSKI ̂ ASOPIS • 56 • 2002 • 1–2 (125) so prinesli med mnoge strokovne ~lanke tudi ~love{ko neposrednost in sve‘ino, ki bo {e zlasti ganila starej{e krajane Solkana, ko bodo obujali spomine na mlada leta njihovega ‘ivljenja. Zbornik ob tiso~letnici Solkana je pregledno zasnovan v {est poglavij. Najbolj ob{irno pa je zgodovin- sko poglavje: »Pogled v preteklost«, ki zajema z dvajsetimi temami skoraj polovico obsega knjige. V tem poglavju se dobro dopolnjujejo okvirne teme o zgodovini Gori{ke s temami, ki obravnavajo situacije iz krajevne solkanske preteklosti. Teme v tem poglavju si sledijo v ~asovnemu zaporedju in pokrivajo izbrana obdobja ali zgodovinske situacije od prazgodovine do sodobnosti. Glede na omejeni prostor te recenzije bom razpravljal o zborniku predvsem panoramsko. Zato ne bom mogel dosledno slediti zapore- dju poglavij in ~lankov v zborniku, prav tako ne bom mogel omeniti vseh avtorjev v tej publikaciji. Uvodno in okvirno vlogo ima v zborniku zgodovinska razprava P. [tiha, ki pojasnjuje v {ir{em prostor- skem in ~asovnem okviru politi~ne, kolonizacijske in etni~ne razmere okoli leta 1000. Avtor posega tudi v selitveno in langobardsko predzgodovino tega obdobja in hkrati izpostavlja takratno politi~no-upravno in voja{ko vlogo Solkana. S tem aktualizira solkanskim krajanom pomembnost tega tiso~letnega krajevnega jubileja. Regionalno okvirno vlogo ima tudi razprava E. Holz, ki je orisala strate{ko in prometno vlogo Solkana ob reki So~i in njegovo vpetost v zgodovinska dogajanja {ir{ega prostora skozi stoletja. Podobno uvodno vlogo geografske orientacije bi lahko dobila tudi geografsko-ekolo{ka razprava I. Maru{i~a – Krajina Solkana, ~e bi bila ume{~ena na za~etku knjige. Napisana je zelo pregledno, k njeni zanimivosti pa prispevajo tudi skrbno izbrane in lepe ilustracije. Najprej je avtor opredelil obmo~je krajine Solkana, nato je prikazal geomorfolo{ke in geolo{ke zna~ilnosti tega obmo~ja. Z ekolo{kih vidikov je opisal tudi vodovje in rastje, v zadnjem delu razprave pa je sistemati~no predstavil pomembne elemente povr{ja te krajine. Druge zgodovinske razprave, ki obravnavajo raznovrstna dogajanja ali situacije iz starej{ih obdobij so osredoto~ena na o‘je solkanske krajevne razmere. V njih so v besedi in sliki predstavljeni izbrani razno- vrstni izseki iz krajevne preteklosti: – prazgodovinska podoba Solkana, pregled mlaj{ih solkanskih plemi{kih rodbin, na osnovi urbarialnih raziskav je V. Pavlin prikazal posestne upravno-politi~ne razmere na Gori{kem kot tudi podlo‘ni{ke obveznosti solkanskih kmetov. Solkanska revolucionarna dogajanja med tolminskim kme~kim puntom je ‘ivo predstavil J. Dolenc, nekatere specifi~ne elemente iz doma~e cerkvene zgodovine pa je predstavil V. Paljk. Konceptualno in slogovno so ti ~lanki precej razli~ni: nekateri so napisani precej strokovno zahtevno in sinteti~no, o fevdalnih rodbinah kar preve~ podatkovno, o cerkveni zgodovini pa so zapisi podani poljudno. V zanimivem ~lanku o kme~kih puntarjih so dobro povezani elementi iz zgodovin- skih virov z opisi uporni{kega dogajanja na o‘jem solkanskem obmo~ju. Druga polovica zgodovinskih razprav obravnava novej{a in dinami~na obdobja moderne zgodovine od konca 19. stoletja dalje. Solkanci so bili usodno vklju~eni v razne moderne gospodarsko-socialne in politi~ne tokove evropskih razmerij, ki so naleteli v tem kraju na ‘iv nacionalni in socialni odziv. Krajani pa so bili tudi aktivno vklju~eni v usodna dogajanja obeh svetovnih vojn. Uredni{tvo solkanskega zbor- nika je pritegnilo precej avtorjev, ki so opisali raznovrstna dogajanja iz prve polovice 20. stoletja. Premalo pa je ostalo obdelano v zborniku kulturnopoliti~no ‘ivljenje (~italnica), {olstvo in tudi strankarsko politi~no ‘ivljenje v drugi polovici 19. stoletja. Te pomanjkljivosti pa je redakcija domiselno nadomestila z objavo arhivskih fondov za to obdobje. S tem so dobili bodo~i raziskovalci solkanske preteklosti dragocene pobude in usmeritve za nadaljnja raziskovanja. Precej bolj raz~lenjeno in konkretno so izpostavljeni v zborniku elementi tehni~ne in gospodarsko- socialne zgodovine: M. Waltritsch je prispeval pregleden in anga‘iran oris delovanja solkanske hranilnice in posojilnice od konca 19. stoletja /v gori{kem okviru/ tja v fa{isti~no obdobje. Iz ozadja gospodarskega dogajanja je do neke mere razvidno tudi takratno slovensko strankarsko politi~no ‘ivljenje. Posebej pa so prikazane tudi agresivne oblike fa{isti~ne gospodarske politike do slovenskega gospodarstva na Primor- skem. G. Humar pa je opozoril Solkance na svetovno pomembne in‘enirske dose‘ke ob gradnji bli‘njega velikega in lepega kamnitega ‘elezni{kega mostu. Ta tehni~ni kulturni spomenik je tudi danes pomemben in zato koristen za turisti~no promocijo kraja. Posebna pozornost je v zborniku namenjena zgodovini solkanskega mizarstva. Ta tematika je obdelana v posebnem poglavju, kjer so zdru‘ene na 40 straneh tri razprave, ki se medsebojno u~inkovito vsebinsko in interdisciplinarno podpirajo in dopolnjujejo. Te razprave so {e posebej zanimive in pregledne, ker so dobro raz~lenjene v podteme in organsko opremljene z bogatimi dokumentarnimi slikami in dokumenti. Zato bodo {e posebej aktualne za doma~ine, ko jim bodo obujale spomine na njihove te‘ke ‘ivljenjske in delovne razmere v preteklosti. Avtorji teh razprav: zgodovinar B. Maru{i~, etnologinja K. Kogej in in‘enir lesarstva 239ZGODOVINSKI ̂ ASOPIS • 56 • 2002 • 1–2 (125) D. Kozinc so se izvrstno medsebojno uskladili in kompleksno rekonstruirali dru‘beno zgodovino in tehnolo{ke zna~ilnosti solkanskega mizarstva. V prvi ob{irni zgodovinski razpravi je orisana pionirska doba solkanske- ga mizarstva in zadru‘ni{tva, socialno in nacionalno zorenje solkanskih obrtnikov ter nastanek socialisti~ne delavske organizacije v Solkanu. Zajete so tudi aktivnosti solkanskih mizarjev v dobi italijanskega fa{izma kot tudi zdru‘enje mizarskih obrtnikov v prvih desetletjih po osvoboditvi. Druga razprava je zasnovana predvsem s sociolo{ko-etnolo{kih vidikov in problematizira opremo delavnic solkanskih mizarjev, ‘ivljenjske razmere njihovih dru‘in itd. Tretja razprava pa je s tehnolo{kih vidikov sistemati~no prikazala in obrazlo‘ila tehnolo{ke postopke pri izdelavi solkanskega pohi{tva. Solkan in Solkanci so bili tudi usodno pritegnjeni v kruta voja{ka dogajanja prve in druge svetovne vojne. Uredni{tvo zbornika je odmerilo obema vojnama {tiri razprave in tudi primeren prostor na 46 straneh. V teh razpravah je pomembno, da niso omejene zgolj na objektivne zgodovinske orise {ir{ih vojnih dogajanj, marve~ so v njih identifikacijsko vklju~ena tudi vojna do‘ivljanja doma~inov. Posebej sugestivno in slikovito je predstavil nevarne in dramati~ne ‘ivljenjske razmere Solkancev v ~asu prve svetovne vojne ~lanek Draga Sedmaka. Vasja Klavora pa je s strate{kih in takti~nih vidikov orisal potek strahotnih bojev za [kabrijel v letu 1917. Avtor je povezal svoj voja{ki opis tudi s sedanjimi sledovi in pomniki te vojne. Zbornik je namenil tudi ustrezno mesto mno‘i~ni in aktivni vlogi Solkancev v letih 1941–1945. Pregledno in konkretno so predstavljene etape in oblike politi~nega boja, kot tudi ilegalna organiziranost in partizanska aktivnost krajanov. Iz pregleda medvojnih dogajanj kot tudi iz seznamov solkanskih vojnih ‘rtev je razvidno, koliko ‘ivljenj je ta kraj ‘rtvoval v boju za svobodo. Posebnost zbornika pa je ~lanek Andreja Malni~a o tamkaj{njih povojnih razmerah. V njem je avtor pregledno in zanimivo predstavil in problematiziral takratne dvolastni{ke odnose in te‘ave v letih skoraj neprehodne dr‘avne meje med Jugoslavijo in Italijo. Poglavje »Narodopisje, jezikoslovje, umetnost« obsega 60 strani in vsebuje osem ~lankov, ki so po tematiki precej raznovrstni. Doma~ini bodo {e posebej navdu{eni ob dveh etnolo{kih ~lankih, ki gojita doma~ijsko navezanost in se tudi medsebojno vsebinsko dopolnjujeta. Inga Miklav~i~ Brezigar je navedla ve~ vrst solkanskih pojavov in zna~ilnosti, ki utrjujejo identiteto Solkana, Eda Belingar pa je predstavila pregled tradicionalnih praznikov. V tem poglavju je podana tudi sistemati~na umetnostnozgodovinska analiza znamenite cerkve na Sveti Gori kot tudi opisi nekaterih starej{ih solkanskih vil. Drugi kraj{i ~lanki pa obravnavajo etimolo{ka in jezikovna vpra{anja glede krajevnih imen in zna~ilnosti solkanskega dialek- ta. Posebna razprava Branka Maru{i~a je tudi dele‘ solkanskih piscev v slovenski knji‘evnosti, kraj{i prikaz pa o‘ivlja tudi preteklo dejavnost solkanskega gledali{~a. V posebnem poglavju – osebnosti – je zbranih sedem ~lankov, ki predstavljajo slovensko pomembne doma~ine in sicer kulturne delavce, politike, zdravnike itd. Dva ~lanka obravnavata razgibano politi~no delovanje slovitega komunisti~nega poslanca in partizana Jo‘eta Srebrni~a, predstavljen je tudi znani alpinist in filozof Klement Jug, teolog Janez @bogar, pesnica Pavlina Doljak Pajkova ter {tirje medicinsko strokovno in dru‘beno pomembni zdravniki (trije s priimkom Maru{i~ in Rihard Jug). V poglavju »Spomini, pri~evanja« pa so zbrani tudi vsebinsko razli~ni ~lanki, ki se nana{ajo na solkanske dru‘bene in krajevne razmere v bli‘nji preteklosti in sedanjosti. K. Vuga in Z. Trkman sta opisali rodovnik in prikazali zna~ilne ‘ivljenjske razmere solkanske dru‘ine Srebrni~. Dragocena so tudi pri~evanja o kulturnem delovanju Solkancev v dobi fa{izma, ter spomini Davida Brezigarja na politi~no aktivnost Solkancev ob zgodovinski situaciji v septembru 1947, ko je bila tu postavljena nova meja med Italijo in Slovenijo. Zanimiv in slikovno dokumentiran je tudi historiat organiziranega in tekmovalnega veslanja na So~i. V tem ~lanku so prikazani najprej pionirski za~etki klubskega delovanja solkanskih vesla~ev, nato njihovi uspehi na mednarodnih tekmovanjih in ob koncu tudi njihova sedanja tekmovalna aktivnost. Solkanski zbornik je torej zelo dragocena in bogata knjiga ne le za doma~ine, marve~ tudi za vsakogar, ki bi ‘elel kaj pomembnega in konkretnega zvedeti o gospodarskem in socialnem ‘ivljenju ter o narodno- stnem delovanju Slovencev ob zahodni meji. Uredni{tvo je skrbno iskalo tak{ne ~lanke, ki obravnavajo bistvene razmere kraja in Solkancev. V duhu modernega dru‘boslovja si je prizadevalo, da bi bilo to ‘ivljenje osvetljeno z raznih sociolo{kih in histori~nih vidikov. Bilo pa je tudi kriti~no in objektivno z metodolo{kega vidika histori~nega raziskovanja in pisanja. Na koncu publikacije je seznam avtorjev ~lankov, komentar urednika o nastajanju zbornika in zelo kratka povzetka v angle{~ini in italijan{~ini. [ t e f a n T r o j a r 240 ZGODOVINSKI ̂ ASOPIS • 56 • 2002 • 1–2 (125) M a r i j a K a c i n, @iga Zois in italijanska kultura. Ljubljana : In{titut za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU, 2001. 130 strani. Knjiga za~ne z razmi{ljanji o izvoru prednikov @ige Zoisa. [e vedno obstaja problem pozitivisti~nega dokaza izvora rodbine Zois. Samega raziskovanja izvora se je lotil ‘e @igov o~e, Michelangelo Zois, ki je svoje prednike iskal na Holandskem v Ammersfoordu, od koder naj bi se, iz verskih razlogov, preselili v Bergamo. Vendar v starih dokumentih ni mo~ izslediti holandskega plemi~a Nicolausa Zoesa. Bolj stvaren opis izvora dru‘ine je podal @iga Zois, ob koncu 18. stoletja, ko je sicer priznal, da o samem izvoru ne ve ni~esar, vendar pa da lahko sledi svojim prednikom iz Val Imagina. Poleg te veje pa je obstajala {e ena veja Zoisov v Benetkah. @iga navaja podatke, ki so se ohranili v ustnem izro~ilu, da naj bi za~etnik njegove rodbine pri{el iz [vice pod imenom Millebois in da naj bi bil vojak. V tem poglavju tudi pade teza prvega @igovega ‘ivljenjepisca, ki je trdil, da se je @igov o~e izselil zato, ker kraj Berbeno ni mogel nuditi zadostnih ‘ivljenjskih pogojev njemu in njegovim bratom. Michelangelo in Francesco naj bi se tako izselila, eden v Benetke, drugi v Ljubljano. Zoisi so v berben{kih dokumentih izpri~ani ‘e prej – prvi znan dokument izsledimo v letu 1527 – poleg tega pa so se Michelangelo in njegovi bratje tu rodili! Skratka vsi znani zapisi iz Berbena in Val Imagina ka‘ejo na prisotnost Zoisov v tem prostoru vsaj ‘e od za~etka 17. stoletja. Iz odkritega in povedanega sledi, da je pravilna Kidri~eva trditev o prisotnosti Zoisov na Bergam{kem vsaj ‘e od 16. stoletja. Kdo in kdaj pa je bil prvi s tem imenom na tem kraju pa je zvito v ’nadlogi~no’ sfero zgodovine. »Trditve o holandskem, {panskem ali gr{ko-kretskem izvoru te rodbine se pa zdijo povsem neosnovane: ne razpolagamo z nobenim verodostojnim podatkom, ki bi dopu{~al take formulacije.« (str. 15). Ko se nejasnosti v zvezi z izvorom rodbine Zois deloma pojasnijo, deloma pa ostanejo zavite v meglo srednjeve{kega (na{emu razumu nedostopnega) sveta, nam avtorica pred o~i naslika kraj Berbenno ob reki Imagna. Kraj je zrasel na relativno rodovitnem koncu Zemlje, njegovi prebivalci pa so se poleg poljedelstva lahko ukvarjali tudi s prodajo platna in s tem za~eli bogateti. Sami prebivalci so bili avtonom- ni, na kar ka‘e obred volitve ‘upnika. Temu obredu so se odpovedali {ele v dvajsetem stoletju, natan~neje v letih po drugi svetovni vojni, 24. aprila 1949. Ugled Zoisov v tem kraju izpri~uje podatek, da je @igov stric don Filippo Zois leta 1713 kandidiral za berbenskega ‘upnika. Med @igovim stricem Filippom in o~etom Michelangelom so se stiki ohranjali tudi {e po tem, ko se je slednji ‘e ustalil v Ljubljani. Del~ki pisem iz njune korespondence se nana{ajo tudi na @igo, ki bi ga stric sr~no rad spoznal, preden bi zapustil tostranstvo. Vendar pa spet ni mo~ ugotoviti, ali je @iga kdaj videl rojstni kraj svojega o~eta ali ne. S pomo~jo pisem lahko izlu{~imo le podatek, da se je za svoje prednike za~el zanimati {ele po smrti bratranca in poslovnega dru‘abnika Bernardina (1793). O~e Michelangelo je bili sicer navezan na svoj rojstni kraj, kar je izkazal tudi z izdatno podporo pri gradnji cerkve v Brebennu, kljub temu, da se tjakaj za ~asa svojega zemeljskega poslanstva ni ve~ vrnil. Avtorica ob koncu zgodbe o povezanosti Zoisov z Berbennom {e enkrat ugotavlja, da nima smisla iskati kakr{nih koli fantasti~nih razlag o izvoru rodbine iz kak{nih oddaljenej{ih krajev sveta. Pozornost preu- smeri na dejstvo, da je boj za pre‘ivetje v Berbennu, kljub relativni rodovitnosti kraja, te‘ek ter iz tak{nega okolja in »iz tega rodu so – tako na Bergam{kem kot pri nas – iz{li veliki mo‘je, ki so dali izredne, v~asih odlo~ilne doprinose in to tudi v okviru, ki presega krajevne meje.« (str. 28). Zoisi so se od tu razseljevali, nekateri so se zaustavili ‘e v dolini in se ustalili v kraju Alzano, drugi so pot nadaljevali in obmirovali {ele ob vodnih kanalih Serenissime. [e bolj pogumni pa so se odpravili v Trst in nazadnje pri{li tudi v dana{nje slovenske kraje, izbrav{i Ljubljano za rezidenco. Avtorica nato celo podpoglavje nameni razkrivanju arhivskih zapisov, ki izpri~ujejo prisotnost Zoisov v Benetkah. Ti doku- menti govorijo o njihovi navzo~nosti vsaj ‘e od leta 1579. Bili so uspe{ni poslovne‘i, saj so imeli v Republiki sv. Marka svojo tvrtko. V Trstu je enemu izmed ~lanov rodbine Zois, ki je tjakaj pri{el iz Benetk, celo uspelo povzro~iti pregon benediktincev iz mesta. Neki Zois je namre~ leta 1657 umrl v Trstu in v oporoki izrazil ‘eljo, da ga pokopljejo v cerkvi patrov benediktincev. Le ti so to na dan pogreba zavrnili. Iz tega je nastal spor, ki se je sprva sicer zgladil, vendar pa je »ta dogodek kasneje povzro~il {e druge nerede, dokler ni kon~no uspelo, zato da bi bilo teh nev{e~nosti konec, omenjene benediktince odstraniti za vedno.« (str. 36). Ko so vsa dokumentarna potrjevanja in dokazovanja izvora rodbine pri kraju, se avtorica ustavi {e pri 241ZGODOVINSKI ̂ ASOPIS • 56 • 2002 • 1–2 (125) etimolo{ki razlagi priimka Zois. Ponovno ovr‘e Michelangelove trditve, po katerih naj bi priimek izhajal od holandskega aristokrata Zoesa. Kot nelogi~no spozna tudi mnenje, da naj bi se domnevni {vicarski prednik z imenom Millebois po prihodu v Berbenno preimenoval v Zois; »to je fantazija, to je pravi nesmisel,« (str. 40) je avtorici zatrdil g. Vincenz Marchetti. Neutemeljena je tudi Du Cangeova razlaga, ki priimek Zois izvaja iz mno‘ine samostalnika ’zoia’, se pravi ’gioia’, biser. (str. 40). Te razlage se je kasneje oprijel tudi France Kidri~, pravzaprav pa je ‘e pred vsemi znanstveniki do te misli pri{el @igov o~e, Michelangelo, ki je dal priimek prevesti v nem{~ino – Edelstein. Etimolog dr. Giulio O. Bravi zastopa stali{~e, da je izvajanje priimka iz samostalnika ’zoia’, ’goia’, biser, zgodovinska napaka. Namre~ ’goia’ je toskanski izraz iz 14. stoletja, ki pa naj ga v Imagninskem takrat ne bi poznali. Verjetno gre izvor iskati v imagninskem nare~ju, kjer obstaja geslo ’goi’ (»Goi V/alle/ I/magna/ – tolmun, stekali{~e vode v rekah, kjer je voda globlja.« (str. 41)). Drugo poglavje nosi naslov »V Reggio Emilii (1761 – 1765)«. @e sam naslov je dovolj zgovoren, ~e upo{tevamo, da se je @iga Zois rodil 1747. To je bilo namre~ obdobje @igovega {olanja ravno v zadnjem obdobju otro{tva. S {tirinajstimi leti je mladi baron prestopil prag Seminarija – Collegia v Regio Emilii. Tu so se {olali tudi njegovi bratje Josip, Ksaver, Anton in Karel. Malo mestece, ki je v osemnajstem stoletju {ele iskalo svojo potrditev v rivalstvu z bli‘njima Parmo in Modeno, je znotraj obzidja {telo pribli‘no 18.000 prebivalcev. Kljub temu, da je me{~anstvo neprestano pridobivalo na ugledu, je vendarle ‘ivelo na meji skrajne bede, ki jo je pospe{eval hud pritisk estenskega dav~nega sistema. V mestu samem je obstajal tudi ‘idovski geto. Leta 1773 pa so judovski skupnosti priznali iste pravice kot ostalim dr‘avljanom. V tak{nih razmerah ekonomske stiske, se je odvijalo ‘ivljenje me{~anov. Edina uteha me{~anom so bili hrupno veselja~enje v pustnem ~asu, »’festa delle Vecchie’ (praznik stark)« (str. 44), v ~asu posta ter majski sejem. Vendar pa se je mesto, kljub svoji ekonomski negotovosti, moglo pona{ati z zgodovinsko in kulturno tradicijo. V drugi polovici osemnajstega stoletja je malo mesto, Regio Emilia zmogla nuditi mo‘nost sistemati~nega izobra‘evanja, natanko tak{nega kot ga je zahteval veliki svet razsvetljenstva. Prav na polovici osemnajstega stoletja so v pala~i Palazzo Busetti, sredi{~u reggianskega kulturnega ‘ivljenja, ustanovili Collegio (1750) ter Univerzo (1752). Slednjo so dvajset let kasneje ukinili. Je pa omenjena pala~a nudila sede‘ {e Accademii degli Ipocondraici (Akademija hipohondrov, ustanovljena 1747) in Accademii dei Pronti (Akademija pripravljenih, ustanovljena 1714). Dostop do izobrazbe je bil {e vedno vpet v ozek krog ljudi in pregrade med razli~nimi sloji so ostajale nespremenjene. Poleg pala~e Buseti je imelo pomembno vlogo v kulturnem ‘ivljenju {e mestno gledali{~e. Mesto je skratka dihalo z(a) kulturno omiko. Nenehen {tudij in sistemati~ne raziskave, kulturna {irina in odprtost do novega so bili torej zna~ilni za reggianske izobra‘ene kroge. Tako je {tudij v tak{nem okolju pomenil pravo poslastico in vzpodbudo za slehernega uka‘eljnega. V tak{no ozra~je se je podal {tirinajstletni @iga Zois. Tu je sprejemal zadnje odlo~ilne impulze, ki so ga oblikovali v tak{no osebnost, kot jo poznamo kasneje iz njegovih ’ljubljanskih let’. Resda so njegova ljubljanska leta relativno dobro raziskana, so pa na drugi strani prav leta {olanja v Reggio Emilii prava bela lisa. In tu nam sedaj prisko~i na pomo~ pri~ujo~a {tudija. Avtorica nas najprej opozori, da se Zois ni {olal na zavodu za mlade plemi~e, kot je do sedaj trdila znanost, kajti v Reggio Emilii tak{nih ustanov ni bilo. Poleg tega pa @igi ne bi uspelo vstopiti v kateri koli plemi{ki zavod, saj so le-ti imeli strogo dolo~ena pravila, kako stara mora biti plemi{ka rodbina, da se njenim potomcem dovoli vpis. Plemstvo kranjskih Zoisov v tem trenutku pa~ {e ni ustrezalo omenjenim zahtevam – Michelangelo Zois si je pridobil plemstvo {ele leta 1760, torej le leto dni preden je @iga stopil v zavod Seminario – Collego v Reggio Emilii. Vstopil je v zavod, ki je bil namenjen vzgoji fantov neplemi{kega rodu. Oblast nad zavodom je bila v rokah {kofa in za zavodske gojence so bile predpisane prav tak{ne pobo`nosti kot za semeni{~nike, ki so domovali v isti stavbi. Vzgoja je temeljila na na~elu enakopravnosti, na sposobnostih pridobljenimi z resnim in temeljitim {tudijem, na kreposti, ki je niso pojmovali le v verskem smislu, temve~ tudi v skladu z raz- svetljenskimi smernicami, kot vztrajno prizadevanje za dru`beno dobrobit in korist. Vsak korak, glas in malodane dihanje so bili dolo~eni z natan~nimi pravili, pa~ vse v skladu z na~elom enakopravnosti med vsemi gojenci. Pravilnik je bil predvsem zbirka prepovedi, ki jih je bilo vse prej kot malo! V tak{nem kulturnem vzdu{ju je @iga Zois pre‘ivel polna {tiri leta. U~ni na~rt Collegia je bil zastavljen {irokopotezno; zaobjemal je literarno-humanisti~no podro~je ter znanstvene vede na eni strani in mo‘nost dodatnega izobra‘evanja na drugi strani. K dodatnemu izobra‘evanju so spadali neobvezni predmeti, in 242 ZGODOVINSKI ̂ ASOPIS • 56 • 2002 • 1–2 (125) sicer: aritmetika, risanje, civilna in voja{ka arhitektura, zemljepis, gr{~ina, franco{~ina, nem{~ina in vite{ke sposobnosti (igranje raznih in{trumentov, ples in sabljanje). @iga se je poleg obveznih, latin{~ine, italijan{~ine, govorni{tva in prevajanja z rimanjem iz leta v leto u~il tudi ve~ neobveznih predmetov. To se razvidi iz ra~unskih knjig, saj je bilo potrebno dodatne predmete posebej pla~evati. @iga je tako ekonomu zavoda naro~al naj pla~uje u~itelja za nem{~ino, »scrivere«, ra~unstvo, arhitekturo, glasbo, risanje, ples, sabljanje in borjenje z me~em. Poleg vseh teh neobveznih predmetov, ki so jih izpolnjevali takoj za obveznimi, so se gojenci morali posve~ati {e debatnim sre~anjem, pod naslovom Teolo{ki, filozofski in pravni zagovori, poleg teh pa {e gledali{kim predstavam. Slednje so prirejali v pustnem ~asu, ko je celotno mestece veselja~ilo in hrupno pozdravljalo pomlad. Drugo obdobje gledali{kih predstav pa je nastopilo v ~asu vedno razgibanega in ‘ivahnega majskega sejma. V ~asu @igovega {olanja so se vse predstave, ki so jih na{tudirali gojenci, odvijale v Palazzo Busetti. [ele leta 1765 so na stro{ke {kofa Gianmaria Castelver- dija za~eli graditi gledali{~e Seminaria – Collegia, tu pa @iga ni mogel nastopiti, saj je nekaj mesecev po za~etku gradnje ‘e dokon~al {olanje in se podal nazaj na Kranjsko. Je pa verjetno ohranil stike z reggian- skimi kulturnimi, predvsem gledali{kimi krogi. V isti stavbi, kjer je bil Collegio, je imela svoj sede‘ tudi Akademija pripravljenih. Le-ta je s svojim delovanjem vzpodbujala gojence k temu, da so se posve~ali {tudiju filozofije in k pesnikovanju. Vsakdo, ki je hotel postati njen ~lan, je moral predlo‘iti neko delo v verzih, napisano na iz‘rebano temo. Potem je moral verzificirati za vsak sestanek. Tako so bili sestanki teh akademikov pravi kulturni dogodki. Za @igo lahko sklepamo, da je bil ~lan omenjene Akademije, saj je na enem izmed gledali{kih listov ozna~en kot »Accademico di Lettere«. Poleg Akademije pripravljenih, je imela v Palazzo Busetti sede‘ tudi »Accademia degli Ipocondriaci«. O tej ustanovi je znanega nekoliko manj, je pa bil njen namen prav tako spodbujati gojence k {tudiju s kriti~nim razmi{ljanjem ter na ta na~in pripomo~i k njihovemu izoblikovanju. Ta Akademija je zdru‘evala vse ugledne predstavnike reggianske kulture tistega ~asa, poleg teh pa je na seznamih ~lanov mo~ zaslediti tudi osebnosti, ki presegajo krajevni okvir. Hipohondri niso bili poslednja ustanova s sede‘em v Palazzo Busetti. Tu je delovala tudi Univerza (ustanovljena 1752), vendar je bilo njeno delovanje omejeno le na prihodnjih dvajset let, ko je postala ekonomska stiska tako huda, da se Univerze enostavno ni dalo ve~ vzdr‘evati. Gojenci Collegia so lahko obiskovali javne {ole za u~enje znanstvenih ved in trivija; dovoljenje za to je moral rektorju Univerze posredovati rektor Collegia. Za @igo ni znano, ali je obiskoval ta sre~anja ali ne, vemo pa to za njegovega brata Antona, ki je leta 1769 zagovarjal svojo tezo; v ~asu torej, ko je bil @iga ‘e v Ljubljani. Tu avtorica zaklju~i razpravo v zvezi s {olanjem barona @ige Zoisa. Zopet v Ljubljani, je naslov predzadnjega poglavja, ki @iga pospremi v Ljubljano, kjer se soo~i z novim kulturnim bogastvom tj. s slovanskim svetom. ^utila, ki jih je odkril in razvil med {tiriletnim {olanjem v Reggio Emilii, je sedaj naravnal na impulze rodnega okolja. Z vso tenko~utnostjo in prido- bljenim kriti~nim in razsodnim pogledom je znal okoli sebe (i)zbrati prave ljudi, ki v razvoju moderne slovenske narodne zavesti pomenijo prvo stopnjo. Knjigo zaklju~uje poglavje @igovi bratje, gojenci Seminaria – Collegia, Zadnji ljubljanski Michelan- gelo Zois. V njem avtorica le sumarno predstavi podatke, ki pri~ajo o {olanju @igovih bratov na isti ustanovi. Trije bratje so ga tjakaj spremili leta 1761 (Josip, Ksaver, Anton), ~etrti, najmlaj{i, Karel pa se je na zavod podal {ele v letu 1766. Knjiga je zanimiv in predvsem koristen kamen~ek v {e ne dodelanem mozaiku ‘ivljenja @ige Zoisa. Akademsko razpravljanje o izvoru priimka je zanimivo in prijetno delo, vendar nesmiselno, ~e ga posta- vljamo zgolj v logi~no formalen okvir. Lahko bi se poigrali tudi s fantasti~no ’holandsko razli~ico’ in bi recimo sku{ali Zoes speljati na ’zoet’1, kar bi v sodobni nizozem{~ini pomenilo sladko. A to z @igom ne bi imelo prave povezave. Moje premi{ljevanje se nagiba k razlagi ’goi’, kar pomeni tolmun, stekali{~e vode v reki, kjer je voda globlja. Vendar moram pripomniti, da se k temu nagibam iz ’nelogi~nega’ in ’nepozitivisti~nega’ vzgiba. Kajti @iga Zois v mojem do‘ivljanju resni~no pomeni tolmun, ki je tako globok, da ga nobena su{a ne more osu{iti. In dejansko je za ~asa svojega ‘ivljenja pomenil tak{en tolmun in zavetje vsakomur, ki je bil pripravljen z resnim {tudijem nekaj prispevati v nenehno nastajajo~o zbirko 1 ZOET – met de smaak van sauiker (SLADKO – z okusom sladkorja), po: Kramers Nieuw Wooedenboek Nederlands, dvajseti ponatis. 243ZGODOVINSKI ̂ ASOPIS • 56 • 2002 • 1–2 (125) ~love{kega vèdenja. V tem pogledu bi lahko bil tudi biser ali drag kamen, vendar ta priimek ne bi zmogel zaobse~i duha, ki je o‘ivljal ~loveka z imenom @iga Zois. Hkrati pa je knjiga dobrodo{la tudi kot pripomo~ek slehernemu raziskovalcu v~eraj{njega sveta, saj daje podatke in reference glede ‘ivljenja {tudentov nastajajo~ega me{~anskega sloja iz druge polovice osemnajstega stoletja. Opis ‘ivljenja na zavodu, kjer so se {tudentje ukvarjali na eni strani z duhovnim izobra‘evanjem kot na drugi strani tudi s fizi~nim urjenjem (v katerem lahko vidimo zametke dana{njih {portov!). V oblikovnem pogledu je knjiga bralcu izredno prijazna, ne le da se ne spu{~a v jezikovne akrobacije mnogokrat resnobnih akademskih piscev, tudi po zunanji obliki se naslovi podpoglavij stapljajo z besedi- lom. Naslov novega podpoglavja je izpisan le z velikimi ~rkami, na nekaterih mestih kot del stavka, na drugih pa kot samostojen stavek, vendar vedno vpet v miselni tok vezanega besedila. P r i m o ` K o ~ a r To m i s l a v M a r k u s, Slavenski Jug 1848. – 1850. godine i hrvatski politi~ki pokret. Zagreb : Hrvatski institut za povijest, 2001. 315 strani. Hrvatski institut za povijest je izdal monografijo Tomislava Markusa, hrva{kega zgodovinarja, ki se ukvarja s prou~evanjem politike in politi~ne misli na Hrva{kem v 19. stoletju, posebno v obdobju 1848.– 1849., poleg zgodovine pa preu~uje tudi filozofski in sociolo{ki aspekt moderne me{~anske civilizacije. Knjiga je predelan tekst magistrskega dela (Ideje i koncepcije Slavenskog Juga 1848.–1850. godine), ki ga je avtor zagovarjal 1996 na Oddelku za zgodovino Filozofske fakultete v Zagrebu. Kot v predgovoru h knjigi avtor sam navaja, gre pri delu za raziskavo zgodovine hrva{kega novinarstva v 19. stoletju, ne pa za monografijo o hrva{kem politi~nem gibanju. Slavenski Jug je zagovarjal in branil osnovne smernice hrva{ke nacionalne politike iz ~asa revolucije 1848/49, zaradi ~esar je izredno pomemben tudi kot zgodo- vinski vir (kot takega so ga delno v svojih delih ‘e analizirali razni hrva{ki zgodovinarji, med njimi naj omenim le Jaroslava [idaka in Petra Koruni}a). Vendar kljub temu pred T. Markusom ni bilo zgodovi- narja, ki bi naredil detajlno vsebinsko analizo ~asopisa. To praznino je sedaj izpolnila monografija Tomi- slava Markusa. Tekst knjige je razdeljen v posamezna poglavja in podpoglavja, v katerih avtor analizira stali{~a Slavenskega Juga do posameznih politi~nih in dru‘benih vpra{anj ~asa, v katerem je ~asopis izhajal. V uvodu pisec navede osnovne podatke o ~asopisu (~as in pogostost izhajanja, urednike, sodelavce ~asopi- sa) ter pregled avtorjev, ki so v svojih delih posvetili pozornost tudi temu ~asopisu. V prvem poglavju z naslovom »Avstrija, Hrvatska i mad‘arski nacionalizam u Slavenskom Jugu« avtor analizira polo‘aj Banske Hrva{ke v prvi polovici 19. stoletja in njeno me{~ansko gibanje ter hrva{ko politiko in politi~no javnost od marca do avgusta 1848, ko je za~el izhajati Slavenski Jug (str. 17–61). Tekst temelji na kriti~nem pretresu bogate strokovne literature, ki ga avtor podkrepi z arhivskim gradivom; pri tem opozori tudi na dolo~ene nepravilne definicije in razlage v historiografiji (str. 28/29, 39, 57/58, 61, 72, 113, 120). Temu sledi podrobna vsebinska analiza tekstov Slavenskega Juga o Avstriji, Hrva{ki in mad‘arskem nacionalizmu (str. 61–145). Drugo poglavje (str. 147–161) je avtor posvetil slovanski in ju‘noslovanski problematiki, kateri je tudi Slavenski Jug posve~al veliko pozornosti. Pri tem ~lankom o Slovencih ne posve~a ve~je pozornosti, saj so tudi v ~asopisu samem (kot ugotavlja avtor) le-tem posvetili manj pozornosti in so bili ~lanki o Slovencih redki. V tretjem poglavju (str. 163–188) Markus analizira stali{~a Slavenskega Juga do razli~nih dru‘benih vpra{anj: v prvem podpoglavju do naroda, dr‘ave, me{~anskih pravic in gospodarskih vpra{anj, v drugem podpoglavju analizira stali{~a Slavenskega Juga do prosvete in {olstva, v tretjem podpoglavju pa njihova stali{~a do cerkve, duhovni{tva in religije. V ~etrtem poglavju sledi analiza stali{~ Slavenskega Juga do najpomembnej{ih politi~nih dogodkov in dr‘av v Evropi: do Francije (francoska revolucija 1789, restavracija, centralizacija francoskih pokrajin), Nem~ije (volitve v frankfurtski parlament, njegovo zasedanje, (veliko)nem{ki nacionalizem), Italije (ita- lijansko nacionalno gibanje), Poljske oz. Poljakov (poljska emigracija v Parizu) ter Rusije. Pri tem ugota- 244 ZGODOVINSKI ̂ ASOPIS • 56 • 2002 • 1–2 (125) vlja, da je bila zunanjepoliti~na problematika znatno zastopana v Slavenskem Jugu v letu 1848 in za~etku leta 1849, kasneje pa je ~asopis ve~ pozornosti posvetil notranjepoliti~nim dogodkom. V petem poglavju avtor osvetli okoli{~ine, zaradi katerih je bil ~asopis v februarju 1850 prepovedan. Zaklju~ku, v katerem avtor na kratko strne bistvene zna~ilnosti hrva{kega politi~nega gibanja med leti 1848 in 1850 ter delovanja Slavenskega Juga v tem ~asu, sledi ob{irna priloga, v kateri avtor objavi dokumente o prepovedi Slavenskega Juga in dolo~ene izbrane ~lanke iz Slavenskega Juga. Knjigi je dodan tudi kraj{i »slovar«, v katerem avtor objasni manj znane izraze, ki so uporabljeni v tekstih Slaven- skega Juga ter ob{iren spisek virov, literature, kazalo osebnih in zemljepisnih imen ter kratka bele‘ka o avtorju. Delo je kvalitetna, zelo poglobljena, s strokovno literaturo in arhivskim gradivom podkrepljena ana- liza tekstov ~asopisa Slavenski Jug. Avtor se izka‘e kot zelo dober poznavalec historiografije, kar mu pomaga pri podrobni analizi o‘jih problemov. Sam je ‘e objavil ve~ razprav (ki so bile objavljene v razli~nih hrva{kih zgodovinskih ~asopisih in zbornikih), ki se nana{ajo na politiko in politi~no misel na Hrva{kem v tem obdobju, pred kratkim pa je iz{la tudi njegova monografija z naslovom Hrvatski politi~ki pokret 1848.–1849. godine. Ustanove, ideje, ciljevi, politi~ka kultura., v kateri je podrobneje preu~il hrva{ko politi~no gibanje za ~asa revolucije 1848.–1849. N a t a { a P o d g o r { e k I g o r G r d i n a, Ipavci : zgodovina slovenske me{~anske dinastije. Ljubljana : ZRC SAZU, 2001. 448 strani. Pred nedavnim je v zalo‘bi Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU zagledala lu~ sveta izredno zanimiva zgodovinska knjiga. To je {tudija Ipavci (zgodovina slovenske me{~anske dinastije), ki jo je napisal Igor Grdina, profesor slovenske knji‘evnosti na ljubljanski filozofski fakulteti. Kakor pove pisec takoj v prologu, to »ni niz biografij, temve~ (mikro)zgodovina posameznikov, ki so mo~no zaznamovali ~as me{~anov na Slovenskem«. Dru‘ina Ipavcev izvira prejkone z Vipavskega, povest o njej pa se za~ne avgusta 1742, ko se od- slu‘enemu voja{kemu ranocelniku Juriju Ipavcu v belokranjski vasi Gradac rodi prvi sin Fran~i{ek Maksimilijan. Kon~a se februarja 1921 z ‘alostno smrtjo skladatelja dr. Josipa Ipavca, distriktnega zdra- vnika v [entjurju. Zaradi bolezni je bil ‘e od maja 1919 opravilno nesposoben. Z majhnim odmikom se to stoosemdesetletno dru‘insko obdobje ujema z velikimi politi~nimi mejniki, na za~etku z nastopom vlade cesarice Marije Terezije (1740), na koncu pa s propadom habsbur{ke monarhije in nastankom kraljevine SHS (1918). Dr. Grdina je razdelil pripoved, ki {teje 450 strani, na pet knjig. V vsaki je dominantna oseba eden iz dinastije Ipavcev. V prvi je to ~udodelni ranocelec Franc, v drugi »skrivnostni« Alojz (1815–1849), v tretji primarij iz Gradca Benjamin (1829–1909), v ~etrti »rodoljub z de`ele«, Benjaminov brat Gustav (1831– 1908), v peti pa Josip (1873–1921), talent, ki je bil preprosto prevelik za svojo ozkosr~no domovino, kakor pravi Grdina. »Ob osrednjih osebnostih nastopa v vsaki knjigi {e vrsta drugih likov: parveniji, pustolovci, imenitniki, bedaki, pajaci, prvaki, umetniki (tudi umetniki `ivljenja), plagiatorji, razbojniki, lizuni, Kozjanci«, da govorimo kar z besedami iz prologa. »Pripoved o Ipavcih je svojevrsten poskus: na podlagi ohranjenih virov se trudi zajeti celo(s)tno ̀ ivljenje, ne samo njegovih posameznih sektorjev. V njej se nelo~ljivo prepletajo glasba, medicina, politika, med~love{ke vezi vseh vrst in prvinska sla po ̀ ivljenju.« Krajevno stoji ves ~as v ospredju [entjur, Sv.Jurij ob ju‘ni ‘eleznici, kakor se je imenoval trg pred prvo svetovno vojno in {e nekaj ~asa po njej. Njegovemu razvoju, dru‘bi v kraju in okolici je posve~eno precej prostora. V {tajerski de‘elni zbor in v dunajski parlament je [entjur volil v kme~ki kuriji. Pri zadnji de‘elnozborski volilni reformi leta 1909 pa je bil vklju~en v mestno kurijo. Na novo je bil ustvarjen slovenski mestni volilni okraj, v katerega so dali 12 trgov in ob~ini Studenci pri Mariboru. Prve in edine volitve so bile 31. avgusta 1909. V [entjurju so dobili slovenski liberalci 18 glasov, katoli{ka stran pa 8. Za Poslanca je bil izvoljen Vekoslav Kukovec. [koda, da Grdina te reforme in volitev ni omenil. [tudija o Ipavcih sega nekje bolj na {iroko, nekje v o‘jem obsegu na podro~je kranjske in {tajerske de‘elne zgodovine, pa tudi v celotno slovensko politi~no in kulturno zgodovino. Grdina dobro pozna 245ZGODOVINSKI ̂ ASOPIS • 56 • 2002 • 1–2 (125) politi~no, literarno in glasbeno zgodovino, temu pa se pridru‘ujejo knji‘nice, arhivi, raziskovalne institu- cije v Celju, Ljubljani, Mariboru in na Dunaju ter najrazli~nej{i krajevni in dru‘inski viri: pisma, dnevniki, uradni akti, spomini, ~asopisje, ustna in zabele‘ena pri~evanja dru‘inskih ~lanov, dokumenti, ki so jih prepustili piscu, fotografije – nekatere so na{le pot tudi v publikacijo. Ipavci so odli~no delo, ki ga bodo z veseljem vzeli v roke ljubitelji {entjurske pokrajine, ki je tudi dom avtorja, ki ga bodo z veseljem vzeli v roke ljubitelji glasbe in na{e kulturne preteklosti. Pisano je ‘ivo in prijetno, polno raznovrstnih pogledov in vrednotenj, s katerimi se seveda v~asih tudi ne strinjamo. Polno je duhovitih domislic, med katerimi naj tu omenim samo eno, sodbo o vplivnosti ‘ensk v zgodovini. Ta vplivnost je bila, kakor pravi Grdina najvi{ja v 18. stoletju, v ~asu Marije Terezije, Katarine II. in markize Pompadour, potem pa so se morale sprijazniti z zmanj{anjem svoje vloge. »[ele doba telefona bo spet nekoliko pove~ala mo~ lep{ega spola« (str. 7). Ko beremo Ipavce, moramo imeti pred o~mi tudi to, da je dr. Grdina bistveno pripomogel k zmagoviti poti Princese Vrtoglavke, glavnega dela Josipa Ipavca, ki je 29. novembra 1997 do‘ivela krstno predstavo v Mariboru, potem ko ji je dal po motivih izvirnega libreta Mare Berksove prav on novo besedilo. [tudija o Ipavcih je bila skoraj v isti obliki in vsebini, kakor jo ima v knjigi, predlo‘ena kot disertacija ljubljanski filozofski fakulteti. Naslov je nekoliko druga~en: Zgodovinske podobe me{~anske kulture na Slovenskem [tajerskem v XX. stoletju (na primeru dru‘ine Ipavec). Pred komisijo Vasilij Melik, Jo‘e Sivec, Peter Vodopivec in Janez Cvirn je bila obranjena 19. decembra 2001. Tako je dr. Igor Grdina svojemu prej{njemu slovenisti~nemu doktorskemu naslovu (1994) pridru‘il {e drugega, zgodovinskega. Va s i l i j M e l i k Brennpunkt Mitteleuropa : Festschrift für Helmut Rumpler zum 65. Geburtstag. Ur. Ulfried Burz, Michael Derndarsky, Werner Drobesch. Klagenfurt : Carinthia, 2000. 688 strani. Ob 65. letnici celov{kega univerzitetnega profesorja dr. Helmuta Rumplerja je v redakciji treh njego- vih u~encev in sodelavcev iz{el zbornik, ki na skoraj sedemsto straneh prina{a 43 razprav jubilantovih kolegov iz znanstvenega sveta Avstrije (28 prispevkov), Nem~ije (5), ZDA (2), Velike Britanije (1), Mad‘arske (2), ^e{ke (2) in Slovenije (2), tabula gratulatoria ima 145 imen iz razli~nih dr‘av Evrope in ZDA, pa tudi seznam tistih, ki so omogo~ili natis te obse‘ne knjige, ka‘e kak{en ugled prof. Rumpler u‘iva v Avstriji in {e posebej na Koro{kem. Z naslovom Brennpunkt (‘ari{~e, fokus) Mitteleuropa so uredniki lapidarno poudarili podro~je znan- stvenega ukvarjanja Helmuta Rumplerja, ki je z nekaj razpravami sicer posegel tudi v starej{a obdobja, druga~e pa je ostal zavezan prou~evanju zgodovine 19. in 20. stoletja. Rezultat raziskovanj je impozantna bibliografija, ki navaja 9 monografij, 114 razprav, 48 recenzij, 26 uredni{kih del (ti podatki so pa~ zastareli, ker jih povzemam po objavljeni bibliografiji v tem zborniku, ki pa je zaklju~ena z avgustom 2000). Zbornik je razdeljen na pet tematskih podro~ij. Uredni{kemu uvodu, predstavitvi jubilanta izpod peresa Fritza Fellnerja in Claudije Fräss-Ehrfeld ter bibliografiji najprej sledi prvi sklop razprav, ki so namenjene teoriji zgodovine in zgodovinopisju. Tr‘a{ki arhivist Pierpaolo Dorsi ocenjuje pomen arhiva dru‘ine Thurn-Taxis iz gradu Devina za avstrijsko in regionalno zgodovino, Jan Havránek iz Prage govori o poskusih sinteze ~e{ke zgodovine v razmerju med politiko in raziskovanjem. Peter G. Tropper iz Celovca je obdelal tehniko zgodovinskega raziskovanja v za~etku 18. stol. na primeru Chronicon Gotwicense (samostana Göttweig), Fritz Fellner iz Salzburga je ocenil delo Huga Hantscha pri diskusiji o avstrijski zgodovinski zavesti, Ulfried Burz iz Celovca se je posvetil vpra{anju vojne krivde v Avstriji kot problemu iskanja identitete in samozanikanja. Elmar Lechner iz Celovca pa je predstavil Hermanna Braumüllerja kot zgodovinarja koro{kega {olstva in pedagogike. Werner Berthold iz Leipziga razpravlja o napredku kot problemu in njegovi problematiki, Hartmut Zwahr iz Leipziga pa objavlja svoje dnevni{ke zapise iz za~etka novembra 1989, ko se je za~el konec NDR. Najobse‘nej{i je drugi sklop razprav, ki nosi naslov Za~etek in konec habsbur{ke historie. Za~enja ga Günther Hödl iz Celovca, ki govori o elementih de‘elne zavesti v poznem srednjem veku. Johann Reiner iz Innsbrucka se posve~a poroki {panske infantinje Isabelle z nadvojvodo Albrechtom leta 1598/99, dolgoletni direktor in{tituta za evropsko zgodovino v Mainzu Karl Othmar Frh. von Aretin se je posvetil 246 ZGODOVINSKI ̂ ASOPIS • 56 • 2002 • 1–2 (125) Sv. rimskemu cesarstvu po 1648 kot primeru vakuuma politi~ne mo~i v srednji Evropi. Grete Klingenstein iz Gradca je opisala dunajsko dvorno komer~no komisijo 1719-76, JiYi KoYalka iz Prage pa pi{e o ~e{kem avstrijstvu v 19. stol. Werner Drobesch iz Celovca je napravil primerjavo med Trstom in Usti nad Labem v letih 1815 do 1914 glede na gospodarsko modernizacijo in razvoj me{~anstva v perifernih centrih. Michael Derndarsky iz Celovca je vzel v kriti~en premislek kromeri{ko ustavo, Éva Somogyi iz Budimpe{te se ukvarja z ogrskim ministrstvom na Dunaju v ~asu dualizma. Peter Urbanitsch z Dunaja razpravlja o razmerju dr‘avne oblasti do politi~nih dru{tev in strank, Friedrich Gottas iz Salzburga pa primerja Nemce v Transilvaniji s tistimi iz Spi{a (Zips). Alfred Ableitinger iz Gradca se je posvetil krizi politi~nega sistema v Cislajtaniji v letih 1898 do 1900, Lothar HQbelt z Dunaja pa govori o konservativni in kr{~ansko- socialni stranki konec 19. stol., medtem ko Peter Broucek z Dunaja razpravlja o voja{kih aspektih v monarhiji do oktobrskega manifesta cesarja Karla oktobra 1918. Tretji sklop razprav nosi naslov Srednja Evropa v ‘ari{~u politike. Ta sklop uvaja razprava Klausa Hildebranda iz Bonna o pax Britannica in Prusiji v letih 1865 do 1870, tej razpravi sledi prispevek Istvána Dioszégija iz Budimpe{te o mestu Bosne in Hercegovine v zunanjepoliti~nih predstavah grofa András- syja. Janko Pleterski je prikazal zunanjepoliti~ne stike Slovencev v letih 1903 do 1918, Solomon Wank iz Lancastra v Pennsylvaniji je dal nekaj psiholo{kih notic k ‘ivljenjepisu grofa Aehrenthala. Francis Roy Bridge iz Leedsa je opisal stali{~a Aehrenthala, Izvoljskega in Greya do aneksije Bosne in Hercegovine. Horst Hasellsteiner z Dunaja je prikazal srbski koncept re{evanja nacionalnega vpra{anja na Ogrskem kot ga je predlagal M. Polit-Desan~i} leta 1861 v listu Ost-und West in ki je bil podoben {vicarski re{itvi, Wolfdieter Bihl z Dunaja pa razpravlja o nem{ki politiki glede Turkestana med prvo svetovno vojno. ^etrti razdelek se imenuje Kaleidoskop 20. stoletja. Tu je najprej razprava ‘al pokojnega Richarda G. Plaschke z Dunaja o slova{ki vstaji 1944, Du{an Ne}ak je opisal Hallsteinovo doktrino, Arnold Suppan z Dunaja pa je prispeval kronologijo dogajanj v vzhodni srednji in jugovzhodni Evropi v letih 1985 do 1992. Dieter A. Binder iz Gradca je predstavil zanimive observacije Karla Krausa in Josepha Rotha o politi~nih dogajanjih v Avstriji. Robert Kriechbaumer iz Salzburga je opisal Landbund, Herbert Matis z Dunaja pa kaj se je zgodilo v Creditanstaltu-Wiener Bankvereinu po an{lusu. Robert D. Billinger ml. Iz Severne Karoline je pripravil prispevek o avstrijskih vojnih ujetnikih v ZDA v letih 1943-46, Ernst Hanisch iz Salzburga pa je opisal dekristijanizacijo in elemente avstrijske dru‘bene strukture v drugi republiki. Zadnji sklop razprav je namenjen obravnavam zgodovine {olstva, cerkve in kulturnih dogajanj. Ge- rald Grimm iz Celovca je prispeval razpravo o diskusiji o reformi gimnazije v letih 1838 do 1848, Ernst Bruckmüller z Dunaja obravnava promemorijo Alfonsa Dopscha iz leta 1907 o osnovah, po kakr{nih naj bi se pisali u~beniki za zgodovino za vi{je razrede srednjih {ol. Erich Leitner iz Celovca pi{e o celov{kih kapucinih, ki so najstarej{i meni{ki red v Celovcu, Maximilian Liebmann iz Gradca razpravlja o manifestu iz Mariazell, ki je nastal kot priprava za 1. avstrijski katoli{ki shod po drugi svetovni vojni maja 1952. Herwig Wolfram z Dunaja je svojo razpravo posvetil ~asu, ki ga imenujemo poznootonski in zgodnjesa- lijski, torej prvi polovici 11. stol., in se posve~a temi, kako je izobrazba vplivala na kariere nekaterih visokih cerkvenih dostojanstvenikov v Nem~iji. Holger Afflerbach iz Düsseldorfa je prispeval zadnjo razpravo k tej obse‘ni publikaciji, in sicer je obravnaval vpliv predstav o Atlantskem oceanu na Kolumbo- va potovanja. Vsekakor smo dobili lep zbir zanimivih in tehtnih razprav, od katerih jih je veliko zanimivih tudi za slovenskega bralca. Kratek oris Rumplerjeve dosedanje znanstvene poti ne bo odve~ tudi za slovenske bralce. Rojen je bil 12. septembra 1935 na Dunaju, tu je tudi {tudiral zgodovino in germanistiko, 1963 je doktoriral pri Hugu Hantschu s temo »Max Hussarek, Nationalitäten und Nationalitätenpolitik in Österreich im Sommer des Jahres 1918« (iz{la 1965). Leta 1963 je postal asistent na dunajski univerzi pri Friedrichu Engel-Janosiju, dobil Humboldtovo {tipendijo in se izpopolnjeval ter zbiral gradivo v Nem~iji, Italiji in tudi v Sarajevu ter se leta 1973 habilitiral pri Heinrichu Lutzu s temo »Die deutsche Politik des Freiherrn Friedrich von Beust 1848-1850. Zur Problematik mittelstaatlicher Reformpolitik im Zeitalter der Paulskirche« (iz{la 1972). Leta 1975 je postal profesor za novej{o in avstrijsko zgodovino na univerzi v Celovcu, kjer predava {e danes. Leta 1990 je dobil avstrijsko dr`avno nagrado Karla von Vogelsanga, l. 1993 je postal dopisni ~lan Slovenske akademije znanosti in umetnosti, l. 1995 redni ~lan avstrijske akademije znanosti. Med mono- grafijami je poleg navedenih dveh omeniti {e vsaj »Das Volksmanifest Kaiser Karls vom 16. Oktober 1918. Letzter Versuch zur Rettung des Habsburgerreiches«, 1966 in pa 8. zvezek Österreichische Geschi- 247ZGODOVINSKI ̂ ASOPIS • 56 • 2002 • 1–2 (125) L . S . D u b i n, The Port Jews of Habsburg Trieste. Absolut Politics and Enlightenment Culture. Standford : University Press, 1999. 335 strani; T . C a t a l a n, La comunità ebraica (1781– 1914). Politica società cultura. Trieste : Lint, 2000. 372 strani; S . B o n, Gli ebrei a Trieste. Identità, persecuzione, risposte. Trieste : Lint, Istituto regionale per la storia del movimento di liberazione nel Friuli – Venezia Giulia, 2000. 375 strani. V kozmopolitiskem jedru nastajajo~ega tr‘a{kega emporija so Judje ‘e v prvi polovici 18. stoletja odigrali pomembno trgovsko in finan~no vlogo. Dunajska oblast – pobudnica pristani{kega razvoja, je v do takrat gospodarsko nerazvitem obmorskem naselju s posebnimi privilegiji in verskimi svobo{~inami spodbujala priselitev podjetni{ke elite. V merkantilisti~ni eri so Habsbur‘ani zaznali gospodarski prese‘ek multikulturnega in ve~verskega okolja. Prepri~ali so se, da je za gospodarstvo monarhije in {e posebej za gospodarsko bodo~nost Trsta potreben finan~ni potencial verskih in etni~nih diaspor. ^as je pokazal, da so bili za razvoj tr‘a{ke trgovine nadvse pomembni {e posebej judovski trgovci, ki so se ukvarjali z mednarodno trgovino in so imeli veliko izku{enj na kreditnem podro~ju. Ameri{ka zgodovinarka Lois S. Dubin, ki je sledila razvoju judovske skupnosti v Trstu v 18. stoletju, se je osredoto~ila na spremembe, ki so jih tr‘a{ki Judje do‘iveli v ~asu odmiranja stanovske dru‘be in uveljavljanja prosvetljene habsbur{ke absolutisti~ne politike. Dr‘ava, ki je bila v Trstu pobudnik gospo- darskega razcveta, je s posami~nimi patenti in edikti, zagotovila svobodo gospodarsko koristnim posa- meznikom in skupinam, ki so se v prosto luko priselili z delovnimi izku{njami in kapitalom. Ko je {lo za gospodarsko korist Trsta in cesarstva nasploh, je tudi globoko verna Marija Terezija bila pripravljena pozabiti na primat katoli{tva. Pragmati~ina vladarka je bila v splo{no dobro pripravljena podpreti tudi Jude, ki so se ukvarjali po njenem s pregre{nimi dejavnostmi. Za{~itila jih je s posebno diplomo in jim dodelila samoupravo, s katero je judovskim glavarjem prisodila popoln nadzor nad civilnim in verskim ‘ivljenjem tr‘a{ke judovske skupnosti. Privilegije, ki jih je v 18. stoletju pridobila tr‘a{ka judovska skupnost, Dubinova razume kot eno od temeljnih sredstev merkantilisti~nega poseganja prosvetljenih vladarjev. Modernizacija dr‘ave je zahtevala odpravo tradicionalnih spon in vzpostavitev novega odnosa med posameznikom in dr‘avo. Ob tem avtorica opozarja, da je udejanjanje merkantilisti~nih na~rtov dvora naletelo na ostro nasprotovanje poda- nikov. Denimo, v Trstu so jim nasprotovali tr‘a{ki patriciji, ki so z veliko nenaklonjenostjo spremljali razvoj tr‘a{kega emporija in porast kozmopolitske srenje v njem. Svobo{~ine, ki so jih ‘e sredi 18. stoletja u‘ivali v Trstu Judje, ki so se lahko s posebnim dovoljenjem chte pod naslovom »Ein Chance für Mitteleuropa. Bürgerliche Emanzipation und Staatsverfall in der Habsburgermonarchie 1804-1914«, ki je iz{la 1997. Za pomembno izdajo virov pod naslovom »Die Protokolle des österreichischen Ministerrates 1848-1918« je napisal uvodni zvezek in uredil {e 13 zvezkov. Tesne vezi pa ve‘ejo Helmuta Rumplerja tudi s slovenskimi zgodovinarji, saj si je vseskozi trudil navezati stike z njimi. Tako je bil stalni udele‘enec na sre~anjih avstrijskih in jugoslovanskih oz. kasneje le slovenskih zgodovinarjev v okviru zgodovinske komisije obeh dr‘av. Leta 1980 je organiziral odmevni simpozij ob 60-letnici koro{kega plebiscita, sodeloval pri simpoziju in zborniku Zgodovina Nemcev na podro~ju dana{nje Slovenije 1848-1941, l. 1994 pa pri simpoziju Katoli{ka prenova in protireformacija v notranjeavstrijskih de‘elah 1564-1628, ~e omenim le najva‘nej{e, saj je sodeloval {e pri {tevilnih drugih. Leta 1993 je en semester tudi predaval na oddelku za zgodovino FF v Ljubljani, vabil pa je tudi slovenske zgodovinarje, da so predavali v Celovcu in sodelovali v njegovih seminarjih. Nekaterim slovenskim {tudentom je omogo~il kraj{e ali dalj{e {tudijsko bivanje v Avstriji in so pri njem lahko opravljali magiste- rije ali doktorate. Tisti, ki smo imeli prilo‘nost sodelovati z njim, ga poznamo kot ljubeznivega, na mo~ zgovornega in na diskusijo vselej pripravljenega sogovornika, ki z naklonjenostjo spremlja na{e delo in ki je s simpatijami gledal tudi na proces osamosvajanja Slovenije, kar ni bila ravno samoumevna dr‘a. Zaradi vsega tega je bil tudi izvoljen za dopisnega ~lana SAZU, kot sem ‘e omenil. Ob ~estitkah za jubilej si ‘elimo tak{nega sodelovanja tudi {e naprej. F r a n c R o z m a n 248 ZGODOVINSKI ̂ ASOPIS • 56 • 2002 • 1–2 (125) naselili tudi zunaj zidov geta, so bile nadvse mikavne {e posebej za judovske trgovce iz severno in srednje italijanskih mest. Politika strpnosti Marije Terezije in njenega sina Jo‘efa II. jim je omogo~ala vklju~itev v gospodarsko ‘ivljenje razvijajo~ega se mesta, sicer {e ne povsem polnopravno, saj so bili trgovci judov- skega rodu kot ~lani borze vse do leta 1783 izklju~eni iz njenih predstavni{kih teles. Sredi 18. stoletja je tr‘a{ka judovska skupnost po zaslugi cesarskih svobo{~in, ki jih je prejela neposredno od vladarja, ‘ivela ne samo v verskem, temve~ tudi v politi~nem oziru povsem avtonomno ‘ivljenje. Judovsko prebivalstvo je bilo podvr‘eno nadzoru judovske ob~ine oziroma njenih predstav- nikov, ki so med drugim nadzorovali naselitev novih ~lanov. Podpirali so, tako kot je zahtevala osrednja oblast, prihod trgovine in finan~nih poslov ve{~ih ljudi. Ker so se slednji priseljevali zlasti iz severno italijanskih mest, so s svojo sefarditsko pripadnostjo mo~no zaznamovali versko dr‘o tr‘a{ke judovske skupnosti, ki je bila izvorno bolj zaznamovana z nem{ko judovsko tradicijo in tako bistveno pripomogli k ve~ji odprtosti skupnosti. Ameri{ka zgodovinarka ugotavlja, da so prav velika kulturna odprtost, sposobnost hitrega prila- gajanja novostim in prosvetljena naravnanost tr‘a{kih Judov ob koncu 18. stoletja postale zgled za druge srednjeevropske judovske skupnosti, ki jih je val prosvetljene politike komaj oplazil. Nenazadnje je jo‘efinski toleran~ni patent, ki je leta 1781 na habsbur{kih tleh uzakonil versko svobodo, pomenil za ve~ino Judov, zlasti najrevnej{ih, ki niso dotlej u‘ivali nikakr{nih gospodarskih bonitet, nov korak na poti civilnega vklju~evanja. Jo‘efinska politika strpnosti, ki je iz Judov nameravala narediti dr‘avi koristne podanike, je medtem ogrozila dose‘eno avtonomijo tr‘a{ke judovske skupnosti. Dubinova trdi, da je bila v splo{nem stopnja enakopravnosti, ki so jo tr‘a{ki Judje u‘ivali po pridobitvi posebnih privilegijev, ve~ja od tiste, ki so jo uvajali novi edikti. Jo‘efinske novosti so bile za tr‘a{ke Jude skorajda zanemarljive, zadevale so zaposlitev v javnih slu‘bah in {olske programe. Tr‘a{ki primer, ki ga preu~uje Dubinova, nazorno ka‘e, kako je centralizacija dr‘ave zahtevala odpra- vo privilegijev posameznih skupin, {e zlasti tistih, ki so jih pridobile po verskem klju~u. Politika verske strpnosti je omogo~ila polnopravno vklju~itev posameznika v dru‘bi ne glede na njegovo pripadnost tej ali oni etni~ni ali verski skupnosti, z njo pa so se odpirala vrata nacionalni in verski homogenizaciji. Avtorica je prepri~ana, da so bile v zgodovini judovske emancipacije bolj kot francoska revolucija prelomne spremembe, ki sta jih uveljavila avstrijska vladarja Marija Terezija in Jo‘ef II. Toleranzedikt iz leta 1781 gre po njenem obravnavati kot za~etek procesa civilne emancipacije, Trst pa kot nadvse pomemben laboratorij avstrijske politike strpnosti. Zajetna {tudija Tullie Catalan je medtem posve~ena procesu postopne integracije tr‘a{kih Judov v 19. stoletju. Hvale‘nost tr‘a{kih Judov do Habsbur‘anov je bila spri~o pridobljenih privilegijev in dose‘ene za{~ite tolik{na, da je ni omajal niti prihod Napoleonovih ~et. Francozi so jim 27. novembra 1810 namre~ podelili civilno in versko enakopravnost, s katero so tr‘a{ki Judje uveljavili pravico do prevzema upravnih funkcij. Prvi simpatizerji italijanskega osamosvojitvenega gibanja so se v tr‘a{kih judovskih vrstah pojavili {ele po letu 1848. [lo je za liberalno misle~e posameznike, medtem ko sta podjetni{ko jedro in versko predstavni{tvo judovske skupnosti ostajala konservativno naravnana in zvesta centralni oblasti. Naciona- lizacijski proces je najprej pritegnil predstavnike mlaj{e generacije in svobodno misle~e me{~anstvo, sicer privzemanje nacionalne identitete ni neogibno pomenilo prekinitev z judovstvom. Avtorica ugotavlja, da se tr‘a{ka judovska skupnost v 19. stoletju ni veliko povezovala z drugimi avstrijskimi judovskimi skupnostmi, da se je karseda izogibala stikov z drugimi avstrijskimi judovskimi zdru‘enji, tako da tudi ob antisemitskih izgredih ni iskala pri njih pomo~i. Osamitveno dr‘o tr‘a{kih Judov Catalanova pojasnjuje z njihovo vse bolj izstopajo~o italijansko pripadnostjo. Omembe vredno je v tem okviru nasprotovanje tr‘a{kih Judov k vstopu kranjskih in istrskih Judov v tr‘a{ko ob~ino leta 1890, ~eprav je pro{nja slednjih u‘ivala podporo dunajske vlade. Asimilacijski proces je sredi 19. stoletja mo~no spremenil podobo tr‘a{ke judovske skupnosti in tudi poskus notranjega reformiranja skupnosti s prenovo verskega obredja ni zmogel zaustaviti sekulariza- cijskega procesa. Catalanova poudarja, da prevzem »lai~ne religije« ni bil v Trstu neogibno v sporu z judovsko tradicijo. Politi~no aktivni Judje, ki so se po letu 1867 vklju~ili v tr‘a{ko politi~no ‘ivljenje in so vstopili predvsem v liberalno-nacionalne vrste, so si za politi~ni vzor izbrali Italico, kjer so se Judje ‘e mo~no uveljavili v politi~nem in kulturnem ‘ivljenju, ne da bi se povsem odrekli svoji tradicionalni pripadnosti. 249ZGODOVINSKI ̂ ASOPIS • 56 • 2002 • 1–2 (125) Ko avtorica postavi pod lupo vklju~evanje tr‘a{kih Judov, ugotavlja so ga v Trstu pospremili protiju- dovski izgredi in skrunitve judovskih spomenikov. V drugi polovici 19. stoletja se je kotil politi~ni antisemitizem in stari predsodki so dobili novo preobleko. Tradicionalni stereotipi podlih in bogastva ‘eljnih Judov so na{li plodna tla med politi~nimi nasprotniki liberalno-nacionalne elite, zlasti med kr{~anskimi socialci in tudi med slovenskim politi~nim predstavni{tvom, ki je v mestnem svetu vodilo vztrajen boj za pridobivanje slovenskih nacionalnih pravic. Knjiga lepo prika‘e mnogobraznost tr‘a{ke judovske skupnosti v 19. stoletju in kompleksnost proce- sov, ki so jo zajeli. S pomo~jo bogate in raznolike arhivske dokumentacije avtorica obravnava tudi tiste judovske dru‘bene in politi~ne segmente, ki so se uveljavili zunaj nje. Najbolj tragi~no stran tr‘a{ke judovske zgodovine odgrinja knjiga Silve Bon. Po dolgem obdobju gospodarskega razcveta, plodne vklju~itve v zavarovalni{ke, finan~ne in podjetni{ke vrste ter politi~nega in kulturnega udejstvovanja, so najprej pripadniki tr‘a{ke judovske skupnosti, potem pa tudi tisti, ki so iz nje izstopili, celo taki, ki so vstopili v katoli{ke vrste, okusili ~edalje bolj odlo~ne oblike izklju~itve in preganjanja. Predsodki in odklonilna stali{~a do Judov so se za~ela {iriti ‘e pred odobritvijo rasnih zakonov leta 1938, ko je Mussolinijeva dr‘ava uzakonila diskriminacijo do judovskega prebivalstva na italijanskih tleh. V Trstu je v tridesetih letih ‘ivelo 4671 Judov, od teh jih je 1437 bilo brez italijanskega dr‘avljanstva. Mnogi med njimi so podprli fa{izem, nemalo pa je bilo takih, ki so z veliko nenaklonjenostjo gledali na Mussolinijev re‘im, {e posebej pa na njegovo zunanjo politiko. Razlika v ideolo{kem prepri~anju in naklonjenost do re‘ima nista bili odlo~ilni za usodo posameznikov. Gonja proti Judom in njihovem politi~nem udejstvovanju se je v Trstu za~ela ‘e leta 1937. Z njihovo izklju~itvijo iz fa{isti~ne stranke se je v Trstu zelo hitro obnovil nikoli usahnjeni antisemitizem. Slednji je najprej prizadel nepomembne osebnosti, s ~asom pa tudi uveljavljene podjetnike in zavarovalni{ko elito. Prestopi v katoli{ko vero, znanstva in ugled niso veliko pomagali in tudi podpora tistega dela tr‘a{ke dru‘be, ki je ostajal nasproten izklju~itvi Judov iz javnega ‘ivljenja, ni bila odre{ujo~a. Bonova ugotavlja, da je ve~ina prizadetih z vdanostjo sprejela nove diskriminacije, manj{i del pa se je takoj odlo~il za odhod, najve~krat za izselitev v Argentino in Palestino. Novice, ki so jih prina{ali Judje na begu pred nacisti, niso bile spodbudne in napovedovale so najhuje. Toda {e vedno je bila le manj{ina Judov pripravljena na odhod, tudi potem, ko so se fa{isti~ni krogi za~eli zavzemati za radikalno re{itev judovskega vpra{anja. Leta 1942 je tr‘a{ki list »La porta orientale« vabil k »nem{kemu« re{evanju judovskega vpra{anja, leto kasneje so »kon~no re{itev judovskega vpra{anja« ob pomo~i tr‘a{kih {kva- dristov in takrat vodilnih tr‘a{kih krogov za~ele uresni~evati nem{ke oblasti. Tr‘a{ka Ri‘arna je za tr‘a{ke Jude postala prva postaja na poti v nem{ka uni~evalna tabori{~a. Izognili so se ji najbolj osve{~eni in taki, ki so razpolagali z zadostnimi sredstvi za hiter in skriven odhod. Avtorica s kopico novih dokumentov, kar nekaj jih je tudi iz ljubljanskih arhivov, osvetli, ponekod sicer s premajhno nazornostjo, dogajanja, ki so pahnila v smrt glavnino tr‘a{ke judovske skupnosti. Opozori na proces prila{~anja judovskega premo‘enja in na dvoumno odzivanje tr‘a{kih vodilnih politi~nih in gospodarskih krogov, ki so najprej pasivno, potem pa celo aktivno podprli preganjanje Judov. Po stoletju in ve~ tvorne vklju~itve v tr‘a{ko dru‘bo so Judje do‘iveli konec nepotrebnega in odve~nega tujka. M a r t a Ve r g i n e l l a M a r i n a C a t t a r u z z a, Socialismo adriatico. La socialdemocrazia di lingua italiana nei territori costieri della monarchia asburgica : 1888–1915. Manduria, Bari, Roma : Piero Lacaita, 2001. 192 strani. Branje preteklosti se od antike odvija v dialogu s sodobnostjo. Tema, ki je bila {e do v~eraj zanimiva, lahko zastari. Dogaja pa se tudi, da v preteklosti ovr‘ene tematike, zgodovinopisje na novo obudi in razi{~e. Skratka, tudi zgodovinopisje ima svoje modne muhe. Denimo, zgodovina delavskega gibanja, ki je v {estdesetih in sedemdesetih letih polnila knji‘ne police ne le v dr‘avah var{avskega pakta, temve~ tudi v Zahodni Evropi, je v osemdesetih in v prvih devetdesetih letih skorajda zamrla. Izginila je iz knjigarn, 250 ZGODOVINSKI ̂ ASOPIS • 56 • 2002 • 1–2 (125) knji‘nic, univerzitetnih predavalnic in akademskih omizij, ne zato, ker bi bilo o njej vse, kar se da povedati, tudi izre~eno in zapisano. Vstop novih politi~nih elit je spro‘il iskanje novih politi~nih tradicij in z njim tudi pobudo za nova raziskovalna polja in teme. Ne ozirajo~ se na prevladujo~e zgodovinopisne smeri je tr‘a{ka zgodovinarka, Marina Cattaruzza, trenutno redna profesorica na univerzi v Bernu, izdala leta 1998 {tudijo o italijanski socialdemokraciji na habsbur{kih tleh. Njen nedaven drugi ponatis potrjuje, da je zanimanje za tovrstne {tudije ve~je, in to ne samo med tr‘a{kimi, temve~ tudi med italijanskimi bralci zgodovinskih {tudij, kot je sam zalo‘nik pri~akoval. Tr‘a{ka zgodovinarka, ki je s svojimi dosedanjimi {tudijami osvetlila pomembne vidike selitvenih tokov in demografske strukture Trsta ter ‘ivljenjske pogoje tr‘a{kega proletariata, se je v tem zadnjem delu posvetila za~etkom tr‘a{ke socialdemokracije in delavskega gibanja v Trstu in v Istri. Med drugim se ukvarja tudi z epistemologijo sodobne nem{ke zgodovine. Primorska je bila v 19. stoletju ve~etni~na in periferi~na regija monarhije. Na njenih ve~etni~nih tleh se je pojavilo najbolj internacionalisti~no orientirano socialdemokratsko gibanje. Internacionalisti~na narav- nanost je bila vidna bodisi v vsakdanjem politi~nem ‘ivljenju bodisi v politi~nih izbirah vodstva in ~lanstva ter pri samem uveljavljanju politi~ne doktrine. Cattaruzza pod~rtuje, da so tr‘a{ki socialdemokrati ostali najdlje zavezani internacionalisti~nim principom, medtem ko so jih drugod v Avstriji razgla{ali, ne da bi jim hoteli ali pa mogli slediti. Pri raziskovanju tr‘a{ke socialdemokracije je avtorica ovrgla bodisi nacionalisti~no bodisi lokalisti~no paradigmo v prepri~anju, da primorska zgodovina ne prenese metodolo{kih poenostavljanj in ideolo{kih izkrivljanj. Odlo~ila se je za interpretativni klju~, ki omogo~a celovito osvetlitev kompleksne politi~ne in dru‘bene stvarnosti. V prvem poglavju avtorica predstavi zametke delavske organizacije, prve oblike organiziranega zdru‘evanja ni‘jih plasti prebivalstva, ki so sovpadale s prvimi oblikami socialnega skrbstva. Na lokalni sceni so odzvanjali vplivi nem{ke socialdemokracije, toda pomembno vlogo so odigrali tudi stiki z liberalnim taborom. Z nadrobnim opisom Cattaruzza sledi procesu politi~ne osamosvojitve tr‘a{kega delavstva, ki je leta 1888 porodil delavsko zdru‘enje Confederazione operaia, v katerem so bili ob italijan- sko in nem{ko govore~ih dejavni tudi slovensko govore~i delavci. Nov korak na poti k organiziranemu delavskemu gibanju je bila ustanovitev Socialdemokratske lige leta 1894, ko so se za~eli kazati tudi pravi obrisi spora med Ucekarjem in Zadnikom. Ucekar je bil zagovornik italijanske kulturne hegemonije in ni nikoli povsem pretrgal odnosov s tr‘a{ko liberalno sredino. [ele prihod Valentina Pittonija na ~elo stranke je radikalno spremenil dr‘o italijansko govore~ega vodstva tr‘a{ke socialdemokracije ter uspe{no zmanj{al razdaljo, ki je od samega za~etka prevladovala med italijansko govore~imi tr‘a{kimi delavskimi voditelji in dunajsko socialdemokratsko »centralo«. ^etrto poglavje avtorica v celoti posveti jugoslovanski socialdemokraciji v Trstu, ki je bila z Dunajem tesno povezana. Cattaruzza omenja trenja, ki so se pojavljala med tr‘a{kimi in ljubljanskimi socialdemo- krati, med slovenskim delavskim vodstvom v Trstu in v Ljubljani in ugotavlja, da so politi~ne razmere na Kranjskem in na [tajerskem bile nenaklonjene razvoju slovenske socialdemokracije. Slovenske socialde- mokrate v Trstu je po avtorici odlikovala ne samo sposobnost dejavnega politi~nega udejstvovanja, temve~ tudi idejna ‘ivahnost, ki so jo vse do prihoda Angela Vivanteja in izida njegove razprave Irreden- tismo adriatico pogre{ali v italijanskih socialdemokratskih vrstah. Zajeten del svoje {tudije posve~a Cattaruzza tudi istrskemu socializmu, v katerem je delovala intelek- tualno in politi~no markantna u~iteljica Giuseppina Martinuzzi, ki se je opredelila za avstromarksisti~ni koncept naroda kot kulturnojezikovne entitete in se je zavzemala za enakopravno sodelovanje italijanskega in slovanskega delavstva na istrskih tleh. Tretji in zadnji del knjige je posve~en delovanju socialisti~ne stranke v tr‘a{ki stvarnosti, »jadranskemu« socializmu in nacionalnemu vpra{anju. Oblikovanje tr‘a{kega proletariata v politi~ni subjekt in izoblikovanje bodisi delavske kulture bodisi delavske politi~ne zavesti sta po avtori~inem mnenju potekala s samovzgojnim procesom in s prila- gajanjem izdelanemu ‘ivljenjskemu stilu, h kateremu sta nedvomno sodila zvestoba monarhiji in protiita- lijansko ~ustvo. Nacionalno vpra{anje je bilo sicer vseskozi v ozadju politi~nega delovanja socialdemo- kratov v Trstu in v Istri, ni pa prepre~evalo sodelovanja med pripadniki razli~nih narodnosti, ki so tam ‘ivele. Prepri~anje, da sta lahko le ve~narodna dr‘avna tvorba in internacionalisti~na dr‘a proletariata porok za razvoj tr‘a{kega pristani{~a, je bilo raz{irjeno bodisi med italijanskimi kot med slovenskimi delavci. Dilema med razredno in nacionalno pripadnostjo se je v primeru italijanskega proletariata razre{ila v korist razreda, v primeru slovenskega delavstva pa v korist naroda, trdi Cattaruzza na strani 157. To 251ZGODOVINSKI ̂ ASOPIS • 56 • 2002 • 1–2 (125) svojo tezo avtorica podkrepi z ugotovitvijo, da so italijanski voditelji v Trstu imeli z delavskim gibanjem in njegovim vodstvom v italijanski kraljevini le formalne stike, medtem ko so predstavniki slovenskega delavstva delovali vseskozi v sozvo~ju z vrhom slovenske socialdemokracije. Tr‘a{ko zgodovinopisje je s pri~ujo~im delom Marine Cattaruzze pridobilo izpopolnjen in iz~rpen pregled za~etkov in razvoja delavskega gibanja na Tr‘a{kem in v Istri, ki je sad pretresa doslej ‘e znane literature, a tudi obdelave {e neraziskanih arhivskih fondov. K temi je avtorica pristopila {iroko in brez kakr{negakoli etnocentrizma. Na novo je pojasnila marsikateri aspekt tr‘a{ke politi~ne preteklosti Trsta in pripomogla k celovitej{em poznavanju tr‘a{ke in istrske socialdemokracije. Nekatera vpra{anja so sicer ostala {e vedno nepojasnjena. Potrebno bi bilo, denimo, globlje zreti v odnose, ki so se spletali med Ljubljano, Trstom in Dunajem, ugotoviti v kolik{ni meri so biografije posameznih voditeljev pogojevale politi~no usmerjenost stranke, kolik{en je bil razkorak med vodstvom in bazo v nacionalni naravnanosti. Skratka, kot vsaka dobra {tudija tudi Cattaruzzina, ko odgovarja na mnogotera vpra{anja, odpira {e nova. M a r t a Ve r g i n e l l a P a v l e ^ e l i k, Slovenski oro‘niki : 1918–1941. Ljubljana : Dru{tvo za preu~evanje zgodovine, literature in antropologije, 2001. 435 strani. Knjiga Pavla ̂ elika, nekdanjega policista in magistra sociologije, obravnava tematiko, ki doslej {e ni bila raziskana. Njegova zgodovina slovenskega oro‘ni{tva v prvi Jugoslaviji je dragocena ‘e zaradi tega. ^eprav avtor v uvodu skromno trdi, da ni napisal znanstvene zgodovine, temve~ le poljudnostrokovni pregled, lahko zatrdimo, da gre za temeljito raziskano in dobro napisano delo, ki bo nedvomno {e dolgo uporabno in bo koristno izhodi{~e za prihodnje raziskave. Knjiga, ki ima ve~ kot 400 strani, je razdeljena na dvajset poglavij in {tevilna podpoglavja. Poleg tega je avtor napisal {e predgovor in uvod, Stane Granda pa spremno besedo. Delo je opremljeno z bogatim slikovnim gradivom in ve~ kakor 1000 opombami, ‘al pa ima le vsebinsko kazalo, ne pa tudi imenskega, stvarnega ali krajevnega. Prav tako manjka seznam uporabljenih virov in literature, ki ga nekoliko nadome{~a vestno citiranje. Poleg tega ne bi bilo napak, ~e bi bila teritorialna organizacija oro‘ni{tva (polki, postaje ...) prikazana na kak{nem zemljevidu. V knjigi ^elik najprej predstavi upravno in samoupravno ureditev Slovenije, potem opi{e prehod iz avstrijske v novo dr‘avo, predstavi razmerje med slovenstvom in jugoslovanstvom v oro‘ni{ki slu‘bi, ori{e pravne temelje oro‘ni{tva in njegovo organiziranost. Pi{e {e o na~inih {olanja, ureditvi oro‘ni{kega ‘ivljenja, socialnem polo‘aju oro‘nikov, o razli~nih nalogah, ki so jih ti opravljali, in o nevarnostih, s katerimi so se pri tem sre~evali. Na koncu ori{e {e slu‘bovanje v drugih delih Jugoslavije, polo‘aj po kapitulaciji dr‘ave in usodo oro‘nikov po letu 1945. Zanimiva podrobnost so izleti v policijsko zgodovino druge Jugoslavije in samostojne Slovenije. V glavnem so omejeni na opombe in so mestoma zelo koristni, ~eprav ne vedno potrebni. Vsekakor bodo tak{ni, z osebno izku{njo obogateni, ekskurzi zanimivo branje za raziskovalce novej{e zgodovine. [e najmanj nujni in uporabni se mi zdijo avtorjevi razmisleki o aktualni politi~ni situaciji, ki so tu ali tam (gl. npr. tekst op. 52) za{li med opombe. Pri raziskovanju je avtor uporabljal arhivsko gradivo iz Arhiva Republike Slovenije in arhiva Ministr- stva za notranje zadeve, tedanje ~asnike in ~asopise, razli~ne uradne liste in gradivo nekdanjih oro‘nikov ali njihovih potomcev. Nekoliko preredko pa je posegel po zgodovinopisni literaturi, ki bi jo lahko {e ve~krat uporabil pri prikazu prehoda v novo dr‘avo, njene notranje ureditve in sorodnih ‘e raziskanih tem. @al je prav tu mnogokrat posegel po publicisti~nih ~lankih (iz Dela, Mladine, hrva{kega Globusa …), ki ne morejo nadomestiti strokovne literature. Glede na to, kdaj je bila knjiga napisana, ^eliku seveda ne moremo zameriti, da ni pregledal gradiva iz beograjskih arhivov. Te bo moral – ko bodo la‘e dostopni – obiskati prihodnji raziskovalec. V celoti je ̂ elik s pomo~jo uporabljenih virov in literature napisal zelo uporabno monografijo. Kratka poglavja in podpoglavja ter priljuden jezik omogo~ajo lahkotno branje. Tu in tam bi sicer snov lahko razvrstil druga~e in bil tako morda nekoliko bolj sistemati~en, prav tako bi lahko izpustil ali skraj{al nekatere – sicer zanimive – zgodbe, ki se oro‘ni{tva komajda dotikajo. Zdi se, da so ga na teh mestih zanimivi viri, ki jih je na{el v arhivskih fondih, zapeljali stran od problematike. Toda v glavnem je iz arhivov izbrskal {e kako va‘ne podatke o delu oro‘ni{tva in s tem o celotni slovenski dru‘bi v obdobju 252 ZGODOVINSKI ̂ ASOPIS • 56 • 2002 • 1–2 (125) med obema vojnama. Posebno zanimive so se mi zdele epizode, ki govorijo o ob~asnem zelo mo~nem nasprotovanju prebivalstva dr‘avi. ̂ elik na primer opi{e spopade oro‘nikov z doma~ini, ki so se izogibali vpoklicu v vojsko ali pa pla~evanju tro{arine. Pri tak{nih incidentih je bilo neredko na obeh straneh uporabljeno strelno oro‘je in padle so tudi ‘rtve. Poleg tega so oro‘nike in politi~ne oblasti skrbeli resni~ni in domnevni privr‘enci pokojne Avstrije. Dobrepoljska dolina je tako veljala za [u{ter{i~evo-habsbur{ko gnezdo (vladi nasprotni naj bi bili celo tamkaj{nji oro‘niki), poveljstvo ljubljanskega oro‘ni{kega polka pa so skrbele slike cesarja Franca Jo‘efa, ki so bojda {e visele v mnogih zasebnih stanovanjih. Strah pred avstrijsko nostalgijo je v~asih dosegel prav komi~ne razse‘nosti. Leta 1922 je Ivana Hribarja in pokrajin- sko upravo prestra{ila etiketa na {ampanjskih steklenicah. Gornjeradgonska firma Clothar Bouvier je na njih namre~ {e vedno uporabljala krajevno oznako: G. Radgona, [tajersko. Pozneje, v ~asu razcveta jugoslovanskega integralizma, so oro‘niki pre{tevali izobe{ene jugoslovanske in (prepovedane) sloven- ske, plemenske zastave. Seveda pa so se ves ~as v glavnem ukvarjali s povsem obi~ajnimi policijskimi opravili: iskali so storilce kaznivih dejanj, skrbeli za varen promet in za javni red. Knjiga Slovenski oro‘niki : 1918–1941 prina{a mnogo novih informacij o temi in poklicu, ki nista bili ravno v sredi{~u zanimanja raziskovalcev, in kljub navedenim pripombam jo lahko vsem, ki jih zanimajo oro‘niki in njihova zgodovina, le priporo~im v branje. R o k S t e r g a r B o ‘ o R e p e, Jutri je nov dan : Slovenci in razpad Jugoslavije. Ljubljana : Modrijan, 2002. 459 strani. Knjige s tako vsebino ter obravnavanjem ~asa ter histori~nega dogajanja, do katerega za marsikaterega zgodovinarja in laika {e nimamo dovolj velike histori~ne distance, si {e ne tako dolgo tega v slovenskem zgodovinopisju ne bi mogli predstavljati. Mnogi zgodovinarji bi tako delo raje prepustili politologom, sociologom, antropologom in kar je {e podobnih dru‘boslovno-humanisti~nih strokovnjakov, ali pa kar spominom akterjev. Zato je {e toliko bolj razveseljivo, da je v zadnjih dobrih dveh desetletjih, odkar smo se na Oddelku za zgodovino Filozofske fakultete za~eli sistemati~no ukvarjati s tako imenovano povojno zgodovino, vendarle dozorelo tudi med zgodovinarji spoznanje, da je zgodovina vse, kar se je zgodilo do v~eraj. S tem je tudi najbli‘ja preteklost postala podro~je zgodovinarjevega dela. Ve~ kot deset doktorjev znanosti, ki so v tem ~asu, vsi iz te problematike, doktorirali na katedri za sodobno zgodovino Oddelka za zgodovina na FF, ~eprav bi lahko {tudij opravili {irom po svetu, so dokaz in garancija za dobro delo tudi v naprej. Velika ve~ina, skupaj z avtorjem te knjige, sodi med najbolj{e poznavalce zgodovine tega ~asa. Ne bi smelo zveneti neskromno, ~e zapi{em, da je k temu kar nekaj prispevalo tudi {olanje na FF. Obse‘na (459 strani) monografija nesporno vodilnega in najbolj plodovitega strokovnjaka za najnovej{o slovensko in jugoslovansko zgodovino pri nas, je napisana domala v celoti na primarnih virih in po temeljiti analizi, sinteti~no zajema tvarino. To mu je uspelo, kljub temu, da je ob tem v celoti opravil tudi pedago{ko delo s {tudenti, od tistega najbolj elementarnega do podiplomskega, torej tistega, ki bojda bolj pristoji glavno-poklicnim raziskovalcem na in{titutih. Lotil pa se je teme, ki se je lotevajo le »najbolj hrabri« med zgodovinarji. Teme, o kateri ima vsak, ki je dogajanje opisano v knjigi so-do‘ivljal svojo, »pravo« sliko. Zato ni dvoma, da bo imelo Repetovo delo mno‘ico potencialnih bralcev in kritikov. Ocenjevali ga bodo po tem, koliko se je njegova znanstvena resnica pribli‘ala zgodovinskemu spominu ve~ine. V celoti zagotovo ne, saj gre za dve nasprotujo~i si pojmovni kategoriji, eno, ki je subjektivna in drugo, ki temelji na objektivizmu. Tega Repetovem delu ne manjka, saj sliko histori~ne dogajanja prikazuje tako, kot se ka‘e iz virov. Kljub temu pa prepu{~a avtor, ~eprav ima, kot odli~en poznavalec obravnavane zgodovinske tematike do nje jasno opredeljena stali{~a, dokon~no interpretacijo histori~nega dogajanja bralcu. To je po mojem mnenju najpomembnej{a metodolo{ka vrednost Repetovega dela. V podatkovne podrobnosti njegovega dela se ne bom spu{~al, saj najbr‘ ni dvoma, da jih bodo udele‘enci tega dogajanja dopolnjevali in morebiti celo popravljali. Vsekakor pa so njegovi podatki, podatki primarnih virov, ki jim zgodovinar mora verjeti, ~e ni drugih enakovrednih na voljo. ^asi, ko so le akterji zgodovinskega do- gajanja imeli v lasti resnico in si bil dober zgodovinar le, ~e si zapisal njihovo resnico, pa so upam za nami. Svojo knjigo je Repe poznavalsko razdelil v poglavja, ki zajemajo klju~ne vsebine naslovne problema- 253ZGODOVINSKI ̂ ASOPIS • 56 • 2002 • 1–2 (125) tike in jih pravzaprav ne moremo razvrstiti po pomembnosti. Vsako med njimi je za vrednotenje predsta- vljenega dogajanja nujno. V prvem obdeluje Repe ~as po drugi svetovni vojni v Jugoslaviji skozi prizmo slovenskega odnosa do federacije, od leta 1945 do njenega razpada. Kljub malo prej zapisanemu pa se zdi drugo poglavje »Oblast in opozicija« morda med vsemi najpomembnej{e za razumevanje mnogim zunanjim opazovalcem in nekaterim doma~im sodobnikom, te‘ko dojemljivega, mehkega, nekrvavega in nelustra- cijskega prehoda iz omiljene oblike »ljudske demokracije« v pluralno, strankarsko demokracijo zahodnega tipa. Repe je v tem poglavju orisal vse pomembnej{e dejavnike v odnosu oblast:opozicija. Od vloge katoli{ke cerkve in vzpona civilne dru‘be, do delovanja opozicije pod nadzorom SDV in najvi{jih dr‘avnih in par- tijskih organov ter pomena novorevija{ev, pisateljev, itd. Pojasnil je {e fenomen konsenza pod »marelo« SZDL, prelevitev ZK iz partije v stranko in prihod Demosa na oblast. Glede na zapisano je nesporna njegova ugotovitev v razdelku »Homogenizacija po slovensko«: »Leto 1988 je bilo od vseh let v osemdesetih najbolj nabito z dogodki in v zgodovinskem smislu prelomno. V Sloveniji se je za~ela nacionalna homogenizacija, hkrati pa boj za oblast in z njim povezan vpliv na javnost… Center politi~ne homogenizacije je postal Odbor za varstvo ~lovekovih pravic…«1 Preobrat je bil namre~ mogo~ le zaradi homogenizacije vseh politi~nih sil v Sloveniji in obeh polov, ki sta eden drugega nujno potrebovala, ~eprav sta si nasprotovala. So~asno s politi~nim prestrukturiranjem na Slovenskem, ki je ideolo{ko-politi~no vodilo v neko druga~no dr‘avo, se je odvijal tudi proces, ki ga avtor v tretjem poglavju imenuje »Gospodarski razpad dr‘ave«. V razmeroma kratkem poglavju (24 strani), ki mu avtor posve~a moto, citiran po enem od del kolega Jo‘eta Prin~i~a, sicer pa znanem tudi ‘e od prej in od drugod, o Markovi}evi viziji Jugoslavije kot konvoju, v katerem mora biti hitrost prilagojena najpo~asnej{i ladji, obdeluje vsaj tako pomembne razloge za razpad Jugoslavije in drugih komunisti~nih dr‘av, kot so bili ideolo{ko-politi~ni. V osemdesetih letih, ki jih prete‘no obravnava Repe, so bili prav gospodarski razlogi in tisto, kar sam pravilno poimenuje »diktat svetovnega kapitala«, morda najmanj viden in najmanj razvpit, a klju~en element za razumevanje razpada Jugoslavije. Srbska gospodarska vojna proti Sloveniji, Markovi}eve reforme in privatizacijski spopadi, kot jih opisuje Repe, so v mnogo ~em jugoslovanski notranje politi~ni odrazi zunanjih gospodar- skih pritiskov in hotenj mednarodnega okolja. Na drugi strani pa je gospodarsko osamosvajanje Slovenije pomenilo zanjo »biti ali ne biti«. Iz tega kar je v tem poglavju zapisal Repe jasno izhaja, da osamosvojitev Slovenije ni bil le politi~en, temve~ najbr‘ prav toliko tudi gospodarski projekt in s tem tudi velik riziko. Razpad Jugoslavije naj bi namre~ po ~rnogledih napovedih pomenil za Slovenijo ekonomski propad in na tem podro~ju je bila Slovenija zelo ob~utljiva. In to so v Beogradu dobro vedeli {e posebej po sprejetju Brionske deklaracije. Ne poznam slovenskega zgodovinarja, ki ne bi bil prepri~an, da je bil uspeh osamosvojitve Slovenije odvisen od (mednarodno) pravne osnove, na kateri je bila izvedena. Repe je tej tematiki posvetil poglavje »Ustavna osamosvojitev Slovenije«. Zgodovinarji dobro vemo, da Dr‘ava SHS iz leta 1918 ni mogla za‘iveti tudi zato, ker ni bila dovolj mednarodno priznana. Tudi Slovenijo bi ~akala taka usoda, ~e ne bi njena osamosvojitev bila (mednarodno)pravno neopore~na. Vsi tuji opazovalci, predstavniki ES in ZDA ter tuji sogovorniki v ~asu osamosvajanja, so mo~no poudarjali, celo kot »conditio sine qua non« postav- ljali, (mednarodno)pravnost takega postopanja. Kaj je na notranje politi~nem planu o tem napravila Slove- nija sama, govori Repe v razdelkih o ustavobraniteljstvu, spremembi zvezne ustave leta 1988, ustavni alternativi, amandajih k slovenski ustavi, deklaraciji o suverenosti in »podvinski« ustavi ter o plebiscitu. Repe se v besedilu nekako pridru‘uje presoji tistih, ki so trdili, »da bo ustavnopravno osamosvojitev mo~ hitreje in la‘e dose~i s plebiscitom kot s sprejetjem nove ustave.«2 To se je seveda pokazalo kot pravilno, ~eprav zagotovo ne more biti dvoma, da je mogel biti plebiscit resni~no verodostojen le potem, ko je bila sprejeta dolo~ba, da je plebiscit uspe{en, ~e zanj glasuje vsaj 51 odstotkov vseh glasovalnih upravi~encev. Odgovor na vpra{anje, ali bi bil {e bolj kredibilen, ~e bi stavku, na katerega je bilo treba odgovoriti z da ali ne – »Ali naj Republika Slovenija postane samostojna in neodvisna dr‘ava?« dodali {e v ustavni komisiji predlagan oklepaj – »Ali naj se Republika Slovenija izlo~i iz SFRJ ?«3 pa ne sodi ve~ v zgodovinarsko analizo. Najbolj stra{ljiva in na konkretni ~love{ki ravni najbolj bole~a izku{nja slovenskega prebivalstva v poznih osemdesetih letih in na za~etku devetdesetih let, je bil odnos med JLA in Slovenci. Temu poglavju, 1 Str. 108. 254 ZGODOVINSKI ̂ ASOPIS • 56 • 2002 • 1–2 (125) ki mu je Repe po pravici posvetil najve~ pozornosti in obsega skoraj polovico (214 strani) njegove knjige, je dal naslov »JLA in Slovenci«. Kot moto tega dela svoje raziskave si je izbral enega od zaklju~kov na 13. kongresu ZKJ iz leta 1986, po katerem naj bi imela JLA »vse pravice da prevzame vodenje dr‘ave«, ~e tega niso sposobne Zveza komunistov in druge dru‘beno politi~ne sile. To se je res zgodilo, ~eprav v slovenskem primeru v nekoliko milej{i obliki, kot kasneje v drugih delih Jugoslavije. Da se je JLA Sloveniji, skupaj s srbsko politiko, odpovedala, je re{ilo marsikatero ‘ivljenje. ̂ eprav so imeli spori med JLA in Slovenijo, kot v prvem razdelku (»JLA-edina oboro‘ena voja{ka formacija«) tega poglavja poja- snjuje Repe, korenine ‘e v ~asu ob koncu druge svetovne vojne, ki so se nadaljevali v osemdesetih letih v bojih za uporabo narodnih jezikov (razdelek: »Armada ni~ ve~ kot solza ~ista«), so ob izbruhu izziva »…da zaustavi nemile dogodke« t.j., da re{i Jugoslavijo pred propadom, dosegli kulminacijo v prvi polovici leta 1988 (razdelek: »No~i dolgih no‘ev«). Tisti, ki smo te ~ase aktivno do‘iveli {e pomnimo Mladinino naslovnico z napisom »Mamula go home!« Vse skupaj pa je doseglo svoj vrh v procesu proti ~etverici in vsem kar se je dogajalo okoli njega. Najbr‘ se je {ele takrat med ljudmi za~ela JLA spreminjati iz »ljudske vojske«, ki je gradila vodovode in ceste, v »sovra‘no armado«. Marsikateri civilist in aktivna voja{ka oseba je to te‘ko dojel. Repe se seveda ni mogel spustiti na raven analize usod posameznikov na obeh straneh, ki bo zagotovo te‘je izvedljiva, kot je ta zapisana v knjigi. Repe ob tem to~no ocenjuje (razdelek: »Poskus »kosovizacije« Slovenije«): »Dogajanje v zvezi s procesom je za armadno vodstvo pomenilo konec upanja, da se bo s slovensko oblastjo mogo~e karkoli dogovoriti, in tudi konec tihega pri~akovanja, da med slovenskimi politiki obstajajo razlike, na katerih bi bilo mogo~e graditi, saj se je celo v federaciji najvplivnej{i slovenski funkcionar Stane Dolanc, ki so ga nekateri mediji v Sloveniji stalno kritizirali zaradi projugoslovanstva, v Beogradu le s te‘avo soo~al z aroganco federalnih in zlasti armadnih funkcionarjev. Slovenija je v o~eh armadnega vrha, vse bolj pa tudi politi~nih funkcionarjev, v drugi polovici leta 1988 postala »drugo Kosovo«.4 Tako stali{~e JLA je zagotovo pomenilo eno tistih prelomnic, ki so najpomembneje vplivale na razvoj kasnej{ih dogodkov. Drugo tako prelomnico pa je Repe opisal v razdelku »Izgubljena ideolo{ka domovina«, ko je slovenska delegacija januarja 1990 zapustila 14. izredni kongres ZKJ. S tem ni bilo ve~ ZKJ, t.j. »ideolo{ke domo- vine JLA«. Partija v JLA je sicer {e naprej, vsaj formalno, delovala do konca leta 1991, vendar ni bila pravzaprav nikomur odgovorna. Od tu naprej je {lo le {e v smer spopada. Slovenske priprave in zadevne politi~no-voja{ke aktivnosti obeh strani popisuje avtor v razdelkih »Razoro‘itev slovenske TO«, »Nesoglasja ob slovenskem obram- bnem konceptu«, »Na~rti in ukrepi JLA konec 1990 in na za~etku 1991«, »Zlomiti Hrva{ko in Slovenijo«, »Vojska koraka, govori in ne napravi ni~esar« in »Strahljivca v celem ni imel {tevili«, v katerem govori o spro‘ilcu voja{kega spopada, carinski vojni. France Bu~ar je bil prav zaradi carinske vojne med zveznimi organi in Slovenijo prepri~an, da se Slovenija lahko »prvi~ neposredno soo~i s fizi~no silo federacije.«5 In res je bil povod za policijsko, carinsko in voja{ko intervencijo v Sloveniji 27. junija 1991, prav pobiranje carin in nadzor mejnih prehodov. Tu sta na{la Zvezna vlada in vrh JLA popolnoma skupen jezik (razdelek: »Pribli‘evanje zvezne vlade vrhu JLA«) in mogel se je za~eti »Pohod na meje«, kakor razdelek o za~etku voja{ke intervencije v Sloveniji imenuje Repe. Zadnji trije razdelki – »Oboro‘en odpor Slove- nije«, »Od spopadov do mirovnih pogajanj« in »Ali lepa Jugoslavija ali samostojna Slovenija?« – v knjigi so posve~eni bojem v Sloveniji vse do odhoda zadnjega vojaka JLA 26. 10. 1991. Zadnje poglavje knjige je po ob{irnosti drugo najve~je, njegova vsebina pa vsaj tako pomembna kot voja{ki spopad za osamosvojitev Slovenije: »Mednarodni vidik slovenske osamosvojitve«. Repe ni slu~ajno za moto tega poglavja izbral dve izjavi nekdanjega italijanskega zunanjega ministra in enega od posrednikov ES v za~etku jugoslovanske krize Giannia de Michelisa, da bi prikazal vso te‘avnost prvih slovenskih samostojnih korakov. Ta italijanski politik je bil leta 1991 prepri~an, da Sloveniji {e petdeset let ne bo priznana samostojnost, deset let kasneje pa je razo~aran, da se njegova napoved ni uresni~ila, izjavil: »Mislim tudi, da je bila napaka prehitro priznanje Slovenije in Hrva{ke, kar sta v bistvu izsilila Nem~ija in 2 Str. 194. 3 Str. 191. 4 Str. 227. 5 Str. 278. 255ZGODOVINSKI ̂ ASOPIS • 56 • 2002 • 1–2 (125) Vatikan«.6 V razdelkih tega poglavja Repe ni izpustil nobenega pomembnega mednarodno-pravnega koraka Slovenije ali mednarodne skupnosti. Z metodolo{ko nujnim histori~nim uvodom o slovenski zunanji politiki pred letom 1990, bralca uvede v vso te‘avnost poti Slovenije k pridobitvi mednarodnega priznanja, pri kateri sta najpomembnej{i vlogi odigrala Milan Ku~an in Dimitrij Rupel (razdelek: »V Bruselj prek Ljubljane in ne prek Beograda«). Minuciozno opisuje za~etno nasprotovanje tako mednaro- dne skupnosti, zlasti ZDA, pa tudi ES ter seveda zvezne Jugoslavije (razdelek: »Jugoslavija mora biti enotna in demokrati~na«), po priznanju. Nadaljuje s prestavitvijo zagreb{kih pogovorov o usodi Slovenije in Hrva{ke, tako s predsednikom Tu|manom, kot »evropsko trojko«. Popisuje morda ‘e pozabljeno »aroganco« Van den Broeka (razdelka: »Pogajanja v Zagrebu«, »Evropska »trojka« drugi~ v Zagrebu«), naklonjenost in pomo~ Genscherja (razdelek: »Genscherjev neuspeli obisk v Sloveniji in njegove posle- dice«), najve~ pozornosti pa je posvetil ~asu in dogajanjem od obiska tretje evropske misije, tiste najbolj znamenite, na Brionih pa vse do Haa{ke mirovne konference ali konference o Jugoslaviji in prelomnim sklepom Badinterjeve komisije (razdelki: »Tretja evropska misija: Brioni«, »Med brionsko deklaracijo in konferenco o Jugoslaviji«, »Haa{ka konferenca« in »Odlo~itev Banditerjeve komisije in mednarodno priznanje«). Ne vem ~e je mogo~e bistveno bolje pri~arati ta napeti in usodni ~as od za~etka julija do konca decembra 1991 oziroma srede januarja 1992, ko je bila Slovenija mednarodno priznana. To je bil ~as, ko se je, kot pi{e avtor »…Vpra{anje priznanja nagibalo zdaj na eno, zdaj na drugo stran…«7 Najbr‘ tudi kaj bistveno novega ali kaj takega, kar bi bistveno spreminjalo za~rtano zgodovinsko sliko, ni mogo~e dodati. Kljub temu se je Repe odlo~il, da doda {e eno poglavje, v katerem je na kratko obdelal odnos, kot je zapisal v naslovu razdelka »pomembnej{ih dr‘av« do osamosvojitve Slovenije. Tu najdemo prikazano politiko Nem~ije in Avstrije, ki imata najve~ zaslug za mednarodno priznanje Slovenije, pa tudi Nizozemske, Italije, ZDA, ki so bile slovenskemu osamosvajanju v prvi fazi nenaklonjene in celo nasprotujo~e, nadalje Sloveniji naklonjeno politiko Mad‘arske, omahujo~o Francije in dolgo zadr‘ano politiko Vatikana. Repetova monografije je zgodovina. Zgodba o nekem usodnem ~asu ne samo za Slovenijo. Je nekak{na predzgodovina krvavih dogajanj na Balkanu, ki so sledili. Je uravnote‘en prikaz ~asa slovenske politi~ne homogenizacije, ko je {lo {e »za stvar« in so bili strankarski interesi potisnjeni ob rob. Knjiga pa ni zanimiva le zaradi napetih dogodkov, ki jih opisuje, temve~ tudi zaradi, lahkotnega, berljivega, a znanstveno neopore~nega stila avtorja. ̂ eprav je delo nabito s podatki in dogodki, jo je mogo~e vzeti v roke tudi samo za {iritev splo{ne izobrazbe. Zgodovinarjem, akterjem dogajanja in drugim strokovnjakom dru‘boslovnih in humanisti~nih ved, pa bo zagotovo slu‘ila kot dragocen znanstveni priro~nik. Morda pa se bo kateri od bralcev, tako kot sem se jaz, vpra{al, zakaj v knjigi ni ve~ faksimilov ali {ir{ih citatov originalnih, uporabljenih virov. Zagotovo je avtorju za kaj takega zmanjkalo prostora. Ni pa na to pozabil. Treba bo vzeti v roke njegovo drugo delo, ki je pravkar iz{lo v zbirki Viri: »Viri o demokratizaciji in osamosvojitvi Slovenije (I. del: opozicija in oblast)«, Ljubljana 2002. V njem so objavljeni klju~ni viri vsaj za del ~asa in dogajanja, ki ga opisuje v tej knjigi. S to drugo publikacijo in v knjigi dodanem razdelku s kronologijo pomembnej{ih dogodkov od 1974 do 1992, obse‘nim seznamom virov in literature, imenskim kazalom in razre{itvijo uporabljenih kratic in okraj{av, pa so tudi {tudentje dobili u~benik, pravzaprav prvega po delih na{ega u~itelja Metoda Miku‘a. Ve~ kot je Repe storil za osvetlitev te problematike, zgodovinar le ste‘ka stori. D u { a n N e } a k 6 Str. 319. 7 Str. 382. 256 ZGODOVINSKI ̂ ASOPIS • 56 • 2002 • 1–2 (125) OBVESTILA Navodila avtorjem prispevkov za Zgodovinski ~asopis Prispevke za Zgodovinski ~asopis sprejema uredni{tvo na naslov: Uredni{tvo Zgodovinskega ~aso- pisa, Oddelek za zgodovino, Filozofska fakulteta, A{ker~eva 2, SI-1000 Ljubljana (zgodovinski.casopis @uni-lj.si). Uredni{tvo bo sprejelo le tiste prispevke, ki bodo oddani v skladu s slede~imi navodili: – vsak prispevek mora vsebovati to~en naslov avtorja, vklju~no s telefonsko {tevilko in po mo‘nostjo z elektronskim naslovovom (e-mail); – prispevki morajo biti oddani v dvojni obliki: na disketi (ime datoteke (file) naj bo ime in priimek avtorja) in odtisnjeni na papir; – v kolikor gre za razpravo ali ~lanek, mora prispevek obvezno vsebovati povzetek (v okvirnem obsegu dveh strani, razen v izjemnih primerih) in sinopsis v obsegu pet do deset vrstic, ki naj vsebuje tudi avtorjev akademski naziv, poklic in delovno mesto ter ustanovo, kjer je zaposlen in njen naslov; – opombe naj bodo pisane enotno, na dnu vsake strani. Celoten naslov citata naj bo le ob prvi navedbi, nato okraj{ano; – slikovno gradivo (fotografije, zemljevidi, ipd.) naj bo ~rno-belo in prilo‘eno posebej. Prilo`eni digitalni postnetki naj bodo skenirani z minimalno resolucijo 300 dpi in shranjeni v formatu tif. Legende (podnapisi) k slikovnemu gradivu naj bodo prilo‘ene na posebnem listu in hkrati shranjene na disketi. Slikovno gradivo naj bo ozna~eno na na~in, ki ne bo dopu{~al zamenjav podnapisov. U r e d n i { t v o Z g o d o v i n s k e g a ~ a s o p i s a 257ZGODOVINSKI ̂ ASOPIS • 56 • 2002 • 1–2 (125) U D K 930.22(497.4 L jubljana)”13” [T IH P eter, dr., izr. prof., Filozofska fakulteta, U niverza v L jubljani, SI – 1000 L jubljana, A {ker~eva 2 D ve novi notici za najstarej{o zgodovino L jubljane Z godovinski ~asopis, 56/2002, 1–2 (125), str. 7–42, 258 cit. 1.01 izvirni znanstveni ~lanek; jezik: Sn. (D e., Sn., E n.) V nasprotju z dosedanjim védenjem se L jubljana prvi~ om enja ‘e 1112–1125 (in ne 1144), ko je v bli‘ini tam ka{njega gradu neki R udolf podaril oglejskem u kapitlju 20 km etij. G re za odvetnika oglejske cerkve R udolfa iz Tarcenta, ki je pripadal rodbini gospodov iz M achlanda. Posest v L jubljani je verjetno im el ‘e njegov dom nevni o~e R udolf »iz M argarethenrieda«, katerega – prav tako dom nevni – sorodnik E ngilbero je bil za~etnik gospodov T urja{kih. D rug tak{en zgodnji ljubljanski posestnik je bil grof H artvik iz B ogna, ki je okrog 1140– 1150 podaril taistem u kapitlje tri km etije v L jubljani. V tistem ~asu se je kot posestnica ljubljanskega gradu ‘e uveljavila koro{ka vojvodska rodbina Spanheim ov, ki je svoje ljub- ljansko gospostvo postopom a zaokro‘evala iz razli~nih rok; njihovo prvotno jedro pa je najverjetneje tvorila nekdanja posest grofov iz V ohburga, izpri~ana na jv. L jubljane ‘e 1062, ki je v Spanheim ske roke pri{la s poroko. A vtorski izvle~ek U D K 940.1 (497.4-21 D olenjska) ”12” K O SI M iha, dr., znanstveni sodelavec, Z godovinski in{titut M ilka K osa, Z nanstvenorazisko- valni center SA Z U , Sl–1000 L jubljana, N ovi trg 4 ... quae terram nostram et R egnum H ungariae dividit ... (R azvoj m eje cesarstva na D o- lenjskem v srednjem veku) Z godovinski ~asopis, 56/2002, 1–2 (125), str. 43–93, 307 cit. 1.01 izvirni znanstveni ~lanek; jezik: Sn. (D e., Sn., E n.) K lju~ne besede: srednji vek, m eja cesarstva, K ranjska, H rva{ka S rednjeve{ka m eja cesarstva proti hrva{ki S lavoniji na ju‘nem K ranjskem je rezultat ve~stoletnega procesa, ki je potekal m ed drugo polovico 10. in 13. stoletjem . S kolonizacijo obse‘nega m ejnega gozda in hribovja G orjancev–@ um berka se je m eja im perija prem aknila s pribli‘ne linije na reki K rki ve~ kot 20 kilom etrov proti jugovzhodu. P riklju~itev novega teritorija so izpeljali koro{ki vojvode S panheim i, {kofje iz F reisinga, grofje V i{njegorski (von W eichselburg) ter grofje B ogenski s svojim i m inisteriali. V 13. stoletju uveljavljeno m ejno ~rto so dolo~ali gradovi in gospostva G ra~eno, @ um berk (S icherberg), S icherstein, V ivodina (H erzogtum ) in M etlika (M ötling). Tak{en potek m eje je bil stabilen od 13. do 16. stoletja, ko so tur{ki vpadi zru{ili gospodarsko strukturo in povzro~ili etni~ne sprem em be. [irok pas obm ejnega obm o~ja je bil poseljen z U skoki in vklju~en v V ojno krajino. N ova m ejna ~rta s H rva{ko je bila v 18. stoletju um aknjena nazaj na slem e G orjancev. T ukaj {e danes tvori dr‘avno m ejo Slovenije s H rva{ko. A vtorski izvle~ek U D K 316.64:396”14” K O V A ^ I^ M ojca, univ. dipl. zgod., SI–3214 Z re~e, U l. Pohorskega bataljona 19 »P rijazne, pobo‘ne, skrom ne, ~ednostne in plem enite« – K ako je P aolo Santonino videl in opisal ‘enske in kako so ‘enske dejansko ‘ivele Z godovinski ~asopis, 56/2002, 1–2 (125), str. 95–132, 204 cit. 1.01 izvirni znanstveni ~lanek; jezik: Sn. (D e., Sn., E n.) V ~lanku se, na podlagi Santoninovih Popotnih dnevnikov, Spom inov H elene K ottanner in K njige o m estu dam C hristine de Pizan, seznanim o z ‘ivljenjem ‘ensk v poznem srednjem veku na ozem lju dana{nje S lovenije in splo{no uveljavljenim m nenjem o njih v takratni dru‘bi. Spoznam o njihov polo‘aj in vlogo ter njihove dol‘nosti in opravila skozi posam ezna ‘ivljenjska obdobja. A vtorski izvle~ek U D K 07(497.5)”1848”: 323( = 163) P O D G O R [E K N ata{a, m lada raziskovalka, U niverza v M ariboru, Pedago{ka fakulteta M ari- bor, SI–2000 M aribor, K oro{ka cesta 160. Slavenski Jug leta 1848 in Slovenci Z godovinski ~asopis, 56/2002, 1–2 (125), str. 161–171, 59 cit. 1.01 izvirni znanstveni ~lanek; jezik: Sn. (D e., Sn., E n.) Slavenski Jug, politi~ni ~asopis hrva{kih narodnjakov je v krog svojih sodelavcev zbral zelo pom em bne kulturne, znanstvene in politi~ne delavce, ki so s svojim delom m o~no vplivali na razvoj hrva{ke politi~ne m isli. V letu 1848 so ti zastopali na~elo avstroslavizm a in se zavze- m ali za zv ezo hrva{kih de‘el s srbsko V ojvodino in s slovenskim i pokrajinam i. Tako so v tem letu v SJ objavili kar nekaj na~rtov za zedinjenje teh de‘el. Poleg tega so nekajkrat objavili poro~ila iz slovenskih pokrajin, v katerih so Slovenci izrazili podporo (tako m oralno kot tudi m aterialno) hrva{kem u politi~nem u gibanju. Iz slovenskih pokrajin so S lavenskem u Jugu poro~ali {e o delu Slavjanskega dru{tva v T rstu in o delovanju {tajerskih in koro{kih Sloven- cev, sicer pa je ~asopis ve~ pozornosti posvetil spopadom ogrskih Srbov in H rvatov z M ad‘ari. A vtorski izvle~ek 258 ZGODOVINSKI ̂ ASOPIS • 56 • 2002 • 1–2 (125) U D C 9 30 .2 2( 49 7. 4 L ju bl ja na )” 13 ” ŠT IH P et er , P hD , A ss oc ia te P ro fe ss or , F ac ul ty o f A rt s, U ni ve rs it y of L ju bl ja na , S I– 10 00 L ju bl ja na , A {k er ~e va 2 T w o N ew N ot es o n th e O ld es t H is to ry o f L ju bl ja na Z go do vi ns ki ~ as op is ( H is to ri ca l R ev ie w ), L ju bl ja na , 56 /2 00 2, N o 1– 2 (1 25 ), p p. 7 –4 2, 25 8 no te s L an gu ag e: S n. (D e. , S n. , E n. ) C on tr ar y to th e pr ev al en t b el ie f L ju bl ja na w as f ir st m en tio ne d in r ec or ds a s ea rl y as 1 11 2– 11 25 (a nd n ot in 1 14 4) , w he n ce rt ai n R ud ol f do na te d tw en ty f ar m ho us es s itu at ed in th e vi ci ni ty o f th e L ju bl ja na c as tle to th e A qu ile ia n ch ap te r. A n at to rn ey o f th e A qu ile ia n ch ur ch , R ud ol f of T ar ce n- to c am e fr om th e fa m ily o f t he M ac hl an d lo rd s. T he L ju bl ja na e st at e pr es um ab ly b el on ge d al re a- dy t o hi s pu ta tiv e fa th er R ud ol f »o f M ar ga re th en ri ed ,« w ho se e qu al ly p ut at iv e re la tiv e E ng il- be ro w as t he b eg in ne r of t he T ur ja k lo rd s. A no th er e ar ly l an do w ne r fr om L ju bl ja na w as c ou nt H ar tv ik o f B og en , w ho d on at ed t hr ee L ju bl ja na f ar m st ea ds t o th e A qu ile ia n ch ap te r so m et im e be tw ee n 11 40 a nd 1 15 0. I n th is p er io d th e C ar in th ia n du ca l fa m ily o f Sp an he im s ha d al re ad y be co m e th e es ta bl is he d ow ne r of th e L ju bl ja na c as tle . T he S pa nh ei m s’ o ri gi na l L ju bl ja na e st at e, ac qu ir ed th ro ug h m ar ri ag e, h as p ro ba by f or m er ly b el on ge d to th e V oh bu rg c ou nt s; a cc or di ng to so ur ce s it w as s itu at ed i n th e so ut he as te rn p ar t of L ju bl ja na a s ea rl y as 1 06 2. T he S pa nh ei m s gr ad ua lly e nl ar ge d th ei r L ju bl ja na e st at es b y ac qu ir in g th em f ro m o th er s. A ut ho r’ s A bs tr ac t U D C 9 40 .1 ( 49 7. 4- 21 D ol en js ka ) ”1 2” K O SI M ih a, P hD , Sc ie nt if ic F el lo w , R es ea rc he r Sc ie nt if ic R es ea rc h C en tr e of t he S lo ve ne A ca de m z of S ci en ce a nd A rt s, S l– 10 00 L ju bl ja na , N ov i tr g 4 … q ua e te rr am n os tr am e t R eg nu m H un ga ri ae d iv id it … (D ev el op m en t o f t he B or de r of th e E m pi re in L ow er C ar ni ol a in th e M id dl e A ge s) Z go do vi ns ki ~ as op is ( H is to ri ca l R ev ie w ), L ju bl ja na , 56 /2 00 2, N o 1– 2 (1 25 ), p p. 4 3– 93 , 30 7 no te s L an gu ag e: S n. (D e. , S n. , E n. ) K ey W or ds : M id dl e A ge s, I m pe ri al B or de r, C ar ni ol a, C ro at ia M ed ie va l b or de r o f G er m an E m pi re b et w ee n L ow er C ar ni ol a (K ra nj sk a) a nd S la vo ni a is th e re su lt of a l en gt hy p ro ce ss b et w ee n th e se co nd h al f of t he 1 0t h an d 13 th c en tu ri es . B y co lo ni si ng t he bo rd er f or es t a nd th e G or ja nc i– @ um be ra k hi lls th e im pe ri al b or de r sh if te d fr om th e ap pr ox im at e lin e al on g th e K rk a ri ve r ov er t w en ty k ilo m et er s to t he s ou th ea st . T he a nn ex at io n of t he n ew te rr ito ry h ad b ee n ca rr ie d ou t m ai nl y by t he C ar in th ia n du ke s of S pa nh ei m , th e co un ts o f W ei ch se lb ur g an d by t he b is ho ps o f Fr ei si ng a nd c ou nt s of B og en w ith t he ir m in is te ri al s. T he ne w b or de rl in e w as f ro m t he 1 3t h ce nt ur y on w ar ds d ef in ed b y th e ca st le s an d es ta te s G ra ~e no , @ um be rk ( Si ch er be rg ), Si ch er st ei n, V iv od in a (H er zo gt um ) an d M et lik a (M öt lin g) . T hi s bo rd er re m ai ne d fi xe d un til t he 1 6t h ce nt ur y w he n th e T ur ki sh r ai ds c au se d an e co no m ic c ol la ps e an d co ns id er ab le e th ni c ch an ge s. A w id e bo rd er z on e, s et tle d by th e re fu ge es f ro m t he B al ka ns (U sk ok i) , b ec am e pa rt o f th e M ili ta ry F ro nt ie r (V oj na k ra jin a) . I n th e 18 th c en tu ry th e bo rd er o f C ar ni ol a w as s hi ft ed b ac k to th e ri dg e of G or ja nc i w he re fr om th e di ss ol ut io n of V oj na k ra jin a (1 88 1) u p to t he p re se nt d ay i t ha s fo rm ed t he n ew b or de r w ith C ro at ia . A ut ho r’ s A bs tr ac t U D C 3 16 .6 4: 39 6” 14 ” K O V A ^ I^ M oj ca , B .A . i n H is to ry , S I- 32 14 Z re ~e , U li ca P oh or sk eg a ba ta lj on a 19 »K in d, P io us , M od es t, V ir tu ou s a nd N ob le « – P ao lo S an to ni no ’s P er ce pt io n of W om en , a nd H ow W om en A ct ua lly L iv ed Z go do vi ns ki ~ as op is ( H is to ri ca l R ev ie w ), L ju bl ja na , 56 /2 00 2, N o 1– 2 (1 25 ), p p. 9 3- 13 2, 20 4 no te s L an gu ag e: S n. (D e. , S n. , E n. ) T he a rt ic le i s ba se d on P ao lo S an to ni no ’s D ia ri es f ro m T ra ve ls , H el en a K ot ta nn er ’s M em oi rs an d C hr is tin e de P iz an ’s L e L iv re d e la C it é de s D am es . T he re ad er le ar ns h ow w om en fr om th e L at e M id dl e A ge s liv ed in th e te rr ito ry o f pr es en t- da y Sl ov en ia , a nd h ow th ey w er e pe rc ei ve d by t he s oc ie ty . D es cr ib ed a re t he ir p os iti on a nd r ol e, a s w el l as t he ir d ut ie s an d w or k lo ad i n di ff er en t st ag es o f th ei r liv es . A ut ho r’ s A bs tr ac t U D C 0 7( 49 7. 5) ”1 84 8” : 32 3( = 16 3) P O D G O R [E K N at a{ a, Y ou ng R es ea rc he r, Fa cu lty o f E du ca tio na l, U ni ve rs ity o f M ar ib or , SI –2 00 0 M ar ib or , K or o{ ka c es ta 1 60 Sl av en sk i Ju g in 1 84 8 an d Sl ov en es Z go do vi ns ki ~ as op is ( H is to ri ca l R ev ie w ), L ju bl ja na , 56 /2 00 2, N o 1– 2 (1 25 ), p p. 1 61 –1 71 , 59 n ot es L an gu ag e: S n. (D e. , S n. , E n. ) S la ve ns ki J ug , C ro at ia n na ti on al is ts ’ po li ti ca l ne w sp ap er , m an ag ed t o ac qu ir e as i ts co nt ri bu to rs p ro m in en t sc ie nt is ts , cu ltu ra l an d po lit ic al p er so na ge s w ho se w or k ha d st ro ng ly in fl ue nc ed t he d ev el op m en t of t he C ro at ia n po lit ic al o ri en ta tio n. I n 18 48 , th ey s up po rt ed t he pr in ci pl e of A us tr o- Sl av ic is m an d w er e in f av or o f th e un io n of C ro at ia n pr ov in ce s w ith t he S er bi an V oj vo di na a nd w it h S lo ve ne p ro vi nc es . T ha t ye ar , th e S la ve ns ki J ug n ew sp ap er pu bl is he d se ve ra l p la ns p ro po si ng th e un io n of th es e co un tr ie s. T he n ew sp ap er a ls o pu bl is he d se ve ra l re po rt s fr om S lo ve ne r eg io ns i n w hi ch S lo ve ne s vo ic ed t he ir s up po rt – m or al a s w el l as m at er ia l – of t he C ro at ia n po lit ic al m ov em en t. Sl av en sk i Ju g al so p ub lis he d co nt ri bu tio ns on t he a ct iv iti es o f th e Sl av ja ns ko d ru {t vo ( Sl av ic S oc ie ty ) fr om T ri es te , It al y, a nd o n th e ac tiv iti es o f St yr ia n an d C ar in th ia n Sl ov en es . T he n ew sp ap er a ls o fo cu se d on t he f ig ht s of H un ga ri an S er bs a nd C ro at s w ith H un ga ri an s. A ut ho r’ s A bs tr ac t 259ZGODOVINSKI ̂ ASOPIS • 56 • 2002 • 1–2 (125) U D K 327(47:497.1)”1956” N E ] A K D u{an, dr. red. prof., Filozofska fakulteta, U niverza v L jublajani, SI – 1000 L jubljana, A {ker~eva 2 Sovjetsko-jugoslovanski odnosi v lu~i m ad`arskih dogodkov leta 1956 Z godovinski ~asopis, 56/2002, 1–2 (125), str. 185–197, 43 cit. 1.01 izvirni znanstveni ~lanek; jezik: Sn. (D e., Sn., E n.) V prispevku je najprej podana kratka historografija dogodkov v zvezi z m ad`arsko vstajo leta 1956, v nadaljevanju pa na osnovi analize dveh ob{irnih dokum entov, predstavlja najpom em bnej{e sporne to~ke m ed dvem a dr`avam a in partijam a, ki so nastale zaradi sovjet- skega voja{kega zatrtja vstaje. G re predvsem za sovjetske o~itke jugoslovanskem u vodstvu, da je prelom ilo dogovore z B rionov ter za jugoslovanske o~itke, da je bila huda sovjetska napaka zadu{itev vstaje z voja{kim i sredstvi. A vtorski izvle~ek U D K 930.85(497.4)”1980/1987” G A B R I^ A le{, dr., vi{ji znanstveni sodelavec, In{titut za novej{o zgodovino, SI – 1000 L jubljana, K ongresni trg 1 Slovenska kulturnopoliti~na razhajanja m ed kulturno ustvarjalnostjo in politi~no akcijo 1980 – 1987 Z godovinski ~asopis, 56/2002, 1–2 (125), str. 199–221, 67 cit. 1.01 izvirni znanstveni ~lanek; jezik: Sn. (D e., Sn., E n.) K lju~ne besede: Slovenija, kulturna politika, kritika iz kulturnih krogov, cenzura, opozicija Po T itovi sm rti so intelektualci v Jugoslaviji za~eli objavljati prispevke, v katerih so kriti- zirali dru‘benopoliti~ni sistem v dr‘avi in napake ter privilegije vodilnih kom unistov. Z a razliko od drugih delov dr‘ave, kjer so avtorje tovrstnih del {e vedno sodno preganjali, je bila v Sloveniji oblast vse bolj tolerantna do druga~em isle~ih. [tevilne zahteve kulturnih ustvarjal- cev so im ele vse bolj politi~ne tendence (npr. zahetava po odpravi t.i. verbalnega delikta ali po raziskavi nelegalnih po~etij K om unisti~ne partije ob njenem vzponu na oblast). Sprva so se intelektualcij »skrivali” za kulturno problem atiko, ~e{ da govorijo o kulturih in ne o politi~nih vpra{anjih. L eta 1987 pa je njihovo delovanje stopilo v povsem politi~no ob- dobje, ko so spregovorili z izrazito politi~nim besednjakom in se aktivno vklju~ili v obliko- vanje bodo~ega politi~nega ustroja S lovenije. A vtorski izvle~ek U D K 940.1: 949.75 ”8” A N ^ I] M laden, dr ., znanstveni sodelavec, Z avod za povijesne znanosti H A Z U u Z adru / H rvatski studiji Sveu~ili{ta u Z agrebu, H R –23000 Z adar, O bala kneza T rpim ira 8 M jesto B ranim irove H rvatske u suvrem enom svjetskom poretku Z godovinski ~asopis, L jubljana 55/2001, {t. 4 (124), str. 305–320, 54 cit. A vtor obravnava na~in in okoli{~ine v katerih je pri{lo do postopne osam osvojitve H rva{ke kne‘evine v odnosu do Frankovske dr‘ave za ~asa kneza B ranim irja (879–891). O pozarja na pom em bnost vezi, ki jih je s hrva{kim knezom vzpostavil pape‘ Ivan V III. in opisuje m ehanizm e, ki jih je pri doseganju svojih ciljev uporabljala pape{ka kurija. Pri tem avtor ori{e {ir{i kontekst pape{kih prizadevanj za sprem em bo odnosa cerkvene in posvetne oblasti.A vtorski izvle~ek U D K 091"10/14":026(497.4) G O L O B N ata{a, dr. redna profesorica, Filozofska fakulteta, U niverza v L jubljani, SI-1000 L jubljana, A {ker~eva 2 F ragm enti srednjeve{kih rokopisov v javnih zbirkah v Sloveniji 2: L jubljana, Sem eni{ka knji`nica Z godovinski ~asopis, L jubljana 56/2002, {t. 1–2 (125), str. 133–159, 3 cit. Jezik: Sn. (D e., Sn., E n.) K lju~ne besede: srednjeve{ki rokopisi, ostanki rokopisov, kodikolo{ki popis Prispevek `eli s kodikolo{kim popisom predstaviti podatke o fragm entih srednjeve{kih ro- kopisov, ki so jih uporabili za vezave knjig: te so, z eno sam o izjem o, tiskane. Pri ve~ini fragm entov upravi~eno dom nevam o, da pom enijo dokazila o izlo~enih rokopisih, ki so bili vse dotlej, zve~ine do konca 17. stoletja, del zasebnih in cerkvenih knji`nic. Identifikacija besedil na fragm entih govori o njihovem vsebinskem zna~aju, dokum entarni popis jih uvr{~a v ~as in prostor nastanka, evidentiranje starih signatur pa nakazuje na zna~aj knji`nic tistih donatorjev, ki so svoje knjige podarili Sem eni{ki knji`nici. A vtorski izvle~ek 260 ZGODOVINSKI ̂ ASOPIS • 56 • 2002 • 1–2 (125) U D C 9 30 .8 5( 49 7. 4) ”1 98 0/ 19 87 ” G A B R I^ A le {, P hD , S en io r Sc ie nt if ic F el lo w , I ns tit ut e of C on te m po ra ry H is to ry , SI –1 00 0 L ju bl ja na , K on gr es ni t rg 1 Sl ov en e C ul tu ra l a nd P ol it ic al D if fe re nc es b et w ee n C ul tu ra l C re at iv it y an d P ol it ic al A ct iv it y 19 80 – 1 98 7 Z go do vi ns ki ~ as op is ( H is to ri ca l R ev ie w ), L ju bl ja na , 56 /2 00 2, N o 1– 2 (1 25 ), p p. 1 99 –2 21 , 67 n ot es L an gu ag e: S n. (D e. , S n. , E n. ) K ey W or ds : Sl ov en ia , cu ltu ra l po lic y, c ri tic is m f ro m c ul tu ra l ci rc le s, c en so rs hi p, o pp os iti on A ft er t he d ea th o f Pr es id en t T ito Y ug os la v in te lle ct ua ls s ta rt ed t o pu bl is h ar tic le s in w hi ch th ey c ri tic iz ed t he c ur re nt Y ug os la v po lit ic al s ys te m a nd t he m is ta ke s an d pr iv ile ge s of its co m m un is t le ad er s. W hi le i n ot he r pa rt s of Y ug os la vi a th e au th or s of s uc h ar tic le s w er e st ill be in g le ga lly p er se cu te d, S lo ve ne a ut ho ri tie s w er e m or e to le ra nt o f th os e w ho d id n ot a gr ee w ith t he m . N um er ou s de m an ds o f cu ltu ra l w or ke rs g ra du al ly a cq ui re d di st in ct iv el y po lit ic al te nd en ci es ( su ch a s th e de m an ds t o ab ol is h th e so -c al le d ve rb al d el ic t or t o in ve st ig at e ill eg al ac tiv iti es o f th e C om m un is t Pa rt y du ri ng i ts c lim b to p ow er , fo r in st an ce ). A t fi rs t, in te lle c- tu al s te nd ed t o di sg ui se t he se d em an ds a s cu ltu ra l th em es , cl ai m in g th at t he y w er e m ai nl y in te re st ed i n cu ltu ra l an d le ss i n po lit ic al i ss ue s. I n 19 87 , ho w ev er , th ei r ac tiv iti es b ec am e ex pl ic itl y po lit ic al . U si ng d ec id ed ly p ol iti ca l te rm s, t he y ac tiv el y pa rt ic ip at ed i n th e fo rm a- tio n of t he f ut ur e Sl ov en e po lit ic al s ys te m . A ut ho r’ s A bs tr ac t U D C 3 27 (4 7: 49 7. 1) ”1 95 6” N E ^ A K D u{ an , P hD , F ul l P ro fe ss or , F ac ul ty o f A rt s, U ni ve rs ity o f L ju bl ja na , SI – 1 00 0 L ju bl ja na , A {k er ~e va 2 So vi et -Y ug os la v R el at io ns in t he L ig ht o f th e 19 56 E ve nt s in H un ga ry Z go do vi ns ki ~ as op is ( H is to ri ca l R ev ie w ), L ju bl ja na , 56 /2 00 2, N o 1- 2 (1 25 ), p p. 1 85 –1 97 , 43 n ot es L an gu ag e: S n. (D e. , S n. , E n. ) A ft er a b ri ef h is to ri og ra ph y of t he e ve nt s co nn ec te d w ith t he s o- ca lle d H un ga ri an u pr is e in 19 56 , th e au th or f oc us es o n th e pr in ci pa l m oo t qu es tio ns b et w ee n Y ug os la vi a an d th e So vi et U ni on a nd t he ir C om m un is t Pa rt ie s th at a ro se a s th e re su lt of t he S ov ie t m ili ta ry i nt er ve nt io n in H un ga ry ; t hi s ch ap te r ha s be en b as ed o n th e an al ys is o f tw o ex te ns iv e do cu m en ts . T he m ai n co nt ro ve rs ie s be tw ee n th e tw o co un tr ie s co nc er ne d th e S ov ie t re pr oa ch es t o th e Y ug os la v go ve rn m en t th at i t ha d br ok en t he B ri on i A gr ee m en t, an d Y ug os la v re cr im in at io ns t ha t th e So vi et m ili ta ry s tif lin g of t he H un ga ri an r eb el lio n ha d be en a s er io us m is ta ke . A ut ho r’ s A bs tr ac t U D C 0 91 ”1 0/ 14 ”: 0 26 (4 97 .4 ) G O L O B N at a{ a, F ra gm en ts o f M ed ie va l M an us cr ip ts in S lo ve ne P ub lic C ol le ct io ns 2 : T he ol og ic al L ib ra ry in L ju bl ja na Z go do vi ns ki ~ as op is ( H is to ri ca l R ev ie w ), L ju bl ja na , 56 /2 00 2, N o 1– 2 (1 25 ), p p. , n ot es L an gu ag e: S n. ? (S n. , E n. ) K ey W or ds : m ed ie va l m an us cr ip ts , m an us cr ip t fr ag m en ts , c od ic ol og y E m pl oy in g th e co di co lo gi ca l i nv en to ry p ri nc ip le th e au th or w ri te s ab ou t m ed ie va l m an us cr ip t fr ag m en ts t ha t ha d be en u se d fo r bo ok b in di ng ; w ith t he s ol e ex ce pt io n, t he se b oo ks h ad a ll be en p ri nt ed . T he m aj or it y of t he se f ra gm en ts p re su m ab ly d en ot e pr oo fs o f el im in at ed m an us cr ip ts m os t of w hi ch h ad b ee n in p ri va te a nd e cc le si as tic al l ib ra ri es u nt il th e en d of t he 17 th c en tu ry . W hi le t he t ex t id en ti fi ca ti on m et ho d ba se d on t he se f ra gm en ts r ev ea ls t he ir co nt en ts , t he d oc um en ta ry i nv en to ry l is ts t he p er io d an d pl ac e of t he ir o ri gi n, a nd t he r ec or ds of o ld b oo k nu m be rs in di ca te th e ch ar ac te r of li br ar ie s of th os e do no rs w ho h ad d on at ed th ei r bo ok s to t he T he ol og ic al L ib ra ry i n L ju bl ja na . A ut ho r’ s A bs tr ac t U D C 0 7( 49 7. 5) ”1 84 8” : 32 3( = 1 6 3 ) P O D G O R [E K N at a{ a, Sl av en sk i Ju g in 1 84 8 an d Sl ov en es Z go do vi ns ki ~ as op is ( H is to ri ca l R ev ie w ), L ju bl ja na , 56 /2 00 2, N o 1- 2 (1 25 ), p p. , n ot es L an gu ag e: S n. ? (S n. , E n. ) S la ve ns ki J ug , C ro at ia n na ti on al is ts ’ po li ti ca l ne w sp ap er , m an ag ed t o ac qu ir e as i ts co nt ri bu to rs p ro m in en t sc ie nt is ts , cu ltu ra l an d po lit ic al p er so na ge s w ho se w or k ha d st ro ng ly in fl ue nc ed t he d ev el op m en t of t he C ro at ia n po lit ic al o ri en ta tio n. I n 18 48 , th ey s up po rt ed t he pr in ci pl e of A us tr o- Sl av ic is m an d w er e in f av or o f th e un io n of C ro at ia n pr ov in ce s w ith t he S er bi an V oj vo di na a nd w it h S lo ve ne p ro vi nc es . T ha t ye ar , th e S la ve ns ki J ug n ew sp ap er pu bl is he d se ve ra l p la ns p ro po si ng th e un io n of th es e co un tr ie s. T he n ew sp ap er a ls o pu bl is he d se ve ra l re po rt s fr om S lo ve ne r eg io ns i n w hi ch S lo ve ne s vo ic ed t he ir s up po rt – m or al a s w el l as m at er ia l – of t he C ro at ia n po lit ic al m ov em en t. Sl av en sk i Ju g al so p ub lis he d co nt ri bu tio ns on t he a ct iv iti es o f th e Sl av ja ns ko d ru {t vo ( Sl av ic S oc ie ty ) fr om T ri es te , It al y, a nd o n th e ac tiv iti es o f St yr ia n an d C ar in th ia n Sl ov en es . T he n ew sp ap er a ls o fo cu se d on t he f ig ht s of H un ga ri an S er bs a nd C ro at s w ith H un ga ri an s. A ut ho r’ s A bs tr ac t U D C 9 40 .1 : 94 9. 75 ” 8” A N ^ I] M la de n, P hD , S ci en tif ic F el lo w , T he I ns tit ut e fo r H is to ri ca l S ci en ce s in Z ad ar , H R -2 30 0 Z ad ar , O ba la k ne za T rp im ir a 8 T he P os it io n of B ra ni m ir ’s C ro at ia in C on te m po ra ry W or ld O rd er Z go do vi ns ki ~ as op is ( H is to ri ca l R ev ie w ), L ju bl ja na 5 5/ 20 01 , N o. 3– 4 (1 24 ), p p. 3 05 –3 20 , 54 n ot es L an gu ag e: S n. (E n. , S n. , E n. ) T he a ut ho r an al yz es t he m an ne r an d th e ci rc um st an ce s in w hi ch t he g ra du al i nd ep en de nc e of th e C ro at ia n du tc hy t oo k pl ac e du ri ng t he r ei gn o f du ke B ra ni m ir ( 87 9- 89 1) . H e em ph as iz es th e im po rt an ce o f th e re la tio ns b et w ee n th e C ro at ia n du ke a nd P op e Jo hn I II , po in tin g at t he m ec ha ni sm s em pl oy ed b y th e pa pa l c ur ia in o rd er to a tta in it s go al s. T he a ut ho r al so d es cr ib es th e br oa de r co nt ex t of t he e ff or ts o f th e pa pa l co ur t to w in t he C ro at ia n su pp or t fo r its i de as on c ha ng in g th e re la tio ns b et w ee n th e ch ur ch a nd t he s ec ul ar a ut ho ri tie s. A ut ho r’ s A bs tr ac t U D C 0 91 "1 0/ 14 ": 02 6( 49 7. 4) G O L O B N at a{ a, P hD , F ul l Pr of es so r, F ac ul ty o f A rt s, U ni ve rs ity o f L ju bl ja na , SI –1 00 0 L ju bl ja na , A {k er ~e va 2 F ra gm en ts o f M ed ie va l M an us cr ip ts in S lo ve ne P ub lic C ol le ct io ns 2 : T he ol og ic al L ib ra ry in L ju bl ja na Z go do vi ns ki ~ as op is ( H is to ri ca l R ev ie w ), L ju bl ja na , 56 /2 00 2, N o. 1 –2 ( 12 6) , pp . 13 3– 15 9, 3 no te s L an gu ag e: S n. (D e. , S n. , E n. ) K ey W or ds : m ed ie va l m an us cr ip ts , m an us cr ip t fr ag m en ts , co di co lo gy E m pl oy in g th e co di co lo gi ca l i nv en to ry p ri nc ip le th e au th or w ri te s ab ou t m ed ie va l m an us cr ip t fr ag m en ts t ha t ha d be en u se d fo r bo ok b in di ng ; w ith t he s ol e ex ce pt io n, t he se b oo ks h ad a ll be en p ri nt ed . T he m aj or it y of t he se f ra gm en ts p re su m ab ly d en ot e pr oo fs o f el im in at ed m an us cr ip ts m os t of w hi ch h ad b ee n in p ri va te a nd e cc le si as tic al l ib ra ri es u nt il th e en d of t he 17 th c en tu ry . W hi le t he t ex t id en ti fi ca ti on m et ho d ba se d on t he se f ra gm en ts r ev ea ls t he ir co nt en ts , t he d oc um en ta ry i nv en to ry l is ts t he p er io d an d pl ac e of t he ir o ri gi n, a nd t he r ec or ds of o ld b oo k nu m be rs in di ca te th e ch ar ac te r of li br ar ie s of th os e do no rs w ho h ad d on at ed th ei r bo ok s to t he T he ol og ic al L ib ra ry i n L ju bl ja na . A ut ho r’ s A bs tr ac t 261ZGODOVINSKI ̂ ASOPIS • 56 • 2002 • 1–2 (125) 262 ZGODOVINSKI ̂ ASOPIS • 56 • 2002 • 1–2 (125) 263ZGODOVINSKI ̂ ASOPIS • 56 • 2002 • 1–2 (125) Po kr aj in a ob d r` av ni m ej i n a ju go vz ho dn em D ol en js ke m o d 13 .– 15 . s to le tja .