Ekonomija brez vrednosti ali z njo Author(s): France ČERNE Source: Urbani Izziv, No. 18, VREDNOTE IN VREDNOTENJE (december 1991 / December 1991), pp. 9-10 Published by: Urbanistični inštitut Republike Slovenije Stable URL: https://www.jstor.org/stable/44180672 Accessed: 30-10-2018 13:17 UTC JSTOR is a not-for-profit service that helps scholars, researchers, and students discover, use, and build upon a wide range of content in a trusted digital archive. We use information technology and tools to increase productivity and facilitate new forms of scholarship. For more information about JSTOR, please contact support@jstor.org. Your use of the JSTOR archive indicates your acceptance of the Terms & Conditions of Use, available at https://about.jstor.org/terms This article is licensed under a Attribution 4.0 International (CC BY 4.0). To view a copy of this license, visit https://creativecommons.org/licenses/by/4.0/. Urbanistični inštitut Republike Slovenije is collaborating with JSTOR to digitize, preserve and extend access to Urbani Izziv This content downloaded from 194.249.154.2 on Tue, 30 Oct 2018 13:17:17 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms URBANI IZZIV st. 18/1991 France CERNE Ekonomija brez vrednosti ali znjo Čeprav bi hoteli ekonomisti ime li ekonomijo kot vedo brez vredno- stiiih sodb, kot objektivno - pozitiv- no, ekàaktno vedo (podobno kot so npň naravoslovne vede), pa brez vrednosti le nekako ne moremo i z dveh razlogov: 1 . ker se gospodarstvo . pojavlja v znanstvenem spoznanju v obliki abstrakcij, ki so v ihdividualnèm, konkrétném pojavljanjii razno- vrstnost tistega, kar vsebuje ab- strakcija; in 2. ker je predmet ekonom ije sam po sębi relativnosten - z različnih strani razlicen - tako za člověka kot za družbo (to sta tudi razloga za toliko smeri in šol v ekonoulski teoriji). S tega vídika se vrednost iienehno vrača v rázprave ekono- mistov teoretikov, ne glecie na to, da ekonomijo kot čisto vedo definimmo kot le vedo o nudimi Uporabi (alokaciji) altemativno uporabljivih, redkih ekonomskih resursov. Porajanje t. i. yrednostnega pro- blema lahko raziocinio s samini osebnim zānimanjem ekonomistov za nekim stanjem v gospodarstvu (oddelno ali globalno), ki bi bilo v ceļoti optimalno (kot "pivo najbolj- še"), čeprav samo "iskano" vrednost vsebinsko in metodološko različno razlagajo. - Vrednost se najprej pojavlja kot neki smoter ali cilj gospodaxje- njä, tudi kot izhodišče za odlo- čanje. Že pri Aristotelu kot pivem razpravljalcu o dihotomiji ekono- mije, deleč jo na ekonomiko in hrematistiko, najdemo sodobni yrednostríi problem, kaj je čiljíia vrednost produciranja: ali clobrine kot uporabne vrednosti ali ipe- njalna vrednost, ťó je deiiania kořist oziroma dobiček. Okrog te- ga problema se je vrtěla celotna srednjeveška sholastika, kije pro- glašala hrematistiko čelo za greh. S tem problemom se ukvaijata piva znanstvenika ekonomijé Adam Smith in David Ricardo, ko iščeta neko objektivno, stand- ardno mero za vrednost, ķi naj bi bila delo (za Ricarda tudi žito), na podlagi česar je Karl Marx izobli- koval svoj famozni zakon vredno- sti. asoma §e je problem vrednosti osiřil še na diligi dve vprašanji: na siilo za menjavo ter merilo za neko jektivno in "pravično dèlitev pro- icirane vrednosti oziroma dohod- S tem pa ni bilo konec iskanja neke "prave" vrednosti. Neokla- siki, kinasprotujejo neki objektiv- ní de lovni ali proizVodni vrednosti, proglasijo končne potrebe kót smisel gospodarjenja in koris t- nost ali stopnjó zadovoljstva v iiži- vanju dobrin kot najvišjo, sub- jektivno vrednost, ki da viada nad vsemí gospodarskimi procesi in je podlaga za vse odločitve. Seveda je vrednost potřebná tudi pri meijenju gospodarskih učfti- kov, pa s tem tudi kriterij za de- litev dohodkov lastnikom redkih ekonomskih resursov. Med tem ko klasiki uporabljajo za to nekako dvoje meril: delovno vrednost in proclukcijske stroške oziroma na- ravno ceno, pa sodobna ekono- mija opušča takšno iskanje "abso- lutne" vrednosti kot nekakšne kategoríje, ki jo določajo meha- nične newtonovske sile (kot neka nevicina roka). Novejša teorija iz- haja namreč od pojma gospodar- skega ravn otežja kot najboljšega ("ovredňotenega") stanja. Na ta náčin skuša razviti bolj znanstve- no teorijo "vrednosti", brez nekè vnaprej izdelane standardně mere wednosti. Kot (vrednostno) naj- boljše razLime tisto stanje, ko so vsi mi kroocl loče valci nevtralni (in- diferentní) clo kakrsneģa koli na- daljnjega spreniinjanja odločitev. Kar bi bil nekakšen posreden 9 This content downloaded from 194.249.154.2 on Tue, 30 Oct 2018 13:17:17 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms dokaž (po Benthamu), da smq do- sedli največjo srečo največjega števila, za kar pa ni potrebno no- benega vnaprej fonnuliranega merila. Ideja namreč je, da pripe- Ijejo sanie tržné gospoďarske sile slej ko prej do takšnega optiinal- nega stanja, ki ga ni mogoče iz- boljšati, ne da bi bil zaradi tega někdo na slabšem. Rodila se je t. i. Paretova teorija optimalnega stanja (ophelimité), ki dobiva geometrijsko obliko transfor- marijskih in indiferenčnih krivulj, izokoste, premico cene in dohodka oziroma obliko marginalnega (infi- nitezïmalnega) računa, ki naj bi nudil 'Sveltirei" metodo za analizo najbolj zaželenega stanja, kot neke vršte "summum bonům". Tako seje razvíla posebna veja ekò- noniije, ki jo imenujemo teorija ekonomske blaginje, ki naj bi raz- vila objektivní (maíematiziran) ana- litični aparat za najbolj še rešitve, ne cla bi uporabljali bòdisi teorijo objek- tivně (delovne) vlídnosti ali pa teorijo subjektivne (koristnostne) vredno- sti. Temeljna teza je, da je vreclnostno nevtmlno najboljše listo stanje, ko closežemo idealnq miki*o- in mak- roravnptéžje, kate rega ni mogoče spremeniti, ne da bi bil zarádi tega někdo na slabšem. "Vrednoslno" je dovoljeiia le takšna sprememba, ki ali ômogoca všem spreniembo na bolje ali pa da tisti, ķi so ná lx)ljsem, koinpenzirajo zmanjšanje zadovolj- stva listini, ki £o zaradi sprememb na slabšem in še ostanejo sami na boljšem. Kakor je ta teorija navdušila in še navdušuje mnoge ekonomiste, je pa napravila dve veliki napaki: 1 . ravnotežje tolmači statično, kot da je ekonomija nevtralna. tehnična ali anorganska veda, kot da ni tudi družbena in humanistična veda, in 2. da takó doseženo globalno rav- notežje v gospodarstvu obsega hkrati tudi vsa parcialna ravno- težja in da so tudi vse celice gospo- darstva v ravnotežju. Skratka, predpostavlja, da obstoja svet po- polne konkurence, kije brez tržné asimetrije, brez monopolov, brez negativnih eksternalij; da meha- nizeni trga ne pozna nobenih pomanjkljivosti, da obstajajo po- polne infonnacije o sedaņjih in prihodnjih dogajanjih oziroma da ni negotovosti, napak in tveganja. Takšno, rekel bi, mehanično-ma- tematično, perfekcionistično poj- movanje dosedanjega optimalne- ga stanja je seveda nezadovoljiv uporabnostni instrumentarij, zlasti za gospodarsko in poslovno politiko, ki morata reševati konkretna stanja z različnimi vrednotenji različnih osebkov in segmentov družbě, ki med seboj ali sodelujejo ali pa so v onfliktu. Zaradi vsega tega prihaja v poslednjem času vse bolj do "vdora" drugih neekonomskih disciplin v ekonomsko oclločanje, v obliki nove dinamične sistemske, informatizira- ne, societalne teorije, ki skuša reše- vati konkretne probleme modulsko, s simulacijskimi, interakcijskimi itd. jxDstopki. Ne glede na vse te poskuse poz- nanstvenja problema vrednosti pa inenim, da ostaja in bo še ostal iz- hodiščňi aristotelski problem, kaj je pristni, izhocliščni smoter in merilo produciranja oziroma gospodaije- nja, rešitev, od katere naj bi bil tudi odvisen "meter" za neko pravično in spodbudno delitev. Še posebno, če sprejmemo dellnicijo ekonomije po Schumacheiju: "as if people mat- tered". Prof. dr. France Černe, dipi, ekon., Kkononiska fakulteta, Ljubljana. 10 This content downloaded from 194.249.154.2 on Tue, 30 Oct 2018 13:17:17 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms