ZGÖÖÖVINSKI ČASOPIS" 45 '. 199Ï .' 4 . 565—580 Š63! P a v l e M e r k ù KRAJEVNO IMENOSLOVJE NA TRŽAŠKEM Zgodovinska in metodološka opažanja Prvi na pol slovenski časopis, ki je izhajal v Trstu, je bil Slavjanski rodoljub, Mesečni časopis na svitlobo dan od Slavjanskiga druživa v Terstu, ki je v letu 1849 doživel 6 številk. Bil je dosledno dvojezičen, upravljal ga je odbor, v kate­ rem je bilo osem Slovencev in šest Srbov ter Hrvatov pod predsedstvom Ivana Cerarja. Izhajal je med februarjem in avgustom, a že marca je oktroirana ustava zadala udarec političnemu in delovnemu zanosu tržaških »Slavjanov« ; dokončno ga je pokopala kolera, ki se je pojavila 13. avgusta in zaradi katere je mnogo ljudi zapustilo mesto.1 Ta časopis si v svojem kratkem življenju ni postavljal problemov s krajevnim imenoslovjem. Zmeda, ki prevladuje pri uporabi krajev­ nih imen v slovenskih besedilih, očituje odsotnost kateregakoli kriterija. Najmanj je to opaziti pri imenih glavnih mest Avstroogrske : Ljubljana, Zagreb, Beč (Du­ naj), Praga, Pešta; za tuja mesta uporabljajo v glavnem italijanske imenske obli­ ke, ki jih prilagajajo slovenski sklanji in kar hrvatskemu pravopisu: Amburg, Marsilja, Gjenova, Parigj; po enkrat nastopijo izposojenka iz hrvaščine Mletaka (povrhu je ta oblika še nerodno prirejena), hejslovanski kalk Frankobrod in spa­ ček Ligurna, vmesna rešitev med italijansko obliko Livorno in angleško Leghorn. Med ostalimi slovenskimi mesti se pojavljata še Marburg (mistificirana oblika Maribor je nastala leta 1836) in v začuda neoporečni zvezi na Ptuju. Celo med imeni krajev na Tržaškem se pojavljajo nekateri spački: ob oblikah Terst, Kla­ nec, Černikal, Prošek, Bazovica in Sveti Jerni (to je slovensko ime za Barkovlje) beremo namreč samovoljni etnik v dativu Terščanam, tisoč let stari zgodovinski zapis Lonke, spaček Opčna, kalk iz italijanščine Sveti križ in že mistificirano ob­ liko Skeden. Ko je začela leta 1876 izhajati Edinost, Glasilo slovenskega političnega dru­ štva tržaške okolice, je že 19. številka prvega »tečaja« začela objavljati Krajna imena v tržaškej okolici, prvi daljši poizkus razlage krajevnih imen na Tržaškem, namenjen širšemu krogu bralcev; nadaljeval se je v naslednji številki in sklenil v št. 22. Dejstvo samo, da je Edinost pripisala tolikšen pomen takemu spisu, je razlagati v političnem ključu: kar so leta 1861 prevzeli vodstvo tržaške občine liberalci, se je začela načrtna, temeljito pripravljena in brezusmiljeno izvedena gonja proti Slovencem v mestu in okolici, ki je dosegla prvi višek s tragičnimi dogodki julija 1868, ko je med provociranimi izgredi izgubil življenje mladi Ro­ dolfo Parisi in so ob ti priložnosti liberalci zahtevali in dosegli ukinitev sloven­ skega teritorialnega bataljona, ki je s tisoč možmi v ljudski noši dotlej stražil po mestu in okolici.2 Medtem ko so se razmere nenehno zaostrovale, so se krepile gospodarska moč slovenskega meščanstva v Trstu, njegov ugled in politični de- terent te v mestu nove sile.3 Ko je začela izhajati Edinost, je bila napetost med Italijani in Slovenci v mestu na višku in slednji niso bili pri izbiri sredstev za politično borbo manj zbirčni od Italijanov. 1 Samo Pahor, Tržaški Slovenci v letih 1848—49 in Slavjanski rodoljub, v: Slavjanski rodo­ ljub . . ., Faksimile vseh šestih številk iz leta 1849, Trst 1971, str. 3—6. 2 Josip Merkù, »Fatti di luglio« 1868 — Okoličanski bataljon, v : Zaliv, Trst, od 1970 (št. 24— 25) do 1978 (št. 3—4). 3 Giorgio Negrelli. Poskusimo brati zgodovino habsburškega Trsta, v: Skupina 85, Bilten 1—2, Trst 1988, str. 23—33 (poslovenila Sandi Volk in Pavle Merkù). 566 P- MERKO: KRAJEVNO IMENOSLOVJE NA TRŽAŠKEM _^ Prav jim je prišla tudi »razlaga« krajevnih imen na Tržaškem, taka namreč, ki je na naiven, a navidezno podkovan način vsilila »slovansko« rešitev vseh kra­ jevnih imen na Tržaškem. Avtor spisa je bil Jožef Križman, ki ga PSBL pred­ stavlja kot pisatelja in prevajalca; doma je bil iz Rocola, kjer se je rodil leta 1847, bil posvečen v duhovnika leta 1870 in bil v času, ko je začela izhajati Edi­ nost, kaplan pri Sv. Ivanu.4 V goriškem bogoslovju, kjer se je učil v letih 1867— 1871, je lahko spoznal — osebno ali po filoloških spisih — ljudi, ki so gojili jezi­ koslovje in celo imenoslovje, kakršni so bili Isaia Graziadio Ascoli, Stefan Koci- ančič in Frančišek Borgia Sedej. Toda Križman očitno ni imel posluha za jeziko­ slovje, verjetno tudi ne zadostne priprave, predvsem pa ne onega poštenja, ki oznamuje bržkone istočasno rokopisno delo F. Borgia Sedeja o primorski topono- mastiki.5 Križmanov spis ima izrazit političen namen in pomen: avtorju namreč ni do ugotovitve resnice po znanstvenih metodah, temveč zasleduje političen uči-* nek pri slovenskih bralcih; zgodovinska verjetnost in jezikovna korektnost ga ne vznemirjata. Gotovo ni v slabi veri; a močna vera v politično tezo ga slepi, čuti se upravičenega, rabiti vsake vrste makjavelizem in površno finto. Točno tako, kakor so v poslednjih desetletjih ravnali Franc Jeza, Matej Bor, dr. Jožko Savli in drugi, ko so proti zgodovinski evidenci z izkrivljenimi metodami podpirali po­ litične teze.6 Križman začenja z Uvodom, v katerem med drugim beremo: »Poleg zgodo­ vinskega dokaza, da so od nekdaj v Trstu in v njegovej okolici bivali Slovenci in da sedanji polaščeni (to je poitalijančeni, op. P. M.) Trst stoji na slovenskej zemlji, imamo o tem močen dokaz v krajnih imenih tržaške dežele, ki so vsa (podčrtal P. M.) slovenskega izvira . . . Ne bomo se pa spuščali v nova dokazova­ nja o imenu tržaškega mesta, o katerem se je vže veliko pisalo, ker je vže dovolj dokazano, da latinski pisano Tergeste je čisto slovensko Tržište ali Tržišče ... temveč skušali bomo razlagati druga krajna imena v tržaškej okolici. Pri tej jezikoslovnej razpravi se bomo posluževali razjasnjevanj zvedenih gospodov, ki so nam v ta namen s svojimi doneski pripomogli, posebno pa razlage veleučenega našega jezikoslovca, preč. g. Davorina Trstenjaka, katerim zato tukaj javno naj- toplejo svojo zahvalo izrekujemo.« Za tem uvodom se Križman loti imen devet­ najstih naselij v neposredni bližini mesta. Vse njegove utemeljitve se mi zdijo zanimive in jih bom navedel že zato, ker so kot negativni zgled psihološko zani­ mive; v oklepaju bom za njimi obrazložil današnje stanje imenoslovnih študij. V spodnjej okolici se Križman najprej ustavi pri imenu Barkovlje, polaščeno Barkola, in ga izvaja iz »stare slovenske besede barka«. (Slov. barka je izposo­ jenka iz italijanske barca, izviren slovenski izraz za to je čoln; slovensko ime tega naselja je Sveti Jernej, rabi ga že Slavjanski rodoljub in so ga rabili še nekaj rodov nazaj Kraševci; domačini rabijo v tem stoletju izključno ime Bârkola, to je italijansko ime naselja, ki se preko Valcula naveže na latinsko Vallicula »majhna dolina«, prim. DORIA 1979, 42 ;7 ime Barkovlje je učena tvorba iz prejš­ njega stoletja po zgledu starih stanovniških imen na -jane -* -je in predstavlja primer mistifikacije.) Za tem se Križman loti Boveda in njegovo razlago navajam v celoti: »Bavéd, drugo ime istega kraja (t. j . Barkovlj) je tudi slovanskega izvira, toda ne tako staro kakor óno. Bava, bavéla pomenja zadnjo kosmato svilo in če tudi je beseda sprejeta v italijanščino, vendar je slovenska ter stoji mesto slovensko baia, ker se l rad spreminja v u in prvotno pomenja: sluz in vozger (smrkelj), primeri srb­ skega balav, balavac, smrkovec itd. Pri imenu Baved je ed slov. končnica. Te­ daj bi Baved bil kraj, kjer pridelujejo veliko bavele in svile sploh, kar pa to 4 Primorski slovenski biografski leksikon II, Gorica 1982—85, str. 207. 5 Pavle Merkù, Rešeni imenoslovni rokopis, v : Imena naših krajev, Trst 1987, str. 28—30. 6 Bogo Grafenauer, O autoktonističnih teorijah (etruščanski, venetski itd.) v zvezi s poja­ vom slovenskih prednikov v novi domovini v 6. stoletju, v : Pavel Diakon, Zgodovina Langobar- dov, Maribor 1988, str. 376—422. 7 Za vire In kratice glej bibliografijo na koncu Opomb. ZGODOVINSKI ČASOPIS 45 . 1991 • 4 567 Barkovljah ne velja, ima to ime drug zgodovinski začetek, ki je z bavelo v zve­ zi. Kakor nam je namreč pravil star Barkovljan, začele so barkovljanske žen­ ske prve v okolici nositi krila iz bavele, zato so jim drugi rekali : Bavélke in nji­ hovemu kraju Baved. Se zdaj se s tem imenom zovejo le ženske onega kraja, moškim pa dejo le: Barkovljani. Tudi ime Baved je torej prave slovenske kore- nike.« (Ime Bovedo razlaga DORIA 1971, 5 kot narečni izraz iz substratnega fonda in se naveže na *bova »usad« ; Krizman ne spozna narečnega akanja, ome­ nja prehod l -*• M v intervokalični poziciji daleč od izoglos tega pojava, ki ga po­ znajo le koroška in gorenjska narečja, razlaga kot besedi slovenskega izvira be­ neška narečna izraza bava in bavèla? zateka se zato k srbščini in napačno zapiše srbske izraze, ne loči med izredno redko slovensko pripono -ed (govedo, jagned9) in -ed, ki izhaja iz latinske -etum, opleta z zgodovinskimi anahronizmi, ko s tka­ njem svile razlaga več kot tisoč let staro ime; dovolj, da se sam diskvalificira že v očeh sodobnikov.) Na podoben način razlaga ime Čarbula iz »korenike« črb ali krb »vrezati, viti se«. (DORIA 1979, 44 navaja ime Chiarbola na prvem mestu med primeri za prehod latinskega ca- v tergestinski, to je furlanski ča- ter izvaja ime iz latin­ skega Calvula »goljava«; odkod ima Krizman »koreniki«, ki ju navaja, ne vem, edino možno vez z dejanskim slovenskim besednjakom najdem pri pridevniku krbàv »kuštrav, razmršen« ESSJ II, 84.) Pri Greti, ki je po Krizmanu v zvezi s srbskim glagolom grtati »strgati, drgati, razkosati«, nas preseneča z izjavo, da je ta glagol prešel v venetščino (t. j . v italijanska beneška narečja) : gretolar in v lascino : grattare in razlaga : »Ce se komu morda čudno zdi, da tukajšnja imena razlagamo iz srbščine, naj povemo vže tukaj, kar bomo še pozneje omenjali, da so Slovani v naše kraje prišli iz Srb­ skega, se ve da ne vsi, in zato se naše narečje bliža hrvaško-srbskemu. Bistro­ umen Slovenec, ki ni rojen v tržaškej okolici, nam je zagotavljal, da tudi v rasti ali v postavi in v obnašanji so okoliški Slovenci bolj podobni Srbom, nego dru­ gim, zlasti kranjskim Slovencem.« (Spet torej anahronizem: balkanski pribežniki pred Turki so začeli prihajati na Tržaško v XV. stoletju in so se kmalu asimilirali med Kraševci, kakor so se asimilirali Italijani in Furlani, ki so se v preteklih stoletjih ustavili na Krasu. DORIA 1971, 5 razlaga ime kot narečni izraz iz sub­ stratnega fonda in se naveže na crepp- »anfratto«. Substratna osnova je prisotna v številnih furlanskih in slovenskih besedah in krajevnih imenih, gl. ESSJ II, 89 p. g. krépake.) Da razloži iz slovenščine ime Kadin, opleta s številnimi indoevropskimi jezi­ ki, v katerih pomeni kad isto, kar v slovenščini, in vzporedi ime s podobnim slov. imenom Kadunja. (DORIA 1979, 44 razlaga iz lat. catinus s furlanskim prehodom ca- v ča-, zato Chiodino kakor Chiarbola, kjer pomeni zapis Chia- sprva ča-.) Pri Kolonji nosi fantazija našega Krizmana daleč: »po laškem izgovarjanju in pisanju spačeno: Cologna, je kraj na kali, to je na hribu. Primeri: Črnikal, Sivikal, pod Cavnom — Kalnom.« In neustrašeno nadaljuje: »In iz naše Kolo- nje so Lahi napravili daljnjemu nemškemu mestu Kolinu (Köln, it. Cologna) enako ime: Cologna!« (It. colonia je kmečka hiša s posestjo, odtod tudi naš kolon.) Rocol razlaga Križman iz slov. rocel »roč ali držalo«, kar iz roke torej. (Menda ni še nihče zadovoljivo razložil to ime.) Rojan razlaga iz roje »potok« in ima vsaj v tem primeru prav, le da apela­ tiv ni slovenski, temveč furlanski. Nebrzdana fantazija ga sili, da obrazloži iz iste, po njem seveda slovenske besede, še konjski klic koroških Nemcev in slov. 8 Giuseppe Boerio, Dizionario del dialetto veneziano, Venezia 1856, str. 71, razlaga: BAVA, BAVA DE LA SEDA »quella peluria che circonda i bozzoli«; BAVËLA »quel filo che si trae dai bozzoli posti nella caldaia, prima di cavarne la seta«. » Anton Bajec, Besedotvorje slovenskega jezika I, Ljubljana 1950, § 122, str. 71. 568 P- M E H K Ü : K R A J E V N O I M E N O S L O V J E N A T R Ž A Š K E M roj (čebel), kar je vse iz «korenike« ri ali ra s pomenom »šumeti«. »Tudi v san- skritskem se reka ali potok imenuje rudžana. Zato je slovenska pisava Rojan prava, nikako pa ne laška Rojano.« Skorklja, »po laškem pravopisu, (ali bolje krivopisu) : Scorcola« mu je »dimi­ nutiv besede škorka, srbski škrkotati »vršeti, šumeti««. Ime je »menda nastalo po »škrkotanji morskih valov, ker je znano, da ta okraj sega prav do morja«. Morda se je sam prestrašil, da je kraj raztegnil na prokrustovi postelji svojih verovanj do morja, in je takoj dodal: »Sicer tudi burja škrkota.« (DORIA 1974, 257 izvaja iz it. apelativa gotskega izvira scolca »vedetta«.) Vrdela je Krizmanu iz srbskega glagola vrdati »viseti«. (DORIA 1974, 257 izvaja Guardièlla/Vrdéla iz it. apelativa gotskega izvira guardia »vedetta«.) V srednjej okolici je prvi kraj na vrsti Katinara: Križman ovrže mnenja italijanskih filologov in diletantov ter se znova opre na srbščino in sicer na ape­ lativ katun »ovčji stan«. (DORIA 1960, 21 izvaja iz lat. ç_attinus »lešnik« s pri­ pono -ariu.) Lonjar je »gotovo« iz longar kakor nojé namesto noge in Majdalena namesto Magdalena; to ni nič drugega kakor »stara slovenska« beseda »za logar in lôg (izgovori long)«, kar pomeni »gozd, log«. (DORIA 1979, 45 izvaja iz Hungara z aglutiniranim spolnikom in tergestinskim prehodom -ga- v -ga- in nadaljnjo spremembo v -ja-; prim, še SVI I, 359.) Pri Sčedni, ki jo razlaga iz glagola cediti »štediti ali gojiti« (dejansko »krčiti gozd«) je Križman prvič pogodil slovenski izvir imena. Toda ne more si kaj in opleta z razlago rodbinskih imen (tedaj so tako rekli priimkom) Sancin in Godina, pri čemer podleže razlagi prvega iz krajevnega imena pri Cremoni in površno razloži drugaga kot slovansko ime. Izogne se italijanskemu imenu Sèrvola (iz lat. silvula »gozdiček«), pač pa se loti novejše imenske oblike »Skedenj, češ da je vas dobila ime po nekdanjem škofovskem skednji«; ta »ni dovolj opravičena in je ime v tej obliki ljudstvu popolnem neznano«. (Slov. ime Sčedna predstavlja redek primer imenske polimorfije v razmerju z lat. imenom Silvula »gozdiček« -> it. Sèrvola; redek je ta primer zaradi vzročne zveze med obema imenoma — slovenski koloni so cedili, t. j . krčili gozd, in tako pridobljen prostor je sčedina -* sčedna — in zaradi redkosti takega pojava na Tržaškem. MERKU 1985, 355-56 razlaga priimek Sanzin (Sancin) iz it. osebnega imena Santo, Sanzio in priimek Godina iz splošno slovanskega predkrščanskega enakoglasnega osebnega imena. Križman točno ugotovi, da je imenska oblika Skedenj ljudstvu neznana, a prezre drugo umetno, mistificirano imensko obliko Skedenj, ki nima nobenega vidnega smisla in razloga.) Prvo krajevno ime, ki ga Križman omenja V zgornjej okolici na Krasu, so Bani: pri tem imenu se sklicuje na številne slovanske jezike in ga izvaja iz srbsko- hrvaškega apelativa ban. (Tako tudi Bezlaj v ESSJ I, 10—11 p. g. bân »dominus«, kar je v skladu z neredkimi slovenskimi imeni iz istega apelativa; MERKU 1982, 8. p. g. Ban pa razlaga to krajevno ime iz priimka Ban, kar je po njegovem afe- retični hipokoristik iz osebnega imena Urban; to tezo podpira po njegovem pozni nastanek naselja.) Pri imenu Bazovica se pravilno navezuje na slov. bezeg in trdi, da »bi se po slovensko reklo Bezovica ali Bezgovica« ter navaja srbski apelativ baz. »Se Lahi ga niso mogli popačiti drugače, nego da ga po svojem prapopisu pišejo Baso- vizza.« (MERKU 1983 razlaga iz prvotnega slov. dendronima bez — bezeg je poznejši — in je zato Krizmanu odveč iskati razlago v srbščini in rekonstruirati povsem neverjetno obliko Bezgovica.) Gropada mu je ime, ki se je »v teku časa. močno popačilo« in izhaja iz grapa »vdir« ali iz krup »vozel«. Sklicuje se na »nenarodno italijansko in nemško ura- dovanje«, ki je tako spakedrano ime »spravilo v rabo«, da je ljudstvo »sčasoma celo njih pravo prvotno obliko pozabilo«. Njegov sklep je betežen: »Zato se ZGODOVINSKI ČASOPIS 45 • 1991 • 4 569 dandanes nekatera imena tako težko dajó razlagovati, dasi se jim vidi na prvi mah, da morajo biti slovenska.« (Tu sta Krizmanu odpovedali fantazija in srbšči­ na, zateka se k hipotezi, da je uradovanje v tujem jeziku zbrisalo prvotno slo­ vensko ime s tem, da ga je popačilo do nespoznavnosti — na Tržaškem sploh ni takih primerov! — in kljub temu vztraja pri slov. videzu. DORIA 1971, 9 in 1974, 256 meni, da je to narečna oblika furlanskega tipa iz groppo »altura«.) Ime Kontóvel (sic) »bi se pravilniše menda imelo pisati Kontovlje, ker prvo je skoro gotovo nastalo iz pokvarjene laške pisave Contovello«. Ovrže it. pareti- mologijo »conta le vele« in razlaga iz »staroslovenske« besede »kot' (izgov. kont)«, ki pomeni špico, ost, rt, »toraj Kontovlje označuje kraj na rti, na vrhu«. (DORIA 1974, 256 trdi, da je to mlado ime beneškega tipa — venezianeggiante. Za naselje ribičev balkanskega porekla, ki so se tu naselili 1. 1413. in se poslej poslovenili, je taka izposojenka povsem razumljiva. Pred ustanovitvijo novega naselja je stala tu skozi stoletja utrjena čuvajnica ob edini cesti, ki je tedaj povezovala Trst z beneško ravnino; za posadko so skrbeli tržaški meščani. Kraj se je imenoval Moncolàno/Moklàn, kar izvaja DORIA 1974, 256 kot ljudsko ime beneškega tipa ob domnevnem učenem imenu Mons Catalanus, Monte Catalano). Pri imenu Lipica se ne more nikomur spodrsniti in Križman opušča vsako opletanje. Opčine pa mu dajejo priložnost, da opleta karsedä učeno: ugotavlja, da je prvotno slovensko ime edninsko, Opčina torej in ne Opčine (vsi tržaški srednje­ veški viri, kar sem jih analiziral, mu dajejo prav), in ovrže navidezno razlago iz apelativa občina s pravilno utemeljitvijo : »Pri prvem pogledu bi kdo mislil, da razlaga tega imena je prav lahka.. .«, toda temu ni tako. »Prvič: beseda občina v trž. okolici ni znana; drugič: vas se ne zove Občina, ampak Opčine (doslednost pa taka!); vaščani so Openci, ne Občinarji ter govori se opensfco, ne občinsko.« Zdaj se pa zateka po pomoč k avtoriteti: »Veleučeni naš Davorin Trstenjak raz­ laga to ime v svoiej knjigi »Slovanski elementi v Venetščini, II, str. 66« iz kore- nike op- ...« in temu sledi običajna mešana solata ilirščine in srbščine ter iskanje sorodnih primerov po širokem slovanskem svetu. S tem je slovenskost Opčin rešena. (In deklarirano svaštvo med Openci in Veneti je poslastica za današnje slovenske venetologe!) Križman se loti še paraetimologije tržaškega lista »Il Cit­ tadino«, ker »je iztuhtal, da se ima pisati Opicina, češ, da so nekedaj tu bivali Opici. Ali to ljudstvo, kakor nam pripoveduje zgodovina, bivalo je v srednjej Italiji, nikdar ne na Krasu«. (Vendar je imenska oblika Opicina v ital. obveljala.) Križman smeši nadalje pred bralci paraetimologijo »nekega Nemca, ki je ime Op­ čine izpeljaval iz nemškega: ob China — nad Kino!« In končno omenja, da »se pri­ poveduje, kar smo tudi v nekej zgodovinskej knjizi brali, da prvi naselnici na Opčinah so bili srbski pastirji, ki so iz Turškega tje pribežali.« Saj »veliko rodo- vin na Opčinah nosi priimek Hrovatin — kateri nam kaže prvo njihovo domo­ vino. Vendar mislimo, da Slovenci so se bili v tržaškej okolici naselili še pred Srbi ali Hrvati.« (DORIA 1979, 42 in drugje omenja pričevanje Irenea della Croce, da so se v začetku XVI. stol. naselili na Opčinah Istroromuni — odtod priimka Hrovatin in Sosičl — a neprevidno sprejme paraetimologijo iz apelativa občina; ESSJ II, 250 razlaga Opčine preko ap(p)int/ap(p)ent- iz substratne osnove Apenini: v slov. dialektih še živi pen »gorski vrh«, Pohorje. Tudi Bezlaj navaja nekaj paraetimologij, med drugimi Kandierjevo iz Obsidianum.) O politični učinkovitosti takega in podobnih pisanj močno dvomim. Toda po­ litična namernost si postavlja vedno kratkoročen namen; ker sem se rodil čez pol stoletja pozneje, ne morem o tem prav razsoditi. Kulturna učinkovitost takih pisanj pa je gotovo kvarna: kultura učinkuje na dolgo dobo; vsejane zmote in napake pogostoma ostajajo in jih ni več moč odpraviti. Na srečo se niso uvelja­ vile vse imenske oblike, ki jih je Križman vsiljeval — zakaj taki pisci si ne obo­ tavljajo, delati silo naglasom in samovoljno spreminjati imena, le da s tem zado- 570 P .MERKÛ: KRAJEVNO IMENOSLOVJE NA TRŽAŠKEM stijo svoji politični sli — toda njegove Kontovlje niso nič večja in nič manjša mistifikacija od imena Barkovlje, ki se je le oprijelo. Za Krizmanom si je sledilo še mnogo piscev, ki so s krajevnim imenoslovjem ravnali na enak način. Naj so bili navidezno mnogo resneje podkovani in naj zveni njihovo izvajanje še tako prepričevalno, kakor na primer pri Henriku Tumi, Krajevno imenoslovje, Jadranski almanah 1923, Gorica, str. 127—158, so ti ljudje z jezikoslovnega vidika diletantje, ki so opletali z jezikoslovnimi dejstvi, ne da bi jih dejansko poznali, kaj šele obvladali, in jim je jezikoslovje bilo po­ stransko sredstvo pri političnih namenih. Naj včasih le zadenejo zlato zrno, ka­ kor ga lahko zadene slepa kura, je njihovo delo za strokovnjake neuporabno: noben resnični strokovnjak ga ni in ne bo mogel upoštevati. Upoštevajo ga le njim enako ubrani »strokovnjaki«, ki očitno forsirajo sumljive politične formule: v takih primerih gre pravzaprav že za psihopatsko obtežene ljudi. Na žalost jim rado sledi še veliko poštenih ljudi, ki ne razpolagajo s kritičnimi sredstvi, da bi se zavedali, koliko so taki pisci nezanesljivi, in hkrati ne zaupajo strokovnjakom in strokovnim ustanovam, češ da so togi, akademski, zavezani korporacijskim na­ kanam in še veliko hujšega: take zagovore moram poslušati vsakikrat, ko moram braniti ne morebiti Jezo, Bora in Savlija pred strokovnjaki, temveč Grafenauerja, slaviste in zgodovinarje pred sumničenji sicer poštenih časnikarjev in napol in­ telektualcev v Trstu. Sest^let za Križmanovimi Krajnimi imeni v tržaškej okolici je Edinost objav­ ljala od št. 18 do 73 zgodovinsko sliko Trst in okolica izpod peresa Matija Sila, ki je v istem letu 1882 izšla tudi v knjižnem ponatisu. Avtor se je rodil leta 1840 v Poviru, študiral je v goriškem bogoslovju, kjer je nanj močno vplival Stefan Kociančič^bil ordiniran leta 1883, v letu izhajanja tega spisa je bil župnik v Re- pentabru.10 V tedanjih razmerah si je zaslužil laskavo mnenje Simona Rutarja o neprecenljivi vrednosti zemljepisnega uvoda in opisa »nekdaj tako važnih gra­ dov«, vendar se danes ne moremo posluževati tega spisa, ne da bi spet kritično pretresali vseh virov, ki se jih je Sila posluževal in jih delno navaja. Ugotovitev velja tudi za njegove številne zapise krajevnih in ledinskih imen na območju tržaške (srednjeveške) občine. Razpolagal je sicer s tanjšim posluhom za zgodo­ vino in za ljudske oblike v primerjavi s Krizmanom, vendar pogrešamo tudi pri njem jasne in dosledne kriterije, ker je očitno gojil prej politične kakor znan­ stvene namene. Ce piše na str. 11 ponatisa dvojno imensko obliko Krogi je (Kra­ gulje), predstavlja prva splošno uporabljano, ki se kolikor toliko sklada z ljudsko rabo, druga pa je že etimološki poizkus oziroma izsiljevanje etimološke rešitve, ki ni daleč od Križmanovih metod. (SVI I, 310 izvaja to ime iz apelativa krogû »circulus«). Na isti strani pa predstavlja dvojica proti Skednji (Sćedni) na prvem mestu učeno, mistificirano imensko obliko, nato še ljudsko v približnem zapisu. Tudi Sila tu in tam etimologizira in njegove razlage se bistveno ne razlikujejo od Križmanovih; da navedem le dva primera: na str. 13 razlaga ime Grumula kot popačeno iz grumbla ali groblja (DORIA 1969, 239 razlaga ime Grumula iz latin­ sko gruma, grumus »nizka vzpetina«), Barkovlje (Barcola) so mu pa »kraj barast ali močviren« itn. Na naslednji strani mu pride celo Krizman prav in navaja nje­ gove razlage krajevnih imen. Gotovo pozna Sila tržaško zgodovino in dostopne vire in se v glavnem omejuje na opise in zapisovanje; ko se pa loti razlag, niso v ničemer zanesljivejše od Križmanovih. Kljub odličnemu Rutarjevemu mnenju o tem zajetnejšem delu, se ne moremo danes z njim okoristiti, temveč moramo sami k istim virom, če se hočemo dokopati z zanesljivo metodologijo do dejan­ skih, zgodovinskih in ljudskih imenskih oblik, in če hočemo razbrati mistifikacije z vsemi možnimi vmesnimi prehodi in variantami. !° S lovenski b iogra f sk i l eks ikon III, L jubl jana 1960-71, s t r . 308. 1 1 L jubl janski zvon, L jub l jana 1883, str. 261—263. ' •""-" ZGODOVINSKI ČASOPIS 45 . 1991 • 4 571 Sila je prvi, ki posveča pozornost ledinskim imenom v tržaški okolici: to so gotovo mlajša imena in med njimi je gotovo več slovenskih, kakor med samimi imeni naselij. A tudi v tem primeru bo treba ne samo analitično in kritično pre­ sojati Silova pojasnjevanja teh imen, ki se v metodologiji ne razlikujejo dosti od Križmanovih, temveč bo predvsem treba preveriti vse gradivo — zgodovinsko in ljudsko — ki ga Sila navaja. Z drugimi besedami rečeno: začeti je vse znova in rešiti vse probleme po zanesljivi metodologiji; oporekati Sili in Krizmanu pred­ stavlja za strokovnjaka zgolj izgubo časa; o njih je zanimivo razpravljati zgolj v takem zgodovinskem ključu, kakršnega se poslužujem pri tem pregledu. Na splošno je Sila previdnejši od Krizmana, ne hodi po pomoč k manipu­ lantom à la Davorin Trstenjak, toda niti ne išče razsvetlitve pri slavistih kot Mi- klosich in Strekelj. Vestno si zabeleži imenske oblike, kakršne bere v tržaških zgodovinskih virih, prav tako v dobrih, kakor v šibkih, pogostoma niti ne tvega razlage, temveč zaupa občutku bralcev, da bodo sami spoznali — če naj rabim Krizmanu drag izraz — da »morajo« biti slovanska. Sila ume tudi prisluškovati ustnemu izročilu, ume celo ledinska imena zapisovati v obliki, ki se zdi danes verjetna. Ne razpolaga pa z ono strokovno pripravo, da bi nas danes mogel pre­ pričati. Čeprav predstavlja njegova knjiga napredek v primerjavi z bornimi in grobimi političnimi rešitvami krajevnih imen v Križmanovem spisu, spada le vedno med »politične« spise o imenoslovju na Tržaškem in jo je zato treba jemati v poštev s previdnostjo. П Enako so ravnali z našimi krajevnimi imeni Italijani: kolikor so pri njih v prejšnjem stoletju in krepko tudi v prvi polovici tega politični momenti prevla­ dovali nad iskanjem zgodovinske in jezikoslovne resnice, ne morejo biti rezultati boljši kakor pri naših političnih imenoslovcih. Višek nesramnosti (v takih pri­ merih res ne moremo verjeti v dobro vero avtorjev, razen če ne gre za psihično obtežene ljudi) dosežejo nekateri »učenjaki« pod fašizmom, ko hočejo dokazati stoodstotno italijanskost celotne Julijske krajine. A pri njih moramo upoštevati še drugo okolnost: malokdo med njimi ob­ vlada slovenščino do take mere, da bi umel koristno uporabljati slovenske slo­ varje in strokovno literaturo. Številni se gredo imenoslovce, ne da bi sploh razu­ meli našega jezika. Napačne razlage so zato pri njih na dnevnem redu, udoma­ čijo se in se po zakonu inercije vztrajno ponavljajo do naših dni. Nazoren primer, kako je še tako resen raziskovalec stregel slovenskemu kra­ jevnemu imenu, je razpravica iz leta 1887 Le origini del nome Padriciano E. Pa- vanija.12 Avtor objavlja obenem dva akta: 1. dekret cesarja Ferdinanda z dne 7. novembra 1559, s katerim smejo tržaške benediktinke prodati »einen Mayerhof zu Beneuolenda oder Staribreg« Francescu Celli; 2. kupoprodajno pogodbo z dne 29. julija 1619, s katero sta »D[omi]na Antonia Vidua relieta quondam D[omin]i Mag[nific]i D[omin]i Antonii Cella, Civis Tergesti, ac D[omi]na Aurora Vidua relieta a quondam Exc[ellentissi]mo D[omi]no Stephano Gecamarco Legum Do- ctore, filia ipsius quondam D[omi]ni Antonii« (dedinji Francesca Celle) prodali »Thomaso Padrichiar habitanti in Territorio Tergesti in Contrada Bevolenta... unam Mandriam... sitam in agro Tergesti in Scarsio in Contrata nuncupata Be- vuolentà, confinantem cum Possessione dicti Thomasi Emptoris«. Nato se vpra- šuje, odkod ime Padriciano, oziroma Padrich, »kakor kraj imenujejo Slovani«, in ugotavlja, da krajevno ime izhaja iz priimka Padrichiar, iz priimka onega To- maža, ki je leta 1619 kupil v Padričah posest, ki je mejila z njegovo. Pa vani torej ni bil sposoben razlikovati med krajevnim imenom in imenom prebivalcev; poznal je sicer slovensko krajevno ime Padrič (danes Padriče) ob 1 2 E. Pa vani, La origine del nome Padriciano, v : Archeografo triestino, NS ХП1, Trieste 1887, Str. 342—350. 572 p - MERKÜ: KRAJEVNO IMENOSLOVJE NA TRŽAŠKEM italijanskem Padriciàno, ni pa vedel, da je Padričar13 ustrezni slovenski etnik. Njegovo ugotovitev ponavljajo dosledno italijanski jezikoslovci do danes. Do pravilne razlage tega krajevnega imena je bilo čakati do leta 1986, ko je Stanko Flego objavil razpravo o tem krajevnem imenu, podprto z zgodovinskimi in jezikoslovnimi argumentacijami (Flego je arheolog in se v zvezi z jezikovnimi problemi obrača za nasvet name), v kateri omenja vse dotlejšnje razprave o tem krajevnem imenu, objavlja nov vir, na katerega ga je opozoril tržaški zgodovinar Fulvio Colombo, in v katerem se pojavlja naše krajevno ime že leta 1327 »in stra­ ta publica in grixa quae vadit versus Podreychan de subtus Bisuiçe«, in pravilno izvaja krajevno ime iz latinskega patriarca.1* V zvezi z izrazito politično (v tem primeru fašistično) prakso pri imenoslovju naj navedem en sam primer: revija Ce fastu, glasilo Furlanskega filološkega dru­ štva v Vidnu, je začela v desetem letniku (1934) objavljati spis Elenco generale delle denominazioni locali del Friuli derivate da nomi gentilizi romani o prero­ mani Alessandra Wolfa, ki je izhajal še v dveh naslednjih letnikih.15 Pri njem gre vse po tem zgledu: Iamiano di M [on] falcone (to so Jâmlje v južnem delu go­ riškega Dola, na Krasu torej in ne v Furlaniji, stanovniško ime na -jane, izpe­ ljano iz apelativa jâma, zato gotovo staro slovensko naselje) izvira iz rimskega imena Giamillianus, to pa iz Giamillus. Ce predstavlja Wolfov primer skrajnost, ne morem mimo dejstva, da je iska­ nje predialnih imen rimskega izvira zaposlilo zelo številne imenoslovce. Vpra­ šanje je gotovo dražljivo, je pa vezano na znatno večje probleme kakor vpra­ šanje našega, to je srednjeveškega krajevnega imenoslovja. Priznati moram, da me je ta problem vedno zelo zanimal, kljub temu, da presega meje moje stroke, in zato toliko bolj razumem in cenim prizadevanja romanistov na tem področju. Ko so njihova iskanja in izvajanja podkrepljena z resno zgodovinsko, arheološko in seveda tudi zemljepisno in jezikovno vednostjo, jim sledim z užitkom: saj je rimski in predrimski substrat prisoten v vsej Sloveniji in predstavlja le osnovo, na kateri je začela rasti slovenska kultura: Emona, Celeja, Poetovium, Atrantes, Ad pirum in kar je še bogatega rimskega substrata na naših tleh predstavljajo zgodovinsko danost, na katero se je vsidrala nova slovenska stvarnost. Pa nič zato, če je današnje ime Hrušica le nestvaren in neroden kalk za rimsko posto­ janko Ad pirum pri nadmorski višini 797 m (to je podatek za Pódkraj v ajdovski občini po KLS I, 26), kjer ne raste nobena hruška, niti divja tepka ne. l e Vendar gre pri večini še tako resnih jezikoslovcev za reševanje imenoslov- nih vprašanj pri mizi, daleč od zgodovinske, arheološke, zemljepisne in, kakor smo videli pri primeru Ad pirum, klimatske stvarnosti. In vendar so ti pogoji bistveni, da spoznamo predialna imena. Sam bom z veseljem vzel na znanje in sprejel vsako rimsko in predrimsko predialno ime tudi v gorskih soteskah in kraških kameninah, kjer bodo tudi zgodovina, arheologija, zemljepis in klimato­ logija to dopuščale in dokazale. Sicer bom pričakoval, da so predialne posesti na­ stale le tam, kjer jih je centuriacija, razdelitev zemlje odsluženim legijonarijem, dopuščala, to je v plodovitih ravninah, nikakor ne sredi kraških griž, če ne morda le v strateško pomembnih krajih (Ad pirum!) ali ob pomembnih rimskih cestah. Saj smo Slovenci začenši s koncem 6. stoletja lahko kolonizirali predvsem hribovite kraje, vzhodno od langobardskega limesa, ker so bila pretežno neob- ljudena. Kolikšna pa je verjetnost, da so lahko nastala praedia v Jamljah, Tipani in podobnih lakotiščih? 1 3 Stanko Flego, podreychan (Sled oglejskega patriarha v krajevnem imenu Padriče), v : Ja­ dranski koledar 1986, Trst 1986, str. 150—154. 14 Podatke o ljudski rabi krajevnega imena in izvedenih etnikov dolgujem prijatelju Alek­ sandru Mužlnl Iz Gropade: Padriče, na Padričah, Padričar, Padricârka, padriškl (13. 2. 1978). 19 Alessandro Wolf, Elenco generale delle denominazioni locali del Friuli derivate da nomi' gentilizi romani o preromani, in : Ce fastu, Udine X, 1934, str. 236—243, 340—341, XI, 1935, str. 130— 133, XII, 1936, str. 72—76. 1 5 Jaro Sašel, Ad pirum — rimska štabna baza na Hrušici, Ljubljana 1988. ZGODOVINSKI ČASOPIS 45 . 1991 • 4 573 Kot primer resne in poštene študije, ki vse to upošteva, naj navedem Ap­ punti per una storia del territorium originario di Tergeste tržaškega zgodovi­ narja dalmatinskega porekla Giovannija Letticha.17 Ш Tudi vrhunski jezikoslovci, ki so se ukvarjali z imenoslovjem, so se pogo- stoma morali soočiti z vprašanji, ki jih niso mogli rešiti. Ob teh primerih bomo še jasneje spoznali nujne metodološke zahteve imenoslovja. Eden med temi problemi je sposobnost lokalizacije krajev, ki jih navajajo starejši spomeniki. Ko je Vatroslav Oblak v letu, ko je bil promoviran v doktor­ ja, objavil na pobudo Ivana Trinka Cernjejski rokopis, ki je bil tedaj last odvet­ nika Carla Podrecca v Vidnu, si je postavil vprašanje, kako lokalizirati kraj Dóbje (tako pišemo to ime danes): »Ob Dobie (Dobbia) identisch ist mit dem Weiler gleichen Namens unweit von Ronchi (Perona 599) . . . wage ich nicht zu entscheiden.«18 V istem 1892. letu, v katerem je izšla njegova objava, jo je v Ljubljanskem zvonu recenziral Karel Štrekelj: ta je bil enako kakor štajerski slavist v škripcih glede identifikacije Dobja, vendar je pripomnil z velikim smi­ slom za benečansko stvarnost : »Da v našem rokopisu omenjeni kraj nima s tukaj navedenim prav gotovo ničesar opraviti, to trdim, dasi boljše razlage sam ne vem.«19 Kraševcu je bila vsekakor bolj pri roki možnost, da razlikuje kraj v sa­ mem soškem ustju od kraja v benečanskih gorah. A še sam si ni mogel pomagati, da bi ga točno identificiral. Niti vodilnim slavistom, ki so razpolagali le s furlan­ skimi, italijanskimi in avstrijskimi zemljevidi in korografijami, ni bilo tedaj moč obvladati problem toponimične polimorfije,20 ki je značilna prav za zahodno Be­ nečijo: danes imajo na razpolago posebne jezikovne študije in dvojezične zem­ ljevide; a kako naj bi tedaj vodilni slavisti mogli vedeti, da je Dobje slovensko ime enega med deli Černjeje, še danes slovenskega zaselka severno od vaškega osredja, ki se v rokopisu pojavlja tudi s furlanskim imenom Pecòl (Oblak piše Pekol): naj bi to razbral iz zapisa iz leta 1508 v samem Černjejskem rokopisu Stiephan sdobia stazonigh de pecol s tavtološko omembo krajevnega imena v obeh jezikovnih registrih? To mu vendar brez poznavanja kraja samega ni mo­ glo biti jasno! Baudouin de Courtenay je objavil svoje Obrazcy jazyka na govo- rah Terskih Slavjan v sjeverovostočnoj Italiji, po katerih bi lahko vsakdo iden­ tificiral Dobje = Pecòl, komaj leta 1904 in dve leti pozneje še svojo izdajo Cer- njejskega rokopisa;21 do zanesljivega branja vseh imenskih oblik v tem rokopisu pa je bilo treba čakati do leta 1954, ko je popravke v Slavistični reviji objavil Giovanni Battista Corgnali.22 r Nepoznavanje krajev, njih zemljepisne lege in bogatejše zgodovinske doku­ mentacije je zagodlo nekaj neprijetnih, celo sredi našega stoletja tako pripravlje­ nemu romanistu, germanistu in slavistu, kakršen je bil Petar Skok, specialistu za jezikovno večplastnost v mejni zemlji, kakršna so dalmatinska otočja,23 ko se 17 Giovanni Lettich, Appunti per una storia del territorium originario di Tergeste, v: Ar- cheografo triestino, S IV. 1979, str. 9—113. 1B V[atroslav] Oblak, Das älteste datirte slovenische Sprachdenkmal, v : Archiv für slawi­ sche Philologie XIV, Wien 1892, str. 192—235; spis je datiran Wien, April 1891; gre za latinski, ita­ lijanski oziroma furlanski in slovenski zapisnik ustanovnih maš pri bratovščini v Cernjeji, ki ga danes hrani čedajski Arheološki muzej in ga slavistična literatura omenja v glavnem kot Cedad- ski (sic!) rokopis. 1 9 Dr. K[arel] Štrekelj, Dr. V. Oblak, »Das älteste datirtc slovenische Sprachdenkmal«, 1891, v: Ljubljanski zvon, Ljubljana 1982, str. 369—375, 435—440, 505—510 in 635—639. 2 0 Cornelio Cesare Desinan, La polimorfia toponimica in Friuli, v: »Incontri linguistici-«, Università degli Studi di Trieste 1975, str. 149—164. 21 J Can] Baudouin de Courtenay, Materialien zur südslavischen dialektologie und etnogra- phie II. Sprachproben in den Mundarten der Slaven von Torre in Nordost-Italien, S. Petersburg 1904; Anniversario latino-slavo-italiano del secolo XV e XVI, composto nella regione degH slavi del Torre, Peterburg 1906. 22 Giovanni] B[attinta] Corgnali. Popravki k Pominal'niku B. de Courtenaya, v : Slavistična revija V—Vn, Ljubljana 1954, str. 353—354. s Akademik Petar Skok, Slavenstvo i romanstvo na jadranskim otocima, Toponomastička ispitivanja, Zagreb 1950. 574 p - MERKO : KRAJEVNO IMENOSLOVJE NA TRŽAŠKEM je od daleč lotil imenoslovja v tržaški okolici.24 Zato so pri nekaj desetinah raz­ lag, ki so v glavnem točne, nekatere tudi hudo zgrešene: recimo, ko se opira na Ramovša in prav učeno opleta z imenom Skedenj : Sčedenj (sic !) ; ko Barcola iz­ vaja iz italijanskega balco »senik«; ko za Aurisina : Nabresina ugotavlja primar- nost slovenskega imena; ko bere v starem dokumentu Orlich kot Orlić (srednje­ veški pisci v Trstu zapisujejo predvsem z i slovenski srednjejezični a in digram eh velja prav tako za č/č kakor za k in za h; v našem primeru je krajevno ime brati Órlek) ; če mu v vseh treh primerih lahko gledamo skozi prste, mu gotovo ne moremo odpustiti razlage krajevnega imena 1350 Opchiena, »danas Opčina«. Skok trdi: »Ovaj evidentno slavenski toponim nije nigdje drugdje potvrđen osim ovdje.« Evidentno slovanski toponim: torej ga istoveti s slovenskim apelativom občina (za njim je isto napako ponovil DORIA 1979, 42) ; pri tako »redkem« pri­ meru, pri enkratnem primeru v vsem slovanskem svetu, bi moral biti Skok ve­ liko previdnejši: današnja imenska oblika, ki jo navede, je zgrešena; pri tako redkem imenu bi nujno moral vzeti v poštev tudi etnike (Ópenci, Ópenke, ópen- ski); predvsem ne bi smel zagrešiti hudega anahronizma, saj je apelativ občina postal del slovenskega besedišča komaj sredi prejšnjega stoletja, prej so vsi pra­ vili in pisali po tuje komun ali gmajna ali še kaj tretjega. Bezlaj25 je toponim prepričljivo razložil iz substratne osnove, ki je v sorod­ stvu z gorskim imenom Apenini, in trenutno ne razpolagamo z razlago tega ime­ na, ki bi nas mogla bolje zadovoljiti. Vse druge — ki jih Bezlaj v glavnem ome­ nja v navedenem viru — so videti paraetimološke ali drugače nebogljene. Ce je mnenje eminentnega etimologa daleč od možnosti, da pove slovenski imenoslovec drugačno mnenje, nas primer Opčin vendar nazorno poučuje, kako moramo upo­ števati čim širše zgodovinsko in jezikovno gradivo, vštevši narečno, da se dokop­ ljemo do veljavnega sklepa, naj bo ta pozitiven ali negativen v smislu slovenske geneze, to je, ali naj priznamo ime kot izvirno slovensko ali kot substratno ali adstratno. Med italijanskimi strokovnjaki, ki se v drugi polovici stoletja ukvarjajo tudi s slovensko toponomastiko na Tržaškem, na Krasu in sploh na vsem slovenskem Zahodu, ima gotovo največ zaslug Mario Doria, profesor glotologije na tržaški univerzi, strokovnjak za mikensko grščino in antično — predvsem grško in la­ tinsko, a sicer tudi substratno •— jezikoslovje in hkrati specialist za vsa roman­ ska narečja na področju Julijske krajine in Istre ter Dalmacije. Predvsem mo­ ramo pri njem podčrtati vestnost in poštenost, ki sta prerasli vse politično pogo­ jene ali čustveno obarvane prakse iz (nedavne) preteklosti. Gotovo je treba ob tem povedati, da je vedno ožje mednarodno sodelovanje, ki ima kot posledico tudi vedno širšo izpostavljenost pred očmi strokovne svetovne javnosti, v našem času hvala Bogu izjalovilo krive metode iz preteklosti: danes si strokovnjak, ki prestane vse svetovne filtre in izpite, ali takoj izpadeš iz krogov, ki v očeh te javnosti kaj štejejo. Preostanki nekdanje mentalitete in prakse v krajevnih gla­ silih in v samozaložbah, ki krčevito propagirajo »politično« imenoslovje, so nujno obsojeni na popoln mrk pred očmi onih, ki to počenjajo v skladu z vsemi pečati znanosti. In Mario Doria spada v to vrhunsko znanstveno skupino. Doria si tudi pošteno prizadeva razumeti slovenske slovarje in slovensko strokovno literaturo, ko razpravlja o slovenskih krajevnih imenih, ki jih vedno prizna za slovenske. Njegova poštenost gre tako daleč, da nam prizna, kakor smo že omenili, celo Opčine, ki vsekakor niso po izviru slovenski toponim. 2e nekaj desetletij sodelujeva in si prijateljsko izmenjujeva gradivo in izkustva, čeprav to ne gre vedno na neboleč način: oba sva si namreč na tem področju najbližja, da si lahko (tudi javno) očitava ta in oni spodrsljaj. Oba namreč enako dobro veva, » Petar Skok, Poglavlje IV, Skedenj i ostala tršćanska toponomastika slov. podrijetla, str. 23—31 daljšega dela Toponomastički problemi, v : Istorlski časopis Istorijskog instituta Srpske akademije nauka III, Beograd 1952, str. 1—39. 2 5 ESSJ П, 250. - • ZGODOVINSKI ČASOPIS 45 . i99i . 4 575 kolikšne so nevarnosti in pasti pri tem delu, in se enako dobro zavedava, da gre znanost naprej prav zaradi dvomov, novih preverjanj in novih ugotovitev. Zato sva si kljub marsikateremu kratkemu stiku vedno prijatelja, in sva vedno sode­ lavca, ki jima je skupen isti namen: ugotoviti, kako se na tej mejni zemlji pre- grinjajo jezikovne in zgodovinske plasti in kako se prepletajo vplivi. Na tem področju si moram tudi sam marsikdaj upati na romanska tla, kakor si mora Doria upati na slovenska (ali slovanska) tla. In tu oba nekaj tvegava in sva oba pripravljena tudi priznati spodrsljaje. Naj navedem nekaj primerov. Doria je izhajal iz srednjeveškega zapisa Rimniça; pravilno ugotovil, da je kraj istoveten z onim, ki ga zapisujejo tudi Ripnica, prezrl pa je, da je v sežanski občini tudi zaselek Ribnica, na katerega se gotovo nanašata oba zapisa; pojav bn > mn v slovenski dialektologiji je že pojasnil Ramovš,28 a ga Doria ne upo­ števa. Iz tega razlaga »il retrogrado Mali Repen« in zato navezuje krajevno ime Repen na Roma in sklepa o rimskem izviru tega kraškega imena. Pri tem prezre dejstvo, da je Mali Repen kalk iz italijanske in nemške imenske oblike, ki s pri­ devnikom piccolo oziroma klein (Repenpiccolo, danes Rupinpiccolo, Klein Riep- pen) ustvarja kalk slovenskega manjšalnega imena Repnič. To je banalen bana­ nin olupek zaradi zgrešenega izhodišča, in greh nikakor ni hujši od številnih Sko- kovih grehov.27 Ko je DORIA 1979, 56 razložil slovenski mikrotoponim Lakotišče pri Domju iz LAKKOS, »un bizantinismo che arriva fino alle porte di Trieste«, se je pač predal fantaziji in oprl na grščino daleč od vsake verjetnosti, ko je veliko bolj pri roki razlaga iz slovenskega apelativa lâkot(a): lakotišče je pač ime jalovega zemljišča.28 V taki bližini jezikovne meje, na ozemlju, kjer so večstranski jezi­ kovni vplivi tako pogostni, mora človek pač biti pozoren na vse možnosti. Dorio je zavedlo narečno ime Lakešče,29 ki ga ima za primarnega v slovenščini. Imeno- slovec mora vsekakor poznati jezik, s katerim operira, do amen: se pravi, da mora poznati historično gramatiko, narečja, geografsko razširjenost in gostoto toponimov in mikrotoponimov, da se orientira v džungli neskončnih mogočosti, in da se opira na čim večje število dejstev. Tudi v moji imenoslovni malhi so napake. Predvsem ene si ne morem odpu­ stiti, ker sem grešil iz naivnosti. Ko sem razložil slovensko ime naselja Sečovlje iz slovanske osnove in se vprašal, ali spada med stanovniška imena na -jane, ni­ sem iskal zgodovinskega gradiva in sem se opiral zgolj na sedanjo uradno imen­ sko obliko. Kmalu po objavi sem izvedel, da so to imensko obliko sestavili ex novo slovenski geografi po drugi svetovni vojski, in predstavlja torej očitno mi- stifikacijo. Sram me je bilo, da smo Slovenci ravnali z italijanskimi krajevnimi imeni v Istri enako, kakor so fašisti ravnali po prvi svetovni vojski s slovenskimi krajevnimi imeni v Italiji. Doria je imel torej prav, ko me je popravil.30 Metodološke zahteve, ki jih mora upoštevati krajevni imenoslovec, izhajajo iz doslejšnjega zgodovinskega prikaza in jih ne bom ponavljal v togem seznamu pravil. Te zahteve vsekakor zadevajo razgledanost na številnih področjih, ki jih etimolog pri kabinetnem delu lahko (zakaj pa?) prezira. Z drugimi besedami: imenoslovec se mora nujno razgledati na mnogo širša področja, kakršna navadno obiskuje etimolog: temu je dovolj poznati jezike od najstarejših mimo vmesnih do najnovejših, vštevši narečja, imenoslovec pa ne sme prezreti, ob področju, ki je domač etimologu, še zgodovine, zemljepisa, klimatologije, etnografije, kar­ tografije (in ta izrazito geografska panoga spravlja imenoslovca pogostoma v 2 6 F r a n R a m o v š , Historična gramatika slovenskega jezika II. Konzonantizem, Ljubljana 1924, str . 183. 2 7 DORIA 1971, 11 ; MERKO 1987, 3—4. 2 8 MERKO 1987, 7. 2 9 R o b e r t P e t a r o s , Kseni ja Levak, G o j m i r Budal, Tržaško ozemlje, seznam imen, Ljubljana— Trst 1978, 22. 3 0 P a v l e Merkù , Antropotoponimi sloveni sul Carso, v : Est Europa , Udine 1984, s t r . 125—137. 576 P- MERKÛ: KRAJEVNO IMENOSLOVJE NA TRŽAŠKEM obup !), in še in še. Meni izredno dragi prof. Bezlaj (eden od redkih slovenskih jezikoslovcev, ki je — poleg znanja — obdarjen še s fantazijo) mi pogostoma ponavlja ugotovitev: »Vi ste imenoslovec, jaz sem etimolog.« Na kar mu odgo- varjam: »Jaz ne morem živeti, ne da bi stalno jemal v roke vaše etimološke razprave; a tudi vi, etimologi, ne morete izhajati brez dela terenskih delavcev, h katerim se jaz prištevam!« Bistveno je torej poznati zemljo, o kateri razprav- ljaš. Pozna pa jo le tisti, ki po nji hodi in se vsakič pozanima, kako pravijo temu tu, kako pa tam. In hkrati nabira vse zgodovinsko gradivo o ti zemlji, da razpo­ laga s hronološko kar se da večplastnimi pričevanji o ti zemlji. Končno je tudi metodologija stvar ljubezni in osebne prizadetosti. IV Večkrat sem rabil izraz mistifikacija: s tem mislim na ponarejanje krajevnih imen, to je na ustvarjanje novih imen, ki naj prekrijejo zgodovinsko utemeljena imena. To se dogaja v glavnem iz dveh razlogov: prvi in najpogostnejši je poli­ tični razlog. Drugi je kulturni razlog: s tem mislim na (ne)kulturne pojave, ka­ kršni so paraetimologije, iskanje tako imenovane četrtine plemstva, občutek sramu pred nerazumljivim imenom (zadnji dve motivaciji sta psihološkega zna­ čaja) ipd. Oba razloga se včasih pokrijeta in seštejeta, vendar bom skušal obrav­ navati oba primera ločeno. Politična mistifikacija je star pojav. En sam primer: Sankt Petersburg so preimenovali zapovrstjo v Petersburg, Petrograd, Lenjingrad in zdaj spet v Sankt Petersburg. V slovenskem prostoru se zgodovina mistifikaciie krajevnih imen začne 1. 1836, ko je Stanko Vraz v pismu Ljudevitu Gaju predlagal za Marburg novo slovensko ime Maribor; dve leti pozneje pa je isti Vraz v pismu Muršcu prvič uporabil novo ime Ljutomer za Lotmerk.31 Politična razlaga je kazna iz poskusa etimologizacije potvorjenih imen s politično motivacijo. Kdo bi si danes upal v imenu zgodovine zahtevati ponovno preimenovanje obeh mest s staro zgodovinsko obliko? Prvo ime je sploh izginilo iz naše apercepcije (ali 'zgodovin­ ske zavesti'), drugo se je ohranilo le kot ljudsko ime Lótmerk, lotmerški, Lot- meržani, Lotmeržanci, iLotmerčani.32 In vendar: Maribora in Ljutomera ne bomo več prekrstili, medtem ko se nam zdi naravno v razdalji nekaj let pre- krščevati Velenje > Titovo Velenje > Velenje. Kaj pa bo z vsemi hagiotoponimi, ki jim je komunistična oblast v Sloveniji kastrirala svetniški pridevek? Ce ob ti priložnosti opozorim, da tega ni storila komunistična oblast na Madžarskem, je samo v podporo sklepnim ugotovitvam. V zvezi s hagiotoponimi je stara pravda o krajevnem imenu Križ pri Trstu, in ta pravda je izrazito politična. Tržaški Križ je, prav tako kakor sežanski Križ in vipavski Križ, v slovenskem jeziku le Križ. To je potrdil tržaški kanonik, ki je leta 1368 zabeležil smrt Andrée de Cris (in pri tem ne vemo, iz katerega slovenskega Križa je bil ta Andrej). A kdo bo danes dopovedal Katoliškemu glasu in tržaškim klerikalcem (in ob njih tržaškim demokristjanom), da je temu res tako in da je Sveti Križ le kalk italijanskega imena Santa Croce, v poznih srednjeveških in zgodnjih novoveških rokopisih Sancta Crux ali kar S. f? Naj jih napotimo k tržaškemu kanoniku, ki je v letu kuge 1368 zapisal de Cris? Politični razlogi botrujejo vendar tudi primerom, ki jih bom rajši nanizal med »kulturnimi« mistifikacijami. A to velja le na Tržaškem. Sečovlje ni primer kulturne mistifikacije, temveč, kakor sem že odločno zapisal, je primer najhujše politične mistifikacije. Svojevrsten primer političnega preimenovanja krajevnega imena, ki ga ne moremo pravzaprav imeti za mistifikacijo in ne zadeva neposredno slovensko 3 1 Dr. F. Ilešič, Maribor In Ljutomer, v Časopisu za zgodovino in narodopisje XVII., Maribor 1922, str. 76—89. Izvirnik Vrazovega pisma Gaju hrani Nacionalna i sveučilišna biblioteka v Za­ grebu. Za posredovane podatke se zahvaljujem dr. Brunu Hartmanu. 3 3 Krajevni leksikon Slovenije IV, Ljubljana 1980, 138. _ ZGODOVINSKI CASÔPÎS 45 . 1991 • 4 577 imenoslovje, je primer 1200 Bonborghetto v Kanalski dolini: ime sämo je para- etimološka deformacija prejšnjega Bambergetum v spomin na ustanitev krajevne cerkve po bamberškem škofu (1367 S. Maria in Bamborget), a potem ko so Be­ nečani leta 1368 uničili vas, ker so se vaščani uprli, so slednji spremenili ime svoje vasi v Malborghetto v spomin na njeno zlo usodo.33 Slovensko ime naselja Naborjét je očitno nastalo iz novejšega italijanskega imena. Zdaj pa h »kulturnim« mistifikacijam; in to pot izključno na ožjem področju današnje tržaške province. Pogostne so paraetimologije, a njihova motivacija je lahko hkrati politična ali predstavlja iskanje tako imenovane četrti plemenitosti. Ze zaradi starosti iz­ ključujem slednje motivacije le za Nabrežino, saj beremo že 1494 Napresini ozi­ roma 1645 villa Dobresina.34 Gotovo so novejšega datuma paraetimološka imena Buljunec, Skedenj in Prčji dol. Ime Boljunec je nastalo pred slabim stoletjem (točno kdaj, mi ni uspelo ugotoviti, a razglednice, ki so jih tiskali še ob začetku stoletja, poznajo še zgo­ dovinsko obliko Bolùnc, it. Bolunz) zaradi paraetimološke naslonitve na bolji + ünec; kdor si je izmislil to spačenko, ni pomislil, da sta vsem primorskim nareč­ jem enako tuja presežnik bólji kakor samostalnik ünec, verjetno pa je hotel nakazati slovenski izvir imena, da prekrije očitno latinsko izhodišče iz balne- olum.35 Ime Skedenj se pojavlja razmeroma zgodaj, saj ga beremo že v žigu Čital­ nica v Skednji leta 1868 in odslej ta oblika prevladuje v slovenskem tisku vsaj do konca stoletja: ime je nastalo bržkone kot paraetimologija ali morda le kot hiperkorigirana (knjižna, učena) oblika ljudskega imena Sćedna. Toda že prej se pojavlja spaček Skedenj, ki mu ne najdem nobenega opravičila in nobene raz­ lage: beremo ga 1849 Skeden v Slavljanskem rodoljubu, v cerkvenih oznanilih knjigah, ki so dotlej pisale le Skedenj, beremo Skedenj menda le od leta 1905. Bržkone je vsaka zveza s toponimom Skedenj pri Slovenskih Konjicah nestvar­ na; doslej nisem nikjer naletel na razlago slednjega.36 Prčji dol je paraetimologija, ki ji poznamo očetovstvo: nastala je leta 1952, ko je Petar Skok razložil ime te kraške vrtače iz zoonima prč in ta nestvarna razlaga se je oprijela do take mere, da pišejo tržaški in netržaški Slovenci odtlej le tako ime; pisava, ki spoštuje zgodovinski izvir imena iz samostalnika prča oziroma iz pridevnika prčen, bi morali biti Prčedol ali, rajši, Prčendol^ Tudi Glinščica, vodno ime ter ime doline, po kateri teče potok med bota- škim slapom in Gornjim Boluncem, utegne biti paraetimologija za ljudsko Klinš- ca, ustrezna knjižna oblika bi morala biti Klinčića in se je ohranila le v it. imenu Clinzizza; toda v tem primeru moramo upoštevati še puritanizem, ko je sorod­ stvo s klincem motil kakega narodnjaka.38 Hiperkorektura brez političnih interferenc je doma pri danes rabljenem ime­ nu Kolónkovec za obrobno mestno četrt; menim, da je pravilna oblika Kalónko- vec kdo popravil, ker je v prvem zlogu spoznal akanje in besedo naslonil na samo­ stalnik kolon, medtem ko je ime iz tergestinskega calònego 'kanonik', saj je tam še v prejšnjem stoletju imel posest in stanoval neki tržaški kanonik; in tedaj je ime tudi nastalo.39 Primer učene mistifikacije je tudi pridevnik bazoviški, ki je nastal v osred- njeslovenskem časopisju ob ustrelitvi štirih tržaških narodnjakov na bazovski 3 3 G i o v a n n i Frau, Dizionario toponomastico Friuli Venezia Giulia, Udine 1978, 77. 3 4 Milko Kos , Srednjeveški urbarji za Slovenijo III, Urbarji s lovenskega Primorja II, L jub­ l jana 1954, 211, 213; P a o l o Merkù , La toponomastica del comune di Duino Aurisina, Duino A u r i - sina 1990, 27. 35 DORIA 1979, 45. 38 Razni avtor j i , Čitalnica v Skednji 1868—1968, T r s t 1968; D u š a n J a k o m i n , Cerkev v Skednju, T r s t 1989 57. 3 7 P e t a r Skok, gl. o p . 24; P a v l e Merkù , Percedo(l) , v : Alpi Giulie 84/2, Trieste 1991, 109—112. 38 MERKO 1987, 14. 39 MERKÛ 1987, 21. 578 P. MERKÜ: KRAJEVNO IMENOSLOVJE NA TRŽAŠKEM gmajni leta 1930; domačini rabijo vedno le zgodovinsko utemeljeno obliko ba- zóvski, a tisk, učenjaki in celo vaške ustanove že rabijo spaček, ki ga je ustvarila nevednost ljubljanskih časnikarjev: tako tudi PSBL: bazoviška žrtev?0 Zgolj kot spaček lahko tolmačim ime Media vas, ljudsko Medljevač: imena si ne znam razlagati, toda etniki Medvéjec, Medvéjka, medvéjski pričajo o prvot­ nem imenu *Medvédja vas.*1 Zakaj smo Slovenci opustili gorsko ime Kosten, ki so ga Italijani adaptirali komaj leta 1949 kot Monte Coste, in rabimo danes Gradec, mi je nerazumljivo,42 kakor mi je nerazumljivo, zakaj vztrajajo Mačkovljani pri narečni verziji imena Mačkolje namesto Mačkovlje. Za na koncu sem ohranil poslastico, in sicer seznam krajevnih imen, ki jih danes rabimo v obliki kalka iz italijanščine, namesto da bi rabili zgodovinsko slovensko ime: Sv. Barbara (italijansko S. Barbara, slovensko Korošci), Sv. Križ (italijansko S. Croce, slovensko Križ), gorsko ime Sv. Lenart (italijansko S. Leo­ nardo, slovensko Lipnik), zunaj tržaške province še Speter Slovenov (italijansko S. Pietro degli Slavi, danes S. Pietro al Natisene, slovensko Spéter), Nevejskoi sedlo (italijansko Sella Nevea, slovensko V žlebeh) in Belopeška jezera (nemško Weißenfelser Seen, slovensko Klanska jezera).*3 Višek pri tej kategoriji pa predstavlja povratni kalk Véliki Répen, Mali Re­ pen iz italijanskih Repengrande (danes Rupingrande), Repenpiccolo (danes Ru- pinpiccolo), nemško Großrieppen, Kleinrieppen; ta italijanska in nemška imena so kalk zgodovinskih slovenskih oblik Répen, Repnič.*4 Ko bereš ime iste vasi v tržaški občini Mali Repen, v zgoniški pa Repnič, si dosegel višek zmede. SKLEP Vsa izkustva, ki sem jih skušal v strnjeni obliki posredovati v tem pregledu, se stekajo v eno samo vprašanje: zakaj smo Slovenci tako neodgovorni pri rabi imen slovenskih krajev? Sklicujem se na to, kar sem prej povedal o Madžarih. Torej je to narod, ki je znal tudi v temnem obdobju komunistične (beri: sovjetske) vladavine spošto­ vati svojo zgodovino tudi v zgodovinsko utemeljeni rabi krajevnih imen. Ce gle­ dam na Italijane, ker je to pač narod, ki ga najbolje poznam, moram priti do enakega sklepa: nikoli v svojem življenju nisem nikjer bral ali slišal krajevnega imena, ki bi ne bil zgodovinsko utemeljen. Nikjer nisem bral napačnih zapisov niti za tako nenavadna imena, kakršna sta npr. Rho in Thiene, scela zunaj do­ men italijanskega pravopisa. In ta njihova zgodovinska zavest mi je všeč. Kako razlagati dejstvo, da ne znamo Slovenci spoštovati, ceniti, razumeti svoje zgodovine tudi v zgodovinski zavesti, ki bi jo lahko pokazali pri rabi kra­ jevnih imen? Zakaj se z njimi igračkamo in vedno slepomišimo, ko kdo o tem spregovori? Zakaj — in pri svojih Svetnikih v slovenskem imenoslovju, ki še iz­ hajajo v tržaški Mladiki, sem na ta pojav stalno opozarjal — pišemo krajevna imena na pisane in pogostoma neodgovorne načine? Zakaj moram stalno poslu­ šati »učene« ljudi, ki rabijo za nadiški Speter (enkratna imenska oblika v vsem slovenskem prostoru) ime Šempeter, pri čemer poletijo moje misli v Pivko ali v Novo Gorico? Zakaj se rajši poslužujemo kalkov tujih imen za kraje, ki imajo tudi slovensko ime? Zakaj se poslužujemo celo povratnega kalka — v tisku, pri učeni rabi, v javnosti — za vasi, ki jim domačini poznajo in rabijo le zgodovin­ sko ime? « MERKÙ 1987, 5; PSBL I, 80. il Paolo Merkù, op. cit. v opombi 34, 50. 42 Pavle Merkù, Monte Coste — Kosten, rkp. a Pavle Merkù, passim v številnih objavljenih in še neobjavljenih delih. « MERKO 1987, 3. ZGODOVINSKI ČASOPIS 45 . 1991 • i 579 J e morda naša zgodovina le zgodovina tisoč majhnih in zaprt ih vaških ob­ čestev, ki se ne zna vbrat i v zgodovino celotnega naroda? J e to znak naše odsot­ ne državotvorne miselnosti, našega radovoljnega hlapčevanja pred tujci? Manj­ vrednostnega kompleksa naše učenosti (nikakor ne naših ljudi) pred tujo uče­ nostjo? So to samo retorična vprašanja, ali mi bo kdo umel posredovati drugače ute­ meljen odgovor? KRATICE IN VIRI DORIA I960 Mario Doria, Ai margini orientali della friulanità, v: Ce fastu?, Udi- ne 1960, str. 10—38. DORIA 1969 Mario Doria, Alla ricerca delle tracce della friulanità nella topono- mastica del Carso triestino, v: Studi linguistici friulani I, Udine 1969, str. 223—256. DORIA 1971 Mario Doria, Alla ricerca di toponimi prelatini nel Carso, Trieste! 1971, str. 18. DORIA 1974 Mario Doria, Alcuni aspetti della stratificazione toponimica nella provincia di Trieste, Actes du XIe Congres International des Scien- ces Onomastiques I, Sofia 1974, str. 255—264. DORIA 1979 Mario Doria, La toponomastica come fonte di conoscenza dialettolo- gi ca, v : Per la storia e la classificazione dei dialetti italiani, Atti del convegno della Società Italiana di Glottologia, Pescara 1979, Pisa 1979, str. 33—61. ESSJ I-II France Bezlaj, Etimološki slovar slovenskega jezika I-II, Ljubljana 1976, 1982. MERKÜ 1982 Pavle Merkù, Slovenski priimki na zahodni meji, Trst 1982, str. 80. MERKÜ 1983 Pavle Merkù, Slovenski fitotoponimi in dendrotoponimi na Krasu, v : Tržaški Kras, narava, človek, brez kraja in datuma, a Repen 1983, strani niso oštevilčene. MERKÜ 1985 Paolo Merkù, I soprannomi nell'Ottocento, v: Reminiscenze storiche di Servola, Trieste 1985, str. 354—380. MERKÜ 1987 Pavle Merkù, Imena naših krajev, Trst 1987, str. 37. SVI I-II France Bezlaj, Slovenska vodna imena I-II, Ljubljana 1956, 1961. R i a s s u n t o GLI STUDI TOPONOMASTICI DEL TERRITORIO TRIESTINO Osservazioni storiche e metodologiche Pavle Merku L'interesse, da parte slovena, per gli studi toponomastici del territorio triestino si manifesta all'epoca in cui le lotte nazionalistiche a Trieste avevano raggiunto punte di massima tensione: l'approccio è tendenzioso, privo di metodologia appropriata, scevro da scrupoli scientifici. Gli scritti di due sacerdoti, formatisi al seminario di Gorizia, lungi dal seguire l'esempio di G. I. Ascoli e S. Kociančič, insegnante al seminario gori­ ziano, si richiamavano piuttosto a pseudostudiosi motivati da finalità politiche. Jožef Krizman, autore di uno studio su I nomi di luogo nel territorio triestino pubblicato nel 1876 nel giornale Edinost, ricorre spesso a forzature e storpiature maldestre, pur di dimostrare che tutta la toponomastica triestina è slava. Matija Sila, autore di una serie di articoli Trieste e il suo territorio apparsa nello stesso giornale e in forma di libro nel 1882, si propone finalità più ambiziose e un ambito d'indagine più vasto, presta attenzione pure a fonti storiche e orali, evita vistose forzature, ma ê privo di criteri critici nell'assunzione delle fonti ed opera con la stessa faziosità che aveva animato il Krizman. I pochi scritti coevi di studiosi italiani dedicati al territorio triestino sono per lo più inficiati da una insufficiente conoscenza della lingua slovena; con gli anni cresce però il numero di scritti manifestamente tendenziosi per dimostrare la romanità del territorio triestino; nel periodo fascista tali scritti raggiungono livelli di spregiudi- catezza patologica. 580 P. MEftKÜ: KftAJEVNÖ IMENOSLOVJE NA ÏBZASKÊM La ricerca di nomi prediali preromani e soprattutto romani non può procedere disgiunta da analoghe ricerche archeologiche e deve tener conto di fatti storici, geo- grafici e climatici per poter raggiungere risultati plausibili. La carente conoscenza di tali presupposti può indurre pure linguisti di valore indiscusso in errori vistosi: non ne sono rimasti immuni nemmeno in tempi relativamente vicini studiosi come Petar Skok, specialista di toponomastica dalmata, che non conosceva a sufficienza il territorio triestino. L'attenzione attualmente prestata alla toponomastica del territorio triestino da studiosi italiani e sloveni persegue esclusivamente fini storico-linguistici ed è com- pletamente priva di tendenziosità politiche e/o nazionalistiche. Ma molti studiosi ita- liani sono ancora ostacolati da una imperfetta conoscenza della lingua e/o della grammatica storica slovene per non incorrere in spiegazioni erronee. Molte storpiature di nomi invalse nell'uso corrente o ingenuità nell'espletamento delle indagini rendono lo studio difficile a tutti e inducono in errore pure studiosi sloveni. Il capitolo finale è dedicato alle mistificazioni di nomi di luogo, particolarmenti frequenti su tutto il territorio di lingua slovena, dovute a ragioni politiche e/o cultu- rali. Una comparazione tra la toponomastica ungherese e italiana, sempre rispettose dei presupposti storici, e quella slovena, troppo spessa imprecisa e incurante delle motivazioni storiche dei nomi, consente di porre alcune domande circa le ragioni che hanno determinato tale stato di cose e che potrebbero indurre gli storici a nuove anàlisi dei fatti. Inštitut za novejšo zgodovino, SLO-61000 Ljubljana, Kongresni trg 1 Od leta 1960 izdaja revijo Prispevki za zgodovino delavskega gibanja (FZDG), ki je doslej izšla v 25 letnikih (1964 ni izšla). Leta 1986 se je preimenovala v Prispevke za novejšo zgodovino. Revija objavlja razprave, članke, historično dokumentacijo, poročila o simpozijih, knjižna poročila in recenzije, različne bibliografije in tekočo bibliografijo sodelavcev in­ štituta. V prvih letih izhajanja je bila revija izrazito usmerjena v zgo­ dovino naprednega delavskega gibanja in NOB, vedno bolj pa je širila krog svojega objavljanja tudi na širša področja slovenske zgodovine. Zdaj lahko rečemo, da je to revija za novejšo slovensko zgodovino. Uredništvo se trudi, da bi bila revija pestra, kvalitetna in sodobna. Prilagamo seznam še dostopnih letnikov, pri čemer opozarjamo, da sta letnika 1962 in 1973 že razprodana, nekaj letnikov pa je že skoraj razpro­ danih. Revijo lahko naročite pri založbi Park, SLO-61000 Ljubljana, Kon­ gresni trg 13, kupite pa pri vseh slovenskih knjigarnah. PZDG 1980 PZDG 1981 PZDG 1982 PZDG 1983 PZDG 1984 PZDG 1985 PNZ 1986 PNZ 1987 PNZ 1988 PNZ 1989/1 — Trideset let Inštituta za zgodovino delavskega giba­ nja. — Biobibliografije. PNZ 1989/2 PNZ 1990 PZDG 1960/1 PZDG 1960/2 PZDG 1961/1-2 PZDG 1963/1-2 PZDG 1965/1-2 PZDG 1966/1-2 PZDG 1967/1-2 PZDG 1968/69, 1-2 PZDG 1970/1-2 PZDG 1971/72 PZDG 1974 PZDG 1975/76 PZDG 1977 PZDG 1978/79