402 Književnost in umetnost.
Vaška idila.
\   5,'ostcm prahu tam po cesti
S krikom se dečad podi.
In za njo pa se srdita
Tolpa vaških psov drvi.
»Norec, norec!« deca vpije,
Ba prošinja celo vas ;
Jedva čuti je med hrupom
Kot bi nekdo pel na glas.
Xa klobuku pisan venec,
V velej roci šop cvetic,
Mož postaren in slaboten,
Tam jiopeva bledih lic. —
Vanj pa z vseli stranij zajjanja
Z smehom mlada se druhal ;
Kakor butal bi ob skalo,
Razbrzdani morski val.
Poleg ceste radovedno
Zbira se gledalcev krog ;
A nad bednim, blaznim pevcem
Zarezi mej njimi mnog.
Mož se v žalnej nezavesti
Preganjalcem le smeji :
Meni pa ljudij brezsrčje
.Solze sili na oči.
Zorana.