Listek. Žepna ura. ('Slika iz življenja; narisal Janko I.) Po ulicah k. trga je hodil v nedeljo mlad faflt, kakih osemnajst let star. Ril je kovaški pomočnik, z imenom Jože. Še le dva meseca je bil pomočnik pri kovaškem mojstru, kjer se je bil poprej izučil. Na prvi pogled je bilo videti, da \e mladenič jako zadovoljen in srečen, kakor je to kaza! njegov veseli oDraz. In kaj bi tudi ne? Bil je nepopačen in lepo izrejen, v svojem rokodelstvu pa dobro izučen. Če tudi od ubožnih starišev ni upal nobene dedščine, vendar si je s poštenim rokodelstvom obetal lepo prihodnost. »Deset goldinarjev imam že prisluženega, govoril je sara seboj, in zraven malo požvenketal z denarjem v žepu. »Zdaj hočem pa štediti. Vsaka dva meseca zaslužim 14 gld. (Jd teh mi lahko ostane desetak, a ostalo porabim za obleko. Tako si na leto prihranim 60 gld. To je že znatna svotica, in ako vsako leto toliko prihranim, imam v desetih letih šest sto, zraven pa še par stotakov obresti. S tem denarjem pa že smem postati mojster«. Tako je fant znal dobro računiti in Se bolj lepe upe zidati, ter se prisluženega desetaka bolj veselil, kakor bogatin tisočaka. Toda sklepi so res lahki, ali težje je in dosti moči, di jeklene volje je treba, stanovitno jih izvesti! Gred^ po ulicah, ustavi se Jože pri urarju in ogleduje lepe nove ure, ki so visele v oknu. Ena od druge je bila lepša, in vse so zapeljivo vabile gledalc^, naj si jih kupiio. Posebno Jožeta je mikalo. »Kako« — mislil si je — »bi bil srečen, ako bi imel takšno uro«, ali desetak v žepu mu je vendar še ljubši. Ali skušnjava mu ne da miru. »Poprašati vendar le hočem, pravi sam pri sebi, morebiti da niso tako drage«. — Vstopi v prodajalnico in povprašuje, koliko je cena tej in tej uri. Urar, sladek mož, hvall na vse pretege zdaj ure, zdaj fanta, in slednjič se le zmuzne pomočnikov desetak iz žepa, ura pa v žep. Prišedši iz prodajalnice na uliee, ga hipoma obide britek kes, da se je tako hitro izneveril svoji obljubi in prelomil dobri sklep, štediti. Ali kar je bilo, je bilo. Za trdno pa obljubi, se naprej krepko v bran postaviti taki skušnjavi, in da je to bilo prvikrat in zadnjikrat. Po preteku dveh raesecev mu ostane spet desetak od prisluženega denarja. Koli- kokrat se je že jezil, da uro ima, verižice pa ne. Tako mora svojo dragocenost le zase hraniti, in nihče ne ve, kaj tiči v njegovem žepu. Nekoliko bi se pa tudi rad pobahal pred drugimi pomočniki, češ, da ima nekaj, kar nima vsakdo. In zopet se zmuzne r.iekega dne v urarjevo prodajalnico, in spet je šel desetak iz žepa za verižjco. Seveda koj potem dela dobre sklepe, zanaprej bolj Stediti. Ko pa poteCeta spet dva meseca, opazi, da se njegova platnena obleka nikakor ne strinja s srebrno verižičo in da srebrnina prav smešno pristoja okornemu krcju njegove suknje. Gre torej h krojaču in si naroči novo fino obleko. Ali krojač je bil še dražji od urarja, in Jože je moral cele štiri mesece služiti, da ga je plačal. Nazadnje se rau še spak od ure potere, in urar mu spet prav drago zaračuni popravilo. Zalosten premišljuje Jože neko nedeljo, da bode skoro leto, kar je pomočnik, pa še nima nič drugega od tega, kakor to hudimanovo uro, ki danes gre, jutri pa že ne, in pa škričasto obleko, s katero se še pa doma na kmetih ne upa pokazati, da bi se mu kje vse ne smejalo. Zdaj zasliši godbo iz bližnje krčme. »E, vsaj nič ni, naj štedira gor in dol! In če sem toliko po nepotrebnem potrošil zavoljo te ure, zakaj bi si ne privoščil pol iitra pijače?« — Tako meni, vstopi prvikrat v krčmo, in da bi si utolažil obup, pije tako dolgo, dokler je bilo kaj denarja v žepu. N Nenavajen pitja, se zelo upijani, in ves pfjan prebije noe po cestnih jarkih. Ko se drugo jutro strezne, ustraši se saraega sebe. Obleka je bila vsa blatna, uničena, srebrna verižica strgana in ura potrena. Otožen tava okoli, glava ga boli, in srara ga je iti k mojstru na dom. Neznanski obup se ga loti, zraven ga mučita žeja in glad, in temu se da opomoči v krčmi. Pri nekem znancu si izposodi denarja, da bi si malo ohladil hudo žejo, ali ta se ne da tako hitro utolažiti, in spet prepije celi dan v krčmi. Tu ga nievredni trški postapači spoznajo, da bi bil dober za njih tovarisa, samo treba ga je malo izučiti. Porabijo torej to priliko in ga dobe med se. In od tedaj je bil zgubljen! — Par let potem je stal zimskega dne na trSkih ulicah raztrgan kovaški pomočnik; na prvi pogled se mu je že videlo, da je popolno razuzdan človek in pijanec. Bil je Jože. Ponujal je mimoidočim na pol potreno žepno uro. Ko jo nekdo kupi za pet desetic, se Jože odurno nasmeje, rekoč: »Ta ura me je prva napeljala do zapravljivosti, naj se Se tudi enkrat za njo napijem!« Nato gre v neko žganjarijo, in pije tako dolgo, da ne more več na nogah stati. Dva tovariša ga porineta na plano, kjer še tava nekoliko dalje, pride ven iz trga, potem pa se spet zgrudi. — Drugo jutro so ga našli v snegu — zmrznjenega. Cerkvica sv. Tomaža pri Vojniku. Ako greš pol ure od vojniške župnijske cerkve proti^ vshodu, prideš na priiazen hribček sv. Tomaža. Lep razgled se ti odpre na vse strani. Od zahoda te pozdravljajo Solčavske planine, pred teboj se razprostira kos Savinjske doline, s prijazno ležečim celjskim mestom. Pa tudi hribček sv. Tomaža bi ti lahko mnogo mnogo lepega pokazal, ako bi ne bilo vse zginilo v minljivi preteklosli. Tu je namreč stala v srednjem veku sloveča trdnjava vojniškega gradu. Vojniški vitezi se imenujejo v zgodovini že takrat, ko je Stajarski vojvoda Otokar VII. ustanovil bližnji Zajčki samostan leta 1160. V tem vojniškem gradu je bila kapelica, v katero so že gotovo pred letom 1524. hodili vojniški župniki maševat. Še dalje časa je ostala kapelica, dasi se je grad poprej razrušil. Za cesarja Jožefa II. se je morala tudi ta kapeliea opustiti. Božja služba se v njej ni več smela opravljati. Tako je začela razpadati, in pred nekaj leti se je komaj spoznala sled te zgradfoe. Cerkvice na hribčku sv. Tomaža ni bilo sicer več videti, pa očetje so ohranili njen spomin pri svojih sinovih od roda do roda. Ža.ostno so gledali na prostor, kjer se je nekdaj sv. Tomaž častil, kjer je pa žalostna tihota bila zdaj. Zato sklenejo verni kmetje na tem zgodovinsko znamenitem, pa tudi zaradi lepe lege prikupljivem kraju postaviti novo kapelico (leta 1890.) Pod vodstvom sedanjega župnika A. Vodušeka, ki se je toliko spretnega stavbenega vodjo pokazal pri zgradbi nove, velike cerkve župnijske, se je dovršila tudi leta 1894. nova cerkvica sv. Tomaža. V kratkem bo pa dobila nov stolp in novo zvonenje. Zvonove je je vlil c. kr. zvonar Alb. Samasa v Ljubljani koncera leta 1897. To priča tudi napis večjega, 301 kg težkega zvona: SVet ToMaž, Jakob, JerneJ, proslte za nas! VeLi Vaš Verno VDanl GobeC Vsakl Cas. Srednji zvon je posvečen sv. Družini in tehta 166 kg\ mali zvon ima ime sv. Urbana in je težek 90 kg. Veliki zvon je kupil gospodar J. Gobec za 462 gld. 51 kr., srednji stane 258 gld. 66 kr., mali 143 gld. 90 kr. Bog povrni vsem, ki so kaj storili na čast sv. Tomaža! Vse tri zvone so posvetili dne 27. dec. 1897 takrat 9» imenovani nadškof goriški Jakob Missia v Ljubljani, kar je gotovo znamenito za naše zvonove! Miši in godba. Da miš ni samo zelo radovedna, ampak tudi precej muzikalična, o tem se je nedavno prepričal neki belgijski tovarnar. Nastavil je namreč v navadno past znani godbeni avtomat, ki je igral različne poznane komade. Godba je menda misi silno zanimala in jih k sebi vabila; vedno bolj so se bližale pasti, in ko se naposled niso mogle več ustavljati radovednosti, da bi godbo prav od blizu poslušale, so hitele veselo v — past. Če niso morebiti v pasti zaplesale še kake polke ali kacega valčka, o tem natn duhoviti tovarnar ne pore niCesar; zato več ne moremo poročati. Bržčas pa se bodo take pasti tudi pri nas v kratkem začele prodajati. — Smešnica. Starega PlavSarjevega Jokelja poznate; no, če pa ne, nič ne škodi. Jokelj je bil tistikrat pri vojakih, ko že je ondi palica pela. Ne vemo, kaj je zakrivil, da je tudi on nekoč prišel na klop. »Fasati« jih je moral deset. Ko pa se potem vojaki prepirajo, ali so mu jih našteli 10 ali 11, zakriči Jokelj s klopi: >Pa mi še jih enkrat namerite, samo to prosim, štejte dobro!«