Osamosvojitev 1991: država in demokracija na Slovenskem ... 281 Jure Gasparič * Poslanec Državnega zbora Republike Slovenije 1992 - 2011 / OD 1. DO 5. MANDATNEGA OBDOBJA Avtor v razpravi obravnava predstave o poslancu in parlamentu, predlagane rešitve v času kon­ stituiranja novega političnega sistema, prvo sestavo poslanske zbornice, kakor tudi vse nadaljnje spremembe v »poslanski« zakonodaji, njenem razumevanju, v statusu poslanca, v značaju in doje­ manju poslanskih privilegijev ter v personalni strukturi parlamenta. Pri tem ugotavlja, daje doje­ manje poslanskega poklica svojevrstna odslikava politične tranzicije in razumevanja parlamentarne demokracije zadnjih dvajsetih let in rezultanta politično-kultumega vzorca, ki seje izoblikoval in se še oblikuje. Ključne besede: Državni zbor, zgodovina, poslanec, politična tranzicija Uvod Z osamosvojitvijo Republike Slovenije v letu 1991 in s prehodom v novi politični sistem se je na novo oblikoval tudi parlament kot osrednji vsedržavni zakonodajni in predstavniški organ. V skladu s konceptom sodobne parlamentarne demokracije mu je ustavodajalec v letih 1990 in 1991 namenil močno vlogo s številnimi pristojnostmi v političnem in družbenem življenju države.* 1 Veliko nesoglasij o potrebi po uveljavitvi par­ lamentarne demokracije tedaj ni bilo. Krepka večina ljudi je menila, da se naj Slovenija razvija po vzoru zahodnoevropskih držav, da stopnja demokracije navkljub demokratično izvoljeni delegatski skupščini še ne dosega zahodnih standardov, daje potreben večstran­ karski sistem2 in da (zato?) država in državljani preprosto potrebujejo parlament.3 O tem, da se naj zamišljeni parlament tudi imenuje parlament, so se prav tako še nekako strinjali, četudi jih precej ni imelo oblikovanega mnenja, precej jih je ravno tako zagovarjalo ime skupščina (le šibki manjšini je bil všečen izraz državni zbor). Kar zadeva konkretno po­ dobo parlamenta, pa mnenja več niso bila enoznačna; glede števila domov oz. zborov so bili ljudje najbolj vsaksebi oz. celo brez mnenja,4 to se jim očitno ni zdelo pomembno. Na tej podlagi bi vsekakor mogli izpeljati sklep o relativno visoki ravni politične kul­ ture in visokem zaupanju v parlamentarno demokracijo v začetku nove ere slovenskega parlamentarizma ... če ne bi bila stališča ljudi hkrati prežeta z nezaupanjem in včasih celo (zavedno?) protislovna. Ljudje so tako po eni strani zagovarjali parlament kot institucijo, * doc. dr., znanstveni sodelavec, Inštitut za novejšo zgodovino, Kongresni trg 1, 1000 Ljubljana, jure.gaspa- ric@inz.si 1 Poleg klasične predstavniške in zakonodajne funkcije (sprejema ustavo, zakone, proračun, resolucije in nacionalne programe, ratificira mednarodne pogodbe, razpisuje referendume, odloča o razglasitvi vojnega in izrednega stanja ...) ima slovenski parlament še nadzorno funkcijo (odreja parlamentarno preiskavo, odloča o zaupnici vladi, postavlja poslanska vprašanja, odloča o t. i. impeachmentu predsednika republike, premierja in ministrov) ter voli, imenuje in razrešuje (lastno vodstvo, vlado, sodnike, ombudsmana, guver­ nerja Banke Slovenije, člane Računskega sodišča Državni zbor 1992-2007, str 13-14. 2 Slovensko javno mnenje 1991/2. 3 Slovensko javno mnenje 1991/1. 4 Slovensko javno mnenje 1990/2. 282 Jure Gasparič : Poslanec Državnega zbora Republike Slovenije ... po dragi pa menili, kako politiki ne vidijo radi, da se ljudje vmešavajo v njihove zadeve, da so navadni ljudje odrinjeni od oblasti, saj se politiki za njihovo mnenje brigajo le v pri­ mera, kadar pride do težav5 in da lahko (posledično?) močno državno vodstvo dosti bolj koristi državi kot vse diskusije v parlamentu.6 Poslancem a priori niso zaupali,7 menili so celo, da naj sodnike raje imenuje sodni svet uglednih pravnikov, kakor parlament.8 Velika pričakovanja so se takrat mešala z dediščino starega sistema ... In v takem (sicer nedvomno prešernem) ozračju, ko se je podiralo staro in gradilo novo in boljše, je kardeljansko zasnovana delegatska skupščina treh zborov, ki seje kljub očitnemu sis­ temskemu prelomu s socialistično »nadstavbo« spopadala s številnimi krči v porajanju novega parlamentarnega življenja,9 na novo določala in osmišljala tudi položaj bodočega poslanca, izvoljenega predstavnika ljudstva, člana parlamenta. Predstave o poslancu in predlagane rešitve v letih 1991 in 1992, prva sestava poslanske zbornice, kakor tudi vse nadaljnje spremembe v »poslanski« zakonodaji, njenem razumevanju, v statusu poslanca in v personalni strukturi parlamenta, so svojevrstna odslikava politične tranzicije in razu­ mevanja parlamentarne demokracije zadnjih dvajsetih let. Določanje položaja in vloge poslanca... Mesto parlamenta in njegovega člana (poslanca) v političnem sistemu je najprej in na splošno določila skupščina v Ustavi Republike Slovenije. Med ustavodajnim postopkom, kije tekel od poletja 1990 do konca leta 1991, tudi v skupščini ni bilo velikih dilem glede temeljnih vprašanj parlamentarne demokracije in njene uveljavitve. O tem, da bo v državi opravljal zakonodajno funkcijo parlament s širokimi pristojnostmi, ki ga bodo volili vsi državljani z volilno pravico na štiri leta, je vladala visoka enotnost, o številnih ne zgolj navideznih »detajlih« pa več ne. Mnenja članov skupščinske ustavne komisije so se tako razhajala pri vprašanju dvodomnosti, s tem zvezanim številom bodočih poslancev, sa­ mem imenu »parlament«, načinu glasovanja in naravi vzdržanih glasov...10 Usklajevalne razprave na komisiji so bile dolge, utrujajoče, včasih je celo kdo opazil v zraku »neko nezainteresiranost« in naveličanost. Sicer so potekale na zavidljivi političnokultumi rav­ ni, a vendarle kazale na številna konceptualna nasprotja. Predsednik skupščine dr. France Bučarje na eni od sej tako dejal, kako sije zmotno predstavljal, da bodo »ti sestanki ... bolj revialnega značaja«.11 Ustava je bila naposled sprejeta 23. decembra 1991, tik pred obletnico plebiscita in šele tedaj, koje delegatom »začela v grlo teči voda«.12 Določila je, da dobi država t. i. nepopolni dvodomni sistem z Državnim svetom kot »nepopolnim« dragim domom13 in Državnim zborom kot prvim domom, kot parlamentom. Splošne določbe o poslancu, ki jih je vsebovala ustava, je naslednje leto natančneje opredelil poseben zakon o poslancih. Potreba po specialnem »poslanskem« zakonu je bila tedaj jasno izkazana, prav tako nesporni so bili tudi razlogi zanj. Poslanec, kakor je bil predviden v novi ustavni ureditvi, seje namreč bistveno razlikoval od prejšnjega delegata republiške skupščine. V prvi vrsti je imel (in ima) klasičen reprezentativen mandat, saj 5 Slovensko javno mnenje 1991/2. 6 Slovensko javno mnenje 1992/3. 7 Slovensko javno mnenje 1991/2. 8 Slovensko javno mnenje 1990/2. 9 Gl.: Babič, Vzpostavitev parlamentarizma, str. 54—56. 10 Nastajanje slovenske ustave, str. 795-841. 11 Nastajanje slovenske ustave, str. 821. 12 Najbolj sporni člen ustave v zadnji fazi njenega sprejemanja je sicer bil 55. člen, kije dajal pravico do splava. Slovenski almanah ‘93, str. 8. 13 Gl.: Kristan, Dvodomnost slovenskega parlamenta, str. 98-103. Osamosvojitev 1991: država in demokracija na Slovenskem ... 283 ni vezan na nobena navodila in predstavlja vse ljudi. Poleti 1992 še zmerom aktualni de­ legati so po drugi strani imeli imperativen mandat in so - v politični teoriji - odgovarjali svoji delegatski bazi, bili so vezani na njena navodila. Delovno gradivo za zakonski predlog je že na videz odsevalo duha novega časa; za­ mišljeni zakon je bil kratek (obsegal je le 24 členov) in jasen.14 Vsekakor je izhajal iz ustavnih načel, pri čemer je nekatere poslanske pravice in dolžnosti, določene z ustavo, zgolj konkretiziral, nekatere pa uvajal na novo, a vselej upoštevaje poslanske »standarde« v uveljavljenih sodobnih parlamentarnih demokracijah zahodnega tipa. Pravice, ki naj bi šle (in gredo) poslancu, so bile že z ustavo, še bolj pa z zakonskim osnutkom, široko odmerjene. Poslanec lahko povsem samostojno postavi poslansko vprašanje o delu vlade, predlaga zakon, razpis referenduma ali parlamentarno preiskavo, v dmžbi še devetin­ dvajsetih kolegov pa lahko referendum in preiskavo tudi zahteva. Enako številna skupina poslancev lahko predlaga še ustavno obtožbo predsednika republike, skupina desetih po­ slancev pa ustavno obtožbo ministrov vključno s šefom vlade. Prav tako deseterica lahko sproži interpelacijo in konstruktivno nezaupnico. Specifična politična teža poslanca tako ni (bila zamišljena kot) majhna. Tako je bilo julija 1992 zapisano v delovnem gradivu za predlog zakona o poslancih... V postopku sprejemanja zakona so delegati najprej načeloma soglašali s tem, daje za­ kon o poslancih potreben, a obenem ugotovili, kako »je pri urejanju tega področja precej odprtih vprašanj, ki jih je potrebno razčistiti v okviru vsebinskih opredelitev v tem za­ konu«. Osrednja »dilema« komisije je zadevala »sistemsko ureditev statusnih vprašanj«, oz. z drugimi besedami, »položaj delavca«, plačo in druge pravice iz dela. Naposled je bil izdelan nov zakonski predlog, ki ni več vseboval prejšnjih 24 členov, marveč (še zmerom le) 43 inje v precejšnji meri sledil razmišljanjem delegatov.15 Poleg drugih popravkov je tako vseboval povsem novo poglavje Materialni in drugi pogoji za delo poslancev, ki je natančno določalo pravico do plače in njeno višino, obseg dopusta, urejalo pokojninski in socialni status poslanca ter mu prisojalo še številne druge prejemke. Zakonski predlog je poleg tega prav tako natančno in nadvse širokogrudno v posebnem poglavju uredil tudi pravice poslancev po prenehanju mandata. Delegatska skupščina je s »paketnim« reševanju poslanske problematike v enem za­ konu (vključno s plačo in bonitetami) storila še eno pomembno dejanje v graditvi in razumevanju parlamentarne demokracije. V kronološkem okviru od konca osemdesetih let do jeseni 1992 je to bilo eno zadnjih, a vsekakor simbolnih. Skupščina, ki je z ustav­ nimi amandmaji utrla pot v večstrankarstvo in parlamentarizem, je slednjega v svojem zadnjem vzdihljaju skozi urejanje statusa prihodnjega poslanca vsebinsko zaokrožila. Na načelni in teoretični ravni učbeniški zaključek graditeljske faze... na politično praktični in podrobnostni pa ... Vsebine rešitev v zakonu nikakor niso bile enoznačne in so burile (in burijo) duhove. Zakonskega predloga najprej niso v celoti sprejeli niti sami delegati. Nanj seje že nasle­ dnji dan po vložitvi vsul plaz najrazličnejših amandmajev; skupno jih je bilo trideset.16 Anton Tomažič, Janez Čmej in Andrej Šter iz kluba Narodnih demokratov so tako predla­ gali črtanje člena, po katerem poslanci opravljajo funkcijo poslanca poklicno. »Gotovo ni zaželeno, da bi poslanci morali nujno izgubiti stik s svojo poklicno dejavnostjo, ki jim tudi omogoča tesnejšo povezanost z življenjem družbe,« so zapisali v obrazložitvi. Nena­ zadnje bi to lahko vodilo v ureditev, »po kateri bi popolnoma profesionalizirali Državni 14 ESA 572, Predlog za izdajo zakona o poslancih in obrazložitev osnutka zakona, delovno gradivo z dne 20. 7. 1992. 15 ESA 572, Predlog zakona o poslancih z obrazložitvijo z dne 21. 9. 1992. 16 ESA 572, Pregled amandmajev k predlogu zakona o poslancih z dne 24. 9. 1992. 284 Jure Gasparič : Poslanec Državnega zbora Republike Slovenije ... zbor in ga napravili za skup profesionalnih politikov.«17 Poleg članov Narodnih demo­ kratov je zamišljena profesionalizacija zmotila še štiri druge poslance (Primoža Rodeta, Ivana Krefla, Vitomirja Grosa in Žareta Preglja), ki so predlagali, da bi poslanci opravljali svojo funkcijo le »praviloma« poklicno.18 Delegati so z amandmaji v glavnem predlagali spremembe, ki bi bile v prid bodočim poslancem, le eden med njimi je poslanski status nekoliko slabšal. Amandma Zdravka Zabukovca, Jožeta Zakonjška in Darje Lavtižar Beblerje predvideval, da osnova za od­ mero poslanske pokojnine ne bi bila plača v zadnjem letu pred upokojitvijo, ampak, tako kot sicer, najugodnejše desetletje. V vsakem primeru bi v zakonu ostalo zapisano, da se poslanci lahko upokojijo že z dopolnjenimi 25 leti delovne dobe.19 Predlagani amandmaji na septembrskih sejah v glavnem niso dobili podpore, saj jih je bilo na koncu sprejetih le pet, ki so bili deloma redakcijske deloma pa tudi vsebinske narave. Med drugim je bil sprejet tudi »upokojenski« amandma Zabukovca, Zakonjška in Beblerjeve.20 Zakon je bil nato v celoti sprejet 29. septembra 1992, še isti dan ga je Kučanovo predsedstvo tudi razglasilo.21 ... in spreminjanje položaja in vloge poslanca Ureditev, ki je bila z Zakonom o poslancih uveljavljena leta 1992, po dvajsetih le­ tih v glavnem še zmerom velja. Zakon je namreč doživel (vsega) eno dopolnitev in tri spremembe, pri čemer je prva sledila več kot desetletje kasneje. Povrhu so bila prva tri predrugačenja zakona iz let 2004, 2005 in 2008 usklajevalne narave in niso posegla v njegovo vsebino. Edino tehtno spremembo so poslanci sprejeli 17. maja 2011, ko so po napornem usklajevanju s šibko večino odločili, da poslanec ne more biti hkrati župan ali podžupan v občini. Prej je to lahko bil, a ne poklicno. Ob tem je zlasti povedno dejstvo, daje poslancem uspelo uzakoniti nezdružljivost šele v sedmem poskusu. Četudi je šlo pri dotedanji ureditvi za mestoma shizofreno razmerje med zakonodajno in lokalno izvršno oblastjo, četudi je precej strank na načelni ravni podpiralo spremembo obstoječe uredi­ tve, se šest glasovanj po vrsti ni izšlo. Prvopodpisani predlagatelj zadnjega (uspešnega) spreminjanja zakona Franci Kek je komentiral, kako bi verjetno bilo najbolje, »daje vsak župan obenem še poslanec, vse občine bi bile v enakovrednem položaju in imeli bi 210 prijetno utrujenih, a zadovoljnih za državo krvavečih altruistov.«22 Dolgotrajnost spopada med nasprotniki in zagovorniki nezdružljivosti nam nedvo­ mno kaže razumevanje službe poslanca (in seveda službe župana). Ob zadnjem glasova­ nju so se tolkla mnenja o tem, ali je obstoječa ureditev sploh ustavna, vrstila so se mnenja o tem, kako so župani glasniki vseh lokalnih interesov in poznavalci lokalnega mikro-ži- vljenja, kako nezdružljivost pomeni, da bo v parlamentu sedela le elita iz Ljubljane, kako naj o tem presodijo volivci, kako tudi ministri predavajo na fakultetah, kako ni pravi čas za obravnavo take problematike, saj pesti državo gospodarska kriza in huda zadolženost in so torej problemi drugje, kako je zdaj pravi čas, ker ni sicer nikoli pravi čas, kako je 17 ESA 5 72, Amandma poslancev Tomažiča, Čmej a in Štera. 18 ESA 572, Amandmaji poslancev Preglja, Rodeta ter Krefla in Grosa. 19 ESA 572, Amandma poslancev Zabukovca, Zakonjška in Beblerjeve. 20 Ob tem omenimo, da seje ta člen v skladu s končnimi in prehodnimi določbami zakona uporabljal tudi za delegate, ki so zakon sprejemali. Vsaj deloma ga torej niso pisali le za bodoče poslance, marveč tudi zase. Pri tem so pokazali določeno mero skromnosti, saj so si sicer omogočili upokojitev s 25 leti delovne dobe, a z enako osnovo, kot ostali državljani. 21 Uradni list RS, št. 48/1992. 22 Mladina 05/2011. Osamosvojitev 1991: država in demokracija na Slovenskem ... 285 ureditev nepravična, kako jo župani zlorabljajo, kako je problem v Državnem svetu...23 Tako eni kot drugi so v poslancu videli specifičnega funkcionarja. Ob ustavno-pravnih, praktično-političnih in tudi povsem osebnih dilemah (nenazadnje je v Državnem zboru takrat sedelo 18 županov) je bilo ključno vprašanje, ali je združljivost »dobra« ali »sla­ ba«, ali je ovira za delo poslanca ali ga morda celo krepi.24 Hkrati s tem pa lahko tudi ugotovimo, da so poslanci sami v »svoj« zakon prvič resno posegli po devetnajstih letih in še ta intervencija je bila samoomejevalna. Zdi se, da so de­ legati tisto poletje in jesen leta 1992 opravili delo trajnejšega pomena. Bodisi so si nadvse dobro predstavljali položaj in vlogo poslanca v naslednjih desetletjih bodisi so tisti, ki so kasneje sedli v poslanske klopi, njihove rešitve preprosto kot dobre sprejeli. Poleg omenjenih štirih novel pa je zakon že kmalu po njegovi uveljavitvi doletela še ena vsebinska sprememba, ki pa ni bila sad poslanskega noveliranja, saj je prišlo »od zunaj«, z Ustavnega sodišča. Slednje je 30. junija 1994 soglasno sprejelo odločitev o raz­ veljavitvi »pokojninskega« člena, kije urejal možnost upokojevanja s 25 leti delovne do­ be.25 Ustavni sodniki so tedaj zapisali, kako sicer »ni samo po sebi neustavno«, če zakon določa poslancem ugodnejše pogoje za upokojitev, a morajo take ugodnosti »temeljiti ne zgolj na dejstvu poslanskega mandata, temveč predvsem na njegovih posebnostih in trajanju; biti morajo sorazmerne s temi razlogi in le v tej meri lahko odstopajo od pravil splošnega sistema zavarovanja, upoštevajoč tudi splošne družbene razmere.«26 »Poslanski privilegiji« Možnost predčasnega upokojevanja, ki je resda veljala le kratek čas, je gotovo po­ menila svojevrsten in nadvse velikodušen privilegij poslanca, toda - kakor je zapisalo tudi Ustavno sodišče leta 1994 - privilegij sam po sebi ni bil protiustaven. Nasprotno, izhajajoč iz zgodovine parlamentarne demokracije moremo trditi, da je bil - sam po sebi, kot privilegij - nekaj, kar -samopo sebi - sodi k specifični funkciji poslanca. Ravno tako kot imuniteta, spodobna plača in drugi pogoji za delo. Omenjeni privilegiji, ki se gotovo zdijo najmanj pomembni in najbolj »elitistični« deli poslanskega statusa (a so delegate leta 1992 najbolj zaposlovali), so vendarle ključnega pomena za nemoteno delovanje parlamentarne demokracije. Poslanska plača Soliden zaslužek izvoljenih članov parlamenta, kije bil izglasovan leta 1992, je v pri­ merjavi s sistemom delegatskega nagrajevanja gotovo predstavljal pomembno novost, četudi je v slovenskem političnem prostoru imel dolgo tradicijo, segajočo globoko v 19. stoletje. Na Slovenskem so namreč bile poslanske plače ustaljen vir poslanskih dohodkov že za časa habsburške monarhije. V začetku 20. stoletja je sploh bilo v Evropi v glavnem običajno, da so poslanci številnih parlamentov prejemali plačilo, toda pot do uveljavitve plač skoraj nikjer ni bila politično neproblematična. Vprašanje, ali naj jih poslanci preje­ majo ali ne, je na prelomu 19. v 20. stoletje glasno odmevalo v mnogih parlamentarnih dvoranah in nikakor ni sodilo med »lažje politične probleme«. Številni so bili tako pristaši 23 Dobesedni zapis seje DZ, 17. 5. 2011. 24 Gl.: Zagorc, Poslanska nezdružljivost, str 221-226. 25 Eden zadnjih, ki se je upokojil s 25 leti delovne dobe, je bil po navedbah časnika Delo Miha Jazbinšek. Leta 1994 je odstopil z mesta ministra za okolje in prostor in po nekaj mesecih odšel v pokoj. Slovenski almanah ‘95, str. 89. 26 Uradni list RS, št. 44/1994, oprav. št. U-I-135/92. 286 Jure Gasparič : Poslanec Državnega zbora Republike Slovenije ... kot nasprotniki tega instituta, pri čemer so se oboji strinjali, daje (ne)uvedba poslanskih »diet« eden »najodločilnejših ukrepov v ustavnem življenju države«.27 Med argumenti, ki so klicali proti uvedbi diet, je bila v prvi vrsti bojazen po špekulacijah s poslanskim polo­ žajem. Utegnilo bi se namreč zgoditi, da se posamezniki ne bi potegovali za mesto poslan­ ca zaradi iskrenih političnih ambicij, temveč zgolj zaradi prihodkov, povezanih s sedežem v parlamentu. To bi rezultiralo v padcu celotne ravni parlamenta, saj bi se postopoma oblikoval sloj profesionalnih politikov, ki v siceršnjem življenju ne bi opravljal nobene­ ga poklica in bi zato bil ljudstvu odtujen. Po besedah ostrega nasprotnika diet nemškega kancleija Bismarcka bi to pomenilo, da ne bi imeli več pravega predstavniškega telesa, ampak »neke vrste poklicno predstavniško telo, drugo vrsto uradništva.« Številni razlogi, s katerimi je Bismarckjavno nasprotoval dietam, pa so kljub svoji morebitni utemeljenosti pravzaprav bili le neiskrena krinka za pravi motiv nemške vlade, kije seveda tičal drugje - v zavedanju, da neplačan poslanski mandat precej oslabi učinke splošne in enake volilne pravice.28 Posameznikom brez zadostnega premoženja otežuje vstop v parlament, saj ti ne zmorejo bremena brezplačne službe. Nasprotovanje dietam tako ni utesnjevalo poslancev, ampak volivce, saj jim je omejevalo možnost svobodne izbire. Gradnja novega političnega sistema v letih 1990-1992 je - kakor smo že poudarili - vnovič namenjala parlamentu in poslancu klasično vlogo, iz česar je nujno sledil tudi klasi­ čen statusni in materialni položaj novega poslanca Državnega zbora. Že v Razlagi Osnutka Ustave Republike Slovenije so ustavopisci ugotavljali, da bo parlament praviloma delal na rednih sejah, »ki naj bi bile le nekajkrat na leto, zato pa naj bi trajale dalj časa, lahko tudi po več mesecev skupaj. Takšen način zasedanja zbora omogoča normalno parlamentarno delo, seveda pa zahteva, da se poslanec v polni meri posveti temu opravilu, zato mu mora biti to redna poklicna dejavnost, za katero je tudi plačan.«29 Pravica poslancev do plače je nato postala ustavna kategorija,30 ki jo je podrobneje uredil Zakon o poslancih. V zakonu so bili tako opredeljeni osnova za izračun poslanske plače, funkcijski do­ datki (glede na dolžnosti v Državnem zboru, članstva v delovnih telesih...) in številni »drugi« osebni prejemki in povračila, ki se v naslednjih dvajsetih letih v glavnem niso spremenili.31 V letu 2011 imajo poslanci poleg plače, ki se giblje v »virantovskem« razpo­ nu od 55. (teoretično možni poslanec brez vseh funkcij) do 65. plačnega razreda (predse­ dnik DZ),32 še pravico do regresa za prehrano, nadomestila za ločeno življenje, povračila stroškov prevoza na delo, službenega stanovanja (trenutno razpolaga DZ z 49 stanovanji, višina najemnine znaša od 90 EUR do 287 EUR), povračila stroškov prevoza ob dela prostih dneh iz Ljubljane do kraja stalnega bivališča, sredstev za izobraževanje (nekaj čez 1000 EUR letno) in mesečnega pavšala za pokrivanje materialnih stroškov pri delu v vo­ lilni enoti (obiski v volilni enoti, poslanski golaž...). Slednji znaša od 533 EUR do 1013 EUR mesečno na poslanca (odvisno od oddaljenosti volilne enote iz Ljubljane).33 Poleg tega lahko še eno leto po prenehanju mandata prejemajo nadomestilo poslanske plače (oz. dve leti, če v tem času izpolnijo pogoje za upokojitev). Za tako rešitev seje posebej zavzel skupščinski KVIAZ v letu 1992, saj naj bi iz dotedanjih izkušenj izhajalo, »daje potrebno poslancu po prenehanju mandata zagotoviti plačo za daljše obdobje, s čemer se mu zagotovi socialna varnost dokler si na novo ne uredi svoj status.«34 27 Pitamic, Das Recht der Abgeordneten, str. 27. 28 Prav tam, str. 28-30. 29 Nastajanje slovenske ustave, str. 1247. 30 Ustava RS, § 95. 31 Zakon o poslancih, §§ 23-38. 32 T. i. Virantov zakon je sicer poslanske plače nekoliko znižal in sistemsko predrugačil. Dnevnik, 5.1. 2008. 33 www.dz-rs.si, 3. 10. 2011. 34 ESA 572, Poročilo KVIAZ-a k predlogu za izdajo zakona o poslancih z dne 7. 9. 1992 Osamosvojitev 1991: država in demokracija na Slovenskem ... 287 Ob sprejemu poslanskega zakona veliko javnih pomislekov ni bilo, zdi se, da so lju­ dje pač sprejeli dejstvo, da parlamentarna demokracija in poslanci nekaj stanejo. Toda naslov članka v Delu, kjer je vsebina zakona sicer korektno povzeta, je vendarle pove­ den: Zastopniki ljudstva so si v parlamentu mehko postlali.35 Poslanske plače in druge ugodnosti poslancev so očitno že v začetku postale ena od nevralgičnih točk opazovanja slovenskega parlamentarizma, področje, na katerega bo javnost še posebej pozorna in do njega neprizanesljiva. Vsi nadaljnji poskusi večanja poslanskih plač in drugih privilegi­ jev so namreč bili sprejeti izjemno ostro. Februarja 1995 so poslanci tako odstopili (oz. odločitev zamrznili) od načrtovanega zvišanja osnove za izračun plač, in sicer soglasno, v vseh poslanskih skupinah, saj so pod vtisom javnega mnenja ugotovili, kako so poslan­ ci »očiten strelovod« (Janez Podobnik). Ob tem so se nekateri še namrdnili ob netočnih podatkih, ki krožijo v javnosti in ustvarjajo lažni občutek, da so poslanci »naj večji izkori­ ščevalci davkoplačevalcev«.36 Tudi leta 2004, ob začetku četrte državnozborske periode, koje podoben ukrep predlagal Zmago Jelinčič Plemeniti, so ga stranke zavrnile, v javno­ sti pa je požel »zgražanje«.37 Do podobnega poslanskega »premisleka« je zaradi javnega »pomisleka« prišlo še v juliju 1995,38 ko so želeli poslanci zase spet uzakoniti predčasno upokojevanje in v ju­ liju 1999 - iz istega razloga.39 Pri tem lahko opazimo precej jasen vzorec: Poslanci so s predčasnim upokojevanjem nastopili vsakič v enakem obdobju, ob koncu mandatne dobe (najprej ob koncu mandata skupščine, nato ob koncu mandata 1992-1996 in nato ob koncu mandata 1996-2000). Poslanec Ivo Hvalica, ki predloga sprememb poslanskega zakona leta 1999 sicer ni podprl, je kasneje v svojih političnih spominih to obžaloval. Pronicljivo je zapisal, daje v Sloveniji razširjen predsodek, kako je za vse »kriv parlament«, kjer se samo »krega«, »ščuvanje« ljudi proti parlamentu pa je nekaj »navadnega«.40 Toda po drugi strani so si poslanci - ob upoštevanju proračunskih in občih gospodar­ skih razmer - plačo v praksi dvakrat zmanjšali. Prvič leta 1994, ko so za osnovo določili le 80 % siceršnje osnove, in drugič leta 2009, ko so si v razmerah gospodarske krize plače zmanjšali za en plačni razred. Tedaj je poslanec Franc Pukšič celo predlagal, da bi bili začasno vsi poslanci uvrščeni v najnižji, 55. plačni razred, a njegov predlog ni dobil podpore.41 Izrazita javnomnenjska občutljivost na višino poslanskih plač in druge poslanske pri­ vilegije, ki je v parlamentarni demokraciji sicer pričakovana in pozitivna, pa pravzaprav nima ustrezne podlage v obstoječi ureditvi. Materialni položaj poslancev je namreč pri- meijalno spodobno urejen, pri čemer sledi zgodovinsko-teoretski apologiji poslanskih plač. Višina poslanskih plač je hkrati precej uravnotežena s slovensko gospodarsko raz­ vitostjo znotraj evropske sedemindvajseterice. Slovenija je na petnajstem mestu po višini poslanskih plač in na šestnajstem po kriteriju gospodarske razvitosti.42 A v kolikšni meri konkretna višina poslanskih plač rešuje webrovsko dilemo »živeti za politiko — živeti od politike«, je že drugo vprašanje. 35 Delo, 5. 10. 1992. 36 Delo, 3. 2. 1995. 37 Mladina 51/2004. 38 Slovenski almanah ‘96, str. 73 39 Slovenski almanah 2000, str. 53. 40 Hvalica, Zadnja replika, str. 244—245. 41 Mladina 51/2004; Dnevnik, 8. 1. 2009. 42 Na prvem mestu po višini plač je Italija (trinajsta po gospodarski razvitosti), na dvanajstem pa Luksemburg (prvi po gospodarski razvitosti). Mesto pred Slovenijo je Madžarska (dvaindvajseta po gospodarski razvi­ tosti), mesto za njo pa Portugalska (devetnajsta po gospodarski razvitosti). Zobavnik, Koprivšek, Plače in drugi prejemki, str. 114. 288 Jure Gašparič : Poslanec Državnega zbora Republike Slovenije ... Poslanska imuniteta Poslanec kazensko-pravno ni enak ostalim državljanom, saj uživa poseben privilegij, konkreten »parlamentarni privilegij«, ki izvira iz zgodovine angleškega parlamentarizma, imuniteto. Na Otoku je poslanska imuniteta nasta(ja)la kot rezultat političnega boja med parlamentom in krono, ko se je postopoma uveljavilo prepričanje, da je treba »poslan­ cem zagotoviti svobodo govora in ostale svoboščine in pravice, ki naj jim omogočijo svobodno izražanje oziroma zastopanje političnih stališč.«43 Poslanska imuniteta je torej posledica prizadevanja po odstranitvi vpliva kralja na poslovanje parlamenta in razumlje­ na kot varovalka poslancev pred njim in (kasneje zlasti v kontinentalni Evropi) izvršilno oblastjo. Na idejni ravni je v času razsvetljenstva tudi povsem sovpadala s podobo de­ mokratične ureditve družbe. Po Montesquieuju so namreč bili poslanci pravni zastopniki ljudstva, kije bilo kot nosilec suverenosti v državi nedotakljivo.44 Čeprav moremo imuniteto označiti kot privilegij poslanca, velja poudariti, da je na­ stala v javnem interesu, izključno zaradi zagotavljanja nemotenega dela parlamenta. Prav javni interes kot čisto »političen razlog« naj bi bil tako pomemben, da se je država (za­ časno) odrekla pravici do kaznovanja. Osebni interes poslanca pri tem ni igral nobene vloge. Imuniteta je »varovala« parlament, kije svoje delo pač opravljal preko izvoljenih poslancev. Imunitetna ureditev, kakršna seje izoblikovala skozi zgodovino, je nato doži­ vela svoje udejanjenje tudi v slovenski ustavi.45 Po njej uživa poslanec tako t. i. poklicno46 kot t. i. nepoklicno47 imuniteto. Poslanci so torej poklicno kazensko neodgovorni, nepoklicno pa o tem odloča parla­ ment, v kolikor tako presodi; če »misli, da ga /poslanca/ rabi«.48 Zgodovinsko-teoretsko moremo spet ugotoviti, da gre za spodobno ureditev poslanske zaščite, ki jo podrobneje razčlenjujeta še Zakon o poslancih in Poslovnik (zlasti postopek vzpostavitve).49 A ka­ kšna je po drugi strani parlamentarna praksa, kakšnemu politično-kultumemu obrazcu sledijo poslanci pri obravnavi imunitetni zadev? V prvem mandatnem obdobju je parlament obravnaval 37 »imunitetnih primerov«, daleč največ v dvajsetletni zgodovini Državnega zbora. Že v naslednjem mandatu je šte­ vilo primerov upadlo na 13, v tretjem mandatu na zgolj 10, v četrtem seje nato spet pov­ zpelo na 13 in v zadnjem, sicer leto krajšem, še dodatno zvišalo na 16. Samo število pri­ merov nedvomno izpostavlja tranzicijsko-konstitucijsko fazo Državnega zbora - njegov prvi mandat. Poslanci in javnost so tedaj šele »osvajali« tako naravo imunitetne zaščite kot vlogo in meje delovanja novokomponiranega poslanca. Kar dvajset očitanih dejanj je namreč zadevalo žaljive obdolžitve in razžalitve. V prvem mandatu seje ravno tako nad­ povprečno število poslancev sklicevalo na imuniteto, parlament pa je brez vnaprejšnjih smernic imuniteto včasih vzpostavil (v kar 26 primerih), včasih spet ne. Politično-kultur- 43 Cerar, Imuniteta poslancev, str. 57—58. 44 Prav tam, str. 60. 45 Ustava RS, § 83. 46 Poklicna imuniteta je omejena na govor in glasovanje v parlamentu in je materialna, saj popolnoma iz­ ključuje vsakršno odgovornost poslanca (ustavno-pravni teoretiki jo zato imenujejo tudi poslanska neod­ govornost), ter absolutna, kajti poslanca varuje tudi po prenehanju njegovega mandata. Cerar, Imuniteta poslancev, str. 64. 47 Nepoklicna imuniteta ni materialna, ampak procesna, saj je poslanec za vsa »nepoklicna« dejanja odgovar­ ja kot vsak drug državljan, če le parlament dovoli začetek postopka. Za »prostočasna« kazniva dejanja tako ni neodgovoren, je pa nedotakljiv. Cerar, Imuniteta poslancev, str. 64. 48 Ciril Ribič na seji ustavne komisije. Nastajanje slovenske ustave, str. 846. 49 Podrobneje gl.: Zgonc, Poslanska imuniteta, str. 37—49. Osamosvojitev 1991: država in demokracija na Slovenskem ... 289 na praksa še ni bila izoblikovana. Edina izjema so bila dejanja žaljive obdolžitve, kjer je Državni zbor načeloma zmerom imuniteto vzpostavil. Že v drugem mandatu je prišlo do bistveno drugačnega dojemanja imunitetne zaščite, saj sta se nanjo sklicevala le dva poslanca, parlament pa jo je vzpostavil zgolj enemu samemu. Tretji mandat je nato sicer znova prinesel preobrat, saj so se kljub majhnemu številu primerov skoraj vsi poslanci sklicevali na imuniteto, a parlament jo je priznal le dvema - poslednjima mohikancema prve dvajsetletke (Ruparju in Jelinčiču), kajti v na­ slednjih dveh mandatih je ni vzpostavil nikomur več (nanjo pa seje tudi skliceval le en sam poslanec).50 Se torej samim poslancem zdi, da imunitetne zaščite ne potrebujejo več, oz. vsaj ne v taki obliki? Temu bi lahko pritrdili. Poslanci so namreč sami ugotavljali, da obstoječa imunitetna ureditev ni najboljša, saj je po eni strani preširoka in dopušča zlorabo tega instituta, po drugi pa pravzaprav poslancu vendarle ne zagotavlja zadostne svobode govora. Ta ugo­ tovitev se morda zdi kontradiktorna - da preširoka imuniteta kljub vsemu ne zagotavlja svobodne besede -, četudi je povsem utemeljena; ne le teoretsko, pritrjuje ji tudi politična praksa. Obstoječa imuniteta namreč varuje le pred kazenskim pregonom, pot za civilne (odškodninske) tožbe proti poslancem pa je povsem odprta. Slabost te ureditve je kon­ kretno občutil poslanec Ivo Hvalica. Konec leta 1999, v razpravi o interpelaciji šolskega ministra Slavka Gabra, je za govorniškim pultom v parlamentu izrekel besede, ki jih je takratni podsekretar na ministrstvu Nikolaj Žibert razumel kot žaljivo obdolžitev. Proti Hvalici je zato sprožil odškodninsko tožbo in jo tudi dobil.51 Zaradi nezadovoljstva z obstoječo ureditvijo so se tako vse parlamentarne stranke, razen Slovenske nacionalne stranke, po letu 2000 začele zavzemati za spremembo ure­ ditve poslanske imunitete. V glavnem so zagovarjali njeno zoženje, v civilnem pogledu pa nadgradnjo.52 Iskanje kompromisne rešitve se giblje v smeri, ki bi varovala poslance kazensko in odškodninsko pri »opravljanju poslanske funkcije«.53 Predlogi o oženju ali celo ukinitvi poslanske imunitete so povsem v sozvočju z javnim mnenjem, saj krepka večina volivcev odločno zagovaija odpravo instituta imunitete.54 A ob tem se velja vprašati, čemu javnost tako nasprotuje imuniteti, ko pa je bila vzpostavi­ tev slednje pravzaprav razmeroma redek pojav (26 primerov v prvem mandatu, 1 v dru­ gem in 2 v tretjem), pri čemer so se medijske zgodbe o imuniteti v glavnem osredotočale na zgolj nekaj poslanskih imen (Jelinčič, Rupar, Prijatelj, Hvalica - slednji v drugačnem kontekstu), ki izstopajo po številu in teži primerov. Tudi to lahko interpretiramo v kontekstu širšega mnenja o parlamentu, združbi razsi- pnežev, ki - po mnenju javnosti - uživa še nepravično zaščito pred zakonom, pred kate­ rim smo bojda vsi enaki. Njena odprava bi tako imela bolj simbolni kot stvarni pomen, njeno predrugačenje, ki bi poslance varovalo še pred civilnimi postopki, pa bi bodisi vneslo več ostrine in več udarcev pod pasom v politični ring (in nižalo ugled parlamenta) bodisi podžgalo razbremenjene poslance k bolj sproščeni debati in konkretnejšim spopa­ dom s problemi (in posledično višalo ugled parlamenta). 50 Poročila o delu DZ. 51 Zgonc, Poslanska imuniteta, str. 38. 52 Prvi predlog skupine poslancev iz leta 2001 je predvidel širitev imunitete na civilno odgovornost, predlog skupine poslancev (LDS, SD, DeSUS, poslanca narodnosti) iz leta 2004 pa je predvideval zgolj širitev poklicne imunitete še na civilno odgovornost in ukinitev nepoklicne. Predlog poslancev SDS, NSi, SLS in DeSUS iz leta 2005 je poklicno imuniteto urejal podobno, a ohranjal nekoliko ožjo nepoklicno. Toda slabe tri tedne kasneje je podobna poslanska združba (brez DeSUSa) podala nov predlog, kije predvideval popolno črtanje imunitete. 53 Zgonc, Poslanska imuniteta, str. 60-72. 54 Zgonc, Poslanska imuniteta, str. 62. 290 Jure Gasparič : Poslanec Državnega zbora Republike Slovenije ... Struktura poslanske zbornice »Pa vendar si dovolimo reči, daje v parlamentu, kjer ni doma le politika, ampak tam nastaja ustavni in pravni red države, vendar tudi nekaj obojega, teatra in cirkusa. Zlasti ko zabrnijo kamere, saj te sprožijo hipne reakcije. Pa nikar takoj ne obsojajte peščice predstavnic »šibkejšega« spola. Zganejo se predvsem gospodje poslanci. Hitijo si popra­ vljati kravate, pogladijo se po lasišču ali pleši, zapnejo gumbe na suknjičih, da, celo gore papiija, beri bodočih zakonov in drugi aktov, pospravljajo in urejajo.«55 Hudomušen zapis novinarskih vtisov o drugem letu prvega mandata Državnega zbo­ ra, o času njegovih začetkov torej, ko še ni bilo neposrednih prenosov parlamentarnih sej, poraja vprašanja o nekaterih tipičnih značilnostih nastajajoče parlamentarne elite. Kdo so člani poslanske zbornice: V glavnem moški, zaskrbljeni za svojo urejenost in imidž, ki goreče študirajo zahtevne gore zakonodajnih papirjev? Pregled spolne, izobrazbene in starostne strukture parlamenta v zadnjih dvajsetih letih podaja precej statično sliko: V prvem mandatnem obdobju je bilo izvoljenih 12 poslank. Slaba polovica poslan­ cev je imela univerzitetno izobrazbo, ob njih jih je bilo kar 19 z doktorati ali magisteriji. Največ jih je bilo starih med štirideset in petdeset let, več kot 30 % pa med trideset in štirideset. V naslednjem mandatu seje število poslank opazno zmanjšalo; na zgolj sedem, izobrazbena in starostna struktura pa sta ostali podobni. Več kot 50 % poslancev je imelo univerzitetno izobrazbo, 10 tudi magisterij ali doktorat. Največ jih je bilo v štiridesetih, četrtina zbora je bila desetletje mlajša, četrtina pa desetletje starejša. V tretjem mandatu se je število poslank zvišalo na nekdanjo raven - izvoljenih je bilo 13 poslank. Izobraz­ bena raven je nekoliko upadla, starostna struktura pa zvišala. 42 % poslancev je imelo univerzitetno izobrazbo, 15 magisterij ali doktorat; največ jih je bilo v štiridesetih letih, le malo manj pa v petdesetih letih. V četrti periodi, v letih 2004-2008, je bilo izvoljenih 11 poslank, parlament pa je imel nekoliko višjo izobrazbeno in starostno strukturo. V pravkar izteklem se mandatu je bilo izvoljenih 12 poslank, parlament je imel še nekoliko višjo izobrazbeno in starostno strukturo.56 Pomenljivo se zdi, da je med izvoljenimi poslanci po letu 2000 precej poslanskih veteranov. Na volitvah leta 2000 in 2004 je bilo izvoljenih več kot polovica kandidatov, ki so nekoč že bili poslanci, leta 2008 pa sicer nekoliko manj, a še zmerom skoraj pol. Iz tega bi bilo mogoče sklepati, daje poslanska elita v Sloveniji konsolidirana in trajna, a je pravzaprav delež ponovno izvoljenih poslancev v primerjavi z nekaterimi srednje- in zahodnoevropskimi državami na Slovenskem najnižji.57 Bodisi ni poklic poslanca tako idealen, da bi spodbujal nekdanje poslance k ponovni kandidaturi, bodisi so volivci nad »starimi obrazi« razočarani... Število ponovno izvoljenih poslancev po mandatnih obdobjih Mandatno obdobje Št. ponovno izvoljenih poslancev ne glede na mandatno obdobje Št. ponovno izvoljenih poslancev glede na prejšnje mandatno obdobje 1992- 1996 - 31 (prejšnjih delegatov Skupščine RS) 1996-2000 34 29 2000 - 2004 49 44 2004 - 2008 48 37 2008 -2011 41 55 Slovenski almanah ‘95, str. 88. 56 Poročila o delu DZ. 57 Prim.: Žagar, Oblikovanje politične elite, str. 15-16; Poročilo o delu DZ 2008-2012 - prvo leto mandata. Osamosvojitev 1991: država in demokracija na Slovenskem ... 291 Kakšen je torej tipičen lik slovenskega poslanca prve parlamentarne dvajsetletke? Ti­ pičen poslanec je moški v štiridesetih, ki postaja zmerom starejši, saj dolgo vztraja pri političnem delu. Ima daljši aktivnejši staž v politični stranki, je urejen, pri čemer posveča posebno skrb svojemu izgledu in javnim nastopom. Poleg tega je univerzitetno izobražen in ima statistično dobre možnosti za vnovično izvolitev. S poslansko plačo je načeloma za­ dovoljen. Vsaj na enem področju oblikovanja politik se počuti strokovnjaka. Zelo mogoče je, da poleg poslanske službe hkrati tudi županuje manjšemu slovenskemu kraju. Njegov povprečen delovni dan traja od 10 do 12 ur, kar pomeni, daje zelo obremenjen (starostna struktura parlamenta je tako idealna, poslanci so ljudje v najboljših letih, ki zmorejo na­ pore). Svojo službo poslanec v glavnem dojema kot sprejemanje zakonov in proračuna.58 »Podgane, podlasice, lisice ...«? Modema demokracija nedvomno želi, da zaupamo političnim institucijam, modema demokracija na tem celo temelji,59 a hkrati je primerjalno gledano zaupanje v parlament kot osrednje zakonodajno in predstavniško telo relativno nizko - v večini evropskih dr­ žav.60 V »zibelki demokracije« - v Veliki Britaniji - je večina ljudi danes prepričanih, da parlament uteleša lastnosti kot pohlep in potuhnjenost ter da v njem sedijo lažnive kreatu­ re, podobne podganam, podlasicam, kačam, lisicam in mrhovinarjem.61 V Sloveniji dvajset let po vzpostavitvi samostojne države in novega političnega in gospodarskega sistema ni situacija pravzaprav nič drugačna. Ljudje so sicer načeloma še vedno naklonjeni parlamentarni demokraciji, a parlamentu in poslancem ne zaupajo. Ustvarjen je vtis, da so poslanci preveč privilegirana skupina, ki pač sodi v kontekst v javnosti nejasno definirane »fraze« »parlamentarna demokracija«. Številne politične afere, na katere prežijo mediji, zmanjšujejo ugled parlamenta, četudi nastopajo v njih le posamezniki. Zapisano niti ni tako nenavadno, če upoštevamo, da ljudje niti ne vedo prav dobro, kaj poslanec počne, in si zapomnijo le spodrsljaje, pomote in afere, ki spre­ mljajo delo parlamenta. Poslanci povrhu vsega tudi nimajo svojega sindikata ali zbornice (imajo sicer društvo), ampak se, nasprotno, cehovsko nesolidamo napadajo in obtožujejo kakor v nobenem drugem poklicu. Ali pa si, po drugi strani, cehovsko solidarno omo­ gočajo predčasno upokojevanje in najemajo ugodna državna posojila.62 Bivši poslanec Ciril Ribičič je že leta 1995 zapisal, kako je o poslancih »dobra samo slaba vest«, ker da je parlament po občem mnenju draga, neučinkovita in k privilegijem nagnjena »združba lenih razsipnežev«.63 Podobno se je izrazil tudi nekdanji slovaški poslanec Jožef Banáš, kije izdal visokonakladno »poročilo s študijskega bivanja v politiki«. V ljudem všečnem in šaljivem slogu poudarja, kako se »življenjska raven politikov ne razlikuje glede na to, če gre za politika socialistične levice ali konservativne desnice, ampak glede na to, če je bil bogat že pred vstopom v politiko ali je obogatel šele kasneje. Socialist, ki obogati v politiki, postane konservativec. V kolikor je bil socialist bogat že ob vstopu v politiko, je bil konservativec, četudi je bil član socialistične stranke. Politik, kije bil pred vstopom v politiko reven inje reven tudi po odhodu iz nje, ni ne socialist ne konservativec, marveč idiot.«64 S tem je hudomušno zapisal to, kar volivci želijo brati. 58 Podoba tipičnega poslanca temelj i na Poročilih o delu DZ in rezultatih Ankete med poslanci DZ marca 1994 (odgovarjalo je 73 poslancev). 59 Gl.: Frevert, Does Trust Have a History?. 60 Evropska družboslovna raziskava 2002/2003. 61 Fox, What ’s trust got to do with it?. 62 Gašparič, Parlamentarna demokracija, str. 120. 63 Ribičič, Siva tipka, str. 124. 64 Banáš, Idioti v politike, str. 31. 292 Jure Gašparič : Poslanec Državnega zbora Republike Slovenije ... Trdimo lahko, daje razumevanje parlamentarne demokracije tako pri volivcih kot pri izvoljenih rezultanta politično-zgodovinske dediščine, specifik tranzicijskega razvoja in strukturiranja političnega prostora, zgledovanja po uveljavljeni teorijah in praksah v tuji­ ni (zlasti na Zahodu)... Je sad gotovega politično-kultumega vzorca, ki seje izoblikoval in se še oblikuje, pri čemer moramo poudariti, da so nove politične institucije parlamen­ tarne demokracije zrasle relativno hitro, mentalni proces v glavah ljudi, ki to spremljajo, pa je počasnejši, kar je značilnost vse vzhodne Srednje Evrope.65 Morda se zdi, daje s »politično kulturo« najpreprosteje pojasniti značilnosti slovenskega, pa tudi slovaškega, češkega... parlamentarizma, daje taka razlaga izhod v sili tedaj, ko ne zmoremo najti racionalne razlage. Toda vprašanje, ki se ob tem nujno porodi, ni več tako preprosto: Na podlagi česa pa moremo sklepati, da slovenski parlamentarizem vodi ratio? Razumeva­ nje in tudi funkcioniranje parlamentarne demokracije namreč ni (zmeraj) racionalistično, nekateri teoretiki celo trdijo, da se ljudje in narodi začnejo obnašati racionalno in modro šele tedaj, ko izčrpajo vse druge možnosti.66 Vneto iskanje izključno racionalnih razlag za stanje duha v parlamentu, za ugled poslanca in zaupanje v parlamentarno demokracijo sploh tako ne more biti metodološko smiselno početje. Povzetek Jure Gasparič Poslanec Državnega zbora Republike Slovenije 1992 - 2011 / od 1. do 5. mandatnega obdobja Veliko nesoglasij o potrebi po uveljavitvi parlamentarne demokracije v začetku devet­ desetih let v Sloveniji ni bilo. Krepka večina ljudi je menila, da se naj Slovenija razvija po vzoru zahodnoevropskih držav, da je potreben večstrankarski sistem in da država in državljani preprosto potrebujejo parlament. Na tej podlagi bi vsekakor mogli izpeljati sklep o relativno visoki ravni politične kulture in visokem zaupanju v parlamentarno de­ mokracijo v začetku nove ere slovenskega parlamentarizma ... če ne bi bila stališča ljudi hkrati prežeta z nezaupanjem in celo protislovna. Ljudje so tako po eni strani zagovarjali parlament kot institucijo, po drugi pa menili, da lahko močno državno vodstvo dosti bolj koristi državi kot vse diskusije v parlamentu. Poslancem a priori niso zaupali. Velika pri­ čakovanja so se takrat mešala z dediščino starega sistema. Mesto parlamenta in njegovega člana (poslanca) v političnem sistemu je najprej in na splošno določila skupščina v Ustavi Republike Slovenije. Splošne ustavne določbe o poslancu je naslednje leto natančneje opredelil poseben zakon o poslancih. Potreba po specialnem »poslanskem« zakonu je bila tedaj jasno izkazana. Poslanec, kakor je bil predviden v novi ustavni ureditvi, seje namreč bistveno razlikoval od prejšnjega delegata republiške skupščine. Njegova specifična politična teža ni (bila zamišljena kot) majhna. Ureditev, kije bila z Zakonom o poslancih uveljavljena leta 1992, po dvajsetih letih v glavnem še zmerom velja v skoraj nespremenjeni obliki. Doživel je vsega dve tehtni spremembi, prvič je vanj poseglo Ustavno sodišče in razveljavilo člen o možnosti pred­ časnega upokojevanja, drugo spremembo pa so poslanci sprejeli maja 2011, ko so po napornem usklajevanju s šibko večino odločili, da poslanec ne more hkrati biti župan ali podžupan v občini. 65 Kopeček, Historická paměť, str. 259. 66 Pye, Political Culture Revisited, str. 504. Osamosvojitev 1991: država in demokracija na Slovenskem ... 293 K specifični funkciji poslanca sami po sebi — izhajajoč iz zgodovine parlamentarne demokracije - sodijo privilegiji (spodobna plača, drugi materialni pogoji, imuniteta), ki se gotovo zdijo najmanj pomembni in najbolj »elitistični« deli poslanskega statusa, a so vendarle ključnega pomena za nemoteno delovanje parlamentarne demokracije. Ob sprejemu poslanskega zakona veliko javnih pomislekov o poslanskih plačah ni bilo, zdi se, da so ljudje pač sprejeli dejstvo, da parlamentarna demokracija in poslanci nekaj sta­ nejo. Toda poslanske plače in drugi ugodnosti poslancev so vendarle že kmalu postali ena od nevralgičnih točk opazovanja slovenskega parlamentarizma, področje, na katerega je javnost še posebej pozorna in do njega neprizanesljiva. Vsi nadaljnji poskusi večanja poslanskih plač in drugih privilegijev so namreč bili sprejeti izjemno ostro. Poslanski privilegij, ki prav tako precej buri duhove, je tudi imuniteta. Toda parlamen­ tarna praksa kaže, daje že po prvem mandatu prišlo do bistveno drugačnega dojemanja imunitetne zaščite kot prej, saj jo je parlament vzpostavil le trem poslancem. Se torej samim poslancem zdi, da imunitetne zaščite ne potrebujejo več, oz. vsaj ne v taki obliki? Temu bi lahko pritrdili. Poslanci so namreč sami ugotavljali, da obstoječa imunitetna ureditev ni najboljša, saj je po eni strani preširoka in dopušča zlorabo tega instituta, po drugi pa pravzaprav poslancu ne zagotavlja zadostne svobode govora. Predlogi o oženju ali celo ukinitvi poslanske imunitete so povsem v sozvočju z javnim mnenjem, saj krepka večina volivcev odločno zagovarja odpravo instituta imunitete. A ob tem se velja vprašati, čemu javnost tako nasprotuje imuniteti, ko pa je bila vzpostavitev slednje pravzaprav raz­ meroma redek pojav, pri čemer so se medijske zgodbe o imuniteti v glavnem osredotočale na zgolj nekaj (moških) poslanskih imen. Moška imena tudi sicer prevladujejo v vseh sestavah poslanske zbornice. Pregled spolne, izobrazbene in starostne strukture parlamenta v zadnjih dvajsetih letih namreč po­ daja naslednjo sliko: Tipičen poslanec je moški v štiridesetih, ki postaja zmerom starejši, saj dolgo vztraja pri političnem delu. Ima daljši aktivnejši staž v politični stranki, je ure­ jen. Poleg tega je univerzitetno izobražen in ima statistično dobre možnosti za vnovično izvolitev. S poslansko plačo je načeloma zadovoljen. Vsaj na enem področju oblikovanja politik se počuti strokovnjaka. Zelo mogoče je, da poleg poslanske službe hkrati tudi županuje manjšemu slovenskemu kraju. Njegov povprečen delovni dan traja od 10 do 12 ur, kar pomeni, daje zelo obremenjen. Svojo službo poslanec v glavnem dojema kot sprejemanje zakonov in proračuna. Trdimo lahko, daje razumevanje parlamentarne demokracije tako pri volivcih kot pri izvoljenih rezultanta politično-zgodovinske dediščine, specifik tranzicijskega razvoja in strukturiranja političnega prostora, zgledovanja po uveljavljeni teorijah in praksah v tuji­ ni (zlasti na Zahodu)... Je sad gotovega politično-kultumega vzorca, ki se je izoblikoval in se še oblikuje, pri čemer moramo poudariti, da so nove politične institucije parlamen­ tarne demokracije zrasle relativno hitro, mentalni proces v glavah ljudi, ki to spremljajo, pa je počasnejši, kar je značilnost vse vzhodne Srednje Evrope. Viri in literatura Arhivski viri Dokumentacijsko-knjižnični oddelek Državnega zbora RS, ESA 572, gradivo k zakonu o poslancih. Objavljeni viri Banáš, Jozef, Idioti v politike. Bratislava: Ikar, 2010. 294 Jure Gasparič : Poslanec Državnega zbora Republike Slovenije ... Dokumentacijsko-knjižnični oddelek Državnega zbora RS, Dobesedni zapis seje Držav­ nega zbora dne 17. 5. 2011 (www.dz-rs.si). Evropska družboslovna raziskava 2002/2003, Jowell, R. and the Central Co-ordinating Team: Velika Britanija, London: Centre for Comparative Social Surveys, City Univer­ sity [izdelava], 2003. Slovenija, Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbe­ ne vede, Arhiv družboslovnih podatkov [distribucija], 2004. Hvalica, Ivo, Zadnja replika. Ljubljana: Promag, 2002. Nastajanje slovenske ustave. Izbor gradiv Komisije za ustavna vprašanja (1990-1991), III. zvezek. Cerar, M., Perenič, G. (ur.). Ljubljana: Državni zbor, 2001. Poročilo o delu Državnega zbora v mandatnem obdobju 1992-1996. Ljubljana: Državni zbor, 1996. Poročilo o delu Državnega zbora v mandatnem obdobju 1996-2000. Ljubljana: Državni zbor, 2000. Poročilo o delu Državnega zbora v mandatnem obdobju 2000-2004. Ljubljana: Državni zbor, 2004. Poročilo o delu Državnega zbora v mandatnem obdobju 2004-2008. Ljubljana: Državni zbor, 2008. Poročilo o delu Državnega zbora v obdobju 2008-2012. Prvo leto mandata oktober 2008 - december 2009. Ljubljana: Državni zbor, 2009. Ribičič, Ciril, Siva tipka 074. Ljubljana: Enotnost, 1995. Toš, Niko et al. Slovensko javno mnenje 1991/2: Slovenska družba na prehodu v demo­ kracijo in mednarodna raziskava o vernosti in cerkvi [datoteka podatkov]. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede, Center za raziskovanje javnega mnenja in množičnih komunikacij [izdelava], 1991. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede, Arhiv družboslovnih podatkov [distribucija], 1999. Toš, Niko et al. Slovensko javno mnenje SJM1991/1: Demokratizacija v Vzhodnoevrop ­ skih državah [datoteka podatkov]. Ljubljana: Univerza Edvarda Kardelja, Fakulteta za sociologijo, politične vede in novinarstvo, Center za raziskovanje javnega mnenja in množičnih komunikacij [izdelava ], 1991. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakul­ teta za družbene vede, Arhiv družboslovnih podatkov [distribucija ], 2000. Toš, Niko et al. Slovensko javno mnenje 1990/2: Stališča Slovencev ob novi ustavi [da­ toteka podatkov]. Ljubljana: Univerza Edvarda Kardelja, Fakulteta za sociologijo, politične vede in novinarstvo, Center za raziskovanje javnega mnenja in množičnih komunikacij [izdelava ], 1990. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede, Arhiv družboslovnih podatkov [distribucija ], 2000. Toš, Niko et al. Slovensko javno mnenje 1992/3: Procesi demokratizacije [datoteka po­ datkov]. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede, Center za raz­ iskovanje javnega mnenja in množičnih komunikacij [izdelava ], november 1992. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede, Arhiv družboslovnih podatkov [distribucija ], 2000. Ustava RS. Zajc, Drago, Anketa med poslanci Državnega Zbora [datoteka podatkov]. Ljubljana: Fa­ kulteta za družbene vede. Center za politološke raziskave [izdelava], 1994. Ljubljana: Univerza v Ljubljani. Fakulteta za družbene vede. Arhiv družboslovnih podatkov [di­ stribucija], december 2002. Zakon o poslancih (s spremembami in dopolnitvami). Ur.l. RS, št. 48/1992,44/1994 Odi. US: U-I-135/92-29, 123/2004, 24/2005-UPB1, 90/2005, 112/2005-UPB2, 109/2008, 39/2011. Osamosvojitev 1991: država in demokracija na Slovenskem ... 295 Časopisni viri Delo, 5.10. 1992. Taškař, Jana, Flegar, Vojko, Mašanovič, Božo, Meršol, Mitja, Zastopni­ ki ljudstva so si v parlamentu mehko postlali. Delo, 3. 2. 1995. Taškař, Jana, Poslanskih plač ne bodo zvišali. Dnevnik, 5. 1. 2008. Poglajen, Jože, Virantov zakon znižal poslanske plače. Dnevnik, 8. 1. 2009. Poglajen, Jože, Za plačilni razred nižje poslanske plače. Mladina, 51/2004. Biščak, Jože, Premožni državni zbor. Mladina, 05/2011. Petrovčič, Peter, Intervju s Francijem Kekom. Slovenski almanah ,93. Ljubljana: Delo, 1992. Slovenski almanah ,95. Taškař, Jana, Razburljivo leto v parlamentu. Ljubljana: Delo, 1994. Slovenski almanah ,96. Ljubljana: Delo, 1995. Slovenski almanah 2000, Ljubljana: Delo, 1999. Monografije Državni zbor. 1992 — 2007. Krašovec, T., Benko, D., Zobavnik, I. (ur.). Ljubljana: Držav­ ni zbor, 2007. Fox, Ruth, What's trust got to do with it? Public Trust in and Expectations of Politicians and Parliament. Hansard Society, 2010. Frevert, Ute, Does Trust Have a History?, Max Weber Lecture No. 2009/01. Florence: European University, 2009. Kopeček, Michal, Historická paměť a liberální nacionalismus v Česku a střední Evropě po roce 1989. Kapitoly z dějin české demokracie po roce 1989. Praha, 2008. Pitamic, Leonidas, Das Recht der Abgeordneten auf Diäten. Wien - Leipzig: Wiener Staatswissenschaftliche Studien - Franz Deuticke, 1913. Zgonc, Andraž, Poslanska imuniteta v Republiki Sloveniji — privilegij ali (ne)potrebna zaščita?, magistrsko delo na FDV, Ljubljana 2006, (elektronska objava na: http:// dk.fdv.uni-lj.si/magistrska/pdfs/mag_zgonc-andraz.pdf). Razprave Babič, Blaž, Vzpostavitev parlamentarizma v polnem pomenu besede: »Parlamentarna demokracija vrača udarec«. Prihodnost parlamentarne demokracije. Zbornik stro ­ kovnega srečanja ob 20. obletnici prvih večstrankarskih volitev. Ljubljana, 2010, str. 48-58. Cerar, Miro, Imuniteta poslancev (s posebnim ozirom na pravno ureditev v Sloveniji). Zbornik znanstvenih razprav 1994, let. LIV, str. 57—79. Gašparič, Jure, parlamentarna demokracija in zaupanje: K zgodovini vstopanja zaupa­ nja v politično življenje. Prihodnost parlamentarne demokracije. Zbornik strokovne ­ ga srečanja ob 20. obletnici prvih večstrankarskih volitev. Ljubljana: Državni zbor, 2010, str. 116-122. Kristan, Ivan, Dvodomnost slovenskega parlamenta. Prihodnost parlamentarne demo­ kracije. Zbornik strokovnega srečanja ob 20. obletnici prvih večstrankarskih volitev. Ljubljana: Državni zbor, 2010, str. 98-103. Pye, Lucian W, Political Culture Revisited. Political Psychology, Vol. 12, 1991, No. 3, str. 487-508. 296 Jure Gasparič : Poslanec Državnega zbora Republike Slovenije ... Zagorc, Saša, Poslanska nezdružljivost - potencial ali ovira za delo poslanca. Prihodnost parlamentarne demokracije. Zbornik strokovnega srečanja ob 20. obletnici prvih več­ strankarskih volitev. Ljubljana: Državni zbor, 2010, str. 221-226. Zobavnik, Igor, Koprivšek, Petra, Plače in drugi prejemki poslancev. Zbornik razisko- valno-dokumentacijskega sektorja 2009-2010. Ljubljana: Državni zbor, 2010, str. 94-115. Žagar, Katarina, Oblikovanje politične elite v Sloveniji. Zbornik raziskovalno-dokumen- tacijskega sektorja 2006. Ljubljana: Državni zbor, 2007, str. 10-19.