PLANINSKI VESTNIK
mogoč le ob pristopu v sklad. Dobra spodbuda za pristop k skladu pa bi bila nedvomno to, da bi le člani dobili podporo iz državnega proračuna.
Vse to je Gospodarska komisija PZS v skoraj enaki obliki predlagala že na posvetu gospo-
darjev in drugih društvenih funkcionarjev 23. maja 1992 v Ljubljani. Maloštevilni udeleženci takrat niso kazali niti najmanjšega navdušenja za podobne rešitve. Vsa vprašanja pa so od takrat ostala nerešena. Morda je sedaj razpoloženje kaj drugačno.
NEBEŠKO LEPO IN HUDIČEVO TEŽAVNO PLEZANJE	___
CHACRARAJU, DRUGIČ IN TRETJIČ
PAVLE KOZJEK
Tri leta je minilo, odkar sem prvič pobliže spoznal Chacraraju, eno od najlepših andskih gora Ko sem po solo vzponu v ameriški smeri kar najhitreje bežal izpod grozečih majavih se-rakov in previsnih ledenih gob, sem sam pri sebi sklenil: nikoli več v to goro. Marsikateri plezalec se bo strinjal z mano, da take vrste sklepi niso kaj prida vredni: čas odnese strahove in neljube spomine, lepši del pa na srečo ostane zapisan bolj globoko. Tako sem letos sredi julija spet gazil sneg in iskal prehode čez razbit ledenik pod steno. Po odločitvi, da greva z Gregom ravno v Chacraraju, so se mi včasih motale po glavi misli, kot: ve morda gora za takšne prelomljene obljube? -Zakaj se vedno znova vračaš in iščeš nekaj novega v steni, v kateri si v enem dnevu doživet dovolj za nekaj let umirjenega vsakdanjega življenja? V mislih sem se pogovarjal z goro in
Stena Chacraraja skoraj od vrha do lal
zdelo se mi je, da sva sklenila nekakšen tih dogovor: ona mi v steni ne bo pošiljala preveč skal in ledu za vrat, jaz pa ne bom rinil z glavo skozi zid.
HITRO MINE DAN V ANDIH
Chacraraju nama prvi dan plezanja ni bil videti preveč naklonjen. Grega je najprej prestregel kamen, ki je pribrenčal čez previs nad nama. Nato pa je po strmem kamnitem žlebu, edinem prehodu čez prvo bariero, prirohnel leden plaz, tik preden sva vstopila vanj. Potem se je stena umirila; kot da naju je prej hotela le opozoriti, da naj bo najin obisk čim krajši. Zatopljena v plezanje previsnih poči in plošč druge skalne pregrade sva pozabila, kako hitro mine dan v Andih. Z mrakom je prišel mraz in zeblo je mene na visečem stojišču sredi zmešnjave vrvi, klinov In lestvic, še bolj pa Grego, ki se je v polmraku prebijal čez zadnje metre previsne plošče. Tesni plezalniki niso prijetni za uporabo pri desetih stopinjah pod ničlo,
428
PLANINSKI VESTNIK
Chacraraju, mogočno lepa gora
Folo: Pavla Kozjsk
prav tako ne majfiken granitni zobci na gladki plošči, ki bi sicer morda lahko bili oprimki. Klini "pa so se krivili in odletavali iz nakazanih, slepih poči.
Nazadnje mu je ie uspelo. Toda medtem se je zgostila trda tema in kot zanalašč baterije tokrat niso bile v gornjem žepu nahrttnika. »Grega, greva dol!« sem končno siiSal samega sebe, kot da bi govoril nekdo drug. Nisem bil čisto prepričan, da ravnam prav.
BIVAKI V LEDENIH STENAH
Težko se je bilo vračati po težko priborjenih metrih stene, čeprav velike izbire pravzaprav nisva imela. Edino vsaj za silo primerno mesto za bivak je bila majhna niša s poševnim dnom kakih sto metrov pod nama. Dodobra zdelana sva se po dolgih pripravah nekako položila v napol viseče spalne vreče in šele takrat so pritegnile mojo pozornost lučke v dolini. Colcabamba bo tole, sem sklepal, vasica na vzhodni strani Cordillere Blance. Kje sem že takole celo noč opazoval migljanje lučk v dolini? Seveda, bilo je v zimski Čihulovl v Široki peči. Trinajst let je že tega. moj prvi zimski bivak je bil to in zlepa ga ne bom pozabil: viseli smo sredi nekakšnih plošč, vso noč je snežilo in slapovi pršiča so se nam vsipali za vrat... Pa dve teti kasneje, nova smer v Ailefroi-de: sredi noči sem se zbudil z občutkom, da je nekaj narobe. Res ni bilo vse prav, z Zvoncem sva visela na vrvi vsak na svoji strani grebena... Pa El Cap z netopirskimi gnezdi namesto bivakov in Patagonija z ledenimi luknjami, kjer diha vlaga iz tebe še potem, ko že uživaš tropsko sonce na Copacabani. In tisti najhujši, osamljena decembrska noč tik pod vrhom Dautagirija v plitvi ledeni razpoki, brez bivak opreme in z občutkom, da vse skupaj ni res in da se je treba samo zbuditi... Kaki na bo noč v steni Chacraraja? Upam, da ne prehuda, saj plezanje jutrišnjega dne ne bo nič lažje.
Grega že drema, naslonjen na svoj del cgrajice iz vrvi. Jaz pa še kar gledam zatemnjene obrise
oddaljenih hribov in migljajoče lučke v dolini. Kdaj že je bilo to!
JAPONSKA SMER
Samo še trideset metrov imava do vrha. Toda zelo zanimivih trideset metrov: leden žleb, ki sva mu ves čas sledila, izgine v ozkem žrelu navpičnega kamina iz modrega ledu, ta pa se nenadoma konča med fantazijskimi snežnimi skulpturami grebena, ki povezuje oba vrhova Chacraraja. Igra megle in sonca naredi prizor skoraj neresničen. Je to svet za plezalca? Prej za umetnika, kiparja ati slikarja... Ledeni kamin je lažji, kot je bil videti od spodaj. Dva metra pod vrhom pa je vse navpično, mehko in negotovo in le prusik, ki gleda iz opasti, priča, da je bil nekoč nekdo že tukaj. Tvegam in pogledam čez, v severno steno: ničesar ni, le precej daleč spodaj megleno vidim ledene sklade. Hitro skočim nazaj. Cepec! Opasti so tukaj velike kot strehe,.. Grega je hitro za mano in potem se oba reživa in delava utrgane posnetke najinih zdelanih in kosmatih obrazov. Saj zdaj pa res ne greva več v Chacraraju, kajne? Ja, kot pribito, v letošnjem letu naju zagotovo ne bo več videl! Čas je potekel in treba se bo posloviti od Cordillere Blance. Le v Tambu bomo še zaplesali huayno, indijanski ples, da pomirimo bogove, ki čuvajo med belimi vrhovi skrito Inkovsko bogastvo. Saj smo ga vendar vsak en delček odnesli s seboj...
Chacraraju, vzhodna stena - odprava AO Ljubljana Matica; Slovenska smer: ED+ |VH A2, WW-VI 65-70°), 700 m, 21 ur prvenstvena, Pavle Kozjek. Grega Kresa), 1-1 ir 19. 7.1993
Chacraraju, juina stena
Japonska smer {Okabe-Magara 1979) TD+ (90760-75") 900 m, T ur. P. Koz|ek. G. Kresal, 29. 7.1993
Prečenje Južnih Alp
Novozelandski alpinizem e letos zabeleiil pomemben dogodek: švicarskemu alpinistu in glaciologu, 26-letnemu Martinu Latamser|u. je v B-me setnem alpinističnem maratonu uspelo skoraj v celoti prečiti "Južne Alpe« od severa proti jugu, pri tem pa Je splezal na 77 najvišjih vrhov Move Zelandija. Plezalno turo je začel 20. oklobra lani na Cape Farewellu na skrajnem severozahodu Juinega otoka. Sredi decembra ie na prelazu Arlhur, ki sa spusti na 900 metrov, srečal sonarodnjaka in SludijsK&ga kolega Čhrlstopha Huegga. Takrat je prekinil potovanje na jug. da sta se lahko skupaj podala na osvajanje najvišjih novozelandskih vrhov, med drugimi ludi Mount Cooka (3754 m), ki ga je prvi preplezal njun sotojak Matthlas Zur-briggen pred 96 leti.
Kljub poslabšanju vremena sta nadaljevala veliko prečenje otoka proti Jugu, se vzpela po severozahodnem pobočju na 3036 metrov visoki Mount Aspirtrtg irt začela prečiti Flordland. V začetku maja je moral Fluegg prekiniti potovanje, ki gaje Laternser nato skušal nadaljevati sam. vendar zaradi slabega vremena svojega načrta ni mogel do konca izpeljati.
Kljub temu je to največji alpinistični podvig v novozelandski zgodovini. Podobnih prečenj otoka so se doslej lotili JHIITremaine m Grah a m Din g le leta 1972 in Mike Abott
leta 1990. Natančnejši op?s Latemserjeve poti bo objavljen v New Zealand Alpine Journal prihodnje ieto.
Jožef Nyka
429