Nekatere strani v romanu so posvečeno tudi naravi. Opisuje bosanske pragozde. Ako bereš nekaj takih strani, najdeš več estetičnega užitka, kakor čitajo marsikatero debelo knjigo. Vrhu tega je pa ta povest tudi zato znamenita, ker je bila pisana pred vojno in ker kaže, cla je bil pisatelj pogumen in odločen človek, ki se ni bal povedati resnice. Slava njegovemu spominu! A l e c Nekaj o Reziji in Rezijanih.. Rezijanska dolina so vleče v smeri od vzhoda proti zapadu in je dolga približno 15 km.; je nerodovitnega in po večini divjega značaja; omiljena je le v lepi sezoni s karakterističnim kontrastom temnega zelenja svojih štoržnjakov ter bledega zelenja svojih livad in gorskih pašnikov. Prodasta tla so nivelirana v globoko dolino, kar dokazuje, da je bila pred ledeno dobo in tekom ledene dobe ta dolina zaprta ter polna ledu in vode. Blodeče mase, ki se nahajajo v coni Njive (Gniva) in Bile (S. Giorgio) pa dokazu­ jejo, da je bil ledenik Mužee (M.te Musi) ločen od glavnega; ko je zmanjkal spodaj pritisk voda jo bila prebita tudi ta pregrada in iz ovinokv Mužca se je mogla stvoriti rečica Barman, ki je glavni dotok Bile (Resia). Prof. Rutar v «Beneški Sloveniji« pravi, da so rezijanska tla spomenik iz pliocensko dobe. Motiv iz R ezije: RAZCVETENA LIVADA. (Zadaj cerkev na Njivi.) Vsa občina Rezije meri 112 kvadratnih kilometrov in obsega še dolino Učje (Ucea) in Bili potok, imenovan po vodi, ki teče v njem, ter meji na jugovzhodu na staro državno mejo kraljevine Italije do leta 1915. Prebi­ valstvo no doseže 4000 duš, ker so si mnogi poiskali drugod košček vsak danjega kruha, katerega bi zaman čakali od svoje nerodovitne zemljo. Gledo rezijanskega narečja, ki ga govorijo prebivalci, so si mnogi na­ penjali možgane, da bi našli njega izvor. Nekateri so ga enostavno klasifi­ cirali k srbo-hrvaškemu jeziku, drugi so rekli, da jo ostanek ruskega jezika, tretji so ga zopet vtaknili u turansko skupino; nekateri trdijo, da je slovenski jezik, ohranjen v svoji prvotni obliki. Težko jo reči, katero teh mnenj je bolj verjetno. Iz Študij in primerjanj slovenskega jezika z rezijanskim narečjem se dozdeva, da imata oba ista svojstva, iz študij naglaševanja in mnogih besed, ki so v slovenskem jeziku popolnoma nepoznane, pa jjridemo do OSOJANE. (V ozadju Kanin med oblaki. *) zaključka, da je v tem narečju marsikaj, kar ne najdemo ne v slovenščini ne v hrvaščini. Posebnost, ki jo ima rezijanSčina, je štetje, ki je podobno francoskemu: 30 = triste; 40 - štrede; 50 = paterdu; (iO = tri krat dviijsti; 70 = tri krat dviijteti nu dišat; 80 = štiri krat dviijsti; 90 — štiri krat dviij- sti nu dišat; 99 = štiri krat dviijsti nu devetnajst. Najbolj verjetno mnenje se zdi ono Dona Antonija Rumiza, nadžupnika na Bili (Resiutta), kateri trdi, da so Rezijani potomci pastirjev, najetih sprva od gosposke iz Mož­ nice (Moggio), pozneje od redovnikov tamošnjega samostana. Ti pastirji *) O s o j a n e: radi osojne lege vasi. Po zimi cela dva mcscca nc posije solnce na vas, l:er ga zal.r!va Kanin. so bili povabljeni iz vseh krajev, pa so si sčasoma prilastili gozdove in pašnike na levem bregu reke Bile in so postopoma zasedli vso dolino. To mnenje potrjujejo neprestane borbe občine Bila (Resiutta) za omejevanje zasedanja in ohranitev zemljišč na desnem bregu reke Barman in za- padno od nje. Kakorkoli si bodi, rezijansko ljudstvo je na tej zemlji izza leta 1000, izza dobe nordijskih invazij, ko je konglomerat raznih ljudstev iskal kos zemlje, kjer bi se nastanil. Že leta 1333. je poklical pater Gilbert svoje podložnike na samostansko dvorišče ter si dal zapriseči zvestobo na Evangelij; med temi podložniki se nahajajo razni Rezijani. Med moškimi, ki so prisegli zvestobo v cerkvi Sv. Martina na Beli (Resiutta), dne 4. marca 1349., so med rezijanskimi priimki sledeči: Godič, Rus, Sabadin, Saliboj, Moraš, Rado;, Hutin, Stani- goj, Černe, Čadež, itd.; je tudi neki Pedrus filius Jacobi de Dolina; iz tega imena lahko izvajamo, da so bili že tedaj vsi prebivalci Rezijani, ker Pedrus ni hotel navesti vasi, pač pa le svojo dolino; Vidus et Enricus et ius filius de Stulvizza (Solbica); Joannes gener Maurenz de Osseacho (Oso- jane); Michael de Gniva (Njiva) e Francus de Re-sia (Ravanca). Ti podatki so zbrani v kr. arhivu v Benetkah. Navedena mnenja in razlage se križajo z mnenji raznih učenjakov, ki si niso ni danes edini. Vsekakor predstavljajo ti podatki dragocen element za ukaželjnega ljubi­ telja znanosti v morebitnem nadaljnem raziskovanju. R ad o F ? č Lahka atletika. Crcss - country Za one, ki so jim gornje besede tuje in nerazumljive, naj bo povedano, da s tem izrazom označamo tek preko polja in skozi gozd. Med tem ko ve­ žejo vsi do sedaj omenjeni teki športnika na ograjeno igrišče, kjer mu je proga strogo začrtana, mu nudi gozdni tek prosto pot. Proga vodi tu preko polja, nizkega grmičevja, plotov in skozi gozd. Kdo si pač more začrtati lepšo progo, nego je ona, ki jo je narava sama začrtala? V naravi, kjer se človek počuti prostega vseh spon mestnega življenja, kjer lahko komodno oblečen vdihava sveži gozdni zrak — tu je prav za prav športnikovo pravo torišče. Nikoli ne bomo zadosti opozarjali ljubiteljev športa na važnost cross-countryja in na koristi, ki jih gozdni tek nudi na'emu zdravju. Oglejmo si gozdni tek kot training za tek na dolge proge! Tu postane tekač pravi — tekač. Tu je prisiljen, da teče v prosti obliki, sicer upeha. Priuči se pravilno vdihavati, vsa pažnja je obrnjena predvsem na lepoto in čistost stila, tempo je enakomeren in umerjen, n e> preveč hiter. Po gozdnem teku se mora počutiti tekač prenovljenega in ne utrujenega. Do­ seči mora pri trainingu, da vzdrži poljubno dolge proge, ne da bi v nogah občutil kakšno utrujenost. Gozdni tek tvori spopolnitev tekačevega trai- ninga in podeli tekaču vztrajnost. Jo prav za prav samo prepriprava k pravilnemu trainiranju teka. Pri gozdnem teku ne gre za spopolnitev stila, ker so koiraki vsakokrat odvisni od terena. Ko gre pot navzdol, so koraki kratki, elastični, da lahko pravilno bilancirajo težo telesa; ko teče šport­ nik navzgor, je tek sličen hitremu korakanju. Tekmovanje v gozdnem teku jo podobno dolgoprožnemu teku z ovirami. Naša krajina nudi športniku obilo krasnih mest, kjer se lahko vadi v tej panogi športa. Ko so si atleti nadeli športno opremo, se podajo skup­