Časopis za sodelovanje humanističnih in naravoslovnih ved, za psihologijo
in filozofijo
Ingarden
Švajncer, Jurgec, Lesjak, Zadravec, Krajnc, Bricman,
Filozofija
Jerman, Muhovič, Hozjan, Tonkli, Kalan, Zgaga, Pediček,
Družboslovje Židan, Lešnik, Pečar Psihologija
Lamovec, Bucik, Brenk, Rutar, Musek, Zupančič, Selič, V.S.Rus, Polič, Zabukovec, Laseh,
Prevodi Place, Boh, Šuvakovič Sedanji trenutek družbe Rus, S.Rus, Ocene Ošlaj
Anthro
pos
UDK3 Leto 1991, letnik23, številka I - III
\z utllUUU " j
% ^imoosM
Anthropos
ČASOPIS ZA SODELOVANJE HUMANISTIČNIH IN NARAVOSLOVNIH VED, ZA PSIHOLOGIJO IN FILOZOFIJO
Anthropos izhaja pod pokroviteljstvom Univcr/.c v Ljubljani; izdaja ga Društvo psihologov Slovenije, Slovensko filozofsko društvo in skupina družboslovnih delavcev.
Izdajateljski svet:
dr. Ljubo Bavcon, Martin Čoki, dr. Božidar Debenjak, dr. Janez Gregorač, dr. Andrej Kirn, dr. Alojz Kodre, dr. Ldvard Konrad, dr. Cvetka Mlakar, dr. Janek Musek, dr. Borut Pihlcr, dr. Marko Polič, dr. Hubert Požarnik, dr. Vojan Rus, dr. Jože Šter (predsednik sveta), dr. Andrej Ule, dr. Slavoj Žižek.
Člani redakci je:
dr. Ljubo Iiavcon (pravo), dr. Milica Rergant (pedagogika), Zvonko Ca.jnko
(sociologija), dr. Gabi Čačinovič-Vogrinčič (psihologija), dr Ludvik Čarni (sociologija), dr. France Černe (ekonomija), dr. Frane Jerman (filozofija), dr. Stane Južnič (politologija), dr. Valentin Kalan (filozofija), dr. Boris Majer (filozofija), dr. Vid Pečjak (psihologija), dr. Vojan Rus (filozofija), Stane Saksida (sociologija).
Odgovorni urednik: dr. Janek Musek, dr. Vojan Rus, dr. Franc Jerman Tajnica uredništva: Janja Rebolj Lektor: Mihael I Ivastija
Časopis ima 4-6 številk letno. Rokopisov ne vračamo. Uredništvo in administracija:
Anthropos, Filozofska fakulteta, Oddelek za filozofijo, Ljubljana, Aškerčeva 12; telefon 332-611
Anthropos naročajte na navedeni naslov, naročnino pa pošljite na žiro račun 50100-678-46236.
Letna naročnina za posameznike 300,00 din, za delovne organizacije 400,00 din. Cena enojne številke 60,00 din, dvojne številke 120,00 din in trojne številke 160,00 din.
Računalniško stavljanje in oblikovanje: Mikronet, d.o.o. Tisk: SKUŠEK
Založba: Društvo psihologov Slovenije in Slovensko filozofsko društvo Časopis izhaja s finančno podporo Republiškega komiteja za raziskovalno dejavnost in tehnologijo, Republiškega komiteja za kultur- kpubliškega komiteja za vzgojo, izobraževanje in telesno kulturo in Znanstven«	i ta Filozofske fakultete v Ljubljani.
Anthropos
Ingarden Filozofija Družboslovje Psihologija Prevodi
Sedanji trenutek družbe
Ocene Povzetki
VSEBINA (Anthropos, št. 1 - 3 /91)
9-	13
14-	16
17 -	20
21	
22-	23
24-	25
I.	INGARDEN
Marija Švajncer: Husserlov vpliv na Ingardna Katja Jurgec: Upravičenost fenomenologi je v estetiki Darko Lesjak: Negacija Ingardnove razdelitve v likovni umetnosti Izidor Zadravec: Estetika Ingardnove slike Alcn Krajnc: Slika, slikarija in njena časovnost Jure Bricman: Ingardnova abstrakcija
II.	FILOZOFIJA
29- 34 Frane Jerman: Umetniška in estetska vrednost
35 - 47 Jožef Muhovič: Torišče likovne prakse :Razmislek o odnosu med površinsko in
globiasko strukturo v likovnem oblikovanju in razmislek o hermenevtičnih konsekvencah, ki nam jih struktura tega odnosa narekuje 48 - 68 Slavko Uozjan: Logične rekonstrukcije v analitični teoriji znanosti 69 - 80 Andrina Tonkli: Razumem, da bi verjel 81 - 97 Valentin Kalan: Zapoznelost 98 - 102 Pavel Zgaga: Današnje možnosti praktične filozofije 103 - 109 Franc Pediček: Pomenske vsebnosti v terminih znanosti 110 - 118 Matjaž Potrč: Pojmovna referenca
119 - 150 Vojan Rus: Filozofija, antropologija kot revolucija filozofije na pragu 21. stoletja 151 - 161 Cvetka T6th: Nezmnožnost konca filozofije
III.	DRUŽBOSLOVJE
165 - 178 Alojzija Židan: Šola v političnem pluralizmu
179 - 183 Avgust Ixšnik: Stalinova politična diskvalifikacija Leva Trockega
184 - 199 Janez Pečar: Šolarji kot "nadzorovalci"
IV.	PSIHOLOGIJA
203 - 212 Tanja I^amovec: Milton H. Erickson: Nov pristop k hipnoterapiji
213 - 222 Valentin Bucik, Klas Brenk: Ali Bujasov "Problemski test" sodi med staro šaro?
223 - 232 Dušan Rutar: Projekt znanstvene psihologije
233 - 256 Janek Musek: Vrednote kot predmet psihološkega proučevanja
257 - 265 Maja Zupančič: Med moralno sodbo in dejanjem
266 - 285 Polona Sclič: Psihološka scparacija v pozni adolescenci
286 - 297 Velko S. Rus: Socialno psihološki premisleki nekoliko drugače: zunanje značilnosti (vedenja), socialne orientacije, stališča in informacij: uvodi v opredelitev izbranega problema
298 - 313 Marko Polič in VI as ta Zabukovec: Gospodarska socializacija otrok 314 - 324 Christopher Laseh: Minimalni jaz, III. del
V. PREVODI
327 - 335 Ullin T. Place: Konekcionizem in oživljanje behaviorizma (prevedla Jana Šivec) 336 - 348 Ivan Boh: Logika vrednotenja Franceta Vebra: rekonstrukcija (prevedel Frane Jerman) 349 - 362 Miško Šuvakovič: Kongnitivna teorija in teorija forme (prevedel Matjaž Rebolj)
VI.	SEDANJI TRENUTEK ČASA
365 - 372 Vojan Rus: Poziv k razumni sebičnosti
373 - 378 Velko S. Rus: Zveza demokratične levice za bodočnost slovenske demokratične in
liberalne levice 379 - 382 Vojan Rus: Tudi sodelovanje, ne samo pomiritev
VII.	OCENE
385 - 397 Borut Ošlaj: Anton Trstenjak: Človek končno in neskončno bitje
VIII POVZETKI
Ingarden
Husserlov vpliv na Ingardna
marija švaincer
Lahko rečemo, da je Roman Ingarden največji sodobni slovanski filozof. ( Dr. Frane Jerman )
povzetek
Članek obravnava eksplicitno izražen Husserlov vpliv na Romana Ingardna. Poljski filozofje ta vpliv neposredno priznaval. Opazili je bilo posebno razsežnost aplikativnosti problematike in uporabnosti IIusserlo\>e terminologije. Ingarden je bil do utemeljitelja fenomenologije tudi kritičen in sije prizadeval oblikovati izvirno filozofijo.
abstract
husserl 's influence on ingarden
The article deals with the explicit influence of Husserl on Roman Ingarden. This Polish philosopher also directly admitted this influence. A special dimension of the applicability of the problematics and use of Husserl's terminology was also noticed Ingarden was also critical towards the funder of phenomenology and attempted to shape his own original philosophy.
Izbirati je mogoče med različnimi miselnimi izhodišči in se odločali za najprimernejšo metodo. Prva možnost bi lahko bila v tem, da bi izvedli monografsko kritično refleksijo filozofskega opusa Edmunda Ilusserla (1859 - 1938) in Romana Ingardna (1893 - 1970), torej vsakega posebej, potem pa bi se lotili komparacijc in tako razbrali neposredni vpliv prvega filozofa na drugega. Druga možnost se kaže v tem, da podamo Husserlovo problematiko in se nato vprašujemo o zrcaljenju te miselne naravnanosti v Ingardnovem delu, tretja, po vsej verjetnosti najustreznejša odločitev pa bi bila, da bi kratkomalo preučili eksplicitno izražen Husserlov vpliv, to se pravi, ugotovili, kako govori Roman Ingarden naravnost o svojem učitelju.
Razviti in potrditi bomo skušali naslednje hipoteze: Ingarden naravnost priznava, da je bil I Iusserl njegov učitelj, in spremlja njegove razvojne faze; I lusserlova filozofija zadobi pri Ingardnu posebno razsežnost aplikativnosti; Ingarden se zaustavlja zlasti pri Husserlov ih terminoloških posebnostih ter bralce opozarja na podobnost ali različnost pri uporabi posameznih izrazov; Ingarden je bil do nemškega fenomenologa tudi kritičen in si je prizadeval oblikovati lastno izvirno filozofijo. Poudariti je treba, da se Ilusserl ni ukvarjal
z umetnostjo, medtem ko jc bila za poljskega filozofa prav estetika tista, ki ji jc namenil poglavitno pozornost. V primerjavi s skrajno abstraktno usmerjenim učiteljem je bil Ingarden velikokrat zelo konkreten in celo nazoren. Čeprav se jc nenehno skliccval na Ilusserlovo kritiko psihologizma, sije tu in tam vendarle pomagal prav s psihologijo.
Edmunda Husserla jc Ingarden najprej poslušal v Gottingenu, nato pa mu jc sledil na univerzo v Frciburgu in leta 1918 ubranil disertacijo Intuicija in intelekt pri Henriju Bcrgsonu. Slovenski filozof Franc Jerman, prevajalcc in poznavalec Ingardnove filozofije, ugotavlja naslednje: "Ingardnova ontološka prizadevanja so odločno sledila Ilusscrlovim in lahko bi rekli, daje razvil ter logično zaokrožil to, kar jc v določenem smislu racionalno jedro Husscrlove ontologije. Vendar si ne smemo predstavljati, da je Ingarden Ilusserlov epigon. Od tega je bil vse življenje kar se le dži oddaljen. Niti v vseh prizadevanjih mu ni sledil. Kot fenomenolog in izjemen poznavalec Husserlovega obširnega dela je dovoli zgodaj zaslutil past, v katero je zašel mojster s svojim transcendentalnim idealizmom." Jerman pravi, daje lažni krog v tem, da Ilusserl tisto, kar naj bi šele dokazal, vnaprej vnese v sam dokaz, ko s fenomenološko redukcijo predpostavlja čisto zavest in skuša prodreti do samorazvidnega spoznanja.
Glede izbire posameznih izrazov se Ingarden največkrat navezuje na naslednja Ilusserlova dela: Logične raziskave (Logischc Untcrsuchungcn, 1900 - 1901), Transcendentalna in formalna logika (Transzcndcntalc und formale I/>gik, 1910), Ideje o čisti fenomenologiji in fenomenološki filozofiji (Ideen zu einer rcincn Phiinomenologijc ind phanomcnologischem Philosophic, 1913) in Kartezijanskc meditacije (Mčditations Cartčsicnncs, 1931).
Ingarden je skušal cpistemološko načrtovati znanost o umetnosti. Epistcmologija v tem pomenu obsega spoznanje - filozof besedo razume v zelo širokem pomenu - in predmet spoznanja. Pravi, da so se epistemološka preučevanja začela prav s Husserlovimi Logičnimi raziskavami; pokazala so, da obstaja posebna korelativnost med načini spoznavanja in predmetom, ki ga jc treba spoznati, morda cclo prilagajanje tega spoznanja predmetu samemu. To se po Ingardnovcm mnenju pokaže zlasti v določitvi, katera stališča ali spoznavne operacije sodijo v sistem celotnega procesa spoznavanja, kako so pogoj druga drugi in kako druga drugo modificirajo. Osnovnim tipom spoznavnih predmetov namreč ustreza prav toliko osnovnih vrst in načinov spoznavanja.2
Potrditev hipoteze, da se v Ingardnovih teoretičnih prizadevanjih uveljavlja svojevrstna aplikativnost, jc mogoče najti že v določitvi poglavitne teme dela Literarna umetnina (Das literarisehe Kunstwerk, 1931). Ta tema je namreč zasnovana kot struktura in način obstoja literarnega dela in zlasti literarne umetnine. V ospredje skuša postaviti nove, lastne poglede, ne pa psihologističnih.3 Psihologizcm je za Ingardna tista teorija, po kateri imamo za psihična dejstva (nemara za zavestne doživljaje) predmete, ki po svoji naravi niso nič psihičnega; psihologizcm najlaže sprejemajo ljudje, ki so brez filozofske kulture - tovrstnih ljudi pa ni ravno malo, trdi Ingarden.4
t-Frane Jerman: Roman Ingarden, Fenomenološka analiza umetnosti, Roman Ingarden: Eseji iz estetike, Ljubljana, Slovenska matica, 1980, str. 18.
2	- Roman Ingarden: Osaznavanju književnog umetničkog dela, Beograd, Kultura, 1971, str. 6.
3	- Roman Ingarden: Das literarisehe Kunstwerk, Tiibingen, Max Niemeyer Verlag, 1965, str. XI.
4	- Roman Ingarden: Fseji iz estetike, Ljubljana, Slovenska matica, 1980, str. 358.
Filozof meni, da sc ena izmed poti, kako se lotiti umetnine, ujema s Ilusscrlovim poskusom transcendentalnega idealizma, to se pravi razumeti realni svet in njegove elemente kot čiste intencionalne predmetnosti, ki imajo v globini koastituirane čiste zavesti osnovo in določilo biti.5 Način biti čistih intencionalnih predmetov je skušal Husserl razumeti z zunanjo čistostjo. Realna predmetnost in njeno bistvo naj bi imeli isto strukturo in način obstoja. V ta namen je Ingarden iskal predmet, katerega čista intcncionalnost bi bila zunaj slehernega dvoma in bi bilo mogoče preučevati bistvene strukture in način obstoja čistih intencionalnih predmetov.
Ingarden pravi, da sc peto poglavje v knjigi Literarna umetnina nanaša na I Iusscrlovo Formalno in transcendentalno logiko. Branje Husserlovega dela je bilo Ingardnu v posebno veselje. Ilusserla ima za svojega spoštovanega učitelja in opozatja, da je treba namenjati primerno pozornost spremembam v njegovem razvoju. Odziva se nanje, vendar hoče uveljavljati relativno izvirnost. Ingardnova pojmovanja se skladajo s Husserlovimi iz Formalne in transcendentalne logike glede tega, da so pomeni besed, stavki in pomenske celote podobe, ki so izpeljane iz subjektivne operacije zavesti. "Torej niso idealne predmetnosti v pomenu, ki ga je Husserl sam določil v svojih Logičnih raziskavah."6 Husserl naj bi imel vse vsebinske predmetnosti za intencionalne tvorbe posebnega načina in s tem dospel do univerzalne razrešitve transcendentalnega idealizma, medtem ko se tudi danes stroga idcalnost različnih idealnih predmetnosti (idealni pojem, idealni individualni predmeti, ideje in bitnosti) obdrži in se v idealnih pojmih vidi celo ontični fundament pomena besed, ki jih omogoča intersubjektivna identiteta heteronomnosti načina biti. Husserlovo premišljevanje je določeno s transcendentalno-idealističnimi motivi, medtem ko so Ingardnova opazovanja usmerjena onotološko in skušajo na logičnih tvorbah pokazati vrsto dejanskega stanja. Prizadeva si podati ustrezno fenomenološko skico.
Kar zadeva posameznosti, ki sc skladajo s Husserlovo logiko, poudari naslednje postavke:
1.	pojmovanje subjektivne stavčne operacije in razlika med čisto izjavo in sodbo;
2.	razlikovanje med materialno in formalno vsebino nominalnega pomena besed in protislovja celotnega pomena izoliranih besed in sintaktičnih momentov, ki jih dobiva pomen v stavkih;
3.	analiza konstituiranja čiste intencionalne predmetnosti v mnogoterosti ujemalnih stavkov.7
Ingardnu je veliko do temeljite analize, odločitve pa seveda prepušča bralcem. Med Husserlovim delom Formalna in transcendentalna logika ter Ingardnovimi stališči sicer obstajajo očitne razlike, vendar Ingarden, kot sam pravi, ne pozablja, koliko pravzaprav dolguje svojemu spoštovanemu učitelju. Po dvanajstih letih lastnega dela zelo dobro ve, koliko Husserl prekaša druge teoretike (v mislih ima obdobje ustvarjalnega dela od doktorske disertacije do knjige Literarna umetnina).
Kadar študiramo Ilusserlova dela, moramo napraviti miselni obrat in pozabiti na poenostavljeni realizem. Zavedati sc je treba pomena splošnosti, abstraktnosti, analize bistva in celo absolutne splošnosti bistva. Posameznost in konkretnost naj bi vendarle obstajali vsaj kot možnost, vendar Husserl pravzaprav onemogoča ta prehod.
5	- Glej opombo št. 3, str. XII.
6	- Prav tam, str. XV.
7	- Prav Um, str. XV.
Ingarden sc v zvezi s tem sprašuje, kaj pomeni, če rečemo, da razumemo besede ali stavke. To razumevanje se odvija v posebnih doživljajih, kajti v normalnih okoliščinah na to sploh nismo pozorni. Vprašanje, kaj jc pomen besede, sproža težave, ki so povezane z različnimi filozofskimi problemi. Obstajajo različne teorije, ki so nastale po Husserlovih Logičnih raziskavah (Ingarden jih ima za pionirske), v katerih je bilo opaziti vpliv Bcrnharda Bolzana (1781 - 1848), teoretika, ki se ga jc Husserl kasneje v Formalni in transcendentalni logiki odrekel, čeprav je obdržal sintagmi idelani pomen in idealni predmet. Roman Ingarden poudarja, da je v svoji knjigi Literarna umetnina zastopal stališče, ki je analogno Husserlovi prekinitvi z Bolzanom. Kolikor je beseda nedvoumna, je njen pomen po Ingardnovcm mnenju objektiven, saj jc pri vsaki uporabi njen pomen identičen. Ta pomen je intencionalna tvorba ustreznih doživljajev mišljenja, tvorba, ki je ustvarjalno oblikovana v aktu mišljenja in pogosto na osnovi prvobitnega izkustvenega akta. Ingarden se sklicuje na Husserla, češ da se besedam nekaj dodaja v intencionalnem doživljaju mišljenja in je to izvedena intencija, le-ta pa se naslanja na glasovno obliko besede in skupaj z njo oblikuje besedo. Beseda se torej uporablja glede na intcncijo, njen pomen pa se istoveti z vsebino akta mišljenja, pri čemer jc ta vsebina pojmovana kot komponenta oziroma realen del akta v Husserlovcm pomenu.8
"Pomen je, kot pravi Husserl, samo 'prehodni objekt', skazi katerega gremo zato, da bi prispeli do mišljenjskega predmeta. V strogem pomenu besede sploh ni 'objekt', kajti kadar neki stavek mislimo aktivno, sc ne obračamo na njegov pomen, temveč na tisto,.kar se z njegovo pomočjo določa ali se misli."9
Ingarden velikokrat primerja izraze, ki jih sam uporablja, s Husserlovimi. Opozarja, da je primerjava nujna; včasih jc tudi kritičen. Nikakor se nc strinja s Husscrlovo tendenco, da bi imeli estetski doživljaj za nevtraliziran doživljaj, zakaj v zadnji fazi estetskega doživljaja se namreč pojavlja moment postuliranja eksistence, ki je popolnoma drugačen od postavke bivajočega glede na stališče, ki jc dano v zaznavanju. Ingarden poudarja, da je bil že Husserl tisti, ki je pisal o dejanskosti intencionalnih korclatov, o aktualnih in neaktualnih modusih zavesti in postavljanju bivajočega (sintagmo jc uporabljal namesto besede priznavanje).
Terminologija, ki jo Ingarden prevzema ali problematizira, je naslednja: podobnost predmeta, eksplozija, orientirani prostor, mreža vtisov itd. Dejstvo, da jc kak predmet podoben drugemu, ni vzrok, da bi bil prvi slika drugega. Predmet je lahko v stanju notranje eksplozije. "Na sliki predstavljeni prostor je orientirani prostor (v Husserlovcm pomenu) in ne fizikalni ali čisto geometrijski prostor."10 Mreža vtisov v I Iusserlovem jeziku pomeni bolj ali manj izpolnjene ali neizpolnjene kvalitete, ki hkrati s senzualno podlago šele oblikujejo konkretni videz določenega predmeta ali kake njegove konkretne lastnosti.
Ingarden prevzame tudi pojem teoretične zavesti v Husserlovcm pomenu, medtem ko glede navedb o potezah zgradbe slike ne skriva svoje kritičnosti do učitelja: "Moja izvajanja bodo pokazala, da je treba Husserlove poglede bistveno spremeniti in v mnogočem dopolniti."11 Razlikovanje med podobo in sliko jc siccr izvedel že Husserl, vendar ni podal
8	- Roman Ingarden: Osaznavanju književnog umetničkog dela, Beograd, Kultura, 1971, str. 20-22.
9	- Prav tam, str. 37.
10	- Glej opombo št. 4, str. 81.
11	- Prav lam, str. 144.
analize in utemeljitve. Ingarden pa skupa poseči po globljih argumentih in se odloča za pojmovanje, ki je drugačno od Ilusscrlovcga.
Navedli smo že, da sprejema Husserlovo kritiko psihologizma, vendar ne smemo prezreti, da dvomi, ali je povsem sprejemljiva tedaj, kadar preučujemo glasbeno umetnino. V glasbi segamo nazaj in ohranjamo pravkar minulo preteklost, ohranimo njeno navzočnost ne glede na to, da je že prešla ali da mineva. To ohranjanje pravkar minile preteklosti v aktualnosti je Husserl imenoval retcncija, nujnemu predvidevanju, kaj se bo še zgodilo, pa je korelativno dal ime protencija.
Edmund Husserl je s svojim transcendentalnim idealizmom eden izmed najbolj zapletenih filozofov v zgodovini filozofije, zato ni nič čudnega, da se je tudi Ingarden večkrat sprašaval, ali gaje sploh pravilno razumel. Če pogledamo na knjige, ki smo se jih lotili v tej analizi, kot ccloto, potem lahko ugotovimo, da Husserlov eksplicitni delež ni kdovc kako pomemben. Mnogokrat samo nakazuje pomenske razlike v terminologiji in ne izpeljuje problemov. Primerjava je prepuščena bralčcvi presoji.
Premislek lahko sklenemo z ugotovitvijo, da je bil Husserl Ingardnovo miselno izhodišče, inspiracija in možnost za aplikacijo, sicer pa je poljski filozof povsem samostojen mislec.
LITERATURA
Fcnomcnologija, Beograd, Nolit, 1975.
Foht, Ivan, Moderna umetnost kao ontološki problem, Beograd, Institut društvenih nauka, 1965.
Husserl, Edmund, Filosofija kao stroga nauka, Beograd, Kultura, 1967.
Husserl, Edmund, Kartezijanskc meditacije, Ljubljana, Mladinska knjiga, 1975.
Husserl, Edmund, Ideja fenomenologije, Beograd, Bcogradski izdavačko-grafički zavod, 1975.
Husserl, Edmund, Kriza evropskega človeštva in filozofija, Maribor, Založba Obzoija, 1989.
Ingarden, Roman, Das literarisehe Kunstwerk, Tiibingcn, Max Niemeyer Vcrlag, 1965.
Ingarden, Roman, Osaznavanju književnog umetničkogdela, Beograd, Kultura, 1971.
Ingarden, Roman, Doživljaj, umetničko delo i vrednost, Beograd, Nolit, 1975.
Ingarden, Roman, Lcssingov l^iokoon, Odnosi medju umetnostima, Beograd, Nolit, 1978.
Ingarden, Roman, Eseji iz estetike, I jubljana, Slovenska matica, 1980.
Jerman, Franc, Sprehodi po estetiki, Ljubljana, Mladinska knjiga, 1983.
Majer, Boris, Med znanostjo in metafiziko, Ljubljana, Cankaijeva založba, 1968.
Strchovec, Janez, Oblika kot problem, Ljubljana, Cankaijeva založba, 1985.
Vrečko, Janez, Spremna beseda, Misel o moderni umetnosti, Ljubljana, Mladinska knjiga, 1981, str. 194-213.
Upravičenost fenomenologije v estetiki
katja jurgec
Kot študentka likovne pedagogike se pogosto srečujem z vprašanji v zvezi z estetiko oziroma z raznimi likovnimi problemi.
Srečanje z delom Romana Ingardna mi je v marsikaterem prej nerešenem vprašanju, pomagalo do ustreznega sklepa, čeprav pa sem kot bodoča likovna ustvarjalka naletela v njegovem delu Eseji iz estetike na teze oziroma trditve, o katerih je mogoče tudi dvomiti.
Naj se za začetek ustavim pri uradnem tvorcu fenomenologije Edmundu 1 lusserlu. Pri njem je zanimiv pojav kompleks psihologizma - če lahko to tezo imenujem po svoje. Zastavlja se mi namreč vprašanje, kaj je tisto, kar je Husserla tako korenito odvrnilo od njegovega prvotnega m išljcnja, v katerem je zagovarjal psihologizcm, vendar pa se ne bom osredotočila na to vprašanje, ampak bom skušala s svojega stališča osvetliti problem, ki je po mojem mnenju posredno nastal prav zaradi Husserlovc in s tem seveda posredno tudi Ingardnove odvrnitve od psihologizma - od njega sc v bistvu oddalji tudi osnovna misel fenomenologije.
Psihologizem kot nazor, ki meni, da je psihologija temelj vse filozofije, zavračam, vseeno pa menim, da se fenomenologija kot znanost o pojavih, znanost, ki naj bi se ukvarjala z racionalnimi pojmi in nujnimi najvišjimi resnicami, ne more popolnoma ločiti od psihologije, vsaj kar zadeva estetska vprašanja. Tega se zavedata tudi oba fenomenologa, vendar sc to v njunem delu nekako izgubi.
Moja teza je, daje v estetiki nujno in brezpogojno treba upoštevati cmocije, in sicer kot samostojen dejavnik estetskega predmeta. Ingarden sicer na to v določenih delih knjige opozarja, vendar pa se sam v analizi tega ne drži. Da bi ugotovili, kjer Ingarden pozablja na emocionalni efekt, si najprej oglejmo njegov odnos med sliko in slikarijo. Prav v tej relaciji je bistvo njegove fenomenologije. Slikarija jc zanj fizična eksistenčna osnova za neko višjo vrednost - tako imenovano sliko. Slikarija je povsem realen predmet, ki visi na steni in je sestavljen iz različnih materialov, na primer platna, ter jc pokrit z različnimi barvami. Slike kot predmeta našega opazovanja pa ne smemo istovetiti s slikarijo. Za svojo eksistenco potrebuje slika poleg slikarije šc gledalca in njegovo čutnozaznavno dejavnost. Pri glcdalcu gre za konstruiranje slike na temelju prepoznavanja čutnih podatkov, ki mu jih daje slikarija. Pri tem se pri glcdalcu razvije estetski doživljaj, ki mu pomaga razumeti sliko v njenih estetsko vrednostnih kvalitetah. Po Ingardnu nastane slika kot estetski predmet naScga zaznavanja v tako imenovanem intencionalnem aktu. Dojemanje slike se torej po njegovem opira na čutno zaznavanje oziroma na čutni dražljaj slikarije na gledalca. Tu pa
Ingarden zanemarja emocionalno plat, ki igra po mojem mnenju v tem nastajanju slike pomembno vlogo. Poglejmo, kakšen je proces od nastajanja do vrednotenja slike, gledano tudi z emocionalnega vidika.
1.	Prva faza:
Vse se začne že pri izbiri motiva, ki avtorja častveno vznemiri. Če pogledamo Ingardnov odnos do motiva, ugotovimo, da ga zanima zgolj vsebina, ne govori pa o njeni izbiri in vzroku ustvarjalčeve izbire vsebine. Zakaj seje neki ustvarjalec odločil ravno za portret, drugi pa za tihožitje? Prav gotovo je tu poleg likovne zanimivosti motiva oziroma likovnega problema očiten še emocionalni moment, to sc pravi, da gre za ustvarjalčevo čustveno vzburjenje.
2.	V drugi fazi procesa nastajanja slike gre za sintezo motiva in avtorjevega odnosa do njega.
3.	Nato pride do tretje faze - slikanja, ki je sinteza med prvo in drugo fazo in pa seveda likovno tehnologijo. Pomemben dejavnik so prav gotovo avtorjeve zmožnosti. Zdaj se uveljavi rezultat ustvarjalnega akta, ki pa sc mora prav gotovo afirmirati skozi gledalčeve oči; to trdi tudi Ingarden. Zdaj sc torej pojavi gledalec, ki najprej v nekem, tako imenovanem "gledanju", sliko zapaža. Prvi vtis slike nanj je, da deluje slika estetsko ali pa ne. Povprečnega opazovalca lčpo seveda prevzame in je zanj to kriterij za vrednotenje slike. V drugi fazi dojemanja slike začne opazovalec spoznavati globlji pomen slike - to pa je odvisno od tega, ali ga je na sliki kaj razvnelo. Tu pa že pride do poskusa vrednotenja ustvarjalčevega dela v skladu s fazami nastanka slike. Do tod gre laik, medtem ko bo poznavalec že skušal globlje prodreti v bistvo slike in s tem v umetnikovo delo, in sicer tako, da bo skušal analizirati samega sebe in ugotoviti, kaj je tisto, kar ga je spodbudilo k razmišljanju.
Moja analiza procesa od nastajanja slike do njenega vrednotenje doslej ni temeljila zgolj na emocionalni osnovi, zdaj pa prihajam do točke razmišljanja, kjer bomo skušala predstaviti izključno psihološki vidik nastajanja in sprejemanja likovne kreacije. Pri ustvarjanju slike avtor vanjo nujno vnaša tudi svoje občutenje sveta, to izraža s potezo, barvo ipd. Svoja čustva pa lahko izraža tudi z likovnimi zakonitostmi - na primer s harmonijo, disharmonijo barv ali s kompozicijo. Če je na primer na sliki uveljavljen harmoničen red, to gotovo zbuja občutek umirjenosti.lahko tudi ugodje, za katero pa ni nujno, da je estetsko, ampak je lahko čisto psihološko ugodje. Na to se nekako navezuje tudi moja ugotovitev, da nam lahko predstavljeni predmet ali oseba na sliki zbuja podobne občutje kot predmet oziroma stvar v naravi. Če sc na primer portretiranec na sliki smeje, lahko v meni zbudi asociacijo na veselje; to lahko pri določenih dovolj senzibilnih ljudeh v resnici spodbudi veselje tudi pri njih samih. Marsikaj je odvisno od tega, kakšen je posameznikov odnos do slike. Poseben primer je abstraktno slikarstvo, kjer določene nerazumljive elemente na sliki zapolniš s svojimi lastnimi predstavami, te pa so zopet v relaciji s čustveno vzburjenostjo, ki nastane pri gledalcu s sprejemom likovnega sporočila.
Ko se približamo končni fazi psihološkega procesa od nastanjanja pa vse do vrednotenja slike, naletimo na problem relativnosti umetniške in estetske vrednosti. Ingarden zanika trditev, da lepo ni to, kar je lepo, ampak tisto, kar nekomu ugaja. Zanj ugajanje ne more biti merilo lepega oziroma estetskega, se pravi tudi kvalitetnega; to je
seveda popolnoma res. Kljub temu da Ingarden poudaija intcncionalni akt in povezuje eksistenco slike tudi z gledalcem, pravi, da jc estetska vrednost tisto, kar je v samem estetskem predmetu ali na njem.
Estetska vrednost zanj ni nekaj izmišljenega oziroma opazovalčeva iluzija, ki naj bi jo povzročilo ugajanje. Estetska vrednost slikarskega estetskega predmeta torej ni rezultat poljubnih gledalčevih odločitev. Po drugi strani pa Ingarden priznava različne možne konkretizacije slike in celo trdi, da to dviguje umetniško raven slike; s tem pa zapade v kontradikcijo. Upoštevajoč obe trditvi, ugotovimo, da nujno izključujeta druga drugo. Če upoštevamo Ingardnovo misel, da jc estetska vrednost tisto, kar je v samem estetskem predmetu ali na njem, pomeni to nujnost enakega razumevanja umetniškega dela glcdalccv. Seveda Ingarden to past nekako zasluti in jo pojasnjuje s tem, daje lahko na eni sliki skritih več možnosti za aktualizacijo slike, tc možnosti pa naj bi bile dane vnaprej. Zastavlja sc mi vprašanje, ali ni ravno človek tisti, ki s svojim umom prodre do teh možnosti, in so lc-te zgolj substanca njegove zavesti in s tem tudi emocij. Čc tako gledamo, se lahko potrdi znana Tagorejcva misel, da jc ta svet človeški svet, svet, ki zunaj ljudi nc obstaja in je njegova realnost odvisna od naše zavesti - le ta način mišljenja nam da resnico.
Za sklep lahko ugotovim, da fenomenologija kot metoda gotovo globoko prodira v vprašanja estetike, vendar se v nekaterih točkah premalo osredotoči na probleme, to pa mogoče ni toliko posledica fenomenologije, ki bi tc pomanjkljivosti prav gotovo premagala, kot pa njunih predstavnikov, ki ju omenjam. Ilusserl in Ingarden imata morda eno samo težavo - do umetniškega dela zagotovo nc moreta imeti tako direktnega odnosa, kot ga ima ustvarjalec sam.
Negacija Ingardnove razdelitve v likovni umetnosti
darko lesjak
Na področju umetnosti je bilo že nešteto poskusov umetnikov, umetnostnih zgodovinarjev, filozofov estetov in drugih, da bi opredelili umetniško delo. Takšni poskusi so kritično ocenili nastala dela, jim dali določeno mesto v sklopu umetnosti in na svoj način pripomogli k razvoju umetnosti nasploh.
Nikakor pa ni absolutne resnice o umetnini in končnih opredelitev, kaj mora umetniško delo vsebovati, da bo umetniško. In prav je tako, saj bi z dokončno resnico zaustavili razvoj umetnosti, zato moramo vsako preciziranjc v umetnosti jemati z določeno rezervo.
Ko je nemški filozof Alexander Baumgarten prvi uporabil pojem estetika, je z njim označil vedo o čutnem spoznanju, nižjem od umskega. Prav gotovo je bil takrat ta pojem preozko obdelan, vendar je ostal in so ga uporabljali še drugi misleci vse do danes. Toda dobival je vedno znova drugačen pomen. Nekatere filozofske smeri so se ukvarjali z vprašanji umetnosti, vendar so dajale odgovore le v skladu z lastnimi osnovnimi usmeritvami.
Zgodilo se je tudi nekaj, kar seje marsikateremu umetniku pa tudi umetnostnemu zgodovinarju zdelo nemogoče, to je poskus - s fenomenološko analizo obdelati vprašanja, ki jih zastavlja umetnost.
Prav gotovo ni naključje, da se je tega dela lotil ravno slovanski filozof Roman Ingarden. Slovanski umetniki Jawlcnsky, Kandinsky, Chagall, konstruktivisti in supermanisti s Kazimirom Malevičcm na čelu so v tem stoletju napravili veliko revolucijo v umetnosti in s tem tudi spremenili razumevanje umetnosti same.
Povsem razumljivo je, da morajo estetiki zdaj uporabljali nekoliko drugačno metodo pri opazovanju nastalih del. Fenomenološka analiza je prav gotovo dobra metoda, ki pa poleg vsega prinaša določena odprta vprašanja o umetnosti, vprašanja, na katera bo treba še odgovoriti.
Roman Ingarden seje tega dela lotil zelo celovito in široko, morda celo preširoko, saj so v njegovem delu zazijale vrzeli, ki jih ni nihče zapolnil. Včasih se je dela lotil na napačnem koncu, drugič pa kljub fenomenološki analizi preveč površinsko. Že v uvodu je Ingarden nakazal, kako bo potekala njegova fenomenološka analiza. O tem, da je beseda slika večpomenska, prav gotovi ni dvoma, tudi o tem ne, daje del te slike neka realna stvar na steni, ki jo poimenuje slikarija (iz lesa, platna, olja, pigmenta itd.).
Ce je človeku njegovo telo "pripomoček" za bivanje, je seveda tudi ta materialna plat slike nujnost za njen obstoj, vendar pa človeka največkrat ne zaznamuje samo njegovo telo,
marveč n jegov duh. Podobno jc s sliko. Slika sicer ni bilje, a vendar bi lahko dejali, da ima notranje življenje. Na gledalca najprej napravi nekakšen emocionalen vtis (likovni vtis), ki bi ga najlažje primerjali z ljubeznijo fanta, zaljubljenega v mladenko. Dekle namreč na fanta napravi prijeten vtis in fant se zaljubi. Ta vtis (prva plast ljubezni) počasi mine in fant spoznava realne mladenkine kvalitete. Šele kasneje ugotovi, da ima dekle pobarvane lase, cclulitis na stegnih in "zaplombiranc" zobe. Kakor zaljubljenemu fantu, tako tudi glcdalcu slike ta vtis s postopnim opazovanjem vedno bolj pojenjuje, sliko pa plast za plastjo razgalja, dokler ne pride do popolne razgalitve oziroma do stopnje, ki jo Ingarden imenuje realna stvar na steni. Ta vtis Ingarden sicer priznava in ga imenuje osnovni ton (slike). Pravi, da se nam ta osnovni ton vsiljuje pred vsemi drugimi in da lahko tisti, ki ni dovolj občutljiv za manjše kvalitetne razlike, dojema zgolj ta osnovni ton, druge kvalitetne razlike pa spregleda. Gotovo ima prav, da takšno spregledanje ni dopustno, toda menim, da nikakor ne smemo mimo tega osnovnega tona slike, vidika, ki se mu Ingarden v Eseju prav posebej ne posveča.
Fant, ki bo iskal zgolj lepo telo mladenke, ne bo nikoli našel srečne ljubezni. Tudi glcdalec, ki bo občudoval samo materialno plat slike (slikarije), nc bo nikoli dojel lepote umetnosti.
Da bi se Ingarden obvaroval pred predčasnimi posplošitvami, da jc na steni viseča slikarija samo delno slika v estetskem pomenu, se najprej odloči za razlikovanje med različnimi možnimi tipi "slik". Strinjam se, da obstajajo slike različnih kvalitativnih kategorij, da obstajajo prvorazredna dela, pa tudi dela, ki imajozelo malo likovne vrednosti, a so za razvoj umetnosti prav tako pomembna, vendar pa bi se le stežka odločil za kategorično razvrščanje slik, saj jc največkrat nemogoče zajeti v sklop vse dejavnike, ki odločajo o njeni kategoriji.
Tako kot na drugih področjih, igrata tudi v umetnosti pomembno vlogo čas in razvoj. Neko delo, ki jc bilo izdelano pred tisoč leti, bi enako izdelano danes poželo kaj malo uspeha, in narobe, dela, kijih ustvarjajo umetniki danes, publika pred tisoč leti nebi mogla sprejeti. Tako so boljša dela, ki so nastala na primer pred tisoč leti, pomenila vrhunec ustvarjalne miselnosti, nastale v danih okoliščinah. Razmere niso vedno enake, zato prav gotovo pri kategoričnem razvrščanju del nc moremo izbirati istih dejavnikov, ki vplivajo na kvalitativno razvrščanje del, vendar pa se ta razvoj v likovni umetnosti močno razlikuje od drugih razvojev, kot na primer v tehniki. Ix tam jc popolnoma jasno, da današnje vesoljsko plovilo pomeni vrhunec tehnike letalnih plovil nasploh, prav gotovo veliko večji vrhuncc, kot tista borna letalna naprava, ki jo jc izdelal Ixonardo da Vinci in s katero seje njegov služabnik ubil.
V umetnosti pa nikakor nc moremo trditi, da jc slika Jaspcrja Johnsa, ki je pcržcl nagrado leta 1988 na Bienalu v Benetkah, vrhuncc likovne umetnosti nasploh.
Morda bi mi lahko tudi v zvezi s primerom o letalnih napravah kdo očital, daje trditev o vesoljskem plovilu siccr pravilna in daje to vrhunec razvoja tehnike letalnih naprav, a da je Ixonardov izum primitivne letalne naprave za tehniko veliko bolj pomemben kot vesoljsko vozilo in vsa letalna plovila skupaj, kolikor smo jih do danes izdelali.
Morebiti mi bo kdo očital, da jc Ingarden likovna dela zgolj razvrstil, da bi imel lažji pregled nad njimi in da bi lažje dokazal odnos med sliko in slikarijo, a vendar pazljivemu bralcu ne uide, da razdelitev poteka po nekem vrstnem redu in da ni naključna. Trditev dopolnjuje še dejstvo o plastni analizi slike, pa tudi poimenovanje kategorij, kot na primer čista slika, kjer že naslov poglavja obeta več. Dogodi pa sc prav nasprotno, kot bi bralec
pričakoval. Ingarden se razpiše o slikah z nižjo kakovostno ravnijo (slikez literarno snovjo), medtem ko se v poglavju o čisti sliki, kjer bi bralec pričakoval največ, zazdi, da je zanj sleherno preciziranje nevarno za obstoj razvrstitve.
Postal sem pozoren na to, daje tako v prvi, drugi in v četrti kategoriji podal tudi primere slik (Zadnja večerja, portret Adama Mickicwicza, vitraža v Notre Dame v Parizu). Ix zakaj ni navedel primera tudi za kategorijo čiste slike? Ali se mu je to zdelo nepotrebno ali pa sc je hotel ogniti dejstvu, da bi določena slika, ki bi jo dal za primer, postala nekakšna šablonska osnova?
Predvidevati je mogoče, daje Ingardnova razvrstitev slikarskih umetnin bolj ali manj motivna razdelitev oziroma se navezuje na tisto, kar je povezano z motivom, vendar pa le-ta ni edino in osnovno estetsko merilo. Če bi se zam islili nad sliko Lconarda da Vincija Zadnja večerja, bi naleteli na možnosti, ki jih Ingarden ne omenja. Slikar se prav gotovo ni lotil dela zato, da bi naslikal večerjo oziroma zadnjo večerjo. Motiv je bil pač izziv, da doseže umetniške novosti v kompoziciji, perspektivni, likovnih elementih, pa tudi v slikariji kot taki (tehnološke novosti). Zanj ni bilo toliko pomembno, kaj je slika, ampak je bilo odločilnega pomena, kako je to storil.
Umetnost bi šla svojo pot, tudi če bi slikarji od šestnajstega stoletja dalje slikali samo zadnjo večerjo. A ni treba posebej omenjati, da bi bila to neumnost, tako kot je neumnost tisto, kar se nanaša na slikanje čistih slik.
Če Ingarden postavi čisto sliko za najvišjo kategorijo slike, potem iz tega sledi tudi to, da se sam zavzema za slikanje slik z najvišjo kategorijo. Esej pa je vendarle pisan za vse, tudi za slikarje, in pričakovati je, da se bodo slednji ob branju Eseje "spreobrnili".
Slikanje čistih slik bi lahko postalo dogma, ki bi močno okrnila razvoj umetnosti. Ingardnova razdelitev je pravzaprav razvrstitev po formuli. Sam sem proti takšni razdelitvi, saj umetnost ni matematika.
Znano je, da Ixonardo da Vinci ni bil niti malo veren, prav nasprotno, veri seje celo posmehoval. Verski motivi zatorej niso bili odsev njegovega notranjega občutja. Tudi ne trdimo, da je slikar moral slikati "svete" motive, da bi se rešil pred inkvizicijo. Najbrž bi lahko slikal zgolj antične mitološke motive, bitke, ki so kot motiv prihajale v modo, ali pa smo portrete. Motiv ga torej ni obremenjeval. Na vsak način pa bi vsaj zase lahko ustvarjal slike z "nevtralno vsebino" (tudi čiste slike), da bi sc s tem ustrezno umetniško razvijal. Vemo, da seje ukvarjal z različnimi prepovedanimi raziskavami, obdukcijami mrličev in podobnim. Znano je, da Leonardo da Vinci takšnih slik ni delal niti zase, saj bi se dela gotovo ohranila, kot so ostale njegove "nevarne risbe" obduciranega telesa.
Iz tega torej jasno sledi, da da Vincija motiv ni obrenjeval, ampak je bil zanj zgolj obešalnik, na katerega je na svojevrsten in nov način obešal likovne prvine. Bil mu je izziv, da lahko stvar opravi bolje kot kdorkoli dotlej, tako dobro, da bi bilo takorekoč skoraj nesmiselno vsako "novo raziskovanje" v tej smeri. S tem je povzročil tudi konec renesanse in preobrat v umetnosti.
V Ingardnovcm opredeljevanju slik, ki nimajo predstavljivih motivov, oziroma v tako imenovanih abstraktnih slikah je opazili neke vrste nedorečenost. Po eni strani jih uvršča v posebno, četrto kategorijo, ki je zunaj treh osnovnih kategorij, po drugi strani pa se zaveda, da so tudi te slike umetnine, ki so prenekaterikrat še večje kot kakšne v prejšnjih treh kategorijah, zato je nenavadno, da se slik s to "tematiko" Ingarden ni loteval ustrezno. Lahko bi namreč trdili, da so ravno te slike povzročile popolno umevanje vseh dosedanjih slik, 'udi tako imenovah čistih slik.
Prav gotovo bi Ingarden moral obdelati več likovnih del, da bi potrdil veljavnost svoje razdelitve, ne pa samo nekaterih, ki so bila kot nalašč za potrditev njegovih stališč. Obstaja pa zelo veliko vmesnih nečistih kategorij, pa tudi del, kot so na primer reliefi, skulpture, design itd. Navsezadnje pa za estetiko delitev po motivu ne more zadostovati, zato menim, daje Ingardnova razdelitev nepopolna in tudi nesmiselna.
Seveda pa tega poskusa fenomenološke razdelitve umetnin ni primerno povsem zavreči, saj je gotovo prinesel veliko novosti v pojmovanje likovnega dela. Sočasno je dokaz, da je mogoče likovno delo opazovati na povsem drugačen, nov način, obenem pa nas tudi opom inja, da je slika sestavljena iz veliko komponent, ki jih največkrat ne moremo preučevati samo z analizo takšne vrste.
Estetika Ingardnove slike
IZIDOR ZADRAVEC
Referat začenjam s pojasnitvijo njegovega naslova, kot je bil naveden na vabilu za simpozij. Zanj sem sc odločil potem, ko sem dokaj skrbno prvič prebral Ingardnov tekst o zgradbi slike. Reakcija po branju je bila zelo negativna, odsev čustvenega odzivanja na bcvsedilo pa tudi nerazumevanja same vsebine. Nekatere stvari v tekstu so se mi zdele, kot je že ugotovljal dr. Frane Jerman v spremni besedi Roman Ingarden, Fenomonološka analiza umetnosti, banalne, druge smešne in naivne, vsekakor pa odvečne.
Tako sem izdelal koncept za referat in mu dal naslov Estetika Ingardnove slike. Koncept naj bi bil videti približno takšen: Z Ingardnovim besedilom sem se hotel spoprijeti na povsem ironičen način, v rokesem mu nameraval potisniti čopič in paleto ter ga postaviti pred razpeto platno. Zdaj naj bi slikal s temi besedami in stavki, kot sem jih razumel jaz in kot bi sijih takrat razlagal. Skratka, hotel sem povedati, da tako, kot on gleda na slikarstvo, slednje ne more obstajati. Rezultat njegovega slikanja pa je bil zame neznan in nepredstavljiv, sam Ingarden kot slikar pa bi se v mojem referatu vcijetno osmešil.
Da bi bilo vse skupaj videti bolj študijsko, sem se pred prebiranjem teksta poglobil v nekatera poglavja Filozofskih tem in Slikarskega mišljenja Milana Butina. Natoscm se lotil Ingardna in najprej temeljito, tokrat zares temeljito, obdelal uvodni del dr. Jermana - v povezavi s tekstom iz Filozofskih tem.
Moj strateški načrt jc bil dodobra razmajan. Nadaljnje branje Ingardnovcga besedila O zgradbi slike (O budowie obrazu) pa je popolnoma porušilo in uničilo tako "spretno" koncipiran referat. Moj slikar, ki se ga hotel pred platnom osmešiti, se ni pustil osmešiti. Ponovno branje O zgradbi slike mi je dalo misliti. In mislil sem. Upam le, da mi bo uspelo rezultate teh razmišljanj prenesti v konkretno delo in življenje.
Svoj prispevek bi sklenil z naslovom, ki se mi zdi primeren: S spoštovanjem, gospod Ingarden! S spoštovanjem zato, ker si taka dela zaslužijo spoštovanje. In še več. Taka dela so predvsem uporabna in nujno jih je začeti uporabljati v vsej njihovi veličini in s spoštovanjem do njih. Po mojem jc naš današnji simpozij Ingardnova estetika prav to; če ni to, pa je vsaj blizu temu.
Upam, da bo to besedilo našlo svoje mesto kot priročnik tudi drugod, in ne samo pri seminarjih iz filozofije. Priročnik je izraz, ki ga jc ob prebiranju tega teksta uporabljala večina izmed nas študentov. Mišljen je bil kot "priročnik za laike", ki sledijo turističnim vodnikom in ki hočejo biti poznavalci slikarstva in umetnosti nasploh. Zdaj vem, daje to priročnik, pa še marsikaj več, in to mnogo več.
Slika, slikarija in njena časovnost
alenkrajnc
Zunanji vtis umetnine jc vedno tista prva točka, v kateri sc estetski užitek pravzaprav začne, nato pa sc doživljanje in podoživljanjc estetike prenese v notranjost zavednega, vendar moramo korenine tega estetskega doživljanja iskati še pred nastankom oziroma konkretizacijo umetnine. Časovna kontinuiteta umetniškega predmeta (v našem primeru slike) se vzpostavi že pri sami ideji. Od tod naprej pa jc vsak korak do končne realizacije umetniškega predmeta del te časovnosti in preteklosti. V tem ogromnem, pa vendarle navidezno kratkem razmahu je razpet ves ciklus nekega bivanja, eksistence, simbola in predmeta umetnine.
To dejstvo nas nehote prisili, da začnemo razmišljati o kategoriji nadčasovnosti, in to o nadčasovnosti v umetnosti in v nadčasovnosti nasploh. Veliko konkretnih umetnin govori o tem, da je kategorija nadčasnovnosti bila tisti element, ki je uspel ohranili kvalitete umetnin prav do današnjih dni. Simbol kot avtonomni nosilec časa in kulture sc ohranja v likovni umetnosti še danes, vendar z novo vlogo momenta, ki predstavlja neko miselnost življenja in bivajoče nasploh. Seveda je simboL, ki je na sliki predstavljen kot barvna ploskev, za mnoge nekaj časovno točno določenega, vendar v resnici ni tako. Govoril sem že o historičnem pomenu simbola, kije nadčasoven prav v svoji vidni sporočilnosti. Simbol, ki je odvisen ali pa tudi neodvisen, z drugimi simboli oblikuje likovno celoto, ki jo bom sam imenoval slika oziroma likovna tvorba. To zaporedje nanizanih simbolov jc za gledalca likovna vsebina ki je lahko rekonstruiran predmet ali brezpredmetna tvorba (Ingarden jo imenuje slike z literarno vsebino).
Če gledalec ni dovzeten za takšno sistematizacijo likovne tvorbe, je razumljivost, ali pa še bolje, prepoznavnost vsebine zelo težka. Seveda jc subjektivnost opazovalca pri opazovanju likovnih del zelo pomembna, vendar se zastavlja vprašanje, v kolikšni meri je z vidika likovnosti verodostojna. Tudi estetski doživljaj jc nedvomno zgolj subjektiven, zato mora biti sleherni pomislek ali premislek o lepoti in umetniškem ustvarjanju plod subjektivnega. Estetski doživljaj v bistvu ohranja vzgib oziroma akt zavesti in je psihološke narave; vedno jc na nekaj naperjen in jc torej intencionalni akt.
Pa sc vrnimo k simbolu. Le-ta jc kot konstitutivni element neke likovne celote naperjen na nekaj in je prav zaradi tega nadčasoven. To misel o simbolu sem skušal razvili kot kritično misel v zvezi s časovnostjo slike, kakor jo oprdeljuje Ingarden, vendar sem za kritiko uporabil izhodišče simbola, tega pa avtor pravzaprav nc omenja. Skupna izhodišča pa nekako ostajajo v smislu slike kot realnega predmeta. Tu mislim zlasti na tista miselna
izhodišča, ki jih Ingarden primerja z literarno umetnino, filmom in gledališčem. Gre za funkcijo, s katero si gledalec konstituira in upodablja predstavljeni predmet. Avtor navaja primerjavo in pravi, da mora biti slika izpolnjena izključno z ustreznim videzom, medtem ko se v gledališču oziroma v gledališkem prizoru uresničujejo delno videzi, ki jih omogočajo predmeti na sceni, torej scenografija, ki je čista likovna tvorba, in delno videzi, ki so konstituirani z literarnimi, sc pravi jezikovnimi sredstvi.1
Ob tem bi rad opozoril na časovno dinamiko, ki nam jo dajejo različne umetnine. Tako je časovna dinamika v literarnem besedilu seveda mnogo bolj izrazita in jc nujno potrebna, medtem ko v slikarstvu tc časovne dinamike ni. Na sliki sami jc lahko upodobljen ali rekonstruiran samo določen časovni moment, ki jc stalen. Ingarden je ob tem dejal, da jc slika, kar zadeva časovnost, po bistvu svoje strukture trenutna tvorba.2 V nadaljevanju branju Ingardnovega besedila pa je zaslediti nekaj zanimivosti o časovnosti slikarske umetnine. Avtor namreč govori, da jc s slikarskimi sredstvi predstavljen samo moment zgodbe, na primer sama literarna snov. Tako sc nam spet postavljajo dvom i, ali jc slika res časovno trenutna tvorba, ko pa predstavlja literarno snov, ta pa ima določen časovni kontinuum. To dejstvo v prvi vrsti nakazuje ali potrjuje nadčasovnost umetniškega predmeta, pa naj gre za literaturo, gledališče, film itd.
Dovolite mi, da končam svoj prispevek o estetskem razmišljanju z mislijo Franceta Vcbra: "vsi veliki umotvori, naj sosicerslikc, kipi, stavbe, pesmi, romani, drame, komedije, simfonije itd., izsiljujejo jasno priznanje tajnega činitelja, kateri edini daje zadnji pomen in smisel ostalemu vesoljstvu, dasi o njem samem nič ne vemo niti ne moremo vedeti.3
1	- Roman Ingarden: Eseji iz estetike, Ljubljana, Slovenska matica, 1980, str. 124.
2	- Prav tam, str. 126.
3	- Dušan Pirjevec: Estetika misel Franceta Vebra, Ljubljana, Slovenska matica, 1989, str. 243.
Ingardnova abstrakcija
jure bricman
Ingarden v svoji sistematizaciji slik, ki temelji predvsem na predstavljivosti in rekonstruiranosti videzov predmetov, naleti ob obravnavi nepredstavljivih oziroma abstraktnih slik na majhen problem. Zaveda se, da mu sistem večplastnosti slike pri obravnavi abstraktnih slik ne ustreza več, porušenega sistema pit ne nadomesti z novim, ustreznim, zato se zdi klasifikacija abstraktnih slik zgolj naključna, empirična.
V prvo skupino nepredstavljivih slik uvršča dekorativne slike. Dekorativnosti se loteva šele pri obravnavi abstrakcije (tuje najbolj očitna). Zanimivo jc, da ga naključje zavede in da nehote strpa v isti koš dve razsežnosti istega pojma:
1.	Govori o dekorativnosti slikarije - v zvezi s tem sc srečujemo s temeljnim vprašanjem funkcije slikarij vseh vrst in stilov, ko z gotovostjo lahko trdimo, da jc končni namen vsake slikarije poleg vseh drugih funkcij tudi krasitev ambicnta oziroma arhitekture (spomnimo se, da omenja funkcijo abstraktne dekorativne slike, takoj za tem pa omenja slab poskus vključitve v prostor Rafaelove Ixiggie).
2.	Dekorativnost slike - v zvezi z njo govorimo o načinu slikanja in osnovni, včasih edini funkciji slike, to je ugajati, očarati in se prilagoditi arhitekturi. Tak način slikanja pa ni značilen samo za abstrakcijo in ga lahko srečujemo domala v vseh stilih (tudi po Ingardnovi razdelitvi slik).
Nikakor ne vidim povezave med naslednjima skupinama abstraktnih slik, in siccr polpredstavljivimi (ki asociirajo na nekaj) in nepredstavljivimi.
Abstrakcija je razširjen pojem oziroma proccs, ki ga je mogoče prirediti v različne namene. V slikarstvu je to odmišljanjc nebistvenega od bistvenega. Nujno jc, da sc videz predmeta v tem procesu v svoji rekonstrukciji na sliki ne bo ponovil v enaki al i isti vrednosti, torej ne bo posnet, temveč bo prikazan kot rekonstruiran v novi, največkrat skrajšani obliki, očiščen vseh nebistvenosti, seveda avtorsko utemeljen in s tem relativen. Intenzivnost tega ravnanja pa nas pripelje do polpredstavljivosti ali ncprcdstavljivosti.
Proces abstrakcije poteka tu izključno v smeri redukcije, in siccr v treh smereh:
1.	Redukcija v smislu forme, pri čemer gre za poenostavljanje oblik predmeta. Rezultat tega jc simbol, ki je po svoji sestavi enostavnejši in nazornejši od originala (proccs redukcije od polpredstavljivosti).
2.	Redukcija v smislu vsebine podatkov, ki nam jih daje vizualna situacija.
3. Redukcija v smislu odnosov barvnih lis oziroma likovnih zakonilosli, ki so v neposredni zvezi z določenim videzom predmeta in nas kljub nespoznavnosti lc-tcga asociira nanj.
Redukcija omenjenih smeri poteka različno, lahko tudi konkretno in v različnih kombinacijah. Največkrat sc slikarji abstraktnih slik zatekajo h kombinaciji redukcije prvih dveh smeri (forme in vsebine) na nespoznavnost, pri čemer sc osredotočijo na odnose barvnih lis (to ugotavlja tudi Ingarden, saj govori o abstrakcionistih, ki trdijo, da jih zanima samo in predvsem odnos oziroma sestava barvnih lis in da tu ni mogoče ničesar ponarediti).
Vsiljujejo sc vprašanja, kakšen pomen ima redukcija na nespoznavnost, ali je sploh smiselna in upravičena. Ali ni to še ena faza odmišljanja nebistvenosti, ki ima tu pomen forme in vsebine, s tem pa zožitev slikarskega problema le na odnose barvnih lis oziroma barvnih zakonitosti? Kaj se zgodi, ko tudi to ni več pomembno za nastanek slike? Ali nismo s tem dosegli izničenje ideje vidnega in jc slika dobila novo sekundarno funkcijo in nove razsežnosti, kot so:
-	dejanje (akt), pri katerem jc pomemben sam proccs nastajanja slike (Pollock);
-	estetski predmet (gre za dekorativnost slike);
-	znanstveni eksperiment (načrtno raziskovanje odnosov in zakonitosti);
-	emocionalni akt.
Vseh teh tako imenovanih zvrsti jc v slikarstvu zelo veliko in v najrazličnejših variacijah, žal pa se nc navezujejo na kakršnokoli logično nadzidavo in dajejo slutiti mejnost slikarstva (o tem upravičeno dvomi tudi Ingarden).
Vrnimo sc k modelu, v katerem sta forma in vsebina zanemarljivi komponenti in je v ospredju odnos med barvnimi lisami. Videno jc na poseben način šc zmeraj predstavljivo, čeprav slika nc rekonstruira določenega predmeta, stvari na sebi ali ideje. Prikazuje odnose med predmeti - s tem zanikamo Ingardnovo trditev, da umik predstavljivosti trodimenzionalnih predmetov in prostora nujno vodi v dvodimenzionalnost. To sicer lahko drži, ni pa nujnost in še manj pravilo. Barvni odnosi lahko šc zmeraj ohranjajo funkcijo prostora, nc da bi bili predstavljeni forma in vsebina. Na tej točki zamenjajmo dosedanjo funkcijo redukcije z dedukcijo in na osnovi zakonitosti barvnih odnosov začnimo gradili nove forme in vsebine - to pomeni hkrati tudi nove predmete z novimo funkcijami.
Treba jc uvideti razliko med prejšnjim in novim rekonstruiranjem videzov. Prej smo bili priče razkroju starega in s tem rekonstruiranju novega, pri čemer smo bili obremenjeni s predstavami znanega, zdaj pa sc na osnovi odnosov barvnih lis lotevamo kreiranja novih videzov stvari-idej. Tako slikar nc bi bil krcator (ustvarjalec v pravem pomenu besede) samo v smislu slikarije, temveč tudi v smislu slike in ideje, katere rekonstruiran videz bi le-ta predstavljala.
Ta rešitev (ne zamenjujmo je z nadrealizmom) seveda pomeni nujen odmik od tako imenovane "čiste abstrakcije", ki jo jc mogoče definirati kot tisto sliko, ki ne predstavlja ničesar, oziroma na njej ni rekonstruiranih videzov stvari.
Filozofija
Umetniška in estetska vrednost1
frane jerman
povzetek
Članek govori o problematičnem odnosu med estetskimi in umetniškimi vrednostmi ter analizira različne reSitw tega problema - posebno v ok\'iru strulduralističnih in fenomenoloških prizade\'anj (Mukarovsky, Ingarden). Avtorju se zdi najbolj sprejemljiva teorija, po kateri je umetniška vrednost specifična estetska vrednost, ki ima določno instrumentalno vrednost, da kaže estetsko vrednost.
abstract
artistic and aesthetic values
The article speaks on the problematic relations between aesthetic and artistic values and analyzes different solutions of this problem - especially in the framework of structuralist and phenomenalistic efforts (Mukarovski, Ingarden). The author thinks that the most acceptable theory by which aristic value is specific to aesthetic value, which has a specific instrumental value, is that it shows aesthtic value.
Ali je prevod lahko umetniško delo seveda ni problem niti teoretično niti praktično. Drugo vprašanje pa je, kaj jc tisto, kar podeljuje prevodu (ali književnemu delu sploh) častitljiv naziv umetniškosti. Gre torej za vprašanje, ki jc v središču estetike že od njenih začetkov.
Možnih vstopov v estetiko jc dala zgodovina filozofije in umetnosti precej, saj jo lahko obravnavamo z ontološkega vidika, kot jo velik del sodobne fenomenologije, s spoznavno-teoretskega vidika, kot sojo nekatere antične pa tudi sodobne filozofske šole (platonizcm, neotomizem, del marksizma), mogoče pa je estetiko raziskovati z vidika teorije vrednosti (vrednot) ali drugače z aksiološkega vidika. Jasno jc, da nobeno stališče ni povsem ekskluzivno in da sc vsa med seboj v večji ali manjši meri prepletajo.
1 - C lanek je bil napisan za srečanje prevajalcev, ki ga jc organiziralo Društvo slovenskih prevajalcev v Preddvoru v dneh 28 in 29. septembra 1990.
Aksiološko stališče, sc mi zdi za obravnavanje temeljnih estetskih kategorij s stališča teorije vrednot ali vrednosti nekako najbolj objektivno, najmanj izpostavljeno ideološkim merilom2. Glede na to moram seveda predpostaviti obstoj estetskih in umetniških vrednosti. Poseben dokaz, da tc vrednosti obstajajo, ni potreben, saj jc samorazviden. Način njihove eksistence pa jc drugo vprašanje, ki ga je mogoče rešiti s prisvojitvijo pojma intencionalnosti (kot jc tostoril tudi Roman Ingarden in njegovi nadaljevalci) ali s kakšnim drugim pojmom eksistence (npr. obstoj vrednosti kot obstoj veljavnosti).
Preliminarno in na hitro, opirajoč sc na intuicijo obeh pojmov, lahko trdimo, da jc področje estetskih vrednosti širše od področja umetniških. Razlog jc na dlani: estetskih lastnosti, ki ustvarjajo estetske vrednosti, nimajo samo umetniški, ampak tudi naravni produkti. Če bi si hoteli pomagati z logično teorijo razredov, bi rekli, daje razred umetniških vrednosti podrazred razreda estetskih vrednosti. Teoretično imamo tu na razpolago štiri možnosti, da je namreč:
1.	razred umetniških vrednosti podrazred estetskih vrednosti, (prvi primer);
2.	da sc oba razreda sekata (drugi primer), s čimer dobimo njun logični produkt, kar pomeni, da so estcLskc vrednosti, ki jih umetnost nima, in umetniške vrednosti, ki nc sodijo med estetske;
3.	v tretjem primeru se oba kroga (razreda) sploh ne dotikata, ali z drugimi besedami, sc izključujeta. Da tudi ta primer ni povsem izključen, nam govorijo nekatere sodobne tako imenovane avantgardistične teze o avantgardni umetnosti, vendar jc to posebnost, ki nima posebnega pomena.
4.	Četrto možnost daje unija obeh razredov, tako rekoč njuna vsota. Ta možnost jc dana v splošni aksiološki teoriji, ko vse vrednosti nerazlikovano tvorijo svoj svet. Ta svet je lahko urejen hierarhično ali sistematično. (Npr. razdelitev na kulturne, tehnične in vsakdanje življenjske vrednosti.)
Prvo stališče jc vsekakor v zgodovini estetike in filozofije prevladujoče ter jc značilno za celo vrsto estetskih teorij, med drugim tudi za fenomenološko in za vse tiste teorije, ki izhajajo tako ali drugače iz antičnih koncepcij estetike in jim zato pravimo tradicionalistične teorije. Tudi pri Platonovi zasnovi estetike je področje estetskega pojmovano kot lastnost stvari (in idej) in je zato širše od umetniškega, ki mu je po spoznavno-teoretski poti tako rekoč na dnu vrednostne lestvice. Aristotel ne priznava Platonove hierarhije idej, niti nc njegovega vrednotenja spoznanjskega momenta umetnine, vendar jc tudi tu področje umetniških vrednosti ožje od estetskih. Pravzaprav bi tvegal trditev, da sodijo v prvi primer verjetno vse hedonistične estetske koncepcije, sc pravi tiste, ki definirajo lepo s posebne vrste uživanjem.
Zelo jasno jc to razliko izrazil v svojih razpravah Jan Mukarovsky in sicer kot tipičen predstavnik estetskega strukturalizma. Njegova pozicija jc spccifična, ker mu je vrednota bistveno povezana z njeno funkcijo in z normo, kot kodificirano vrednostjo. Tudi njemu so
2 - V slovenj in i je mogoče semantično razlikovati med vrednotami in vrednostmi, pri čemer je področje vrednosti po mojem mnogo širše od področja vrednot. Termin vrednote ima "prizvok" etiškega značaja, vrednosti pa zavzemajo področje, ki prežema praktično vse plasti človekovega življenja. Zato bom v zvezi z estetiko raje govoril o estetskih in umetniških vrednostih.
umetniške vrednosti poseben primer estetskih - v morju drugih in tudi drugačnih vrednot ali vrednosti. Umetniška vrednost je zanj tista, ki jo ima človekov artefakt posebne vrste, namreč take, da v njem prevladuje estetska vrednost. Iz tega je moč sklepati, da jc umetniška vrednost (vrednota) omejena na poseben način človekovega materialnega izražanja. Da nastopi tu določena napetost med ustvarjalcem in sprcjcmalccm, jc jasno. Če k temu dodamo, da jc za estetsko doživljanje bistveno posebne vrste ugodje (intelektualno ali čutno), potem jc seveda jasno, da to velja tudi za umetnost vrednost, ki pa jo označuje v mnogih primerih napetost med ugodjem in neugodjem, zlasti kadar gre za umetnino, ki prebija dosedanjo normo.
Popolnoma svojo rešitev problema estetike in umetnosti ter njunega odnosa ima tudi naš Fr. Vcbcr, ki pa sfero umetniškega (kakor tudi estetskega) vendarle postavlja predvsem v človekov doživljajski svet. Polje estetskega jc v okviru predmetnostne teorije podrejeno posebnemu načinu dojemanja, estetskemu čustvovanju. Estetsko vrednost definira kot lepo in grdo. Aksiološko (vrednostno) vrednost ali v skladu z našim pojmovanjem splošno vrednost definira kol katerokoli vrednotenje3. Ker gre torej za teorijo, ki pravzaprav govori o vrednotah v okviru subjektivnosti, torej po domače s človekove strani, ne kaže nobene potrebe po uvajanju posebne umetniške vrednosti. Umetniška vrednost je kratkomalo izenačena (poistovetena) z estetsko vrednoto4. Zdi se, da jc zanj umetnost le manj pomembno polje estetskega, ki pa ima svoje mesto v narodovi kulturi.
Najčistejšo fenomenološko pot, ki pa ni brez težavnih in težko dostopnih mest, jc ubral Roman Ingarden, učenec Edmunda I Iusscrla, ki pa je v svoji Literarni umetnini (1. izd. leta 1930) zelo ostro razlikoval med obema vrstama vrednosti. Ingarden je bil predvsem fenomenolog. Do umetnosti in estetike na sploh jc prišel šele prek raziskovanja različnih načinov eksistence, pri čemer jc zlasti analiziral intencionalno eksistenco. Kot čist primer takšnega bivanja si je izbral način bivanja (eksistence) umetnine. Tako jc prišel v svojski svet umetnosti in prek tega tudi do estetike. Estetike ni postavljal apriorno in po vnaprej znanih načelih filozofije, ki jo jc zagovarjal. Umetnost mu je bila šele pot k estetskemu. V svojih delih5, ki so prodirala skoz umetnost in polje estetskega k temeljnemu vprašanju njegove filozofije: kako eksistira zunanji svet, jc poskušal cclo taksativno našteti izraze, ki vodijo (ali pomenijo) svet lepega. Razliko med estetskimi in umetniškimi vrednostmi vidi v tem, da so prve objektivne in eksistirajo na predmetih neodvisno od opazovalca ali sprcjcmalca, druge pa so subjektivne in torej odvisne od sprejcmalca (subjekta). Tako si vsaj Ingardnovo koncepcijo razlaga tudi naš poznavalec Ingardnove filozofije Janko Kos. Poljski estet Bogdan Dzicmidok pa v svoji razpravi Umetniške in estetske vrednosti umetnost/6 to področje Ingardnove teoreske dejavnosti analizira zelo podrobno. Po njegovem mnenju jc pri R. Ingardnu glavna razlika med enimi in drugimi vrednostmi v tem,
3	- V Estetiki (2.izd. SM 1985) piše, da gre pri aksiološki vrednoli za "...vrednost ali nevrednost v ožjem pomenu
besede" (str. 270). In tudi to vrednotenje je bistveno pričujoče v subjektu, v njegovem čustvovanju. Zato aksiološko vrednoto imenuje kar "vrednočenje" ali "nevrednočenje".
4	- Tako tudi v stvarnem registru (sestavil ga jc dr. Stanko Gogala) zaman iščemo termin umetniška vrednost.
Sicer pa sta sami umetnosti posvečeni le dve poglavji, ki pa hi ju avtor lahko tako rekoč mirne duše tudi izpustil. Vebrova estetika jc predvsem predmetno teoretično raziskovanje estetskega čustvovanja in skoraj da ne gre prek teh meja.
5	- Se pravi ne samo v Literarni umetnini, ampak ludi v knjigi Spoznanje literarnega dela ter v drugih manjših
razpravah (Glej npr. Eseji iz estetike, SM 1980. Delo vsebuje izbor treh razprav in sicer: O zgrntlhi slike, O arhitekturni umetnini in Glasbeno delo in problem njegove istovetnosti).
6	- To razpravo sem prevedel za potrebe Inštituta za filozofijo Z.RC pri SAZU. Izšla je v Vestniku SAZU 1988/2,
s'r- 101-115.
da so umetniške vrednosti povezane z umetnino kot shematično tvorbo, estetske vrednosti pa se pojavijo v vsakokratni sprcjcmalčevi konkretizaci ji umetnine. Umetniške vrednosti so v tem primeru rezultat umetnikove ustvarjalnosti, estetske pa so rezultat sprejcmalčcvcga dojemanja umetnine. Umetniške vrednosti imajo instrumentalno naravo, ker so:
1.	namenjene vzbujanju estetskega doživetja in
2.	ustvarjajo temelj za konstituiranje estetskega predmeta ter z njim povezanih estetskih vrednosti.
Od tod tudi Ingardnovo razlikovanje med umetniškim in estetskim vrednotenjem.
Tudi sodobni nadaljevalec Ingardnove smeri Poljak Jcrzy Krnita v svojih delih izhaja iz instrumentalne narave umetniške vrednosti, ki je po njegovem sredstvo za realizacijo estetskih vrednosti. Pri tem zanimivem in nc ravno lahko razumljivem avtorju sestavljajo umetniške in estetske vrednosti posebno plast vrednosti, ki jim pravi kulturne vrednosti, da bi jih razlikovali od drugih vrednosti (bioloških, ekonomskih itd.) V nasprotju z drugimi (npr. formalističnimi šolami) estetskimi šolami ima Krnita umetniško vrednost za sredstvo, s katerim se realizira estetska vrednost. Obe vrsti vrednosti zanj nista lastnosti stvari, nc pomenita kakšnega odnosa, ampak ju obravnava kot stanja stvari. V knjigi z naslovom Skice o znanstvenem spoznanju z leta 1976 trdi, da "mora realizacija estetske vrednosti vedno (subjektivno-družbeno) ustvariti smisel umetnine, realizacija umetniške vrednosti pa jc sredstvo realizacije tega smisla". Umetniška praksa realizira svoje cilje, ki so v njeni objektivni funkciji, ta pije "svetovnonazorska valorizacija praktičnih vrednosti". K temu sc bomo šc vrnili.
Estetika J. Krnite in njegovih učencev (skupaj sestavljajo tako imenovano poznan jsko skupino) je dokaj samosvoja in spaja med seboj zelo različne elemente. Na eni strani nekatere plati Ingardnovcga pojmovanja estetike, sc pravi fenomenološke prvine, po drugi strani pa nekatere elemente marksistične sociologije. Tretja prvina pa je tipično poljsko logična metodologija natančnih semantičnih pojmovnih opredelitev. (J. Krnita jc tudi avtor visokošolskega učbenika za logiko!)
Km iti je temeljna ontološka kategorija stanje stvari. Stanja stvari so bodisi predmetna ali nepredmetna. Vrednosti (vrednote) sodijo seveda v nepredmetni svet stanj stvari. Tu imamo spet dve možnosti. Vrednosti eksistirajo bodisi kot psihična bodisi kot kulturna stanja stvari. Psihični obstoj jc nujno vezan na doživljanje, ker pa so vrednostne sodbe, ki jih trenutno nihče psihično ne doživlja, velja druga alternativa: vrednosti eksistirajo kulturno. Kaj pa kultura jc? V razpravi Umetnost in svet vrednosti (1984) opredeljuje kulturo takole: "To celotnost človeškega delovanja, ki ga označuje po eni strani reprodukcijska funkcija 'materialnih' pogojev družbenega življenja, po drugi pa splošno, družbeno-subjektivno upravljanje, imenujem 'družbena praksa', njen regulator sestavljajo normativne in direktivne sodbe - to pa je kultura."7 Tako pojmovana kultura mu razpade na tri dele in sicer na tehnično-uporabno kulturo, na prcdmctno-simbolno in na svetovnonazorsko. Ta regulira prakso ustvarjanja svetovnonazorskih sistemov. Estetiko in iz njo tudi umetniške vrednosti vmešča v tretjo sfero kulture, pri čemer jc mesto same umetnosti seveda v drugi simbolno-predmclni plasti.
7 - Jcrzy Krnila: Sztuha i šwial wartošci\ v zborniku: WartoSci v Swiccic dziccka, 1984; sir. 142
Svojevrstnost tega pogleda jc gotovo v tem, da so omenjene tri sfere kulture relativno samostojne, vendarle so to postale Šele v modernejšem času. Prvotno, se pravi v primitivnih kulturah, so bile združene v tako imenovanem magičnem sistemu.
Ob takšni opredelitvi estetskih vrednosti je tudi jasno, da so namenjene predvsem umetnosti, saj predmetni svet ("objektivni predmetni svet") nima svetovnonazorskih obeležij, ki naj bi bila značilna /a umetnost.
O tej koncepciji je mogoče reči marsikaj kritičnega in tudi zavračajočega (dvomljiva jeomejitev estetskega na zgolj umetniško, dvomljiva je že sama opredelitev temelja estetske vrednosti kot "svetovnonazorske vizije stvarnosti" itd.), ni pa mogoče reči, da ni zanimiva ali da nc vsebuje svojemu času primernih pobud. Že na prvi pogled pa jo obremenjuje
cklckticizcm, ki ga npr. v Kmitovcm logiškem delu ni opaziti.
***
Poskusimo se vrniti k izhodišču obravnave in odgovoriti na nekaj vprašanj teorije vrednosti. Najprej ugotovimo, da so vse vrednosti bodisi pozitivne bodisi negativne -nevtralnih vrednosti kratkomalo ni, ker bi to bilo v protislovju s samo vsebino pojma vrednosti (contradictio in adiecto). Vrednosti eksistirajo na jezikovni ravni kot normativne sodbe. Predmeti, pojavi so pač lahko estetske (ali splošneje: vrednostno) nevtralni, če jc tudi vidik, s katerega jih obravnavamo ali sploh na kakršen koli način izražamo svoj odnos do njih, tudi vrednostno nevtralen, sc pravi, da naša sodba o njih ne vsebuje nobenih vrednostnih oznak oziroma izrazov. Po drugi strani pa tudi velja, da jc praktično lahko vsaka stvar predmet estetske (torej vrednostne) sodbe.
Če to velja za vse vrednosti, potem mora veljati seveda tudi za estetske in v tem okviru šc posebej za umetniške. Predmeti, pojavi itd., ki imajo pečat umetniškosti, (se pravi, da so človekovi artefakti in narejeni s tem namenom!) so torej lahko označeni s pozitivno ali negativno umetniško vrednostjo. I^ahko pa so predmeti popolnoma zunaj estetske sfere. V tem primeru govorimo o estetsko nevtralnem svetu stvari.
Nagibam se k prepričanju, da se svet vrednosti prekriva s svetom biti, saj ni stvari, ki je ne bi mogli tako ali drugače ovrednotiti, ji torej podeliti vrednost s tega ali onega vidika. Svet vrednosti je hierarhičen svet, tj. vrednosti se vzpenjajo oziroma sestopajo. Svet jc sicer preprežen z vrednostmi, vendar ne kar počez in na splošno. Tisti, ki jim podeljuje vrednosti, je človek sam.
Prevod jc stvariteljsko, a poustvarjalno delo človeško delo. Zato lahko izniči ali okrepi umetniško vrednost originala. Cc jc estetska vrednost objektivna lastnost - v smislu Aristotelovih določil - enotnost m nogega, različnega, itd., umetniška pa notranja zakonitost, po kateri je umetnina ustvarjena, oboje lahko pritiče tudi prevodu. Variant je v polju umetnosti seveda obilo. Filozofu se jc včasih težko odločili, kateri teoriji estetskega in umetniškega bi bolj pritrdil. 'I"o jc navsezadnje odvisno tudi od njegove temeljne pozicije, 0(j njegovega temeljnega prepričanja, ki pa v večini primerov ni racionalno razložljiv.
Model, ki me vodi po estetiki, bi lahko orisal takole: v svetu najrazličnejših vrednosti (vrednot), ki jim ustreza tudi poseben tip stavkov (sodb) normativnega karakteija, so tudi
8 - Seveda je posebno vprašanje, ali sploh obstajajo takšni predmeti, ki so popolnoma zunaj lepega in grdega. Veijetno lahko govorimo o etiško nevtralnih dejanjih, težje jc govoriti o estctsklo nevtralnih stvareh. Estetsko zajema v tem smislu širše področje od etiškega.
estetske vrednosti. Ker je estetsko polje širše (polje "lepega") od umetniške vrednosti, in prisojam estetskost tudi neumetniškim predmetom ter od subjektove roke neodvisnim predmetom, imam umetniške vrednosti za poseben specifičen primer estetskih. Estetska vrednost postane umetniška takrat, ko jc predmet, za katerega gre, narejen s tem namenom tj. da ugaja. (Tomaž Akvinski: pulehrum est quod visum placet).
Kolikor gre za prevajanje umetniškega dela, sc jc treba njegove estetičnosti tudi intelektualno, racionalno zavedati, videti jc treba, v kateri plasti sc ta konstituira (Ingarden) in ustrezno temu tudi prilagoditi celoten prevajalski postopek. Morebiti zveni to naivno, vendar sem prepričan, da prcvajalec-umctnik to stori intuitivno, kritik pa mora ugotoviti, kakšen postopek je prevajalec (pravilno ali napačno, dobro ali slabo) uporabil. Teorija, ki govori o estetičnosti (umctnlškasti) prevoda sc torej nujno ukvarja predvsem s prevajalskim postopkom kot postopkom poustvarjanja umetnine.
Torišče likovne prakse: razmislek o odnosu med površinsko in globinsko strukturo v likovnem oblikovanju in razmislek o hermenevtičnih konsekvencah, ki nam jih struktura
tega odnosa narekuje
jožef muhov1č
povzetek
Z izkustvenega stališča je več kot jasno, da sleherno likovno delo kot učinek stoji in pade s čutnim učinkom likovne materije, ki ga konstituira. Prav tako, če ne še bolj, jasno pa je z druge strani tudi to, da se likowi učinek ne meri z intenziteto čutnega apela, kije vanj vložen. -Vpr\'em delu razprave avtor, izhajajoč iz tega temeljnega empiričnega razmisleka, argumentirano pokale, da sta LIKOVNA ČUTNOST in LIKOVNA VSEBINA tj- prostorsko-materialni (oz. povriinski) in duhovno-kreativni (oz. globinski) pol liko\>ne produkcije povezani entiteti (Entitčs couplčes). To povezanost obeh hemisfer likovne produkcije skuša v nadaljevanju še precizirati. Pri tem pride do ugotovitve, da je vsaka LIKOVNA VSEBINA v svojem najbolj natančnem jedru VEZANA NA DOLOČENO VARIACIJO UREDITVE LIKOVNE MATERIJE, ki je njen zunanji dwjnik Ali drugače: sleherna likova vsebina se kot funkcija likovne čutnosti spreminja in izraža s pomočjo posebne UREDITVE čutnih učinkov likovne materije, ali, kar pomeni isto, s pomočjo STRUKT URNE in SISTEMSKE ORGANIZACIJE likovnih form.
Take vrste pogled na dogajanja v likovni oblikovalni stvarnosti pa, trdi a\'tor v drugem delu prispevka, LIKOVNI UERMENEVTIK1 in na njej utemeljenem LIKOVNEM PO-DOŽIVIJANJ U narekuje nelcaj prednostnih nalog in usmeritev. Najprej to, da se posebej posveti RAZISKOVANJU strukturne in sistemske ORGANIZACIJE likovnih form, nato pa še, da z osmišljeno in sistematično zaznavo izgrajuje formalna in konceptualna orodja, ki bodo to sistemsko strukturiranost in organizacijo omogočala (poustvarjalno) aktivirati - in sicer preprosto zato, ker so jo v ustvarjalni fazi oblikotvornega procesa kratko malo proizwdla.
Avtor v prispevku zagovarja tezo, da jc temelj likovne produkcije PRODUKTIVNO 1J KOVNO MISIJ EN J E, ki se v procesu likovne produkcije SKRIJE v formalno organizacijo likovnega dela. Zlasti tistim, ki ne poznajo naraw tega skrivanja. Avtor sicer ne trdi, da je likovno mišljenje edini faktor likovne produkcije, dokaže pa, da je sistematično likovno mišljenje EDINI FAKTOR, kije v likovni produkciji sodelujoče komponente sposoben kanalizirati v produktivne postopke, brez katerih bi likovne produkcije in likovnih produktov sploh ne bilo. To pa spet pomeni dvoje:
1. da tip mišljenja, ki je proizvedel likovno formo, določa vsebino te forme in 2. da likovno mišljenje tudi poustvarjalno omogoča dostop do jedra likovne povednosti, tj. do strukturi ranosti likovne forme, kije ne morejo razložiti niti čuti niti čustva, marveč le misel, ki jo je proizvedla.
S tega stališča, trdi avtor, hi na koncu tako pridobljenih razgledov nad dogajanji v likovni oblikovalni stvarnosti samo potvarjali dejstva, če hi ne priznali, da gre pogla\itna os liko\ne po-ustvarjalnosti skozi strukturno organizacijo likovnih form in da je likovno mišljenje edini možni kažipot v glob ins kos I ruklurn i h dimenzijah likovnih del.
abstract
the playground of fine-arts practice: a reflection on the relationship between the surface and deep structures in the fine-arts forma hon, as well as a reflection on the hermeneutic consequences dicta ted by the structure of tius rela tionship
In terms of human experience it is more than obvious that any work of the fine art as an effect will stand or fall through the effect produced by the fine-arts matter which constitutes it. On the other hand, it is equally, if not more, obvious that the fine-arts effect will not be measured by the intensity of the sensory appeal invested. - Proceeding from this as its fundamental empirical statement, the first part of the treatise gives arguments for the assertion that (and in what way) the FINE-ARTS SENSE WORLD and the FINE-ARTS SUBJECT-MATTER, i.e. the spatial-material (or surface-structure) and the spiritual-creative (or deep-structure) poles of fine-arts production, are coupled entities. The trestise then goes on to specify this coupling of the two hemispheres of the fine-arts production. In this way, the conclusion is reached that in its innermost core, any FINE-ARTS SUIUECT-MA TIER will be COUPLED ON TO A CERTAIN VARIATION IN THE ORGANIZATION OF THE FINE-ARTS MATTER, which is the outward double of the former. Or, to paraphrase it: being a function of the fine-arts sense-world, any fine-arts subject-matter will he changed and expressed through a specific ORGANIZATION of sensory effects of the fine-arts matter, or -meaning the same- through the STRUCTURAL and SYSTEMIC ORGANIZATION of the fine-arts forms.
The second part of the treatise brings forward the author's assertion that this kind of view on what happens in the process of the fine-arts creativity compels FINE-ARTS HERMENEUTICS to apply itself to some prerequisite assignments and directions. First, it should devote special attention to the EXAMINATION of the structural and systemic organization of fine-arts forms, and second, by way of meaningful and systematic perception, it should produce formal and conceptual tools that will facilitate re-productive activation of this systemic structuration and organization.
1. zastavitev problema
Teorija likovne umetnosti lahko doseže svoj smoter le, če se uspe dokopati do jedra likovne produkcije, če uspe to produkcijo zagrabiti pri njenih koreninah in če zmore to jedro in te korenine z osmišljcno in sistematično zaznavo preliti v dejavno angažiranost subjektov. Kje pa je jedro in kje so korenine likovne produkcije? Na to vprašanje bom poskušal odgovoriti z refleksijo čisto vsakdanjih, empiričnih ravnanj in obnašanj v likovnem prakticiranju.
2. LIKOVNA ZUNANJOST IN LIKOVNA NOTRANJOST
Sredi številnih energij, ki naseljujejo kompleksno področje likovne ustvarjalnosti in poustvarjalnosti, sc v trenutku, komednjestopi človek, nemudoma izoblikujeta dve skupini, ki pritisneta nanj in ga skušata vsaka zase popolnoma prevzeti.
Z ene strani so tu najrazličnejši učinki, ki jih sproža t.i. likovna zunanjost, tj. likovna materija s svojim čutnim apelom in različni načini metierske manipulacije z njo. Barvne intenzitete in dražljivosti, izvajalske slučajnosti, fakture, teksture, konfiguracije pastoznih nanosov, karakterističnosti tehnoloških postopkov... - pravcata paleta formalnih draži, neskončno privlačna za vse, ki so vsaj enkrat "na lastni koži" občutili slast njihove produkcije. Likovna materija in njen neposredni čutni učinek - mnogo jih je, ki so prepričani, daje treba občudovati njega in samo njega.
Zdrugc strani pa jc tu prav tako neverjetno pretanjena in kompleksna stvarnost tistega, kar bi lahko imenovali likovna notranjost. Gre za to, kar pogosto označujemo s sintagmo "umetniška izpoved" oz. "globlja vsebina" likovnega dela. Pahljača nazorov in "osebnostnih mitologij", neskončno bogastvo ikonografije in motivov, razpenjene asociativne vsebine, resna filozofska problematika itn.itn. Mnogi želijo po najkrajši poti v to intelektualno kraljestvo, ki jc ravno prav skrivnostno in nedoločljivo, pa tudi ravno prav raztegljivo (elastično) in detajlirano, da prenese celo najbolj različne in zniansiranc interpretacije. Tisti, ki jih je za sabo povlekel čar tega pojmovnega bogastva, se samo za hipec omočijo v učinkih likovne materije, v katere so sc s tolikim žarom zagledali občudovalci formalnih likovnih efektov. Ne zanima jih, kakojc nekaj oblikovano, marveč kaj je oblikovano in o čem jim to nekaj lahko govori, na kaj jih lahko spomni. Zanje je formalna plat likovnih del "nujno zlo" in formalna analiza odvečno breme.
Verjetno mi ni treba še dalje razvijati začetega prikaza, da bi ugotovili, kako obe omenjeni stališči nista neka izjemna ali celo izmišljena pojava v likovnem prakticiranju, marveč -prav nasprotno- pogosto in široko izvajani drži. Prav tako nam najbrž ni potrebno veliko napora, da spoznamo, kako se obe drži zadovoljita s tem, da zamenjata del za celoto -seveda vsaka svoj del- in pri tem od vsega, kar bi lahko in bi morali dobiti od učinkov likovne tvornosti, posrkata samo tisto, kar jima je na prvi pogled dražljivo.
Prva od omenjenih drž se popolnoma pravilno napoti k izviru likovne povednosti, k njenim koreninam, vendar se v njih tudi zameji in v zagledanosti v dražartizma pozabi, po kaj je prišla. Nasprotno pa druga drža naravnost hlepi po težko pričakovanem sadu likovne
povednosti, a ker nestrpna ignorira kažipot k njej, kažipot formalne organizacije, zgreši cilj, ne da bi to opazila.
Prvi, formalistični drži, kot jo bom imenoval, jc likovna zunanjost tisto, kar brezmejno navdušuje, kar je neposredno in dejavno, kar je čutna radost in vžigajoč izziv. Formalist ljubi in obožuje čutne učinke likovne materije - a le zato, da jih uživa in iz njih iztisne dopadenje. Nasprotno pa bo likovnik, ki si prizadeva komplcksncje poseči v vode likovne prakse, tc iste formalne bogatije občudoval zato, da bi jih (konceptualno) napravil bolj "zgoščene" in "čiste" in si v njih samih nabral kreativnih vzpodbud in izkušenj. Množil bo svoje slike z likovno materijo samo zato, da bi občutil na sebi energije, ki mu bodo pomagale ali jim bo pomagal k likovni formi. Za formalista obstaja likovna notranjost (=vscbina) lc v toliko, kolikor jo lahko projicira na raven čutne nazornosti. Nasprotno pa bo likovnik to isto čutno nazornost in te iste čutne prvine, ki jo nosijo, takoj uporabil za to, da jih bo povezal v neko soodvisno omrežje, v katerem se bo šele zares prižgala likovna notranjost v vseh svojih čutnih in konceptualnih potencah.
Drugi, motivno in "spirituallstično" usmerjeni drži pa jc likovna zunanjost nekaj, kar je sicer potrebno, da se lahko duh aktivira, hkrati pa ji je prav ta zunanjost tudi odvečen, hromeč in raztresenost prinašajoč dejavnik, ki sc ga jc potrebno kar najhitreje otresti. Za pristaše te drže nekaj štejejo le duhovne vsebine, nc pa hedonistična naslada. Na ustroj likovnega dela gledajo zviška, analitično poglabljanje vanj pa jc zanje nekaj odločno preprofanega. A lahko si mislimo kje in kako neobvezno bi končal naš duh, če se nc bi potrudil prebiti skozi (ob)likovni ustroj dela -nič ni zastonj na tem svetu!-, če sc nc bi nasitil učinkov likovne čutnosti in bi ga ne okrepila vaja spoznavanja likovnih izrazil in v njih utemeljenega mišljenja. S kako klavrno močjo in "brezkrvnim srcem" bi se predstavila likovna notranjost, ki bi jo prezgodaj iztrgali iz naročja, v katerega je položena (prirejeno po Chardin, 1975:87-89).
3. funkcionalna soodvisnost površinske in globinske strukture v likovni umetnosti
Kos treznim razmislekom in komparacijo potegnemo črto pod obema nasprotujočima si oblikama likovnega prakticiranja, se nam povsem naravno in neizpodbitno nalaga sklep, pravzaprav spoznanje, ki ga lahko formuliram v obliki naslednjega priporočila: neskušajmo uiti iz objema likovne materije in njenih učinkov prej, preden je napočil čas, prav kot se ji tudi ne dajmo preveč zapeljati, če hočemo zares doseči to, kar največ lahko nudi. Temelj tega priporočila sta dve ugotovitvi, ki nas nagovarjata k novemu, šc odločilnejšemu sklepu. Prva od njiju nam pove, da je likovna zunanjost sama po sebi sicer potreben in navdušujoč, ne pa -kreativno gledano- že tudi zadosten faktor likovne učinkovitosti. Druga pa nam samo izrecno izpostavlja najbrž ne preveč težko opazno dejstvo, da ni nikakršne likovne notranjosti (= vsebine), ki bi lahko obstajala brez likovne zunanjosti oziroma mimo nje. Ce si obe ugotovitvi predstavimo kot premisi, sledi iz njih tale sklep: likovna zunanjost (= čutni učinki likovne materije = VIDEZ = vidna podoba likovnega dela = POVRŠINSKA STRUKTURA LIKOVNE FORME) in likovna notranjost (= pojmovno-semantični aspekt likovnih del oz. njihova GLOBINSKA STRUKTURA) druga brez druge ne
moreta obstajati. Ali drugače: likovna zunanjost in notranjost oz. površinska in globinska struktura likovnih del sta povezani entiteti (Entiles couplčes).
Ta povezanost obeh pogledov -ali bolje- obeh polov naše dejavnosti pa ne pomeni samo tega, da ima likovna notranjost, ta srčika, ki ji že vnaprej priznavamo izredno pomembnost, v likovni zunanjosti zgolj neko -sicer nujno, a brezbrižno- materialno podlago, svojega nosilca, kot radi pravimo, marveč še veliko več. Pomeni namreč, da sta likovna zunanjost in notranjost povezani tako, da sc v svojih učinkih medsebojno navdušujeta in podpirata, vtem ko sc vzajemno določata. Njuno razmerje -kot bom poskušal pokazati- ni razmerje spremljave, marveč razmerje funkcionalne so(od)visnosti, ki njuni parcialni učinkovitosti tako poveže, da planeta kvišku v enem samem mogočnem in glavnem povednem zublju. - To pa že pred sleherno podrobnejšo razlago tudi pove, da integracijsko polje likovne zunanjosti in notranjosti ni zgolj neko obrobno ali celo umišljeno mesto, marveč področje, kjer se likovnost pravzaprav šele dogaja.
Poskušajmo si torej predstaviti to priviligirano področje, ki obljublja speti in povezati dve plati, ki sta doslej s svojimi različnimi čari prinašali razkol in zmedo v naše likovno prakticiranje. Poglejmo, kje se lahko -v redu, ki bo skladno zajemal iz likovne materije in iz duha- medsebojno ujameta -ne da bi katera od njiju žrtvovala trohico svoje specifičnosti-likovna zunanjost in notranjost.
***
Z izkustvenega gledišča jc vsakomur več kot jasno, da likovno delo kot učinek "stoji in pade" s čutnim učinkom fizične materije, ki ga konstituira. Prav tako, če ne še bolj, jasno pa jc z druge strani tudi to, da se likovni učinek ne meri po intenziteti čutnega apela, ki jc vanj vložen. Glede na moč zunanjosti je torej likovna vsebina oz. notranjost, hkrati odvisna in neodvisna, kar je že samo po sebi dovolj, da nam misel o neki premosorazmerni povezanosti obeh plati pojava postane nevzdržna. Med zunanjim in notranjim območjem likovnosti obstaja neka neizpodbitna energetska soodvisnost. O tem skoraj ni treba razpravljati. Vendar pa bo to soodvisnost treba zajeti in osvetliti v mnogo bolj kompleksni simboliki, kot jc preprosti paralelizem čutnosti in duha, figurativnosti (iz lat. ftngere = oblikovati, figura = oblika) in pojmovnosti.
Ko sem zgoraj zapisal, daje likovna zunanjost neizogibni nosilec likovne notranjosti, sem s tem postavil temelje tudi tej dovolj razumljivi izpeljavi: pomembnost zunanjosti se meri po stopnji notranjosti, ki jo nosi. Ta pojav oz. spoznanje je tako splošno navzoče in poznano, da smo se mu že zdavnaj nehali čuditi. Vendar pa se pokaže v popolnoma novi luči, če sc skušamo vprašati, od česa zavisi stopnja notranjosti, ki jo neka likovna zunanjost evocira, oziroma katera je tista posebna funkcija, ki izkustveno ureja prehajanje zunanjosti v notranjost, v ustvarjalni fazi oblikovalnega procesa pa tudi prehajanje ustvarjalčeve duhovne notranjosti v likovno formalizirano zunanjost.
Praktično gledano mora biti že na prvi pogled jasno, da neki določeni likovni zunanjosti (=čutni podobi) ne moremo in ne smemo pripisati katerekoli notranjosti, čeprav si tudi v tem pogledu pogosto jemljemo dokaj veliko "svobode". Še posebej, če likovnim zunanjostim njihove notranjosti v resnici pripisujemo ali cclo prepisujemo, sc pravi, če Jim jih do-dajamo, ne da bi pri tem uspeli položiti resničen most med obema obličjema oz. bregovoma naše likovne eksistence, ne da bi se dokopali do tiste intimne zakonitosti, ki bi urcdila njuno prepletanje in so-dclovanje.
Kako bi skladno in predvsem praktično povezali med seboj oba pola - likovno zunanjost in notranjost? Pred tem vprašanjem si v likovnem prakticiranju -pa naj se še tako zdi drugače- pogosto še vedno zatiskamo oči. Bodisi iz udobja bodisi iz neke ekspresivne in hermenevtične prenapetosti oz. samovolje, ali pa preprosto iz nekega votlega strahu pred določeno strogostjo in preverljivostjo, ki bi jo, kot čutimo, ta povezava povlekla za sabo... Vendar: ali se v tem pogledu sploh imamo kam izmakniti, ne da bi pohabili logiko sistema, katerega jedro je tako jasno izražena konvergenca, sodelovanje in soodvisnost faktorjev, nc pa mimobežnost in brezbrižnost? Če dobro premislimo, nam nc preostane drugega, kot da poskušamo na čisto eksperimentalnem planu razbrati v kakšne dinamične odnose se na katerikoli stopnji likovne ustvarjalnosti ujemata obe hemisferi likovne prizadevnosti in, še zlasti, kako in kje se med seboj družita in si krepita učinke.
Poglejmo si ta spektakel in to sceno.
Po vsem izrečenem lahko zapišem, da v likovnem delu zunanjost, ali bo\je, njegova čutno-nazorna in prostorsko-materialna plat ni pomembna sama zase, marveč je pomembna le v toliko, v kolikor so se v njej hkrati realizirale tudi likovnikove namere, predstave, pojmovanja, skratka ideje - v kolikor so ji te ideje vdihnile dušo, kot pravimo, oz. jo animirale, kar pomeni isto, z neko posebno iz-rabo. V likovnem oblikovalnem procesu se čutne in fizične komponente likovne materije gibljejo, povezujejo in učinkujejo kot izraz likovnikove volje, kot izraz njegovega odnosa do njih samih, do sveta in do življenja. Gibljejo in povezujejo se torej po nekem -likovnikovi notranjosti ustreznem-diktatu, ki jih, ne da bi seveda pri tem ignoriral njihove lastnosti in zakonitosti, po svoje ureja, dovaja v nove medsebojne odnose, preureja ipd. Odnosi, ki jih likovnikova kreativnost ustvarja v čutnih danostih prostora in z njihovo pomočjo, so torej tem danostim na nek način VTISNJENI (cingepragt). Predstavljajo notranjo povezavo njihovih del(č)nih čutnih učinkov, povezavo, ki jim šele določa pravi pomen in omogoča likovni smisel. Likovnikova duhovna notranjost torej ustvarja vsebinsko notranjost likovnih del na ta način, da čutne danosti ORGANIZIRA -nalašč poudarjam!- v neko sklenjeno polje medsebojnih odvisnosti, odnosov in celote. Te odvisnosti, odnosi in celota so sicer res uresničeni v čutnih sferah likovne materije, vendar niso več čutne kvalitete, marveč duhovne, ker jih je sprožila za-miscl. Predstavljajo tisto, kar opisujem, z danes morda ne najbolj privlačnim, vsekakor pa pomenljivim izrazom - notranjost, likovna notranjost. In ta se -kot sem pravkar pokazal- javlja kot konica neke organizirane likovne celote, kot posledica in soudeleženi faktor neke osnovne SUPER-ORGANIZACIJE materije, če lahko tako rečem, kot PRESEŽNA VREDNOST, ki jo je v čutnem apelu likovne materije prižgala človekova kreativna organizatorična sposobnost (primerjaj Chardin, 1965:91-92).
Likovna zunanjost in notranjost se torej rokujeta in v okrepljenem učinku prežemata na področju ORGANIZACIJE likovne materije, ali, kar pomeni isto, na področju STRUKTURE, kije njun skupni imenovalec.
Ali lahko še dvomimo, da je prav v tem neposrednem in dražljivem strukturalnem objemu obeh temeljnih polov naše dejavnosti treba videti -in to ne samo deklarativno, marveč praktično- tisti pojav, ki nam bo tako do kraja zastrl obzorje, da se bodo ob njem utišale vse ostale tančine, v katere skušamo s tolikšno marljivostjo sicer zajeti pojav likovnosti, in sc bo celotno prizorišče preprosto prepustilo njegovi prevladujoči tonaliteti?
Kaj se torej zgodi, če gledamo na likovno umetnost pod tem zornim kotom?
Če pogledamo s tega posebnega in hkrati naravno argumentiranega stališča, ki so nam ga priskrbeli pozorni eksperimentalni razgledi nad dogajanjem, moramo reči, da se likovna notranjost kot funkcija likovne zunanjosti spreminja in izraža s pomočjo posebne ureditve čutnih učinkov likovne materye (prirejeno po Chardin, 1965: 62-63), s pomočjo strukturne in sistemske organizacije likovne zunanjosti.
Tak bi bil moj prvi bazični sklep.
Ki pa ima seveda tudi svoje poslcdice.
-Prva sc ponuja kar sama. Pove nam, da si je, iz razlogov, ki sem jih navedel, popolnoma nemogoče pred-stav\jati kakršnokoli likovno notranjost izven ali neodvisno od strukturnih odnosov, ki jih bodisi izkazuje bodisi sproža likovna zunanjost, ki jo nosi (NB!). - Druga, ki je samo podaljšek te prve, in natančnejša izpeljava sklepa pa je tale: če se strinjamo, daje sleherna likovna notranjost vezana na določeno variacijo ureditve likovne materije oz. likovne zunanjosti, potem smo lahko v vsakem primeru tudi prepričani, da bo likovna vsebina oz. notranjost toliko bolj popolna, kolikor bogatejši, bolj presenetljivo in celovito organiziran bo ustroj in ustroj prostorskih odnosov likovne zunanjosti, ki jo spremlja.'
S tema dvema posledicama pa imamo v rokah - in v tem je dodatna precizacija sklepa-tudi otipljiv parameter, s katerim bo mogoče določati "pulz" in "akcijski radij" likovnih dosežkov in osvojitev - in ta parameter je strukturna in sistemska organizacija likovne zunanjosti.
S tega stališča pojavne logike lahko torej na vsak likovni učinek in na vsako likovno delo gledamo kot na konstrukcijo elipse, ki jo družno oblikujeta dve žarišči: žarišče ustvarjalne psihične kon-centracije (Fl) in žarišče formalne organizacije (F2), ki se enosmiselno gibljeta v medsebojni povezavi (prirejeno po Chardin, 1965: 57) in se na
objelaiviran in preverljiv način srečujeta v STRUKTURI likovne forme.
***
Ta kratka priložnostna osvetlitev problematike seveda nima namena do kraja zakoličiti -in še celo ne razrešiti- problema odnosov med likovno zunanjostjo in notranjostjo. Njen namen je samo pokazati, da 1. tak problem kot problem sploh obstaja in 2. da nam jc prav v njegovi luči ponujen dostop do največje likovne intimnosti - do likovnosti na delu.
Torej: natančneje raziskati poteze in gonila integracijskega prostora, na katerem se srečujeta in poživljata fizična in duhovna plat likovnosti in na katerem jc šele zares tudi mogoče utrgati neokrnjeni sad likovnosti. - Mislim, da smo s tem pritisnili prst na najbolj vitalno, dobesedno osrednjo točko naše problematike, saj se nam z nje likovnost ne Prikazuje več samo parcialno, marveč le kot neizprosno neokrnjen pojav, tj. strukturalno.
1 - Da bi sc izognil nesporazumom, moram povedati, da se "prcsnetljivo organiziran ustroj likovne zunanjosti" ne nanaša vedno le na kompleksnost odnosov med sestavnimi deli likovne forme. Cisto mogoče je namreč, da se organiziranost likovne zunanjosti izkazuje v kompleksnosti odnosov, kijih neka likovno formulirana oblika vzpostavi z glcdalcem in z okoljem. Primer za to je npr. skulptura "Die" (Kocka, 1962), ameriškega kiparja Tonyja SMITI1A. Gre za velik železni kubus s stranico 183 cm. Njegova oblika je kot "gestalt" nekaj povsem Preprostega, vsem razumljivega in ncprescnctljivcga. Ni pa tako tudi 7. njegovimi prostorskimi relacijami. Velikost tega, katerega stranica je rahlo zvečana višina normalno raslega človeškega telesa, namreč v odnosu do gledalca povzroča celo vrsto vznemirljivih relacij in zelo kompleksno strukturo doživljanja prostora.
4. HERMENE VTIČNE KONSEKVENCE OPISANIH RA ZMERIJ
Kakšne poslcdice pa ima opisano videnje dogajanj v likovni praksi za likovno hermenevtiko in za na njej utemeljeno po-doživljanje likovnih del? Ali bolje - skozi katera vrata je mogoče praktično vstopiti v integracijsko polje likovne strukture, na katerem sc v okrepljenem učinku srečujeta in navdušujeta likovna zunanjost in notranjost?
Pripisati likovnemu delu nek pomen, dati mu nek smisel, dejansko predpostavlja to delo na nek način razložiti, ga pojasniti oziroma raztolmačiti. Zelo naravno in nazorno prihaja to do izraza pri laičnih gledalcih, ki sleherno kompleksnejšo likovno formo pospremijo z znamenitim vprašanjem "Kaj to predstavlja?" in pričakujejo dodatne razlage, ki bi jim olajšale pot v pomensko polje dela. Ker jim manjka sposobnost likovnega gledanja in njemu ustreznega mišljenja terjim jezategadelj obrazložitev likovne dražljajskesituacijc dostopna le na nivoju običajnih zaznav in z njimi tesno povezanega čustvenega doživetja, pričakujejo pomoči od zunaj, saj spontano čutijo, da jc obrazložitev, ki so je sposobni, nezadostna, da bi se v njenem okrilju zaznane in doživljene vsebine lahko povezale in strnile v smiselno likovno informacijo. In sicer zato ne, ker naravni procesi zaznavanja in čustvenega doživljanja niso specifično zadolženi za pridobivanje likovnih informacij, pa tudi zato, ker likovna informacija ni nujno zaolisežena v preprosti zaznavi in čustvenemu odzivu, čeprav na njima nujno bazira.
Ta enostavni in dovolj pogosti primer nam torej kaže,da tisto, karsmisclno imenujemo likovna informacija oz. likovna vsebina, NI DIREKTNO IZLOČENA KVALITETA, tj. ni neposredno dana v dražljajskem vzorcu oz. v njegovi zaznavi, marveč je posredovana z neko nujno aktivnostjo, kar je v skladu z znano Heglovo mislijo, ki pravi, da jc pot (do) resnice ovinek (Der Wcg der Wahrheit is t Umweg.). Pri čemer je seveda nepotrebno misliti, da ta posredovanost in ovinek veljata in sta nujna zgolj za laične gledalce. Nasprotno. Pri njih jc potreba po nekakšni meta-obdelavi zaznanih in doživljenih podatkov le bolj jasno izražena, ker je eksteriorizirana in akutna, medtem ko jc pri konzumentih, ki so sposobni likovne pozornosti in obvladajo likovno mišljenje, ta težnja in sposobnost interiorizirana do te mere, daje preprosto integralni del tega, kar imenujemo likovno doživljanje in pojmovanje.
Dokopati se do vsebine nekega likovnega dela potem-takem pomeni, prebiti okope preprostih vizualnih zaznav, v katerih je vse, kar ni neposredno važno za poustvaritev slike predložene situacije, potisnjeno v ozadje, in hkrati prebiti okope elementarno vzpodbujenih čustev, ki se sprožajo glede na zelo fragmentarno in površno occno situacije in imajo največkrat za posledico neargumentirano ter nestalno privlačnost ali odbojnost (všeč mi je; ni mi všeč). V preprosti zaznavi in v direktnem čustvenem odzivu, ki likovno delo poustvarita oziroma obrazložita na nivoju vsakdanjega doživetja, tj. na nivoju senzo-motornosti, kot bi rekel Jean I'iaget, jc likovno delo nekako latcntno, imobilizirano, prezrto ravno v tem, v čemer jc njegovo jedro, namreč v njegovi likovnosti. Njegov pomen, njegova likovna vsebina nam je torej toliko dostopnejša, kolikor boljše znamo izviti iz objema vizualne vsakdanjosti, ki vidi in doživlja predmete in pojave tako, kot so vizualno dani, ne da bi se obremenjevala z vprašanji, zakaj so takšni, kako so lahko takšni in o čem nam kot takšni govorijo. Če torej hočem prodreti do resnično likovne vsebine nekega likovnega dela, je nujno razgibati in prevrednotiti zaznave in doživetja, ki jih jc to delo kot dražljajska situacija neposredno sprožilo v nas. Proces prevrednotenja vsakdanjih zaznav
in doživljajev pa je, kot sem omenil že zgoraj, povezan z določeno aktivnostjo, tj. z obrazložitvijo teh zaznav in doživljajev, v "nadrejenem sestavu motivov", kot se izražajo psihologi. Gre za preusmeritev pozornosti na STRUKTURO zaznav in doživljajev, ki jih sproža neko likovno delo kot dražljajska situacija. V resnici jc to povezano z izgradnjo nekega shematičnega semantičnega modela, na katerem se lahko razgrevajo človekova čustva, misli in doživljanja in katerega funkcionalno podstat bi s psihologom Ulrikom Neisserjcm lahko imenovali "analiza v sintezi". Sinteza jc pri tem v konstrukciji modela iz čutnih in spominskih komponent, v katerih jc naloženo poznavanje likovnega načina mišljenja ter ustrezna likovna pozornost, analiza pa v stalni primerjavi, v stalnem preverjanju korespondetnosti modela z dražljajsko predlogo.
Proccs prevrednotenja in likovne obrazložitve zaznav vizualne vsakdanjosti, ki jih dražljajski habitus likovnega dela neposredno izziva v nas, imenujem na tem mestu JIERMENEVTIČNI IMPULZ in vidim v njem tisto temeljno sposobnost likovnega mišljenja, ki zmore z likovnega stališča kaotične običajne zaznave in doživetja obrazložiti glede na njihove likovne potence, ustroj, smisel in naravo, s čimer jih likovno okvalificira, osmisli in napravi za likovne uporabne vrednosti.
Etimološko beseda hermenevtika izhaja iz grške sintagme "hermeneutikč tehne " ( epnr|VEmiKr| TEKUT] ), ki pomeni veščino tolmačenja, razlaganja. V naši zahodno-evropski kulturi sc beseda že dolgo uporablja za označevanje posebne metode klasične filologije, metode tolmačenja, razlaganja (starih) tekstov (literarnih del in dokumentov) in za označevanje posebne teološke discipline, ki se ukvarja z ugotavljanjem smisla biblijskih tekstov. Ko to isto besedo uporabljam v zvezi z likovno umetnostjo, izkoriščam njen izvorni pomen, da bi s tem izpostavil posebno in nujno interpretativno, razlagalno zmogljivost in funkcijo likovnega mišljenja v odnosu do zaznav in doživljajev vsakdanjosti, funkcijo, ki tako v ustvarjalnem kot v poustvarjalnem smislu šele lahko privede do neke resnično likovne vsebine, do na resnično likovni način izraženega in dojetega pojmovanja sveta.
Gledano s tega stališča, jc torej več kot jasno, da jc hermenevtični impulz nujna sestavina likovnega podoživljanja, katerega temeljna naloga je ravno doživljajska in miselna prctraus formacija vsakdanjega doživljanja v likovno doživljanje, se pravi, dvig psihološke dimenzije vizualnega zaznavanja na duhovno ravnino simboličnega (= jezikovnega) zaznavanja. Pretvorbo vidnega in tipnega prostora v duhovni prostor, ki se je dogodila s produkcijo likovnega dela, likovna poustvarjalna hermenevtika reflcktirano obudi in jo s tem aktivira kot doživljajsko in pomensko vrednoto. Kam pa sc mora usmeriti hermenevtična pozornost, da bi obudila v življenje ključni akt pretvorbe vidnega in tipnega prostora v duhovni likovni prostor, in kakšnih orodij se mora pri tem poslužiti?
Francoski filozof .1 can-Paul Sartre na nekem mestu trdi, daje sleherna praksa, torej tudi likovna, "prehod od objektivnega k objektivnemu skozi ponotrai\jenje oziroma •nteriorizacijo". V tem smislu je likovna praksa po eni strani prehod od objektivnosti likovnikovega doživljanja in pojmovanja sveta k objektivnosti likovne forme, v kateri se t0 doživljanje in pojmovanje na likovni način kaže, po drugi strani pa prehod od objektivnosti formalnih relacij likovne forme k objektivnosti likovnega doživetja. Prehod obakrat omogoča neka interiorizirajoča komponenta. Skušajmo se vprašati, katera.
Na kratko bi lahko rekli, daje temeljna intenca likovnega oblikovanja v tem, da čutne danosti prostora naravnava k vedno novim oblikam (so)bivanja in (so)učinkovanja, s čimer
objektivira človekovo kreativno napetost do okolja, zadovoljuje njegove kompleksne generične potrebe na likovni način in bogati svet naravnih oblik z umetn(iSk)imi, ki jih oblikuje po človekovi meri. V svojem najglobljem jedru jc torej likovnost intencionalna dejavnost. Na zunaj se to kaže v tem, da se nam na vseh svojih stopnjah razvidno razodeva, kot namerna in zato na svoj način organizirana oziroma kibernetizirana akcija. Ker pa je, kot trdijo filozofi in psihologi (npr. Alfred North Whitehead, 1961: lo2, Jean Piagct 1961) osnova sleherne namerne in organizirane akcije ORGANIZIRANO MIŠLJENJE, to Istočasno pomeni, da v likovni oblikovalni stvarnosti deluje organizirano likovno mišljenje. Doživeti dražljajsko situacijo nekega likovnega dela torej ne pomeni, doživeti zgolj njegove čutne podobe, marveč dešifrirati, do-živeti, do-misliti MIŠLJENJE, ki se je v njeni strukturi utelesilo. Res je sicer, da se pogosto zdi, kot da likovniki pri svojem delu sploh nc razmišljajo, ampak da jim likovna forma kar sama nastaja pod njihovimi rokami, neposredno v materialu. In tudi to je res, da nas umetniška forma ponavadi sprva nc nagovaija kot miselna, marveč kot čutno nazorna stvarnost, vendar je to le posledica nujno neposrednega in tesnega spoja umskega in fizičnega dela v umetniškem oblikovanju. Zgoraj sem zapisal, da mora biti sleherna likovna vsebina izražena s čutnimi danostmi sveta, s pomočjo čutnih občutkov, s panoramo čutnih možnosti, ki jih dopuščajo vid, tip, občutek za lastno telo... in njihove kombinacije. Ti občutki so nam neposredno dani, se pravi, da jih ni mogoče izvesti iz drugih doživljajev. Kakšen je npr. neki barvni madež, pišeta psihologa Legewie in Ehlers (1978: 98), nc morem drugemu človeku nikoli opisati, lahko mu ga le demonstriram tako, da mu ga neposredno pokažem. To pa pomeni, da lahko likovnik v pogojih svoje umetniške prakse definira svoj odnos do sveta in do življenja, torej svojo vsebino na umetniški način le tako, da se mu ta vsebina neposredno steka v čutni vtis, tj. v členjena sosedstva oblik, barv, svetlosti itn. V likovnem oblikovalnem procesu jc torej neposredno vidna in opazna le tehnična plat razmeščanja materialnih nosilcev čutnih občutkov, torej sam akt slikanja in kiparjenja, ne pa tudi ustvarjalna aktivnost, ki to razmeščanje formalno in operacionalno načrtuje in vodi ter se odvija na duhovnem, konceptualnem nivoju, na nivoju pojmov, ki se skrijejo v organizacijo likovne materije, torej v samo barvno in kiparsko snov in v tehnična opravila z njo. V likovni formi se torej na zunaj kaže le njena čutna podoba, ki je proizvod običajne aktivnosti naših čutil, medtem ko se STRUKTURI RANOST te podobe skriva, ker je ne morejo razložiti čuti, marveč le misel, ki jo je povzročila.
Ko pa že toliko poudarjam vlogo konceptualnosti, čeprav spccifične, in misli v likovnem oblikovanju, moram zavoljo morebitnih nesporazumov seveda povedati, da s tem še zdaleč ne mislim, da je mišljenje edini(!) faktor oz. komponenta v likovni ustvarjalnosti. Nasprotno. V likovnem oblikovanju -kot tudi v vsaki zares produktivni praksi- sodeluje CELOTNA človekova psiha z vsemi individualnimi posebnostmi in z vso generično podporo, da o njenih bazičnih funkcijah, kot so čutnost, čustva, razum, intuicija, imaginacija, refleksija... sploh nc govorim. Psiha ustvarjalca kot celota uravnava njegovo obnašanje. V njej se na podzavestni in zavestni ravnini povezujejo izkušnje in se med seboj dopolnjujejo v izkustva, pojmovanja, ki sc jih človek miselno zave, čeprav sc ne zave tudi vseh povezav, ki so se vzpostavile na podzavestni ravnini. Le-tc sc namreč vključijo v to ali ono obliko miselnega izkustva, se v njej skrijejo in zastrejo svoje potencialne afektivne in čustvene vsebine, kar pa nc pomeni, da sc izgubijo. Tako se v procesu zaznavanja in mišljenja, piše Milan Butina (1984: 334-335), različni impulzi iz zunanjega in notranjega sveta zgostijo v zavestna izkustva, katerih bistvena odlika jc, da jih s produktivnim
miš\jenjem lahko izrazimo v JEZIKOVNIH ZNAKIH, ki s strukturo svoje oblike kažejo na usmerjenost misli in na način re-organizacijc v njih zajete stvarnosti. Produktivno, sistematično mišljenje pri tem siccr ni edini faktor likovne produkcije, je pa edini faktor, ki je v produkciji sodelujoče komponente sposoben kanalizirati v produktivne postopke, ki so temelj materialnega pre-oblikovanja stvarnosti. V likovnih produktih kot preoblikovanih materialnih stvarnostih jc torej nujno vpisano sistematično likovno mišljenje, brez katerega likovnih produktivnih postopkov, torej likovne produkcijc in produktov, sploh ne bi bilo. - Ko torej pravim, da se življenjski potcncial ustvarjalca s sistematičnim mišljenjem pretaka v strukturo likovnih form in postaja del njihove vsebine, to nikakor ne pomeni kakega zožujočega estetskega racionalizma. Pomeni le, daje likovno mišljenje s svojo specifično pojmovnostjo tisti faktor, ki v proccsu likovne kreacije omogoča neposredno realizacijo likovne forme, po drugi strani pa v likovnem po-ustvatjanju omogoči, da likovna forma onstran njene čutne podobe, čeprav z njeno pomočjo, obudi v sebi vse, iz česar jc bila rojena.
Če likovni ustvarjalni proces pazljivo razčlenimo, odkrijemo v njem posebnost procesa zamišljai\ja, ki kibernetizira urejanje in povezovanje čutnih vtisov oz. njihovih materialnih nosilccv v nove aranžmaje, in svojskost procesa formulirala. Vedno pa je najprej zamisel, četudi ji še tako tesno sledi formulacija. To nenazadnje dokazuje tudi dejstvo, da so prvi poskusi formulacije še nejasni in nezreli, da so šele prva objcktivacija misli, ki omogoči, da sc zamisel artikulira v skladu z njenimi duhovnimi zahtevami in hkrati v skladu 7. možnostmi likovnega medija. V likovnem oblikovanju jc torej mogoče delovati samo tako, da sc s pomočjo misli psihične vsebine potrjujejo v čutni materiji, kajti izrazna vsebina in medij likovnosti sta povezana na tak način, da vsebina artikulira izrazno materijo, izrazna materija pa s svojim i možnostmi členitve artikulira vsebino, pri čemer morata v tem vzajemnem artikuliranju obe spoštovati zakonitosti druga druge.
Za čutnostjo likovnih proizvodov torej nujno koreninita strukturi te čutnosti ustrezno likovno MIŠLJENJE in POJMOVNOST, ki pa v sebi seveda zadržujeta ves snop psihičnih vsebin, ki jih je artikulirala, poleg tega, da nam istočasno omogoča tudi dostop do njih samih, torej njihovo re-animacijo.
Zaključek tc dolge vrste razmislekov bi torej bil tale: za čutnostjo, tj. za figurativnostjo likovnih form in v njej sami korenini specifična pojmovnost, ki jc pravo jedro oz. ključ do avtentične vsebine likovnih del. V tem smislu jc prvenstvena naloga teorije likovne umetnosti in likovne hermenevtike, ki nam jo nalagajo pravkar izpeljani razgledi nad dogajanjem, v tem, da se kar najbolj posvetita proučevanju posebnega tipa mišljena, ki sc skriva za stvarnostjo likovnih produktov in nam obenem omogočita tudi njegovo opcracionalno obvladovanje, ki nas edino lahko popelje do polne kompleksnosti avtentične likovne vsebine.
Umetniška praksa jc v svojem teku preoblikovanja naravnih čutnih danosti sveta v kulturne forme vsa prepojena s spccifično pojmovnostjo, ki določa, kibernetizira in karakterizira akt tega prcoblikujoccga dela.
To pa pomeni še nekaj. - "V neki praksi," piše L. Althusser (1971:145), "določujoči moment (ali element) ni prvotna materija oblikovanja niti proizvod, temveč praksa v najožjem smislu: moment samega pre-oblikujočega dela, ki v specifični strukturi zaposluje 'judi, orodja in tehnologijo uporabe orodja..." Odločilni moment likovne produkcije torej v skladu s tem niso niti čutne danosti sveta, s katerimi gradi likovnik podobe svojih form, nit> te podobe same. To, kar je za likovno produkcijo resnično pomembno in odločilno, jc
NAČIN, na katerega je bila neka vsebina čutno-nazorno artikulirana. Skratka: odločilna je pot, po kateri ji je umetnik priskrbel OHLIKO in jo s tem na poseben način predstavil. Pot do oblike je namreč -če parafraziram znamenito Heglovo misel iz uvoda v Fenomenologijo duha- pomemben del same vsebine oblike. Ali s Heglom še drugače: vsebina je globoka edino toliko, kolikor je oblika široka (po Žižek, 1985: 126-131).
Dejstvo, iz katerega izhajam, je torej: srž likovne produkcije je v NAČINU produkcije, v poti do likovno artikulirane čutnosti. Tu pa nastopi težava, kije v tem, da sc likovne forme konzumentu praviloma prikazujejo kot ŽE NAREJENE, torej tako, da zakrijejo ravno tisto, v čemer je njihova srž, to je NAČIN PRODUKCIJE. Konzument tako težko opazi, da pri njih tisto najpomembnejše ni to, kar prikazujejo, marveč način, na katerega to delajo, način, na katerega so bile proizvedene, in sicer zato, kerse prav v tej "poti do oblike" razkrije OZNAČEVALNA STRUKTURA, ki je jedro njihove vsebine. Označevalna struktura jc jedro umetniške vsebine, jedro, ki ga, kot piše .V. Žižek (1980:171), neučakanost neposredne in pasivne, ikonografsko in figurativno fundirane interpretacije lahko potlači in prikrije, tako da mu lahko pridemo na sled zgolj, če izhajamo iz tistega, kar se na površini izkazuje kot nekaj drugotnega, vnanjega itn. Zapostavljanje in profaniranje označevalne strukture na račun t.i. "globlje vsebine", ki ga pogosto prakticira naša likovna kritika, je torej hudo dvorezen meč. Na to s stališča literarne hermenevtike odlično opozarja ameriški lingvist E. D. Hirsch v svoji knjigi s pomenljivim naslovom "Validity in Interpretation" (1983: uvod).
5. ZAKLJUČEK
Če torej potegnem črto pod to dolgo obravnavo, potem moram reči, da jc jedro likovne prakse njena OZNAČEVALNA STR U KI UR A, ki jo je proizvedlo likovno mišljenje in se v njej utelesilo. To pa spet pomeni, da sc lahko teorija likovne umetnosti in likovna hermenevtika prebijeta do srži likovne oblikovalne stvarnosti le tako, da sc s sistematičnim proučevanjem likovnega mišljenja usposobita za prodor v formalno strukturo likovnih del in preko r\je v likovne označevalne strategi je, ki tvorijo de jansko (likovno) vsebino likovnih del. Celo več. Z uvajanjem v načine in strategije likovnega mišljenja in z uvajanjem v formalno analizo likovnih del lahko teorija likovne umetnosti in likovna hermenevtika nc le tolmačita in razlagata likovna dela, marveč v ljudeh tudi izgrajujeta pojmovna in formalna orodja, ki bodo tem ljudem brez posrednika omogočala vstop v vsako na likovni način izraženo doživljanje in pojmovanje sveta. In kaj bi lahko šc lepšega in polnejšega pričakovali od teorije?
VIRI:
ARNIIRIM, Rudolf (1979), Entropic und Kunst. Ein Vcrsuch iiber Unordnung und Ordnung, Koln, Du MonI Buchvcrlag.
BATESON, Gregory (1982), Gcisl und Nalur. Einc nolwcndige Einhcit, Frankfurt am Main, Suhrkamp.
BORGEST, Claus, (1979), Das Kunslurteil. Wiederaufnahme cincs Verfahrens, Frankfurt am Main, Fischcr Verlag.
BRITSCH, GusUf, (1952), Thcorie der bildenden Kunst, Ratingcn, Aloys Henn Verlag.
BUTINA, Milan, (1984), Slikarsko mišljenje. Od vizualnega k likovnemu, Ijubljana, Cankaijeva založba.
BUTINA, Milan,(1985), Likovna teorija kao unutrašnja okosnica teorije likovnogodgoja, revija Umjctnost i dijete št. 2-3.
BUTINA, Milan, (1988), O odnosu (likovna) umetnost - estetika, prispevek na simpoziju Estetika na Slovenskem, Ljubljana, maj 1988; objavljeno v reviji Sodobnost, št. 12, Ijubljana 1988, str. 1190-1199.
CHARDIN, Pierre Teilhard de, (1965), Ijc Phčnomčnc humain, Paris, Editions du Seuil.
CHARDIN, Pierre Teilhard de, (1975), Božje okolje, Celje, Mohorjeva družba.
CHARDIN, Pierre Teilhard de, (1976), I^e Coeur de la Matičre, Paris, Editions du Seuil.
CHARON, Jean E., (1977), L'Esprit - Cel inconu, Paris Albin Michel.
CHAUCHARD, Paul, (1966), Le Langage et la Pcnsčc, Paris, Presses UnivcrsiUircs dc France.
CHOMSKY, Noam, (1973), Ubcr Erkcnnlnis und Frcihcil, Frankfurt am Main, Suhrkamp.
COCULA, Bernard, PEYROUTET, Claude, (1986), Sčmantique de I'lmagc. Pourunc approchc mčthodique des messages visuels, Paris, Librairic Dčlgravc.
DE BONO, Edward, (1975), Der Dcnkprozess. Was unser Gchirn leistct und was er Icisten kann, Reibeck, Rowohlt.
HIRSCH, E. D. (1971), Validity in Interpretation, New Haven and London, Yale University Press.
HULSEBOSCH, Jan, (1986), Grenzzcit der Well. Wcndczcit der westlichcn Kullur, Prispevek na 25. Internationale Chemic Fasertagung, Dunaj/Avstrija.
KEMP, Volfgang (Edit.), (1985), Der Bctrachter ist im Bild. Kunstwissenschaft und Rczcptionsasthctik, Koln, Du Mont.
LEGEWIE, H.- EHLERS, W.,(1978), Knaur's moderne Psychologic, Miinchcn-Zurich, Drocmer Knaur.
LEROI-GOURI IAN, Andre, (1984), Hand und Wort. Die Evolution von Tcchnik, Sprachc und Kunst, Frankfurt am Main Suhrkamp.
RADER, Melvin, 1979, A Modern Book of Esthetics, New York, Holt, Rcinhardt and Winston.
SIMOVIČ, Slobodan, 1989, Hegel i hermenevtika, Novi Sad, Književna zajednica Novog Sada (Biblioteka Anthropos31).
WHITEHEAD, Alfred North, 1961, The Aims of Education, New York, The New American Library of World Literature.
ZIZEK, Slavoj, 1980, Hegel in označevalec, Ljubljana, DDU Univerzum.
Logične rekonstrukcije v analitični teoriji znanosti
slavko hozjan
POVZETEK
Ob ugotovitvi, da ni možna teoretsko nevtralna utemeljitev pristopa analitične teorije znanosti, so v prvem delu teksta eksplicirani njeni osnovni delovni prijemi: formalizacija in aksiomatizacija, in skicirani dobri razlogi za upravičenje logičnih rekonstrukcij znanstvenih teorij. Po opisu razlik med dvema osnovnima pristopoma v analitični teoriji znanosti: lingvističnim in strukturalnim pristopom, so v drugem delu teksta v navezavi na teorijo modelov obravnavana nekatera odprta vprašanja, ki se pojavljajo ob logični rekonstrukciji znanstvenih teorij. Posebej je prikazan problem teoretskih termov v strukturi znanstvene teorije in opozorjeno je na osrednjo težavo pri znanih rešitvah - na problem medteorijske relevantnosti teoretskih termov.
ABSTRACT
LOGICAL RECONSTRUCTION OF T1IE ANALYTICAL THEORY OF SCIENCE
With the discovery that a neutral explanation of the apprcxich of the analytical theory of science is not possible, its basic work methods are explicated in the first part of the text: formalization and axiomatization and the outlined reasons for justifying logical reconstructions of the scientific theory. After a description between the two basic approaches in the analytical theory of science - the linguistic and structural approach - some open questions in association with the theory of models which appear during the logical reconstruction of scientific theory are discussed. The problem of theoretical terms in the structure of scientific theory are especially depicted and the central problem of known results are warned of, which is the problem of inter-theoretical relevancy of theoretical terms.
1. uvod
Razreševanje vprašanja o epLstemološkem konstituiranju znanstvene dejavnosti kot objekta znanstveno-teoretskih analiz v analitični teoriji znanosti in razreševanje vprašanja o upravičljivosti racionalne rekonstrukcije kot temeljnega konceptualnega in metodološkega pristopa nas neizogibno pripelje do točke, ko sc moramo sprijazniti s tezo, da jc sam poskus in sploh možnost vnaprejšnje utemeljitve določenega metodološkega pristopa in aplikacije določenega pojmovnega instrumentarija za analizo znanstvene
dejavnosti neizvedljiv z neke nevtralne teoretske pozicije. Kakorkoli se že tega projekta lotimo, se v zadnji konsckvenci vedno zapletemo v mreže klasičnega epistemološkega problema o možnosti utemeljitve spoznanja pred spoznanjem samim.
Tudi utemeljevanje prednosti oziroma pomanjkljivosti prijemov analitične teorije znanosti na osnovi celostnega kontrastnega primerjanja različnih teoretskih tradicij, s katerim bi ugotavljali dejanske razlike med njimi in tako tudi razlike pri obravnavanju znanstvene dejavnosti, nas vodi v brezizhodno situacijo: da bi lahko izkristalizirali racionalno jedro spora med njimi, se moramo vedno postaviti na določeno že izdelano teoretsko pozicijo.
Tako se zdi, da jc vsako nadaljnje spraševanje po dodatnih utemeljitvah za pristop analitične teorije znanosti in za aplikacijo formalnega instrumentarija kot osnovnega delovnega pristopa pri racionalnih rekonstrukcijah nesmiselno, saj ob nastalih zapletih ne moremo pričakovati efektivnih odgovorov.
Konkretni rezultati racionalnih (logičnih) rekonstrukcij so del analitične teorije znanosti in so tako po pristopu kot tudi po končnih učinkih znotraj nje zadostno utemeljeni. Vsaka dodatna utemeljitev je tako lahko samo "zunanja". Razumljivo je, da mora šteti analitična tradicija vse zunanje negativne utemeljitve - tj. zavračanje doseženih rezultatov nasploh - za irelevantne, na drugi strani tudi pozitivne teoretske temeljitve ne morejo imeti pretirano velike teže, saj lahko le dodatno potrujejo že doseženo.
Če hočemo - kljub teoretski nemoči za končne utemeljitve - vseeno opozoriti na etektivne prednosti racionalnih in posebej formalnih, logičnih rekonstrukcij pri analizi znanstvene dejavnosti, se jc treba izogniti nizanju teoretskih argumentov, različno sprejemljivih za posamezne teoretske tradicije.
Ena od osnovnih značilnosti optike gledanja pri vseh teoretskih tradicijah je predpostavka, da je človek teoretsko rezonirajoče bitje, kjer teoretsko rezoniranje vedno predstavlja splošno formo določenih dogajanj. Da bi lahko argumente za racionalne (logične) rekonstrukcije, ki so zaradi osnovnih intenc teoretskih tradicij vedno posredno teoretsko obloženi, transformirali v bolj nevtralno obliko, moramo hkrati zamenjati tudi samo optiko gledanja na človeka kot teoretsko rezonirajoče bitje.
2. dobri razlogi ta formalni pristop
Alternativa, ki jo imamo na razpolago v že razdelani obliki, jc razumevanje človeka kot praktično deliberirajočega bitja.Praktično deliberiranje zajema vse tiste premisleke, na katerih racionalno delujoči subjekt utemeljuje svoje odločitve. Polje, ki se s tem odpre, je teoretsko polje logike odločitev, ki delno spada v praktično filozofijo, na drugi strani pa je samostojna teorija človekovega ravnanja in delovanja. Sestavljajo vrsta podteorij, za vse Pa je značilno, da poskušajo najti optimalne poti za razrešitev določenih konfliktnih situacij, ki so vedno posamezni dogodki oziroma situacije. Konflikt predstavljajo odprte alternative za ravnanja, ovrednotenja situacije itd., in rešitev mora posredovati eno ali več alternativ, s katerimi se konflikt lahko zaključi.
Ker bi empirični opis konfliktne situacije za ali proti racionalnim (logičnim) rekonstrukcijam zahteval izredno obsežno tabelo konsekvenc kot popoln pregled nad
možnimi ravnanji in stanji "sveta", seje v tem tekstu smiselno omejiti samo na naštetje nekaterih predeksplikativnih dobrih razlogov, ki imajo z vidika praktičnega deliberiranja povsem empirični status. Z Iskanjem dobrih razlogov, ki niso vpeti v določene teoretske tradicije in ki so nasproti njim "predteoretski", neizogibno trčimo na pojem vsakdanjega izkustva, ki predstavlja dejansko osnovo za pragmatične odločitve.
Prva skupina dobrih razlogov, ki jih jc smiselno pritegniti za upravičenje aplikacije formalnega instrumentarija, opisuje določene značilnosti objektnih znanstvenih teorij, kot so: eksplicitnost, standardizacija, splošnost, zaključeno število predpostavk in minimalno število predpostavk, ki se jih da strnit i pod skupno oznako formalizacija /primerjaj: Suppes, 1980, 26-30/.
Pomemben učinek formalizacije v objektnih znanstvenih teorijah je eksplicitna določitev pomena pojmov, ki jih neka koherentna družina pojmov vsebuje. Šc izrazitejšo pragmatično dimenzijo prinaša standardizacija kot nasledek eksplicitnih določitev. Zaradi standardizacije terminologije in standardizacije metod pojmovne analize je komunikacija med različnimi znaastvcnimi disciplinami močno olajšana, saj se začenja vzpostavljati skupen meta-jezik (npr. teorija množic), ki postaja najsplošnejši teoretski okvir. Z začeto formalizacijo izginjajo "regionalne" in "nebistvene" poteze teorije - ki so siccr značilne za neformalizirane teorije - in ta odprava odločilno povečuje splošnost teorije same.
Prav tako se poveča stopnja objektivnosti, ki jeza neformalizirane teorije nedosegljiva, je pa lahko posledica formalizacije. Ta pomanjkljivost jc posebej opazna pri tistih teorijah, kjer so prisotne stalne kontroverze o najosnovnejših pojmih. Formalizacija prinaša tudi zaključeno število predpostavk, ki se jih je izbralo iz množice implicitnih predpostavk in ki po tem tvorijo "trdo" jedro teorije.
Zaključeno število predpostavk mora biti vpeljano sistematično. Če se namreč predpostavk, ki so za formulacijo teorije potrebne, ne vpelje sistematično, se da teoretsko konstrukcijo ob kasnejših in nepredvidenih (nepredvidljivih) težavah reševati le s stalnim privzemenjem ad hoc hipotez oziroma predpostavk. Zaključeno število predpostavk predstavlja tudi osnovo za določitev minimalnega števila predpostavk.
Dejansko težo značilnosti in posledic formalizacije za objektne znanstvene teorije bi deloma lahko ugotovili z (zgodovinsko) analizo primerov posameznih teorij. Ne da bi sc lotili konkretne analize teorij, smiselno privzemimo, da sc da utemeljitve za formalizacije objektnih teorij zadosti dobro precizirati. Toda prednosti formalizacije pri rekonstruiranju znanstvenih teorij ne moremo upravičiti z analizo primerov. Pri tem bi namreč morali predpostaviti množico že opravljenih znanstveno-teoretskih analiz, zato jih po analogiji z objektnimi teorijami lahko štejemo za dobre razloge.
Tudi prepričanje, da se mora na koncu "vsaka pojmovna eksplikacija izteči v bolj ali manj močno formalizacijo", ki zaobsega tudi eksplikacije na ravni meta-teorijc, ima lahko le status dobrega razloga za delovanje. Brez konkretnih rezultatov kot dobri razlog lahko nastopa tudi stališče, da so šele "formalni umetni jeziki tisti, ki nam nudijo sredstva, da povemo to, kar dejansko mislimo", da "probleme jasno formuliramo" in s tem dosežemo nek "optimum natančnosti, dosegljiv za človeka" /Stegmuller, 1973, 14/.
Zdi se, da bi lahko imele vlogo tehtnejših dobrih razlogov zahteve, ki so same formalnega značaja in bi jih lahko poimenovali najsplošnejša merila oziroma pogoji znanstvenosti. Med nujne pogoje katerekoli oblike znanstvene dejavnosti je treba uvrstiti prizadevanje za jezikovnojasnost, saj nobena znanstvena diskusija - kar velja nasploh za
vsak racionalni pogovor - ne more potekati brez pripravljenosti za razčiščevanje jezikovnih vprašanj razumevanja.
Na pripravljenost za jezikovne precizacije se tesno navezuje zahteva po kontroli znanstvenih izjav, kijih zagovarja posamezen znanstvenik. Kontrola izjav ima izločevalno funkcijo. Če namreč ob vseh normalnih pogojih, ki so značilni za določeno področje znanstvene dejavnosti, strokovni kolegi njegovih izjav ne morejo preveriti, veljajo te neprcvcrljivc izjave za neznanstvene in sc jih v normalnem znanstvenem raziskovanju ne upošteva.
Zaradi splošnosti, ki izhaja iz same formalne oblike, pogoji in merila znanstvenosti niso omejeni le na objektno raven - tj. na konkretne znanstvene discipline-, temveč so prav tako veljavni tudi za metateoretske raziskave same. Če namreč omenjene prednosti formalizacije redefiniramo in jih ne razumemo več kot prednosti, temveč kot kriterije, ki jim mora ustrezati določen tip objektnih teorij, lahko ti kriteriji nastopajo samo kot formalni kriteriji, ki imajo splošen značaj. V tej splošni formalni obliki se jih lahko veže tako na objektne teorije, kot tudi na meta-teorije - torej tudi na teorijo znanosti.
Vsakdanje izkustvo kot povsem legitim no področje za praktično deliberiranje, ki lahko daje dovolj dobre razloge za efektivne odločitve, lahko glede na naš namen opredelimo kot širše - čeprav le okvirno - vedenje o določenem predmetnem področju, tj. kot vedenje, ki ne vključuje operativnega znanja, potrebnega za delovanje in produciranje novega znanja na določenem področju. V primeru znanstvene dejavnosti je specifično vsakdanje izkustvo zamejeno z dobrimi popularizacijami znanosti.
Približno enakovreden učinek, kot ga dajejo popularizacije znanosti, bi bilo mogoče najti tudi v pojmu spontane filozofije znanstvenikov, čeprav jc v spontani filozofiji znanstvenikov že bolj izrazito prisoten refleksivni moment. Toda kar jc kljub precejšnjim razlikam med obema razumevanjima znanstvene dejavnosti povezujoče, je skupni presek smiselno oblikovanih vprašanj, ki sc nanašajo na znanstveno dejavnost. Eno teh vprašanj je vprašanje, kako jc mogoče posamezna področja znanstvene dejavnosti, posamezne discipline in posamezne teorije raziskati z manj natančnim in manj kompleksnim 'nstrumentarijem, kot ga pri svojem delu uporabljajo znanstveniki na teh področjih, kot je apliciran v teh disciplinah in vsebovan v teh teorijah.
Vprašanje seveda ne terja refleksivnega odgovora in ne meri na aktualizacijo sPoznavno-teoretskcga principa spoznavanja enakega z enakim, ki je bil v zgodovini filozofije in znanosti preccjkrat uporabljen. Zahteva povsem operativni, "zdravorazumski" odgovor. Poenostavljena rekonstrukcija tega zdravorazumskega deliberiranja nam daje naslednjo "dokazno" shemo:
■ specifično vsakdanje izkustvo nam kaže množico znaastvenih disciplin in teorij, ki večinoma uporabljajo matematični aparat oziroma so s tem matematičnim aparatom formulirane;
" & jc ta z vidika vsakdanjega izkustva "zapleteni" matematični aparat žc apliciran, to po ekonomiji mišljenja" nikakor ne morebiti naključje;
- kajti, če bi se vse, s čemer sc tc discipline ukvarjajo in o čemer te teorije govorijo, dalo izraziti na drugačen, enostavnejši način brez pritegnitve matematičnega aparata bi bil °n dejansko nepotreben;
'oda očitno je uporaba matematičnih sredstev (posebej v sodobnem naravoslovju) nepogrešljiva, razen če se pristaja na domnevo o namernem kompliciranju raziskav. V
nasprotnem primeru je treba pristati na trditev, da jc matematični aparat bistveni konstitutivni del posamezne discipline in objektnih teorij in da nima (samo) funkcijc posebnega jezika, ki bi služil le za izpeljevanja in dokazovanja in ki bi bil poljubno prevedljiv v nek drug jezik.
- odgovor na vprašanje, kako in zakaj more opravljati to funkcijo, zahteva posebne raziskave. Vendar je odgovor na vprašanje, kako opisatii, analizirati in rekonstruirati matematični aparat kot konstitutivni del objektnih znanstvenih teorij, samo eden. Ta cilj je dosegljiv z metodami in instrumentarijem, ki jc vsaj tako "zapleten", prccizcn in splošen, kot jc sam matematični instrumentarij. V zdajšnjem trenutku tem zahtevam ustrezata samo dve poti: uporaba logičnega instrumentarija ali kar uporaba matematičnega instrumentarija samega.
Upravičljiv nasledek skicirancga "dokaznega" prcmislckajctcdaj naslednja razširitev. Če sta logični in/ali matematični instrumentarij ustrezna za analizo in rekonstrukcijo matematičnega dela teorije, ki jc konstitutivni del objektne znanstvene teorije kot celote, potem morata biti ustrezna - kot najpreciznejši in najsplošnejši sredstvi - za analizo in rekonstrukcijo celotne objektne znanstvene teorije.
Ob tem se vsiljuje še ena razširitev. Če jc uporaba logičnega in/ali matematičnega iastrumentarija - ki ima za rezultat vedno bolj ali manj močne formalizacije - ustrezen pristop za analize in rekonstrukcije kompleksnih matematiziranih teorij, mora biti kot izostreno, precb.no in splošno orodje ustrezna tudi za manj kompleksne teorije, torej navsezadnje tudi za družboslovne teorije.
Zgolj kazanje na dejstvo, da so objektne znanstvene teorije - vsaj njihov dobršni del -formulirane z matematičnim instrumentarijem, ki jc njihov neločljivi del, odpira samo načelno možnost, nc daje pa hkrati tudi garancij za dejanske možnosti logičnih oziroma matematičnih rekonstrukcij, vendarle izloči vse pristope, ki za območje učinkovanja matematične paradigme na naravoslovnem področju znanstvene dejavnosti ne razpolagajo z zadosti preciznim instrumentarijem za analizo.
Ob načelnem naštetju razlogov za racionalne (logične) rekonstrukcije sc zastavlja vprašanje, kako je mogoče logično/matematično rekoastruirati objektne znanstvene teorije kot temeljne sestavine znanstvene dejavnosti, in vprašanje, kaj sploh je logična/matematična rekonstrukcija. Menim, da je najenostavnejši vstop na območje, kjer lahko oblikujemo možni odgovor, skiciranjc določitev za pojem aksiomatizacijc.
2. načini aksiomatizacije
Problematika aksiomatizacijc jc izredno obsežna, vendar bo za naš namen zadostoval oris osnovnih značilnosti aksiomatizacij. Pregled zgodovinskih rešitev oziroma primerov aksiomatizacijc teorij nam daje šest različnih načinov aksiomatizacijc, ki bi sc jih dalo uporabiti kot metodološki pristop tudi v teoriji znanosti.
Prvi najstarejši način aksiomatizacijc predstavlja infornialnauksiomatizacija, ki sc jc uveljavila že v antiki po Evklidovi aksiomatizaciji geometrije. Evklidov postopek
aksiomatizacije jc smiselno poimenovati nazorna aksionuilizacija - glede na način, kako seje Evklid problema lotil.
V "Elementih" namreč gradi svoj aksiomatski sistem na definicijah, postulatih in aksiomih /Bccker, 1975, 88 - 90/. S triindvajsetimi definicijami uvede vse potrebne geometrijske pojme (čeprav so nekateri od njih le "implicitno" definirani), nato sledi pet postulatov in pet (devet) aksiomov. Sama delitev na postulate in aksiome je v antični znanosti povzročila precejšnje težave, saj Evklid tega razlikovanja ni preciziral.
Povezava dcfinicij, postulatov in aksiomov daje nazorni informalni aksiomatski sistem tedaj, ko obstaja razred izjav, ki jc jih lahko izpelje iz končnega podrazreda nazornih in materialno resničnih izjav.
Drugi način aksiomatizacije jc inačica informalne aksiomatizacije, ki jo je prvi uvedel Hilbert, in jo lahko označimo kot abstraktno informalno aksioma/izučijo. Od evklidskega Postopka se razlikuje predvsem po razumevanju in načinu izbire aksiomov. V delu "Die Grundlagen der Geometric" /1899/je Hilbert poskušal osvoboditi geometrijo dvomljive nazornosti. Zato so njegovi aksiomi, ki so - prav tako kot pri Evklidu - formulirani v naravnem jeziku, zgolj predpostavke o medsebojnih odnosih treh razredov reči. Čeprav označitve za elemente treh razredov reči ustrezajo našim intuitivnim predstavam, saj jih Hilbert imenuje "točke", "premice" in "ravnine," in osnovne relacije zanje "leži med", "sovpada" in "je skladno" ustrezajo našim nazornim predstavam o prostorskih razmerjih, ostaja odprto, katere so te vrste reči in katere so te relacije.
Osnovni pojmi aksiomatskega sistema so tako definirani zgolj z zahtevo, da aksiomi o njih veljajo. Če priredimo izrazom za reči, ki v aksiomih nastopajo, določene objekte in če priredimo relacijskim predikatom določene lastnosti in odnose, dobimo interpretacijo abstraktnega informalnega aksiomatskega sistema.
Če sc vrnemo k problemu interpretacije v tako opredeljenem aksiomatskem sistemu, vidimo, da lahko postanejo aksiomi resnične izjave samo tedaj, če so prirejeni objekti v takšnih medsebojnih relacijah in imajo takšne lastnosti, kot jih opisujejo aksiomi. Z 'ntcrpretacijo tako dobimo model aksiomatskega sistema S. Vpeljava pojma modela Hilbcrtov informalni aksiomatski sistem v bistvenem ločuje od evklidskega postopka - po spremenjenem statusu teoremov, ki sejih dokazuje. Nadrugi strani ostaja njegov informalni aksiomatski sistem z načinom dokazovanja neprotislovnosti aksiomatskega sistema tesno navezan na evklidsko tradicijo.
Tretji način aksiomatizacije, ki jc danes najpogastejc uporabljan in sc ga pogosto enači kar z aksiomatizacijo nasploh, je formalna Hilbertova aksionuiiika. Od abstraktne 'nformalne aksiomatike sc razlikuje po uporabi jezikovnih sredstev. Namesto naravnega jezika jc pritegnjen formalni jezik, ki gaje treba pred samo izgradnjo aksiomatskega sistema 2 konstruirati po ustaljenem postopku: najprej vpeljemospiseksimbolov, nato v metajeziku definiramo pravilno oblikovane formule sintaktičnega sistema S, iz pravilno oblikovanih formul izločimo nek podrazred A , ki predstavlja aksiome sistema in nato določimo razred pravil R za izpeljevanje novih formul iz danih formul. Celoten postopek konstituiranja formalnega jezika poteka torej na povsem sintaktični ravni. Tako dobljen aksiomatski sistem - imenovan tudi kalkil - lahko preciziramo kot £ = (S, A, R).
Iz sintaktično okarakteriziranega formalnega jezika S je mogoče dobiti semantični s>stem z interpretacijo, tj. s podeljevanjem pomena, ki formule preoblikuje v resnične ali neresnične izjave. Taka interpretacija I sintaktičnega sistema S za neko neprazno množico ki kot funkcija "priredi individualnim simbolom iz S elemente iz Q, enomestnim
predikatom iz S množice elementov iz Q in večmestnim predikatom relacije med elementi iz Q " /Stegmuller, 1973, 38/na tak način, da veljajo vsi aksiomi aksiomatskega sistema je potem model aksiomatskega sistema £ •
Četrti način aksiomatizacijc, za katero se je uveljavil naziv informalna teorijsko-mnažična aksiomatizacija, se od prvih treh načinov aksiomatizacijc v marsičem razlikuje. Pri informalni aksiomatizaciji z definicijo teorijsko-množičnega predikata so aksiomi nekaj povsem drugega kot pri prej skiciranih načinih aksiomatizacijc.
Podobno kot pri "implicitnih definicijah", kjer predstavljajo pojmi, ki se jih poskuša implicitno definirati, osnovne nedefinirane pojme, je aksiom v teorijsko-množično preformulirani matematiki zgolj deftnirajočipogoj in s tem lc sestavina definicije - to je le definicijski člen na novo vpeljanega teorijsko-množičnega predikata, kar bistveno odstopa od opredelitev aksiomov pri prvih treh načinih aksiomatizacijc. Pri cvklidski aksiomatizaciji so aksiomi iz,jave, pri informalni Hilbertovi aksiomatiki so aksiomi izjav ne forme in v okviru formalnih aksiomatskih sistemov so aksiomiformule.
Tudi pojem modela je v informalni teorijsko-množični aksiomatizaciji drugače postavljen. Model je tu preprosto entiteta, ki izpolnjuje teorijsko-množični predikat. tj. entiteta, ki zadošča vsem definicijskim določitvam.
Ko torej na primer izberemo za predikat " X je grupa" in to razumemo kot aksiomatizacijo teorije grup, in čc štejemo vse, kar ta predikat izpolnjuje, za grupo, dobimo povsem precizno naštete modele teorije grup.
Naslednja prednost aksiomatizacijc s pomočjo uporabe teorije množic je tudi ta, da vsi aksiomi opisujejo matematično strukturo, ki je za določeno teorijo značilna. Za Stegmullerja je prav ta prednost informalne teorijsko-množične aksiomatizacijc odločilna za aplikacije v teoriji znanosti /Stcgmullcr, 1973, 40/. Ker so teorijsko-množični pojmi vpeljani v okviru naravnega jezika povsem intuitivno - torej brez uporabe formalnih sistemov teorije množic -, se ta način aksiomatizacijc imenuje informalna teorijsko-množična aksiomatizacija.
Razen omenjenih načinov aksiomatizacijc obstaja še en možen pristop - vpeljava eksplicitnega predikata za aksiomutski sistem. Eksplicitni predikat oziroma pojem za aksiomatski sistem se vpelje v okviru formalnega sistema teorije množic, kjer je osnova formalni jezik in kjer so izvenlogični aksiomi teorijsko-množični aksiomi. Pri "naivni" teoriji množic je kot osnovni teorijsko-množični simbol izbran znak "G" za relacijo pripadnosti elementa in so logični simboli razumljeni v običajnem pomenu v okviru naravnega jezika - vezniki in kvantifikatorji so torej zgolj okrajšave.
V tej zvezi je pomembno omeniti, da je mogoče vsako formalno aksiomatizacijo v Hilbertovem smislu prevesti v definicijo eksplicitnega predikata, če imamo na razpolago formalni aksiomatski sistem teorije množic. Tovrstno povezovanje aksiomatiziranih teorij v formalnem jeziku in teorijsko-množično definiranih predikatov v okviru formalnih sistemov teorije množic je delovno območje teorije modelov (modelne teorije), kjer kot ključni objekt raziskav nastopa pojem modela /primerjaj: Krciscl- Krivine, 1972,185 -193/.
Stopnji preciznosti moderne matematike zadošča šc en informalni postopek -matematična teorija kategorij. Tukaj ga le omenjamo, čeprav je še veliko splošnejši kot (naivna) teorija množic. V teoriji kategorij jc mogoče - na šc enostavnejši način kot s teorijo množic - izraziti vso matematiko, ker obsega kategorija C le objekte, puščice (morfizme), operacije: domeno in kodomeno ter kompozitum. S temi sredstvi se polem dajo izraziti vse
pomembne matematične kategorije, teorije in področja matematike /primerjaj: Goldblatt, 1978/.
Po kratkem dokaj shematičnem naštetju osnovnih načinov aksiomatizacije lahko ugotovimo, da jc pojem formalizacije pravzaprav le zbirni pojem, ki združuje v sebi različne pristope in ki so med seboj primerljivi bolj po svojih končnih učinkih - predvsem po zadostni preciznosti -, kot pa po samih delovnih prijemih.
Izhodiščni pojem formalizacije nam razpade na ožji pojem formalizacije kot izgradnje formalnega jezika in na širši "metodološki" -.pojem formalizacije, ki vključuje tako formalne kot tudi informalne aksiomatizacijske pristope. V tem širšem pomenu vključuje torej dvoje:
-	metamatematične raziskave izbranih teorij, ki sc opravljajo v simbolizmu formalnih jezikov in ki se v osnovi vedno nanašajo na jezikovne entitete;
-	matematične raziskave, kjer so uporabljene matematične metode in ki razen jezikovnih
entitet lahko zajemejo objektna slur\ja stvari.
Preden sc lotimo obravnavanja konsckvenc in prednosti enega in/ali drugega pristopa za rekonstrukcijo znanstvenih teorij, je treba opozoriti na dejstvo, da so prednosti v veliki meri lahko bolj rezultat praktičnih premislekov, kot pa nasledek globljih teoretskih preudarjanj. Kajti v vsakem od skiciranih načinov aksiomatizacije sc šc vedno gibljemo v okvirju ekstenzionalnih sistemov, ki so načelno vedno prevedljivi drug v drugega, če so 'e zadosti precizno formulirani.
Prej sem kot dobri razlog za formalne rekonstrukcije omenjal zahtevo, da morajo biti sredstva za rekonstrukcijo znanstvene teorije vsaj tako precizna, da lahko z njimi zajamemo matematično paradigmo, ki jo določena teorija vsebuje. Kot smo videli, lahko formalizacija poteka v okviru formalnih jezikov ali kot informalna aksiomatizacija. V tej točki se nam sedaj zastavlja vprašanje kakšna jc pravzaprav ta doktrina (mcta)matcmatičnc preciznosti, kiji nek aksiomatski sistem oziroma tip aksiomatizacije mora zadostiti.
Čeprav se posamezni pristopi k raziskovanju temeljev (Grundlagcnforschung) matematike med seboj močno razlikujejo, je postopek pri vseh pravzaprav podoben -"vsebinsko", "informalno" matematiko se poskuša na novo formulirati v (formalnem) jeziku z omejenim besednjakom in povsem eksaktno gramatiko. Ta nova formulacija jc le Pomožno sredstvo raziskovanja temeljev. Najbolj bistvena jc pravzaprav reprodukcija Pomena stavkov "informalne" matematike in ne njena sintaktična struktura.
Pri vseh "formalistično-pozitivističnih doktrinah matematične preciznosti", kot jih imenuje Krciscl/Krcisel-Krivine, 1978,194/, pa velju pojasnite v ali definicija za precizno natanko tedaj, ko jc formulirana z osnovnimi pojmi obravnavanega sistema. Če to ugotovitev kot veljavno prenesemo v teorijo znanosti, dobimo zahtevo, da je racionalna (logična) rekonstrukcija objektnih znanstvenih teorij precizna natanko takrat, če vsebuje osnovne pojme obravnavane teorije.
Načelno so torej vsi našteti načini aksiomatizacij ustrezni za znanstveno-teoretske raziskave, če lahko zadostijo temu kriteriju po preciznosti. Pomislek, da obstaja med matematičnimi in empiričnimi teorijami bistvena razlika in jih zato ne moremo rekonstruirati na enak način, jc mogoče relativno enostavno odpraviti. Čeprav matematične teorije abstrahirajo aplikacije in s tem povezane posebne probleme in so npr. pri fizikalnih -eorijah- kot najbolj matematiziranih teorijah - prav aplikacije najpomembnejše, obstaja med njimi izredno velika podobnost. Vsaka fizikalna teorija namreč - prav tako kot je to
pri matematičnih teorijah - dela z določeno matematično strukturo, ki jo je nato v procesu formalizacije treba čim bolj natančno opisati.
Če sc smejo načelno vsa zadosti precizna sredstva pritegniti za to deskripcijo, se zdi, da je njihov izbor povsem arbitraren in odvisen zgolj od nekih pragmatično-psiholoških razlogov. Dejansko pragmatični razlogi niso povsem nepomembni. Carnap, ki je sicer močno precenjeval človekove sposobnosti pri uporabi formalnih jezikov, je prav zaradi izbire formalnega pristopa ostal zgolj pri analizi fiktivnih primerov znanstvenih teorij - kar je sploh značilno za celotno smer tako imenovanega izjavnega koncepta (statement view), znotraj katerega jc bilo le nekaj uspelih rekonstrukcij enostavnejših fizikalnih teorij.
Težava sicer ni načelno-teoretska. Toda, če poskušamo dejansko zanimivo fizikalno teorijo izraziti v formaliziranem jeziku, to enostavno presega danajšnje zmožnosti - za posamezne raziskovalce je uporaba formaliziranega jezika veliko prezapletena, ko gre za tako kompleksne teorije.
Ob vsem tem pri odločitvi za uporabo formalnih jezikov pri rekonstrukcijah ni bila izbrana samo ena izmed večih nevtralnih možnosti. Izbiro formalnega pristopa je v veliki meri pogojevalo in jo pogojuje določeno pojmovanje znanstvene teorije, ki je konceptualnega značaja in ki se ga s samim obvladovanjem formalnega instrumentarija nikakor ne da odpraviti.
3. 1zja vni koncept in strukturalna analiza
V sodobni teoriji znanosti sta za racionalne (logične) rekonstrukcije ostali na voljo dve - če zanemarimo evklidsko in Ililbcrtovo informalno aksiomatizacijo - dejanski alternativi. Prva zajema uporabo formalnih aksiomatskih sistemov in v svojem pristopu imitira metamatematične analize, druga pa uporablja informalne aksiomatizacije in sc poslužuje matematičnih metod.
Za prvi pristop se jc uveljavil izraz izjav ni koncept (statement view), kije značilen za klasično analizo znanstvenih teorij od Carnapa naprej - Snecd ga imenuje lingvistični pristop - in ki je svoj vrhunec dosegel v t.i. dvostopenjski koncepciji znanstvenega jezika. Temeljna teza, ki je v pretežnem delu sodobne teorije znanosti postala skorajda samoumevna, se glasi:
(TI) Empirične znanstvene teorije so razredi izjav; nekatere od teh izjav so empirično resnične ali neresnične.
Ker se je ta teza izredno dobro obnesla v metamatematičnih raziskavah, je bila brez večjih pomislekov prenešena tudi za znaastveno-tcoretske raziskave. Teoretiki, ki tezo sprejemajo, v glavnem verjamejo, daje mogoče stavke, ki bi lahko konstituirali znanstveno teorijo, razlikovati od stavkov, ki ne morejo biti njena logična struktura. Stavki so v različnih medsebojnih relacijah, tj. logičnih relacijah, ki so bodisi deduktivne (npr. p je konsistenten s q) bodisi induktivne (npr. p potrjuje q) in ki v nekem razredu veljajo med posameznimi elementi.
Naloga teoretika znanosti je potem deskripcija logičnih relacij med elementi in s tem na nek način zagotovitev strožjih nujno potrebnih pogojev za znanstveno teorijo, kot jih
daje sama teza TI . Tiha prepostavka za tako ravnanje - ki je pri opisu racionalnih rekonstrukcij kot preskriptivnih in deskriptivnih aktivnosti nismo omenjali - je, da imajo vse znanstvene teorije isto logično strukturo, ki jo je treba označiti ali opisati /Sneed,
1979,2/.
Slika, ki jo lahko dobimo s tovrstno logično rekonstrukcijo o določeni znanstveni teoriji v določenem času, je le lahko le statični posnetek znanstvene teorije. Kako tak postopek poteka, si bomo v grobem ogledali ob prikazu klasične dvostopenjske koncepcije znanstvene teorije. Izhodišče za tovrsten pristop omogoča tudi druga temeljna teza, ki je sprejeta v lingvističnem pristopu:
(72) Logične relacije med izjavami znanstvene teorije je mogoče predstaviti z aksiomatskim sistemom.
Jasno je, da gre pri tej tezi v prvi vrsti za deduktivne logične relacije - ki jih predpostavlja tudi vsako upoštevanje induktivnih logičnih relacij. Doslej so bile praktično vsc analize in rekonstrukcije znanstvenih teorij znotraj lingvističnega pristopa opravljene s predikatno logiko prvega reda, nekatere so pritegnile še enakost in nekatere tudi elemente splošne teorije modelov. Vendar so osnovni koraki oziroma temeljne faze praktično pri vseh teh pristopih enake.
Ker vsi pristopi izhajajo iz že izgrajenega formalnega jezika, je mogoče karakteristične lastnosti empiričnih teorij razlikovati od matematičnih teorij le tako, da se sintaktični sistem drugače interpretira, saj je formalizem pri obeh vrstah teorij - glede na osnovno Predpostavko lingvističnega pristopa (T2) - v bistvenem isti. Razlika med matematičnimi m empiričnimi znanstvenimi teorijami torej naj ne bi bila v sintaksi formaliziranih nk-siomatskih sistemov, temveč v njihovi semantiki.
Ko jc sintaktično formaliziran jezik zgrajen - tj. ko so označeni osnovni izrazi, pojmi logične izpeljivosti, dokaza itd. ter izbrani aksiomi jezika -, se lahko preide k njegovi mterpretaciji. Osnovna težava, ki v tej točki nato nastopi pri vseh pristopih je ta, da lahko velja neka teorija za empirično le potem, če je odvisna od "izkustva" - tj. za določitev resničnostne vrednosti vsaj nekaterih njenih teoremov jc potrebna izkustvena odločitev. Kar pomeni, da "interpretacija ne more biti zgolj verbalna, kjer bi zadoščala določitev nekaterih modelov kot modelov določene množice stavkov, ki imajo značaj pomenskih P°stulatov za formalni jezik" /Prczclecki, 1983,58/.
Druga alternativa za rekonstrukcije znanstvenih teorij na precizen način - kot realno obstoječa alternativa nasproti lingvističnemu pristopu oziroma izjavnemu konceptu - je tc°rijsko-množičen pristop oziroma aksiomatizacija z informalnimi matematičnimi sredstvi. Vodilno mesto pri tem pristopu danes zavzema strukturalna teorija znanosti, ki edina kot delovni instrumentarij razen teorije množic uporablja tudi teorijo kategorij.
Podobno kot lingvistični pristop tudi teorijsko-množični pristop v osnovi pristaja na tczo (T2) - tj. da jc mogoče odnose znotraj znanstvene teorije opisati in predstaviti z aksiomatskim sistemom, pri čemer pa igra teza (TI) - ki postulira predstavo o znanstveni teoriji kot razredu izjav - povsem sporadično vlogo.
Informalne aksiomatizacijc namreč ne začenjajo z raziskavo "mikrostruktur" znanstvene teorije, kjer so v ospredju "mikroanalize" in s tem nujno tudi problem izjav kot ''hodišča zanje. Raziskave se nasprotno najprej začnejo pri globalnih strukturah znanstvene teorije.
Tak začetni korak jc mogoč iz enostavnega razloga, ker je tako za matematične kot tudi empirične (posebej fizikalne) teorije merodajno, da delajo z zanje značilno matematično strukturo. Pri rekoastrukciji bo aksiomatik poskušal to strukturo seveda čim jasneje opisati - neglede na naravo sredstev, ki jih ima na razpolago /primerjaj: Stcgmullcr, 1986,21/.
Podobno kot pri informalni aksiomatizaciji teorije grup, ki sem jo izbral za zgled aksiomatizacije z uporabo naivne teorije množic, je tak postopek mogoče aplicirati tudi na empirične znanstvene teorije. Prvi korak, ki ga jc treba narediti, je čimbolj natančen opis matematične strukture empirične teorije. Definirati je potrebno teorijsko-množični predikat na tak način, da ima vedno obliko" x jc S ". Za nazornejšo predstavo postopka si oglejmo dejanski primer definiranja teorijsko-množičnega predikata za Arhimedovo stat i ko (AS ) v okviru strukturalnega pristopa, kot jo omenja Stcgmullcr.
Kot objektna teorija opisuje Arhimedova statika ravnovesne sisteme, ki jih tvorijo predmeti ai, ... a„ , ki so v ravnovesju glede na ravnovesno točko. Teorija uporablja še funkcijo razdalje d od ravnovesne točke za 11 objektov in funkcijo g , ki izraža težo teh predmetov. Vsota produktov med d in g na eni strani mora biti enaka vsoti produktov na drugi strani ravnovesne točke - to je t.i. zlato pravilo statike. Pomembno jc šc, da mora biti vrednost g-ja vedno pozitivna. Predikat za (AS) potem lahko definiramo takole:
(D3) x je ( AS ) če in samo če obstaja A, d ing tako da velja:
(1)x=(	A,d,g)
(2)	A je končna neprazna množica; A = (ai,.... an)
(3)	(a) d : A - |R
(b) g : A - |R tj. d in g sta funkciji iz A v |R;
(4)	za vse objekte a E A velja: g(a) > 0 ;
n
(5)	^d(ai). g(ai) = 0 (zlato pravilo statike)
Vse tiste entitete oziroma fizikalni sistemi, ki izpolnjujejo vse definicijsko navedene pogoje, so potem modeli Arhimedove statike. Če izpolnjujejo samo določitve od (1) do (4), tj. določitve, ki uvajajo celotno potrebno matematično aparaturo, nc da bi bila upoštevana tudi točka (5) kot dejanski aksiom teorije, so možni oziroma potencialni modeli teorije. Vsi modeli skupij tvorijo potem množico M modelov teorije, kije dejanska ekstenzija predikata (AS).
Kar smo dobili z (D3), je seveda le matematično ogrodje za Arhimedovo statiko. V tej obliki (D3) v ničemer bistveno ne odstopa od določitve matematične strukture katerekoli matematične teorije.
Če so namreč lahko vsi modeli te abstraktno označene strukture razumljeni kot primeri za dejanske aplikacije, potem bi bile empirične teorije izenačene z matematičnimi, kjer velja, da so lahko vsi modeli, ki si jih sploh moremo zamisliti, načelno enako upravičeni. Seveda je sama možnost, da sc sploh opiše bolj kompleksna matematična struktura na zadovoljivo precizen in enostaven način, že upoštevanja vreden dosežek. Pri enostavnejših teorijah jc sicer to mogoče doseči brez večjih zapletov tudi z aksiomatizirano deduktivno teorijo - tako je Arhimedovo statiko na ta način relativno enostavno aksiomatizirati.
Matematične teorije lahko enako dobro aksiomatiziramo z definicijo teorijsko-množičnega predikata ali v predikatni logiki prvega reda z enakostjo in lahko enostavno ugotovimo, da imata ti dve aksiomatizaciji isto množico modelov.
Pri bolj kompliciranih primerih matematičnih teorij je seveda aksiomatizacija v formalnem jeziku kompleksnejša, saj mora že vključevati npr. tudi formalizacijo teorije množic in teorije realnih števil. Tudi v teh primerih je mogoče najti korespondiranje med modeli za aksiomatizirano deduktivno teorijo in med modeli za teorijsko-množični predikat, saj sta "razreda modelov za ti dve teoriji koekstenzivna" /Sneed, 1979, 11/. Oba pristopa na nek način zajemata "isto stvar". Toda kako jc pri empiričnih teorijah?
Zdi se, da sam opis matematične strukture šc ne zagotavlja načelne odločilne prednosti za teorijsko-množično aksiomatizacijo empiričnih teorij, ker je prednost za izbiro pogojena Praktično. Čeprav doslej ni bila opravljena aksiomatizacija katere od zahtevnejših fizikalnih teorij - predvsem zaradi nezadostnih spoznavnih sposobnosti rekonstruktorjev kot pravi StegmiiUer - možnosti nc smemo načelno izključiti. Obenem pa se zdi, da ima lingvistični Pristop tudi določene prednosti.
Dejansko zanimiva filozofska vprašanja sc namreč pojavljajo šele ob interpretaciji sintaktično opisane logične strukture empirične znanstvene teorije, ki je nekaj več kot zgolj matematična struktura. Ta "nekaj več" lingvistični pristop zajame s semantičnim pojmom universe of discourse", ki navaja na obstoj ene same "kozmične" aplikacije empirične teorije. Znotraj takega pojmovanja je potem povsem legitimno vprašanje o empirični signifikantnosti določenih izjav, ki izhaja iz prepričanja , da je mogoče področje nameravanih aplikacij določiti s specifikacijo teoretskega aparata in da se dajo našteti nujni •n zadostni pogoji za pripadnost k temu področju. Na kratko rečeno - pri lingvističnem pristopu se področje intendiranih aplikacij določa s semantičnih interpretacijo sintaktične teoretske strukture.
Pri informalnih aksiomatizacijah empiričnih teorij enaka rešitev ni možna. S tem, da abstraktno označimo relevantno množico modelov z dcfinicijo teorijsko-množičnega Predikata, opišemo samo cn del empirične teorije. Da bi lahko zajeli območje, ki ga zajame semantična interpretacija v lingvističnem pristopu, jc na nek način potrebno določiti Področje intendiranih aplikacij.
Reševanje tega problema je potem pri posameznih informalnih pristopih k aksiomatizaciji empiričnih teorij dokaj različno - pri vseh pa se izhaja iz prepričanja, da empirične teorije nimajo ene same "kozm ične" aplikacije, temveč veliko različnih aplikacij, tako da je množica intendiranih aplikacij vedno odprta množica.
Pri vseh informalnih pristopih je zato potrebno razrešiti vprašanje "informalne semantike" ob definiranem teorijsko-množičnem predikatu. Kako je problematika obdelana v strukturalni teoriji znanosti, je stvar obširnejšega prikaza. Tukaj naj samo omenim, da sc v strukturalni teoriji področje intendiranih aplikacij določil pragmatično tako, da sc najprej izhaja iz tipičnih primerov aplikacije, t.i. paradigmatskih primerov. Empirično znanstveno 'eorijo po tem konceptu tvorita dva dela: teoretske in neteoretske strukture, tj. množica modelov M in množica intendiranih aplikacij I. V prvem približku jc nato empirična 'eorija rekonstruirana kot urejen par ( M,I).
. Prej smo ugotavljali, da so pri aksiomatizaciji matematičnih teorij s formalnimi ali mformalnimi sredstvi še vedno mogoče primerjave med obema množicama modelov ene "YSte konstruirane objektne teorije. Toda, ker se področje empiričnih aplikacij za onstruirane empirične teorije pri omenjanih dveh tipih aksiomatizacijc določa na
povsem različen način, ne moremo več neposredno ugotavljati, ali gre pri obeh rekonstrukcijah za isto množico modelov ali ne. Rekli bi lahko celo, da zaradi te nemožnosti neposrednega primerjanja med obema množicama modelov prihaja do njune epistemološke inkomenzurabilnosti.
Podobno kot pri lingvističnem pristopu se tudi znotraj strukturalnega pristopa pojavlja problem teoretskih terminov, kjer pa nima značaja dihotomije teoretsko - opazljivo - tj. ni postavljen kot spoznavno-teoretski problem, ki bi zahteval razrešitev vprašanja razmejitve v množici deskriptivnih znakov na teoretske termine in termine opazovanja -, temveč je razumljen kot problem določitve pozitivne vloge, ki jo ti termini igrajo znotraj znanstvene teorije.
Zato bi jih dejansko morali imenovati od teorije odvisni teoretski termini - teorijski termini, saj jih v strukturalnem pristopu določamo kot take samo po njihovem funkcioniranju v znanstveni teoriji (posebej pomembna je npr. njihova povezava z modeli merjenja, ker nekaterih merskih vrednosti ne moremo določiti, ne da bi pri tem že predpostavili vrednost teorije).
Vrnimo se ponovno k problematiki formalizacije, ki sem jo začel precizirati na začetku, ko sem poskušal navesti nekatere argumente za potrebnost razlikovanja med formalizacijo v ožjem in širšem pomenu. V ožjem smislu smo formalizacijo opredelili kot formalizacijo jezika neke teorije in formalizacijo njene logike. Kot smo pokazali je za sam postopek bistvena sintaktična in formalna označitev jezika in temeljnega logičnega sistema na tak način, da pri tem upoštevamo le formo relevantnih izrazov. Pri pregledu načinov aksiomatizacije smo kratko skicirali tudi način definiranja formaliziranega jezika na ustaljen način: z naštetjem njegovih osnovnih znakov, enostavnih izrazov in pravil konstrukcije, ki omogočajo konstruiranje sestavljenih izrazov.
Lotimo se sedaj nekoliko bolj podrobno vprašanja, kako bi glede na ta ustaljeni okvir za možni postopek izgradnje formaliziranega jezika znotraj lingvističnega pristopa izgradili nek jezik S, ki bi bil jezik neke empirične teorije T .
Takoj na začetku se moramo odločiti za delno omejitev in predpostaviti, da so teorije, ki bi jih za reševanje problemske naloge potrebovali, že teorije določenega tipa. Po predpostavki bi bile namreč vse te teorije teorije prvega reda in njihov logični temelj tvori predi kotna logika prvega reda z enakostjo.
Ob tej predpostavki bi tedaj formaliziran jezik S vseboval kot osnovne znake: individualne konstante (a,b, ...), individualne variable ( xi, ... ,xn ),logične konstante (veznike, kvantifikatorje in znak enakosti) in deskriptivne (predikatne) konstante (P\,... ,P„) - tj. n k-mestnih predikatov in pomožne znake, kar pa ni toliko bistveno. I^ahko bi upoštevali tudi funkcijske znake, ki pa jih načeloma tako vedno lahko nadomestimo s predikati.
S pomočjo veznikov in kvantifikatorjev lahko potem iz enostavnih formul -najenostavnejša pravilno oblikovana formula ima npr. obliko Pi ( xi, ...,xn) ali npr. xi = X2 - koustruiramo vse druge formule. Formule, ki vsebujejo samo vezane variable, imenujemo stavki jezika S , ki so - kot smo že ugotavljali pri lingvističnem pristopu - za empirične teorije najpomembnejši del jezika S . Izredno pomembno je pri tem dejstvo, da se glede na to, kako so stavki konstruirani, lahko vedno e/i-to/Vno odločimo, ali jc nek stavek izraz jezika S ali ne. Prav ta "efektivnastpojmov" je tisti osnovni cilj formalizacije, kjer se lahko vrednost formalizacije v celoti pokaže /primerjaj: Przclccki, 1983,48/, saj je v okviru neformaliziranih jezikov pogosto sporen odgovor na vprašanje, ali nek izraz pripada množici pravilno oblikovanih stavkov ali ne.
Naslednji pomemben pojem, ki mogoča določitev logičnega sistema, ki ga neka teorija T predpostavlja, jc pojem logične izpeljivosti. Ko izberemo "ustrezno" množico aksiomov in množico pravil sklepanja, in določimo pojem dokaza, lahko izpeljivost neke formule K iz množice privzetih formul (aksiomov) X definiramo kot:
(D4) B je logično izpeljiv iz X, če in samo če obstaja dokaz za B iz \-a; tj. B 6 C(X).
Pri tem jc bistveno, da je dokaz neke formule B na temelju množice formul X sam vedno efektivni pojem. Vedno torej obstaja efektivni odločitveni postopek, s katerim za poljubni končni niz formul lahko ugotovimo, ali ta postopek na koncu tvori dokaz ali ne. Nasprotno pa za sam pojem izpeljivosti v predikatni logiki prve stopnje z enakostjo takega efektivnega postopka ne moremo tvoriti in je torej pojem izpeljivosti neodločljiv.
Te splošno znane osnovne prijeme v logiki sem uvodoma podrobneje naštel zaradi tega, ker smo doslej pojem znanstvene teorije uporabljali bolj kot tehnični termin, ki na okviren način prehodno opisujc-znanstveno teorijo. Toda v tistem trenutku, ko se odločimo za lingvistični pristop pri rekoastrukciji empiričnih znanstvenih teorij, moramo že od vsega začetka pristati na tezo, da pod pojmom znanstvene teorije T vedno razumemo tudi množico vseh njenih teoremov.
Teorije nc moremo več izenačevati zgolj z množico izjav, ki so bile oblikovane na nekem posebnem znanstvenem področju. Poanta je namreč v tem - če upoštevamo osnovne intence znanstvenikov z nekega konkretnega znanstvnega področja -, da v primeru, ko je nek stavek izpeljiv iz neke množice stavkov, tedaj tej množici tudi pripada. Vsaka znanstvena teorija tako obsega tudi vse svoje logične izpeljave in jc torej logično gledano sistem.
Kot sistem jc neka teorija T vedno neskončna množica izjav. Vprašanje, ki se nam takoj zastavi, jc: kako jo je potem mogoče definirati, ker so - kot vemo - odločljivc le rudimentarne teorije kot stavčna logika, vse ostale bolj kompleksne teorije - in med njimi zanesljivo empirične znanstvene teorije - pa so ncodločljive. Za ncodločljive teorije jc aksiomatizacija edini način za njihovo ustrezno in natančno določitev /primerjaj: Przclecki, 1983, 49; in Krciscl-Krivine, 1978/. Aksimatizacijo teorije T bi lahko določili takole:
(D5) Teorijo T se da aksiomatizirati, če in samo če so vsi njeni teoremi izpeljivi iz odločljive podmnožice njenih teoremov, tj. če in samo če obstaja odločljiva množica A, tako da velja: T = C(A). Pri tem množica A predstavlja množico aksiomov.
V primeru, da A ni odločljiva množica, vendar pa je končna množica, tedaj bi se dalo teorijo T le končno asiomatizirati. Pristne empirične teorije gotovo niso odločljive, vendar se jih da aksiomatizirati in predstaviti kot aksiomatske sisteme, ko se našteje njihove aksiome. Kar jc tukaj treba poudariti, jc principiclna možnost, da se teorije, ki se jih da aksiomatizirati, lahko aksiomatizira z različnimi množicami aksiomov. Vsaka posebna aksiomatizacija jc tako le ena od možnih razlag teorije. To je tisti osnovni vzrok, zakaj jc mogoče - kot to trdi Stcgmullcr - posamezne empirične teorije rekonstruirati na veliko različnih načinov.
Seveda teorije po rekonstrukciji nimajo več takšne oblike, kot jo imajo same objektne znanstvene teorije. Je pa tovrstna aksiomatizacija znotraj lingvističnega pristopa edina pot za precizno analizo empiričnih znanstvenih teorij. Očitek holistične teorije znanosti, da so empirične znanstvene teorije po svoji naravi induktivne teorije in da jih je zaradi tega nemogoče opisati na podoben način kot matematične teorije, je po mojem mnenju nebistven. Sama aksiomatizacija zadeva le formalni vidik empirične teorije, znotraj katerega so vzpostavljene zgolj relacije logične izpeljivosti za množico izjav, ničesar pa ne govori o tem, kateri stavki so kakorkoli odločilni za podkrepitev drugih stavkov.
Do te točke se kljub velikim težavam pri izgradnji formaliziranega jezika, ki bo ustrezal konkretni empirični teoriji, in kljub težavam pri konkretnem naštetju elementov, ki tvorijo množico aksiomov, s pristopom lingvistične teorije znanosti lahko povsem strinjamo. Po mojem mnenju pravi zapleti nastopijo šele pri poskusu interpretacije teorije T. Dokler se namreč sintaktično konstruirane teorije T ne interpretira, nastopa v relaciji do določenih empiričnih vsebin le kot kalkil.
4. interpretacija teorije
Pri sami interpretaciji sintaktično konstruiranega jezika S, ki naj bo jezik empirične znanstvene teorije, je treba ločevati med dvema samostojnima postopkoma:
-	semantično interpretacijo, ki je takorekoč interna zadeva jezika S in kjer gre zgolj za vprašanja verbalne interpretacije, ki problematike empirične vsebine teorije T ne vključuje,
-	"dejanski)" interpretacijo, ki teorijo T povezuje z "empirično realnostjo" in ki mora biti v principu vedno neverbalna interpretacija.
Kot smo že na splošno ugotavljali, mora semantična interpretacija izrazom jezika S prirediti določene pomene, tako da lahko potem s tem jezikom sporočamo neka "stanja stvari". Semantična interpretacija - razen tega, da zagotavlja povezavo osnovnih izrazov jezika S s pomeni, - mora pokazati, da so vsi izrazi jezika S interpretirani natanko tedaj, čc imajo vsi osnovni izrazi jezika S določen pomen. Tudi semantično interpretacijo lahko izpeljemo na različne načine.
Vendar sam način semantične interpretacije jezika S za "dejansko" interpretacijo empirične teorije T ni nebistven. Čim močnejši jc logični aparat pri semantični interpretaciji, toliko lažje jc z njim izraziti komplicirane - npr. fizikalne - teorije.
Ob upoštevanju tega vidika seje znotraj lingvističnega pristopa smiselno odločiti za modelno-teoretski pristop, ki uporablja zadosti zmogljiv formalni aparat in kije tudi zadosti blizu pristopu strukturalne teorije znanosti. Semantična interpretacija formalizirane teorije je v modelno-tcorctskcm pristopu vezana na pojem modela, ki jc ključni pojem tudi pri strukturalnem pristopu in prav tako tudi znotraj samih objektnih znanstvenih teorij, čeprav gre pri tem bolj za "družinske podobnosti". Toda osnovna poteza je pri vseh enaka: pojem modela jc razumljen kot nek "fragment realnosti", o kateri lahko formaliziran jezik govori oziroma ga določena struktura zajema.
Pojem modela za jezik S se v modelni teoriji precizno določi kot urejeno n - terko:
(D6) M = (U, Ri,..., R„) ;
kjer predstavlja U neprazno množico individuov in kjer so Ri,..., Rn relacije med elementi U-ja. Vsak model M določa eno od možnih interpretacij jezika S, tako da vsaki individualni variabli priredi množico U kot območje njene veljavnosti in predikatom priredi določene relacije (pri tem so relacije in predikati indeksirani tako, da če je npr. I'i k-mestni predikat, je tudi Ri k-mestna relacija). Množica U sc v modelni teoriji običajo poimenuje univerzum nuxlela M, relacije pa so v modelu M denotati za predikate. Modelov jezika S je seveda veliko, kot jc veliko tudi načinov, da se jim določi množico U /Przclecki, 1983, 51 -57/.
Ko se vpeljejo dodatni pojmi, kjer sta posebej pomembna pojem resničnega (veljavnega) Slavka in pojem logičnega izhajanja, lahko določimo pravi, intendirani model, tj. fragment realnosti, o katerem jezik S dejansko govori.
Nek stavek £5 jc resničen v M , če so po interpretaciji razmerja v M takšna, kot jih stavek B opisuje. Vsi stavki, ki so v modelu M resnični, tvorijo množico resničnih stavkov V(M) in vsi neresnični stavki v modeli M tvorijo množico neresničnih stavkov F(M). Stavek 8 logično izhaja iz X natanko tedaj, če jc B resničen v vseh modelih jezika S , v katerih so vsi stavki iz X resnični, t.j. B G C(X) «-V M (X CV(M) -»B G V(M)).
Intcndiran model M* za jezik S dobimo tako, da iz vseh možnih interpretacij jezika S . tj. iz vseh modelov M jezika S, izberemo dejanske ali intendirane interpretacije. Določimo torej "fragment realnosti", o katerem jezik S dejansko govori. Ožje bi potem lahko določili tudi pojem resničnega stavka z njegovim relativiranjem na model M*, tako da je nek stavek resničen natanko takrat, če jc resničen v modelu M* (in seveda neresničen, če jc v modelu neresničen).
Kaj takega je mogoče doseči le v jezikih, kjer so intendirani modeli natančno določljivi, vendar pa je to že za veliko večino neempiričnih teorij težavno. Pragmatični prem isleki o tem, o čemer naj jezik S govori, intendiranega modela nc določajo enoznačno. Zato jc smiselno domnevati, da obstaja vedno določena družina intendiranih modelov M* » ne le en sam intendirani model . Teorija, ki ima več intendiranih modelov - šc posebej empirična teorija - je seveda izrazno bogatejša, saj zajema več "fragmentov realnosti", ali Pa je - kar jc druga skrajnost - lahko cclo trivialna. Če definiramo intendirane modele kot modele določene množice stavkov iz jezika S , se pravi kot modele, v katerih so ti stavki resnični, je to vedno verbalna interpretacija, kjer igra ta množica stavkov iz jezika S za sam jezik S vlogo pomenskih postulatov. Toda kot smo že ugotavljali, nek empirični jezik S ne moremo interpretirati na povsem formalen način in tako intendiranih modelov nc moremo definirati zgolj kot vse tiste modele, v katerih so nekateri stavki jezika S - tj. Pomenski postulati - resnični.
Tudi če bi pristali na tezo, da imajo vsi intendirani modeli jezika S isti univerzum U in da je ta univerzum mogoče vnaprej določiti/primerjaj: Przclecki, 1983,61/, to še vedno Po mojem mnenju nikakor ne zagotavlja empiričnosti interpretiranega jezika S.
Ce naj bo jezik S empirični jezik, mora vsebovati predikate, ki niso logični predikati n'ti povsem nedoločeni predikati iz univerzuma U. In vsaj za nekatere objekte iz univerzuma U mora biti odločljivo, ali spadajo pod tak predikat ali nc. Interpretacija jezika S, ki naj bi bil empirični jezik, torej mora biti taka, da tako sam univerzum U, kot tudi denotate Posameznih predikatov določamo na neverbalen način.
Če torej hočemo, da je jezik S jezik empirične teorije, je treba odgovor na vprašanje, ali nek objekt x spada pod nek predikat P|, poiskati v neposrednem znanstvenem izkustvu. To pa potem pomeni, da je treba P| (vsaj za nektarc objekte in predikate) - na kakršenkoli način že - ostenzivno definirati. Edini postopek, da se lahko nekatere Pj,..., Pn iz jezika S na tak način določi, je seveda ostenzivna (kazalna) definicija, kjer pa je določitev astenzivnosti lahko omejena na določeno znanstveno skupnost.
S tem smo se ponovno približali točki, kjer sc začenjajo zastavljati sporna in nerešena vprašanja osignifikantnosti posameznih terminov in stavkov, kjerjeodprta določitev pojma opazljivosti in kjer se enači astenzivno definiranje predikatov s termini opazovanja, odpre sc problem delitve jezika S na dva dela itd. V igri so skratka vsi tisti zapleti, ki nastopajo v konceptih, ki obravnavajo strukturo znanstvenega jezika in vprašanja njegove signifikantnosti. Sam modclno-tcoretski pristop tukaj - prav tako kot vsi drugi lingvistični pristopi - ne more imeti kakšne posebej koherentne rešitve in je treba tudi tukaj ravnati po pragmatičnem premisleku.
Zato se bom odgovoru na vprašanje po dejanski interpretaciji izognil in celotno vprašanje o določevanju odnosa med jezikom S in "realnostjo" pustil odprto, kajti minimalno, kar za zaokrožitev določitve jezika S kot jezika empirične teorije potrebujemo, jc določitev nekaterih njegovih predikatov na neverbalen način. Zato lahko - seveda pogojno - začnemo oziroma končamo s privzeto tezo, da so predikati, ki so definirani na neverbalen način preprosto ostenzivni predikati Oi,... ,On, kijih zaradi praktičnosti lahko imenujemo na ustaljen način termini opazovanja.
Tudi znotraj strukturalne teorije problem ni rešen. Balz.cr ga siccr paskuša odpraviti s tezo, daje osnovna pozicija strukturalizma v tem, da strukturalizem poskuša iz realnosti "razbrati" določene strukture in na drugi strani določene strukture v to realnost "vtisniti". Kutschcra prioriteto stavkov opazovanja v empiričnih teorijah opisno argumentira s tem, da podobno kot pri deduktivnih utemeljitvah obstajajo stavki, ki jih znotraj teh sistematizacij ni več potrebno utemeljevati, in veljajo za aksiome, tako so tudi določeni stavki pri induktivnih utemeljitvah taki, da sc utemeljitve pri njih začenjajo in to so stavki opazovanja /Kutschcra, 1972, 257/.
Če sledimo tej odločitvi naprej, so potem termini opazovanja vsi deskriptivni termini: imena, predikati in funkcijc, ki so ostenzivno definirani. Vsi ostali deskriptivni termini znotraj jezika S, ki niso ostenzivno definirani, pa so t.i. teoretski termini.
Deskriptivni besednjak jezika S jc tako razdeljen na dva dela. Prvi del tvori besednjak V« , ki ga sestavljajo vsi termini opazovanja. Vsebuje torej lastna imena za "direktno opazljive" objekte in vsebuje predikate, ki izražajo "direktno opazljive" lastnosti (npr. fizikalne lastnosti). Stavke, ki vsebujejo samo deskriptivne izraze iz V«, lahko v skladu s sprejeto konvencijo imenujemo stavke opazovanja in vsi stavki opazovanja skupaj tvorijo jezik opazovanja S0 .
Za ilustracijo si oglejmo nekatere stavke opazovanja. Najenostavnejši stavki opazovanja imajo obliko npr. F(a) (npr. Predmet a ima lastnost F) ali npr. G(ai,... ,a„) (npr. Predmeti a so med seboj v odnosu G). O vseh tovrstnih stavkih - običajno se imenujejo bazični stavki - se jc mogoče odločiti z "direktnim opazovanjem". V jezik opazovanja bi glede na izhodiščno določitev spadali tudi vsi stavki, ki jih dobimo z logičnim povezovanjem bazičnih stavkov. Jezik opazovanja prav tako vključuje tudi vse kvantificiranc stavke, ki vsebujejo deskriptivne termine samo iz Vo, čeprav je pri
kvantificiranih stavkih vprašanje o njihovi odločljivosti na osnovi "opazovanja" že bolj zapleteno.
Stavke tipa 3x(Fx) se tako sicer da verificirati (če najdemo objekt a z lastnostjo F), ne tla se jih pa falsificirati. Za stavke z univerzalnim kvantifikatorjem - npr. stavek V x(Fx) pa velja, da jih lahko falsificiramo (če najdemo nek a, ki nima lastnosti F), nc moremo pa jih verificirati. Nekatere stavke, ki vsebujejo prav tako samo termine opazovanja, imajo pa mešane kvantifikatorje, ne moremo z opazovanjem niti verificirati niti falsificirati, npr. stavek obiikc V x 3 y (G(x,y)).
Tukaj bi se strinjal z oceno Kutschere, da je potrebno - neglede na to, kako je rešeno vprašanje opazljivosti in verifikacije stavkov - potegniti določeno mejo v dovoljeni širini za jezik opazovanja. Empiristična teza o enotnem jeziku opazovanja jc gotovo ena skrajnost, prav tako je druga skrajnost tudi omejitev jezika opazovanja na eno samo določeno teorijo, ki ga zagovarja del holistične teorije znanosti. Rclativiranje obsega jezika opazovanja na določeno znanstveno področje bi bila neka vmesna, čeprav prav tako ne optimalna rešitev.
Vendar pa jc po mojem mnenju odločujoče pravzaprav samo vprašanje, ali se je mogoče o stavkih opazovanja odločiti neodvisno od določene teorije ali ne. Tukaj bi pristal na tezo, da morajo biti bazični stavki za določeno znanstveno področje od posamezne empirične znanstvene teorije neodvisni> odločljivi.
5. RELEVANTNOST TEORETSKIH TERMINOV
Dejali smo, da so deskriptivni termini, ki se jih ne da ostenzivno definirati, teoretski termini, ki podobno kot termini opazovanja skupaj tvorijo teoretski besednjak Vt jezika S. Teoretski besednjak vsebuje tako lastna imena za objekte, ki se jih ne da "direktno opazovati" (npr. elementarne delce) in predikate za lastnosti in veličine (npr. električni naboj), ki sc jih prav tako ne da "direktno opazovati". Stavki, ki vsebujejo samo termine iz besednjaka Vi, so potem teoretski stavki in tvorijo skupaj teoretski jezik St.
Za celoten jezik S teorije T ima takšna ločitev na definirane termine opazovanja in negativno določene teoretske termine odločilen učinek. Celoten jezik S jc namreč potem samo delno interpretiran. Celotna diskusija o interpretaciji jc tako osredotočena na en sam problem : kako definirati teoretske termine.
Negativna določitev teoretskih terminov je seveda nasledek pojmovnega empirizma, ki zahteva njihovo določevanje preko term inov opazovanja. Temu sc lahko delno izognemo z omilitvijo te pozicije in pristanemo na rešitev, po kateri zadošča, da se mora dati neostenzivno definirane termine iz jezika S, dati definirati verbalno. Za same verbalne definicije pa jc odločilen prav zmogljiv formalni aparat, s katerim jc mogoče zajeti možnosti in različne tipe pomenskih postulatov.
Za verbalno interpretacijo pridejo v poštev pravzaprav samo naslednji tipi pomenskih postulatov (npr. za določitev enomestnega predikata Ti): eksplicitne definicije, ki imajo obliko ekvivalenčne definicije (za naš primer bi imela obliko: Vx [(Ti(x) *♦ B0(x)],
kjer Bo(x) predstavlja formulo z eno prosto variablo, ki teoretskih termov ne vsebuje), kondicionalne definicije teoretskih termov; v našem primeru: Vx [Bi(x) —» (Ti(x) o(x))] , parcialne definicije teoreLskih termov ; za naš primer: Vx [(Bo(x) -» Ti(x)) A(Bi(x) ~»~lTi(x))], in generalni redukcijski stavki za teoretske terme.
Vendar sc tukaj ne bi spuščal pregloboko v tehnične podrobnosti modclno-tcoretskcga pristopa, kjer je vprašanje verbalne in indirektne interpretacije temeljito razdelano /primerjaj: Pr/.elccki, 1983, 72 - 83/. Osnovne poteze tega postopka pa so pravzaprav podobne kot pri vseh drugih lingvističnih pristopih.
Teoretske term inesc namreč poskuša definirati tako, da sc jih poveže z že definiranim i termini opazovanja. Povezavo pri tem omogoča množica pomenskih postulatov, ki kot svoje elemente vsebuje vse tiste stavke iz jezika S, ki vsebujejo vse teoretske predikate in vse ali vsaj nekatere predikate opazovanja. Pogoj, ki ga morajo pri tem pomenski postulati izpolnjevati, je pogoj semantične nckrcativnosti (podobno kot jc to pri eksplicitnih definicijah), tj. pomenski postulat mora imeti analitični značaj in iz njega samega ne sme direktno izhajati noben stavek jezika opazovanja.
Vendar pa posamezni tipi pomenskih postulatov vseh teh pogojev ne izpolnjujejo ( kršen je recimo princip nckrcativnosti ali princip eliminacije členov definicijc). Katerikoli postopek oziroma katere tipe pomeaskih postulatov že izberemo za določitev teoretskih terminov, jc končni rezultat pravzaprav isti - z nobenim postopkom teoreLskih terminov ne moremo v celoti določiti s pomočjo terminov opazovanja. Če naj bo teorija T empirična teorija, potem vsebuje teoretske termine, ki pa so v teoriji T zgolj implicitno definirani, tj. če hočemo teoretske termine interpretirati na tak način, da postanejo aksiomi teorije T po interpretaciji resnični stavki, interpretacija teoretskih terminov pri tem ni enoznačna in jih lahko interpretiramo le delno. Pri tem vedno ostane nek "višek pomena".
Zapleti pri interpretaciji teoretskih termov so povezani tudi z določenjem pomenskih postulatov v konkretnih empiričnih teorijah, kjer je na koncu vedno odločilen pragmatični razmislek, kaj so in kateri so konkretni pomenski postulati - ali so to določeni eksperimenti ali modeli mcijenja itd. Za interpretacijo teoretskih termov bi končno lahko uporabili tudi kondicionalnc stavke definirane v okviru intenzionalne logike, vendar bi se s tem odmaknili od ustaljenega pojmovanja empiričnosti.
Zaplet, ki nastopi, je tudi v tem, da se tedaj, ko sc teoretske term inc poskuša parcialno interpretirati preko terminov opazovanja, ki izpolnjujejo aksiome teorije T, vedno poskuša teoretske termine definirati ob predpostavki, da teorija T postane po definiranju teoretskih terminov resnična.
Ta rešitev je seveda v nasprotju s predstavo, da morajo imeti stavki empirične teorije določen smisel kot izjave "o svetu" in kot izjave teorije svoj smisel na osnovi svojega pomena. Dejstvo, da so teoretski termini pomemben del empiričnih teorij, je nesporno, zato se nam takoj zastavi vprašanje, ali so v empirični teoriji nujni tudi iz epstemoloških in ne le iz metodoloških razlogov. Če pa niso nujni iz cpistcmoloških razlogov, potem sc jih lahko iz teorije T gotovo eliminira.
Eden od uspelih poskusov, kako se naj aksiomatizirano teorijo T tako preoblikuje, da bo odnos med strukturo teorije in njeno empirično vsebino učinkovito zajet, jc Ramseyev stavek. Empirična vsebina je pri tem mišljena kot množica iz teorije T izhajajočih stavkov opazovanja. Postopek eliminacije vključuje naslednje korake:
a) Če teorija T v svojih aksiomih vsebuje teoretske termine in jc T* konjunkcija aksiomov empirične teorije, tj.T* (ti,..., tn), v kateri so vsebovani teoretski termini ti,... ,tn izT,
h) potem je potrebno teoretske termine ti,... ,tn spremeniti v predikate in jih nadomestiti z ustreznimi variablami xi,..., xn , in iz T* preiti k eksistencialni trditvi tako, da se nad variablami xi,..., xn kvantificira.
c) Stavek, ki ga tako dobimo, jc Ramseyev stavek R(T) teorije T in ima obliko R(T) = 3xi, ...,3x„ T(xi,... ,xn). Ta stavek ne vsebuje več teoretskih term inov, vendar pa so iz njega izpeljivi vsi stavki opazovanja, ki so izpeljivi iz T. Čc namreč nek stavek opazovanja A izhaja iz T, izhaja tudi iz R(T), ker R(T) logično izhaja iz T.
Ramseyev stavek tako ohranja celotno empirično oziroma prognostično vsebino teorije, čeprav s samo teorijo T ni ekvivalenten. Tudi po sam i obliki ni posebej kompliciran.
Kar pa po mojem mnenju za celoten Ramseyev postopek predstavlja znatno omejitev, je pojmovanje, na katerem temelji. I^ahko bi ga označili kot teorijam ima ne nt no (teorijsko) pojmovanje teoretskih terminov. Teoretski termini dobijo po njem svoj pomen samo v okviru zaključene teorije. Nasledek tega pojmovanja jc, da sejih lahko smiselno uporablja le v okviru določene teorije.
Ta omejitev Ramseycvega stavka prihaja v celoti do izraza tudi v strukturalni teoriji znanosti, kjer sc teorijske terme določa v celoti na ta teorijsko imanentni način, saj so teorijski termini definirani funkcionalno. Določa se jih tako, da se pri tem sklicuje na prejšnje ali drugačne možne uporabe te iste teorije in sc njihov pomen določa na ta način. Mcdteorijskc relacije (medteorijski linki) pa so določcvancstrukturno in nc preko teoretskih termov. Ker pa, nasprotno, menim, da so mcdteorijskc relacije izredno pomembne, prikaz strukturalnih rešitev tukaj izpuščam, čeprav je znotrajteorijsko strukturalno reševanje problema teorijskih terminov zadosti učinkovito.
Čc sc torej isti teoretski termin uporablja v različnih teorijah, bi naj pri tem šlo le za irelevantno sintaktično identiteto, ki nima ničesar skupnega z relevantno enakostjo pomenov. Ugotovitev jc sicer delno točna, vendar menim, da jc mogoče najti veliko dejanskih primerov, ko sc isti termin v različnih teorijah uporablja v istem pomenu (taki bi bili npr. metrični pojmi kot so pojem hitrosti, mase, električnega naboja...), da torej obstaja medteorijska uporaba teoretskih terminov, ki za te termine ohranja iste pomenske relacije.
Na drugi strani pa sc mi zdi prav tako očitno , da medteorijska relevantnost teoretskih terminov ne more izključiti njihove teorijsko-imanentno pogojene interpretacije. Medtcorijsko relevantnost teoretskih terminov jc mogoče pokazati tudi pri obravnavanju empirično ekvivalentnih teorij, kjer prav uporaba medtcorijsko relevantnih terminov omogoča aksiomatizacijo dane množice stavkov opazovanja, ki so relevantni za obe teoriji. Siceršnja metodološka vloga teoretskih terminov pa je v empiričnih teorijah tako neodvisna od vprašanja njihove interpretacije.
Razreševanje vprašanja vloge teoretskih terminov pri rekonstrukciji znanstvenih teorij postaja posebej aktualno prav pri določevanju medteorijskih relacij empiričnih teorij, kjer nastopa prav medteorijsko definiranje stavkov opazovanja in medteorijsko definiranje teoretskih terminov ob ohranjeni prognostični relevantnosti osnova za koherentne sistemske rekonstrukcije.
LITERATURA:
BALZER W., MOULINES C.U., SNEED J.D./1987/: An Architectonic for Science - The Structuralist Program, D. Rcidel, Dordrecht-Boston- Lancaster-Tokyo.
BECKER 0./1975/: Grundlagen der Mathematik in geschichtlicher Entwicklung, Suhrkamp, Frankfurt am Main.
CARNAP R./1974/: Einfiihrung in die Philosophie der Naturwissenschaft, Nymphcnburgcr Verlagshandlung, Miinchen.
FEYERABEND P./1983/: Wider den Methodenzwang, Suhrkamp Verlag, Frankfurt am Main.
GLYMOUR C./1980/: Theory and Evidence, Princeton University Press, Princeton/New Jersey.
UEMPELC.G./1970/: On the "Standard Conception" of Scientific Theories, Minnesota Studies in the Philosopy of Science, Minneapolis.
K REISEL-KRI VINE/1978/: Modelltheorie, Springer Verlag, Berlin-Heidelberg-New York.
KUTSCHERA F./1972/: Wissenschaftstheorie , UTB Wilhelm Fink Verlag, Miinchen.
KUTSCHERA F./1982/: Grundfragen der Erkenntnisthcorie, de Gruyter Berlin-New York.
LUDWIGG./1978/: Die Grundstmkturen einer physikalischen Theorie, Springer Verlag, Berlin-Heidelberg-New York.
PRZELECKI M./1983/: The Logic of Empirical Theories, v: Zur Logik empirischer Theoricn, de Gruyter Studienbuch, Berlin-New York.
SNEED J.D./1979/: The Logical Structure of Mathematical Physics, Rcidel, Dordrecht-Boston-London.
STEGMULLER W./1973/: Probleme und RcsulUte der Wissenschaftstheorie und Analytischen Philosophie, zvezek II, Theorie und Erfahrung, drugi polzvezek, Theorienstruktur und Theoricndynamik, Springer Verlag, Berlin-Heidelberg- New York.
STEGMULLER W./1980/: Neue Wege der Wissenschaftsphilosophie, Springer Verlag, Berlin-Heidelberg-New York.
STEGMULLER W./1986/: Probleme und Resultate der Wissenschaftslhcorie und Analytischen Philosophic, zvezek II, Theorie und Erfahrung, Studienausgabe -Teil F, NcuerintuitiverZugangzum strukturalistischcn Theorienkonzept, Springer Verlag, Berlin-Heidelberg-New York- Tokyo.
SUPPES P./1980/: Warum Formalisierung in der Wissenschaft erwiinscht ist, v: Zur Logik empirischerTheorien, dc Gruyter Studienbuch, Berlin-New York, 1983.
Razumem, da bi verjel
ANDR1NA TONKU
POVZETEK
Spis govori o dokazih za bivanje božje v racionalizmu; ključni položaj pripada tu ontološkemu dokazu kot dokazu, ki izhaja iz pojma Boga - pojem pa je stvar razuma in ne vere.
ZUSAMMENFASSUNG
ICH VERSTEIIE, UM ZU GLAUBEN
Der Beitrag spricht iiber die Beweise mm Dasein Gottes im Rationalismus; die Schliisselstellung gehort hier dem onlologischen Gottesbeweis als dem Beweis aus dem Begriff Gottes - Begriff ist aber eine Sache des Verstands und nicht des Glaubens.
Pozitivna teologija je razumska apologija božjega razodetja. Metafizika kot ontoteologija ne izhaja iz razodetja, ampak skuša preddani svet razumsko utemeljiti in razložiti; prav tako kot teologija pa se tudi klasična metafizika ne sprašuje po biti (in biti Boga) kol taki, marveč skuša idejo Boga, tj. idejo prvega in odlikovanega bivajočega, znanstveno legitimirati. Dokazi za bivanje božje tako niso ne za teologijo ne za metafiziko "običajna pot k Bogu, ampak so teodiceja, so naknadno potrdilo, da je ideja Boga znanstveno legitimna in da so dvomi o njej znanstveno neosnovani".1 Prvotno izkustvo božjega kot takega ni torej ne "stvar" teologije ne "stvar" metafizike, ampak ima očitno svoj izvor v nekem pred-logičnem življenju; to pa pravzaprav pomeni, da sc absolutno zasnuje v relativnem.
Na tem mestu se ne bomo poglabljali v pomislek, ali je dokazovanje Boga sploh razumno početje, ostali bomo pri dejstvu, da so vsi dokazi za bivanje božje razumski, da pa obstaja en sam, ki božje bivanje dokazuje iz razuma a priori.
V čem jc sploh smisel racionalnosti, o kateri tu govorimo? Če se že pojma racionalnosti in znanstvenosti pokrivata, potem se očitno pojem znanstvenosti ne ujema s tem, kar mi običajno razumemo kot znanost; v znanosti jc namreč hipoteza Boga nepotrebna.
Prava racionalnost kot spoznanje iz principov jc prav spoznanje iz bistvenih zakonov, je spoznanje dejanskosti iz zakonov njene čiste možnosti. Osnovna nit racionalizma je hoteti-voditi-samega-sebe. To hotenje je potem razumljeno kot svobodna volja, iz katere
t - Aleš Ušcničnik: Uvod v filozofijo II. (Metafizični del), Lj. 1924, str. 388;
sc nc osnuje lc metodično mišljenje vsake znanosti, pač pa tudi sleherni imperativ etičnega delovanja.
Svobodna volja je izvorno neko stremljenje, ki prežema človeško življenje in tako izpričuje, da človek vedno (že) živi kot (z)možnost in kot umnost (v svojem specifičnem predteoretskem smislu) - od tod motivacija, želja in volja po umskem samovodenju in samouresničevanju. Od tod volja postati Subjekt in od tod končno tudi ideja Boga. Nasproti absolutnemu idealu popolnosti stoji torej relativno in subjektivno življenje - ne kot njegovo nasprotje, marveč kot njegov izvor. Kot izvor absolutnega nosi končno v sebi vedno pečat neskončnosti.
"Človek sc moti dokler živi", torej - dokler jc človek. Zmota zategadelj ni le odprta bistvena zmožnost, ampak tudi - v vsakem človeškem življenju - faktično neizogibna možnost. V tem človeškem življenju kot možnosti in sicer omejeni, tj. končni možnosti, nima svojega izvora lc Bog filozofov, temveč tudi Bog Izakov in Bog Jakobov, čeprav je ravno ta izvorna jasnitev vedno že izpuščena takov teologiji kot v metafiziki. Teologija in metafizika namreč božjega nc pojasnjujeta, marveč Boga dokazujeta.
Aposteriorni dokazi božjega bivanja so formulirani kot sklepi iz danih posledic na obstoj njihovega vzroka. - "Zakaj Bog, če jc, jc A in U vsega stvarstva."2 Tako sklepanje velja le, v kolikor vzročno-posledični neksus sam ni dojet zgolj kot pravilo razuma, temveč prvenstveno kot realna strukturna zakonitost stvarstva. Človek kot razumno bitje jc lc del ustvarjene narave, čeprav jc ustvarjen tako, da iz pozicije ustvarjenega hkrati razumeva stvarstvo ter v njem razbira Stvarnika. Bog kot nalura naturans jc hkrati prvi in zadnji člen vzročno-posledične verige, v katero je vpeta natura naturata, tj. prvi vzrok in zadnji smoter vzročno-posledičnega ustroja vsega bivajočega kot cclotc. Vzročno-poslcdična struktura ima tako smisel onto-teološke strukture.
Ontološki dokaz, ki a priori iz ideje najpopolnejšega bitja v našem razumu dokazuje njegovo eksistenco, jc prvi predložil sv. Anzclm. Čeprav ga jc podredil svoji maksimi: credo, ut intelligam, ni z njim prekršil le silogistične forme, pač pa je (nehote in nevede) naletel na novo obalo. Anzclm je ontološki dokaz namenil poganom, tj. tistim, ki Boga nc poznajo ali nc priznajo - skratka ljudem, ki nimajo vere, imajo pa (kot ljudje) razum. Če pa je tisto občečloveško razum in ne vera, potem kot univerzalna maksima vendarle velja obrnjeno: razumem, da bi verjel.
Vendar pa seje ontološki dokaz izkazal za svojevrstni "nesporazum" - nesprejemljiv ni bil leza stallščcarlstotcljanskcga realizma, marveč tudi s stališča kritičnega racionalizma.
1. Za Tomaža Akvinskega ni bilo sprejemljivo dvoje: prvič, da cksistenca Boga sledi kot konsekvenca iz njegove csence (za Tomaža je namreč "Deus enim suum esse"3), in drugič, da nam jc lahko esenca Boga znana a priori. Akvinec zanika, da nam jc lahko pojem Boga cvidentcn, ontološki dokaz je zato zanj nesmisel. Eksistenco Boga po njegovem lahko dokažemo samo a posteriori - iz nam znanega, iz ustvarjenega sklepamo na neznano, na Stvarnika in nikoli obratno.
Anzclmov dokaz povzema Tomaž takole: ni potrebno, da realno poznamo Boga, da bi vedeli, kaj je - zadošča, da razumemo, kaj označujem pojem, ki ga imamo o Bogu; ta pojem označuje: "quo maius cogitari non possit" - največji, od katerega večjega si ni mogoče
2	- Prav um, sir. 385;
3	- Toma?. Akvinski: Summa Iheologiac, I. del, 2. vprašanje, čl. 1;
misliti, pa jc lahko samo tisti, ki ni lc v razumu, ampak tudi v realnosti. Sledi kritika: če je eksistenca Boga vezana na njegovo escnco na tak način, daje evidentna tistemu, ki pozna esenco, potem je ni potrebno dcducirati iz pojma Boga, ki je postavljen z nominalno definicijo.
Sv. Tomaž se ne pusti speljati iz realistične optike; zanj je realnost stvari tista, v kateri temelji resnica in jc merilo vseh mojih sodb - moje misli morajo tej realnosti slediti. Eksistenca na sebi ali ens per se (ki je Bog) ni dostopna našemu s po/, nan ju a priori, temveč zgolj a posteriori. Za Akvinca ni sporna realna vrednost logičnih predikatov, če lc m išl jcnje sledi stvari. Sklepanje iz ideje na resničnost pa ni le sporno, marveč je nepravilno in tvori silogizem metžbasis eis žlogčnos, in siccr preskok iz reda idealnega v red realnega - to sc pokaže, ako ontološki dokaz zapišemo v formi silogizma:
-	tudi neuki človek lahko misli Boga kot najpopolnejše bitje;
-	bitje je najpopolnejše, če ne biva lc v razumu, ampak tudi realno;
Anzelmov sklep: torej Bog kot najpopolnejše bitje tudi dejansko biva.
Pravilni sklep: torej si tudi neuki človek lahko misli, da Bog biva.
Sklepati iz ideje Boga, ki jo imamo v moji glavi, na njegov obstoj v realnosti ni skratka tudi za sv. Tomaža v ničemer modrejše kot zaključiti, da umišljen otok zares obstaja.
2. Medtem ko je Tomaž Akvinski ontološkemu dokazu očital nominalen pojem Boga, je pri Kantu prav logični aspekt resnice vzrok, da dokazu odreče sleherno veljavnost.
Razumsko mišljenje je predikativno, to pomeni, da neko stvar lahko razumsko spoznamo in določimo lc s pritiskanjem predikatov. Stvar sama - tako, kakor jc na sebi - je predikativnemu mišljenju principiclno nedostopna. Z drugimi besedami: nosilcc predikatov, tj. absolutni subjekt, ki sesam ne more znajti v funkciji predikata,jekot realnost na sebi predikativnemu načinu mišljenja nedostopen. Če kljub temu teoretiziramo o stvari na sebi, zapademo v nerazumnost.
Bit ni realni predikat, temveč je v logični uporabi zgolj kopula sodbe. Po Kantu ni mogoče nobene eksistencc (pa naj gre za tolarje ali za Boga - logika se ne more ozirati na ontološko prednost) dokazati z logičnim instrumentarijem. Eksistenca jc lahko samo empirično dana in spoznana s pomočjo izkustva. Zato ontološki dokaz bodisi ne pripada redu logičnih dokazov (in s tem izgubi logično nujnost) bodisi jc, v kolikor vztraja kot logični sklep, navaden paralogizem.
Iz povedanega sledi, da je ontološki dokaz siccr dokaz iz razuma, vendar jc ravno zategadelj karakteriziran kot nerazumem in celo nerazumski. Kam potem ontološki dokaz sploh še lahko umestimo, če je vsem "na poti", če krši tako stara kot nova pravila igre? Edina možna rešitev, ki se ponuja, je: prepoznati ontološki dokaz kot mast med idealnim in realnim redom, med racionalističnim in realističnim načinom, ki prav na način premostitve krši oba ter na ta način omogoča, daje logično hkrati realno. Ta hkrati moramo razumeti v smislu soobstajanja kot soustrezanja, v katerem sta si dve stvari funkcionalno prirejeni tako, da tečejo proccsi vzporedno, kot da bi eni druge povzročali, dasi jih ne.
Ako tako razumemo ontološki dokaz, potem ni le "oslovski most" Dcscartesovcga dualizma, marveč bi lahko rekli, da se v paralelizmu, ki ga je Descartes vzpostavil prek Boga, srečuje ta in soobstajata dve miselni epohi.
Kakorkoli že obračamo, Bog ostaja ccntcr Descartcsovega filozofskega sistema. Dcscartcs siccr začenja svojo (in obenem novoveško) filozofijo s "cogito", a ta začetek še v isti sapi izolira kot res cogatans, ki v tej osamitvi kaj hitro pokaže svojo nesamostojnost:
1. Iz solipsizma misleče substance je možno in legitimno iziti le na aprioren način. Edini razpoložljivi dokaz eksistence (ki nisem jaz sam) a priori je ontološki dokaz božjega bivanja. Edina pot, po kateri se samogotovi jaz lahko z gotovostjo vodi, jc torej pot prek Boga.
Solipsistični jaz ni prazen jaz - v sebi najdeva različne ideje. Te ideje razvršča Descartes v III. meditaciji na različne načine:
a)	- prave ideje ali podobe stvari;
-	predstave, ki so več kot ujemanje s stvarjo (hotenje, bojazen, zanikanje, zatrjevanje);
(§5)
b)	- ideje kot čiste misli, ki niso ne resnične nc lažne;
-	sodbe, ki šele vzpostavijo relacijo ideja-stvar, so lahko resnične ali lažne (Descartcs nc navaja vrst sodb); (§6)
c)	ideje po provenienci: vrojene, pridobljene, od mene narejene; (§7)
d)	ideje po realnosti, ki jo vsebujejo: ideje substanc, ideje akcidcnc. (§13)
Največ realnosti vsebuje ideja Boga; kar vsebuje ta ideja, presega mene kot mislečo stvar in mi v tem preseganju kaže nekaj radikalno drugega, kot sem jaz, zato mi edino ta ideja daje razlog za sklepanje, da zares obstaja nekaj izven mene - popolnejše namreč nikoli ne izhaja iz manj popolnega, ampak vselej obratno. Ideja Boga torej ni zgolj neka ideja ne-jaza, ki bi seje dalo v skrajni koasekvenci sestaviti tudi s kombinacijo idej, ki jih imam o sebi, ampak vsebuje nekaj, kar mene samega bistveno presega, zato sklepam, da mora nujno tudi aktualno obstajati vzrok tc ideje, ki je drugačen od mene. Po Dcscartesu jc torej nekaj zanesljivo drugačno od mene samo, če je absolutno drugačno, tj. čc ni le po analogiji z menoj nekaj drugega od mene, marveč je absolutno nad menoj."... da sem dosihmal nc po trdni sodbi, temveč le po nekem slepem nagibu verjel, da bivajo neke stvari drugačne od mene, ki pošiljajo svoje ideje ali podobe po čutnih organih ali kakor si že bodi drugače."4
"Toda ponuja se mi še neka druga pot, po kateri lahko raziščem, ali bivajo zunaj mene nekatere izmed stvari, katerih ideje so v meni. Kolikor so te ideje zgolj neki modusi mišljenja, med njimi ne vidim nikakršne neenakosti in o vseh se zdi, da izhajajo iz mene na enak način. Kolikor pa kaže ena ideja eno stvar in druga drugo stvar, je jasno, da sta med seboj močno različni. Zakaj nedvomno so tiste, ki mi kažejo substance, nekaj več in vsebujejo več objektivne realnosti kakor tiste, ki kažejo moduse ali akcidcnce. In prav tako ima ideja, po kateri pojmujem Boga, stvarnika vsega, kar biva, razen njega, v sebi zares več objektivne realnosti kakor tiste ideje, po katerih se kažejo končne substance."5
"Če je objektivna realnost katere izmed mojih idej tolikšna, da sem prepričan, da ta realnost ni v meni ne formalno ne eminentno in da zatorej jaz sam ne morem biti vzrok tc ideje, iz tega nujno sledi, da v svetu nisem sam, temveč biva tudi neka druga stvar, ki jc vzrok te ideje."
Iz cogita ne morem sestopiti direktno v svet, kajti mišljenje ne more a priori z logično nujnostjo dokazati eksistence stvari; eksistenca je logiki vnanja. Iz ideje telesnih stvari ne morem dokazati, da take stvari res bivajo tudi aktualno. Cogito ni ontološki vzrok sveta, ki bi svet konstituiral iz sebe, ampak ga poskuša lc rekonstruirati, v tem jc njegova arbitrarnost.
4	- Descartcs: Meditacije o prvi filozofiji (M)(SM, Lj. 1973), M. III§ 12;
5	- prav tam, M.III§ 13;
6	- prav tam, M.III} 16;
Dejanski apriorni vzrok sveta jc Bog - ko Bog misli, svet obstaja, zato je edina apriorna pot do sveta, ki sc mišljenju ponuja, prek Boga. To pomeni - če dokažem Boga a priori, iz mišljenja, sem v bistvu uspel spoznati tudi svet v njegovem absolutnem vzroku, to pa jc najpopolnejše spoznanje sveta, ki mi jc dostopno.
Bog jc torej most k objektivni realnosti - mišljenje jc substanca na eni strani, res extensa na drugi, med njima je realna razlika - nobena ne potrebuje druge za svoj obstoj, sami nista sposobni vzpostaviti nobene medsebojne povezave, zato je potrebna neka tretja entiteta; vendar ni primeren kakršenkoli polovični posrednik, siccr bi rabili šc četrtega, ki bi posredoval med posredovalcem in posredovanim in tako in infinitum. Edinaskupna lastnost teh dveh substanc je, da sta ustvarjeni od istega stvarnika; Bog kot izvor zagotavlja isto strukturo obeh in s tem ujemanje med njima. Samo prek enake strukture, ki je "vsajena" v obe substanci, lahko mišljenje zapopade bistvo telesne stvari. Bog je dal iste zakone mišljenju kot razsežni stvari; na primer: zakon vzročnosti je vrojen mišljenju in fizični naravi.isto velja tudi za vse matematične zakone in šele matematizirana narava je lahko predmet matematiziranega mišljenja. S tega gledišča so lahko konstitutivna določila razuma hkrati tudi konstitutivna določila predmetnosti. Nosilec ujemanja med mišljenjem in stvarnostjo, nosilec resnice je torej Bog kot absolutni zakonodajalec.
2.	Razum pa vsebuje tudi "večne resnice", ki ne zahtevajo eksistcnce zunaj mišljenja, pač pa zahtevajo zagotovilo resničnosti. Mišljenje siccr vsebuje kriterij resničnega spoznanja, nima pa v posesti same Resnice. Večne resnice zahtevajo obstoj večnega razuma. Po tej poti pridem zopet do Boga, ki se tokrat kaže kot absolutni fundament vse resnice.
3.	Cogito je samo ustvarjena substanca. Za cogito bi lahko rekli, da se zanj ne ve, če je "monada" - je sicer en, ni pa hkrati tudi enovit in če ni enovit, bi utegnil biti tudi sestavljen. V sebi ne nosi principa individualnosti, zato ni samo ustvaijcn, ampak tudi neprenehoma "vzdrževan". Cogito nima kontinuitete v sebi, temveč v Bogu; ker pozna Descartes samo misli, ki se jih zavedam, trdi, da sem tako dolgo gotov svojega bivanja, kolikor dolgo mislim, enako jc z vsemi drugimi spoznanji:
"... povsem očitno razvidno je, da so trije koti trikotnika enaki dvema pravima in ne morem si kaj, da ne bi vcijel, da jc to res, dokler pazim na dokaz te trditve: a brž ko odvrnem pozornost, se utegne zlahka primeriti - čeprav se še zelo jasno spominjam, da sem ga jasno sprevidel - da podvomim o njegovi resničnosti, če ne bi poznal Boga."7
Tretjič se torej Bog javlja kot Stvarnik in Ohranjevalcc.
/. ONTOLOŠKI DOKAZ
"Da lahko dokažem o, daje nek Bog edino zato, ker je nujnost, daje ali eksistira, zajeta v pojmu, ki ga imamo o njem."8
7	- prav um, M. V.§ 14;
8	- Descartes: Principi filozofije (P)(Les principcsde la philosophie,OeuvreselLettrcs, Plčiade, Gallimard 1953),
§14;
S tem, ko apraiorno dokažemo eksistenco Boga, dokažemo posredno tudi vse ostale eksistence in esence po njihovem vzroku. Če mišljenjezapopade Boga, zapopades tem svet kot totaliteto. Tu se filozofija po Heglu začne, šele to je pravi začetek filozofskega sistema, zato jc samo Spinoza začel pravilno, ko je začel s causo sui. Toda Descartcs prav tako vidi pravi začetek (v ontološkem smislu) v Bogu. "Cogito ergo sum" je prvo gotovo spoznanje (spoznavnoteoretsko prvo), ki požene mišljenje k pravemu začetku, to pa jc Bog.
Toda končni um ne more nikoli docela zapopasti neskončnega uma, ampak se ga lahko lc dotakne:
"Ker namreč žc vem, da je moja narava zelo šibka in omejena, narava Boga pa neizmerna, nedoumljiva in neskončna, iz tega dovolj dobro vem tudi to, da Bog zmore nešteto stvari, katerim vendar ne poznam vzrokov."9
Cogito ima status dela v cclotncm stvarstvu:
"... da je ustvaril (sc. Bog) ali da vsaj more ustvariti mnogo drugih stvari tako, da bi jaz imel samo vlogo dela v vesoljstvu stvari".10
Descartes navaja v Principih filozofije in v Meditacijah iste dokaze za bivanje božje, vendar ne v istem vrstnem redu; tek Meditacij je namreč tek iskanja, medtem ko Principi beležijo ugotovitve.
Če hočemo govoriti o ontološkem dokazu pri Dcscartesu, si moramo vsaj okvirno priklicati v spomin njegov pojem resnice: Resnica temelji v relacijah med hipotetičnimi termini; tc relacije sicer korespondirajo z relacijami med stvarmi - kar pa sc izkaže šele kasneje, ko je dokazano, da stvari sploh obstajajo in ko jc dokazan porok tc korespondence.
Matematično pojmovanje resnice predstavlja uvod v ontološki dokaz: Descartcs sodi, da pripada eksistcnca Bogu na isti način kot pripada trikotniku lastnost, daje vsota njegovih kotov enaka dvema pravima. Eksistenca Boga jc prav tako nujna, kot so nujni geometrijski aksiomi:
"In kot vidi (sc. razum), da je nujno razumeti v ideji, ki jo ima o trikotniku, da so njegovi trije koti enaki dvema pravima, in sklepa, da ima trikotnik tri kote enake dvema pravima, enako dojema, daje nujna in večna eksistenca, zajeta v ideji, ki jo ima o perfektnem bitju - zato mora zaključiti, da to perfektno bitje jc ali eksistira."1
Descartcs skuša s to primerjavo najprej predočiti nujnost zveze: kot nujno pripada vsakemu trikotniku to, da so njegovi trije kot enaki dvema pravima, pripada Bogu to, da eksistira. Vendar pa ima ta primerjava daljnosežnejše posledicc: eksistcnca Boga postane analogna matematičnim resnicam, lc-te pa so povsem distancirane od realne eksistence svojih figur.
Dcscartesov pojem resn ice jc torej nasproten Tomaževemu: nujne rcsnicc niso odvisne od realnosti.
"Pri sebi nahajam nešteto idej nekih stvari, o katerih, dasi morda zunaj mene nc bivajo nikjer, vendar ni mogoče reči, da niso nič. In čeprav jih nekako mislim po mili volji, sijih vendar ne izmišljam, temveč imajo svoje resnične in nespremenljive narave."12
Matematične in logične figure so irelevantne do svoje eksistcnce v naravi. Obstajajo le v mojem mišljenju; lahko jih mislim ali pa tudi ne, toda vselej, ko jih mislim, moram
9 - Descartes: M. IV. §6;
10-Prav tam,, M. IV. 7;
11	- Descartcs: P. §14;
12	- Descartes: M. V. §5;
upoštevati lastnosti, ki sestavljajo neko figuro, njeno resnično in nespremenljivo naravo. Edino na tej ravni esenc ali večnih resnic sc lahko javlja cksistcnca Boga a priori. Toda večne rcsnice eksistcnce izven mišljenja izključujejo (tj. je ne zajemajo v svoji vsebini in je zato tudi ne morejo potrjevati in dokazovati), v ideji Boga pa je nujno vključena. "Resda si ne morem misliti Boga brez bivanja, kakor si ne morem misliti gore brez doline; zagotovo pa iz tega, da si mislim goro z dolino, ne sledi, da je na svetu kaka gora..."13
Od kod ideji Boga ta privilegij, zaradi katerega sc razlikuje od vseh ostalih idej ali bistev? Ali pa jc morda vendarle ontološki dokaz zgolj logična napaka?
Eksistenca stvari jc naključje, nujna so le bistva. Če bi večne resnice vsebovale cksistcncc, bi izgubile karakter večne veljavnosti. Bog jc večen, kar pomeni, daje on edini, ki v strogem smislu "jc". Bivanje Boga je hkrati njegovo bistvo - večno bistvo. Pojem Boga je: "jaz sem, ki sem".
Nujna sopripadnost gore in doline ne podeljuje nujnosti nobeni posamezni gori, ampak prepušča njen obstoj prigodnosti. Tudi, če ne bi obstajala nobena gora, bi ne mogli trditi, da bi bila možna brez doline, medtem ko pojem Boga ne obsega nič razen njegovega bivanja. Ontološki dokaz torej lahko primerjamo z večnimi resnicami le po nujnosti, ne moremo pa ga z njimi izenačiti tudi po vsebini:
"Ne, tu jc skrit varav sklep. Zakaj iz tega, da ne morem misliti gore brez doline, ne sledi, da kje bivata gora in dolina, temveč samo, da gore in doline ni mogoče ločiti druge od druge, pa če bivata ali nc. Toda iz tega, da morem mislili Boga samo kot bivajočega, sledi, da je bivanje neločljivo od Boga in zatorej Bog v resnici biva, nc zato, ker bi moja misel to povzročila ali sploh kaki stvari naložila neko nujnost, temveč nasprotno zato, ker me nujnost te stvari, namreč bivanja božjega, determinira, da tako mislim."14
Definicijo Boga jc mogoče vzporejati z matematičnimi definicijami zato, ker ne predpostavlja empirično realnost objekta, vendar pa sc od njih bistveno razlikuje po tem, da implicira rcfercnco na absolutum, na bitje po sebi; ta referenca je vključena v pojem Boga in mu daje ontološki privilegij, ki presega logiko in matematiko.
Božja eksistenca se popolnoma loči tudi od eksistencc empiričnih stvari - slednje se v nobenem primeru ne da dcducirati iz bistva (pojma) stvari. Če bi hoteli govorili o neki relativni nujnosti kontingentnih stvari, moramo najprej apriorno dokazati cksistcnco nujnega bitja, saj je Bog bitje, ki obstaja po sebi, kontingcnce pa so bitja, ki obstajajo po drugem, tj. po Bogu.
Božja cksistcnca torej nc odgovarja niti eksistenci empiričnih objektov niti eksistenci idealnih bistev ali večnih resnic, ampak jc absolutni temelj-izvor obeh; iz tega temelja izhaja tako zagotovilo resničnosti naših sodb kakor zagotovilo cksistence vseh empiričnih stvari. Bog je absolutna neskončnost in absolutni temelj, od katerega je odvisno popolnoma vse.15 Dokaz eksistence Boga a priori postavlja Boga kot evidenco, ki jc ne morem zanikati, nc da bi s tem zašel v kontradikcijo - po tej plati sc torej ontološki dokaz kaže kot čisti logični dokaz, ki temelji na principu identitete in neprotlslovnosti.
13-Prav tam, M. V. §9;
14	- Prav tam, M. V. §16;
15	- Prav tam, M. III. §24;
"Ta argumetn (ontološki) velja, če je le najpopolnejše bitje možno, da torej ne vsebuje nikakršnega protislovja... Za geometrijski dokaz božjega obstajanja preostane torej samo to, da se možnost Boga izstavi s pedantno točnostjo in geometrijsko strogostjo."16
Leibniz jc upošteval empirično kritiko, češ da ni nič v idejah razuma, kar nc bi bilo prej v čutih, zato se ni zadovoljil že s tem, da odkrije neko idejo in jo sprejme, ampak je poskuša najprej dokazati, da je ta ideja sploh možna - možna pa je takrat, kadar ne vsebuje kontradicije. Šele ko dokažem, da je pojem Boga možen, imamo gotovo izhodišče, iz katerega se pokaže, kako prehaja esenca v eksistcnco, hipotetična resnica v absolutno in ideja v svet. Sklep od esence k eksistenci presega logiko in je rezerviran samo za Boga -edinole pri njem velja konsckvenca a posse ad esse, toda ta izjema jc ključna in zadostuje, ker utemeljuje eksistenco nasploh.
Na vprašanje, kako je možna eksistcnca Boga, jc dal odgovor žc Anselm: "(Bog) Nima ne začetka nc konca nc dclov.Je hkrati povsod in vedno, zato je pri njem poskus misliti ncckslstcnco - kontradikcija. To je namreč možno samo pri bitj ih, ki obstajajo v eni časovni periodi, v drugi časovni periodi pa ne - pri bitjih, ki imajo časovne in prostorske meje."17
Descartcs je prevzel ontološki dokaz od Anselma (ta, od katerega večjega si ni mogoče misliti, nujno obstaja tudi v realnosti, v nasprotnem primeru bi si lahko mislili nekoga še večjega, namreč tega, ki obstaja tudi v realnosti) in trdi, da najpopolnejšemu bitju ne more manjkati nobena popolnost; ko bi mu umanjkala eksistcnca (ki jo Descartcs šteje med perfckcije), bi ne bil najpopolnejše bitje, kar jc contradictio in adiecto.
"Misliti Boga (to je nadvse popolno bitje), ki bi mu manjkalo bivanje (se pravi, ki bi mu manjkala neka popolnost), je prav tako nesmiselno, kakor misliti si goro brez doline."18 "Zakaj ni mi dano na prosto izbiro, da bi mislil Boga brez bivanja (se pravi nadvse popolno bitje brez najvišje popolnosti), kakor mi je dovoljeno, da si predstavljam konja s krili ali brez kril."19
Pri Spinozi pa najdemo naslednje mesto:
"Če nc more biti dan vzrok ali razlog, ki bi onemogočal ali odstranjeval bivanje Boga, je treba vselej zaključiti, da Bog nujno biva... Takega razloga ni nc zunaj njega ne znotraj njega... Če bi bil zunaj njega, sledi, da je Bog omejen, če bi bil znotraj njega, sledi, da jc Bog v protislovju s seboj." 0 Pa še Ixibniz:
"Tako ima samo Bog (ali Nujno Bitje) ta privilegij, da more ckslstirati, če je možen. Ker pa nc more nič ovreti tega, kar nc vsebuje nobenih meja in potemtakem nobenega protislovja že to samo zadostuje za apriorno spoznanje Božje Ekslstcnce."21
Vidimo, da od vseh citiranih avtorjev Descartcs najbolj odstopa; lahko bi mu očitali, da je (celo v primerjavi z Anselmom) zaobšel spraševanje o možnosti Boga s sklicevanjem na božjo perfektnost. Descartcs šteje eksistenco med perfckcije - kot so ga učili jezuiti v La
16	- Leibniz: Izabrani filozofski spisi, FB Zagreb, 1980, sir. 32;
17	- Anselm: Proslogion, Ocuvres philosophiques de si. Anselme, Monlaigne Paris 1947, sir. 213/214;
18-Descartes:	M. B. §8;
19-Prav	lam, M. V. 510;
20	- Spinoza: Glika I. del, pravilo 11, 2.dokaz;
21	- Leibniz: Monadologija, §45;
Flčche (Leibnizov očitek), daje nekaj višjega in večjega obstajati, kot ne obstajati; on sam tega ni posebej dokazoval.
Ontološki dokaz je edini čisti razumski dokaz, zato je v racionalistični filozofiji priviligiran, čeprav ni edini. Descartes (in kot smo videli tudi Leibniz) ga vzpostavi prek analogije z geometrijskimi zakoni; razlika je edino ta, da ideja Boga vsebuje eksistcnco, ideja trikotnika pa samo lastnosti svojega objekta. Toda ta privilegij Boga je morda ogrožen žc s tem, da je Descartes ontološki dokaz predstavil v geometrijski formi, ki sugerira, da gre za sklepanje od ideje na realnost objekta te ideje, pri čemer ima Bog nehote pozicijo objekta. Žc Spinoza pa jc ontološki dokaz formuliral nedvoumno: esenca Boga jc neločljiva od njegove eksistence; enako Leibniz: pri Bogu možnost in aktualnost sovpadata. Eksistenca se iz pojma Boga ne dcducira kot konsckvenca; iz tega sledi, da ontološkega dokaza vendarle ni mogoče izenačiti z logičnim sklepom, kakor tudi nc božje cksistence z logično nujnostjo. I^očujcmo tri vrste nujnosti:
-	nujne resnicc dokažemo tako, da z analizo pokažemo vključenost predikata v subjekt; to je logična nujnost;
-	kontingcnce dokažemo tako, da pokažemo na njihove vzroke; to jc relativna nujnost;
-	nujnost božje eksistence pa jc absolutna ali metafizična nujnost, ki presega obe. Absolutna nujnost, iz katere Bog obstaja, ne sledi iz njegove escncc, ampak je v resnici izraz njegove potcncc, aktualnosti - to jc ontološka nujnost, ki je pogoj in princip logični nujnosti. Osnovni zakon, na katerem temelji logična nujnost, je zakon neprotislovnosti. Na ravni Boga, ki je brez lim it, je ta zakon presežen, zato jc zahteva po neprotislovnosti odveč in nesmiselna - kjer ni sploh nobene možnosti kontradikcije, je zakon, ki prepoveduje kontradikcijo, povsem nepotreben. Obratno pa jc božja neprotislovnost izvor (lahko bi rekli tudi vzor) logične nujnosti.
II. APOSTSERIOHNO DOKAZOVANJE
Zaradi obsežnosti ni mogoče dobesedno navesti mest iz Dcscartcsovih tekstov, v katerih se aposteriorno dokazuje bivanje Boga; vsebino paragrafov (M III§ 29, 31,33, 34; P§18,20,21) bi lahko kratko povzeli takole: Od kod moje bivanje in kdo me ohranja? Sam sem končno in sploh nepopolno bitje (siccr nc bi dvomil), vzroka svojega bivanja nimam v sebi, zato sklepam, da nujno obstaja nek vzrok izven mene, ki meje ustvaril in me ohranja; eksistira torej nek poslednji vzrok,ki jc causa sui ali Bog.
Vsa sklepanja, ki jih Descartes v tem sklopu navaja (iz kreature na kreatorja; iz permanentne krcacijc, kije potrebna kreaturi, na kreatorja ali ohranjcvalca; iz nepopolnega na popolno), pripadajo t.i. kozmološkemu dokazu. To jc aposteriorni argument, s katerim dokazujemo eksistcnco Boga tako, da izhajamo od eksistence ustvarjenih bitij in sklepamo iz povzročenega na prvi vzrok, brezpogojni princip, na idejo Boga, ki je nujno bitje.
Kozmološki dokaz temelji na dveh (nasprotujočih si) interpretacijah kavzalnosti:
a)	da vsaka posledica nujno izhaja iz nekega vzroka; to je raven naravnih zakonitosti in pojavov, ki si sledijo v času;
b)	da serija vzrokov nc teče v neskončnost, ampak nujno obstaja poslednji vzrok (M III§ 34), ta je situiran na drugem - metafizičnem planu.
Iz kozmološkega dokaza jc očitno, da jc potrebno poslednji vzrok iskati na neki drugi ravni kot vzroke zaporednih stanj; nezadostnost prvega plana nas napeljuje na to, da predpostavimo drugi plan, ki bo zadosten (podobno kot v vsakdanjem življenju sklepamo iz dima na ogenj). V tem dveh ravneh, ki jih uvaja kozmološki dokaz za bivanje božje, sc skriva "analogia entis", analogija dveh vrst bivajočega: termin "bivajoče" jc uporabljen tako za raven kreatur kot za raven kreatorja (za mundano kot za supremundano eksistenco), čeprav se ta dva načina eksistiranja poplnoma razlikujeta in sta si diametralno nasprotna: kreature so prigodna bitja, ki obstajajo po drugem in jim pripada le končna, nepopolna, odvisna eksistcnca; nasprotno je kreator bitje po sebi, ki mu je imanentna večna, popolna, neodvisna, nujna eksistenca. Do teh atributov Boga pridem po aposteriorni poti - vedno po istem vzorcu - izhajam iz lastnosti kreature, ki jc vselej nepopolna, poiščem ustrezno "popolno varianto" te lastnosti ter jo pripišem Bogu.
Kozmološki dokaz starta iz empirične eksistence kot predmeta izkustva, ki nima vzroka za svoje bivanje v sebi, zato se predpostavlja, da mora obstajati neka nujna eksistenca, ki ima vzrok svojega bivanja v sebi. Tu opazimo naslednjo diskrepanco: ta odnos nas pripelje pravzaprav lc do možnosti nujnega bitja, nikakor pa ne tudi do njegove dejanske eksistcnce. To kritiko kozmološkega dokaza pobija Ixibniz s trditvijo, da nujno bitje ni lc princip vse eksistence, ampak tudi princip vseh možnosti - "in brez njega (Boga) ne bi bilo ničesar realnega v posibilijah, nc lc ničesar eksistentnega, temveč tudi ničesar možnega nc."22 S kozmološkim dokazom Leibniz aposteriorno dokaže, da jc pojem Boga možen; to ga privede nazaj k ontološkemu argumentu: nujno bitje ima ta privilegij, da mu "zadostuje, da jc možno, da bi bilo žc tudi Aktualno".23 V Bogu možnost ne predhodi eksistenci, kajti Bog je izvor vseh možnosti in vse možno je odvisno od njega, zato jc nujno, da eksistenca in cscnca v Bogu sovpadata. Božja eksistenca namreč ni neka trivialna možnost, ampak izraža absolutno možnost, pravzaprav moč, potenco eksistirati. Bog jc ta, čigar cscnca jc, da absolutno večno eksistira. To je jasno izrazil tudi Spinoza: "Bivanje Boga in njegovo bistvo sta čisto isto." "Moč Boga jc njegovo bistvo samo."24
Funkcija kozmološkega dokaza pri Descarte.su ni tako precizno določena kot pri Ixibnizu. Kartezij niza aposteriornc dokaze (ne da bi jih posebej utemeljil in jih podredil apriornemu) z namenom, da dodatno podkrepi rezultat ontološkega dokaza.
Preostane še dokaz, ki sklepa iz vrojenih idej na vzrok teh idej. Če sledimo samo tretji meditaciji, se utegne zgodi ti, da ga zamenjamo z ontološkim dokazom, vendar to ni apriorni dokaz. "Principi filozofije" izključujejo vsak pomislek proti temu, da gre za dva različna argumenta:
"Reflekcija različnih idej, ki so v nas, nam pokaže, da ni mnogo razlik med njimi, kolikor so odvisne od naše duše ali našega mišljenja, so pa tc razlike velike, kolikor ena ideja predstavlja eno stvar in druga neko drugo; dojamemo tudi, da mora biti njihov vzrok
22	- Prav tam, 543;
23	- Prav tam, 544;
24	- Spinoza: Etika I. del, pravilo 20, 34.d.;
toliko bolj popoln, kolikor več pcrfckcij vsebuje objekt, ki ga predstavljajo." ~(P§ 17 se ujema z M III§16)
"Da lahko prek tega znova pokažemo, da Bog je.
Ker najdemo v nas idejo Boga ali perfektnega bitja, lahko poiščemo vzrok, po katerem je ta ideja v nas; potem, ko smo dojeli, kako neizmerne so perfekcijc, ki nam j ih reprezent ira ideja Boga, smo prisiljeni priznati, da je vzrok te ideje lahko samo zelo perfektno bitje - to je Bog, ki resnično je ali eksistira, ker ni očitno po naravni luči le to, da nič ne more biti vzrok nečesa in bolj popolno ne more biti odvisno od manj popolnega, temveč s pomočjo te luči vidimo tudi, da jc nemogoče, da bi imeli idejo ali sliko nečesa, če ni v nas ali kje drugje originala, ki dejansko vsebuje vse pcrfckcije,ki so nam v ideji presentne: in ker vemo, da imamo mi nešteto pomanjkljivosti in nimamo teh ekstremnih pcrfckcij, ampak le idejo o njih, moramo zaključiti, da pripadajo neki naravi, ki jc različna od naše in sama zelo perfektna, to sc pravi Bogu."26 (P§ 18 se ujema z M 1II§ 22-28)
To ni apriorni, ampak aposteriorni dokaz: od idej sklepam na transcendentni vzrok teh idej; je kvečjemu obrnjen ontološki dokaz, oziroma pretvorba apriornega v aposteriorno dokazovanja. (Tu se cksistcnca Boga nc izvaja iz ideje-pojma-esence lioga a priori, ampak na osnovi obstoja idej Boga, pcrfckcij, večnih resnic sklepam na izvor teh idej.)
Dcscartcs pojmuje večne rcsnicc kot teoreme geometrije, ki ne predpostavljajo eksistence svojih objektov v realnosti, ampak se nanašajo na idealne predmete ali posibilije. Te nimajo zato nič manj nespremenljive biti; ko pravimo, da ima ideja neko bit, ne mislimo empirične realnosti, ampak idealno bit esenc. Ideje so realne v tem smislu, da niso odvisne od subjekta, ki jih misli, kajti v idejah, v objektih misli, predpostavljenih kot možnih, obstajajo nujne relacije. In v skrajni konsckvenci obstaja samo v idealnem redu možnega -nujnost. Resnica je v nujnih relacijah in ne v kontingencah, v empirični realnosti. Večne resnice niso odvisne nc od empirične realnosti nc od subjekta, ki jih misli - ta jih mora sprejeti volens nolens. (MV§ 5) Njihov izvor presega mislečo stvar in ni nikjer drugje kot v transccndcnci božjega razuma.
Poglejmo, kako jc dokaz prek večnih resnic formuliral Ixibniz: "Kajti nujno jc vsekakor, če jc kaj realnosti v Esencah ali možnosti, oziroma v večnih resnicah, da jc ta njihova realnost osnovana v nečem eksistentnem ali Aktualnem, in potemtakem v Eksistanci nujnega Bitja."27
Razlika med Dcscartcsom in Ixibnizom je predvsem ta, da večne rcsnicc pri Ixibnizu niso odvisne od božje volje, ampak zgolj od njegovega razuma.
Tudi dokaz prek večnih resnic izhaja (tako kot vsi dokazi za bivanje božje) iz srednjeveške filozofije. Tomaž Akvinski trdi:
"Ideje, forme ali večni razlogi stvari nc morejo imeti sedeža drugje kot v božanskem razumu."28
Ontološki dokaz jc apriorni dokaz božje eksistencc; dokaz prek večnih rcsnic pa jc v bistvu dokaz prek ideje rcsnicc, ki sc pojavlja v mišljenju kot imperativ. Zahteva po resničnosti, ki jc prisotna v mišljenju, ima svoj temelj v bitju, ki to mišljenje transccndira; če zanikam Boga, izgubi ta postulat resničnosti vso avtoriteto.
25 - Dcscartcs: P. §17;
26-Prav tam, P. §18;
27	- Leibniz: Monadologija, §44;
28	- T. Akvinski: Summa, I. del, 15. vpraš., čl. 16(5);
Boga ni mogoče /reducirati na realnost vrnjenih idej ali večnih resnic, ker je pojmovan kot edini možni vzrok in princip le-tch; brez njega ni nobene resnice in nobenega objekta gotovega spoznanja, brez njega bi bila sama zahteva po resničnosti, ki se nahaja v našem mišljenju, nepojasnljiva ali celo nepotrebna.
"To idejo je Bog, ki me je ustvaril, vsadil vame, da bi bila nekakšen pečat, ki ga umetnik vtisne svojemu delu."29
Po tej "vtisnjeni" ideji je Bog prisoten v naših mislih in le po resničnosti božji lahko spoznavamo resnico.
Dokaz, ki kaže od ideje na vzrok tc ideje, jc prvi Kartezijev dokaz za bivanje IBoga, če sledimo "Meditacijam". (M.III.)
Ontološki dokaz je prevod tega dokaza v apriorni dokaz razuma. (MV) S tako interpretacijo lahko pojasnimo tudi, zakaj je ideja Boga predstavljena v tretji mcditaciji aposteriorno: "z imenom Bog mislim neko neskončno, neodvisno, nadvse umno, nadvse mogočno substanco, od katere sem bil ustvarjen tako jaz sam, kot tudi vse drugo bivajoče, če kaj drugega biva" (§22), v peti mcditaciji pa apriorno: "da k njegovi naravi spada to, da zmeraj biva" (§7).
Bog je torej pojmovan kot "luč razuma" od Avguština do Lcibniza, ki pravi takole:
"Torej lahko rečemo, daje Bog za nas edini neposredni objekt zunaj nas in da vidimo vse stvari lc po njem. Kadar vidimo sonce in zvezde, je Bog, ki nam je dal in nam ohranja njihove ideje in nas navaja, da jih dejansko mislimo po njegovi sopomoči v času, ko so naši čuti na svoj način za to dlsponirani, ter po zakonih, ki jih jc ustanovil. Bog je dušam sonce in luč: lumen illuminans omnem hominem venicntem in hunc mundum, in ni od danes."30
29	- Descartes: M. III. §38;
30	- Leibniz: Metafizični diskurz, §28.
Zapoznelost filozofije in prezgodnost revolucije
(EPIZODIČNA RAZMIŠLJANJA O DOLOČENI APOR1J1 MARXOVE TEORIJE ZGODOVINE/
VALENTIN KALAN
Motto: Ne delam namreč dobrega, ki ga hočem, marveč delam zlo, ki ga nočem. (Non enim quod volo bonum, hoc facio: sed quod nolo malum, hoc ago.)
Pavel, Rimlj. 7, 19.
POVZETEK
Ta razprava o Marxovi politični filozofiji se začenja z vprašanjem: "čemu Marx danes?" Na to vprašanje odgovarmo tako, da ponovno predstavimo mesto Marxa v zgodovini filozofije. Pri tem izhajamo od teze O. Marquarda, da Marxova teorija kot kritika ideologije pomeni pravzaprav neko razočaranje nad dotedanjo filozofijo oziroma kar "absolutno razočaranje zaradi filozofije". Marxova teorija zgodovine je prikazana skozi tematizacijo programa "ukinjanja" in "udejanjanja" filozofije (Ausfiiebung, Verwirklichung). Teza o realizaciji filozofije kot rc\>olucionarni teoriji in praksi pa proizvaja nerešljivo vprašanje o tem, kdaj so pogoji za revolucijo, ki bo res socialistična, izpolnjeni. Zato pozicija realizacije filozofije izpostavlja izjemno vlogo, ki jo ima status politične teorije v Marxovi teoriji zgodovine. Marxo\>o politično filozofijo smo ilustrirali z opiso vloge aristotelskega toposa o človeku kot političnem bitju (zdon politikčn) vMarxo\nh tekstih. Poskušali smo pokazati, da pri Marxu nastopajo poleg elementov dogmatične politične teorije, ki pretendira graditi politično družbo na podlagi enotnosti teorije in prakse, še drugačni elementi - imenovali samo jih common sense nazori -, ki lahko delujejo kot nastavki za izposta\ntev nemetafizičnega koncepta političnega delovanja.
ABSTRACT
TIIE1A TEN ESS OF PHILOSOPHY AND THE PRECOCIOUSNESS OF REVOLUTION
(Episodical Considerations on a certain Aporia in Marx's Theory of History) This discussion on Marx's political philosophy begins with the questions: "What is the purpose of studying Marx today?". I answer this question by once again presenting Marx's place in the history of philosophy. From this, I proceed to the thesis of O. Marquard, which is that Marx's theory as a critique of ideology actually signifies a certain disappointment at his regarding current philosophy or, should we say, "absolute disappointment with the philosophy". Marx's theory of history is depicted when dealing with thematic programmes of "abolition" and realization of philosophy (Aufhebung, Vem'irklichung). But the theory of the realization of philosophy as a revolutionary theory and practice produces unsolvable questions about when conditions for a remlution, which would really be socialist, are truly fulfilled. That is why the
1 - Ta članek je nekoliko razširjena verzija predavanja na kolokviju o Marxu ob izidu njegovih "Spisov o antični filozofiji", ki gaje organiziral MC ZK.S 12. aprila 1990 v Cankarjevem domu.
position of the realization ofphilosophy reveals the exceptional role which the status ofpolitical theory has in Marx's theory of history. We illustrated Marx's political philosophy hy describing the role the Aristotelian topos plays in man as a political being (zoon politikon) in Marx's texts. We attempted to show that in Marx, other elements - arc present besides elements of a dogmatic political theory, which pretends to construct a political society on the basic of the equality of theory and practice (we called them common sense views which can act as the presappositions for the explication of the unmetaphysical concept of political activity).
V tem referatu bom skušal opozorili na nekatera vprašanja, ki bi jih lahko obravnavali kot vprašanja Marxove politične teorije. Zakaj lahko ob Spisih o antični filozofiji, ki obravnavajo predvsem Epikurovo filozofijo narave, govorimo o politični filozofiji pri Marxu? Naj opozorim na samo Marxovo izjavo v pismu I.assallu (21.12. 1857, MEW29, str. 547)2, kjer pravi, daje hclcnistično filozofijo napravil za predmet specialnega študija bolj iz političnega kot pa iz filozofskega interesa.
Preden preidem k tej temi, se pravi Marxova politična filozofija glede vprašanja zapoznelosti filozofije in prezgodnje revolucije, bi na kratko opozoril na nekatere posebnosti situacijc študija Marxa, ki jo na nek način lahko ilustriram z epigramom K. 11. Enzcnsbergcrja z naslovom "Karl Ilcinrich Marx", ki sc glasi: "Vidim, da so tc izdali tvoji učenci: samo tvoji sovražniki so ostali, kar so bili."3
Lahko parafraziramo: gotovo jc, da so učenci Marxa izdali, vprašanje je lc, ali jc to res napravil šele Stalin, ali pa sc je ta zadeva pripravljala že prej, in vprašanje je, ali niso res sovražniki ostali to, kar so bili - toda Marxova filozofija na vsak način zasluži, da se ohrani. Kajti: neprimerno jc danes govoriti - in to je treba na tem mestu poudariti - daje Marxova filozofija presežena, saj je Marxa treba šteti med avtorje, kakor so Sokrat, Platon, Descartes, Freud itd., ki nikakor nc morejo biti preseženi po svoji strasti, da razkrivajo predmet, ki sc imenuje resnica. Skratka, nc glede na to, kaj se dogaja v političnih situacijah z velikimi spremembami v sistemu t. i. realno eksistirajočega socializma, kakor ga jc rad imenoval taisti H. M. Enzcnsbcrgcr in bil med prvimi, ki gaje tako imenoval, jc treba reči, da sc z Marxovo vednostjo ne v družbeni teoriji nc v politki nc da trgovati, kakor jc rekel I^ican v seminarju "Še": "Z Marxovo vednostjo v politiki - ki ni majhna - sc nc da trgovati (on ne fait pas commarxe), če dovolite. Tako kot sc s Freudovo vednostjo ne da goljufati (faire fraude)"4. Na eni strani nc moremo delati tako kot Marx, na drugi strani pa je njegovo delo nenadomestljivo, nezamenljivo, extra commcrcium.
Uvodoma naj pojasnim oz. opravičim šc naslov "zapoznelost filozofije in prezgodnost
2	- Marxova dela citiram po Mant-Engels Werke, okraSava MEW, ki je začela izhajati leta 1956, 9. izdaja 1974
si., in šc vedno ostaja edina kompletna izdaja.
3	- G. E. M. de Ste. Croix
The Class Struggle in the Ancient Greek World, London: Duckworth 1981,str. 20:
"I see you betrayed
by your disciples:
only your enemies
remained what they were."
4	- J. Lacan, Seminar, knjiga XX. Še, Lj. 1985, str. 85.
revolucijc": o tem je treba govoriti zato, ker - v nasprotju s pričakovanji bolj ali manj "poklicnih" revolucionarjev - v Marxovih izjavah o revoluciji pogosto najdemo strah pred revolucijo - tako bom rekel poenostavljeno - in najlepša formulacija, ki pa jc v marksološki literaturi skoraj nepoznana, jc vzeta iz M. Rubela monografije o Stalinu5, kjer citira Marxovo pismo Engclsu 22. avgusta 1852, ter sc glasi: "Revolucija bi mogla priti prej, kot pa jc za nas zaželeno. Nič ni hujšega, kakor če bi revolucionarji morali skrbeti za kruh" /Die Revolution konnte friiher kommen als uns crwiinscht. Nichts schlimmcr, als wenn die Revolutionise fiir Brot sorgen sollen/ (MEW 28, str. 116). To se pravi, da za Marxa kritične družbene razmere - situacija pomanjkanja kruha in lakota-, ki so še preveč dobro poznane iz zgodovine revolucij, niso zadostni pogoj za t.i. socialistično revolucijo. Podobnih ambivalentnih Marxovih izjav o revoluciji jc še več.
Omenim naj še, da sc vprašanje razmerja filozofija - dejanskost praviloma postavlja preveč patetično in dramatično, medtem ko je Marx sam - in to je treba reči - imel občutek ne le za patetičnost in dramatičnost zgodovine, temveč tudi za humor zgodovine in za zabavno stran zgodovine. Tako je Marx leta 1862 v dunajskem časopisu "Die Prcsse", v članku "K dogodkom v Severni Ameriki" (Zu den Ercignissen in Nordamerika) komentiral Lincolnovo politiko v času am eriške državljanske vojne in ugotavljal, da sicer ni nič lažjega, kakor pokazati na "estetsko zoprnost, logično nezadostnost, formalno burlesknost in politično protislovnost" njegovih poglavitnih političnih dejanj (Ilaupt-und Staatsaktioncn")6, pa vendar prav takšen Lincoln s svojo nepatetično, prozaično dejavnostjo predstavlja zmagovitost "uma v zgodovini" ter izpričuje, da novi svet nc potrebuje herojev. Svojo presojo Lincolnovc emancipacijc sužnjev Marx podkrepi s Heglovo opombo iz njegove teorije drame, "da jc dejansko komedija nad tragedijo, humor uma nad njegovim patosom"7. Potemtakem je po Marxu treba komično stran političnega delovanja upoštevati nc kot nekaj nebodigatreba, odvečnega, temveč kot sopripadno. Navsezadnje je znano, da so v antiki komedije uprizarjali ob istih praznikih kakor tragedije in da je tragiški trilogiji sledila satirska igra (tetralogije), a v Marxovcm tekstu komika in satira nastopata kot konstitutivni del politične presodnosti, če že nc njegove politične publicistike sploh. Če tedaj trdimo, da je Marx aktualen, je aktualen samo skozi diskurz, ki ga interpreti vzpostavljajo. Nc obstaja Marx po sebi, čeravno jc originalni tekst vedno predpostavka take interpretacije, ki presega tekst, bodisi da ga kreativno ne razume, ali pa ga kreativno razume. Pravdni postopek o tem jc vedno odprt, tako daje cclo na najbolj šolski hermenevtični ravni neka intcrpratacija lahko dogmatična ali zetetična: nobena interpretacija temu ni izvzeta. A taka pozicija do Marxa, torej da nc obstaja Marx na sebi, tako da bi si ga nekdo lahko lastil ali nc, tak pojem interpretacije je najti pri samem Marxu, ko govori o interpretaciji antike; v pismu Lassallu 22. 7. 1861 (MEW 30, str. 614) pravi: "Lahko bi siccr rekli, daje vsaka pridobitev starejšega obdobja, ki si jo kasnejši prisvojijo, nerazumljeno staro [das miBvcrstandnc Alte]..." Za primer navaja teorijo tragedije in problem treh enotnosti: kraja, časa in zgodbe oz. dejanja - dasiravno tega ni bilo pri Aristotelu, so Francozi tragedijo tako razumeli, ker jc to ustrezalo njihovi lastni "umetnostni potrebi": zato je to razumevanje
5	- Maximilien Ruhcl, Josef W. Stalin, Rowohlts Monographicn 224, Rcinbek bei Hamburg, 1986.
6	- O tem terminu prim. P. L. Assoun Mara et la rčpčtition historique, Paris, 1978.
7	- G. W. F. Hegel: Estetika, 3. knj., odsek A) Princip tragedije, komedije in drame, Bgd. 1961, str. 537 si. in MEW
15, str. 553.
veljavno, četudi bi jim nek filolog, v tem primeru Dacicr, razložil, da Aristotelova teorija ni bila tako mišljena. In Marxova formulacija: "Nerazumljena forma [die m ifivcrstandcnc Form] je ravno splošna in na določeni razvojni stopnji družbe uporabljiva za splošno use". To se pravi, da pristop k Marxu - še vedno smo pri predgovoru - nikakor ne more več biti na liniji neke nivclizacije razumevanja, o čemer so nekateri avtorji, recimo v spremni besedi k METI 1/8, veliko govorili: to sc pravi, ne more biti več niveliziranja razumevanja marksizma, čeravno jc ob tem treba razumeti tudi ireduktibilnost Marxa na prakso vzhodnoevropskih socialističnih držav, vštevši seveda Sovjetsko zvezo. Se pravi, nc obstaja marxism made plain, če parafraziramo naslov H. Hyndmanovega dela Socialism made plane (I^ondon 1882), nc obstaja sončno jasni Marx.
MARX V ZGODOVINI FILOZOFIJE: TEZA ODA MARQUARDA
V tekstih o antični filozofiji jc Marx na več znamenitih mestih izpostavil svoje razumevanje filozofije v filozofski situaciji po Ilcglu. Ta ključni teorem Marxovc filozofije je bil seveda predmet neštevilnih razlag, ki pa jim mi tu ne nameravamo dodati šc ene, temveč hočemo v nekakšnem krokiju znova opomniti na Marxovo mesto v zgodovini filozofije, opirajoč sc pri tem na blesteč prikaz problematike v prispevku Oda Marquarda za geslo "Philosophie" v Historischcs Wortcrbuch der Philosophic, kjer je Marxova teorija prikazana pod naslovom "Razočaranje: filozofija kot kritika ideologije"8. Skupni imenovalcc Marxove kritike Heglove totalne filozofije O. Marquard označi z besedo razočaranje: "Filozofija kot absolutna znanost je takoj nato nadomeščena s filozofijo kot absolutnim razočaranjem zaradi filozofije, in to ravno v Nemčiji: Ker "zapoznela nacija" kompenzira svoje pomanjkanje realne politične svobode s pričakovanjem od kulture /Plessncr/ in - zaradi težav teologije - z absolutnim pričakovanjem od absolutne kulture filozofije, postane plavzibilno naslednje nadaljevanje: To absolutno pričakovanje od filozofije - ki v nemškem idealizmu nc vodi lc k razcvetu filozofije, temveč tudi k njeni preobremenitvi - more filozofija edinole razočarati, kajti sedaj sc vse pričakuje od filozofije. Tako filozofiji - ob njenem "boju proti lastni odvečnosti" /Plessncr: Die verspatete Nation/ - najprej preostane predvsem to, da razočaranje zaradi filozofije napravi za filozofijo samo: kot kritika ideologije". Marx jc razočaran nad pretenzijami vsake absolutne filozofije in od tod prehaja h kritiki filozofije, ki sc kasneje cksplicira kot kritika ideologije. A to razočaranje nad filozofijo jc pri Marxu absolutno razočaranje. Drugo vprašanje seveda jc, kaj naj kompenzira to razočaranje? Razočaranje nad Heglovo filozofijo izraža - kakor se ve - že Schelling, v "Filozofiji mitologije", kjer govori o tem, da se mora filozofija bojevati proti svoji lastni odvečnosti.
Dogaja se torej, v času Marxove lastne dejavnosti, da razočaranje nad filozofijo postane filozofija sama. Poti zaradi razočaranja nad filozofijo so različne. Nezadostni absolutni filozofiji se zoperstavi neka druga filozofija, ki se razume kot pozitivna (pozni Schelling, Comtc). Naj spomnim samo na to, da jc Com te metafizično obdobje imenoval
8 - Hist. Wb. Philos. 7 (1989), col. 720sl.
"čcolc nčgative", se pravi podobno kakor Schelling. V tej perspektivi razočaranja nad filozofijo analogno pozicijo zavzemata Schopcnhaucr in Burckhardt v svojem pojmovanju zgodovine. Citiram Burckhardta: "Zgodovina, sc pravi koordiniranje, je ne-filozofija in filozofija, sc pravi subordiniranje, je ne-zgodovina"9.
Druga možnost po absolutni filozofiji jc ukinitev filozofije kot prave filozofije v imenu resnične dejanskosti. Ta usmeritev se začenja že z A. C. A. Eschenmayerjcm, ki je že 1. 1803 napisal delo "Filozofija v svojem prehodu k ne-filozofiji" (Philosophic in ihrem iibergang zur Nicht-Philosophie). Ta prehod k ne-filozofiji je lahko obrat od filozofije k antropologiji, le-ta pa spet lahko nastopa kot teološka ali antiteološka. To poudarjam zato, ker je bilo ukinjanje filozofije tudi še kasneje nenavadno hitro sprejeto, dasiravno je tudi antropološka verzija ukinjanja filozofije ohranjala vrsto dvoumnosti stare filozofije. Antiteološka orientacija antropologije jc Fcuerbachova, teološka verzija antropologije pa jc Kierkcgaardova z njegovo vzpostavitvijo religiozno eksistencielne negacije filozofije v pisateljski dejavnosti in z vzpostavitvijo raznih mejnikov človeškega življenja ter mejnih situacij človeškega bivanja (Strah in trepet, Pojem tesnobe, Vaja v krščanstvu. Bolezen na smrt).
Antireligiozna negacija filozofije pa nastopa pri Marxu, kjer dobimo potem kritiko filozofije. Na tem mestu nc bi razvijal in komentiral Marxovih znamenitih stavkov o korelaciji med Aufhebung in Verwirklichung filozofije iz "Uvoda h kritiki Heglove pravne filozofije", kjer pravi, da praktična stranka upravičeno zahteva negacijo filozofije, niti nc bomo navajal citatov o tem, da jc filozofija glava emancipacije, proletariat pa srce emancipacije, da emancipacije ni brez udejanjenja filozofije, niti ne brez odprave proletariata ipd.10. O. Marquard nas spomni tudi na to, da razočaranje kot filozofijo prakticira tudi Nietzsche v svojem razumevanju filozofije kot "umetnosti nezaupanja" (Kunst des Misstraucns).
Ta pozicija kritike filozofije ni mogla biti vzdržana do kraja, kajti vsaka dejanskost, ki negira absolutno filozofijo, in namesto tega uporablja relativne filozofije, hkrati na nek način postavlja pod vprašaj samo racionalnost dejanskega, kar jc predpostavka filozofske pozicijc. Ne da bi se spaščal v konkretne izvedbe kritike filozofije pri Marxu, kar je navsezadnje tudi zadosti poznano, bi opomnil na to, da je Marxova pozicija svojstvena verzija filozofije filozofije.11 Do filozofije filozofije pridemo, ko filozofijo kot teoretsko prizadevanje na področju faktično zagotovljenega in poznanega predmetnega področja uporabimo na samo filozofijo: "Filozofija filozofije proučuje bistvo, vrste, možnosti, notranje difercnciacijc same filozofije ter zvaja filozofijo nazaj na določene motive, smotre, miselne forme, metodike, modele itd12." V zgodovini filozofije po Heglu se v splošnem pogosto postavlja vprašanje o možnosti filozofije, vrstah filozofije itd. Tako razglabljanje, od Kanta dalje imenovano "metafizika metafizike", ali od F. Schlcgla dalje "filozofija
9	- Prim. Hist. Wb. Philos. 7 (1989, Schwabc & Co, Basel), geslo Philosophic, IV: Ncuzeit: E. Von Kant bis zum
Bcginn des 20. Jh., ki ga jc napisal O. Marquard; col. 721.
10	- Prim, o tem razpravo "Drugačen element" ali polje Marxove teorije, v: K. Mane, Spisi o antični filozofiji, METI I/l, Lj. 1989, str. 353 in 367sl. Za celotno problematiko je zelo informativno delo N. Lobkowicz, Theory and Practice: History of a Concept from Aristotle to Marx, Notre Dame - London 1967.
11	- Prim, geslo L. Geldsetzcrja "Philosophic der Philosophie", col. 904sl. v Hist. Wb. Phil. 7, o.c. Takšno oceno Marxove teoretske pozicije je svoj čas podal V. Sutličstczo, da mora sodobna filozofija nastopati kot "filozofija filozofije filozofije krize".
12	- L. Geldsctzer: art. Philosophie der Philosophie, v: Hist. Wb. Philos. 7, o.c.col. 904.
filozofije", je rezultat velike diskusije o metodologiji zgodovine filozofije, ki jc nastala v času nemške klasične filozofije od Kanta dalje. Prva verzija filozofije filozofije je Kantova, kjer se lastna filozofija šteje kot zadnja filozofija. Kasneje je na podoben način filozofijo razumel slovenski filozof F. Vcbcr,ki je bil tudi pomemben zgodovinar filozofije, saj je objavil vrsto spisov s področja zgodovine filozofije (o Spinozi, Sokratu itd.), zraven pa jc svojo filozofijo brez kakršnihkoli kvalifikacij štel za filozofijo par excellence. Na takšen način je filozofijo razumel že Kantov učcncc K. L. Reinhold, medtem ko jo je F. S. Karpc predstavil kot že realizirano v delu Darstellung der Philosophic ohne Beinamen in einem Ixhrbegriffe, als Ixitfaden bei der Anleitung zum liberalen Philosophieren /Prikaz filozofije brez vzdevka v učnem načrtu kot vodilna nit pri uvajanju k liberalnemu filozofiranju/, Wien, 1802sl.
Marxova kritika filozofije nas motivira k temu, da tematiziramo filozofijo v zgodovini ter vzpostavimo neke vrste primerjalno zgodovino filozofije, ki nujno lahko nastopa samo kot teorija filozofskega diskurza. Gcldsetzcr, na katerega se v teh izvajanjih opiram, opozarja tudi na to, da je 1. 1840, se pravi v času, ko je Marx pripravljal svojo doktorsko tezo o Epikuru, anonimno izšlo delo "Die Philosophic der Philosophic", katerega avtorstvo nekateri pripisujejo indologu H. H. E. Rocrju, drugi panikomurdrugemu kakor Marxovcmu prijatelju F. Koppenu. To se pravi, da Marxove in Engclsove prispevke h kritiki filozofije lahko štejemo kot filozofijo filozofije, saj lc tako ohranjajo teoretski status. Vsako manifestno filozofiranje je nadzidava, ki so jo sprožile, utemeljile in pogojilc realne strukture neke baze, ekonomije, na katero jc nadzidavo treba reducirati. Toda uporaba kritike ideologije na lastno pozicijo je dokončno zrušila upanje, da je možno dobiti nezmotljiv razločevalni kriterij med resnično in napačno filozofijo oz. ideologijo, med resnično in napačno zavestjo. Izraz "napačna zavest" Marx prvič uporablja že v sicer redkih opombah k svojem prevodu Aristotelovega spisa "O duši", ki ga sicer prinaša tudi 1. knjiga METI I/l13. Vendar pa, četudi tega razločevalnega kriterija ni mogoče vzpostaviti, pa jc vendarle polemična in često denunciatorična retorika kritike ideologij dala rezultate, pod katere filozofija ne sme več zapasti. Ideološko-kritično je zgodovina filozofije vezana na kulturno zgodovino, socialno zgodovino itn. Celo anekdote Diogena I.acrtskega v njegovem znamenitem delu "Življenja in nazori znamenitih filozofov" lahko delujejo kot predstopnja psihološke in ideološke kritike filozofije.
Kakor je orientacija v zgodovini filozofije v tesni zvezi s "filozofijo filozofije", tako je Marxova kritika filozofije prispevala k refleksiji o temeljih in metodah, ki naj zgodovini filozofije zagotovijo znanstveno-teoretsko digniteto. To je pomembno tudi zato, ker niti hermenevtični postopki ne morejo vedno vindicirati resnice zase. Zato je L. Gcldsetzcr vpeljal razlikovanje med zetetično in dogmatično hermenevtiko: dogmatična avtoritativno uporablja mnenja in argumente "klasikov" na aktualne probleme, medtem ko jc zetetična usmerjena k proučitvi "resničnega smisla" filozofsko-historičnih dokumentov. 14
V filozofijo filozofije lahko poleg marksističnega pojmovanja štejemo tudi analizo
13	- K. Marx, Spisi o antični filozofiji, o.c., str. 325: "Se pravi, da jc vse nepravilno mišljenje, tudi napačni nazor, /napačna/ zavest etc. zgolj sinteza takšnih določil, ki ne pripadajo druga drugim ..."
14	- Prim. L. (ieldsetzer, geslo Philosophiegeschichte, v: Ilist. Wb. Philos. 7., col. 917.
diskurza in psihoanalitično teorijo, filozofijo znanosti in nekatere druge teoretske diskurze danes. Psihoanaliza jc z razlago sanj postala zgodovinska hermenevtika življenja, tako kot filozofija življenja; I bičano vo odkritje, ki je škandalozno za filozofijo zavesti, se glasi, da v nezavednem govori ono (9a parlc), da v nezavednem govori nek subjekt v subjektu, ki je transcendenten subjektu in filozofu postavlja svoje vprašanje.15 Pri Iračanu nastopa subverzija spoznavajočega subjekta skozi nezavedno: s tem v zvezi jc vzpostavljeno določanje subjekta z dialektiko želje, kar sega preko novoveške subjektivitete subjekta, kakršno določa gotovost kartezijskega samozavedanja. Iračanov teorem sprevida/spregleda (mčprise, bčvue) presega celo Kantovo stopnjevanje genius malignus v problemu antinomij, kjer je izvor prevare prvič lokaliziran v umnem subjektu samem.16 Ker sc mesto subjekta določa z dialektiko želje, ki jo vodi teorem spregleda, nepoznavanja, jc za spoznanje nujen konstitutiven element, nujna faza imaginarno, iluzija, spregled itd. Tako jc kartezijski subjekt filozofije odkrit kot mesto principalncga nespoznanja: "Mislim, kjer nisem, torej sem, kjer ne mislim"17. Samospoznanjc, drago filozofom, je v Lacanovi psihoanalizi razumljeno kot nespoznanje: me connaitre = mčconnaitre (homofonija). Subjekt nezavednega je tako radikalno eksccntričcn do jaza (cogita).
Vprašanje uresničevanja, realizacije, Verwirklichung filozofije vodi k vprašanju razmerja med eksoterično in ezoterično filozofijo, vprašanje, ki jc dobilo svojo tragično usodo in koncc v sovjetski filozofiji. To vprašanje ima svojo dolgo zgodovino, saj sega nazaj v tradicijo aristotelizma18 ali cclo Platonove filozofije. Poznana je delitev Aristotelovih spisov na eksoterične in esoterične: eksotcrični spisi obravnavajo posamezno problematiko po dialektično-retorični metodi razpravljanja za in proti in so v tem smislu "popularni", ezoterični spisi pa so nedialoška predavanja in v tem smislu "znanstvena" dela, analogno kakor imamo pri Marxu na eni strani "Manifest komunistične partije", na drugi strani pa "Kapital".
Razlikovanje med eksoterično in ezoterično filozofijo dobi novo razsežnost ob Kantovem razlikovanju med šolskim pojmom filozofije (to je disciplinarno obravnavanje filozofskih pojmov, npr. substanca, vzročnost itn.) ter svetovnim pojmom filozofije (conccptus cosmicus), ki pomeni filozofijo kot znanost o bistvenih cilj ih človeštva v celoti y ter jc tako teleologia rationis humanac - in kot se ve, si Kant ni upal nastopati kot filozof v tem smislu: to sije upal Hegel kot absolutni filozof, nato pa se stvar zopet problematizira z Marxovo pozicijo. Marxova formulacija "znanstveni socializem" bi bila povezava med ezoteričnim (znanost) in eksoteričnim (socializem): to je nekoliko simplistično rečeno, zato jc treba vpeljati nadaljnja razlikovanja.
15	- J. Lacan: IJ psychanalyse cl son enscigncmcnt: "Dans I'inconscicnt qui est moin profond qu'inaccessible i I'approfondissmcnt conscienl, ^a parte: un sujet dans le sujet, transcendantau sujet, pose au philosophe depuis la science des reves sa question." Perils, Paris, 1966, str. 437.
16	- Prim. N. Bolz v: art. Philosophic, IV. L-: Strukturalismus, Diskursanalysc, Dekonstruktivismus, v: Hist. Wb. Philos. 7, o.c.col. 793.
17	- Nav. po N. Bolzu, n.n.m. Prim. J. Ijcan: L'instancc dc la Icttrc dans I'inconscicnt, Ecrits, str. 517.
18	- Prim, avtorjevo delo Dialektika in metafizika pri Aristotelu, Ljubljana, 1981, str. 19sl.
19-1. Kant, Kritika čistoga uma, Beograd, 1958, str. 654sl.
Nasprotje med ekso- in esoterično teoretsko pozicijo je najbolj sistematično razvijala bizantinska filozofija, kjer nastopa opozicija med vnanjo, kozmično modrostjo (čkso/then/, thyrathen, kosmike /philo/sophia) ter med "našo", "resnično", "božansko", "dejansko", "notranjo" modrostjo oz. filozofijo (kath'hcmfls, alcthčs, thcia, čntos, t6i 6nti, čso /philo-/sophia). Za kozmično filozofijo so šteli tisto, kar sc v latinskem srednjem veku običajno imenuje /septem/ artes liberales, se pravi vse pozitivno znanje, a za esoterično, resnično filozofijo so bizantinski avtorji šteli pravo krščansko vedenje.2 Skratka, krščanski pisatelji vseh stoletij bizantinske filozofije so uveljavljali temeljno razločevanje med profano vzgojo in izobrazbo kot vnanjo filozofijo na eni strani ter notranjo filozofijo, ki jc resnična filozofija, usmerjena na življenje z bogom in na smiselno življenje sploh. Ta dlstinkcija nastopa tudi v biografiji Konstantina Filozofa (Vita Cyrilli), poenostavljeno pa ta opozicija lahko nastopa tudi samo kot nasprotje med teorijo in "spoznanjem" (gnftsis) Vnanja filozofija je "dialektika" za bizantinske avtorje, "dejanska" filozofija pa je življenje: todistinkcijo pozna tudi F. M. Dostojevski, ko v Zločinu in kazni pravi: "Namestodialektike je nastopilo življenje".
Sedaj želim izpostaviti reperkusije te opozicije na rusko filozofsko tradicijo in tudi na sovjetsko filozofijo22, čeravno je v bizantinski filozofiji opozicija in alternativa med enkykliospaideia (zaokrožena vzgoja in izobrazba, artes liberales) in sophia pogosto služila le kot retorični topos, ki naj poudari idealno povezavo med teorijo in prakso v krščanstvu, kar je bil siccr imperativ bizantinske filozofije. Zgodilo se jc, da je sovjetska filozofija v svoji recepciji Marxovega teorema o negaciji filozofije in realizaciji filozofije zapadla v neko urgentnost filozofskega stila, ki izhaja iz tega, da so sovjetski filozofi - in Kratki kurz Zgodovine VKP(b) (Lj. 1946) je primer za to, ne glede na to, kdo ga jc pisal, koliko ga jc sam J. V. Dž. Stalin - živeli v prepričanju, daje "prihodnost družbe" odvisna od filozofske teorije, od analize in od rešitve filozofskih vprašanj, medtem ko jc bila sedanjost in prihodnost v resnici v pesteh Stalinovega sistema totalnega terorja. Teza o identiteti teorije in prakse je vodila k prepričanju, daje življenje odvisno od neke določene filozofije, seveda ideologije. To je seveda direktna inverzija in sprevrnitev Marxove teze, da je filozofija "nadgradnja", nadzidava, nc glede na to, kakšni so nato spet poskusi posredovanja obeh nivojev.
Asovjctski filozofi so se tako znašli in angažirali v neki filozofski iluziji, katere najbolj mistifikatorski meander, zanka, je bil teorem o koncu filozofije23. Ali so sc sovjetski filozofi tedaj postavili v nasprotje s praznino, molkom (sigetiko) - spomnimo sc šc, kako je Miloš Jakcšza Havla rekel, da gaje treba "zamolčali" - in zvijačnostjo absolutne oblasti, je drugo vprašanje, za katerega upamo, da ga bo sovjetska filozofija zmogla poslej drugače reševati kakor doslej.
Marx sam je z opozicijo med eksoterično in ezoterično filozofijo skušal najprej razložiti razmerje med filozofijo in dejanskostjo. Zgodovinskega mesta Heglove filozofije po Marxu nc smemo razlagati moralistično, ker so nedoslednosti Heglove filozofije
20	- O tem razlikovanju prim. A. Kneževid "Srednjovjekovna slavenska misao i riječ", v: Filozofija i slavonski jezici, Bibl. Filozofska istraživanja 6, Zagreb, 1988, str. 179sl.
21	- Prim. art. Philosophie, II. Patristik und Mittclalter: B. Byzanz, v: Hist. Wb. Philos. 7, col. 623sl. (avtor G. Podskalsky).
22	- Prim. W. Goerdtov prikaz ruske in sovjetske filozofije v Hist. Wb. Philos. 7, col. 775sl.
23	- Prim, o tem R. Zapata, La philosophie russe et sovičtique, Que sais-je? 2412, Paris, 1988, str. 122.
poslcdicc samega principa njegove filozofije: "Če bi sc torej filozof dejansko akomodiral, bi morali njegovi učenci razložiti iz njegove notranje bistvene zavesti to, kar jc za njega samega imelo obliko eksoterične zavesti" (MEH I/l, str. 73). Razmerje med czoteričnim in eksoteričnim jc za Marxa predvsem specifična karaktcrizacija razmerja med umom, idejo in dejanskostjo, zgodovino. Ko obravnava Heglovo teorijo države v njenem razmerju do družine in meščanske družbe, Marx trdi, da Heglove distinkcije niso vsebinske, temveč samo modalne in verbalne: "To jc dvojna zgodovina: ezoterična in eksoterična. Vsebina je v eksoteričnem delu. Interes ezoteričnega dela jc vedno to, da bi zgodovino logičnega pojma spet našel v državi. Toda to, da pravi razvoj poteka, je na eksoterični strani" (Kritika Heglovega državnega prava, MEID I, str. 61 in MEW 1, str. 206). Nasprotje med eksoterično in ezoterično filozofijo postane pri Marxu nasprotje med filozofijo in zgodovino, sama ta opozicija pa mu služi na kritiko I Icglove filozofije zgodovine: "Heglovo pojmovanje zgodovine predpostavlja abstraktnega ali absolutnega duha, ki se razvija tako, da je človeštvo lc masa ... material... Znotraj empirične, eksoterične zgodovine se torej po Heglu odvija neka spekulativna, ezoterična zgodovina,... Filozof torej pride post festum." (MEID I, str. 504, MEW 2,89-90)
Za Marxov poskus razrešitve te problematike pa jc pomembno zlasti pismo Rugcju (MEID I, str. 144), ki mutatis mutandis označuje situacijo sovjetskih filozofov, ki jc v tem, da jc pozicija ncgacijc filozofije in realizacije filozofije prava filozofska pozicija. Glavna napaka tc pozicije jc preprosto rečeno v tem, da ne razume, da ima resnica strukturo fikcijc; izenačevanje rcsnicc in realnega prinaša s seboj velike pasti. "Doslej je filozofom razrešitev vseh ugank ležala v njihovem pultu in neumni eksoterični svet je moral samo odpreti usta, da bi mu pečene piške absolutne znanosti priletele v usta. Filozofija je postala svetovna (vcrweltlicht) in najbolj prepričljiv dokaz za to jc, da jc filozofska zavest vpotegnjena v muko boja nc lc vnanjc, temveč tudi notranje" (/modificiran prevod/, MEW I, str. 344, Marx Rugcju, septembra 1843, iz Krcuznacha). Kar jc mogoče razbrati iz teh Marxovih stavkov tudi tu, jc to, da ncgacija filozofije ni ena enovita filozofska pozicija; politično gledano s tem nastopi vprašanje različnih strank, pozicij v poheglovski situacijij, o čemer jc bil govor žc v Spremni besedi24. S tem da je Marx "dircmcijo" filozofije s svetom razvil v dvojnost, "diremcijo" (METI I/l, str. 75.20) filozofskih usmeritev in političnih stališče, seje približal konccptu političnega pluralizma, katerega temelj jc ravno nujna raznovrstnost in različnost mnenj. Takšno pojmovanje političnega je nekaj samoumevnega v ameriški politični tradiciji, kakor jo je sooblikoval James Madison, ki pravi denimo v Fcdcralist-Papens": "When men exercise their reason coolly and freely on a variety of distinct questions, they inevitably fall into different opinion on some of them"25. Ker jc po Madisonu človeški razum sam razlog za različnost mnenj, je nujno, da oviranje svobode izražanja mnenj in mišljenja dojemamo kot kratenje pravic in svoboščin človeka in državljana.
24	- Prim. K. Marx, Spisi antični filozofiji, o.c., str. 369.
25	- Citiramo po razpravi E. Vollralha, "That All Governments Rest on Opinion", V: Social Research, vol. 43 (1976), nr. 1, str. 59.
VPRAŠANJE MARXOVE POLITIČNE TEORIJE
Ugotovili smo, da vprašanje Aufhcbung - Vcrwirklichung filozofije po Marxu izpostavlja več filozofskih šol in več političnih strank. Pustimo zdaj ob strani spor o tem, kdaj sc je Marx teoretsko dokončno ustalil, ali je to z "Nemško ideologijo" - mislim, da so to šolski, sholastični spori, ampak vedno so ti spori neka ponovitev, Durcharbeiten, zadevne problematike, ter so v tem smislu ilustrativni. Četudi jc Marx politiko štel za nadzidavo, kot nekaj, kar jc treba razložiti iz struktur ekonomije, pa Marxova eksplicitna pozicija vedno predpostavlja politični common sense. Tako npr. tudi Aristotelova filozofija v Marxovi optiki spada ravno tako pod kritiko filozofije, kakor spada pod ost kritike filozofije Ilegel. Toda to ne pomeni, da Marx nc bi operiral s spoznanji, do katerih seje filozofska tradicija dokopala. Za primer: ko Marx razpravlja o denarju, pravi, da jc že Aristotel dojel denar kot simbol ali vrednostni znak ter cirkulacijsko sredstvo (prim. H Kritiki politične ekonomije 1858-61, METI 1/9, str. 163-4; MEW 13, str. 96). Na ta način Marx s tem common sense nazorom zavrača neke ekonomske teorije, ki bi hotele simplistično razreševati probleme ekonomske reprodukcije.
Na analogen način jc mogoče najti common sense nazore v Marxovcm razumevanju pravic in svoboščin človeka in državljana. Znano jc, da v razpravi "O judovskem vprašanju" celo mladi Marx podaja kritiko deklaracije o pravicah človeka in državljana ter sploh kritiko "politične cmancipacijc" v imenu dejanske, praktične, univerzalne, občečloveške itn. emancipacije. Manj sc upošteva, da nadalje niti ITcgcl niti Marx v svoji pcrcepciji politike ne poznata koncepta pravic človeka in državljana, na kar opozarja zlasti E. Vollrath. Toda Marx ve, da politična ukinitev Habeas corpus act pomeni vpeljavo sistema terorja oz. vladavine terorja, "strahovlade" (Schrcckcnssystem, Schrcckcnsherrschaft) (prim. Marxovo pismo Kugclmannu, 29. 9. 1869, MEW 32, str. 639). Za Marxa je torej samoumevno, da mora v vsaki družbi, tudi socialistični, veljali pravica, ki jo zagotavlja institut Habeas corpus act.
Marxovo politično teorijo bomo zdaj ilustriral z nekaj kratkimi opozorili na pomen dcfinicijc človeka kot političnega bitja, državljana, citoyena pri Marxu. Četudi je celoten Marxov spis "O judovskem vprašanju" nošen s kritiko distinkcijc človek/državljan (homme - citoycn), ima topos antične politične teorije o človeku kot političnem bitju pri Marxu izredno pomembno vlogo.26
Znano je, da Marx sam dolgo vrsto let živel kot emigrant v Angliji, ne da bi imel polnopraven državljanski status, bilje torej v situaciji nekakšnega izobčenca, dasiravno sc jc razglašal za kozmopolita: "Jaz sem državljan sveta" (Razgovori z Marxom in Engclsom, ur. H. M. Enzcnsbcrgcr, Ljubljana 1982, str. 171). Sc pravi, kar seje dogajalo v stalinizmu množično, kar se je v nacizmu tudi dogajalo množično, jc on že doživljal na lastni koži -seveda brez terorja -, a vendarle je stalno zagovarjal pozicijo, da je treba v moderni družbi vedno zagotoviti osnovne norme političnega delovanja, saj jc tudi celo sam svojo pozicijo v pismu Rugeju (2, pismo, Koln, maj 1843; MEW 1, str. 339, MEID I, str. 138) razumel kot razvijanje politike iz nemških razmer: "Najpopolnejši filistrski svet, naša Nemčija, jc torej morala zaostati daleč za francosko revolucijo, ki je spet vzpostavila človeka; in nemški
26 - Na to je sistematično opozoril R. Sannwald, Marx und die Antike, Ziirich 1957, str. 120sl.
Aristoteles, ki bi hotel razvijati svojo Politiko /politiko/ iz naših razmer, bi na njen začetek napisal: Človek je družabna, a povsem nepolitična žival..." Pojem človeka kot političnega bitja jc tu ironiziran. Sočasno meščansko družbo Marx opisuje kot "filistrski svet", v katerem živijo ljudje, "ki se ne čutijo ljudi", pa rastejo za svoje gospodarje. Na vratu teh "političnih živali" stoji edini resnični "smoter vse te družbe", dedno plemstvo (ib.). Itd.
Kaj pomeni opredelitev človeka kot političnega bitja? Znano jc, da sc Marx pogosto opira na Aristotelovo definicijo, da je človek po bistvu, "po naravi" politično živo bitje. Splošno jc znano, da je Aristotel svojo znamenito definicijo hoti dnthroposphyseipolitikdn zoon (Pol. A 2,1253a2) postavil v kontekstu, da je polis tista skupnost, kjer človek doseže dovršenost eksistence v tem smislu, da jc polis prva skupnost, ki jc avtonomna, avtarkična, vse druge pa so odvisne od drugih. Državljana Aristotel ni definiral preko avtonomije subjekta, temveč preko avtonomije polisne skupnosti. In drugič: šele polis je skupnost, država, kjer sc zagotavlja civilizirano življenje, civilizacijo (in gr. beseda politikčs pomeni tudi "civiliziran" v pozni antiki27), medtem ko Aristotel sam pravi, da cilj politike ni življenje, preživetje, temveč cQ zčn, "dobro življenje". Pomembno je, da pri Aristotelu pojem politično živečega bitja pomeni, da je človek državljan, ki lahko ohrani neko eksistcnco, ki jo štejemo za kulturno, nc pa "živalsko" oz. "barbarsko". Toda pogoj za človekovo življenje v državi, polis je v tem, da jc človek razumno živo bitje, animal rationale, zAion 16gon čehon (I'olitica, I. knj. 2. pogl, 1253a 9-10); šele razum in presodnost namreč omogočata pcrcepcijo (aisthcsis) dobrega in zlega, pravičnega in krivičnega, kar je predpogoj politične skupnosti.
Marx sam jc v tem stavku o človeku kot "družabni, nc pa politični živali" samo na prvi pogled zanikal aristotelsko pozicijo, kajti Aristotel pravi, da je človek po naravi prej družabno in spolno bitje kakor pa politično bitje: "žnthropos gar lei physei syndyastikbn mAllon č politik6n, hčsoi pr6teron kai anagkai6tcron oikia p61eos, kai teknopoiia koin6teron tois z6ois" (Arist. EN VIII. 8, 1162al7-19)28. Pomemben je tu Aristotelov izraz syndyastikon: beseda synduydzein pomeni "vezati po dva", (pass.) "vzeti dva hkrati", biti povezan z drugo osebo ali stvarjo 2. pass, o poroki in spolnem občevanju: "družiti sc, občevati"; II. intr. vezati se z, III. v pravu: biti v tajnem dogovoru z. Bitje, ki jc syndyastikon je zmožno združevanja, je spolno bitje, je "ustvarjeno za življenje v dvoje" (Gantar). To pomeni, da je človek po naravi nepopoln, necel, tako kot posameznik, kakor v množici (MEW 1, str. 49)29. Šele v odnosu do drugega človek preseže svojo naravno nepopolnost in realizira svoj pojem (METI I/l, str. 39-40). V "Kritiki Heglovega državnega prava" Marx šteje za Heglovo zaslugo, da "politično državo" obravnava kot organizem, hkrati pa ni pripravljen obravnavati fenomena političnega tako, da bi, izhajal od človeka kot državljana, kajti človek kot državljan eksistira samo kot "čista, gola individualnost" (MEID I, str. 97; MEW 1, str. 197). Ker je državo dojemal predvsem kot formo odtujitve, je Marx v aristotclski definiciji človeka poudarjal predvsem moment družbenega: tako se npr. v "Sveti
27	- Prim. E. Vollralh, art. Politisch, das Polilische, v. Hist. Wb. Philos. 7, col. 107Zsl.
28	- Prim. Aristoteles: Nikomahova etika, prev. dr. Kajetan Gantar, Ljubljana, CZ 1964, str. 288: "...kajti človek jc žc po naravi ustvatjen za življenje v dvoje, celo bolj kot za življenje v državljanski skupnosti, to pa že zaradi tega, ker je družina prvotnejša in nujnejSa kot država in ker je porajanje otrok nekaj, karje skupno vsem živim bitjem."
29	- Prim. K. Marx: Debate o svobodi tiska..., v: K. Marx, Cenzura in svoboda tiska, Krt 21, Ljubljana, 1984, str. 71 in MEW 1, str. 49.
družini" glasi: "Čc je človek po naravi družben, tedaj razvija svojo resnično naravo šele v družbi, in moč njegove narave je treba meriti ne ob moči posameznega individua, ampak ob moči družbe." (MEID I, str. 522: MEW 2, str. 138). Značilno jc tudi, da Marx človekovo družbeno bivanje imenuje kar "komunistično bit" (das komunistisehe Wcscn), kot /Aon koinonik6n (Ethica Eudcmia, VII 10, 1242a 23-25). Tako v "Kritiki Heglovega državnega prava" kritizira t.i. "atomistiko" meščanske družbe, ki naj bi bila nujen nasledek tega, "da je skupnost, komunistično bitje, v katerem eksistira posameznik, meščanska družba, ločena od države, ali da je politična država abstrakcija." (MEID I, str. 99 (modif. prevod): MEW I, str. 283). Iz teh Marxovih variacij na temo aristotclske definicije človeka kot političnega bitja jc vidno, da pri Marxu prevladuje metafizično razumevanje političnega, ker Marx pri konstrukciji političnega področja izhaja od biti in bistva človeka, ne pa iz ravnanja in delovanja ljudi.30
Seveda je graditev oz. konstrukcija politične sfere z uporabo logično-dialektičnih vrstnih in rodovnih pojmov človeka dolga zgodba. To vprašanje Marxove politične teorije še vedno ni adekvatno predstavljeno v marksološki literaturi. Pri Marxu gre vedno za to, da vzpostavi organsko konstitucijo države kot družbenega reda, a zraven vedno destruira "ruši" to konstituirano«! države kot institucije in kot družbenega reda.31 Tako pravi glede nepopolnosti človeka kot družbenega bitja: "Človek jc v najbolj dobesednem pomenu zdon politikon, ne le družabna žival, temveč tudi žival, ki lahko nastopa kot posameznik (sich vereinzeln) samo v družbi" (METI 1/8, str. 20, Grundrissc, Berlin, 1953, str. 6). Ali: "Človek začenja nastopati kot posameznik šele skozi zgodovinski proces. Prvotno sc pojavlja kot neko rodovno bitje, plemensko bitje, čredna žival - četudi nikakor nc kot neko z Aon politikAn v političnem smislu" (MEH 1/8, str. 34) (modif. prevod) in Grundrissc, str. 395). Marxov gesselliges Tier je seveda Aristotelov syndyastikAn, čredna žival je prevod za Aristotelov zdon agelaion, družabna žival je Aristotelov zdon koinonikdn. Dokler družba ni konstituirana kot država, človek ne more nastopati kot politično bitje32. Podobno stališče Marx razvija tudi v Kapitalu, ko govori o povečanju produktivnosti s kooperacijo: 'To (sc. povečanje produkcije) izhaja od tod, ker je človek, če ne politična13^ ('3) Bistvo Aristotelove definicije jc pravzaprav v tem, daje človek po prirodi državljan. Za klasični stari vek je ta definicija prav tako značilna, kakor je za Američane Franklinova definicija, da jc človek po naravi izdelovalec orodja), kakor misli Aristotel, pa vsekakor družbena žival." (Kapital, Lj. 1961, str. 372).
Marxove izjave o političnem področju so v nekem pomembnem smislu kontradiktorne: enkrat jc država demaskirana kot odtujena "abstrakcija", drugič je država podružbljeno človeštvo. Mutatis mutandis zato tudi za Marxovo teorijo politike velja Vollrathov komentar k Heglovi "Filozofiji prava": "Politično področje bi bilo popolnoma, prav do svojega uničenja preobremenjeno, čc bi mu pripisoval, da more ali mora izvršiti
30	- Pri tej interpretaciji Manca se opiram na delo E Vollralha, Die Rckonstruklion der politisehen Urteilskraft, Stuttgart: Klett 1977, str. 7&sl.
31	- Tako pozicijo na področju politične filozofije E. Vollrath imenuje ontoloSki anarhizem. Prim, zlasti njegovo deloGrundlegungeincrphilosophischcn Theoric des Politisehen, Wiirzburg, Konigshausen & Neumann 1987.
32	- Če je stalinistična država vse ljudi razglasila (7) za državljane, a hkrati petim odstotkom državljanov jemala državljanske pravice, torej ni priSla do faze "politične" družbe.
samopostajanje (človeka kot, V. K.) osebe" .
Toda za razliko od Aristotela, ki popolnost vidi v državi, je za Marxa vsak družbeni sistem na nek način nepopoln. To nepopolnost družbenih sistemov označuje Marxov pojem razrednega boja: Ce Marx reče, da jc ideologija antike ideologija razrednega boja, to nc pomeni, da bi Platon in Aristotel zavzemala eno stran v razrednem boju, potem pa bi skušali najti z arheološkimi in drugimi metodami neko drugo ideologijo, ki bo zavzemala drugo stran. Pojem razrednega boja pomeni ravno tisto, kar sc izključi iz sistema:"... razredni boj ni preprosto ideološki pojem, marveč prav ime zato, zakaj spodleti sleherna ideološka totalizacija" (S. Žižek, Problemi teorije fetišizma, Lj. Analecta, 1985, str. 108). Če razrednemu boju ne damo tc marginalnosti, potem pojem razrednega boja nima upravičenega mesta v teoriji politike, šc manj pa v politični praksi.
Kljub ambivaletnemu vrednotenju politike pri Marxu pa jc za adekvatno tcoretizacijo politike pri njem treba opozoriti na Marxovo insistcnco na pojmu političnega v smislu evropske politične tradicije, ki se začenja z grško "politično revolucijo"34. Tako jc njegovo sklicevanje na državljansko svobodo treba razumeti kot korekcijo njegove kritike pravic človeka in državljana v spisu "O judovskem vprašanju"; tako je namreč Marx leta 1848 govoril o tem, kako so nekateri z zakoni skušali omejiti določene človekove svoboščine: "Čc jc torej državljan takoj na začetku tega osnutka dozoreval v smeri 'bistva svoje določitve', 'varstva ustavno določene svobode' s tem, da jc prenehal biti to, kar jc po Aristotelu določitev človeka - 'zoon politikon', 'politična žival' -, tedaj svoj poklic dovrši šele s prepuščanjem svoje državljanske, meščanske svobode dobrohotnosti kakega polkovnika ali desetarja" (Der Biirgcr- wchrgesctzentwurf, "Neue Rhcinische Zeitung", MEW 5, str. 251 - ni v slovenskem prevodu).
Toliko glede pojma človeka kot političnega bitja. Za Marxa se politične zadeve nc dajo reševati drugače kakor preko političnih institucij, ki so bile vzpostavljene v evropski politični tradiciji od grškega "odkritja politike" (M. I. Finlcy) in od rimskega prava dalje, čeravno Marxova teorija v marsičem ruši utemeljenost in veljavnost političnih institutov. KojcMarxl. 1853 komentiral britanske ukrepe v tedanji Indiji, je zapisal: "Od Aristotelovih časov jc bil svet preplavljen z grozovito poplavo razprav - zdaj talentiranih, zdaj absurdnih - na temo: kdo naj bo vladajoča oblast? A prvič v analih zgodovine je senat nekega ljudstva, vladar nad drugim ljudstvom s 156 milijoni ljudi, ki naseljujejo površino 1.368.113 kvadratnih milj, na slovesni in javni skupščini staknil glave skupaj, da bi odgovoril na nenavadno vprašanje: kdo izmed nas je pravzaprav vladajoča moč nad tistim tujim ljudstvom, ki šteje 150 milijonov duš; a v britanskem senatu ni bilo Ojdipa, ki bi znal razrešiti to uganko." (MEW 9, str. 180, ni v slov. prev.). Uganka, kdo v Britaniji naj vlada Indiji, je nerešljiva: takšen jc značilen primer Marxovih političnih komentarjev.
Za zaključek naj podam še Marxovo mnenje o perspektivah socialne revolucije. Nc da bi hotel razviti to vprašanje, je vredno opomniti, kako jc za Marxa značilno, da stalno pričakuje socialno revolucijo, a hkrati ugotavlja, da pogoji zanjo niso dozoreli. V optiki Marxove filozofije zgodovine jc revolucija nekaj, kar jc vedno na tem, daje ali preuranjeno
33	- Prim. K. Vollrath, Wic kann I lege Is "Philosophic des Rcchls" als Politische Philosophic gclesen werden?, Philosophischc Rundschau 37, 7.v. 1-2 (1990), str. 35.
34	- O lem prim, razpravo Chrisliana Mcicija: Die Griechcn: die politische Revolution der Wcltgeschichte, Sacculum, lahrhuch tur Univcrsalgcschichtc, 33/2 1982, str. 133-147 in njegovo temeljno delo Die Entstchung des Politisehen bci den Griechcn, SuhrkampTaschcnbuch Wisscnschaft 427,2. izd., Frankfurt (Main) 1989.
ali prepozno. O tem piše v pismu Cngcl.su, 8. okt. 1858: "Težavno question za nas jc tole: na kontinentu je revolucija imanentna (preteča, grozeča, bližnja) ter bo takoj privzela nek socialističen značaj. Ali pa v tem majhnem kotu ne bo nujno gccrushct, ko pa je na mnogo večjem terrain movement meščanske družbe še aseendent?" (MEW 29, str. 360). Možnost rcvolucijc Marx vidi kot pretečo bodočnost (immincntia), ki je v nevarnosti, da bo poteptana, medtem ko je v zgoraj citirancm pismu lingclsu govoril o tem, da bo revolucija prišla "prej kot pa je za nas zaželeno".
V tej razpravi sem Marxovo teorijo postavil v polje, ki ga opredeljuje aporija teorije in prakse, kakor je tradicionalna politična filozofija ni zmogla rešiti, ker je človeško delovanje (ravnanje, politično delovanje) skušala dojeti le v dedukciji iz ontološke teorije, ki jo jc obvladovala kategorija totalitete, identitete. Klasični topos, ki ponazarja tradicionalno filozofsko pozicijo glede političnega delovanja, jc Heglova metafora o filozofiji oz. teoriji kot Minervini sovi, ki slika stvari dovršenega sveta "s sivo barvo na sivo podlago". Marxova teorija jc s teorijo presežne vrednosti v to holistično pojmovanje vnesla prelom s teoretsko dedukcijo proletariata, toda Marx ni bil pozoren na to, da nova "materialistična" teorija zgodovine zahteva novo teorijo politične sfere, kar je imelo katastrofalne posledice tako za politično prakso socialističnih gibanj, kakor za samo marksistično teorijo.
Z druge strani pa pozorno branje Marxovih del nudi določeno gradivo za prepričanje, da so pri Marxu, zlasti v njegovih pism ih, na katera smo se tudi v dosedanjem razpravljanju opirali, navzoči rudimenti za drugačno teorijo političnega delovanja. Toda ti rudimenti lahko postanejo pertinentni samo v kontekstu nove teorije političnega, katere fundament je lahko samo rekonstrukcija politične presodnosti, ki pa s svoje strani teoretično začenja mimo in onstran Marxa. Odločilne korake v tej smeri predstavlja delo E. Vollratha "Die Rckonstruktion der politisehen Urteilskraft", medtem ko večina zdajšnjih ncomarksističnih teorij političnega vztraja na nepravladani metafizični tezi o identiteti teorije in prakse.
Naj za ilustracijo pogledamo, kaj nam za presojo družbene in politične situacijc pove znamenita Marxova 11. teza o Feuebachu, ki se glasi: "Filozofi so svet samo različno interpretirali, gre za to, da ga spremenimo (Die Philosophcn haben die Welt nur verschiedcn intcrpretiert, es kommt darauf an, sic zu verandern)" (MEID II, str. 359 in MEW 3, str. 7). Običajna razlaga 11. teze predpostavlja identiteto teorije in prakse, enotnost teoretskega in praktičnega uma. V zgodovini socialistično zasnovane politike je bila ta teza običajno razumljena kot patetično geslo, ki kliče k revolucionarni akciji. Poznano jc, da je V. I. Uljanov - Ixnin marksizem razumel predvsem kot "živo napotila za akcijo"" . Pri tem se ne upošteva, da se um v političnem aspektu ravno ne ujema s principom samoidcntifikacijc, ker je politični um bistveno presojajoč. Racionalno presojanje na področju družbeno-političnih in človeških zadev je možno samo z dejavnostjo reflektirajoče presodnosti, ki je moderna verzija tradicionalne politične sprevidevnosti, praktične razumnosti, phr6ncsis (prudentia).
Razlikovanje razuma, uma in presodnosti je delo Kantove transcendentalne filozofije, na katero v svoji politični filozofiji navezuje E. Vollrath. Človeški um Kant obravnava z vidika treh vprašanj:
35 - Prim. V. I. Lenin, O nekaterih posebnostih v zgodovinskem razvoju marksizma, v: Izbrana dela, Ljubljana, 1949, II. knj., str. 184 in 188.
"Was will ich? (fragt der Verstand) Worauf kommt's an? (friigt die Urtcilskraft) Was kommt heraus; (fragt die Vcrnunft)"
("Kaj hočem; (vprašuje razum) Za kaj gre (Kaj je pomcmbno?yVpraSujc presodnost) Kaj bo iz tega? (vprašuje um)'" .
Odgovor na 1. vprašanje zahteva le jasno glavo; 2. vprašanje je podobno postopku razreševanja pravnega spora, ki zahteva judicium diseretivum, kar jc nekaj zelo redkega. Medtem ko je razum pozitiven in pomeni širjenje znanja, je presodnost bolj negativna ter varuje pred zmotami. Um je zmožnost premagovanja predsodkov. Te tri zmožnosti človeškega mišljenja ustrezajo trem zapovedim oz trem pravilom:
1)	Misliti samostojno.
2)	Misliti (v komunikaciji /skupnosti/z ljudmi) na mestu slehernega drugega.
3)	Vsakokrat misliti skladno s samim seboj.
Prvi princip je negativen (nullius addictus iurare in verba magistri) (Nisem vezan prisegati na besede nobenega učitelja, Horacij, I. 1. 14), jc princip neprisilnega načina mišljenja, drugi princip jc pozitiven princip liberalnega načina mišljenja, ki se ravna jio pojmih drugih ljudi, tretje pa jc princip konsekventnega (doslednega) načina mišljenja"'7. Mišljenje, ki temelji na presodnosti, je liberalno in pluralistično: ni slučajno, da jc I. Kant teoretik presodnosti, odkril tudi termin "pluralizem"38.
Dimenzija presodnosti sc po Kantu razkriva v frazi "cs kommt darauf an" (pomembno jc, odločilno jc, gre za to), ki jc vzeta iz jurisprudence in pomeni najdbo poante v sodnem postopku. Pravna konotacija te formulacije je morala biti poznana tudi Marxu, čigar strokovni študij jc bila ravno jurispurdenca. Na tem mestu jc za nas pomembno predvsem to, da je Marxova formulacija vil. tezi "gre pa za to..." prav tista, s katero je Kant karakteriziral presodnost. V tej osvetlitvi jc mogoče 11. tezo prevajati takole: "Filozofi so svet samo različno interpretirali, pomembno gaje spreminjati". Gledano z vidika Kantove, ne pa Heglove teorije uma jc torej Marxova 11. teza zadeva rcflektirajočc presodnosti. Ni dopastno, z vidika črke Marxove teorije, predpostaviti organizacije poklicnih revolucionarjev, ki bo določala, kdaj in kako jc treba svet spreminjati. Toda cclovito reševanje 11. teze bi bilo mogoče samo ob uveljavitvi drugačnega, nemetafizičnega pojma človeškega političnega ravnanja, ki bi šele mogel biti pravičen tudi takšnim paradoksom delovanja, kakršne nakazuje motto te razprave. Kako da takšnega koncepta pri Marxu ni najti, jc druga zgodba. Vsekakor pa Marxu vrlina presodnosti ni bila tuja, kakor lahko razberemo iz njegovega - spet - pisma Engclsu: "Amicus Engcls Senior, amicus Ermcn (Gotofrcdus!), sed magis amicum td phronein" (...toda najdražje mi je biti razumen) (Engelsu, 25. 2.1859, MEW 29, str. 405, ni v slov.). Td phronein pa jc seveda ravno drugo ime za politično vrlino praktične presodnosti (phr6ncsis). Na take sporadične in epizodične izjave, kijih navsezadnje ni malo v Marxovcm opusu, bi bilo treba navezati, čc naj ohranimo
36	-1. Kani, Anthropologic in pragmatiseher I linsicht (1798), TheorieWerkausgabc, Suhrkamp (1968), XII, str. 546.
37	- O. c. str. 549
38	-To je prvi, če ne opazil, pa vsekakor konceptualiziral, E. Vollrath, cf. njegovo delo Grundlcgung cincr philos. Theorie des Politischen, o.c., str. 300.
Marxove "tcmistoklovske" nastavke za novo drugačno politično filozofijo, kakršna ne bo derivat domnevne "logike", ki bi jo razvijala in izrekala filozofija zgodovine.
IZBRANA BIBLIOGRAFIJA
Allhusser, Louis (1953), "Note sur le matčrialisme dialecitque" Revue de I'enscignement philosophique IV, št. 1-2, str. 11-17.
Ana lisi marxista e societi antiche, (1979), Nuova bibliotcca di cultura 178, ed. Luigi Capogrossi, Andrea Giardina, Aldo Schiavone (Roma).
Assoun, Paul Ijurent(1978), Marx et la rčpčtition historique (Paris: PLUF).
Bareella, Fausto (1975), L'Antike in Hegel e altri scritti marxisti (Argalia Editore: Urbino).
Colletti, Lueio (1976), "Hegel und die 'Dialektik der Matcrie'", Neue Ilefte fur Philosophic 10, str. 1-19.
Comoth, Katarina (1970), Publizistischc FJementc in dcr Ixhrc desjungen Marx, Fin Bcitragzur"Vcrwirklichung der Philosophic" (Berlin).
Dalin, B. M. - Nepomjajšaja, M. 1.(1968), "Isloričcskie knjigi v biblioteke Marksa", v: Marks - istorik, K 150-lcliju so dnja roždenija Karla Marksa (Moskva), str. 603-634.
de Ste. Croix, G. E. M. (1981), Class Struggle in the Ancient Greek World from the Archaic Age to the Arab Conquests (London: Duckworth).
Demctz, Peter (1969), Marx, Engels und die Dichtcr, Ein Kapital deuLscher Litcraturgcschichte (Frankfurt/M. -Berlin: Ullstcin).
Finley, M. I. (1977), "Aristotle and Economic Analysis", v: Articles on Aristotle, zv. 2: Ethics & Politics, cdd. Barnes - Schofield - Sorabji (London: Duckworth), 140-159.
Hartmann, Klaus(1970),DieMarxscheThcorie,Einephilosophische Untersuchungzuden Ilauptschriftcn(Berlin: De Gruyter).
Hofer, Manfred (1978), "Bemerkungcn zur Dialektik bei Aristoteles und Marx", v: Aristoteles, Anlalich seines 2300. Todcstagcs, Martin-Ijilher-Universitat Ilallc Wittenberg, ed. GiintcrSchcnk - Hans-Martin Gcrlach, Halle -(Saale), str. 190-197.
Irmschcr, Johannes (1953/54), "Karl Marx studiert Altcrtumswisscnschaft", Wissenschaftliche Zcitschrift der Karl-Marx Universitat Ixipzig, Gcsell. u. Sprachwiss. Rcihc, 3. Jg., Heft 2/3, 207 215.
Kaiser, Bruno - Wcrchan, Inge (1967), Ex Libris, Karl Marx und Friedrich Engels, Schicksal und Veizeichnis einer Bibliothck (Berlin: Dietz).
Karl Marx 1818/1968 (1968), ed. Golo Mann, Bad. Godesbcrg: Inter Nationes.
Lekas, Padelis (1988), Marx on Classical Antiquity, Problems of Historical Methodology (Sussex: Whcatshcaf Books).
Lukicz, Georg (1954), "Zur philosophischcn Entwicklung desjungen Marx (1840-44)", Deutsche Zcitschrift fiir Philosophic 2, 288-343.
Martens, Ekkchard (1974), '"Das Reich der Notwendigkeit" und "das Reich dcr Frcihcit", Ein aristotclischcs Ixhrstiick bei Marx", Zcitschrift fiir philosophische Forschung28, 114-119.
Mcwcs, Horst (001976), "On the Concept of Politics in the Eary Work of Karl Marx", Social Research 43, str. 2, 276-294.
Miller, Richard W.(1989), "Marx and Aristotle: a kind of consequential ism", Marxist Theory, ed. Callinicos, Alex (Oxford University Press), str. 175-210.
Miiller, Rcimar(1972), "Hegel und Marx iiberdic antike Kultur", Philologus 116, 1-31.
Miillcr, Reimar (1979), "Karl Marx/Friedrich Engels: Gcsamtausgabe (MEGA). Vicrtc Abtcilung. Exzcrpte -Notizen - Marginalien. Bd. 1: Exzerpte und Notizen bis 1842", Marx-Engels-Jahrbuch 2, 403-413.
Natali, Carlo (1976), ""Aristotele in Marx (1837-1846)", Rivista critica di storia della niosofia XXXI, fasc. ii, 164-192.
Prawer, S. S. (1976), Karl Marx and World IJtcrature (Oxford University Press).
Renaut, Alain (1975)," fipicure et le problčme dc I'etre", Les čtudes philosophiques 4 (1979), 435-65.
Riedcl, Manfred (1965), "Grundziige einer Thcorie des Ixbcndigen bei Hegel und Marx", Zcitschrift fiir philosophische Forschung XIX, H. 4. 577-600.
Schmidt, Alfred (1962), Der Begriff dcr Natur in der Ixhre von Marx, Frankfurter Beitrage zur Soziologie, Bd. 11 (Frankfurt/M.: Europaische Verlagsanstalt).
Schmidt, Erich Giinthcr (1980), "Das Marxschc Projekt einer Berliner Doktordissertation, Bemerkungcn zu Band
IV/1 der MEGA", Bcitragc zur Marx-Engels-Forschung6, 75-83.
Seidel, Helmut (1979), "Das Verhaltnis von Karl Marx zu Aristoteles", Deutsche Zeilschrift fiir Philosophie 27, 661-672.
Šofman, A. S. (1971), Marks, Engcl's, Lenin ob antičnom obščestve, Učebnoe posobie (Izdalel'stvo Kazanskogo universiteta).
Togliatti, P. (1960), "De Hegel au marxisme", Recherches internationally i la lumičre du marxisme, št. 19,36-42.
Tokei, Fercnc (1969), Zur Fragc der asiatisehen Produktionswcise (Neuwied u. Berlin: Luchtcrhand).
Tokei, Ferenc (1977), Antike und Feudalism us (Budapest: Akadčmiai Kiado).
Vollrath, Ernst (1982), "Abstraktion und Konkretion in der Politik, Ein Kapital aus der Mcthodcnlchrc des Politischcn", Archiv fiir Rcchts-und Sozialphilosophic LXVIII/3, 334-348.
Welskopf, Elisabeth Charlotte (1957), Die Produktionsverhaltnisse im Alten Orient und in der griechisch-romischcn Antike, Dt. Akadcmic der Wiss. zu Berlin, Schriften der Sektion fiir Altertumswissenschaft 5 (Berlin: Akadcmie Verlag).
Žunjič, Slobodan (1983), "Aristotel i Marx", Filozofska istraživanja 3, sv. 7, 1-14.
Današnje možnosti praktične filozofije
PAVLE ZGAGA
POVZETEK
Rehabilitiranje pojma praktična filozofija je v prispevku obravnavano iz dveh perspektiv. Eno ponuja sedanja situacija fi lozofske diskusije o Marxu in marksizmu, drugo "duh časa ", prisoten v opredelit\'ah ponovnega premištjanja razsvetljenstva, postmoderne itd. Z razsvetljensko destrukcijo absolutne filozofije, metafizike, pr\>e filozofije je razpadla tudi pholosophia antliropina, praktična filozofija. S tem se je izgubilo tradicionalno razlikovanje theoria ■ praxis in v polju čisto člo\<eškega postane moten koncept, po katerem je znanje čista, nečloveška moč.
ABSTRACT
POSSIBILITIES OF PRACTICAL PHILOSOPHY TODAY
Rehabilitation of the notion practical phdosophy is considered here from two perspectives. One is opened by the contemporary situation of the philosophical discoussion on Marx and marxism, another exists in the definitions, brought by the recent rethinkings of the Enlightenment, postmodernity etc. Together with the destruction of the Absolut philosophy - metaphysics - in the Enlightenmnet, practical philosophy - philosophia anthropina - fell into decay too. Traditional distinction theoria - praxis get lost and in the field of the humanity a notion is made possible that the knowledge is pure unhuman power.
V novejšem času sc pojem praktične filozofije /nova vrača v filozofsko diskusijo, potem ko je bil neko dobo iz nje odsoten - tako zelo odsoten, da bi ob tem pojmu v filozofiji nevešči pomislili na vse mogoče, predvsem seveda na nekakšno aplikahilnost, nikakor pa nc na tisto, kar sc za njim dejansko skriva. 1'rcd nekako dvajsetimi leti je o ponovnem vstopanju praktične filozofije v sodobno filozofsko diskusijo pisal Manfred Ricdel in za njim še nekateri avtorji. Na Hrvaškem je podobno delo opravil Ante Pažanin. Toda pojem sam je še daleč od svoje dejanske rehabilitacije.
Morda je izid Marxovih zgodnjih spisov o antični filozofiji pravšnja priložnost, da opozorimo vsaj še na dva konteksta, v katerih bi sc bilo tudi moč navezati na konccpt praktične filozofije. Enega prinaša sedanja situacija filozofske diskusije o Marxu in marksizmih. Drugega prinaša s tem v marsičem tesno povezana "duhovna situacija", ki bi jo mogoče lahko označili kar s siccr žc oguljenim izrazom postmoderne, morda z neorazsvetljenstvom ali čim podobnim. Gre za vstop v vprašanje, v kakšni zvezi so
sodobne teorije vedenja s problemom, ki jc bil na današnjem kolokviju1 že načet, tj. s tistim, kar jc razvidno že iz Aristotelove delitve theoria - praxis- poiesis. Gre za vprašanje, v kakšnem smislu si stojita danes nasproti eksaktno in politično, "mrzla resnica" ter fronesis, "up in strah".
V	sedanjih situacijah filozofije bi lahko odkrili tudi pozicijo razočaranja. Videti je, da vprašanje razočaranja v filozofijikot tisti moment, ki pelje filozofijo v filozofijo Filozofije, ne velja samo za nek specifičen historičen moment, kot ga je živela npr. gencracija prve polovice XIX. st„ ampak je element, ki sc filozofiji sami periodično vrača. V toliko jc ta izraz bolj ekspresiven kot kadar govorimo o "krizi" ("neke") filozofije; ta je filozofsko razmišljanje običajno obrnila v drugačno smer. Eno od tistih dimenzij razočaranja, ki priganjajo k filozofiji filozofije, jc danes gotovo moč razbrati iz položaja, v katerem sc nahaja filozofska diskusija o Marxu in marksizmih. En krog njenega razvoja je zdaj definitivno zaključen, odpira sc nek nov,drugačen cikel.
V	stoletju marksizmov, ki je za nami, sc jc Marxova podoba glasnejšemu delu interpretov vedno znova vračala v nekakšnih vulgarno-praktičnih, pragmatično-političnih kontekstih. V teh, ideološko rcduciranih interpretacijah sc je vedno znova dokazovala domnevna Mojstrova živost, aktualnost, današnjost, ki pa ni bila utcmcljcvana s tem, da bi bili interpretatorji svoj čas zapopadali v mislih; vse prej so lc svoje misli prilagajali (novim) časom. Morda jc zategadelj tisti drugi, heretični del diskutantov, ki je Marxa vklapljal v zgodovino teorije in seje samih marksizmov loteval z mehanizmi historične teorije, deloval "na ljudske množice" tako intelektualno neprivlačno in ponujal filozofsko-cclulozni balast namesto "vsakdanje duhovne hrane". Če je ob koncu minulega desetletja kak diamatčik končno "razočaran", jc to vsekakor nekaj povsem drugega; lahko jc le še stvar njegove osebnostne naivnosti ter nikoli ozdravljive retardiranosti. Razočaranje kot filozofsko zdvomljenje je v tradicijah diskusije o Marxu in marksizmih mnogo starejše in tudi tu, kakor v filozofskih tradicijah nasploh, je vezano na heretično mišljenje. Bodisi Korsch ali Gramsci, bodisi frankfurtovci, marksistična intelektualna opozicija v povojnih socializmih ali pa kritična teorija sedemdesetih let, vezana na izkušnje leta 1968 - v vseh primerih je bilo razočaranje zdvomljenje, to je, reteoretizacija, nemogoča brez teoretske (samo)kritike ideoloških procesovin mehanizmov. Brez filozofov bi ljudje svet samo spreminjali...
Marxova podoba je imela čez vse stoletje marksizmov dvojno, na nek način komplementarno podobo. Čc se že ni kazala kot direktna upodobitev pervertiranega sveta nekega agitpropa, se je pojavljala kot sredstvo njegove kritike; čc se že ni vsiljevala reducirana na diamat, seje izkazovala kot edino (intelektualno) sredstvo, s katerim je bilo moč nastopati proti njemu. Minula osemdeseta leta in njihov iztek nedvoumno pričajo, da vklapljanja diskusije o Marxu v kontekst filozofije, zlasti politične filozofije (pa tudi zgodovine filozofije), poslej zanesljivo ne bo več sodoločalo tisto, kar smo v preteklosti imenovali kot ortodoksijo, dogmatizem ipd. Nenadoma smo sc znašli v tisti klasični poziciji, ki jo jc Heine lepo definiral tam nekje ob začetku revolucije 1848: hudiča, kako pa naj zdaj pišem, ko so mi ukinili cenzuro?! - V tem je "epistemološki rez", ki se nahaja pred vsako nadaljnjo diskusijo o Marxu in marksizmih. V nasprotju s prevladujočim
t - Prispevek s strokovnega srečanja ob izidu Marxovih Spisov o antični filozofiji; Filozofski inštitut ZRCSAZU ter Znanstveno in publicistično središče (Cankarjev dom, 12. april 1990).
"duhom časa", ki smatra, da seje z bukareštanskim Božičem 1989 Marx kot referenca za vselej umaknil ("duh časa" je takorekoč žc po definiciji ideološki, zato je iluzija, da jc zgodovina stvar moralizatorstva, in ne raziskovanja, pač razumljiva), torej menim, da prihaja priložnost za nov, resen študij ter za novo obravnavo teoretskih in zgodovinskih vprašanj s področja marksologije in marksizmologijc, osvobojeno dosedanjih izmov in postavljeno v neposredno razmerje z zgodovino siccršnje teorije.
Ta tip razočaranja in njegovi rezultati so specifični za mišljenje o človeških zadevah, za mišljenje zgodovine, mišljenje prakse. Vemo, kaj jc ta kategorija pomenila zgodnjemu Marxu in kakšno vlogo je imela v poskusih refilozofirajočih marksistov XX. st. Seveda pa iz tega ni moč izvajati neke neposredne navezave na tradicionalen konccpt praktične filozofije - tak, kot jc bil utemeljen pri Aristotelu: tisti del filozofskega mišljenja, ki kot philosophia anthropina posega v sfero človeških zadev. Termin se je ohranil skozi ves srednji in tudi novi vek, da bi v času nekako ob koncu XVIII. in v začetku XlX.st.v nekih novih filozofskih sintezah, ki so se pričele pojavljati z razsvetljenstvom in po njem, umolknil in bolj ali manj izginil iz aktualne filozofije. Če ga ob koncu prejšnjega in v začetku našega stoletja najdemo še kje, je nahajališče le šc v sistematizmih vulgarne šolske filozofije, kjer se nahaja kot školjka, od katere je ostala le lupina.
Kdaj in kako pride do tega izrivanja? - Večina indicev kaže na konec XVIII. st. Klasične konceptc etike, politike in ekonomije kot tista tri vlakna, ki konstituirajo praktično filozofijo, pričakajo ob vzponu razsvetljenskega duha velikanske spremembe. Vendar pa pri tem na Kanta zaenkrat ne mislimo. V nekem povsem nckantovskem smislu ta vlakna zdaj čisto koagulirajo. Če gledamo npr. predklasična dela politične ekonomije, tj. nekje do Smitha, potem že v naslovih2 posameznih spisov nc najdemo največkrat niti najmanjše asociacije na tisto, kar je iz ekonomije nastalo kasneje - bodisi politična ekonomija socializma, bodisi economics. Podobni procesi so vidni na področju etike. Teoretska distanca, ki naj bi jo etika kot raziskovalna disciplina zavzemala do sfere moralnega, tu vse bolj izginja in prehaja ali v izrazito ideološko preparirane variante normativizmov ali v takorekoč komercialno ponudbo najrazličnejših psiholoških tehnik, "vzgojnih" tečajev ipd. O politiki niti ne velja izgubljati besed...
Z razsvetljeasko in kasneje pozitivistično destrukcijo absolutne filozofije, metafizike, prve filozofije, jc seveda razpadla tudi philosophia anthropina, praktična filozofija. Metafiziko nadomesti znanost, absolutna znanost, izginotje praktične filozofije pa ima za posledico - glede na ideološke kontekste siccr različno - bodisi t.i. political sciences (political Science) ali pa "marksizem-leninizcm" ipd. S tem "poznanstvenjenjem" (nevtralnim ali pa vrednostno že zakoličenim) praktične filozofije, "poznanstvenjenjem" mišljenja človeških zadev, je bil nek dotlej razviden moment popolnoma izgubljen. Ta izguba jc vidna zlasti v kategorialni sprevrnitvi pojmovnega parateorija - praksa in v stanju družbene znanosti XX. st.
W. I lennis je ob raziskovanju proccsov dcfilozofikacijc politične teorije (Politika in praktična filozofi ja; 1977,1. pogl., op. 20) zapisal: "Krogu disciplin, v katerem sc dogaja ista znanstvena u.soda, pripada tudi pedagogika. Po poreklu in objektivni problematiki se
2 - J. Bellersje ob koncu XVII. st. pisal "eseje o uboštvu, manufakturah, trgovini, plantažah in ncmoralnosti, ter o vzvišenosti in božanskosti notranje svetlobe, pojasnjene z atributi Boga in naravo človeške duše" in še na začetku XIX. st. piše W. Thompson "raziskovanja o načelih razdelitve bogastva, najugodnejših za človeško srečo".
nahaja v najožji povezavi s politiko, katere pojem znanosti deli. V paralelnem razvoju s politiko se je osvobodila svojega 'praktičnega' značaja, da bi se dojela kot 'teoretska', kot 'znanost o vzgoji'." Hennis nadaljuje, da se pedagogika zato "končuje v eksperimentalni psihologiji vzgoje". - Tisto, kar je torej stoletja veljalo kot praktično, se v tej paradigmi torej obrne in sprevrne ter postane "teorija". Eden izmed ključnih nesmislov, ki ob tem nastane, jc pred nami: osvoboditev "praktičnih dimenzij" na ta način, da se jih rešimo, da se jih otresemo, znebimo, ter pretvorba mišljenja različnih področij človeškega delovanja v samostojne in samozadostne "teorije" (superiorne do vsake filozofije) - seveda "objektivne", "znanstvene" in kar je še takega.
Glede tega sta si bila v tem stoletju razvoja na Vzhodu oz. Zahodu, če se gremo geografijo ideologij, vsem siceršnjim nasprotjem navkljub v mnogočem simetrična. "Ukinitev" in "realizacija" praktične filozofije, čc uporabim heglovski žargon, sc tu ne izkaže kot ohranitev, temveč kot izgul>a filozofskega. S to izgubo filozofskega mišljenja pa se te posebne znanosti, nezmožne razočaranja, znajdejo v iluziji, da so realizirale ves svoj program. Da moja intervencija ne bi bila razumljena samo kot reakcija na pozitivistično poseganje v polje praktičnega, bi rad opozoril na grozljivo prozo, ki je nastala iz klasičnih marksistično-lcninističnih intercpretacij Marxove 11. teze o Feucrbachu. Največkrat je jedro teh interpretacij v izkazovanju nekakšnega antiintelektualizma, v geslu "dol s filozofi": filozofov se jc treba - pa čeprav morda naravnost fizično - rešiti, otresti, znebiti.da bi lahko svet "spremenili".
Banalizacija razmerja med razumevanjem konceptov teorije in prakse v današnjem času ni razvidna samo na ravni duha, ampak tudi na ravni same dejanskosti, kar se kaže npr. skozi uporabo tradicionalno filozofskih konceptov v "običajni govorici". Tu se zlasti vidi, da pomeni pojem teorije - če že nc gre kar za "šofersko teorijo" - v našem prostoru največkrat to, kar naj bi bilo, pa ni in ne more biti (jezikovno provokacijo, ki ji sledi ta redukcija, bi morda lahko našli v uporabi pojmovnih zvez kot npr. "socialistična teorija"," Kardeljeva teorija" ipd).Na drugi strani jc zato praksa seveda največkrat vzeta kot neposredno tisto, kar je in kar ne more ne biti, čc naredim soroden obrat. Iz pojma, kakršnega jc ustvarila antika in jc bil posredovan s kasnejšimi kulturami dalje, jc tako na ravni vsakodnevnega jezika naših časov popolnoma izgubljen kapitalen moment, ki seje bil sicer še enkrat zasvetil v zgodnjem XIX. st., v nemški klasični filozofiji, in ki sc povezuje - marksizmu-lcninizmu navkljub - tudi šc z Marxovo intervencijo v filozofiji. Izgubljen jc pomen subjektivnosti, interpretativnosti v pojmu prakse. Pojem praktičnega kot antični fronesis, kot iskanje življenjske modrosti, ki kot taka ni nikoli absolutna, nikoli "objektivna", "znanstvena", jc vezan na subjekt in na njegovo zmožnost interpretacije.
Ko jc bil moment subjektivnosti izgubljen iz polja prakse, je lc-to privzelo vse atribute, ki vedenje navezujejo na Gospodarja - znanje postane čista, nečloveška moč. Praktično ni tisto, kar stoji v relaciji do določenega subjekta, kar te veže z določenim subjektom, praktično postane izraz dejanskega reda, besede in Gospodarja. Nc nazadnje ta obrat ni zaobšel obsežnega dela marksističnih interpretacij, ki jim lahko sledimo prav od konca XIX. st. naprej. Še posebej v uradnih učbenikih marksizma-lcninizma jc bil pojem prakse praviloma interpretiran - največkrat ob znanem naslanjanju na poznega Engelsa - kot eksperiment, takorekoč naravoslovni eksperiment v najbolj čistem (teoretičnem) pomenu besede. Praksa postane gledanje objekta, strmenje v epruvete in kazalce na števcih humanitctc. Čc poskušamo to "gledanje objekta" - ob rahlem posiljevanju - spraviti v asociacijsko zvezo s kontemplaci jo, tedaj nismo več daleč od tistega, čemur so Grki rekli
theoria, lc da zdaj ne gre za "gledanje slavnostnih", pač pa zelo banalnih "prizorov". Tudi tu smo priča omenjenemu konceptualnemu preobratu: pojmovna uporaba, ki je bila tradicionalno vezana na eno kategorijo, se zdaj prevesi na povsem drugo stran. Ista logika se seveda dogaja pojmu teorije. V tem novem kontekstu nastopa teorija zgolj kot vedenje, očiščeno vsega subjektivnega, kot registracija dejstva; je le legitimacija dejanskega, kot je tolikokrat opozarjala kritična teorija.
V nasprotju s tem preobratom, ki je značilen za velik del kulture modeme, zdaj ne plediram po tem, da bi sc enostavno rehabilitiral nek dan model praktične filozofije kot ga poznamo iz preteklosti. Gotovo pa jc navezovanje in iskanje kontakta z določenimi duhovnimi tradicijami legitimen postopek. Tam, kjer Aristotel govori o filozofiji o človeških zadevah posebej, ko na nek način nekako prejudicira mnogo kasnejšo Heglovo misel, da se zgodovina narave in zgodovina ljudi v neki točki radikalno razlikujeta, jc morda speljana ena izmed tistih rdečih niti, na kateri se jc moč tudi na sedanji stopnji izkustva sveta in samoizkustva filozofije vrniti v filozofijo filozofije. Če bi torej danes pričeli z rehabilitacijo praktične filozofije, potem vprašanje, ki bi iz tega izšlo, ne bi bilo vtem, da rehabilitiramo nekgotovobraz.ee filozofske sistematike, pač pa, da se v sodobne diskusije o znanosti in filozofiji vrine in vrne reflektirano vedenje o preteklosti. Ta naloga bi bila tudi pri nas najpomembnejša na tistem polju, ki pod imenom "družbenih znanosti" - ob opozarjanju na "nove zgodovinske razmere" jih čakajo čisto konceptualne in nc zgolj kakšne ideološke spremembe! - še vedno zadeva človeške zadeve. Tu sc verjetno najbolje pokaže, da preprost privzem "objektivne" metodologije, tj. prepričanje, da se lahko v tem polju obnašamo na enak način kot v polju svetega ali v polju naravne večnosti, zahteva presojanje dejanj le v bleščeči luči absolutne moči, ki vprašanja antične praktične filozofije prevaja v dogme ontologije reda. Ta postopek ne le, da danes ne vzdrži teoretske kritike, ampak tudi ni vzdržal zgodovinske preizkušnje XX. stoletja. Zlasti teorije ideologije in nj ihovi različni rezultati so dovolj dober dokaz za to, da mora filozofska m Isel znova postati mestosrečanja teorije in prakse (toda v nekem drugem pomenu, kot gaje proizvedla minula epoha!), mesto soočenja vedenja in vedenja, vedenja in moči, znanja in oblasti.
Pomenske vsebnosti v terminih znanosti
FRANC PEDIČEK
POVZETEK
Znano je prepričanje (posebno med jezikoslovci!), da je pomenskost terminov v znanosti pogojevana predvsem, ali le, z jezikovnimi znaki ter njihovimi vsebinskimi in oblikowimi določili.
Empirično terminografska analiza znanstvenih (pedagoških) besedil pa je razkrila še vsaj dve takšni determinanti poleg jezikovno-znakovne: antropološkokomunikacijsko in znanstveno-spoznanjsko.
Torej je mogoče zatrditi, da pomenskost terminov v znanosti določujejo: jezik - člo\>ek - raz\'oj znanstvenega spoznanja.
ABSTRACT
SEMANTIC CONTENT IN THE SCIENCE OF TERMINOLOGY
The conviction (especially among linguistics) that the semantic content of terms in science is conditioned above all to or only with liiujuistic signs aiul their definition of content and form. The empiric terminographic analysis of scientific (pedagogic) texts has discowred at least two more such determinants besides the liiujuistic sign determinants: anthropological communicational and scientific cognitive.
Thus one may claim that the semanticity of terms in science are determined by: language - man - and the development of scientific awareness.
UVOD
Empirično terminografiranjeznačilnih slovenskih pedagoških besedil in tematiziranje ter razčlenjevan je temeljnih teoretskih vprašanj terminologije v znanosti jc doslej opozorilo na njeno značilno sporočilnokakovostno sestavnost. Ugotovljeno je bilo, da sc sporočilna kakovost znakovja, ki nastopa v besedilih v vlogi terminov znanosti, nc pojavlja v vseh • primerih rabe na isti ravni, temveč na treh različnih: na ravni življenjsko in delovnopodročnega besedja, na ravni strokovnega izrazja in na ravni (čistih) znanstvenih terminov.
Nadaljnje teoretiziranje nasilnih vprašanj tcreminologije v znanasti pa jc tudi opozorilo na sestavnost ali strukturnast pomenskih vsebnosti v terminih znanosti.
Sintagma "termin znanosti" tu pomeni vsakršno znakovje, ki se pojavlja v znanosti in v znanostih. Pomeni, na katerikoli razkriti sporočilnokakovastni ravni, potemtakem nikakor ne zgolj na ravni (čistih) znanstvenih terminov!
Ni neznano, da je prav vprašanje pomenske vsebnosti v terminih znanosti eno temeljnih tako za uporabo in prakso znanosti, kakor za njeno spoznavalnoraziskovalno napredovanje, razvojnost. Pač zaradi tega, ker je pomenskost njenih terminov odvisna od podstave in razvoja njenih imanentnih spoznavalnih in spoznanjskih prvih, to jc od idej, pojmov, konceptov in razkritih dejstev o predmetih, pojavih, procesih, funkcijah in odnosih. Vsak znanstveni termin ima namreč v vsem tem svojo temeljno pomensko substanco ali podstat, ne pa v znakovju za vse to (čeprav je ta semantična misel v današnji strukturalni lingvistiki zelo razširjena).
Temeljna intencionalnost vsake znanstvene terminologije je v čim bolj sovpadni oziroma v čim bolj "ustrezni" soodnosnosti pomenskosti terminološkega znaka in vsebine določenega pojmovalnega nasilca, to je pojma bodisi da gre za izročilno bodisi za znanstveno spoznanje.
Pomenskost torej nastopa v terminu znanosti kot mcdiacija med njegovim znakom in njegovo imanentno vsebino.
Ta mcdiacija v vlogi pomenskosti znak in vsebino znanstvenega spoznanja čim bolj "brez-šumno" usklaja, enoti in edini. Žal, tudi na področju terminov v znanosti vdira sklop pomenskih različnosti in drugačnosti, ki ustvarjajo zanim ivo in zapleteno, čeprav ne želeno, igro pomenov v obče znanosti in vsaki posebni znanstveni terminologiji.
Odkriti in razčleniti nosilce te igre, to je temeljno vprašanje!
PODMENA
Na pomenskem področju znanstvene terminologije poteka vzdolž celotnega dodanašnjega razvoja človekovega spoznavanja objektivne stvarnosti in subjektivne resničnosti dialektični rez med jezikom in spoznanjem ter seveda tudi dialektični boj med njima. Pa približevanje, prekrivanje in začasno ter kratkotrajno enotenje, dokler nc pride znanast do novega svojega spoznanja, ki zahteva nov, dopolnjen ali popravljen znanstveni jezik.
Pomensko področje znanstvene terminologije, razpeto med znanstveni jezik in znanstveno spoznanje, pa ni monolitno, temveč bogato razčlenjeno in s tem pomensko vrednastno različno.
In kako je razčlenjeno?
ČLENITEV
Kol pomembno empirično izhodišče za členjenje pomenskih vsebnosti v terminih znanosti se je v našem primeru izkazalo terminografsko gradivo slovenskih pedagoških besedil. Le-to jc opozorilo na naslednje sklope pomenskih vsebnosti v terminih znanosti.
a)
Kot prvi in temeljni takšen sklop se je pokazal lingvistično-semantični. Torej: jezikoslovni! To je naravno, saj je jezik prvi in temeljni nosilec, oblikovalec in določevalec pomena terminov v znanosti.
V okviru tega sklopa terminov v znanosti pa je analiza terminogralskcga gradiva razkrila dva pomenska koda: denotativnega in konotativnega, ki sta dokaj razlikovalno določevala pomenskost znakov, ki so nastopali v vlogi terminov v (pedagoški) znanosti.
Pri denotativnem kodu je vselej šlo za pomensko od-znakovanje (dcnotarc) termina, to je ugotavljanje njegovega primarnega, prvinskega ali izvornega pomena, pri čemer je lahko njegova etimološka razčlenitev zelo koristna.
Denotativni pomenski kod termina je torej tisti, ki ga "nasi" njegovo znakovno-etimološko dno, jedro (nukleus).
Ker pa je vsak termin v znanosti živa jezikovna struktura, (ne okamnela!), se v času in prostoru njegovega razvijanja in oblikovanja, vpričo poteka novih in novih znanstvenih spoznanj, začenje pomensko bogatiti, modificirati in distinguirati z oblikovanjem in "navešanjem" novih in novih pomenskosti. Pri tem gre za obstajanje in ugotavljanje različnih sekundarnih, priustvarjenih novih pomenov, ki so prvotnemu, izvornemu znaku termina soznačni ali konotacijski (conotare).
Znanost naj bi v svoji terminologiji "prakticirala" čim bolj jc mogoče dcnotacijsko pomenskost, toda zaradi lastnega razvoja to ni mogoče. Ker se je znanost vselej pojavljala v določenem zgodovinskem in družbenem prostoru ter času in iz zavesti posameznih znanstvenikov, vdira v njeno terminologijo veliko različnih konotacij. Te pa niso odvisne zgolj od narave znanosti, temveč največkrat od zelo sekundarnih (tudi osebnih!) interesov znanstvenikov in širših idejno-ideoloških smernosti družbenega prastora in časa.
Po tej poti nastajajo sklopi terminologij v znanosti, ki so pravi ponaredki znanstvenega znakovja in ki s svojo pomenskostjo indoktrinirajo, pa različno idcizirajo znanstvena spoznanja in sporočila. Najbolj trdo indoktrinacijo konotacij znanstvenih terminov je mogoče najti v totalitarnih družbah. Znane so takšne terminološke konotacije v leninskem marksizmu: buržoazija, kapitalizem, imperializem, razredni boj, demokracija, svoboda, lastnina, intemacionalizem itd.
Značilno za znanosti totalitarnih družbenih skupnosti zatem je, da takšne ideološko ustvarjene konotacije prerazvrščajo v neoporočne terminološke dcnotacije, s čimer dobiva ta znanost verifikacijski nadih prave objektivne in eksaktne znanosti.
Premeščanje terminološke konotacije v terminološko denotacijo je potemtakem mogoče imeti za eno temeljnih zvitosti "znanosti", ki jo jc mogoče odkrivati v mnogih današnjih družbah.
Nasproti temu početju pa v znanosti demokratičnih družb tega premeščanja terminološke konotacije v denotacijo ni toliko najti. Tu želi terminološka konotacija po navadi ostati na svoji sooznačevalni in terminološka dcnotacija na svoji odoznačcvalni
ravni. Obe se "dialektično" nc mešata med seboj, temveč ostajata vsaka pri svoji pomenskosti. Od tod v teh znanostih toliko terminoloških nadomestkov in pomagal iz naravnega jezika (lupine atoma, paket, črne luknje itd.); v znanostih totalitarnih družb pa toliko slepilne terminološke čistosti, ki v resnici speljuje človekovo misel v potvarjanje spoznanj.
h)
Če je jezikovno-semantična pomenska vsebnost v terminih znanosti bazična in instrumentalna, pa vendarle nikoli ne more povsem določiti pojmovalno-spoznavalnc vsebine termina. Njena znakovna "objektivnost" jc le del ali le ena stran pomenskosti vsakega znanstvenega termina.
Kot druga pomenska vsebnost, se je namreč iz analize terminografiranega gradiva pokazala komunikacijska. Zaradi narave komunikacijskih subjektov jc v tej obravnavi dobila ime: antropološkokomunikacijska pomenska vsebnost terminov znanosti.
Tudi antropološkokomunikacijsko pomensko vsebnost term inov določujeta dva koda: mnenjskokonsenzualni in individualnovednostni.
Iz prvega se v pomenskost terminov znanosti vsaja vse tisto, kar sc pomenskega sprejema in transferira v širokem zaledju življenja, področja, stroke, prakse. To jc torej pomenskost, ki sc kot sprejemana v ljudskem konsenzu širi v prcčnico poznavanja in razumevanja določenih pojavov, proccsov, funkcij in odnosov stvarnosti in resničnosti.
Ne kaže prezreti in pozabiti, daje ta pomenska vsebnost terminov znanosti zelo trdoživ kod, ki se nemalokrat pokriva celo z določeno makroparadigmo znanosti ali z eno ali drugo njeno tematsko mikroparadigmo. Ta pomenskost jc še tem bolj določujoča in stabilna, čc je odvisna od določene družbenoideološke mišljenjskosti, usmerjenosti in voluntarističnosti. Zaradi tega jo jc običajno težko preganjati ali spreminjati z argumenti znanosti in njenih spoznanj ter pravih znanstvenih terminoloških pomenov.
Konsenzualno sprejemana in potrjevana "masovna vednost" je namreč nevarna nasprotnica avtentični in avtohtoni pomenskosti terminov v znanosti. Je pa stalnica, ki jo ljudje neradi opuščajo v svojem pojmovanju, saj z njo rastejo, stojijo in padajo v svoji vednosti, uglednosti ter iz svojega pridobljenega položaja razgledanega človeka in strokovnjaka, pa družbeno-politično priznanega "znanstvenika".
Vse to so tiste antropološke razsežnosti, ki trdo določujejo ta kod pomenskosti terminov v znanosti. Nanje se tesno navezujejo komunikacijske dimenzije, saj je človek komunikacijsko bitje kateksohen. Komunikacija mu je namreč tako imanentna, kakor mišljenjskost, svobodnost, ustvarjalnost, ekspresivnost. Tako bitnostno komunikacijska pa je tudi znanost sama, saj jc brez označevanja svojih spoznanj z novimi pojmi in znaki ter brez njihovega sporočanja naprej, postavljanja v komunikacijski tok negacija same sebe, svoje eksistence in esence.
Vse to kaže, kako pomembna je tista pomenskost terminov v znanosti, ki jo nosi, modificira in priustvarja prav komunikacija znanstvenih spoznanj. Komunikacija znanstvenih spoznanj jc torej sama iz sebe. Se pravi, da iz svoje označevalno-sporočilnc funkcionalnosti priustvarja terminom znanosti določeno pomenskost, ki je nikoli ni mogoče izčrtati ali zanikati. Če dodamo šc poprej omenjeno določilnost mnenjske konsenzualnosti, je opozorilo na ta kod pomenske vsebnosti v terminih znanosti dovolj stvarno odkrito in argumentirano.
Za drugo, enako impresivno raven iz zajema antropološko-komunikacijske pomenske vsebnosti terminov v znanosti pa se je v analizi pokazala tista, ki izvira iz individualne vednosti človeka, ki znanstvene termine uporablja v svoji komunikaciji.
Čim bolj jc njegova vednost v določeni znanosti ozka in šibka ter poindoktrinirana in zaradi tega ujeta v mnenjsko konsenzualnost, tem bolj jc pomenska vsebnost terminov, ki jih uporablja v svoji znanstveni komunikaciji, revna.
Čim bolj pa jc nckonformni razmišljcvalec in spoznavalec na področju svojega strokovnega ali znanstvenega področja ter ustvarjalec novih spoznanj, tem bolj raste delež, ki ga prispeva k antropološko-komunikacijski pomenskosti terminov v (svoji) znanosti.
In narobe, tisti, ki se v okviru svojega področja dela, stroke, znanosti lahko komunikacijsko uspešno "ohranja" s tem, da živi lc od izročila svojega področja in da torej vanj ničesar pomcnsko-komunikacijsko novega ne prispeva, tudi nič novega v okviru svojega področja nc načenja, ne ustvarja.
Seveda pa ustvarjajo kakšni vihravi inovatorji v pomenskosti terminov v znanosti nemalokrat "šume", ki so lahko zelo moleči, nemalokrat pa tudi spodbudni za razvoj znanstvenih spoznanj, če so v kontekstu njihove spoznanjske konsistentnosti in sistem skosti.
c)
Kot tretjo pomensko vsebnost terminov v znanosti, ki jo jc pa mogoče imeti za vsebinsko bazično (v nasprotju z jezikovno, ki je znakovno bazična!), je analiza terminografiranega (pedagoškega) gradiva razkrila znanstveno-spoznanjsko.
Ta iztržek navedene analize jc popolnoma logičen: znanstvena spoznanja so po naravi stvari tiste določilnice, ki so gotovo najbolj pomembne za pomensko vsebnost vsakega termina v znanosti. Brez njih pravzaprav prave pomenskosti terminov v znanosti ni. Le nova znanstvena spoznanja jim dajejo novo razumcvalno in umcvalno "dušo" ter sporočilo o nadaljnjih zmagi človekove refleksije stvarnosti in resničnosti.
Žal se navedene znanosti, njihova področja terminološko "znanstvenijo" tudi mimo vedno novih spoznanj, le z ideološkim preobračanjem in idejnim čiščenjem pomenskosti nekdanjih in doslejšnjih spoznanj ter s kodificiranjcm novih in izključno naprednih! Ni mogoče trditi, da se ravno v sistemih znanosti totalitarnih družb ne rojeva vse polno takšnega pomensko-terminološkega razvijanja znanosti, saj so nova stvarna spoznanja o pojavih in proccsih, funkcijah in odnosih nezaželena, ko jc pa tudi v znanosti idejno-ideološka "progresivna" vizija postavljena višje kot realnost, ki jo je potrebno rcvolucionirati.
Tudi v zajemu znanstvenospoznavanjske pomenske vsebnosti terminov v znanosti je bilo mogoče ugotoviti dva koda: filozofičnoteoretskega in analitsko-sintetskega.
Po prvem določuje pomenskost terminov v znanosti filozofična ali najširše znanostna vsebnost, ki jc vselej odvisna od "čiste" teoretske ravni. Pri tej pomenski določenosti term inov v znanosti gre za tiste sestavine, ki prinašajo v pomenskost term ina refleks njegove filozofične razsežnosti, refleks potez in sestavin esenčnosti pojavov, procesov, funkcij in odnosov.
Analitsko-sintctski kod pomenskosti terminov v znanosti pa izvira iz raziskovanja (največkrat kavzalnega!) o eksestenčnosti pojavov, procesov, funkcij in odnosov med njimi ter v njih.
Ta pomenskost term inov v znanosti je in pleno sensu (posebno) znanstvena v nasprotju s prvo, ki je (obče) znanostna.
Terminologizacija spoznanj iz (posebnih) znanstvenih raziskovanj teče po znanem pomenotvomcm poteku od znaka in njegovega pomena za njihovo zaznavanje do znaka in njegovega pomena za njihov predstavni podatek, ki jc nemalokrat bolj ali manj metaforičen ali simbolen, ter nazadnje do znaka in njegovega pomena za njihov pojem, to je njihov abstraktum.
Od kakovosti in globine raziskovalnega spoznanja pojavov, procesov, funkcij in odnosov jc odvisno, do katere stopnje se povzpne oznakovanje in pomenotvorje novih znanstvenospoznavalnih podstav in sestavin.
Najti je primere, ko se mora novo znanstveno spoznanje, zaradi zaprte poti nadaljnji objektivni argumentaciji, za daljši ali krajši čas ustaviti na ravni zgolj pcrccptivno pogojevane znakovnosti in pomenskosti. Podobno na stopnji predstavne metaforičnosti ali simbolnosti novih (posebnih) znanstvenih spoznanj. Lc po najglobji argumentaciji novih spoznanj, na čisti abstraktni ali pojmovalni ravni oznakovanja in vpomenjevanja le-tch, se pomenskost znanstvenih terminov razvije na novo kakovostno stopnjo.
Današnjih razvitih znanosti ni nič "sram", če se morajo s svojim oznakovanjem in vpomenjanjem svojih spoznavalnih sestavin ustavljati ali čakati s svojimi znanstvenimi znaki in njihovimi pomeni na kakšni nižji ravni za določen razvojni čas, preden jim raziskovanje ne odpre poti do čiste abstraktne ali pojmovalne ravni in iz. nje pogojevane znakovnosti ter pomenskosti.
Podoba je, da je vse več tistih znanosti, posebno med družboslovnimi in humanističnimi, ki pa nižje stopnje svoje znakovnosti in njene pomenskosti preskakujejo in se tako napihujejo z znaki in njihovimi pomeni, ki nimajo objektivnih raziskovalnih izhodišč in podlag.
Bolj kot nadrobno razjasnjevanje in pojasnjevanje te zadnje determiniranosti pomenske vsebnosti terminov v znanosti (saj jc to tista, ki jo edino imamo v zavesti ob govoru, da lc znanstvena spoznanja določujejo pomen znanstvenih terminov, seveda poleg "tu-položajne" funkcijc lingvistov!), pa je pomembno opozorilo, da je prav ta pomenska vsebnost terminov v znanosti substancialna in dominantna ter da je z ničemer ni mogoče nadomeščati. V njej je vsa objektivna pogojenost pomenskosti terminov v znanosti, pa določenost njene jezikovne znakovnosti ter antropološke opredeljenosti.
Vsa pomenska vsebnost terminov v znanosti ima v tem kodu svoj temelj.
STRNITEV
Pomenska vsebnost terminov v znanosti ima tri temeljne postavke oziroma določilnicc: JEZIK - ČLOVEK - SPOZNANJE.
Takšno vrstitev je razkrila strukturna analiza pomenskosti term inografiranega gradiva, ki jc potekala iz znakovja k vsebini, to jc k (znanstvenemu) spoznanju; torej po oblikovni strani pomenskosti znanstvenih terminov.
Stvarnorazvojna razčlenitev te pomenskosti pa gotovo teče "nazaj", to je od (znanstvenega) spoznanja do človeka, in nazadnje, do jezikovnega znaka zanj.
Poleg te razvojne strnitve različnih nosilcev ali določevalcev pomenske vsebnosti v terminih znanosti pa je mogoče še dati njeno strukturno strnitev v naslednji podobi:
I.	LINGVIST1ČNO-SEMANTIČNA
1.	denotativna
2.	konotativna
II.	ANTROPOLOŠKO-KOMUNIKACIJSKA
1.	mnenjsko-konsenzualna
2.	individualno-vednostna
III.	ZNANSTVENO-SPOZNANJSKA
1.	filozofičnoteorcLska
2.	analitsko-sintetska
Rez v tej strnjeni strukturi teče med mnenjsko-konsenzualno in individualno-vednostno sestavino. Tako dobimo le dve pomenotvorni ravnini terminov v znanosti, od katerih jc prva predvsem oblikovno-instrumentalna, druga predvsem vsebinsko-spoznavalna.
SKLEP
Dokler teče beseda o pomenskosti terminov v znanosti zgolj na jezikovnoznakovni (semantični) ravni, sc kaže ta pomenskost kot strnjena in trdna pojavnost v procesu ubesedovanja in sporočanja znanstvenih spoznanj. Vendar je to lc jezikovnoob likovni vidik pomenskosti znanstvenih terminov.
Na vsebinsko analizo te pomenskosti opozarja dovolj prepričljivo šele empirično terminografsko razčlenjevanje pomenskosti terminov v znanosti. Po tej delovno poti se pokaže njihova pomenskost kot struktura treh pomenotvornih ravni znanstvenih terminov: (že omenjena) jezikovnoznakovna, antropološkokomunikacijska in znanstveno-spoznanjska.
Z vseh teh treh ravni znanstveni termini dobivajo svoje oblikovalne in dopolnjujoče sestavine. Tako jc mogoče zatrditi, da pomenskost terminov v znanosti določujejo: jezik -človek - (znanstveno) spoznanje. Nikakor ena sama od teh pomenotvornih postavk ali členov, temveč vse/vsi skupaj, hkrati in scela.
To vedenje je pomembno, saj preprečuje, da bi se pozabljala ali preveličevala lc ena od pomenskih vsebnosti terminov v znanosti.
Pojmovna referenca
MATJAŽ POTRČ
POVZETEK
Referenca terminov je pomembna. Referenca terminov pa je referenca pojmov. Definitorna določitev pojmov ne dopusti posamičnega referenčnega dejanja Referenčnost pojma moramo določiti z zmožnostjo organizma, da identificira, oziroma uvrsti individuum kot primerek pojma. Referenčnost pojmov je določena z upoštevanjem pomena psiholoških odkritij o strukturi pojmov, kakršni sta odkritji o prototipičnosti in primerkih. Spoznavni mehanizem Temeljne Zaznavne Kategorizacije je nujen za razlago (pojmovne) reference.
ABSTRACT
CONCEPTUAL REFERENCE
Reference of terms is important. And the reference of terms is the reference of concepts. Definitory determining of concepts does not allow for a single referential act. The referentiality ofa concept should he determined by the ability of an organism to identify, or range an individual as an instance of this concept. The referentiality of concepts is determined by considering the imporatnee of psychological findings, such as those about prototypicality or exemplars, concerning the strucutre of concepts. Cognitive mechanism of Basic Categorical Perception is necessary for an account of (conceptual) reference.
I.
Pričel bom z nečim, kar vsi nekako vemo, in še z nečim, kar vsi nekako inluitivno čutimo glede reference. Prvič vemo, daje referenca stavkov njihova resničnostna vrednost. To pa nc more biti cela zgodba. Kajti najprej bi se v tem primeru referenca vseh stavkov zvcdla zgolj na Resničnost in na Neresničnost - in to bi bil na vsak način preveč grob pristop.
Tako smo prišli do naše prve intuicijc: Potrebujemo več podrobnosti. Naša vednost o običajnem postopku na tej točki jc, da moramo v razlago rcfcrcncc vpeljati kompozi-cionalnost.
Kaj pomeni kompozicionalnost? Pomeni natančno to, kar nam je najavila naša prejšnja intuicija: da jc rcfcrenca stavkov odvisna od rcfcrcncc stavčnih delov, od terminov, iz katerih so stavki sestavljeni.
Tako bi bila rcfcrenca stavka "Mačka jc na predpražniku" odvisna od rcfcrcncc "mačke" in "predpražnika", ter od njune rclacijc. Res jc, da je relacija, "biti na", ter
zapovrstjo terminov tukaj ključno. "Predpražnik je na mački" bi imel v celoti drugačne resničnostne pogoje, kot pa jc to pri prejšnjem stavku, kljub temu da so termini, kateri ga sestavljajo, enaki. Torej jc pomembna razvrstitev terminov.
Obstaja pa šc ena pomembnejša točka, o kateri govorim: čeprav jc razvrstitev terminov pomembna kar zadeva referenčnost stavka (oba omenjena stavka sc referirata, nanašata na različni situaciji: ena situacija je, kojc mačka na predpražniku, druga situacija pa je, ko jc predpražnik na mački), nc bi smeli pozabiti, da so termini prav tako in vsaj tako pomembni.
Hočem reči, da je pomembna referenčnost terminov. Torej menim, da je doccla pomembno pri vsej zadevi, kako ne smemo pozabiti na referenčnost terminov. Na žalost pa prav to pogosto počnemo.
Z drugimi besedami sc mi zdi, kako smo pogojeni, da bi pozabili referenčnost terminov, ko govorimo o referenčnosti (stavkov, propozicij, ali karkoli naj že bo njihova ontološka li kakšne druge vrste interpretacija).
Čemu smo pogojeni tako, da pozabljamo prvotnost referenčnosti terminov?
Zdi se mi, daje odgovor v dejstvu, da narave terminov nc razumemo ustrezno oziroma realistično. Tako pa jc zavoljo tradicije, ki ni posebej prikladna za prikaz referenčnosti terminov.
Tako postane nekako pomembno, da vemo, kako pravzaprav običajno obravnavamo referenčnost terminov. Naj si pomagam s primerom. Nekaj terminov bi zajemalo "mačko", "predpražnik", "je rjav", "je pod": torej vse od tistega, čemur pravimo singularno, posamično referenčni izrazi ("mačka"), do odnosov, relacij ("jc na").
Kaj pa tem terminom ustreza? Kaj je pravzaprav referenčnost terminov? Trdil bi, da je to referenčnost besed, čc bi sc odločil, da sc strinjam s prej uvedeno referenčnosto stavkov. Vendar menim, da bi bilo bolje govoriti o pojmih, namesto da bi govorili o besedah.
Zdi pa se, da obstaja nekakšna vzporednica med običajno obravnavo stavkov in pojmov. Videli smo, da obstaja čudna lastnost stavčne referenčnosti, ki ne dopušča razločevanja pri referenčnosti. Vse reference so ločene vzdolž dveh resničnostnih vrednosti, resničnosti in neresničnosti. Lahko si zatorej predočimo položaj, ko bi bili vsi stavki uvrščeni v dve nadvse obširni množici, katerih prva bi zajemala resnične, druga pa neresnične stavke.
Zdi sc mi, da poteka obravnavanje pojmov podobno. In če želimo to razumeti, si moramo malce ogledati običajno obravnavanje pojmov.
Običajno obravnavanje pojmov jc ckstcnzionalno (intcnzionalnost jc, grobo rečeno, obravnavana podobno, oziroma, bolje rečeno, na isti osnovi, in zato jc v teh programatskih vrsticah nc bom šc posebej preučil). Kaj pomeni ckstcnzionalnost?
Najbolj pogosta opredelitev ckstcnzionalnosti je množično teoretska1. Torej bi pokrivala ckstcnzionalnost pojma "mačka" vse in samo mačke (sedaj obstajajoče, pretekle, bodoče, in možne, če to ustreza vašemu ontološkemu ukusu).
Ta množičnoteoretičnost pri določanju pojmov pa, sc mi zdi, jc blizu zgoraj omenjeni določitvi referenčnosti za stavke (ali propozicijc).
Zdi sc mi, da stavki, ko referirajo na resničnosti vrednosti (resničnost, neresničnost), pravzaprav ne referirajo. Na podoben način, sc mi zdi, nc referirajo niti pojmi. Intuicija jc v tem, da v zgoraj opisanem stališču ni rcfcrcncc glede posamičnih situacij za stavke. Ni
1 - Tod, in šc na nekaterih točkah, se opiram na razpravo z Bojanom Žalcem.
takšne rcfcrcncc,kakršna jc referenca, nanašanje na položaj, daje mačka na predpražniku, ko imamo stavek "Mačka jc na predpražniku". Rcfcrenca, nanašanje, meri zgolj na Resničnost. Zato je žc boljša teorija resnice na način odprave navcdnic, glede na katero jc stavek "Mačka je na predpražniku" resničen, če jc mačka na predpražniku. Vendar lahko opazimo, da pri tej razlagi resničnosti stavkov ni nikakršnega omenjanja rcfcrcncc.
Na podoben način lahko stanje predočimo za pojme. Kot sem dejal, jc referenca pojmov običajno določena ekstcnzionalno. Iikstcnzionalnost pa jc določena z množico (mačk, denimo).
Določitev pojmov s pomočjo množic pa se zelo dobro ujema z dokaj posebnim stališčem, namreč z definilornim stališčem glede pojmov. Glede na to stališče so definicije mehanizmi za določanje pojmov. In definicije se zelo dobro ujemajo z ekstcnzionalnostjo.
Kajti definitorne in ckstenzionalnc določitve pojmov so enakih razsežnosti. Definicija mačke obsega ekstcnzionalno množico mačk.
Ta definicija mačke pokriva vse in samo mačke. In te mačke so natančno tisto, kar dobimo v ekstenziji pojma.
Vse bi bilo dobro, če na tej točki nc bi obstajala težava. Opazili smo, da referenčnost pojma "mačka" običajno določata definicija in ekstenzionalnost. Pojavi pa se vprašanje, ali ekstenzionalnosti ne bi mogli postaviti nasproti česa drugega, na primer intcnzionalnost. Vendar pa tega poteka misli tod nc bom nadalje razvijal, kajti vprašati moram še nekaj bolj pomembnega: povprašati moram po ustreznosti stališča, da moram pojme določiti in razumeti definitorno. Če bi se zgodilo, da ne bi bilo tako, bi lahko sledilo nekaj posledic glede referenčnosti pojmov.
Še zlasti obravnava definitorno stališče glede pojmov vse primerke v določenem pojmu docela enakopravno. To pa ne omogoča ustrezne pojasnitve referenčnosti pojmov.
Po mojem mnenju določitev pojma s pomočjo definicije ne dopušča posamičnega referenčnega deja. Vendar pa ta posamična referenčnost, kot to razumem, ravno je referenčnost. Še zlasti se mi zdi neumestno dopustiti možnost takšne pojasnitve reference,kjer ne bi bilo gotovo, da ta pojasnitev omogoča kakršen koli posamični referenčni dej določenega organizma.
Na tej točki sc moramo vprašati, kaj naj razumemo z referenčnostjo pojma. Referenčnost pojma bi morali določiti z zmožnostjo organizma, da identificira, ali uvrsti določeno posamično bitnost, nek X, kot primerek pojma. Tako bi bila preizkusa individuacijc in referenčnosti enakih razsežnosti. Običajni pojmovni posel, oziroma smoter, ki ga naj izpolnimo s pomočjo pojmov in katerega izvajajo organizmi, je uvrščanje določene bitnosti, nekega X, pod pojem. Zdi se, daje tam le nekakšen X. I^ahko se referiram na ta X, če vidim, dajeta X pravzaprav mačka. Na ta način pa uvrščamo, klasificiram X pod pojem mačke. Na drugi strani za nek organizem ne moremo trditi, da sc referira s pojmom, če temu organizmu nc bi bilo mogoče, da prepozna, oziroma uvrsti, vsaj en X, vsaj en primerek, pod ta pojem. Oskrbitev pogojev, ko bo nek organizem uvrščal določen X pod pojem, pa sc zdi oskrbitev pogojev za določen organizem, da bo identificiral X.
Prej sem govoril o tem, da bi morala razlika v gledanju na naravo pojmov vplivati na naše poglede na referenčnost pojmov.
l ahko rečem zgolj to, da sedaj obstaja velika različnost pri gledanju na naravo pojmov. Na kratko bom navedel nekaj razlik glede na prejšnje poglede . Največja razlika je v tem, da jc sedaj najbolj razšiijcn pogled na pojme ncdefinitorcn.
To pa bi moralo pomeniti, kako je bilo empirično ugotovljeno (kajti večina izsledkov glede strukture pojmov so izsledki eksperimentalne psihologije), da definitorni pogled na pojme ne ustreza. Zanima me, ali lahko ti izsledki spremenijo pojasnistev vprašanja referenčnosti za pojme.
Vprašanje postane vtoliko bolj zanimivo, čc se ozremo na pičlo, oziroma, skoraj bi lahko rekli nično obravnavo referenčnosti v definitornem pristopu k pojmom. Seveda tod govorim o pojmovni referenčnosti, o vprašanju, kaj so mehanizmi reference, ki so značilni za pojme.
Odgovor lahko podam tako, da bom pogledal na nekaj sprememb pri določitvah pojmov, ko se te določitve pač razlikujejo od definitomih pojasnitev. Skušal bom komentirati, kaj bi lahko pomenile takšne spremembe glede predstavitve pojmovne strukture za razlago referenčnosti pojmov.
Prvi izsledek je, da pri večini pojmov ni mogoče navesti nujnih in zadostnih, in zatorej definitornih pogojev. Večina pojmov je stopnjevitih, in to pomeni, da imajo pod svojim okriljem v različnih razsežnostih bolj ali manj tipične člane. Ne obstaja definitorna mačka. Vendar pa se zdi, da je s tem tako, ker sc nihče nc uspe referirati na definitorno mačko. Nekatere mačke so bolj tipične in jih zato lažje, hitreje uvrščamo kot mačke, če jih primerjamo/, nekaterimi drugimi zvrstmi. Ta pogoj uvrščanja nekega X pod pojem pa je v nasprotju z definitornim stališčem. Sam bi trdil, da je v nasprotju z nerazlikujočim definitornim stališčem, glede na katerega bi bila vsakršna mačka z enako pravico član pojma mačka, prav zato, ker to ni način, na katerega deluje pojmovna identifikacija. Pojmi niso oblikovani definitorno, njihova struktura je nedifinitorna. To pa jc zato, ker imajo pojmi vgrajene mehanizme referenčnosti, zmožnost organizma, ki uporablja pojem, da pokaže na vsaj en primerek pojma, in identificira nek X kot primerek pojma. To pa jc prav zahteva po referenčnosti pojmov. Zatorej je referenčnost razlog, zakaj moramo pojmovno strukturo obravnavati kot nekaj nedifinitornega.
Tukaj sc lahko oprimemo mehanizma podobnosti kot i/hoda iz definitornih težav. Lahko obstaja abstraktni prototip, množica značilnih lastnosti, ki vodi stopnjevanje in razloži povode za stopnjevanje pri strukturi pojma. Takšen prototip za pojem ptiča bi vključeval lastnosti biti operjen, gnezditi v drevju, peti. Množica lastnosti bi imela smoter prepoznavanja bitnosti, X, glede tega, koliko je podoben prototipu, zato, da bi organizem, ki opravlja s prototipom, lahko uvrstil bitnost X pod dani pojem. Kaj pa pomeni to uvrščanje? Pomeni, daje organizme, ki rokuje s prototipom, zmožen referirati s pomočjo pojma. Oziroma z drugimi besedami, referiranje na bitnost X s pomočjo pojma kaže, oziroma dokazuje, da organizem obvladuje in ima na umu ta pojem.
2 - V mnogih člankih sem obširneje pisal o pogledih, kateri, kolikor razumem, bolje osvetljujejo naravo pojmov: nedefinitorni pogledi na pojme, pogledi na pojme, utemeljeni na podobnosti (prototipi, primerki), na nepodobnosti utemeljeni pogledi na pojme (spremenljivost, pojmovni koherentizem).GIede tega zadnjega predloga, pa tudi glede pregleda problematike, glej moj članek "Pojmovna koherenca".
Kaj pomeni podobnosti v primeru prototipa? Pomeni, da bodo bolj tipične bitnasti prej prepoznane kot člani pojma. Prej bom prepoznal, da je ptič lastovica, kakor pa bom prepoznal, da je ptica piščanec. To pa zato, ker ima lastovica več lastnosti, kakršne pač obstajajo v prototipu pojma ptiča, kot pa jih ima piščanec. Torej je lastovica bolj tipična za ptice, ker je bolj podobno prototipu. Pravzaprav se zdi, da imamo opravka z referenčnostjo za pojem ptič. Vpeljali smo mehanizem prototipa - to je novost glede na definitorno predstavitev mehanizma pojmov. Ta mehanizem pa je uveden, da bi lahko razložili, kako se organizem referira s pomočjo pojma. Merilo podobnosti oziroma prototipičnosti je obenem merilo referenčnosti določenega pojma.
Vse to je celo še bolj jasno v primeru druge strategije za pojasnitev pojmovnih mehanizmov s pomočjo podobnosti, mehanizmov primerkov. Tukaj članstvo v pojmu za določeno bistnost ni množica lastnosti, tipična za ptiča. Pač pa je to tipični primerek. Dejstvo, da imamo pojem, bo določila podobnost tipičnemu primerku, torej posamičnemu ptiču (zobozdravniku), katerega poznam.Od tod se zdi jasno, da vodi ta mehanizem skrb za referenčnost.
Kaj je potemtakem mogoče reči glede načinov razlage mehanizma pojmov s pomočjo nepodobnosti? Omenil bom dva takšna načina: mehanizem spremenljivosti in mehanizem pojmovne kohercncc. Mehanizem spremenljivosti prikazuje način, kako lahko kategoriziramo še drugače, kot pa s pomočjo podobnosti. Zavoljo večje porazlikovanosti velikosti pizz, kot je to običaj glede velikosti kovancev, uvrstimo X (krog, čigar premer je na sredini glede povprečja pizz in kovancev) prej med pizzc kot pa med kovance. Kod sc tukaj skriva referenčnost? Vse to nam lc kaže, da obstajajo drugi načini, kakor dosežemo referenčnost pojma, kot pa so načini, ki sledijo podobnosti.
Pravzaprav smo tako prišli do točke, ko moramo uvideti, da referenčnost pojmov lahko dosežemo z relacijami nekega pojma z drugimi pojmi ter dajo tako tudi zares dosežemo. Pri našem prejšnjem primeru smo imeli opravka s primerjavo dveh pojmov.
Predložil sem še nek drug pojmovni mehanizem, tako da sem uvedel koherenco kot ne glede na podobnost utemeljen mehanizem pojmovne strukture. Na kratko in v temelju povedano vključuje zgodba o koherenci obstoj ozadnega pojmovnega sistema in premaganje izzivalcev3. Kaj to pomeni? Mar zgodba nc spodkopuje vseh mojih razlagalnih naporov, saj sem moral žc predpostaviti obstoj pojmovnega sistema? Glede tega bi odvrnil, kako prav ta predpostavka kaže, da resnična stava v tej zgodbi meri na referenčnost pojmov. Nič ne de, čc ta zgodba že predpostavlja pojme ali organizmovo razpolaganje s pojmi. Nasprotno pa jc pomembna možnost dosega referenčnosti za nek določen pojem s pomočjo ozadnjega pojmovnega sistema, kakršen jena razpolago organizmu. Premaganec izzivalcev zares doseže pojmovno referenčnast na podlagi tega ozadnega sistema. Ce naj ta X kategoriziran kot skodelico (predpostavili bomo, da sistem še ne ve, kako je to skodelica), mora pojem skodclicc najprej premagati neustrezne izzivalce (denimo, pojem dobrote), potem pa mora premagati še izzivalce šibkejše ustreznosti (pojem šalice premaga pojem skodcle, zavoljo svoje močnejše ustreznosti pri referenčni vlogi). Torej celotna zgodba nastopi zavoljo referenčnosti. Noben drug mehanizem tega nc obelodani v tolikšni meri kot
3 - Tukaj sem si i/posodil pri spoznavni teoriji, Je zlasti pri Kcithu Ixhretju. Moje predvidevanje je bilo, da lahko isti mehanizem, kakršnega on uvaja v spoznavni teoriji, uporabimo tudi pri pojmih. Zavoljo zanesljivosti pojmov (kategorizacije). Pravzaprav jc mogoče, da gre zanesljivost pojmov na rovaš njihove referenčnosti.
mehanizem koherence,ker predpostavlja obvladanje nereferenčnega sistema pojmov kot načina za dosego referenčnosti pri določenem posamičnem pojmu.
Celotna pretekla zgodba bi morala podčrtati dvoje: da jc pojmovni mehanizem temeljen za in zavoljo referenčnosti in da nas podčrtavanje spoznavnega pojmovnega mehanizma vodi stran od tradicionalnega definitornega načina določanja pojmov.
Tod nas pričakuje napad zagovornika definitornega pogleda na pojme. Vsa ta zgodba, nam bo dejal, prav nič nc prispeva k pojasnitvi pojmov. Celoten naš opis se pravzaprav nanaša na psihološke mehanizme, ki obeležuje organizmov spoznavni dostop k pojmom. Če takšne psihološke čarovnije pustimo ob strani, pojmi obstajajo, in sicer neodvisno od vsakršnega dostopa, ki bi jih kdo laho k njim imel. Zatorej pa jc filozofovo opravilo opis pojmov kot takih, ne glede na psihologijo .
Takšnemu ugovoru bi sam odvrnil, da ni primeren za razlago pojmov, saj ni pozoren na njihovo referenčnost. In trdil bom, da lahko referenčnost pojmov upoštevamo le, če smo najprej pozorni na, in čc podčrtamo vlogo spoznavnih, psiholoških mehanizmov, ob pomoči katerih je možna pojmovna referenčnost. Sedaj se bom obrnil k obrambi teze, da so spoznavni mehanizmi pomembni pri opredelitvi referenčnosti pojmov5.
II.
Odslej bom torej branil tezo, da jc kakšna zvrst psihološkega, oziroma spoznavnega mehanizma, nujna za ustrezno pojasnitev pojmovne reference, torej reference za pojme. Na podlagi prejšnjih strani bi moralo biti jasno, kako obstajajo razlogi za predpostavko, da je pojmovna refcrenca nujna za pojasnitev reference stavkov oziroma propozicij.
Nadalje bom skušal zagovatjati stališče, da je spoznavni mehanizem Temeljne Zaznavne Kategorizacije ustrezen za zgodbo o pojmovni referenci.
Naj tako zapišem svojo tezo:
Teza: Spoznavni mehanizmi Temeljne Zaznavne Kategorizacije so nujni (in zadostni) za zgodbo o (pojmovni) referenci.
To tezo bomo branil s pomočjo nekaj prem is, med katerimi je prva naslednja:
Premisa 1
Zgodita o referenci, kot jo (definitorno) določa teorija množic, ne zadošča.
Kot smo videli, je zgodba o referenci, kot jo oskrbi definitorna zgodba o pojmih, neustrezna glede na naravo pojmov. Določitev pojmov potrebuje nedefinitorno zgodbo, s pomočjo prototipov, primerkov, spremenljivosti ali kohcrcncc.
To trditev bi težko ovrgli. Poglavitni napad nanjo bi lahko podal že znani filozof, ki zagovarja nevplivanost pojmov kot takih s strani spoznavnih razmišljanj o psihološkem
4	- To je na grobo povedano kritika, ki jo je usmeril Georges Rcy na naslov nedefinitorno zapriseženih psihologov,
kot so pač slednji razlagali pojme. Njegovo in Fodotjevo sta lišče o pojmih kani m lepega dne temeljito pregledati in skritizirati, čeprav in ravno zato, ker velja za dokončno. To bi bila, če bo sreča mila, zasnova ZK izvesti pojmovno ZK in nato intencionanost.
5	- To pa bi pomenilo referenčnosti kot take, vkolikor upoštevamo prejšnje pripombe, daje referenčnost stavkov .
in propozicij odvisna od referenčnosti pojmov in terminov.
dostopu organizma k tem pojmom. Pojme, bi trdil takšen branilec, lahko opišemo nc da bi skrbeli glede psihološkega dostopa k njim.
Glede na prejšnje pripombe pa se zdi, da tovrsten način sklepanja ne more uspeti, kajti definitorno stališče ne zajame referenčnosti pojmov, referenčnost pa je, kot smo nakazali, temeljna za ustrezen prikaz pojmov. Celo nc glede na to pa je jasno, daje pojasnitev pojmov z definitornimi sredstvi nezadostna.
V naslednjji premisi bomo moral braniti zdravost trditve, daje referenca zares temeljna za zgodbo o pojmih.
Premisa 2
Če naj za nekoga rečemo, da obvladuje referenco, je za nekoga nujno, da je dejansko (posamično) zmožen referirati na vsaj eno stvar.
Zdravo je zatrditi, da se morajo pojmi referirati. Referenca pojmov pa se ne zdi možna brez nekoga, nekega organizma, ki kaže na izbere, oziroma individuira s pomočjo pojma, vsaj eno posamično stvar. Tako organizmi, kakršni so ljudje, referirajo s pomočjo pojmov, in pojem referira, ko je organizmu mogoče, da ga uporabi. Tako jc organizmovo obvladanje pojma nujno za pojmovo referenčnost.
Zdi se, da pojmi nimajo rcfcrcncc neodvisno od organizmov, ki jih obvladujejo. Zato pa, da bi se organizmi lahko referirali s pomočjo pojmov, morajo biti organizmi zmožni uporabiti pojme. Pojem mačke ne referira, vkolikor ga opredelimo zgolj množično teoretično. Potrebuje uporabnika6. Vendar za organizem, ki uporablja pojem mačke, nc moremo trditi, da obvlada pojem mačke, preden ni zmožen s pomočjo pojma mačka ustrezno referirati na vsaj en primerek mačke.
Brez nekogaršnje zmožnosti, da pokaže na vsaj eno ustrezno bitnost, ki sodi v pojem, ne moremo reči, da bi sc ta s pojmom referiral, glede na to pa brez zadostitve tega nc moremo trditi, da bi pojmu pripadala referenca.
Naj sedaj stopim k naslednji premisi:
Premisa 3
Nekogaršr\ja zmožnost referirar^ja je možna le, če ta ima ne voljo spoznavne mehanizme Temeljne Zaznavne Kategorizacije.
Kako nek organizem uvrsti neko bitnost? Zdi sc jasno, da organizmu tega ni mogoče, da (se) mu ni mogoče usmeriti na bitnost, katera sodi v pojem, če nc razpolaga z. nekim ustreznim spoznavnim pojmovnim mehanizmom. Da jc to zares nujni pogoj, lahko brez težav dojamemo, ko pomislimo na razliko med bitnostmi, ki refercirajo, ter med onimi bitnastmi, ki ne refercirajo. Kamen na ccsti nc referira, oziroma nc usmerja na nekaj, dokler nekdo nc usmerja z njegovo pomočjo7. Da pa bi izvedli to usmerjanje, je nujno obvladanje spoznavnega mehanizma. Tako lahko rečemo, da je oseba zmožna referirati, enako pa nc moremo trditi za kamen.
6	- Res je, tod sem prišel dovolj blizu stališčem o referenci v uporabi kakšnega Strawsona. Vendar pa je v ozadju
tega morda docela upravečena hipoteza - namreč, da potrebujemo za referenčnost pojmov S-P, terminsko, in ne toliko fregejevsko, logiko. To seveda velja braniti. Za pripombo se zahvaljujemo Danilu Šusteiju.
7	- Takšno je stališče, denimo, Freda Drctskeja. Seveda ga v tem kontekstu ne morem podrobneje razvijati.
Kaj pa jc pravzaprav ta mehanizem izbire? Kaj že počne pojmovni mehanizem, karkoli naj že bo? Zadostiti mora naslednjemu smotru: Pomagati mora pri prepoznavanju neke bitnosti X kot člana pojma. Tamlc je bitnost X. Ne vem, kaj naj bi to pravzaprav bilo. Obvladati moram mehanizem na voljo, in prav zavoljo tega lahko trdim, da je ta bitnost mačka.
Kateri je pojmovni spoznavni mehanizem, ki mi dovoli to izbiro? Trdil bom, da je to mehanizem Temeljne Zaznavne Kategorizacije. Spoznavni mehanizem Zaznavne Kategorizacije (ZK) se pojavlja na dveh ravneh: najprej kot senzorni, nato pa še kot pojmovni mehanizem izbire. Na senzorni ravni razlikuje mehanizem ZK na primer odtenke zelene in rumene barve. Na pojmovni ravni razlikuje ta mehanizem, denimo, med pekom in tekom. Zdi se mi, da jc pravilna interpretacija spoznavnega mehanizma ZK koherentistična. Spoznavni mehanizem pojmovne strukture bi torej terjal obstoj ozadnega sistema (nereferenčno opredeljenih) pojmov. Mehanizem izbire določenega pojma pa bi obstajal v premaganju izzivalcev. Ne bom se spuščal v podrobni opis tega koherentistčnega okvira za pojme, ki mora sicer po moje obstajati iz pojmu zunanje koherence, in poleg tega še iz koherence elementov, ki so notranji pojmu. Tod lahko predvidevam zgolj to, da bo referenčnost povezala zunanjo in notranjo koherenco pojma. Pravzaprav je je zame pomembno zgolj, da ne tej točki ugotovim, kako je spoznavni mehanizem nujen za mojstrenjc refercnccj pojmov.
Sedaj bom moral oskrbeti nadaljno oporo za prejšnjo premiso, tako da bom skušal pokazati, kako jc ZK zares pomembna za pojmovno refcrcnco8.
Premisa 3.1.
Glede na kompozicionalnost je referenčnost stavkov zgrajena iz reference r\jihovih delov, terminov.
Zgleda, da te premise ne moremo kaj preveč skeptično obravnavati. O njej sem tudi že razpravljal. Rcfercnce stavka "Mačka jc na predpražniku" ne bi mogli razumeti, če nc bi najprej dojeli reference njegovih delov, "mačka", "predpražnik", in "biti na". Razumevanje reference stavka seveda terja tudi razumevanje posledic razvrščanja sestavnih delov.
Premisa 3.2.
Termine predstavimo s pojmi.
Ta druga predprem isa podpira zgornjo tretjo premiso in sc nc zdi kaj preveč dvom ljiva. Kaj so pravzaprav sestavine našega pravkaršnjega primera, "mačka", "predpražnik" in "biti na"? Nc glede na to, imamo opravka s termini oziroma z relacijami, slednje predstavimo s pojmi. Ravnokar sem med navcdnicami napisal imena teh pojmov.
8 - Glede ZK nasploh glej moj v Anthroposu (Ljubljana) objavljen članek "Dajmo vsebini pravo mero!". Mislim, daje U članek eden izmed najbolj temeljnih, kar sem jih napisal. Kritiko mojih stališč o ZK jc podal angleški filozof Edmond Wright. Objavljena bo, kot upam, v Anthroposu in v Acti Analytici. Wright sicer zagovatja stališče o zunanjem družbenem (glej) Ouine, Davidson, Burgc) prostoru, ki oprcdcljcuje kategorizacijo.
Premisa 3.3.
Referenčnost pojmov razložimo z mehanizmom Temeljne Zaznave kategorizacije za pojme.
To je zadnja podpremisa v oporo prejšnji tretji premisi.
Zopet smo prišli do tega, da razpravljamo o preferenčnosti pojmov. Referenčnost pojmov moramo razližiti s pomočjo mehanizmov Zaznavne Kategorizacije. To so mehanizmi, ki bi jih določen organizem uporabil za to, da razvršča bitnosti v svojem okolju, kot da sodijo k določenemu pojmu. Kaj pa je to uvrščanje bitnosti v ali pod pojme, če ni enakovredno organizmovi zmožnosti, da se s pomočjo pojmov referira na te bitnosti? In to referiranje pojmov je zatorej omogočeno s pomočjo spoznavnega mehanizma Zaznavne kategorizacije.
Od vseh predhodnih kratkih razmišljanja se lahko vrnemo k naši začetni tezi, ki so jo ta razmišljanja imela nalogo podkrepiti:
Spoznavni mehanizmi Temeljne Za2.navne Kategorizacije so nujni (in zadostni) za razlago (pojmovne) reference.
Ostalo je še nekaj točk za razpravo. Najprej, kaj je temeljnost ZK? S tem terminom menim, da bo uvrščanje ali razvrščanje bitnosti običajno uspelo na ravni, ki je (v določeni situaciji) še največjega pomena za posamični organizem, kateri ima na razpolago pojem. Razlaga te točke bi vključila ekologistične, gibsonovske ozire, kajti pomembnost uvrščanja bitnosti za organizem moramo iskati v ekološki niši, v kateri se organizem nahaja, ter v zahtevah za preživetje tega organizma v njegovem okolju.
Nadalje, temeljni ZK mehanizmi, sem dejal, so nujni za pojasnitev rcfcrcncc. Za pojasnitev reference pojmov lahko uporabimo tudi kakšno drugo vrsto mehanizmov, kot so mehanizmi ZK. Vendar pa naša prejšnja razprava kaže, da so spoznavni mehanizmi ZK najboljša izbira. Kajti to so mehanizmi usmerjanja na neko bitnosti X kot na člana pojma, torej mehanizmi refereriranja s pomočjo pojma na X.
Ali so temeljni ZK mehanizmi zadostni? Tako se zdi. Nc rabimo kakšnih drugih mehanizmov, da bi pojasnili referenčnost pojmov.
Ta smer razmisleka bi terjala še nadaljnjo obrambo. Nekdo bi lahko trdil, da smo s temeljnimi ZK mehanizmi, kot z edino zahtevo za referenčnost pojmov, prisiljeni vstopiti v vrsto internalizma. Merilom referenčnosti ni treba preseči meja organizma. Na to bi odvrnil, da bi prej omenjeni ekološki oziri za uspeh temeljne ZK kot mehanizma za referenčnost pojmov pokazali, kako ima individuiranje pojmov, in torej njihova referenčnost (kot nakazuje tale članek), izvor v ekološki situaciji organizma, ki s pojmi razpolaga. Zatorej moramo spoznavno strukturo temeljne ZK razumeti z napotkom na razvojne in ekološke razloge pri organizmu, ki razpolaga s pojmi. To pa bi nas privedlo k nadaljevanju naše zgodbe.
Filozofska antropologija kot revolucija filozofije na
pragu 21. stoletja
VOJAN RUS
POVZETEK
Dialektična antropologija je najbolj kompleksna in centralna filozofska inovacija na začetku 21. stoletja, ki omogoča: zapolnitev glavne praznine vse filozofije (s teorijo o odprti celoti člo\>eka), prevladovanje anahronističnih razcepov med filozofskimi smermi in disciplinami, razjasnitev glavnih skupnih kategorij filozofije in družbenih ved (oseba, vrednote) in odstranitev anahronističnih deformacij zgodovine filozofije (ločitev kozmološkega in antropološkega razdobja v antični filozofiji, ločitev Aristotelove, izvirne krščanske in moderne socialistične filozofije). Premik težišča vse sodobe filozofije v antropologijo zahteva globoka kriza človeške družbe, kulture in mišljenja v 20. stoletju. Največ prostora posveča študija stalnem, toda skritem toku dialektične antropologije skozi osem njenih glavnih nosilcev: Tales, Heraklit, Aristotel, Jezus, Kant, Marx, Scheler in Trstenjak in ugotavlja, da imajo te navidez različne filozofije naslednja temeljna skupna stališča. Usmerjenost k konkretni zgodovinski celovitosti člo\>eka v vseh teh filozofijah teži k osvoboditve človeka in h kulturni transcendenci njegovih odtujitev' in razcepov. V vseh osmih filozofemih se antropologija pokaže kot najsposobnejša, da dojame izredno bogata notranja nasprotja človeka in njegovo izredno večslojnost. Zato je (med vsemi filozofskimi disciplinami) antropologija v teh osmih filozofemih najodločneje prodrla v brezmejno globino človeške biti in njeno večplastno in večsmerno razvojno dinamiko: v silovito človeška nihanja, v dramatične prehode med vsemi njegovimi plastmi in odkrila neomejeiw možnosti človeške vertikalne, kvalitativne samotranscendence. Filozofska antropologija je odkrila bistveno vlogo človeške izjemne (izjemne ne samo na globusu, ampak tudi v brezkončnem kozmosu) dejavnosti: delo kot ustvarjanje je glavni izvor in bistvo človeka in njegovih odtujevanj ter povezovanj in transcendenc človeških odtujitev. Šele filozofska antropologija je odkrila v ustvarjalnem delu povezujočo moč vseh duševnih moči: razuma-uma-zamišljanja-fantazije-čustva- vrednotenja-predstave-zaznave-volje-pozornosti. Filozofska antropologija je odkrila v delu-ustvarjalnosti glavno sintetično moč subjekta in objekta, misli in biti, dejavnosti in pasivnosti človeških možnosti in uresničitev, ciljev, norm in izkustva, človeške notranjosti in zunanjosti, človeškega in izvenčloveškega sveta (neskončnosti), idealnega in materialnega, človeške forme in vsebine, bistva in pojavnosti duha in narave (nagona), človekove transcendence in imanence, človeške svobode in nujnosti-zakonitosti, človeške osebe (kot temeljne celote človeka) in družbenosti, odkrila je v ustvarjanju moč sinteze nasprotnih človeških norm in vrednot.
ABSTRACT
PHILOSOPHICAL ANTHROPOLOGY AS THE REVOLUTION OF PHILOSOPHY ON THE TRESHOLD OF THE 27s' CENTURY
Dialectic anthropology is the most complex and centra! philosophical innovation from the beginning of the 21st century. With it, it is possible to fill the main vacuums in all philosophies (with the theory on the open whole of man), overcome anachronistic fissures between philosophical approaches and disciplines, clarify the main collective categories of philosophy and social sciences (personality, values) and remove anachronistic deformations in the history of philosophy (the distinction of the cosmological and anthropological period in ancient philosophy, the distinction between Aristotle's, original Christian and modem socialist philosophies). The transition of the gravity point of all contemporary philosophy to anthropology demands a deep crisis in mankind's society, culture and thought in the 20th century. The study is mainly devoted to the constant hut hidden current of anthropology through its eight main philosophemes: Tales, lleraclitus, Aristotle, Jesus, Kant, Marx, Scheler and Trstenjak, and discovers that the seemingly different philosophies have the following basic common points. Orientation towards concrete historical entirety of man in all these philosophies strive towards the liberation of man and the transcendence of his alientation and fissures. In all of the above eight philosophemes, anthropology appears as the most capable to comprehend the exceptionally rich internal conflicts in man and his exceptional multi-layeribiess. That is why (among all the philosophical disciplines) anthropology in these eight philosophemes has most decisively penetrated into the infinitive depth of the human being and his multi-layerdtiess an multipurpose dynamics of development: into the powerful oscillations of man, into the dramatic transitions between all his layers and discovered infinite possibilities for mankind's vertical, qualitative self-transendescence. Philosophical anthropology has discowred the essential role of man's exceptional activity (exceptional not only on the globe but also in the infinite cosmos): work as creativity is the main source and essence of maniknd and his alientaions and associations and the transcendent of mankind's aliention. Only philosophical anthropology discovered the linking power of creative work in all spiritual powers: intellect-mind-imagination-fantasy-emotion-evaluation-conception- sense-will-attention. Philosophical anthropology discovered the main synthetic power of the subject and object in work-creativity, of thouhgt and being, activity and passivity, man's possibilities and achievements, goals, norms and experience, man's interior and exterior, human and exterior-human world (infinity), the ideal and material, human forms and contents, essence and appearance, spirit and nature (instinct), of human transcendence and immanence, human freedom and necessity-laws, human persons (as the foundations of man) and sociality, in creativity it discovered the power of synthesis of opposing human norms and values.
Dialektična filozofska antropologija se vse bolj kaže kot največja in najbolj perspektivna revolucija filozofije ob koncu 20. in na začetku 21. stoletja. Bistvo dialektične antroplogije jc dialektično pojmovanje človeške celotc, njenega bistva in njenega mesta v (verjetno neskončnem) svetu.
Žc ko govorim o filozofski revoluciji v 20. in 21 .stoletju, se odrekam smešne "slave", da naj bi bila ta revolucija samo domislck podpisanega, saj jo vidim kot rezultat posebnosti sodobnih človeških časov in prostorov ter kot rezultat dela številnih filozofov vseh časov. Filozofski tok, kije pripeljal do tc rcvolucijc, doslej ni prevladoval, začel pa seje žcs prvimi grškim i filozofi (Tales, Anaksimandros, FIcraklit, Kscnofan, Protagora) in jc pronical skozi vso kasnejšo filozofijo. Vendar je bil do 20. stoletja tako podtalen in razpršen, da ga
filozofska zgodovina ni mogla zapaziti, ker sama ni bila dovolj zavestno antropološka in dialektična.
Zato se šele sedaj lahko lotevamo arheološkega izkopavanja bogatih podzemnih nahajališč filozofske antropologije in dialektike. K temu izkopavanju sc bomo vrnili v kasnejših oddelkih.
Sedaj pa sem dolžen le začetno dcfinicijo: v čem naj bi bila ta sodobna antropološka in dialektična revolucija?
Iz pojma dialektične antropologije sledi že analitično, da si ta revolucija ne pripisuje odkritja popolne resnice o človeku in svetu in da nc predvideva (čeprav je lahko sistematična) odkritja kakšnega popolnega filozofskega sistema (vsak človeški in svetovni sistem je nepopoln, odprt).
To revolucijo je spodbudila povsem konkretna zgodovinska kriza človeštva in filozofije v zadnjem stoletju. Elementi te krize spremljajo filozofijo prav od njenih začetkov: sedaj so se lc tako zelo nakopičili, da so se pojavili tudi močnejši poskusi transcendiranja krize. Antropološko dialektična filozofija je del teh poskusov. Antropološko dialektična filozofija jc opredeljena kot težnja preraščanja določenih konkretnih zgodovinsko-cpohalnih razcepov, ozkosti in življenjske nesposobnosti (velikega) dela dosedanje filozofije in družbe.
Možni rezultati sistematičnega razvoja filozofske antropologije bi bili:
1.	Razvita obča teorija človeka bi zapolnila največjo praznino v dosedanji filozofiji, ki ni dovolj razmišljala o svojem glavnem predmetu: človeška celota, njeno bistvo in smisel v svetu.
2.	Antropologija in dialektika bi skupaj prevladali anahronistične in vse bolj neproduktivne razcepe in drobitve v dosedanji, posebno pa še v sodobni filozofiji, ki so zarezani v dveh smereh:
a)	razcepi med filozofskimi disciplinami,
b)	razccpi med filozofskimi smermi.
Antropologija in dialektika bi lahko prevladali zastarele in nižjevrstne razccpc med smermi in disciplinami s svežim pristopom k problemom, kot so: dialektika - metafizika; idealno - materialno; subjektivno - objektivno; trcnsccndcnca - imanenca - narava; apriorno - aposteiorno; razum - um; racionalno - emotivno - voljno - fantazijsko - predstavno -zaznavno; normativno - indikativno; diskurzivno - intuitivno; pojmovno - figurativno; sinhrono - diahrono; osebnost - družbenost; vzročnost - zakonitost - nujnost - posledičnost, slučajnost - svoboda; občost in posamičnost in druge probleme.
Velik del teh problemov je imanenten vsem sprtim filozofskim smerem in disciplinam in ti prepadi bi se premoščali prav z antropološko-dialektičnim pristopom k tem problemom. Tako se pojavlja antropologija-dialektika kot bistven člen boljše lastne filozofske metodologije.
3.	Razvitejša filozofska antropologija in dialektika bi omogočili tudi pomemben napredek strokovne zgodovine filozofije s temeljito preintcrpretacijo velikega dela zgodovine filozofije. Nc samo z odkrivanjem skritih elementov antropologije in dialektike v preteklosti, ampak tudi z odkrivanjem skritih in globokih vezi med filozofijami, ki so se doslej zdele povsem ločene ali celo "sovražne", npr. najtesnejših duhovnih vezi med prvotno grško filozofijo in sodobno antropologijo in dialektiko; med duhom Aristotelove, evangclsko krščanske in izvirne marksistične misli; med kantovstvom in aristotelizmom ter
med vzhodno (kitajsko, indijsko) in zahodno filozofijo (nekaj značilnih globjih povezav bomo nakazal kasneje).
4.	Z vsem tem bi filozofska antropologija in dialektika človeštvu predočili tiste skupne najgloblje temelje-vrednote, ki gibljivo povezujejo ves možni in zaželjeni pluralizem človeštva v naslednjih stoletjih.
5.	Filozofska antropologija in dialektika bi lahko dali pomemben prispevek k razvoju vseh družbenih in humanističnih ved s kultiviranjem tistih pojmov, ki so za vse te vede konstitutivni, ki pa s svojimi sedanjimi anahronizmi zavirajo kvalitetnejši razvoj teh ved in njihov večji prispevek človeštvu: človeška oseba in človeška družbenost; človeška generičnost in realni humanizem; norme, vrednote in cilji; mnogoplastna in večdimenzionalna razvojnost človeške biti; strukturni in dinamični odnosi med posameznimi elementi človekove osebne in družbene biti; izvori človekove jezikovne in simbolne narave.
Glede trditev v točkah 1-5 bom poskušal dati v naslednjem nekatere dokaze in ilustracije.
/. NOVEJŠA FILOZOFSKA ANTROPOLOGIJA
Ponovni obrat moderne (meščanske) epohe k antropologij i predstavlja že problematika Descatcsovega cogita.
Kant pa jc začetnik siccr počasne, vendar kontinuclne filozofske revolucije, ki bi jo ob koncu 20. in v začetku 21. stoletja lahko zaplodili združena filozofska antropologija in dialektika.
Vse tri knjige Kantovega lastnega izvirnega sistema kritične filozofije so poudarjeno posvečene samo človeku, samo njegovemu spoznanju, morali in doživljanju lepega (umetnosti). Vso predhodno metafiziko in ontologijo-kozmologijo je Kant prenesel iz brezkončnega sveta v človeka. Kant trdi (v Kritiki čistega uma, oddelek o kanonu čistega uma), da se ves - teoretični in praktični - interes našega uma lahko izrazi v teh treh vprašanjih:
1.	Kaj moram spoznati?
2.	Kaj moram delati?
3.	V kaj moram upati?
Vsa ta tri vprašanja so izrazito obrnjena k človeku, so izključni interes človeka za sebe samega (interes glede brezkončnega sveta in podobno je tu izrazito podrejen in vključen v interes človeka glede svojega lastnega bistva, smisla in cilja).
Kantova kritična filozofija je tako obrnjena k človeku in v tem smislu izrazito antropološka, čeprav ne nosi naslova filozofske antropologije.
Značilno jc, da je v toku nastanka teh treh knjig Kantova filozofija prerasla na koncu (v Kritiki presojcvalne moči) v dialektično antropologijo, ker jc Kant na koncu spoznal, da razcepe v prejšnjih dveh kritikah lahko preraste samo s takim pogledom na človeka (v tej antropološki dialektiki jc Kant v marsičem presegel Hegla). Vsebino Kantove dialektične
antropologije bomo podrobneje prikazal kasneje in tudi njeno globinsko sorodnost z antropologijo in dialektiko Aristotela, evangelijev in izvirnega marksizma.
Znani so prispevki k splošni teoriji človeka v različnih smereh in disciplinah po Kantu. Naj omenim iz 19. stoletja samo pisce, kot so Fichte, Schlciermacher, Feuerbach, Hegel, Kierkegaard, Nietzsche, Dewey, James in drugi (o Marxu kasneje).
Pravi začetek sistematične filozofske antropologije (kot zavestne možne revolucije v sodobni filozofiji) predstavlja šele misel Maxa Schelcrja. Med sicer pomembnimi antropološkimi misleci prve polovice in sredine 20. stoletja (Freud, Husserl, Heidegger, Jaspers, Jung, Teilhard de Chardin, N. Hartmann) je Schcler prvi jasno nakazal (čeprav antropologije ni sistematično razvil), kakšno vlogo bi imela filozofska antropologija kot duhovni izhod iz tiste krize moderne meščanske družbe in filozofije, kije prišla do vrhunca v prvi polovici 20. stoletja.
V predgovoru knjige Položaj človeka v kozmosu (leta 1928) Schelcr ugotavlja, da so "danes" problemi filozofske antropologije stopili v središče vse filozofske problematike.
Scheler se prvi med filozofi 20. stoletja jasno zave, da premik težišča vse filozofije v graditev antropologije zahteva najglobja kriza celotne človeške misli, kulture in družbe, zlasti pa zahodne družbe. Take krize ni bilo v vsej človeški zgodovini. Še v nobeni zgodovinski epohi, pravi Schelcr, ni bil človek sam sebi tako problemtičen kot danes, na začetku 20. stoletja. Če jc kakšna filozofska naloga, katere rešitev naše stoletje posebej nujno zahteva, je to filozofska antropologija kot temeljna znanost o bistvu in bistveni graditvi človeka. Še v nobenem dosedanjem stoletju nazori o bistvu in izvoru človeka niso bili bolj negotovi in različni kot v današnjem, ugotavlja Scheler: v dessttisočletni zgodovini smo mi prvo stoletje, v katerem je človek sebi samemu do konca problematičen. V tej zmedi pa nimamo nobene nove enotne ideje našega stoletja, medtem ko so glavni tradicionalni idejni krogi "danes" (na začetku 20. stoletja) močno zamajani. To velja za vse tri glavne zahodne idejne kroge: in za judovsko krščanski in za grško-antični in za moderni naravoslovni krog.
Če pomislimo na zgodovinski kontekst teh Schclcrjcvih tez, postane jasno, da pri tem nc gre za abstrakcionističnc boje v profesorskih kabinetih in v univerzitetnih predavalnicah, ampak za del spopadov v krvavi življenjski areni, kakršnih človeštvo še ni videlo. Očitno gre zlasti za zlom samozavesti Zahoda na začetku 20. stoletja, potem ko je še včeraj samovščečno menil, da seje v štirih stoletjih visoko dvignil nad svetovni Vzhod in Jug prav s temi tremi tradicionalnimi in samo Zahodu pripadajočimi krogi (katerih del je bila seveda tudi evropska filozofija). Tisti "danes", ki ga izgovarja Scheler, so leta neposredno po prvi svetovni vojni (ki ga je spočel vladajoči Zahod) in tik pred največjo ekonomsko krizo vseh časov v letih 1928 - 1934 (ki jo je tudi spočel Zahod); to je čas neposredno pred zmago nacizma v Nemčiji, ki je kmalu podaljšala prvo svetovno vojno v drugo svetovno vojno.
Človeštvo še nikoli v vsej svoji zgodovini ni samo sebi sekalo tako globokih, tako krvavečih in tako sramotnih ran, kot v teh treh katastrofah Zahoda, ki so se vse tri zgostile v samo treh desetletjih 20. stoletja. Glede teh treh največjih nesmislov v zgodovini človeštva so imeli res določen delež (vendar malo drugačen, malo manjši kot misli Schelcr) nekateri glavni duhovni krogi Zahoda, kakorkoli jih že imenujemo. Schelerjeve označitve "krščanski", "grški" in "znanstveni" krog pa so malo pregrobe, saj so pod temi oznakami globoka notranja nasprotja, od katerih je vedno lc en del sodeloval v trojni katastrofi Zahoda v prvi polovici 20. stoletja. Evidcntno pa je, da vzhodni in južni del človeštva nimata skoraj nobenega deleža v samouničevanju človeštva v prvi in drugi svetovni vojni in v
ekonomski krizi. Zato je Scheler ne samo smelo, ampak tudi pošteno iskal duhovne vidike teh katastrof kar lepo doma na Zahodu (temu se skoraj vsi zahodni filozofi še vedno izogibajo).
Bilo bi seveda naivno, če bi kakšnim duhovnim gibanjem pripisovali zavestne načrte za omenjene tri vrhunske polomije človeštva. Noben miselni tok ni krivec, ki bi količkaj neposredno odločal o teh katastrofah (vsekakor imajo tu večji dele?, politični in gospodarski vrhovi Zahoda). In tiste filozofske misli, ki imajo malo večji delež v splošnem vzdušju pred prvo svetovno vojno (racionalistična in naturalistična samovšečnost in nesamokritičnost Zahoda), in tiste filozofske misli, ki niso imele nobene aktivne vloge v razpihovanju ognja - oboje so imele veliko skupno pomanjkljivost, zaradi katere niso mogle niti slutiti, še manj predvideti (kaj šele ovirati) tako strahotno deformacijo duha in življenja v razvitih narodih sveta, kot so bile omenjene tri katastrofe. To skupno, glavno pomanjkljivost vseh tedanjih filozofskih tokov je rezko in lucidno izrekel Schelcr: njihovo mišljenje o naravi in bistvu človeka je bilo v svojem času veliko bolj prazno in zmedeno, kot je bilo za svoj čas spoznanje človekove narave v svetem pismu stare zaveze ali v stari grški misli ali v evangelijih. Zahodna duhovnost se v prvi polovici 20. stoletja ni sesula zaradi kakšnega velikega zla v njej sami, ampak zaradi nemoči njene filozofije. Ta filozofija je zaradi neznanja o človeku - zlasti pa o človeku moderne dobe - stala z osuplim in nemočnim obrazom ob treh katastrofah, ki se jim še sedaj ne zna in ne upa pogledati v obraz.
Velik napredek Schcleijevih temeljnih antropoloških rešitev je v naslednjem.
Scheler prerašča s posebnim pojmovanjem človeške cclote kot dinamične enotnosti bistvenih nasprotij tako poenostavljeno stlačitev človeške cclote pod eno absolutizirano stran človeka (sveta) kot tudi siromašne, okostenele dualizme, ki vnašajo v človeka nemočne razklanosti. Scheler je eden od odličnih graditeljev filozofsko-antropološke dialektike, s katero prerašča tako nedialiktične absolutizacije (npr. stoično, Kantovo in Spinozovo potlačitev cclote človeka pod ratio), kot tudi nedialektične dualizme (npr. Dcscartcsovo razcepitev človeka na res extensa in res cogitans ali Freudovo razcepitcv človeka na id, ego in super ego).
Pomemben je metodološki napredek antropologije v 19. in 20. stoletju (Kant, Fichte, Fcuerbach, Heidegger, Sartre, Freud, Plessner, Rothacker in drugi), da se zavestno ločuje od spekulativno-mctafiz.ične filozofije. Vendar ta filozofija v pojmovanju cclote človeka ni dosegla ravni Schelerjeve antropologije.
Schelcr se npr. od Kanta ostro loči, ko odkriva v bogati plasti človeških čustev, nagonov in interesov najvažnejšo energetsko-impulzivno moč, ki edina podeljuje energetske naboje vsem človeškim aktom; od preporostih zapažanj in spoznanj do najvišjih kulturnih vzletov. Od Freuda pa se Schclcr (čeprav sprejema njegovo teorijo o sublimaciji) ostro razlikuje, ker odgovarja na vprašanja, ki jih Freud ni razrešil: kaj v človeku sublimira nagone v kulturno dejavnost, v kateri smeri se vrši sublimacija in s kakšnim smotrom sc vrši - zaradi katerih končnih vrednot in ciljev?
Schclcr odgovarja, da jc prav duh (katerega načela se delno skladajo z načeli človeške biti) tisti, ki izvaja potlačitev nagonov tako, da po idejah-vrednostah vodena volja odvzema vsem ideji nasprotnim nagonskim impulzom predstave, ki so nujne za nagonsko delovanje. Obenem pa duh idejam-vrednotam ustrezne predstave postavlja kot "vabo" nagonom in tako koordinira nagonske moči, da izvajajo po duhu projektirani voljni smoter. Samo nagoni oživljajo duha s svojo življenjsko močjo.
To negira, pravi Scheler, klasično teorijo vse zahodne filozofije, da imajo ideje svojo lastno moč in dejavnost. Zato se Scheler izrecno strinja z Marxom, da se ideje, ki nimajo v svojem ozadju nobenih strasti in interesov, običajno blamirajo v svetovni zgodovini. Direktna borba čiste volje (tu se seveda spomnimo Kanta - V.R.) proti nagonskim močem je po Schelerju nemogoča. Volja doseže, poudarja Scheler, prav nasprotno od svoje težnje, če se - namesto da intendira k višji vrednoti, katere uresničitev omogoča "pozabo zla" in ki spodbuja energijo človeka - usmeri na premitivno tlačenje, zanikanje nagona. Najvišja človeška sublimacija, vodena in koordinirana z duhovnimi vrednotami, je obenem najplodnejša enotnost vseh bistvenih področij narave. Obojestransko, komplementarno prežemanje izvirno nemočnega duha in demonskega (tj. do vseh duhovnih vrednot slepega) vzgona s posredovanjem duhovnega ideiranja človeških potreb - to je končni cilj biti in njenega procesa.
S temi dognanji - ki so res prava filozofska antropologija - Scheler nadaljuje enotni tok antropoloijc in dialektike, ki teče od prve evropske in svetovne filozofije (Tales, Anaksimandros, Heraklit, Ksenofan, Protagora, Aristoteolova misel) preko evangelijskega krščanstva, Kantove estetike in izvirnega marksizma do sodobne filozofije. To enotnost antropologije-dialektike v zgodovinskem toku filozofije bomo podrobneje prikazal v naslednjem oddelku.
Dialektična rešitev vprašanja človeške celote in njenega mesta v svetuje pri Schelerju dosegla višjo raven kot pri vseh drugih filozofih 20. stoletja. Scheler je most med nasprotnimi in najpomembnejšimi plastmi človeka - med naravnim in transcendentnim; med potrebami, strastmi, interesi na eni in duhom na drugi strani - našel v novem pojmovanju duha, ki ni samo spoznavna sinteza, ampak je nosilec dejavne sinteze in diferenciacije. Ta dejavnost duha je daleč (po svoji večji vlogi v ustvarjanju človečne celote človeka in v njegovi počlovečenj združitvi z vso naravo) nad običajno spoznavno sintezo. Duh je pri Schelerju najvišji izvor sinteze glavnih nasprotij v človeku, ki jo opravlja s funkcijo ideiranja, s postavljanjem idej-vrednot kot ciljev (projektov) celovite dejavnosti človeka in kot glavnih nosilcev človeške dinamike.
Scheler je tako v 20. stoletju najbolj jasno nakazal, da prav filozofska antropologija (in samo ona) more prerasli anahronistične razcepe v dosedanji filozofski misli med življenjem in duhom, med telesom in dušo, med subjektom in objektom, med bitjo (bistvom) sveta in bitjo človeka, med racionalnim, empiričnim in cmotivnim ter med formalnim in vsebinskim, ki so v dosedanji filozofiji povzročili globoke razkole med idealizmom in materializmom, med naturalizmom, imanentizmom in absolutnim transcendentizmom, med subjektivizmom in objektivizmom in mehanicizmom, med formalizmom in kontenutizmom (če naj uporabim ta zadnji izraz Galvana della Volpeja).
V tej smeri jc zlasti pomembna Schclerjcva kritika Dcscartesovcga dualizma, ki je najbolj obvladoval in najbolj obremenjeval misel novega veka. Klasična teorija o človeku, pravi Scheler, jc našla najpolncjši izraz v Descartesovi teoriji, glede katere smo se (Schelcr) šele sedaj odločili, da se je moramo popolnoma in brez ostanka otresti. S tem, ko je Descartes vse substance razdelil na "miselne" in "razsežne" (prostorne), jc vnesel, kot utemeljeno meni Scheler, v zahodno zavest celo vrsto najtežjih zablod o človeški naravi. Vse, kar ni ljudska zavest in mišljenje, jc moral zato razložiti čisto "mehanično", s tem pa je človeka iztrgal iz majčice narave in izgnal življenje iz vsega sveta.
Schelcr ugotavlja na osnovi najnovejših znanstvenih dognanj (biologija, nevrologija), da nc obstoji nikjer v človeku fiksiran prostorček, v katerega bi bila zaprta duševna (ali
duhovna) substanca in ki bi predstavljal njeno privilegirano in statično središče. Z navajanjem konkretnih bioloških in nevrofizioloških dokazov pokaže Schclcr, da jc vzporedno fiziološko polje psihičnih pojavov vse človeško telo (in nc samo možgani) in da ima eno in isto človeško življenje na znotraj psihično in navzven telesno ustvarjalno obliko. Fiziološki in psihični življenjski procesi so ontološko strogo identični in to pojmovanje o enotnosti življenja premošča, trdi Scheler, prepad, ki gaje Descartes zasekal med telesom in dušo.
S svojimi izvajanji je Schelcr dokazal, da razccpc med filozofskimi smermi lahko prevlada z. enotno povezujočo mislijo samo dialektična antropologija. Nakazal je tudi, da je samo s tako antropologijo možno smiselno povezati vse številnejše in vse bolj ozko specializirane humanistično-družbene vede, ki se ožje bavijo s posameznimi izseki ogromnega bogastva človeških dejavnosti in družbenih oblik. Ta Schclcrjev sklep zasluži, da ga navedemo dobesedno: "Naloga filozofske antropologije je, da točno pokaže način, kako iz osnovne strukture človeške biti... izhajajo vsi specifični človekovi monopoli, posli in dela, kot so: jezik, zavest, orodja, orožja, ideje o pravu in nepravu, država, upravljanje, izrazne funkcije umetnosti, mit, vera, znanost, zgodovinskost in družbenost."
Schelerjev poziv vsej filozofiji, da po največji dotedanji katastrofi - po prvi svetovni vojni - zapusti svoje neživljcnjske nazore in zgradi bolj življenjsko filozofijo -antropologijo, je kasnejša svetovna zgodovina povsem potrdila. In to jc potrdila še toliko bolj izrazito, ker se filozofija 20. stoletja ob Schclcrjcvcm pozivu k antropologiji ni dovolj prebudila. Če ne bi filozofija še naprej (skupaj z ostalo inteligenco) skrivala impulzivno človeško naravo pod tančico čistega razuma in uma, bi lahko jasno pogledala v vulkansko jedro človekovih potreb, strasti in intersov in v eruptivno moč, ki jo vnašajo v vse plasti družbe. Tedaj bi bilo nekaj več (nc mnogo več) izgledov, da bi človeštvo 20. stoletja vsaj predvidelo možnost uničujočih izbruhov in deformacij, ki so sledile ena za drugo v šestih desetletjih po izidu Schelcrjevc knjige: nacizem, kolonializem, druga svetovna vojna, stalinizem, vojno in imperialno nasilje proti narodom Azije, Afrike, latinske Amerike in Južne Evrope, največja oboroževalna tekma vseh časov in krepitev ogromnih vojnih blokov, nesmiselna potrošnika mrzlica in uničevanje narave.
Ob vseh teh prevladujočih izbruhih pa jc vendar živel tudi svetovni duh, ki poskuša koordinirati človeštvos projekcijami vrednot. Ta duh ni bil v 20. stoletju nikoli popolnoma uničen. Res jc bil včeraj še podrejen, danes pa se že krepi, čeprav velik del filozofije še vedno spi.
Najnovejši prizor tega dogajanja bo opisan v predzadnjem oddelku te razprave.
II. ENOTNI TOK ANTROPOLOGUE-DIALEKTIKE V ZGODOVINI FILOZOFIJE: TALES, HERAKLIT, ARISTOTEL, EVANGELIJI, KANT IN MARX
Ko govorim o antropologiji filozofov, ki so navedeni v naslovu, se zdi, da je aster paradoks v trditvi: dosedanja strokovna zgodovina filozofije jc pri teh znanih, skoraj slavnih filozofih pogosto prezrla antropologijo (ta se je pojavljala vedno v zvezi z dialektiko), čeprav so pri njih elementi antropologije krepki.
Ker pa vemo, da je bila filozofska antropologija v skoraj vseh filozofijah in znanostih v zadnjih 2500 letih le podnajemnica, ki je stanovala le anonimno (brez lastnega naslova na glavnih vratih) v knjigah o metafiziki, etiki, estetiki, pedagogiki, ekonomiji, sociologiji, psihologiji itd., tedaj zlahka razumemo, da pri pozabi antropologije v zgodovini filozofiji ne gre za noben paradoks in tudi ne za ideološko zaroto, ampak za preprosto miselno zakonitost. Ker jc dosedanja filozofija in znanost najmanj oblikovala sistematsko misel o človeku kot celoti, filozofi niso mogli najti v pretekli filozofiji tistega, česar niso imeli v lastni glavi: izdelane misli o celoti človeka. Niso pa opazili močnih elementov te misli, ker sc jc skrivala pod naslovi kot Nikomahova etika. Metafizika, Poetika (Aristotel), Kritika prcsojcvalne moči (Kant), Ekonomsko filozofski rokopisi. Nemška ideologija. Sveta družina (Marx) in Evangeliji po Mateju, Marku, laiki in Janezu.
Tales in Ileraklit
Skoraj vsi strokovni zgodovinarji filozofiji povsem zmotno uvrščajo in zožijo kakšnih 15 sijajnih prvih grških filozofov samo v nekakšno "kozmološko" filozofijo, ki naj bi bila povsem gluha za antropologijo. Tako stanje naj bi v začetnem grškem duhu trajala kakšnih 150 let, od Talcsa pa vse do Sokrata.
Ta nestrokovna ocena strokovnjakov dokazuje, da so bili filozofi brez antropologije zavezanih oči za bistvene antropološke elemente prav na začetku grške filozofije. Niso uvideli: a) da je bila ta začetna filozofska antropologija sestavina prebujanja dela grškega ljudstva, ki je moralo filozofsko antropologijo in dialektiko poroditi kot plod svojega socialnega in kulturnega razvoja in b) da jc bila prav ta zavestna začetna antropološkost (generičnost, humanističnost) tudi izvor kozmologije in splošne dialektike (ne pa narobe, kot bi sc zdelo po skoraj vseh učbenikih zgodovine filozofije).
Navajam nekaj dobesednih in izrazitih antropoloških in etičnih stališč (da bi ohranila podobo začetne izključne kozmologije, jih je filozofija morala strpati pod nestrokoven, meglen in figurativen naslov "sedem modrih"): Spoznaj samega sebe! Ničesar preveč (legenda pravi, da sta ta dva skupna napisa vseh sedm ih modrih na svetišču v Dclfih); Težko jc sebe spoznati! Brezdelnost je muka! Drži se mere! (Tales); Duši nc najdeš meja, če tudi prehodiš vsa pota: tako globok logos ima! Vsem ljudem je dano, da sami sebe spoznavajo in razumno mislijo! (Heraklit).
Vse te teze so temeljne sestavine filozofske antropologije. Njihova vsebina se dopolnilno vidi iz konteksta drugih izrekov "sedem modrih" in iz njihovega vsega zgodovinskega konteksta (pojav demokracije v nekih grških mestih, krepitev trgovskega in obrtniškega sloja, trgovska kolonizacija Sredozemlja in s tem povezane revolucionarne spremembe v mišljenju in vrednotenju, kar izrazi Homer z razliko med likoma Ahila in Odiseja, v zmanjševanju vloge mitičnega, v Solonovi zakonodaji in v Pcriklejevem govoru padlim).
Spoznaj samega sebe\ je revolucionarni (in zato dialektični) filozofsko antropološki in življenjsko vrednostni preobrat. Človek se osvobodi naenkrat duhovnega in družbenega suženjstva samovoljnim mitično-plemenskim odtujitvam in poišče prvi temelj svoje
celovitosti in njenega samodoločanja v kritičnem mišljenju osebe. Glavni vzrok človeške biti in bistva niso več absolutni vzroki izven običajnega posameznika (v obliki kapricioznega, nobeni zakonitosti podrejenega odločanja olimpijskih bogov in plemenskih voditeljev ali mestnih tiranov). Glavni (možni) vzrok osebe (kot atomarne človeške celote) postane sedaj samozavedanje o konkretnem bistvu posameznika, ki je še jasnejše v soočanju z vrednotami družbe: to soočanje je jasno razvidno v izrekih sedem modrih.
Človekovo bistvo nastopa torej prvič v vsej zgodovini kot zavestni misclno-praktični samo dialog med mišljenjem in bitjo iste osebe, med aktualnim stanjem in potencialno ravnijo osebe, med vrednostnim stanjem osebe in družbe - torej med poli, ki so lahko zelo nasprotni (če bi bili lepo usklajeni, ne bi bilo potrebno samospoznanjc, ker nc bi bilo nobenega problema). Te pole lahko človekovo samodejavno mišljenje tudi usklajuje (če ne bi bilo tako, čc bi bili ljudje absolutno podrejeni absolutnim razccpom, nc bi bilo smiselno spoznavanje za delovanje, ampak lc za predanost usodi).
Iz Periklejevega govora padlim zvezi višina mišljenja svobodnih Grkov, ki seje tedaj povzpela visoko nad vse narode: mi smo drugačni, ker je naš temelj samozavedni posameznik. Toda to filozofsko-antropološko stališče je prisotno vsaj žc 200, 300 let prej v liku Odiseja. Čeprav jc gonjen od številnih bogov in polbogov, sc Odisej od svojih, še mitično inficiranih tovarišev razlikuje o tem, da predvsem on sam zavestno odloča o svoji usodi, da ga samo njegovo mišljenje in ustvarjalno domiselno ravnanje more izpeljati iz jame Kiklopov in iz zapeljivosti Scil in Karibd k obzorjem svobode. Ta odisejski koncept samozavednega človeka in življenja na koncu tudi premaga mitični konccpt, se uveljavi kot plodnejši.
Težko je v literaturi najti bolj slikovito dialektično podobo o graditvi celovite človečnosti v neprestanem boju za lastno osebno podobo, ki jo je treba neprestano klesati v soočanju s stalnimi nasprotji v osebi, družbi in kozmosu - kot je Odisej.
Že 300 let pred Aristotelom se pri "sedem modrih" jasno izoblikuje teza o pravi človeški meri. Tu gre že za tezo, da jc osebna in skupinska cclovitost možna samo kot sinteza, kot komplementarnost človeških nasprotij in kot premagovanje enostranskosti. Tudi delo jc že zavestna človeška potreba: brezdelnost jc muka (Talcs).
V vso neizmerno globino človeške dialektike, ki je žc v posamezniku, pa se zazremo z navedenimi Heraklitovimi izreki. Ix-ti odkrivajo človeško duhovno neskončnost s tezo, da ima človeška duša tako globok logos, da ji ne odkriješ meja. Isto misli že Tales rekoč: težko jc sebe spoznati!
Iz te antropološke (ezoterične in eksoterične) grške filozofije izhaja tudi njena kozmološka filozofija: obe tvorita enotno filozofijo, ki je cclota različnosti človeka in sveta.
Pri Talcsu, Hcraklitu in pri vseh drugih "predsokratikih" obstoja res tudi samostojen kozmološki moment. Le-ta ni kakšen kantovski subjektivistični podaljšek kategorij čistega uma, ampak gre za samostojni svet, za stvar na sebi. Odkritje bistva tega samostojnega sveta pa ima za svojo predpostavko zavestno antropologijo, ozaveščanjc grškega človeka, da je on sam glavno izhodišče sebe in svojega sveta in da ne obstajajo absolutni metafizični vzroki človeka in sveta v obliki olimpijskih bogov. Šele ko so bili iz dela grške zavesti ti absolutni vzroki odstranjeni in zamenjani z aktivnim antropološkim žariščem, seje zavest Talcsa, Heraklita in drugih antropologov lahko svobodno obrnila k resničnem temeljem kozmosa in jih gledala kot svoj miselni in akcijski predmet, in ne kot zastrašujoč nadizkustveni absolut.
Tales najde v vodi podstat in počelo vsega ko/m osa. V tej preprosti figuri je skrita tudi globoka dialektična resnica. V obliki vode se nam namreč temeljna zakonitost kozmosa-sveta prikazuje kot gibjiva in raznolika zakonitost, kot empirična, naravna in kot dostopna človeku, kot element, s katerega samostojno zakonitostjo se človek lahko dejavno spopada, saj jo lahko spozna kot svoj predmet in kot predmet svojega delovanja. To ni več skup samovoljnih olimpijskih bogov, ki so s svojo brezmejno močjo in z nezakonitim delovanjem spremenili človeka v nemočni predmet. Čeprav nas tokovi vode (morja, rek) lahko potopijo ali nas ogrozijo s sušo, mi te tokove s spoznavanjem njihove zakonitosti lahko tudi obvladamo (ali kot mornar Odisej, ali kot graditelji namakalnih sistemov, vodovodov in jezov) z ustreznim reguliranjem vode v nas in v svetu pred nami.
Dialektika človeka in dialektika sveta sta v tej Talesovi filozofski podobi samostojni. Sta pa lahko komplementarni, ker sta tolikanj analogni, da sta v stalnem odnosu in da imata tudi skupne najsplošnejše strukture.
Podoba sveta kot reke, ki teče, se nadaljuje pri Heraklitu. Ta pa je napravil šc velik nov korak v dojemanju tesne povezanosti, ki jo med antropologijo (kot predpostavko) in kozmologijo-ontologijo ustvarja najsplošnejša dialektika. Pri Heraklitu jc otipljivo prisotno: na višji razvojni stopnj i se je grški človek najprej zavedel intenzivne dialekt ičnosti v lastni osebi (duši nc najdeš meja) in v svoji družbenosti (vojna je splošen pojav: boj jc vsemu kraj, iz enih naredi sužnje, in drugih pa bogove). Ker jc boj nasprotij človeku najbolj razviden v sami človeški družbi (vojne, razredni spopadi - tudi v samem Efczu), sc jc predpostavka (hipoteza, analogija) za Hcraklitovo tezo o nasprotjih v vsem kozmosu -porodila iz človeških izkustev o nasprotjih v lastni osebi v družbi.
Povezanost izrazite antropološke in ontološko-kozmološke dialektike je očitna tudi pri Talcsovem "kolegu" iz Milcta, pri Anaksimandru, ki pravi: človek je nastal iz drugorodnih živih bitij; šele ko so bili ljudje toliko močni, da so si lahko sami pomagali, so izlezli iz rib in prešli na kopno (človek jc torej s kozmosom obenem razvojno enoten in je v njem tudi nova, višja kvaliteta); iz česar stvari nastajajo, v tistem minevajo, zakaj druga drugi plačujejo kazen po redu časa (to pomeni: ista zakonitost sprememb je značilna za človeka in za kozmos).
Aristotel
V razvoju svetovne filozofije ni filozofa, pri katerem bi bili filozofska antropologija in dialektika tako nazorno, in šc več - tako veličastno in plodno - povezani kot pri Filozofu (tako so stari utemeljeno imenovali Aristotela).
Paradoks zgodovine filozofije je zopet v tem, da jc ona vlogo antropologije pri Aristotelu obenem in nekako videla in skoraj povsem spregledala ter s tem magistralno dokazala svojo lastno centralno belo liso: nezavedanje o središčni vlogi antropologije za ontologijo, kozmologijo, etiko, estetiko, gnoseologijo. Središčno vlogo antropologije pri formiranju nekaterih teh področij bomo pri Aristotelu zlahka dokazali.
Tisto, kar je bilo pri Aristotelu na dlani in kar je videla tudi vsa dosedanja filozofija: ko Aristotel analizira najbolj abstraktne pojme, uporablja večkrat v svoji metafiziki kot
primer človeški delovni akt (akt kiparja, gradbenika). Pri tem zgodovina filozofije ni dovolj dojela, kakšen pomen ima sijajna domislica delovnega akta kot centralnega eksempla za lastno Aristotelovo filozofijo in kakšnen potencial je svetovna filozofija zapravila, ker ni uvidela centralne vloge delovnega akta ne samo za antropologijo, ampak za vse filozofske "discipline" (namreč: pomen analize akta za vse temeljne filozofske probleme v vseh filozofskih disciplinah: subjektivno-objektivno, racionalno-cmotivno, pojmovno-zamišljajsko-fantazijsko-predstavno, izkustveno-normativno, vzročnost, zakonitost itd.).
Poglobimo se malce v Aristotelov delovni akt tam, kjer jc njegova zveza z ontologijo, kozmologijo najbolj očitna in večslojna: odnos med aktom in teorijo svetovne vzročnosti. Notranja struktura vsakega delovnega akta se pri Aristotelu najjasneje razpre pri razlagi počel in vzrokov: oblikovalni vzrok je pojem, gibalni vzrok je akcija stavbenika (kiparja), materialni vzrok je kamen (bron) in smotrni vzrok je hiša (kip). Kasnejša filozofija ni prišla daleč naprej v razlagi strukture delovnega akta (izjema je delno Kant in še bolj Marx, ko precizirata formalni vzrok kot zamisel - o tem kasneje). To pokaže, da filozofija ni uvidela, kakšen skrit zaklad in potencial se skriva v antropološki kategoriji delovnega akta.
Zanimivo je, da se Aristotelova struktura delovnega akta najbolj izrazito pojavi kot metodološki pristop v Metafiziki, ki se zdi od antropologije zelo oddaljena (in ne v Aristotelovi etiki ali estetiki, čeprav se tam izrazito govori o dejanj ih). To je nazoren primer, kako lahko centralna kategorija antropologije, etike in estetike - delovni akt - živi tudi v "najbolj oddaljeni" disciplini (metafiziki, ontologiji, kozmologiji) in celo v njej odigra centralno vlogo. V Aristotelovi Metafiziki vzpostavi delovni akt čudovito zvezo med antropologijo in ontologijo (kozmologijo). Ta zveza pokaže, da človeško bistvo (delovni akt) lahko skladno pulzira v strukturi vesolja, da pa kljub tej komplementarnosti človek in svet ne izgubita lastne vsebine. Povezani z delovnim aktom, postaneta antropologija in ontologija dialektični in komplementarni.
Izhajajoč iz strukture delovnega akta, Aristotel vleče v vseh filozofskih disciplinah veličastne velemojstrske poteze in lahko z istimi figurami (pojmi) zlahka premaguje vse predhodne grške velemojstre (vključno s Platonom, Demokritom, sofisti, Kratilom itd.).
V strukturi delovnega akta najde Aristctel svežo misel o človekovi in svetovni večvzročnosti. S to mislijo Aristotel prevlada enostransko deterministično pojmovanje, da lahko en sam vzrok popolnoma postavi cclo posledico (cclo stvar, pojav), kar je izhodišče vseh enostranskih filozofij, Če sc zdijo še tako nasprotne. Vscmočni absolut in vzrok jc zanje ali ideja ali materija ali forma ali vsebina ali statika ali dinamika ali ratio ali cmotio - in že imamo ozko enostransko filozofsko smer.
Aristotelova večvzročnost pa utemeljeno odkriva, daje vsak človeški in svetovni pojav (posledica, stvar) vedno sintetična rezultanta več vzrokov, ki so med seboj kvalitetno različni, ki so vsak z vsakim v kvalitetno različnem odnosu in ki z večkratno medsebojno sintezo formirajo enoten in kvalitetno nov pojav.
Tako živo dialektično pojmovanje svetovne vzročnosti in zakonitosti je visoko nad vsakim preprostim, enoplastnim determinizmom, kot tudi nad vsakim preprostim indeterminizmom.
Poraba delovnega akta kot izhodišča za pojmovanje človeške in svetovne dialektike pa ni samo nekakšen domiseln šolski primer, ki bi ga Aristotel slučajno porabil in ki bi ga lahko morda zamenjal tudi z nekim drugim primerom. Če žc zgodovinarji filozofije ne govorijo dobesedno tako, pa ne vem za oceno, ki bi pojasnila, zakaj je Aristotel (ali pa kdorkoli drug) lahko odkril tako velik del dialektike vesolja (kozmosa) izhajajoč iz
človeškega bistva, katerega žarišče je delovni akt. Če pa je temu tako, delovni akt ni več slučajni šolski primer, ampak najplodnešc izhodišče filozofije (kasneje tudi o njegovi vlogi v Aristotelovi etiki in estetiki).
Gre namreč za naslednje: zaradi izjemne dinamičnosti in plastičnosti človeškega zamišljanja (ki je center delovnega akta) človek v svojem delu povezuje veliko več vzročnih nizov, kot katerokoli drugo bitje. Zato lahko človek najde več vzročnosti, več nasprotnosti in več medsebojnih delovanj (vzrokov in posledic) v svoji biti in to v veliko bolj izraziti obliki, kot v katerikoli živali, mrtvi stvari ali vesoljnem telesu. In samo zato, ker človek najde to izrazito dialektičnost najprej v samem sebi in jo živo doživi, samo zato postavi vprašanje in hipotezo: ali ni taka večvzročnost prisotna tudi v vseh pojavih sveta in med njimi.
Toda za dojemanje svetovne dialektičnosti (večvzročnosti, medsebojnega delovanja) mora človek posebno dialektiko svoje biti osvoboditi od konkretnih človeških oblik in ohraniti samo bistvene splošne odnose: forme in vsebine, forme in materije, aktivnosti in pasivnosti, medsebojnega delovanja, statike in spreminjanja.
Potem, ko je odkril strukturo delovnega akta kot izrazito večvzročnost, je Aristotel z lahkoto in zelo koherentno zarisoval nedaljnje velike poteze nove filozofske misli, ki je združila vse pozitivno v dotedanji filozofiji v novo veliko zgradbo filozofije.
Združitev forme in materije, ki sta obe pojmovani kot dejanska1 vzroka bili, ne vodi v podreditev ena drugi tako, da bi bila ena ali druga samo platonistična senca ali samo heglovski videz ali da bi na koncu ostalo obstoječe samo obče (kot v paramenidovstvu ali v platonizmu) ali samo posamično (kot v nominalizmu).
Dejanskost in forme in materije kot dveh obstoječih delnosti pri nastajanju vsakega posamičnega, konkretnega razloži na nov način in bistvo in nastanek posamične reči. Šele v združitvi forme in materije se ustvarja najpolncjša bit, prva substanca, najpopolnejša stvarnost.
To pa jc najmočnejše izhodišče, da misel preide k dialektičnim sintezam med občim in posamičnim, med idealnim in dinamičnim, med možnim in dejanskim (udejanjenim), med statičnim in dinamičnim. Vse tc sinteze je bilo mogoče doseči v Aristotelovi misli samo iz nastavka, da sta svetovna vzroka in vzroka pašamičnega obe: forma in materija. S tem pa je prav v lastnem človeškem bistvu Aristotel in vsak normalni človek lahko našel daleč največ in najbolj razvidnih dokazov, da je Aristotelova dialektika med formo in materijo izkustveno čvrsto utemeljena. Nikjer v naravi se spajanje materije in forme in spreminjanje njunih mest nc dogaja niti približno tako pogosto (vse novi človeški proizvodi) niti na tako številnih področjih (človekova materialna proizvodnja, vzgoja, šolstvo, umetnost, religija, mit, znanost, družina, politika, morala) niti v tako nazorni obliki - kot v številnih človekovih praksah (delu, ustvarjanju).
Teza, da globja resničnost in globja bit nastane samo z združitvijo samostojne forme in samostojne materije (nc pa anemične kantovske materije, ki je izgubila bistveno zvezo s stvarjo na sebi), vodi k sintetičnem pojmovanju odnose med posamičnim in občim. Tak odnos je globoko utemeljen in v dejanski človekovi in svetovni strukturi. Pri Aristotelu občosti (tudi kot posebnosti) predstavljajo in forme in materije. Te občosti se križajo v
t - Pod "dejanskim" razumemo tu samo obstoječe (saj obstoji tudi materija kot možnost), oziroma tisto, kar ni samo videz, senca; ni pa "dejansko" samo, kar je izoblikovano, udejanjeno.
posam ičncm, v posamičnih konkretnih bitjih, vendar nc tako, da bi ali idealna ali materialna občost podredili posamično. Obe - forma in materija - sta v posam ični substanci samo njuna dela, samo njuni strani; šele posam ično kot cclota jc nova kvaliteta, ki ni samo vsota svojih občosti, ampak s sintezo nastala višja posamična bitnost: konkretna individualna, neponovljiva prva substanca.
Občosti torej v vesolju dejansko obstojijo kot kvalitetno različne, vendar niso nad posamičnostmi, ampak v njih in se v njih križajo v nove kvalitete. Šele bogastvo neštevilnih kvalitetno samosvojih posamičnosti ustvarja bogastvo svetovne kvalitetne različnosti.
Šele izhajajoč iz teze, da imata in forma in materija samostojno in dejansko vsebino, je Aristotel lahko našel izhodišče za splošno, kozm ično nujnost sprem injanja in za svetovne zakonite odnose med možnostjo in nujnostjo ter aktualnostjo ter med pojavom in bistvom (iz tega pa gnoseološko nujnost polarnega odnosa med čutno-empiričnim in pojmovnim delom spoznanja).
Šele če upoštevamo, da sta v vseh pojavih forma in materija obstoječa vzroka, moramo priznati, da stvar in materija nista avtomatični odsev forme kot nekakšni njeni senci (videza, privida) ali kot zrcalni podobi in da sc forma (in človeška ideja-zamisel) lahko združi z materijo in se udejanji samo po nekem dejanskem proccsu. Samo v takem dejanskem procesu lahko forma prevladuje obstoječo materijo, človeška zamisel in akcija pa odpor predmeta obdelave. Ta povsod prisotni dejanski proccs združevanja forme z materijo jc realno svetovno spreminjanje. Brez tega realnega svetovnega procesa med formo in materijo bi bilo spreminjanje samo navidezno.
Iz istih Aristotelovih izhodišč - strukturalni odnosi v delovnem aktu, zlasti med formo in materijo - sledi dejanskost strukturalnega odnosa med potencialnim in aktualnim (dejanskim), med pojavom in bistvom.
Ker forma in materija obstojita in ker jc dejanski razmik med formo in materijo na eni in prvo substanco na drugi strani (kot višjo, polnejšo bitjo) - zaradi tega je seveda dejanski začetni razmik med možnostjo in stvarnostjo, kot jc lahko tudi dejanska njuna zveza vzpostavljena z dejansko spremembo.
Zato je tudi realen svetovni strukturni odnos med pojavom in bistvom, med zunanjim in notranjim. Ker sc bistvo udejanja skozi več faz in ker jc bistvo posamičnega notranji odnos več sestavin (forme, materije, dejavnosti, smotra), se konkretna pojavnost vedno razlikuje od njenega bistva in zunanjost vedno od notranjosti.
Najbogatejši in najrazvidnejši dokazni material za polarni odnos med možnostjo in dejanskostjo najde Aristotel (in vsak človek) zopet v antropološkem področju, v človeški delovni biti. Dokler sta ločeni, sta človeška misel in delovna moč na eni in predmet dela na drugi strani samo možnosti, delovni proces in produkt katerkoli vrste (materialni, umetniški, moralni, politični) pa sta uresničevanje in uresničitev teh možnosti.
Niti kasnejša filozofija niti strokovna zgodovina filozofije nista dovolj zapazili, kakšni močni potenciali za dojemanje odnosa med transcendcnco in imancnco, med normativnostjo in indikativnostjo se skrivajo v Aristotelovem delovnem aktu. Forma-subjektivno dejansko transcend i ra mejo s svojim predmetom samo z delovanjem. Samo po tem delovanju postane predmetu-materiji imanentna in živi v preoblikovani podrejeni materiji bolj trajno kot trenutni miselni preblisk v človeški glavi. Najvišja transcendcnca forme in materije pa je končni produkt kot višja kvaliteta in združitev obeh. Ali ni najbolj prirodno razlagati normativno kot tisto začetno formo-zamiscl, ki usmeri ves delovni proccs in ki jc plodna samo, če je dovolj analogna po svoji strukturi s strukturo
delovne akcije in predmeta dela, če je torej normativno analogno z indikativnim (izkustvenim)?
Vse omenjene ontološke strukture Aristotelove filozofije, ki so bile izvedene s postopkom abstrakcije in posplošitve iz antropoloških struktur (iz akta) in nato še verificirane v zunajčloveškem svetu, omogočajo tudi dialektični pristop k teoriji spoznanja. Čeprav je bilo to pri Aristotelu na dlani, je kasnejša abstrakcionistična in neantroploška filozofija pozabila, kako zelo jc v Aristotelovem pristopu spoznavni proces podzidan (po "marksistično") z prakso, z delovnim procesom. Povezava teorije spoznanja in človeške prakse ni torej nobena marksistična izmišljotina. Empirično, pojmovno in konkluzivno spoznanje so res tri stopnje spoznanja. Človeški delovni in življenjski proces se začne najprej z zaznavami in prestavami zunanje, potencialne površine možnih delovnih predmetov in površine mirujoče delovne moči. V pojmovno bistvo in v zamišljalske sklepe pa človeška m Lsel prodira približno paralelno in komplementarno s tisto fazo dela, ki prodira z delovno, eksperimentalno akcijo v notranje bistvo predmeta dela : človek v tej akciji odkriva skrito bistvo lastne delovne moči in njenih bistvenih odnosov s predmetom in sredstvom dela.
Ta sklop Aristotelovih sijajno povezanih antropoloških, ontoloških (kozmoloških) in gnoseoloških kategorij jc temeljna predpostavka Aristotelove etike in estetike. Velik metodološki Aristotelov korak je v tem, da se Aristotelova antropologija v etiki in estetiki cksplicira samo kot zavestna in jasno izražena prenos ta vka-hipoteza in ne kot deduktivna absolutna premisa etike in estetike.
Aristotel se ni napram Platonu postavil najbolj samostojno (kot menijo nekateri) z gnoseološko kritiko njegovih idej, ampak še bolj samostojno z antroploško, etično in ontološko kritiko Platonovih idej v Nikomahovi etiki. Aristotelova kritika Platona v tej etiki ima bolj temeljne humanistično-vrednostne posledice in močnejše teoretske temelje kot v Metafiziki. Šele v Nikomahovi etiki je razvidno (in od samega Aristotela poudarjeno), kako Aristotelova antropološko-ontološka razlaga važnih kategorij (obče in posamično, identično in različno, spremenljivo in statično, vse to pa izvedeno iz človeškega dela) predstavlja nujen hipotetičen prolog teoriji morale in vrednot, sociologije in politologije.
Prve vrstice Nikomahovc etike so neposredna antropološko-sociološka utemeljitev etike in sociologije morale v človeškem delu, v strukturnem odnosu med delom posameznika, družbeno delitvijo dela in integracijo dela, ki jo nujno izvaja politika-etika kot delo višje vrste. Vsako dejanje teži, pravi Aristotel skoraj dobesedeno, k nekemu dobru in končni namen etike ni spoznanje, ampak dejanje. Dejanje jc tu postavljeno prav v središče antropološke, sociološke in etične teorije, saj Aristotel z združevanjem istovrstnih dejanj utemeljeno razlaga nastanek področij delitve dela (gospodarstva, pomorstva itd.) in njihovega združevanja na višji ravni s politiko-etiko.
Dalckoscžni teoretski in življenjski pomen tega teoretskega težišča (zaradi katerega se Aristotel prav tu poda najodločneje po drugi poti kot Platon) pa Aristotel pokaže sam. Aristotel lc nekaj strani kasneje v tej isti etiki nakaže svojo najostrcjšodistancood Platonove ideje dobrega, ki jo vidi kot ostro nasprotnost lastnemu pojmovanju vloge dejanja in strukture dejanja, nasprotnost njegovi razlagi odnosa med pojmom in izkustvom ter med posamičnim in občim, med spreminjanjem in statiko, med identičnim in različnim.
Aristotel se s temi problemi sooča ob Platonovi tezi, da je najvišje dobro neka kozmična ideja, ki je nad vsem drugim, ki jc ena sama in večna, ki jc samo v sebi utemeljena, ločena od vseh izkustvenih stvari in ki je zato absolutno dobro (bog). Nasproti Platonu
Aristotel dokazuje, da ne obstoji eno samo ločeno dobro, ampak da so različne vrednote (dobra) določene konkretno-relativno glede na različna področja stvarnosti (ontološke kategorije) in glede na različne človeške dejavnosti, področja. Dobro kot ena sama, v sebi obstoječa in povsem brezrazlična ideja pa bi bila - poudarja Aristotel v skladu s svojo ontologijo in antropologijo - oblika brez vsebine in zato taka ideja ne bi bila nikakršno dobro.
Dobro je po Aristotelu torej možno - če naj ta beseda sploh še ohrani nek smisel in ne pade v contradictio in adjeeto-samo, če je enotnost oblike in vsebine: samo, če je konkretni odnos konkretnih bitij (substanc), ki nastajajo v človeškem svetu in v različnem svetu kozmosa. Če "dobro" izenačimo popolnoma s svetovno idejo, ki je od bitij povsem ločena in v sebi popolnoma identična, ta ideja nima več nobene značilnosti "dobrega", saj jc vsako dobro ali konkretno bitje ali konkretno področje bitij ali konkretni odnosi teh bitij (področij). Te konkretnosti pa so kot strukture sveta že prej odkrite v Aristotelovi Metafiziki, saj jc tam Aristotel dokazal, da iz medsebojnega delovanja občih (posebnih) form in materij nujno nastanejo najbolj živobivajoče posamičnosti, razlike in spreminjanje. Zato jc "dobro" lahko samo prepleten odnos posamičnosti, posebnosti in občosti.
Tako pojmovanje "dobrega" sc najpolnejše izrazi ob koncu Aristotelove etične kritike Platonove ideje dobrega. Vse stroke (npr. zdravstvo) teže k nečem "dobrem". Vendar zdravnik, poudarja Aristotel, ne išče niti "zdravja po sebi", ampak človekovo zdravje; še več, išče zdravje konkretnega pacienta, saj mora vsak primer zdraviti posebej.
V središče Aristotelovega etičnega razmišljanja je torej stopilo dejanje posameznika do drugega posameznika in to vedno dejanje v konkretni medčloveški situaciji. Prav to dejanje, ki je sposobno proizvesti živo in vredno prvo substanco, je najpristnejše dobro, ni pa temeljno dobro niti splošna niti posebna ideja ali vrednota (npr. zdravstvo kot teorija ali ideja zdravstva).
Aristotelovo dovrševanje stare grške filozofije v etiki sc prelije v sklep, ki je temelj evropskega in svetovnega realnega humanizma in demokracije: najpopolnejše se človeško dobro uresničuje v akciji, v človeški osebi, katere središče jc moralno dejanje, ki v konkretni situaciji proizvaja konkretno vrednoto drugemu posamezniku; to pa je osnovna klica človečne skupnosti.
Najtrdnejši temelj te etične zgradbe in njenega vrha je antropološko-ontološka dialektika: ker je za Aristotela najpolnejša, najbolj resnična posamična bitnost, konkretna substanca, ki jc sinteza materije in forme, - so najvišja človeška konkretnost šele etične akcije, šele ideje, ki so se povsem združile s svojo situacijo, ki so jo iz nevrednega spremenile v nov, konkreten boljši odnos.
Ontologija, filozofska antropologija, etika in sociologija so v Aristotelovi misli vsestranska dialektična celota različnega, kakršne ni bilo nikoli prej in nc kasneje. Medsebojno oplajanje forme in materije v v Aristotelovi etiki bistveno plodnejšc od Kantovega ločevanja forme in vsebine. Aristotel je ob Platonu nehote točno napovedal, kako prazna bo kantovska formalna moralna ideja, ki izžcnc vsebinsko, materialno "dobro".
Vsa Aristotelova etika (v knjigi Nikomahova etika) je dosledno izvedena iz teh antropoloških in dialektičnih izhodišč. Ker poznavalcu tega ni potrebno podrobno dokazovati, bomo navedel samo nekaj ilustracij.
Tisto "dobro", ki jc najvišje merilo za Aristotelovo etiko, je nedvomno človeško dobra, in ne kakšno metafizično-kozmološko dobro. To sledi iz dobesednih Aristotelovih misli: mi iščemo človekovo dobro in človekovo srečnost. Odgovor na vprašanje, kaj jc sreča kot
najvišje človekovo dobro, bi našli, če ugotovimo, kaj je človekova naloga, ki je le njemu lastna in nobenemu drugemu bitju; človekova naloga je razumno duševno udejstvovanje v skladu z najpopolnejšo vrlino; najvišja vrlina je vedno delovanje in ne stanje človeka, ni samo možnost (vrline); dober človek je samo človek dejanja; nihče ne čuti prijateljstva do sužnja kot sužnja, pač pa do sužnja kot človeka.
Ob teh zadnjih besedah naj spomnim, da je po mnenju številnih piscev Aristotel ideolog suženjstva. To mnenje ne upošteva Aristotelove antropologije, ki naravno-izkustveno prihaja do sklepa, da imajo vsi ljudje enako skupno človeško naravo, saj Aristotel poudarja ob odnosu do sužnja, da je "v vsakem človeku (torej tudi sužnju -V.R.) neka osnova pravičnosti do vsakogar" in očitno tudi v sužnju vidi tako skupno človeško osnovo za skupno generično moralo. To razkriva, da je bila Aristotelova antropologija tako duhovno krepka in teoretsko utemeljena, da je z lahkoto premagala razredne predsodke o načelno nižji naravi nižjih slojev in je bila zato eden od močnih izvorov tistega preobrata nehumane razredne ideologije, ki gaje doslej najmočneje izvršilo evangelijsko krščanstvo.
Enako dosledno je Aristotelova antropologija in dialektika prisotna v njegovi estetiki (v Poetiki). To naj ilustriram le z nekaj skoraj dobesednimi stališči iz Poetike: za umetnika jc bistveno ustvarjalno posnemanje; predmet umetnikovega posnemanja so ljudje in njihova dejanja; v dramatski obliki posamezne osebe nastopajo in delujejo kot žive; tragedija posnema neko resno in zaokroženo dejanje, katerega nosilci so osebe; predmet posnemanja v tragediji niso osebe, marveč njihova dejanja in njihovo življenje, saj vsa človekova sreča in nesreča pride do izraza v njegovi dejavnosti.
Čeprav je Aristotelova filozofija dialektična koherentna celota, v kateri jc pulzirajoče srce (večkrat le imanentna) dialektična antropologija, so v njej tudi nekatere abstrakcionistične sestavine, ki pa imajo zelo drugotno vlogo (preostra razlika med substanco in akcidenco, negibljiva višja in prva bit, ki pa ima vendar v sebi dialektiko človeka v obliki subjekta in objekta spoznanja in težnje k samocilju, k dobremu).
Izvirno krščanstvo
Izvirno krščanstvo zasluži posebno mesto v prikazu ključnih zgodovinskih stopenj razvoja filozofske antropologije in dialektike, četudi to mesto krščanstva ocenjujemo z najstrožjimi znanstveno-filozofskimi merili (pri tem lahko postavimo povsem v oklepaj npr. merila, kijih ima iskreno konfesionalno in ontološko-tcistično opredeljen človek2).
Izvirno krščanstvo predstavlja najgloblji humanistični, vrednostno-etični preobrat (najglobjo prenovo, vrednostno revolucijo) v vsej empirično preverljivi zgodovini človeštva, odkar nad človeštvom kakšnih 6000-8000 let prevladuje razredna družba. Ta preobrat lahko ugotovimo s strogo znanstvenim preverjanjem pisanih virov in njihovega zgodovinsko-družbenega konteksta ter z znanstvenim primerjanjem izvirnega krščanstva z
2 - Stališče pisca glede realne eksistence določenih vidikov ideje (idej) o bogu je agnoslično.
drugimi religijami, z drugimi uoteuanjimi filozofskimi smermi in z drugimi dotedaj delujočimi vrednostnimi sistemi.
Za našo temo je važno, da preobrat in prenova, kiju prinaša izvirno krščanstvo, nista samo čustvena, ampak da sta povsem razpoznavno filozofsko dialektično utemeljena, da je krščanstvo tudi v svojih dialektičnih in antropoloških pojmovanjin izredno smelo in da lomi že pred dvema tisočletjema tiste konzervativne antropološke, družbeno-hierarhične in ontološko-kozmološke poglede, ki so v praksi človeštva močni še ob koncu 20. stoletja, še dandanes.
Izvirno krščanstvo siccr ni izdciaio ekspolicitno prezentiranega teoretsko pojmovnega antropološkega sistema in dialektike. Vendar so temeljni antropološki in dialektični pojmi evangelijev včasih ali neposredno razvidni, največkrat pa so razpoznavno in nedvomno prisotni v mnogih "prilikah" (te "prilike", točneje figure, metatore so pogost način izražanja v evangelijih ali pa imajo metaforičen pomen dogodki iz Jezusovega življenja). Antropološki, vrednostni, etični in dialektični pojmi so lako neposredni pod površino "prilik" v evangelijih, da za poznavalca ne more bili nobenega uvoma in zamenjave ter zmešnjave glede vsebine teh pojmov.
Zaradi miselne zgoščenosti "prilik" in figur v krščansKcm oznanilu bosta naslednji prikaz in analiza lahko kratka, kar pa seveda nc zmanjšuje ocene o dragoceni kvaliteti izvirnega krščanstva3 (ki ga v naslednjem analiziram izključno na osnovi izrečenih tez v evangelijih in na osnovi zgodovinskega konteksta: rimski imperij je bil v času Jezusa najbolj sistematična razredna družba v dotedanji zgodovini, za Judeje ta imperij predstavljal dvojni - tuji, povezan z domačim - razredni pritisk in v dveh tisočletjih pred Jezusom se je v judovskem ljudstvu - zvezi piemen - spajalo več najvažnejših kultur antičnega sveta: egiptovska in mezopotamska, palestinska, nomadska, helenistična in lastna specifična judovska kultura).
Velik korak krščanstva naprej od pojmovanj in vreonotenj Talcsa, I leraklita, Aristotela in stoicizma (vsi so vsebinski predhodniki krščanstva) je v naslednjem: Kristusov in evangelijski nauk trdi s smelostjo, ki ji pri prejšnjih filozofih ni primere, da lahko najvišja bit svetovne brezkončnosti (Bog) živi svoje najintenzivnejše življenje v najbolj preprostih in cclo najbolj ponižanih in prezrtih človeških bitjih, ki so najbolj na dnu družbene hierarnije. Največja nasprotja, najvišje v človeku in svelu in najnižje v konkretni razredni družbi, tvorijo najpolnejšo, najbolj živo enotnost.
Če je pri 1 leraklitu in Aristotelu že prisotna misel o bivanjski polnosti, ki nastane prav z združitvijo nasprotnega (forma-materija-prva substanca), jc v krščanstvu ta m isel dosegla še nedoseženi vrh: prav najbolj nasprotno v svetovni brezkončnosti in najbolj intenzivna nasprotja v človeški biti ustvarjajo njeno največjo človeško, življenjsko in vrednostno izpolnitev. Med tem ko Aristotel še zlahka najde v sužnju isto človeško substanco kot v svobodnem Grku, krščanstvo preseneča s smelo (toda ulem ljcno) tezo, da najvišja vrednota svetovne brezkončnosti in vsega človeškega lahko biva v resničnem, mesenem človeku, ki je bičan, opljuvan, zasmehovan in kije nemočen na križu enak upornim sužnjem rimskega ccsarstva, ki jc križan skupaj z zločinci.
V bližino tc filozofske, kozmične in življenjske konccpcijc izvirnega krščanstva sta prišla npr. veiika in resnično krščanska misleca,kot sta Tertullian in Kirkcgaard, ko sta
3 - O tem podrobneje v knjigi Etika in socializem, druga izdaja, Ljubljana, 1985, str. 585-598.
govorila približno (čeprav nc dobesedno) kot da je nasprotje, združeno v krščanski misli, že blizu "absurdu" (podobno, toda dobesedno je o absurdu samo v človeški prirodi govoril ateist Sartre). Ta "absurdnost" naj bi bila v nezaslišanem združevanju takih skrajnih kozm ičnih in človeških nasprotij, kot jc najvišja vrednota (summum bonum) vesolja (in nad njim) in najbolj ponižano in najbolj nemočno človeško bitje: "Et mortus est dci filius... Et sepultus resurrexit, certum est, quod impossibile est." (Tertullian, De carnc Christi 5) (In mrtev je božji sin... In pokopan je vstal: gotovo je, kar je nemogoče.) To seveda še ni dobesedno credo, quia absurdum est (verjamem, ker je absurdno, ker je protirazumno). Gotovo pa je, da Tertullian označuje združevanje takih nasprotij v človeških sodbah kot povsem nedojemljivo za človeško logično mišljenje, zato po njemu v ta nasprotja lahko samo čustveno verujemo, ne moremo pa jih miselno razjasniti in dokazati. Take razlage Tcrtulliana, Kierkcgaarda in Sartra so obenem zelo blizu človeški resnici in zelo daleč od nje. So blizu resnici, da so lahko v človeku, ki biva najpolnejše, najgloblja nasprotja. So pa zelo daleč od te resnice, ko delajo veliko koncesijo tistemu konzervativnemu mnenju ne samo mnogih bogatašev in oblastnikov, ampak tudi mnogih siromašnih, ki se jim je zdelo intimno povsem nemogoče, da bi najvišja vrednota sveta in človeka najbolj intenzivno živela v številnih najbolj prezrtih ljudeh in daje te vrednote v povprečju zelo malo v najbolj slavnih, v najbolj čaščenih, oblastno močnih in bogatih ljudeh. Mnogim se je to iskreno zdelo tako nemogoče, tako brezsmisclno, tako absurdno, da se jim je zdela taka vera možna samo na osnovi slepe volje in slepega čustva, ne razuma. To mnenje, ki ga lahko najdemo pri mnogih profesionalnih in neprofesionalnih mislecih, je izraz nemoči povzpeti se do dialektike kot polne misli polnega človeškega življenja. Ta prepad pa zlahka premagujejo resnični dialektiki, ki jim jc dialektika več kot kabinetski in predavalniški kruh. Sem spadata Tolstoj in Antonio Gramsci, ki je utemeljeno napisal, daje v svetovni literaturi 19. stoletja edini resnični kristjan Tolstoj, saj pripadnikov nižjih slojev ne gleda samo kot možne objekte paternalistične milosti višjih slojev, ampak, povsem v duhu evangelija, v teh nižjih vidi možne subjekte najvišje moralnosti.
V	nadaljnjem ilustriram s kratko analizo nekaterih mest iz evangelijev, njihovo pomembno implicitno ali eksplicitno antropologijo in dialektiko.
V	razliki od Platonove božanske ideje dobrega, in Kantove moralne forme, ki je prazna in ločena od človeka, ta isti božji Logos (Beseda), postane v Janezovem evangeliju meso, človek in se naseli med nami. Absolutni duh, logos sveta nima človeka in človeške družbe samo za nekakšno senco ali videz, ampak v človeku konkretno biva; absolutno biva v posamičnem, relativnem. V tej evangelijski inkarnaciji brezkončnega v izkustveno konkretnem je isti osnovni način mišljenja in vrednotenja kot v Aristotelovih polarnostih forma-materija, idcja-matcrija-cntclehija, duša kot forma in telo kot materija (razlika jc seveda v tem, da Janezov evangelij izrazito poudarja, da jc "vse" nastalo po Logosu-Besedi in zanj velja določenost po Logosu-Bogu tudi za materijo, medtem kojc glede načelnega nastanka Aristotel bolj odprt za dualizem forme in materije). Vendar so glede dejanskosti konkretno-izkustvenega in imanentnosti najsplošnejšega (Logosa) v njem vsi evangeliji bližji aristotelizmu kot platonizmu ali heglovstvu; glede tega je v evangelijih večelementov materijalistične dimenzije človeka in sveta.
Iz dialiektično prežetih polarnosti (najsplošnejše - posamično, absolutno - relativno -konkretno, enotno - nasprotno, najvišja transcccndenca in imancnca) se gradijo v evangelijih dosledno antroploška, vrednostna in etična stališča. Samo nekaj značinih ilustracij.
Najvišja transcendcnca Bog-I.ogos-Bcscda se začne v krščanski obliki - to pa je Jezusovo družbeno vrednostno prenovitveno gibanje - uresničevati v tistih, ki spadajo v nižje sloje; tisti, ki pripadajo višjim slojem, postanejo izjemoma za besedo-Logos dovzetni šele kasneje. Prvi, kijih začne prevzemati Kristusov nauk, so "ribiči". Tisti, ki pripadajo višji in moderni judovski inteligenci in rimskemu kozmopolitizmu, so najprej za nauk slepi (Savel-Pavel) ali nemočni (bogati mladenič).
Ker neskončni logos biva v vseh ljudeh in tudi v tistih, ki jim je zgodovina človeškega rodu vzela največ človečnosti, se to izraža tudi v vrednotenju prav vse empirične človeške zgodovine, in ne samo v neposrednem prostoru in času nastanka Kristusovega nauka in preroditvenega gibanja. Glavno in edino merilo za vso človeško zgodovino v zadnji sodbi božjega Logosa: ali smo temeljito pomagali tistim "malim" (pripadnikom nižjih slojev) na dnu družbene hierarhije, ki jim je bilo odvzeto največ človeškega (druga merila se sploh ne omenjajo: npr. prisostvovanje verskim obredom ali formalno članstvo v verski organizaciji). Prvi bodo zadnji in zadnji prvi.
Ideal celovitega polnega človeka ki je najpolnejše uresničevanje Logosa že v zemskem bivanju, je v evangelijih postavljen v ostrejše nasprotje najvišjim "vrednotam" razredno hierarhične družbe - politični oblasti in materialnemu bogstvu - kot v prejšnji filozofiji (čeprav gredo v podobni smeri deloma aristotelovstvo, budizem in stoicizem). To se med drugim izrazito vidi v Kristusovi zahtevi, da morajo biti krščanski državni in verski voditelji "sluge" ljudi, in v njegovem poudarku, da bogastvo, doživljano kot najvišja vrednota, stre in izmaliči celovito človečnost (prilika o bogatem mladeniču). To pa ne pomeni enostranske, nedialektične idealistične negacije materialnih dobrin (da so one sestavni del celovitega življenja ljudi, se vidi iz prilik, ko Jezus da nahraniti množice, iz zadnje večerje, iz gostije v Kani Galilejski, iz prilike o Samaričanu).
Antroploško dialektično pojmovanje evangelijev se vidi tudi v polnem razumevanju za globoka nasprotja v človeškem bistvu in za od tod izvirajoča nihanja v človeški naravi in zgodovini. Velika večina filozofij in znanosti si (od antike do danes) ni upala pogledati v obraz resnici o tej človekovi globoki notranji nasprotnosti in nihanju, ampak je vse to prekrivala s takimi ali drugačnimi ozkimi identičnimi principi (razum, čustvo, nagon, država itd). Ta nihanja pa niso v evangelijih pojmovana kot čisto zlo, kot odpad od neskončnega dobrega, ampak kot živo življenje človeškega bistva, v katerem je imanenten tudi neskončni logos. Ta vpogled v človekovo negotovo, nasprotno, nihajočo naravo pa v evangelijih nc vodi v etični pesimizem ali relativizem dobrega in zlega, ampak v odkrivanje vse zahtevnosti mogočne in možne naloge, da se človek sam s seboj bori vedno znova za svojo polno človeško in kozmično transcendentno raven. V evangelijih niso nihajoče samo množice, ki danes vzklikajo "hosana" in jutri "križaj ga", ampak so nihajoči tudi Jezusovi učenci, ki se enkrat prerivajo za glavna mesta v prenovitvenem gibanju in drugič požrtvovalno delujejo kot bratska skupnost; niha tudi tisti, kije Jezusov najbolj zvest učenec (Peter "izda" Jezusa le nekaj ur po njegovi aretaciji) in kot človeško bitje niha tudi sam tisti, ki je glavni nosilec Besede (naj gre ta kelih mimo mene; Bog, zakaj si me zapustil).
V evangelijih jc tudi jasna misel (ki jc bila vedno težko sprejemljiva za nedialektične filozofije od antike do danes), da jc človek kot večslojno in družbeno dinamično bitje neprestano presečišče kompleksnih družbeno moralnih situacij in nasprotnih moralnih norm, ki so lahko vse generične, vendar imajo različno veljavo glede konkretnega razvoja človeške individualne in družbene situacije. To je seveda tudi edina rešitev za dinamično, polno življenje posameznika in družbe. Ncdialcktično, enostransko, dogmatično podrejanje
ljudi eni sami konkretni normi in absolutna prepoved nasprotne norme brez znanja o resnični protislovnosti človeške narave in družbe pa človeka uničuje in deformira. Glede tega je najbolj magistralna prilika o delu človeka na sobotni dan: čeprav je ta dan določen z moralno in religiozno zapovedjo kot dan nedela in transcendence (molitve, čaščenja boga), jc lahko protislovna dinamika človeka in narave taka, da lahko ta dan prevlada druga zapoved: očuvati ogroženo človeško eksistcnco z delom, z delovanjem. Zato jc evangelij kategoričen: ni človek zaradi sobote, ampak je sobota zaradi človeka. Nobene tako izrazito antroploško-dialektične etične misli ne poznam, kadar gre za vprašanje nasprotnih generičnih moralnih norm, sistemov in vrednot.
Zaradi pomanjkanja antropološke dialektičnosti dosedanja filozofija tudi ni opazila izrazitega dialektičnega pojmovanja materijalnosti v evangelijih. Utemeljeno je stališče evangelijev, da materialno v odnosu med ljudmi ter med njimi in I x>gosom ni niti nadrejeni absolut niti utelešeno zlo ali samo videz, nič ali senca (Platon, Hegel), ampak da je materialno ena od bistvenih strani človeka, ki je sicer po rangu nižja od duhovnosti, jc pa njej tudi nujna kot posredovalec.Beseda ima namreč vedno duha in čutno obliko, beseda se utelesi; materialno jc nujen posrednik človečnega in kozmičnega med ljudmi (to simbolizira Jezusovo hranjenje množic, spreminjanje kruha in vina po besedi v višjo materialnost na zadnji večerji in posredovanje te materialnosti v polnem skupnem človeškem življenju: prvi krščanski skupnosti so bile, kot pričajo Apostolska dela, vse materialne dobrine skupne, komunistične).
Materialnost torej v evangelijih ni noben absolut, jc pa eden od bistvenih elementov bistva, je element nujnega posredovanja in enotnosti med Logosom in ljudmi ter med ljudmi samimi v njihovem polnem življenju.
Kant
Prccej splošno prepričanje filozofskih strokovnjakov jc, daje Hegel v vsaki filozofski dimenziji najbolj izrazit dialektik v nemški klasični filozofiji. To velja zlasti za večino med tisoči filozofskih strokovnjakov, ki pripadajo najbolj razširjeni filozofski smeri v 20. stoletju - marksizmu.
Temu splošnemu mnenju se bomo uprli. Ne s tem, da bi dokazoval, koliko je Marx "kriv" za tako mnenje o Heglu ali ne, ampak tako, da bomo dokazal, da so določeni antropološko-dialektični elementi pri Kantu bolj eksplicitni kot pri Heglu (pri zadnjem so najbolj sistematični v ontološko-kozmološko-logični dialektiki; antropološka dialektika pa je bolj implicitna npr. v Fenomenologiji, v Logiki, v Filozofiji zgodovine).
Kot sem že omenil v prejšnjem oddelku, je težišče Kantove kritične filozofije v antropološki problematiki. Vendar jc kvaliteta antropoloških in dialektičnih rešitev v Kantovi kritični filozofiji zelo različna.
Svoj vrh doseže Kantova antropološka dialektičnost v zadnjem od treh velikih del kritične filozofije - v Kritiki presojevalne moči, - medtem ko sta v tem pogledu prehodni deli (čeprav sicer izvirni in kvalitetni) na nižji ravni.
Med tremi deli obstoji notranji dialektični odnos. Kant uspešno prerašča v Kritiki presojevalnemoči tiste enostranskosti in astre dualizme v prejšnjih dveh delih, ki jih je sam zapazil. Obenem pa en predmet tega dela - umetnost in umetniška ustvarjalnost - Kantovo odprto misel sili v bolj celovito antropološko gledanje kot predmeta dveh predhodnih dclrKritika čistega uma (njen predmet je spoznanje in logika) in Kritika praktičnega uma (njen glavni predmet je, ne da bi se Kant zavedal, abstraktna morala meščansko-tržnega gaspodarstva in patriarhalnega poljedelstva, manj pa razvita humanistična morala).
Človeške celote in njene polnosti jc v Kritiki čistega uma (gnoseologiji) kaj malo, v Kritiki praktičnega uma (etiki) pa skoraj nič več. V Kantovi gnoseologiji je še vzpostavljena določena zveza med razumom in čutnim izkustvom, v etiki pa je človek kot herbarijsko sprešana bilka zožen na prazni čisti uma in vse kategorije etike so samo njegov del (moralni zakoni, moralna volja, moralni namen in odločitev, moralno delovanje). Povsem pa so kot moralni dejavniki izločena in povsem čistemu umu podrejena moralna čustva, realna in izkustvena moralna dobra in humane in realne vrednote, dobri empirični učinki moralnega delovanja v realno-izkustvenih mcdljudskih, družbenih odnosih. Človek izgleda tu kot neki rigoristični robot moralnega uma, brez moralnega srca in krvi.
V	Kritiki presojevalne moči (estetiki) pa Kant zavestno poskuša prerasli take abstrakcionizme, absolutizme in dualizme.
Kant omenja v predgovoru k prvi izdaji Kritike presojevalne moči, da jc ugotovljen (dodajam: v prejšnjih dveh kritikah - V.R.) nepregleden prepad med področjem pojma narave kot čutnostjo in področjem pojma svobode kot nadčutnostjo. Sedaj pa Kant poudarja potrebo, da ima svet svobode nek vpliv na svet prirodc, tako da v čutnem svetu uresniči smoter na osnovi lastnih zakonov. Zato se išče taka zamisel narave, da se njene zakonite forme skladajo z možnostjo, da sc v njej uresničijo svrhe svobode.
Očitno sc s tem Kant vrača k Aristotelovemu antropološkemu motivu človekovega tcleološkega delovanja, tj. dela in njegovih smotrov, ki teže, da se uresničijo v naravi in s tem najbolj premoščajo prepad med duhom, mislijo in naravo. Težnja k dialektičnemu povezovanju forme, misli in narave jc pri Kantu podobno povezana s strukturo človeškega dela kot pri Aristotelu.
Pomemben korak k antropološki dialektiki jc Kantova estetika napravila z razpravo o vseh močeh človeške duše, katerih odnos Kant utemeljeno dojame kot izrazito medsebojno delovanje in s tem preraste Heglovo nadrejenost pojmovnega mišljenja nad vsemi drugimi močmi (česar se Hegel, za razliko od Kanta, ne more znebiti niti v estetiki in to ga nujno vodi k podrejanju umetnosti in njeni smrti, saj se umetnost po Heglu nc more povzpeli na raven občosti pojma - kot daje za vsako dejavnost edino merilo pojem!).
Kant pa v estetiki izrazito insistira na ccloti človeške duše in na treh njenih temeljnih močeh: moč spoznanje, čustvo zadovoljstva-nezadovoljstva in moč volje. Te moči so pri Kantu v odnosih medsebojnega delovanja, ne pa subordinacijc kot pri Heglu (kjer je nedvomno na "vrhu" spoznanje-logika). Prav v estetiki Kant najde duševne moči, ki so posredni členi prej preveč ločenih duševnih moči: posrednik med močjo spoznanja in močjo volje jc čustvo zadovoljstva, med razumom in umom moč presoje.
V	Kantovi estetiki jc razvidno, da je Kant do celovitosti teh duhovnih medsebojnih delovanj, posredovanj in komplementarnosti prišel, ker jc z odprto mislijo pristopil k umetniškemu ustvarjanju (bolj kot Hegel).
Prav v zvezi z umetnostjo in estetiko Kant zaostri razliko, ki jo še ni v etiki. To je razlika med umetniškim ustvarjanjem (faccrc) in običajnim delovanjem (agerc). Ta razlika
pa jc zelo važna, ker je pri človeku možno oboje: ustvarjanje in običajno naravno-instinktivno delovanje, toda vsako od te dvojice ima načelno različen pomen za človeka, za njegovo v naravi neponovljivo bistvo: človekova celota in bistvo imata za center ustvarjanje, zaradi česar jc prav ustvarjanje izrazita filozofsko-antroplaška kategorija.
Kant pa te razlike še ne vzpostavlja v etiki, čeprav jc ustvarjalnost enako pomembna v morali kot v umetnosti. Nejasnost in ozkast "delovanja" sta v Kantovi etiki razumljiva. Kant v etiki res govori "deluj tako", vendar mora tu delovanje astati povsem nestrukturirano in enostransko, ker je po Kantu morala samo podaljšek čistega uma in ne rezultat medsebojnega delovanja različnih samostojnih duševnih moči.
V estetiki Kant še bolj poudari razliko med ustvarjanjem (facere, kar samo človek naredi) in delovanjem (agerc).
Umetnina je delo (opus), prirodno delovanje pa vodi samo do učinka. Umetnost je svobodno proizvajanje, svobodna volja utemeljuje svoje delovanje na umu, medtem ko sc tudi najbolj "umetelni" proizvodi živali (npr. čebel) utemeljujejo samo v instinktu. Proizvodni vzrok umetniškega dela - človek - je zamislil v sebi nekosvrho, ki se ji proizvod mora zahvaliti za svojo formo. Tu smo zopet pri Aristotelu in morda za korak naprej. Kant ugotavlja skupaj z Aristotelom, da je začetek in bistvo oblike končne umetnine mislcna forma, ki jc bila prej v umetniku, bolj pa je poudarjena pri Kantu, da gre za predhodno aktivno lastno zamišljanje umetnika, ne pa za neko formo-misel, ki bi bila kar tako nekako v njegovi duši. Ta Kantova izrazito antropološka razmišljanja pa vodijo seveda tudi od Aristotela preko Kanta k Marksovcm pojmu človeškega dela kot (jedra) človeškega bistva (glej kasneje).
Kantova analiza umetniškega ustvarjanja pa sc nc zaustavlja samo pri zamišljanju kot miselni dejavnosti in jc ne izolira in nc pastavi nad vse druge duševne moči.
Odnosi vseh duševnih moči se cksplicirajo v Kantovi razlagi genija, proizvajalca umetniških del.
Ko Kant opisuje vse duševni moči umetniškega genija, uvede pojem duha, ki pa ni tako nejasen ali zožen na logos-spoznanjc-mišljenje, kot pri Heglu.
Duh je po Kantu oživljajoči princip v duševnosti, kar vse samostojne duševne moči spodbudi in jih pritegne v tako komplementarno igro, ki najde stalni vzgon in material sama v sebi. Estetska ideja jc po Kantu predstava domišljije, ki spodbuja na mnoga razmišljanja in jih noben posamični pojem ni adekvaten. Fantazija je namreč, pravi Kant, zelo močna pri proizvajanju druge narave iz materiala, ki ga daje dejansko narava: proizvod domišljije prerašča porabljeni naravni material. Domišljija, pravi Kant, spodbuja, da sc zamisli tako mnoštvo misli, kijih posamični pojem nikoli nebi mogel v sebi spojiti in zato je domišljija ustvarjalna, saj ona razumu dobavlja vsebinsko bogat in še nerazvit material.
Šele združeni duševni moči domišljije in razuma tvorita genija. Genij jc sposoben zato najti ideje za pojem in za tc ideje najti izraz, ki drugim sporoča in prenaša subjektivno razpoloženje, ki so ga te ideje izzvale. Spretnost ljudi, da sproščajo svoje misli, pravi Kant, zahteva določen odnos domišljije in razuma, da bi se pojmom priključile neke zaznave in prestave. Samo če razum brez pojmov prenaša domišljijo v pravilno igro, sc lahko sporoča predstava ne kot misel, ampak kot notranje čustvo smotrnega stanja duševnosti. Okus nas torej usposablja, da sporočamo čustva, povezana z dano predstavo, brez pasredovanja pojma. Sodba okusa pa je vedno povezana z čustvom zadovoljstva ali nezadovoljstva.
Čeprav sodbe okusa nc določa noben interes, pa vendar z že brezinteresno izdelano sodbo okusa lahko poveže določen interes. Ta empirični interes za lepo pa po Kantu vedno
živi samo v človeški družbi. Družbenost je namreč, pravi Kant, tista lastnost, ki je nujna človeku za njegovo humanost. Okus je torej moč presoje tistega, s čemer človek svoja čustva sporoča in prenaša vsakemu drugemu človeku. Tako lepa umetnost spodbuja in razvija kulturo duševnih moči v cilju druženja in družbenosti ljudi.
Iz precej obširno navedenih misli Kanta o umetnosti sledi, da v njenem nastajanju in družbenem delovanju sintetično in komplementarno delujejo vse oblike duševnega življenja: domišljija, razum, pojmi, zaznave, predstave, čustva (zadovoljstva in nezadovoljstva) in empirični interes, človekova individualna duševnost in družbena duševnost. Podoba človeka v Kantovi estetiki je veliko bolj bogata kot v gnoseologiji in zlasti veliko bolj kot v njegovi etiki.
Niti ena duševna oblika ni v Kantovi estetiki več izrazito nadrejena ali podrejena. Vse so v odnosih medsebojnega delovanja, vse so lahko ali vzrok ali posledica ena drugi, so lahko spodbujevalec ali spodbujani in zato so vse v dokazani medsebojni dialektični igri. Ta igra duševnih oblik, ki jo Kant v estetiki takozelo poudarja, pomeni resnično isti smisel, ki ga ima prav ljudska igra: odnos enakopravnih partnerjev, od katerih nobeden ni v naprej subordiniran ali nadrejen, v kateri vsaka duševna oblika, glede na konkretni potek te njihove vzajemne igre, menja mesto glavnega spodbujevalca in spodbujanega, bolj ali manj neposredno ali posredno povezanega soigralca, ki pa z vzajemnim učinkovanjem dajo bogat cclotni duhovni rezultat v posameznem človeku in v rasti skupne človeške kulture.
Kantova Kritika presojevalne moči jc pomemben korak v izgradnji dialektične filozofske antropologije z novimi prispevki k pojmu o celoti človeka in njegovem bistvu. Kant dokaže, da šele vse duševne moči z medsebojnim komplementarnim delovanjem tvorijo duhovno in duševno celoto človeka, ki obstoji samo kot neprestana dinamika raznih medsebojnih delovanj raznih duševnih moči, nikoli pa kot nadvlada katerekoli duševne komponente (niti razuma, uma, niti čustva, volje, niti čuta, interesa). Kant dokaže, da živost in celovito medsebojno delovanje vseh duševnih moči sproži in poveže človekovo ustvarjalno delo, s čemer je delo dokazano žarišče polnosti in povezovalec celote in bistva človeka. Kant prav tako dokaže, daje individua-oseba temeljno dogajanje te posebne cclote človeka, da pa to dogajanje v osebi dobiva največje spodbude za svojo rast v komunikaciji z drugimi ljudmi, v človeški kulturni družbenosti, zgrajeni iz ustvarjalnega dela posameznikov in skupin. Tako Kant dokaže, da je celota človeka možna samo kot izrazita polarnost osebe in družbe.
Marx
O Marxovem posebnem prispevku k filozofski antropologiji bom tukaj govoril v skrajno zgoščeni in fragmentarni obliki, ker sem ta prispevek podrobno prikazal in dokazal v knjigi Izvirna marksistična dialektika.
Čeprav je bil marksizem v drugi polovici 20.stoletja kvantitativno najbolj razširjena filozofija na planetu, jc v razlagah, kaj je marksizem, veliko zmede tudi glede marskistične antropologije in dialektike. Zato menim, da je še vedno novo, kar sem glede tega povedal v omenjeni knjigi in kar bom tu skrajno strnil.
Če ocenjujemo stališče marksizma do antropologije in dialektike, je glede mnogih pojmovanj bližje Aristotelu kot Ileglu (pojmovanje dela, delovnega akta in njegove strukture, osebe, realnega humanizma, realnosti dialektike, odnaša forme in materije, pasameznega in občega). To je bilo daslej večkrat prezrto.
Nekaj zgoščenih tez izvirnega humanizma:
-	Izrečna predpostavka vsega teoretičnega in družbenega dela izvirnega marksizma so "dejanski individui, njihova akcija" (Nemška ideologija). Marksizem je torej prva filozofija in družboslovje, ki zavestno predpostavi kot izhodišče: dejanske delovne akte dejanskih oseb. S tem je narejen velik korak naprej od izhodišč, kot sta "spoznaj samega sebe" in "cogito ergo sum" ali "človek jc mera vsega". Prav vse tc implicitnc antropološke predpostavke dejanska akcija individue absorbira kot delne, sama pa je eksplicitno antropološko in personalistično izhodišče (nestrokovnost je torej trditi, da naj bi imel marksizem kot izhodišča materijo, ateizem, kolektivizem, socializem, komunizem ali kaj podobnega).
-	Antroplaško-pcrsonalistično jc opredeljen tudi glavni družbeni cilj marksizma kot brezrazredna "asociacija, v kateri jc svobodni razvoj vsakega posameznika pogoj za svoboden razvoj vseh". Temelj prihodnje humane asociacije ni niti nek posamezniku nadrejen kolektivizem niti država (diktatura proletariata) niti absolutna državna ali družbena lastnina, ampak prav svobodna, ustvarjalna oseba (kar bo šc utemeljeno). Trditve, da izvirni marksizem podreja osebo in njeno svobodo družbi, so ali nestrokovne ali zlonamerne.
-	Izvirni marksizem je (točneje kot vse predhodne filozofije in družbene vede) opisal vse sestavine strukture delovnega akta, ki je glavno žarišče neponovljive celote človeka že v osebi. Šc točneje od Kanta je opredelil glavno sestavino delovnega akta kot idee Vorstellung, kot zamisel; kot tisti vnaprejšnji glavni vzrok človeškega proizvoda katerekoli vrste, ki jc mnogo bolj ustvarjalen od pojmovnega spoznanja danega predmeta in ki človeka najbolj odločilno dvigne iz in preko živalsko-instinktivnc ravni. S to tezo je izvirni marksizem prispeval najvažnejši temelj za filozofsko antropologijo, saj je pokazal, da zam išljajsko delo prerašča vse živalsko, da jc zato človeška celota bistveno višja od živalske in da se zato filozofska antropologija bistveno loči od biološke antropologije, etnološke antropologije itd. Zato je povsem nestrokovno izvrnemu marksizmu očitati, da podreja človeka in njegovo osebo naravnim in živalskim zakonitostim.
Ker izvirni marksizem inslstira poudarjeno, da je zamišljanja sposoben vsak človek (tudi izobrazbeno "najslabši" stavbenik), je povsem dosledno, da marksizem vzame akcijo (delovno dejanje) dejanskega individua za glavno predpostavko svoje teorije in da v svobodnem delovnem, dejavnem človeku odkrije temelj bodoče humane asociacije.
-	Izvirni marksizem je bolj kot katerakoli smer do tedaj poudaril, da splašni zakoni proizvodnje (struktura delovnega akta ipd.) ne velja samo za materialno proizvodnjo, ampak za vsa človeška specifična področja: religija, družina, država pravo, morala, znanost, umetnost itn. S tem je nakazal, da filozofska antropologija mora razpravljati o
človeški posebni celoti, ki zajema tudi ta področja in daje treba tudi ta področja obravnavati antropološko; vse humanistične in družbene znanosti pa morajo biti povezane tudi s filozofsko antropologi jo.
-	Izrazito filozofsko-antropološka je v izvirnem marksizmu tudi opredelitev realnega humanizma kot glavnega določila komunizma ali socializma. Glavna vsebina realnega humanizma je razvoj celovitega, vsestranskega, bogatega človeka; to pa nc pomeni prvenstveno ali cclo izključno materialnega bogastva, ampak prisvajanje vseh človeških skritih možnosti, vključno in prvenstveno tudi duhovnih in praktičnih "čutov".
-	Poudarjanje prvenstva človeške osebe kot nosilke ustvarjalnosti Marxa izrazito loči od Ilcgla ali Platona, ki konkretno asebo podrejata abstraktno občemu v svetu in človeštvu (absolutni ideji, državi, delitvi dela). Z poudarkom na posamičnem konkretnem, osebi, dejanju je Marx mnogo bližji Aristotelu, pa tudi izvirnemu krščanstvu, kot Heglu ali Platonu.
-	Tudi Marxova in Engelsova obča ontologija in kozmologija sta bližji Aristotelovi (in delno krščanski) kot Heglovi in Platonovi. Vse kategorije brezkončne svetovne biti (posamično in obče, forma in stvarnost, forma in materialnost, identičnost in različnost) so in za Aristotela in za krščanstvo obstoječe, nobena od njih ni absolutno navidezna in nepomembna. Zlasti je pomembno, da za nobeno od teh ontologij obče ni tako nadrejeno nad posamičnim kot pri Heglu ali Platonu, ampak je posamičnemu imanentno in vsaka posamičnost ima svoje individualno konkretno bistvo. To je izrazita misel žc v Marxovi doktorski tezi o razliki med Dcmokritovo in Epikurovo filozofijo. S tem pa jc postavljen tudi zelo trden temelj za pojmovanje, da človeška oseba in njeno dejanje ni podrejeno nobeni svetovni, naravni ali družbeni zakonitosti na absoluten način in daje oseba s svojim dejanjem sposobna transcendirati naravne in družbene občosti (razlika pa je sevala v tem, da po krščanstvu Bog ustvari vse).
Izvirni marksizem vsebuje torej filozofsko antropologijo in občo ontologijo -kozmologijo, ki sta obe realistično-dialektični in izrazito komplementarni.
-	V Marksovi in Engelsovi obči ontologiji so bistvene razlike od Hegla tudi zato, ker spreminjanje in nasprotja niso podrejena identičnosti krožnega toka Absoluta (kot pri Heglu). Zato je v povsod prisotnih kozmoloških realnih spremembah, medsebojnih delovanjih in nasprotjih dovolj prostora za človekovo svobodno ustvarjanje in preraščanje danega (tega prostora pa ni dovolj pri I leglu in Platonu). Tudi v teh dimenzijah sta Marxova in Engelsova obča dialektika (obča ontologija) in njuna filozofska antropologija zelo komplementarni in v tem zelo podobni Aristotelovi filozofiji.
-	Izhajajoč iz vseh omenjenih antropoloških in ontoloških dognanj (sintetična, ustvarjalna vloga dela, polarnost materije in zamisli, subjekta in objekta v delu), je izvirni marksizem bolj kot katera druga prejšnja smer poudaril nesmiselnost nepremostljivih prepadov med glavnimi filozofskimi smermi, kot so subjektivizem in objektivizem, spiritualizem in materializem, aktivizem in pasivizem, naturalizem in humanizem. S tem je izvirni marksizem prvi nakazal bistveno vlogo filozofske antropologije in obče dialektike za preraščanje anahronlstičnih prepadov med glavnimi filozofskimi smermi.
III. VLOGA ANTROPOLOGIJE V SODOBNI DRUŽBI
a) Trstcnjakova filozofska antropologija
(Zapažanja ob knjigi Človek končno in neskočno bilje)
Trstcnjakova knjiga pod naslovom Človek končno in neskončno bitje jc gotovo doslej najboljše slovensko in jugoslovansko delo iz filozofske antropologije. Na kratko bom orisal najprej njegov filozofsko-teoretični pomen, potem pa njegovo kulturno in družbeno vlogo.
Trstcnjakova knjiga je med vsem dosedanjimi filozofskimi napisi o antropologiji v Sloveniji in Jugoslaviji najbolj sistematično in obenem izvirno delo. To seveda pomeni, da Trstcnjakova izvirnost ne seže samo do kakšnih fragmentov, ampak do povezave številnih izvirnih elementov v izvorno celoto. V tem smislu jc Trstcnjakova knjiga gotovo določen mejnik tudi v slovenski in jugoslovanski filozofski misli (kako pomemben kulturni in družbeni mejnik, pa kasneje).
Trstcnjakova knjiga jc poleg pastoralnih vidikov tudi izrazita filozofska antropologija, saj ji jc poudarjeno zastavil nalogo: "Ni dovolj 'psihologija' človeka, potreben nam je celoten pogled in nauk o človeku, kolikor ga sploh moremo zanesljivo dognati... Nobena veja antropologije pač ne zajame ccle človekove podobe v vseh njenih zakonitostih in globinah." Za filozofijo je pomembno, da jc Trstcnjakova izvirna antropologija strokovno dobro utemeljena v temeljitem avtorjevem poznavanju zgodovine filozofije in njene antropologije, kar je omogočilo, da knjiga vmesti svoja izvajanja v odprto razvojno problematiko filozofije. Trstcnjak utemeljeno ugotavlja, da posebni pomen filozofske antropologije izvira tudi iz tega, da jc dvajseto stoletje stoletje človeka, za razliko od vseh prejšnjih stoletij. Tako se znajdemo, pravi Trstcnjak, pred dejstvom, ki je staro komaj nekaj desetletij: sodobna znanost na vsej črti izhaja iz človeka; na mah smo sc znašli v dobi antropologije.
Sodobni svet se otepa metafizike, pravi Trstcnjak. Trstcnjakova antropologija je izrazito dialektično usmerjena in to jc njena velika odlika, saj človeka kot bitje številnih temeljnih nasprotij lahko zajame samo izrazito dialektična, nc pa stara formalno logična in abstrakcionistična, absolutizirajoča misel.
Ko sc sooča z juridično usmerjenimi dušnimi pastirji v cerkvi, izreka Trstcnjak pomembne metodološke premise za vsako sodobno filozofsko in družbeno vedo (in ne samo za pravo): "Pravo je enostransko: prav - ni prav, vse v skladu s predpisom in zakonom. Modrost pa jc večstranska; nikoli ji ne gre samo za ali - ali; modrost je prav v tem, da pozna in mora poznati več poti do rešitve, do cilja."
Dialektična antropologija, ki dojema človeka kot bitje mnogih dimenzij, nasprotij in nihanj, lahko edina odkrije človeku vso načelno raznoliko bogastvo njegovega sveta in zato mnoga pota in mnoge vrednote njegovega življenja ter mnoge sinteze in prehode teh vrednot. V tem jc modrost dialektične antropologije nasproti ozkemu formalno logičnemu in starem metafizičnemu mišljenju (Hegel), ki pozna in poskuša živeti samo eno stran človeka, vse drugo pa zavreči in zatreti.
To cclovito dialektično gledanje na človeka kot celoto različnosti in nasprotij prežema vso Trstenjakovo knjigo.
Za filozofsko antropologijo pa so zlasti pomembna nasprotja v človeku, ki jih Trstcnjak analizira v prvih treh poglavjih: človek metafizično mejno bitje, človek numinozno bitje, človek ezoterično bitje. Dialcktičnost človeka vidi Trstcnjak utemeljno v tem, da človek intenzivno prehaja meje med podčloveškim in nadčloveškim območjem, da je človek obenem zaprto in odprto bitje, končno in neskončno bitje. Izrazita človekova dialcktičnost človeka je tudi v tem, da je nihajoče bitje med telesom in duhom, med nujnostjo in svobodnostjo, med spoznanjem in zmoto, med dobroto in zlobo ter med nesrečo in srečo ter da jc presežno bitje v številnih dimenzijah.
Ker ni namen tega pogleda na Trstenjakovo knjigo podroben prikaz (in ker so nekatere strani te knjige žc prikazane v posebni recenziji lioruta Ošlaja v tej številki Anthroposa), naj glede njenih izrazito filozofsko antropoloških značilnosti omenim še, da so zlasti deli knjige, ki obravnavajo psihosociološke okvirje in smeri sodobne vernosti, izrazito filozofsko in družboslovno vredni, ker temeljna dognanja filozofske antropologije soočajo s sodobno družbeno in vrednostno problematiko in s tem odkrivajo nova nasprotja v človeku (človek kot neznansko bitje, kot odprto bitje, kot razdvojeno bitje, kot dobro bitje,kot obdano bitje, kot ogroženo bitje, kot bitje srečanja).
Trstenjakova knjiga pa ni mejnik samo v slovenski in jugoslovanski antropologiji, ampak tudi v slovenski družbi in kulturi in v njeni razvojni dinamiki v sodobnem človeštvu.
Tu moram seči vsaj malo nazaj, v prvo polovico 20. stoletja, ko so se začele v Sloveniji izrazitejše družbene, kulturne in idejno vrednostne diferenciacije.
V prvi polovici 20. stoletja se v Sloveniji okrepijo napredne, leve moči v vsem javnem življenju. Nastanek Osvobodilne fronte slovenskega naroda ni slučajen, ampak jc priroden, družbeno organski vrh krepitve in zbliževanja slovenskih naprednih sil. Napredne sile sc ne krepijo samo z rastjo delavskega gibanja, ampak tudi z notranjo diferenciacijo v obeh tradicionalnih slovenskih političnih taborih: znotraj katoliške in "liberalne" stranke.
Osamosvajanje, diferenciranje levih tokov v Sloveniji pa ni bilosamopolitično, ampak mnogo globje: bilo jc tudi kulturno, duhovno in idejno. Slovenska lcvica vseh vrst -delavska, katoliška in svobodomiselna - je postala pred letom 1941 tudi kulturno in duhovno največja in najbolj kvalitetna moč v slovenskem narodu. V teh zgodovinskih trenutkih je bil njen duhovni delež v slovenskem narodu verjetno večji kot v katerem koli drugem evropskem narodu. Konzervativne sile so imele v svojih vrstah posameznike, ki so bili (kot sem že večkrat omenil) resnični strokovnjaki (kot npr. filozofa dr. Aleš Učcničnik in izvirni dr. France Vcber), ki pa s svojim delom niso prav nič prispevali, da bi slovenski narod v svoji največji zgodovinski ogroženosti (od fašizma in nacizma) dojel resnico o samem sebi v tedanjih evropskih duhovno-vrednostnih, družbenih in političnih spopadih. To duhovno in družbeno resnico pa jc tedaj Slovcncem sijajno odpirala vsa slovenska intelektualna levica. V knjigi Na kriznih križpotjih sem dokazal podrobneje, da jc vsa slovenska lcvica (vsak del na svoj izviren način in zato s trdnim prepričanjem) izgradila ne samo skupne politične, ampak tudi skupne filozofske vrednote. Vsi tisti, ki sobili kasneje ustvarjalci OF - krščanski socialisti, komunisti, sokoli, kulturni dclavci in drugi - so sc žc dosti pred letom
1941 čvrsto, zavestno opredelili za vrednote: človek, humanizem, delo, osebnost, demokracija, svoboda in socializem.4
Na dlani je, da so te skupne vrednote vse slovenske leve, napredne fronte pristno in zavestno nadaljevanje tiste evropske in svetovne filozofske antropologije, ki se začne z antično grško filozofijo in se potem preko izvirnega krščanstva nadaljuje vse do današnjih dni.
Trstenjakova knjiga predstavlja izrazito nadaljevanje te napredne slovenske misli v današnjih dneh, nadaljevanje, ki jc po svoji filozofski in človeški kvaliteti in toplini dostojni nosilec istega slovenskega duha, ki so ga ustvarjali Vodnik, Prešeren, Cankar, Janez Evangelist Krek terslovenski napredni intelektualci pred letom 1941 in po njem. Taka misel kot je Trstcnjakova, bo v slovenskem narodu in v evropskem prostoru vedno - tudi v naslednjih stoletjih - ustvarjala duhovne temeljeza humano sodelovanje vseh poštenih ljudi.
Trstcnjak povsem določno izpove ne samo splošne filozofske osnove svojega dela, ampak tudi njegovo konkretno kulturno-zgodovinsko in družbeno-zgodovinsko mesto. Po podatkih, ki jih pisec navaja v prologu svoje knjige, je ona nadaljevanje napredne smeri v katoliškem svetu, kot je bilo predvojno svetovno katoliško "mladinsko gibanje", ki se je v predvojni Sloveniji uresničevalo v katoliški skupni okrog revij Križ na gori (Cankarjev motiv) in Križ (Edvard Kocbek, dr. Tone Vodnik, Jakob Šolar, Dora in France Vodnik,dr. Jože Pogačnik, dr.Vilko Fajdiga, dr. Stanko Gogala, Pino Mlakar, dr. Tomaž Furlan, dr. Roman Tominec). Kot navaja Trstcnjak, jc bil ta krog starejši katoliški generaciji sumljiv in zlasti mu jc bila nasprotna Katoliška akcija.
Mladiasko gibanje je anticipiralo drugi vatikanski koncil, ki je (dodajam) imel nedvomno napredno vlogo in v sami katoliški cerkvi in v družbenem razvoju človeštva v drugi polovici 20. stoletja. I^ahko samo še dodam, da imajo ta dogajanja nadaljevanja prav do današnjih dni. Kot omenja Trstcnjak, dr. Pogačnik ne bi nikoli postal ljubljanski nadškof, če nc bi bilo v Sloveniji prevrata v letu 1945. In če vsega tega ne bi bilo, tudi ne bi bilo sedanje pomiritve in sprave v Sloveniji, ki ji je dr. Pogačnik (s strani katoliške cerkve) postavil trdne temelje, ker je zamenjal duha totalitarnega triumfalizma z duhom humanega in krščanskega pluralizma.
Vsa ta izrazita dogajanja v Sloveniji pa Trstcnjak utemeljeno vidi kot izrazit delcc splošne prenove in človeštva in katolicizma v drugi polovici 20. stoletja:
"Prej so vse reševali in utemeljevali od zgoraj navzdol, najsi so bile to profane civilne stvari (država) ali pa sakralna verske (Cerkev), od Boga in vladarja, danes pa od spodaj navzgor iz narave in ljudstva; prej avtoritativno in absolutistično, zdaj demokratično in relativistično...".
V teh besedah so temeljne družbeno-vrednostne dimenzije evropske in svetovne filozofske antropologije in realnega humanizma od antične grške filozofije do danes.
4 - Podrobno v knjigi Ni kriznih križpoljih, DZS, Ljubljana, 1988, sir. 70-92.
b) Filozofska antropologija in človeštvo na pragu 21. stoletja
Sedaj imamo tudi že dovolj zgodovinskih dejstev (in jih bomo dodali še nekaj), da razjasnimo navidezni paradoks ob koncu 20. stoletja: čeprav se profesionalna filozofija dosedaj v svetu ni dovolj razvila v antropološki smeri, ki jo je predlagal na začetku tega stoletja Schclcr - premakniti težišče filozofije v antropologijo - ima vendar filozofska antropologija (kot realni humanizem) velike pozitivne odmeve v sodobnem človeštvu, v krepitvi realnih humanističnih vrednot v sodobnem človeštvu v drugi polovici 20.stolctja.
Glavne pozitivne vrednote vsega človeštva, ki se krepijo v drugi polovici 20. stoletja, so: socialna država, človeške pravice (zlasti kakor so formulirane v Splošni deklaraciji človeških pravic OZN), krepitev elementov demokracije, krepitev mirovnih teženj in sodelovanja med narodi, krepitev deleža razumnih elit v sodobnih vodečih državah.
Razrešitev omenjenega paradoksa je v naslednjem: čeprav sodobna profesionalna filozofija ni napravila kakšnega dramatičnega premika k filozofski antropologiji, so bile vrednote izvirnega krščanstva in modernega socializma (zlasti izvirnega marksizma) tolikanj inherentne evropskemu prostoru in človeštvu ter svetovni inteligenci in tolikanj sveže, da so lahko dale jasne duhovne osnove in spodbude za tisto pomembno (toda še zelo delno) realno krepitev humanih vrednost v sodobnem človeštvu, ki sem jo pravkar omenil.
Pa tudi ob taki razrešitvi paradoksa ostanejo lahko kakšne večje negotovosti: ali se ni vloga krščanstva zmanjšala z vsesplošnim propadanjem takih poudarjeno "krščanskih" režimov, kot so bili v prvi polovici 20. stoletja avstroogrsko (habsburško), rusko in nemško ccsarstvo (ki so do tedaj vladali največjem delu Evrope), dalje z propadom katoliških režimov v Slovaški, Avstriji, Slovaški, Španiji in Portugalski (ki so tudi vsi zginili) ter s propadom "krščanskih" imperijev zahoda, ki so v prvi polovici 20. stoletja še vladali vsem svetu, in nato kmalu izginili. Dalje: propad "socialističnih" in "komunističnih" režimov v vsej vzhodni Evropi in še kje drugje - ali ni to dokaz popolnega propada modernega socializma in izvirnega marksizma ter popolne zmage kapitalizma?
Tudi te težave je kaj lahko rešiti, če poznamo zgodovinska dejstva, čc poznamo resnico o vseh v 20. stoletju propadlih režimih in resnico o dejanski vsebini izvirnega krščanstva in sodobnega socializma ter marksizma.
Resnica pa je povsem preprosta: propadli "krščanski" režimi niso bili krščanski in propadli "socialistični" režimi niso bili socialistični (niti komunistični), saj jc bila totalitarna narava in enih in drugih režimov v najostrejšem spopadu s skupno humanistično, pcrsonalistično in demokratično vsebino prave krščanske in prave socialistične filozofske antropologije.
Zaradi nepoznavanja zgodovinsko-družbenih dejstev in nepoznavanja duhovne vsebine krščanstva in modernega socializma, cclo večji del sodobne inteligence nc pozna "skrivnih" poti, po katerih so se v človeštvu 20.stoletja krepili družbeni in duhovni elementi humanega socializma in zmanjševal (še vedno zelo močni) vpliv avtoritativne razredne družbe. Moč razredne družbe jc v 20. stoletju propadala z razpadom vseh zgoraj naštetih režimov (tudi "socialističnih", saj jc bila njihova vladajoča birokracija izrazit element razredne družbe) pa tudi drugih (italijanski in nemški fašizem in japonski militarizem). Elementi nekapitalističnega socializma pa so sc krepili s splošno zmago socialnc države, z napredno državno in družbeno intervencijo v gospodarstvu, z raznim i oblikam i dcmokracijc ter s takim i skupnimi vrednotami človeštva, kot so omenjene v deklaraciji OZN. Eno najbolj
zmotnih mišljenj trdi, da sodobno uveljavljanje človekovih pravic pomeni zmago kapitalizma. Pri tem ne vidijo, da so že glavne parole francoske revolucije - enakost, bratstvo, svoboda - vsebovale možnost izrazitih socialističnih vrednot in da obstoji velika razlika med Deklaracijo o pravicah človeka in državljana francoske revolucije in omenjeno deklaracijo Združenih narodov. Medtem ko francoska deklaracija vsebuje še poudarjen element lastnine (kar bi se šc lahko povezovalo, čeprav tudi le deno, s kapitalizmom), vsebuje deklaracija OZN tak poudarek na filozofsko-antropoloških, krščaaskih in socialističnih vrednotah (razvoj osebnosti, pravica do dela, ekonomske, socialne in kulturne pravice), da jc deklaracija OZN že izrazita idejna zmaga izvirnih idejno-vrednostnih krščanskih in modernih socialističnih vrednot na ravni vsega človeštva.
To vse pa potijuje utemeljenost Trstenjakovc ocene, da se je v drugi polovici 20. stoletja izvršil v vsem človeštvu in na vseh področjih temeljit prevrat od avtoritativnosti in absolutizma k (vsebinski) demokratičnosti. Slovenska levica pred letom 1941, slovenski osvobodilni boj in socialistični razvoj so bili izrazit in predhodni del tega evropskega in svetovnega prevrata in ne kakšna lokalna niti folklorno nacionalna zadeva.
IV. ZNAČILNOSTI DVAINPOL TISOČLETNEGA RAZVOJA FILOZOFSKE ANTROPOLOGIJE
Podrobnejša analiza osem ključnih mislecev - Talesa, Heraklita, Aristotela, Jezusa, Kanta, Marxa, Schelerja in Trstenjaka - v 2500 letini zgodovini evropske in svetovne kulture nam omogoča dovolj zanesljivo sodbo o vsebini filozofske antropologije in o njeni vlogi v kulturi človeštva:
1.	Miselno in vrednostno področje filozofske antropologije se je v ključnih filozofijah predhodnih 2500 let povsem jasno naznačilo: celota človeka in njen smisel v (verjetno brezkončnem) svetu. To antropološko področje je možno znanstveno opredelili v vseh ključnih osmih filozofijah (čeprav se je antropologija kot "disciplina " začela oblikovati šele v 20. stoletju in je bila prej stalno implicitna v drugih "disciplinah ").
2.	Usmerjenost k antropologiji je bila pri osmih mislecih vedno tudi izrazita usmerjenost k človekovi polnosti in celovitosti, ki v vseh osmih filozofemih oblikuje močno kulturno in družbeno težnjo k preraščanju glavnih filozofskih, vrednostnih in ideoloških ozkosti svoje epohe.
Zato je filozofska antropologija (včasih skupaj z etiko) tisto filozofsko področje, ki najbolj spodbuja k osvoboditvi človeka in h kulturni transcendenci njegovih glavnih epohalnih ozkosti z uresničevanjem človekove konkretne zgodovinske celovitosti.
3.	V vseh osmih analiziranih filozofemih se je prav filozofska antropologija izkazala kot edina misel, ki lahko dojame izredno bogato notranjo nasprotnost in dinamičnost človeka. Tega pa je antropologija sposobna, ker prav ona najbolj intenzivno postavlja vprašanje o celoti človeka.
4.	Zaradi vsega omenjenega je prav filozofska antropologija najbolj vrtala v bistvo celote človeka: v brezmejno globino človekove biti in v njeno večdimenzionalno razvojno dinamiko, v njena nihanja, prehode in transcendence; odkrivala je posebno naravo posebnega človeškega delovanja - delo kot ustvarjanje - ki je gla\>na povezujoča in
transcendenčna sila vseh bogatih človekovih nasprotij (pa tudi izvor človekovih odtujevanj), kije povezujoča sila vseh človekovih duševnih moči in oblik (razuma - uma -zamišljanja - fantazije - pojma - čustva - predstavljanja - zaznavanja, pozornosti); prodirala je v delo - ustvarjalnost je glavna sinteza subjekta in objekta, dejavnosti in pasivnosti, človeške možnosti in udejanjanja, normativnosti in izkustva, človekove notranjosti in zunanjosti, človeškega in izvenčloveškega sveta (kozmos, neskončnost), idealnega in materialnega, človeške forme in vsebine, človekovega bistva in pojavnosti, duha in narave (nagona), človekove transcendence in imanence; odkrivala je delo-ustvarjanje kot glavno sintezo med človeško osebo (kot temeljno celoto človeka) in njegovo družbenostjo, med nasprotnimi normami in vrednotami.
5.	Ker se je že zaradi svojega predmeta - celota človeka - morala neposredno soočati z izrazitimi človekovimi nasprotji, je morala biti filozofska antropologija po pravilu bolj dialektična kot druge filozofske "discipline".
6.	Ker je med vsemi (izkustveno znanimi) bitji verjetne vesoljske neskončnosti verjetno prav človek najbolj dialektično (nasprotno) bitje, je filozofska antropologija najprej v človeku samem našla hipoteze o dialektični strukturi vesolja, hipoteze za dialektično ontologijo-kozmologijo, etiko, estetiko in gnoseologijo. Zato se antropološka in ontološka dialektika pojavljate večkrat v zgodovini filozofije kot komplementarni.
7.	Zaradi vseh navedenih značilnosti se filozofska antropologija v razvoju filozofije in znanosti pojavlja kot teoretična premostitev prepadov med preveč ločenimi filozofskimi "disciplinami", med preveč sprtimi filozofskimi smermi in kot teoretski povezovalec interdisciplinarnosti vseh znanosti - zlasti humanističnih in družbenih - in kot spodbujevalec njihove teoretske kvalitete in avtonomije.
8.	Nobenega od naštetih in drugih filozofskih in družbenih vprašanj ne more filozofska antropologija razrešiti dokončno-absolutno, ampak je le sestavina humane revolucije vrednot, ta pa lahko prispeva k kvalitetnejšemu razreševanju konkretnih filozofskih in družbenih vprašanj na pragu 21. stoletja, kijih je odprla kriza človeštva in Evrope.
Nemožnost konca filozofije
CVETKA TČTH
POVZETEK
j Ernst Bloch je izrazil prepričanje, da se ne da filozofirati z nekaj velikimi imeni. Trajni temelj filozofije in filozofiranja ostaja po njegovem thaumčzein, čudenje usmerjeno v tisto kar-je, v j najbližje, tudi v temo ravnokar doživetega trenutka. Podoba nekonstruiranega vprašanja je zanj poskus združevanja notranjega z vnanjim. Ta postopek skuša opredeliti s sintezo Kanta in Hegla. Problematika kategorije thaumazein in podobe nekonstruiranega vprašanja pelje v izgradnjo nekaterih najpomembnejših vidikov njegove filozofije, tj. pojmovanja utopije in upanja.
ABSTRACT
THE INABILITY OF PHILOSOPHY TO END
Ernst Bloch expressed the conviction that some great names cannot be philosophized with. The permanent foundation of philosophy and philosophizing remains, in his opinion, thaumasite, wonder directed towards that what is, to the nearest, even into the darkness of the just experienced moment. The image of the unconstructed question is, for him, an attempt of associating the internal with the external. This process attempts to define Kant and Hegel with synthesis. The problems of thaumasite category and similar unconstructed questions lead to the construction of some of the most important aspects of his philosophy, which is the comprehension of Utopia and hope.
II. PODOBA NEKONSTRUIRANEGA VPRAŠANJA
Ernst Bloch razume/ thaum&zcin* mnogo širše kot zgolj v pomenu nemožnosti glede konca filozofije. S to kategorijo razlaga v svoji filozofiji nastajanje šc nekaj drugih kategorij in sc vedno znova vrača k njej. Tako jo omenja takrat, kadar govori o dnevnih sanjah, utopiji,
t - Pričujoča študija nadaljuje s prikazom Blochovih nazorov o čudenju, saj Bloch ravno s_to kategorijo zavrača jdejoj^jconcu niozonje.J>tudija je sestavljena iz dveh samostojnih prispevkov, prvi je naslovljen TČ) THAUMAZEIN drugi PODOBA NEKONSTRUIRANEGA VPRAŠANJA.
upanju, imancnci, transccndenci, mesiji; z njo celo v obliki avtobiografskega zapisa opisuje svoj filozofski portret.2
Gre za delo z naslovom Philosophie in Sclbstdarstellungcn iz leta 1975, ki prinaša avtobiografije vrste znanih nemških filozofov. Začnem o pri sebi, pravi Bloch, smo, kar pa je nejasno, zato želimo j^ji^a vetL j o sproža vprašanja, ki sc najprej nanašajo na obstoj tega, kar je inspra&aanje. prihajaiz naScga-Začudenja^ strmenja, izpračudenja^da jc splob kaj. V tem dogajanju znotraj spraševanja čudenje ostaja, nc izginja, napreduje kot nikdar ugaslo spraševanj®1 (ungelosehtes Fragen) in v tem smislu razume thaumžzcin tudi v Tiibinger Einleitung in die Philosophie (1963/1964) in kar izrazi žc v naslovu kot Das fragende Stauncn. Ta krajši razdelek Tubingenškcga uvoda v filozofijo, govori o čudenju, začudenju, strmenju kot o "globokem Iskanju", ki nas jemlje s seboj in k bistvu stvari. Ko ! sprašujoče strmenje izoblikuje odgovor, s&mo "čudenje ostaja; četudi sc zdi, da sc je sprostilo in nasitilo, ostaja nemirno in vedno znova v sebi ohranja svoje prvotno spraševanje".3 Ne sprašuje najprej filozof, temveč otrok in sprašujoče začudenje žc otroka pripelje do zavesti svojega jaza oziroma mu sploh omogoča samosrečanje (Sclbstbegegnung), povedano v jeziku Duha utopije. Iz teh razmišljanj jc razvidno, da jc Bloch zvest tisti tradiciji, ki kot najvišji spoznavnoteoretični kriterij jemlje neko zelo pomembno predpostavko, namreč, da je samo tisto včdenjc ta pravo vedenje, tj. konkretno, kjer je človekov jaz bistveno zraven. Kar ni posredovano na ta način, četudi se v svojem sklepanju še tako opira na dragoceno starogrško spoznavnoteoretično izročilo o občosti in nujnosti spoznanja, ostaja abstraktno.
Kot jc mogoče iz Blochovih razmišljanj o thaumšzein enoznačno razbrati, je za mišljenje nujno, da v svojem napredovanju in iskanju rcsnicc, tudi tc, ki jc še ni, ohranja zavest o svojem prvem šoku spraševanja. Tako kot mora človek v svojem življenju vedno upoštevati sanje svoje mladosti, saj so le kot nemir, ki peha naprej še v pozni starosti, tako , je s thaumdzcin. Pri branju in analizi Blochovih razmišljanj o tej kategoriji sc skoraj že vsiljuje nova, posrečena definicija mišljenja, da pomeni misliti isto kot sposobnost stalno negovati sprašujoče_čudcnjc.
Lrnst Bloch vedno znova ponavlja, da je čudenje kot nekaj vztrajnega in stalnega, kot "čudenje, ki_yrla. (das bohrende Stauncn)", v tem "da ni samo za začetku, temveč jc vsepovsod navzoče kot spraševanje, ki se ne raztopi in ne ugasne (als ungelostes, ungelosehtes Fragen)",4 pove tudi v delu Expcrimcntum Mundi,pisanem vlctih 1972-1974. S tem delom, ki je 15. zvezek njegove Gcsamtausgabc, Bloch v uvodu opozarja na svoj idejni razvoj; ta se po njegovem opozorilu oziroma samorcflcksiji že prehojene filozofske poti končuje v odprtem sistemu. Tcndcnce in kategorije tega odprtega sistema peljejo vse do njegovih prvih, začetnih del. So kot sledi, ki jih bralcu svojih del, kar sam razkriva in s tem opozarja na temeljne motive svojega filozofiranja.
Eden Blochovih najbolj temeljnih motivov jc nedvomno to, kar je sam vedno znova vztrajno ponavljal v večini svojih del: ugotovitev, da pač Qckajje^	da je
svet in ravno to ga je pripeljalo do pogostega zapisa: "Vprašanje izhaja iz našega začudenja, našega strmenja, iz pračudenja, da je sploh nekaj."5 Če sc vprašamo, kje v zgodovini
2	- LudwigJ. Pongratz (Hrsg.): Philosophie in Sclbstdarstellungcn, Band I, Mciner, Hamburg 1975, str. 1-10.
3	- Ernst Bloch: Tiibinger Einleitung in die Philosophie, Band 13, Suhrkamp, Frankfurt 1977, str. 16.
4	- Ernst Bloch: F.xperimcntum Mundi, Band 15, Suhrkamp, Frankfurt 1977, str. 240.
5	- Ibidem, str. 239.
filozofije bi dobili podoben mišljenjski motiv za filozofiranje, potem se nam tu takoj ponuja primerjavaslolc izjavo, ki jo je podal Aristoteles v VII. knjigi Metafizike(1028b): "In zares je tudi že dolgo, kakor tudi sedaj in celo vedno predmet iskanja in tisto, ob čemer vedno pridemo v zadrego, ravno to, kaj jc bivajoče, to je, kaj je bitnost... Zato pa je tudi naša naloga, in celo največja, primarna ter tako rekoč edina naloga, da proučujemo, kaj je tako bivajoče."6 Identiteta bivajočega po Blochu nikakor ni dokončno določena in izčrpana samo s tem kar-že^c oziroma s kategorijo dejanskosti (enčrgeia), temveč in to ravno s pomočjo spraševanja tudi še s tem kar-še-ni, to pa je s kategorijo možnosti (dynamis). Že dano, izgotovljcno, v podobi tega ali onega odgovora, ne zadošča, kajti Bloch dokazuje neutemeljenost ideje konca filozofije v pogovoru z Adclbcrtom Rcifom ravno s tem: "Celotnafilozofija živivendar od tcgajiadaljcvanja seznanjenja, stnnenja, tudi od tega, da odgovori nc zadoščajo, da niso zreli." Zato je tako zelo pomembno, opozarja v Expcrimentum Mundi, da pri vseh, že danih odgovorih, nc popušča moč spraševanja.
Nova identifikacija sveta ki izhaja iz te predpostavke v pomenu iskanja nečesa bolj humanega, naturalizem kot humanizem in humanizem kot naturalizem, razume svet kot eksperiment; tako gre Blochu dobesedno za expcrimentum mundi. Samo z močjo spraševanja se lahko sproži ost čudenja (Stachcl des Staunens) nad nečim novim, še neodkritim, četudi na videz šc tako nepomembnim, obrobnim in neznanim. Pri velikih filozofih seje po Blochovih opažanjih thaumazein sprožil ob nečem, kar do tistega trenutka še ni učinkovalo kot sestaven, že pripojen del filozofije in česar se tudi ni dalo pojasniti z odgovori znanih in ustaljenih vsebin. Kljub temu da se ost čudenja pri vsakem filozofu sproži na nečem različnem, novem in neodkritem, se prej ali slej končuje na kakšnem bistvenem, temeljnem vprašanju sveta. Tako Bloch omenja ost čudenja pri Descartesu, ko ga je nekdo vprašal, mar ni človek zgolj avtomatska lutka in ali niso vse stvari samo slepilo. Podobno seje zgodilo tudi Leibnizu; ta je pri trganju listov neke bilke opazil, da niti dva lista nista medsebojno enaka. Ob tem dejstvu si jc postavil vprašanje, če ni brez izjeme načelo principium individuationis nasploh prevladujoče načelo v celotnem svetu. S tem Bloch spet nehote razlaga hcvristično načelo v filozofiji v podobi čudenja.
Najzanimivejši del tukajšnje Blochove analize je razmeroma skromen prispevek, kjer razpravlja o Ije^lu in o tem, kako jc nastajal začetek Fenomenologije duha. Izvirnost že prvih in začetnih strani Fenomenologije jc ravno v tem, ker jc Hegel razmišljal s pomočjo sprožene osti čudenja o vprašanju začetka, ko je govoril o vprašljivosti resnice čutne __gotovosti. To je hkrati zanimiv Blochov predlog, kako brati Hegla na nov, drugačen, šc neustaljen način; eden redkih konkretnih odgovorov, kako thaumžzein deluje znotraj Heglove kategorije posredovanja (Vermittlung) in s tem znotraj njegove dialektike. Dialektična gibkost njegovih pojmov (dialcktischc Fliissigkeit) je v tem, kerjipraševanjc in vprašanja ostajajo močnejši, sjyjsanad vsemi možnim i odgovori; problem nekega problema ostaja odprt. Dragoceno jc v tej zvezi še Blochovo opozorilo v njegovem delu
6 - Prevod citiran iz dela Valentin Kalan: Dialektika in metafizika pri Aristotelu, MK, Ljubljana 1981, str. 173. Prvi del iste Aristotelove misli je v slovenščino preveden še na ta način: "In tako jc že nekoč in tudi sedaj in zmerja tisto, kamor se (filozofija) odpravlja na pot, in kamor vedno spet nc najde pristopa (tisto vprašano tole): kaj je bivajoče (tf td 6n)." Glej Martin Heidegger: Izbrane razprave, CZ, Ljubljana 1967, str. 394.
1 - Karola Bloch, Adelbcrt Reif (llrsg.): "Denkcn hcifit Uberschrciten". In memoriam Ernst Bloch (1886-1977), Ullstein, Frankfurt 1982, str. 21.
Subjekt-Objekt o tem, da sta dialektični postopek in metoda razen v Fenomenologiji še najbolj vidna v Filozofiji zgodovine.
Odkod Blochu tak izostren čut za filozofsko kategorijo thaumžzein? Je to pri njem pogojeno samo z dejstvom starogrške filozofije, ali pa bi se dalo sklepati še o čem, recimo, i7, poglabljanja v Biblijo? Bloch je temeljito poznal Biblijo in ni malo mest v njej, kjer je govor o čudenju, strmenju in občudovanju, toda vedno in izključno na ravni dokončnega odgovora, kot imperativ občudovanja transcendence v pomenu božje biti. Vendar Ernst Bloch ostaja v vseh svojih prispevkih neizprosno jasen glede vsebine ter svojega razumevanja in razlage thaumžzein. Thaumšzein pri njem ne sprejema transcendenco kot dokončni odgovor, na ravni biblijskega izročila. Tcologiziranje Blochove misli je zato nevzdržno, svari Hans Heinz Holz oziroma ta postopek bi bil dopusten samo takrat, čc teologija preneha biti logos the6s-a. Poskus rešiti krizo v katero jc zašla teološka misel s pomočjo Blocha je hud nesporazum.8
Globlje in dlje gre po Blochu neugaslo čudenje tudi v raziskovanju preteklega, bolj postaja transparentno to, kar raziskujemo in sredstvo sžmo s pomočjo česar raziskujemo, transparentno kot vprašanje in spraševanje in ne kot odgovor. Ničesar ni v pomenu onstranskega misterija, pravi Bloch v Experimentum Mundi. "Takšno začudenje, usmeijeno na klico in jedro vsega spraševanja, na nejasno jaz-sem in^je-bit, na njegovo neugaslno biti-v-svetu, se oklepa zvestobe tostranskemu misteriju." Četudi po prvih odgovorih začudenje mnogo prehitro ugasne, Bloch z. latinskim rekom zavpije "sursum corda" (kvišku srca), ko je treba ohranjati zavest o sprašujočem čudenju, "toda ne teološko, temveč docela transcendirajoč. v imanenco transcendirajoč", pove tik pred svojo smrtjo, "v tisto najbližje, kar nas obdaja, to je polno filozofskih problemov"10, ko s pomočjo thaumžzein oporeka utemeljenosti ideje o koncu filozofije.
Izrazi kot ugaslo, neugaslo so blizu takemu izražanju, ki je značilno ga Schellinga. Schelling npr. govori o materiji "als der erlaschene Geist". 1 Za Blocha Ugaslo pomeni isto kot postati trpen. nedejayen. mrtev. Zato tudi toliko poudarja moč neugaslega čudenja, ker želi poudariti vse kar je tvorno, dejavno, živo in kar nenehno napreduje. Zato je stanje, kot npr. beda, propad, kriza, smrt "ugasla negacija", tistoTcfuto, trpno in okamenelo stanje, ker s3mo s seboj, in iz sebe, svoje lastne negacije, svojega nasprotja, ne more več poroditi. Gorje filozofu, ki je v svojem razmišljanju dopustil, da mu je ugasnila moč čudenja. Tu pa je res mogoče govoriti o koncu filozofije, toda to je konec filozofije nekega konkretnega, posamičnega filozofa in ne konec filozofije kot take.
8	- Hans Heinz Holz: Ijogos spermatikos. Ernst Blochs Philosophie der unfertigen Welt, Luchtcrhand, Darmstadt
und Neuwied 1975, str. 15.
9	- Ernst Bloch: Experimentum Mundi, str. 245.
10	- Karola Bloch, Adelbert Reif (Hrsg.): "Dcnken heiBt Uberschreitcn". In memoriam Ernst Bloch (1886-1977), str. 26.
11	- F.WJ. Schelling: Erster Entwurf eines Systems der Naturphilosophie, Schellings Werke, Band 2/1, C.H. Beck'sche Verlagsbuchhandlung, Miinchen 1958, str. 182.
12- Bloch uporablja izraz "die ausloschende Negation". Glej Ernst Bloch: Subjekt-Objekt. Erlauterungen zu Hegel, Band 8, Suhrkamp, Frankfurt 1977, str. 515.
V Principu upanja, pisanem v letih 1938-1948, izdanem 1959, imenuje in razume čudenje glede na njegovo sprašujoče bistvo celo kot "absolutno vprašanje", tj. kol vprašanje vseh vprašanj.
Bloch čudenje zelo očitno odteguje od tega, da bi bilo odgovarjanje, ki temelji na kakšnem dokončnem odgovoru, pojmovanju sveta kot božji kreaciji ex nihilo, po židovsko-krščanskem vzoru. Vsekakor si zelo prizadeva ohraniti čudenje kot tvorno načelo filozofiranja, to pa takoj postavi vprašanje, kaj je pravzaprav ontološki temelj tega ^spraševanja. Bloch razume in to tudi zelo sistematsko razvija v večini svojih del, da je kot podlaga "vprašanja vseh vprašanj" sama substanca sveta, tj,, procesualnast v svetu, ki jc podlaga novum-a in ravno s to procesualnostjo prihaja do dialektičnega ukinjanja med jjuidditas in quodditas, med da-je in kaj-je. Tak6 pojmovana substanca dejansko ni več nikakršna kategorija, kakor sam opozaija v Expcrimentum Mundi. Bistvo sveta ni dojeto in opredeljeno samo s tem, kar je bilo, s preteklim, temveč tudi še s prihodnjim oziroma dobesedno iz predgovora k Principu upanja: "Wesen ist nich Gc-wcsenheit; kontrar: das Wesen der Welt liegt selber an dcr Front." 3
Za Blocha je proces spraševanja sveta po samem sebi neločljiv od procesa človekovega samospoznanja. Samospoznanje človeka pa nič drugega kot realno vprašanje sveta samem sebi. To njegovo stališče dejansko sledi Lukžcsevcmu vzoru, po katerem sta samospoznanje in spoznanje sveta enoten in neločljiv proces. Sovpadanje procesa mišljenja in biti nikakor ni samovoljen postopek. Gre za sovpadanje, ki je metodično zelo strogo izpeljano. Navsezadnje ne smemo pozabiti, da seje Bloch izšolal v metodološki strogosti novokantovske tradicije - njegova disertacija o Rickertu iz leta 1908. Tej metodološki strogosti ostaja zvest in jo v svojem miselnem napredovanju imenuje kot "metodični motiv potovanja". Danes, ko je Blochova filozofska pot že sklenjena, lahko trdimo, da je njegova zavest posredovanja, ki jo reflcktira metoda, vsaj na tej točki heglovska, podobno kot pri Lukžcsu, ker nehote sledi i Ieglovemujdialektičnemu poenotenju (Ineinssetzung) mišljenja in biti. Ravno ta metodični motiv potovanja predstavlja interpretom Blochove misli nemalo težav, ko skušajo tendence tega potovanja, glede na celoto Blochove misli, zajeti z opisom kot napredovanje od ekspresije do sistema, tj. do odprtega sistema. Ni toliko vprašljiva oznaka tendenc razvoja, temveč zelo različno in razhajajoče se vrednotenje takega napredovanja. Na to dejstvo je lepo opozoril Eberhard Simons v svojem delu z naslovom Das expressive Dcnkcn Ernst Blochs. V uvodu tega dela, naslovljenim kot Expressionismus versus Systemkonstruktion, izrecno pokaže na dva, popolnoma se razhajajoča pristopa pri Theodorju Adornu in Ilansu Heinzu Holzu.14
Glede teh razhajanj bi gotovo veljalo slediti najprej Blochu samemu in njegovi refleksiji o lastnem miselnem postopku. Ponavljam, da Ernst Bloch po lastni samooznaki prebiva v svoji lastni filozofski stavbi. Za razumevanje Blochove filozofije, to iz česar nasploh izgrajuje vsa svoja dela, jc po njegovem lastnem opozorilu15 iz leta 1976 treba upoštevati dva stavka. Prvi stavek jc v Spuren, ki ga tudi ponovi, kot sam poudari, v svojem
13	- Ernst Bloch: Das Prinzip Hoffnung. Kapitel t-32, Band 5, Suhrkamp, Frankfurt 1977, str. 18.
14	- Glej Eberhard Simons: Das expressive Dcnkcn lirnst Blochs. Katcgorien und I^ogik kiinstlcrischer Production und Imagination, Vcrlag Kari Albcr, Frciburg/Miinchen 1983, str. 11-19.
15- Amo Miinstcr (Hrsg.): Tagtraume vom aufrcchtcn Gang. Scchs Interviews mit Ernst Bloch, Suhrkamp, Frankfurt 1977, str. 127. Gre za četrti intervju, posnet za kanadski radio poleti 1976.
poslednjem delu, Expcrimentum Mundi. Gre za naslednji stavek: "Jaz sem. Toda jaz se nimam. Zato smo mi najprej." Tematsko na isti ravni je naslednje vprašanje iz Principa upanja: "Kdo smo mi? Odkod prihajamo? Kam gremo? Kaj pričakujemo? Kaj nas čaka?" S temi vprašanji je po Blochu nakazan predmet njegovega filozofskega preučevanja, ki vedno znova aktualizira pomen kategorije thaumžzein. Blochov pristop bistveno označuje spraševanje, "in vprašanje (Frage) je vendar osnovni tenor mojega filozofiranja".16 Toda, opozarja Bloch, ne vprašanje, ki ga mi postavljamo, ampak "vprašanje, ki ga postavlja predmet sam in, ki tudi je predmet sam", vprašanje usmerjeno v tisto najbližje, ravnokar doživeto, še zavito v temo. Zelo posrečeno je to svojo temeljno filozofsko naravnanost izrazil že v Duhu utopije kot "nekonstruirano vprašanje".
Že svet je sam po Blochu vprašanje in afekt, ki ga svet sproža, se imenuje začudenje. "Čudenje je mati vsega spraševanja nasploh."17 Osnovno filozofsko vprašanje, za katero Bloch ves čas vztrajno trdi, da ima svoj izvor v otroškem čudenju, je dejansko "čudenje kot absojutno vprašanjej (Duh utopije). Nekonstruirano pa najprej sam6 zato, ker obstoj sveta, biti, človeka ni konstrukcija, je pač dejstvo. To čudenje se nadaljuje in razvija naprej, ne samo v filozofiji, ampak celo v znanstvenem raziskovanju narave, je kot sredstvo, s pomočjo katerega predmet objamemo, da predmet sploh prihaja do ozaveščanja samega sebe, in vprašanje, ki ga znanstvenik naslovi na naravo, se imenuje eksperiment. Šele s čudenjem sploh dojamemo procesualnost v svetu in doumemo smisel sveta in njegove razvojne tendence.
Bloch podobno kot Leibniz in Schelling vedno znova ponavlja znano vprašanje, zakaj__ jc sploh nekaj in zakaj ni nič, ne da bi to utemeljeval z židovsko-krščanskim pojmovanjem o izvoru sveta. To vprašanje se po Blochu dialektično ukinja ob dejstvu, dasem-jaz,smo-mi, da-je svet, tudi v iskanju smisla tistega kar-še-ni. Čudenje v vseh svojih, tudi simbolnih intencijah, teži k "odgovoru na osrednje vprašanje sveta, namreč tole: kaj smo mi sami, kaj so vse stvari, brez distance do same sebe v danem okolju".18 Odgovora sicer čudenje ne daje, toda ta vprašanja postavlja nenehno in tako sproža nekakšno samogibanje. Kot je čudenje vsebina tega kar smo, šc v tako nejasnih, ravno doživetih trenutkih in tudi v samo še možnih, je čudenje vsebina nečesa eksistcncialno-utopičnega, "Čudenje kot najvišji organ za šc nenastalo, je tako organ za rcalno-možno v istem trenutku, ko se oglasi,"19 pove v Philosophische Aufsiitze zur objektiven Phantasie.
Ernst Bloch prijetno preseneča zato, ker v svoj ih kasnejših delih sam izrecno opozarja na tiste svoje nazgodnejše prispevke, s katerimi pojasnuje, kaj je to pravzaprav nekonstruirano vprašanje in v čem jc njegova "dokončna simbolna intencija". V Principu upanja z dobesednimi navajanji stališč iz Duha utopije in iz Sledi pove, da jc dokončna simbolna intencija podobe nekonstruiranega vprašanja samo v tem, da sc ga ne da opredeliti z nobenim, od že danih obstoječih odgovorov in rešitev. Nekaj zelo določenega, čeprav nič povsem novega sproži v določenem subjektu osuplost, začudenje, ki pa ravno zaradi svoje enkratnosti domala identificira subjekt in objekt. Če se vprašamo po Blochu zakaj sploh gre pri tej identifikaciji in kaj je konkretna vsebina čudenja, potem je Blochov odgovor povsem jasen; gre namreč za samosrečanje (Selbstbcgegnung). Čudenje nam tako
16	- Ibidem, sir. 127.
17	- Ibidem, str. 129.
18	- Ernst Bloch: Philosophische Aufsatze zur objektiven Phantasie, Band 10, Suhrkamp, Frankfurt 1977, str. 148.
19	- Ibidem, str. 147.
omogoča, da sebe kot bivajoče sploh lahko dojamemo in izrazimo z identiteto: jaz sem. Toda ni pojem tisto, kar najprej - ali cclo a priori - omogoča vzpostavitev te identitete, ampak doživljaj (Erlcbnis) kot najbolj neposredno človekovo izkustvo o samem sebi, ki se sproži v stiku s čimerkoli žc. Torej, prej preden vem zase, se doživim. Kako? In kaj jc tisto, kar sploh omogoča sam doživljaj in Erlcbniswirklichkcit?
Biti, živeti še nc pomeni imeti sc, doživeti sc, doživljati se, svari Bloch. V prvi izdaji Duha utopije govori v tej zvezi o metafiziki notranjosti, ko se sprašuje, kdaj dejansko živimo, kdaj smo zares in v katerih trenutkih sc sebe najbolj zavedamo? V nas je, pravi Bloch suvereno v letu 1918, vendar nekaj gotovega, "sprašujočega, lahkotno vznemirljivega, notranje, najgloblje začudenje",2 ki sc sproži in učinkuje nepredvidoma. Pri tem ne gre za nekaj, kar bi bilo dojemljivo kot pojem, toda s pomočjo tega dejstva lahko pridemo do pojma. Tak6 šele čudenje omogoča doživljaj, s tem pa jc omogočeno izkustvo gotovosti samega sebe, tj. svojega lastnega jaza. Bloch naštcjc kar nekaj takih opisov doživljanja iz literarnega sveta Goetheja, Tolstoja, Hamsuna, Dostojevskega.
Ravno v kontekstu teh Blochovih razmišljanj je treba opozoriti na istovetnost s I Ieideggcrjcvo razlago kategorije thaum'izein v njegovem znanem predavanju (avgust 1955) Was ist das - die Philosophie? Ta istovetnost je namreč v marsičem. Martin I Icidcgger pove, da sta Platon in Aristoteles razumela filozofijo in filozofiranje kot določen način človekovega razpoloženja (Stimmung) in Heidegger sam razume začudenje prvenstveno kot razpoloženje, dobesedno: "Das Erstaunen ist die Stimmung"21 in vsaka doba je izoblikovala svoj način razpoloženja. PoTlatonu je arhč filozofije čudenje razumljeno kot jižthos, ki ga Heidegger razlaga s temle: "Ta pžthos čudenja nc stoji na začetku filozofije preprosto tako, kakorsi npr. pred kirurško operacijo umijemo roke. Čudenje nosi in prežema filozofijo."22 Tudi Aristoteles kot izhodišče filozofije razume čudenje, ki določa pot filozofiranja, vendar Heidegger opozarja, da je zelo površno in celo negrško misliti, da potem, ko filozofija steče in zaživi, čudenje kot povod postaja odveč in izgine. I Icideggerjcva razlaga čudenja kot arhčja za filozofijo vztraja: ko jc filozofija žc tukaj kot dejstvo, čudenje nc premine, temveč ostaja, je nekaj trajnega in prevladujočega.
Po I Icidcggcrju vsaka prava filozofija izoblikuje svoj pžthos filozofiranja in Heidegger razlaga, kako je smiselno razumeti filozofski pathos. Tako izrecno opozarja, da izraza pžthos ne smemo razumeti kot čisto psihološko predstavljanje, temveč kot razpoloženje s katerim se oprijcmljcmo nas samih: "V čudenju se držimo sebe (čtre en arrčtl."23
Ekspresionistično razpoloženje časa med I. svetovno vojno in po njej, ko nastaja Duh utopije, jc Blochu v neposredno oporo pri oblikovanju njegove lastne filozofske drže in stallščo nekonstruiranem vprašanju. Takratno razpoloženje časa jc Bloch v svoji "filozofski stavbi" razumel kot potovanje duše v svet, postati sam svoj vleče dušo v ta strašni svet. Ampak tisti, ki jc nič, tudi zunaj nc bo ničesar srečal in nič postal.
20	- Ernst Bloch: Geist der Utopic, Erste Fassung, Band 16, Suhrkamp, Frankfurt 1977, str. 364.
21	- Martin Heidegger: Was ist das - die Philosophic?, Verlag G. Ncskc, Pfullingcn 1988, str. 26.
22	- Ibidem, str. 25.
23	- Ibidem, str. 26. Omembe vredno je to, da jc Bloch tik pred svojo smrtjo Adclbcrtu Reifu izjavil: "Jaz smatram npr. Hcidcggcrja za filozofa." Glej Karola Bloch, Adelbert Reif (Hrsg.): "Dcnkcn hcifit Ubcrschrciten". In memoriam Ernst Bloch (1866-1977), str. 21. Žc leta 1950 Bloch vidi v njem pravega partncija v filozofskem dialogu. Izjava, ni nepomembna, Se posebej, če upoštevamo dejstvo, da je Bloch v takratnem času deloval kot priznan filozof v vrstah marksistične ortodoksije. Glej Ernst Bloch: Ober den gegenwartigen Stand der Philosophie (1950). Cit. iz Ernst Bloch: Philosophischc Aufsiitze zur objektiven Phantasie, str. 311.
Bloch namreč v Duhu utopije bistveno oporeka sporočilu Lukžcs^e Teorije romana - tudi to delo nastaja tedaj - kjer Lukšcs nakaže nemožnost potovanja duše, ko seje odpravila v svet, da se poišče, kajti potovanje se je končalo, ko se je pot šele pričela. Bloch v Duhu utopije svari, da se mora potovanje končati, če se pot prične. Po Blochu se mora potovanje duše nadaljevati s sestopom metafizičnega v družbeno, socialno, zgodovinsko; tžko potovanje postaja kozmično metafizično bitje. Gre za eksodus notranjega, ki se mu jc Kierkegaard namenoma odrekel, čeprav je kot to le malokdo pred njim doumel smisel in evidentnost notranjega. Svet duše, ki ni ne iz tostranskega in ne iz onstranskega sveta, je za Blocha kot upanje, ki s svojo utopičnostjo ni akozmično, za kozmos zaprto, temveč jc obrnjeno k novi, vseprežemajoči sili subjekt-objekt odnosa.
Blochov refleksijski postopek pri združevanju notranjega z vnanjim je toliko bolj zanimiv, ker ga skuša opredeliti s pozicije sinteze Kanta in Megla, to pa so tudi njegova uvodna razmišljanja v tematiko podobe nekonstruiranega vprašanja. V začetnem delu poglavja o podobi nekonstruiranega vprašanja v Duhu utopije označuje temeljno razlikovanje med Kantovo in Heglovo pozicijo že v naslovni formulaciji, kot: "Kant in I legel ali notranjost, ki prerašča enciklopedijo sveta." V tej zvezi je prišel do naslednje ugotovitve: "Za Hegla ostaja bistveno to, da je vse notranje prenesel navzven in vse pri Kantu odprto zaprl v korist resnično prisotnega, a tudi sumljivega rezultata, izpeljanega v zaključenem sistemu."24 Kant ostaja po Blochu notranji in neskončen, to je misel, ki svet razume kot "ocean brez obale". Hegel je po Blochovi plastični primerjavi še v poznejšem delu Subjekt-Objekt prej "akcentuiral človeško ladjo, še raje hišo nasproti brezobalnosti vseh stvari, nasproti oceanu, ki vsebuje ob vsej neskončnosti vedno samo vodo kot nekaj zelo dolgočasno končnega". Toda po Blochu pozicija Kant-Ilegel nikakor ni alternativna glede na enega in drugega, kajti Kantovo notranje nikakor ni ozko in slabo. Kanta jc treba zvleči skozi Heglov ogenj, jaz mora ostati v vsem kot notranja resonanca, zato je Kant po Blochovem mnenju v Duhu utopije spet nad Heglom kot psiha nad pnevmo. Kantova subjektivnost stoji z močjo svojega jaza nad Heglovo celoto, etika nad enciklopedijo sveta. V tem srečanju Kantovega moralnega nominalizma in kozmološkega realizma Heglove ideje sveta je po Blochu predpostavka, da se duša v svetu ne izgubi, temveč, da z njim spregovori na način "omnia ubique mi-problemov ob vstopu kot tudi ob izstopu".26
Blochova kritična sinteza Kanta in Hegla je zanimiv poskus, kako ohraniti trajne dosežke Kantove filozofije glede na Hegla in prek I legla, poskus, ki mu je danes kot enemu izmed zelo redkih treba priznati, da Kanta nc podreja Heglu. Ravno Heglova kritika Kanta v mnogočem skorajda že onemogoča nepristransko branje in razumevanje Kanta najpoprej kot Kanta samega. Mar jc Blochu ravno ekspresionistično razpoloženje dobe, ki ga jc spremenil v svoj trajni filozofski mišljenjski vzgib, pomagal ponovno aktualizirati Kanta, ko je skušal odkriti in povedati, v čem je bogastvo subjektivnosti in notranjega, ki se je odpravilo na pot. V čem je avtonomija jaza vsemu vnanjemu navkljub? Še bolj pa to, kako nastaja to notranje, kako sploh pride do tega, kar imenujemo duša, jaz, mi, kajti za vse to vendar nimamo organa, svari Bloch. Za notranje izkustvo gre, ki premore svoj akt nastajanja, lastno zgodovino in zgodovinskost in s kakšno pravico prccejšen del filozofije
24	- Ernst Bloch: Geisl der Ulopie, Zweitc Fassung, Band 3, Suhrkamp, Frankfurt 1977, str. 226.
25	- Emst Bloch: Subjekt-Objekt. Erlautcrungcn zu Hegel, str. 448.
26	- Ernst Bloch: Geist der Utopie, Zweitc Fassung, str. 236.
temu očita nekakšno "ahistoričnost", saj smo danes že skoraj obsedeni od predpisanih vzorcev kaj sme veljati in kaj nc za "historično".
Kako prične notranjost delovati in, to s pomočjo čudenja? Bloch v Duhu utopije čudenje primerja cclo z notranjo evidenco^ ki sta jo po njegovem najgloblje doumela Kant in Kierkegaard. Doživljaj je kot mistično čista duhovnost, kot subjektivnost, jaz, ki s pomočjo thaumžzein prehaja v objektivnost, v mi. Kant jc po katastrofi Descartesovcga racionalizma bistveno zožil teoretični prostor teoretičnemu jaz-u uma samo zato, da bi razširil prostor za praktični um, glede na moč in iskro mišljenja duše. Notranjost, tj. moralno-mistični svet, postaja cvidcntna skozi eksodus, izhod, ki ga spremlja čudenje. Liksodus ne pomeni potovanja k izvoru sveta, ampak ravno zaradi čudenja napredovanje k svetu, iskanje varnosti in d6ma v njem. Kar je notranje, ni samozadostno in je mnogo premalo, da bi sc karkoli zgodilo. Četudi je notranje še tako čisto in duhovno, ga k učinkovanju mora spodbuditi čutno. Odkod siccr notranjemu merilo za to, kar jc dobro? Vrednoto lahko doživimo samo kot hkratno dogajanje, dobesedno simultano, med notranjim in vnanjim, saj jc dejansko, eksistencialno odkrivanje še neudejanjenih možnosti v svetu.
"Pade kaplja dežja in tukaj je vse; koča, otrok joka, starka v koči, zunaj veter, puščoba, jesenski večer, in spet je vse tukaj, ravno tako, isto; ali, ko preberemo, da se Dmitrij Karamazov v sanjah čudi, ker mužik nenehno govori 'otročiček', in mi domnevamo, zdaj bi bilo možno najti."27 Kako in s čim ubesediti in opredeliti "temo ravnokar doživetega trenutka (das Dunkel des gerade gelebtcn Augenblicks)". Kako ga pojmovno doumeti, s čim? Izreči torej neizrekljivo; doživljanje v pustem, vetrovnem jesenskem večeru, ko pade prva kaplja dežja.
Samo določenemu načinu spoznanja Bloch izreče zaupnico, in to filozofskemu. Zanj je filozofsko spoznanje kot "svetilka, ki vse spreminja v drag kamen".28 Filozofija, ta starodavna znanost o čudenju, prične z nečim povsem preprostim, ki pa za seboj pušča sled. Vsa zamegljenost, nejasnost in tema ravnokar doživetega trenutka sc prebuja v resonanci čudenja, ki žubori in se širi navznoter in navzven ter svojo latentnost spreminja v začetek svetlobe, vidljivosti. Tak6 se vzpostavi sled in doživljaju sledi vprašanje, kako to, da jc to, kar je. In to, kar je, ni nič, ampak .nekaj, Toda, karkoli že izrečemo o ravnokar doživetem trenutku, dgživljajspreminja v nekaj preteklega. Zato potem Bloch sam interpretira ta vidik podobe nekonstruiranega vprašanja, ki jc tesno povezan s temo ravnokar doživetega trenutka, prvič s "temo tukaj in zdaj" in drugič s "še ne zavednim včdenjcm" in s "tistim še nc nastalim", ki temu včdcnju ustreza. S tem pa je s podobo nekonstruiranega vprašanja nakazana sled, ki ga pelje v izgradnjo najpomembnejših plati njegove celotne filozolške misli. Ta sled je danes, ker je njegova življenjska pot žc sklenjena, toliko bolj transparentna; lanu tudi ustreza njegovasamorefleksija o Duhu utopije v letih tik pred smrtjo.2
27 - Ibidem, str. 243-244.
28-Ibidem, str. 255.
29 - Arno Miinster (Hrsg.): Tagtraumc vom aufrcchtcn Gang. Sechs Interviews mit Ernst Bloch, str. 167.
Tema ravnokar doživetega trenutka poraja vprašanje in hkrati dvom, če jc to, kar je tukaj, dobro in ali nc bi lahko bilo še boljše. Slutnja je kot vrednota, ki jo poraja čudenje, išče resnico naprej, v tistem šc-ne, ne samo v že danem, že obstoječem. Kaj, če v svetu, takšnem kakršen jc, prevladuje satansko načelo, razmišlja Bloch v Duhu utopije in takratnem apokaliptičnem razpoloženju Evrope. Utopično zavest spremlja slutnja, ki išče drugačno, novo resnico, tako, da mora priti še mesija. Toda upoštevati je treba opozorilo, da "napačno razumemo Blocha, čc mislimo, da nam želi s svojimi predstavami upanja, svojimi sanjami o boljšem življenju, predpisovati bodočnost - on nam nc želi prihodnjega sveta niti orisati. Prihodnosti se ne da konstruirati, je principialno odprta".30
Spet pa Blochova filozofija utopije in upanja ni prazna in brez vsebine tudi, ko gre za tisto šc-nc. Nasprotno, samo neko zelo konkretno včdcnje jc Blochu pomagalo opredeliti in na novo aktualizirati Aristotelovo videnje kategorije možnosti. In samo z Blochom samim se da to najbolje prikazati. Substanca sveta kot samospraševanje sveta po samem sebi jc logično izražena s stavkom S šc ni P. S tem jc po Blochu povedano samo to, da substancialno bistvo sveta stoji šele v modusu prihodnjega časa in da jc hkrati "časovni modus objektivno realne možnosti". Šele z dejavno anticipacijo v subjektu, s spraševanjem, ki se mora za svoj nastanek zahvaliti čudenju, se zgodi, preobrat, s pomočjo katerega pridemo ven iz teme neposrednega, in kar se imenuje svetovni proces. Za anticipacijo sreče, družbe na podlagi brezrazredne solidarnosti, svobode, dostojanstva gre po Blochu v letu 1975, ko s takimi mislimi sklene svoj avtobiografski zapis.31
Seveda ostaja na koncu šc eno vprašanje glede vsebine čudenja samega, tega, kar jc in ostaja trajni arhčza filozofijo in filozofiranje, tudi v že omenjenem kontekstu nemožnosti konca filozofije. Namreč, ali je vsebina čudenja vedno nekaj pozitivnega? V Principu upanja dobimo na to vprašanje zelo precizne odgovore. Ko določa naravo anticipirajočc zavesti pove, daje en pol te zavesti tema doživetega trenutka, ki jc kvaliteta anticipirajočega sveta samega. Drugi pol anticipirajočc zavesti jc realno čudenje. Izkustvo strahu, groze, bede je dokument o negativnem čudenju, kot primer tu Bloch navaja Durcrjcvo Melanholijo. Tudi pri negativnem čudenju gre za podobo absolutnega vprašanja,ki se ga ne da konstruirati. Sreča jc pozitivno čudenje, pozitivna simbolna intencija teme ravnokar doživetega trenutka. Element tega pozitivnega čudenja je "mirujoč trenutek", sreča, ki jo povzema v sebe latinski rek: Carpc diem.
Filozofijo jc Bloch razumel med drugim kot proces k sreči (ProzeB zum Gluck). Že v Duhu utopije pa je kritično ugotovil, da se pojem nc meni zato, če trpimo, smo srečni, zadovoljni, kajti ni boljšega grobarja od pojma, ki popolnoma določa vsakršno vsebino. To seveda pomeni, da se je ta pot filozofiranja v filozofiji izčrpala, kajti logika pojma s svojo zahtevo po občosti in nujnosti včdenja pač obide to, kar jc posamično in nekonstruirano, naključno. Kako in s kakšno produktivno metodo in načinom filozofiranja, ki bi šc hkrati zavrnil možnost konca filozofije, doseči živo življenje, stvar samo, tudi temo ravnokar doživetega trenutka? Ko Bloch ponovno aktualizira thaum^zcin kot trajni arhč za filozofijo in filozofiranje, nehote odpira nekaj zelo pomembnih metodoloških vprašanj o tem, kako razumeti odnos med doživljajem in refleksijo, ekspresijo in konstrukcijo, izkustvom in pojmom. Ta njegov metodični način potovanja jc toliko bolj zanimiv, ker posredno opozarja
30	- Wolfdictrich Schmicd-Kowarzik: Uspravni hod nasuprot barbarstvu i apokalipsi, Filozofska istraživanja, Zagreb 1987, St. 21, str. 365.
31	- Ludwig J. Pongratz (ttrsg): Philosophic in Sclhstdarstcllungcn, Hand I, str. 10.
na pomembnost tistega pred-pojmovnega dojemanja, ki ga je že Platon tako neizprosno pregnal iz področja ta pravega filozofskega včdenja.
Ali jc to pred-pojmovno dojemanje docela upravičeno imenovat i esej izem in Blochovo filozofijo esejističen sistem? V svojem najboljšem pomenu in izročilu, bi potem esejizem pomenil tvoren način filozofiranja v sodobni filozofiji, ki verjetno filozofiji tudi v prihodnje obeta nove in šc neodkrite možnosti.
Družboslovje
Šola v političnem pluralizmu
ALOJZIJA ŽIDAN
POVZETEK
V prispevku je govora o vlogi šole, ki se je znašla v novi realnosti družbenega življenja - to je v političnem pluralizmu. Vzlic nastopa nove političnosti in njenega vplivanja (tudi) na šolo se prispevek osredinja k analizi vprašanj: Kako razumevati pluralizem ? Kakšna je (ho) vloga šole v političnem pluralizmu? Kakšne didaktične pristope je zaželeno, da bo v njej uporabljal učitelj? Avtorico pri analizi še predvsem zanimajo didaktični pristopi, uporabni na področju posredovanj tako imenovanih družboslovnih vedenj mlademu človeku.
ABSTRACT
THE SCHOOL IN POLITICAL PLURALISM
This contribution speaks of the role of school, which has found itself in a new reality of social life - political pluralism. Despite the appearance of new policies and its influence (also) on school, this contribution focuses to the analysis of the question: How to understand pluralism ? What is (will be) the role of the school in political pluralism ? What kind of didactic methods are desired that the teacher will apply them ? The author is also interested in this analysis above all about didactic methods applicable in the field of mediation of so-called social science behavior to the young.
Razgrnitev nekaterih didaktičnih vidikov učiteljeve vzgoje učenca za demokratično politično kulturo
1. UVOD
V današnjem času se na področju teorije politike poudarja velik pomen dosega konsenza v temeljnih družbeni vrednotah za delovanje političnega pluralizma v pogojih stabilne demokracije. Tako se v študijah politologov srečujemo z izrečenimi mislimi: "V družbenem in političnem svetu človeka ne vodijo samo elementarne potrebe, interesi
oziroma prisiljeni mehanizmi oblasti, temveč tudi vrednote in težnje za identiteto."1 In: "Nujnost obstoja politične skupnosti kot reda vrednot v vseh fazah zgodovinskega oblikovanja družbenih oblik izhaja, napram tem, iz dejstva, da se nobena družbeno-politična struktura v zgodovini nc more ohraniti samo na principih stihijskega zadovoljevanja potreb ter izmenjav interesov, niti, po drugi strani, samo na principu moči in represije."
Vrednote, bodisi opazovane na družbeni, bodisi individualni ravni, doživljajo v današnjem obdobju spričo raznoterih vzrokov, v svojih strukturnih sestavinah, korenite spremembe. Povedano ne velja le za našo družbo, temveč tudi za svetovni družbeni prostor. Aksiologi, pa ne le ti, upravičeno opozarjajo za potrebo po ponovni osmislitvi vloge tradicije v prihodnjem družbenem prostoru.3 Vrednotne spremembe, kot že poudarjamo, tudi zadevajo naš družbeni prostor. V njem sc soočamo s prodorom nove političnosti, s prodorom pluralizma, s pojavom starih vrednot v novem družbenem kontekstu, s pojavom nedorečenosti novih vrednot v vseh elementih itd.. Človeku se zastavljajo vprašanja: kako se bo razrešilo razmerje med starimi in novimi vrednotami? Ali bo le-to razrešeno v korist novih vrednot? Kakšna bo pojavljajoča se tabela novih družbenih vrednot, ko bo artikulirana? Ali in kako bodo sedaj pojavljajoča se stanja praznin v vrednotah presežena?
Na koncipirana vprašanja ne bomo poskušali predvideti odgovorov. Opozorimo le na dejstvo, da se vse opisane spremembe tudi zrcalijo v šoli. Ali, denimo: vse opisane spremembe tudi odsevajo na učenčevo zavest.
In, že smo pri pojavljajočcm sc središčnem vprašanju: kako naj v takšnih pogojih, ko izrazito potekojo vrednotne transformacije, opravlja svoje delo učitelj? Kako naj učenčevo osebnost vrednotno plemeniti? Kako naj v kriznem obdobju učenca vendarle vzgaja k vrednotam? Kajti le-te so pomembna oblikovalna sestavina njegove osebnosti.
V sodobni informacijski družbi je učenec v svojem vsakdanjem življenju obkrožen s številnimi infromacijami, ki so dejavniki oblikovanja osebnosti in njenega vedenja. Danes lahko povsem upravičeno govorimo o tem, da je učenec, bolj ko kdaj koli preje, multimedijski informacijski sprejemnik. Prek informacij se tudi oblikujejo učenčeve vrednote. Prav vrednote, ki jih gradijo informacije, so tiste, ki determinirajo učenčevo življenje.
Vrednote so pojavi, ki so odvisni od mnogih dejavnikov. Predvsem je ključnega pomena sama vsebina vrednote. Pomembno pa je tudi, kdo dejansko vrednoti, posameznik, družina, šola, družba itd.. In tudi: kako vrednoti?
Prav vrednote so vsebinski element informacije. Vrednote so tiste, ki dajejo učenčevemu informiranju smisel.
Vzlic vsega povedanega jc potrebno v današnjem času, v obdobju že opozorjenega nastopa nove političnosti in njenega vplivanja (tudi) na šolo razmišljati o vprašanjih: kakšna je (bo) vloga šole v plitičnem pluralizmu? Kakšne didaktične pristope naj bi v njej uporabljal učitelj? V kontekstu analize slednje koeneptuiranega vprašanja nas bo še predvsem zanimal ogled nekaterih zaželenih didaktičnih pristopov na, recimo temu kar najširše, polju posredovanj tako imenovanih družboslovnih vedenj mlademu človeku? Ali, denimo temu
t - Dr. Milan Matič, Mil i politika (Rasprava o osnovama političke kulture), Radnička ilampa, Ideje, Beograd, 1984, sir. 6.
2	- Ibidem, str. 267.
3	- Glej o tematiki, koncipirani kot Tradicije in modernost (str. 235 - 247) v delu: Dr. Stane Južnič, Politična
kultura, Založba Obzorja, Maribor, 1989.
še: na področju učiteljeve vzgoje učenca za demokratično politično kulturo? Pri razgrnitvi tematike se bomo zaradi njene pomembnosti še tudi lotili tematiziranja dveh vsebinskih sklopov. In sicer bo govor o funkcijah vrednot pri učencu, saj nastopajo (bodo nastopale) le-te v učenčevem življenju kot zelo pomembne ocenjevalne usmerjevalke pri njegovem pridobivanju slehernih novih (šolskih) spoznanj, doživljanj, ravnanj. Spregovorili pa bomo tudi o nekaterih zelo nevarnih vrednotnih pojavih, ki danes, v tako spremenjenih časih, že izražajo svoj prodor v pedagoško prakso. Ter si v njej utrjujejo (poskusijo utrditi) svojo vlogo.
Ob uvodni predstavitvi tematik, ki jih bomo obravnavali, pa seveda moramo takoj pripomniti, da le-teh ne bomo prav zaradi njihovih izrednih kompleksnosti izčrpali v vseh širinah in globinah. Danes je na njihovih področjih veliko odprtega, nedorečenega. Ali pa tudi dorečenega, toda sila različno. Skratka takšnega, kar zavezuje in nas bo še tudi v bodoče moralo temeljito zavezovati k nadaljnjim razmišljanjem. Kajti, "prehod od političnega monolitizma v politični pluralizem ima torej pomembne implikacije za vzgojno-izobraževalno delo šol, za njihovo organizacijo in vsebino dela. Med pomembnejše posledice sodijo tudi spremembe v opredeljevanju položaja in vloge učitelja, vprašanje njegovih pravic in dolžnosti, pristojnosti in odgovornosti, vprašanje njegove svobode in avtonomije.
V pogojih, ko politični monolitizem preneha biti vezivo celotnega šolskega sistema in tudi učiteljevega vzgojno-izobražcvalnega dela, je še toliko bolj upravičeno, da realno (glede na čas in objektivne okoliščine) in strokovno ocenimo.analiziramo in definiramo njegovo vlogo in položaj v prihodnje. Ker smo v času reforme do naše preteklosti bolj kritični, kot pa bi bilo to upravičeno, obstoji tudi realna nevarnost, da bodo naši načrti in pričakovanja v zvezi z delom in deležem učitelja v šolsko reformnih proccsih nerealni.4
2. ŠOLA V POLITIČNEM PLURALIZMU
Lotimo se torej izpolnitve naloge tako, kot smo si jo sestavili. To, da gre prisoditi šoli vlogo zelo pomembnega socializacijskega (četudi sekundarnega) oblikovalca strukture (učenčeve) osebnosti, nam je žc dolgo znano5 Znano pa nam tudi jc, da postaja (je postal) politični pluralizem vse bolj realnost našega življenja. In prav vzlic temu je nujno, da si zastavimo vprašanje: kakšna je (bo) vloga šolskega
4	- Dr. Metod Resman, Država,stranke,Šolstvo -vsvetu in pri nas, Šola v političnem pluralizmu, Zbornik razprav,
MC CK ZKS, Ljubljana, 1990, str. 24.
5	- Tako se opozatja: "Navkljub mnogim napovedim, da bo klasična stara Sola že do konca tega stoletja prenehala
obstajati, se te napovedi Se zdaleč niso uresničile. Šola ostaja Se naprej temeljna institucionalna oblika socializacije otrok in odraščajoče mladine. Ob razvoju raznih neformalnih oblik izobraževanja dobiva šola samo še pomembnejšo vlogokot temeljna nosilka bazičnega izobraževanja." (Povzeto po viru: Dr.Horvat Ludvik, Šola v političnem pluralizmu, Zbornik razprav, MC CK ZKS, Ljubljana, 1990, str. 7.)
socializacijskega oblikovalca6 v že omenjeni realnosti?
Odgovoriti na zastavljeno vprašanje seveda ni niti najmanj preprosto. Opozorimo pri obravnavi najprej na to, da je pojem pluralizem večpomenski. Večpomenskost tega pojma prihaja do izraza, če ga opazujemo z gledišč različnih znanstvenih disciplin: filozofije, psihologije, sociologije, politologije, pedagogike. In še bi lahko naštevali.
Tako gre, opazujoč pojem s filozofskega gledišča, "za vprašanje, ali ima vse obstoječe, torej vse bivajoče, eno ali več izhodišč, 'korenin' ali počel".7
"Psihološko-fenomenološka pojmovanost in pomembnost pluralizma je v nazoru, da se nek pojav lahko očituje v več likih, medtem ko singularizem trdi, da se vsak pojav kaže in pojavlja le v enem samem vsebnem liku."8
"Znakovnost in pomenskost plurarizma je gotovo najbolj bogata in uporabljena v sociologiji in politologiji, ko gre za družbeni oziroma politični sistem, v katerem obstajajo enakovredne in enako pomembne socialne (slojne, idejno-nazorske, kulturne, mnenjske itd.) skupine. V tem sociološko-politološkem kontekstu se pluralizem mnogokrat približuje konotaciji liberalizma ter parlamentarizma. Nasproti pa stojijo največkrat znaki: totalitarizem, oligarhizem, etatizem, birokratizem, elitizem ipd."9
Za našo obravnavo je seveda najpomembnejše pedagoško gledišče k pojmu pluralizem. To gledišče pa zanima, kako razumeti pluralizem na celotnem vzgojno-izobraževalnem področju. Torej področju, ki ga tvori spekter različnih sestavin, ravni, dejavnikov, odnosov itd.. "To je gotovo 'dno' pluralizma v celotnem polju vzgoje in izobraževanja. To polje pa ni nerazčlenljivo, saj ga je mogoče razkrivati in udejanjati na naslednjih ravneh:
a)	mišljenjsko-inovativna
b)	idejno-nazorska
c)	ideološko-doktrinska
č) pedagoško-osebnostna in
d)	didaktično-metodična."10
Raven, na kateri se bomo pri naši obravnavi v nadaljevanju še posebej zadržali, je didaktična.11
Torej, kakšna bo vloga šole (učitelja) v političnem pluralizmu? Prav mogoče je soditi, da še veliko bolj zahtevna in odgovorna, kot pa je le-ta v današnjem času. Podkrepimo
6	- Povedali moramo šc jasneje: zanimala nas bo zlasti vloga srednješolskega socializacijskega oblikovalca v že
omenjeni realnosti.
7	- Dr. Franc Pediček, Pluralizem v polju vzgoje in izobraževanja, Sola v potičnem pluralizmu, Zbornik razprav,
MCCKZKS, Ljubljana, 1990, str. 10.
8	- Ibidem, str. 10.
9	- Ibidem, str. 10.
10	- Ibidem, str. 12.
11	- Ker nam seveda prostor ne dopušča, da bi si ludi lahko natančno ogledali vse druge ravni pluralizma v vzgojno-izobraževalnem delu, glej več o tem v že navedenem prispevku dr. Franca Pedička z naslovom "Pluralizem v polju vzgoje in izobraževanja".
postavljeno trditev z navedbo nekaterih bistvenih opozoril. In sicer: "Učitelj pa svojo zalogo znanja in raznih vzrokov lc redko obnavlja. Ni mogoče, da bi vedel vedno več; ve vedno premalo, ker zaradi ekspanzije znanosti ni mogoče, da bi vedel vedno več. Učitelj v takih okoliščinah nc more več imeti kake monopolne avtoritete. In to seveda ne gre lc za osnovnošolske učitelje ali srednješolske profesorje. Gre tudi za univerzitetne profesorje."12
Toda, učitelj bo tudi v šoli, delujoči v političnem pluralizmu, vzgajal. Vzgajal že s svojim nastopom, vedenjem, ravnanji, gojitvijo svojega vzgojnega stila (sloga). Skratka, učiteljeva osebnost ne bo ostala brez odmeva tudi na (za) razvoj osebnosti učencev.
V šoli, delujoči v političnem pluralizmu, bosta veliko bolj zapleteni učiteljevi temeljni nalogi: tako vsebinska (strokovna), kot tudi oblikovno-funkcionalna. Zakaj? K večji vsebinski (strokovni) zapletenosti učiteljeve naloge prispevajo (bodo prispevale) žc najnovejše paradigme v znanosti.13 Le-te postavljajo (bodo v bodoče še bolj postavljale) potrebo po interdisciplinarnem, celostnem osvetljevanju problemov učencu. Kajti, "človekov svet je prepoln informacij v njihovem prepletanju in dinamizmu. Človek jc ta, ki sprejema, ocenjuje, selekcionira in planira skladiščenje in povezovanje informacij, to pa dela na temelju svojih človeških meril, vrednot, želja, ciljcv. Človek daje smisel tem informacijam ter njihovemu medsebojnemu povezovanju. Določanje tega sm isla je odvisno od človekove razvitosti, od njegovega znanja o sebi, družbi in naravi ter od njegovih vrednot, interesov, želja in hotenj. Vse to pa je pogojeno z razvojem cclotnega človekovega znanstvenega in vrednostnega sveta. Izgrajevanje tega sveta pa ni možno brez povezovanja vseh znanosti (naravoslovnih, družboslovnih, etičnih in humanističnih)."14
K večji zapletenosti uresničevanja tudi učiteljeve oblikovno-funkcionalne naloge pri učencu pa bo tudi prispeval vstop različnih življenjskih pogledov, nazorov, doktrin v sam pedagoški proccs. Pri tem pa se bo moral učitelj še posebej zavedati, da bo potrebno usposabljati učenca za izpolnjevanje njegove sledeče (človekove) življenjske vloge: "Pri tem se problemi ne zastavljajo le v smislu, da je treba človeka usposobiti za ustvarjanje informacij, informacijskih sistemov in informacijske tehnike, temveč tudi glede vrednostnega povezovanja informacij in človeških konstrukcij novih svetov v skladu z njegovo lastno bitjo. Ne zadostuje le proučevati in ugotavljati najboljše poti in načine, razvijati njegove miselne sposobnosti, temveč jc težišče naloge na krepitvi njegovih cclotnih moči."15
Obe učiteljevi temeljni nalogi, kiju bo moral izpolnjevati, sta seveda med seboj tesno povezani, prepleteni. Oziroma, denimo: ob strokovni krepitvi učenčeve osebnosti, ob nudenju širine pogledov na svet ter življenje le-tcj bo moral učitelj učenčevo osebnost tudi razvijati v smeri razodtujcvalncga, osvobojcvalncga samoizražanja njene individualnosti. Učenčevo osebnost bo tudi moral vzgajati za življenje v demokratični, humani, pravni družbi. Razvijati ji bo moral demokratično politično ter pravno kulturo. Kulturo, ki ji bo potrebna za življenje v vse bolj postajajoči kompleksni ter zapleteni družbi, v kateri je (bo) prav gotovo tudi zelo zapletena sama dinamika političnega vedenja. Poleg že navedenega
12	- Dr. Sune Južnič, Politična kultur«, Založbi Obzoija, Maribor, 1989, str. 144.
13	-Glej o tem v: Andrej IJle, Nove paradigme v znanosti in drugod. Naši razgledi, Ljubljana, IS. dec. 1989, štev. 23. .
14	- Dr. Ilija Mrmak, Spremembe v paradigmatskih osnovah sodobne znanosti in razvoj pedagogike in andragogikc, Sodobna pedagogika, Ijubljana, let. 1990, štev. 5-6, str. 257.
15- Ibidem, str. 257.
je (bo) tudi zelo pomembno učiteljevo navajanje učenčeve osebnosti na iskren dialog, na njeno odgovorno odločanje iz prepričanja. Na to, da si bo učenčeva osebnost prizadevala za uresničevanje splošnih življenjskih vrednot, ki jih lahko opredelimo kot: spoštovanje človekovih pravic in svoboščin, svobode, humanizma, naroda, kvalitete (političnega) življenja itd..
Seveda bo potrebno za učiteljevo možno kvalitetno izpolnjevanje njegove naloge storiti še marsikaj. "Mislim, da samo z razglašanjem in dajanjem svobode šolam in učiteljem, ne da bi poskrbeli tudi za možnosti in pogoje uveljavljanja te svobode, lahko naredimo šolo še slabšo, kot je sedaj. Če učitelj na svobodo ni pripravljen, čc nima ustrezne materialne podlage za strokovno delo v šoli, če nima dovolj izobrazbe in ni tudi ustrezno motiviran za kvalitetno delo, potem s to svobodo nima kaj početi. Zaradi teh razlogov oziroma zato, ker ti pogoji danes niso izpolnjeni, sem skeptičen do stališč, da bo mogoče hitro spremeniti našo šolsko prakso ter položaj in vlogo učitelja v njej."16
Reči je treba tudi to, da danes žal pedagoške znanosti še nimajo jasnega odgovora na to, kakšni so pogoji uspešne vzgoje v pluralistični vzgojni situaciji. Opravljene raziskave na področju interkulturne pedagogike opozarjajo na mnoge težave, ki nastopajo v procesu identifikacije mladih zaradi zelo različno delujočih, nasprotujočih si vzgojnih vplivov. Pa tudi kulturno ter vrednostno zelo različnih razmer, ki vplivajo na oblikovanje njihove osebnostne identitete. Toda enoje, kot smo povedali, gotovo. Vloga učitelja, vzgojitelja bo zelo zapletena,17 nc bo pa to tudi njegova vloga "dokončnega" vzgojitelja.
3. RAZGRNITEV NEKATERIH DIDAKTIČNIH VIDIKOV UČITELJEVE VZGOJE UČENCA ZA DEMOKRATIČNO POLITIČNO KULTURO
Zadržimo se nekoliko na ogledu nekaterih didaktičnih vidikov učiteljeve vzgoje učenca za demokratično politično kulturo. V tem kontekstu bomo zlasti opozorili na nekatere didaktične pristope, za katere, sodimo, jc zelo zaželeno, da jih uporablja (bo uporabljal) učitelj pri seznanjanju učenca z družboslovnimi vedenji.
Prvo, kar želimo poudariti jc, da bo moral učitelj v večji meri kot doslej posegati po sodobnejših, problemskih didaktičnih pristopih. Poseg po lc-tch bo nujen ne le vzlic temu,
16 - Dr. Metod Resman, Država, stranka, šolstvo - v svetu in pri nas, Šola v političnem pluralizmu, Zbornik
razprav, MCCKZKS, Ljubljana, 1990, str. 25.
17- O tem, da (in kako) predstavlja učiteljevo vzgojno delovanje v pluralistično orientirani družbi težaven problem, zelo zanimivo razmišlja nemški avtor Herman Nohl. Zato glej zlasti njegovo publikacijo: Die pedagogisehe Bewegung in Dcutschland und ihre Theorie, Frankfurt/M., 1963. Avtor postavlja pred učitelja uresničevanje temeljne zahteve. Ta je: stalno se zavedati razlike med svojim političnim prepričanjem in občini vrednotami človeštva. Učitelj naj bo v pedagoškem proccsu odpiralec učencem pogleda na stvari, pojave z gledišča trajnih civilizacijskih vrednot človeštva. Torej, učitelj mora predstavljati človeka, ki seje pri izvajanju pedagoškega procesa sposoben prav v slehernem trenutku dvigniti nad pregmatično raven določenega političnega prepričanja. Učitelj se pojavlja v šoli na dveh ravneh:
a)	Kot človek s "svojim" določenim političnim prepričanjem, ki ga seveda nc skriva, ker bi bila to hipokrizija, toda ne sme ga nikomur vsiljevati
b)	Hkrati pa se pojavlja kot človek, ki mora biti sposoben učencem odpirati pogled na svet s pozicij trajnih človeških civilizacijskih vrednot.
ker predstavljajo takšni pristopi vse bolj odkritje sodobne pedagoške teorije. Temveč vzlic temu, ker bo to tudi zahtevala sama pedagoška (družboslovna) praksa. V njej, kot smo že predhodno nakazali, bodo zastopana družboslovna vedenja, ki obodo tudi zahtevala učiteljevo uporabo čim bolj življenjskih didaktičnih pristopov. Le-ti bodo morali biti koceptuirani čim bolj problemsko. Skratka, kompleksni pedagoški proces družboslovnih vedenj bo moral predstavljati problemski pouk, saj bo lahko lc kot tak pri učencih ne le vzbujal problemsko senzitivnost za družboslovje, temveč jo tudi nenehno krepil. Kajti, "nerazvitost problemske senzitivnosti je eden izmed temeljnih povzročiteljev formalističnega znanja: učenci osvojijo konkretno učno vsebino, ne da bi se zavedali njenega problemskega ozadja. Če bi jim pouk to omogočil, bi bilo njihovo znanje veliko bolj osmišljcno, kajti odkrivanje in reševanje problemov poteka na bistveno višjih ravneh učne aktivnosti, kot ga zmore golo prisvajanje znanja.
Žal psihologi in didaktiki, kakor tudi šolski praktiki problemski senzitivnosti in njenemu razvoju ne posvečajo veliko pozornosti."18
Prav spričo slednjega izrečenega dejstva povejmo o tako imenovani problemski senzitivnosti, večprvinski kategoriji, ki bo v bodoče vse bolj morala prodirati v pedagoško družboslovno prakso, še nekaj. To je kategorija, ki jo Rusi imenujejo "problemno uvednje",19 Nemci "Problemsichtigkeit", v našem družbenem prostoru pa se zanjo "domači" izraz "problemska senzitivnost".20
Problemska senzitivnost mora (bo morala) prodirati k dvema temeljnima dejavnikoma pedagoškega dela. In siccr:
1.	k učitelju,
2.	pa tudi k učencu.
Pri njiju pa mora (bo morala) uresničevati več svojih prvin. Kot na primer: uvidenje družboslovnega problema, njegovo zaznavanje, razčlenjevanje ter reševanje. Ali kot sodi dr. Prance Strmčnik: "Prav tako kot za učitelje je problemska uzaveščenost pomembna tudi za učencc. Brez. nje problemski pouk praktično sploh ni mogoč. Zato je nujno, da namenimo enako pozornost kot problemskemu mišljenju in reševanju novih problemov tudi sposobnosti učencev, da problemskost uvidijo, zaznavajo, kakortudi temu, dajo razlikujejo glede na problemske karakteristike."21
18	- Or. France Strmčnik, Problemska senzitivnost učencev je pogoj problemskega pouka, Sodobna pedagogika, Ljubljana, let. 1990, štev. 3 - 4, str. 168.
19	- S preučevanjem te kategorije se je bavil zlasti ruski didaktik V. V. Zabotin. Zato glej o tem še v: Zur Entwickling der Problemsichtigkeit bei Schiilern, V W. Mitter, Didaktische Probleme und Thcmcn in der UdSSR, Schroedel, Hannover..., 1974.
20	- O njej zlasti razpravlja v zadnjem času naš pedagog dr. France Strmčnik. Zato glej še njegov prispevek: Sistemska usmeritev problemske učne inovacije, Sodobna pedagogika, Ljubljana, let. 1990, štev. 5-6.
21	- Dr. France Strmčnik, Problemska senzitivnost učencev jc pogoj problemskega pouka, Sodobna pedagogika, Ljubljana, let. 1990, štev. 3 - 4, str. 167.
Problemsko orientirani pouk na področju družboslovnih vedenj kot področju razvoja učenčeve demokratične politične kulture lahko (bo lahko) učitelj uresničuje tudi z uporabo projektnega učnega dela. Ix-to lahko opravljalo pomembno nalogo razvijanja demokratičnega stila življenja in dela v šoli. O projektnem učnem delu jc sicer več zabeleženega v tuji strokovni literaturi,22 kot v naši.23
Tovrstno delo se je prvič pojavilo v začetku tega stoletja v ZDA. V času šolskorcformnih gibanj,med obema svetovnima vojnama, je dobilo številne privržence tudi v evropskem družbenem prostoru. Po premoru, ki je nastal zaradi druge svetovne vojne, je v 70. in 80. letih ponovno oživelo. Pa tudi danes doživlja v nekaterih evropskih deželah (še posebej v Nemčiji) svoje ponovno rojstvo. In bolj bo moralo prodirati tudi v našo družboslovno pedagoško prakso. Zakaj? Zato, ker sodimo, da lahko (bo lahko) s svojimi različno obstoječimi tipi24 ter njihovimi modalitetnimi izpeljavami, značilnostmi, didaktičnimi prednostmi motiviralo učenčevo osebnost za (še predvsem samostojno) spoznavanje družboslovnih vedenj. Prav z njegovo uporabo lahko (bo lahko) učitelj presegal klasične, tradicionalne, še vse preveč prisotne usedline, obstoječe v pedagoškem procesu družboslovja. Skratka, prav z njegovo uporabo bo lahko vnašal v pedagoško delo družboslovja bistveno drugačnost. Še več. Skrbno premišljena, postopna, sistematična uporaba tovrstnega dela v rednem pedagoškem procesu bo ustvarjala temelj za učenčevo poseganje po njem tudi zunaj njega. Pri njegovem izvajanju je (bo) še posebej pomembno, da učitelj zaupa učencem, njihovim sposobnostim, da ne duši njihovih (sila raznolikih) interesov. S takšnim svojim pristopom si bo učitelj odpiral prostor za gojitev dialoškega duha v razredu, za spoznavanje različnih interesov, navad, znanj, mnenj, stališč, vrednot učencev. Pa tudi prostor za to, da bodo učenci spoznavali ustvarjalni pomen družboslovnih
22- Naj navedemo nekatere tuje vire, katerih predmet obravnave jc tovrstno delo; Johannes Bastian, Herbert Gudjons(H. g.), Das Projektbuch, Bergman n in Hclbig, Vcrlag, 1986; John Dewey William Heard Kilpatrick, Der Projekt - Plan Gnindlegung und Praxix, Weimer, 1935; Karl Frey, Die Projekt - methode, Bcltz Bibliotek, Weinheim in Basel, 1984; Dagmar Hansel, Das Projcktbuch Grundschule, Bcltz - Vcrlag, Wcinheim in Basel, 1986; Annemarie Kaiser, Franz Josef Kaiser (Hg.), Projektstudium und Projektarbcit in dcr Schule, Vcrlag Julius Klinkhardt - Bad Heilbrunn/Obb., 1977.
23	- Vzlic zadnjega povedanega dr. Helena Novak povsem upravičeno poudarja: "V povojni jugoslovanski pedagoški literaturi je bilo o projektnem delu zelo malo napisanega. Šele v zadnjih letih jc mogče zasledili nekaj skromnejših informacij o tej obliki učnega dela. Pogostejše omenjanje projektnega učnega dela v zadnjem času ni slučajno, kersoupada z obdobjem, v katerem se vse pogosteje ukvarjamo z razmišljanjem o prenovi današnje šole in možnosti posodabljanja vzgojno-izobražcvalncga dela v šoli. To razmišljanje ne zadeva samo osnovne šole, temveč celoten sistem vzgoje in izobraževanja,od predšolske vzgoje do univerzitetnega in podiplomskega študija. Zaradi slabega poznavanja projektnega učnega dela kot učne oblike dela v šoli ni nič čudnega, da v praksi nimamo lastnih izkušenj s to obliko učnega dela." (Navedeno po prispevku avtorice z naslovom Definiranje in opis projektnega učnega dela, Sodobna pedagogika, Ijubljana, let. 1990, štev. 5-6, str. 300.)
24	-Tako se zlasti ločujejo sledeči njegovi tipi:
1.	projekt uresničevanja zamisli;
2.	projekt zadovoljevanja neke izkušnje;
3.	problemski projekt;
4.	Projekt tipa učenja, oziroma doseganja določene stopnje nekega znanja.
Več o tem glej še v viru: John Dewey Ion William Heard Kilpatrick, Der Project - Plan Grundlcgung und Praxis, Weimer, 1935.
vedenj za njihovo življenje. Kajti, kot didaktični sistem seže projektno delo preko meja tradicionalnega pouka v vsakodnevno življenje, ki omogoča učenccm, da prihajajo do novih spoznanj prav iz njega. In to tudi preko lastnih izkušenj.
Ob poudarjanju tako velikega pomena projektnega učnega dela pa je treba opozoriti še na nekaj. In siccr: projektno učno delo ima tudi svoje meje. "Zato bi pomenilo uvajanje tega didaktičnega sistema v šolsko delo namesto tradicionalnega pouka prehod iz enega nasprotja v drugo. Če bi postalo projektno učno delo dominirajoči ali celo edini didaktični sistem za vse učne vsebine in učne predmete, bi to lahko pomenilo tudi odpravo sistematične nadgradnje snovi po posameznih učnih predmetih, v katerih pa jc takšen pristop nujen."25 Razgrnitev nekaterih didaktičnih vidikov učiteljeve vzgoje učcnca za demokratično politično kulturo tudi dopolnimo s postavitvijo zahteve, da bo moral v bodoče učitelj tudi posegati po večji uporabi teamskega pouka. Tudi ta lahko prinese (bo prinesel) svežino v pedagoški proces družboslovja. Mnogi pedagogi26 opozarjajo, da sodi ta organizacija poučevanja med največje in najobetavnejše novosti sodobnega časa, s katero se povečuje individualizacija vzgojno-izobraževalnega dela. Prav tovrstni pouk bo odpiral možnosti, da bo učenec lahko uvidel interdisciplinarno zasnovo družboslovnih vedenj (še zlasti njihovo politološko, sociološko, pravno povezavo). Uporaba tovrstnega pouka, ki zahteva zelo strokovno in didaktično suverenega učitclja(e), bo še zlasti lahko zapolnjevala tisti del(e) učnih načrtov družboslovnih vedenj, ki so vsebinsko prosti (nedefinirani). Uresničevanje teh delov bo z učiteljevim upoštevanjem specifike posamezne šole, njenega življenjskega utripa, odpiralo prostor za dviganje motivacije učencev za družboslovna vedenja. Seveda, "delitev odgovornosti med učitelji in njihovo sodelovanje more imeli dve obliki. Pri koordiniranem teamskem pouku nosi glavno odgovornost za neki razred en učitelj. Skupaj z drugimi učitelji le koordinira učne priprave za pouk, a izvajajo ga vsak zase, vsak v svojem razredu. Lc priložnostno, npr. pri kakem predavanju, demonstraciji, ogledu filma ipd., se združijo vsi razredi v veliko skupino. Bolj deljena je učna odgovornost učiteljev, sodelovanje pa intenzivnejše pri asociirancm teamskem pouku. Učitelji skupaj načrtujejo pouk, ga skupaj izvajajo in zanj tudi skupno odgovarjajo."27
Torej, naša šola se jc znašla v političnem pluralizmu. Vanjo so (bodo) stopila nova družboslovna vedenja. Vzlic temu jih ne bo moral učitelj stalno iskati ne le njihovo novo vlogo v razredu, temveč tudi v celotni organizaciji šole. Iskanje njihove nove vloge bo tudi zahtevalo učiteljevo iskanje vedno novih, čim bolj življenjskih, sodobnih, svežih didaktičnih pristopov. Pristopov, ki bodo osredinili središče svojega delovanja k oblikovanju učenčevih (obče človeških, civilizacijskih) vrednot, saj imajo le-te z opravljanjem svojih številnih funkcij, o katerih bomo govorili v nadaljevanju, v učenčevem življenju vedno zelo pomembno vlogo. Kajti, "resda je človekov človeški odnos do sveta vedno imel prvine smotrnosti. Nova paradigma pa smotrnost in človekovo celotno zavest zastavlja kot osnovo ustvarjanja novih svetov, pri čemer so sredstva in možnosti tega
25	- Dr. Helena Novak, Definiranje in opis projektnega učnega dela, Sodobna pedagogika, Ljubljana, let. 1990, štev. 5 - 6, str. 307.
26	- Še zlasti na primer H. Morawietz v svoji publikaciji Untcrrichtsdifferenzierung, Weinheim, Basel, 1980. 27- Dr. France Strmčnik, Sodobna šola v luči učne diferenciacije in individualizacije, Zveza organizacij za
tehnično kulturo Slovenije, Ljubljana, 1987, str. 250.
ustvarjanja predvsem na strani človeka, v samem človeku, ki pa po svojih zamislih in vrednotah oblikuje svet. Materialna sredstva so lc gradivo, snov za ustvarjanje tega sveta."28
4. FUNKCIJE VREDNOT (PRI UČENCU)
Oglejmo si torej tudi, katere pomembne funkcije vse opravljajo pri učencu vrednote.
Med pomembne funkcije, ki jih lahko opravljajo vrednote, številni avtorji uvrščajo zlasti naslednje:
Vrednote lahko koristijo učencu kot standardi (kot oporni vzorčni temelji) za njegovo obnašanje na mnogih področjih. Tako imajo pomembno funkcijo pri učenčevem zavzemanju stališč, pri njegovem presojanju, samooccnjevanju, ocenjevanju drugih, vplivanju na druge in podobno. Oziroma, poudarja se, da tako, kot imajo vrednote pomembno vlogo v makrostrukturi družbe, imajo pomembno vlogo tudi v intimnem svetu posameznikovega (učenčevega) življenja. Prav vrednote so učencu vodilo, ki lahko usmerja njegovo obnašanje do samega sebe in do družbe. Učenec po svojih vrednotah oblikuje svet.
Vrednote pa so tudi tiste, ki učencu omogočajo, da sc laže pravilneje odloči. Učenec sc namreč laže odloči na podlagi presoje dobrih ali slabih posledic nečesa, kar bi želel uresničiti in čemur bi se hotel izogniti. Torej nečesa, kar jc vredno ali pa nc.
Vrednote tudi v učenčevi osebnosti opravljajo integrativno funkcijo, oziroma tudi omogočajo njeno integriranost.
Vrednote lahko koristijo učencu tudi kot motivacijska sredstva za njegovo doseganje zaželenih ciljev.
Vrednote imajo pomembno vlogo tudi v procesu učenčevega prilagajanja družbenemu okolju, v katerem živi. Prav tako pa tudi v procesu njegove samoaktualizacije.29
Zlasti nekatere vrednote imajo izreden pomen tudi za občutek učenčeve identitete.
Vrednote pa so tudi izvor moralnih norm. Determinirajo učenčevo moralo.
O tem, kakšno jc medsebojno razmerje med pojavom, imenovanima vrednota - norma, razmišljajo mnogi avtorji. Kot na primer: dr. Ilija Mrmak, dr. Arif Tanovič, dr. Vojan Ras, Svctozar Stojanovič, dr. Jože Štcr itd.. Nc da bi se ukvarjali z analizo njihovih razmišljanj o tej tematiki, pa vendarle lahko opozorimo na naslednje:
Pojava, imenovana vrednota - norma, sta medsebojno povezana. Njuna medsebojna povezava se (še zlasti) izraža v tem, daje norma zunanja stran vrednote. Rečemo tudi lahko, da jc norma sredstvo, ki v določenih razmerjih pomaga doseči (uresničevati) vrednoto. Norma neposredno določa meje učenčevega obnašanja.Norme, ki sc postavljajo kot obveznost, kot zapovedi, so vedno v posameznih zgodovinskih okoliščinah smotri dane družbe. Določeno obnašanje je namreč v družbi smiselno predpisovati le, čc se predpostavlja, da je vredno, dobro ipd..
28	- Dr. Ilija Mrmak, Spremembe v paradigmatskih osnovah sodobne znanosti in razvoj pedagogike in andragogike, Sodobna pedagogika, t^jubljana, let. 1990, Štev. 5-6, str. 256.
29	- Opozorimo naj, da navedeno funkcijo vrednot Se zlasti poudarja A. 11. Maslow. Pripisuje izredno velik pomen vrednotam, ki ga imajo v procesu prilagajanja posameznika. Oziroma, Maslow govori (v delu: Motivacija ličnosti, Nolit, Beograd, 1982) o prilagojcvalni, o egoobrambni in o samoaktualizacijski funkciji vrednot.
Odnost med pojavoma vrednota - norma je večplasten, mnogosmeren, mnogo-dimcnzionalcn. To pomeni, da ima lahko ena vrednota več norm ter da je lahko tudi ena norma sredstvo za uresničevanje več vrednot.
Pri pojavu, imenovanem norma, tudi lahko govorimo o njegovem sorazmerno možnem samostojnem obstoju. Kljub možnemu samostojnemu obstoju norme je to nujno potrebno povezovati z vrednoto. Le s takšnim medsebojnim povezovanjem obeh pojavov, norme in vrednote, jc mogoče dosegati učenčevo moralno vedenje.
Za učenca so vrednote pomembno sredstvo, ki mu z opravljanjem svoje spoznavne funkcije pomaga pri njegovem sprejemanju različnih informacij, ki jih dobiva iz multimedijskih informacijskih virov. Opravljanje spoznavne funkcijc vrednot se izraža tako, da učenec laže in hitreje sprejema tiste informativne vsebine, do katerih ima žc predhodno oblikovan ustrezni (pozitivni) vrednotni odnos. Poznavanje spoznavne funkcije vrednot, ki se pri učencu izraža v opravljanju selckcije pri njegovem sprejemanju informativnih vsebin, jc torej pomembno.
Spoznavna funkcija, ki jo pri učencu opravljajo vrednote, sc prepleta tudi z njihovo motivacijsko funkcijo. Vrednote delujejo tudi kot motivacijski cilji, relativno trajno, celovito usmerjajo učenčevo aktivnost. Siccr pa sc prepletenost spoznavne in motivacijske funkcije vrednot izraža takole: (tiste) že oblikovane učenčeve vrednote, ki vplivajo kot pozitiven spoznaven določevalce tudi na njegovo sprejemanje informativnih vsebin, lahko vplivajo tudi na njegovo motivacijo. Vrednote imajo lahko avtonomno in heteronomno osnovo, ki pa se medsebojno prepletata.
Opozorimo pa lahko tudi, da vrednote opravljajo funkcijo pomnenja. Prav vrednote so pojavi, ki lahko pri učencu tudi izrazito vplivajo na njegovo pomnenje. Tudi (za)pomnitev informativnih vsebin lahko pri učencu poteka hitreje in bolje, če so te vsebine vsklajene z njegovimi vrednotami. Včasih pa lahko pri njihovem sprejemu celo prihaja do (delne) prekinjenosti. Učenčeva osebnost sc namreč tudi lahko vztrajno upira (za)pomitvi tistih informativnih vsebin, ki so zanjo povsem nove. Nove v pomenu neskladanja z njenimi že izoblikovanimi vrednotami. Prav zato sc poudarja, da so tudi pri osebnosti vrednote relativno stalne in (včasih) težko sprejemljive.
Smotrno pa jc tudi reči, da vrednote z opravljanjem svojih različnih funkcij lahko vplivajo na učenčevo obnašanje. Ali denimo še drugače: pri učcncu lahko opravljajo vrednote funkcijo možnega vplivanja na njegovo obnašanje. Pa tudi funkcijo možnega predvidevanja njegovega obnašanja. Toda, ko poudarjamo, da pri učcncu vrednote tudi lahko opravljajo funkcijo možnega vplivanja na njegovo obnašanje, moramo seveda znova reči, da zgolj učenčeve vrednote niso edini določevalec njegovega obnašanja. To je tudi določeno z množico drugih dejavnikov, ki nastopajo v družbenem okolju. Tako pri tem, kako se bo obnašal učenec, poleg njegovih (osebnih, individualnih in socialnih) vrednot igrajo pomembno vlogo tudi njegove occnc, ki temeljijo na predvidevanju, kako bo sprejelo njegovo obnašanje tudi družben okolje, v katerem učenec živi.
Razpravo o funkcijah, ki jih pri učcncu opravljajo vrednote, lahko dopolnimo še z pomembno ugotovitvijo. Ta jc, da so prav vrednote pri učcncu tudi temelj njegovega čuta za opravljanje dolžnosti30 in odgovornosti. Tudi izrečeno dejstvo ponovno potrjuje, kako
30 - O dolžnostih, opredelitvi njihovega bistva, o njihovi relativni in absolutni naravi, o njihovih različnih vrstah itd. glej obSirneje še v delih: Vuko Pavičevič, Odužnostima (t. in 2. del), Izdavačko preduzeče "Rad", Beograd, 1962.
zelo aktivno vlogo(e) lahko pri učencu opravljajo vrednote. "Do vrednot ima človek namreč odnos kot do nečesa, kar ga zavezuje. Zato bi lahko rekli: kolikor vrednot ima človek, kolikor vrednot je sprejel, toliko ima tudi dolžnosti in odgovornosti. Če ima človek na primer vrline pravičnosti, iskrenosti in druge, tedaj ima do nj ih tudi dolžnost in odgovornost. Če izpolnjuje te vrline, izpolnjuje tudi določene dolžnosti do sebe, do drugega človeka, do družbene skupine in organizacije."31
5. ŠE O NEKATERIH DANAŠNJIH NEVARNIH VREDNOTNIH POJAVIH V PEDAGOŠKI PRAKSI
Opozorili smo že, da doživlja v današnjem obdobju vrednotni pojav tako v svetovnem, kot našem družbenem prostoru svoje globinske transformacije. Ix-te tudi odsevajo v naši pedagoški praksi in se mnogokrat izražajo v negativnih pojavih, ki jih lahko poimenujemo: vrednotna apatija, vrednotni relativizem, vrednotni nihilizem. V današnjem, kriznem obdobju se soočamo z vrednotnimi premiki, ki imajo lahko za mlado učenčevo osebnost pravi dezintcgracijski učinek. Ti vrednotni premiki se lahko v bodoče šc stopnjujejo ter zaostrijo. O tem sodi tudi sledeče razm išljanjc: "Tc premaknitve moralnih vrednot utegnejo iti še dalje. V spremenjenih življcnskih okoliščinah, ko sc družbene razmere (sistem) zelo spremenijo, imajo ljudje tudi do etičnih vrednot drugačno stališče; v obeh primerih pa lahko pravilno vrednotijo. Razmere so sc spremenile, zato pa se spremenijo tudi človekovi odnosi do vrednot,in sicer tako daleč, daje prejšnja vrednota izgubila svojo vrednost in postala za ljudi morebiti celo breme."32
Določimo vsebino navedenih negativnih vrednotnih pojavov, za katere sodimo, da so zelo nevarni, če obstojijo v naši pedagoški praksi, natančneje.
Z vrednotno apatijo razumemo učenčev odpor do vrednotnega pojava. Z vrednotnim relativizmom razumemo obstoj nejasne slike pri učencu, kaj so resnično tiste prave, avtentične vrednote. "To jc nevarno predvsem za mladino, ki navadno ne zna prav ločevati in gre predaleč. Vse seji dozdeva zelo relativno in spremenljivo, tako da v svojem vrednotenju ne pride nikoli do neke trdne norme, do nečesa, ob čemer sc morajo šc tako spremenjene razmere ustaviti. Gre za etične norme, ki morajo imeti kljub spremenljivim razmeram in razumljivospremenjcnim vedenjskim usmerjenostim ali držam konec koncev vendarle neko Arhimedovo točko, nekaj absolutnega, ker sicer se lahko etično vrednotenje tako zvodeni, da ima vsak "prav", čeprav vsi narobe ravnajo."33
31	- Dr. Ilija Mrmak, Prispevki k marksistični zasnovanosti vzgoje in izobraževanja, Zavod SRS za Šolstvo, Novi vidiki, Ljubljana, 1977, str. 176.
32	- Anton Trstenjak, Človek vrednostno bilje, Sodobna pedagogika, Ljubljana, let. 1989,štev. 5 - 6, sir. 225.
33	- Ibidem, sir. 226.
Pa tudi vrednotni nihilizem nam pomeni učenčevo nejasno razumevanje (nihanje), katera vrednota je zanj resnično tista prava, sprejemljiva.
In, od kje sc (tudi) lahko pojavlja izvor navedenih pojavov? Prav od učiteljeve nejasne osebne opore,kaj jc vrednota. To pa je, kot jc žc tolikokrat opozoijeno, zelo nevarno za mladega, odraščajočega človeka.
Tudi obdobje nastopajoče pluralne družbe zahteva, kot smo že povedali, vzgojo k vrednotam. Oziroma denimo: tudi obodbje pluralne družbe zahteva (bo zahtevalo) vzgojo k temeljnim čbvečnim (obče civilizacijskim) vrednotam. Prav zato bo vloga učitelja družboslovja v bodoče še (tudi) bolj težavna. Po drugi strani pa mogoče bolj prijetna kot danes, bolj izzivalna.
6. SKLEP
V prispevku smo torej poudarili, da se je znašla naša šola kot pomembni sekundarni socializator v političnem pluralizmu. V njej bo moral učitelj za učenčevo razvijanje demokratične politične kulture, za seznanjanje učenca z družboslovnimi vedenji uporabljati čim bolj življenjske didaktične pristope. Pristope, ki jih lahko označimo z atributi: sodobnost, neklasičnost, svežost, inovativnost, problemskost. Težišče njihovega delovanja bo moralo biti osredinjeno k oblikovanju učenčevih (obče človeških, civilizacijskih) vrednot. Prav vrednote so namreč zelo pomembna oblikovalna sestavina učenčeve osebnosti. Oblikovalni učinki vrednote na osebnost učenca so zelo različni. Ta raznovrstni pojav opravlja v učenčevem življenju mnoge, v dialektičnem prepletu pogojene, sila pomembne funkcije. Vsa ta spoznanja pa so ponovno zelo pomembna. Še predvsem za današnji čas, ko vrednotni pojav mnogokrat tako izrazito spreminja svojo naravo, da upravičeno govorimo o pojavu "prevrednotenja vrednot". Pa tudi o pojavih, ki jih lahko (po)imcnujemo: vrednotna apatija, vrednotni relativizem, vrednotni nihilizem. Ti pojavi v obdobju nastopajoče nove političnosti v družbi, v obdobju prodora političnega pluralizma v družbo, nevarno prodirajo v pedagoško prakso. Vzlic temu jih mora učitelj pri svojem pedagoškem delu presegati. To pa pomeni, vrednote ponovno (ustrezno) osmišljati.
UPORAIIIJENI VIRI
Arhangclski - Mihailovič, Leonid: Marksistkaja clika, Izdatelstvo "MisI", Moskva, 1985.
Bastian Johannes, Gudjons Herbert (Tig.): Das Projektbuch, Bcrgmann in Helbig, Verlag, 1986.
Frcy, Karl: Die Projektmethode, Bcltz Bibliotek, Wcinheim in Basel, 1984.
Južnič, Stane: Politična kultura, Založba Obzorja, Maribor, 1989.
Kangrga, Milan: F,tika in revolucija, Nolit, Beograd, 1981.
Kecmanovič, Ncnad: Politika u kritičkom ogledalu, Kultura, Beograd, 1986.
Kirn, Andrej: Vrednotne razsežnosti znanosti, TIP, Ljubljana, Let. 1986, Stcv. 12.
Maslow, A. H.: Motivacija ličnosti, Nolit, Beograd, 1982.
Matič, Milan: Mit i politika, Radnička štampa "Ideje", Beograd, 1984.
Mrmak, Ilija: Spremembe v paradigmatskih osnovah sodobne znanosti in razvoj pedagogike in andragogoke, Sodobna pedagogika, Ijubljana, let. 1990, štev. 5-6.
Mrmak, Ilija: Prispevki k marksistični zasnovanosti vzgoje in izobraževanji, Novi vidiki, Zavod SRS za Šolstvo, Ljubljana, 1977.
Novak, Helena, Definiranje in opis prijektnega učnega dela, Sodobna pedagogika, Ljubljani, let. 1990, štev. 5-6. Strmčnik, France: Sodobna Sola v luči učne deferenciacije in individualizacije, Zveza organizacij za tehnično
kulturo Slovenije, Ljubljana, 1987. Tanovič, Arif: Vrijednosl i vrednovanje, Zavod za izdavanje udžbenika, Sarajevo, 1972. Trstenjak, Anton, Človek vrednostno bitje, Sodobna pedagogika, Ljubljana, let. 1989, štev. 5-6. Ule, Andrej, Nove paradigme v znanosti in drugod, Naši razgledi, Ljubljani, 15. dec.1989, štev. 23. Wolfgang, Feige: Beitrage zur Methodik des Staatsburgerkundeuntemchts,Volk und Wissen, Berlin, 1975. Vujčič, Vlidimir: Sistem vrijednosti i odgoji, Školske novine, Zagreb, 1987. Zbornik razprav: Šola v političnem pluralizmu, MC CK ZKS, Ljubljana, 1990. Životič, Miladin: Čovek i vrednosti, Prosveta, Beograd, 1969.
Stalinova politična diskvalifikacija Leva Trockega
AVGUST LEŠNIK
POVZETEK
Avtor v razpra\>i obravnava frakcijski boj za Leninovo dediščino v sovjetskem partijskem in državnem vrhu v letih 1924-1927. Vtem kontekstu analizira nasprotujoče si teoretične poglede Trockega, Stalina in Zinovjeva glede perspektiv "graditve socializma v eni sami deželi", kot tudi njihovo različno pojmovanje notranje partijske demokracije. Trockijev boj proti birokratizaciji partijskega in državnega aparata ni bil uspešen, saj je Stalin obvladoval - s svojo kadrovsko politiko - celoten politični prostor v državi. V ostrem političnem boju - na kongresih in konferencah - je Stalin bitko dobil, saj je z grobo politično diskvalifikacijo onemogočil delovanje opozicije ter na XV. kongresu VKP(b) dosegel izključitev drugega moža oktobrske revolucije -Trockega in Zinovjeva iz partije. Ob tem je boljševiški funkcionar in diplomat Joffe zapisal, da pomeni izključitev Trockega likvidacijo revolucije ter "dogodek, ki mora v naši partiji neogibno začeti obdobje termidorja..."
ZUSAMMENEASSUNG
STAL INS POLITISCHE D1SQUAL1F1KA TION VON LEW TROTZK1J
Der Verfasser untersucht in der Abhaiullung den Fraktionskampf um das Erbe I.enins an der sowjetischen Staats- und Parteispitze in denJahren 1924-1927. In diesem Kontext analysiert er die gegensatzlichen theoretischen Ansichten Trotzikijs, Stalins und Sinowjews hinsichtlich der Perspektiven vom "Aufbau des Sozialismus in einem Land" so wes ihre unterschiedliche Auffassung von der Demokratisierung der Partei. Trotzijs Kampf gegen die Biirokratisierung des Partei- und Staatsapparats blieb erfolglos, Stalin beherrschte - mit seiner Kadcrpolitik -den gesamten politisehen Raum im Staat. In dem scharfen politisehen Kampf - auf Kongressen und Konfcrenzen - gewann Stalin die Schlacht, da er durch grobe politische Disqualifizierung die Arbeit der Opposition unterbaiul und es ihm gelang, auf dem XV. Kongrefl der KPdSU(V) die beiden Manner der Oktoberrevolution - Trotzkij und Sinowjew - aus der Partei auszuschliefien. Dariibcr schrieb der bolschewistische Funktiondr utul Diplomat Joffe, Trotzkij s Ausschlufi bedeute die Liquidation der Revolution und "ein Ereignis, des in unserer Partei unausweichlich ein Zeitalter des Thermidor eroffnen mufl..."
Ixnin jc imel brez dvoma prav, ko je v svoji oporoki1 zapisal, da sc v odnosih med Trockim in Stalinom skriva nevarnost za razcep v partiji. To jc potrjevala tudi ostra razprava, ki se je začela žc za časa Ixninovcga življenja ; v njej se jc Trocki odkrito izrekel zoper triumvirat - Stalin, Zinovjev, Kamcnjev. Ključna točka takratnega nesoglasja jc bilo vprašanje notranje partijske dcmokracijc. Kritičnost Trockcga je bila usmerjena predvsem na birokratizem v partiji, v čemer jc videl usodno nevarnost za ves nadaljnji razvoj mlade sovjetske družbe3. Odmev in reakcija vodstva na kritičnost Trockcga sta bila silovita; Trocki je imel v vodstvu partije skoraj vse proti sebi. Njihov srd je bil tolikšen, da je zahteval Zinovjev izključitev Trockcga iz partije in cclo zapor4.
Naslednja leta so že v znamenju frakcijskih bojev za Ixninovo dediščino5. Problem graditve "socializma v eni sami deželi" je privcdcl do razkola med vodilno trojico (Stalin, Kamcnjev, Zinovjev). Stalin jc svojo idejo prvič formuliral jeseni leta 1924; njegov cilj jc bil diskreditirati Trockcga in njegovo teorijo o permanentni revoluciji ter mu "dokazati", da ni leninist6. V nasprotju s Trockijevim prepričanjem - da se bo revolucionarno gibanje uspešno razvijalo in doseglo zmago lc, če bo postalo vseevropsko, medtem ko naj bi bilo obsojeno na zanesljivo smrt, če bi ostajalo v nacionalnih okvirih7 - je Stalin postavil svojo formulo "samobitnosti" ruske revolucije8. Zinovjev in Kamcnjev nastopita proti Stalinu in mu očitata, da v svojih pogledih podcenjuje svetovno revolucijo in nacionalno omejenost. Zinovjev je menil, da "v okoliščinah osame, bede, ni mogoče ekonomsko in kulturno prekosili zahodnega kapitalizma in tudi ne ukiniti razrednih razlik, zatorej tudi nc države"9.
Na XIV. kongresu (18.-31 .XII.1925) je prišlo do dokončne ločitve med Stalinom na eni ter Zinovjcvom in Kamenjevem - "nova" opozicija - na drugi strani. "Nova" opozicija je zavrnila geslo o graditvi socializma v eni sami deželi, toda pri tem ni imela izdelanega nikakršnega učinkovitega nasprotnega programa. Zavrnila jc tudi notranje partijski režim, ki jc pod geslom o enotnosti dobival vse bolj nedemokratične oblike. V tem smislu jc opozicija skušala na kongresu doseči odstavitev Stalina s položaja generalnega sekretarja. Kamcnjev jc pogumno izjavil: "Pred celotnim kongresom ponavljam: prepričan sem, da tovariši Stalin nc more združevati funkcije celotnega boljševiškega štaba v svoji osebi."10 Stalin je spretno diskvalificiral Kamenjeva in Zinovjcva s sklicevanjem na dejstvo, da sta revolucijo že enkrat izdala (oktobra 1917) in jo potemtakem lahko ponovno izdata; izkoristil pa je tudi njuno takratno nestrpnost do Trockcga. S pasivnim vedenjem na kongresu jc Trocki izpustil odločilno priložnost za odpor proti birokratskemu partijskemu in državnemu vodstvu. Triumvirat je prenehal obstajati; Stalin je zmagal in v njegovih rokah jc bila najvišja oblast.
t - Marjan Britovšek: Boj za Ixninovo dediičino, 1. knjiga, str. 237-273 (Leninov testament), Ljubljana, 1976.
2-Glej - M. Britovšek: Dileme "Novega kurza" Leva Davidoviča Trockcga, Zgodovinski časopis, 1990/1, I j ubija na.
3	- Glej - Ijv Trocki: Novi kurs, Rijeka, 1972.
4	- Isaac Deutscher: Razoružani prerok (Biografija Trockcga, II. knjiga), str. 105, Zagreb, 1976.
5	- Glej - M. Britovšek: Boj za Ixninovo dediičino, Ljubljana, 1976.
6	-1. DeuLschcr: Stalin, str. 260, Ljubljana, 1977.
7	- Lav Trocki. Permanentna revolucija, Rijeka , 1972.
8	- JosifStaIjin: Pitanja lenjinizma,str. 89-103 (Oktobar i teorija permanentne revolucijeTrockega), Zagreb, 1981.
9	- Zinovjev: Ixninizm, str. 293, Moskva-lxningrad, 1925.
10	- M. Britovšek: Carizem, revolucija, stalinizem, II.knjiga, str. 146, Ljubljana, 1980.
Zadnje obdobje odkritega spopada v partiji zoper "levo" opozicijo je trajalo od poletja 1926 do pozne jeseni leta 1927, ko so se T ročki, Zinovjev in Kamcnjev - ki so začasno pozabili na svoje nedavne zagrizene spore - združili terse postavili na čelo nove "združene" opozicije. Teoretična platforma združene opozicije je zajemala vse temeljne teze tako trockističnc opozicije iz let 1923-24, kot tudi teze "nove" opozicije iz leta 1925; zahtevali so gospodarsko vraščanjc Sovjetske zveze v svetovni kapitalistični sistem, povečanje tempa industrializacije, ki naj črpa sredstva za svoj razvoj iz povečanja davkov kulakom in nepmanom, nadlaje razširitev in poglobitev demokracije v partiji, boj zoper birokratizacijo partijskega in državnega aparata ter obenem zavračali možnost graditve socializma v eni sami deželi. Pri tem ne gre prezreti, da je opozicija napadala ne toliko Stalina kolikor Buharina, ki je imel v letih 1924-28 dejansko vlogo poglavitnega teoretika sovjetske partije'
Na zasedanju plenuma CK (14.-23. julija 1926) je opozicija ponovno proklamirala svoj gospodarski program. Na plenumu je glavno breme ekonomske diskusije nosil Buharin, medtem ko se je Stalin omejil na organizacijska in zunanjepolitična vprašanja. Buharin jc opoziciji priznal, da njena kritika ni brez osnov: "Če pri nas ne bi bilo nobenega birokratizma, čc pri nas delavska mezda ni bi bila še vedno nizka, čc pri nas vaška revščina nc bi živela v težkih pogojih, tedaj opozicija nc bi imela temeljev."1' In dalje: "Vsak monopol krije v sebi nevarnost določene dcgcncracijc..."11 Teh besed Buharin ni namenil lc združeni opoziciji, temveč v prikriti obliki tudi svojemu partnerju v duumviratu - Stalinu.
Kljub vsemu je bilanca spopada na julijskem plenumu za Stalina ugodna. Stalin namreč posreduje CK podatke o "delovanju" I^ašcviča (pomočnika komisarja za obrambo), ki jc v vojski organiziral napol tajno organizacijo simpatizerjev opozicije. Odkritje Laševičevc dejavnosti jc bil rušilni udarec za opozicijo. 1 aševiča zamenjajo in izključijo iz CK, njegov zaščitnik Zinovjev pa izgubi mesto v politbiroju14. To je izzvalo zmedo v vrstah opozicije. Trocki, Zinovjev, Kamcnjev in drugi 4. X. 1926 podpišejo skupno izjavo, v kateri priznajo, da so kršili pravila statuta partije in da sprejmejo obveznost, da bodo razpustili svojo "partijo v partiji". S tem aktom jc Stalin načrtno prisilil opozicijo v ilegalo, da jo jc lahko v skladu s statuti povsem onemogočil.
Na plenumu CK (21.-23. X. 1926) st) ponovno razpravljali o dejavnosti opozicije. Stalin je napadel opozicijo kot "socialdemokratsko dcviacijo" in zahteval, da njeni vodje priznajo svoje zmote ter se pokesajo. Tedaj jc vstal Trocki in imel enega svojih največjih govorov; govoril jc v imenu opozicije kot celote. Med drugim je izrekel tudi daljnovidno sodbo: "Prvi sekretar predlaga svojo kandidaturo za mesto grobarja revolucije!"15 Toda sestava politbiroja je takšna, da onemogoča kakršnokoli presenečenje s strani opozicije. Še več, Stalinu uspe izključiti Trockega - zaradi frakcionaštva - iz politbiroja; v tem telesu predstavnikov opozicije ni več.
11	- Glej - M. Britovšek: Buharinovi ekonomski in politični pogledi (Buharinov bolj s Stalinom), Zgodovinski časopis, 1989/2.
12	- Inprekorr (Internationale Presse-KorTcspondenz), 103/1926, str. 1724.
13	- Ibid., str. 1715.
14	- Boris Souvarine: Staljin, str. 303, Zagreb, 1989.
15	- I.Deutscher: RazoruJani prorok, str. 188-189, Zagreb, 1976.
Poleti in v zgodnji jeseni leta 1927 seje razprava med opozicijo in vodilnim jedrom vse bolj zaostrovala. Začela se je s kritiko opozicije glede sovjetske zunanje politike (prekinitev diplomatskih stikov med Sovjetsko zvezo in Veliko Britanijo, poraz politike Moskve na Kitajskem itd.16, ki je povzročila osamitev Sovjetske zveze in oslabila njeno obrambo pred morebitno intervencijo kapitalističnih dežel. S tem v zvezi je Trocki dal svojo tako imenovano "clemencaujevsko izjavo", v kateri opozarja, da bo poskušal doseči spremembo režima in organizirati obrambo dežele, če bodo razmere kritične17. Toda Stalin izkoristi razpravo o vojni nevarnosti v svojo korist - "Glavni problem sedanjega trenutka je nevarnost nove vojne... v teh okolnostih je nujno potrebno, da naša partija oblikuje čvrsti blok." Nasprotno pa Trocki poudarja, da jc želja levice, da sc bori za "socialistično domovino", vendar pri tem nc pristaja na kakršnokoli "sveto edinstvo"; obenem occnjujc, da je Stalin nesposoben zagotoviti zmago in postavlja alternativo: "Termidor ali opozicija."18
Na plcnumu CK VKP(b) konec julija in v začetku avgusta 1927 so na podlagi referata Ordžonikidzeja (predsednika Centralne kontrolne komisije, ki je v juniju 1927 raziskovala Trockijevo kršitev partijske discipline)19 obdolžili opozicijo, da je postala objektivno središče, okrog katere se zbirajo protipartijske in protisovjetske sile, na njihovo razkrajajoče dejavnost pa računa tako notranja kot zunanja kontrarevolucija20. Plenum je Trockega in Zinovjcva opozoril, daje članstvo v partiji nezdružljivo z njunim ravnanjem ter ju v svarilo strogo ukoril.
Kljub prepovedi delovanja jc opozicija s svojim bojem nadaljevala ter razmnoževala in ilegalno širila svoj programski dokument - "platformo boljševikov-lcninistov" kot nekakšen volilni manifest za XV. kongres VKP(b), decembra 1927; platformo je podpisalo 83 vodilnih članov opozicije. Zinovjev in Kamcnjev sta napisala poglavje o kmetijstvu in kominterni, poglavje o industriji pa je napisal Trocki. V platformi so izrekli tudi kritiko stalinistov: "V svojem precenjevanju si stalinisti olajšujejo manevre tako, da partijo dejansko izključujejo od sodelovanja pri političnih odločitvah." Glede mednarodnih odnosov so bili še boli astri: "Vojna imperialistov proti Sovjetski zvezi ni smo verjetna, temveč je neogibna."2
Stalin je s pomočjo organov GPU preprečil nadaljevanje tega dela. Opozicijo so obtožili "zarotništva" in "povezovanja s kontrarevolucionarji". O teh dogodkih so razpravljali na zaprti seji CK (21.-23. X. 1927). Trocki je sicer protestiral22, kar pa je ostalo brez učinka; Trocki in Zinovjev sta bila - zaradi ilegalne frakcionaškc dejavnosti -izključena iz CK VKP(b)23.
16	- Giuseppe Boffa: Povijcst Sovjelskog saveza, I.knjiga, sir. 239-241, Opatija, 1985.
17	- L. Trotsky: The Stalin School of Falsification, New York, 1937.
18	- B. Souvarine: Staljin, str. 316. Zagreb 1989.
19- Glej - L. Trocki: Izobličena revolucija (1927-1929), str. 296-324 (Trocki je optužen za kršenje partijske discipline - govori Trockega na zasedanju Centralne kontrolne komisije, junija 1927), Rijeka, 1972.
20	- KPSS v rezoljucijah II, str. 390, Moskva, 1953.
21	- M. Britovšek: Stalinov termidor, str. 88-89, Ljubljana, 1984.
22	- Glej - L. Trocki: Izobličena revolucija (1927-1929), str. 339-349 (Isključcnjc Trockog iz Centralnog komiteta - govor Trockega na plenumu CK in CKK, 23. oktobra 1927), Rijeka, 1927.
23	- KPSS v rezoljucijah II, str. 431, Moskva, 1953.
Opozicionalci z delom niso prenehali; sklenili so, da bodo ob 10. obletnici oktobrske revolucije organizirali demonstracije in zborovanja. Po ulicah Moskve in Leningrada so 7. novembra demonstrirale opozicijske grupe z rdečimi zastavami in gesli po demokratizaciji; policija je demonstracije razbila. 15. XI.1927 so na hitro sklicali zasedanje CK VKP(b), na katerem so sprejeli sklep o izključitvi Zinovjeva in Trockega iz stranke in odstranili znane opozicionalce s partijskih položajev24. Stalin je dosegel svoj cilj: diskvalificiral je opozicijo ter ji na ta način preprečil nastop na XV. kongresu; s tem je bila onemogočena vsaka razprava v zvezi s "platformo" opozicije, ki bi lahko imela za končno posledico delitev oblasti Stalina s Trockim in Zinovjevom. XV. kongres partije je 18.decembra 1927 sprejel resolucijo, ki oznanja, "da pripadnost opoziciji ter propagiranje njenih pogledov nista združljivi s članstvom v partiji", ter izključil iz partije 75 vodilnih članov opozicije. Naslednjega dne se opozicija razcepi. Trockistični del zavrne zahteve kongresa "po monolitnosti gledišč v partiji", zato oblasti deportirajo Trockega v Aim o Ato (17.1.1928). Zinovjev, Kamcnjev in njuni privrženci pa podpišejo skupno izjavo, v kateri se odrečejo svojim pogledom.25
Ob tem je boljševiški funkcionar in diplomat Adolf Joffe, privrženec Trockega, zapisal, da pomeni izključitev Trockega likvidacijo revolucije ter "dogodek, ki mora v naši partiji neogibno začeti obdobje termidorja..." (Joffejevo poslovilno pismo Trockemu, 16. XI. 1927).
Z odstranitvijo Trockega si je Stalin utrl pot do četrtstoletnega gospostva. Njegova moč je nenehno rasla; kot temna senca se je širila nad deželo, v kateri ni bilo več nikakršne organizirane opozicije, ker so jo brez usmiljenja zadušili.
24	- M. Britovšek: Stalinov termidor, str. 97, Ljubljana, 1984.
25	- I.Deutschcr:Stalin, str. 285, Ljubljana, 1977.
26	- Pierre Brouč: Trotsky,str. 352, Paris, 1988.
Šolarji kot "nadzorovalci"
JANEZ PEČAR*
To the victors go the spoils Zmagovalci dobe plen
POVZETEK
Šolarji imajo v trihotomnih razmerjih: "družina - Sola - učenci v Soli"pomembno vlogo tudi za kontrološko obravnavanje. Zato jih velja vedno upoštevati pri oblikovanju človekove osebnosti, saj se med seboj nenehno opazujejo, vrednotijo, ocenjujejo, tipizirajo in stigmatizirajo, pa tudi posnemajo, sprejemajo ali odklanjajo in nenazadnje tudi kaznujejo. Ker šola nadzoruje tako učenje kot vedenje se učenci pogosto obema tuih upirajo s svojimi protivcdenjskimi oblikami. To pa je spet razlog za različno diferenciranje, hierarhiziranje, polariziranje po eni plati in možnost za nastajanje konfliktnosti med njimi, po drugi. V oboje pa se vmeša\'a tudi šolska oblast s svojimi nadzorovalnimi posegi.
Nerazumevanje učencev med seboj ima za posledico tudi trpinčenje, prizadevanje bolečin, razne krutosti in razkazovanje moči nad šibkejšimi bodisi s pomočjo klik bodisi posamično. Zato imajo šolske neformalne skupine veliko moč, kajti učenci med seboj obvladujejo več življenja kot šola - institucionalno, ki ta razmerja ureja po svojih interesih. Upiranje šolskim normam pogosto vodi v šolsko deviantnost različnih vrst, ki ima tako vedenjsko kot učno neprijetne posledice. Zato "šolanje" ne ustvarja le dvojne "kontrolizacije" (od šole in od učencev), marveč tudi svojo odklonskost, ki izhaja tako iz vedenja kot iz "dela" v šoli. Vedno pa so najbolj problematični tisti, ki imajo težave z obojim.
ABSTRACT
PUPILS AS "SUPERVISORS"
Pupils have an important role in the trichotomic relationship "family - school-pupils in school" also from the aspect of supervising. That is why pupils are always worth considering when forming man's personality, as they are constantly obser\>ing, estimating, typifying and stigmatizing themselves, and they imitate, accept or reject and, last hut not least, also punish each other. Because the school supervises learning and behavior, the pupils frequently oppose both with their and -behavioristic forms. A nd this is another reason for a different differentiation, hierarchizing, polarization on one side, and the possibility for creating conflicts between them.
* Janez Pečar, dipl. pravnik, doktor znanosti, redni profesor za kriminologijo, Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani, Trg osvoboditve 11, 61000 Ljubljana
on the other. The school administration with its supervisory mechanisms also interferes into both.
The mutual misunderstanding of pupils has, as a consequence, torture, infliction of pain, various brutalities and the vaunting of strength over the weaker, with the assistance of a clique or individually. That is why these informal school groups haw great power, as the pupils among each other master more life than the school does institutionally, tailoring these relations to its own interests. Opposition to school norms frequently leads into school de\nancies of various kinds, which have an unpleasant consequence for both behavior and learning. That is why "schooling" does not create only a duel "supervision" (of the school and the pupils), but also deviations in the pupils, which spring both from the beha\'ior as also the "work" in school. But the most problematic are those who have difficulties with both.
"Šolanje" je verjetno dosti bolj "kontrološko" vprašanje kot katerokoli drugo, kajti med šolanjem, na vseh stopnjah, so "učenci" večkratno in nenehno nadzorovani. Po eni strani gre za nadzorovanje učenja in vedenja, kar opravljajo učitelji (oziroma šolniki na katerikoli stopnji), po drugi strani pa se prav tako nadzorujejo tudi učenci med seboj, na svoj način in s sredstvi, ki j ih imajo sami na voljo. Vse oblike so lahko bodisi uspešne bodisi defektne, socializacijskozaščitne ali kriminogene. Prav iz teh razlogov kriminologija ne izpušča "šolanja" izpred oči in mu daje večji poudarek na institucionalni ravni kot na oni drugi, ko potekajo med učenci določeni procesi, tako socializacije kol kontrolizacije.
V tem pisanju poudarjamo tisti del šolske socializacije oz. kontrolizacije, ki izhaja od učencev, nc glede na njihovo starost, čeravno so seveda najbolj zanimivi tisti, ki so na začetku svoje učne kariere. Toda glede na kontrolološki namen razpravljanja je v ospredju pozornosti vedenje in nc učenje, kajti učenci navadno dosti bolj vplivajo na medsebojno vedenje kot na učenje, čeprav tudi slednjega ne gre zanemarjati. In če jc nadzorovanje pri učenju dokaj manifestno, je pri vedenju bolj prikrito, prvinsko, čustveno obaravano ali celo konlliktno in nasilniško. Kontrola vedenja med enakimi zato lahko ustvarja posamezniku prenekatere boleče situacije, kajti vedenje mladih, približno enako odvisnih in neizoblikovanih, lahko ustvarja daljnosežne posledice, še posebno, če se odvija brez vednosti odraslih. Zato danes nc ugotavljajo zaman povsod po svetu naraščanje krutosti, nasilništva, destruktivnosti in vandalizma, zlasti v osnovni šoli.
S "šolanjem" dobivajo učenci v trihotomnih razmerjih družina - šola - sošolci pomembno vlogo. Nenazadnje tudi v kontrolnem smislu. Večina vedenjskih znanosti pa danes poudarja v tem sklopu predvsem negativne vplive in sc ukvarja s kriminaliteto in deviantnostjo, izostajanjem iz šole in beganjem iz nje, kot z raznimi oblikami vandalizma, uživanjem drog, tja do povezanosti slabega učnega uspeha z najrazličnejšimi vedenjskimi težavami. Prav zato so sošolci tretji faktor za mlade ljudi, ki ga v interakcijah nc gre zanemarjati. Te gotovo potekajo največkrat neusklajeno, kolikor niso vodene s kakšnimi posebej pripravljenimi programi. Toda tega pri nas ni, v tujini pa pretežno le tedaj, ko gre za reševanje kakšnega posebnega problema, kot jc npr. preprečevanje uživanja mamil, obvladovanje šolskega vandalizma, destruktivnosti itd.
Zato sc velja toliko bolj ukvarjati s šolskimi skupinami in jih obravnavati po tem, kako vplivajo na medsebojno ravnavnjc, koliko posameznika socializirajo s subkulturami, zakaj in koliko je to odpor zoper šolo, kako "drugačnost" deluje na "enake med seboj", kakšne so ckskomunikacije v tem smislu, kako potekajo procesi šolske stigmatizacije, koliko učni
uspehi vplivajo na vedenjske modeli itd. To seveda lahko v marsičem tudi pomeni, da del kontrolizacije od šolskih oblasti in staršev vendarle izvajajo tudi sošolci, ki imajo svoja merila vrednotenja in zato čestokrat tudi posameznikovo ali skupinsko ravnanje sankcionirajo.
Čeprav je za posameznikov položaj v šoli zelo pomembno njegovo razmerje z učiteljem, ni nič manj usodno njegovo razmerje z drugimi - enakimi, s katerimi živi več in dosti dlje kot s šolskimi nadzorovalci. Kajti tudi med njimi ima svoj "prostor pod soncem" in zanj se mora prav tako boriti, kot za tistega, ki izhaja iz učnega uspeha. Čestokrat pa jc oboje tesno povezano in pomembno tudi za njegovo počutje v šoli ter za vzdušje v skupini (ali skupinicah), v kateri je. Od tod tako pozitivni kot negativni model1 vključevanja v šolsko življenje, iz česar lahko nastaja deviantnost ali se vzdržuje šolski konformizem. Zato "sošolcev" nikoli ne gre prezreti pri oblikovanju posameznikove osebnosti niti vedenjskosti, kajti prav tako pomeni določeno stopnjo kontrolizacije, kot ostali dve v trihotomiji družina - šola - sošolci.
1. tip "šolarjev
V šoli, kjer se v posamezni (širši ali ožji) skupini združujejo mladi ljudje zaradi prav določenih namenov, ugotavljajo najrazličnejše možnosti razločevanja. Vendar to razločevanje gotovo le v omejenem obsegu odraža tisto različnost, ki jo morebiti čutimo tudi v družbeni skupnosti. Hkrati pa kaže še svoje posebnosti, ki so toliko bolj tipične, kolikor več imamo opravka z mladimi ljudmi in z neoblikovanimi osebnostmi.
Socialno, na različnih družbenih statusih učcnccv utemeljeno razločevanje gotovo prihaja v določenem obsegu v poštev pri tipologiziranju mladih ljudi, kar vpliva tudi na druge okoliščine. Tisti, ki imajo doma dober materialni položaj, boljše kulturno ozadje, možnost za več od tistega, kar omogočajo družine spodnjih slojev ali cclo obrobnih, da nc omenjamo še intelektualne, izobrazbene in druge posebnosti, imajo gotovo določene prednosti pred tistimi, ki tega nimajo. Kajti neredko sc socialni položaj staršev ustrezno odraža tudi na položaj otrok v šoli. Če žc učcnci med seboj na to niso pozorni, jc učiteljem težko prezreti učenčev izvor, ki v določeni meri spreminja nadzorovalčcv (učiteljev) pogled na nadziranca. Vendar raziskav o tej problematiki ni, zato jc to domneva, ki jo velja pogledati od bliže. Kajti če jc ugotovljeno, da imajo učcnci s slabim vedenjem vedno tudi težave z učenjem in da so slabi učcnci navadno tudi vedenjsko problematični, potem bi najbrž morali genezo za oboje, vsaj v določenem smislu, iskati tudi v okolju, iz katerega mlad posameznik izhaja. Gotovo se vsaj v določenem smislu učcncc po nečem psihološko identificira z domačimi, bodisi glede uspešnosti bodisi glede pomanjkljivosti.
Seveda pa je za šolarja najbolj ključno tisto, kar se v šoli dogaja in predvsem kar šola sama s seboj prinaša tako v odnosih učenec - učitelj, kot v razmerjih učcnci med seboj. Gotovo se vsi nenehno opazujejo, vrednotijo, occnjujcjo in sc tem v zvezi tudi tipizirajo in stigmatizirajo. Zato jc šola prva družbena inštitucija za vsakega posameznika, v kateri ga
t -Rutter, etal., str. 189.
začno uvrščati, razporejati, mu kaj pripisovati in zato tudi tem spoznanjem primerno obravnavati, ne nazadnje kot dobrega ali slabega, lenega ali pridnega, tja do neumnega ali pametnega.
Šola je potemtakem pomemben selekcijski mehanizem, ki na podlagi učenja in vedenja začenja tipizirati zlasti učence, čeprav se tudi učitelji nc morejo temu izogniti. 1 udi njih zadevajo najrazličnejši tovrstni procesi in označevanje tako po njihovih telesnih posebnostih, kot po vedenjskih. Toda učence vedno tipizirajo oboji, učitelji in sošolci. To pa je pogosto treba upoštevati in se po tem ravnati, kajti tipiziranje deluje na medsebojno povezovanje, ustvarja različnost in dobro ali slabo popularnost. Izjemni se v tem procesu poudarjeno odklanjajo bodisi navzgor bodisi navzdol, zaradi česar so pridni še bolj pridni in slabi šc slabši, tako učno kot vedenjsko. Čeprav učiteljev vpliv na tipiziranje ni majhen, ga vendarle najbolj reproducirajo učenci kot medseboj enaki, in ta sloves odhaja izven šole in se v njej in poleg nje vzdržuje marsikdaj tudi potem, ko je posameznik že zdavnaj končal šolanje. Tu nam gre predvsem za vedenjsko in ne učno, telesno, biološko ali kako drugo razlikovanje, čeprav tudi ta razlikovanja lahko delujejo na posameznikovo vedenje,kolikor nc zaradi lastnosti njega samega, pa zaradi drugih, ki drugače gledajo nanj. S tem v zvezi omenjajo v literaturi predvsem deviantne oz. sploh vedenjsko problematične2, vedenjsko neprimerne oz. učcnce s težavami in motnjami v vedenju, otroke s kombiniranimi motnjami, posameznike s frustracijskimi vedenjem3, nesocializirane, agresivne in destruktivne, pa abnormne in sploh takšne, ki potrebujejo diferencirano obravnavanje, itd.
Šolska "kontrolizacija" je potemtakem začetek človeškega "panopticizma" in razvrščanja, čestokrat z laičnimi začetki, ki potem in kasneje peljejo k strokovnemu, vedenjskemu spregledovanju in prozornosti. S šolo se tipiziranje ljudi začne, kjer sc konča, če sploh se, pa je drugo vprašanje.
2. medsebojne komunikacije
Ker nam gre tu izključno za šolske nadzirance - učcnce, so v središču pozornosti predvsem komunikacije med njim i. Čeprav so gotovo, glede na šolo kot določeno kontrolno inštanco, najbrž pomembni tisti vtisi, ki nastajajo in se razvijajo med učenci in učitelji, pa seveda ne gre zanemariti komunikacij med učenci samimi. Te niso na splošno nič manj usodne, al i pa so včasih celo bolj, zlasti takrat, kadar peljejo v posnemanje nesprejemljivega, ožigosanega in sploh odklonskega vedenja, zaradi katerih ima učenec lahko težave. Kolikor tako vedenje še sam pospešuje in prenaša na druge, potem takšni stiki pritegujejo različne nadzorstvene dejavnosti bodisi učiteljev bodisi šolskih specialistov za različna vedenjska vprašanja.
Medsebojni stiki učencev so gotovo izključno neformalni in pretežno neritualizirani. Tovrstne socialne interakcije ne potekajo po nekih, vnaprej predvidenih stereotipih.
2	- Glej Bcčaj, str. 48-50.
3	- Kobal, v navedbi Ščuka, v Gradivu seminatja..., str. 100.
sprejetih na splošno, čeprav se morebitno odzivanje, komuniciranje, pomoč itd., tudi v šoli (razredu) lahko stereotipizira in včasih celo prenaša z generacije na gcneracijo.
Komunikacije med učcnci, za katere so zelo pomembni: igranje vlog, govor, obnašanje, skupinske ali partnerske igre in celo delo, niso tako znormativizirane, da bi predstavljale interes, ki ga je treba vsiljevati za vsako ceno in vsakomur. Ta medsebojna pravila so dosti bolj gibčna, prilagojena in prostovoljna, kakor so po drugi strani minljiva in spremenljiva. Toda vsakdo lahko prinaša neko razmejevanje, napotilo, merilo in še kaj za ravnanje s sebi enakim, kar sicer ne izvira iz splošnih vedenjskih običajev, tradicij ali cclo lepega vedenja izven šole. Težko je reči, ali ta ohlapnost in arbitrarnost zahtevata tolikšno šolarjevo odgovornost, da sc čuti, po eni strani, motiviranega za pravilno reagiranje in ima občutek krivde, po drugi, kadar se upira in nc spoštuje "pravil" skupin, v katere se vključuje. Morebiti je prav večskupinskost ali stiki zdaj s to zdaj z ono skupino ali z več različnimi posamezniki nekakšno varstvo, da nc prihaja do takšnega prevladovanja prav določenih standardov vedenja, ki bi obvezovali k spoštovanju. Ker pa je hkrati kot mlad človek v šoli bodisi omejevan bodisi voden še od družine, se posamezni vplivi lahko tudi nevtralizirajo. Motivacije, za kako odklonskost pa se tako sploh lahko odpravijo, ne glede na to, ali omejitve izhajajo iz veljavnega prava ali morale.
Mladi ljudje v skupini in med seboj torej niso dosti drugačni od odraslih, le da pravic iz prava nc poznajo in svoja hotenja vsiljujejo po svojih sposobnostih in močeh, kolikor jim to priznavajo drugi in kolikor je seveda "vrednostni sistem", ki ga kdorkoli želi vpeljati, sprejemljiv za druge.
Od tod seveda različne komunikacije, različna vzdušja v skupini (skupnosti v razredu), radovednost, soodgovornost za ravnanja, odzivnost in pripadnost, tja do nesprejemanja, sovražnosti in agresije. Skupina oz. razred, kot pravi Pettilon4, pa nudi učencem različne možnosti, omogoča različna razmerja, ponuja modele vedenja in manipulacije, prinaša izkušnje, ponuja doživljanje in tekmovanje, odpravlja (ali ustvarja - opomba pisca) osebne težave, oblikuje "šolski protisistem" itd. Glede na to, da v vsaki skupini nastajajo neke norme, se mlad človek v šoli prvič srečuje s položajem, da jc v regulaciji vedenja med enakimi, bolj kot jc bil v družini, iz katere izhaja, in sc lažje upira simbolnemu nasilju obeh (šole in družine). Prav iz teh razlogov pa so medsebojne komunikacije izhodišča za proučevanje nesformaliziranc kontrolizacije.
3. SKUPINSKO (RAZREDNO) VZDUŠJE
Posamezne tuje raziskave kažejo, da je učinkovito razredno vzdušje v normalnem šolanju takšno, da ustvarja razmere za medsebojno pomoč, spodbuja posameznika k večanju učne zmogljivosti, gradi odgovornost ter neodvisnost učcnccv ter spodbuja zanimanje učencev za opravljanje šolskih dejavnosti5. Seveda prihajajo te zahteve oz. pričakovanja predvsem od šole, to jc učiteljev. Zato šolskega vodstva pri oblikovanju in
4	- Petillon, v navedbi Skalcr V., v Drugačnost otrok v Soli, str. 2S3.
5	- Rocders, v School psychology in social context, str. 131.
vzdrževanju skupinskega - razrednega vzdušja ni mogoče ločevati od vsega tistega, kar nastaja med samimi učenci - nadziranci. Šolsko nadzorstvo ima nedvomno pomemben vpliv na vedenje učencev, saj jc kontrolizacija, ki jo izvaja v kateremkoli šolanju, v bistvu okvir, v katerem se sme nc lc kaj, marveč tudi kako dogajati. In čeprav to združevalno šolsko nadzorstvo, vzpostavljeno od zgoraj in nad, in ne med učenci, ni takšne narave, da bi ves čas bdelo nad nadziranci, jc njegov vpliv vendarle dovolj očiten, da marsikaj nevtralizira, prepreči, obvladuje ali usmerja različne vedenjske tokove, pojave in nenazadnje tudi izgrede ter nanje vpliva. Zato vloge tega nadziranja ne gre zanemariti. Ali bolje rečeno, na skupinsko razredno vzdušje v šolanju gotovo najbolj delujejo šolska pravila z zagnanostjo njihovih uresničevalcev - to je šolskih nadzorovalcev.V središču naše pozornosti pa so predvsem tiste sestavine šolskega, skupinskorazrednega vzdušja, ki sc kakorkoli lahko ustvarjajo pri nadzirancih v medsebojnih odnosih in kolikortoliko ločeno od šolskih nadzorovalcev.
To drugo plat, ki jo v zaporih imenujejo "prizonacija", in šolanje v marsičem primerjajo s prestajanjem prostostnih kazni ali z zaporom, pa v marsičem predstavlja nekaj šolanju nasprotujočega in, glede na vlogo šole kot legitimno inštitucijo, nekaj subkulturnega in kontrakulturncga.Kajti učenci se v marsičem zoperstavljajo, upirajo, odtegujejo in morda celo sovražijo tisto, kar jim "vsiljujejo" šolski nadzorovalci (nc šolski nadzorniki v upravnoadministrativnem pogledu preverjanja dela šolnikov), zato se pri učencih (katerihkoli, tja do univerzitetnega študija) pojavljajo nesprejemanje zahtev in pričakovanj "šolanja". Mednje sodijo: ncsodclovanje, nepovezanost, neprizadevanje, različnost oz. drugačnost, individualnost, apatija, različne moralne vrednote, različne stopnje šolske socializacije, klikarstvo, neenake kulturne stopnje, različni sociometrični položaji učencev, defektna motiviranost itd.
V razredni skupini je toliko posebnosti, kolikor jc učcncev. Vsakdo ima, kljub neizoblikovanosti, svoje zahteve, pričakovanja, zmogljivosti in vse drugo, iz česar šola skuša po svojem modelu in sposobnostih nadzorovalcev izoblikovati neko povprečje, od katerega se nato eni odklanjajo navzdol drugi pa navzgor. Iz tega vedenjskoučnega kalupa, ki pogosto zaradi nedoseljivosti to sploh ni, se rojevajo tudi položaji posameznih nadzirancev, čestokrat tudi majhnih skupin ali dvojic, zaradi združevanja, dojemanja, pomoči, razumevanja stisk in pritiskov, ki nastajajo bodisi od nadzorstva od zgoraj bodisi od zahtev in pričakovanj od strani, v tem šolskem preživetju. Kajti učenci med seboj tudi tekmujejo zaradi moči, ugleda, veljave, oblasti prijateljstva, sovraštva in si pridobivajo položaj bodisi z nasiljem in sploh negativnimi bodisi s pozitivnimi prizadevanji in lastnostmi.
Vse pa ima različen ne le kontrolni, marveč tudi interakcijski pomen, drugačen od tistega, ki prihaja od šole. Ta "pravila" iz razmerij med seboj lahko učenci selekcionirajo bolj kot šolske norme, ki jih morajo upoštevati tudi za ceno formalizirane reakcije. Zato so odnosi v skupini dosti bolj spremenljivi in prilagodljivi, kot so mehanizmi za skupinsko socializacijo odpravljivi in zamenljivi, seveda odvisno od porazdelitve moči znotraj skupine, pritiskov, tja do represivnosti in nasilnosti. Vsak pritisk pa rodi protipritisk6 in od
6 - Bcčaj, prav tam, str. 64.
tod klike, skupinice in združbe (tudi kriminalne). Zato je življenje v razredu za učcnce različno in m nogostransko7. Je tudi simbolično zasidrano v vedenje, ki ga prinašajo od doma in ga skušajo izražati v šoli, čestokrat odvisno od spola, kajti ugotavljajo, da so dekleta socialno in emocionalno bolj prilagodljiva kot dečki .
4. deferenciacija - hierarwzacija
Za to priložnost, ko nam gre za medsebojno šolsko kontrolizacijo učcncev, pretežno opuščamo razmišljanje o diferenciaciji, ki nastaja zaradi učnega uspeha ali neuspeha in ki jo gotovo vzdržujejo šolski nadzorovalci predvsem zaradi tega, zaradi česar šola sploh jc. Toda tej diferenciaciji ni mogoče odrekati vplivov na vse tisto, kar nastaja med učcnci kol med seboj kolikortoliko enakimi partnerji. Zatobi lahko rekli, daje diferenciacija učiteljev, ki nastajajo zaradi smotrov šolskega sistema, predvsem institucionalna, medtem ko je ona druga, ki jo med seboj oblikujejo in "vzdržujejo" učenci, oz. šolski nadziranci, gotovo in v glavnem funkcionalna. Funkcionalna zlasti zato, ker nastaja spontano, intuitivno in zaradi interesov oblikujočih se posameznikov, ki sc največkrat svojega navezovanja stikov z drugimi sploh ne zavedajo. Nc zamišljajo si vseh posledic in sc pretežno za vse kar delajo, zavzemajo čustveno in manj ali pa sploh ne razumsko. Kaj takega v zgodnjih letih posameznikovega življenja sploh ni mogoče pričakovati, razen kolikor kdo nc deluje pod posebnim mentorstvom ali kadar gre za izjemne učence.
Komunikacije med učcnci, njihovo grupiranje, združevanje, razločevanje in še dosti drugega pa se razvija zaradi osebnih lastnosti, možnosti, vlog, ki jih imajo, sposobnosti, prilagodljivosti, sprejemljivosti, dejavnosti, privlačnosti ali cclo odvisno od posameznih dogodkov in priložnosti. V glavnem pa gre bodisi za sprejemanje bodisi za odklanjanje, ki imata predvsem fizične, mentalne, materialne in socialnc temelje. V njih gre iskati sociometrični položaj vsakega posameznika, ki včasih niti ni tako nepomemben za šolski uspeh. Kajti priljubljenost ali ncpriljubljenost med kolikortoliko enakimi v razredu tako ali drugače prihaja tudi do šolskih nadzorovalcev, ki se še kako ozirajo na to, kako učenci "gledajo" na koga med seboj, kako ga upoštevajo in čislajo.
Znano je, da ima "vsaka skupina kot cclota in enota določen kakovostni in količinski kontinuum, na katerem je mogoče indcntificirati vsak posamezni primer po različnih razsodilih ali kriterijih9. Zato se tudi učenci med seboj diferencirajo in hierarhizirajo. Od tega, kakšne vrednote predstavljajo v skupini, jc odvisno, na čem se bosta gradila tako razločevanje v skupini, kot razvrščanje po nekih kriterijh, ki so zlasti v šoli marsikje subkultumi, negativni, nesprejemljivi, če že ne vprašljivi in dvomljivi. Učcnci se torej med seboj razločujejo tako po biofizioloških, psihosocialnih kot osebnostnih značilnostih, in se po istovrstnih lastnostih lahko spet združucjejo in uravnavajo. Nenazadnje tudi zaradi neprimernega vedenja, vključno z deviantnostjo. Čeprav so med njimi lahko razlike v
7	- Meteoren, str. 126.
8	- Ferbcž.ar, v Drugačnost otrok v šoli, str. 126.
9	- Pcdiček, v Drugačnost otrok v šoli, str. 70.
intelektualnosti, pa ta okoliščina marsikdaj sploh ni ključna, kadar gre za vedenje, njegovo ocenjevanje in zbliževanje s tistimi, ki druge kakorkoli z obnašanjem motivirajo. Zlasti tisti, ki imajo na kakšnem področju občutke manjvrednosti, se radi prilagajajo drugim in jih posnemajo.
Tisti pa, ki so "posnemani", so gotovo več od drugih. In kdor posnema, se vzoruje. Kdor je več, je višji v skupini in prevzema posebne vloge, odvisno od njegovih lastnosti, ki so drugim všeč. Tako se skupina razvija, polarizira, diferencira in hierarhira. Kdor pa je več od drugih, ki mu sledijo, pa prevzema poleg drugega tudi kontrolne vloge (koliko gre za pozitivne in negativne, nam tu ni pomembno), ki vsebujejo sestavine ugotavljanja, spoznavanja, ocenjevanja vrednotenja itd., tja do sankcioniziranja vedenja v skupini, nenazadnje tudi z nasiljem. Tudi zato v šolskih skupinah danes po svetu ni tako malo nasilja. Nasilen pa je lahko, kdor ima moč, bodisi fizično bodisi psihično. Obe sta odvisni od položaja v skupini oz. od lastnosti posameznika, ki vzbuja in priteguje pozornost tako, da so nekateri več od drugih.
Zato je šola dvojni mehanizem socialne diferenciacije ali diskriminacije. Po eni plati izhajata diferenciacija in diskriminacija od učiteljev (oz.od šole), po drugi pa od učencev. Oboje je spet lahko posledica učenja ali rezultat vedenja. In prav iz obeh razlogov je šola kot celota, institucionalno in funcionalno izredno pomemben medsebojni mehanizem, morebiti bolj kot katerikoli drugi.
5. KONFLIKT IN "TRPINČENJE" MED ŠOIARI I (KULTURA BOLEČINE)
Kot med odraslimi in oblikovanimi osebnostmi nastajajo najrazličnejša nasprotja in nerazumevanja, tako se tudi med mladimi oblikujejo konflikti, ki jih seveda rešujejo kot vedo in znajo. Dosti spopadov in nesporazumov se nedvomno rešuje s šolskim razsojanjem, to jc s sodelovanjem in s pomočjo šolskih nadzorovalcev, kolikor zanje vedo, še več pa jih morajo nadziranci urediti sami med seboj, tako posamezno kot skupinsko, manj na miren način in bolj z agresivnostjo. Z agresivnostjo tem bolj, kolikor bolj se močnejši zavedajo svojih zmogljivosti obvladovanja drugih in posegajo v njihova razmerja z drugimi.
Zato danes ugotavljajo med otroki dosti "maltretiranja", konfliktov med sebi enakimi, bodisi posamezno bodisi skupinsko. Pozornost pritegujejo zlasti skupinski konflikti, v šoli ali tudi v lokalnih skupnostih. Skupinskost je nasploh zelo pogosta možnost za doseganje določenih ciljev, ne le kriminalnih, ampak tudi sicer. Otroci in m ladi se tako v šoli kot drugje zelo radi združujejo in skupinsko premagujejo strah pred individualno odgovornostjo in osamljenostjo, kadar se lotevajo podvigov, ki odraslim nc bi bili všeč. Zato v šoli ni nič drugače. V njej različno, skupinsko in čestokrat subkulturno manifestirajo svoje vedenje, in to prihaja do izraza pogosto, ker morajo že zaradi šolskega učnega procesa biti določen čas skupaj in skupaj urejati prcnckatcra vprašanja. Konflikti med njimi pa lahko nastajajo zaradi šolanja, šc bolj pa zaradi nerazumevanja, ki s šolo nima nič skupnega.
Če "peer conflicts" (kot izraz, ki ga naletimo v severnoameriški sociologiji) prenesemo, ne glede na njegovo etiološko problematiko, v kontrolološko razmišljanje o vlogo šolskih nadziranccv, potem moramo reči, da se tudi med seboj enaki nenehno
vrednotijo po lastnih merilih in "neustrezno vedenje" inkriminirajo pa tudi sankcionirajo. Opredeljujejo ga tako kot kjerkoli drugje, to je bodisi pozitivno bodisi negativno, seveda odvisno od meril. Toda negativnega, to je nekakšnega kaznovalnega sankcioniranja je gotovo več kot nagrajevalncga. In če ne drugače, je to tudi dosti bolj vidno, očitno in sploh manifestno. Kajti povezano je s prizadevanjem bolečin, z ustvarjanjem stisk in težav, najrazličnejših napetosti, često pripravljenih z otroško krutostjo in brezobzirnostjo, ki ne vidi posledic, marveč le namen. Zato se "kultura bolečine" v šoli pri nadzirancih gotovo rcproducira iz ustvarjanja bolečine v družinah, od koder učcnci izhajajo. Kaznovanje v družini je vedno izmišljanje in povzročanje bolečin bližnjim in gotovo otroci to "kulturo" od doma prenašajo v šolo z vso svojo domiselnostjo in ustvarjalnostjo. Zato danes šolski kriminologi toliko bolj opozarjajo na razna mučenja, telesne poškodbe, destruktivnost in agresivnost. Ti pojavi nimajo torej svoje geneze v šoli, ampak nastaja podlaga zanje že prej doma, v družini. V šoli naletijo le na ustrezno vzdušje in možnost za njihovo uresničevanje, zlasti nad tistimi, ki so šibkejši, kolikor gre seveda za posamično nasilje. Dosti bolj zamotani so pojavi in procesi, ki izhajajo iz skupin in gre za kolektivno agresijo, za boje med skupinami, za uveljavljanje kakih "pravic" močnejših, za ugled in tekmovalnost, za merjenje telesnih in duševnih moči itd. Toda karkoli se dogaja, tako ali drugače izhaja iz "potreb" prilagajati nekaj nečemu, groziti, zastraševati, se maščevati. Ker navadno ni dogovorov, kako kaj reševati, se prav v šoli srečujemo z najelementarnejšimi oblikami uveljavljanja močnih nad šibkimi, s "posesivnostjo enega tipa nad drugim"10, z razkazovanjem moči posameznikov nad drugimi in diferenciacijo izražanja kakih sposobnosti nad manj zmožnimi.
Ta dominacija,čeprav se čestokrat kaže navzven kot preprosto pretepanje in nasilnost, ni brezsmisla za "normaliziranje", lc da sta njihova predznaka pogosto različna, toda gotovo dostikrat prikrita in skrita šolskim oblastem, ki žele o njih odločati,če zanje zvedo. Žc od Freuda pa je znajo, daje agresija del človeških razmerij in dogajanja med učcnci v šoli so vedno odsev odnosov v družini in družbi.11
6. klikarstvo in združbe (gangi)
Kriminologija se že nekaj časa z veliko pozornostjo ukvarja s klikami, združbami, gangi in njihovimi vplivi na zapuščanje šole, beganje od doma, potepuštvo, neredno obiskovanje šole, vandalizem, šolsko nasilje, uživanje drog, alkohola in kajenja in sploh na kršitve šolske discipline. Kajti v šoli se pogosto dogaja, da sc učenci raje psihološko identificirajo s posameznimi skupinami, kot da bi se vključevali v formalne človeške organizacije, ali da bi te organizacije obiskovali.12 To nedvomno pomeni, da imajo tudi neformalne skupine veliko moč in vpliv, ki se kot nasprotja legitimnega vpliva šole (vzgoja in izobraževanje), kaže v odporu zoper tisto, kar naj šola nudi mlademu človeku v
10 - Delamont, sir. 96.
ti - Stojanovič, str. 105-109.
12 - Delamont, Rutter, et al., str. 194.
pozitivnem smislu. Lahko pa je seveda njena druga, negativna plat, ki zlorablja v šoli vse tisto, kar se v njej negativno odraža na kliente. Ti se v svoji nemoči realnega vrednotenja vsega, kar jih obdaja, impulzivno in torej predvsem čustveno odločajo za tisto, kar šola sploh ni.
Šolsko vzdušje potemtakem ne ustvarjajo samo šolniki, pa če se šc tako trudijo. Šola je pod nenehnimi vplivi okolja, staršev in učencev. Zato včasih v šoli popolnoma nenadejano prihaja do izgredov, porojenih v ustreznem vzdušju, v katerem narekujejo ravni komunikacije prej slabi kot dobri učenci, ki jih je navadno manj in so morebiti šc takšni, da drugim nc dajejo dovolj razlogov za posnemanje dobrega, želenega in pričakovanega. In kolikor pri tem upoštevamo Sutherlandovo teorijo o "diferencialni asociaciji" in kasnejše pojasnjcvalce tc teorije, je mogoče, da bodo učenci, ki sc družijo z delinkventi, kasneje tudi sami postali deviantni. Kajti sodelovanje v združbi, kliki, gangu itd. zmanjšuje posameznikove občutke strahu, krivde in odgovornosti, kolikor se vpleta v deviantnost. V tem pa gre tudi iskati razloge, da sc mladi ljudje neradi docela sami vključujejo v kriminaliteto in raje iščejo sodelovanja na skupinski ravni, ki je tudi bolj privlačna, organizirana in vodena. Za ta vprašanja pa se je spet mogoče zatekati k teoriji simboličnega interakcionizma, po katerem tudi v šolskem razredu nenehno potekajo različne oblike pogovarjanja, dogovarjanja in pregovarjanja13. Gotovo je, da se v šoli marsikaj ne more zgoditi mimo šolnikov kot nadzorovalcev, toda po drugi strani jc normalno, da šola ne obvladuje celotnega življenjskega področja, čeprav morebiti šc tako dominira nad učenci. Posameznik je vedenjsko, dosti bolj kot učno, prepuščen manipulacijam učencev in to njihovo početje se dostikrat kot "kontrakultura" zopcrstavlja šolski kulturi. Ali bolje rečeno, šolskim normam oz. pravilom, se učenci, pod vplivi "sebi enakih", upirajo s svojutii navadami, običaji, tradicijami, in (ali) nasprotujejo nečemu, s čimer se ne strinjajo, ali zapolnjujejo tista vedenjska področja ki jih šola disciplinsko sploh ne ureja ali vsaj ne dovolj, kolikor pri tem ne gre za kaj čisto novega. Kajti mladi so vedno zelo inovativni ne le v vedenju, ampak tudi v oblačenju (nošenju okraskov, emblemov itd.).
Morebiti je prav zaradi dvojnega šolskega življenjskega področja (kolikor ločujemo vedenje od učenja - oboje pa je podvrženo nadzorovanju) toliko šolske "dezorganizacije, različnosti, formalnosti, trenja, klikarstva in neklonjenosti"14 ne lc med nadzorovalci in nadziranimi (šolniki in učenci), ampak tudi med učenci. S tem pa prihaja tudi do najrazličnejših oblik zaznamovanja in procesov etikiranja ter označevanja z obeh strani.
Ker imajo učenci gotovo vedno tudi svoje in največrat različne interese, ki zastopajo različne skupine, klike, družbe in ne nazadnje tudi "kriminalne gange", nujno prihaja do konfliktnosti. To pri nas šc ni tako pereče kot na zahodu, kjer so šolski konflikti resen problem, iz katerih izhaja nc lc moralna in učnovzgojna, ampak zlasti občutna materialna škoda, zaradi najrazličnejših oblik destruktivnosti in agresije,tako nad ljudmi, kot nad stvarmi. Tako vedenja obstajajo tudi zaradi frustracij, obdržanja in pridobivanje slovesa, maščevalnosti ali včasih docela nerazumljivih razlogov, kolikor nc celo zaradi posameznih vlog, ki jih kdo sprejema, če ne kar zaradi "delinkventovega samokonccpta ali kariere"15.
13	- Dela m on t, sir. 29
14	- Fraser, sir. 141.
15	- Philips/Kelly, str. 198.
Zato imata šolsko nasilje in razbijaštvo gotovo svojo genezo tudi v šolskih razmerah in nista le model vedenja izven šolskega okolja.
7. disciplinska moč "enakih"
Vetjetno ni nikjer mogoče tako ustrezno upoštevati izhodišče teorije simboličnega interakcionizma kot prav v šolskem razredu ali v katerikoli šolski skupini, kjer potekajo nenehni procesi zbliževanja in oddaljevanja, kolikortoliko med seboj enakimi (gledano od zgoraj), ki so prisiljeni vsaj določen del dneva preživeti drug z drugim. Med njimi potekajo najrazličnejše interakcije, v katerih se določajo razmerja "daj in vzemi"16 med mnogimi posamezniki, ki bodisi bogatijo bodisi siromašijo kakovost življenja vsakomu posebej in morebiti vsem skupaj ali vsaj določenim manjšim skupinam. Tu se razvijajo številna razmerja, ki so lahko vzajemna, nasprotujoča, sprejemljiva in zaželena. Nekateri v njih pridobivajo, nekateri spet izgubljajo. Vsakdo je deležen tistega,kar zasluži, kolikor upoštevamo, da tudi v šoli, med učcnci, prihaja do "game we play", kot pravimo. Toda konflikti, do katerih prihaja, se lahko pomirjajo, razmerja redefinirajo in v medsebojnem druženju se posamezniki tudi venomer spreminjajo. Na koncu koncev življenje teče naprej, pogosto tudi ob pomoči, sodelovanju in vmešavanju šolskih nadzorovalcev (šolnikov), ki neredko prevzemajo tudi vloge razsodnikov, kolikor nc pomirjcvalcev ali cclo kaznovalcev.
V vsaki skupini se vedno razvija ne lc tekmovanje, primerjanje, zgledovanje itd., marveč tudi delitev in razvrščanje vlog po moči, ugledu in oblasti v skupini. Ni skupine, v kateri ne bi potekala hicrarhizacija njenih članov in s tem delitev moči, dominacija in možnost manipulacije. Gotovo je to očitno za vse skupine, v katerih se ljudje združujemo zaradi svojih interesov in za skupno in kolikortoliko načrtno doseganje ciljev. Šolarjem kot pretežno še ne izoblikovanim ljudem se ključni interes nekako vsiljuje in ga pretežno sprejemajo kot dolžnost, ker jim pač drugega ne kaže. Zato jc normalno, da sami iščejo in izbirajo, čestokrat tudi ad hoc, svoje interese, ki jih združujejo v skupinice in skupine, v katerih zopet potekajo hicrarhizacije, po katerih so eni več kot drugi, bolj pomembni kot ostali ali cclo več vredni kot večina. Tudi v tem velja iskati "šolsko drugačnost" in razloge za oblikovanje klik, organiziranje različnih manjšin, spodbude za prav določeno agresivno vedenje in še posebej za opazne procese klasifikacije in tipologizacije, medsebojno merjenje moči, pa usklajevanje gledišč, tja do različnih oblik preziranja, posmehovanja in cclo izločitve.
Mladi, znatno manj obremenjeni s pravili in vedenjskimi omejitvami, še dosti bolj prvinski kot odrasli, sc nc zavedajo socialnega darvinizma, v katerem vsak išče svoje mesto. Zato v šoli naletimo čestokrat nad cercmonialno degrad iranje na eni strani, in na oblikovanje dominacije na drugi. Oboje poteka marsikdaj eruptivno, nezavestno, cmocionalizirano in pogosto nc brez sankcioniranja.
Zato skupine v šoli normativizirajo tudi svoje vedenje med seboj, same vpeljujejo dlscipliniranjc in normaliziranje, odvisno od potreb vseh članov ali cclo posameznikov. Upiranje vrednotenju, nesprejemanje zahtev itd. čestokrat nc poteka brez, konfliktov, zaradi
16 - Delamont, sir. 128.
česar nastaja raznovrstna šolska odklonskost. Kajti posamezne skupinice si včasih pridobe moč nad drugimi, ki se morajo ravnati po njih, s čimer nekateri tudi utemeljujejo npr. neobiskovanje šole, beganjc z doma, tja do različnih oblik otroške in mladoletniške delinkventnosti in antisocialnega vedenja, ki moti šolski proces in prinaša šoli slab sloves v skupnosti, v kateri deluje.
Tisto, kar se otroci in mladi nauče med seboj, ko "prakticirajo" svoje vloge med sebi enakimi, jc gotovo začetek oblikovanja njihovih lastnosti, ki jih ponavljajo v odraslosti. Socializacija se začenja prek družine in življenja v šoli in ni brez ocenjevanja in "kontrolnega" vrednotenja. V šoli sc še kako vzbuja agresivno vedenje in oblikuje samopodoba, zlasti v razmerjih z drugim i, ob merjenju moči, urejanju konfliktov, doseganju prednosti, tja do izgubljanja samovrednosti. Vsakdo poišče svoje mesto v razporeditvi celote, čeprav le-ta ni oblikovana brez poseganja šolnikov kot nadzorovalcev, ki v šolske skupine in skupinice čestokrat vdirajo kot nezaželeni. Prav zaradi njih je lahko disciplinska moč "enakih med seboj" okrnjena, kajti na koncu vendarle nadzorovalci določajo, kaj je v razredni skupnosti ali katerikoli skupini in pri posamezniku "normalno" in kaj se od tega odklanja. Seveda če sploh zvedo, kaj odklonskega se dogaja.
8. odklonskost v zvezi s šolanjem
Najrazličnejša deviantnost se v zadnjem času čedalje bolj pomika v otroška leta, ko ugotavljajo, daje v tem obdobju vedno več nasilnosti in destruktivnosti. Šola jc potemtakem ena izmed inštitucij, ki ne lc doživlja ta kriminalni "boom", marveč jc tudi poklicana, da se z njim ukvarja, nc nazadnje tudi s pomočjo izvenšolskih dejavnosti, ki z učenjem nimajo nobene zveze ali vsaj nc dosti. Ob mladoletniški in otroški deviantnosti sc tudi sprašujejo, koliko se moteče vedenje mladih iz družbene skupnosti prenaša v šolo in koliko šola prispeva k temu, da ima skupnost okoli šole takšno mladoletniško deviantnost, kakršna je. Cisto jasnih odgovorov nc more biti, spoznavajo pa, da jc v šolah na območjih z visoko krim inalno obremenjenastjo tudi več motečega in nesprejem lj ivega, če nc kar krim inalncga vedenja. Zato sc normalno v šoli pojavlja podobno stanje, kot je značilno za geografsko okolje šolske lokacije.
O šolski deviantnosti najbrž velja razpravljati iz dveh izhodišč:
-	o deviantnosti, ki ni povezana s tistim, za kar šola sploh je, to jc kriminal otrok in mladih
v šoli, in
-	o odklonskosti, ki izhaja iz obveznosti, ki jih imajo otroci in mladi v zvezi z učenjem.
Značilno za šolo je, da nadzoruje tako vedenje, kot učenje. Zato je ta kontrolizacija, poudarjamo, tako povezana, da sc včasih sploh ne ločuje, kaj vpliva na koga, kar je gotovo lahko krivično. Toda tako je in bo verjetno tudi ostalo.
Konvencionalni kriminal v šoli je n? vadno takšen, kakršen jc, in sc gotovo ne razločuje od drugega premoženja, nasilniškega, spolnega in ostalega kriminala. Ključna je le lokacija, torej dejstvo, da se v šoli nekaj dogaja v škodo učencev, učiteljev in šole kot inštitucije. Za ta, v bistvu konvencionalnoklasični kriminal, jc pomembno še, da ga šola, kolikor nc
prekoračuje določene strpnosti, rada obravnava sama v "svoji pristojnosti" in brez vmešavanja od zunaj, ker gre za ugled in sloves šole, ki mora ostati pred skupnostjo čimbolj čista in je navadno zanjo kriminal vedno neprijeten in moteč. Toda pri tem nastaja vprašanje, kako šola spoštuje vse tiste pravice in svoboščine otrok in mladih, ki jim gredo, če bi njihovo vedenje preiskovali ali obravnavali legitimni organi državne represije, ki ugotavljajo, ali jc bilo kaznivo dejanje storjeno, kdo ga je storil in ali je zanj (kazensko) odgovoren. Šola ima pri tem pogosto svoja izhodišča in nemalokrat strožje kaznuje kot katerakoli druga državna organizacija (npr. izključitve iz šole).
S tem, za kar šola sploh je, pa je povezana še druga odklonskost, ki je le deloma vedenjska. Pri tem so mišljeni: pogosto menjavanje šole in prekinitve šolanja, beganjc iz šole, ponavljanje razreda, šolski nered ter v zvezi z njim razna individualna in skupinska odstopanja in pojavi. Če so kajenje, uživanje alkohola in mamil, nasilnost in destrukcija, vandalizem in kakršnakoli druga viktimizacija v šoli zanimivi zaradi lokacije, kjer se to dogaja je to podobna problematika, etiološko in fenomenološko, kot če sc dogaja kje drugje, ključno je le, da posega v šolsko "jurisdikcijo".
Učno odstopanje pa je nekaj drugega in je morebiti tudi zato dosti bolj usodno. Kaže devianten odnos do "dela" v šoli. To pa jc tisto, zaradi česar šola sploh je - to jc učenje in ne toliko samo vedenje, čeravno šola nadzoruje oboje. Učnovedenjska odstopanja so kriminološko zanimiva tudi zaradi tega, ker jc dognano, da sc povezujejo z. individualno ali skupinsko delinkventnostjo. To pa hkrati pomeni, da so nosilci teh pojavov nc lc dvojno stigmatizirani, ampak so navadno tudi hujši "primeri", ker so manj sposobni, manj pripravljeni delati, so bolj nckonformni in ker se pogostoje združujejo za tisto, kar počenjajo (bodisi v šoli bodisi izven nje). Pri njih so največkrat hkrati očitni nc lc delinkventnost, marveč tudi šolski neuspeh, beganjc iz. šole in moteče oz. opazno vedenje. Še posebej pa ugotavljajo pri njih razne šolske fobije in rccidivizcm.
S tem v zvezi se za poboljševanje motečih ustanavljajo različni programi, ki temelje na raznih dejavnostih ne le samih šolnikov, marveč predvsem šolskih vedenjskih specialistov, s katerimi se šolska kontrolizacija čedalje bolj poglablja in razširja tako z učne kot z vedenjske plati.
SKLEP
Discipline, ki se ukvarjajo s kriminalom in deviantnostjo sploh, sc zelo zanimajo za šolo, ki ima dvojni pomen. Kolikor jc po eni plati močan kriminogen dejavnik, jc po drugi prav tako izredno pomembna zaščitnovarstvena ustanova, ki ne le odkriva odklonskost otrok in mladih, marveč jo lahko tudi preprečuje, bodisi sama bodisi v sodelovanju z drugimi. Ker šolanje obsega vse mlade, ki jih izpod svojega okrilja polagoma izpušča družina, jc šola za vsakogar na splošno prvi formalnonadzorovalni mehanizem, čeprav nc v "čisti obliki". Kajti povsem nesformalizirano kontrolizacijo izvajajo učenci med seboj, in to na način, ki je značilen za katerekoli skupine ljudi, ki žive in morajo živeti skupaj. Šolske izkušnje, po eni strani, lahko privajajo k deviantnostni, hkrati pa, po drugi, m Lade motivirajo za konformizem, nenazadnje tudi z medsebojnim vplivanjem in delovanjem. Pri
tem pa ima še dodatno in poglavitno vlogo "šolska oblast" s svojimi nadzorovalci -vzgojitelji.
Učenci med seboj, četudi nehomogena skupina ali skupinice, zlasti v začetku šolanja, vsakomur že zelo zgodaj omogočajo spoznavati delovanje mehanizmov prilagajanja, upiranja, dominacije in manipulacije in to z vsemi najbolj temeljnimi sestavinami človeškega združevanja ali oddaljevanja, sprejemanja ali zavračanja. Šolanje je torej možnost, prek katere jc vsak tako ali drugače prisiljen sprejemati drugačne vzorce vedenja, kot jih je bil navajen dotlej, predvsem v svoji družini, iz katere nc more pobegniti, niti o njej nc more sam odločati.
Zato jc šola za učcnce bodisi od zgoraj bodisi med sebi enakimi, v bistvu in za naš namen ena sama "kontrolizacija", v kateri je vsakdo dosti bolj "prosojen", kot je bil dotlej. Kajti šolanje jc po eni plati delo, s katerim sc jc treba nenehno izkazovati in potrjevati, hkrati ko je po drugi, nenehno nadzorovanje tako od šolskih nadzorovalcev kot od sošolcev, ki jih je treba venomer upoštevati, da bi se izognili konfliktom, v katere se vsakdo neprestano vpleta, kolikor sc ne prilagaja tem ali onim ne le šolskim pravilom, ampak tudi medsebojnim pričakovanjem.
Tudi zato je "skulinizacija" (schooling), če izvedemo iz tujega besedišča podoben izraz, kot ga imamo za "prizonacijo" (prlsonation), paseben proces, ne samo učni, ampak predvsem vedenjski, ki zahteva svoje žrtve.
Iz tega procesa izhajajo tudi (osebnostni) invalidi, ki jih jc nc lc spregledal, ampak neredko tudi izvrgcl oz. marginializiral, nc samo za čas šolanja, marveč marsikoga tudi za odraslost, ko mu jc tako zmaličil njegovo osebnost, da se ni mogel pobrati vse življenje.
Pri vsem tem jc treba poudariti predvsem to, da šolo raziskujejo predvsem kot inštitucijo, kot ideološki aparat, kot naslednjo človeško nadzorstveno organizacijo tako za družino, kot organzacijo, ki bdi nad mladimi na začetku šc skupaj z drugimi, kasneje pa kol dosti bolj samostojen in neodvisen mehanizem. Skoraj ničali vsaj zelo malo pa jc zanimanja za vplive učencev (dijakov, študentov), ki sami med seboj in v procesu učenja niso nikoli samo to, kar jim namenja šola.
Prav zato poudarjamo predvsem to problematiko, to jc medsebojno kontrolizacijo učencev, kar empirično ni kdo ve kako podprlo. Če pa jc, jo proučujejo skupaj in enakovredno z drugimi vplivi šolanja, predvsem multikontrolno. Čeprav jc to razumljivo, bi gotovo pričakovali več znanja o tem, kako v procesu šolanja delujejo klienti med seboj in vplivajo nc lc na konformizem in socializacijo, ampak tudi na deviantnost, stigmatizacijo in na vse drugo. Nekatere parcialne raziskave potrjujejo, daje to pomembno področje, kajti "različnost" šolarjev rojeva nešteto vprašanj, nc lc učnih, ampak tudi vedenjskih, ne glede na to, da jc oboje podvrženo bodisi skupni bodisi vsak svoji kontrolizaciji. Medsebojno nadzorovanje učcnccv pa jc pristna, neposredna in elementarna kontrolizacija, bolj kot katerakoli druga v šoli. Z njo sc torej velja šc posebej ukvarjati, morda tudi zato, ker je dostikrat subkulturna in prav zato neprijetna ter za šolski uspeh nestimulativna.
LITERATURA
1.	Asmus, H.H.: Zur interaktionslogischen Prazisierung des Labeling-Ansal7.es, dargeslellt am Bcispiel
abweicbenden Verhaltens in der Schule. KRIMINOLOGISCHES JOURNAL Weinheim 18(1986)1, str. 19-38.
2.	Best,P.: DIE SCHULE IM NETZWERK DER SOZIALKONTROLLE. Miinchen, Juventa 1979, str. 184.
3.	Bielefeld, U. et al.: JUNGE AUSLANDER IM KONFLIKT. Miinchen, Juventa 1982, str. 216.
4.	Brennan, T. et al.: THE SOCIAL PSYCHOLOGY OF RUNAWAYS. Lexington, Heath 1978, str. 191-230.
5.	Brusten, M., Hurrelmann, K.: ABWEICHENDES VERHALTEN IN DER SCHULE. Miinchen, Juventa 1973,
str. 208.
6.	CHILDREN'S RIGHTS /Ed. H. Berkeley, C. Gaffiels, W. Gordon. Toronto, The Ontario Institute for Studies
in Education 1978, str. 89-177.
7.	Corley, J. et a!.: Sex and the Likelihood of Sanction. THE JOURNAL OF CRIMINAL LAW AND
CRIMINOLOGY. Chicago 80(1989)2, sir. 540-556.
8.	Dekleva, B.: Obravnavanje odklonskih pojavov otrok in mladostnikov v zvezi s šolo (povzetek s seminarjev
1985-1986). REVIJA ZA KRIMINALISTIKO IN KRIMINOLOGIJO, Ljubljana 38(1987)1, str. 66-72.
9.	Dekleva, B.: Osnovnošolski otroci deset let kasneje: nadaljevana študija in napovedovanje odklonskega vedenja.
REVUA ZA KRIMINALISTIKO IN KRIMINOIjOGIJO, Ljubljana, 40(1989)3, str. 253-263.
10.	Dekleva, B.: Vpliv ožigosanja učencev na njihove odnose do součencev. REVUA ZA KRIMINALISTIKO
IN KRIMINOLOGUO, Ljubljana 33(1982)1, str. 3-12.
11.	Delamont, S.: INTERACTION IN THE CLASSROOM. I^ondon, Methuen 1983, str. 47-107.
12.	DRAGAČNOSTOTROK V NAŠI ŠOLI: Zbornik strokovnega posvetovanja, Ljubljana, Svetovalni centcrza
otroke, mladostnike in starše 1987, str. 425.
13.	Frascr, B.: CLASSROOM ENVIRONMENT. London, Croom Helm 1986, str. 226.
14.	GRADIVA SEMINARJA O OBRAVNAVANJU ODKLONSKIH POJAVOV OTROK IN MLADOSTNIKOV V ZVEZI S ŠOLO. Ljubljana, Inštitut za kriminologijo 1986, str. 110.
15.	Grkovič Janovič, S.: Socijalni (grupni) rad sa školskom djecom mlade dobi kao vid prevencije poremečaja
ponašanja. SOCUALNA POLITIKA ISOCUALNI RAD, Beograd 24(1988)5-6, str. 116-122.
16.	Hargreaves, D. etal.: DEVIANCE IN CLASSROOMS. London & Boston, Routledge & Kegan 1975, str. 282.
17.	Hawkins, J.D., Wall, J.S.: REPORTS OF THE NATIONAL JUVENILE JUSTICE ASSESSMENT
CENTERS. Washington, U.S. Department of Justice 1980, str. 75.
18.	Hellman, D., Beaton, S.: The Pattern of Violence in Urban Public Schools: The Influence of School and
Community. JOURNAL OF RESEARCH IN CRIME AND DEUNQUENCY, London 23(1986)2, str. 102-127.
19.	Ingraham,C.:Self-Esteem, Crisis, andSchool Performance.CRISIS, CONSELING, INTERVENTION, AND
PREVENTION IN THE SCHOOLS. Hillsdale (etc.), Erlbaum 1988, str. 21-33.
20.	Lerchenmiiller, H.: EVALUATION EINES SOZIALF.N LERNPROGRAMMS IN DER SCHULE MIT
DELINQUENZPRAVENTIVER ZIELSETZUNG. Koln (etc.), Hcymann 1986, str. 448.
21.	Mac Laren, P.: SCHOOLING AS A RITUAL PERFORMANCE. London, Routledge & Kegan 1986, str. 326.
22.	Marshall, T.: Mediation: A New Mode of Establishing Order in Schools. THE HOWARD JOURNAL OF
PENOLOGY AND CRIME PREVENTION, Oxford 26(1987)1, str. 33-46.
23.	Mejovšek, M.: Povezanost izmedu recidivizma i karakteristike školovanja mladih punoljetnih počinioca
krivičnih djela. STALNA KONFERENCUA GRADOVA IOPŠTINA JUGOSLAVUE, Beograd 1989, str. 26.
24.	Mitrovič, M.: Program aktivnosti društvenih činilaca, u opstini, na suzbijanju nastanka i širenja maloletničke
delikvencije. STALNA KONFERENCUA GRADOVA I OPŠTINA JUGOSLAVUE. Beograd 1989, str. 15.
25.	Mitrovič, M.:Socijalna dclatnostškolc u samoupravnom socijalističkom preobražaju vaspitanja i obrazovanja.
SOCUALNA POLI TIKA I SOCIJALNI RAD, Beograd 24(1988)2, str. 23-34.
26.	Phillips, J., Kelly, D.: School Failure and Delinquency. CRIMINOLOGY, Ixjndon 17(1979)2, str. 194-207.
27.	Pink, W.: Schools, Youth, and Justice. CRIME AND DELINQUENCY, I^ondon 30(1984)3, str. 439-461.
28.	Police and Schools: A Fresh Approach. INTERNATIONAL CRIMINAL POLICE REVIEW, Paris
42(1988)410, str. 15-25.
29.	Polk, K.: The New Marginal Youth. CRIME AND DELINQUENCY, London 30(1984)3, str. 462-480.
30.	PRfiVENTION DE LA DfcLINQUANCE JUVENILE - LE ROLE DES INSTITUTIONS DE
SOCIALISATION DANS UNE SOClfiTfi EN INVOLUTION. SUrsbourg, Conseil de I'Europe 1982, sir. 148.
31.	Rutler, M. et al.: FIFTEEN THOUSAND HOURS. Somerset, Open Books 1980, str. 205.
32.	Salecl, R.: Družbeno nadzorovanje šole in discipliniranje. REVUA ZA KRIMINAUSTIKO IN
KRIMINOLOGIJO, Ljubljana 37(1986)4, str. 307-312.
33.	Scholte, E.: Social Control Theory, Educational Intervention, and the Prevention of Delinquency. 7.
INTERNATIONAL WORKSHOP ON JUVENILE CRIMINOLOGY, Nordwijkerhout 1989, str. 15.
34.	SCHOOL PSYCHOLOGY IN SOCIAL CONTEXT: Abstracts of the Conference Papers, Symposia and
Workshops. Ljubljana, Slovene Psychology Association 1989, str. 168.
35.	SCHULE, PSYCHISCHE PROBLEME UND SOZIAIJVBWEICHENDES VERHALTEN -Situationsbeschrcibung und Moglichkciten der Prevention. Koln, Hcymann 1983, str. 589.
36.	Stanojlovič, S.: Neke mogučnosti unapredenja rada pedagoško psihološke in socijalne službe škole u
izvriavanju vaspitanih mjera pojačanog nadzora. SOCLAJALNA POIJTIKA ISOCUALNI RAD, Beograd 24(1988)2, str. 15-22.
37.	Stojanovič, M.: Da II je naša škola i autoritarna? GLEDIŠTA, Beograd 28(1987)11-12, str. 100-112.
38.	Školski neuspeh kao antecedens društveno ncprihvatljivog ponašanja dece in omladine /Opšlinski ccntar za
socijalni rad Subotica. STALNA KONFERENCUA GRADOVA IN OPŠTINA JUGOSLAVIJE, Beograd 1989, str. 16.
39.	Vettenburg, N.: La prevention dc la ddlinquancejuvčnile par I'offre scolaireattractive. 7. INTERNATIONAL
WORKSHOP ON JUVENILE CRIMINOLOGY, Nordwijkerhout 1989, str. 20.
Seznam literature pripravila M. Milcnkovič

Psihologija


Milton H. Erickson: Nov pristop k hipnoterapiji
TANJA 1AMOVEC
POVZETEK
Članek predstavlja delo Miltona //. Ericksona, ki je v svetu znan kot vrhunski strokovnjak za klinično in eksperimentalno hipnozo. Uvedel je Številne nove tehnike hipnotske indukcije, med katerimi so morda najbolj znamenite indirektne tehnike. Ericksonov pristop k hiponterapiji je zares edinst\>en in ga mnogi smatrajo za najpomembnejši dosežek na tem področju v zadnjih desetletjih, pri nas pa je le malo znan.
Erickson ni izgradil teorije v pra\>em pomenu besede, temveč je s\'oj pristop razložil ob prikazu posameznih primerov. Na osnovi dveh knjžnih izdaj njegovih člankov sem izbrala večje število primerov, ki najbolj nazorno ilustrirajo njegow metode. Zanje je značilna izredna ustvarjalnost ter individualizirana obravnava. Osebe z enakimi simptomi pogosto obravnava na povsem drugačen način, v odvisnosti od osebnosti pacienta. Avtor zna uporabiti značajske in celo nevrotične poteze tako, da služijo v terapevtske namene.
ABSTRACT
A NEWAPROACH TO I1YPNOTIIEREAPY (MILTON 1L ERICKSON)
In this article some aspects of hypnotherapeutical work by Milton II. Erickson are presented The abow author is a worldwide known authority on clinical and experimental hypnosis, but has not been well known here until recently. He discovered numerous new techniques of hypnotic induction, among them the most famous are the indirect techniques. Erickson's approach to hypnotherapy is indeed unique and has been regarded by many specialists as the most important innovation in the area of hypnosis in the last 30 years.
Erickson did not write a therory in the proper sense of the word, but he explained his approach by several case studies. From the two books listed in the references, I chose a number of cases which, according to my opinion, illustrate his method the best. The method as well as its author are distinguished by tremendous creativity and a indi\idualized approach People with the same symptom were treated quite differently, according to their personality. The author utilizes character traits as well as the symptoms as a means of therapeutic change.
Milton H. Erickson jc v svetu znan kot vrhunski strokovnjak tako za klinično kot tudi za eksperimentalno hipnozo. Njegovo znanje presega okvire hipnoterapije, saj jc hkrati tudi izredno dober psihoterapevt. Uvedel je številne nove tehnike hipnotske indukcije, med katerimi so morda najbolj znamenite indirektne tehnike, poleg tega pa je raziskoval
možnosti in omejitve terapevtske uporabe hipnoze. Ericksonov pristop k hipnoterapiji je zares edinstven in mnogi ga štejejo za najpomembnejši dosežek na tem področju v zadnjih desetletjih. Pri nas je njegovo delo na žalost le malo znano, zato jc namen tega prispevka vsaj informativno seznaniti našo strokovno javnost z njim.
Ericksonova življenjska pot jc bila dokaj nenavadna. Istočasno jc študiral psihiatrijo in psihologijo ter oboje tudi dokončal. Imel jc prirojene senzorno-pcrccptualne disfunkcije, ki so ga ovirale pri gibanju. Pri sedemnajstih in enaipetdestih letih jc zbolel za poliomielitisom. Vse toga ni odvračalo o dela, temveč sije sam s svojimi metodami veliko pomagal pri rehabilitaciji, potem pa jc svoje iznajdbe uporabil tudi na drugih. Pred nekaj leti jc umrl.
V	svojih člankih, ki so jih kasneje izdali v knjižni obliki, je obravnaval najrazličnejša področja hipnoterapijc, ki jih je obdelal tako s teoretičnega vidika, kot tudi bogato ilustriral s številnimi študijami primerov ("case study"). Ravno študije primerov najbolje prikažejo njegov ustvarjalni, neortodoksni pristop. Erickson ni zgradil teorije v pravem pomenu besede, temveč je svoje poglede razložil ob posameznih primerih. Te značilnosti se bom držala tudi v pričujoči predstavitvi avtorjevega dela, ki temelji na dveh knjigah zbranih del.
Osnovana načela Ericksonovc hipnoterapijc lahko strnemo v štiri točke:
-	Nezavednih procesov ni treba ozaveščati, temveč uporabiti na način, ki pripomore k
reševanju posameznikovih problemov na individualen način. Podobno velja za obrambne mehanizme in osebnostne poteze. Tudi teh ni treba analizirati, temveč konstruktivno uporabiti.
-	Najboljše sugestije so posredne, ker pogosto obidejo naučene omej itve in se bolje vklopijo
v nezavedne procese.
-	Sugestije niso proces terapevtovega programiranja pacienta, temveč vključujejo notranjo
sintezo različnih vidikov vedenja, ki jo pacient doseže sam.
-	Poudarek je na sedanji situaciji, predvsem medosebni, pa tudi v načrtih za prihodnost.
Ta štiri načela pomenijo povsem nov način razumevanja in uporabe hipnoze. Erickson pojmuje hipnoterapijo kot učni proces, njeni učinki pa izhajajo iz dejavnosti pacienta. Terapevtova vloga je le stimulativna in vodi pacienta na ta način, da določa, koliko bo še treba storiti za želen rezultat. Terapevt često nc vc, kakšna dejavnost bo nastopila, saj je naloga pacicnta, da sc z lastnim trudom nauči razumeti in videti svoje življenje na nov način. Tako učenje poteka na osnovi pacientovih življenjskih izkušenj, njegovega razumevanja, spominov in idej. Terapevt vodi in presoja, vendar nc na osnovi lastnih idej o tem, kaj bi bilo za pacicnta dobro, temveč na osnovi idej slednjega.
Po Ericksonovcm mnenju jc potrebno dosledno ločevati zavestne od nezavednih procesov. Ena glavnih prednosti hipnoterapije jc ravno možnost neposrednega dela z nezavednimi procesi, tako da sc ni potrebno ozirati na nepripravljenost zavesti, da bi sprejela terapevtske učinke. Avtor navaja primer neke pacientkc, ki jc imela incestuoznc želje do očeta in je v transu izjavila: "Razumem te strašne sanje, toda zavestno ne bi mogla prenašati tega razumevanja." Terapevt mora sprejeti obrambno naravnanost zavesti, rcintegracijo pa lahko poskuša lc tedaj, ko je pacient zavestno pripravljen na to in mora uporabiti način, ki ga pacient lahko sprejme.
V	nadaljnjem si bomo ogledali nekaj problemov z različnih področij, ki jih jc Erickson uspešno razrešil. Zanimivo je, da avtor isti simptom obravnava zelo različno, v odvisnosti
od značaja pacicnta. Podala bom skrajšano predstavitev primera, kot tudi avtorjeva teoretična razmišljanja in komentarje:
Hipnoterapevtsko raziskovanje funkcije simptoma.
Simptomi, ki temeljijo na cmocijah, lahko služijo raznim funkcijam: ponovnemu doživljanju travme, reprodukciji specifičnih življenjskih situacij, zadovoljitvi erotičnih in agresivnih impulzov, obrambi pred instinktivnimi željami ter kazni zanje. Posamezen sipmtom lahko služi lc nekaterim ali pa vsem navedenim funkcijam. Če hočemo doseči substitucijo simptoma, je treba poznati njegove specifičnc funkcije, ki so pri vsakem posameziku drugačne. Šele potem ga lahko nadomestimo z manj motečim simptomom, ki bo služil istim nevrotičnim potrebam. Včasih je to nemogoče, a jc treba kljub temu hitro pomagati. V tem primeru si zastavimo za cilj zožitev simptoma.
Primer. Ženska srednjih let jc imela že 20 let napade anksioznosti, ki so vključevali drgetanje, preplašenost in moreče sanje, v katerih je videla člane svoje družine mrtve. Avtorje podal sugestijo, naj sc osredotoči na drgetanje, zaradi katerega seje najbolj pritoževala. Hipnozo je induciral z dihanjem ter podal naslednjo hipnotično sugestijo:
Terapevt: "Imate številne simptome, občutite jih, mislite le na simptome, nekaj jim je skupno, še močneje jih občutite, da boste vedeli, kaj je to. Vaš glavni simptom postaja močnejši, občutite ga!"
Pacientka: "Drgetam, a ne vem, zakaj."
Terapevt: "Zdaj pa prenehajte drgetati. To lahko storite. Vaš simptom bo izginil, če zares želite, toda to, kar predstavlja, bo prišlo na površino. Dovolj ste močni, da se s tem soočite. Če si zares želite, bo vaš simptom izginil, to boste odločili vi, toda čustvo, ki ga zakriva, bo prišlo na površje. Vedeli boste, katero je. Ko bom preštel do tri, če si v resnici želite vedeti, bo vaš simptom izginil, pojavilo pa se bo čustvo, ki ga simptom zakriva."
Nastopila jc spontana regresija ("age regression"). Pacicntka je regredirala na starost desetih let, ko jc dobila prvo menstruacijo in jc bila zelo preplašena. Ko jc to pripovedovala, so se priključile fantazije posilstva ter asociacije na spolne stike z možem, ki so jih spremljala ista čustva preplašenosti.
Avtor opozarja, da seje anksiozni napad pokazal ob sugestiji, naj se osredotoči na to, kar je skupno vsem njenim simptomom. Uporabil je tehniko pojačanja simptoma, za katero meni, daje koristna predvsem tedaj, kadar bolj ali manj tavamo v temi. Nekje v nezavednem je razumevanje, zato se bo odzvalo na to ali ono besedo. Terapevt se ne sme truditi, da naredi preveč in prehitro, treba je pacientu pustiti čas, da poveže posamezne delce. Pri tem ni nujno, da terapevt vnaprej ve za problem, saj ga pacient sam odkrije.
Mobilizirale nezavednega ob odločitvi.
Primer: Mlad študentski par sc ni mogel odločiti, ali naj obdrži otroka ali pa naredi abortus. Imela sta slabe materialne pogoje in nerazumevajoče starše.
Avtor jima je v transu sugeriral naslednje: "Rekla sta mi, da želita abortus, da ni druge izbire. Pravite, da vaju ne more nič ustaviti. Moram vas posvariti, da vas ena stvar lahko ustavi. Nc vesta namreč pomembne stvari, in sicer, ali jc otrok deček ali deklica. To vprašanje vam bo preprečilo narediti abortus, ker ne vesta odgovora. Naj vama pojasnim. Če obdržite otroka, se boste morali spomniti ime, ki ustreza obema spoloma. Tega pa se morate za vsako ccno izogniti. Pod nobenim pogojem niti enkrat nc smete pomisliti na ime.
ki ustreza obema spoloma. Prosim, ne mislite na to, sicer nc bosta mogla narediti abortusa. Vsakič ko bosta pomislila na ime, vaju bo odvračalo od abortusa. Torej nc mislita na ime, nobeno ime."
Komentar: Par je kasneje povedal, da sta stalno mislila na imena, in res se jc bilo vedno teže odločili za abortus. Poročila sta se in imela otroka. Erickson je uporabil njuno lastno iracionalno mišljenje tako, da sta sc odločila na osnovi nezavednih procesov. Avtor meni, da bi nezavedno našla drugačno rešitev, čc si nc bi zares želela otroka. Podoben jc tudi naslednji primer, ki vključuje terapevstsko uporabo dvojne vezi ("double bind").
Terapevtska dvojna vez in uporaba odporov.
Primer. Dvanajstletni deček je imel enurezo. Ni bil pripravljen sodelovati pri zdravljenju in je rekel, da je tako utrujen, da bi kar zaspal. Avtor je to sprejel in podal sugestijo, naj kar zaspi in ga ne posluša, da bo dobro spal, čeprav bo on govoril.
Terapevt: "Ni se ti treba truditi, da bi poslušal, kljub temu pa boš vse razumel." Terapevt jc na začetku povedal, da starši želijo, naj preneha močiti posteljo. Ko jc bil deček v globokem transu, pa je sledila naslednja sugestija: "Tvoji starši kar takoj želijo suho posteljo, kar jc povsem nespametno. Toliko si imel početi, da se nikakor nisi mogel ukvarjati še s tem, da bi se naučil imeti suho posteljo. Toliko si že zrastel in si porabil vso energijo za rast. Kmalu pa boš popolnoma zrastel in takrat boš imel energijo tudi za to. Pravzaprav si žc zdaj blizu temu in imaš gotovo že zdaj nekaj odvečne energije. Toda bodimo stvarni. Nc pričakujem, da boš že ta mesec imel trajno suho posteljo. Ne pričakujem niti enkrat suhe postelje ta teden. To bi bilo prezgodaj. Zanima pa mc, ali bo postelja suha naslednji teden v sredo ali četrtek. Ne vem in tudi ti ne veš, pa bova žc videla. Dolgo bova čakala, ker jc danes šele ponedeljek in ti ne boš vedel do petka naslednjega tedna." Terapevt jc šc ponavljal podobne sugestije dvojne vezi, nato pa je nadaljeval: "Lahko prideš naslednji petek in mi poveš, ali je bila sreda ali četrtek, moral boš počakati, da vidiš."
Deček jc zares prišel v petek in povedal, da je imel suho posteljo v sredo in četrtek. Terapevt je to dejstvo omalovaževal: "Bodiva stvarna. Zares nc moreva pričakovati suhe postelje že kar vsak dan. Nc moreva pričakovati, da bi se to zgodilo žc ta mesec."
Deček jc bil videti uporen in se je sovražno pogreznil v svoj sedež. Zopet jc dobil sugestije, kako utrujen jc in zaspan, nato pa so sledile nove terapevtske sugestije.
Terapevt: "Lepo je bilo, da si imel kar dvakrat suho posteljo, v sredo in četretek. To je prijetno presenečenje, vendar se ne more vedno zgoditi. Seveda nc vem, kdaj bo spet nekaj suhih noči, tega mescca januarja ali zgodaj februarja, februar pa je kratek mesec. Zanima me, ali boš trajno suh 1. aprila, ali morda nek dan med 17. marcem in 1. aprilom. Toda bodiva resna. Kdaj se bodo začele tvoje trajne suhe noči, je tvoja stvar. To se mene ne tiče, čeprav bi rad vedel, ali bo to sredi marca ali prvega aprila."
Sugestije so bile formulirane tako, kot da jc vprašljiv samo datum. Tudi pacicntov odpor - spanje in zavlačevanje - je bil uporabljen terapevtsko. Deček sc ni več vrnil, hišna pomočnica pa je telefonirala, daje postal trajno suh v aprilu.
Oglejmo si še en primer enurczc pri otroku ter primer enurezc pri odraslem paru.
Enureza pri otroku
Primer: Zdravnik in njegova žena, Ericksonova znanca, sta imela desetletnega sina, ki je avtorja poznal in cenil. Otrok je močil posteljo, hkrati pa si jc zelo želel psa. Starša sta
mu rekla, da ne more imeti psa, dokler moči posteljo. Zmenili so se za enkratni sestanek z Ericksonom, vendar deček ni smel zvedeti razloga sestanka.
Deček se je zelo zanimal za hipnozo. Terapevt mu je rekel, da lahko doseže trans, v katerem bo našel nekaj, kar si zelo želi. Začetno navodilo je bilo: "Sprehajava se po cesti, morda bova nekaj zagledala." Deček je v transu zares zagledal psico z mladiči in jih je točno opisal. Terapevt pa je rekel: "Dobil boš psa in sam lahko odrediš dan, ko se bo to zgodilo. Vzemi si čas, morda je bolje, da počakaš kakšna dva tedna. Čez dva tedna, ko boš prišel k zajtrku, boš imel čudovito idejo. Rekel boš staršem, naj ti tega dne kupijo psa."
Tako se je tudi zgodilo. Erickson je staršem opisal psa, ki ga je otrok videl kot halucinacijo. Ko je deček rekel staršem, naj mu kupijo psa, so ga vprašali kakšnega. Odgovoril jim je, da že vedo kakšnega in starši so mu takega res kupili. Kateri dejavniki so privedli do ozdravitve?
-	Starši in otrok so cenili Ericksona, tako da jc imel velik ugled.
-	Terapevt je strukturiral situacijo tako, da ni bilo možno nezavedno upiranje, otrok ni niti
vedel za namen sestanka.
-	Terapevt je v transu mobiliziral pozitivna pričakovanja, da v resnici lahko ima nekaj, kar
si zelo želi.
-	Starši so dečku rekli, da ne more dobiti psa, dokler moči posteljo, zato je bila ta povezava
že utrjena in je Ericksonu ni bilo potrebno ponavljati.
-	Ob intenzivnem halucinatornem doživetju je dečkov cilj postal še bolj oprijemljiv.
-	Sporočilo: "Vem, da lahko imaš psa."
-	Terapevt je dal otroku čas, ojačal mu je zaupanje, hkrati pa ni rekel direktno, da se mora
naučiti nadzorovati izločanje, zato se slednji ni imel čemu upirati.
-	Povezava posthipnotske sugestije z vsakdanjim vedenjem:
"Ko boš prišel k zajtrku," (časovno vezan uvod)
"boš čez dva tedna nenadoma imel čudovito idejo." (to pomeni, da bo do tedaj zanjo amnestičen)
"Stopil boš k mizi za zajtrk" (običajno vedenje)
"in rekel staršem: 'Danes mi boste kupili psa'" (povezava običajnega vedenja in sugestije).
Na tem primeru vidimo, kako številni so dejavniki, ki privedejo do ozdravitve. Nemogoče je reči, kateri od njih je bil odločilen, vsi pa so na svoj način prispevali. Naslednji primer enureze pri odraslem paru pa pokaže, kako pomemben je individualni pristop k problemu, ki je prilagojen situaciji in osebnosti pacienta v nasprotju s pristopom, ki bi obravnaval le simptom kot tak. Vsi trije navedeni primeri so imeli za simptom enurezo, vendar je Erickson za vsakega našel drugačno rešitev.
Enureza pri odraslem paru
Primer: Mlada zakonca, stara okoli 20 let, sta iskala pomoč zaradi enureze, ki sta jo imela oba. Preden sta se poročila, nista drug drugemu o tem nič povedala. Oba sta se celo leto zakona pretvarjala, da nič ne vidita. Vsak od njiju je mislil, da drugi ne moči postelje. Nekega jutra je eden od njiju rekel, da bi bilo dobro imeti otroka, ki bi bil kriv za mokro posteljo. Šele tedaj sta ugotovila, daje njun problem obojestranski. To jima je sicer prineslo olajšanje, enureza pa je še nadalje vztrajala.
Erickson se je odločil za dokaj nenavadno terapijo. Zagotovil si je njuno popolno sodelovanje in ubogljivost, za plačilo pa je, nasprotno od običajnega zahteval, da bosta plačala le, če uspeha ne bo. Postopek jc bil naslednji: zvečer naj pijeta veliko tekočine, dve uri preden gresta spat pa ne smeta na stranišče. Nato naj v pidžamah poklekneta na posteljo in jo oba skupaj namerno pomočita. Nato naj gresta spat z gotovostjo, da je postelja že mokra in je močenje za to noč že mimo. Tako sta morala delati dva tedna, ne glede na to, kako neprijetno je. Naslednjo nedeljo pa že lahko gresta spat v suho posteljo. Samo, če bosta videla mokro posteljo, bosta vedela, da so pred nj ima še trije tedni namernega močenja postelje. Terapevt jima je sugeriral, da se bosta po petih tednih vrnila in mu povedala nekaj presenetljivega.
Čez pet tednov sta se zakonca vrnila in povedala,kako mučno je bilo namerno močenje postelje. Zares sta povedala nekaj presenetljivega. Na napovedan dan jc bila postelja suha. Uspeh je bil trajen. Komentar:
-	Terapevt jima je dal pravico do odločanja.
-	Terapevt je uporabil indirektno hipnozo. Besede jc izbral tako, da so vzbudile pozornost
nezavednega, hkrati pa te pozornosti ni zahteval. Z drugimi besedami, navodila so ju prisilila, da se svobodno odločita.
-	Pomembno vlogo je igral prestiž, ki ga je terapevt užival.
-	Oba sta že od malega močila posteljo. Sovražila sta to in se počutila kriva, zelo pa sta si
želela imeti suho posteljo. Ko sta v nedeljo imela priložnost za to, da jo v polni meri izkoristila, kot sta prej v polni meri izkoristila močenje postelje.
-	Zelo pomembno jebilo tudi navodilo: "Samo, če vidita mokro posteljo..." ni pa bilo rečeno,
kaj storiti, če jc suha. Tako sta sc počutila nekoliko kriva, ker je tisti dan nista pomočila. Tudi ti občutki so delovali v terapevtske svrhe.
-	Čez eno leto sta zares dobila otroka in tako zopet imela mokro posteljo.
Ericksonova metoda je zelo učinkovita tudi pri zdravljenju spolnih motenj. Oglejmo si dva primera.
Ejakulacya praecox
Primer: Neporočen moški je imel stalno težave s prezgodnjim izlivom. Bilje povsem obupan in je že vnaprej pričakoval neuspeh. Terapija se je začela z lahnim transom in naslednjo sugestijo: "Namen transa je, da ugotovimo enkrat za vselej, ali ste zmožni spolnih odnosov ali ne." Začetna seansa je trajala približno dve uri in vključevala sugestije na to temo. Terapevt je podal tudi posthipnotsko sugestijo, da mora pacient nujno imeti uro, ki ima svetlikajoče številke in kazalec za sekunde. Druga sugestija je bila, da mora spati z lučjo na omarici, tako da lahko ponoči kadarkoli točno določi čas. Kadarkoli je v postelji, mora imeti tudi uro. Tretja sugestija jc bila, da bo vse natančno ubogal.
Vse te sugestije so bile samo za pripravo. Glavna sugestija pa je bila: "Razumeti morate, da se vsi simptomi končajo, samo ne tako, kot mislijo laiki. Tako se bo tudi vaš prezgodnji izliv končal z neuspehom. Prezgodnji izliv bo doživel neuspeh. Ne glede na to, kako dolgo bo vaše erekcija trajala, nc boste imeli izliva za 10 dolgih, 15 dolgih, 20 dolgih, 25 dolgih minut. Ali veste, kako obupno se boste trudili, gledali boste uro na roki, vendar vam ne bo uspelo, ne bo vam uspelo imeti izliva pri 25, pri 25 in pol, pri 26,26 in pol minute.
Ali bo to 27 ali 27 in pol minut? Naslednje jutro ne boste verjeli, da je res, toda tudi takrat ne boste uspeli, vaša ejakulacija ne bo uspela pri 27 in pol, temveč pri 34 ali 35 minutah. V tem času boste spet obupano gledali na uro in se trudili, da bi ejakulacija ne uspela, trudili se boste, da ejakulacija nastopi pri 27 minutah, a ne boste uspeli..."
Čez teden dni je pacicnt telefoniral, daje vse v redu.
Komentar-. Terapevt je uspešno uporabil kompulzivne elemente pacicntove osebnosti, ki jih ni poskušal odpraviti, temveč preusmeriti. Poudek je bil na času, ki je bil pacicntov problem, vendar v obratnem smislu. Pacicnt ni dobil nobenih zagotovil, da bo terapija uspela, temveč lc, da bo izvedel, ali jc zmožen spolnih odnosov. Sugcrirana je bila tudi amnezija, tako da pacicnt ni vedel, zakaj gleda na uro. Pomembna je tudi uporaba besed. Neuspeh ejakulacijc seveda v tem primeru pomeni uspeh. Tu lahko vidimo uspešno uporabo negativnih sugestij, ki so bile bliže pacientovemu doživljanju in so bile postavljene v ustrezen kontekst, v skladu s pacicntovo kompulzivno naravnanostjo.
Spolne moti\je
Primer: Ženska, poročena leto dni, je vedno dobivala napade panike, kadar se ji jc skušal mož spolno približati. Oba zakonca sta zato iskala pomoči. Žena jc menila, daje njen problem posledica religiozne vzgoje. Vodila jc koledarček menstruacije za 10 let nazaj. Imela jo jc redno na 33 dni, izjemoma kasneje, nikoli pa prej. Ob pogovoru je postala preplašena in je prosila, če lahko raje pride naslednji dan. Terapevt ji je zagotovil, da se bo lahko sama odločila, če želi obdržati simptom, nakar sc je pomirila. Indukcija je potekala tako, da so bile med normalen pogovor vpletene sugestije utrujenosti in zaspanosti, da bo tako hitro izgubila svoj strah in da bo presenečena.
Naslednji dan je dobila menstruacijo 17 dni prezgodaj, kar se ji v 10 letih ni nikoli zgodilo. Terapevt jo je ponovno hipnotiziral s sugestijo, da bo doživela uspešen spolni odnos v naslednjih 10 dnevih. Ona pa bo tista, ki bo določila kdaj. Terapevt je sugeriral: "To bo lahko v soboto ali nedeljo, čeprav bi avtor raje videl, da bi bilo v petek, lahko bo tudi v četrtek, ampak avtor bi raje, da bo v petek." Tako jc terapevt naštel vse dni v tednu, z dodatkom, da bi raje videl, če bi bilo v petek. To jc večkrat ponovil in ji je šlo na živce. Ko seje zbudila iz transa, je te trditve ponovil.
Možje kasneje povedal, daje v četrtek zvečer postala zelo dojemljiva in da sta imela spolni odnos, prvič brez vsakih motenj. Okoli polnoči si ga je ponovno zaželela. Hotela pa je, da mož reče terapevtu, da sc to ni zgodilo v petek.
Komentar:
-	Prezgodnja menstruacija kaže, da psihosomatsko dogajanje lahko služi kot obrambni
mehanizem.
-	Razlog za sugestijo desetih dni ter imenovanje dnevov v tednu jc v tem, da ji je dal dovolj
časa, da se odloči. S tem, ko jc terapevt poimenoval dneve, jc čas zmanjšal na 7 dni. Poudarjanje terapevtove želje, da naj sc to zgodi v petek, jc povzročilo negativen emocionalni odziv, ki sc jc vezal na terapevta in ne na dejanje samo. Ker je bilo omenjenih vseh sedem dni, je vsak minuli dan pomenil približevanje nesprejemljivemu dnevu - petku. Tu vidimo primer konstruktivno uporabljene frustracije.
-	Druga indukcija je bila uspešnejša. Terapevt je ustvaril dilemo med obema alternativama:
ali dan njene izbire ali terapevtove. Ponavljanje terapevtove želje je povzročilo močan emocionalni učinek, ki je imel korekcijsko funkcijo. Potreba po kaznovanju in frustriranju terapevta jezanjo postala močnejša od vseh drugih emocionalnih problemov. Ko je spolni odnos uspel, si je še vedno želela, da terapevt misli, da ni bilo v petek (v resnici je bilo v četrtek okoli polnoči).
-	Erickson sc včasih spušča v globinske terapije, včasih pa ne. Tuje bil sam simptom dovolj
moteč, razlogi pa se mu niso zdeli bistveni. Zdaj je srečno poročena in ima otroke, zato ni potrebno brskati po vzrokih.
Naslednji trije primeri še bolj zgovorno kažejo uporabo pacientovega vedenja v terapevtske namene, tokrat pri zdravljenju debelosti.
Uporaba pacientovega veder\ja v terapiji debelosti
Primer 1: Ženska srednjih let, ki jc tehtala 120 kg, jc hotela z eno samo seanso dobiti pomoč proti pretirani debelosti. Značilno zanjo jc bilo, da je zelo uživala pri hrani in jc često jedla ves dan, češ da ji je to največji užitek. Drugih posebnosti ni bilo.
Dosegla jc globok trans, v katerem jo je terapevt naučil časovne distorzije, oziroma ekspanzije časa. Dobila je tudi ustrezno dieto. Posthipnotska sugestija seje glasila, da bo pri jedi vedno v stanju časovne ekspanzije. Čas sc bo tako podaljšal, da bo potem, ko bo pojedla posamezen delček hrane njen okus in občutek lakote po tej vrsti hrane popolnoma potešen, kot bi jedla ure in ure s popolnim zadovoljstvom. Vrnila seje čez kako leto, tehtala je 60 kg in je povedala, da se je njen užitek pri hrani šc povečal, čeprav je jedla manj.
Primer 2: Pacientka, ki jc tehtala 90 kg, je imela za seboj žc precej neuspelih diet. Kakor hitro se je približevala zaželeni teži, je pohitela k hladilniku in začela jesti brez omejitev, nato pa je zopet stradala.
I Iipnoza jc bila srednje globoka, zato sta se s terapevtom zmenila za ponovni sestanek. Pacientka jc ponavljala, da ne verjame v uspeh, ker bo zopet sledila stari vzorec. Prav tako ni želela nikakršne psihološke obravnave. Pri ponovnem sestanku jc padla v srednje globok trans in je ponovila obljubo, da bo v vsem sodelovala, ob upoštevanju zgoraj navedenih želja. Terapevt jc zahteval, da ponavlja, da jc njen problem v pridobivanju in izgubljanju teže.
Terapevt je podal naslednje sugestije: "Obravnava bo povsem enaka, gre za pridobivanje in izgubljanje teže, vendar bo tokrat popolnoma drugače. Vsi vaši vedenjski vzorci bodo uporabljeni, vendar na način, ki vas bo osrečil, na nov, uspešen način." Pacientka je zopet morala obljubiti popolno sodelovanje. Kojc bila šc v transu, je terapevt pojasnil, da je v preteklosti problem debelosti vedno reševala tako, da je izgubljala in pridobivala na teži. Dejal jc: "Tokrat pa bo postopek obrnjen: namesto da bi izgubljanje teže zaključila s pridobivanjem, bo obratno. Najprej mora pridobiti kakih sedem do dvanajst kg in šele potem lahko prične izgubljati na teži." Pacientka je protestirala, vendar jo je terapevt spomnil na obljubo o popolnem sodelovanju. Nato jo jc zbudil. Tudi v normalnem stanju je z nejevoljo pristala. Zelo nerada jc začela pridobivati težo. Ko jc imela sedem kg. več, je hotela nehati, vendar jo je terapevt opozoril, daje bilo rečeno med sedem in dvanajst kg. Končno je imela 10 kg več in terapevt jc privolil, da sme začeti izgubljati težo, vendar ne več kot 1,5 kg na teden.
Napredek je bil dober. Izginilo je obsesivno tehtanje. Hodila je redno na kontrolo, na koncu je imela 60 kg. V prvem kot tudi v tem primeru so se kot stranski učinek spremenile tudi življenjske navade, čeprav o tem ni bilo nič rečenega. Vključevale so več socialnega življenja, Športa itd.
Primer 3: Ženska srednjih let jc tehtala 135 kg. Poskušala je z različnimi dietami, a zaman. Prišla jc na željo moža in ni veijcla v uspeh. Terapevt ji je spet zagotovil, da bo uporabil njeno vedenje. Ko jo je hipnotiziral, je globina transa nenehno variirala, od lahnega do globokega transa. Terapevt jc podal sugestijo, naj bo v tako globokem transu, kot sama hoče, v vsakem primeru pa bo dobro razumela navodila, ki so se glasila: "Imate 135 kg, poznate kalorično vrednost živil, vedno ste in vedno boste jedli preveč, vaše vedenje v preteklosti vas jc vedno razočaralo. Tokrat bomo vaše vedenje uporabili v terapevtske namene. Sodelovali baste kot vedno in tudi pretirano baste jedli kot vedno. Ne samo, da boste pretirano jedli, zares morate pretirano jesti, da boste lahko ohranjali svojo težo. Dobro si zapomnite naslednje: ta teden boste pretirano jedli, pazljivo in hote, da boste lahko vzdrževali 130 kg" (imela jih jc 135). Nato je pacientko zbudil in sc zmenil za naslednji sestanek.
Ko jc čez en teden ponovno prišla, je povedala, da jc prvič v življenju zares uživala v svojem pretiranem hranjenju in je imela 130 kg. Terapevt jo je ponovno hipnotiziral s sugestijo, naj pretirano jc, da bo vzdrževala 125 kg, itd. V pol leta jc imela 90 kg, njen cilj pa jc bilo 70 kg, ki jih jc kasneje tudi dosegla.
Erickson jc veliko delal tudi z otroci, kot kažejo žc prej navedeni primeri. V tej zvezi poudarja, da jc potrebno upoštevati otrokove intelektualne zmožnosti in predstave. Bolje jc predpostavljati, da otrok ve več, kot da ve premalo. Še pasebno pomembno jc spoštovati njegovo predstavo o bolečini. Zdravnik, ki reče otroku: "Saj ni bolelo, kajne?" bo deležen posmehljivega zaničevanja. Neka deklica jc na to odgovorila: "Seveda je bolelo, ampak jaz to lahko prenesem." Otrok hoče priznanje, ne pa laži. Narobe jc, če rečemo otroku: "Nič ne bo bolelo." Otroci imajo svoje lastne ideje, ki jih moramo sprejeti in šele nato lahko poskušamo doseči spremembo, npr.: "To siccr lahko zelo boli, toda morda ti lahko preprečiš večino bolečine ali pa vso." V ilustracijo naj navedem še naslednji primer.
Otrok in bolečina
Primer: Triletni otrok jc padci po stopnicah in si razbil ustnice. Bolelo ga je in močno je krvavel. Ko ga jc Erickson zagledal, ga ni poskušal dvigniti, temveč jc rekel: "To pa strašno boli." Otrok se jc s tem strinjal, avtor pa jc nadaljeval: "Še naprej bo bolelo" (potrditev otrokovih strahov). "Ti pa bi želel, da te preneha boleti" (zopet se otrok strinja). "Morda bo že čez kako minuto prenehalo boleti" (sugestija je v skladu z željami, ni pa v nasprotju s situacijo).
Lahko bi navedla še m noge primere, saj je vsak od njih na svoj način edinstven. Vendar dvomim, da bi nadaljnje navajanje primerov bistveno prispevalo k razumevanju Ericksonovc metode. Njegove metode ni moč posnemali v smislu učenja obrazcev ali receptov, pač pa zahteva veliko ustvarjalnosti in često tudi drznosti.
Erickson v svojih delih poroča tudi o neuspehih, pri katerih meni, da je spregledal katero od bistvenih nezavednih funkcij simptoma. Tudi te primere bi sc dalo uspešno rešiti, vendar so pacicnti izgubili zaupanje in zapustili terapijo. Načelno meni, da je vsak primer, ki nc kaže nikakršnega uspeha, potrebno ponovno premisliti in izdelati novo metodologijo,
dokler ne zadenemo prave. Tega načela se je držal tudi v navedenih primerih, kadar prva indukcija ni povsem uspela.
Ericksonovo delo odlikuje veliko zaupanje v lastne terapevtske sposobnosti, ki je rezultat dejstva, da je svoje metode uspešno uporabil na samem sebi, to zaupanje pa začuti tudi pacient. Hkrati pa njegovo delo preveva tudi skromnost znanstvenika, ki priznava, da v mnogih primerih uspeha ni domislil sam, temveč ga je pacient dosegel z lastno dejavnostjo.
LITERATURA
-	Advanced Techniques of Hypnosis and Therapy: Selected Papers of Milton H. Erickson, M.D. Ed. Haley, J.
G nine and Stratton, New York, 1967.
-	Innovative Hypnotherapy: The Collected Papers of Milton H. Erickson on Hypnosis, Volume IV. Ed. Rossi, E.L.
Irvington Publisher* Inc., New York, 1980.
Ali Bujasov "problemski test" sodi med staro šaro?
Pregled nekaterih metrijskih lastnosti testa za določevanje stopnje občutljivosti za probleme
VALENTIN BUCIK, KLAS BRENK
POVZETEK
Pred 24 leti je bil v Zagrebu razvit Problemski test - test za preizkušanje sposobnosti lahkega in hitrega odkrivanja neuravnoteženosti v določenih situacijah, na kratko test občutljivosti za probleme. Test je še vedno pogosto uporabljan, v zadnjih letih pa smo pogrešali preverjanje njegovih metrijskih lastnosti. Poskušali smo analizirati testne naloge, določiti diskriminativnost in zanesljivost testa. Ugotovili smo, da je Pb-test še vedno zelo pripraven instrument za merjenje občutljivosti za probleme, kije ena temeljnih lastnosti mišljenja v problemskih situacijah in ki je tesno povezana z G-faktorjem inteligentnosti. Test je ustrezno težak, težavnost je enakomerno porazdeljena in narašča linearno proti koncu testa. V povprečju so preizkušanci dosegali polovični uspeh, distribucija individualnih dosežkov pa je blizu normalni. Več vrst koeficientov zanesljivosti kaže dovolj visoko stopnjo zanesljivosti in nudi garancijo za uporabnost Pb-testa tudi v prihodnje pri testiranju ljudi različnih starosti, spolov in izobrazbenih ra\ni ter struktur.
ABSTRACT
SHOULD WE THROW THE BUJAS' "PS-TEST" INTO A GARBAGE CAN? (The psychometric analysis of the "Problem-solving" test)
24 years ago, a "Problem-solving " test was developed at Departmentof psychology in Zagreb. This is the test with which the ability of easy and quick detection of unbalanced situations in problem solving can be measured. The application of the test is still frequent, but there is lack of reliability and validity analyses in the last few years. The item-analysis is reported in this article, and also the discriminant validity, split-half reliability and internal consistency of the test are checked. It is concluded that PS-test is still a very applicable instrument for measuring the sensitivity of problem detection, which is one of the essential cognitive characteristics, and which is highly correlated with G-factor of intelligence. The test is difficult to an appropriate level, and the difficulty of items arises from the beginning to the end of test and the distribution
* - asist. mag. Valentin BUCIK, izr. prof. dr. Klas BRENK,
Univerza v Ljubljani, Filozofska Fakulteta Oddelek za psihologijo Katedra za psihološko metodologijo Aškerčeva 12 61000 LJUBLJANA
of the test scores tends to be normal. The reliability coefficients show that PS-test is a gocxl measure of intelligence for different groups of subjects regarding gender, age, education level and occupation.
V	proccsu raziskovanja teorij inteligentnosti in konstrukcije novih merskih instrumentov za merjenje različnih vidikov inteligentnosti je Z. Bujas pred več kot dvajsetimi leti v Zagrebu s sodelavci razvil prvo obliko t.i. "Problemskega testa". To naj bi bil nov instrument za preučevanje ene od temeljnih lastnosti razmišljanja v problemskih situacijah - občutljivosti za probleme, ki jo klasični testi inteligentnosti nehote zanemarjajo, bodisi zaradi možnosti, da prcizkušancc rešuje eno nalogos pomočjo pri drugi nalogi osvojenega načina reševanja, bodisi zaradi preveč natančnih predhodnih navodil o načinu reševanja posameznih nalog oziroma skupin nalog.
Avtor je menil (Bujas, 1966; Krkovič in Kolesarič, 1970), da je uspešno reagiranje človeka v novih problemskih situacijah odvisno predsem od njegove sposobnosti vpogleda v neuravnoteženost med strukturami v okolju oziroma v neravnotežje med situacijo in cilji, h katerim teži. Iz tega naj bi izhajala osebnostna poteza občutljivosti za probleme.
Opredelitev osnovne ideje za konstrukcijo takšne vrste testa je razvidna iz avtorjevih besed ob predstavitvi testa:
"Ljudje z različno razvito inteligentnostjo se razlikujejo po tem, du inteligentnejši individuum odkriva neuravnoteženosti tudi v listih situacijah, ki se manj inteligentnim zdijo uravnotežene in jih zato ne pripravijo do miselne aktivnosti. To sposobnost lahkega in hitrega odkrivanja neuravnoteženosti v določenih situacijah lahko imenujemo občutljivost za probleme" (Bujas, 1966; Krkovič in Kolesarič, 1970).
V	Problemskem testu1 prcizkušancc torej sam, brez posebnega navodila za reševanje, odkrije "problem", neuravnoteženost znotraj posamezne naloge, in ko v tem uspe, če uspe, zaradi enostavnosti problema rešitev naloge ni več vpraSljiva. Toda odkritje neuravnoteženosti znotraj ene naloge subjektu ne pomaga pri reševanju naslednjih nalog; tu mora problem na novo odkriti (Radoševič in Krizmanič, 1973). Test torej zahteva od preizkušanca pri reševanju posameznih nalog različne miselne pristope.
Raziskovalci so na različnih vzorcih preizkušancev ugotovili dobre merske karakteristike Pb-testa (Krkovič in Kolesarič, 1970; Matešič, 1983). Primerjalne študije kažejo na visoko napovedno vrednost rezultatov Pb-testa glede na Bujas-Pctzovo M-scrijo za merjenje inteligentnosti2 (Krkovič in Kolesarič, 1973), glede na Domino test (r = 0.62), glede na Test poznavanja tujk (r = 0.49) ter glede na teste znanja na sprejemnem preizkusu za vpis na študij psihologije v Ljubljani (Bucik, 1987) ter v Zagrebu3 (Krkovič in
t - Nadalje označevan kot Pb-test.
2	- r = 0,81, kar jc največja doslej objavljena korclacija Pb-testa s kakim drugim testom inteligentnosti. M-serija
je sicer baterija testov, zelo visoko saturirana z G-faktorjcm.
3	- Dobljene so bile tudi relativno visoke stopnje povezanosti s Testom večkratne klasifikacije (r = 0.54 ), Testom
numeričnega rezoniranja ( r = 0.70 ) ter Testom poznavanja tujk ( v Zagrebu razvit objektivni test izbirnega tipa s 100 testnimi vprašanji, kjer mora subjekt med petimi alternativami izbrati pravilni slovenski sinonim za določeno tujko ( r = 0.56 ).
Kolesarič, 1970, str.77) in glede na uspešnost v osnovni šoli (Gregorač, Toš in Žagar, 1988) itd.
PROBLEM
Kljub temu, daje bil v zadnjih letih Pb-test na podlagi dobrih rezultatov predhodnih analiz merskih lastnosti često uporabljan v baterijah instrumentov za različne selckcijske preizkuse, v strokovni literaturi ne najdemo svežih preverjanj njegovih merskih karakteristik. Zaradi časovne oddaljenosti opravljenih analiz so se pričeli pojavljati dvomi v nekatere, od uporabe odvisne metrijske karakteristike testa, npr. težavnost, zanesljivost, diskriminativnost itd.
METODA
Analizo smo izvedli na vzorcu 255 preizkušanccv z različnimi stopnjami in smermi izobrazbe. 102 preizkušanca sta bila moškega, 153 pa ženskega spola. Starost preizkušanccv v času testiranja seje gibala od 14 do 46 let s povprečno vrednostjo (M) 26.4 let in standardnim odklonom (o) 6.43 let. Testiranja so bila izvedena v letih 1989 in 1990.
V analizo smo vzeli slovenski prevod Pb-tcsta s 66 testnimi nalogami. Iz skupine 70 nalog v prvotnem testu so bile namreč 4 naloge zaradi neustreznosti izločene. Prcizkašanci imajo za reševanje na voljo 40 minut.
REZULTATI
Analiza testnih nalog:
O tem, da poznavanje principa reševanja ene naloge prcizkušancu nc pomaga mnogo pri reševanju drugih nalog, govori povprečni interkorclacijski koeficient med vsemi nalogami. Glede na to, da gre pri odgovorih na posamezno testno nalogo za dihotomizirane vrednosti (pravilno - nepravilno), jc prikladna mera interkorclacijc <p - kocficient za 2x2 tabele. Njegova povprečna vrednost za 2145 interkorclacij znaša 0.088, razpršenost vrednosti posameznih 4> -koeficientov pa jc prikazana na Sliki 1.
Indeks "težavnosti" posameznih nalog (opredeljen kot proporc števila preizkušanccv, ki so nalogo pravilno rešili) variira od 0.992 pri 1. nalogi, ki jc nista pravilno rešila le dva preizkušanca od 255-ih, do 0.012, pri 59.nalogi. Pogostost posameznih vrednosti Indeksov jc prikazana na sliki 2. Videti .je, da jc težavnost nalog v testu relativno enakomerno razporejena od najlažjih do najtežjih.
Slika 1: Distribucija koeficientov inter, korelaclj nalog v Pb-testu (N - 2145)
0
C£,)porp. - D.C' t
Povprečni indeks znaša 0.4R44 , kar pomeni, da je za ta vzorec prcizkušancev test "ravno prav" težak, saj so najprimernejši testi z indeksom težavnosti okrog 0.5 - ko ni test ne prelahek in ne pretežak (Krkovič, 1978). Iz Slike 3 pa je razvidno, kako so naloge po težavnosti distribuirane glede na svoje "delovno mesto" v testu.
Trend prehajanja nalog od lažjih k težjim nalogam je jasen (in to je lastnost, ki jo pripisujemo kvalitetno konstruiranim testom), čeprav je treba opozoriti, da naraščanje težavnosti nalog proti koncu testa ni samo posledica težavnosti posameznih nalog, temveč tudi dejstva, da jc Pb-tcst v prvi vrsti test hitrosti in šele nato test moči. To pomeni, da
4 - Torej so prciskušanci v povprečju rcSili ca. 48 % vseh nalog.
Slika 2: Distribucija nalog glede na indeks težavnosti (p)- Pb-test
I _I . I M I i 1.1_i__L—
o o
p (povp ) - 0 464
_l__I___L.
.27	50	73
indeks tezavnostl(p)
i o
nekateri preizkušanci zaradi pomanjkanja časa verjetno ne uspejo niti začeti reševati nalog na koncu testa, kar vpliva na izrazitejši koeficient težavnosti.
Povprečni dosežek na Pb-testu je 31.95 točk (glej tudi op. 4), standardna deviacija pa 7.77 točke. Pri izračunu t-testa nismo med spoloma našli nobene statistično pomembne razlike v aritmetičnih sredinah dosežkov na testu, prav tako se mlajši preizkušanci niso pomembno razlikovali od starejših, ko smo jih razdelili v grupi pod in nad Mediano (Mc=26 let). Distribucija bruto dosežkov na Pb-testu jc prikazana na Sliki 4. Dosežki so grupirani v 10 razredov in kažejo relativno normalno porazdelitev okrog sredine. Najnižji dosežek je znašal 9 točk, najvišji pa 53, kar jc okrog 80 % maksimalnega seštevka 66 točk. Zanimivo
Slika 3: Koel.tezavnostl (p) za vsako nalogo glede na njeno mesto - Pb-test
0.8
0.6
0.4
0.2
o
(p)
I I I I I I I M I I I I I I I I I I I......1 I I I I I I I I I I I I I I M I I I I I I I I I I I I I I ) I l LT lil
I 5 10 15 20 25 30 35 40 45 60 65 60 tS številka naloge v testu
p(po7p.) • 0.464
je, da nihče od 255 testirancev ni dosegel maksimalnega števila točk. Tudi to je ena od karakteristik "dobrega" testa.
Koeficienti diskriminativne veljavnosti, tj. korelacije med uspehom na posamezni nalogi v testu in končnim testnim rezultatom, od naloge do naloge močno variirajo in znašajo od 0.003 do 0.719.
Zanesljivost:
Zanesljivost merjenja s Pb-testom smo odrejali na dva načina: Indeks interne konsistentnosti kot odraz homogenosti testa smo določevali s pomočjo Kuder-Richardsove formule 20 (KR-20), katere rezultat je pri dihotomnih nalogah enak Cronbachovemu
Slika 4: Distribucija končnih dosežkov za vseh 255 testlrancev - Pb-test
70--
6 10 15 20 25 30 35 40 45 60 55 60 65 rezultat na testo
N ■ 266
koeficientu alfa ((a) - Cohen, Montague, Nathanson in Swerdlik, 1988, str. 108-111).
Zanesljivost testa, razdeljenega na dva enaka dela (t.i. "spiit-half), smo preverjali s koreliranjem testnih rezultatov, seštetih iz parnih in neparnih nalog v testu5, ta korclacijski kocficient pa smo korigirali s Spcarman-Brownovo formulo (ibid., str. 106-108; Krkovič, 1978).
S-Osnovna distinkcija med postopkoma je v "predmetu analize - metode razdeljevanja testa na polovici primerjajo eno polovico z drugo, mere notranje konsistentnosti pa primcijajo vsako od nalog s katerikoli drugo nalogo v testu posebej ( Murphy in Davidshofcr, 1988 ).
Slika 5: Distribuciji pravilnih odgovorov skupine nad in pod Mediano - Pb-test		
30	(t)	
		
25	r' \	
20	r \	
15	i \	
10	\	
5	fy K	
	V \ —r i i i i.	
0 10 20 30 40 60 60 rezultat no t«stu		
	—- ST. 1-pod Me — SI 2-nad Me	
NI ■ 131 N2 - 124		
Koeficient zanesljivosti Pb-testa, izračunan po formuli KR-20 znaša 0.85, po KR-21 pa 0.81. Ko smo test razdelili na dva enaka dela (v enem delu parne in v drugem delu neparne naloge) ter evaluirali parcialne rezultate na teh dveh "podtcstih" za vsakega testiranca, smo izračunali koeficient korelatijc med temi rezultati v višini 0.76, po korekciji s SB formulo pa je koeficient zanesljivosti znašal 0.86 (prav toliko - 0.85 - znaša tudi Guttmanov "split-half koeficient). V primerjavi z rezultati analiz Pb-testa, ki so nam na voljo (Krkovič in Kolesarič, 1970; 1973), so ti koeficienti v povprečju za okrog 0.06 enote nižji, kar pomeni, da seje test na podlagi naših rezultatov pokazal za malenkost manj zanesljivega. To bi lahko pripisali predvsem dejstvu, da gre v naši študiji za dokaj heterogen vzorec testirancev tako po višini in smeri izobrazbe, kot tudi po starosti, v nasprotju z vzorci, na
katerih jc bila preverjana zanesljivost testa leta 1970. Kljub temu pa lahko na podlagi izračunanih koeficientov sklepamo na zadostno zanesljivost Pb-testa za uporabo v današnjem času. Standardna dcviacija distribucije napak merjenja, oziroma standardna napaka merjenja, opredeljena kot
Se =Sx vT-rtt, 6
pri povprečnem koeficientu zanesljivosti 0.84 in s =7.77 namreč znaša 3.08, kar je okroglo 40 % dane variance bruto rezultatov. Na podlagi tega lahko trdimo, da se bo z gotovostjo 68 % individualni "pravi" rezultat pojavil v intervalu xj +/- Se , kjer xj pomeni dobljeni rezultat individuuma na konkretni preizkušnji, z gotovostjo 95 %, da sc bo pojavil v intervalu xj +/- 2 Se in s praktično stoodstotno gotovostjo, da se bo pojavil v intervalu xi +/- 3 Se. Za prcizkušanca, kije na konkretni preizkušnji dosegel npr. rezultat 42 točk, lahko torej s 5 % rizikom trdimo, da se bo ob nespremenjenih pogojih merjenja njegov rezultat tudi ob drugih priložnostih gibal v intervalu približno od 36 do 48 točk.
Način reševanja nalog:
V zvezi s Pb-testom pa se nam je zdelo zanimivo preveriti še eno hipotezo, ki jo na tem mestu omenjamo zgolj v informacijo. Ne glede na to, kakšen rezultat je kdo dosegel na testu, obstajajo med preizkušanci glede načina odgovarjanja precejšnje razlike. Nekateri na vsak način poskušajo rešiti čim več nalog, bodisi pravilno ali nepravilno, drugi pa naloge, pri katerih niso popolnoma gotovi v pravilnost odgovora, pustijo nerešene. Za vsakega preizkušanca smo izračunali "Indeks nepravilnega reševanja", pri katerem je število nerešenih nalog odšteto od števila napačno rešenih, razlika pa jc deljena z številom pravilno rešenih nalog. Prcizkušancc smo nato razdelili v dve enako veliki skupini (glede na Mediano). V prvo skupino (pod Me) so bili uvrščeni preizkušanci, ki so imeli več nerešenih kot napačno rešenih nalog, v drugo skupino pa tisti z večjim številom napačnih odgovorov. Distribuciji provprečnih dosežkov pravilnih odgovorov na testu za obe skupini sta razvidni iz slike 5.
Ne glede na težje vidne razlike na sliki je enosmerna analiza variance pokazala, da se skupini med seboj pomembno razlikujeta (p=0.014), in sicer preizkušanci v prvi skupini v povprečju za okrog tri točke zaostajajo za onimi v drugi skupini. Torej so tisti, ki poskušajo, se borijo in se pri težjih nalogah ne predajo, za kanček uspešnejši od onih, ki "si upajo" v odgovorne liste vpisati rezultat naloge le, še so prepričani v njegovo pravilnost.
ZAKLJUČEK
Kljub temu, da jc pričujoča analiza lc delna in da je opravljena na relativno majhnem vzorcu, pa rezultati po našem mnenju kažejo na zadovoljivo stopnjo težavnosti, diskriminativne veljavosti in zanesljivosti Pb-testa. Test dobro odkriva razlike v dosežkih
6 - Kjer je s, standardna dcviacija skupnih bruto rezultatov, rit pa kocflcicnt kot pokazatelj odnosa med "pravo" in skupno variacijo rezultatov.
preizkušancev in že zgoraj omenjene korelacijske študije nakazujejo, da gredo te razlike v veliki meri na račun delovanja faktorja splošne sposobnosti (G). Za 253 preizkušancev, ki so bili testirani tako s Pb-testom, kot tudi s Testom poznavanja tujk, smo mogli izračunati koeficient korclacijc, ki znašaO.499, kar pomeni, daje okrog 25 odstotkov cclotne variance lahko pripišemo delovanju istih faktorjev. Seveda pa bi bila analiza popolnejša, če bi lahko opravili pregled prognostične veljavnosti testa na naših podatkih. Vendar nas ta naloga še čaka in v tem trenutku si lahko pomagamo lc z izsledki predhodnih, žc opravljenih analiz, ki so omenjene v uvodu.
Vendar pa lahko zaključimo, da Bujasov Problemski test nikakor nc sodi v koš za odpadke in da je uporaben za preizkušance različnih starosti in izobrazbenega nivoja ter strukture. Dopadljiv je tudi zato, ker za razliko od nekaterih drugih testov vsebuje kratko ter enostavno navodilo za reševanje in zahteva relativno kratek čas za aplikacijo.
LITERATURA
BUCIK, V. (1987). Metodološki problemi selekcijskega postopka ob vpisu na študij psihologije - pogled nazaj. Anthropos. 1-2, 250-259.
BUJAS, Z. (1966). Teslovi za ispitivanjc inteligcncije naših ljudi. Elaborat za Savjel za naučni rad SR Hrvatske. Zagreb.
COHEN, R. J., MONTAGUE, P., NATHANSON, L. S. & SWERDLIK, M. E. (1988). Psychological testing. An introduction to tests & measurement. Mountain View: Mayficld Publishing Company.
GREGORAČ, J., TOŠ, I. & ŽAGAR, D. (1988). Napovcdna veljavnost Bujasovcga Problemskega testa in Torrancovih testov ustvarjalnega mišljenja za učni uspeh učencev. Zbornik XVI. posvetovanja psihologov Slovenije, Radenci - 1987. Ljubljana: Društvo psihologov Slovenije. 66-72.
KRKOVIČ, A. (1978). Elementi psihometrije I. Zagreb: Sveučilištc - Filozofski fakultet.
KRKOVIČ, A. & KOLESARIČ, V. (1970). Prikaz novog testa za ispitivanje osjctljivosti za probleme. Revija za psihologiju. 1, 73-78.
KRKOVIČ, A. & KOLESARIČ, V. (1973). Prilog odredjivanju simptomatske vrijednosti "Problemnog testa" i "M-serije". Stručni skupovi "Dani R. Bujasa" 1970 i 1972. Zagreb: Društvo psihologa SR Hrvatske. 175-187.
MATEŠIČ, K. (1983). Prikazi testova: Problemni test (A). Primijcnjena psihologija. 4, 169-170.
MURPHY, K. R.& DAVIDSIIOFER,C. O. (1988). Psychological testing. Principlesand applications. Englcwood Cliffs: Prentice-Hall International, Inc.
RADOŠEVIČ, Z. & KRIZMANIČ, M. (1973). Težina zadatka u Problcmnom testu za ispitivanjc inteligecijc kod normalnih i shizofrenih. Stručni skupovi "Dani R. Bujasa" 1970 i 1972. Zagreb: Društvo psihologa SR Hrvatske. 195-201.
Projekt znanstvene psihologije
DUŠAN RUTAR
POVZETEK
Spregovorili smo o enem od Freudovih zgodnejših in temeljnih del, v katerem je raz\>il nekatere osnovne kmrdinate s\>oje psihologije. Omembe vredna se nam zdita predvsem koncepta percepcije in zavesti, ki ju podrobneje obdelamo.
ABSTRACT
PROJECT FOR A SCIENTIFIC PSYCHOLOGY
We analised some aspects of Freud's earlier and most important work, where he de\>eloped some basic coordinates of his psychology. Two concepts were of special importance for us, namely a concept ofperception and a concept of consciousness, to which we payedfull attention.
"Konec analize je praktična zadeva," (G.W. 6, str.148) pravi Freud, ko svari pred napačnim razumevanjem svojega premisleka o tem, da jaz ni gospodar v lastni hiši. Rebus bene gestus, le nekoliko z zadržkom in od strani je treba na vse skupaj gledati. Takšna drža pomeni sprejetje kastracije pri moškem in sprejetje svoje vloge pri ženski, je zapisal S.Fercnczi leta 1927.
Karsesprcminja, je način gledanja, do tega zaključka je prišel Freud ob koncu svojega premisleka o koncu analize.
Konec analize je izkušnja, ki subjektu vzame tisto, kar si jc obetal obdržati. Poleg simptomov, ki predstavljajo način strukturiranja njegovega užitka - vsak simptom manj pomeni toliko manj uživanja -, mu postavi pod vprašaj še fantazmo, o kateri sploh ni kanil govoriti. Nemogoče podjetje torej, kajti koordinate uživanja omogočajo trdnost in tla pod nogami. Poleg tega sta seveda vsaka želja in vsak užitek zavezana neki etiki.
O etiki jc Freud veliko govoril v svojem spisu o konstrukciji (Konstruktionen in dcr Analyse, G.W., 16,1937d), v katerem nam žc takoj na začetku postane jasno, da analitik lahko pride do skušnjave o vnaprejšnjem včdcnju glede pacicnta, ki pred njim seveda nima nikakršnih možnosti in mu ne ostane drugega, kot da sc identificira v skupnem narcizmu z analitikom ali pa ga zapusti. Konec analize jc v tem primeru vsekakor spoznanje o analitikovi želji in rcsnici želje, kar pa nesporno zadošča za psihično zdravje. Torej je v takšni situaciji pacient vsekakor na boljšem kot analitik in je zdravljenje uspešno, ne da bi
se sploh dobro začelo. Praksa skupnega narcizma je bila Freudu v analizi tuja, zato ni pomišljal reči besedo ali dve o etiki.
Kaj je tisto, kar omogoča analitiku, da ne naredi iz množice fragmentov, ki jih pred njega stresa psihoanalizirajoči, sinteze ali kar sintetične resnice? Kaj mu preprečuje, da ne reče:"Sedaj vam bom povedal, kako se stvarem v resnici streže?" Kaj ga drži na stolu, ko psihoanalizirajoči ponavlja svoje težave in analiza noče napredovati, kot seje zgodilo v primeru Wolfsmanna? Na kaj se opira analitikova želja, ko pobira koščke in jih ob priložnosti ponudi kot interpretacijo?
Analitik hoče najprej prebroditi zgodovino in upa, da bo le-ta popolna, da mu bo uspelo priti do najbolj skritih koščkov subjektove intime. Freud seje zavedal, da takšno podjetje v prvi vrsti zahteva dva človeka, da se analiza takorekoč dogaja na dveh ločenih mestih. Če se mora psihoanalizirajoči spominjati, se analitiku čisto gotovo ni treba, zato sc Freud še bolj upravičeno vpraša, kaj je njegova naloga.
Analitikova naloga je, takoj odgovarja Freud, da konstruira neko zgodbo iz sledov, ki jih zapušča pacientovo govorjenje. Analitikovo početje je tako zelo podobno početju arheologa. Kljub temu, daje ves material prisoten, pa nikakor ne moremo biti gotovi glede veljavnosti konstrukcij. Vprašljiv pa je seveda prav koncept veljavnosti, kajti oba, analitik in psihoanalizirajoči, sta v istem čolnu, nobeden od njiju ne more vedeti, kaj je resnica. Vsaka konstrukcija je zato nujno nepopolna, negotova, zato moramo biti previdni v primerih, ko pacicnt zavrne konstrukcijo. Tekom dogodkov namreč vse postane jasno.
Narava nezavednega je tako sestavljena iz fragmentov, ki insistirajo, da nekdo vrže oko nanje in jih uvrsti v zgradbo. Kakšna je tazgradba, kako nastane, jc naslednje vprašanje, ki vznemirja našo pozornost.
* * *
Začnimo z mestom objekta. Človek lahko poseduje objekt ali pa jc objekt. Ob koncu svojega življenje, 12. julija 1938, je Freud zapisal naslednje misli:" 'Imeti' in 'biti' pri otrocih. Otroci radi izrazijo objektni odnos z identifikacijo: 'Jaz sem objekt'. 'Imeti' je kasneje od obeh; ko izgubi objekt, se vrne k 'biti'. Primer: prsi. 'Prsi so del mene, jaz sem dojka'. Šele kasneje: 'Imam ga' - to je, 'Jaz nisem on'..."(Ergcbnissc, Idcen, Probleme, G.W., 17,1938f). Otrok je najprej objekt materine želje in kastriranost pomeni prehod od 'biti' k 'imeti'. Vedno obstaja razlika nc moremo biti objekt in ga hkrati imeti. Model nastane v zelo zgodnjem otroštvu in Freud bo 3. avgusta 1938 zapisal: "Vedno nekaj manjka za popolno olajšanje in zadovoljstvo" (ibid.). Strah pred kastracijo jc tako zadnje zatočišče subjekta, kajti z. one strani kastracije ni nobene poti več, ki bi zagotavljala kompromisno rešitev želje v podobi težnje k harmoniji. Aphanisis, ki jo je Jones zoperstavil Freudovemu konceptu kastracije, hoče preveč - simetrijo seksualnosti med spoloma in upadanje želje. Niti prvo niti drugo ni mogoče, saj je Freud dovolj dobro pokazal, da je želja neuničljiva in da razmerje aktivno - pasivno nikakor ni biološko razmerje, ampak prej gramatično.
Ob bok temu razmerju lahko postavimo še neko drugo razmerje, ki je temeljno za naš premislek; razmerje med zavestnim in nezavednim. V svojem spisu iz leta 1895 (A Project for a Scientific Psychology, S.E., I) je Freud razvijal nekaj, kar bo siccr kasneje bolj ali manj spreminjal, bo pa vseeno močno vplivalo na njegovo nadaljnje razmišljanje. V tem spisu se je lotil problema zunanje realnosti in problema potreb , ki se izražajo kot določen pritisk. Seksualnost Freud v tem obdobju še umešča na mesto poleg respiracije in lakote.
Za to stanje uporabi nek izraz, ki vsekakor zasluži vso našo pozornost, saj se bo kasneje pojavil še večkrat. Življeaska nuja (the exigencies of life), kar bo kasneje zamenjal grški izraz "ananke". Individuum, pravi Freud, se subjektivira pod pogoji, ki zahtevajo določeno reakcijo. Freud jo jc imenoval "specifična reakcija". Če je primarni proces v živčnem sistemu tisti, ki povezuje kvantiteto vzburjenja (On) z muskularnim mehanizmom, potem deluje življenjska sila na nivoju sekundarnega sistema, katerega naloga je obdržati stanje vzburjenosti na čim nižji ravni ali pa na nekem konstantnem nivoju.
Na začetku Freud loči dva razreda nevronov, tiste z barierami in tiste brez njih. Bariere omogočajo spomin, to nam jc Freud zelo jasno pokazal. Prvi sistem sc imenuje Phi sistem, drugi pa Psi sistem, medtem ko stanje barier predstavlja stopnjo facilitacijc.' Razlika med facilitacijami Psi nevronov je spomin (ibid., str. 3oo). Freud se je moral vprašati, od česa je facilitacija odvisna, saj je odgovor na to vprašanje zelo pomemben. Psi sistem se sooča z določeno mero kvantitete, ki je glavni operativni dejavnik, čeprav to še ni vse.
Življcnska nuja pritiska nadaljuje Freud, in sicer pritiska z neko železno nujnostjo, ki ima značaj kom pulzivnosti. Pritegniti moramo torej koncept (ne)prcpustnosti v nevronskem sistemu, ki je zgrajen kot struktura medsebojnih povezav. Prehod med njimi je bolj ali manj otežen oziroma prost. Nevronski sistem, pri tem mislimo na sekundarni sistem, se pred povečanjem kvantitete brani s facilitacijo. "Facilitacija služi primarni funkciji," pravi Freud (ibid., str. 301). Povezave v strukturi nevronov so odvisne od izbire, saj ni strogo določeno, kateri kanal se mora odpreti. Izbiro determinira facilitacija in reči moramo, da v tesnem sodelovanju z načelom ugodja. Načelo izbire mora obstajati, kajti drugače nc bi bilo nobenega motiva, nadaljuje Freud in s tem potegne ločnico med uniformno kvantiteto in mehanizmom diferenciacije. To nas pripelje k pomembnemu sklepu. Facilitacijc nc smemo razumeti kot zadrževanje katekse, kajti v tem primeru ne bi bilo razlik v facilitaciji. Ker je bariera istočasno tudi stik, predstavlja Psi sistem partikularno in lokalno determinirano upiranje, ki predstavlja strukturiranje dražljajev. Vidimo torej, da Psi sistem deluje in se razvija kot rešeto in se upira naraščanju kaotičnosti.
Sistem Psi, ki sprejema endogene dražljaje, tem dražljajem namreč ne more pobegniti, ostane mu le, da jih na določen način organizira. Organiziranje vključuje tudi represijo.
Na tem nivoju svojega raziskovanja je bil Freud šc zelo zavezan biologiji in je celo skušal videti Psi sistem v sivi substanci možganov.
V	vsakem primeru sc sistem razvija in zanj so značilne specifične akcije, kar je Freud zelo rad omenjal. Razvoj sistema je nekaj kompleksnega in Freud sc bo zelo namučil pri pojasnjevanju tega, da se sistem Phi ne razvija, saj so tudi zanj značilne bariere in stiki med posameznimi nevroni. Kakšne so torej razlike med obema sistemoma?
V	času pisanja "Projekta" jc bil Freud v zelo globokem transfernem odnosu do Flicssa, kar jc bilo odločilno, saj je vse, kar je napisal, napisal zanj, poleg tega pa je bil njegov prvotni cilj filozofija in to ga je verjetno rešilo in mu kasneje preprečevalo utemeljiti psihoanalizo na biologiji in fiziologiji.
1 - Freud uporabi nemško besedo " Bahnung", ki nakazuje koncept utiranja, medtem ko Strachey uporabi pri prevodu angleško besedo "Facilitation", ki nakazuje drag aspekt, pomeni namreč "olajšanje, pomoč, podporo", čeprav je tudi utiranje poti povezano z nekim olajšanjem
Sistem Psi prejema kvantitete le preko sistema Phi, ki jo prejema od zunanjega sveta. Živčni sistem je kostruiran tako, da večji del kvantitete ostane izven obeh sistemov. Temu sledi nekaj bistvenega, namreč vprašanje zavesti ali vprašanje kvalitete, saj smo se do sedaj ukvarjali izključno s kvantiteto.
Zavest ne ve o kvantiteti ničesar, opraviti ima le s kvalitetami. Ne smemo se pustiti zmesti, pravi Freud, in doda, da ob vprašanju zavesti najprej naletimo na nezavedno. Nevronalni procesi so najprej nezavedni, kar predstavlja pasivno držo (nemški izraz "unbcwuBt" je pasivna glagolska oblika, kot je pripomnil Strachcy). V kolikor jc zavest lc zavest o kvalitetah, sc moramo vprašati, kako do teh kvalitet pride; kako nastanejo iz kvantitet kvalitctc.V prvem približku jc odgovor povsem jasen, zato Freud pribije: "Prav gotovo ne v zunanjem svetu" (ibid., str. 308). Izkaže se, da tudi spominjanje še ne pomeni nikakršne kvalitete in pod vprašaj se postavi sam značaj zavesti, saj smo rekli, da je zavezana kvalitetam. Freudu ne ostane drugega, kot da postulira tretji sistem nevronov, ki ga bo imenoval Omega sistem. Videli smo,da Freud tega ne stori brez razloga. Sistem Omega je sistem, ki razreši vprašanje o kvalitetah. Ponovno pa se pojavi iznajdljivost živčnega sistema kot jo imenuje Freud. Iznajdljivost namreč pomeni transformiranje zunanjih kvantitet v kvalitete; pri tem zopet triumfira težnja k odstranitvi kvantitet in vzdrževanje čim nižjega nivoja vzburjenja. Že sistem Psi je v odnosu do sistema Phi opremljen z manjšimi magnitudami kvantitet, za sistem Omega pa sc zdi, daje magnituda Še dosti manjša,kar pomeni slabšo prepustnost, kot jo zasledimo v sistemu Psi . Sistemu Omega ne ostane drugega, kot da si prisvoji periode ekscitacije, za razliko od sistema Psi , kjer so periode monotone. "Odstopanje od teh psihičnih period pridejo v zavest kot kvalitete" (ibid., str. 310).
Senzorni organi delujejo kot rešeto in razlike prenašajo v sistem Phi. Komuniciranje razlik in modifikacij sc nadaljuje do sistemov Psi in Ornega, kjer končno pride do kvalitet. Pomembno je naslednje: transmlsije, ki smo jo pravkar opisali, ni mogoče ponoviti/reproducirati in za seboj ne pusti nobenih sledi (ibid.).
Med sistemom Omega in sistemom Phi nc obstaja nobena neposredna povezava.
Percipiranja zunanjega sveta torej ni nekaj kontinuiranega, kar sodobna fiziologija tudi potrjuje, pač pa nam je dana v majhnih paketih ( Cf. Dcmidov V., I low we sec what we see, MIR Publishers Moscow, 1985). Dokler obstaja gibanje in dokler obstajajo razlike, človek izkuša realnost, siccr ne.
Naš pogled zahteva usmeritev na drug par mehanizmov, ki smo ga do sedaj nekoliko zanemarili. Poleg razmerja kvantiteta- kvaliteta, obstaja še par ugodje-neugodje. Kolikor ugodje teži k odstranitvi dražljajev, pa se na ravni sistema Omega dogaja nekaj prav nasprotnega. Do kvalitativnih senzacij v tem sistemu pride natanko takrat, ko se v sistemu Psi poveča stopnja On. Med sistemoma Psi in Omega obstaja povezava, ki dodatno obogati sistem Omega s kvalitetami, medtem ko se par ugodje-neugodje vmešča drugam, na neko raven, ki je po Freudovem mnenju samostojna.
Za sistem Ornega smo že rekli, da se polasti periode, ta polastitev pa ima svoj optimum na določeni stopnji zaposedenosti - nad njo naj bi prišlo do občutja neugodja, pod njo pa do občutja ugodja, ob tem pa bo prišlo tudi do izginjanje pcrcepcijc, če bi kateksa izginila. Perioda predstavlja prvi korak k rcprezcntaciji zunanje realnosti v živčnem sistemu človeka. Sistema Phi in Psi šc nimata kvalitete, pač pa samo kvalitativne karakteristike -periodo -, ki postanejo kvalitete, ko dosežejo sistem Omega. Vse to se dogaja na način, ki nikakor ni preprost. Freud s tem v zvezi omenja določeno "redukcijsko formulo", ki mu ni
znana, vsekakor pa je pomembna pri razlagi prodiranja dražljajev do sistema Omega . Določena perioda gibanja nevronov ni iste narave kot dražljaj. Perioda izgine proti motorični strani sistema in dokler ne pride v sistem Omega nc pasti za seboj nikakršne sledi (ibid., str. 314). Samo del kvantitete, ki doseže sistem Phi, gre naprej v sistem Psi, katerega nevroni ohranjajo mesto med prehodnostjo in neprehodnostjo, to pa pomeni določen odpor proti kvantitetam, ki je lahko konstanten. Freud na tem mestu uporabi besedo "Tricb", kar je v tem času storil zelo redko.
Derivat nagona jc volja. Določene poti impulzov so takšne, da je dovajanje neomejeno, i.e. akumulacija dražljajev ima prosto pot. "Na tem mestu je Psi v milosti O-ja", pravi Freud, "in v sistemu nastajajo impulzi, ki oskrbujejo celotno psihično aktivnost" (ibid., str. 317). To moč je Freud imenoval volja. Volja pomeni neko enakomerno investiranje, ki v glavnem ni omejeno, predstavlja strukturo, katere kanali so prehodni.
Pojavila se bo nuja, ki jo bo mogoče odvajati vzdolž motoričnih poti. Izkušnje so pokazale in Freud je na osnovi njih sklepal, da je prvi takšen odvod tisti, ki pripelje do notranjih sprememb, to pa sc kaže v vaskularni incrvaciji, emocijah itd. Vsekakor ti procesi ne proizvedejo sprostitve, kajti nenehno prihajajo novi dražljaji. Zaradi tega pride do napetosti, do sprostitve pa lahko pride le na povsem določene načine, ki jih je Freud imenoval specifične akcije. Do teh akcij pa lahko pride le, kolikor subjekt uspe ohranjati nekaj, česar ni mogoče zanemariti. Pot sprostitve zahteva neko sekundarno funkcijo, ki je bolj pomembna. Freud jc tu povsem jasen - potrebna je komunikacija. Stanje nemoči, doda Freud, je primarni izvir vseh moralnih motivov. Orientacija subjekta v svetu, ki ga obdaja, je možna le preko komunikacije, saj bi sicer ostal nemočen. Odstranitev endogenih dražljajev je sedaj možna - nujna aktivnost za to je prisotna. Gibanje, ki je strukturirano po besedi, subjektu služi in to precej dobro, saj bo s pomočjo tega mehanizma doživljal določeno mero ugodja. Stanje nuje jc stanje želje, zato bo Freud zapisal: "Mncm ična podoba objekta bo prva, ki jo bo afektirala aktivacija želje" (ibid., str.319).
Nevroni Psi sistema so med seboj povezani z zakonom asociacij, zato bo kateksa v primeru želje potovala po teh kanalih in aktivirala asociacije. Rezultat takšne aktivacije se giblje na nivoju halucinacije (ibid.), čemur mora nujno slediti razočaranje, reakcija je bila pač refleksna. Vse to nakazuje, da je iskanje objekta želje nekaj, kar ni brez povezave s haluciniranjem, za halucinacije pa jc znano, da so zavezane določenemu manjku, namreč manjku na mestu objekta pcrccpcijc.
Stanje želje ima za poslcdico privlačnost objekta, ki jc dan kot mnemična podoba. Iii h ko bi rekli, daje takšnemu gibanju k objektni podobi korclativna odtegnitev od podobe, ki povzroča bolečino. Gre za mehanizem obrambe, ki odvrača od Erinnerungsbildes, za katere velja dvojni značaj: pomenijo podobo, tvorbo, ki je nujno pravilna in napačna, saj vmes posega neka formula, za katero bi lahko trdili, da reducira in selekcionira človekove izkušnje; poleg tega pa moramo upoštevati mehanizme primarne refleksne reakcije, ki predstavlja dokaj kompleksen problem, saj ni povsem gotovo, zakaj bi morala biti primarna reakcija refleksna, šc posebej čc vemo, da to pomembno determinira velik del človekovega psihičnega življenja. Freud jc tukaj stopil na sled nečemu, kar bo dokončno artikuliral šele tri desetletja kasneje.
Na mestu sovražnega objekta, ki sc ga človek skuša znebiti, sc pojavi nujnost po novem objektu. Sistem bo težil k reprodukciji stanja brez bolečine. Tukaj jc križišče, kjer bodo po eni poti, ki nikakor nc bo Freudova, kasneje krenili avtorji teorij objektnih odnosov in dobrih in slabih objektov. Vendar pa Freud tega ni imel v mislih, kajti obstaja objekt, ki ni
niti dober niti slab. Vsega tega pa takrat Freud še ni natanko vedel, natančneje rečeno, o tem ni vedel ničesar.
* * *
V sistemu Psi sc razvija neka organizacija, ki jo bo Freud imenoval "das Ich". Gre za skupino nevronov, ki je nenehno zaposedena in predstavlja nosilca shrambe, ki jo zahteva sekundarna funkcija. To je Freud posebno poudaril. "Ich" moramo razumeti kot "totaliteto Psi investicij v določenem času, v kateri jc mogoče razločiti permanentno in spreminjajočo se komponento" (ibid., str. 323)." Ich" ima na razpolago dva procesa, s pomočjo katerih bo ohranjal svojo vlogo. Prvi pomeni vpliv na ponavljanje izkušenj bolečine in afektov, druga metoda je inhibicija. Ce hoče "Ich" sploh obstajati, mora inhibirati primarne proccse, to je bilo Freudu popolnoma jasno. Neugodje jc tisto, ki predstavlja primarni pogoj obrambnega delovanja jaza, medtem ko za ugodje Freud ni predvidel posebne razrešitve. Želja pomeni zaposedanje objektov, vendar nastane problem pri razlikovanju med percepcijo in idejo (ibid., str. 325). Iskanje objekta je brez. dvoma povezano s pozornostjo, vendar jc bil v tem času Freud preveč obremenjen z biologizmom, da bi lahko izpeljal vse konsekvence takšnega razmišljanja. Gre za problem testiranja realnosti, kar ni brez povezave s spoznavno prakso. Vprašanje je - kako ločiti realnost od nerealnosti.
Realitatszeichen je Freud povezal s sistemoma Omega in Psi. V prvem sistemu nastanejo kvalitativne ekscitacije, nato pride do sproščanja. Informacije o sproščanju dosežejo sistem Psi in predstavljajo "indikacije o kvaliteti ali realnosti za Psi "(ibid., str. 325). Zgolj imaginacija ali halucinacijc takšne kvalitete nc proizvedejo, zato lahko pride do razlikovanja, in kriterij testiranja realnosti ima svojo vrednost prav tukaj. Sistem Psi, v katerem sc razvija jaz, ni primarni sistem zaznave, zavest sc dogaja namreč na ravni sistema Ornega , za ta sistem pa vemo, da ni v neposredni povezavi z zunanjo realnostjo. Indikacija kvalitete, kadar prihaja iz zunanjega sveta, pravi Freud, sledi intenzivnosti katekse, če pa prihaja iz sistema Psi , bo do tega prišlo lc, če bo intenzivnost dovolj velika.Kriterij razlikovanja med pcrcepcijo in spominom bo Freud postavil na mesto inhibicijc, ki jo lahko aktivira jaz. Stanje, v katerem pride do nastanka kvalitet realnosti v sistemu Omega , povzroči napetost, ki predstavlja željo, zato napetosti sledi akcija. Jaz bo skušal odstraniti neugodje, če se bo v akciji pojavilo.
Testiranje realnosti je kompleksen proces, ki mu je Freud posvetil zelo veliko pozornosti. Presojanje realnosti ima v vsakdanji praksi opraviti s stvarmi in njihovimi predikati. Od tod je Freud razmišljal naprej, saj je to izkušnja, kije povsem zdravorazumska in zlahka preverljiva. Kljub temu pa se pojavijo nekateri pomisleki glede njene veljavnosti.
Presojanje je funkcija sistema Psi in je možno le pod pogojem, ki jim zadosti jaz. Govorimo seveda o inhibiciji, ki jc posledica razlikovanje med takoim. "želeno katekso" in "opaženo katekso". V biološkem jeziku, ki sc ga v tem času (1895) Freud ni mogel znebiti, čeprav mu, mimogrede, ni prav posebno služil, bi to pomenilo naslcdnjc:dovolj smo govorili, realnost se ujema z našo željo ali pa narobe, če vam je tako bolj všeč, sedaj moramo to samo realizirati v praksi. Misel jc preprosta, a lc kako bi jo bilo mogoče realizirati!
Narava tistega "impetus", ki ga Freud tukaj vpelje, nas navaja k misli, da neujemanje med obema kateksama preprosto ni signal in je mišljenje še naprej nujno. Nič čudnega in
presenetljivega ni, da da Freud primer lačnega otroka, ki išče materino dojko. Isti primer bo nekaj let kasneje navedel tudi v analizi sanj, lc da bo takrat v njegovi teoriji bolj jasno izstopila narava želje. V slednjem primeru je njegova misel popolnoma jasna: "Cilj te prve psihične aktivnosti je bil v proizvajanju 'pcrccptivnc identitete' - ponavljanje perccpcije. ki je bila povezana z zadovoljitvijo potrebe." flTie Interpretations of Dreams, S.E. V, str. 339-627). Funkcija sekundarnega sistema je v tem, da inhibira regres, skozi katerega je edino možno zadovoljiti željo. Načelo realnosti tako ni nič drugega kot proces, ki posameznika šele zares oddalji od realnosti! Za človeka ni hujše izkušnje od koincidence želene in opažene realnosti, šele ko postane realnost tisto, kar si želimo,da bi bila,izkusimo vso grozo, ki jo prinese "prava realnost". S stališča mentalnega zdravja je zato priporočljivo, da ostaneta opažena in želena realnost vsaksebi.
Reprodukcija misli, ki je značilna za sekundarni proces, je zato vedno neuspešna.
Freud je v svojem spisu o znanstveni psihologiji sistematično menjal nevtralno besedo "VVahrnemungsbild" s feminino besedo " Walirnehmung". Oblikovanje mnemičnih podob in reprodukcija teh podob imata namreč veliko skupnega s femininostjo, saj se vse od poudarjanja vloge matere v procesu vzgoje otrok do same narave želje vleče funkcija ženskosti: "Dokler kateksi koincidirata, ni nobene priložnosti za aktivnost mišljenja" (ibid., str. 331). Zaradi pomembnosti navedimo daljši odlomek Freudovega premisleka:
" Predpostavimo, da je objekt, ki oskrbi percepcijo, podoiten subjektu - sotrpinu (a fellow human being). Ce je tako, potem lahko teoretski interes (pritegnjen var\jo) razložimo zdejstvom, daje bil objekt kot tak hkrati prvi zadovo^j ujoči človekov objekt in t\jegov prvi sovražni objekt,kakor tudi i\jegova izključna 'helping power'. Zaradi tega je v odnosu do sotrpina, ki se ga človekovo bitje uči spoznavati. Perceptivni kompleksi, ki izhajajo iz.sotrpina, bodo kasneje deloma novi in neprimerljivi - njegove poteze v vidnem po(ju npr.- toda ostale vidne percepcije - tiste o gibanju njegovih rok -, bodo v subjektu sovpadale s spominom na zelo podobne vidne vtise samega sebe, t.j. lastnega telesa.
Ti spomini so povezani s spomini na gil>ai\je, ki gaje izkusil sam. Ostale percepcije objekta - njegovi kriki npr. - bodo vzbudili spomin na lastno kričanje in istočasno na lastno izkuši\jo bolečine. Tako kompleks sotrpina razpade v dve komponenti, od katerih ena predstavlja vtis njegove stalne strukture in se drži skupaj kot stvar , medtem ko drugo komponento lahko razumemo s pomočjo spomiuske aktivnosti -lahko ji sledimo nazaj k informacijam iz lastnega telesa" (ibid., str. 331).
Freud jc v tem odlomku na sledi nečemu, kar bo bistveno zaznamovalo njegov pogled na človeka skozi celotcn njegov opus. Bližnjik (sotrpin, der Ncbenmensch) nikakor ni nekakšna homogena celota. Freud eksplicitno pove, da imamo opraviti z dvema elementoma, od katerih je eden stvar (das Ding). En del se drži skupaj kot ta stvar. Raztelcscnja pcrceptivnega kompleksa je tisto, ki omogoča spoznavanje, prav tako kakor vpelje presojanje, ki ni primarna funkcija, pač pa "predpostavlja katekse jaza". Kateksa ni homogena, saj pomeni investiranje v "neprimerljive" dele percepcije. Sintetična funkcija se odvija drugje, čeprav vedno nepopolno, saj kljub temu, da miselni proces zasleduje cilj, ki jc najdenje identitete, to ni izvedljivo brez plačevanja določene cene. Nek kompleks, to nam jc Freud povedal, vztraja kot stvar in ob tem subjekt reagira s krikom in bolečino.
Ob tem velja omeniti, da jc AJanov razvijal celo teorijo in terapijo primarnega krika, ki pa se povsem loči od Freudovega premisleka. Po Janovu jc prvotno stanje človeka realno in normalno in sc šele kasneje, pod pritiski in vplivi okolja, sprevrže v nenormalno in
nerealno. Takšne travme, ki jih doživlja otrok, bistveno vplivajo na njegov razvoj, ki se razcepi in prvotno harmonično stanje postane polno ran, brazgotin; pride do razcepa med tistim, kar človek zares je,in tistim, kar si samo domišlja, daje. Otrok bo zaradi posamičnih travm, kjer bi rad zakričal, pa si nc upa, postajal vedno bolj napet, pojavila sc bo tesnoba itd. Nezadovoljstvo bo posledica nemožnosti zadovoljevanja potreb, ki jih ni mogoče zadovoljiti natanko zaradi tega, ker so pač nerealne, nerealnih potreb pa po definiciji ni mogoče realno zadovoljiti; možno jih je zadovoljiti samo na nek imaginaren, iracionalen, nerealen način, ki pa seveda nikoli ni ustrezen. Odprava takšnega razcepa je po Janovu temeljni pogoj zdravja in normalnosti. Za to pa mora človek izkusiti primarno bolečino in jo odpraviti v primarnem kriku, ki prinese olajšanje in razbremenitev.
Prvinski krik je povezan s prviasko bolečino in Janov se zadovolji s tem, da je prvinska bolečina pač posledica nasilja, ki so ga izvajali (predvsem) starši nad otrokom. Kar jc pri tem najbolj problematično, je namreč sama prvinskost. Vprašamo se: kaj naj bi prvinskost sploh bila? Janov na vprašanje ne odgovori dovolj dobro, saj razen že omenjenega opisa prvotnega stanja ne ponudi ničesar. Kaj je namreč "normalnost", če ne neka norma, zapoved, zakon. Normalnost je nekaj povsem arbitrarnega in stoji na tistem praznem mestu, ki nenehno izziva našo pozornost.
Prvinski krik je krik zaradi neznosne tesnobe, tesnobo pa povzroča neka odsotnost. Ali ni Freud poudaril v citatu, ki smo ga navedli, prav tega? Ali ni prvinski krik izraz pomanjkanja prvinskosti? Krik zato, ker prvinskosti ni. Stalnost kot stvar (das Ding), okoli katere blodi subjekt vse svoje življenje, za vse to pa nikakor nista kriva roditelja ali kdo drug.
Janov ni spoznal, daje normalnost nekaj, česar ni ,in da se posameznik s tem ne more identificirati. Prav v tem, da obstajajo samo odstopi od normalnosti in da identifikacija z
normalnim ni možna, se skriva mesto nasilja.
***
Opisovanje zapaženega se vedno odvija na dveh ravneh, to seveda Freudu ni moglo uiti. V svojem spisu o šali in njenem odnosu do nezavednega jc spregovoril o mimetičnosti in zabeležil misel o mimetični in verbalni obliki rcprczcntacij. Medtem ko človek z besedami opisuje, kar hoče povedati, pa mu same besede ne zadoščajo, zato skuša poleg jasnih besed uporabiti še ekspresijo. Mimesis pa ne pomeni prilagajanja, pač pa reprezentacijo nečesa, kar je ves čas nemo in v tej svoji nemosti tudi vztraja, nekako tako kot vztrajajo egiptovske piramide.
Sekundami proccs, ki jc mišljenje, predstavlja ponavljanje, ali dugače rečeno, predstavlja proces zaporednih poskusov najdenja identitete. Uberdcnken, pravi Freud, -ponovno začeti vso pot in jo prehoditi brez oziranja , da sc ne bi približali nesrečni usodi Orpheusa, katerega usoda je bila dvojna. Nc samo da je igral tako lepo, da jc onemela vsa narava, na onemelost je naletel tudi na nekem drugem mestu. Odločil sc je namreč za podjetje, ki ni uspelo še nobenemu smrtniku. Ko mu je umrla žena Euridike, seje odločil iti v spodnji svet, da bi prepričal Kharona, naj ga odpelje pred Hadcsa. Uspel jc, kajti njegova lira je premamila starca, kasneje pa še Hadcsa in ves podzemni svet. Ko se je z ženo že bližal svetu živih, je klonil in se ozrl. Videl je samo še senco svoje žene, ki se je oddaljevala v smeri podzemlja.
Ves problem jc v tem, da oziranje pomeni pozornost jaza. Kolikor jc spomin na primarno pcrcepcijo vedno halucinacija, potem jc prav inhibicija jaza tista, ki preprečuje regres s sekundarnega na primarni proces mišljenja. Takšna inhibicija ima zelo pomembno vlogo, saj tako kot drugi zakon termodinamike ohranja strukturo mišljenja. Ohranjanje strukture pa ima tudi svojo drugo stran, ki sc kaže v obrambnem delovanju. Jaz s pomočjo pozornosti, to pot v smislu čuječnosti, ne dovoli nastajanja afektov in primarnega mišljenja. Problem takšnega delovanja jc seveda v tem, da ni percepcija tista, ki vzbuja nelagodje, pač pa ga vzbuja spomin. Afekti so povezani z ugodjem, prav tako tudi primarni procesi, samo spomin jc povezan z neugodjem.
"Če imam na eni strani jaz in na drugi strani perccpcijo -to pomeni investiranje v Psi , ki prihaja iz Phi (zunanjega sveta) - potem zahtevam mehanizem, ki vpliva na jaz tako, da sledi percepciji in vpliva nanjo. Tak mehanizem sem našel v dejstvu, da, glede na moje predpostavke, percepcija nenehno vzburja in s tem daje Qualitatszeichcn. Še bolj jasno rečeno, vzburja zavest (zavest o kvalitetah) v Omega in sproščanje ckscitacij v Omcga bo, tako kot vsako sproščanje, oskrbelo z informacijo Psi, kar je dejansko Qualitatszeichcn" (str. 360).
To, kar smo pravkar opisali, je mehanizem psihične pozornosti, kajti tisto, kar v pcrccpciji zanima sistem Psi, je prav omenjena indikacija kvalitete (Qualitatszeichcn). Sem sodijo še hrepenenje, želja in pričakovanja.
Stanje napetosti, ki se pojavi v jazu, sledi neki Vorstcllung, ki je zavezana želji. Pozornost in pričakovanje sta tesno povezana in pomembno vplivata na izkušanje identitete želenega in opaženega, saj krepita perccpcijo, to pa privede do prilagoditve psihične drže. Pomembno jc, da si zapomnimo Freudovo odkritje, ki pravi, da je Q v sistemu Psi prisotna le na način kompleksnih investicij. Med Q in Psi ni nikakršne neposredne povezave; zavestna, opazujoča misel nastane tako, da ckscitacijc potujejo od zvokovnih podob k besednim podobam, temu sledi izpraznitev. Mncmična podoba nastane v procesu povezovanja posameznih investicij.
Povezovanje ne poteka gladko, saj Freud poudari, da v procesu presojanja - ko percepcija vzbudi interes- opaženi kompleks razpade na del, ki ni primerljiv z ostalimi in ga ni mogoče asimilirati ,in del, ki ga jaz pozna iz prejšnjih izkušenj. Ta razcep Freud imenuje razumevanje.
V prvi vrsti, nadaljuje Freud, obstajajo objekti, ki povzročajo bolečino , zato krik in informacija, ki jo posameznik dobi od lastnega krika, služita označevanju objekta.
Procesu povezovanja je lastna mehaničnost, tudi avtomatičnost in določena zaprtost. Strukturiranje kompleksov poteka tako, da se investicije vedno znova po istih kanalih usmerjajo v sistem Psi. Jaz, ki je sestavljen iz nuklearnih nevronov, dobiva endogeno On na ta način. Do notranjih sprememb pride tako, da se dobljena kvantiteta odvaja po določenih poteh. Izkušnja ugodja nastane tako, da sc povežejo jaz kot nukleus in želene podobe ter informacije o gibanju (refleksne specifične akcije). Posledice takšnega procesiranja so pritiski in pričakovanja, kar pomeni, da sc nastale povezave nenehno vzdržujejo, da nc bi prišlo do naraščanja neugodja. Posameznik vidi, kar pričakuje, čeprav jc pričakovanje vedno temeljilo moteno. Kljub temu se povezave ojačujejo, saj ima jaz na voljo korektivne mehanizme, ki omogočajo prilagoditev perccpcijc in pričakovanj. Investiranje, ki ga bo jaz sposoben, jc odvisno natanko od tega mehanizma. V pričakovanju neugodja bo investicija upadla ,in obratno, v pričakovanju ugodja bo narasla. "Samo grožnja
z neugodjem, ki se je navezala na prezgodnje odvajanje, lahko predstavlja oviro" (ibid., str.370).
Pred nastankom ovire je odvajanje potekalo neposredno v motorične kanale - v skladu z željo -, vendar je prihajalo redno do neugodja. Zaradi tega je nastala bariera, ki naj ščiti pred neugodjem. Bariera torej ni nekaj, kar preprečuje ugodje, pač pa ga prav varuje in zagotavlja.
Primarna obramba, ki smo jo pravkar opisali, omogoča subjektu, da preživi, zato jc Freud leta 1895 ta mehanizem imenoval prvo biološko pravilo. Razlikovanje med realnostjo in fantazijo je neposredno povezano s tem.
Indikacije glede realnosti so povezanes percepcijo, vendar je tudi govorica indikacija realnosti. Vse to so Freudove besede, nad katerimi ni bil nemalo začuden, zato si ni mogel kaj, da ne bi dejal, kako je govorica indikacija lc o miselni realnosti in ne o zunanji realnosti. "Misli, povezane z investicijami indikacij miselne realnosti ali indikacijami govorice, so višja, varnejša oblika kognitivnih miselnih procesov" (ibid., str. 374). Imamo torej naslednjo triado: kognicija, spomin, želja.Želja je vzrok za težnjo k identiteti opaženega in želenega; spomin je potreben za testiranje realnosti. Spomin jc hkrati tisti, ki omogoča proizvajanje neugodja; zaradi anticipirancga neugodja pride do preusmeritve pozornosti.To je Freud imenoval primarna miselna obramba. Kasneje bo še bolj jasen; praktične misli usmerja biološko pravilo obrambe (ibid., str. 383). K temu pa doda Freud še stavek, ki pravi, da tega pravila ne opazimo več, ko gre za teoretsko misel. Takšna poteza se zdi Freudu povsem upravičena, saj za teoretsko misel ne more biti poti, ki bi bila prepovedana ali tako povezana z neugodjem, da sc je ne bi lotili in jo prehodili. Vsaka pot, pravi Freud, mora biti za teoretsko misel dostopna, nobeni poti se nc sme izmikati. Da bi se izognili napakam v mišljenju, moramo "misliti naravnost" (ibid.). Ali ni podobno razmišljal tudi Descartes, ki je predlagal, naj v primeru, ko se izgubimo sredi gozda, hodimo čimbolj naravnost, kajti v vsakem primeru bomo prišli nekam, kjer bomo na boljšem , kot smo trenutno, izgubljeni sredi gozda.Gre seveda za to, da se ne ustrašimo nelagodja, ki v teoretski misli ne sme igrati nobene vloge, pravi Freud, saj v nasprotnem primeru ne bi, glede na praktično mišljenje, pridobili ničesar. Nelagodjc v teoretski misli je namreč povezano s statusom Stvari (das Ding).
Platonova brada, kot jo je imenoval Quine, jc pogosto pokazala svojo moč, kajti kako misliti nekaj, kar je z one strani.
Vrednote kot predmet psihološkega proučevanja
JANEK MUSEK
POVZETEK
Vrednote postajajo vse (esteje predmet raziskovanja v psihologiji. Namen študije je pojmovrui in empirična analiza vrednot in vrednostnih usmeritev s psihološkega vidika. Razprava obravnava glavne smeri teoretskega opredeljevanja vrednot in primerja najpomembnejše psihološke definicije in klasifikacije vrednot. Drugi del raziskave prikazuje rezultate empiričnih analiz vrednot in vrednostne usmerjenosti. Multivariantne analize kažejo, da obstaja dokaj jasna dimenzionalna struktura človekovih vrednot, ki zajema različno število vrednostnih kategorij na različnih nivojih abstrakcije. Te kategorije med drugim zajemajo hedonske vrednote, vrednote socialne moči, vrednote notranje harmonije, vrednote moralne orientacije, vrednote religiozne orientacije, patriotske vrednote, vrednote splošne blaginje in vrednote kultivirane duhovnosti. Na višjem nivoju se te skupine vrednot združujejo v tri velike skupine: individualistične, tradicionalistične in humanistične vrednote, te pa še na višjem nivoju v d\>e veliki skupini, dionizične in apolonske vrednote. Ugotovljene vrednostne kategorije se do neke mere ujemajo z znanimi domenami človekove motivacije, vendar ne izrazito. Očitno kaže pojmovati vrednote ne kot neposredni odraz človekove motivacije (npr. potreb), temveč kot posebno kategorijo motivacijskih ciljev.
ABSTRACT
THE VALUES AS A SUBJECT OF PSYCHOLOGICAL RESEARCH
The extent of research of human values in psychology is increasing in the last few decades. The aim of the present study is a conceptual as well as empirical analysis of human values and value orientations. The analysis embraces a review of main streams in psychological theorizing about values, comparing the most important definitons, conceptualiziations and classifications in psychology and related disciplines. The next part of study is dedicated to the problems of empirical investigations of values and shows some results of the author's own research. A rather clear and pregnant structure of dimenisonal space of values was discovered by means of different multivariate aproaches. This structure encompasses value orientations of hedonism, social power, inner harmony, social directedness, trust, morality, religious faith, patriotism, common well-being, and cultural idealism.
POJEM VREDNO T
KAJ SO VREDNOTE?
Vsi ljudjeccnimo in vrcdnotimora/ličncstvari: predmete, dejavnosti, osebe... Različni pojavi imajo za nas različno vrednost, privlačnost, so bolj ali manj zaželeni. To velja za čisto konkretne stvari, velja pa tudi za abstraktne kategorije, kot so svoboda, enakost, pravica, napredek, dobrota, resnica, zdravje. Pojmom, ki se nanašajo na stvari in kategorije, ki jih visoko vrednotimo in h katerim si prizadevamo, pravimo vrednote. Znani ameriški kulturolog in sociolog C. Kluckhohn (1951)' označuje vrednote kot pojmovanja zaželenega, ki vplivajo na to, kako se ljudje odločajo za akcije in kako ocenjujejo pojave. Nekako v tem smislu si moramo zamišljati pojem vrednot.
Po mojem mnenju si lahko vrednote zamišljamo kot vrednostne kategorije, h katerim si prizadevamo in ki nam predstavljajo neke vrste cilje oziroma ideale. Morda bi lahko pojmovali vrednote kot posplošene in relativno trajne predstave o ciljih in pojavih, ki jih visoko cenimo, ki se nanašajo na široke kategorije podrejenih objektov in odnosov in ki usmerjajo naše interese in naše vedenje. Videti je, da imajo vrednote motivacijsko vrednost, vendar jih moramo ločevati od motivov in potreb. Ix-ti se nanašajo na cclotni krog motivacijskega delovanja, od javljanja potrebe do zadovoljitve potreb. Vrednote pa lahko smatramo za posebno vrsto motivacijskih ciljev, morda najvišje kognitivne
si /\ /\X
® 0 ® % ® & %
M t\ tfstftMn
VREDNOTE
MOTIVACIJSKI CILJI
Slika 1. Vrednote v hierarhiji motivacijskih ciljev.
* številka velja za seznam literature na koncu članka.
reprczcntacije teh ciljev. Pred leti sem predlagal shemo, po kateri lahko vrednote opišemo kot motivacijske cilje najvišjega hierarhičnega reda (glej tudi sliko l).2
Z naziranjem, da lahko vrednote pojmujemo kot (cilje), sc očitno strinjata tudi Schwartz in Bilsky (1987)3 v svojem odličnem sestavku o vrednotah. Sklicujoč se na številne avtorje in definicijc vrednot, predlagata naslednjo opredelitev, po kateri so vrednote (a) pojmovanja ali prepričanja o (1)) zaželenih končnih stanjih ali vedenjih, ki (c) presegajo specifične situacije, (d) usmerjajo in vodijo izbiro ali pa oceno ravnai\j in pojavov in (e) so urejena glede na relativno pomembnost. Avtorja posebej opozarjata na motivacijski vidik vrednot in menita, da so vrednote kot posebne vrste ciljev povezane z različnimi interesi (ti so lahko spet različni - individualni, kolektivni ali pa oboje), dalje z različnimi motivacijskimi področji ali domenami (uživanje, varnost, storilnost, samousmcijanje, socialna prilagojenost, prosocialno obnašanje, socialna moč in zrelost). Vrednote lahko predstavljajo, kot pravi Rokcach (1973)4, predstavo o zaželenih končnih stanjih (terminalne vrednote, npr. svoboda, nacionalna enakopravnost, lepota, zveličanje), ali pa predstavo o vedenju, ki omogoča doseganje zaželenega (instrumentalne vrednote, npr. poštenost, pogum). Na podlagi gornje definicije vrednot sta avtorja Schwartz in Bilsky izdelala poseben obrazec, ki združuje vsa temeljna določila pojma vrednote (slika 2).
Poleg navedenih najdemo v literaturi še številne druge definicijc vrednot. Znana je definicija vrednot iz slovarja zakoncev English (1972): "Vrednote so abstraktni, cesto implicitni pojmi, ki posamezniku definirajo cilje ali sredstva za doseganje ciljev, kijih ima sam za zaželene." Krech, Crutchficld in Ballachey (1962) pravijo, da so vrednote "verovanja o tem, kaj je zaželeno in dobro... in kaj je nezaželeno ali slabo" ter dodajajo, da vrednote " reflektirajo družbeno strukturo... in da si jih člani družbene skupnosti na široko delajo". Brown in Herrnstcin (1975) opredeljujeta vrednote kot "aktivnosti in izide, h katerim stremi neka družbena institucija".
Beograjski psiholog Boško Popovič (1973) meni, da so vrenote "vsi tisti objekti -naše vedenje, medčloveški odnosi, predmeti, naravni pojavi - s katerimi se povezuje človekova potreba po trajnosti, obstojnosti."
Za vrednote je v vsakem primeru značilna vrednostna komponenta: vedno se nanašajo na stvari, ki so bodisi pozitivno vrednotene in ccnjcne bodisi negativno (ne-vrednote, antivrednote). Za razliko od drugih motivacijskih ciljcv imajo vrednote bolj abstrakten, posplošen značaj - ne predstavljajo nečesa konkretnega, temveč zajemajo cel razred pojavov. Velikokrat sc poudraja tudi družbeni in kulturni značaj vrednot; v vrednotah sc odražajo družbene in kulturne norme. In končno imajo vrednote globok osebni značaj za posameznika, doživljamo jih z občutkom odgovornosti in zavezanosti, angažirajo nas v naši notranjosti in globini.
NADALJNJE DEFINICIJE
Kot najbrž upravičeno ugotavljata Reich in Adcock (1978)5, so psihologi znani "po svoji obsesiji, da definirajo". Mislim pa, da jc to ena od tistih redkih obsesij, ki le redko škodijo, velikokrat pa lahko koristijo. Čeprav smo že navedli opredelitve vrednot, pri
katerih bomo tudi skušali vztrajati, ne bo odveč, da se seznanimo še z nekaterimi definicijami raznih avtorjev.
Jones in Gerard (1967)6 pravita takole: "Vsako posamezno stanje ali objekt, h kateremu oseba teži, se mu približuje ali ga poveličuje, ga prostovoljno uporablja ali pa si na svoje stroške prizadeva, da bi ga dosegla, predstavlja pozitivno vrednoto... Vrednote animirajo posameznika, jo vodijo po njenem okolju glede na to, da določajo privlačne in odbojne dele tega okolja." Ta nekam široka definicija je morda bliže Lewinovemu pojmu valence oziroma valenčnega objekta kot običajnemu pojmovanju vrednote. Vendar opredeljujeta avtorje še dalje: "Vrednota izraža odnos med emocionalnimi doživljanji osebe in določenimi kognitivnimi kategorijami." In: "Vojna (kognitivna kategorija) je slaba (izraz emocionalnega doživljanja)." Avtorja definirata vrednote izrazito široko, tako da ne razlikujeta med različnimi vrednostnimi kategorijami, kot so valenčni objekti (npr. diamanti), in abstraktnimi vrednotami (kot npr. ljubezen, vera v boga), prav tako ne razlikujeta med vrednoto kot kognitivnim objektom in (emocionalnim) vrednostnim doživljanjem. Vendar bi težko zanikali, da vključujejo vrednote tako kognitivne kot emocionalne sestavine.
Allport (1961)7 definira vrednote drugače: "Vrednota je prepričanje, na osnovi katerega posameznik deluje s pomočjo preferenc." Tudi Rokcach smatra, da so vrednote kategorija verovanj oziroma prepričanj (beliefs): "Vrednota je trajno prepričanje, daje specifični način obnašanja ali eksistence družbeno ali osebno bo (j zaželen v odnosu na nasprotni ali obratni način obnašanja ali eksistence." Tako Allport kot Rokeach bolj poudarjata vrednote kot osebne kategorije (prepričanja), kakor vrednote kot lastnosti objektov. Tu nekako poteka razmejitev med objektivnimi in subjektivnimi definicijami vrednot.
V mnogih definicijah vrednot je implicitno, ponekod tudi eksplicitno navedeno, da vrednote usmerjajo obnašanje in da na njihovi podlagi oblikujemo preference oziroma prioritete tako za različne objekte kot za različna obnašanja. Rokcach (1973) sploh izrecno govori, da imajo vrednote po eni strani normativno funkcijo, po drugi strani pa motivacijsko funkcijo. Po eni strani predstavljajo standard, na osnovi katerega merimo in ocenjujemo stvari in obnašanja; po drugi strani nas usmerjajo in vlečejo - prizadevamo si, da bi dosegli stvari, ki nam predstavljajo vrednoto.
RAZMEJITVE POJMOV
Že iz doslej navedenega jc razvidno, da je vrednote včasih kar težko razlikovati od nekaterih drugih pomembnih pojmov. Med temi so npr. motivacijski pojmi, pojmi motiva, (motivacijskega) cilja interesa in potrebe, dalje pojem ideala, pojem preference, pojem stališča in pojem prepričanja.
Vrednote vsekakor niso identične z motivi, interesi ali cclo potrebami, čeprav jim -kot smo pokazali - nedvomno nc gre odrekati motivacijske vloge in funkcije. Vrednote vključujejo jasne elemente kognicije, kar jih seveda razlikuje od tipično motivacijskih in dinamičnih pojavov. Pač pa je precej teže v Pogačnikovi (19868; 1987) trditvi, da "so vrednote v bistvu kognitivne rcprezentacije človekovih motivov". Šc bolj določno bi morda
lahko - kot sem opozoril že v začetku - rekli, da so vrednote kognitivne reprezentacije motivacijskih ciljev, in to tistih, najbolj pomembnih in kategorialnih.
Pri vsem tem ne smemo pozabiti na pomembno značilnost vrednot, ki spet predstavlja razliko glede na potrebe in motive. Gre za imperativni normativni značaj vrednot: vrednote niso zgolj preference in odraz tega, kar bi v danem trenutku ali nasploh radi - so kot pravi Scott (1957, cit. po Pogačnik, 1987), ne zgolj "nekaj, kar jc preferirano, ampak nekaj, za kar oseba čuti, da mora biti preferiran". Kot navaja Pogačnik, tudi zelo lačen človek hrane nc bo postavil med vsemi vrednotami na prvo mesto, čeprav bo nedvomno prva stvar, ki jo bo naredil, da bo poiskal hrano in jedel. Predstava dolžnosti in obvezanosti, ki se po vsej verjetnosti globoko povezuje s podobo o sebi in z regulativnimi predstavami o lastnem in tujem ravnanju, je bistvena karakteristika tega, kako občutimo vrednote in kako delujejo. Intrapersonalnc instance jaza in nadjaza so tiste, ki odločajo o tem, kaj jc prav in kaj je vrednota - upravičeno se mi zdi Pogačnikovo (1986) opozorilo, da so vrednote kognitivne reprezentacije motivov, in to v optiki centralnih regulativnih struktur osebnosti, sentimentov jaza in nadjaza: vrednote so izraz zavestne, deklarativne presoje posameznika o tem, kaj sc mu zdi prav in pomembno in za kar si velja prizadevati. Vrednote so globoke, vtkane v jedro osebnosti, a so za razliko od prav tako jedrnih nezavednih in nagonskih potreb zavestne in v nekem smislu celo nadzavestne.
To nasžc vodi v bližino pojmov, kot so interesi, stališča in prepričanja. Najodločilnejša razlika med vrednotami in stališči je v tem, da so stališča vezana na specifične objekte in pojave, medtem ko se vrednote ne nanašajo na povsem konkretne pojave. Njihov položaj jc gcncralncjši in centralncjši. V tem smislu lahko vrednote vplivajo na celo vrsto stališč, ki se nekako grupirajo okoli njih. Podobno velja za razlikovanje med vrednotami, interesi in preferencami: vrednote predstavljajo ccntralncjšo kategorijo, ki so ji interesi in preference podvrženi, subordinirani. V interesih, preferenčnih izborih in na drugi strani tudi stališčih sc manifestirajo vrednote in vrednostne usmerjenosti. Pojem prepričanja je še bližji: videli smo, da avtorji, kot sta denimo Allport in Rokeach, menijo, da predstavljajo vrednote podvrsto prepričanj. Za vrednote je značilno med drugim tudi to, da ne morejo biti delne ali polovične,imajo značaj pregnantnosti (na to jc opozarjal Wolfgang Kochler, glej o tem v Musek, 1982). Če nam neka vrednota kaj pomeni, tedaj nam nekaj pomeni v svoji pregnatnosti, popolnosti. Kot pravita Rcich in Adcock (1978), nc stremimo k nekoliko poštenja ali nekoliko svobode, temveč k popolnemu poštenju in popolni svobodi - seveda v razumni meri.
Na ta način se približamo šc enemu pojmu, namreč pojmu ideala. Vrednote predstavljajo rcprczcntacijc določenih idealov, idealnih, popolnostnih kategorij o stanjih in ravnanjih, ki jih velja dosegati. I Ikrati so takšni ideali tudi posebne vrste motivacijski cilji, in tako sc ponovno vračamo k predloženemu pojmovanju vrednot, o katerem jc bil govor na začetku. Seveda pa mora biti jasno, da obstajajo tudi druge kategorije idealov, torej predstav najvišje stopnje popolnosti, za katere ne moremo trditi, da bi bile ravno vrednote. Popolno ni vedno in nujno zaželeno, vrednote pa vselej predstavljajo tudi nekaj zaželenega.
CILJA
, JE INDIVIDUALNO POJMOVANJE TRANSITUACIJSKEGA
('TERMINALNI)
INTERESE	(INSTRUMENTALNI)
(INDIVIDUAL!)
CILJA. KI IZRAZA \KOLEKnvNT)	INTERESE, POVEZANE Z
(OBOJNI)
MOTIVACIJSKO DOMENO
(UŽIVANJE)
MOTIVACIJSKO DOMENO ( MQČ )	IN GA OCENJUJEMO V STOPNJAH
STOPNJE
(ZELO POMEMBEN)
POMEMBNOSTI	(DO)	KOT VODILNO NAČELO V SVOJEM ŽIVLJENJU
(NEPOMEMBEN)
Slika 2
Formalni obrazec z definicijo vrednot
KLASIFIKACIJE VREDNOT
Klasifikacije vrednot v filozofiji in filozofski psihologiji
Še iz antičnih časov imamo sporočila in pojmovanja o glavnih kategorijah vrednot. Rimski pisci so navajali tri osnovne vrednote, ki jih France Vebcr (1924)° označuje kot "starodavno trojico vrednot": lepo, resnično in dobro (pulchrum, verum, bonum). Tri poglavitne vrednote krščanstva pa so vera, upanje in, kot najvišja, ljubezen. Fricdrich Nietzsche je v svoji znameniti tezi o "prevrednotenju vrednot" postavil nekakšno kontrapozicijo tako klasičnim antičnim kol krščanskim vrednotam: tem, ki bi jih v ničejanski terminologiji lahko označili kot apolonske vrednote (vrednote kulture, omike, ravnovesja, reda, harmonije in samoizpopolnjevanja), stojijo nasproti "barbarske" dionizične vrednote (moč, neomejenost, svoboda, strasti, oblast).
Pozneje najdemo v filozofski in filozofsko psihološki aksiološki literaturi več pomembnih analiz in klasifikacij vrednot (glej sliko 3). Med najbolj znanimi je vsekakor klasifikacija nemškega pedagoga, psihologa in filozofa, Diltheycvcga učenca, Eduarda Sprangerja (1930)10. Njegov teoretski sistem vrednot sc naslanja na filozofijo tipov duhovne usmerjenosti: teh jc po Dilthcyu in Sprangciju šest, vsakemu od njih pa ustreza po ena temeljna vrednota. Tako je Sprangcr zasnoval celo osebnostno tipologijo, ki zajema šest tipov - teoretskega, estetskega, ekonomskega, socialnega, političnega in religioznega. Sprangcr torej razvršča posameznike v osebnostni tip glede na to, katera duhovna usmerjenost oziroma temeljna duhovna vrednota prevladuje pri nekom. Sprangcrjcva tipologija je bila precej vplivna in njegova analiza vrednot jc kar nekaj časa prevladovala tudi v psihologiji. Allport, Vernon in Lindzcy (1951)" so na tej tipologiji zasnovali svoje znane študije vrednot in po njej jc izdelan eden izmed najbolj znanih in uporabljanih vprašalnikov za merjenje vrednostne usmetjenosti.
K filozofiji vrednot jc veliko prispeval nemški personalistični filozof Max Schelcr. Na njegovo analizo vrednot sc naslanja klasifikacija vrednot, ki jo v delu "Doživljaj, umetniško delo in vrednote" navaja eden od Schclcrjcvih naslednikov, poljski filozof Roman Ingarden (1975)'2. Schelcr in Ingarden delita vrednote najprej na dve veliki skupini: na življenjske ali vitalne vrednote in na kulturne vrednote. Prve so v zvezi z osnovnimi življenjskimi potrebami in so nekako odraz človekovega biološkega bistva - mednje bi npr. lahko šteli hedonske in utilitarne vrednote (prijetnost, koristnost...). Kulturne vrednote pa odražajo vse glavne ideale človekovega kulturnega ustvarjanja in delovanja, zlasti v sferi spoznavanja, estetike, morale in etike:
Tem klasifikacijam vrednot lahko postavimo ob bok klasifikacijo našega filozofa Franceta Vebra (1924). Vcbcr govori, podobno kot Sprangcr, o šestih poglavitnih kategorijah vrednot, jih pa za razliko od Sprangerja tesno povezuje s čustvovanjem: "Torej razpade po svojih psiholoških podlagah vse čustvovanje v 1. hedonska (prijetnost -neprijetnost), 2. estetska (lepota - grdota), 3. logična (resnica - neresnica), 4. aksiološka (vrednost - nevrednost), 5. elevterična (prostost - neprostost) in 6. hagiološka (svetost -ničevost). Vcbrova klasifikacija dokaj ustreza drugim sočasnim aksiološkim klasifikacijam; morda je nekam problematična kategorija aksioloških vrednot, s katerimi misli Vcbcr na "vrednotenje v ožjem pomenu", torej na vrednostno dojemanje miselnih objektov (prav tam, str. 88-89).
Med novejšimi filozofskimi obravnavanji vrednot zasluži pozornost sodobna madžarska filozofinja Agnes Heller (1981)13, učenka znanega Gyorgya Lukšcsa. V delu "Vrednote in potrebe" z neomarksističnega stališča analizira odnos med obema pomembnima kategorijama človekove cksistcncc. Njena klasifikacija vrednot je prepričljiva tudi zato, ker upošteva hierarhične ravni vrednotenja. Vsaka nižja raven je za stopnjo bolj specifična od višje, ki je bolj abstraktna in generalna. Po Hclleijevi lahko na najvišji hierarhični ravni govorimo lc o eni vrednostni kategoriji, namreč o dimenziji dobro - slabo. Na to raven sc namreč "preslikavajo" vsi pozitivni in negativni poli nižerednih vrednot. Primarni vrednostni dimenziji sledi vrsta sekundarnih vrednot: hedonske, utilitarne, vrednote uspešnosti, vrednote ustreznosti, spoznavne, estetske, moralne,
* Aksiologija jc veda o vrednotah; iz gr. axios=vrcdcn in logos=bcscda, nauk, zakon.
religiozne. Zatem bi lahko govorili tudi o še nižjih ravneh vrednot, tako bi lahko npr. na terciarnem nivoju med estetskimi vrednotami nadalje diferencirali literarne, glasbene, likovne idr.
SPRANGER	SCI IELER/INGARDEN VEBER	IIELLER
	aksiološke	PRIMARNE
		dobro-slabo
	ŽIVLJENJSKE VREDNOTE	SEKUNDARNE
	uživanje hedonske	hedonske
ekonomske	koristnost	utilitarnc
politične	elevterične	uspeh
		ustreznost
socialne		
	KULTURNE VREDNOTE	
teoretske	spoznavne logične	spoznavne
estetske	estetske estetske	estetske
	moralne	moralne
religozne	hagiološke	religiozne
Slika 3
Klasifikacije vrednot v filozofiji
Psihološke klasifikacije vrednot
Med pomembnimi psihološkimi klasifikacijami vrednot (glej sliko 4), ki segajo nekako v pionirsko psihološko raziskovanje vrednot, je treba omeniti klasifikaciji Henryja Murraya (1951) in Charlesa Morrisa (1956)14. Po Murrayu je psihološko smiselno razlikovati naslednja področja vrednot: vrednote posedovanja, vrednote fizičnega zdravja, vrednote avtoritete, vrednote zbliževanja (afiliacije), vrednote spoznavanja (kognitivne vrednote), vrednote estetske forme in ideološke vrednote.
MURRAY	MORRIS	PETROVIČ
posedovanje	dionizične vrednote	utilitarnc vr.
telesno zdravje		hedonistične vr.
avtoriteta		
zbliževanje	prometejske vrednote	sentimentalne vr.
znanje		vr. znanja in dela
estetska forma		
ideologija	budistične vrednote	moral no-altr. vrednote
Slika 4
Psihološke klasifikacije vrednot
Znana jc tudi Morrisova razdelitev vrednot na dionizične vrednote, prometejske vrednote in budistične vrednote. K prvim sodijo vrednote čutnega uživanja, k drugim vrednote akcije in napredka in k tretjim vrednote samokontrole in notranje izpopolnitve. Morris jc bil očitno pozoren na tiste dimenzije vrednot, pri katerih sc kažejo značilne razlike med pomembnimi kulturami, ugotavljal pa jc povezanost navedenih kategorij vrednot tudi z drugimi dejavniki, kot so spol, starost, temperament, somatotip, osebnostne poteze idr. (o tem glej tudi Pogačnik, 1987 5). Faktorske analize Morrisovih vrednostnih kategorij so dale zanimive rezultate, ki jih jc mogoče razvrstili v klasifikacijsko shemo, ki upoStcva tako tri vsebinske kriterije (odvisnost, dominantnost in ločenost/samosvojost), kot dva vidika usmerjenosti vrednotenja (usmerjenost k sebi, usmerjenost navzven). Iz slike 5 jc tudi razvidno, kako so Morrisove vrednostne postavke locirane v trikotnem prostoru med tremi vsebinskimi področji vrednotenja.
ORIENTACIJA K SEBI ORIENTACIJA NAVZVEN
ODVISNOST	FAKTOR	E	FAKTOR D
	8, 4, -10,	-13	13, 9 3
DOMINANTNOST	FAKTOR	B2'	FAKTOR BI*
	12, 6', -1		5, 3, 6, -2
LOČENOST,	FAKTOR	C	FAKTOR A
SAMOSVOJOST	11, 2, 9,	-5	1, 10, 3, -4
DOMINANTNOST
Slika 5
Morrisova shema vrednot
Beograjski psiholog Petrovič (1973)16 je pri svojih raziskavah - delal je predvsem na delinkventni populaciji - uporabil delitev vrednot na utilitarne, hedonske, sentimentalne, delovne in moralno-altruistične.
Zanimiva je klasifikacija vrednot, ki jo je izdelal Jan Makarovič (1978). Po Makaroviču lahko delimo vrednote glede na dva aspekta, subjektivnost - objektivnost in cgocentrizcm - alocentrizem. Upoštevaje oba vidika, dobimo štiridelno klasifikacijo vrednot (slika 6): hedonske vrednote (subjektivne in egoccntrične), vrednote pridobivanja (objektivne in egoccntrične), idealistične vrednote (subjektivne in alocentrične) ter progresivne vrednote (objektivne in alocentričnc). Klasifikacije se v nekaterih pogledih približuje Morrisovi.
SUBJEKTIVNOST OBJEKTIVNOST
EGOCENTRIZEM ALOCENTRIZEM
HEDONISTIČNE	IDEALISTIČNE
PRIDOBITVENE	PROGRESIVNE
Slika 6
Makarovičcva klasifikacija vrednot
Morda je danes že najbolj znana delitev vrednot na terminalne in instrumentalne, ki jo je predlagal eden izmed vodilnih sodobnih raziskovalcev vrednot v psihologiji, Milton Rokcach (1968,1973).
Terminalne vrednote sc nanašajo na končno stanje cksistcncc - npr. svoboda, lepota, mir, zdravje. Instrumentalne vrednote pa se nanašajo na vedenje oziroma način življenja in pomenijo sredstvo za doseganje višjih ciljev (npr. poštenost, pogum). Rokcach deli dalje terminalne vrednote v osebne (npr. modrost) in družbene (societaln^ npr. mir na svetu), instrumentalne pa prav tako deli na dve pod kategorij i, na moralne vrednote (poštenost) in vrednote kompetentnosti (sposobnost) - glej tudi sliko 7.
	1 TERMINALNE VREDNOTE	
		OSEBNE VREDNOTE
1->		SOCIETALNE VREDNOTE
		
2 INŠTRUMENTALNEVREDNOTE
>
MORALNE VREDNOTE
VREDNOTE KOMPETENCE
Slika 7
Rokeachcva klasifikacija vrednot
Kriteriji in vidiki klasificiranja vrednot
Seveda z navedenimi klasifikacijami še niso izčrpani vsi možni vidiki za klasifikacijo (taksonomijo) vrednot. Žc Kluckhohn (1951)omcnja kar osem pomembnejših izhodišč, na podlagi katerih lahko klasificiramo različne vrednote:
1.	modalnost vrednot (pozitivne - negativne vrednote)
2.	vsebina vrednot (estetske, moralne, spoznavnc...vrcdnote)
3.	intcncionalni značgj (instrumentalna - terminalne vrednote)
4.	posplošenost (generalne - specifične vrednote)
5.	intenziteta (centralne - periferne vrednote)
6.	cksplicitnost (implicitnc - eksplicitne vrednote)
7.	obseg (idiosinkratične, skupinske, kulturne vrednote)
8.	organiziranost (izolirane, integrirane, hierarhizirane vrednote).
STRUKTURA VREDNOT
Empirične kategorije in taksonomye vrednot
Vse doslej obravnavane klasifikacije vrednot so temeljile vsaj toliko na logično deduktivni presoji kot na empirčnih ugotovitvah. So torej predvsem teoretičnega značaja (aksiološke, filozofske in psihološke). Izid teh klasifikacij so bolj logično smiselne kategorije kot empirično povezovanja vrednot.
Psihološko pa je seveda posebno zanimivo in pomembno vprašanje, kako sc vrednote povezujejo, grupirajo in klasificirajo empirično, torej "v glavah" ljudi, ki jih ocenjujejo in presojajo povsem laično ter intuitivno. Ali sc empirične kategorije vrednot ujemajo z logično deduktivnimi kategorijami in razredi vrednot? Kolikšna so ta ujemanja? Na takšna in podobna vprašanja nam lahko odgovore lc empirične študije.
V	naših raziskavah zasledimo kar nekaj poskusov, katerih cilj je bil dognati, katere so glavne empirične kategorije oziroma dimenzije vrednot (I Irovat, Vinklcr & Musek, 198617; Mohorič, Brenk, Musek, 198618; Musek, 198619, 198820, 1989; Pogačnik, 1986, 1987). Podobna prizadevanja je najti tudi pri nekaterih drugih avtorjih (Montgomery & Johansson, 198621; Schwartz & Bilsky, 1988).
V	teh raziskavah je bil pogosto uporabljen multivariantni pristop. S pomočjo multivariantne analize korelacij med različnimi vrednotami jc namreč mogoče izluščiti, katere vrednote imajo v očeh occnjevalcev podoben pomen. Te vrednote tvorijo povezane razrede, kategorije oziroma skupine vrednot. Za tovrstno analizo prihajajo v poštev zlasti faktorska analiza in analiza "grozdov".
Tabela 1 prikazuje rezultate takšne multivariantne analize vzorca 37 vrednot, ki jc bila izvedena pri 100 srednješolcih obeh spolov (Musek, 1986). Poskusne osebe so ocenjevale pomembnost vrednot na sedemstopenjski lestvici (ocenc so se gibale v razponu pomebnosti od (1)- malo pomembna vrednota do (7) visoko pomembna vrednota). Njihove ocene so bile nato korelirane in dobljene korclacijc smo analizirali z različnimi multivariantni m i metodami. Faktorska analiza interkorelacij med temi 37 vrednotami je izločila osem skupnih dimenzij (faktorjev), ki pojasnjujejo okrog 65 odstotkov celotne variance occn.
S prvim, v vzorcu celotne lcstvicc vrednot najobsežnejšim faktorjem so nasičene predvsem vrednote hedonskega in utilitarnega značaja (udobje, spolnost, denar, zanimivo življenje, privlačen izgled in zasebnost). Imenovali smo ga faktor evtimye. Naslednji faktor korelira najviše z vrednotami red, vzorniki, ugled, tradicije, poštenost in načelnost. Upravičeno ga lahko označimo kot faktor societalne moralnosti. Tretji faktor nasiča vrednote zanimiv poklic, napredek, enakost in lepota; ta faktor očitno združuje na pogled dokaj heterogenc vrednote. Nadaljnji faktorji so prav tako zanimivi; četrti povezuje vrednoti zdravje in dobra hrana, peti združuje vrednote prijateljstvo, družabnost in prosti čas, šesti vrednote ustvarjanje, svoboda in varnost, s sedmim je najbolj nasičena vrednota resnica, z osmim pa vrednoti družinska sreča in varnost. Podobno skupinsko povezanost vrednot smo dobili tudi s pomočjo analize "grozdov" (klastrske analize; natančneje o tem Musek, 1986).
Na podlagi teh analiz bi morda žc lahko tvegali nekakšno preliminarno kategorizacijo vrednot. Videti je, da se mnoge kategorije vrednot, ki jih zasledimo pri raznih strokovnih klasifikacijah, dejansko pojavljajo tudi kot empirične kategorije - npr. hedonske vrednote, utilitarne vrednote (ki se zdijo intuitivnim occnjcvalccm očitno medsebojno povezane),
Tabela 1
Faktorska nasičenja 37 vrednot (Musek, 1986)
Vrednote	Faktorji
	1	2	3	4	5	6	7	8
udobje	74		20					-20
spolnost acnar	73				26			
	72		-23		-20	22		
zan. življ.	68	-25			33			
privlačnost	60	40		-23				
zasebnost	60		20				49	
red/zakoni		75		27				
vzorniki		69				-26		
ugled	39	58						21
tradicije	53				22			
poštenost	52		41		-26	31		
načela		52					38	
zan.poklic	20		73					
napredek	27		68	32				-28
enakost		31	58	52				
lepota zdravje			56	-34	24	23	23	
		20		77				
hrana/nijača prijateljstvo	54			60			24	-24
					67			
družabnost	39	20			60			
prosti čas	27	-22			58	35		
ustvarjanje						69	-21	
svoboda						58	23	
varnost					30	52	25	40
samoizpopol.			22			47	44	-18
resnica							77	
druž.sreča		30		41				57
navezanost	35			30	32			33
otroci		48		22		-47		21
ljubezen	34		28		41		-36	19
mir/sloga	-21	36		43	48			20
altruizem	-20	35	41		45		21	
zabava	48			20	49	28		-21
prosto gib. uveljavljanje	25 37	39	31	-21		28		-65
dosežki	32	36	35	-31				
upanje			31	-20		-25	30	
družbene in moralne vrednote, kulturne vrednote itd. Po drugi strani pa se empirično povezujejo tudi vrednote, ki jih po deduktivni logiki vsebinsko ločujemo in uvrščamo v različne kategorije: npr. lepota, enakost in napredek; ustvarjanje, svoboda, varnost in samoizpopolnjcvanje; denar in spolnost. Pa vendar bi v mnogih izmed teh primerov našli neke vrste logiko tudi v teh povezavah - ustvarjanja ni brez svobode, svobode ni brez varnosti, tudi denar in spolnost se lahko povezujeta...
Tak.šno preliminarno taksonomijo vrednot, dobljeno na empiričnih podatkih, prikazuje tabela 2. Klasifikacija upošteva poleg čisto empiričnih povezav do neke mere seveda tudi določene logične kriterije. I^ogično smiselno sc zdi določene empirične kategorije vrednot
Tabela 2
Preliminarna empirična klasifikacija vrednot
OSEBNOSTNE VREDNOTE
ŽIVUENSKE OSEBNE VREDNOTE
Evtimnc vrednote (hedonske, utilitarne, materialne,
lukrativne, avanturistične) Vrednote življenskc ekspresivnosti
biopctalne (biofilne, sociofilnc)
individuacijske (spoznavne, samooblikovalne, ustvarjalne...) KULTURNE VREDNOTE
estetske, duhovne, altruistične, poklicne...
DRUŽBENE VREDNOTE
VREDNOTE MORALE IN REDA
Societalnc vrednote (moralne, legalne, avtoritarne, tradicionalne)
Družinske vrednote
Vrednote občega miru in blagostanja
VREDNOTE SOCIALNEGA NAPREDKA
demokratske, progresistične, egalitarnc...
povezati še naprej med seboj, posebno ker si tudi tukaj lahko s pridom pomagamo z empirično utemeljenim združevanjem. Klastrska analiza vrednot (Musek, 1986) nam nekako potrjuje klasifikacijsko shemo, ki postulira dve veliki temeljni kategoriji vrednot, od katerih se vsaka dalje deli v svoje podrazrede. Prva od teh kategorij obsega vrednote, ki zadevajo osebni blagor, življenje in razvoj pasameznika - osebnostne vrednote, druga velika kategorija pa zajema družbene vrednote. Seveda pa je to lc začetna, aproksimativna klasifikacija. Dobljena je na podlagi vzorca vrednot, ki jc resda precej širok, ki pa nekaterih pomembnih vrednot ne zajema. Niso zajete pomembne kategorije vrednot: religiozne, nacionalno patriotske, "ekološke" in še katere. Prav zato smo v nadaljnjem raziskovanju skušali zajeti tudi te vrednote.
V eni izmed raziskav smo analizirali strukturni prostor dvajsetih pomembnih vrednot; s faktorsko analizo je bilo izločenih šest faktorjev, ki pojasnjujejo skoraj 8o odstotkov intcricorclacijske variance (tabela 3). Dobljene faktorske dimenzije so zanimive zaradi tega, ker opozarjajo na bipolarno strukturo posameznih vrednostnih klastrov. Prvo dimenzijo bi
lahko označili kot vrednostno orientacijo kvietizma (zdravje, varnost, družinska sreča) nasproti proliferacyi (ustvarjalnost, osebni razvoj). Drugi faktor zajema na eni strani hedonizem/materializem (udobno življenje, dobra hrana, prosti čas, denar), na drugi strani pa negativno korelirata z njim vrednoti ljubezen in spoznavanje resnice (duhovnost, idealizem). Tretja dimenzija združuje na enem polu vrednote uživanje v lepoti in umetnosti, prosti čas in prijateljstvo, na drugem nasprotnem polu pa najdemo red in nato tudi vrednote mir, svoboda in varnost. To dimenzijo bi težko zanesljivo označili, morda predstavlja polariteto med interesno emotivnimi ideali ter urejenostjo (idealiziranje izraznosti -idealiziranje reda). S četrto faktorsko dimenzijo visoko korelirajo vrednote enakost, m ir in spoznavanje resnice, nizko pa razburljivo življenje in prijateljstvo. Peta dimenzija močno poudarja zlasti religioznost (vera v boga), v nasprotju z bolj posvetnimi vrednotami (udobno življenje, prijateljstvo, razburljivo življenje, denar). Šesta dimenzija povezuje vrednoti ugled in svoboda (moč).
Pogačnik (1986,1987) jc med našimi raziskovalci opravil vrsto raziskav z vrednotami. Med izidi njegovih raziskovanj je tudi instrument za merjenje vrednot - LV (Lestvica
Tabela 3
Faktorji 20 vrednot
Vrednote	Faktorji
1 2
zdravje	72
varnost	69 23 -32
družinska sreča	68 -27
mir	66 -36 43
ustvarjalnost	-86
osebni razvoj	-77	23
spoznavanje res.	-49 -42	38
udobno življenje	72 43
dobra hrana	66 -29 -34
prosti čas	-32 51 47 26
denar	33 32
ljubezen	-75 27 -36
lepota	-25	73
prijateljstvo	^ -21 43 -46 39
enakost	78
razburljivo življ.	-44 22	-64 38
vera v boga	-89
ugled	80
svoboda	-36 29 26 63
Odstotek variance 30.2 18.4 11.1 7.2 6.5 6.1
individualnih vrednot). Lestvica v končni obliki zajema 22 vrednot. Faktorske analize Pogačnikovega vzorca vrednot so pokazale na nekaj pomembnih grupiranj. lino pomembno skupino vrednot tvorijo nove izkušnje, svoboda, osebna izpopolnitev, ustvarjalni dosežki in modrost. Nasproti njim stojijo vrednote, povezane z družinskim življenjem: otroci, družinska sreča in razumevanje s partnerjem. Polarizirani skupini tvorijo dalje tudi vrednote družbena priznanost, imetje in moč na eni strani ter vrednote svet lepote, spoštovanje družbenih načel in modrost na drugi strani. Naslednjo skupino tvorijo vrednote, povezane z družbenim življenjem in poklicnim angažiranjem: družbena pripadnost, družbena priznanost in izpolnjevanje delovnih ciljev. Samostojne klastre tvorijo še vrednote hedoaskega značaj (počitek, preskrbljenost s hrano in pijačo), religiozne vrednote in altruizem (vera, ljubezen), varnost in moč.
V naslednji raziskavi smo analizirali spet 37 vrednot, ki pa niso povsem identične z vrednotami že prej omenjene lestvice. Vključene so bile vrednote s področij, ki jih prejšnja lestvica 37 vrednot ni zajemala, izpadle pa so nekatere vrednote, ki so visoko korelirale z ostalimi (in tako niso prispevale kakih novih informacij). Tudi ocenjevanje vrednot jc potekalo drugače: osebno pomembnost posamezne vrednote je bilo treba oceniti na lestvici od 1 do 100, pri čemer jc bila occna prve ("standardne") vrednote že postavljena kot 50. Ocenjevalci so bili študenti dveh različnih fakultet (FS in FSPN), obeh spolov, starost se je gibala med 20 in 25 leti, celotno število pa je bilo 53 oseb.
Tabela 4 prikazuje rang povprečnih ocen za vseh 37 vrednot. S faktorsko analizo jc bilo izločenih 10 faktorjev, ki skupno pojasnjujejo 76,7 odstotkov celotne variance. S prvim faktorjem so najbolj nasičene vrednote družinska sreča, dobrota, delavnast, razumevanje s partnerjem, poštenost in zdravje. Dimenzija očitno kaže na vrednote, ki pomenijo ideal normalnega družinskega in osebnega življenja. lahko bi jo interpretirali kot dimenzijo notranje (družinske in osebne) harmonije ali dobrobiti, ki združuje v sebi idealne in normativne predstave o medosebnem in družinskem življenju ter ustreznih značajskih in drugih lastnostih. Gre za predstavo o osebni sreči in blagostanju v krogu družinskega življenja, ki zahteva kot dopolnilo še poštenost, delavnost in zdravje. To jc najbrž v našem
Tabela 4
Kangi povprečnih ocen pomembnosti 37 vrednot
Vrednote	Occna	Rang
zdravje	85.4	1
ljubezen	83.7	2
druž.srcča	82.8	3
svoboda	82.7	4
razumevanje s p.	79.9	5
poštenost	74.3	6
pravica	73.3	7
mir	72.4	8
resnica	70.7	9
zvestoba	68.7	10
dobrota	68.6	11
varnost	68.5	12
delavnost	67.6	13
modrost	67.1	14
sloga	66.8	15
vznem .življenje	63.8	16
upanje	62.3	17
zabava	61.9	18
morala	60.3	19
narava	59.9	20
družabnost	57.5	21
lepota	57.2	22
privlačnost	55.2	23
kultura	54.2	24
nac.enakopr.	53.8	25
red	52.8	26
ugled	50.8	27
dolgo življ.	48.6	28
umetnost	48.4	29
udobno življ.	46.7	30
denar	46.9	31
moč	46.3	32
slava	40.5	33
vera	38.5	34
ljubezen do dom.34.6		35
prekašanje	33.7	36
politič.usp.	24.2	37
kulturnem krogu precej razširjen vrednostni stereotip življenjske primernosti oziroma ustreznosti: dom, zdravje, delo in poštenje. Izpolnitev teh idealov daje človeku pravico, da ga štejejo za častivrednega drugi in da se ima za srečnega in zadovoljnega tudi sam.
Drugi ekstrahirani faktor nasiča vrednote ugled, slava, dolgo življenje, moč, prekašanje drugih, udobno življenje, denar in politični uspeh. V nasprotju s prejšnjo dimenzijo gre tu za idealiziranje stvari, ki so manj skromne in veliko bolj ambcioznc ter zahtevne. Gre za stvari, s katerimi se posameznik uveljavlja in izkazuje v sodobnem svetu, predvsem pred drugimi. V nasprotju s tihimi ideali domačnosti: delavnosti, poštenja in zdravja imamo tu agresivnejše ideale družbene moči ter konkurenčnosti; tako bi lahko tudi morda najbolj ustrezno označili to faktorsko dimenzijo kot dimenzijo družbene moči.
Tretja dimenzija najviše korelira z vrednotami vznemirljivo življenje, privlačnost, lepota, denar in varnost. Gre za napogrešljivo kategorijo hedonskih, senzualnih, utilitarnih in materialističnih vrednot, za dimenzijo hedonizma.
Naslednja dimenzija pa združuje ravno "apolonske" duhovne in kulturne vrednote: umetnost, resnica, modrost, kultura, red, pravica. Faktorje psihološko dokaj jasen, označuje dimenzijo kulturne (kultivirane) duhovnosti.
Peti ekstrahirani faktor zajema vrednote mir, sloga, svoboda in varnost. Tudi tu so precej pregnantno povezani ideali miru in blagostanja, medsebojnega sožitja, vendar ne v smislu na osebo in družino vezane sreče, temveč širše dobrobiti in harmoničnosti. Faktor bi lahko interpretirali kot dimenzijo splošne sreče in harmonije.
Šesti faktor zelo ekskluzivno določata samo dve vrednoti: ljubezen do domovine in nacionalna enakopravnost - gre za dimenzijo nacionalnega čuta in patriotizma.
Sedmi faktor visoko nasiča vrednoto družabnost in nekoliko manj vrednoto zabava, tolmačimo ga lahko kot dimenzijo družabne orientacije.
Z osmim faktorjem je nasičena predvsem vrednot morala - ustrezno dimenzijo lahko označimo kot dimenzijo moralnosti oziroma moralne orientacije.
Deveti faktor nasiča vrednote zvestoba, upanje in ljubezen, precej visoko negativno pa korelira z njim vrednota narava. Ta faktor se očitno nanaša na vrednote medsebojnega zaupanja in zbliževanja (upanje in ljubezen sta poleg vere vodilni krščanski vrednosti). Ustrezno dimenzijo lahko opredelimo kot orientacijo zaupanje.
Deseti faktor visoko korelira vrednoto vera (nekoliko tudi z vrednoto narava). Tako imamo razlog, da potrdimo kot samosvojo vrednostno dimenzijo tudi religiozno usmerjenosti; v kombinaciji z vrednotenjem narave bi lahko morda govorili o posebni kategoriji transpersonalnih vrednot, torej vrednot, ki se ne nanašajo niti na ideale individua (personalne vrednote), niti na ideale interpersonalnega, socialnega življenja (interpersonalne vrednote). Med temi, transpcrsonalnimi vrednotami, bi našle mesto tako religiozne vrednote, kot tudi nekatere druge bolj ah manj "parareligiozne" vrednostne kategorije, ki sc nanašajo na transindividualni vidik bivanja: narava, nadčutno ipd.
Upoštevaje rezultate navedenih in drugih analiz strukture empiričnega pomena različnih vrednot, lahko predlagamo izpopolnitev preliminarne kategorizacije vrednot kot je prikazana na tabeli 2. Takšno izpopolnjeno klasifikacijo sem navedel že na drugem mestu (Musek, 1988), shema na str. 250 pa jo prikazuje v nekoliko modificirani obliki.
Po tej klasifikacijski shemi lahko razdelimo vrednote v tri glavne skupine. Če gre za vrednote, ki zadevajo osebne, individualne ideale, govorimo o osebnih vrednotah. Naslednjo kategorijo vrednot predstavljajo medosebne vrednote; te zadevajo pojave na interpersonalni in socialni ravni. Končno je tu še kategorij * sebnih vrednot, ki se
Empirična klasifikacija vrednot (končna shema)
OSEBNE VREDNOTE
1.1	Vrednote osebne harmonije
(notranje zadovoljstvo, osebni mir, dobrota)
1.2	Hedonske vrednote
(hedonske, senzualne, erotične, materialistične, utilitarne, avanturizem, zabava, prosti čas)
U Duhovne vrednote
(spoznavne, estetske, etične, idealizem, kultiviranost)
1.4	(Pro)individualne vrednote
(ugled, moč, uveljavljanje, svoboda, uspeh)
1.5	fPro)socialne vrednote
(ljubezen, zvestoba, družabnost, altruizem, prijateljstvo)
1.6	Samoaktualizacijske vrednote
(osebna rast, poklicni uspeh, ustvarjanje, dosežki)
MEDOSEBNE VREDNOTE
2.1	Vrednote miru in harmonije
(sreča, blagostanje, mir, zdravje, sožitje, sloga)
2.2	Vrednote družinskega življenja (družinska sreča razumevanje v družini)
23 Vrednote avtoritete in .socialnega reda (red, zakoni, morala, avtoriteta, tradicije)
2.4	Demokratske vrednote (pravičnost, napredek, enakopravnost)
2.5	Vrednote nacionalne vezanosti
(patriotizem, nacionalni ponos, intcrnacionalizem)
2.6	Vrednote skupinske vezanosti (pripadnost, lojalnost skupini, privrženost)
NADOSEBNE VREDNOTE
3.1	Religiozne vrednote (vera, svetost, odrešenje)
3.2	Vrednote transcendence
(harmonija z kozmosom, naravo; npistične vrednote)
nanašjo na transpcrsonalnc vidike stvarnosti, npr. na religiozne vsebine, transcendenco ipd. Znotraj te klasifikacije lahko dejansko razvrstimo vse pomembne identificirane skupine in razrede vrednot, npr. hedonistične, duhovne, družinske, religiozne itd. I cm sledijo nato še podrazredi, tako najdemo npr. med duhovnimi vrednotami spoznavne, estetske, etične in druge. Ta takosnomska shema vrednot je podobno kot shema na tabeli 2 nekakšen "križanec" med empiričnimi in logično-deduktivnimi kategorijami vrednot; vsekakor je mogoče reči, da so njene kategorije utemeljene v obeh ozirih, tako empirično kot logično.
Osnovne psihološke kategorije vrednot
Če ostanemo pri glavnih kategorijah (oziroma dimenzijah) vrednot, ki tvorijo psihološko strukturo vrednostnega "hiperprostora", sc znajdemo navidez pred prcccj heterogenimi rezultati različnih analiz različnih avtorjev. Toda primerjave teh analiz dajejo vendarle tudi konvergetne rezultate. Nekatere skupine vrednot se pojavljajo skoraj v vseh analizah, čeprav so jih različni avtotji različno interpretirali in poimenovali. Neskladja so morda bistveno manjša kot kaže na prvi pogled. Med takšnimi kategorijami vrednot, ki jih lahko glede na rezultate drugih in naših študij smatramo za replicirane, so nedvomno kategorije hedonskih vrednot, vrednot notranje harmonije, duhovnih vrednot, vrednot moči in uveljavljanja, societelnih vrednot, družinskih vrednot, verjetno pa tudi (pro)socialnih, religioznih in morda šc katerih.
Širši seznam vrednostnih kategorij sc kar dobro ujema z Rokeachcvim seznamom t.i. motivacijskih domen (tako ugotavljata tudi Schwartz in Hilsky, 1988). Rokcach meni, da se vrednote pojavljajo predvsem na sedmih univerzalno veljavnih področjih ali domenah motivacije: uživai\je, varnost, doseganje, samousmerjanje, restriktivni konformizem, prosocialnost, socialna moč in zrelost Med ugotovljenimi skupinami vrednot najdemo več takšnih, ki sc dobro ujemajo s temi domenami. Z domeno uživanja se ujemajo hedonske oziroma hedonistične vrednote, z domeno varnosti (v širšem smislu) sc skladajo vrednote notranje harmonije, družinske vrednote ter vrednote neogrožene sreče ter blagostanja (mir, zdravje, sloga...); v domeno socialne moči sodijo številne vrednote družbene moči ter uveljavljanja (ugled, moč, slava, politični uspeh...), v domeno doseganja npr. sposobnost, kompetentnost, storilnost, v domeno samousmetjanja vrednote osebnostnega oblikovanja, poklicne vrednote in vrednote ustvarjanja, v domeno restriktivne konformnosti moralne in avtoritetne vrednote (morala, red, disciplina...), v prosocialno domeno prosocialne in demokratske vrednote (ljubezen, prijateljstvo, enakost, pravičnost...) in v domeno zrelosti duhovne in samoaktualizacijskc vrednote. V svoji primerlani medkulturni študiji, ki je zajela vzorce iz Izraela in Nemčije, ugotavljata Schwartz in Bilsky, da posamezniki pri ocenjevanju vrednot dejansko uporabljajo kategorije, ki so zelo blizu tem motivacijskim domenam in da ocenjevalci tudi ločujejo med naravo vrednot kot motivacijskih ciljev -ločujejo med terminalnimi in instrumentalnimi vrednotami in tudi ločujejo, ali gre pri vrednotah za uveljavljanje individualnih, kolektivnih ali obojnih interesov.
Kategorije višjega reda
Omenjene kategorije vrednot se po vsej veijctnosti šc do določene mere povezujejo med seboj in tako tvorijo višjeredne temeljne kategorije vrednot. Občutek imam, da so ludi te kategorije morebiti bolj primerljive in izenačene, kot bi sc zdelo pri površnem Primerjanju ugotovitev različnih avtorjev. Klastrske analize vzorca 37 vrednot (vrednote iz 'abele 4) prepričljivo kažejo na obstoj treh kardinalnih grupacij vrednot (slika 8). Do zelo
podobne slike o glavnih dimenzijah strukture vrednot pridemo, če ekstrahiramo samo tri faktorje iz interkorelacijske matrike teh 37 vrednot (tabela 6). Ti trije faktorji namreč pojasnijo zelo levji delež celotne variance, dobro polovico, kar 50,5 odstotka!
Prvo temeljno kategorijo predočata klaster 1 na sliki 8 in saturacije s faktorsko dimenzijo 1 na tabeli 6. Ta kategorija vključuje vrednote dobrotljivosti, altruizma, moralnosti, medsebojnega zaupanja in upoštevanja, vključuje pa tudi zdravje in vero. Njeno
37 VREDNOT: TRIJE KLASTRI				
poštenost, delavnost dobrota, razum, s.p. morala, zvestoba kultura, zdravje družinska sreča, ljubezen, umetnost		udobno živ., moč denar, privlačnost vznem.živ., slava prekašai\je		pravica, modrost resnica, red
37 VREDNOT: DVA KLASTRA		
narava, delavnost, kultura razumevanje s partnerjem mir, zdravje, pravica družinska sreča, modrost, red upanje, ljubezen, resnica umetnost		dolgo zivyenje, ugled moč, denar, udobno življenje, vera, varnost privlačnost, vznemirljivo življenje, slava, politični uspeh, prekašanie
Slika 8
Triklastrska in dvoklastrska struktura 37 vrednot
kristalizacijsko jedro je bržkone dimenzija notranje (osebne in družinske) harmonije in dobrobiti (glej tudi opis tabele 5). V kategoriji so združene vrednote, ki so značilne za vse tiste kulturne tradicije, ki visoko cenijo in gojijo notranjo harmonijo, altruizem, zaupanje in moralnost. To bi veljalo za večino vodilnih tradicionalnih kultur npr. za krščansko tradicijo, pa tudi za konfucijansko, nekoliko manj za taoistično in budistično. Pri nas je očitno v to skupino vključena tudi vrednota delavnost, kar kaže, da je vrednostni sistem naših ljudi obarvan z duhom luteranske, prostestantske etike. Ta kategorija vrednot ima v sebi komponente Morrisove prometejske in budistične orientacije (slika 4). Faktorska nasičenja kažejo, da sta čista predstavnika te kategorije zlasti vrednoti poštenje in dobrota (ki nista bistveno saturirani z nobenim od drugih dveh faktorjev).
Tabela 5 Trifaktorska in dvofaktorska solucija dimenzionalncga prostora 37 vrednot					
					
Vrednote	Trifaktorska solucija 1 2 3			Dvofaktorska solucija	
poštenost		73	-27		44
družabnost	39	37		40	34
narava		35	33		49
dobrota		72			61
delavnost	23	67		25	62
dolgo živ.	51		-24	48	
ugled	74		-21	72	72
razum, s p.		80			
svoboda	34	39		36	39
morala		46	30		55
sloga		44	47		63
vera		32			32
udobno živ.	71			72	
ljub. do dom.			21		
lepota	52	28	46	56	29
mir			42		47
zvestoba		58			51
kultura			81		53
moč	79			79	
denar	85			85	
zdravje	37	61		36	43
nac.enak.			41		34
privlačnost	62			63	29
vznem. živ.	54		41	58	
varnost	44		35	48	24
druž. sreča		83	24		80
pravica	26	43	37	30	55
modrost			58	21	33
slava	69			71	
zabava	73	22		73	
upanje	22	40	41	26	55
ljubezen	24	54	40	66	28
resnica		35	59	63	
red		42	44		59
umetnost			90		50
polit.usp.	51		30	53	
Drugo temeljno kategorijo vrednot tvorijo precej pregnantno vrednote socialne moči v kombinaciji s hedonskimi vrednotami (klaster 2 na sliki 8 in faktorska dimenzija 2 na tabeli 6). Ta kategorija morda zajema vrednote, katerih osnova je naravna tendenca posameznika k moči, neomejenosti in uživanju. Motivacijski aspekt ustreznih vrednot bi lahko povezovali z individualno nagonskostjo, s sposobnostno konkurenčnostjo v darvinovskem smislu boja za premoč in obstanek, s težnjo po moči in uveljavljanju ničejanskega dionizičnega človeka in pa z libidnimi in agresivnimi težnjami freudovskega ida. V nasprotju z drugima dvema kategorijama predstavlja ta kategorija kontratezo udomačenim in kultiviranim "apoloaskim" vrednotam in pomeni predvsem grupiranje individualističnih vrednot. Ta kategorija se zelo lepo ujema z Morrisovimi dionizičnimi
INDIVIDUALISTIČNE
DI0NIZ1ČNE
TRADICIONALISTIČNE
APOLONSKE
HUMANISTIČNE
hedonistične
kulturna duhovnost
patriotizem
socialna
notranja harmonija
religiozna orientacija
splošni blagor
družabna
orientacija
moralna orientacija
orientacija zaupanja
uživanje
samousmerjanje
socialna moč
konformnost
varnost
Slika 9
Psihološka struktura vrednot
vrednotami (slika 4), ustrezala pa bi tudi primerjava z Makarovičevimi egoccntričnimi vrednotami (slika 6). Moč, denar, prekašanje, udobno življenje in ugled so dokaj čisti predstavniki tc vrednostne orentacije.
Tretjo temeljno kategorijo sestavljajo predvsem duhovne vrednote in vrednote kulturne nadgradnje (spoznavne, csteLsko-umctnostne, etične), vključene pa so tudi vrednote reda in zunanje haromonije - red, mir, sloga, ki so obenem nasičene tudi s prvim izmed treh ekstrahiranih faktorjev (klaster 3 na sliki 8 in faktorska dimenzija 3 na tabeli 6). Prva kategorija se povezuje bolj s tradicionalnimi kulturnimi vrednotami, ta kategorija pa bolj z višjim i kulturnim i ideali. Misl im, da bi to skupino vrednot lahko kar primerno označili
kot humanistične (klasične) vrednote, saj spominjajo na renesančne in klasicistične vrednote in na njihov vzor, duhovno orientacijo in ideale razvite antične miselnosti. Umetnost, kultura in modrost so npr* značilne vrednote za to kategorijo. Med to kategorijo in drugimi bi prav lahko našli nekatere vzporednosti, tako npr. z Morrisovo prometejsko orientacijo.
Vablj ivo se zdi poskusiti šc nadaljnjo združitev kategorij. Med kategorijama 1 in 3 je videti nekaj povezanosti. Če bi torej združili šc ti dve kategoriji, bi dobili na koncu dve temeljni grupaciji vrednot. Ena od teh grupacij bi preccj ustrezala vrednostni orientaciji, kjer prevladujejo visoko vrednotenje kulture, altruizma, sožitja, reda in harmonije, in da bi jo lahko po Nictzscheju in Kluckhohnu označili kot apolonsko, medtem ko bi druga grupacija ustrezala dionizični vrednostni usmerjenosti s poudarjanjem moči, agresivnosti in čutnosti. Če pogledamo rezultate klastrskih analiz za 37 vrednot in dvofaktorsko solucijo teh vrednot (slika 8 in tabela 6), potem se nam ti dve kategoriji kar dobro potrdita. K prvi sodijo vrednote harmonije, prosocialnc in duhovne vrednote, k drugi pa predvsem hedoaske vrednote in vrednote socialne moči. Ti dve kategoriji se do neke mere ujemata z opozicijo med alocentričnimi in egocentričnimi vrednotami pri Makaroviču, z opozicijo med prometejskimi in budističnimi vrednotami na eni strani in dionizičnimi vrednotami na drugi strani pri Morrisu ter opozicijo med kolektivnimi ter individualnimi vrednotami pri Rokcachu. Seveda pa ta ujemanja nikakor niso popolna.
Na sliki 9 si lahko predočimo odnose in podobnosti "med vrednostnimi kategorijami na različnih nivojih, ki so bile ugotovljene v raziskavah različnih avtorjev. Ta slika podaja in primerja binarno, trinarno in multimodalno psihološko strukturo vrednot. Na binarnem nivoju se pojavljata dve veliki skupini vrednot, imenujmo jih aplonske in dionizične. Na trinarnem nivoju se apolonske razdelijo v dve podkategoriji, tradicionalistične in humanistične vrednote, ki ustrezajo glavnim empirično ugotovljenim dimenzijam vrednot, kot so jih ugotavljali različni avtorji. Kot primer so navedene skupine vrednot, ki smo jih dobili v naših raziskavah, ter njim vzporedne motivacijske domene.
Zanimivo je, kako nasičenja s faktorskimi dimenzijami lepo pokažejo, da se nekatere vrednote povezujejo z različnimi temeljnimi kategorijami. Vrednoti ljubezen in upanje vsebujeta tako kom ponente apolonske kakor tudi dionizične orientacije - ljubezen do drugih in erotična ljubezen. Podobno velja za vrednote lepota (spolni in estetski ideal), svoboda, družabnast, zabava, zdravje, pravica (pravica močnejšega in pravičnost), vznemirljivo življenje in politični uspeh. In res, pri vseh teh vrednotah najdemo saturacijc z različnimi faktorji. Matematična analiza nam lahko pokaže stvari, ki so navidez varno skrite v naših glavah.
Seznam literature
1.	Kluckhohn, C, Values and value orientations in the theory of action. In: Parsons, T. & Shils, E. (lids.) Toward
a general theory of action. Cambridge, Massachusetts, Harvard University Press, 1951.
2.	Musek, J., Osebnost. Ljubljana, DDU Univerzum, 1982, str. 300.
3.	Schwartz, S. H. & Bilsky, W., Toward a universal psychological structure of human values. Journal of
Personality and Social Psychology, 1987, 53, 3, str. 550-562.
4.	Rokeach, M., The nature of human values. New York, The Free Press, 1973.
5.	Reich, B. & Adcock, Ch., Vrednosti, stavovi i promena ponašanja. Beograd, Nolit, 1978.
6.	Jones, E. E., & Gerard, H. B., Foundations of social psychology. New York, Wiley, 1967.
7.	Allport, G. W., Paltern and growth in personality. New York, Holt-Rinehart-Winston, 1961.
8.	Pogačnik, V., Jaz, struktura osebnosti in vrednote. Anthropos, 1986, št. 1-2, str. 58-63.
9.	Veber, F., Očrt psihologije, Ljubljana, 1924.
10.	Spranger, E., Lebensformen, Halle, Max Niemeyer, 1930.
11.	Allport, G. W., Vernon, P. G. & Lindzey, G., Study of values. Boston, Houghton-Mifflin, 1951.
12.	Ingarden, R., Doživljaj, umetničko delo i vrednost. Beograd, Nolit, 1975.
13.	Heller, A., Vrednosti i potrebe. Beograd, Nolit, 1981.
14.	Morris, C., Varieties of human Values. Chicago, University of Chicago Press, 1956.
15.	Pogačnik, V., LV. Lestvica individualnih vrednot, Ljubljana, Zavod za produktivnost dela, 1987.
16.	Petrovič, M., Vrednostne orientacije dclinkventa. Beograd, Institut za kriminološka i sociološka istraživanja,
1973.
17.	Hrovat, I., Vinkler, B. & Musek, J., Mesto kontrole ojačanja, izvorne poteze osebnosti in vrednote. Anthropos,
1986, št. 1-2, str. 72-77.
18.	Mohorič, L, Brcnk, K. & Musek, J., Vrednote, življenjski cilji in odločitve in zadovoljenost temeljnih potreb.
Anthropos, 1986, št. 1-2, str. 66-71.
19.	Musck,J.,Opšle kategorije vrednosti i ličnost. Referetna IX. kongresu psihologov Jugoslavije, Vrnjačka Banja,
1988.
20.	Musek, J., The dimensions of values. Report on Alps-Adria Psychology Symposium 1987, Klagcnfurt,
Universitaetsverlag Carinthia, 1988, 19-21.
21.	Montgomery, II. & Jacobsson, U. - S., On the classification of life-values. Goeteborg Psychological Reports,
1986, 7, 16.
Med moralno sodbo in dejanjem
MAM ZUPANČIČ
POVZETEK
V	prispevku so prikazane nekatere temeljne psihološke dileme v odnosu med posameznikom moralno kognieijo, tj. interpretacija moralne situacije, moralno presojatije, določanje vrednostne prioritete možnim akcijam in njegovim vedenje. Skladnosti in diskrepance med tema d\>ema aspektoma moralnosti so prikazane z vidika empiričnih študij ameriških kognitivistično in behavioristično usmerjenih avtorjev.
V	drugem delu pa skušamo podrobneje osvetliti novejšo psihološko teorijo moralnosti Jamesa Resta, ki predstavlja most med kognithistično in kontekstualistično koncepcijo moralnosti. Ta teorija po eni strani predstavlja najnowj.te trende v psihologiji moralnosti, saj opozarja na permutatime zveze medposamezniko\nmi karakterinimi potezami, emocionalnimi značilnostmi, moralno kognieijo, vrednotami in situacijslami faktorji. Po drugi strani pa razlaga interaktivne odnose med štirimi temeljnimi "notranjimi" procesi - komponentami - odpercepcije moralne situacije do moralne akcije.
ABSTRACT
BETWEEN MORAL JUlXiEMENT AND ACTION
Certain fundamental psychological dilemmas in relation between the individual's moral cognition, that is interpretation of moral situations, moral judgements, determinations of value priority to possible actions, and his behavior are presented in this contribution. The condruencies and discrepancies between these two aspects of morality are presented from the point of view of empirical studies done by American cognitively and behavioristically oriented authors. In the second part we try to enlighten James Rest's modern psychological theorty of morality. It represents the tie between the cognitivistic and the contextualistic conception of morality. On one hand, this theory represents the newest trends in the psychology of morality because it points to permutative relations among individual's traits of the character, emotional characteristics, moral cognition, personal values and situational factors. On the other hand, it interpretes the interactive relations between four fundamental "inner" processes - components - from the perception of moral situation to the moral action.
Psihološke definicije moralnega dejanja sc po A. Klcinbcrgcrju2 vežejo na tri etične
modele:
a) racionallstični oz. tip etike čiste intcncionalnosti, katerega zagovorniki so npr. Kant, Piagct in Kohlbcrg. V skladu s tem pojmovanjem so moralna misel, razlog ali sklep nujen in zadosten pogoj za moralno dejanje;
b)	naturalistični tip oz. odgovornostna etika, katere predstavniki so npr. Aristotel, Dewey, in Gilliganova, ki menijo, daje moralna kognicija nujen, a nc zadostni pogoj za moralno dejanje in
c)	behavioristični tip, po katerem moralno dejanje lahko definiramo nc oziraje se na akterjevo moralno mišljenje. Predstavniki te konccpcijc so npr. Aronfreed, Bandura, Eysenck, Havighurst in Taba. V ta kontekst pa sodi tudi t.i. dvostezna teorija Browna in Hcrrnstcina (1975)3, ki postulira, da se moralno presojanje sicer razvija v smislu Piagctovih in Kohlbcrgovih principov kognitivno-moralncga konflikta in sekvenčno stopenjskih reorganizacij, vendar sc moralnega vedenja posameznik nauči preko procesov socialnega učenja (imitacija, podkrepljevanje ipd.).
Začetne psihološke študije o povezanosti med moralnimi sodbami in moralnim vedenjem potrjujejo behavioristično hipotezo, zlasti dela avtorjev situacijskc teorije moralnega vedenja Harsthorna in Maya (1923-30)1. V svojih laboratorijsko eksperimentalnih raziskavah na adolescentih nista potrdila "notranjih" determinant moralnega vedenja in eksistcncc moralnega karakterja. Na podlagi metodološko sicer vprašljivih raziskav (laboratorijski pogoji, vsebinska omejenost dejanj na poštenost, v konkretni situaciji nihče izmed udeležencev ni kakorkoli osebno ali drugače močno emocionalno prizadet, goljufanje nima dolgoročnih negativnih posledic za nikogar) sta ugotovila, da sc goljufanje nc distribuira bimodalno, temveč normalno; goljufanje v eni situaciji jc slab predikator goljufanja v drugih situacijah; korclacije med različnim testi poštenosti so minimalne, prav tako tudi korclacijc med verbalnimi sodbami o poštenosti in dejanskim laboratorijskim vedenjem. Edini faktor predikcije goljufanja pa jc stopnja rizika oz. možnost dctekcijc prekrška. Iz eksperimentalne mere upiranja skušnjavi sta avtorja sklepala na moralno vedenje kot na situacijsko specifično. Nekoliko "boljše" rezultate kot odnos med verbalno ekspresijo poštenosti in dejanjskim vedenjem v eksperimentalni situaciji so pokazale kognitivne mere moralnega presojanja in stališč, čeprav korclacijc šc vedno ostajajo nizke - okoli 0.30 (Ilartshorne, May, 1928-30)'. Kasnejše empirične raziskave so tezo o popolnoma kontekstualno determiniranem moralnem vedenju zavrnile. Ortodoksni moralni kontekstualizem jc verjetno rezultat dejstva, da eksperimentalni pogoji Hartshorna in Maya še zdaleč nc predstavljajo moralne dileme za posameznika, temveč kvečjemu neko konvcncijo, katere kršenje nc oškcxluje drugih, ne ogroža socialnih odnosov, lahko pa koristi le protagonistu akcije.
Način, kako posameznik razume situacijo moralnega, vsekakor mora delno determinirati njegovo vedenje v tej situaciji, kajti vsaki moralni akciji predhodi (čeprav morda m inimalna) moralna kognicija ali del komponente moralnega presojanja, siccr same situacijc nc moremo direktno oceniti kot moralne, prav tako pa nc posameznikove akcije. Moralno presojanje ali moralna kognicija dalje generirata načine možnih akcij, ki jih posameznik predvidi v dani situaciji, čeprav samo spoznanje, kakšna bi moralna akcija ali akcije morale biti, šc nc determinira akcije, konsistentne moralni sodbi. Takoso npr. dejanja ljudi v primerih, ko vedo, kaj bi morali storiti, pod močnimi pritiski avtoritet lahko zelo nemoralna in v popolnem nasprotju z njihovimi moralnimi sodbami (I^ai, Milgram, 1975)5. Empirične raziskave so tudi pokazale, da se posamezniki na principiclncm nivoju moralnega sklepanja bolj upirajo pritiskom in sankcijam legitimnih avtoritet in tako bolj težijo h konsistentnosti med svojimi moralnimi sodbami in vedenjem. Posamezniki, ki sc nahajajo na šesti stopnji (usmerjenost k univerzalnemu etičnemu principu) po Kohlbcrgovi
shemi v večini (75%) prenehajo z eksperimentom dajanja elektrošoka poskusni osebi in svoje odločitve argumentirajo z vprašljivostjo moralnih pravic avtoritet glede povzročanja bolečine drugim. Tisti na peti stopnji (usmerjenost k legalnemu družbenemu dogovoru) moralnega presojanja v povprečju sicer hočejo odnehati z eksperimentom, a tega v resnici nc storijo. Opravičujejo sc s tem, da "žrtve" prostovoljno participirajo, kar jih osvobaja osebne odgovornosti za njihovo početje. Na nižjih stopnjah se jc eksperimentu odpovedalo skupaj lc 13% oseb (Milgram, 1974) . Kaže, da v primeru močnega pritiska avtoritet lc univerzalnost etičnega principa determinira samoizbiro, projektivna mera simpatije pa ne, temveč izzove le ego obrambo. Tudi subjekti na nižjih stopnjah, ki presojajo po Kohlbcrgovcm načinu B (pcrfckcionistični in deontološki)4, so bili v svojem vedenju bolj konsistentni s svojimi sodbami o žrtvah kot tisti, ki so presojali po načinu A (apriorno sledenje normam in utilitarizem), saj jc že po definiciji način B bolj splošen, univerzalen in notranje konsistenten. Podobno se je izkazalo tudi v študiji McNamccja (1978)~\ kjer so subjekti z višjimi stopnjami moralnega presojanja v linearnem razmerju bolj pomagali laboratorijski "žrtvi".
Večina empiričnih raziskav (Blasi, 1980)5 kaže, da med moralnim presojanjem Kohlbcrgovih moralnih dilem in dejanskim vedenjem v različnih moralnih situacijah obstaja siccr konsistentna, a zmerna zveza, kar konkretno pomeni, da moralno presojanje v povprečju determinira moralno vedenje v 15-20%. Teh indeksov nc moremo enostavno generalizirati, saj jc vprašanje, v kakšnih situacijah moralnih dilem so bili dobljeni, poleg tega so raziskave pretežno laboratorijskega tipa, delno izoliranega od realnega socio-moralncga okolja. Možno pa jc tudi, da sc subjekti vedejo v teh pogojih drugače žc zaradi predpostavke o določenih pričakovanjih eksperimentatorja (njegova pričakovanja si različni subjekti različno interpretirajo. Nekateri mu npr. skušajo ustreči, drugi oponirati).
Tudi v primeru, ko eksperiment zajame neko realno življenjsko moralno dilemo, ki je maksimalno precizno in zamaskirano pripravljena, v večini primerov subjekti vedo, da gre za neke vrste preizkus in sc zato verjetno nekoliko drugače vedejo, kot bi se siccr v realnih življenjskih pogojih. V teh pogojih pa so vključeni tudi drugi udelcžcnci, ki s svojimi značilnostmi in vedenjem drugače vplivajo na posameznikove akcije kot eksperimentator oz. "laboratorijske osebe". Ta odstopanja najbrž, niso zelo velika pri psihološki interpretaciji rezultatov pa jih jc vsekakor potrebno upoštevati.
Tudi rezultati na testih moralnega presojanja (Kohlbcrgov standardizirani intervju, njegove revizije in DIT-Dcfining Issues Test) že v svojem izhodišču implicirajo alternativnost definicij moralne situacije, kar vodi do razlik v presojanju tega, kar jc pomembno in posledično. Tako sami načini definicije moralne situacijc določajo, kakšno vedenje bi bilo primerno in zakaj. Zato so raziskovalci, npr. Thoma (1985)l0, rezultate testa DIT primerjali z rezultati na skalah stališč in tako ugotavljali, kako različne pcrccpcije in koncepcijc socio-moralnih odnosov vplivajo na proccs moralnega presojanja žc v samem izhodišču. Ugotovili so npr., da stališča do svobode govora in državljanskih dolžnosti pozitivno korelirajo s četrto stopnjo (usmerjenost k zakonitostim in redu) po Kohlbcrgovi shemi, s principiclno moralnostjo pa negativno (Rest, 1979, Thorlindsson, 1978) . S slednjo pozitivno korelira liberalna politična pozicija (Barnctt, 1985, Getz, 1985)10, ki se bolj ozira na človekove pravice. Negativno pa s principiclno moralnostjo korelirata tudi tradicionalni moralizem in avtoritarnost (lapsley, 1976)10.
Čeprav povezave med moralno kognieijo in moralnim vedenjem niso izredno visoke, avtorji racionalistično usmerjenih teorij moralnosti trdijo, da je moralno vedenje
konsistentno z vsebino moralne sodbe, kakršnakoli ta žeje. Pri tem se sklicujejo predvsem na empirična dejstva, ki podpirajo večjo determiniranost moralnega vedenja z moralno sodbo pri posameznikih na višjih stopnjah moralnega presojanja. Menijo, da jc moralna odločitev na nižjih stopnjah bolj odvisna od kvantitativnih afektivno situacijskih faktorjev, ker so nižje stopnje manj kompleksne, diferencirane in integrirane, skratka so inferiorne in jih je treba preseči. S progresom moralnega sklepanja na višje nivoje pa raste konsistentnost med idejo in dejanjem, kar označujejo kot "rast" moralne odgovornosti, preko katere se povečuje predikcija s kognicije na akcijo.
Z vidika razlage odnaša med moralnim presojanjem in moralnim vedenjem oz. procesa od rekognicije moralne situacije do izvedbe moralne akcije velja omeniti novejšo psihološko teorijo ameriškega avtorja Jamesa Resta. Rcstova koncepcija moralnega razvoja se metodološko sicer tesno povezuje s Kohlbergovo, vendar se Kohlbergovo pojmovanje veže zgolj na načelo pravičnosti, ki posazenika vodi v njegovem moralnem razvoju, Rest pa govori o moralnosti kot o posebnih tipih socialnih vrednot, ki se nanašajo na to, kako ljudje med seboj sodelujejo in koordinirajo svoje aktivnosti z namenom vzdrževanja blagostanja v svojem socialnem okolju ter kako ljudje razrešujejo konflikte v medsedojnih interesih. Za pojav moralnega vedenja so nujno potrebni štirje temeljni procesi oz. komponente:
a)	sposobnost posameznika za interpretacijo določene situacije v smislu možnih akcij, ki bi in na kakšen način bi zadevale druge in njega samega ter na kakšen način bi soudeleženci hipotetične akcije pojmovali efekte teh akcij glede na njihovo koeksistenco,
b)	sposobnost presojanja, kateri način akcije jc pravilen, "fair", dober ali pravičen in na podlagi tega sposobnost determ inacijc možne linije akcije oz. sposobnost presojanja, kaj bi moral posameznik storiti v dani situaciji,
c)	sposobnost določanja prioritete moralnim vrednotam pred osebnimi, tako da sc odločitev formira kot namera za moralno pravilno akcijo,
d)	sposobnost izvedbe, vztrajnost in moč ega, ki omogočajo sledenje nameri o moralnem vedenju in premagovanju ovir.
Moralni razvoj po Restu ni rezultat enega ali enotnega procesa, čeprav eden lahko vpliva na druge. Vsak izmed štirih procesov predstavlja različne funkcijc. Procesi nasplošno sicer delujejo interaktivno, vendar ni nujno, da ima posameznik z visoko razvito eno komponento tudi adekvatno razvite ostale komponente. Interakcije med komponentami so kompleksne in ni nujno, da se pojavljajo po natančno določenem zaporedju, temveč "druga" komponenta lahko povzroči "prvo" ipd. Vsak izmed štirikomponentnih procesov vsebuje različne načine kognitivno afektivnih povezav, ki sc vključujejo v moralno vedenje, nc vsebuje pa splošnih osebnostnih potez, niti te štiri komponente ne predstavljajo štirih vrednot, ki konstituirajo moralno osebo. Obravnavamo jih lahko lc kot temeljne enote za analizo in spremljanje določenih načinov moralnega vedenja v specifičnih situacijah.
a) Prva kompomenta vsebuje identifikacijo tega, kar v dani situaciji lahko posameznik stori, razumevanje lastnih prvih cmocij v kontekstu tc situacije, ugotavljanje, kakšne bodo posledice hipotetične akcije za soudeležence situacije, identifikacijo vseh možnih načinov akcije ter specifično moralno normo, ki je v tem primeru aplikativna. Že pri interpretaciji zelo enostavnih situacij pa lahko prihaja do naslednjih težav:
-	Ljudje ne morejo vedno jasno pcrccpirati in interpretirati situacije in tako v svoji akciji nc implicirajo takšne moralne norme, kot bi jo sicer (Staub, 1978)8. Napačna interpretacija pa je lahko tudi defenzivna, ker ljudje zaradi defenzivne blokade ločijo nekatere informacije od zavedne prepoznave (delovanje ego obrambe);
-	med ljudmi obstajajo velike razlike glede senzitivnosti za dobrobit drugih;
-	določene socialne situacije lahko vzbudijo v posamezniku močne emocije šc pred podrobnejšim kognitivnim dekodiranjem, zlasti v situacijah močne privlačnosti ali odbojnosti cilja (Zajonc, 1980)8, zato posameznik odreagira na podlagi "primitivne" ali avtomatske kognicije s spremljajočim afektom, kar nc omogoča rcflektivnc sodbe in skrbnega tehtanja problema. Tako reagiranje bi lahko v nekaterih primerih označili tudi kot reagiranje na podlagi prve impresije, ki lahko sicer signalizira pomembne aspekte situacije, največkrat pa ovira objektivno sodbo. Afektivno vzburjenje kot prva impresija se pojavi neodvisno od posameznikove zavedne kontrole in ostane v vsakem primeru del situacije, ki jo interpretira. Posameznik sc je lahko lc bolj ali manj zaveda in jo upošteva v kontekstu tekoče situacije.
Prva komponenta zahteva tudi določeno stopnjo empatije, katere temelj je distres posameznika, ki ga sproži pcrccpcija distresa drugega. Čeprav jc empatija primarni afektivni odgovor, ki za svojo aktivacijo zahteva lc nizek nivo kognitivnega razvoja, pa ni popolnoma ločena od kognicije, saj razvoj kognicije transformira kvaliteto afekta. Otrok se žc v 3. letu starosti zave deprivacijc v življenjski situaciji drugega. Tako empatične sposobnosti žc v zgodnjem otroštvu prispevajo k razvoju prve komponente v moralnem razvoju.
b) Druga komponenta vsebuje načine, po katerih sc posameznik odloča, katera od akcijskih izbir je moralno pravilna oz. obravnava psihološka vprašanja formiranja moralnih sodb. K razlagi te komponente so prispevali predvsem kognitivisti (Piagct, Kohlbcrg, Rest), ko so iskali strategije posameznikovega definiranja pravilnega in nepravilnega ob prczcntaciji moralnih dilem. Odgovori na tc dileme, pojasnjevanja in dokazovanja so se konstituirali v bazo, ki označuje različne sisteme moralnega presojanja. Posameznik v takem postopku informacije najprej interpretira, nato pa se odloči, kaj bi moral storiti, kaj jc dobro in kaj slabo. Pomanjkljivost takih študij je v tem, da ostaja nejasno, kako bi subjekt dejansko realiziral svojo sodbo v realni situaciji in ali sploh ima sposobnosti, da akcijo izpelje do cilja.
Dejstsvo pa je, da ljudje s kumulacijo socialnih izkušenj razvijajo pojme o socialnih odnosih, možnostih socialne organizacije in kooperacije. Kognitivnosti npr. na vsaki stopnji moralnega razvoja predpostavljajo določen čut za "fair" odnose z ljudmi. Najbolj direktno se to kaže v Kohlbcrgovi drugi stopnji, kjer izmenjava uslug in recipročnost vrednot konstituirata "fair" odnos. Vzdrževanje dolgoročnih pozitivnih medsebojnih soglasij (stopnja 3) se tudi kaže v takem odnosu, saj izhaja iz spoznanja, da posameznik lahko "računa" na druge in obratno, na stopnji 4 pa iz spoznanja, da sc vede tako, kot predpisujejo zakoni, in pričakuje, da bodo drugi storili enako. Tako vsaj z vidika kognitivistov konccpti socialne kooperacije in spremljajoči pojmi o "fair" odnosih predstavljajo bazo za rešitev problema o odločanju, kaj je prav in kaj nc. V teh koncepcijah sc kognicija veže z afektom v smislu, da kognitivno razumevanje določene oblike socialnc organizacije implicira tudi
občutek moralne odgovornosti participantov za recipročnost medsebojnih odnosov, ki sc tako ne poskušajo okoriščati na račun poštenosti in pravičnosti drugih.
Vendar pa drugi teoretiki predpostavljajo tudi druge psihične procese, preko katerih ljudje presojajo pravilnost oz. nepravilnost dejanj. Tako npr. pripadnost sistemu prepričanj in ideologij lahko premaga vpliv posameznikovega čuta za pravičnost (I.awrence, 1979) , razlike pa se pojavljajo tudi med spoloma (Gilligan, 1982)9.
c) Pri tretji komponenti gre za določanje prioritete različnim, tako moralnim kot nemoralnim vrednotam. Moralni ideali lahko izgubijo v dani situaciji prioriteto na račun drugih vrednot, ki so za posameznika ali skupino pomembnejši. Zaradi tega med drugim tudi prihaja do diskrepanc med verbalnimi odgovori in aktualnim vedenjem. Do tega pojava pride že pri majhnih otrocih (Damon, 1977)8, ki vedo, kako bi sc morali obnašati, a kljub temu delajo drugače.
Teorije, ki govorijo v prid motivaciji za prefcrciranje moralnih vrednot nad drugimi, so npr.:
-	genetska teorija (Wilson, 1975), ki pravi, da jc evolucija oz. antropogeneza spodbujala altruistično vedenje,
-	Aronfreed, 1968, in Eysenck, 1976, govorita v prid hipotezi, da so strah, občutki sramu in krivde glavni motivatorji moralnih vrednot kot preferenc nad ostalimi,
-	Bandura, 1977, in Goldiamond, 1968, menita, da v tem primeru nc gre za posebno motivacijo, temveč v proccsu socialnega učenja ljudje lc odgovarjajo na različne podkrepitve v moralnih aspektih vedenja in da jc moralno vedenje posledica modeliranja socialno zaželenih vzorccv vedenja,
-	socialno razumevanje funkcioniranja medosebne kooperativnosti in načina, po katerem se izgrajujejo želeni socialni odnosi preko razširjanja socialnih izkušenj, lahko prevladajo nad egoccntrizmom, egoizmom, hedonizmom inutilitarizmom ter spodbujajo socialno odgovornost posameznika (Dewey, 1959, Piagct, 1965),
-	morala izvira iz človekovih identifikacij z različnimi mikro, makrosocialnimi pa tudi kozmičnimi variablami, nc pa izključno z vidika sebe in lastnih potreb (Durkheim, 1961, Erickson, 1958),
-	preferenca moralnih vrednot izvira iz empatije (Hoffman, 1976),
-	moralnost izvira iz potrebe po življenju v pravičnih in skrbnih odnosih v skupnosti (RawIs,
1971, Gilligan, 1977, Kohlbcrg, 1985),
-	moralnost izvira iz težnje po samointegriteti in samoidentiteti (Blasi, 1984, Damon, 1984).
Nobena izmed teh koncepcij pa nc daje zadovoljive razlage glede na to, da jc raziskovanje moralnosti zelo kompleksno in da vedno več determinant kot lc ena igra vlogo pri posameznikovem vedenju v določeni situaciji in v določenem času. Pri tem jc še vedno ključni problem, kako oceniti moč danega motiva oz. motivov v dani situaciji. Prcfereiranje moralne vrednote nad ostalimi poleg želenega cilja implicira relevantno vrsto kognitivne reprezentacije, pa tudi trenutno prisotnost pozitivnega afekta. Srečnejši odrasli (Isen, 1970)8 in otroci (Staub, 1978)8 so bolj altruistični kot bolj ali manj frustrirani in indiferentni posamezniki. Ljudje, ki se nasploh bolje počutijo, so bolj velikodušni in kooperativni, kar lahko označimo kot pozitivni efekt "gledanja svetle strani".
d) četrta komponenta se direktno veže na moralno vedenje, pri čemer jc pomemben faktor sposobnosti izvedbe moralnega dejanja moč ega. Posamezniki s šibkim egom, sicer lahko imajo visoko moč prepričanj, vendar jih velikokrat niso pripravljeni realizirati v konkretni situaciji (Krcbs, 1967) . Pomembna pa jc tudi kognitivna transformacija ciljncga objekta. Subjekti, ki so konfrontirani s ciljem, dlje časa vztrajajo v akciji cclo pod močnimi zunanjimi pritiski (Mishel, 1974) . Tudi pozitivno afektivno stanje pospešuje pcrsLstcntnost moralne akcijc že pri otrocih (Masters, Santrock, 1976) . Perzistcntnost akcije v končni fazi lahko determinira tudi sprememba posameznikove misli v toku moralnega dejanja (Staub, 1979)K.
Glede interakcije med komponentami velja omeniti zlasti naslednje:
-	Konccntracija na eno komponento v moralnem vedenju lahko zniža pozornost na drugo komponento. Če imajo npr. posamezniki občutek dolžnosti glede rešitve enega moralnega problema postanejo manj senzitivni za drugega, ki se začne preden sc prvi zaključi, tj. tisti, ki so intenzivno absorbirani v izvedbo rešitve v eni situaciji (komponenta 4), so manj senzitivni za interpretacijo druge situacije (komponenta 1) (Darley, Batson, 1973)8.
-	Subjekti se včasih vključujejo v defenzivno vrednotenje situacije, da s tem minimizirajo
občutke moralne obveze. Ko spoznajo posledice, izkrivljajo občutke obligacije z zanikanjem osebne odgovornosti, prevrednotijo situacijo in začnejo izvajati alternativne akcije. Ker sc izhodi komponente 2 nc skladajo z njihovimi prioritetami (komponenta 3) oz. ko jim izhodi te komponente nc ustrezajo, definzivno še enkrat vrednotijo in obrnejo interpretacijo same situacije (komponenta 1) (Schwartz, 1977, Bandura, Underwood, Fromson, 1975, Walstcr in Walstcr, 1975)8.
Pomemben Restov prispevek k teoriji moralnega razvoja jc v spoznanju, da nobena ločena variabla (ali komponenta) nc napoveduje moralnega vedenja v pomembni meri, temveč da kompenente moralnosti, ki jih je predvidel, funkcionirajo le interaktivno. Načini interakcije pa so situacijsko determinirani. Njegovo pojmovanje predstavlja poskus sinteze kognitivnega in situacijskega pristopa.
Proces od moralne kognicije k moralni akciji Rest smiselno razlaga kot proces v štirih fazah, ki pa sc lahko kompleksneje kombinirajo kot to predstavlja njegov nekoliko poenostavljeni model, tj. ob soočenju s konkretnosocio-moralnosituacijo posameznik le-to osmisli in identificira načine njemu dostopnih možnih akcij, ugotovi konsekvcncc teh akcij za vse protagoniste v situaciji, določi prioriteto vrednot in tako formira sodbo o tem, kaj "bi moral storiti". Taka sodba konstituira lc bazo odločanju. S svojim pojmovanjem pa jc poudaril pomembnost intrapsihičnih procesov, ki navzven ne kažejo opazljivih efektov, so pa primarnega pomena za manifestno vedenje.
Štiri komponente predstavljajo procese, ki se vključujejo v moralno dejanje, ne pa generalnih osebnostnih potez in vrednot, ki formirajo moralno sodbo in tako lahko služijo lc kot temeljne enote za analizo prcdikcije določenega načina akcije v kontekstu specifične situacije.
Restovo delo izhaja predvsem iz teoretske analize že obstoječih empiričnih raziskav o moralnem razvoju, hkrati pa predstavlja dober klasifikacijski okvir za dosedanje raziskave, npr.:
a)	komponenta 1 - način subjektove interpretacije situacije - vključuje Sclmanovo teorijo razvoja socialne kognicije in Hoffmanovo teorijo empatije,
b)	komponenta 2 - način definiranja možnih moralnih akcij - vključuje Kohlbcrgovo in Piagctovo teorijo moralnega razvoja in Damonovo teorijo razvoja samorazumevanja,
c)	komponenta 3 - način izbora prioritetnih vrednot - vključuje modele odločanja po Handuri in Aronfrecdu in delno Kohlbcrgovo teorijo moralnega presojanja,
d)	komponenta 4 - način izvedbe in sledenja nameri v akciji - vključuje teorije samoregulacijc Mischela, Krebsa in Stauba.
Restov model le teoretično predpostavlja, da sc moralno vedenje manifestira preko štirih notranjih kognitivno-afektivnih procesov. Študij, ki bi merile in ocenjevalc vse štiri proccse v dani situaciji in iz katerih bi lahko izvajali prcdikcije vedenja, do danes še niso empirično izvedli. Njegovih hipotez zato ne moremo niti potrditi, niti ovreči, saj zanje manjka empiričnih dokazov. Hkrati pa ta model ne predpostavlja univerzalnih sckvcnc v razvoju komponent in ima zaradi tega z vidika razvojne psihologije manjšo vrednost. Komponente sicer same po sebi nakazujejo logično sckvenco, vendar pa vsaka lahko vpliva na druge preko feedbackov. Razvoj moralnosti tako ne poteka preko stopenjskih sckvcnc z vedno višjo notranjo konsistentnostjo, čeprav avtor priznava, da se moralni odgovori tekom posameznikovega razvoja vse bolj diferencirajo in integrirajo na način, ki ga postulira Kohlberg v svoji šeststopenjski teoriji. Vendar pa posamezniki simultano sklepajo na več načinov hkrati, zato mora po Restovcm mnenju adekvatna deskripcija moralne presoje vsebovati tudi kvantitativni prispevek proporcev vsakega tipa odgovorov, ne lc globalne stopnje, ko jc to v svojih zgodnejših delih trdil Kohlberg.
Iz. Restove kritike Kohlbergovega načina vrednotenja moralnega presojanja izhaja tudi njegov DIT, ki naj bi prestavljal kompleksnejši test moralnega presojanja. DIT (ki siccr vsebuje enake dileme kot Kohlbcrgov intervju) meri razumevanje in prcfcrcnce moralnih sodb, ki so v testu prczentiranc, medtem ko Kohlbcrgov test poudarja spontano produkcijo odgovorov na odprta vprašanja, zato se zdi D IT z vidika ocenjevanja bolj objektiven. Ravno zaradi tega pa pri DIT-u ni jasno, na kakšen način subjekti razumejo itcmc, kar jc tudi lahko razlog za nekonsistentnost v odgovorih, ki tako nc rcz.ultatirajo zgolj presojanja po več tipih sklepanja hkrati. Bistvena pomanjkljivost DIT-a jc tudi v tem, da so itemi slabo razumljivi zgodnjim adolescentom (Zupančič, 1988), medtem ko jc njegova prednost v tem, da meri tudi preference oz. tretjo komponento moralnosti, ki predstavlja pomembnejši aspekt moralnosti kot zgolj druga komponenta (Kohlbcrgov preizkus).
Rest nekoliko pretirano poudarja specifičnost moralnega vedenja pred splošnostjo. Empirične raziskave siccr kažejo, da cclo na videz trivielnc spremembe v situaciji lahko vplivajo na moralno vedenje, npr. sprememba števila opazovalcev ali protagonistov v situaciji, spol eksperimentatorja, kvaliteta in kvantiteta medosebnih odnosov med protagonisti, zunanji izgled in privlačnost protagonistov, trenutna predhodna izkušnja, detajli v inštrukcijah subjektom ipd. 1'olcg tega različni situacijski faktorji na različne subjekte različno vplivajo, kar ustvarja pcrmutacije v interakcijah in onemogoča predikcijo. Možni izhod iz te situacijske konfuznosti Rest vidi v klasifikaciji situacijskih faktorjev glede na vse štiri komponente. Tako klasifikacijo je dejansko izvedel, kar predstavlja enega pomembnejših prispevkov h kontekstualncmu pristopu raziskovanja moralnosti, čeprav v svoji klasifikaciji ni predvidel tudi načina vpliva teh faktorjev na ljudi z različnimi
oscbnoslnimi karakteristikami. S svojim pojmovanjem je opozoril na pomembne situacijske probleme v moralnem vedenju, ki so vsaj v razvojnih teorijah pretirano zanemarjeni. Za kontekstualno prioriteto, vezano na procese moralnega vedenja, mu zlasti manjkajo empirično podprti dokazi na adekvatni metodološki podlagi. Med drugim nc navaja, v kakšnih situacijah moralnih dilem so situacijski faktorji pomembni in kako visoke so zveze. Verjetno bi v situacijah konvencionalnih dilem in v laboratorijskih pogojih (v katerih se taki eksperimenti pretežno izvajajo) našli več situacijske specifičnosti kot v globalnih moralnih dilemah z dolgoročnimi posledicami in v realnih življenjskih situacijah.
V splošnem lahko sklenemo, da psihologija do danes šc nima razvite celovite teorije moralnosti, temveč le niz razlag o tem pojavu, pri čemer jc zaradi narave predmeta merjenja zlasti pomanjkljivo raziskan odnos med moralnim presojanjem in moralnim vedenjem. Razumevanje in kompleksnejša razlaga tega odnaša pa zaenkrat še na zelo poenostavljen način osvetljujeta dolgoročni in fundamcntalni problem psihologije, moralnosti, ki se tako šc zdaleč ne približuje svoji izčrpnosti in končnemu cilju, tj. napovedovanju moralnega vedenja v realnih življenjskih situacijah.
LITERATURA
1.	HARTSHORNE H., May, M.A., Studies in the Nature of Character, McMillan, New York, 1928
2.	KLEINBERGER A., Theories of Moral Action, Journal of Moral Education, 1982, II.
3.	KOIILBERG, L., Candee, D., The Relationship of Moral Judgement to Moral Action, ed. Kurtincs W.M.,
Gewritz J.L.: Morality, Moral Behavior and Moral Development, J.Wiley and Sons, New York, 1984.
4.	KOIILBERG L., Colby A., Invariant Sequence and Internal Consistency in Moral Judgement Stages, ed.
Kurtincs W.M., Gewritz, J. L.: Morality, Moral Behavior and Moral Development, J. Wiley and Sons, New York, 1984.
5.	KOIILBERG L., The Psychology of Moral Development, Vol. II, Harper and Row Publ., San Francisco, 1984.
6.	KREBS D.,Gillmore J., The Relationship among First Stages of Cognitive Development, Role-Taking Abilities
and Moral Development, Child Development, 1982, Vol. 53.
7.	REST J.R., The Major Components of Morality, ed. Kurtincs W.M. Gewirtz J.L.: Morality, Moral Behavior
and Moral Development, J. Wiley and Sons, New York, 1984.
8.	REST J. R., Bcbcav M., Volker J., An Overview of the Psychology of Morality, ed. Rest J.R.: Moral
Development - Advances in Research and Theory, Pracgcr, New York, 1986.
9.	REST J.R., Thoma S.J., Moon Y.L., Gctz I., Different Cultures, Raccs and Religions, ed. Rest J.R.: Moral
Development - Advances in Research and Theory, Pracgcr, New York, 1986.
10.	THOMA SJ., Rest J.R., Bamett R., Moral Judgement, Behavior, Decision Making and Attitudes, Pracgcr,
New York, Wcstport, 1986.
Psihološka separacija v pozni adolescenci
POLONA SELIČ
POVZETEK
Separacija - individuacija predstavlja enega osrednjih in najbolj vplivnih pojmov psihoanalitične misli zadnjih dveh desetletij. Raziskave potrjujejo izjemen pomen, ki ga ima neuspeh v procesu sekundarne separacije - individuacije pri oblikovanju in vzdrževanju neprilagojenih vzorcev vedenja v adolescenci.
V raziska\n smo želeli osvetliti proces prilagajanja in separacije; predpostavljali smo, da separacija ne poteka enako pri moških in ženskah, vse to pa se kaže v načiiui in k\'aliteti življenja (modosebni odnosi, doživljanje sebe ipd.). V vzorec smo zajeli 272 študentov pr\>ega letnika Filozofske fakultete v študijskem letu 1989/90 (16% moških 84% žensk, starih 20 (58%), 19 (16%) ali 21 (20%) let. Uporabili smo PPl, PNS in vprašalnik o posebnostih, težavah in značilnostih življenja v času študija, ki smo ga sami razvijali v zadnjih treh letih. Potrdili smo nekatere razlike v prilagojenosti in osebnostnih potezah med študenti in študentkami. Sledtije imajo pomembno bolj konflikten odnos do očeta in moških, večje bojazni in občutja krivde. Študenti kažejo bolj problematičen odnos do nadrejenih, podrejenih in delno do prijateljev. Preko prilagojenosti smo sklepali na različen potek in izid procesa sekundarne separacije pri moških in ženskah. Rezultati opozarjajo na aktualnost separacijske problematike za preizkušance obeh spolov. Razlike med njimi govorijo v prid tezi o manjši separiranosti žensk.
ABSTRACT
PSYCIIOL OGICAL SEPARA TION IN LA TE ADOLESCENCE
Separation - individuation represents one of the main and most influential concepts of psychoanalytical thought during the past two decades. Research affirms the exceptional impact which failure has on the process of secondary separation - indinduation for the formation atul maintenance of unadaptable behavior patterns during adolescence.
This research attempts to clarify the processes of adaptation and separation. We presumed that separation does not proceed equally in males and females, and that this is also shown in the manner and quality of life (interpersonal relations, experience of one's self, etc.). 272 students enrolled in the first year of the Faculty of Arts in the term 1989/90 (16% males, 84% females, of this 16% were 19 years old, 58% were 20 years old and 20% were 21 years old) were embraced in the sample study. We applied L PI, PNS and a qustionnaire on the peculiarities, difficulties and characteristics of their life during the period of studies. The latter questionnaire was developed by ourselves during the last three years.
We confirmed some differences in the adaptation and personality traits of male and female students. The latter have a much more conflicting relation with their fathers, a greater fear of them and a feeling of guilt. Male students display a more problematic relationship to tlwir superiors, subordinates and partly also to their friends. Through adaptation, we deducted the different process of secondary separation and outcome of this process in males and females. Results point out the significance problems of separation haw for both the studies sexes. Differences between them speak on the behalf of the thesis that females have less separational tendencies.
1. OPREDELITEV POJMA
Scparacija - individuacija jc ena centralnih in bolj vplivnih paradigem, ki so se v zadnjih dvajsetih letih pojavile v psihoanalitičnem teoretskem okviru. Gre za psihološko scparacijo in občutek identitete samostojnega, avtonomnega posameznika, kar pomembno vpliva na zdravo prilagajanje (aktivno poravnavanje) v okolju. Mahlcr (1968; po Nikolič, 1982) je scparacijo - individuacijo v zgodnjem otroštvu opisala kot dva niza med seboj odvisnih procesov:
1.	spremembe v vedenju, fleksibilnost, s katero otrok doseže avtonomnost v svojih aktivnostih; sposobnost, da deluje neodvisno od matere;
2.	spremembe v mentalnih rcprczcntacijah - stopnja in stabilnost diferenciacije predstav sclfa in objekta; otrok sprejema sebe kot (od matere) ločeno osebno.
Blos (1979; po Coleman in Ilcndry, 1990) je opozoril na sekundarni proces separacijc - individuacije v adolcsccndi, ko naj bi prišlo do "opuščanja odvisnosti od družine in do sproščanja infantjlnih objektnih odnosov". Adolescent mora preseči intcmaliziranc objektne reprezentacije, izoblikovane v zgodnjem otroštvu, ter izgraditi self, ki jc različen (povsem dcfcrcnciran) in individualiziran v odnosu do rcprczcntacij starševskih objektov. S tem sc zmanjša njegova odvisnost od starševskih introjektov na področju lastne vrednosti in standardov vedenja. Pride do samorcgulacijc, samovrednotenja in samodefiniranja na kvalitativno drugačen način. Funkcioniranje adolcsccntovcga cga postaja avtonomno v odnosi do zahtev starševskih modelov identifikacije.
Josselson (1980; po Kapor-Stanulovič, 1988) jc individuacijo pri adolescentih opisal v štirih fazah:
1.	ločitev od staršev
- označuje izjemna kritičnost do staršev, njihovih vrednot, prepričanj in stališč; adolcsccnt globoko doživlja drugačnost od staršev in v skrajnih primerih zavrača vse, kar je kakorkoli povezano z njimi;
2.	preizkušanje (prakticiranjc)
- je obdobje preverjanja lastne neodvisnosti; adolcsccnt preizkuša svoje odločitve in usmeritve, sklepa poznanstva zunaj kroga družine (kot nadomestilo za prejšnje emocionalne vezi);
3.	ponovno približevanje
-	nastopi kot posledica občutkov izgubljenosti in strahu pred neodvisnostjo, pojavi sc potreba po varnosti doma, ki privede do ponovnega zbliževanja, to pot (bolj) neodvisnih in samostojnih osebnosti, ko veljajo svobodno odločanje ter prostovoljno sodelovanje, ne pa brezpogojna, avtomatična ubogljivost; zveza adolescenta in njegovih staršev sc začne korenito spreminjati;
4.	utrditev (konsolidacija)
-	adolescent postane relativno neodvina osebnost, zato lahko dopušča in sprejema podporo
s strani staršev; zbliževanje z njimi ga ne ogroža več, vsemogočnosti njegovega vpliva sc ne boji; s tem je individuacija dosežena.
Potek in izid psihološke separacije vplivata na osebnostno organizacijo in prilogoditev. Avtorji različno opisujejo to razvojno nalogo (Blos, 1980,88; po Colemal in Ilendry, 1990; Jossclson, 1980; po Kapor-Stanulovič, 1988), vsi pa poudarjajo pomen postopne razrešitve nasprotja med občutkom povezanosti, vpetosti v družiaskc odnose in vzpostavitvijo avtonomnega funkcioniranja cga. Adolescent mora doseči ravnotežje med določenostjo s starševskimi identifikacijskimi in njihovo popolno izolacijo (Coopersmith, Grotcvant, 1979, 1982; Conger, 1984; po Coleman in Ilendry, 1990). Takšen nivo delovanja ego funkcij je nujen za zrelo poravnavanje z okoljem. Slabše funkcioniranje ega v adolescenci se povezuje z narcističnimi in borderline osebnostnimi motnjami (Coonerty, 1987; Noam, 1988) ter s samomorilnimi mislimi (Wade, 1987; vse po I^apslcy in Rice, 1989). Slabša psihološka separacija lahko pogojuje mnoge emocionalne probleme, ki jih jc pogosto mogoče srečati v posvetovalnicah za študente (Hoffmann, 1981; po Goldner-Vukov, 1988); številne težave, ki privedejo študente v centrc za mentalno zdravje, so simptomatični odraz borbe za individuacijo. Po Blosu (1979; po Coleman in Ilendry, 1990) so motnje ego funkcioniranja, kot so impulzivnost, študijske težave, pomanjkanje ciljev, odlašanje, slaba volja in negativizem, odraz krize in/ali neuspeha pri separaciji od infantilnih objektov in pomenijo stranpot v proccsu individuacijc.
Hoffmann (1984) jeopredelil psihološko separacijo kot multidimenzionalnikonstrukt, ki zajema štiri vidike tega procesa. Meni, da jc mogoče značilnosti primarne separacijc
-	individuacijc analogno konccptualizirati v razvojnem obdobju pozne adolescence in v zvezi s tem opisal štiri vidike neodvisnosti (separiranosti, individuacijc) - funkcionalno, emocionalno, konfliktno in stališčno.
Prizadevanje otroka, da bi deloval neodvisno od matere, se v adolescenci pokaže kot sposobnost za urejanje in uravnavanje praktičnih in osebnih zadeva brez posredovanja staršev - to je funkcionalna neodvisnost. Otrok v razvoju diferencira mentalne rcprezentacije selfa in objektov, v adolescenci pa pride do diferenciacije stališč, vrednot in verovanj v odnosu adolescent - starši. Tako je stališča neodvisnost posameznikova slika o sebi kot enkratni osebnosti, ki ima svoja lastna prepričanja, vrednote in stališča. Emocionalna odvisnost otroka od matere jc zelo kompleksna, zajema tako pozitivna čustva bližine, kakor tudi negativna čustva, ki izvirajo iz frustracij in konfliktov. Iz tega izhajata konfliktna in emocionalna neodvisnost; slednja pomeni osvoboditev od pretirane potrebe po bližini, odobravanju in emocionalni
podpori staršev. Konfliktna neodvisnost se kaže kot prenehanje hudih občutkov krivde, anksioznosti, nezaupanja, maščevalnosti in jeze v zvezi s starši.
2. EMPIRIČNO PROUČEVANJE SEKUNDARNE SEPARACIJE - INDIVIDUACIJE
Študije o procesu scparacije - individuacije so maloštevilne, čeprav gre za fenomen, ki jc središčnega pomena za poravnavanje z okoljem v adolescenci. Vzroke lahko iščemo v pomanjkanju ustreznih strategij, saj je Hoffmann šele leta 1984 razvil Vprašalnik psihološke scparacije PSI (Psychological Separation Inventory), kar je prvi tovrstni instrument sploh. Pred tem je Sherman leta 1964 (po Hoffmann, 1984) konstruiral Vprašalnik emancipiranosti študentov; nekatere njegove postavke je kasneje uporabil Hoffmann za skalo psihološke scparacije. PSI je sestavljen iz štirih podskal (analogno vidikom konstrukta sekundarne scparacije):
1.	funkcionalno neodvisnost (Functional Independence)
-	ko odraz adolcsccntovc zmožnosti, da sam usmerja svoje življenje (reševanje praktičnih in osebnih problemov) - npr.: Materina (očetova) želja jc vplivala na mojo izbiro prijateljev.
2.	stališčna neodvisnost (Attitudional Independence)
-	kaže adolescentovo avtonomno razhajanje s stališči, vrednotami in prepričanji staršev npr.: Moja stališča o vzgoji otrok so podbna stališčem moje matere (očeta).
3.	emocionalna neodvisnost (Emotional Independence)
-	jc stopnja neodvisnoti od odobravanja, podpore in bližine staršev - npr.: Včasih telefoniram domov samo zato, da slišim materin (očetov) glas.
4.	konfliktna neodvisnost (Conflictual Independence)
-	pomeni odsotnost pretiranih občutkov krivde, nezaupanja in jeze v adolcscentovcm odnosu do staršev - npr.: Počutim se krivega(-o), čc nc pišem materi (očetu) dovolj pogosto.
Od 138 postavk jih pol zajema odnos z materjo, druga polovica pa sc nanaša na odnos z očetom. Preizkušanci odgovarjajo na petstopenjski lestvici Ixkcrtovcga tipa (0 .... zame sploh nc velja / 4 .... izrazito velja zame). Višji rezultat kaže na boljšo separiranost.
3. POVEZANOST PSIHIČNE SEPARACIJE IN DRUŽINSKE DINAMIKE
PSI seje poka/al kot zanesljiv instrument in pomeni velik prispevek k razumevanju obdobja pozne adolescence, čeprav narava podatkov, ko samo študenti opisujejo svoje perccpcije odnosov s starši, odpira lc omejene in morda nekoliko pristranske perspektive. Raziskave so sledile trem vodilnim usmeritvam, ki se ukvarjajo s problematiko družine: psihodinamski, sistemski in vedenjsko-kognitivni:
1.	proučevanje poveznosti separacije - individuacijc in različnih vidikov prilagajanja, vključno z vplivom spola adolescenta na opisano zvezo (Hoffmann, 1984); Lopez, Campbell in Watkins, 1986; Hoffman in Weiss, 1987; Ixpsley, Rice in Shadid, 1989);
2.	odkrivanje zvez med psihično scparacijo in strukturo družine (I^opcz, Campbell in Watkins, 1988);
3.	povezanost psihičnescparacijcs specifičnimi kognitivno-vedenjskimi indikatorji motenj prehranjevanja pri študentkah. Pregled raziskav kaže nekatera razhajanja, kar jc zavoljo kompleksnosti procesa sekundarne separacije - individuacijc razumljivo.
3.1. PSIIIODINAMSKA RAZI AG A
3.1.1. HOFEMANNO V A ŠTUDIJA O PSIHOLOŠKI SEPARACIJI V POZNI ADOLESCENCI
Hoffmann (1984) jc proučeval zveze med štirimi vidiki konstrukta psihološke scparacijc in prilagojenostjo v celoti / pri delu (študiju) / v erotično-scksualnih odnosih. Izhajal je iz teoretičnih osnov psihoanalize in teorije strukture družinskih odnosov, raziskavo pa je zasnoval na ideji, da se mora adolescent psihološko ločiti od staršev, ob tem pa ohraniti pozitivne družinske vezi, kar mu skupaj omogoča uspešno prilagoditev (pri delu in v ljubezni). Napovedal jc pozitiven odnos med vsemi vidiki neodvisnosti in prilagojenostjo. Odkril je zvezo med konfliktno neodvisnostjo od obeh staršev in boljšim funkcioniranjem na polju erotično-scksualnih odnosov pri Študentkah in študentih. Konfliktna, ambivalentna čustva do staršev vodijo v stanje nezaupanja, osebne neadekvatnosti ali negotovosti v intimnih odnosih, kar zavira adolcscentovo(-kino) polno predajanje v situacijah dejanja in/ali sprejemanja.
Večja emocionalna neodvisnost študentk in študentov je pomembno povezana z uspešno akademsko prilagoditvijo. To se ujema s Tcybcrovo (1983) ugotovitvijo, da težave v proccsu sekundarne separacije zmanjšujejo uspeh pri študiju. Adolcscentova(-kina) prekomerna potreba po emocionalni podpori staršev lahko močno ogrozi njegovo (njeno) produktivnost in študijsko učinkovitost. Pri študentkah določa večja konfliktna neodvisnost od obeh staršev boljšo splošno prilagojenost, medtem ko velja za študente zveza med večjo konfliktno neodvistnostjo od očeta in boljšo
akademsko prilagoditvijo. Večja emocionalna neodvisnost od očeta jc povezana še s kvaliteto ljubezenskega življenja študentk.
Izhodiščni hipotezi nasprotuje negativna korelacija med stališčno neodvisnostjo in osebnostno prilagojenostjo (za moške in ženske). Odnos je mogoče razumeti, če opredelimo podobnost v stališčih in vrednotah kot odraz internalizacije starševskih objektov (Blos, 1979; po Coleman in Hendry, 1990). Večja podobnost v naziranju in vrednotenju med adolcsccntom(-ko) in njegovomi (njenimi) starši omogoča boljšo kvaliteto njihovih odnosov, kar vodi tudi v ustreznejšo osebnostno prilagojenost mladega človeka. Izjemno razhajanje lahko rezultatira v uporništvu, ki ga razumemo še kot manifestacijo manjše konfliktnc neodvisnosti. Hoffmann opozarja, da jc odnos med psihološko scparacijo in prilagojenostjo (v smislu aktivnega poravnavanja z okoljem) tesno povezan tako s spolom adolescenta kot s spolom staršev.
Vpliv spola na proccs sekundarne separacije in prilagajanja je bil deležen pozornosti še nekaterih drugih avtorjev. Schwartz in Zuroff (1979) sta odkrila zvezo med depresivnostjo študentk in nekonsistentnostjo starševske ljubezni, kjer očetova nekonsistent pojasni dvakrat večji delež variance. Kasneje sta Schwartz in Getter (1980) potrdila hipotezo, da je stopnja konfliktnosti v družini primerna psihologična osnova za predikcijo nevrotičnosti in drugih psihopatoloških stanj pri študcntih(-kah); prcdikcijc pa so mediirane šc s spolom adolescenta in dominantnega starša - nevrotične študentke praviloma izvirajo iz visoko konfliktnih družin z dominanlnim očetom, nevrotični študenti pa naj bi prevladovali v visoko konfliktnih družinah z dominantno malerjo. Teybcr (1983) jc opisal družinsko dinamiko, v kaleri se ob šibkem in/ali konfliktncm partnerskem odnosu razvije disfunkcionalna koalicija mati - otrok, ki izključuje tesnejši otrokov odnos z očetom.
Rezultati opisanih raziskov kažejo, da ima za zadovoljujočo prilagoditev v obdobju pozne adolescence večji pomen adekvatna psihološka separacija od istospolncga starša. Na takšen izid intcrkacij v družini gotovo vplivajo značilnosti socializacije, kjer je v ospredju zahteva po samostojnosti pri dečkih, jača pa sc odvisnost dcklic (Fagot, 1974; Maccoby in Jacklin, 1974). Različen socializacijski pritisk in običajno večja navezanost matere in otroka tako bolj ogrožala adolcsccntke v procesu sekundarne scparacije - individuacije.
3.1.2. POJAV DEPRESIVNOSTI V PROCESU PSIHOLOŠKE SEPARACIJE IN PRILAGAJANJA NA NOV NAČIN ŽIVIJ ENIA MED ŠTUDIJEM
Campbell, I opez in Watkins (1986) so ugotavljali vpliv spola študentov na potek scparacije - individuacije ter na prilagajanje collcgcu (College Adjustment). Da bi presegli pomanjkljivosti prejšnjih študij, so dodali še dimenzijo depresivnosti in proučevali vpliv le-te na psihološko scparacijo in prilagojenost. Študenti so pokazali pomembno višjo stopjo sespariranosti (višji rezultat na PSI) od svojih kolegic. Odnos med scparacijo - individuacijo in prilagojenostjo pa je bil, v nasprotju z rezultati Hoffmannove študije, negativen; korelacija jc bila sicer statistično pomembna lc za
študentke. Razliko je mogoče razložiti z uporabo različnih instrumentov. Avtorji so merili prilagojenost na eollega s CAI (College Adjustment Inventory), ki obsega štiri podskale za določanje akademske, socialne, oscbnostno-emocionalnc in institucionalne prilagojenosti. Hoffmann pa je uporabil ček-listo pridevnikov (Skala splošne osebnostne prilagojenosti), ki rcflcktira stopnjo konformnosti z grupo, kar lahko deluje neprivlačno za adolescente z visokim rezultatom na PSI.
Frieze, Parsons, Johnson, Ruble in Zcllman (1978) so opravili pregled študij o osebnostnem razvoju žensk in ugotovili, da v zgodnji odraslosti (pozni adolcsccnci) pri ženskah adekvatna prilagoditev nc vključuje separacije.
Mogoče je tudi, da se manj separirane študentke hitro prilagodijo zahtevam akademskega okolja, da bi s tem ugodile staršem ter ohranile njihovo podporo in odobravanje.
Pri študentkah so odkrili še pomembno negativno zvezo med depresivnostjo in psihološko separacijo, medtem ko med depresivnostjo in prilagojenostjo niso našli povezav. Hipoteza, da je separacija od starša istega spola bolj povezana z zadovoljivo prilagojenostjo in depresivnostjo, ne velja ne za študente nc za študentke. Na interrelacije pa pomembno vplivajo vidik neodvisnosti, polje prilagajanja in spol adolescenta, oziroma starša. Pri študentkah sc depresivnost manjša z napredovanjem procesa separacije, po drugi strani pa je višja stopnja individuacije pri njih povezana s slabšo prilagojenostjo - pozitivni učinki na emocionalno stanjo študentk sc vežejo na manj ustrezno prilagoditev akademski situaciji. Pri študentih separacija nima tako opaznega vpliva.
3.1.3. PREVERJANJE VELJAVNOSTI POVE7AV MED STOPNJO PSIHOLOŠKE SEPARACIJE IN PRILAGODITVIJO NA COLLEGE
Lapsley, Rice in Shadid (1989) so ponovili raziskavo o odnosu med psihološko separacijo in prilagojenostjo, posebej pa so izpostavili razliko med bruci in starejšimi študenti. Za bruce pomeni začetek študija enega prvih življenjskih preobratov (ločeno življenje od staršev, prijateljev, študijske obveznosti in red, organizacija vsakodnevnega bivanja, stopanje v nove socialne odnose in vlogo) in zelo velik prilagoditveni izziv.
Prilagoditev na eollege so merili s CAI, saj so želeli preveriti napovedno vrednost rezultatov na PSI za različne vidike prilagajanja. Preverili so tudi vpliv spola na potek in izid proccsa separacije in na prilagoditev. Bruci (obeh spolov) so poročali o večji funkcionalni in stališčni odvisnosti od obeh staršev ter o večji emocionalni odvisnosti od matere. Starejši študenti (obeh spolov) so pokazali večjo konfliktno odvisnost od očeta. Rezultati kažejo, da se razvojna naloga sekundarne separacije, ki se začne v zgodnji adolcsccnci (Lapsley in Rice, 1988), verjetno z nastopom pubertete (Blos, 1962; po Coleman in Hendry, 1990), nc konča nujno že v pozni adolescenci. Pretirana občutja krivde, anksioznost, maščevalnost in jeza na starše (konfliktna odvisnost) so močno prisotni tudi ob koncu študija. Najbrž leži razlaga v finančni odvisnosti, ki navadno vključuje tudi določeno kontrolo s strani staršev.
Tako sc lahko prava konfliktna neodvisnost dopolni šele s diplomo in/ali zaposlitvijo (popolni vstop v svet odraslih).
Rešitev separacijskih nalog ni na vseh štirih dimenzijah enaka. Študentke so izrazile več emocionalne, funkcionalne in stališčne odvisnosti od matere in večjo emocionalno odvisnost od očeta, kar potrjuje ugotovitev prejšnje raziskave o višji stopnji separiranosti pri moških. Vprašamo pa se lahko, ali so navedeni rezultati dovoljšnji indikator večje problematičnosti razvoja ego funkcioniranja pri ženskah. Jossclson (1988) meni, da jc razvoj ego identitete pri ženskah usmerjen k ohranjanju odnosov in povezanosti z drugimi; žeaskc opredeljujejo sebe zmeraj v okviru odnosov, zategadelj so zanje vprašanja zvestobe, sorodstva, skupnosti bolj ključna kot problem avtonomije in/ali scparacije. Tako jc mogoče, da študentke zavoljo večje občutljivosti za medosebne odnose in potencialne konflikte, poročajo o odnosih s starši z večjo zaskrbljenostjo.
Večja psihološka odvisnost pri ženskah pa sc ni povezala s slabšo prilagoditvijo na college, kot je bil to primer pri raziskavi Campbclla in sodclavccv (1988).
Bruci so poročali o večji izraženosti težav na področju socialnega in oscbnostno-emocionalncga prilagajanja. Osebnostno-emocionalna prilagojenost je pri njih povezana s funkcijsko in emocionalno neodvisnostjo od matere. Enako zvezo so odkrili tudi pri starejših študentih, pri katerih pa jc bila osebnostno-emocionalna prilagojenost povezana še s konfiiktno neodvisnostjo od očeta. Za starejše študente je značilna tudi povezanost med akademsko prilagojenostjo in emocionalno ter konfiiktno neodvisnostjo od očeta.
Vidiki psihološke scparacije očitno ne morejo služiti kot osnova za napovedovanje celotnc prilagojenosti v akademskem okolju. Emocionalna neodvisnost od matere se veže predvsem na osebnostno-cmocionalno prilagojenost (pri brucih in starejših študentih) in se nanaša na pritožbe adolescentov o stresih in poročila o njihovih somatskih korelatih. Zdi se, da prinaša psihološka neodvisnost predvsem intrapsihične ugodnosti v smislu občutka psihičnega blagostanja.
Kunce in Priesmcyer (1985) menita, da stres ob prihodu na univerzo ni zgolj odraz potreb po osebni neodvisnosti in prilagoditvi življenjskih spremembam, ampak se nanaša tudi na temeljno razvojno nalogo tega obdobja - sekundarno scparacijo. Podobno jc ugotovila Wechter (1983) - ob adolesccnotovcm dozorevanju in poskusih ločevanja od družine prihaja znotraj tega sistema do rušenja ravnotežja, negotovosti in konfliktov, kar vse zahteva prestrukturiranje modela družinskih odnosov. Starši bi morali vzpodbujati avtonomnost, reducirati interakcije z adolcscentom(-ko), ki ga(jo) nezavedno zavirajo v procesu individuacije, ter utrditi svoj partnerski odnos. Opisano se ujema s spoznanji teorije družinske strukture (Kleimann, 1981; Minuchin, 1974; Teyber, 1981), da so za optimalno strukturo družine značilne jasne intcrpersonalnc meje in trden, stabilen zakon staršev, kjer je določena hierarhična avtonomija partnerske diadc in ni neprimernih koalicij z otroki. Nasprotno pa medosebni odnosi s prekomerno vpletenostjo in slabo difcrenciranostjo, skupaj z napačno usmerjeno navezanostjo in zakonskimi konflikti, ovirajo ustrezno psihološko scparacijo ter ogrožajo prilagojenost posameznika (Lopez, 1986).
3.2. OPREDELITEV DRUŽINE KOT SISTEMA
Vpliv družinske dinamike na osebnostni razvoj študentov so raziskovali v dveh smereh:
1.	kot odnos med strukturo družine in prilagojenostjo na college;
2.	kot odnos med psihološko separacijo in prilagoditvijo na eollegu.
Relativno neraziskane pa ostajajo povezave med pretirano konfliktnostjo v družini (šibak partnerski odnos, zamenjane vloge starši - otrok, neprimerne koalicije z vključevanjem starša nasprotnega spola) in prilagojenostjo na akademsko okolje. Redki rezultati opozarjajo na obstojo multiplih zvez med družinsko strukturo in procesom separacije - individuacijc.
3.2.1. VPLIV DRUŽINSKE STRUKTURE NA PSIHOLOŠKO SEPARACIJO IN PRHA G ODITE V NA COLLEGE
Ix>pcz„ Campbell in Watkins (1988) so družinsko strukturo, sekundarno separacijo in prilagoditev na college opredelili kot multidimenzionalne konstrukte, ki stopijo v interakcijo v času pozne adolesccnce. Avtorji so skušali odkriti intcrrclacijo med strukturo družine in psihološko scparacijo, oziroma med psihološko separacijo in prilagoditvijo na college. Struktura družine in izid procesa scparacijc sta pomembno povezana, kar potrjuje izhodišča teorije družinske strukture (v družinah z visoko stopnjo zakonskih konfliktov in drugih disfunkcijh je možen tudi konflikt ob mladostnikovi scparaciji; družine z nizko stopnjo konfliktnosti poročajo o bistveno manjših separacijskih problemih). Moški in ženske se različno odzivajo na neustrezno strukturo: moški ohranijo konfliktno odvisnost in dosežejo stališno neodvisnost, ženske pa poročajo o vseh štirih vidikih odvisnosti, kar pomeni, da so v družinah s strukturnimi disfunkcijami adolesccntkc nekako postavljene v vloge, katere jim služijo kot sredstvo za ohranjanje starševske podpore in zaščite.
Druga pomembna relacija predstavlja dimenzijo intcrpcrsonalnega kontakta (relativno neodvisno od konfliktnosti partnerskega odnosa staršev), ki kaže stopnjo notranje diferenciacije družine. Dobro diferencirana struktura ne dopušča prekomerne vpletenosti in neustreznih koalicij, kar (kljub morebitnim zakonskim konfliktom) rczultira v višjih dosežkih adolesccnta(-ke) na PSI. Dobro diferencirana družina, kjer med starši ni konfliktov, vodi adolescenta(-ko) v odvisno navezanost, ki se odraža v nizkem rezultatu na PSI.
Psihološko separacija in prilagoditev na college sta povezani v smislu konfliktne navezanosti med študcntom(-ko) in starši, kar povečuje emocionalne težave, vse to pa lahko (vendar ne nujno) vpliva na ostale parametre prilagoditve na college.
Tako lahko povzamemo, da zakonski konflikti v primarni družini ne predstavljajo nujne ovire za adekvatno individuacijo adolescenta. Bolj pomembne so disfunkcije sistema (v obliki prekomerne vpletenosti ali zamenjanih vlog), ki so rizični dejavniki za kasnejši konflikten odnos študcnti(-ka) - starši ter za slabšo prilagoditev.
3.3. VEDENJSKO - KOGNITIVNI PRISTOP (Povzeto po Friedlander in Siegel, 1990)
Novejše raziskave so osvetlile odnos med sekundarno scparacijo in nekaterimi specifičnimi pojavi, kot so motnje hranjenje pri študentkah (bulimija, anoreksija), ki naj bi bile povezane z razločnimi kognitivnimi intrapsihičnimi in družinskimi značilnostmi.
Becker, Bell in Billington (1987) so ugotovili, da bulimične študentke, motene na področju ego funkcioniranja (zlasti v načinih, na katere stopa ego v objektne odnose), v dosti večji meri poročajo tudi o separacijskih bojazni in pomanjkanju občutka avtonomnosti v medosebnih odnosih.
Strobcr in Humprey (1987) sta proučevala družinske odnose pri adolescentih z bulimijo in/ali anoreksijo in odkrila jasno družinsko disfunkcionalnost, s posebej izraženim negativnem, celo sovražnim odnosom staršev do otrokovih emocionalnih potreb, njihovo preveliko vmešavanje ter vsiljevanje.
Bruch (1985) in Wilson (1983) menita, da ima ravno proces scparacije -individuacije pomembno vlogo pri vzdrževanju motenj hranjenja. Minuchin, Rosman in Baker (1978; po Goldncr-Vukov, 1988) so opisali kontrolno funkcijo, ki jo imajo otrokove motnje hranjenja v "visoko zapletenih družinah", kjer vlada prepoved individualne avtonomije.
Bruch (1985) jc pojasnil, kako premalo odzivna mati (takšna, ki nekonsistentno in neustrezno zadovoljuje potrebe otroka - zlasti v zvezi s hranjenjem) prispeva k oškodovanosti na področju oblikovanja telesne identitete. To privede do izkrivljenega zavedanja fizioloških funkcij in potreb; otrok (predvsem deklice) se ne nauči razlikovati telesnega od emocionalnega in/ali medosebnega. Starši zavirajo otrokovo osamosvajanje in avtonomijo, čeprav je ta že sam po sebi navadno pretirano ubogljiv in konformen z njihovimi zahtevami. Puberteta prinese poleg fizioloških sprememb tudi nove emocionalne iz socialne zahteve; mladostnik(-ca) skuša svoje potrebe pretirano kontrolirati, obsesije in kompulzijc v zvezi s telesno težo, hrano in fizično samopodobo pa lahko vodijo v stradanje.
Friedlander in Siegel (1990) sta preverili povezavo med izkrivljenostjo procesa scparacije - individuacije in vedenjskem ter kognicijami, ki so indikator motenj hranjenja pri študentkah. Uporabili sta več instrumentov:
1.PSI
2.	DS - Differentiation of Self Scale
za določanje difcrcnciranosti predstav selfa in objektov, razlikovanja med sabo in drugimi, zmožnosti ločevanja svojih in tujih želja, interesov ipd.;
3.	PB - Permeability of Self Scalc
meri propustnost meja, kaže pogostost starševskega vsiljevanja v zvezi z mladostnikovimi(-cinimi) odnosi zunaj družine, lastnino in videzom;
4. EDI - Eating Disorders Inventory
vprašalnik motenj prehranjevanja; zajema
osem podskal:
-	(gon) težnja po vitkosti - Drive for
Thiness
-	(bulimija) požrešnost - Bulimia
-	nezadovoljstvo z lastnim telesom - Body
Dissatisfaction
-	neučinkovistost - Ineffectiveness
-	perfekcionizem - Perfectionism
-	nezaupanje v medosebnih odnosih -
Interpersonal Distrust
-	interoceptivna zavest - Interoceptive
Awareness
-	zrelost - Maturity
Avtorici sta analizirali odnos študentk z vsakim staršem posebej. Odnos z materjo se jc pokazal kot bolj kompleksen - izstopata direktna zveza med diferenciacijo predstav sclfa/objektov in bulimijo, neučinkovitostjo, nezaupanjem v medosebnih odnosih, interoccptivno zavestjo in zrelostjo; ter obratno razmerje med emocionalno in funkcionalno neodvisnostjo in težnjo po vitkosti.
V odnosu z očetom se kaže zveza med difcrenciranostjo predstav self/objekti(-i) in konfiiktno neodvisnostjo na eni strani ter bulimijo, težnjo po vitkosti, neučinkovitostjo, interoccptivno zavestjo in zrelostjo na drugi. Očitno sta konfliktna in emocionalna (ne)odvisnost, skupaj s šibkim zavedanjem individualnosti, ustrezna prediktorja za bulimijo, pretirano težnjo po vitkosti, nezaupanje v medosebnih odnosih, nezrelost, prepričanje v lastno neučinkovitost in za nesposobnost razlikovanja med emocijami.
Podskala "Neučinkovitost" na EDI diskriminira študente(-ke) z motnjami hranjenja (Garner, 1986. Zajema postavke, ki kažejo na negativno samovrednotenje, nejasen občutek osebne kontrole, doživljanje sebe kot nekoristne ter neadekvatne osebnosti. Podskala "Težnja po vitkosti" seje pokazala kot primarni kognitivno-vedenjski indikator anoreksije (Garner, 1984) in odraža pretirano skrb za vitkost, dieto ipd.
DS skala pomembno opredeli odnos z materjo in očetom. Postavke določajo hipersenzibilnost in občutek zlitosti z drugimi, kar je značilnost narcističnih osebnosti. Med narcističnimi karakteristikami anoreksije (Goodsitt, 1985) izstopa nezmožnost samoregulacijc in vzdrževanja realističnega in konsistentnega občutka selfa, kar je mogoče prepoznati tudi pri grandioznih, eksibicionističnih in tiranskih osebah.
3.4. POVZETEK IN SKLEPI
Opisane raziskave so potrdile izjemen pomen, ki ga ima neuspeh v procesu sekundarne separacije - individuacijc pri oblikovanju in vzdrževanju neprilagojenih vzorcev vedenja v adolcsccnci.
Razvojni koncepti v splošnem predstavljajo pozitiven odnos med psihološko separacijo in prilagoditvijo na življenjske izzive in naloge v pozni adolescenci in zgodnji odraslosti. Emocionalne in vedenjske motnje v tem obdobju so povezane z neuspešno separacijo na relaciji starši - adolescent.
Razvojno nalogo separacije študenti in študentke različno tolmačijo in doživljajo, zato nekateri avtorji menijo, da je za opisovanje proccsa individuacijc pri ženskah pojem "separacija" neustrezen ter izpostavljajo pojme, kot so "povezanost", "naklonjenost", "stik" in "skupnost".
4. SEKUNDARNA SEPARACIJA - INDIVIDUACIJA, OSEBNOSTNA STRUKTURA IN PRILAGODITEV GENERACIJE BRUCOV1989/90 NA FILOZOFSKI FAKUL TETI
V raziskavi smo želeli osvetliti proccs prilagajanja in scparacijc, katerega uspešna razrešitev določa učinkovitost prvega.
4.1. OSNOVNA HIPOTEZA
Predpostavljali smo, da proccs separacije - individuacije nc poteka enako pri moških in ženskah, kar pomeni manjšo separiranost študentk, vse to pa sc kaže v načinu in kvaliteti življenja (medosebni odnosi, doživljanje sebe ipd.).
4.2. OPIS VZORCA IN POSTOPKA
Vzorec sestavlja 272 študetov prvega letnika Filozofske fakutete v študijskem letu 1989/90 (44 moških... 16%, 228 žensk... 84%). Večina preizkušanccv jc dopolnila 20. leto (58%), oziroma 19. (16%) ali 21.1eto (20%).
Aplicirali smo FPI (Frciburški osebnostni vprašalnik), PNS (Preizkus nedokončanih stavkov) in vprašalnik o posebnostih, težavah in značilnostih življenja v času študija,ki smo ga sam i razvijali v minulih treh letih (zajema socialnoekonomski izvor, ozadje izbora smeri študija, posebne razmere v družini in težave v času študija). Podatke smo zbrali marca 1990 v okviru vaj na oddelkih za: pedagogiko (11%), psihologijo (12%), zgodovino (8%), zgodovino umetnosti (1 %), etnologijo (1 %), geografijo (15%), slovenski jezik (15%), ruski
jezik (1 %), francoski jezik (1 %), italijanski (1 %), angleški (18%), nemški (10%) in latiaski (1%) jezik s književnastmi, na orientalistiki (1%), primerjalni književnosti (1%) in bibliotekarstvu (1%). Upoštevali smo A-smcr in samostojni študij. Preizkušanci so sodelovali prostovoljno, vključili smo lahko le tiste, ki so sc udeležili vaj. Vse instrumente smo aplicirali skupinsko, v skladu z navodili iz priročnikov. Vrstni red preizkušenj je bil določen.
Podatke smo obdelali s programi statističnega paketa SPSS: FREQUENCIES, ONEWAY, CROSSTABS in CORR. Analiza variance in Pcarsonov koeficient korclacijc sta dopustna, ker smo obravnavali podatke kot točkovne vrednosti (čeprav variable niso na intervalnem nivoju); polega analize variance smo pri večini izračunov določili še hi-kvadrat test, ki je statistično bolj upravičen.
4.3. REZULTATI
Najpomembnejše rezultate predstavljamo v tabelah 1 - 3, pomembne povezave med instrumenti pa navajamo v diskusiji.
legenda za vse rezultate - nivo pomembnosti:
* ...	p < 0,05
" ...	p <0,01
***...	p <0,001
T ...	0,10 < p >0,05
Tabela 1 Razlike med študenti in študentkami v stopnji konfliktnasti na temeljih področjih prilagajanja (PNS)
	moški	ženske	p(AV)p(hi')
stališče do starša			
nasprotnega spola	2,41	3,06	*
stališče do			
nasprotnega spola	3,67	4,32	* * » *
stališče do			
nadrejenih	4,37	3,56	* T
stališče do			
podrejenih	4,77	4.01	*
bojazni	6,12	4,49	
občutja krivde	3,49	4,40	** j
celotno področje			
medosebnih odnosov	14,50	12,48	*
Tabela 2 Delež moških in žensk z izraženo konfliktnostjo na posameznih področjih prilagajanja (PNS)
	celotni vzorcc%		moški%	žcnskc% p(hi2)
stališče do starša				
nasprotnega spola	43,8		29,3	46,4 T
stališče do				
nasprotnega spola	71,7		50,0	78,5 ***
stališče do znancev				
in prijateljev	45,0		63,4	41,7 **
stališče do				
nadrejenih	61,2		75,6	58,6 T
občutja krivice	70,2		55,0	73,0 *
Tabela 3 Razlike	med študenti in študentkami			v osebnostnih polo
	moški	ženske	p(AV)p(hi2)	
nevrotičnost	2,32	2,85	*	
spontana agresivnost	3,27	2,30	* * *	* »
depresivnost	6,91	8,00	*	
družabnost	4,77	5,56	T	
reaktivna agresivnost	1,77	1,74		T
čustvena labilnost	6,50	7,29	T	
maskulinost	5,84	4,78	* *	
4.3.1. OPIS REZULTA TOV IN ODGOVOR NA IZHODIŠČNO HIPOTEZO
Študenti in študentke se statistično pomembno razlikujejo v prilagojenosti. Slednje izražajo pomembno večjo konfliktnost v odnosu do nasprotnega spola in očeta, hujše občutke krivde in bojazni. Konfliktnost moških se kaže v odnosu do nadrejenih in podrejenih, nekoliko tudi do prijateljev.
Rezultati potrjujejo predpostavko, da se moški in ženske razlikujejo v osebnostnih potezan. Za študentke sta značilni nevrotičnost in depresivnost, nagibajo pa se k večji družabnosti in emocionalni labilnosti. Študenti so pomembno bolj spontano agresivni in maskulini, tendirajo tudi k bolj izraženi reaktivni agresivnosti.
4.4. DISKUSIJA
Začetek študija predstavlja izziv in razvojno nalogo, ki zahteva ustrezne strategije in zmožnosti za reševanje vprašanja sekundarne scparacije, dotakne pa sc tudi drugih problemov, s katerimi se mora adolcsccnt spoprijeti (kriza identitete in prilagajanja, kriza v seksualnem funkcioniranju). V slovenskem prostoru nimamo posebnih instrumentov za določanje mere psihološke scparacije, zato smo na (nc)uspeh procesa (izzida, poteka) separacije - individuacije sklepali preko konfliktnosti na osnovnih področjih prilagajanja na PNS (področje družine, spolnosti, medosebnih odnosov in področje doživljanja ter pojmovanja samega sebe).
Zavedamo se, da so naše ugotovitve zgolj poskus osvetlitve obravnavane problematika, šc posebej, ker smo z nomotetičnim pristopom izgubili nekatere spccifičnc odnose in povezave. Pri določanju razlik med spoloma jc predstavljal omejitev majhen delež, moških v vzorcu (le 16%).
Študenti so, v splošnem, bolj moteni v medosebnih odnosih, študentke pa na področju spolnosti. Problematična so šc občutja krivde, bojazni, odnos do lastnih sposobnosti in do preteklosti pri ženskah, za moške pa velja konfliktcn odnos do družine in prihodnosti ter manjša konstruktivnost ciljev. Pri obojih jc odnos do očeta problematičen. Naše ugotovitve se razlikujejo od rezultatov Holnthancrja (1990) o generaciji brucov 1988/89. Avtorje opozoril na pomembno večjo konfliktnost študentov na vseh področjih prilagajanja.
Odnos do očeta se pri študentkah najbrž kot model prenese na področje heteroseksualnih odnosov, pri študentih pa predstavlja vzorec za odnose z avtoritetami (nadrejeni/podrejeni).
Opis ojdipalne pozicije v jeziku teorije objektnih odnosov nam pomaga pri razumevanju konfliktnosti odnosa z očetom pri preizkušancih obeh spolov. Gre za prehod diadnega odnosa z materjo v triadni objektni odnos, kar pri dečkih poteka preko identifikacije z očetom do oblikovanja moške spolne vloge; dcklice morajo zamenjati objekt ljubezni (od matere k očetu), da lahko izgradijo svojo spolno vlogo. Širitev objektnih odnosov od matere k očetu kot objektu ljubezni predstavlja zahtevno razvojno nalogo, ki jo deklica nujno mora izpeljati, da lahko sploh doseže ojdipalno pozicijo. Razplet opisane dinamike pri obeh spolih je močno določen že z naravo diadc mati - otrok v fazi simbioze, zato lahko v ozadnju konfliktnega odnosa do očeta zaslutimo ostanke simbiotične navezanosti na mater, problematično scparacijo - individuacijo v tretjem letu življenja, kar vse ovira prehod iz pasivne (diada) v aktivno (triada) pozicijo v objektnih odnosih.
Obravnavani študenti imajo težave pri identifikaciji z očetom (selektivna identifikacija), kar se kaže tako v zavračanju očetove avtoritete (ki jc še dodatno kulturno določena), kot tudi katerekoli druge avtoritete sploh - zanikanje avtoritete drugih ter odklanjanje sebe v takšni vlogi. To potrjuje obrnjena zveza med večjo konfliktnostjo v odnosu z očetom in nadrejenimi in manjšo spontano agresivnostjo pri moških (r = -0,30*), kar pomeni manjšo izraženost avtoritarno-konformističnega mišljenja, oziroma konvcncionalno-moralncga presojanja pri tem delu vzorca.
Dopolnitve na PNS, ki zadevajo mater, odražajo ostanke simbiotične navezanosti pri študentih, saj gre ali za idealiziranje materinskega objekta ali za dajanje socialno zaželenih odgovorov, povezano z mistificiranjem materinskega lika v našem kulturnem prostoru. Študenti v svojih dopolnitvah izražajo izrazito črno-bclo doživljanje matere kot "dobrega" objekta in očeta kot "slabega" objekta (splitting).
Nejasna moška spolna identiteta je lahko eden od razlogov za študij na FF kot "ženski" fakulteti, kakor tudi za konfliktni odnos do prijateljev in kolegov. Slednji so na Filozofski fakulteti predvsem ženske, ki so takšnim študentom najbrž bližje kot tipično moški kolegi. S tem v zvezi se ne moremo strinjati z mnenjem Ilolnthanerja (1990), da moški izbirajo globalno ženski kolektiv na FF, ker pričakujejo široko ponudbo površnih in kratkih seksualnih zvez.
Problemi pri sprejemanju lastne moškosti se kažejo tudi v povezavah konfliktnosti na področju družinskega (r = -0,47** prijatelji; r = -0,32* kolegi) in spolnosti (r = -0,20*) z nižjo maskulinostjo, kar se kaže kot manjša podjetnost, samozavest in aktivno uveljavljanje -vse to pajc mogoče povezati z zastoji in problemi pri prehodu iz pasivne v aktivno pozicijo v objektnih odnosih.
Coleman in Ilendry (1990) opisujeta adolescente, ki so jim očetje predstavljali model zmerne maskulinosti (kar vključuje tudi nekatere bolj fenimine pozicije v družinskem sistemu), kot boljše prilagojene odrasle, z manjšimi razhajanji med lastnimi vrednotami in standardi ter zahtevami okolja. Ekstremno maskulini očetje (pretirano maskulina/feminina pozicija) prispevajo k slabši prilagoditvi svojih sinov. Musen (1962,63,74) s sodclavci (po Coleman in Ilendry, 1990) je ugotovil, da so v adolcsccnci najbolje prilagojeni fantje, z modeli ekstremno maskulinc vloge in s stereotipnim maskulinim vedenjem, v odraslem obdobju bistveno manj uspešni od tistih vrstnikov, ki so imeli v adolcsccnci bolj feminine interese ter bolj ambivalentne modele vlog.
Morda so očetje obravnavanih študentov preveč feminini, matere pa pretirano dominantne (zamenjava vlog), kar identifikacijo z očetom močno oteži (povezave maskulinosti in stališč do prijateljev: r = -0,47**, podrejenih: r = -0,32*, lastnih sposobnosti: r = -0,42**, prihodnosti: -0,27*, bojazni: r = -0,36**, krivde: r = -0,28* in konstruktivnosti ciljev: r = -0,39**).
Konfliktnost odnosa študent do očeta razumemo kot posledico ostankov simbiotične navezanosti na mater in iz tega izhajajoče slabe razrešitve separacijske naloge, kar sc v dopolnitvah na PNS kaže kot jasno izražene simbiotične želje (Ko bi moja mati le ..."večno živela / me kdaj razumela / bila več doma ob meni"), ki opozarjajo na primanjkljaje in nezadovoljivost simbioze. Študentke vnašajo simbiotične težnje v heteroseksualne odnose (iščejo predvsem varnost in razumevanje), v odnose s prijatelji (iluzoma pričakovanja popolne Iskrenosti, vsestranske podpore, zaupanja in razumevanja) in kolegi.
Pri nekaterih študentkah se scparacijska problematika manifestira v obrnjeni podobi (Ko bi moja mati le ..."me kdaj pustila pri miru." Zdi se mi, da moja mati... "Preveč skrbi zame."). Možno je, da v mater projicirajo lastne simbioLske želje, ali pa da so matere v resnici tiste, ki si prizadevajo ohraniti t.i. parazitsko simbiozo. Pri tej skupini žensk je v dopolnitvah na PNS močneje izražena agresivnost, še posebej na področju spolnosti, kjer moškim očitajo težnjo po dominantnosti. Strah pred prevlado moškega je lahko odraz strahu pred izgubo lastne identitete (Blanck in Blanck, 1985). Morda je bil v času primarne separacije - individuacije proccs nevtralizacije agresije prešibek, kar pomeni razvojni primanjkljaj, ki sesedaj odraža npr. v izjemno močnih občutkih krivde ob lastnih agresivnih
impulzih pri ženskem delu vzorca (r = -0,15*; očitno se agresivnost ne more integrirati v njihovo žensko samopodobo); gre predvsem za agresivnost, ki jo čutijo do staršev (zlasti do mater), in za krivdo zaradi dejanj, ki so jih storile brez odobravanja staršev in/ali v nasprotju z njihovim i zahtevam i (r = -0,19*). Na področju bojazni pa lahko strah pred smrtjo razložimo kot strah pred lastno agresivnostjo. Občutcke krivde pri študentkah še povečujejo kulturni klišeji. Tudi na FPI so ženske pomembno manj spontano agresivne kot moški (enako je ugotovil Honthaner, 1990) in tendirajo k manjši izraženosti reaktivne agresivnosti.
Nerazrešena primarna separacija zavre rešitev konflikta v ojdipalni poziciji, kar lahko vodi v histerično problematiko, ki se v heteroseksualnih odnosih kaže kot prepričanje, da je mogoče s spolno privlačnostjo uravnavati medosebne odnose, čemur sc navadno pridruži še težnja po središčni vlogi in/ali sprejetosti s stranih drugih. Takšne osebnosti zanikajo pomen zakona in si izrazito prizadevajo ohraniti neomejeno "svobodo" (svet iz gume).
Kjer jc bila ojdipalna pozicija preveč ogrožujoča (zaradi premočnih simbiotičnih vezi), je prišlo do regresije po liniji psihoseksualnega razvoja na analni nivo in/ali po liniji razvoja objektnih odnosov v diado. Dopolnitve na PNS jasno izražajo analno problematiko, ki se kaže zlasti v storilnostnih in uveljavitvenih nagibih.
Tako v odnosu do podrejenih študentke izražajo zahteve po delovni učinkovitosti, disciplini, natančnosti, redu, sposobnostih in vestnosti, Enaka pričakovanja gojijo v odnosih s kolegi in nadrejenimi. Ob tem izražajo velike bojazni pred storilnostnimi preizkušnjami (izpiti) in neuspehom (v študiju in življenju nasploh). Podobna je slika pri študentih, predvsem na področju bojazni in v odnosu do lastnih sposobnosti. Seveda sc moramo zavedati situacijske pogojenosti bojazni pred izpiti in študijskim neuspehom (brucom tudi manjka potrditev in izkušenj v zvezi z dokazovanjem znanja).
Analna problematika se v heteroseksualnih odnosih manifestira kot zanikanje lastnih seksualnih teženj in potreb, ki jih študentke projicirajo na moške (Pri moških me najbolj moti... "da pri ženski iščejo samo seks."), same pa delujejo kot brezspolne, "čiste". Očitna je prisotnost ego-ideala, ki ga predstavlja sistem vrednot, utemeljenih v analni fazi, kot je to opisala Jacobson (po Kondič, 1987).
Coleman in Hendry (1990) vidita izvore težav pri oblikovanju ženske spolne vloge tudi v njeni manjši jasnosti, saj sc položaj žensk v sedanji družbi hitro spreminja; težavo pa lahko predstavlja še povezanost višjega socialnega statusa z maskulino vlogo. Conger in Peterson (po Coleman in Hendry, 1990) poudarjata pomen pozitivnega objekta identifikacije za oblikovanje pozitivne spolne vloge pri ženski, kar pomeni jasno spolno identiteto pri materinskem objektu identifikacije. Materina tradicionalna femininost ali večja liberalnost, neodvisnost in socialna prodornost tu niso pomembne.
Dopolnitve na PNS kažejo, da matere za nekatere študentke nc predstavljajo ustreznega modela za pozitivno identifikacijo, kar se ujema z našimi zgodnejšimi ugotovitvami (Sclič in Vec, 1988), da so matere neuspešnih študentk v veliki meri nezadovoljne kot ženske. Študentke v našem vzorcu opisujejo svoje matere kot preobremenjene z delom, utrujene, nezadovoljne, nesrečne, prikrajšane za prosti čas in zabavo. Očitno gre za njihovo slabšo uspešnost pri usklajevanju vlog zaposlene ženske in matere ter gospodinje. K opisanemu gotovo prispeva tudi kvaliteta partnerskih odnosov. Sklepamo na pogost pojav dlsfunkcionalnc koalicije mati - hči, ki hčerki onemogoča tesnejši odnos z očetom, kar sc v dopolnitvah na PNS kaže kot: Moj oče in jaz... "se premalo poznava." Svojega očeta imam rada, vendar... "jc premalo doma." O mnogih očetih menim,
da ... "premalo skrbijo za svoje otroke." Opisana dinamika vodi v hčerino ambivalenco do matere, saj sc, kljub koaliciji, z njo nc more pozitivno identificirati; zavoljo premalo tesnega odnosa z očetom pa nc dobiva od njega primernih spodbud za oblikovanje svoje ženske spolne vloge.
Večja nevrotičnost študentk se ujema z ugotovitvami I lolnthanerja (1990) za prejšnjo generacijo brucov. Kaže se kot večja telesna odzivnost na čustvena stanja, pogostejše pritožbe o telesnih težavah, oziroma večja incidcnca psihosomatskih motenj. Opisano sc povezuje z. omejevanjem izražanja agresivnosti pri ženskah, kar privede do sproščanja le-tc navznoter. Schur (po Blanck in Blanck, 1985) je v ozadju mehanizma razbremenjevanja preko fizioloških kanalov odkril slabo diferenciacijo predstav sclfa in objektov. Razlago lahko navežemo na rezultate raziskave Friedlanderjeve in Siegclovc (1990, glej stran 9). Tudi naši rezultati kažejo na nezaupanje v medosebnih odnosih in dvom v lastne sposobnosti (r = 0,13*), kakor tudi na motnje prehranjevanja - tako v smislu požrešnosti (Moja največja slabost je ... "da se nc morem upreti sladkarijam.") kot v smislu nezadovoljstva z lastnim telesom, oziroma telesno težo (Vedno sem si želela... "biti suha."), zatorej predpostavka o slabši diferenciaciji predstav selfa in objektov pri našem vzorcu ni neupravičena. Na težave v medosebnih odnosih (s predavatelji, kolegi, zaradi ločenosti od prijateljev v domačem kraju) in na negativni odnos do lastnih sposobnosti opozarjajo tudi povezave med nevrotičnostjo študentk na Fl'I in odgovori na vprašalnik o težavah med študijem.
Sklepamo, da leži v ozadju mnogih problemov, o katerih v pomembno večji meri (glede na svoje moške kolege) poročajo študentke, premajhna diferenciacija predstav sclfa in objekta, slabša fuzija dobrega in slabega objekta, kakor tudi zavrtost, predvsem posesivnih in agresivnih teženj. Vse to določit spccifično doživljanje sveta in sebe v njem. Pomembno večja depresivnost žensk (nerazpoloženje, potrtost, pesimizem, slaba volja, občutek osamljenosti, ravnodušnosti, notranje praznine ter ncrazumljenost) izvira (Mahler, po Blanck in Blanck, 1985) iz podfaze zbliževanja (v primarni scparaciji - individuaciji), kadar se mati neustrezno odziva na otrokove potrebe. Depresivnost študentk pa je mogoče tudi razumeti kot nujni del proccsa sekundarne scparacijc, saj je določen objekt za self izgubljen. Depresivne študentke so po našem mnenju manj separirane. S tem sc pridružujemo ugotovitvam Campbclla, Lopcza in Watkinsa (1986), opisano zvezo pa podkrepljuje tudi povezava med pritožbami študentk o občutkih odvisnosti od starševzaradi denarja (konfliktna odvisnost), o težavah, ker morajo za vse skrbeti same (funkcionalna odvisnost) in višjo stopnjo depresivnosti na FPI (občutki manjvrednosti, agresije do sebe, krivda in občutje splošne insuficicntnosti), kar se pomembno povezuje še z motenim odnosom do lastnih sposobnosti na PNS (r = 0,22***).
Nagnjenost obravnavanih študentk k večji družabnosti jc odraz potrebe po stikih z ljudmi, kar spada že v sam stereotip ženske vloge, dotika pa se tudi Josselsonove (1988) teze o orientaciji ego identitete pri ženskah predvsem v medosebne odnose in povezanost z drugimi ter v ohranjanje teh odnosov. Študentke z manj izraženo družabnostjo so pokazale večjo konfliktnost na vseh področjih prilagajanja. Tc povezave razumemo kot začarani krog; r(odnos do naspr.spola) = -0,13*, r(odnos do očeta) = -0,12*, r(odnos do družine) = -0,18**, r(odnosdo moških) = -0,15*, r(stališčedo heteroseks. odnosov) = -0,19**, r(odnos do prijateljev) = -0,14**, r(odnos do nadrejenih) = -0,16**, r(odnos do podrejenih) = -0,20**, r(odnos do kolegov) = -0,15*, r(odnos do lastnih sposobnosti) = -0,25***,
r(bojazni) = -0,16**, r(krivda) = -0,14*, r(odnos do preteklosti) = -0,19**, r(odnos do prihodnosti) = -0,15*, r(cilji) = -0,16**.
Študentke so na vprašalniku navedle pomembno več težav, kar lahko pripišemo večji pripravljenosti žensk za razkrivanje svojega doživljanja (Jourard, po Lamovec, 1980), kakor tudi njihove večji občutljivosti in pozornosti na probleme in potencialne konflikte.
Omeniti želimo še dve pomembni povezavi med PNS in vprašalnikom: študentke, ki jim je umrl oče, izražajo pomembno večjo konfliktnost v odnosu do moških. Coleman in Hendry (1990) poročata o idealiziranju mrtvega starša, kar naj bi olajšala vrednotenje in identifikacijo z njim. Pretirana idcalizacija lahko vodi v brezupno iskanje očetove podobe v potencialnih partnerjih, ali pa v izogibanju stikom z moškimi zaradi zavor in pomanjkanja samozaupanja na področju heteroseksualnih odnosov, kar je posledica odsotnosti očetovih pozitivnih vzpodbud v tej smeri.
Študentke razvezanih staršev imajo pomembno večje težave v odnosu do družine v celoti, do očeta in matere, lastnih sposobnosti, preteklosti in prihodnosti, tudi njihovi cilje so bolj problematični. Richard (po Coleman in Hendry, 1990) meni, daje razveza staršev dosti bolj škodljiva kot smrt enega od njiju (ali celo obeh), saj nc pomeni dokončne izgube, prinaša pa negotovost in zmedo; starš, pri katerem otrok živi, pogosto razvrednoti in kritizira bivšega partnerja, otrok pa ob razvezi pogosto doživlja, da so starši storili nekaj proti njegovemu blagostanju. V adolescenci se doživljanje razveze staršev zaostri, saj mora mladostnik starše deidealizirati (po predhodni idealizaciji), zavolj razveze pa jih pogosto začne zaničevati, s tem pa tudi sebe (ker proces sekundarne scparacije - individuacije še ni končan).
LITERATURA
Bele, Ž., Hruševar, B. in Tuiak, M., Frciburški osebnostni vprašalnik. Priročnik. Zavod SR Slovenije za produktivnost dela. Centerza psihodiagnostična sredstva, Ljubljana, 1974.
Blanck, G. in R., Ggo psihologija - teorija i praksa. Biblioteka psiha, Zagreb, 1985.
Bras, S., Projekcijski preizkus nedokončanih stavkov. Priročnih. Zavod SR Slovenije za produktivnost dela. Center za psihodiagnostična sredstva, Ljubljana, 1987.
Bregant, L., Psihodinamična teorija nevroz. Psihoterapija 14. Katedra za psihiatrijo Medicinske fakultete v Ljubljani. Univerzitetna psihiatrična klinika Ljubljana, Ljubljana, 1986, str. 13-93.
Campbell, V.L., Lopez, F.G. in Watkins, C.E. jr., Depression, Psychological Separation and College Adjustment. An Investigation of Sex Differences. Journal of Conseling Psychology, 1986,1, 52-56.
Campbell, V.L., Lopez, F.G. in Watkins, C.E. jr., Family Structure, Psychological Separation and College Adjustment. A Canonical Analysis and Crossvalidation. Journal of Counseling Psychology, 1988, 4, 402-409.
Coleman, J.C. in Hendry, L., The Nature of adolescence, Routlcdge, London-New York, 1990.
Friedlander, M.L. in Siegel, S.M., Separation-Individuation Difficulties and Cognitive-Behavioral Indicators of Eating Disorders among College Women. Journal of Counseling Psychology, 1990, 2, 74-78.
Goldner-Vukov, M., Porodica u krizi. Medicinska knjiga, Beograd-Zagreb, 1988.
Hoffmann, J.A., Psychological Separation of Late Adolescents from their Parents. Journal of Counseling Psychology, 1984, 2, 170-178.
Holnthaner, R., Psihodinamska osvetlitev študijske (ne)uspešnosti generacije študentov FF 1988/89. Diplomska naloga. Filozofska fakulteta, Ljubljana, 1990.
Kondič, K., Psihologija Ja. Nolit, Beograd, 1987.
Kapor-Stanulovič, N., Na putu ka odraslosti. Zavod za udžbenike i nastavna sredstva, Beograd, 1988.
I^movcc, T., Eksperimentalni priročnik iz Psihologije motivacije, emocij, osebnosti in učenja. Filozofska fakulteta, Ljubljana, 1980.
Lapsley, D.K., Rice, K.G. in Shadid, G.E., Psychological Separation and Adjustment to College. Journal of Counseling Psychology, 1989, 3, 286-294.
Nikolič, S., Psihiatrija dečje i adolescentne dobi. Školska knjiga, Zagreb, 1982.
Selič, P. in Vec, T., Poskus osvetlitve psihodinamskega ozadja in okvirov neuspešnosti pri študiju. Diplomska naloga. Filozofska fakulteta, Ljubljana, 1988.
Socialno psihološki premisleki nekoliko drugače : zunanje značilnosti( vedenja ), socialne orientacije, stališča in informacije - uvodi v opredelitev izbranega
problema
VELKO S.RUS
POVZETEK
V članku gre za uvodne premisleke v zvezi s problemom odnosa med dvema socialnima orientacijama (stališča do sprejemljivosti družbene hiearhije in stališča do vrednostnega simbolizma zunanjih značilnosti vedenja in nekaterih drugih pojavov). Prav tako gre za vprašanje, kateri faktorji lahko vplivajo na njun odnos in kakšna je pri tem vloga informiranosti o objektu merjenja. Zato skuša pojasniti pojme: zunanje značilnosti (vedenja), atribucija vrednot, simbolizem, stališča, socialne orientacije, informacije o objektu stališč na različnih ravneh posploševanja,reprezentacija stališč, model stališč ( uporabljen namesto izraza "shema") in aktivacija mcxiela. Omenjena razlaga je tudi izrazito socialno-kognitivna. Taki so bili tudi empirični poskusi odgovorov na vprašanje v zvezi z odnosom med dvema kompleksnima socialnima orientacijama, ki se jih je avtor lotit že v pr\>i po!o\>ici 80-tih let, ko je bila tudi socialno- kognitivna psihologija drugod v začetnem zamahu.
ABSTRACT
SOCIO-PSYCIlOLOGICAL REFLECTIONS A LITTLE BIT OTHERWISE: EXTERN AL CHARACTERISTICS OF THE BEHAVIOUR, SOCIAL ORIENTATIONS,ATTITUDES AND INFORM A TIONS- INTRODUCTION INTO THE DEFINITION OF THE SELECTED PROBLEM.
The article represents introductory reflections in connection with the problem which can be defined as the question about relation between two social orientations ( attitudes toward the acceptance of the social hierarchy in the society and attitudes toward symbolism of values of external characteristics of behaviour), as the question which factors can influence their relation and which is the role of the information (on the different levels of generalistion) about the object of the attitude in this case? That's why also the notions as: external characteristics (of the psychological phenomenons and beha\nour), atribution of the values, symbolism, attitudes and social orientations, informations about the object on the different levels of generalization, representation of attitudes, attitude model (used instead of the notion "scheme"), activation of
the model are explained also in typical socio-cognitive way. Of such a way were also attempts of the empirical a/iswers to the question about the relation of two complex social orientations: it has to be emphasized, that these attempts occured in the first half of eighties, when socio-cogniti\>e psychology also elsewhere was not too far from it's hegituiing.
Vsaka značilnost jc vedno del določene cclotc. Njun odnos je lahko zelo različen: značilnost jc lahko glede na ccloto , množico značilnosti , ki ji pripada, bolj ali manj bistvena, bolj ali manj delna itd. Bolj je določen objekt, pojav ali proces kompleksen, večje je Število njegovih značilnosti in kompleksnejši so njihovi odnosi.
Prcccj pogosta jc tudi kategorizacija na vsebinske in oblikovne značilnosti. Značilnosti oblike ( forme) so največkrat ali formalne ali zunanje.
Vse do sedaj povedano do sedaj, velja tudi za značilnosti socialnega vedenja. Določena značilnost socialnega vedenja jc tako lahko bolj ali manj bistvena, parcialna, formalna, zunanja itd.
Percepcija zunanjih značilnosti socialnega vedenja pa jc hkrati senzorična in socialna perccpcija. Njihova evaluacija in interpretacija sta odvisni od višjih psihičnih procesov pri opazovalcu ( udclcžcncu) določene komunikacije oz. interakcije.
Pri senzorični pcrccpciji značilnosti vedenja jc pomembna tudi pcrccptivna pozicija. Določene pozicije omogočajo lažjo, hitrejšo in natančnejšo perccpcijo kot druge. Manjša razdalja jc za poslušanje primernejša od daljše, tudi iz različnih zornih kotov vidimo različno. Tudi sedeži v gledališču, operi itd. imajo različne položaje: cene različnih sedežev - položajev pa sc nc razlikujejo zgolj po naključju. - Evaluacija senzorične pcrccpcijc pa je odvisna od psiholoških procesov komparacijc, kategorizacije, atribucijc pomena itd.
Zunanja značilnost socialnega vedenja je perccptivno vedno cvidcntna - velikokrat pa se pojavlja medosebna in medskupinska variabilnost v interpretaciji in evaluaciji. Taka značilnost jc večinoma tudi del določene komunikacije oz. interakcije. S stališča akterja jc vsaka interakcija tudi njegova akcija. Vsaka akcija pa ima svoj motiv, cilj , pogoje in sredstva oz. instrumentalne vidike akcije (omenjeni elementi pa sc med seboj povezujejo v t. i. motivacijskem ciklusu) . Enake zunanje značilnosti socialncga vedenja sc lahko nanašajo na različne elemente ciklusa - prav tako pa sc lahko različne značilnosti zunanjega vedenja nanašajo na enake " elemente ciklusa " : jok jc lahko emocionalna sprostitev (redukcija napetosti), lahko jc iastrument izsiljevanja, ali pa cilj dobro odigrane vloge v gledališču ali na filmu. Emocionalno pa lahko v določenih situacijah sproščata ali jok ali smeh, nekoga sc lahko prizadene (instrumentalna vrednost v določenih situacijah ) ali z jokom ali s smehom itd. Evaluacija oz. interpretacija zunanjih značilnosti ( socialncga ) vedenja je torej odvisna od pcrccpcijc cclotne (socialne ) situacije. Zunanja značilnost je namreč vedno samo parcialna, delna značilnost cclotne situacije. Čc dva tečeta , sc motivacijski ciklus tistega, ki beži, močno razlikuje od motivacijskega ciklusa tistega, ki nekoga lovi. Omenjen primer jc interpretativno zelo cvidcntcn. Manj preprosto pa jc v primeru, ko gre za kompleksnejše interakcije. - Klasična psihoanaliza , pa tudi nekatere druge psihoanalitične šole, zunanjim značilnostim vedenja pripisujejo posebno simbolno vrednost. Zunanja značilnost vedenja jc v takem primeru simptom in hkrati simbol nečesa bolj globinskega in psihološko globalnega. V tem trenutku pa žc govorimo o nekem procesu, ki nas zelo zanima : o procesu , s katerim določeni zunanji značilnosti vedenja pripišemo določen pomen. Seveda gre lahko pri tem tudi za atribucijo pozitivnega ali negativnega evaluativnega pomena. Od tega, kaj določeni značilnosti atribuiramo, jc
odvisno tudi to, kako je ta značilnost zaželena. Zelo zaželene zunanje značilnosti (socialnega) vedenja pa lahko obravnavamo kot vrednote. V psihologiji jc namreč vrednota tisto, kar je zaželeno . Zunanje značilnosti (socialnega) vedenja pa ponavadi vedno nekaj izražajo, nekaj predstavljajo. Če jc tisto, kar predstavljajo ( prezentirajo ) zelo zaželeno, predstavljajo neko vrednoto. Če je to, kar reprezentirajo, zelo nezaželeno, predstavljajo nasprotje vrednote (" nevrednoto ").
Zunanja značilnost ( socialnega ) vedenja jc lahko zelo zaželen izraz nekega celovitejšega vedenja, pojava , procesa. (I^ahko je tudi zelo zahtevan : v tem primeru jc norma. ) Zunanja značilnost je nadalje lahko samo del nečesa, ali pa to nekaj tudi predstavlja, izraža. V določenih primerih ima lahko taka reprezentativna funkcija tudi simbolno vrednost. - To, kar je kot zunanja značilnost zaželeno, pa je lahko del, izraz ali simbol nečesa, kar je (zelo) nezaželeno itd.
Za vsako zunanjo značilnost lahko torej določimo naslednje parametre:
1	- Ali ima lahko ( kakršenkoli) pomen tudi sam zase ali pa lc v zvezi z določenim pojavom ? ( Pri kompleksnejših zunanjih značilnostih obstaja večja verjetnost, da imajo določen pomen tudi" same zase ".)
2	- Če jc del ali pojav zase, v kakšnem odnosu do cclote, oz. do drugih pojavov : izraz, indica, simbol - ( ali ima ali nima reprezentativne funkcije) - zunanje značilnosti vedenja so zgolj ena vrsta znakov, ki imajo lahko reprezentativno funkcijo.
Tisti vidiki psiholoških ( socioloških ) pojavov, ki jih lahko percipiramo tudi senzorično,so nujno tudi njihova zunanja značilnost. Kompleksnejši psihološki oz. socialni pojavi imajo zato številne zunanje značilnosti. Ista cmocija sc lahko kaže v različnih fizioloških znakih, ki se pojavljajo istočasno (simultano) ali pa eden za drugim (sukccsivno). Kažejo pa se lahko tudi v različnih socializiranih značilnostih zunanjega vedenja.
4 - Vprašamo se lahko tudi: V kolikšni meri jc določena zunanja značilnost vedenja zaželena, v kolikšni meri pa zahtevana ? V kolikšni meri jc zaželeno oz. zahtevano tisto, kar predstavlja ?
Reprezentativne funkcije zunanjih značilnosti vedenja imajo lahko nadalje zelo kvalitativno različne pomene. Pri tem gre predvsem za vprašanji KAKO in KAJ določena zunanja značilnost izraža. Če določena zunanja značilnost vedenja ima reprezentativno funkcijo, lahko ta funkcija variira npr. kot signal, indica,simbol itd. Pri tem nas seveda nc zanimajo kakršnikoli zunanji znaki vedenja. Zanimajo nas predvsem tisti, ki so socializirani. Emocije imajo npr. številne in različne navzven opazne fiziološke znake. V našem primeru nas zanimajo tisti zunanji znaki, tiste zunanje značilnosti vedenja, ki so hkrati rezultat socialnega učenja. V tolikšni meri, kolikor so rezultat učenja, jih je možno "zaigrati" tudi "mimo" cmocij.
Evaluacija oz. interpretacija reprezentativnih funkcij zunanjih značilnosti (socialnega) vedenja jc odvisna od kulturnih faktorjev. To pomeni , da jc pomen, ki ga pripisujemo zunanjim značilnostim (socialncga ) vedenja odvisen tudi od kulture. Znane so npr. medkulturne razlike v izražanju cmocij, v pomenih različnih zunanjih znakov pri komunikaciji.
Ravno v primeru izražanja cmocij lahko pokažemo na to , da številne zunanje značilnosti vedenja lahko izražajo tudi stališča - v določenih primerih kažejo cclo na njihovo hierarhijo. Če zunanje značilnosti izražajo hkrati stališča, ki se nahajajo pri samem vrhu
hierarhije stališč, potem izražajo tudi vrednote. V hierarhiji stališč so namreč vrednote hierarhično najvišja stališča.
Naše izvajanje pa si lahko ponazorimo tudi na naslednji način :
Zunanje značilnosti vedenja	emocije : pozitivne in
kot izraz cmocij, ki variira -negativne emocije
medkulturno in medosebno
manifestacija, izražanje
K čustvom pa lahko pristopimo tudi kot k " afektivni komponenti" stališč. (Določeno stališče ima pri tem določen položaj v hiearhiji stališč vis a vis določenega objekta ):
S (socialni) stimulus -stališča —kognitivni .
kot element V\	\
hierarhije stališč \ \ " afcktivni!^/\ zunanje
\	^^ značilnosti
\	/ (vedenja)
\ konativni/ "odgovori"
Zunanje značilnosti vedenja, ki izražajo določene emocije,izražajo s tem posredno tudi "afektivno komponento" stališč. To pomeni, da lahko izražajo tudi stališče samo. Če gre za stališče, ki ima funkcijo izražanja vrednot, lahko posredno izražajo tudi vrednote.
Zunanje značilnosti vedenja, ki imajo funkcijo izražanja stališč, pa nimajo nujno emocionalne konotacije. Različne značilnosti (socialncga) vedenja lahko izražajo različne značilnosti stališč: valcnco, intenziteto,odprtost itd.
zunanje značilnosti vedenja, ki izražajo stališča samo kot simboli
S (soc.)	I	;
stimulus-stališča- emoc.odgovor-zunanje značilnosti
I	(vedenja) ,
zunanje značilnosti vedenja, ki izražajo emocije: indice,signali
Zunanje značilnosti vedenja pa so lahko z različnimi značilnostmi stališč bolj ali manj kongruentne. Nekongruentnost med zunanj im i značilnostm i stališč in vsebino stališč je npr. inhibitorni element persvazivne komunikacije. O nekongruentnosti lahko govorimo takrat, ko so različni znaki istega komunikacijskega procesa v medsebojnem pomenskem neskladju, karikiran primer bi bil npr. ta, da z žalostnim obrazom izjavljamo, da smo veseli. Omenjeni primer pa lahko generaliziramo v naslednji problem : kako na komunikacijske učinke vpliva neskladje ( nekongruentnost ) med vsebino sporočila in znaki zunanjega vedenja. - Vsak prepričljiv nastop predpostavlja komunikacijsko kongrucntnost. Ta je še zlasti pomembna v javnem nastopanju. Zunanje značilnosti lahko v tem primeru pomemb no prispevajo h kongruentnasti in zaželeni učinkovitosti komuni kacijc.
Poleg vprašanj, kaj so to zunanje značilnosti psiholoških, socioloških pojavov (so značilnosti, ki jih lahko senzorično percipiramo, ki so glede na pojav parcialne, ki so njegov del, ali pa so z njim v določeni stalni zvezi, kot eksplicitne so lahko materialne, fiziološke, različno socializiranc, različno kompleksne in z različnim samostojnim pomenom , to so lahko tudi značilnosti zunanjega vedenja ),se lahko vprašamo, ali imajo zunanje značilnosti psiholoških in socioloških pojavov tudi kakršnokoli reprezentativno funkcijo. Zanima nas torej, kaj vse lahko pripisujemo (atribuiramo) zunanjim značilnostim psiholoških in socioloških pojavov oz. kaj vse lahko izražajo.
Razumljivo je, da obstaja pri kompleksnejših zunanjih značilnostih tudi večja verjetnost, da imajo določeno reprezentativno funkcijo.
Pojem reprezcntacij je širok in zajema različne znakovne odnose. Zunanje značilnosti lahko obstajajo tudi kot simbol določenega psihološkega oz. sociološkega pojava. Zgovoren primer so npr. statusne značilnosti: zelo pogosto uporabljamo izraz statusni simbol. Tudi blagovna znamka reprezentira določen psihološki pojav: potencialni kupec povprašuje po koristi oz. kupuje korist. Ta bistvena opcija analize tržnega vedenja blagovno znamko obravnava kot simbol določene kvalitete oz. koristnosti. Določene zunanje značilnosti (vedenja) so lahko simbol erotične privlačnosti, itd.
(Ne moremo tudi mimo dejstva, jc vprašanje zunanjih značilnosti psiholoških pojavov eno temeljnih vprašanj psihološke metodologije oz. psihološkega pristopa. Odnos med psihološkimi pojavi in njihovimi zunanjimi značilnostmi jc npr. zelo "asimetrično" obravnaval klasični behaviorizem. Psihološke analize so bile za klasični behaviorizem predvsem analize zunanjih značilnosti oz. značilnosti zunanjega vedenja. Podobno velja za behaviorizem v sociologiji.)
Bolj ali manj kompleksne značilnosti zunanjega vedenja so hkrati zelo " primerne" za simbolno funkcijo. Simbol namreč ne more biti abstrakten, predvsem pa mora biti senzorično zaznaven. Simboli , ki predstavljajo nekaj abstraktnega, so lahko samo konkretni. Simbol svobode jc kip svobode, simbol pravičnosti je ženska s tehtnico in zavezanimi očmi, križ je simbol trpljenja in odrešenja, jeans jc simbol sproščenosti itd. Simboli nečesa abstraktnega so lahko samo konkretni, navzven opazni. Ko zunanje značilnosti predstavljajo nekaj, kar je ( subjektivno ) vrednota, so vrednostno reprezentativni. Ko določeno vrednoto ( vrednost) celo simbolizirajo, lahko govorimo o vrednostnem simbolizmu. Najbolj očiten primer takega simbolizma je denar. Denar jc zaščiten simbol vrednosti. Čeprav je sam zase le "nekakšen papir", redkokomu pade na misel, da bi iz njega delal aviončke ali pa ga uporabljal na način, ki zanemarja njegovo menjalno vrednost. Denarje hkrati simbol, ki predstavlja množico različnih psiholoških in socioloških rclacij. Kot simbol hkrati zgovorno dokazuje, da vsaka simbolika predpostavlja
cclovitcjSi kontekst različnih odnosov (socialnih, političnih, ekonomskih, kulturnih itd.), ki določeno simboliko opredeljujejo. Vrednostni simbolizem je pri denarju zelo očiten : končno pravimo, da jc cena v denarju izražena vrednost.
Dejali smo že, da so ena od zunanjih značilnosti različnih psiholoških pojavov tudi zunanje značilnosti vedenja. Te lahko samo izražajo ali pa tudi simbolizirajo določene psihološke pojave. Tudi za zunanje značilnosti vedenja se lahko vprašamo, ali lahko simbolizirajo določeno vrednoto. Če bi odgovorili pritrdilno, bi lahko govorili o vrednostnem simbolizmu zunanjih značilnosti vedenja. V različnih kulturah so reprezentativne funkcije zunanjih značilnosti vedenja različno " normirane". Določene oblike vedenja so norma - to velja tudi pri izražanju čustev ali pa pri drugih vidikih komunikacije. V južnejših predelih Jugoslavije ponekod žalost šc vedno izražajo s t.i. "jadikovanjem" . Odkimavanjc z glavo ponekod pomeni DA, prikimavanjc pa NE. Srednjeevropska kultura pozdravljanja odklanja t.i. taktilno kulturo: ponekje so dolgotrajna objemanja in poljubljanja norma. Roko pri pozdravu naj bi stisnili ne premočno , ne prešibko. - Bontonjcsistem pravil, ki vdoločeni kulturi predpisuje in ureja pravila zunanjih značilnosti vedenja pri medosebni komunikaciji. Način oblačenja, govorjenja, celo gledanja imajo lahko določeno simboliko.
Zunanje značilnosti vedenja, ki predstavljajo določeno normo, lahko predstavljajo tudi vrednoto. Vsaka norma seveda šc ni vrednota, najbrž pa velja : bolj ko je zaželena, bolj je vrednota. Zaželene pi so ponavadi t. i. internalizirane norme. To so norme, ki smo jih " ponotranjili ". Zunanje značilnosti ( vedenja ), ki simbolizirajo internalizirane norme, so tako lahko tudi simboli vrednot. Simboli so lahko individualni, skupinski, ali pa gcncralnejc sprejeti v določeni kulturi. Predvsem so vedno odvisni od kulture. Vsaka simbolizacija je " kulturno kontaminirana ". ( To velja tudi za simbole, ki " nastopajo " v klasični psihoanalizi.) Psihoanalitska interpretacija simbolnih pomenov nekaterih zunanjih značilnosti vedenja, včasih celo zelo malenkostnih, je primer reprezentativne funkcije zunanjih značilnosti vedenja - v ( klasični ) psihoanalizi se jim pripisuje celo psihodiagnostični pomen.
Vrednostni simbolizem zunanjih značilnosti vedenja oz. drugih "zunanjih značilnosti " je zlasti izrazit pri različnih ritualih in obredih. Bolj ko zunanje značilnosti ( vedenja ) reprezentirajo nekaj " oddaljenega ", bolj so same zase simbol določenega pojava ali vrednote. Tako lahko celo pri zunanjih značilnostih vedenja govorimo o nekakšni "funkcionalni avtonomiji".
Reprezentativna (simbolna) funkcija zunanj ih značilnosti (vedenja) pa jc odvisna tudi od kriterijev socialncga presojanja:
določene značilnosti se pojavljajo ______ kot zunanje značilnosti
v določenih situacijah
zunanje značilnosti vedenja
prezentirani pojavi, procesi
presojanje njihovega pomena
evaluacija posledic
odvisno je od kriterijev presojanja "" in standardov primerjave
vrednote kot izraz evaluacij
ZUNANJE ZNAČILNOSTI PSIHOLOŠKIH ( SOCIOLOŠKIH ) POJAVOV IN SOCIALIZACIJA
Socializacija pomeni tudi učenje igranja različnih socialnih vlog. Vsaka vloga ima tudi svoj status. Socializacija pomeni torej tudi zavzemanje različnih statusov. Različne statusne značilnosti pa lahko obravnavamo kot zunanje značilnosti različnih psiholoških in socioloških pojavov. (Statusne značilnosti se med drugim kažejo tudi v različnih značilnostih zunanjega vedenja.)
Med statusne značilnosti spadajo tudi številne značilnosti neverbalnega vedenja ali neverbalne komunikacije. Končno,lahko govorimo tudi o materialnih oz. nematerialnih značilnostih statusa. O obojih pa večkrat govorimo kot o statusni simboliki. Ta se spreminja z različno kulturo, pa tudi longitudinalno, recimo kar zgodovinsko. Statusna simbolika, tako materialna kot nematerialna, pri tem včasih poudarja statusne razlike, oz. posebno statusno kulturo. Določene mladinske subpopulacije se npr. oblačijo in obnašajo na prav poseben način. Tudi poslovneži imajo svoj kodeks obnašanja in oblačenja.
T.i. zunanje statusne značilnosti omogočajo tudi hitro prepoznavanje predstavnikov različnega statusa.
Ko se zunanje značilnosti ( vedenja ), ki imajo v komunikaciji sicer zelo pomembno vlogo, iz ( pomožnega ) instrumenta komunikacije spremenijo v komunikacijski cilj, pa lahko govorimo o njihovi" funkcionalni avtonomiji".
V eni od naših raziskav nas je zanimalo tudi stališče do sprejemljivosti hierarhičnih odnosov ( v kolikšni meri so sprejemljivi različni hierarhični odnosi). Nadalje pa nas je zanimalo, ali obstaja kakšna zveza med stališči do sprejemljivosti hierarhičnih odnosov in stališči do vrednostne reprezentativnosti različnih značilnosti zunanjega vedenja. Od česa
je odvisna, oz. kaj vpliva na zvezo med obema sklopoma stališč - med obema stališčnima orientacijama. Kakšna je pri tem vloga informiranosti (informacije) o stališčncm objektu (o objektu merjenja, če imamo opraviti s stališčnimi lestvicam i)? V pričujočem tekstu smo prišli samo do omenjenega vprašanja (čeprav naši em pirični poskusi odgovorov nanj segajo v sredino 80 - tih let). Že v naslovu pa smo omenili, da predstavlja pričujoči tekst samo uvodne socialno - psihološke premisleke v opredelitev izbranega problema. Z navedbo naših vprašanj smo ga sedaj prav na hitro tudi omenili. V tem uvodu pa se bo naš premislek ozrl še nekam drugam: na socialne orientacije.
STALIŠČA KOT SOCIALNE ORIENTACIJE
Socialno orientacijo obravnavamo kot strukturo, sklop stališč, ki imajo isti objekt. Socialne orientacije zajemajo toliko več aspektov posameznega pojava oz. objekta, kolikor je objekt kompleksnejši.
Socialne orientacije lahko v socialni psihologiji merimo z lestvicami stališč.
Tudi socialne orientacije so rezultat socialnega učenja oz. socializacije. Nastajajo tudi kot izraz posameznikove težnje po redu oz. urejenosti, ki jih med drugim dosega s procesi kategorizacije oz. klasifikacije. Različni nivoji elaboracije informacij rezultirajo v različnih "socialnih reprczcntacijah". Te nastajajo na osnovi procesov socialnega primerjanja, diferenciacije in integracije, različne kognitivne kompleksnosti itd. Različne socialne orientacije lahko tvorijo tudi širše sisteme " socialnih rcprezcntacij ". Znotraj teh sistemov so tudi različne socialne orientacije različno povezane. To pravzaprav pomeni, da so različno povezani različni vidiki posameznih socialnih orientacij. V jeziku stališčnih lestvic bi to pomenilo povezavo med različnimi postavkami različnih socialnih orientacij.
Različne socialne orientacije se lahko prav tako nanašajo na različne vrste socialnih odnosov. Stališča lahko zavzemamo npr. do medosebnih, intragrupnih in intergrupnih odnosov. Ti odnosi pomenijo hkrati tudi različne vrste komunikacijskih procesov . V komunikaciji nosilci različnih socialnih vlog (različno reprezentativnih socialnih vlog) nastopajo tudi kot osebnosti. Osebnosti pa ne moremo reducirati na zbirko vlog. Osebnost je nc le nekaj več, ampak tudi nekaj kvalitativno drugačnega.
Kaj ima pri vsem tem opraviti pojem t. i. kognitivne sheme ?
Pojem kognitivne sheme lahko primerjamo s pojmom modela. Če je model kompleksnejši, zajema več elementov in njihovih medsebojnih odnosov. Kompleksnost modela je zopet odvisna od dveh spremenljivk. Splošno ju lahko poimenujemo kot subjektivno in objektivno. Subjektivna se kaže v kognitivni kompleksnosti posameznika, objektivna pa v objektivni strukturi obravnavanega pojava. Kognitivna kompleksnost je pri tem spremenljivka z nedvomno širšim razponom variacije. Subjektivne variacije kognitivne kompleksnosti zajemajo različne strategije učenja, mišljenja in ustvarjalnosti. Objektivna struktura pa je glede na obstoječe kriterije pcrcepcije in evaluacije bolj ali manj enoznačno določena. Funkcioniranje določenega modela kot psihološkega proccsa je predvsem izraz interakcije med kognitivno kompleksnostjo in objektivno strukturo. Kognitivna kompleksnost se kaže med drugim tudi v kompleksni kategorizaciji in klasifikaciji. (S problem i kategorizacije in klasifikacije v socialni psihologiji sc ukvarja socialna kognitivna
psihologija.) "Stabilnost" določenega (psihološkega ) modela pa je odvisna tudi od stabilnosti kriterijev klasifikacije in kategorizacije.
Ob predpostavki približno enake kognitivne kompleksnosti jc sprememba določenega modela odvisna tudi od novih informacij. Pri tem sc lahko vprašamo, kaj sploh so nove informacije ? Lahko odgovorimo, da so to tiste, ki se na novo pojavljajo glede na obstoječo informacijsko bazo določenega ( psihološkega ) modela. Zunanji stimulusi se occnjujcjo kot nova informacija glede na že obstoječe znanje. Pri tem se srečujemo z različnimi vrstami znanja. Na nivoju socialne pcrccpcijc lahko npr. govorimo o socialnem znanju. -Sprememba določenega psihološkega modela pa ni odvisna lc od claboracije števila in vrste novih informacij. Odvisna je tudi od interakcije med novimi informacijami in že obstoječim znanjem. Ta interakcija je pravzaprav proccs kategorizacije oz. klasifikacije.
Ko govorimo o informacijah, imamo v mislih predvsem njihov denotativni oz. racionalni pomen. Tak je tudi računalniški pojem informacije oz. njene osnovne enote -"bit-a". Pri tem ponavadi pozabljamo, da ima informacija tudi svoj konotativni pomen. Konotativni pomen jc predvsem " emocionalni pomen ". Je čustvo, ki se pojavlja skupaj z določenim racionalnim pomenom. Ko gre za psihološko perccpcijo oz. evaluacijo, ima vsaka informacija dva pomena: racionalni ( denotativni, denotacija ) in emocionalni (konotativni, konotacija ). Konotativni pomen informacije lahko različne kognitivne procese ali inhibira (zavira, otežuje ) ali facilitira ( olajšuje). Tisto, kar se radi učimo, sc hitreje naučimo in si ponavadi tudi hitreje zapomnimo. S stališča klasične psihoanalize bi moral obstajati sorazmeren odnos med intenziteto negativnega konotativnega pomena in intenziteto potlačitve.
Pcrcepcija racionalnega, denotativnega pomena sc kaže predvsem v procesih kategorizacije in klasifikacije. Percepcija konotativnega pomena pa sc kaže predvsem v procesih evaluacije. Med obema vrstama pomena obstaja interakcija. Ta interakcija vpliva tudi na klasifikacijo ( kategorizacijo ) denotativnih pomenskih vidikov informacije. Kognitivnih procesov nc moremo obravnavati izolirano od osebnosti ravno zaradi interakcije med denotativnim in konotativnim pomenom. Čustva pomenijo hkrati "aktiviranje" velikega števila drugih osebnostnih značilnasti. Elaboriranjc informacij jc zato proccs, pri katerem sodelujejo številni asebnostni faktorji. Pri tem seveda ne smemo zanemariti tistih vidikov, ki so čisto kognitivni : sem spada npr. tudi kognitivna kompleksnost kot zmožnost hkratne elaboracijc različnih pomenskih vidikov na različnih pojmovnih ravneh.
Razliko med denotativnim in konotativnim pomenom lahko nazorno zaznamo pri dovolj strukturiranih vizuelnih informacijah. Dcnotativnc vidike lahko v tem primeru nazorno orišemo : ujemanje med različnimi opazovalci z enako dobrimi možnostmi opazovanja bi moralo biti v tem primeru veliko. Verjetno pa bi bila manjša ujemanja v doživljajih oz. konotativnemu pomenu. - Včasih se zdi, da so nivoji pomenske abstrakcije v zvezi s konotativnim pomenom. Čustveno intenzivneje naj bi doživljali to, kar jc konkretno. V številnih primerih je to tudi res. Čustven odziv na besedo nesreča jc nedvomno največkrat drugačen kot pa odziv na konkretne posledice. - S to trditvijo pa se nedvomno ne bi strinjali pristaši islama : ti gojijo religiozna čustva do boga, ki jc abstrakten oz. nepredstavljiv.
Pravkar smo poleg problema novosti in različnega pomena informacij zajeli še nov problem. To jc problem informacijske simbolne kode. Tudi v zvezi s tem lahko govorimo o različnih vrstah informacij. ( Deloma smo žc nakazali razliko med predstavami in
abstraktnimi pomeni). Struktura socialnega znanja je med drugim odvisna tudi od vrste informacij. Pri tem se predstave ponavadi strogo ločijo od abstraktnih pomenov. Večkrat sc tudi poudarja, da sta abstraktnost in predstavljivost obratnosorazmerni. Če bi bilo to res, nikoli nc bi mogli npr. narisati matematične funkcije . Ta namreč izraža določen odnos: linearen, eksponenten, logaritemski itd. Pojem "odnos- a" je zelo abstrakten pojem. To pomeni, daje zelo splošen. Isto matematično funkcijo lahko apliciramo v zvezi z različnimi merskimi enotami. Poleg tega si določenih splošnih odnosov (razmerij, funkcij) ni težko predstavljati. Skušajte si ta hip predstavljati npr. linearno funkcijo.
Odnos med nivojem posploševanja in predstavljivostjo torej ni enoznačen. Res pa je nekaj drugega : na višjih nivojih abstrakcije operiramo predvsem z modeli. Na izrazito konkretnih nivojih pa je možna skorajda " fotografska odslikava ".
Pri izrazito abstraktnih pomenih bi torej težko govorili o njihovih zunanjih značilnostih v smislu indic. Tistega, kar jc abstraktno, pač ne moremo senzorično pcrcipirati. Senzorično lahko percipiramo samo model ali pa zunanjo reprezentacijo nečesa, kar jc abstraktno. Abstarktni pomen jc namreč ekstenzionalni pomen. Zamislimo pa si naslednjo situacijo oz. kombinacijo : abstrakten pomen v smislu relativne nedoločenosti, nedefiniranosti (denotativne nestrukturiranosti), močna pozitivna ali negativna čustva, ki se vežejo nanj (zelo izrazit konotativni pomen) in pa določene zunanje značilnosti (vedenja), ki določen pomen izražajo navzven. Zelo izrazito čustvo, ki jc hkrati visoka preferenca , je lahko tudi vrednota. Zunanja značilnost pa jc v določenih primerih lahko tudi simbol. V takem primeru lahko govorimo o vrednostnem simbolizmu zunanjih značilnosti ( vedenja ). - Pri tem je seveda posebno vprašan je, kaj in zakaj jc za nekoga nekaj simbol.
Kombinacija relativno "praznih pojmov" in močnih čustev lahko rezultira v "funkcionalni avtonomiji" zunanjih značilnosti. Namesto da bi jih obravnavali zgolj kot izraz nečesa, jih lahko začnemo obravnavati kot tisto, kar izražajo. Če izražajo nekaj slabo definiranega, lahko kar njim samim atribuiramo določen denotativni in konotativni pomen. Če evaluacijo lahko obravnavamo kot vrednoto, pomeni, da jim atribuiramo pomen vrednote.
"Prazni pojmi" pa so nekaj, kar sodi na področje socialnega znanja. Vsaka informacija ima svoj pomen glede na strukturo obstoječega socialnega znanja.
Denotativni pomen informacije spada na področje kognitivnih, konotativni pomen pa na področje emocionalnih procesov, emocij. Tako kognicija kot emocija pa se pojavljata " skupaj" v okvirju motivacijskega ciklusa. Nobenega motivacijskega ciklusa pa nc moremo obravnavati izven "osebnostnega okvirja". Oscbnastne značilnosti so eden od pogojev funkcioniranja motivacijskega ciklusa. Tudi komponentna definicija stališč ( kognitivna, cmotivna in behavioralna komponenta ) vse preveč zanemarja pomen osebnostnih značilnosti. ( Komponentno definicijo stališč lahko obravnavamo tudi s pomočjo informacijske teorije v širšem pomenu: ne le kot teorijo informacij z racionalnim-denotativnim pomenom, temveč kot kombinacijo denotativnega in konotativnega pomena.)
stališča in informacije
Odkar se psihologija ukvarja z informacijami, sc ukvarja tudi s tem, kakšen je njihov vpliv na stališča. Podrobneje to pomeni : kakšen je njihov vpliv na posamezne stališčne komponente, na njihovo medsebojno zvezo, na spremembo stališč, na nastajanje novih stališč, kako neka nova informacija prestrukturira že obstoječe informacije, ki spadajo v kognitivno komponento ( denotativni pomen informacij naj bi spadal v kognitivo, konotativni pomen pa v emotivno komponento - teorija informacij računalniškega izvora pravzaprav ne more upoštevati konotativnega pomena , vsaj v takem smislu ne, kot se pojavlja v človeški pcrcepciji). Računalnik na informacijo ne reagira s čustvi. Obdelava informacij je zgolj funkcija konfiguracije "cheapov " ( hardware ) in računalniškega programa (software ). Pri človeku pa je vsako učenje socialno učenje : ali se uči nečesa, kar spada v področje socialnih odnosov in pojavov, ali pa se tisto, kar se pač uči, uči v določenih socialnih pogojih. Sem spadajo tako hrup učilnice ali tišina knjižnice (ali obratno), učenje v družinskem krogu, krogu prijateljev ali pa individualno učenje v virtuelnem socialnem okolju. Ravno v socialni kognitivni psihologiji 80-tih let so se pojavili eksperimenti.ki so obravnavali zvezo med čustvi in (socialnim ) učenjem.
Omenili smo že, da lahko stališča obravnavamo tudi kot socialne orientacije. Socialne orientacije so kompleksnejša stališča oz. kompleksnejše strukture stališč. Vpliv informacij na socialne orientacije je podoben vplivu informacij na stališča.
Za socialne orientacije naj bi bilo značilno, da predstavljajo tudi določeno hierarhijo stališč: hierarhijo glede na splošnost predmeta, ki ga merimo, in hiearhijo glede na splošnost odnosa do predmeta meijenja. Stališča do določene družbe (v nacionalnih mejah) je lahko primer socialne orientacije. Taka stališča predpostavljajo tako stališča do konkretnih pojavov, kot stališča do splošnih vrednot v družbi. Taksonomija različnih ravni posploševanja predmeta merjenja je lahko različno razvejana. Socialne orientacije izražajo torej stališča do kompleksnejših predmetov merjenja.
Tudi socialne orientacije lahko v jeziku socialne kognitivne psihologije obravnavamo kot določeno kognitivno shemo, kot določen" model"." Clustri" stališč, ki tvorijo določeno kognitivno shemo, so lahko različno strukturirani. To pomeni, da zveze med posameznimi stališči (aspekti percepcije in evaluacije) variirajo glede na smer in intenziteto. Različna stališča se lahko med seboj različno povezujejo. Omenjeno strukturo stališč lahko ugotovimo s faktorsko analizo. V tem primeru govorimo o faktorski strukturi. Ta je lahko bolj ali manj stabilna. Faktorska struktura je pravzaprav MODEL strukture stališč. Stabilna faktorska struktura pomeni stabilno strukturo stališč.
Struktura stališč pa se kaže tudi v frekvenčnih distribucijah posameznih postavk. Stabilne socialne orientacije so tiste, kjer so stabilne tudi distribucije posameznih postavk, ki sestavljajo socialno orientacijo.
Socialno orientacijo sestavlja množica stališč, ki se nanašajo na različne aspekte objekta stališč. Tudi predmet stališč lahko prikažemo na taksonomski način . Različni aspekti oz. atributi se v tem primeru nahajajo na različnih nivojih splošnosti: so bolj ali manj splošni oz. bolj ali manj konkretni. Pri bolj kompleksnih objektih jc taksonomija bolj razčlenjena kot pri manj kompleksnih. - Analiza sprememb socialnih orientacij je zato zahtevnejša od analize sprememb posameznih stališč. Vprašamo se lahko tudi to, v čem se kaže sprememba socialne orientacije ( oz : kdaj lahko govorimo o spremembah socialne
orientacije ). Splošnejše socialne orientacije lahko sestavljajo manj splošne, posebnejše socialne orientacije. Socialna orientacija v zvezi z družbo kot celoto je lahko sestavljena iz socialnih orientacij v zvezi z njenimi institucijami, hierarhijo, vrednotami.
Pri socialnih orientacijah oz. pri stališčih s kompleksnejšim objektom je ta objekt eksplicitno izražen predvsem na višjih nivojih posploševanja. To je razumljivo, saj ti nivoji omogočajo tudi izrazitejšo sintezo različnih aspektov. Za kompleksnejše objekte jeznačilna večja množica aspektov : njihova sinteza jc možna šele na višjih nivojih posploševanja. Informacija o objektu ( predmetu ) stališč je zato pri kopleksnejših objektih splošnejša informacija. Informacija o objektu, kije hkrati njegova identifikacija, je zato nujno splošna.
Recimo, da imamo opravka s kompleksnim objektom stališč. Stališča skušamo izmeriti s pomočjo stališčne lestvice. Ah lahko predhodna informacija o objektu stališč vpliva na odgovore stališčne lestvice? Če vpliva, lahko govorimo o sorazmerno "neizdelanih" stališčih ." Izdclanost" stališč jc pojem, ki se nanaša na stabilnost strukture stališč. Povezana je tudi s kognitivno kompleksnostjo.
Skušajmo tukaj za sedaj tudi končati naš krajši miselni izlet, kjer smo si privoščili socialno-psihološke premisleke o zunanjih značilnostih (vedenja), socialnih orientacijah, stališčih in informacijah. Gre za uvodne premisleke pred tehtnejšo opredelitvijo izbranega problema, ki smo ga na hitro že predstavili v obliki vprašanja: kakšna je zveza med stališči do sprejemljivosti hierarhičnih razmerij v družbi in stališči do pomembnosti vrednostnih simbolov ? Kateri so faktorji, ki (lahko)vplivajo na odnos med tema dvema socialnima orientacijama ? Kakšna je pri tem vloga kognitivnega faktotja informiranosti o stališčnem objektu ? Dejali smo že, da empirični poskusi odgovorov na to vprašanje segajo v sredo 80 - tih let. O njih morda kdaj drugič. S podajanjem naših premislekov pa smo skušali vsaj nekoliko tudi vsebinsko osvetliti tedanjo miselno pot do opredelitve problema. Za spremembo je ta nekdanja pot v pričujočem sestavku tudi edina referenca njegovega pisanja.
Gospodarska socializacija otrok
marko polič, vi, ast a zabukovec
povzetek
Predmet pričujoče raziskave je bila gospodarska socializacija otrok starih 8, 11 in 14 let v obdobju hitrih gospodarskih in političnih sprememb. Opravljena je bila kot del mednarodnega raziskovalnega projekta. Zato je bil uporabljen enak postopek kot v ostalih deželah. Razlike so bile v gospodarski in politični situaciji jugoslovanskih otrok, predvsem v njeni spremenljivosti. Zato smo intervju opravili dvakrat, v aprilu 1988 in januarja 1990. Analiza odgovorov je pokazala, da je bil nivo znanja zapletenih gospodarskih vprašanj razmeroma nizek, morda zato, ker je bil intervju usmerjen k tistim gospodarskim vidikom, ki za jugoslovanski gospodarski sistem tedaj niso bili značilni.
Kaven gospodarskega razumevanja narašča z leti. Medtem ko je bilo znanje najmlajše skupine na zelo konkretni ravni, so starejši otroci podali večje število bolj zapletenih odgovorov. Odgovori vseh skupin, posebej starejših, so jasno odražali določene vidike, npr. inflacijo, tedanjih gospodarskih razmer. V načelu so odgovori odražali iste značilnosti gospodarske socializacije kot so o njih poročale druge raziskave (npr. Leiser, 1983).
abstract
economic socializa tion of children
The subject of this investigation was the economic socialization of children aged 8, 11 and 14 during the period of rapid economic and political changes. It was made as part of an international research project. That is why the same methods were applied as in other countries. The differences were in the economic and political situacion of Yugoslavian children, especially in its variability. That is way we made the interview twice, first in A pri11988, and then inJatiuary 1990. An analysis of the responses showed that the level of konwledge of complicated economic questions was relatively low, possibly because the interview was directed to those economic aspects which were not characteristic for the Yugoslav economic system at that time. The level in the understanding of economy is increasing every year. While the knowledge of the youngest group was on a very concrete level, the elder children gave a nuber of more complicated responses. The responses of all groups, especially the elder, clearly expressed specific aspects, e.g. inflation and the current conditions reigning in economy. In principle, the answers expresed the same characteristics of economic socialization as were reported by other investigations (e.g. Leiser, 1983).
Kot jc samo po sebi razumljivo za odrasle, se tudi otroci s svojim znanjem, razumevanjem in vedenjem vključujejo v gospodarski svet. Seveda nc na enak način in v enakem obsegu. Vključevanje v ta svet jc namreč razvojni proces. Tu se ne bomo ukvarjali z gospodarstvom kot takim, pač pa s tem, kako ga razumejo laiki, v našem primeru otroci. Govorili bomo torej o t.i. "naivnem gospodarstvu". Čeprav gospodarstvo marsikje sploh ni šolski predmet, vsaj ne izrecno, pa se z njim tako ali drugače srečujejo že tudi majhni otroci. So potrošniki, kupujejo ali iščejo stvari za svojo uporabo, npr. igrače, sladkarije, pa tudi za družino, mnogi varčujejo itd. Vključeni so tudi v makrogospodarske zadeve, saj si s svojimi družinami delijo družbeno-gospodarske probleme, kot so siromaštvo, nezaposlenost ali inflacija, izbirajo šolsko usmeritev, vedo, da se bodo morali zaposliti itd. Kot potrošniki so pogost cilj TV reklam, srečujejo pa sc tudi z drugimi obvestili, ki niso namenjena neposredno njim (npr. TV dnevnik), pogovarjajo se z vrstniki in starejšimi itd. Dejansko so še kako vključeni v svet gospodarstva. Zanima nas, kako ga dojemajo.
teorije gospodarske socializacije
Razvoj gospodarske socializacijc jc precej zapleten proccs, tesno povezan z intelektualnim razvojem na eni strani, ter z dejanskimi gospodarskimi in političnimi razmerami na drugi strani. Socializacijo samo bi lahko opredelili (Zicglcr in Child, 1969) kot "širok izraz za celoten proccs, s katerim posameznik razvije, v transakcijah z drugimi ljudmi, svoj spccifičcn vzorec socialno relevantnega vedenja in izkušenj". Gospodarska socializacija se nanaša na pridobivanje gospodarskega znanja, spretnosti, vedenj in stališč, pomembnih v gospodarskem svetu. Predmet tc raziskave je gospodarska socializacija otrok v obdobju hitrih gospodarskih in družbenih sprememb, nc pa zaznava teh sprememb sama po sebi. Razlaga pojmov in tolmačenje gospodarske socializacije otrok sta podana v mnogih virih (npr. Leiscr, 1983; Roland-Levy, 1989). V tem uvodu bomo obravnavali lc nekatere splošne ugotovitve ter pogoje, pomembne za njeno vsebino. Razlage na eni strani počivajo na Piagetovi razvojno-spoznavni teoriji, na drugi pa gradijo na teoriji učenja. Piaget nudi transakcijski proccs, tj. "uravnovešanje", ki povezujeotroške spoznavne stopnje z njihovo izkušnjo sveta. Ta model poudarja prvenstvo otroških akcij v razvoju. Z druge strani pa teorija učenja (behaviorizem) poudarja učinke okolja na otroško vedenje. Funkcionalno vedenje se ojačujc ali posnema, zato "ker deluje", jc nagrajevano. Čeprav se morda nc zdi tako na prvi pogled, pa se oba modela dopolnjujeta (Youniss, 1978):
*	medtem ko lahko s spoznavnim modelom pojasnjujemo razvoj procesov mišljenja, teorija
učenja pojasnjuje vedenje. Piagetov model nam torej nudi okvir, bchavioristi pa vsebino socializacijc;
*	prvi model poudarja intraindividualne razlike v otrokovem razvoju, drugi pa opisuje interindividualne variacije pri isti starosti;
*	obe teoriji menita, da so stiki s socialno resničnostjo nujni za nastanek predvidljivega
vedenjskega vzorca.
razi ska ve gospodarske socializacije
Gospodarsko mišljenje predstavlja vidik spoznave in je zato odvisno od splošnih razvojnih sprememb v spoznavnem sistemu. Gospodarsko dozorevanje otrok izhaja iz njihove gospodarske socializacije in poteka v razvojnih stopnjah. Dejansko lahko pri otrocih zasledimo s starostjo povezane kakovostne spremembe v gospodarskih idejah. Na vsaki stopnji so otrokovi odgovori kakovostno različni, stopnje so sosledne, hierarhično integrirane in vsaka oblikuje strukturalno celoto. Različni avtorji (po Leiscrju, 1983; Furnhamu, 1988) navajajo različne stopnje v razvoju ekonomske socializacije. Tako Danziger (1958) meni, da razvoj splošnih socialnih in gospodarskih pojmov lahko poteka drugače kot na fizikalnem področju. Odgovore 5 do 8 letnih otrok na vprašanja o pomenu bogastva in siromaštva uporabah denarja in položaju šefa je razvrstil v štiri razvojne stopnje:
1.	na začetni, predkategorialni stopnji otroci sploh šc nimajo gospodarskih kategorij mišljenja;
2.	na naslednji, kategorialni stopnji otroški pojmi predstavljajo stvarnost kot izolirana dejanja, pojasnjena z moralnim ali voluntarističnim imperativom;
3.	na tretji stopnji je otrok zmožen ustvarjanja pojmov o odnosih s pomočjo obstoja recipročnosti med prej izoliranimi dejanji, vendar so ti odnosi še izolirani in nesistematično povezani;
4.	končno se na četrti stopnji ti različni izolirani odnosi povežejo v sistem odnosov ter v širše razumevanje delovanja gospodarskega sistema kot celote.
Danziger meni, da razvoj stopenj gospodarskega razumevanja ni preprosto posledica notranjega dozorevanja, temveč je odvisen od izkušenj z denarjem in menjavo. S tem bi lahko razložili razlike med razredi, deželami itd.
Novejše raziskave so bile bojj izdelane in poglobljene ter so se lotile področij, kot so: blago, vrednost, menjava, lastnina, delo in dohodek. Na vsakem od področij so raziskovalci odkrili kakovostno različne vrste odgovorov, ki so bili značilno povezani s starostjo otrok. Mlajši otroci so si socialne pojave zamišljali v naravnih ali fizikalnih kategorijah (vrednost so istovetili s fizično velikostjo; dohodek z fizično količino dela). Pokazali so skrajen realizem, saj niso razumeli konvencionalnosti ali normativizma, povezanega s socialnimi pojavi ali ustanovami. Šele v zgodnjem do srednjem mladostništvu začenjajo otroci v polni meri razumevati določena osnovna gospodarska načela. Gospodarska pojmovanja se postopno širijo, postajajo bolj zapletena in abstraktna. Socialno znanje narašča s širjenjem polja otrokovih interakcij. Vendar medosebni odnosi predstavljajo le del gospodarskih vlog.
Za razvoj gospodarske socializacije so zelo pomembne različne informacije. Le-te naj bi po Piagetu vplivale na logično strukturo mišljenja. Tako gospodarsko mišljenje (razumevanje gospodarskega sveta) potrebuje informacije za razvoj. Z njihovim organiziranjem otrok razvija gospodarsko znanje. Prejšnje je osnova za slednje. Tako mišljenje kot znanje sta povezana z abstraktnim, logičnim pojmovanjem gospodarstva pri otroku.
Otroške zmote so si podobne tako po spoznavni strukturi, kot po vsebini (znanje), izvirajoči iz različnih virov informacij.
Medtem ko so predšolski otroci usmerjeni predvsem k zaznavni evidenci, na kateri bazirajo svoje zelo poenostavljene sklepe, v višji starosti upoštevajo vse več dejavnikov. Njihovo sklepanje je vse manj odvisno od konkretnih informacij o objektih ter od manipulacij z njimi. Leta, omenjena v različnih študijah, pred stavljajo zgolj okvir, približne meje, določene tudi z družbenim okoljem. Bolj ko je to vspodbudno, hitrejši je razvoj.
Oglejmo si sedaj še nekaj ugotovitev različnih raziskovalcev.
Med najpogosteje proučevanimi dejavniki je bil nedvomno socialni sloj. Otroci iz zgornjih slojev se kmalu seznanijo z bančnim slovaijem in prestižem poklicov, otroci tovarniških delavcev pa poznajo in razumejo industrijske odnose. Lautrey (1980) je pokazal, da spoznavna struktura in izobrazbeni slog staršev neposredno vplivata na količino, vrsto in pestrost informacij, "priznanih" v družini, določata neformalno socializacijo z razgovorom in vodita v razlike v družinskih potrošniških navadah.
Roland-Levy (1990) navaja, da imajo otroci iz različnih dežel bolj ali manj isto znanje in razumevanje gospodarskih pojavov v približno isti starosti. Zelo podobni so si bili rezultati ameriških, egiptovskih in avstralskih otrok. Bančni sistem so enako obvladali škotski in nizozemski otroci. Toda v kulturah, v katerih je denar "primitiven", otroci v razvoju ne bodo šli skozi te stopnje in to zato, ker jc kolektivna reprezentacija na tem področju neizdelana, nc pa zaradi slabosti svojega formalnega mišljenja.
Prostor nam ne dopušča podrobnejšega prikaza vseh dobljenih ugotovitev. Praviloma pa potrjujejo teoretična izhodišča, podana v prejšnjem poglavju.
gospodarska sociauzacija slovenskih otrok
V visoko razvitih deželah, kjerso gospodarski odnosi pomembni, imajo navadno otroci veliko več informacij o njih, njihovo gospodarsko sklepanje pa jc pogosto veliko bolj izkušeno. V manj razvitih deželah, tam kjer nastopajo ostre gospodarske krize, se vsakdo bolj ukvarja z kratkoročnimi gospodarskimi problemi (preživetje), medtem ko se zdi, kot da dolgoročnih sploh ni. Nič manj pomemben ni gospodarsko-politični sistem. Privatna, državna in/ali družbena lastnina nad proizvajalnimi sredstvi, svobodno tržišče in ekonomsko načrtovanje itd., vse to vpliva na procese gospodarske socializacije. Vsebina le-te je bila v pričujoči raziskavi nedvomno pod vplivom naše gospodarske in politične krize. Njeni simptomi so bili visoka inflacija (približno 200% leta 1988 in več kot 2000% koncem 1989, ter približno 10% januarja 1990), prehod v pluralistično družbo z enakim statusom lastnin, z vsemi njenimi nasprotji, nezaposlenostjo, nacionalističnimi navzkrižji med republikami itd. Vprašanje je torej, v koliki meri gospodarstvo samo določa gospodarsko znanje.
Rezultati, dobljeni z enakim postopkom v različnih deželah, lahko zato nudijo pomemben vpogled v procese gospodarske socializacije ter omogočijo razjasnitev značilnosti razvojnih stopenj in njihovih vsebin ter njihove interakcije. V tem je ležal tudi smisel pričujoče raziskave.
metoda
V letu 1988 seje Mednarodno združenje za raziskave v gospodarski psihologiji, ki ga sestavlja skupina psihologov, sociologov in ekonomistov, odločilo za proučevanje gospodarske socializacije po cclcm svetu. Skupina je želela primerjati podatke z uporabo natanko iste metode pri primerljivem vzorcu otrok. V to raziskavo sva sc vključila tudi oba avtorja. Zaenkrat jc projekt zajel 16 dežel, 9 zahodnoevropskih, dve vzhodnoevropski (sem so uvrstili tudi Jugoslavijo), dve severnoafriški, ZDA, Japonsko in Izrael. Tu bomo prikazali zgolj podatke, dobljene pri nas, primerjalno analizo pa bomo opravili v drugem prispevku.
Pričujoča raziskava torej predstavlja del mednarodnega projekta, ki ga je pred leti (1985) začel izraelski psiholog David Ixiscr. Takoso tudi osnovna izhodišča in raziskovalni inštrumenti povzeti po njem, oz. kasnejših prireditvah njegovega osnovnega postopka. Kar sc razlikuje, so predvsem otroci oziroma družbenogospodarske razmere, v katerih živijo.
Subjekti: V raziskavi so bili opravljeni intervjuji s 174 učcnci osnovne šole iz treh različnih starostnih skupin. V skupinah je bilo enako število (+/- 1) dečkov in deklic. Številčnost skupin jc podana v preglednici:
			Prvi poskus (1988)	Drugi poskus (1 &KS)
S:	otroci stari	8 let	29	30
M:	otroci stari	11 let	25	30
L:	otroci stari	14 let	30	30
			N = 84	90
Otroke smo izbrali iz različnih razredov glede na starost in socialnoekonomski status njihovih staršev. Ta je kar najbolj ustrezal temu, kar bi mogli imenovati srednji sloj.
Vprašalnik: V raziskavi smo uporabili Lciscijev vprašalnik gospodarskega razumevanja, sklepanja in stališč. V drugem poskusu smo mu dodali šc nekaj vprašanj, nanašajočih se na gospodarske razmere v Jugoslaviji.
Prvi del vprašalnika zajema predvsem znanja in razumevanja gospodarskih pojavov, zasnovana na gospodarski stvarnosti odraslih, z vprašanji, nanašajočimi se na ccne, plače, prihranke, investicije in denar.
Drugi del jc zajel otroško sklepanje o različnih situacijah, kot so znižanje ccn, odkritje nafte, ukinjanje davkov in distribucija denaija. Vse te situacije ne predstavljajo neposrednih izkušenj.
Zadnji del intervjuja se jc ukvarjal s stališči, npr. z vzroki in posledicami siromaštva in bogastva ter vzroki nezaposlenosti. Nanašal seje na lastno predstavo makrogospodarskih pojavov pri posamezniku. Ta predstava vključuje vzorec čustvenih in spoznavnih odzivov, ki jih poznamo kot stališča.
Postopek: Intervjuje potekal v eni od ljubljanskih osnovnih šol. Prvič jc bil izpeljan aprila 1988, drugič pa januarja 1990, obakrat v isti šoli. Otroke smo intervjuvali
individualno. Intervju jc v povprečju trajal pol ure. Izpraševalec (posebej izvežban študent/ka psihologije) je med razgovorom beležil otrokove odgovore. Obakrat so bili intervjui končani v času enega tedna. Tako so otroci - v tistem času naglih gospodarskih sprememb - vsakič odgovarjali v razmeroma istovetnih gospodarskih pogojih. Tedcaske spremembe končno vendarle šc niso bile tako hude. Vprašanja so bila vedno postavljena v istem vrstnem redu.
rezulta ti in razpra va
Otroške odgovore smo, kolikor je bilo to možno, kodirali v skladu s Leiscrjevim sistemom kodiranja, ki smo mu dodali vrsto novih odgovorov, kakor so se pač pojavljali pri naših otrocih. Pojavile so sc tudi razlike med odgovori v prvem in drugem poskusu. Nekatere so nastale zaradi spremenjenih družbenogospodarskih razmer v zadnjih dveh letih, druge pa so morda plod določenih nedoslednosti v kodiranju, čeprav sta skušala avtorja čim bolj zvesto slediti kodirni shemi. Na naslednjih straneh jc podana analiza odgovorov.
Že večina osem letnikov (72% v prvem in 60% v drugem poskusu) hodi sama po nakupih. Ta odstotek z leti šc narašča. Poleg drugega bi lahko to razložili tudi z dejstvom, da sta navadno, vsaj v mestih, zaposlena oba starša (skoraj pol zaposlenih v Sloveniji jc žensk). To tudi pomeni, da imajo otroci vsaj nekaj praktičnih izkušenj z gospodarskimi razmerami, npr. z inflacijo. Prav tako si otroci pridobivajo obvestila s pogovori z odraslimi, z gledanjem TV, ipd.
SLIKA 1: Določanje cen v trgovini
H
ena (ZD
S - 1988 M - 1988 L - 1988 S - 1990 M - 1990 L - 1990
50 40 30 20 10 0 10 20 30 40 50 60 70
Fraltvenca	Frokvenca
Način določanja ccn v trgovini osem letnikom v glavnem ni znan (več kot 80% odgovorov "ne vem" v obeh poskusih), toda ta odgovor z leti upada na 23% v prvem in 28% v drugem poskusu (slika 1). Čeprav sta cene v času intervjujev določala predvsem bodisi vlada, bodisi inflacija, so le nekateri otroci iz najstarejše skupine omenili oba dejavnika (približno 13% oz. 15% odgovorov). Med odgovori sta prevladovala "vrednost" in "proizvodni stroški", oba podana precej neanalitično.
V zvezi z odgovori jc včasih zanimiva tudi odsotnost določenih vidikov oz. prevladovanje drugih. Zdi se, kot da gospodarska situacija ni vedno, ali vsaj ne v vseh svojih vidikih, preslikana v otroške glave. Toda z leti postaja gospodarsko znanje otrok popolnejše in razlikovalno, o čemer priča povečanje števila različnih odgovorov. Upoštevajoč vse bi lahko pričakovali, da prihaja v obdobjih prehoda in velikih sprememb do pomanjkanja stabilnih referenčnih točk pri pojasnjevanju obravnavanih pojavov. To se najbrž odraža tako v večjem številu enostavnih odgovorov, kot v odgovorih "ne vem".
Medtem ko večina otrok vseh starosti (vsaj 58% oz. 76% v najmlajših skupinah) ve, da trgovec ne more zahtevati toliko, kot bi želel, jim ni tako jasno, kdo določa cene. Vendar nc preseneča, daje leta 1988 41 % štirinajtletnikov menilo, da cene določa vlada, saj jc bilo v tistem času res v veliki meri tako (npr. zamrznjene cene, zamrznjene plače). Ta odgovor je leta 1990 upadel na 13% za isto skupino. Cene nič več, vsaj ne očitno, nc določa vlada in to dejstvo se odraža v odgovorih najstarejše skupine. Toda spremembe stvarnosti se nc odražajo takoj v otroških glavah. Medtem ko večina otrok v obeh poskusih meni, da cene pri nas rastejo, se je stvarnost med obema poskusoma spremenila. Inflacija je dosegla vrhunec ob koncu 1989, prav pred drugim poskusom, ter se skoraj zaustavila v začetku 1990. Toda še vedno ostaja v mislih otrok, posebno najstarejših, kot glavni vzrok rasti ccn (slika 2). Zdi se, kot da ima inflacija nekakšen zagon v otroških mislih. Zaradi zapletenosti otroci težko razumejo dane razmere. Seveda je eno zavedanje naraščanja cen in drugo
30 25
20
15
10
5
0
H S - 1990 (MU M - 1990 L'.l" i L - 1990
SLIKA 2: Vzroki rasta cen
Frekvenca
Inflacija draga proizvodnja	drugo	ne vem
Odgovori
razumevanje pojava. Zdi se, kot da "inflacija" za otroke pred stavlja zgolj etiketo. To je razvidno iz odgovorov na dodatno vprašanje, "kaj je inflacija?" (slika 3). Otroška pojasnila,
SLIKA 3: Opredelitev Inflacije
30 25 20 15 10
25
10
iH 0 9r~i mEL

rail con draginja slabo zlvl). rail pla£ dinar padalbko go»p. n« vem Odgovori
iS - 1990 Hlllil M - 1990 CD L - 1990
če sploh kakšna, so predvsem opisi (npr. rast cen, draginja itd.). Lc najstarejši otroci so pokazali določeno razumevanje, razvidno iz odgovorov, kot sta "preveč denarja" in "šibko gospodarstvo".
proizvod, str.
drugo
SLIKA 4: Določanje cen
■i	S - 1988
M	M - 1988
I I	L - 1988
t'm	S - 1990
S)	M - 1990
I I	L - 1990
60 50 40 30 20 10 0 10 203040 5060 70 80 Frekvenca	Frekvenca
Glede določanja ccn lahko opazimo pri starejših dveh skupinah vsaj omejeno vednost o trgu in njegovi vlogi, a še za njih je bilo vprašanje težavno (slika 4). Zanimivo jc, da sc je v drugem poskusu slika deloma spremenila. Manj so poudarjali trg, bolj pa vrednost in proizvodne stroške. Glede vprašanja določanja ccn obstaja nekaj nedoslednosti. Vloga vlade izgine iz njihovih odgovorov v prvem in skoraj ne obstaja (približno 5% otrok iz starejših skupin) v drugem poskusu. Očitno obstaja razlika v razumevanju posebne in splošne situacije. Starejši skupini razumeta vlogo vlade na zelo konkretni ravni, kot določanje ccn v določeni trgovini in ne nasploh. Ali jc to zgolj slučaj, artefakt nastal zaradi sosledja vprašanj, ali pa zakonitost razvoja, bo treba šc ugotoviti, čeprav sodimo, da je zadnji odgovor v skladu z ostalimi podatki.
Otroci iz vseh starostnih skupin, predvsem pa starejših dveh, povezujejo plače predvsem s Šefom (od 7% do 50% v prvem in 20%, 60% oz. 38% v drugem poskusu) ter/ali podjetjem (23% najstarejših v prvem in 36% v drugem poskusu) in v manjši meri z bankami in vlado. Zdi se, kot da starejši vedo, da "šef' lahko vpliva na znesek plače, pa poenostavijo situacijo do stopnje, ko je on tisti, ki jo daje. Otroci prav tako vedo, da njihovi starši prejemajo plače tam, kjer so zaposleni, ali pa v banki na tekoči račun. Medtem ko vedo, da različni ljudje nimajo enakih plač, pa navajajo za to različne razloge (slika 5). Posebno
SLIKA 5: Določanje plač
Odgovori
■H	S - 1988
B	M - 1988
CU	L - 1988
Ki	S - 1990
(Milil	M - 1990
cmil	L - 1990
50 40 30 20 10 0 10 20 30 40 50 60 70 Frekvenca	Frekvenca
otroci iz starejših skupin so omenjali več kot cn razlog, predvsem kakovost in količino dela, delovno mesto, delodajalčevo odločitev (v drugem poskusu), izobrazbo in sposobnosti. Starejši otroci se bolj zavedajo zapletenosti razmer kot mlajši. O tem priča večje število in večja pestrost njihovih odgovorov.
Višek denarja bi večina otrok hranila v banki (več kot 50% v vseh skupinah v obeh poskusih). Praviloma se nc zavedajo dejstva, da "denar lahko prinese več denarja". Tu moramo omeniti, da gospodarski sistem v Jugoslaviji ni (bil) tako usmerjen, oz. jc sedaj v
prehodnem obdobju. Trg in njegove zakonitosti še niso dovolj znani, čeprav se sam izraz "trg" pogosto omenja in je postal v zadnjem času zelo popularen. Število odgovorov, nanašajočih se na veijo potrošnjo viška denarja, narašča z leti ter iz prvega v drugi poskus, z izjemo najstarejše skupine (slika 6). Ta poleg bančne uporabe omenja še določene
SLIKA 6: Poraba vlska denarja
Odgovori
potrošnja
banka
Investiranje
allrulzem
M	S - 196»
Bi	M - 1986
tZD	L - 1988
M	S - 1990
liiilU	M - 1990 I I L - 1990
70 60 50 40 30 20 10 0 20 40 60 80 100 Frekvenca	Frekvenca
manipulacije z dcnaijcm, npr. nakup in prodajo deviz, enostavne obresti, itd. Ix dva otroka iz. najstarejše skupine sta v drugem poskusu omenila delnice. Pojavilo se je tudi nekaj altruističnih odgovorov, katerih število sc jc v prvem poskusu z leti večalo (3%, 24% in 37% otrok), a jc v drugem poskusu upadlo (8%, 17% in 8%). Med obema poskusoma drugače ni bistvenih razlik. Tako jc najbrž zato, ker stvarne razlike še niso bile tako velike, pa tudi potrebujejo čas, da se odrazijo v otroški zavesti.
Odpiranje tovarne jc pomembno vprašanje v sodobnih jugoslovanskih gospodarskih spremembah. Pred leti jc bil sprejet zakon, ki naj bi to prccej olajšal. Pred in za časa naših intervjujev so to snov pogosto omenjali v javnih medijih. Situacija v prehodnem obdobju jc navadno zelo težavna in zapletena, težko razumljiva. Otroški odgovori to kažejo.
Čeprav večina v vseh skupinah v obeh poskusih (vsaj 58% v vsaki skupini z izjemo najmlajše v drugem poskusu) meni, da je možno odpreti tovarno, jih nekaj meni nasprotno ali pa niso sigurni. Kljub dejstvu, da še vedno prevladuje družbena lastnina nad proizvajalnimi sredstvi, jc prcccj otrok menilo, da so tovarne bodisi privatne, lastnina dclavcev ali pa pripadajo tistim, ki so jih zgradili (slika 7). Pestrost odgovorov odraža mcšanico mnenj in dejstev. Skupine se razlikujejo predvsem po številu in ne toliko po vsebini odgovorov, razen glede državne (družbene) lastnine, ki jo najmlajši niso omenjali. Morda sta država in državna lastnina za njih preveč abstraktna pojma.
SLIKA 7: Lastniki tovarn
Frekvenca
35 30 25 20 15 10 5 0
28
12
4 4
Miilil 2
2
0 II o
privatno delavci graditelji prediednlk Odgovori
I S - 1990 lliliill M - 1990 □ L - 1990
Otroci vedo, da za odpiranje tovarne ni dovolj le denar in dovoljenje, pač pa tudi drugi viri, npr. lokacija, surovine, prostor, oprema, delavci in čas (slika 8). Nekaj najmlajših je v drugem poskusu zelo doslovno razumelo vprašanje o odpiranju. Za odpiranje je po njihovem potreben zgolj ključ. Vloga denatja se v drugem poskusu poveča (z izjemo najmlajše skupine). Podobno jc tudi v zvezi z dobičkom kot razlogom za odpiranje tovarne.
SLIKA 8: Pogoji za odpiranje tovarne
Odgovori
lzlcuinje
HM S - 1988 B M - 1968 I I L - 1968 S - 1990 S3 M - 1990 UZD L - 1990
60 50 40 30 20 10 0 1020 30 40 5060 70 80 Frekvenca	Frekvenca
Na vprašanje, kateri denar bi imeli raje, dinarje ali devize, je večina otrok dala prednost devizam (68%, 82% in 95%). Ti odgovori drastično odražajo razmere visoke inflacije v kateri domača valuta stalno izgublja na vrednosti. Ljudje so kupovali devize najprej na črnem trgu ter kasneje (od januarja 1990), ko so predpisi to dopuščali, v bankah. Upoštevati moramo, da anketirani otroci pripadajo t.i. srednjemu sloju, ki je navadno šc razpolagal z nekim viškom denarja, ki mu je omogočal tako menjavo. S takimi razmerami so se otroci neprestano soočali na zelo konkreten način.
SLIKA 9: Opredelitev konvertibilnega dinarja
Odgovori
nov denar ohranja vrednost -skuša znižati inlla. sprejemljiv povsod počiva na DEM vrednejJl brez 4 ničel narašča Marltovlčev denar denar ne vem
0 6 10 15 20 25
Frolcvsaca
Prvega januarja 1990 jc bil jugoslovanski dinar denominiran ter proglašen za konvertibilnega. Kako so to dojeli otroci? Najmlajša skupina tega ni dobro razumela, srednja se jc zavedala predvsem odstranitve štirih ničel, najstarejša pa je podala vrsto odgovorov, ki so upoštevali različne vidike situacije (slika 9).
Odgovori na vprašanje, kaj bi naredila mati, če bi se znižale cene čevljev, zvenijo zelo razumno (slika 10). Ne lc konkretne potrebe, pač pa tudi širša situacija določa vedenje ljudi. Ta zahteva dejavnost in ne le takšno ali drugačno razpoloženje (1. poskus). V času drugega poskusa so se cene začele ustaljevati, toda tudi ljudje so imeli manj denarja. Najbrž prav to odraža premik k razpoloženjskemu odgovoru ("srečna bo"). Zdi se, daje ta situacija za vse skupine subjektivno zelo podobna.
Razumevanje problema davkov je bilo pri obeh najmlajših skupinah prav borno (preko 54% odgovorov "ne vem"). Celo najstarejšim problem ni bil prav jasen. Tu moramo omeniti, da vprašanje davkov na dohodek pri nas ni tako pomembno kot npr. v ZDA. Le manjšina (tisti, katerih zaslužek preseže trikratno republiško povprečje, obrtniki, svobodni poklici, ipd.) plačuje davek. Ostale davščine se pobirajo posredno, npr. preko višjih cen
vm s -1990 HI M - 1990 CZD L - 1990
SLIKA 10: Odzivi na znižanje cen čevljev
Odgovori
sreča nakup
nakup če |e potrebno nič
presenečenje drugo
mm s - 1968 H M - 1988 ' I L - 1988 S - 1990 (Miil M - 1990 CZH t - 1990
6050403020 10 0 10 20 30 40 50 Frekvenca	Frekvenca
SLIKA 11: Posledice tiskanja denarja
Odgovori
■■	S - 1988
H	M - 1988
□	L - 1988 B	S - 1990 IMH	M - 1990
□	L - 1990
60 50 40 30 20 10 0 10 20 30 40 50
Frekvenca	Frekvenca
dobrin in otroci sc tega nc zavedajo dobro. Zato so bili njihovi odgovori raznoliki, kazali pa so lc omejeno zavedanje različnih vidikov situacije.
Količina tiskanega denarja in njegova distribucija predstavljata zapleten gospodarski problem. Cclo soočeni z inflacijo, sc jc le manjšina otrok zavedala Škodljivih posledic tiskanja denarja (slika 11). Z leti seje to znanje boljšalo. Posebno nekateri najstarejši iz drugega poskusa so sc zavedali zveze med tiskanjem denarja in inflacijo (36%), a še v tej skupini so mnogi menili, da gre za dobro stvar.
SLIKA 12: Vzroki siromaštva/bogastva
O d g o v o r t
T
50 40 30 20 10 0 20 40 60 80 100 Frekvenca	Frekvenca
Mnenje o vzrokih siromaštva in bogastva lahko omogoča dober vpogled v način razmišljanja o gospodarskem sistemu. Pričakovali bi lahko, da bo v negotovih prehodnih obdobjih usoda pomemben dejavnik. Spet sta starejši dve skupini dali več različnih odgovorov, najmlajši pa le nekaj (slika 12). Najstarejši otroci so dali večje število različnih odgovorov. V obeh starejših skupinah so prevladovali v odgovorih osebnostne lastnosti (vsaj 36% odgovorov) ter družbenogospodarski sistem (vsaj 27% odgovorov). Družinske značilnosti (največ 15% odgovorov) in usoda (največ 12% odgovorov) so bili manj pomembni. Čeprav nc moremo reči, daje pri nas družina nepomemben dejavnik, ali da ni razlik med družinami, jc njihov vpliv manjši in manj pomemben (vsaj navidez) kot v nekaterih zahodnih deželah. Prav tako ta vpliv uradno "ni priznan".
Kot smo žc večkrat videli, gospodarska kriza spravi v ospredje zanimanja gospodarski sistem. Dejanske razmere vplivajo na mnenja otrok v skladu z njihovimi zmožnostmi in znanjem. Včasih so ti vplivi takojšnji (ko gre za konkretnejša vprašanja), včasih pa nastopajo z zamikom.
Podobna odgovorom na prejšnje vprašanje je tudi struktura odgovorov pri pojasnjevanju nezaposlenosti. Odgovori ostajajo predvsem v istih dveh kategorijah: osebnostne lastnosti (vsaj 51% odgovorov starejših dveh skupin) in gospodarske podmene (vsaj 34% odgovorov). Usoda pri tem za naše otroke ni pomembna (0% odgovorov). Vedno je nekaj, kar je odvisno od posameznika, pa tudi neka sila izven njega -družbeno-gospodarski sistem. Na nek način slednji morda predstavlja usodo.
Večina osemletnikov iz prvega poskusa ni imelo pojma o posledicah siromaštva/bogastva. V drugem poskusu je bilo znanje te skupina nekaj boljše (slika 13). Za vse skupine je bilo razumevanje posledic, če sploh kakšno, zelo konkretno ("ne more si kupiti, kar želi"). V prvem poskusu so omenjali v večji meri tudi socialne posledice (13,7%, 12% in 30.3% odgovorov), npr. prosjačenje, kraja, socialna pomoč, itd. Z leti se to znanje spet širi.
SLIKA 13: Posledice siromaštva/bogastva
Odgovori
samoocena
□
M
IB! □
S - 1988 M - 1988 L - 1988 S - 1990 M - 1990 L - 1990
50 40 30 20 10 0 10 20 30 40 50 60 70 Frekvenca	Frekvenca
SKLEPI
Prikazali smo lc del dobljenih rezultatov. Za sklep lahko zapišemo naslednje:
*	Obstajajo različne stopnje v razvoju gospodarskega razumevanja, ki potekajo od konkretnega razumevanja do bolj abstraktnega in splošnega. Starejši otroci dajejo bolj pestre in kompleksne odgovore. Z leti upada tudi število odgovorov "ne vem".
*	Raven poznavanja kompleksnih gospodarskih vprašanj (npr. delnicc, denar) je sorazmerno nizka in poenostavljena, vsaj za v intervjuju omenjena vprašanja. Eden od razlogov leži nedvomno v dejstvu, daje bil intervju pripravljen na izhodiščih drugačnega družbeno-gospodarskega sistema, kot je bil tedaj naš, v katerem so bili bolj poudarjeni drugi vidiki (npr. trg), ki niso bili relevantni za takratno jugoslovansko oz. slovensko gospodarstvo.
*	Veliko odgovorov na skoraj vsako vprašanje je bilo pod močnim vplivom tekoče družbeno-gospodarske situacije (npr. "mati ne bo verjela, da so sc ccnc čevljev znižale"). Odgovori v prvem in drugem poskusu so bili precej podobni in razlike so bile lc v težnjah. Temu so bile lahko vzrok spremembe v družbeno-gospodarskih razmerah v obdobju zadnjih dveh let, do neke mere pa tudi nedoslednosti v cclotncm postopku.
*	V načelu odražajo odgovori značilnosti, znane iz drugih raziskav, predvsem pa postopen
razvoj znanja s starostjo.
VIRI
Danziger, K., (1958). Children's earliest conception of economic relationships, Journal of Social Psychology, it. 47, str. 231-240.
Furnham, A.F., 1988, Lay Theories, Oxford: Pcrgamon Press.
Furnham, A., 1986, Childrcns's Understanding of the Economic World, Australian Journal of Education, zv.30, St.3, str.219-240.
Lassare, D. & Roland-Levy, C., (1989) Understanding Children's Economic Socialization, Grunert, K.S. & Olander, F. (Eds.), Understanding Economic Behaviour, Dordrecht: Kluwer Academic Publishers.
Ijutrey, J. (1980). Classe socialc, milieu familial, el intelligence, Paris: PUF.
Leiscr, D., 1983, Children's Conceptions of Economic - the Constitution of a Cognitive Domain, Journal of Economic Psychology, št.4, str.297-317.
Roland-Levy, C., 1990, Economic Socialization: Basis for International Comparisons, Journal of Economic Psychology, v tisku.
Youniss, J. (1978), The nature of social development: A conceptual discussion of cognition. In: H.McGurk (Ed.), Issues in childhood social development, London: Methuen.
Ziegler, B. & Child, I. (1969). Socialization. In: G.IJndzey & E.Aronson (Eds.), Handbook of social psychology, zv.3, Reading,MA: Addison-Wesley.
Minimalnijaz 3. del
CHRISTOPHER I ASCII
PUSTIT! VSE SKUPAJ /A SABO: DUHOVNA VZGOJA ZA PREŽIVETJE
"Mirovniška misel", kot pravi temu Doris Ixssing, jc deležna obtožb, ki verujejo v najhujše, se na to pripravljajo in skušajo svojo predpostavko pripeljati do njenega logičnega konca. Mirovnikov pa nc obtožujejo zato, ker previsoko ccnijo preživetje, temveč zaradi "želje po smrti", ki dajo pooseblja njihova misel. Zelo malo jc pisccv, ki so moralo, značilno za preživetje, razčlenili tako jasno in precb.no, kot je to storila Ixssingova. Prej tudi sama zagovornica razorožitve, pa je Doris Ixssing prišla do spoznanja, da bi primeren program civilne zaščite, "razen pred direktnimi zadetki, ljudi popolnoma varoval". "Strokovno da smo dovolj usposobljeni," jc bila vztrajna v intervjuju nedolgo tcgli. "Žc hladno upoštevanje dejstev", pokaže, "da bi lahko prav vse, kar bi nas doletelo, tudi preživeli". Smatra, da smo človeška bitja "za preživetje in prilagoditev, pa končno cclo za to, da pričnemo misliti, odlično opremljena".
Ta tako imenovani realizem temelji na prepričanju, da evropsko civilizacijo jemlje koncc, da lahko, gledano v celoti, njeno ugašanje spremljamo brez obžalovanja ter da jc upanje, da bi jo še lahko oživili, vsekakor zabloda, "med vsemi zmotami naše dobe zgotovo ena največjih". Naša doba. Stoletje uničenja - nanj zdaj gledamo, tako kot pred nedavnim Ixssingova v svoji "vesoljski fikciji", iz nezemeljske perspektive, od zunaj, kar nam omogoča, da "ta planet opazujemo ... kot neko popolnoma ponorelo vrsto". S tem, ko sc upanje na politično spremembo manjša, pa sc vedno bolj posvečamo "poslu s preživetjem", ali, kot pravi Ixssingova, "dohodkom, ki jih prinaša, pa ukanam in drobnim bistroumnostim". V nedavno izdanem delu pa sc Ixssingova, tako kot veliko sodobnih avtorjev, obrača na prevladujoči čut za življenje v svetu, v katerem zahteve po vsakodnevnem preživetju posrkajo vso tisto energijo, ki bi jo nekdaj morda lahko porabili za skupni napad na vse nevarnosti, ki grozijo človeštvu. Moč fantazije Doris Ixssing, enako pa velja tudi za vse ostale antiutopične predstave, ki jih samouničenja zmožna družba na včliko poraja v nedogled, ni v njeni grozljivi in dvoumni viziji prihodnosti (dvoumni zato, ker si jo lahko razlagamo kot svarilo ali kot dobrodošlico), ampak v tem, da nam jesposobna pričarati občutje vsakdanjega življenja kot nekaj, kar so žc izkusili prebivalci propadajočih držav severa, torej ljudje, ki so doživeli težke čase. "Da, bilo jc popolnoma nemogoče,"
pravi pripovcdovalka Prcživclčinih spominov; "navsezadnje pa sem bila sprejela (udi nemogoče". Tako kol Herman Kahn, seje tudi Doris Ixssing naučila razmišljati o tistem, o čemer se razmišljati nc da.
Če gibanji za mir in za zaščičto okolja nimata monopola nad survivalizmom, potem si tudi vizije neizbežnega propada nc moreta prilaščati. "Tisočletno subkulturo" - tako Charles Krauthammer v članku, v katerem graja apokaliptične predstave našega časa - so njeni kritiki izsledili tako v verskem fundamentalizmu, kot v sekularizirani inačici apokalipse, v kakršni pridigajo takšni paničarji, kot so Bcrtrand Russell, Jonathan Schell, Paul Ehrlich, Robert Jay Lifton in Rimski klub. Krauthammer meni, da "pogubotrobci", ki napovedujejo jedrski holokavst ali pa vedno hujšo krizo naravnega okolja, ne upoštevajo "sposobnosti prilagajanja, ki jih ima človek" - "elastičnosti človeške narave in prilagodljivosti človeških družb". Vendar tudi ta napad ni ravno najbolje izpeljan: apokaliptična vizija se v svoji najbolj pristni obliki namreč nc pojavlja v trditvi, da bi zaradi tekme v jedrskem oboroževanju ali zaradi neomejenega tehnološkega razvoja lahko prišlo do konca sveta, ampak v tisti, ki pravi, da bo odrešilni preostanek konec sveta preživel ter zgradil nov, boljši svet. Za apokaliptične predstave, tako za današnje, kot za tiste v preteklosti, je bolj kot napoved pogubljenja značilno prepričanje, da bo iz pepela, ki bo ostal po približajočem se požaru, vzniknila nova ureditev, pod katero bo ljudem končno lc uspelo doseči stanje popolnosti.
Za apokaliptično vizijo prihodnosti in šc posebej za njeno moderno posvetno inačico velja, da možnost za preživetje in preobrazbo vidi ravno v iznajdljivosti in prilagljivosti, s katerima naj bi bili ljudje opremljeni v neomejenih količinah. Tako se tudi v delu Doris Lessing upanja na preživetje - človeštva ali le posameznika - opira na prenovo lastne osebnosti, na razvoj vse do sedaj ncizkoriščanih miselnih zmožnosti, superiornosti običajnih bioloških mejž in vsakodnevnih človekovih čustvovanj. Martha Quest, junakinja Mesta s štirimi vrati, začne novi jaz. "ustvarjati" tako, da zjutraj bolj zgodaj vstaja, odpoveduje sc vinjaku in tudi s svojim ljubimccm nima več stikov. "Ko gre za preživetje, lahko krotiš tudi 'neukrotljivo' spolnost." Njen novi režim - "mahanizem" osebnega preživetja na "najnižji stopnji" - jo ščiti pred "ponovnim rojstvom zaljubljene ženske", te "lačne, nenasitne in nemirne ženske, ki potrebuje in hoče in mora dobiti", in jo vodi v višje oblike mojstrstva v samo-"programiranju". Naokoli blodi brez spanca, strada, se razgalja in podžiga samo sebe ter sc na ta način pripravlja, da bo odtujeni ženi svojega ljubimca v nadzorovanem sestopu sledila do blaznosti. Takšno "ukvarjanje z vrisovanjem novega ozemlja" poglablja njeno znanje "o uporabi lastnega telesa kot stroja, ki jo bo osvobodil majhne, mračne ječe vsakdanjika" in jo spremlja z bolj dodelano tehnologijo zavesti, s pomočjo katere bodo tisti, ki bodo preživeli prihajajočo "katastrofo" - o čemer nas pouči dodatek k romanu, s katerim Doris Lessing pričenja svojo serijo apokaliptičnih poročil o bližnji prihodnosti -, življenje začeli na novo in vzgojili višjo raso mutantov, nadnaravno nadarjenih otrok, ki "so prekosili (vso novejšo) zgodovino, ki jo nosijo v sebi".
Varstvcniki narave in zagovorniki jedrske razorožitve nam o prihodnosti rišejo kaj mračno podobo, s čimer nas hočejo opozoriti na nujnost potrebe po socialnih in političnih spremembah. Tisti, ki v milčnij iskreno verjame, pa sc po drugi strani iz pogubi zapisane družbe samovoljno izobči in sc v življenju bori po svoje. "Survivalisti," pravi Kurt Saxon, "sc z državno politiko sploh ne ukvarjajo, saj kot del inteligentne manjšine prav dobro vedo, da bi nevedneži njihove glasove razveljavili." Hardcore survivalisti, kot Saxon, Mel Tappan •n William Pier, niso pristaši sufi misticizma Doris Lessingove, vendar pa, tako kot ona,
verjamejo v človekovo prilagodljivost na ekstremno težko življenje, prezirajo politiko in verujejo v potrebo po moralni eliti. Saxon je v nek mesečnih napisal, daje "preživetje danes najpomembnejša tčma, kar pa uvidijo le redki". "Nevedne množice" so "obsojene na pogubljenje, tisti bolj sposobni pa omejeni z medsebojno odvisno tehnologijo". Le nekaj samoizbrancev si je postavilo zaklonišča ter si dalo na stran malo živeža; tako so postali neodvisni. Zaradi svoje previdnosti so dobili članstvo v elitnem klubu, ki odreja usodo nc le njih samih, ampak usodo vsega človeštva." Če se na preživetje pripravljaš, si le-to tudi zaslužiš." Po drugi strani pa tisti, ki bi se lahko, pa se nočejo pripravljati, preživetja sploh niso vredni in človeški rod bo brez njih še boljši.
Saxon in nadindividualisti njegove baže bi bili kaj malo navdušeni nad vizijo Doris Lessing o novi ureditvi, osnovani na spoznanju, da "posameznik ni pomemben". Z njo pa se v dokajšnji meri strinjajo glede duhovne vzgoje, potrebne za preživetje. Osvobodite se svojih vezi; zmanjšajte svoje potrebe; vrnite s k bistvu. "Nc zapravljajte časa s prijatelji, ki kot zavezniki nimajo pravih možnosti," piše Saxon. "Preživetje gleda le na svoje lastne koristi." Nasprotno temu pa jc Lcssingova prepričana, da je individualnost le utvara, porojena v glavah bitij, ki "še niso sposobna dojeti, da so kot posamezniki le del celote,... del narave". Ta nasprotujoča si mnenja pa so si, prav nepričakovano, zelo sorodna. Tako Saxon kot Lessingova ne upoštevata popolnoma običajnih čustev, ljubezcaskih vezi in prijateljstev, ki ljudi odvračajo od "višjih" ciljev. V bistvu oba menita, da zahteve preživetja nc puščajo nikakršnega prostora osebnemu življenju in osebni zgodovini. Konec koncev se morajo preživeli naučiti, da se je na pot treba odpraviti z malo prtljage; ne morejo si privoščiti, da bi si oprtali družino, prijatelje ali sosede. Izjema bi lahko bili lc tisti prijatelji, ob katerih smrti bi le skomignili z rameni in bi jim za njimi nc bilo treba žalovati. Če nočemo, da bi ladja potonila, moramo emocionalno prtljago pometati v morje. "Ko prideš v srednja leta," je Doris Ixssing zaupala novinarju,"... se oziraš nazaj, kar je čisto običajno, in si misliš: ja, včasih sem bil res strašno glasen in ves togoten, pa mnogo tega le ni bilo tako nepotrebno. Zelo pogosto pa občutiš olajšanje, da sc ti jc uspelo otresti včlike razburkanosti čustev." Srednja leta človeka nc osvobodijo le seksualnih želja in čustvenih nemirov, ampak tudi zmotnega prepričanja, da "nekdo, ki divje občuti potrebo po čustvovanju, s tem le izraža svoje čustveno stanje". Doris Ixssing povzema nedozorelost survivalistov in psevdorealizem, ko mčni, da jc "resnično najbolj koristna in najbolj omamna izkušnja iti skozi vse to, pustiti vse skupaj za sabo".
Kdo so pogubotrobci?
Najbolj značilen za miselnost sodnega dne, ki jo tako pristransko pripisujemo zagovornikom varstva narave in borcem za jedrsko razorožitev, jc vsekakor poziv k pripravam na najhujše. Na katastrofo se lahko pripravimo tako, da jo sprejmemo kot božjo voljo, ali pa kot vrhunec neke včlike zgodovinske nakane. Pred bridko, toda osvežujočo nesrečo sc lahko vkopljcmo v zemljo, ali pa s pogubljenega planeta zbežimo nekam v mejna prostranstva vesolja. Načrtovalci konca lahko odrešitev poiščejo v starih religijah, v mističnih tradicijah, uvoženi z vzhoda, v vesoljskih popotovanjih, pa tudi tako, da individualizma ne sprejmejo. Vsi pa so si edini nc le v dejstvu, da je konec vedno bližji, ampak tudi v prepričanju, da lahko previdnost in priprave (tako tehnološke kot duhovne) konec spremenijo v nov začetek. Po drugi plati pa se tisti, ki človeštvu ne pripisujejo nikakršnih možnosti za preživetje, upravičeno nočejo tolažiti z utvaro o novem življenju po apokopalipsi. Katastrofe, pravijo, ne bi preživeli. Lahko pa seji izognemo, če bi uničili
jedrsko orožje, če bi začeli uporabljati tehnologijo, ki za sabo ne bi puščala takšnega opustošenja, in če bi se naučili manj potratnega življenja. Zagovorniki varstva narave nas opozarjajo, da nam našega načina življenja ne bo uspelo spremeniti, čemur bodo sledili strahovite posledice in zaradi teh svaril jih zmerjamo s pogubotrobci in apokaliptičnimi vizionarji. Vse slave pa so zaradi svojega realizma in samozavesti deležni resnični vizionarji, razen kadar se pri tem oprimejo nesprejemljivih desnih ideologij.
Vaba za takšna razmišljanja so nova prostranstva, tako duhovna kot zemeljska. Gibanje za varstvo narave ni priljubljeno, deloma tudi zato, ker psihologije mejnih prostranstev in sanj o neomejeni ekspanziji ne sprejema. Po drugi strani pa survivalizem obuja stare imperialne sanje in upanje, da lahko usihajoča civilizacija z osvajanjem, ekspanzijo in strogo vzgojo v duhu primitivnega okolja obnovi svojo moč. Peči na drva, sveče, vlečne konje, puške s polnjenjem skozi cev in naravna zdravila iz zelišč, kar priporoča Kurt Saxon, bi lahko nadomestili, tako pa upajo ostali, z moderno tehnologijo v njeni najbolj dodelani obliki - s potovanji v vesolje - pa bi dosegli enak rezultat: "določiti bi vzporednico tistemu, kar se je dogajalo v Evropi med kolonizacijo Amerike", ko so, pravi Stewart Brand, "nova ozemlja pomenila nove možnosti, (in) ko so nove možnosti pomenile nove ideje." Brand, ki se je nepričakovano spreobrnil in postal zagovornik kolonizacije vesolja, je bil nekoč, podobno kot Doris Lessing, predan gibanju za mir in za varstvo narave, pozneje šele pa seje prelevil v entuziasta, ki veruje v tehnološko osvojitev vesolja. Kot izdajatelj Whole Earth Cataloguea je svoje čase propagiral preprosto, domačo tehnologijo v upanju, da bo ljudi takoosvobodil odvisnosti od potratnih, uničevalnih in izkoriščevalskih strojev, ki izčrpavajo naravna bogastva, onesnažujejo zemljo in njeno ozračje, v kali zatrejo vsakršno pobudo in zaradi katerih se vedno bolj zanašamo na strokovnjake. Vse preveč pogosto pa je Whole Earth Cataloque ljudi napeljeval le k temu, da so po gorah kopah luknje, seveda ne zavoljo tega, da bi na ta način pokazali, kako bi se v sožitju z naravo dalo živeti, ampak predvsem zato, da bi v njih preživeli konec sveta. Brand jc v intervjuju leta 1980 povedal, da takšni vrsti "paranoidnega" survivalizma šc vedno nasprotuje. Toda zdaj da "samozadostnost" zavrača zato, ker skuša doumeti zahrbtni beg pred stvarnostjo, katerega osnova so potovanja v vesolje kot najnovejši izraz psihologije mejnih prostranstev, ki je v zahodni kulturi tako zelo prisotna.
CoEvolution Quarterly je revija, ki sc jc pred časom navduševala nad ohranjanjem narave, namerno preprostostjo in nad tehnologijami, ki bi zaposlovale veliko ljudi. V uvodniku, ki bralce te revije spoznava s kolonizacijo vesolja. Brand zagovarja "svobodno vesolje" z besedami, ki spominjajo na tiste, s katerimi so pristaši ljudske stranke v devetnajstem stoletju zahtevali "svobodno zemljo". Vendar v izzivu izredno težkemu življenju, v katerem Kurt Saxon vidi možnost za oživljanje individualističnega samozaupanja ("za posameznika najbojše jamstvo, da preživeli"), Brand, tako kot Lessingova, vidi ravno protistrup za individualizem. "Krutost vesolja bo porok za medsebojno zaupanje, od katerega smo življenjsko odvisni."
Drugi entuziasti pa vztrajajo pri tem, da bi potovanja v vesolje vzpodbujala planetarno zavest, podrla ograde med narodi in premagala malomeščansko omejenost, ki vlada svetu, razdeljenemu v "otoške republike". Zatrjujejo pa, seveda, da bi nas vesoljske kolonije rešile 'udi energetskih težav, nas razbremenile pritiska zaradi prevelike obljudenosti in nam °dprla nova tržišča. "Vsem nesrečam, s katerimi se soočamo, od jedrske vojne do ekološkega propada in rastočega neumja, je skupno 'breme obljudenosti'," piše Ben Bova v Glavni cesti. Gibanje za kolonizacijo vesolja predstavlja "odločilni boj proti ... lakoti.
revščini, nevednosti in smrti. V tej dirki moramo zmagati, edini, surovo enostaven razlog za to pa jc preživetje." Za ljudi, ki izmozganost stare ureditve občutijo kot breme, je ideja potovanj še posebej mamljiva, saj jim pomeni obljubo, da bodo lahko začeli na novo. Kolonije v vesolju, kot si jih jc zamislil fizik s Princctonske univerze Gerard O'Neill ter svojo zamisel tudi razložil kongresnim kom isijam, v govorih pri organizacijah kot Društvo za prihodnost sveta in podobnimi ter v svoji knjigi Visoka meja, bi po njegovem mnjenju oživile pustolovski duh. "Človeški rod stoji na pragu novih obzorij, katerih bogastva so tisočkrat večja od bogastev novega zahodnega sveta izpred petih stoletij. O'Neill šc dodaja, "da lahko pomanjkanje surovin in energije ter problem obljudenosti pripeljejo do civilizacijskih razcepljenosti, vse skupaj da lahko postane še veliko bolj po vojaško urejeno, svet pa da lahko postane še kaj več kot le oboroženo taborišče." Eric Drexlcr, tudi zagovornik kolonizacije vesolja, navaja "cel kup nevarnosti, ki ogrožajo tako preživetje posameznih družbenih skupnosti, kot tudi preživetje civilizacije same" in ugotavlja, da kljub temu, da "nas morda ne more rešiti, vesolje ponuja vsaj več upanja". "Vesolje nas pričakuje," pravi Drexlcr," z ravno takšno kamnito pustinjo in sončno svetlobo, kot sta bila na zemlji pred milijardo leti. Ce ima razvoj kak smisel, potem nam ta smisel pravi pojdite!"
Brand jc prepustil O'Neillov načrt kolonizacije vesolja v presojo bralcem in prijateljem revije Convolution Quarterly in jih tako povabil, da o ideji povedo svoje mnenje. S tem pa jc sprožil debato, ki nam pomaga ločevati survivaliste, pri čemer ni pomembno, ali so pristaši gibanja za varstvo okolja ali ne, od ljudi, ki šc vedno verjamejo v skupno akcijo, s katero naj bi preprečili propad civilizacije kot celote in nc lc omogočili redkim posameznikom, da preživijo. Ixwis Mumford jc idejo o kolonizaciji vesolja zavrgel, rekoč, da gre za "otročja sanjaijenja v tehnološki preobleki", John Holt pa je mnenja, da "bo treba poglavitne zemeljske probleme rešiti na zemlji". Podobnega mišljenja je tudi E.F. Schumacher, ko opozarja, da "bo nekaj resnično treba storiti. Razviti," pravi, "moramo tehnologije, s pomočjo katerih bi povprečni, skromni, pridni, zmerni in vse prevečkrat zlorabljeni ljudje uspešneje in bolje upravljali z lastno usodo." Tudi Dennis Meadows, eden od pobudnikov Rimskega kluba, seje strinjal, daje up v "šc eno mejo" zaprl pot "ustvarjalni rešitvi zemeljskih problemov". George Wald je trdil, da bodo vesoljske kolonije razoscbljcnje pripeljale "do skrajnosti", Wcddcl Berry pa v kolonijah vidi "ponovno rojstvo ideje o razvoju, z vsem, kar sodi zraven: pohlep po neomejeni ekspanziji, totalitarna središča energije in bogastva ter pozabljivost do osebnih in skupnih potreb". Brandu je pisal: "Tako kot utopisti pred vami, si tudi vi predstavljate, da se da s preteklostjo človeštva popolnoma prekiniti."
Zagovorniki kolonizacije vesolja pa so kot "drugo možnost" - tako eden od bralcev -navajali "apokalipso". Paul in Anne Echrlich sta varstvenikc okolja proglasila za kratkovidne, ker so "ideje o kolonizaciji vesolja zavrgli tako prenagljeno", ostali pa so krivdo za "vpitje" proti vesoljskemu potovanju pripisali "ideološki" ali "teokratski" pripadnosti tehnologijam majhnih razsežnosti, doktrinarnemu prepričanju v "končnost" kot "asnovni zahtevi za dobro osebnost" ter "naivni", "neodgovorni" in "teološki" črnogledosti. T.A. Ilcppcnheimer iz (xntra za vesoljsko znanost v Fountain Vallcyu v Kaliforniji je zapisal, da "se nam v času, ko so ustanove naše industrijske civilizacije deležne kritik in izzivanj, sploh ne zdi potrebno, da bi sc morali odreči glavnih tehnologij". Paolo Solcri je v potovanju v vesolje spoznal "nov, zelo pomemben korak na poti do duhš", Buckminster Fuller pa čisto naravno nadaljevanje človeškega razvoja, ki da je "nekaj tako običajnega kot otročiček, ki se, potem ko jc privekal iz maternice, postopoma uči, kako sc treba postaviti
na nožice, pozneje pa veselo teka naokoli". Veliko bralcev je potovanje v vesolje sicer sprejelo z dokajšnjo mero rezerviranosti, vendar pa so lc menili, daje neizogibno. Prepričani so, da bo "pozitivna kritika" s strani varstvenikov okolja ta vesoljski program pomagala "humanizirati". Med tistimi, ki so se odzvali Brandovemu povabilu, naj o predlogi za kolonije v vesolju povedo svoje mnenje, jih je bilo devetintrideset absolutno proti, 139 bralccv pa se je z idejo načelno sicer strinjalo, vendar so bile stopnje navdušenja zelo različne. No, enemu od bralccv pa jc cclo uspelo prepričati samega sebe v koristnost gradnje takšnih vesoljskih kolonij, ker da naj bi "vzpodbujale preprosto, ljudsko življenje, narodno-zabavno glasbo in veroizpovedi prejšnjih časov".
APOKALIPTIČNI SURVIVALIZEM IN VSAKDANJA APATIJA
Potovanje v vesolje in ostala survivalistična sanjarjenja so tčma pogovorov ljudi, preplašenih zaradi vse slabših socialnih in fizičnih pogojev za življanje na našem planetu. Ta problem pa seveda nič kaj nc gane večnih optimistov, ki vzrokov za paniko ne vidijo, ki nočejo prisluhniti vznemirljivim poročilom ali pa se oklepajo upanja, da se bo človeštvo že izvleklo na ta ali oni način. Ravno tako popolnoma nedovzeten za takšne razprave pa je tudi veliko širši sloj ljudi, ki si o prihodnosti rišejo tako mračno podobo, da jih že ob sami misli nanjo prevzame groza, pase potemtakem rajcukvarjajos trenutno rešljivimi problemi. Navadne množice, ko jih imenuje Kurt Saxon, ostajajo do daljnosežnega načrtovanja preživetja popolnoma ravnodušne. Za vladin program civilne zaščite jim ni bilo nikoli kaj prida mar, ravno tako nc za osebna zaklonišča, za stolpnice s survivalistično opremljenimi lastniškimi stanovanji, za na preživetje pripravljene skupnosti ali za skupine, kot Posse Comitatus ali pa Preživetje. Kaj prida pa se niso ogrele niti za gibanje za varstvo okolja. Okolniško zakonodajo siccr podpirajo, vendar le do takrat, dokler ne ogroža njihovih delovnih mest. Njihova "brezbrižnost" jc izraz obupa tako okolnikov kot survivalistov, preživetje jih zanima le v tistem najbližjem, takojšnjem smislu. Vsekakor pa je njihova "brezskrbnost" vredna tudi pohvale, še posebej če jo primerjamo z apokaliptičnimi predstavami, kijih naokoli širijo ljudje, ki skrbijo za daljnosežno preživetje.
Nasprotje med apokaličnim aktivizmom samoizvoljene survivalistične elite in med brezbrižnostjo, s katero navadni državljani reagirajo na raznorazne ideologije, prikazuje pred nedavnim posneti film Louisa Malleja z naslovom Večerja z Andrejem, v katerem dvoje prijateljev obnavlja svoje poznanstvo v ncwyorški restavraciji, med pomenkom pa zagovarjata vsak svoje razloge, ki so ju odpeljali po različnih življenjskih poteh. Andrč je v iskanju duhovnega razsvetljenstva prepotoval ves svet, Wally pa je ostal v New Yorku, kjer je kot pisec in igralec trdo garal ter s svojim dekletom živel v enoličnem gospodinjstvu. Wally tako zagovarja prijetnosti in ugodje vsakdana, njegov prijatelj pa izraža svoj prezir do materializma, ki da nima duše, in do množične kulture. In ko Andrčju pove, da spi pod električno blazino, slednji sprejme to z zaničevanjem, saj vključiti električno blazino zanj Pomeni "isto, kot če bi vzel pomirjevalo ali kot... če bi zaradi stalnega buljenja v televizijski ekran čisto otopel za vse ostalo". Nakar Wally odgovarja, da jc "naše življenje že dovolj težko takšno, kakršno je". "Skušam le preživeti in nič drugega," pravi, "... da bi si na ta način prislužil pravico do življenja."
Wally pa je pač srečen ob drobnih užitkih, življenje mu zapolnjujejo dosegljivi cilji, medtem ko skuša Andrč doseči duhovno transcendenco, višje stopnje zavesti, zaradi česar se spogleduje z religijami vzhoda, se ukvarja z duhovnimi vajami za vzgojo duše in išče miru v odmaknjenih komunah. Svet hoče prebuditi, ali pa ob propadu civilizacije rešiti vsaj njen najboljši del. Ko se po dolgi odsotnosti vrne v New York, vidi mesto kot "nov model koncentracijskega taborišča", kot ječo, poseljeno z "otopelimi ljudmi" in "roboti". Žena in on se "počutita kot Židje, ki so v Nemčiji živeli v poznih tridesetih letih". In "dejansko sta oba imela tisti zoprni občutek, da bi vsi resnično morali ven - pobegniti, preden bo prepozno". "Denar, totalitarna oblast sveta, si je omislil stalno, samogonilno metodo prepričevanja, ki se je sploh ne zavedamo, tako da ni življenje danes verjetno nič drugega kot eno samo pranje možganov." V takšnih okoliščinah pomenijo edino upanje skupinice izbrancev, "zbranih na otočkih, ki bi jim nudili varno zatočišče pred vsakršno nevarnostjo, kjer bi zgodovina ne bila pozabljena in kjer bi človek delal in živel naprej zato, da bi svoj rod popeljal iz dobe mračnjaštva".
Srečanje Andrčja in Wallyja nekako zbliža tisti dve vrsti gibanja za preživetje, za kateri je značilno, da temeljita na neizrečeni in nepreverjeni predpostavki, da za socialno krizo dvajsetega stoletja ni niti kolektivne niti politične rešitve. Njuno snidenje združi banalnost vsakdanjega življenja z banalnostjo modne družbene kritike, ki družbo mesečnikov javno žigosa ter poizkuša z vznemirljivimi poročanji o grozeči katastrofi "prebuditi speče občinstvo". "Živimo v žarišču okužbe s kugo", pravi Andrč in nadaljuje, da je rak - po njegovem mnenju "smo ga povzročili sami z našim odnosom do okolja" - "že dobil razsežnosti kuge. ...Pa mu sploh kdo pravi kuga? Hočem reči, ljudje so v časih, ko je razsajala črna kuga, pred njo prav hudičevo bežali." Ena vrsta survivalizma si išče zatočišče v sedanjosti, druga v apokaliptičnih vizijah stvari, ki sc bodo zgodile. Za obe pa velja, da sta vsak up opastili. Andrč hrepeni po tem, da bi potapljajočo se ladjo zapustil, Wally pa ostaja v mestu, v katerem je zrasel, v mestu, prežetem s spomini. "Ni je ulice, ene same stavbe ne, ki bi ne bila na ta ali oni način prisotna v mojih spominih. Tamle, na primer, mi je oče kupoval obleke, tjalc pa sem po šoli hodil na sodavico s sladoledom." Nasprotno pa Andrčjevo zaničevanje vsakdanjega življenja izhaja iz zastrašujočega občutka o m inljivosti le-tega. "Dete te drži za roke, potem pa nenadoma zraste v silnega možaka, ki te kot za šalo dviguje s tal, nato pa ga že ni več. Kje jc potem ta sin?" Nasprotujoče si okoliščine v življenju teh dveh prijateljev nas napeljujejo na misel, da čut za prostor in upoštevanje običajnosti, četudi domišljiji preprečujeta, da bi se nas preveč polastila, prav to domišljijo tudi varujeta pred izmišljotinami apokaliptične fantazije. V novih "samostanih", v katerih se bodo zbrali preživeli, da bi ohranili tisto, kar bo od civilizacije ostalo, Andrč sam odkriva "neke vrste odraščajočo samozadovoljno elitistično paranojo in nekakšen dokaj zmeden čut za "nje" in za "nas", ki nas vodi v "neko neodvisno, samopotrjcvalno gotovost". V takšnem razpoloženju čuti Andrč "odpor do cele zgodbe" o svojem iskanju mistične traascendence.
Za miselnost sodnega dne je značilno, da običajni, vsakdanji survivalizem, tak, kot je Wallyjev, prikazuje kot primer zdravega razuma in demokratske spodobnosti. Vsakdanji survivalizem, najsi bodo njegove omejitve kakršnekoli že, pa ohranja čut za prostor ter ostaja zvest domačemu okolju in spominom, ki ga vežejo nanj. Ohranja tudi nekaj tistega, čemur Hannah Arendt pravi ljubezen do sveta. S tem pa misli na svet človeškega pomnenja in človeškega ustvarjanja, to pa je tisto, kar daje našim življenjem čvrstost in stalnost. Pa kljub temu, da neguje osebne spomine, takšno stališče za zgodovino ali za politiko le ni kaj prida uporabno. Ljudem, kot je Wally, se namreč za zgodovino in politiko zdi, da služita
le kot gledališče, na odru katerega se bojujejo ideologije. Človek, ki se s preživetjem ukvarja vsakodnevno, jc v svojih stremljenjih namerno začel meriti nekoliko niže ter tako z zgodovine sestopil na neposrednost medsebojnih odnosov. Živi le za danes, s tem radikalnim omejevanjem lastnih perspektiv pa je žrtvoval zelo veliko, saj so mu s tem moralne sodbe o stvareh in inteligentna politična aktivnost onemogočene skoraj tako učinkovito kot z apokaliptičnim iztočiščem, katerega sicer upravičeno zavrača. Zavoljo tega lahko ostane človek, kar v današnjih časih veliko pomeni, po drugi strani pa ne more imeti prav nikakršnega vpliva na tok javnih dogodkov. Prav žalostno je prikrajšan celo v svojem zasebnem življenju. Idejo o pobegu v tihi mir gor&, ali pa na osamljen otok ali na drug planet sicer lahko zavrača živel pa bo še vedno tako, kot če bi šlo za obsedno stanje. Govoric o koncu sveta namerno noče poslušati, nekaj malega pa bo za lastno obrambo pred katastrofo kljub temu storil, ne da bi se tega sploh zavedal. Tudi dolgoročne obveze in čustvene zveze so v nestanovitnem, nepredvidljivem svetu tudi pod najboljšimi pogoji tako tvegane, da se ljudje vedno težje odločajo zanje. Vse dokler navadni ljudje ne bodo imeli zaupanja v možnost skupne politične akcije - kar pomeni biti brez upanja, da se obvarujejo nevarnosti, ki jih obkrožajo - se bodo, na kratko povedano, brez uporabe katere od taktik, ki jih uporabljajo milejše oblike brezkompromisnega survivalizma, zelo težko znašli. Z govorjenjem o končnem uničenju ter s predstavami na to tčmo je prišlo do prave invazije vsakdanjega življenja. Slednje sili ljudi v odločitve, ki se po svoji čustveni vsebini pogosto sploh ne razlikujejo od odločitev ljudi, ki sc ponosno kitijo z nazivom survivalisti ter si sami sebi čestitajo za svojo jasnovidnost, za svoj vpogled v dogodke, ki jih bo prinesla prihodnost.
STRATEGIJA VSAKODNEVNEGA PREŽIVETJA
V trenutkih osebnih čustvenih stresov ali povečane predstavne občutljivosti blažja oblika survivalizma nekako podleže pod tršo, bolj neusmiljeno obliko, ah pa vsaj kaže določeno nagnjenje k temu. Vzrok za to tiči v dejstvu, daje ne podpira nobena od ideologij, niti ne kakšen političen program, bogato domišljijsko življenje pa še cel6 ne. To slednje ni pravzaprav nič presenitljivega, če vemo, da se najbolj privlačna sanjarjenja pač nc nanašajo na stvarna opisovanja vsakdanjega življenja, ampak na vizijo apokaliptične preobrazbe. Vsakdanje življenje polagoma privzema nekatere od najmanj zaželenih in zloveščih značilnosti, tipičnih za naše reakcije na ekstremne situacije: naše perspektive omejujemo le na takojšne ukrepe, ki jih zahteva preživetje; postajamo ironični opazovalci samih sebe, osebnostno pa vedno bolj nestanovitni; naših čustev se polašča mrtvilo.
Za razliko od hard-core survivalistov, ki se na najhujše šele pripravljajo, nas večina Živi tako, kot da bi nas katastrofa že doletela. Obnašamo se, kakor da bi živeli v "nemogočih razmerah", v "navidezno nevzdržni sredini", v "drastičnih in nespremenljivih razmerah" zapora ali koncentracijskega taborišča. Vedno bolj se nas polašča razočaranje nad "romantično vizijo ekstremnih situacij" in v tem smo si edini, trdita Cohen in Taylor v študiji o dolgem jetništvu, "kjer je junak tisti, ki vrača udarce, ki okolju nc dopušča, da bi nad njim Prevladalo, ki se nikakor ne pusti dotolči, pa naj bo tisti, ki to poskuša, kdorkoli že". Nekaj takšne romantičnosti se še vedno drži sanjaških survivalistov, medtem ko nas večina ne
jem lje več resno junakov tipa John Wayne. To pa seveda še zdaleč ne pomeni, da se skušamo znebiti tistih, za junaško obliko survivalizma osnovnih in bistvenih skrbi. Ljudi, ki se pripravljajo na apokalipso, pomilujemo, ali pa se jim posmehujemo, medtem ko se sami prav tako pripravljamo, čustveno, na silovit napad vsakdanjega življenja.
Načini naše častvene priprave so zelo raznoliki. Lden od njih je, na primer, osredotočanje le na drobne, bližnje ovire, s kakršnimi se srečujemo vsakodnevno. V zadnjem času priročniki uspešnosti - ki v bistvu lc ponavljajo, pa sc tega njihovi avtorji niti nc zavedajo, študije o tem, kako naj bi sc v ekstremnih situacijah vedli - še posebej poudarjajo, kako zelo je pomembno, da ima človek skromno zastavljene, pa zato jasno izoblikovane cilje in kako zelo nevarno je živeti od preteklosti, ali pa v pregloboki zaverovanosti v prihodnost. "Pri treniranju zmožnosti občutenja se osredotočamo na to, kar mi imenujemo 'tukaj in zdaj'." Takšen pristop nam omogoča, po mnenju enega od avtorjev, da "sam i sebe veliko bolje razumemo, s tem pa s seboj tudi veliko bolje upravljamo". Seveda pa niso le priročniki uspešnosti tisti, ki ljudi pozivajo, naj bodo v svojih načrtih za prihodnost bolj skromni in naj se raje osredotočajo na časovno bližje dogodke. Tu so ljudje, ki verjamejo v moč človeškega potenciala, pa mcdicinska in psihiatrična literatura o tem, kako se v življenju znajti, ter naraščajoče število knjig o smrti in umiranju - skupno jim jc to, da vsi po vrsti priporočajo eno in isto strategijo, ki naj bi jo uporabljali, ko se spoprijemamo s "predvidljivimi krizami, ki jih prinese življenje odraslega človeka". Osredotočenje na sedanjost ni potrebno lc zaradi uspešnega "delovanja", ampak tudi zato, ker nas varuje pred neuspehom. Prva lekcija, ki se je morajo naučiti preživeli, govori o uvidevnosti, ki jo morajo izkazovati ljudem, da živijo po svoje, stvarem pa da ubirajo svoja pota. Mlad pesnik opisuje svojo prvo knjigo z zelo prikladnim naslovom Pomisleki kot zbirko "elegij za vsakogar in za vse, pa tudi zase". Za svoje pesmi nekoliko osladno pravi, da izražajo jaz, ki "ima za svoje okolje zelo malo razumevanja". Njegove pesmi da skušajo "zaustaviti trenutek, ki bi bil dovolj dolg le za slovo, za zbogom, ter da stvarem raje pustijo, da gredo svoja pota, kot pa d bi bile priča njihovemu izginotju". Preživeli si predolgega obotavljanja v preteklosti ne sme privoščiti, sicer bo začel zavidati mrtvim. Svoje oči ima nenehno uprte v pot pred seboj. Iz drobnih koščkov si zida obrambni zdi pred lastnim izginotjem. Njegovo življenje je brez zgodbe, brez predloge in nima nikakršne zgradbe, kot pravljica, ki traja; sestavljajo ga posamezna, med seboj nepovezana dejanja in dogodki. Pripovedke niso več moderne, niti v leposlovju, pa tudi v zgodoviaskih spisih ne - za rekonstrukcijo življenja v prejšnjih časih zgodovinarji dandanes uporabljajo sociološke pristope - kar je tudi eden od znakov razdrobljenosti jaza. Čas in prostor, oba sta se skrčila na neposredno sedanjost, na najožjo pisarniško, tovarniško ali družinsko sredino.
Preživeli se morajo naučiti zvijače, ki jim bo v veliko pomoč pri samoopazovanju: stvari, ki se zgodijo njim samim morajo doživljati tako, kot da bi se pripetile komu drugemu. Ljudje so spoznali, da sami niso akterji nikjer več, so lc žrtve okoliščin. To jc tudi eden od razlogov, da se nimajo več za osebe iz pripovedk. Postali so figure, kijih premikajo zunanje sile, ki se jih ne da nadzorovati in ta občutek popolne nemoči poraja novo obliko moralne oborožitve: oblegani jaz se umakne pred ravnodušnim, zbeganim, ironičnim opazovalcem. Občutek, da sc nc dogaja 'nam samim', nam jc v veliko pomoč, ko sc skušamo obvarovati pred bolečino, varuje pa nas tudi pred izbruhi nasilja ali uporništva. Slednje bi bilo namreč za ljudi, ki na takšno priložnost komaj čakajo, le povod, da nas trpinčijo naprej. Tehnika preživetja, ki jo poznamo še iz koncentracijskih taborišč, se zdaj ponovno pojavlja v priročnikih uspešnosti, saj nam jo ti priporočamo kot zanesljivo uspešno metodo v boju s
"tirani". Chesterju Burgcrju, avtorju knjig Vodilno osebje pod točo kritike in Preživetje v administrativni džungli, pa se zdi, da o kakšnem odporu podrejenih do svojih gospodovalno nadutih predstojnikov ne moremo govoriti. Svojim bralcem pa priporoča, naj se ne "grebejo in slinijo okoli tiranov". Namesto tega naj z njimi raje poskušajo "imeti siccr dobre odnose, da pa si z njimi le nc smejo biti preveč blizu.
Ne smete si privoščiti, da bi takšne situacije - prepiri s svojimi ljubosumnimi nadrejenimi, ki ščitijo svoje "male imperije" - jemali preveč osebno. Nekoliko sc morate umakniti in sami sebe objektivno videti v vlogi sodelujočega. ...Delati skušam tako, kot da bi bila v meni združena dva človeka: eden, ki sodeluje, drugi pa dogajanje le opazuje in nadzoruje. ...S pomočjo te tehnike lahko kakršnokoli čustveno reagiranje z lastne strani zmanjšam na minimum in človeku na drugi strani tako sam preprečim, da bi lahko našel povod za kakšne ukrepe proti meni.
Naslednja od strategij, ki jo učbeniki preživetja neprestano priporočajo, je igranje vlog. Ta tehnika nas ne le napolni s primerno dozo energije in zaupanja, am pak tudi ščiti jaz pred nevidnimi sovražniki, drži na vrvici in kontrolira naša čustva in nadzoruje situacije, ki nam grozijo. Betty Harragan pravi: "Samozavest, da pri ljudeh lahko vzbujate zaupanje in da lahko nadzirate sami sebe, morate čutiti. ...Samozavesti pa se naučite tako, da vadite, najprej seveda sami, brez občinstva." Mellvile Dalton pa meni, da sc morajo ljudje danes, ko živimo v "svetu velikih sistemov racionalizma, zatekati k temu, kar biologi imenujejo 'obramba mimikrija'". Survivalizem vzpodbuja čut za individualnost, ki se izraža v rutinskem nadevanju varovalne barve naše najožje sredine, v širšem smislu pa tudi v odklonilnem odnosu do družbenih vlog, ki jih predpisujejo "tradicionalne" kulturne norme. Zlasti pa so vedno hujših kritik deležne različne vloge glede na spol, ker da ovirajo izražanje lastnega jaza. Kot toliko ostalih značilnosti sodobne kulturne revolucije, ki si jih včasih ne znamo prav razlagati, je tudi v napadih na seksualne stereotipc nekaj dvoumnosti. Po eni strani namreč kažejo na širšo definicijo jaza in upravičeno poudarjajo, kako moški nimajo dovolj razvitega čuta za nežnost, pri ženskah pa poudarjajo pomanjkanje podjetnosti in samozaupanja. Po drugi strani pa jaz krčijo in ga omejujejo, saj ga razumejo izključno v njegovi odvisnosti od kulture, ki da ga oblikuje popolnoma po svoje. Ix>gični zaključek vsega tega je, da napadi takšne vrste osebnosti ne priznavajo in jo imajo za utvaro, osebno identiteto pa zreducirajo na seksualne in družbene vloge, ki so ljudem predpisane. Teh vlog pa naj bi sc bilo moč čisto enostavno tudi znebiti, potrebno bi bilo le spremeniti ali lastno identiteto ah pa "življenjski stil".
Zasnova neskončno prilagodljive in spremenljive identitete jc moškim in ženskam lahko v pomoč, ko sc skušajo otresti ponošenih družbenih norm, vzpodbuja pa jih tudi k obrambnim manevrom in k "mimikriji". Stalna istovetnost nas, med ostalim, opozarja tudi na meje, ki jih prilagoljivost ima. Omejitve so znak ranljivosti, survivalisti pa stremijo k Popolni neranljivosti in sc skušajo obvarovati pred bolečinami in neuspehi. Čustvena svoboda pa pomeni šc drugačno strategijo preživetja. Vedno prisotni podtalni tok v Priročnikih uspešnosti, v večini razprav o ekstremnih situacijah (kar si bomo podrobneje ogledali v naslednjem poglavju) pa tudi v sodobni poeziji in prozi, nosi s seboj vztrajna opozorila o tem, kako življenjsko nevarno jc zbliževanje. John Barth tako piše romane, v katerih nastopajo "ljudje, ki prav ničesar ne občutijo," kot seje izrazila Josephine Hendin v svojem delu o povojni prozi; gre torej za junake, ki se "na noben način nočejo zbližati z 'judmi, s katerimi se v svojem življenju srečujejo". V romanih Roberta Stonea, pravi 'Icndinova, so "ljubimci in moralisti prvi, ki morajo zapustiti prizorišče". Vse, kar lahko
glavni junak Stoneovega romana Zrcalna dvorana izjavi ob identifikaciji svoje ljubice, ki se je obesila, je: "Srček moj zlati, jaz sem živ. ...Umrla si ti, ne jaz. Nc potrebujem te. ...Preživeli, to sem jaz." Prebivalci planeta, ki si ga je v svoji domišljiji ustvaril Kurt Vonnegut, vodijo "ravno tako grozovite vojne kot tiste, ki ste jih doživeli sami, ali pa ste o njih brali. Kar se teh vojn tiče, ne moremo prav nič storiti v zvezi z njimi, zato se nanje sploh ne oziroma. Ko nekdo umre, Tralfamadorijanci "le skomignejo z rameni" rekoč: "Hja, je že tako." V romanu Roberta Heinleina Tujec v tuji deželi pa je junak, ki se kot edini preživeli član odprave na Mars vrne na Zemljo, ves zgrožen, ko ga na vsakem koraku ljudje sprejemajo z nebrzdanimi čustvi. "Kako lahko ti človeški bratje tako zelo trpijo, pa jim to prav nič ne škoduje?" Vsa stvar je seveda v tem, da zaradi čustvovanja sploh ne trpijo. Življenje na Marxu je boljše v tem, ker tam sploh ni čustev, predvsem pa jim je popolnoma tuja spolnost. Na podoben način piše o ljudeh, ki so hladni kot špricer tudi Richard Brautigan, medtem ko William Borroughs vneto gleda naprej in govori "celi generaciji, ....ki (ne bo občutila) niti zadovoljstva, niti bolečine".
Po mnenju Warnerja Berhoffa, ki je tudi avtor dela o povojni literaturi, pa je usihanje upanja v "antitetično, koloborativno ureditev" povod za nastanek literature o "osebni tolažbi, o nadomestilu za tiste, ki so preživeli", literature, "ki jo pišejo preživeli, ki je preživelim namenjena in ki o preživelih skoraj izključno tudi govori". Berhoff poudarja, da povojni pisatelj svet dojema kot "široko razvejan, zbirokratiziran in skorumpiran sistem, ki je vse ljudi zasužnjil in iz katerega lahko utečeš po naravni poti le, če storiš samomor in se na ta način samemu sebi popolnoma odpoveš". Samomor tako postaja edina mogoča oblika samoobrambe v svetu, ki ga ne le pisatelji, ampak tudi čisto običajni ljudje, ali pa vsaj tisti, ki običajne ljudi učijo umetnosti preživetja, zaznavajo kot komfortno koncentracijsko taborišče.
Prevedeno po prvi angleški izdaji knjige ameriškega avtorja, znanega po svojem prejšnjem delu Kultura narcizma, kije v celoti naslovljena takole: THE MINIMAL SELF, Psychic survival in troubled times, in je izšla pri Pan Books 1985 (vZDA prvič 1984).
Prevedel Franci Beg
Prevodi



Konekcionizem in oživljenje behaviorizma
ULL1N r. PI ACE
Učili so nas, da jc behaviorizem mrtev oziroma, če žc nc ravno mrtev, pa v zadnjih zdihljajih. Toda, ali smo lahko prepričani o tem? Behaviorizem jc moral sestopiti z vodilnega položaja, ki gaje užival v psihologiji, lingvistiki, v družbenih vedah in cclo v filozofiji v letih med 1940 do 1950; po mojem mnenju pa je precej razlogov za misel, da pomenijo modni tokovi, ki so se po dolgem času pojavili, vsaj začetek njegovega oživljanja.
Da bi razumeli pobude te sodbe, moramo najprej pretehtati, kaj je bilo tisto, kar jc pokončalo behaviorizem. Coup de grace ali milostni udarec mu jc nedvomno dal Noam Chomsky (1959) v occni B. F. Skinnctjcvc knjige Verbal behavior in Language (Verbalno vedenje v jeziku). Vendar se zdi malo verjetno, daje imela ta kritika taki uničevalni učinek, ki bi ga nedvomno imela, čc nc bi behaviorizma na splošno in zlasti bchavioristični pristop k jeziku že spodkopal serialni digitalni računalnik kot model za način, kako možgani generirajo mišljenje, jezik in vedenje (ali "akcije", kot so večino kognitivnih znanstvenikov naučili govoriti filozofi).
Pogosto so mislili, daje tisto, zaradi česar so psihologi in jezikoslovci začeli opuščati behaviorizem, njegovo zavračanje zasebnih mentalnih dogodkov. Toda to nc more biti res. Kolikor vem, ni noben behaviorist nikoli zanikal obstoja takih dogodkov. Nekateri tako imenovani "metodološki behavioristi" so seveda z znanstvenega vidika zanikali možnost njihovega raziskovanja. Skinner pa je po drugi strani ves čas zavračal metodološki behaviorizem. Za "radikalnega bchaviorista", kot je govoril sam o sebi, mentalni dogodki obstajajo in so dosegljivi znanstvenemu raziskovanju prek verbalnega vedenja, ki ga ti dogodki ustvarjajo. Bolj se nagiba k mnenju, da taki dogodki nimajo nobene značilne vzročne vloge pri nadziranju vedčnja na splošno; pa cclo sam je pred kratkim (Skinner 1987) moral dopustiti možnost, da imajo zasebni dogodki vsekakor vzročno vlogo kot razlikovalni dražljaji glede na opisujoča jih verbalna poročila. Zakaj če poročila te vloge nc bi imela, nc bi sploh mogla biti poročila o takih dogodkih.
Toda cclo v primeru, da bi behavioristi zanikali obstoj in vzročno vlogo zasebnih mentalnih dogodokov, ni, kolikor vem, ničesar niti v Chomskyjevi kritiki niti v delovanju Že skonstruiranega digitalno računalniškega modela možganov, kar bi bilo argument v prid stališča, da taki dogodki obstajajo in da so glede na človeške akcije vzročno učinkoviti.
Po mojem imamo tu opraviti s štirimi značilnimi behaviorističnimi nauki, ki jih je spodkopal serialni računalnik kot model za delovanje možganov:
1.	behavioristično zavračanje "mentalističnega" jezika, zlasti to, da pripisuje obnašajočemu se organizmu nekaj, kar imenujejo filozofi "propozicionlano vedčnjc", npr. znanje ali prepričanje, da je kaj tako in tako.
2.	behavioristična trditev, da so sintaktična in logična načela abstrakcije, ki so jih sestavili slovničaiji in logiki na podlagi naučenih vzorcev stavčnih konstrukcij in govorčevega referencialnega vedenja.
3.	behavioristična trditev, daje nanašanje sintaktičnih in logičnih načel na mišljenje zgolj predmet samogovora, tj. vase obrnjenega m islečevega verbalnega vedčnja, in da torej, kot jc dejal sir Alfred Ayer v svojem inavguralncm predavanju za profesorja filozofije na univerzitetnem kolidžu v Londonu leta 1947: "procesa misli ni mogoče povsem razlikovati od njegovega jezikovnega izraza "(Ayer, 1947).'
4.	nazor, ki je posebnost radikalnega behaviorizma B. F. Skinncrja in za katerega sem prepričan, da je zmoten, in po katerem v psihologiji ni prostora za razlago vedčnja s pomočjo aktivnosti možganov in osrednjega živčnega sistema.
K temu velja pripomniti :
1.	Behavioristično zavračanje uporabe mentalističnega jezika pri govoru o vedenju živih organizmov v znanstvene namene je videti seveda nespametno spričo dejstva, da praktično pripisujemo propozicionalno vedčnje digitalnemu računalniku; ali z drugimi besedami, govoriti o tem, kaj stroj vč, ali je bil programiran, da misli, je povsem naravno in za nekatere znanstvene namene neizogibno.
2.	Behavioristično stališče, da so sintaktična in logična pravila abstrakcije verbalnega govorčevega vedčnja, je v nasprotju s pojmom možganov kot digitalnim računalnikom. Digitalni računalnik ne more delovati brez programa, program pa zahteva programski jezik, v katerem je napisan. Stroj nc more odgovarjati na jezikovno oblikovana navodila, če ta niso strogo prilagojena sintaktičnim načelom, ki dajejo jeziku njegovo strukturo; prav tako računalniški program nc bo ustrezno deloval, čc ni strogo prilagojen načelom formalne logike, kot jih postavlja Boolova algebra; iz hipoteze, da so možgani digitalni računalnik, izhaja, da sosintaktična in logična načela del prave zgradbe programske opreme, brez katere možgani ne morejo delovati; to pa je nekaj, kar jc mnogo laže "strojno opremiti", kot pa genetično predprogramirati, ali abstrahirati a posteriori iz idiosinkratične prakse stavčne zgradbe in argumentacije, ki si jo pridobi individualni govorec v muhastem družbenem okolju - kot bi nas radi prepričali behavioristi.
3.	behavioristična doktrina, ki meni, daje mišljenje vase usmerjeno vedčnje in da živali in prcdlingvistični otroci nc mislijo v skladu z načeli sintakse in logike, jc v nasprotju z digitalno računalniškim modelom delovanja možganov, ki gradi mišljenje v smislu računalniškega procesa in je pogoj za pridobitev govorčevc lingvistične pristojnosti; res jc, da digitalni računalniški model zahteva artikuliran programski jezik, ki ga Fodor (1975)
1 - Za to opombo se moram zahvaliti g. Jonathanu Cohenu (Queen's College v Oxfordu).
imenuje "jezik misli" in v katerem je napisan tudi kontrolni program; toda tak jezik ob predpostavki, da sploh eksistira, ni in tudi ne more biti jezik v tistem smislu, v katerem ta izraz razumejo behavioristi, tj. kot stvar vsakdanjega človeka, oziroma kot sredstvo medosebne komunikacije.
4. Ob Skinnerjevi zavrniti tega, da bi lahko na splošno razlagali vedfinje na podlagi delovanja možganov in osrednjega živčnega sistema (dovoljuje pa take razlage kot del fiziologije), postane nesmiseln celoten projekt umetne inteligence kot projekt znotraj psihologije in kognitivne znanosti ne glede na to, ali jc model, ki ga uporabljamo za razvoj naše teorije o tem, kako možgani generirajo in nadzirajo jezik, misel in vedčnje, serialni digitalni računalnik ali kakšna druga priprava, kot npr. paralelno distribuirani procesor.
Od smrti bchaviorizma naprej in nastanka kognitivne revolucije poznamo na splošno dve razvojne smeri. Prva je materialno okrepila behavioristično pozicijo, druga pa je bistveno oslabila zmožnost serijskega digitalnega računalnika, da bi bil sprejemljiv model za delovanje možganov .
Prva od omenjenih razvojnih smeri jc uvod v razlikovanje, ki ga je uvedel Skinner v svoji "Operativni analizi problema razreševanja" (Skinner, 1966), in siccr med tem, kar je imenoval "kontingentno oblikovano" in "s pravili vodeno" vedfinje (Place 1988). To razliko je treba razumeti v luči (1969) Skinncrjevega pojma treh izrazov kontingentnosti, ki imajo - če jih jemljemo v bolj splošni obliki - tele sestavine:
A.	predhodni pogoji, ki zahtevajo določeno vedčnje od organizma, za katerega gre;
B.	vedenje, ki naj bo realizirano, in
C.	posledice takega vedenja.
Kot je menil Skinner, jc naključno oblikovano vedfinje tisto, ki so ga oblikovala in gnetla pretekla srečanja z dejanskimi naključji, ali z drugimi besedami, ki gaje oblikovala osebna izkušnja neposrednih posledic tega, da ob ustreznih predhodnih pogojih delaš neko stvar raje kot drugo.
S pravili vodeno vedčnje pa je po drugi strani vedfinje, ki ga nadzoruje verbalna ali druga simbolna reprezentacija (ali "specifikacija", če uporabimo Skinnerjev izraz) naključnosti, za katero organizem meni, da je pred njim. Tako kot uporablja ta izraz Skinner, so pravila dvojne vrste:
a.	preskriptivna pravila, npr. Če otrok joče, mu daj stekleničko. , ki specificirajo Predhoden pogoj in temu ustrezno vedfinje, in
b.	deskriptivna pravila, npr. Če daš otroku stekleničko, bo spet zaspal, ki specificirajo ustrezno vedfinje in takojšnje ali poznejše verjetne posledice tega, da nekatere stvari delaš raje kot druge.
Pomembnost te razlike jc po mojem ta, da znova zagovarja tradicionalni behavioristični nazor, po katerem ima pridobitev pristojnosti sprejemnika in govorca naravnega jezika pri njuni medsebojni komunikaciji prednost in jc bistven predpogoj za nadzorovanje vedfinja s procesom predstavnega mišljenja; se pravi z opozarjanjem razlike •ned načinom nadzorovanega vedfinja v organizmih, kot so živali in predlingvistični otroci, ki nimajo potrebnih jezikovnih spretnosti, in tem, kako je kontrolirano vedfinje, kadar je Jezikovna ali kakšna drugačna simbolna reprezentacija tako rekoč vrinjena med organizem •n njegovo okolje.
Razen tega predlaga ta koncepcija še tole:
a.	da edini veljavni pomislek v zvezi z uporabo propozicionalnega vedčnjskih predpisovali "mentalističnega jezika" (kot to imenujejo behavioristi) za razlago vedčnja ni to, da jc tak jezik res neznanstven, ampak predpostavka, da jc vedenje, ki bi ga bilo treba pojasniti, "vodeno s pravili" v Skinncrjevem smislu tega izraza in ga zato nc moremo legitimno uporabljati za razlago naključno oblikovanega vedčnja;
b.	razlog, zakaj jc znanstveno smiselno pripisovati propozicionalno vedčnje serialnemu digitalnemu računalniku, jc ta, da je to priprava, ki je ab initio namenjena prilagajanju na okolnc naključnosti na s pravili voden način, tj. s konstrukcijo simbolne reprezentacije okolnih naključij, in mu z neposrednim reagiranjem nanje s procesom naključnega oblikovanja, kot npr. živali, vključno z ljudmi, ki jim je razvoj namenil, da tako delajo.
To je zdaj bistvo empirične razvidnosti, pri čemer se sklicujem predvsem na delo Fcrgusa Io)we in njegovih tovarišev v Bangor laboratoriju (Lowe 1979; 1983), ki podpirajo razlikovanje med naključno-oblikovanim vedčnjem živali in prelingvističnih otrok na eni ter verbalno nadziranim vedčnjem starejših otrok in odraslih na drugi strani. Ta razvidnost zahteva radikalno revizijo tako tradicionalne behavioristične domneve, da načela, ki izhajajo iz eksperimentalnega proučevanja živalskega vedčnja, lahko neposredno nanašamo na razlago človeškega vedčnja, kot tudi domneve kognitivistov, da lahko računalniška načela, ki jih nanašamo na primere "racionalnega" vedčnja odraslih ljudi, razširimo na razlago vedčnja živali in prelingvističnih otrok, in via hipoteze o nezavednem duhu na avtomatizme in iracionalno vedčnje odraslih ljudi.
Na žalost večina psihologov, odkar je izšla Skinnerjcva razprava leta 1966 in njegova knjiga leta 1969 , sploh nc bere več behavioristične literature. Tako so kot rezultat tega ostali stereotipi behavioristične pozicije, ki ustreza, čc sploh čemu, razvojni stopnji bchaviorizma, ki jc bila zastarela že davno preden je Skinner predstavil svoje razlikovanje med naključno oblikovanim in s pravili vodenim vedčnjem. V teh okoliščinah ni prav nič presenetljivo, da Skinnerjevo tolmačenje tc razlike ni prodrlo iz zaprtega kroga peščice njegovih privržencev, kar bi bilo sicer zaželeno. To je tudi razlog, zakaj je druga in nedavna razvojna stopnja, stopnja paralelno distribuiranega procesorja kot alternativnega modela za način, kako možgani generirajo in nadzirajo mišljenje, jezik in vedčnje, spodkopala prevladujoči položaj, ki ga ima serialni digitalni računalnik kot model na področju umetne inteligence in kognitivne znanosti, in so sc tako odprla vrata za rehabilitacijo behaviorističnega stališča.
NEKATERE POMANJKLJIVOSTI SERIALNEGA DIGITALNEGA RAČUNALNIKA KOT MODELA ZA DELOVANJE MOŽGANOV.
Kar prccej vzrokov jc za mišljenje, da serialni digitalni računalnik, ki ga vsi poznamo, ni preveč dober model delovanja človeških ali, v zvezi s tem tudi živalskih možganov:
1.	Serialni digitalni računalnik jc načrtovan za hitro in učinkovito opravljanje računalniških nalog, kijih človeški možgani izvajajo počasi in neučinkovito, čejih že sploh;
2.	trenirano človekovo in živalsko inteligenco označuje intuitivno dojemanje zapletenih problemov, ko so ti vpleteni v vidno prostorsko zaznavanje, ki pa, kolikor vemo, ni odvisno od nobene vrste iskanja po seznamu alternativnih m ožnosti;jc tudi prccej hitrejše in učinkovitejše pri opravljanju takih nalog kot šc tako močna naprava, ki sc mora opirati na to vrsto sistematičnega iskanja po seznamu alternativnih možnosti;
3.	čas, potreben za dejavnost v nevronu v možganih, ki vzburi sosednjega, je veliko predolg za sposobnost možganov, da bi tekali po številnih zaporednih korakih, potrebnih za izračun rešitve te vrste problema, in to v času, ki jc na razpolago za njegovo reševanje, če bi možgani dejansko delovali korak za korakom, tako kot deluje serialni digitalni računalnik;
4.	model možganov, kot ga zahteva serialno digitalni računalnik, pomeni, da podatke (informacije) shranjujemo v bolj ali manj prostorsko lociranih skladiščih, od koder jih prikličemo, ko in kadar to zahteva kontrolni program. Vendar dokaza za eksistenco takšnega lokaliziranega spominskega skladišča v možganih niso dala niti raziskovanja tega, kako možgani delujejo ob poškodbah njihovih različnih notranjih predelov. Pojavi, kot jc npr. retrogradna amnezija, kjer je izguba spomina na pretekle dogodke posledica možganske poškodbe največja za večino zadnjih dogodkov v individuumovi zgodovini, so progresivno manjši, čim so dogodki pomaknjeni v preteklost. Na podlagi tega je več kot gotovo, da je individualna sposobnost pomnjenja tako dejstev in preteklih dogodkov bolj stvar "vžigosanja" povezav, ki so široko razprostranjene po možganih, kot pa shranjevanje informnacij v lokaliziranem spominskem skladišču.
Ta razmišljanja nikakor niso napad na nalezljivo navdušenje, ki ga jespodbujal serialni računalnik kot model, dokler ni bilo na vidiku nobenega drugega alternativnega modela. To pa je tisto, kar sc jc zdaj spremenilo.
KONEKCIONISTIČNIMODEL DELOVANJA MOŽGANOV
Izraz "konckcionizcm" jc bil pred nedavnim uporabljen za opis teorije umetne inteligence. Ta teorija meni, da pravilni model za razumevanje načina, kako delujejo možgani kot razum ni serialni digitalni računalnik, ki ga vsi poznamo, ampak naprava, znana kot "paralelno distribuirani procesor" ali PDP. Tega izraza pri opisu te naprave Pozneje niso uporabljali, siimo napravo pa so žc prvič konstruirali pred več kot štiridesetimi leti in to v zelo zgodnjem stanju raziskovanj umetne inteligence, še preden seje uveljavil serialni digitalni računalnik. Med leti 1940 in 1950 so poskusno konstruirali elektronske
naprave, kjer so bile najprej elektronke, pozneje pa tranzistoriji povezani tako, kot so nevroni v možganih, se pravi v obliki mreže, po kateri se prenaša dražljaj od vhoda do izhoda Vsaka enota se vzburi ali pa se ne vzburi glede na to, ali sprejme ali ne sprejme vhodne informacije od dveh sosednjih enot, ki sta v mreži instalirani za njo. Če je nevron vzburjen, bo prenesel to vzburjenje ali inhibicijo na dve ali več enot pred seboj v mreži.
Predpostavimo, da so lastnosti enot v tovrstni mreži takšni, da v posamezni enoti vhod prostorsko predhodne enote v mreži vsakokrat vzburi ali zavre (inhibira) njeno aktivnost in da se s tem njena občutljivost na ta učinek v prihodnosti še stopnjuje. Izkaže se, da tako urejena mrežna enot kaže lastnosti, ki so izredno podobne tistim, ki vladajo v takih živih organizmih, katerih vedčnje nadzirajo možgani. V letih med 1940 do 1950 so konstruirati te naprave pač zato, da bi videli, kako daleč taki sistemi lahko posnemajo preproste vedčnjske funkcije, npr. pogojne reflekse, ki jih je proučeval Pavlov. Te prve študije jc leta 1960 naglo prehitel razvoj serialno digitalnega računalniškega modela delovanja možganov.
Serialni računalniški model je spodrinil zgodnje nevronske mrežne modele, ker se je zdelo, da nudi teorijo za mnogo bolj zapletene mentalne procese, kot pa so bili tisti, ki so jih sposobne nevronske mreže. Nedavno obnovitev zanimanja za modele, ki temeljijo na načelu nevronske mreže, so motivirale resne težave, na katere smo naleteli pri programiranju serialnih digitalnih računalnikov za izvajanje senzornih nalog razločevanja ali prepoznavanja vzorcev, ki so za človeška bitja ali živali sorazmerno preproste. Gre torej za sposobnost, ki jo moramo zahtevati od računalnikov, če hočemo, da bi roboti prevzeli rutinske nadzorne naloge, ki jih zdaj opravljajo ljudje. Čc pa paralelni distribuirani procesor izkoristimo za ustrezna čutila, se izkaže, da sc hitro nauči prepoznavati zapletene vzorce senzornih informacij brez preverjanja in brez specialnega programa za preverjanja seznama alternativnih možnosti tako, kot to dela serialni digitalni računalnik. Še več, to dela nezmotljivo, kot je to za serialni digitalni računalnik nekaj običajnega, z znanimi vzorci predstavi na sistemu še neznani način, za katerega ni bil vnaprej programiran, skratka, s problemi, ki ga predstavlja znani prizor z neznanega vidika ali v popolnoma drugačnem letnem času od tistega, na katerega smo navajeni.
KONEKCION1ZEM IN VEDENJSKA ANALIZA
Samo če je vedfinjski analitik pripravljen odreči sc pojmu, ki ga imam osebno za nesmiselnega, da lahko proučujemo vedčnje znanstveno, ne da bi se kdajkoli vprašal, kako možgani generirajo vedčnje, sem prepričan, da bomo odkrili naravno afiniteto med konekcionizmom in Skinncrjcvo vedčnjsko analizo. Če si ogledamo množične izvajalne značilnosti paralelno distribuiranega procesorja, vidimo, da je ta naprava, ki ima ob
2 - To je menda drug primer, da je dokaz proli mentalizmu (Place 1987), kjer je Skinncrjcva "dobra intuicija", kot jo je imenoval Dennett (1987), vodila k pravilnemu odgovoru na napačen argument.To, da ni hotel podpreti kognitivne psihologije (Skinner 1977) na temelju trditve, da sodi špekulacija o tem, kaj se dogaja v možganih, bolj v fiziologijo kot pa v psihologijo, je vsaj preprečila vedenjskim analitikom, da bi sledili množici vzdolž slepe ulice serialno računalniškega modela delovanja možganov.
ustreznih senzorjih vhodne in povratne informacije (z drugimi besedami ustrezno selektivno okrepitev), sposobna naučiti sc operativnih razlikovalnih nalog tako, kot je to opisal Skinner (1938) v primeru živih organizmov, kot so golobi in podgane. PDPjc skratka naprava, ki se uči prilagajati na okolje, ima nadalje dostop do njega s svojimi senzorji, in to s procesom "naključnega oblikovanja", kar smo že omenili in po katerem prihodnje vedčnje oblikujejo neposredne posledice podobnega vedčnja v preteklosti. Serialni računalnik pa je nasprotno naprava, ki je že spočetka namenjena hitremu in učinkovitemu opravljanju tistih računalniških nalog, ki jih možgani pač zato, ker delujejo kot DPD, ne opravljajo najbolje, vendar jih morajo, da bi se prilagodili na svoje okolje s konstruiranjem tega, kar je imenoval Skinner v svoji razpravi iz leta 1966 "pravilo".
V tej razpravi je Skinner definiral "pravilo" kot "naključno specifizirani dražljaj", ah z drugimi besedami, kot simbolno reprezentacijo "naključnosti" ali vedčnjsko posledičnih odnosov, ki jih implicira situacija, s katero se na splošno sooča organizem s svojim vedčnjem. Videli smo že, da pomeni Skinnerju "simbolna reprczentacija" besedno reprezentacijo v besedah in drugih simbolih, ki sestavljajo človeški naravni jezik. Iz tega izhaja, da je zanj sposobnost zgraditi simbolno3 reprezentacijo naključnosti okolja sposobnost, ki jo je z vidika razvojne perspektive zahteval že zelo zgodaj razvoj sposobnosti jezikovnega sporazumevanja, in je torej sposobnost, na katero se človekovi možgani šc niso imeli čas popolnoma prilagoditi. Z drugimi besedami: človeški možgani so PDP naprava, ki so sc v milijonih let razvojne zgodovine uglasili, da bi razvili vedčnje v skladu z načelom naključnega oblikovanja. Zadnje čase so si pridobili sposobnost, da manipulirajo s simboli in upravljajo vedčnje organizma s pravili. Vendar pa so možgani počasni in nerodni v primerjavi s stroji, kot je serialni digitalni računalnik, ki je bil zgrajen prav v tak namen.
KONEKCIONIZEM TER UČENJE SINTAKTIČNIH IN LOGIČNIH NAČEL
Domislica, da so človekovi možgani PDP naprava, ki si je šele pred nedavnim pridobila sposobnost simbolne rcprczcntacije okolnih naključnosti, ima kot stranski učinek sposobnost za medsebojno jezikovno sporazumevanje, pomembne implikacije za kritiko konckcionizma, kakršno smo zasledili pri Fodorju in Pylyshynu, in sicer v reviji Cognition že leta 1988. Ob dopustitvi, da zagotavlja konckcionizem boljši model čutnega zaznavanja, kot pa serialni računalnik, trdita Fodor in Pylyshyn, da tradicionalni računalniški model omogoča teorijo, ki razlaga, kako sintaktična in logična načela upravljajo jezik in misel, teorijo, ki naj bi bila daleč nad vsem, kar sploh lahko nudi konckcionistični model in kar laj bi bil v daljnji prihodnosti sposoben nuditi.
3 - "Simbolno" je lu kol nasprotje "ikoničnemu". Imamo dokaze, posebno na podlagi pojava REM spanja, da imajo ptice in sesalci sposobnost gradili si ikonične rcprczcntacije mentalnih podob dogodkov in stanj stvari, ki se na splošno ne tičejo njihovih čutnih organov. Vsekakor pa ima sistem, ikonične reprezentacije, ki ga simbolni sistem, kot se to dogaja v primeru človeka, nc podpira, večkrat omejeno svoji sposobnost za predstavljanje okolnih naključnosti, zlasti kjer gre za precejšnje časovno zaostajanje bodisi med predhodnim in zahtevanim vedenjem bodisi med vedenjem in njegovimi posledicami. Če ni jezikovnega sporazumevanja, sc ikonične reprezentacije nc morejo obogatiti na račun nadomestnih informacij.
Česar ta dokaz po mojem ne opazi, jc to, da imajo sintaktična in logična načela precej drugačno vlogo v serialnem računalniku od tiste, ki jo imajo v človekovem mišljenju in jeziku. Ker je serialni računalnik naprava, ki je ah initio namenjena konstrukciji in manipuliranju s simbolnimi rcprezentacijami, so sintaktična in logična načela "strojno vpisana" v zgradbo strojnega jezika, v katerem je pisan njegov bazični program. V taki napravi imajo sintaktična in logična načela neposredno vzročno vlogo pri generiranju misli in jezika. Če imamo prav, ko mislimo, da delujejo človeški možgani kot paralelno distribuirani proccsor, ti sam6 naletijo na sintaktična in logična pravila, ko so v primeru sintakse pred problemom gradnje stavkov v naravnem jeziku in v primeru logike pred problemom sklepanja z enega lika simbolno predstavljene situacije na drugega ob odsotnosti gesel, ki jih zagotavlja obravnavana situacija v organizmovem dražljajskem okolju. Gre, na primer, za sklepanje iz informacije, da jey\ večji od B in da jc B večji od C, na sklep, da je A večji od C, nc da bi bilo potrebno neposredno primerjanje^ s C.
Pa to ni edini razlog za prepričanje, da sintaksa in logika nimata tu nobene vloge pri zahtevani jezikovni pristojnost; ko pa sc sintaksa in logika nemara pojavita, se ju otroci uče ne kot notranja načela, ki vladajo generiranju misli in jezika, ampak kot zunanje sile, ki se jim morajo možgani prilagoditi (seveda brez. potrebe, da bi jih besedno oblikovali), da bi si s tem zagotovili uspešno sporazumevanje. Vscnavzočnost znakov priznavanja uspešnega sporazumevanja (mmhmmmh, prikimavanje itd.), ki so stalna pritiklina vokalne interakcije med dvema osebama, je pojav, ki ima po mojem smisel edinole ob predpostavki, da jc njegova funkcija vzdrževati soglasje z jezikovno konvencijo, in to s selektivno okrepitvijo razumljivih izrazov in ali z odklanjanjem tc okrepitve ali cclo z aktivno kaznijo (s tem, da je govorec prisiljen ponoviti) zavoljo nerazumljivih izrazov. Ta proccs pa se avtomatično nadaljuje ob minimalni zavesti tako poslušalca teh poudarkov, kot tudi govorca pri njihovem sprejemanju. To je klasični primer avtomatičnega naključno oblikovanega vedčnja z njegovimi neposrednimi posledicami.
Podobno kot človeški možgani, tudi paralelno distribuirani proccsor nc bo nikoli sposoben kosati se s serialnim računalnikom kot napravo za konstruiranje in manipuliranje s formalno simbolno reprczentacijo. Toda čc imam prav, ko mislim, da deluje kot naključno oblikovana razlikovalna učeča se naprava, se zdi, da nam bo nemara zagotovila mnogo natančnejši model, kako možgani dejansko opravljajo svoje naloge, kot pa bo to kdaj dosegel serialno računalniški model. Za konckcionistični model pridobivanja sintaktičnih, semantičnih in logičnih pristojnosti predvidevam, da bo zaupanje modela v vedčnjsko analitično načelo, ki zadeva naključno oblikovanje verbalnega vedčnja ob priznanju uspešnega sporazumevanja, pri poslušalcu postalo vedno bolj očitno.
Na koncu bi rad z dovoljenjem mojega kognitivlstičncga kolega na univerzitetnem kolidžu Severnega Walesa dr. Gordona Browna navedel povzetek, ki ga je prejel pred nedavnim prek elektronskega biltena, znanega z imenom "Neuron Digest". Povzetek je datiran s 4. dcccmbrom 1988. Tam beremo tole:
težki protiletalski ogenj v mcgillu na nevronsko mrežo učenja
Med obiskom v Montrealu jc teoretik nevronske mreže James Mclxlland pred nedavnim predstavil modifikacijo k teoriji nevronske mreže, ki meni, da bi lahko mrežo uspešno uporabili za učenje sintaktičnih in semantičnih odnosov, ki navadno služijo za razpoznavanje pomena izraza. Ta odklon od "strojno opremske" sintakse in semantike je občinstvo, sestavljeno iz kognitivnih psihologov in lingvistov, v McGillu hudo kritiziralo. Avtorju so očitali skinerijanizem ("podvržen vsaki posamezni Chomskijcvi kritiki Skinncrja v petdesetih letih"). Kakorkoli že, Mclxlland jc branil svoje stališče in trdil, da dobro izvedeno prepoznavanje in različna privlačna vedčnja sistema v celoti zagovarjajo proučevanje nevronske mreže. Priznal je - javno - ,da jc bilo izjemno veliko število učnih poskusov (630,000) sicer nadležno, in - privatno - da je bila 32-bitna vhodna natančnost, uporabljena za semantične in sintaktične odločitve na stopnji prepoznavanja, nereprezentativna za verjetno delovanje v hrupnem nevronskem kontekstu človeških možganov.
Glede na 630,000 poskusov, potrebnih za PDP, da bi pridobili jezikovno pristojnost, ne vem, če je že kdo izračunal koliko potrditev v obliki prikimavanj, hmmhmm-ov, itd. sprejme vsak govorec v toku povprečnega razgovora; toda to število mora biti zelo veliko, in to je zgolj ohrajanje žc obstoječe pristojnosti, in nc pridobivanje nove.
VIRI
Ayer, AJ. (1947) Thinking and Meaning: Inaugural Lecture. London: H.K.Lewis.
Chomsky, N. (1959) Review of B.F.Skinner's Verbal Behavior. Language, št 35 ; str. 26-58.
Dcnnct, D.C. (1978) Brainstorm: Philosophical Essays on Mind and Psychology. Montgomery, Vermont: Bradford Books.
Fodor, J.A. and Pylyshyn, Z.W. (1988) Connection ism and cognitive architecture: A critical analysis. Cognition št 28: str. 3-71.
Fodor, J.A. (1975) The Language of Thought. New York: Crowcll.
Lowe, C.F. (1979) Determinants of human operant behavior. In M.D. Zeilcr and P. Harzcm (eds.) Reinforcement and the Organization of Behavior. Chishestcr: Wiley, str. 159-192.
Lowe, C.F. (1983) Radical behaviorism and human psychology. In G.C. Davcy (ed.) Animal Models and Human Behavior. Chichester: Wiley, str. 71-93.
Place, U.T. (1987), Skinner rc-skinned. In S. and C. Modgil (eds.) B. F. Skinner: Consensus and Controversy Lewes: Falmcr Press, sir. Z39-248.
Place, U.T. (1988) Skinner's distinction between rule-governed and contingcncy-shapcd behaviour. Philosophical Psychology, St. 1; str. 225-234.
Skinner, B.F. (1938) Behavior of Organisms. New York: Applcton-Century.
Skinner, B.F. (1957) Verbal Behavior. New York: Applelon- Century-Crofts.
Skinner, B.F. (1966) An operant analysis of problem solving. In B. Kleinmuntz (lid.) Problem Solving: Research, Method and Theory. New York, Wiley.
Skin ner, B.F. (1969) Contingencies of Reinforcement. New York: Applelon-Century-Crofts.
Skinner, B.F. (1977) Why I am not a cognitive psychologist. Behaviorism, št. 5(23); str. 1-10.
Skinner, B.F. (1984) An operant analysis of problem solving. In A.C. Calania andS. Harnad (Eds.) The Canonical Papers of B.F. Skinner, The Behavioral and brain Sciences, št.7; str. 583-591.
Skin ncr, B.F. (1987) Outlining a science of feeling. The Times Literary Supplement št. 490; str. 501-2.
Prevedla Jana Šivec
Logika vrednotenja Franceta Vebra: rekonstrukcija
IVAN BOH*
1. V svojem nedavnem članku "France Veber's Theory of Value"1 je profesor Seppo Sajama izrazil stališče, da sta dva glavna Vebrova prispevka njegova splošna teorija vrednosti in splošna teorija intencionalnosti. Menim, daje ta trditev povsem sprejemljiva, posebno če pomislimo na tile dve dejstvi: (a) Veber je sam razvil pojem intencionalnosti, tako da bi lahko prevzel svojo vlogo v njegovi poznejši filozofiji jaza in materialnih "stvari"; in (b) Vebrovo teorijo vrednotenja je že od vsega začetka uvedlo ekstenzivno in globoko opisno psihološko raziskovanje, in to na temelju prepričanja, da nihče ne more razumeti idej apsiholoških vrednosti in psihološkega najstva, nc da bi razumel strukturo intelektualnega in emocionalnega življenja, kot ga pač doživljamo. Medtem ko sc jc profesor Sajama osredotočil v svoji razpravi na Vebrovo razpravo Vorlesungen uber die Philosophie der Personlichkcit2, pa sem se sam ostredotočil na dvoje zgodnejših del, na Etiko (okrajšava E) in na Probleme sodobne filozofije (okrajšava P) , ki sta bili objavljeni v Ljubljani leta 1923. Pa tudi tako se zdi, da sem v nevarnosti, da podvajam že opravljeno delo, saj je profesor Anton Trstcnjak v svoji prodorni študiji Franz Webers Philosophisches Gedankengut im Umriss izčrpno raziskal vsa glavna področja Vcbrovih filozofskih naporov4. Vsekakor se bom osredotočil zgolj na eno samo temeljno idejo, ki jo postavil in tudi branilVeber, in sicer to, da jp etika genuina posebna veda, logika veljavnosti, ki jc popolnoma enakovredna tradicionalni logiki mišljenja. (E, 61)
♦Profesor na Ohio State University
t - Grazer Philosophische Studien 35 (1989), 67-71. V zvezi z Vebrovimi idejami o estetski vrednosti glej S. Sajama poročilo o Francc Veber: Estetika (Ljubljana. Slovenska Matica 1985) 53, v Grazer Philosophische Studien 29 (1987), 181-193; tudi Francta Jermana Spremna beseda v izdaji Estetike iz leta 1985, str. 556-573.
2	- V: Anton Trstcnjak (izd.), Vom Gegenstand zum Sein - von Meinong zu Weber. Miinchen: Dr. Dr. R.
Trofenik Vcrlag, 1972, str. 167-319.
3	- France Veber: Etika: prvi poizkus flcsa k t ne logike nagonske pameti, Ljubljana: Učiteljska tiskarna, 1923;
Problemi sodobne filozofe, Ljubljana: (SploSna Knjižnica, Zvezek 9) Zveza Tiskarna, 1923, str. 341
4	- V: Vom Gegensland zum Seln, str. 15-64, posebno str. 42-53. Glej tudi Ivan IJrbančič, Philosophische
Grundanschauungen bei Franz Weber, op. cit., str. 106-138 za pregled vseh temeljnih Vebrovih idej.
2.	Prvo poglavje pričujoče razprave je skica opisno-psihološke teorije, za katero Vcbcr meni, da jc nujni temelj za vsako življenjsko znanost o etiki. Na očiten možni ugovor, da etika ne more biti znanost v smislu "sistema spoznanj" - ker nc govori o tem, kar jc ali kar ni, ampak o tem, kar naj bi bilo ali kar naj ne bi bilo - Vcbcr odgovarja, da v primeru veljavnosti tega ugovora nc bi mogla biti znanost nc samo etika, ampak tudi logika ne. Razlog je v tem, da sc tako, kot sc sama logika ukvarja s pravilnostmi ("mišljenja"), podobno tudi etika ukvarja s pravilnostmi (čustvovanja in stremljenja) (E, 65). Veber vztraja da mora obstajati vzporedno s tradicionalno logiko, ki jo jc prvi podal Aristotel, tudi "logika čustvovanja in stremljenja" (E, 66), in zato ponuja svojo Etiko prav kot prvi večji poskus zarisa tc nove logike.
3.	Vcbrova ideja o "logiki vrednotenja" ali "logiki srca" (E, 7; P, 67) je filozofsko izredno zanimiva.
Spominja na idejo o "logiki volje", ki jo jc izdelal Ernst Mally v svojem delu Grundgesiitze des Sollens natanko dve leti prej5 leta 1925. Medtem ko se je Vcbcr povsem odpovedal uporabi simbolnega aparata, jc Mally očitno mislil, da ga ne moremo pogrešati niti pri ugotavljanju načel klasične logike niti pri ugotavljanju deontičnih načel. Imamo v Gradcu in v Ljubljani opraviti s prvim zavestnim poskusom razviti aksiološki in deontični sistem logike, - eden v naravnem jeziku in na metajezikovni ravni, drugi pa v umetnem jeziku in na predmetno jezikovni ravni? Drznil bi se reči, da bo pričujoča razprava dala pritrdilen odgovor na to vprašanje.
4.	Medtem ko je Mally očitno poskušal povezati svojo "logiko volje" v standardni stavčni sistem po že utečeni poti7, govori Vcbcr o dveh vzporednih logikah, o "tradicionalni" ali "aristotelovski" logiki umske pameti in o logiki nagonske pameti. Ni popolnoma jasno, kaj jc Vcbcr mislil s terminom "tradicionalna" in "Aristotelovska" logika. Tega problema sc bo lotilo drugo poglavje.
5.	Naslednja postaja Vebrovcga programa, tj. njegovo dokazovanje, da vsakemu temeljnemu načelu logike mišljenja ustreza načelo logike vrednotenja, bo predstavljena v tretjem poglavju; Vebrov poseben kvazi aksiomatski niz načel cclotne njegove "logike nagonske pameti" bomo označili in ga na kratko obravnavali v četrtem poglavju. V zaključnem poglavju bodo podane številne pripombe o Vebrovih naporih in dosežkih na področju etičnega vrednotenja, in to za zgodnjo obdobje8 njegovega filozofskega razvoja.
^ -Cf. E. Mallz, Logisehe Schriften: Grosses Logikfragment, str. 31-219, Grundgesetze des Sollens (str. 229-324) (Hrsg. K. Wolf & P. Weingartncr), Dordrccht/llolland: D. Rcidcl, 1981 - Vsekakor glej Simo Knuuttila; Deonlic l.ogic in the Fourteenth Century v New Studies In Deontic Logic (ed. Risto Ililpincn), Dordrecht/Holland: D. Reidel, 1987.
7	- Glej npr. A.N. Prior, Formal Logic, Oxford University Press. (2. izd.), 1962
8	- Navadno priznavajo v njegovem filozofskem razvoju tri razvojna obdobja, vendar pa bi bilo treba natančne
meje Sclc določiti.
PRVO POGLAVJE
6. Resnično v skladu z duhom meinongovskega pojmovanja filozofije jc Vebcr poudaril, da "možnost kake znanstvene discipline pa ni dana z obstojem nekih njenih aksiomov, temveč edino z obstojem njenega predmeta" (E, 76), na kateri temelje sami aksiomi. Aksiomi logike imajo svoj temelj v vsakdanjem in znanstvenem mišljenju v pojmih "resničnost" in "neresničnost", medtem ko temelji predmet etike v tem, da so vsi mentalni pojavi intcncionalni, da vedno kažejo na kakšen "predmet" in da se "jaz" ali "subjekt" pokaže kot skupek mentalnih aktov; njegov komentar tudi predpostavlja, da jc v kraljestvu jaza neka bistvena samotransparentnost. Oglejmo si tole pasažo: "Kdor je o čemerkoli prepričan, se v istem smislu nujno zaveda resničnosti svojega prepričanja: ako si o nečem 'maksimalno' ali 'minimalno' prepričan, je s tem žc rečeno, da sc v istem smislu zavedaš tudi popolne, lc večje ali manjše, lc minimalne resničnosti svojega prepričanja. Ta zakonitost je tako nujna, da se vsako tvoje prepričanje v hipu nujno razbline v prazen nič, kakor hitro bi ti zmanjkalo zavesti omenjene resničnosti svojega prepričanja." (P 42) Zdi se, da Vebcr zagovarja tole tezo: če se oseba S zaveda predmeta P, potem sc S zaveda, da sc zaveda predmeta P. Ker je prepričanje pojem, ki je tesno povezan z Vcbrovo idejo spoznavanja, tj. na podlagi internega prepričanja v resnico, bi lahko odobril tudi tole tezo: če oseba S vč, da p, potem S vč, da sama vč, da p.
DRUGO POGLAVJE
11.	Kaj je Vebcr mislil s tradicionalno ali aristotclovsko logiko? Ko zastavljamo to vprašanje, si ne moremo pomagati drugače, kot da gledamo z očmi tistega pojmovanja, ki so ga razvijali Heinrich Scholz, Jan I .ukasiewicz, Joseph M. Bochenski, A.N. Prior, William in Martha Kncale, N. I. Stjažkin, Gunther Patzig in številni drugi raziskovalci zgodovine logike. Vendar pa lahko uporabimo zamisli o zgodovini logike, ki so jih razvili ti ali drugi zgodovinarji, samo toliko, da bomo razumeli pojmovanja mislcccv, kot jc bil npr. Vcber; nc bomo jih uporabili kot nekakšen od zunaj vsiljeni vzorec, da bi kar tako opravili z njim.
12.	Predvsem pa uporablja Vebcr pojma "aristotelovska" in "tradicionalna" logika kot sinonima in ju glede svojih ciljev med seboj nc razlikuje. Dejansko sc zdi, da ni bil v nobenem rcferencialncm stiku z besedilom Aristotelove Analitiko. Morebiti bi utegnili zaznati kakšen stik s Peri Ilermeneias (O razlagi) in z Metafiziko, toda samo v zelo ohlapnem smislu. Presenetljivo je, da sc Vcber tudi nc sklicuje na noben "tradicionalni" logični učbenik, niti na kakšno srednjeveško varianto Sum m ulae Logicales Peirall'ispana niti na Port-Royalsko logiko. Naletimo siccr na mnoge pasaže, kjer so omenjeni tako imenovani "zakoni mišljenja", ki bi jih bilo vredno citirati, toda jedro "aristotclovske" ali "tradicionalne" logike, s katero primerja Vebcr svojo "logiko nagonske pameti", je utelešeno v nizu sedmih (v Problemih samo petih) načel, ki jih verjetno ni mogoče najti nikjer drugje kot samo pri Vebru. Takole piše: "Zato hočem najprej podati one činiteljc, ki so življenjskega pomena za predstavno in miselno, t.j strogo umsko pravilnost ali nepravilnost: nc bom sc torej spuščal vpoedine zakone te pravilnosti ali nepravilnosti, kakor
jih navaja n.pr. tradicijska 'logika', temveč navedel bom samo načelne Jundatnente te logike...Šele nato bom se vprašal, ali nc nahajamo takih načelnih fundamentov tudi na polju čustvovanja in stremljenja, na polju nagonskega doživljanja." (P, 73)
13.	Prvič, oglejmo si relevantni pasaži iz Problemov in iz Etike, izhajajoč iz konteksta, v katerem govori Veber o empirični utemeljitvi načel "logike umske pameti". Veber piše: "Tako bi nam npr. logičen zakon istovetnosti, daje vsak pojav sam sebi enak, ali pa logičen zakon protislovja, da ne more noben pojav v istem smislu in po vseh svojih straneh biti hkrati takšen in popolnoma drugačen, ali pa zakon zadostnega razloga, da mora vsako dogajanje biti utemeljeno v kakem drugem dogajanju itd., prav ničesar ne pomenil in ne mogel pomeniti, ako bi takorekoč načelno nc imeli absolutno nikakršnega znanja tudi o vseh onihpoedinihpojavih samih, ki so sami sebi enaki, ki ravno ne morejo obenem biti takšni in drugačni, ki morajo biti tako ali drugače utemeljeni itd." (P, 121: glej tudi E, 91).
14.	Ta pasaža dejansko močno vsiljuje pogled, da jc "tradicionalna" logika, kot jo razume Veber, dejansko zvodenela oblika Port Royalske različicc. Treba pa je tudi opozoriti, da se noben od treh "zakonov mišljenja", kot jih omenja gornji citat, ne pojavi kot tak med petimi (P, 62-87) ali celo sedmimi (E, 453-476) načeli logike mišljenja, na katere temelju je Veber zarisal vzporedno logiko nagonske pameti. Zdi se, kot daje hotel Veber izumiti dve logiki, logiko mišljenja in z njo vzporedno logiko vrednotenja, in da je kratkomalo poistovetil svojo logiko mišljenja z "aristotelovsko" ali "tradicionalno", ali pa je preprosto oblekel "tradicionalno" logiko v novo obleko. Skušal bom pojasniti ta problem v naslednjem poglavju.
15.	Tu imamo na razpolago šc drugi niz pasaž, ki nakazujejo povezave med Vebrovo logiko mišljenja in nekaterimi posebnimi pravili "tradicionalne" logike Port-Royalskcga tipa. Oglejmo si primer neke vrste sklepanja po tipu sorites, ki pa ga Vcbcr uporabi samo za nujno pojasnitev zelo pomembne distinkcije v zvezi z idejo etike kot znanosti, tj. distinkcije med "materialno in formalno pravilnostjo". V Problemih piše takole:
16.	"Doslej smo v okviru pravilnega umskega doživljanja upoštevali samo take pristne predstave in misli, kojih pravilnost izvira iz efektivne istinitosti ali faktičnosti pristojnih objektov. Nahajamo pa s posebnim ozirom na mišljenje še take slučaje, ko moramo izvestna Prepričanja imenovati zdaj pravilna zdaj nepravilna brez vsakega ozira na istinitost ali faktičnost njihovih objektov. Tako je npr. sklep: a jc b,b)c c, torej a je c, vsekako pravilen, s™eP a je b, b je c, torej a ni c, pa vsekako nepravilen. In vendar je jasno, da jc prava in nam dosedaj znana pravilnost sklepa: a jc c, kakor tudi ista prava nam dosedaj znana nepravilnost obratnega sklepa: a ni c, odvisna samo od enake pravilnosti predhodnih Prepričanj: a je h in b jc c. Ako pa v dosedanjem smislu ne velja prvo ali drugo ali oboje 'eh predhodnih prepričanj, tedaj ista veljavnost tudi ne gre sklepnemu prepričanju: a je c, da, tedaj vsaj lahko tak6 velja samo nasprotno prepričanje: a ni c. In vendar bi tudi v slcdnjcm slučaju rekli in morali reči, da sklepa 'pravilno' n.pr. samo oni, ki izvaja iz svojih Prepričanj: a jc b in b je c, svoje prepričanje: oje c, vsekako 'nepravilno' pa oni, ki bi iz •stih prepričanj izvajal nasprotno prepričanje: o ni c. S tem pa je rečeno, da moramo poleg dosedaj upoštevane materialne umske pravilnosti in nepravilnosti razlikovati še neko zgolj formalno umsko pravilnost in nepravilnost." (P, 80-81)
17.	Na temelju distinkcije, ki jo vsebujeta ta dva primera, je ponudil naslednji
18.	"Materialnopravilno je ono pristno umsko doživljanje, ki nima za svoje objekte istinite ali faktične pojave, materialno nepravilno pa ono pristno umsko doživljanje, ki za svoje objekte nima istinitih ali faktičnih pojavov." (P. 81)
19.	"Zgolj formalno pravilno pa je vsako tako pristno umsko doživljanje, o katerem velja samo toliko, da sloni na drugih umskih doživljanjih Istega subjekta tako kot na svojih 'premisah', da bi iz orisane materialne pravilnosti, ozir. nepravilnosti teh zadnjih sledila tudi njegova materialna pravilnost, ozir. nepravilnost-, zgolj formalno nepravilno pa jc vsako tako pristno umsko doživljanje, o katerem velja zopet samo toliko, da sloni na drugih umskih doživljanjih istega subjekta tako kot na svojih 'premisah', da bi iz orisane materialne pravilnosti, ozir. nepravilnosti teh zadnjih sledila narobe njegova materialna nepravilnost, ozir. pravilnost." (P. 81-82).
20.	Zdi se, daje za Vcbra "materialna pravilnost" lastnost prepričanja (trditev, stavkov, postavk, itd.), ki je, grobo vzeto, isto kot "resničen" in "neresničen", vendar nc kratkomalo tako, kot da bi bila prepričanja sama po sebi nosilci resničnostnih vrednosti, ampak tako, da se nanašajo formalno tudi na druga prepričanja, trditve itd.
21.	Trditve v Problemih o nujnih in zadostnih pogojih za "zgolj formalno pravilnost" in "formalno nepravilnost" v gornjem citatu so zelo zavajajoče. Zdi se, kot da predlagajo na primer, da neveljaven vzorec za sklepanje lahko jamči za materialno nepravilnost (neresničnost) sklepa na temelju materialne nepravilnosti premis, podobno kot naj bi veljaven vzorec za sklepanje lahko jamčil za materialno pravilnost sklepa na temelju materialne pravilnosti premis. Ustrezna pasaža v Etiki šc poglablja našo bojazen: "Drugovrstna /=formalna/ pravilnost," pravi Vebcr, "pripada vsem onim prepričanjem, ki izvirajo iz drugih prepričanj kot svojih premis in so pri tem takšna, da bi istinitost njihovih objektov izvirala iz istinitosti objektov drugih prepričanj in da bi neistinitost njihovih objektov izvirala iz neistinitosti objektov drugih prepričanj, dočim pripada drugovrstna nepravilnost vsem onim prepričanjem, ki izvirajo zopet iz drugih prepričanj kot svojih premis, so pa sama takšna, da bi istinitost njihovih objektov izvirala iz neistinitosti objektov prvih prepričanj." (E, 382)
22.	Seveda se Vebcr pravilno osredotoča na semantično koncepcijo veljavnosti sklepanja in zato vztraja pri trditvi, da je edina pravilna pot v takem kognitivnem in vrednostnem življenju, ki spoštuje formalno pravilnost, četudi je naš trud usmerjen normalno na ohranjevanje materialne pravilnosti, resnice in vrednosti. Takole pravi slikovito: "Dasi torej formalna pravilnost sama ne vključuje materialne pravilnosti odgovarjajočih prepričanj..., je prav formalno pravilno mišljenje naš neobhodni vodnik v onem labirintu, v katerem se nahajamo vselej tedaj, ko hočemo doseči tudi materialno pravilna, t.j. v strogem pomenu besede 'resnična' prepričanja." (E, str. 383)
23.	Oglejmo si načela, ki jih Vebcr obravnava kot temeljna za tradicionalno logiko mišljenja, kot jo pač razume. Obravnavali bomo celoten sistem sedmih aksiomov ter skušali odgonetiti smisel vsakega izmed njih na seznamu. Oštevilčenje sedmih načel jc Vcbrovo.
(pl) Načelo istinitosti oziroma neistinitosti in manjše ali večje istinitosti ali neistinitosti dejstev. (E, 453)
24.	Žal je Vebcr samo etiketiral svoja načela in jih ni ugotovljal, vendar pa seje zelo trudil, da bi svoje oznake tudi razložil. Poudaril jc, da "logika govori vsaj v glavnem tudi o takozvani logični pravilnosti ali nepravilnosti mišljenja". (E, 453) Po mojem je to treba razumeti kot korespondenco ali njeno odsotnost med mislimi in dejstvi, in nc kot sintakično relacijo med stavki. A je prepričan o "p" je pravilen, tj. resničen, če je navzoče tudi ustrezno
dejstvo p. Toda moramo razumeti tako, kot da imajo prihranjeno zase dejanskost ali njeno stopnjo; zakaj "...pravilnost ali nepravilnost bi se razrušila takoj v prazen nič...ako bi ne bil legitimen tudi pojem istinitosti oziroma neistinitosti... dcjstev".(E, 453-454) Vprašanje, kaj ta istinitost dejstev je, ne pripada logiki, ampak spoznavni teoriji. Kar je tu za logiko pomembno, je to, da sprejema ta pojem in ga tudi mora sprejeti kot nekaj primitivnega, prvotnega. Veber tudi vztraja, da jc ta "lastnost" ali "status" dejstev apsihološki, tj., neodvisen od duha, prav tako pa tudi izrecno trdi, da ta pojem dejanskosti tiči žc v aristotelovski logiki (E, 454). Svoje pojasnilo v zvezi z (Pi) končuje da "ta (= aristotelovsko tradicionalna) logika je torej v resnici zgrajena na strogi legitimnosti pojma apsihološke, objektivne istinitosti oz. neistinitosti ...dejstev kot obligatoričnih objektov prepričanja". (E, 456)
(P2): Načelo resnice ali neresnice in večje ali manjše resnice in neresnice.
25.	Tako kot ne bi bilo nobene logike mišljenja, če nc bi predpostavljali primitivnega pojma dejanskosti dejstev, tako tudi ne bi bilo nobene logike mišljenja, če nc bi prav tako predpostavljali pojma resnice. Ta pojem jc spet apsihološki in je po mojem istoveten z "drugovrstno pravilnostjo" misli, ki smo jo omenili že prej. To razlikovanje med resnico in "istinitostjo" ali "neistinitostjo" je po Vebru takšno: "/Istinitost/ nastopa kot lastnost odgovarjajočih dejstev, namreč kot ona apsihološka lastnost, iz katere izvira sama ob sebi tudi resničnost oz. neresničnost onih prepričanj, ki imajo ta dejstva za svoje objekte." (E, 457). Zanimiv je tale Vcbrov poudarek: če je prepričanje o p resnično, potem jc njegova apsihološka lastnost resničnosti taka, "da stoji izven vsakega časovnega določila in daje v tem smislu posebna in že načelno brezčasna lastnost odgovarjajočih prepričanj, kar velja tudi za omenjeno apsihološko istinitost ali neistinitost napram odgovarjajočim dejstvom." (E, 457); "...resnica in neresnica, pa tudi istinitost in neistinitost stoji že načelno izven časa." (E, 458).
(P3): Načelo zgolj vnanje in obenem notranje resnice. (E, 458)
26.	Zgolj vnanja resničnost jc lastnost vseh tistih prepričanj, ki imajo "istinita dejstva za svoje objekte, ki pa sama po svojem lastnem aspektu ali vsaj po načinu svojega nastopanja šc ne jamčijo za ta značaj /resnice/." (E, 459) Prepričanja, ki so notranje resnična in ki jim pravi Vcbcr "spoznavanja", ipso facto zadovoljujejo minimalne zahteve, ki jih imajo prava ("istinita") dejstva kot njihovi objekti, ti pa tudi po svoji pojavnosti in po načinu navzočnosti jamčijo za značaj, da imajo za svoje objekte prava "istinita" dejstva. Razliko Ponazarja prepričanje nekoga, ki je živel pred Hiparhom, da zemlja kroži okrog sonca, in isto prepričanje, ki ga je gojil npr. Kopernik. Veber spet dokazuje, da aristotelovska ali tradicionalna logika ne bi mogla obstati brez pojma notranje resničnega prepričanja. (E, 459,460,461,462). Za eno izmed njenih nalog ima ugotavljati načela. "Ako bi namreč bila logika navezana samo na pojem orisane vnanje resničnosti prepričanja, torej samo na pojem °nc lastnosti prepričanja, radi katere ima to za svoj objekt sicer istinito dejstvo, vendar tako, da se to nc vidi nc na prepričanju samem nc na načinu njegovega nastopanja, tedaj bi za logiko bilo sploh izključeno vsako postavljanje katerihkoli zakonov ..." (E, 460).
(P4): Načelo vključenih posameznih slučajev (E, 462)
27.	Kar nam najprej pride na misel, je načelo instanciacije (x)Fx /. Fa (tj. sklepanje na element razreda na podlagi njegove celotc, op. prev.), vendar je to le del Vebrove zgodbe. Svojo razlago začenja takole: "Logika postavlja zakone, daje vsak predmet s samim seboj •stoveten, da noben pojav ne more biti hkrati A in non A itd. Ti zakoni pa so obenem takšni, da dopuščajo tudi prenos na poedine slučaje..." (E, str. 462) Torej simbolno: "(x) (Fx - Fx)
/. Fa - Fa", kjer tako univerzalni zakon in njegove delne instance ohranjajo poseben status svoje "nujnosti". Toda Vebcr je tudi pripravljen s tem zajeti take primere kot npr.: "Vsi trikotniki imajo tri stranice, torej imajo vsi enakostranični trikotniki tri stranice", kakor tudi zakon o inverznem odnosu med obsegom in vsebino pojmov. (E, 462-466)
(P5) Načelo materialne in formalne resnice oziroma neresnice. (E, 466)
28.	Omenili smo že razpravo o materialno resničnih in formalno resničnih prepričanjih (gl. P 81). To načelo, pravi Vcber, jc nujni predpogoj za vsak pravi obstoj aristotclovske logike (E, 466). Cilj vseh znanosti (vključno z matematiko, E, 467) je drugačen od cilja logike. Je namreč v tem, da poskušamo priti do notranje pravilnih (ali materialno resničnih) spoznanj, tj., tistih spoznanj, ki imajo za svoje objekte prava dejstva ("isdnita dejstva"), ta pa lahko hkrati sama jamčijo, daje tako, kot je (tj. da imajo taka dejstva za svoje objekte) (prim. E, 466). Po drugi plati je "glavna naloga logike ta, da izkleše vse one zakone, ki jim moramo neobhodno slediti v okviru... znanosti, ako naj nas ta vede do pravega spoznanja". (E, str. 466) Vcber ugovarja tudi nekaterim pojmovanjem matematike. Omenja, da "marsikateri današnji matematik smatra baš matematiko za vedo, ki stoji z vsemi drugimi vedami v onem razmerju, ki ga vidim jaz samo med drugimi vedami, torej tudi med logiko in matematiko".(E, str. 468) Zelo bistro poudarja, da matematičnega aksioma, po katerem je vsaka količina enaka sama sebi, ne smemo zamenjevati z najbolj univerzalnim logičnim načelom identitete "a = a", saj so gornji matematični aksiom kvantitativne samoistovetnosti prav tako kot trditve "zvok = zvok", "barva = barva", "človek = človek" le primeri substitucije gornjega zakona. "Matematično načelo istovetnosti je torej že konsckvcnca najuniverzalnejšega logičnega načela in ne narobe." E, 469) Da bi ujeli Vcbrov miselni tok v zvezi z naravo logičnih zakonov, bi bilo koristno pretresti še tole karaktcrizacijo: "Logični zakoni so vsi oni zakoni, ki jim gre tolika univerzalnost, da jih morajo predpostavljati vse ostale vede, ne izvzemši matematike, ako naj tudi ona dohajajo do katerihkoli zakonov." (E, 470)
29.	Vcber dodaja še dve karakterizaciji logičnih zakonov. Prvič, "logični zakoni so torej vsi oni zakoni, ki jih mora neobhodno predpostavljati že tisti, ki hoče sploh govoriti o 'zakonih', ne pa izrekati lc prazne in absolutno brezpomembne glasove." (E, 471)
30.	Drugič, "logični zakoni so...oni najuniverzalnejši zakoni, kijih mora brezpogojno predpostavljati že tisti, ki hoče, da obdrže njegove misli brez ozira na vprašanje, ali so resnične ali ne, sploh smiseL tj. da ostanejo njegove misli v resnici - misli; veljavnost logičnih zakonov negirati, obenem pa sploh karkoli misliti, je nemogoče." (E, 471)
(P6) Načele prioritete materialne resnice napram formalne (E, 471).
31.	"Kjerkoli in kadarkoli bi se morali odločiti, da volimo med sicer formalno pravilnim, a materialno nepravilnim in pa med katerimkoli materialno pravilnim prepričanjem, se moramo odločiti samo za zadnje, namreč za materialno pravilno prepričanje." (E, 471)
32.	Seveda sc pomembnost formalne logike nič nc zmanjša. Zakaj ob danem semantičnem razumevanju veljavnosti in ob veljavnem sklepanju bo materialna pravilnost naših premis jamčila za materialno pravilnost sklepa. Če pa ne iščemo resničnih premis ali če ne gremo po poti formalne pravilnosti, se sami oropamo za notranje resnično prepričanje v smislu spoznavanja.
(P7): Načelo sklenjene formalne pravilnosti mišljenja (E, 474)
33.	To načelo se nanaša na (P6) v tem, da stipulira nadalje tole: če hočemo zagotoviti materialno pravilnost in pravo spoznanje, moramo zanesljivo vedeti, da med premisami ni nobene, ki ne bi ustrezala minimalnim zahtevam po formalni pravilnosti. Vebrovi primeri:
34.	Recimo, da nekdo sklepa takole:
(1)	Pojav A jc podoben pojavu B,
(2)	Pojav B je podoben pojavu C, torej
(3)	Pojav A ni podoben pojavu C. (To je seveda formalno nepravilno);
(4)	Pojav A ni podoben pojavu C, (=(3))
(5)	Pojav C je podoben pojavu D, torej
(6)	Pojav A ni podoben pojavu D.
Vcbcr šteje (6) za neupravičen in formalno nepravilen sklep in sicer zaradi (3). Ponuja pa razlog za sprejemanje (P7): "Ako nam logika pravi, da se moramo posluževati vsaj formalno pravilnega mišljenja, ako si nočemo sami odrezati poti tudi do materijalno pravilnih prepričanj, tedaj mora seveda obenem reči, da morajo formalno pravilna prepričanja tudi med svojimi miselnimi premisami vsebovati prepričanja, o katerih vsaj ne velja to, da so zopet že formalno nepravilna." (E, 475).
35.	Po predstavitvi gornjih sedem načel je Vcbcr takole sumarično opozoril: "Tako vidimo, da tradicijska, Aristotelova logika, tj. logika zgolj umske pameti stoji in pade s scdmorico kardinalnih načcl..."(E, 476), s čimer je jasno pokazal svoje prepričanje, daje dejansko "ekspliciral" ali globinsko pojasnil to, kar jc bilo znano kot "aristotelovska" ali "tradicionalna" logika. Skratka, nikakor ni mislil, daje ali (a) izumil oziroma ustvaril novo "logiko mišljenja", ali (b) zgolj pogrel staro "tradicionalno" ali "aristotelovsko" logiko.
36.	Tvegal bom špekulacijo v zvezi z Vebrovim lastnim razgledom in smislom usmeritve te točke njegovega projekta. Mislim, da je imel za temeljno vrednost "tradicionalne" logike to, da nam kot veščina in znanosti kaže, kako lahko bolj prepričljivo in bolje pridemo do materialne pravilnosti spoznavanja tako v znanstvenem kot vsakdanjem mišljenju. Ni pa imel niti najmanjše potrebe, da bi to logiko predstavil ali jo obravnaval v kakšnih specifičnih formalnih shemah ali organiziral njeno snov v običajnem logičnem učbeniku. Lahko da je čutil intelektualni odpor proti novi stavčni logiki in logiki s kvantifikatorji ali pa vsaj ni videl v njej nobene možne relevantnosti za reševanje filozofskih problemov. Schroderjeva algebra se mu je nemara zdela kvantitativna znanost in tako naj bi bil njen "enačaj" ("=") v najboljšem primeru poseben primer najbolj splošne relacije identitete, ki pa jo lahko zahteva le sama logika (prim. E, 469), vendar pa nikakor ni nekaj, kar bi lahko razvrednotilo tradicionalno logiko. S sprejemanjem tez (P5) in (P6) je potrdil Pozitivno vlogo formalne logike za vse empirične in matematične znanosti, je pa eksplicitno zavrnil "srednjeveško podcenjevanje empiričnih znanosti" v prid logičnega apriorizma (E, 473). ^
37.	Če torej Vcbcr niti ni (a) izumil oziroma ustvaril nove "logike mišljenja", ali (b) zgolj pogrel stare logike mišljenja, kaj predstavlja njegova "logika sedmih načel mišljenja"? Po mojem predstavlja filozofsko "ontološko/epistemološko" klarifikacijo "tradicionalne" •ogike. Bolj ali manj prepričljivo smo videli, da mora ta načela dejansko predpostavljati vsakdo, ki je o čemer koli prepričan in o tem govori in razmišlja. Sicer pa ne bi bilo nobene možnosti za ugotavljanje kakršnih koli načel in predvsem ne v logiki, (prim. E, 471). Vebrova filozofska logika se zdi popolnoma zavezana epistemičnemu objektivizmu. doživljaj ni nikoli identičen s predmetom doživljaja, moje razumevanje tega, daje 2+3=5 °ima nič opraviti z dejstvom, da je tako; itd. Kot smo videli, je Vcbcr objektivist tudi v
svojem ocenjevanju našega razumevanja vrednosti in dolžnosti. Vrednosti so zanj "objektivne", čeprav njihovo raziskovanje ne bi bilo mogoče brez čustvovanja. Čisto racionalno bitje brez čustvovanja in stremljenja bi bilo slepo za vse vrednote, prav tako kot je človek, ki je od rojstva slep, slep za barve. Vcbrovo primerjanje logike nagonske pameti z umsko pametjo je sprejemljivo vsaj v tistem delu, iz katerega izhaja njegova prva opisna psihološka analiza našega čustvenega in stremljcnjskega življenja.
TRETJE POGLAVJE
38.	Potem ko jc obravnaval paralelne člene tradicionalne aristotelovske logike umske pameti, predstavi zdaj Vebcr sedem vzporednih načel, ki naj bi konstituirala temelj za njegovo "logiko nagonske pameti" (tj. dispozicije za logično pravilno čustvovanje in stremljenje). Identificirali bomo sedem vzporednih načel kot vrednostnih načel ali skrajšano (VN).
(VNi) "Načelo objektivne, apsihološke vrednosti ali nevrednosti objektov vrednočenja ali nevrednočenja, na polju odgovarjajočega pozitivnega ali negativnega stremljenja pa objektivno, apsihološko pozitivno ali negativno najstvo objektov stremljenja. (E, 477)
39.	Pri primerjanju načel z (Pi) vidimo, da Vebcr vidi korelacijo med "istinitostjo" pojavov na spoznavnem področju z apsihološkimi vrednostmi predmetov na področju vrednotenja in z apsihološkim objektivnim najstvom na področju stremljenja, "...le apsihološka, logična vrednost ali nevrednost utemeljuje strogo in zopet logično pravilnost in nepravilnost odgovarjajočega vrednočenja ali nevrednočenja, pozitivnega ali negativnega stremljenja." In dalje: "Samo tedaj, ako izvajamo pravilnost in nepravilnost vrednočenja ali nevrednočenja in odgovarjajočega stremljenja iz apsihološke vrednosti njegovih objektov, pridemo tudi tukaj do pravilnosti ali nepravilnosti čustvovanja in stremljenja..."(Oba citata E, 477).
(VN2): Načelo logične pravilnosti ali nepravilnosti vrednočenja ali nevrednočenja in odgovarjajočega vrednostnega stremljenja (E, 477).
40.	V skladu z (P2) jc prepričanje resnično, če in samo če ima za svoj predmet "istinito dejstvo", in neresnično če in samo če je njegov predmet "neistinito dejstvo"; v skladu z (VN2) je vrednotenje "logično pravilno ali resnično, če in samo če ima za svoje objekte faktično apsihološko vreden oziroma nevreden pojav" (E, 478); ceteris paribus velja isto za najstvo. Korcspondenčna ideja resnice sc popolnoma zrcali na področju vrednotenja in stremljenja. Zdi sc celo, da Vcber govori o negativnih ali nepravih ali neresničnih dejstvih (neistinitih), ko pravi, na primer, da je prepričanje neresnično, če in samo če "ima za svoj objekt neistinito dejstvo" (E, 478).
(VN3): Načelo vrtanje in notranje logične pravilnosti vrednočenja in nevrednočenja in odgovarjajočega stremljenja.
41.	Na področju vrednotenja smo primarno zainteresirani na takem vrednotenju, ki ni samo resnično, ampak ima za svoje predmete apsihološko vredne ali nevredne pojave, ki pa hkrati sami po sebi jamčijo, da imajo ta značaj, tj. da dejansko imajo take korelativne objekte. Ceteris paribus velja isto za stremljenje. (E, 478). Videli smo, da predpostavlja vrednostno čustvovanje in stremljenje mišljenje in da velja na kognitivnem področju
razlikovanje med zgolj vnanje resničnimi in notranje resničnimi prepričanji. Zdaj pa smo zvedeli, da so notranje logično pravilna vrednotenja natanko tista vrednotenja, ki temelje na notranje resničnih prepričanjih, da pripadajo apsihološke vrednote svojih objektom. (E, 478).
(VN4): Načelo vključenih posameznih slučajev (E, 479)
42.	Veber poudarja, da veljajo univerzalna logična načela za vse, se pravi tako za vse primere na področju vrednotenja in stremljenja, kot to velja tudi v tradicionalni logiki miSljenja. Takole pravi: "Med takšne univerzalne zakone nagonske pameti bodo spadali aksiomi, kakor: kar je vredno, je vredno; kar jc vredno, ne more v istem smislu biti obenem nevredno itd." (E, 479). Tu ni mogoče prezreti, da so ti stavki močno podobni stavkom, kot "Kar je kvadrat, jc kvadrat", "Kar je kvadrat, ne more v istem smislu in v istem času biti nekvadrat" itd., tj. da so v nekem smislu ujeti v sheme, kot so A - A, (A & A), ali (x)(Ax -Ax), (x)(Ax & Ax) ali (Ex)(Ax & Ax). Toda če jc to res, potem v teh primerih ni ničesar vrednostno logičnega! Veber je moral to začutiti, ko je rekel, daje edina razlika med (P4) in (VN4) ta, da gre v prvi za logično pravilno in nepravilno mišljenje, med ko gre v drugi za logično pravilno čustvovanje in stremljenje. (E, 479). Vse, kar predpostavlja (VN4), je to, da so vrednostni stavki pripisi apsiholoških, objektivnih vrednosti in ne deskriptivne trditve, da subjekt S vrednoti objekt O.
(VN5): Načelo materijalne in zgolj formalne pravilnosti ali resničnosti vrednočenja, oziroma nevrednočenja, pa tudi odgovarjajočega pozitivnega oziroma negativnega stremljenja. (E, 480).
43.	V strogem smislu so "pravilna ali resnična samo vsa ona vrednočenja oziroma nevrednočenja in pozitivna oziroma negativna vrednostna stremljenja, ki imajo za svoje objekte faktično apsihološke vredne oziroma nevredne pojave..." (E, 480). Vendar pa lahko štejemo kot materialno resnična in pravilna tudi tista vrednotenja in stremljenja, ki jih logično vsebujejo kot svoje premise druga materialno resnična vrednotenja ali stremljenja. (E, 480).
(VN6): Načelo materialne prioritete napram zgolj formalni pravilnosti vrednostnega čustvovanja in stremljenja. (E, 481)
44.	Vzemimo, da je naš objekt pozitivnega vrednotenja slava našega naroda, in vzemimo, da po nekem toku naše misli sklenemo, daje treba takoj odstraniti vse kronično bolne rojake in vzemimo, da bi moral nekdo po interno pravilnem vrednotenju (ni nujno da v katerem koli supereregatornem smislu) skrbeti za vse posamezne rojake; v tem primeru Vebrovo načelo (VN6) zahteva, da sc držimo slednjega, četudi bi bili sicer prepričani, da ljubezen do naroda implicira tudi odstranitev vseh kroničnih bolnikov. Mislim, da je gojil Veber temeljno zaupanje v naše doživljanje v širšem sm islu kot končno apelacijsko instanco za obe sferi: kognitivno in emocionalno področje našega življenja. Zato je zanj popolnoma sprejemljivo, da pravi tej logiki nagonske pameti tudi "logika vesti" (gl. E, 477, 483). Vendar nisem mnenja, da jc Veber zagovornik dogmatične metodologije, po kateri velja tole: če imamo logično neodvisen razlog za prepričanje, da je p resničen (ali vredostno materialno pravilen), potem bi ga morali braniti, četudi bi bil pred nami niz drugačnih plavzibilnih prepričanj q, r, s , ki logično implicirajo p; Vcbrova metodologija v takih Primerih kliče na pomoč oboje: ponovni preizkus sklepanja kot tudi preverjanje premis za svojo materialno pravilnost.
(VN7): Načelo sklenjene formalne pravilnosti vrednostnega čustvovanja in stremljenja (E, 482)
45. Tako kot v logiki mišljenja se tudi tu nc smemo opirati na premise, ki so same razvidno nepravilno izpeljane iz drugih premis. "...o vsakem čustvovanju in stremljenju, ki mora biti vsaj formalno pravilno, mora veljati to, da nahajamo med njegovimi miselnimi, čustvenimi in strcmljenjskimi premisami prepričanja, čustva in stremljenja, ki jim nc gre značaj že gole formalne nepravilnosti". (E, 482) Vzemimo, da smo altruistični in pomagamo sosedom, da uresničnijo svoj cilj. Vzemimo tudi, daje njihov cilj v danem primeru bančni rop. Pomoč sosedom je načeloma dobro dejanje, ker pa vrednotenja naših sosedov temelje na sprevrženem sklepanju, moramo v tem primeru spričo predlaganega bančnega ropa doživeti (to nam govori naša vest! prim. E, 483) drugačno vrednostno čustvo, čustvo sonevrednotenja (sonevrednočenja).
ČETRTO POGLAVJE
46.	Zdaj bom kolikor je le mogoče na kratko opisal niz "aksiomov" Vcbrove logike nagonske pameti. Skupina I (E, 488) je sestavljena iz aksiomov, ki ugotavljajo prvine pravega bistva vrednosti; tj. "Vsaka vrednot je pozitivna ali negativna", "Vsaka vrednost je ali samovrednost ali sovrednost..." itd. (E, 488).
47.	Aksiomi skupine II "sledijo iz aksijomov vrednosti in nevrednosti" (E, 488) in vsebujejo na primer te aksiome: "Vse, kar je, je pozitivno ali negativno vredno, ali pa v vrednostnem pogledu indiferentno"; "Vse, kar ni v vrednostnem pogledu indiferentno, jc ali samovredno oz. samonevredno ali sovredno oz. sonevredno." (E, 488).
48.	Skupina III (E, 492-493) je niz aksiomov, ki govore o vrednostnih razlogih. Edini razlog za samovrednost ali samonevrednost so prijetni ali neprijetni značaji pojavov. Tako piše Vebcr: "Samovrcden oz. samonevreden jc vsak pojav, ki je apsihološko prijeten ali neprijeten." "Sovreden oz. sonevreden je vsak pojav, ki nastopa kot pogoj za drug in končno samovreden oz. samonevreden pojav."
49.	Skupina IV (E, 493-495) se ukvarja s kvantiteto vrednosti. Skupina V kodificira pojme materialne pravilnosti ali nepravilnosti vrednotenja ali nevrednotenja, sovrednotenja ali sonevrednotenja. Veber daje tu vtis, da so člani te skupine nekako "posledice" aksiomov I in II skupine, itd. To skupino sestavljajo aksiomi kot npr." Vrednočcnje ali nevrednočenjc vrednih oziroma sovrednih objektov je materialno pravilno", "Vrednočcnje apsihološko prijetnih, lepih ali pravilnih pojavov je materijalno pravilno" (E, 495), pri tem specifičen formalni odnos, ki naj bi ga imela ta skupina do članov prejšnjih skupnih, ni jasen in bi zahteval bolj formalno obravnavanje pojmov, kot so vrednost, prijetnost, itd. Vsekakor pa bi moral vplesti vsaj nekaj izmed sedmih VN-načel, ki zadevajo možnost korespondence in so pogoj za materialno pravilnost vrednotenja. Naslednje skupine (VII-XI) zadevajo formalno pravilnost vrednotenja, sovrednotenja itd.
50.	Etika vsebuje vsega skupaj 22 skupin aksiomov. Za prvih enajst bi lahko rekli, da so aksiomi vrednotenja, naslednjih enajst pa so aksiomi "najstva" (E, 509-536) Tu obstaja določen "paralelizem" med aksiomi vrednotenja in aksiomi najstva (Seinsollen). Primerjaj npr. "Vsako najstvo jc ali pozitivno ali negativno" s prvim aksiomom vrednotenja, ali spet: "Vsakemu najstvu, ki ni v najstvenem pogledu indiferenten, pripada ali pozitivno samonajstvo ali pozitivno sonajstvo...", z aksiomi že omenjene skupine II.
51.	Pogosto so načela najstva obravnavana kot etični ali moralni zakoni v pravem pomenu besede: "...zakoni etike ali morale ...so predvsem zakoni pozitivnega ali negativnega najstva dejanj in, vzporedno s tem obenem zakoni pravilnega ali nepravilnega stremljenja." (13, 568). Vsekakor pa Veber svari bralca, da "brez zakonov vrednosti in nevrednosti ni in nc more biti pozitivnega ali negativnega najstva, brez zakonov pravilnosti ali nepravilnosti vrednočenja ali nevrednočenja ni in ne more biti zakonov pravilnosti in nepravilnosti odgovarjajočega stremljenja ali zavračanja." (E, 568-567) Če definiramo "aksiologijo" kot etiško teorijo, ki ima za bazične, primitivne pojme vrednost in nevrednost ali dobro in zlo -, so preostali normativni pojmi definirani z njimi; in čc "deontologija" kot etiška teorija, v kateri so temeljni, primitivni pojmi pojmi dolžnosti ali obligacijc, pravice in krivice -, definiraz njimi vse druge normativne pojme, lahko varno rečemo, daje Vcbrova teorija bolj aksiološka kot dcontološka. Se pravi, daje temeljni pojem pojem vrednosti in ne pojem obligacije.
52.	Verjetno bi bilo zelo koristno, kot bi Vcbcr za navajanje načel svoje nove logike poskušal izdelati vsaj rudimentarni formalni in simbolni aparat, "umetni jezik". Ko bi Veber spoznal, recimo to, da smo odkrili nekatera možna stanja stvari, ki naj bi bila najstva, da eksistenca cclotc vsebuje eksistenco njenih delov itd., bi imel na razpolago vse gradbene sestavine, potrebne za načela, kot npr.: "Če A zahteva B in B implicira C, potem A zahteva C". "B implicira C" bi lahko izrazili npr. kot "A - B". "A zahteva B" lahko okrajšamo v "A - !B", tj. "Če jc A upravičen, potem mora biti B". Mally, Von Wright, Castanega in drugi so vidno napredovali z izumom simbolne formalizacije. Mallyjega formula za gornji primer "A f B & (B - C) /. A f C" se imenuje aksiom sozahtevanja (Mitforderung). Naj bo A = Sem pripadnik naroda N, in B = ljubiti narod, f = dcontično-logična relacija "zahtevati", C = poučevati otroke o narodovi tradiciji; tako smo dobili tipični primer Vcbrovega sonajstva: Pripadnost nekemu narodu zahteva ljubezen do naroda N, toda ljubezen do naroda postavlja za enega izmed nujnih pogojev, da poučujem svoje otroke o tradicijah naroda N; torej: če sem pripadnik naroda N, pomeni to zahtevo, da poučujem svoje otroke o tradicijah tega naroda. Deontična relacija "zahteva" je tranzitivna prav tako, kot jc to kondicional "čc -potem" logike z resničnostnimi funkcijami. Toda obe relaciji sta si predaleč narazen, da bi si bili identični, saj "zahtevati" vsebuje zahtevo po realizaciji najstva, česar pa kondicional "če - potem" ne terja.
53.	Druga formula, ki jo je tudi prvi uporabil Mally, ima številne ponazoritve in jo vsaj implicirajo pravila Vebrove Etike; imenuje se aksiom unifikacije (poenotenja, združitve, Vereiningung):
/(M f A) & (M f B)/ - (M f AB).
Biti kristjan zahteva ljubezen do prijatelja in biti kristjan zahteva ljubiti sovražnika, torej biti kristjan zahteva tako ljubezen do prijatelja kot do sovražnika. Seveda pa seje treba zavedati možne zamenjave sestavljenke najstva (to, kar bi bilo treba) z drugo sestavljenko "to, kar je mogoče storiti", kar pa ne bi bilo legitimno.
54.	Tako lahko spet na Mallyjev aksiom izločitve (Aussonderung) "(A f B) !(A - B)" Prilagodimo Vebrovo idejo kondicionalne obligacije in njegove primere zanjo. Vzemimo, da obstaja takle zakon: čc A: voziš 10 km nad omejeno hitrostjo, potem B: plačaš kazen 100 din. Vzemimo, da je zakonodajalec opravil primerne korake, ki so ta kondicional uzakonile, tj. kondicionalno obligacijo "/!(A - B)/". V tem primeru nima praktična intuicija nobene težave pri sprejemanju stavka " A f B" ali "A - !B --", čeprav tega najstva (!B) ni Preveč prijetno realizirati, čc nas zadeva dejstvo A. Zanimivo je opozoriti, da ta "zahteva"
ne sme biti preozko povezana z "morati" ali nujnostjo, ker ekvivalenca "(P - 0) (P - 0)" zamenjuje nujnost koasekvence z nujnostjo konsekventa.
SKLEP
55. Skušal sem predstaviti Vebrov projekt začrtovanja našega totalnega kognitivnega in emocionalnega doživljanja, "logiko nagonske pameti", ki je vzporedna tradicionalni logiki, kot jo jc razvil Aristotel, in je bila prvotno logika mišljenja. Da bi izpolnil te naloge, sem najprej poročal o najpomembnejših zahtevah Vcbrove deskriptivne psihologije, ki jc pogoj vsake življenjske etične teorije. Drugič sem preizkušal relevantne pasaže, ki naj bi nam povedale, kaj je natanko mislil Vebcr s tradicionalno logiko in kje naj bi bilo mesto njegovih sedmih načel kognitivne logike. Po moje ti aksiomi oblikujejo "ontološko/epistemološko" klarifikacijo "tradicionalne" logike, ki naj bi podprli tole Vcbrovo zahtevo: če ta načela ne bi bila resnična, nc bi bila mogoča sploh nobena logika. Tretjič sem predstavil sedem VN-načcl, ki sestavljajo ontološko/epistemološki temelj Vcbrove logike vrednotenja in stremljenja, potem pa sem pregledal in komentiral zelo selektivno nekaj izmed 22 posebnih nizov aksiomov. Vsak niz domnevno ponuja kontekstualno klarifikacijo pojmov vrednote in najstva. Četrtič, izrazil sem mnenje, da bi Vebrovo delo verjetno precej pridobilo, če bi konstruiral simbolni jezik. Njegova načela bi bila videti verjetno bolj razumljiva in njegovi številni opisi primerov z (individualne) etične in (javne) moralne sfere bi pridobili na ostrini. Toda tudi to, da si jc izbral slog naravnega jezika lahko štejemo za vrlino. Zakaj bazični pojmi njegove logike vztrajno trdijo, da so apsihološki in "objektivni" in da lahko dobijo bolj avtentično klarifakcijo v jeziku deskriptivne psihologije, kot pa v katerem koli strogo formalno aksiološkem ali deontičnem sistemu. Toda isto je Vcber dosegel dejansko s postavitvijo življenjskih predhodnikov teh sistemov.
Prevedel Frane Jerman
Kognitivna teorija in teorija forme
Cčzannovo oko
Analiza vizuelne forme po postmodcrni: eksternalizem
MIŠKO ŠUVAKOVIČ
(I) OD ANALITIČNE FILOZOFIJE UMETNOSTI DO KOGNITIVNE ESTETIKE
Analitična filozofija umetnosti (estetika,teorija,kritika itd. ) ima v razvoju od vitgenštajnskih začetkov do današnjega dne prepoznavno konceptualno,strukturalno in aksiološko urejenost1. Analitična filozofija umetnosti je metateoretska disciplina , ki obdeluje diskurze nekoherentnih svetov umetnosti2. Analitična filozofija umetnosti pripada skeptični, jezikovno orientirani filozofski tradiciji. Sintagmo "Analytical Aestetics" raje prevajamo s sintagmo "analitična filozofija umetnosti",kot pa s "analitično estetiko". Rečemo raje, ker "Analytical Aestetics" raje pogosteje izbira ali postavlja primere/primerke sveta umetnosti (pojavnosti,konccpte in diskurze), kot pa običajne estetske kategorije. Ali kakor je v zapiskih z Wittgensteinovih predavanj o estetiki3 koncept "lepo" analiziran z jezikovnim mehanizmom uporabe besede in koncepta "lepo" v vsakodnevnem in filozofskem govoru in ne kot "esejistična"raz.prava o konceptu in fenomenu "lepo". Analitična filozofija je usmerjena na konccpte, na jezike, s katerimi se ti koncepti formulirajo in komunicirajo, na interakcije jezika in perccpcije, na vlogo pomena v produkciji, recepciji in analizi umetnosti, na razpravo o statusu in definiciji umetniškega dela in umetnosti, itd. Rešitve, ki jih nudi analitična filozofija umetnosti od poznih štiridesetih do poznih sedemdesetih, pripadajo dominantni kritični in relativistični liniji zahodnega filozofskega mišljenja. Vendar to ne pomeni,da analiza izdvaja bistvene ontološko dane aspekte umetnosti ali umetniškega dela, temveč da relativne in konvencionalnc konceptualne ali diskurzivne okvire "sveta umetnosti" (kulture) v katerih je nek "X" (predmet, situacija, dogodek, zapis) sprejet kot umetniško delo.
1	■ Glej: - "Aesthetics and language" ed.E. William, Blackwcll,Oxford, 1954 - "Philosophy Looksat the Arts" ed.J.
Margolis, 3. izd. Temple university Press, Philadelphia, 1984.
2	- "Analitic Aestetics" ed. R. Shustcrman, "The Journal of Aestetics and Art Criliciscm", Special Issue, 1987. ^-"Wittgenstein - Lectures and Conversations on Aestetics,Psycholgy & Religious Belief" ed. C. Barett, B.
Blackwcll, England, 1983.
"Kognitivna estetika", čc s tem terminom mislimo na estetične razprave,ki so nastale na temeljih novejše kognitivne filozofije, šc ne obstaja! Kognitivna filozofija pogojno pripada razvojnim razvejanostim analitične filozofije , čeprav je njen "pozitivistični" karakter dominanten. Kognitivna filozofija sc opira na eksperimentalne in teoretske znanosti , kot so: kognitivna psihologija, računalniške znanosti ( od elektronike preko kibernetike do umetne intcligcncc), psiholingvistika, neurobiologija itd. Kot širši pojem ima kognitivna filozofija žc dolgo tradicijo v zahodni filozofiji, a kot ožji pojem sc razvija v zadnjih tridesetih letih. Dominacija proznanstvenih (in pozitivističnih) interesov in tipov argumentacije kognitivno filozofijo determinira kot kritiko relativistične in antirclativistične kritične analitične filozofije, dominantno zasnovane na filozofiji običajnega jezika.
Reči, da kognitivna estetika šc nc obstaja, pomeni dvoje: (1) prevladujočo nezainteresiranost kognitivnih filozofov za probleme in vprašanja umetnosti, filozofije umetnosti in estetike, (2) težave pri uporabi rezultatov kognitivnih znanosti in filozofije za analize in interpretacije zapletenih, kulturološko arbitrarnih in polivaletnih zamisli, rezultatov, primerov in realizacije umetnosti. A v zadnjih pet letih, če izvzamemo nekaj izoliranih primerov4 opažamo določene premike, ki najavljajo nastajanje neke nove estetične discipline : kognitivne estetike. Kaj omogoča nastajanje kognitivne estetike? Načelno gre za dve dominantni gibanji : (a) dober del kognitivnih raziskovanj je postal dostopen ne le specialistom, temveč tudi širšim krogom kulture, (b) predominacija antircalističnega in relativističnega diskurza in produkcije postmodernizma ( od anahronizma do posLstrukturalističnc produktivnosti) je v institucijah umetnosti in kulture izzvala reakcijo in moženen odgovor je tudi kognitivna estetika5.
Opažate, da govorimo o "kognitivni estetiki" in ne o "kognitivni filozofiji umetnosti". Za kognitivno estetiko so vprašanja umetnosti samo ena od mnogih vprašanj , kot so vprašanja vizualne ali akustične pcrccpcijc, rclacij teles in ambicntov, intencionalnosti, prepričanja, emocije, pridobivanje znanj itd. Pri tem analiza objekta in subjekta, ki ju nudi kognitivna estetika ni omejena na subjekte in objekte umetnosti, temveč tudi na opazovalca sončnega zahoda, jelena v diru,igralca video iger, golega ženskega ali moškega telesa, otroka v pesku, oziroma se da govoriti o okusu jedi, vonju parfuma itd.
4	- V določenem smisluje predhodnica kognitivni estetiki 'znanstvena estetika' ,ki seje razvijala sinhrono ob
gibanju novih tendenc , glej časopis 'Bit international',kije v šestdesetih izhajal v Zagrebu ter francoski časopis 'Leonardo' v katerem je v sedemdesetih objavljal svoje članke Gibson.
5	- Govorimo o reakciji na prevlado arbitrarnih shem pomenov,ki jih jc postmodernistična teorija postavila v
svojem relativističnem hodu kot obče veljavne vzorce interpretacije in produkcije umetnosti. Odgovori na semantičnost postmodernc so vidni tako v umetniški produkciji, ki vse bolj povdaija vprašanja formc(nco-gco, nova britanska skulptura), kakor tudi v odvračanju od lingvistično-semiotičnih analiz k intemalističnim in eksternalističnim vzročnim pojasnitvam.
(II) OD KOGNITIVNE ESTETIKE K TEORIJI FORME: ANALIZA SLIKE
Če pogledamo katerokoli sliko iz zgodovine umetnosti,naš primer bodo Cčzannove skice in slike gore Saintc-Victoirc, se lahko vprašamo o tem, kaj vidimo in kako vidimo, kako in kaj doživljamo, kaj in kako razbiramo, kaj in kako razumevamo, kaj in kako z govorico ali z zapisom sporočamo drugemu, kaj in kako ustvarjamo (rišemo,slikamo) itd, itd ???? Ta in še mnogo drugih vprašanj se da speljati na štiri bazična vprašanja: (l)Kaj jc sistem znanj? Kaj jc na umu avtorja in opazovalca slike? (2) Kako je s tem sistemom znanja v možganih? (3) Kako jc to znanje uporabljano v ustvarjanju (ali ustvarjanju/izdelovanju) slike, oziroma pri recepciji slike? Kateri fizični mehanizmi služijo kot materialna osnova za tak sistem in za uporabo tega sistema?6 Prav tako moramo opozoriti na nekatere omejitve in okvire o razpravi o sliki. Slika namreč ni del naravnega kontinuuma sveta, slika jc proizvod, ki je vnešen v kontinuum sveta. Vsaka rcccpcija slike je recepcija določenega dominantno ploskovnega predmeta kot slike in rcccpcija reprezentacij ali stanj stvari na površini slike. Sistem znanj, ki jc v relaciji s produkcijo (ali z Ustvarjanjem) slike in z recepcijo slike, ni isti sistem. Eksperimentalna raziskovanja so pokazala, da so živali demonstrativno sposobne za piktoralno prepoznavanje lika v mimetični sliki, a proizvodnja/ustvarjanje je ckskluzivno človeška lastnost.
Na zastavljena vprašanja lahko damo različne odgovore. Načelno lahko ponudimo tri dominantne sheme/odgovore: (1) sistem znanj, ki stoji za proizvodnjo in reccpcijo slike je ekskluzivno lingvistično-semiotični sistem, (2) sistem znanj, ki stoji za proizvodnjo in recepcijo slike, je ekstcrnalističen, to je voden in usmerjan s pcrccpcijo pojavnosti izven subjekta,(3) sistem znanj, ki stoji za proizvodnjo in reccpcijo slike, je internalističen, to jc voden je s konstitucijo uma/možganov subjekta.
Iz povedanega lahko izpeljemo tri teorije forme.
Pojavnost slike je analogna pojavnosti zapisa ali pisave ali teksta. Elementi in strukturirujoči odnosi elementov površine slike so določeni z lingvističnim in semiotičnim značajem vsakega človeškega dela ali početja. Načelno jc lahko semiotična ali lingvistična strukturiranost slike: (a) dominantno sintaktična ali (b) sintaktično-semantična. Dominantno sintaktični značaj strukturiranosti površine slike pomeni, da pojavnost Površine ni v referenčnem odnosu do sveta izven slike ali do reprezentacij sveta na drugih slikah, temveč da jc pojavnost površine dominantno določena s pravili formacije in transformacije7 materialnih elementov slike: s teksturo, koloritom,kompozicijo itd., z eno besedo,s topologijo površine. Sintaktično-semantični značaj strukturiranja površine Pomeni, da je pojavnost površine v referenčnem odnosu do sveta izven slike, do reprezentacij sveta na drugih slikah in na možnih drugih simboličnih sistemih analognih Pisavi. Ne glede na to, ali sc slika razlaga s posredovanjem sintaktičnih ali sintaktično-
f> - Uporabili smo vprašanja, kijih Noam Chomsky poslavlja o temeljih znanja in jezika v knjigi 'Language and
Problems of Knowledge - The Managu Lecture', The MIT Press, USA,1988. ^ - Uporabili smo sintaktično shemo iz Morrisove semiotike, uporabljeno pri interpretaciji in produkciji vizualnih umetnosti v Skupini 143.
semantičnih teorij topologije površine ali topologije razuma, so te modelirane in interpretirane, kot sistemi katerih ontologija in funkcijaje lingvistično-semantične narave.8
Ekstemalistične teorije forme izhajajo iz tega, daje umetniško delo (predmet, situacija ali dogodek) vedno neka zunanja, materialno perceptivno determ inirana dejavnost. Problem vizualne forme je problem pojavosti predmetov, situacij ali dogodkov. Produkcija in recepcija slike sta determinirana z materialnimi, prostorskimi in časovnimi aspekti predmetov, situacij in dogodkov.
Internalistične teorije forme izhajajo iz tega, daje vsaka slika del kontinuuma, ki ga ustvaija subjekt s svojimi namerami, željami, prepričanji, znanjimi, doživljaji, perciptivnimi sposobnostmi itd. V tem smislu so elementi in relacije umetniškega dela, topologije površine slike, determinirane s horizontalnimi in vertikalnimi močmi subjekta. Vizualna forma je načelno: (a) produkt določenega mentalnega ustroja ali (b) slika določenega mentalnega ustroja. Vzročno koncipiran intrenalizem teži k opisovanju in pojasnjevanju pojavnosti slike z ontološkim ustrojem mentalnega sistema subjekta9. Analiza sama, kot jo Richard Wollhaim postavlja v svoji knjigi "Painting as an Art"10, v kateri se zavzema za internalizem , opozarja na dvoje: (a) na to kar umetnik dela in (b) na to, kar opazovalec vidi. Radikalizacija pozicij umetnika in pozicije opazovalca vodi k lociranju in razvijanju shem, ki opisujejo različne moči "uma" v razponu od horizontalnih moči,ki vključujejo tudi perciptivne moči, pa do vertikalnih moči, ki vključujejo intencije, memorijo itd. Radikalni internalizem meni, da nc obstaja direktna percepcija in direktna obdelava perciptivncga materiala (informacij), temveč da "um" dela z določenimi medijalnimi simboli, to je mentalnim i reprezentacijami. Vtem smislu lahko akte produkcije slik ali dejanja rccepcijc slike shematsko ponazorimo takole: (1) jezikovna znanja in tudi naše vedenje o slikarstvu so dana z mentalno reprezentacijo., (2) intcncionalnost sc zasnuje na usmerjenih operacijah z reprczcntacijami, (3) intencionalna stanja reagirajo samo na lastnosti reprezcntacij in ne na lastnosti zunanjega sveta, to je materialne pojavnosti slike, (4)logična forma misli izhaja iz sintaktične forme reprezentacijc - "um" reagira kot sintetični stroj, ki obdeluje mentalne reprezentacijc. 11 V tem smislu ni slika slikarstva nič drugega kot materialno-slikarska rcprczcntacija mentalnih reprezcntacij.
V razpravi, ki sledi, se bomo zadržali pri eksternalističnih teorijah forme.
8	- Gre za skeptično osnovo,ki pravi: Nc morem govoriti o tem, kakšna je ontološka narava razuma ali slikarstva,
lahko pa rečem,kako um in slikarstvo funkcionira ta v svetu umetnosti in kulture. Funkcionirata s posredovanjem jezikovnih in semiotičnih sistemov.
9	- Vzročno koncipirani internalizem trdi, da je vsaka slika posledica določenega mentalnega razvoja in doloženc
specifične mentalne aktivnosti. Z drugimi besedami,obstaja vzročno posledična zveza med stanji uma/duha in stanjem stvari na površini slike.
10	- Richard Wollhaim : "Painting as an art", Thames and Hudson, London, 1987.
11	- Glej: - Matjaž Potrč "Jezik,misel in predmet" DZS,LJubljana, 1988 - " Kompjutori,možak i ljudski um" priredila N. Miščevič in N. Smokrovič, Dometi, Rijeka, 1989 - Nenad Miščevič "O realnosti mentalnih sadržaja" Filozofske študije, Beograd, 1987.
(Ill) EKSTERNALISTIČNE TEORIJE FORME: CEZANNOVO OKO
Po Potrču sc izhodiščna dcfinicija cksternalizma, razvita v kognitivni teoriji, glasi:
Externalism = dcf. Pojasnjevanje mentalnih stanj (predominantno ali skupno) s pomočjo karakteristik,ki funkcionirajo izven organizma .
Ekstemalistične definicije slike specificirajo, opisujejo in pojasnjujejo znanje, ki je v osnovi proizvodnje/Ustvarjanja slike ali reccpcije slike s stališča, da so reference in fizični (materialni, prostorski, tehnični itd.) aspekti slike dominantni. Ekstcrnalistično definiranje slike pa zastavlja vprašanje: "Kako lahko opišemo mentalno referiranje ali referiranje slike na situacijc, ki niso mentalne ali niso 'od* slike?"
Kreniti moramo postopoma - raziskati moramo vsak segment postavljenega vprašanja.
Ekstcrnalistični odgovor na vprašanje"Kaj je v umu/možganih slikarja ali opazovalca slike?" jc: zunanja informacija, na primer, o gori Sainte-Victoire. Ekstcrnalistični odgovor na vprašanje "Kako ta sistem znanja poteka v možganih/umu?" je: z direktno pcrcepcijo gore Sainte-Victoire ali njene slike, pri čemer um obdeluje direktno pcrcipirani 'material'. Ekstcrnalistični odgovor na vprašanje "Kako sc to znanje postavlja v uporabo pri produkciji (ali Ustvarjanju/ustvarjanju) slike, oziroma pri recepciji slike?" je: z direktnim delovanjem v materialnem svetu in z direktno perccpcijo narejenega. Eksternalistični odgovor na vprašanje "Kateri so fizični mehanizmi ,ki služijo kot materialna osnova za ta sistem znanja in za uporabo tega sistema?" jc: vsi tisti fizični mehanizmi, ki posredujejo med subjektom in svetom, z drugimi besedami, vsi mehanizmi percepcije in mehanizmi človekovega dela.
Važno je razlikovati dva eksternalistična pristopa k sliki.
Prvi eksternalizem razpravlja o reprezentativnem ali prikazovalnem ali mimetičnem slikarstvu. Tu obstaja neka tiha predpostavka o analogiji med filozofskimi razpravami mentalnih reprezcntacij in slikarskih reprezcntacij. Sliko se opazuje kot mentalno, ekskluzivno človeško delo, ki je v referenčnem odnosu s svetom. Pri tem svet, aspekti in relacije aspektov sveta, ki so neodvisni od slikarjevcga uma, determinira/jo sliko. Ekstcrnalistični učinek je videti v tem, ker sc iščejo argumenti , da bi prikazali vzročno zvezo med originalom (sveta) in reprezentacijo (slike).
Drugi eksternalizem razpravlja o vsakem slikarstvu tako, da povdarja ,da materialni aspekti slike determinirajo sliko, procesi proizvodnje/Ustvarjanja slike in recepcije ( v razponu od opažanja, prepoznavanja, videnja do čitanja). Naloga ekstemalistične teorije je, da prekine z arbitrarnimi relativističnimi diskurzi, ki sliko in slikarstvo determinirajo in pojasnjujejo analogno tekstu, s posredovanjem konceptualne ali kontekstualne ali konvencionalne analize. Prav tako je naloga ekstemalistične analize, da pokaže, da je materialnost slike dominantna in usmerjajoča tako za razpravo o relaciji sveta in slike, ki ga prikazuje, kakor tudi za razpravo o rcprczentaciji slike in mentalnih reprezcntacij, ki
12- Matjaž Potrč "Externalist explanation of mental slates", Intentionality and Extension, Acta Analytica, Ljubljana,1989.
sliko vizualizirajo. Če se sklicujemo na terminologijo avantgard dvajsetega stoletja, potem ta drugi eksternalizem dojemamo kot konkretizem.13
Cčzannovo ukvarjanje z goro Saintc-Victoirc je ugodno za našo razpravo, ker pripada nekemu prelomnemu trenutku, ko so se sheme tako prvega kot drugega eksternalizma vlačile skozi probleme slikarstva. Skicc in slike gore Saintc-Victoirc so sinhrono rcprezcntacije sveta in konkretnost poslikane površine.
(III. 1)TEORIJA INFORMACIJ FREDA I.DRETSKFJA
Po Dretskeju mora teorija 'uma' potrditi aspekte: (a) informacije, (b) vloge informacije v deskriptivnih in eksplanatornih teorijah, (c) uma - 'tega vodilnega konzumenta informacij'.
V nasprotju z običajnimi stališči, da je informacija produkt uma, Dretslce dokazuje, da je informacija v veliki meri neodvisna od interpretativnih prijemov. Informacijo pojasnjuje s shemo:
Informacija, kot je predhodno dcfinirana,je objektivno blago, take vrste, da ga lahko izročimo, obdelamo,prenesemo z instrumenti, merili, računalniki in ncuroni Lahko je na optični matrici, na natisnjeni strani, lahko je nošena z ustrojem električne pulzaeje, pospravljena na magnetni disk. Tam bo počakala brez ozira, če kdo pozna to dejstvo ali ga zna ekstrahirati. Informacija je nekaj, kar je bio na te svetu preden smo mi prišli nanj. Bila je, trdim, surovina, iz katere so umi1 .
Če govorimo o 'informaciji' in Cčzannovih skicah in slikah gore Sainte-Victoirc, potem moramo razlikovati dve različni situaciji pri pojavljanju 'informacije': (I) informacijo, ki jo je dobil Cčzanne pri slikanju planine in (II) informacije, kijih dobivamo mi ob gledanju ene od skic ali slik, oziroma njihovih reprodukcij. Nc glede na to, za katero informacijo gre, je ta obstajala preden je Cčzanne stopil pred planino, oziroma preden smo mi stopili pred sliko te planine. Informacija jc tisto, kar jc povzročilo ali kavzalno podpiralo naša verovanja (znanje) o gori Saintc-Victoirc. Pri tem je analiza omejena pri čutilnem spoznanju kontingentnih stanj stvari v dc re formi: ko vidimo (torej s spoznanjem), da jc to pred nami gori Sainte Victoire. Če vzamemo, daje verovanje neka vrsta notranjega stanja z vsebino, ki jo krhko izrazimo i jc F, Drctskc pravi, da jc to povzročeno z informacijo, da
13- Konkretizem je koncept vizualnih umetnosti, ki trdi, da umetniško delo ni nič drugega kot konkretnost površine v slikarstvu, trodimcnzionalnosti v skulpturi itd. Konkretizem izhaja iz avantgardnih eksperimentov 'Fhca van Doesburga in Maxa Billa. Konkretizem v filozofskem smislu je eksternalizem, to je, z umetniškim delom sprejemamo izključno predmet,a pcrccptivni, mentalni in kognitivni aspekti umetnosti so izključno vodeni s predmetom.
14 - Fred Dretskc "Znanje i protok informacija" objavljen v antologiji "Kompjulori, možak i ljudski um", glej opombo 11.
'i jc F', čc in samo čc so fizične lastnosti signala, po katerega zaslugi on nosi te informacije, kavzalno dejavne v proizvodnji verovanja.
Pred očesom slikarja je bila gora Saintc-Victoirc, pred mojimi ali vašimi očmi je slika (ali slika slike) gore Saintc-Victoirc. "Gora je gora", bi rekli v zenu, nekaj podobnega pa tudi eksternalisti. Saintc-Victoirc seje lc malo spremenila od Cčzannovih časov, karse tiče form masiva, ki sc kaže v daljavi pred očesom. Opazovalec, ki vidi katerokoli od Cčzannovih slik gore, bo prišel do določenega spoznanja o obliki in pojavnosti forme gore Sainte-Victoirc.
Da bi opisali procedure, kako pridemo do pojma 'gore' in specifičnega pojma gore Sainte-Victoire, mora gledalcc 'olupiti' komponente informacije, ki jo nosita slika ali diskurz, da bi sc pokazala ena od komponent te informacije - da je informacija to, kar je vizualna ali prebrana rcprczcntacija gore. Opisati, da vidite goro Saintc-Victoirc na Cčzannovih skicah in slikah jc isto, kakor opisati o katerem objektu dobivate informacijo. Opisati, glede česa prepoznavate goro Sainte-Victoirc jc isto, kot opisati katero informacijo (o gori) ste sledili v kognitivnem procesiranju (na primer da je to gora) . Pri tem morajo fizične lastnosti signala, to je topologija površine slike,biti kavzalno delujoče v produkciji verjetja, da jc to pred našimi očmi gora Sainte-Victoirc. Kavzalna dejavnost topologije površine slike v produkciji verjetja, da je to gora Sainte-Victoire, jc široka. To kažejo Cčzannove variacije kontur gore, ki sc 'sintaktično' menjajo od skice do skice in od slike do slike in od simbola do simbola.
Po Drctskeju je prehod od senzorne do kognitivne reprezentacijc, to je od videnja trapezaste konture na površini platna pa do dojetja, da jc to gora Sainte-Victoire, proccs 'lupljenja' komponent informacij (v odnosu do oblik konture, velikost konture v odnosu do drugih elementov slike itd.), ki delajo izkušnjo o gori tako izjemno bogato. Cilj 'lupljenja' je, da bi izdvojili eno komponento informacije: da je to gora Sainte-Victoire. Prehod od pcrccptivne k kognitivni reprezcntacij i gore Dretskc označuje s terminom 'digitalizacija'. Digitalizacija (na primer, informacija, da trapezasta kontura jc gora) je proces, s katerim se vzame del informacij iz bogate informacijske matricc (tipologije površine: ki jo dela množica pack, kontur, barv itd.), vsebovane v senzorni reprczentaciji (kjer jc v 'analogni' formi). Razlika med digitalnim in analognim kodiranjem informacij je v načinu, s katerim sc slika gore Saintc-Victoire (ki nosi informacije, da jc to gora Saintc-Victoirc) razlikuje od izjave (statementa), daje to gora Saintc-Victoire.
Če sledimo Dretskcjcvi distinkciji analognega in digitalnega kodiranja informacij, potem je Cčzannova skica ali slika gore Saintc-Victoirc analogno kodirana v umu opazovalca. Vendar pa so opisi gore Saintc-Victoire v knjigi Petra Handkcja "Sporočilo gore Saintc-Victoirc " digitalno kodirani. Forma, ki sc prikazuje pred očesom opazovalca, ni v analogni obliki "znamenja", ki v zaznavnem dejavno povzroča prepričanje, da jc to pred očmi gora (slika gore). Pred očmi imamo tekst, katerega analogna forma kaže samo 'o, daje to tekst: skupina črk, besed. Kljub temu, ob branju I Iandkcjcvcga opisa gore:
Saintc-Victoire ni največja vzpetina v Provansi, je pa, kot
pravijo, najbolj strma. Sestavlja jo več vrhov, cela veriga, ki
v enakomerni višini, ^tisoč metrov nad morjem riše skoraj pravilno ravno črto.
dobimo določeno prepričanje: notranjo reprezentacijo gore. Pridobljena notranja reprezentacija gore je "olupljena" vseh informacij, izdvojena je iz zapletenih matric, ki oblikujejo prizor predela ali topologijo površine slike.16
Če smo sc naučili nekaj o gori Saintc-Victoirc ter o pojmu gore iz Cčzannovih slik in Ilandkejcvega opisa, potem smo v stanju, da prepoznamo,gledajoč vijugasto linijo risbe Mirka Radojičiča: GORO. Tedaj smo v stanju, da opazimo, da kontura risbe Mirka Radojičiča ne odgovarja analogno kodirani informaciji Cčzannovih slik ali digitalno kodirani informaciji Handkejevega spisa. Lahko naredimo razliko med topologijo Cčzanna in Radojičiča in prepoznamo, da njune skice referirajo različnim goram. Z druge strani pa lahko iz različno analogno in digitalno kodiranih rcprezcntacij "oluščimo" pojem "gora".
Opisano izdvajanje pojma, občega in posebnega, gore je po Dretskeju proccs, v katerem sistem dosega sposobnost/moč, da izdvoji del informacij iz množice zaznavnih repezentacij, v katerih se pojavlja. Spoznati, kaj jc gora Sainte-Victoire, pomeni naučiti se rekodirati to analogno informacijo (daje trapezasta kontura gora Sainte-Victoire) v samo eno obliko, ki služi za določitev konsistentnega in enoznačnega odgovora na različne dražljaje.
Narediti sliko gore Sainte-Victoire pa je vendar nekaj povsem drugega, kot naučiti se rekodirati to analogno informacijo (daje trapezasta kontura gora Sainte-Victoire) v samo eno obliko, ki služi za določitev konsistentnega in enoznačnega odgovora na različne oblike. Narediti sliko gore Sainte-Victoire je simultano delo z dvema povsem različnima analognima oblikama informacij: a) delo z analogno obliko informacije "bogate raznovrstnosti področja pred očesom" in b) delo z analogno obliko informacije, "bogate s potencialno raznovrstnimi površinami nastajajočeslike". Analogno oblikovana informacija o predelu in analogno oblikovana informacija o sliki se fundamcntalno fenomenološko razlikujeta. Analogno oblikovana informacija bogate raznovrstnosti področja pred očesom je reducirana informacija - mi vedno vidimo in analogno kodiramo manj od tega , kar jc objektivno pred nami. Redukcija informacije bogate raznovrstnosti področja pred očesom gre v dveh smereh tako k digitalizaciji (izdvajanju pojma gora) ter k tipiziranju raznovrstnih analognih signalov. Tipiziranje raznovrstnih analognih signalov se najbolje vidi v primerjavi različnih Cčzannovih skic in slik gore Saintc-Victoirc. Trapezasta kontura se bolj ali manj transformira a mi še vedno prepoznavamo obliko gore, ne katerekoli temveč gore Sainte-Victoire. Sedaj lahko postavimo model:
-Iz bogate fcnomenalne raznovrstnosti področij pred očesom "je izdvojena analogno oblikovana informacija".
-Iz analogno oblikovane informacije, bogate z raznovrstnostmi predelov pred očmi, je izdvojen pojem "gora" - lahko rcčcmo:"To pred mojimi očmi in telesom je gora!" in to je proccs digitalizacije.
-Iz analogno oblikovane informacije bogate raznovrstnih predelov pred očmi je izdvojena analogno tipizirana oblika trapezaste linije. Analogno oblikovana tipizirana
15	- Peter Handke, Sporočilo gore Sainte-Victoire, Dcčje novine, Gornji Milanovac, 1988.
16	- Dretslcejcva shema formiranja pojmov iz percepcije je prikazana s slučajnimi opazovanji pcjsaža in slike. Glej opombo 4.
oblika trapezaste linije je "neskončno" enostavnejša od bogate raznovrstnosti kontur gore Sainte-Victoire, s katero jc generativno povezana.
-To, kar razlikuje slikarja od enostavnega procesorja informacij, ni naše posedovanje intencionalnih stanj temveč sofisticiran način , s katerim obdelujemo in uporabljamo informacije, ki jih sprejemamo. Analogno oblikovana tipizirana oblika trapezaste linije lahko variira skozi potencialno neskončnost analogno oblikovanih oblik trapezaste linije, ki so generativno povezane s tipizirano obliko. In prav tu igra intencionalnost bistveno vlogo, nenadoma se lahko zgodi da analogno oblikovana oblika trapezaste linije ne spominja več na tipizirano obliko . Oziroma, ko se sprašujemo o slikarstvu lahko rečemo, da reprezentacije lahko variirajo tako, da se izgubi vzročna in informacijska zveza s tem kako stvari stojijo. Ali se nc da nastanek "abstraktne umetnosti" pojasniti s pretrganjem verige transformacij "analogno oblikovanih oblik". Poglejte samo vse večjo stopnjo abstrakcije v serijah Mondrianovih slik dreves ali zvezdnega neba18.
-Vzpostavljanje analogno oblikovane informacije (tipizirane ali pa neke variacije tipizirane oblike trapezaste linije) na površini papirja ali platnaje posebna situacija. Rečemo posebna situacija, ker zunanji pogoji površine in sredstev (čopič, pcro,grafit, barva itd.) determinirajo analogno oblikovano obliko (tipizirano ali variirano). Determinirajo v tolikšni meri, da ob opazovanju slike "gulimo" analogno oblikovano informacijo ter lahko pridemo do digitalno oblikovane informacije ter niza relativno različnih izjav "Vidim goro Sainte-Victoire!", "Vidim sliko gore Sainte-Victoire!", "Vidim sliko neke gore." ter do digitalno oblikovane informacije in izjave "Vidim sliko!" ali "Slika gore Sainte-Victoire je slikarsko umetniško delo".
-Zaključek! Percepcija področja, pa čeprav fenomenalno brezkončna, jc povzročena z analogno oblikovano informacijo enega tipa. Perccpcija slike gore Saintc-Victoire, in katerekoli druge slike, je pogojena z različnimi analogno oblikovanimi informacijami:(a) analogno oblikovanimi informacijami "bogastva različnosti področja pred očmi", ki sc reducirajo ali "luščijo" do tipizirane analogno oblikovane informacije oblik in do digitalizirano oblikovane informacije, to je konccptualizacijc oblike in (b) z analogno oblikovanimi informacijami "bogate potencialne raznovrstnosti površine nastajajočeslike", ki v domeni zunanjih pogojev medijev slikarstva lahko variirajo od prepoznavnosti do neprepoznavnosti oblik.
(III.2) GIBSONOVSKE TEORIJE PERCEPCIJE IN ANALIZA SLIKARSTVA
Gibsonovskc teorije pcrccpcijc in njihove uporabe v analizi slikarstva bomo preučili s pomočjo treh primerov: (a) tekstura in "gradient gostote" in (b) ekološka teorija pcrccpcijc.
(a) Tekstura in "gradient gostote"
'7- Dretskc piSe da, če imamo verovanje za notranjo reprezentacijo, kakor meni to on, potem morajo biti reprezentacije sposobne napačno reprezentirati kako stvari stoje.
- Transformacijske forme od reprczentacijskih (prikazujočih) do konkretnih in abstraktnih so ena od linij Mondrianove slikarske evolucije. Oziroma , premik od eksternalizma sveta k ekstemalizmu slikarstva.
Po Gibsonu se da teorijo vizualne prostorske perccpcije razložiti s serijo predpogojev:
1.	Predpostavljali smo, daje temeljni pogoj za videnje vizualnega sveta niz fizičnih površin, ki reflektirajo svetlobo na mrežnico. To je v nasprotju z običajno predpostavko, da mora problem pcrccpcije izhajati iz geometrijskih lastnosti abstraktnega "prostora".
2.	V vsakem ambientu so te površine dveh ekstremnih tipov, frontalncga in longitudinalnega. Frontalna površina je poprek liniji pogleda, longitudinalna pa ji je paralelna.
3.	Pcrccpcija globine, distance ali tako imenovane tretje dimenzije se da reducirati ali zožiti na problem perccpcije longitudinalnih površin. Ko v pcrccpciji ni površin zaradi homogenega retinalnega stimulusa, je oddaljenost nedoločljiva. Čeprav je zemeljsko površje glavna longitudinalna površina, pa zidovi in stropovi delajo še tri geometrijske tipe.
4.	Obči pogoj perccpcije površine jc tip stimulacije, ki dobavlja teksturo.
5.	Obči pogoj pcrccpcije robu in zato perccpcije omejene površine v vizuelnem polju je tip reda stimulacije, konstituirane s hitrim prehodom. Najenostavnejša in najrazumlivejša vrsta retinalnega prenosa je ostrina.
6.	Pcrccpcija objekta v globini se da zožiti na problem spremembe naklona zakrivljene površine ali različnih naklonov izkrivljene površine. V obeh primerih jc problem podoben problemu, kako vidimo longitudinalne površine.
7.	Obči pogoj perccpcije longitudinalne ali krive površine je vrsta reda simulacije imenovane gradient. Gradient teksture je opisan in sugerirano jc, da so gradienti odvisni od glavnih črt, gradient retinalne razlike, gradient osenčenja, gradient deformacije, ko sc opazovalec premika, in morda tudi drugi, vsi ti imajo funkcijo stimulativnih korclatov vtisu distance na površini.
Kako analiza Cčzannove slike "Gora Saintc-Victoirc" (1904) izgleda v luči Gibsonovih predpogojev? Začeti moramo pri lastnostih Cčzanneove slike. Cčzanne na slikah vzpostavlja relativno odprt/nestabilen model pcrccpcije. Z ene strani lahko prepoznamo sheme linearne perspektive, a z druge dominira redukcija raznovrstnosti vizualnih fenomenov pred očmi na skoraj primarne odnose barvnih površin. Na primer, dva modela oblikovanja v funkciji perspektive, ki se razvijata že od renesanse19, "neprikazovanje vidnih detajlov na zelo oddaljenih predmetih" (detail perspective) in "prikazovanje oddaljenih objektov v modrih tonih atmosfere" (aerial pcrspcctivc), sta pri Cčzannovih slikah uporabljena kot načeli strukturiranja cclotne površine slike. Na sliki "Gora Sainte-Victoire" so tudi na bližnjih predmetih abstrahirani detajli, oziroma funkcija "modrikastih tonov atmosfere/okolja oddaljenih objektov" jc posplošena in uporabljena na ccli površini slike. Slika "Gora Saintc-Victoirc" je polna vizualnih zank!!!
Sedaj pa krcnimo po Gibsonovih predpogojih.
Cčzannova slika "Gora Saintc-Victoirc" ruši običajno shemo, da mora pcrccpcija izhajati iz geometrijskih lastnosti abstraktnega "prostora", in celo Cčzannovo shemo samo:
19 - Irvin Rock "Perception", Scientific American Library, New York,1984.
Dovolite mi, da ponovun to, kar sem tu že rekel: obravnavanje narave skozi valj, kroglo, stožec in vse to postavljeno v perspektivo, tako da se vsaka stran pred/ncta, vsak plan ravna po centralni točki20.
Slika gre k lociranju niza površin, ki reflektirajo in projektirajo svetlobo na mrežnico. Tc površine, ali bolje rečeno skupine barvnih pack lahko klasificiramo v dve ekstremni skupini: (a) frontalne in (b) longitudinalne površine. Frontalne površine so obrisi v prednjem planu slike, tla, trapezna površina gorskega masiva in nebo, gredo povprek liniji pogleda, longitudinalne površine so paralelne liniji pogleda. longitudinalne površine so nehomogene skupine pack ali preseki frontalnih površin. Percepcija globine, distance ali takoimenovanc tretje dimenzije v ravnini slike se zožuje na problem pcrccpcijc (prepoznavanja) longitudinalnih površin. Cčzanne je zapisal:
Linije, paralelne s horizontom dajejo širino, to je presek narave ali, če vam je to bolj všeč, prizor, ki ga Ustvarjalec razprostira pred našimi očmi Linije, naravnane na ta horizont, dajejo globino...21. Percepcija površine je precej pogojena z aspekti teksture percipirane površine.
Percepcija teksture, ali po Gibsonovi terminologiji "gradient gostote", igra bistveno vlogo v pcrccpciji razdalje. Po Gibsonu je gradient gostote adekvaten stimulans za vtis konkretne distance. Površina slike "gora Saintc-Victoirc", posebej del med prednjim planom dreves in planom gorskega masiva je urejena po principu poudarjene mreže ali načrta ali teksture. Prav nehomogenost, to jc spreminjanje "gradienta gostote" teksture v pcrccpciji ustvarja vtis distance v tem delu. Nehomogenost površine jc ustvarjena s funkcijo "robu", meja dveh površin, dveh pack ali z mejno linijo podnožja gore.
Navedena analiza Cčzannovc slike z gibsonovskimi shemami kaže na : (1) določene obče sheme, po katerih Cčzannova slika funkcionira pred očesom, vendar tudi na (2) določene variacije občih shem pcrccpcijc v postopku slikanja: (2.1) ki longitudinalne površine prej napoveduje kot pa konstruira in (2.2) ki gradient gostote teksture postavlja za bazično konstrukcijo površine slike . Temcljnost gostote teksture površine slike jc načelen in fenomenalen model, ki vodi k determiniranju abstrakcije. Nekaj let kasneje bo Mondrijan eksplicitno od " gradienta gostote teksture površine slike" na slikah dreves in zvezdnega neba prešel na strukturalno kompozicijo rastra, ki karakterizira dvajseto stoletje22. Z druge strani pa poudarjanje perspektivnih aspektov, to je distance predmetov na sliki , iz " gradienta gostote teksture površine slik" utemeljuje drugi eksternalizem. Drugi eksternalizem govori o tem, da sc vsi bistveni aspekti slike in slikarstva dajo izvesti edino
20	- Paul Cčzanne: odlomek iz pisma Emilu Bernardu. "Zapiski in misli umetnika", antologija tekstov " Po 45 / Umetnost našega časa" 1. del, Mladinska knjiga , 1972.
21	- Glej opombo 21.
22- Problem rastra in mreže v slikarstvu dvajsetega stoletja je obdelala Rosalinda E.Krauss "Grids", "The Originality of the Avant-Garde and other Modernist Myths", The MIT Press, 1985.
iz aspekta površine slike, zato vsaka Strollova filozofija površine in njena razširjanja postajajo bolj pomembna .
(b) Ekološka teorija perccpcije
Gibsonova ekološka teorija perccpcije24 temelji na dogmah direktnega realizma , ki izključuje posrednike v pcrcepciji: mentalne reprczentacije, ki so rezultat pcrccpcije, lastnosti duha, zapletenih procesov, analognih računalniškemu procesiranju itd. Gibsonova teorija perccpcije ambientalnih objektov in njihovih lastnosti temelji na ekološko pridobljenih informacijah, drugače rečeno, govori o opažanju zunanjega sveta z direktnim posredovanjem informacij. Pri tem sc določa tisto, s čimer se vidi, to je svetloba, in tisto, s čimer spoznavamo, to so informacije. Gibson o svetlobi okolja ali ambienta piše kot o visoko strukturiranem ambicntalnem optičnem razporedu (ambient optic array). Svetloba je ambientalna, ker enostavno zavzema vsako mesto v okolici, ki bi ga opazovalec lahko zavzel. S časom opazovalec dopušča vizualnemu sistemu, da strukturira ambientalno svetlobo. O tem Gibson piše: Nihče šc ni videl sveta kot ploščato krpanko barv - niti otroci, niti bolniki z očesno mreno, celo ne škof Berkeley ali baron von Helmholz, ki sta trdno verjela, da so ključi opazovanja globine priučeni... To, česar se človek zaveda, ko nepremično stoječ, z enim zaprtim očesom opazuje nepremično sccno, to niso vizualni občutki, ampak samo površine sveta, ki so videne sedaj in tu25. Pisal je o tem, da jc površina objekta tisto mesto, na katerem se odigrava največji del perccpcije, ker površina reflektira ali absorbira svetlobo in tako dobavlja informacije vsebovane v svetlobi, ki jo zbira človekov vizuelni aparat. Površine za nas strukturirajo vizuelni svet. V tem smislu optični razpored specificira lastnosti stvari in dogodkov okoli nas, ker jc njegova struktura določena z enkratno strukturo ambienta ali okolja.
Gibson opisuje, kako in kaj nekdo vidi in to je lahko tudi Cčzanne, kdo stoji ali hodi po področju gore Sainte-Victoire. Informacije o gori Sainte-Victoire so dobljene direktno iz svetlobe, ki se odbija iz nekoherentnih površin , ki omejujejo forme prostora. S časom opazovalec dopušča vizuelnemu svetu, da strukturira kompleksno ambientalno svetlobo, ambientalno svetlobo področja gore Sainte-Victoire . Perspektivni vtis je določen z invariantnimi strukturami. Ko je Cčzanne opazoval goro Sainte-Victoire , ali se ji približeval, ali se oddaljeval, ali hodil po njej , se je njen optični razpored podrejal perspektivistični transformaciji in celotna perspektiva je na razpolago očesu, tako da so invariante lahko vidne, a posamične niso, tako da jc skoraj nemogoče videti posamično perspektivo. Forma je, na primer, trapezasta oblika gore Saintc-Victoirc, videz-v-perspektivi. Po Gibsonu forme pritekajo neopazne, opazovalec le lovi invariante optičnega razporeda. V področju, ki obkroža goro Sainte-Victoire, neskončno število objektov povzroča ambicntalni razpored v danem trenutku. In Gibson trdi, da mora katerikoli član družine form vsebovati nekatere teh variant.
In sedaj nismo več s Cčzannom pred planinskim masivom, ampak pred sliko planinskega masiva. Nismo več v področju ali ambicntu svetlobe gore Sainte-Victoire, med
23	- Avrum Stroll "Surfaces", University of Minnesota Press, 1988.
24	- Glej: - James Gibson "The Ecological Approach to Visual Perception", Boston, 1979. - David Blinder "U obranu slikovnog mimcsisa", "Dometi" št. 12, Rijeka, 1989.
25	- Gibson , glej opombo 24.
neskončnim številom različnih površin , ki lomijo in rcfiektirajo površino, ampak pred površino slike. Gibson poudarja dualnost slikovnega prikazovanja:
Obstajata dva paralelna nivoja percepcije površine in dva odgovarjajoča nivoja percepcije globine ali prostora. En prostor je tisti, v katerem je slika a drugačen je prostor, v katerem so naslikani objekti26.
Drugače rečeno, slika zahteva, a to je eksternalistična zahteva slikarstva, dve vrsti razumevanja, ki se dogajata istočasno, ker slika nudi istočasno dve informaciji: o sebi kot sliki (morda tudi slikarstvu) in o prikazanem stanju stvari.
Naša hipoteza o Cčzannovi sliki "Gora Sainte-Victoire" se da razložiti s shemo:
-Cčzannova slika istočasno daje informacije o predelu ali okrožju gore Sainte-Victoire in o tem, kako jo slika. Pri tem veliko število variacij prikaza gorskega masiva kaže na pripisovanje velikega pomena prav drugi informaciji o tem, daje poslikana površina slike.
-Veliko število variacij prikaza gorskega masiva vodi k vse večji abstrakciji. Internistična hipoteza, hipoteza o sliki kot posledici notranjega - mentalnega sistema vse večja stopnja abstakcije bi videla v intencionalnih transformacijah informacij, ki jih nosi svetloba. Eksternalistična teorija, ki se naslanja na Gibsonove zamisli invariant bi konstatirala, da ne gre za večjo stopnjo abstakcije, temveč za konstituiranje slike na slikarskih ekvivalentih invariantnih struktur pejsaža. Cčzanne nc slika posamične forme, detajlov form, temveč slika in s tem reprezentira (prikazuje) invariantne karakteristike optičnega razporeda, ki korespondira obstoječim stanjem stvari. Čc primerjamo gorski masiv, ki gaje naslikal Caspar David Fricdrich "Watzmann" (1824-15.),Cčzannovo sliko "Gora Saintc-Victoire" in Radojičičevo risbo "Une ligne ambigue" (1982), bomo videli, da: (a) Fricdrich prikazuje formo, detajle forme, specifično in specificirajočo strukturo presekov prostorskih vizualnih kotov, ki konstruirajo ambientalni razpored v danem trenutku in s tem omejen optični razpored nudi kot brezkončno bogat optični razpored predmetov; (b) Cčzanne reprezentira, slikarsko formalizira, strukture invariant ambienta z opuščanjem detajlov v ambientu in cclo posameznih razdelanih form - a invariante so določene z odvisnimi površinami, gostoto gradienta teksture; (c) Radojičič izvaja prav eno od invariantnih struktur iz gorskega predela, a tudi iz slikarskih formalizacij forme in invariantnih struktur in s tem omogoča razpravo o vizuelnem prikazovanju.
Prevedel Matjaž Rebolj
26 - Gibson "The Information available in Pictures", "Leonardo", il.4, 1971.
1.Konture gore Sainte-Victoire po Cčzannovih slikah in skicah.
2.Kontura gore iz skicc M. Radojičiča "Un ligne ambigue"
3.Kontura alpskega masiva iz slike "Watzman" C. D. Friedricha
Sedanji trenutek družbe

Poziv k razumni sebičnosti
VOJ AN RUS
Objavljamo intervju, ki ga je na povabilo beograjskega časopisa Svet dal Vojan Rus za št. 226,12. dec. 1990. Vprašanja je postavil novinar Aleksandar Gaon.
V: Ali ob upoštevanju politike, ki se vodi do drugih delov države, obstaja nevarnost izolacije Slovenije v okviru obstoječe jugoslovanske skupnosti?
Seveda obstaja določena možnost izolacije vsake republike zaradi napačne predstave,da lahko obstaja vsaka sama zase.Rcs je, da lahko, to je,lahko si zagotovi košček kruha, cclo malo večji kos. Vendar če želimo preseči gospodarsko zaostalost in ohraniti mir na tem področju, potem jc nesporno, da moramo urediti medsebojne odnose.
V: V kolikšni meri lahko govorimo o mednarodni pripravljenosti na priznanje suverenosti Slovenije, kot jo predstavlja vlada Demosa?
Tako Slovenija kot tudi druge republike v Jugoslaviji so svojo suverenost oblikovale žc v osvobodilni vojni.Mi, Slovenci, smo že v prvih trenutkih vojne izjavili, da hočemo ostati v Jugoslavji in da ne priznavamo razkosanja države. Svoje osvobodilno gibanje smo gradili povsem sami. To je bilo močno gibanje z lastno vojsko. Pred drugim zasedanjem AVNOJa smo imeli Kočevski zbor, ki je že bil potrdilo samozavesti in samostojnosti slovenskega naroda. Na njem so bile prisotne tudi tuje vojne misije. Tako smo si izborili svojo suverenost, kot si jo jc Srbija že pred stoletji. Torej suverenost jugoslovanskih narodov ni nekaj, kar bi bilo uperjeno proti jugoslovanski skupnosti.
Poglejmo, kako razvite in vplivne države gledajo na nas. Te svetujejo republikam in jugoslovanskim narodom, naj ostanejo skupaj in naj bo ta država urejena na demokratičen in racionalcn način. Najbolj racionalno bi bilo, da obstane jugoslovanska skupnost, v kateri se bodo upoštevali interesi vseh republik in vseh narodov.
V: Ali se v Sloveniji že razmišlja ali celo ukrepa k reviziji desetletja vladajoče ideologije? Predvsem velja upoštevati vse težave, s katerimi nas je ta ideologija soočila, in dejstvo, da je bila Slovenija v relativno pooblaščenem položaju do drugih glede prometa, izvora, finančnih transakcij, finalne dodelave proizvodov...
Velika napaka dela intcligcnce, tako v vzhodni Evropi kot pri nas, jc ker nc vidi, da obstajata dve ideologiji. Ena je ideologija stalinizma - brežnjevizma , ki je upravičeno doživela popoln polom, druga pa je napredna misel, ki se je začela formirati v Jugoslaviji in v naprednem socializmu po svetu, takoj po spopadu s Stalinom in tudi že prej. Na primer,
elastična, zelo napredna misel pri Kidriču že leta 1948 zahteva razvijanje tržišča v socializmu. Ta ideologija se je izrazila tudi v Dolgoročnem programu ekonomske stabilizacije, že davno pred krizo v vzhodni Evropi. Že tedaj sc je govorilo o prehodu na tržno gospodarstvo, o prestrukturiranju proizvodnega procesa, formiranju majhnih produkcijskih enot v privatni lasti. Tako je tekel proccs zamenjave stalinistično-brežnjevistične ideologije z napredno socialistično mislijo, ki je mnogo močnejša, kot se m isli. Misel o socialni državi pa je , kot je pokazala praksa, samo element socializma.
Ali pa recimo človekove pravice v Deklaraciji ZN. Tuje v osnovi izražena progresivna socialistična misel. Nc govorimo lc o pravici do izražanja in lastnine, temveč tudi o pravici do dela, do razvoja osebnosti, do socialne varnosti. To jc zame socialistična ideologija, ki sc jc ni treba sramovati.
V: Ali se lahko Slovenci in Hrvati otresejo vtisa o hegemoniji srbskega naroda in kaj je potrebno, da bi se to zgodilo ? Pri tem moramo upoštevati ne povsem zanemarljivo skupno preteklost..
Gre za dokaj veliko krivico majhnega dela jugoslovanske inteligence. To moramo takoj ločiti od velike večine inteligence, ki jc trdo in pošteno delala in ni povzročala prepirov po Jugoslaviji. Vendar pa so skupinice intelektualcev , ki so bile vsa ta leta zelo glasne, ki so same sebe predstavljale za najnaprednejše, celo socialistično orientirane, ki pa so v zadnj ih dcsctletj ih krize v Jugoslaviji slabo opravile svoj del nalog. Niso objektivno occnjevale tistega, kar jc bilo pozitivno ali negativno. Ti so v veliki meri krivi za nacionalne spore, s tem da so razpihovali različne nacionalizme. Sedaj pa jc, zaradi teh in takšnih pojavov, ustvarjeno vzdušje, v katerem se o svojem narodu govori kot o v ccloti dobrem in o vseh drugih kot o slabih, kar pa je daleč pod normami socialističnega pristopa Svctozarja Markoviča, Tucoviča ali Cankarja, ki so jasno določali kaj jc "pri nas " dobro in kaj slabo.
Takšen bi moral biti socialistični duh in samo na takih temeljih se da iti naprej. A tega poštenega duha v skupinah intelektualcev, ki ustvarjajo javno mnenje-enostavno ni. Dokler ne bomo prerasli duha malomeščanske intcligcncc, nc bo dobro v Jugoslaviji.
V: Slovenija ima objektivne obveznosti do italijanske in madžarske manjšine. V procesu vračanja na zgodovinske pozicije bo pomen teh dveh manjšin zelo povečan (v sferi lastništva, politike, kulture, gospodarstva...), še posebej če se bodo vrnili povojni izgnanci in zahtevali odvzeto lastnino. To lahko spremeni celo način upravljanja s Slovenijo. V tem primeru ne bi bila Slovenija le "suverena dežela"Slovencev, ampak tudi drugih, ki v njej žive. Čeprav je to le predpostavka, ali o tem v Sloveniji razmišljate?
Nc pripadam stranki sedanje vlade v Sloveniji. Vendar pa jc treba reči, da ima sedanja slovenska vlada pravilno stališče do tujcev, ki so imeli lastnino v Sloveniji in ti nc morejo direktno zahtevati svoje imovine, kot jo bodo morda Slovenci. Ta vprašanja sc bodo morala reševati drugače, posredno preko njihovih vlad.
V: Ali je za neko skupnost - ne samo slovensko - dobro, da vse funkcije in vsa vodilna delovna mesta zasedajo ljudje ene nacionalnosti? Kakšno reakcijo to lahko izzove pri prišlekih ne- Slovencih, ki se kooptirajo v slovensko družbo kot polnopravni državljani?
V Sloveniji so lahko, tako kot v vseh drugih skupnostih, tudi neupravičeni nacionalizmi.Nekaj drugega pa jc politika, ki seje v Sloveniji vodila do ljudi, ki so prišli iz drugih delov države. Redko kje v svetu so prišleki ekonomski imigranti dobili na primer
tolikšen relativni del novih stanovanj. To sc kaže v Ljubljani, v Celju, na Jcscnicah... Ljudje iz drugih okolij imajo relativno večji del novih stanovanj kot Slovenci. Tudi v več uspešnih področjih slovenskega gospodarstva - česar sc niti ne ve - je veliko priseljencev. Recimo v bančništvu delajo otroci iz jugoslovanskih zakonov. To jc pri nas zelo stabilna zaposlitev. Tudi v politiki jc dosti teh primerov, česar sc tudi ne ve. Omenimo tudi področje zdravstva in prosvete. Dosti jc ljudi iz drugih republik, ki so tu na vodilnih mestih. Inkorporacija ljudi iz drugih republik jc dokaj velika. Meni se jc recimo dogajalo, da sem bil v podrejenih položajih do, nc mi zameriti, polpismenih ljudi iz drugih delov države.
V: Kam vodi državotvorno osamosvajanje Slovenije, glede na odnose z drugimi deli Jugoslavije?
Težko je govoriti o smislu državotvornega osamosvajanja. Vse jugoslovanske republike so po sedanji zvezni ustavi suverene. So že samostojne , kar pa še nc pomeni oddvajanja od Jugoslavije. Vse imajo svojo državnost po Ustavi iz leta 1974. Edina, ki je bila upravičeno nezadovoljna je bila Srbija, ki ni imela državnih prerogativov na vsem svojem ozemlju.
V: V zadnjem času vlada v severozahodnih delih Jugoslavije mnenje, da v "bodoči konfederativni Jugoslaviji nihče ne bo opazil, kaj šele občutil meja, ker bo vsak na svojem ". Ali je res tako in ali nas ne bo razdvojenost z novimi "državnimi" mejami naredila še bolj sebične?
Če bi bili razumno sebični, bi vsi sprevideli, da smo drug drugemu zelo potrebni. Konkretno: če vsi želimo, vsi narodi in vsaka republika, povečati dohodek na glavo prebivalca za dva ali trikrat - kar ni posledica egoizma, ampak da bi imeli normalno zdravstvo in šolstvo in da bi lahko investirali v nezaposleno mladino - moramo nujno imeti dvakrat večjo trgovino. Ker pač dva ali trikratni dohodek implicira tudi dva ali trikratno menjavo. A večja menjava sc nc ustvarja med razvitimi in nerazvitimi, ampak med razvitimi medsebojno. V tem smislu jc najbolje, da Jugoslavija ostane celota. Tudi iz drugih razlogov, če hočemo biti racionalni.
V: Razdvajanje Jugoslavije dejansko povečuje politično ogroženost vsakega posameznega dela. Zgodovinski računi s sosedi, čeprav žc dobro razčiščeni, še vedno niso pozabljeni. Ali se v Sloveniji razmišlja o zgodovinskih apetitih posameznikov v Italiji in Avstriji?
Povsem logično je, da bi v razmerah libanonizacijc Jugoslavije narasli tudi apetiti sosednjih držav. Zato iskreno, v interesu svoje republike, z ozirom, da je to racionalni interes, vedno opozarjam, da moramo tesno sodelovati in da med nami nc sme prihajati do sporov. Vsi skupaj imamo interes, da branimo svoje meje. Tudi v primeru največjih notranj ih sporov moramo svetu dati vedeti, da bi bil napad na katerekoli del napad na celotno Jugoslavijo. Tudi če bi, na žalost, Jugoslavija razpadla, se nihče od nas nc bi smel vključiti v katerokoli vojaško zvezo. Če se tega zavedam o, bodo spremembe, ki sc dogajajo, končane v korist vsem v državi.
V: Ali ne mislite, da situacija, ki se sedaj kristalizira v Jugoslaviji, ne slabi "zajedništva" ?
Glavno vprašanje ni vprašanje federacije ali konfederacije, temveč je prva naloga,da bi razumeli interese drugih narodov v Jugoslaviji. Vsak bi moral razumeti probleme, ki jih
ima drugi, vrednote, kijih imajo drugi narodi. Med vsemi zahtevami tako pisane skupnosti mora biti kompromis. Šele potem se lahko pogovarjamo o novih ustavnih sistemih v državi. Med vojno ni bilo skupne uprave v Jugoslaviji pa smo se vendar vsi borili za isto ... V sedanjih predlogih Slovenije in Hrvaške so elementi, kot pravijo nekateri, ne samo konfederacije, ampak tudi šibke federacije.Vendar pa so to izrazi, ki bi se morali nadgrajevati na realne interese vseh republik in odgovarjati razvoju teh interesov. Razprava o teh interesih bi morala teči strpno, brez prisile in vsiljevanja.
V: V italijanskih desničarskih krogih obstaja teza, da po zedinjenju Nemčije prihaja na vrsto zedinjena Italija. Po njihovi logiki sta Istra in Slovenskoprimorje njihovo ozemlje. Njihovi prebivalci so živeli tam vse od izgona takoj po koncu druge svetovne vojne. Tega ne bi smeli prezreti in zato je logično vprašanje: kako pameten je beg iz Jugoslavije, ki je edini garant teritorijalne in politične integritete vsake republike posebej?
Tako zaostrenih nacionalističnih oblik v Evropi za sedaj ni. Ali pa so omejene v zelo ozke kroge. Zagrizeni nacionalisti pa so povsod, tudi v Jugoslaviji. Najboljši odgovor na vse to je,da mi sami ne pripeljemo situacije do neracionalnih, norih spopadov v Jugoslaviji. Tu preži največja nevarnost. Če bi nastali nacionalistični spori pri nas, bi nastopili nacionalistični krogi v tujini, ker bi menili, da je to zadnja dobra prilika za pogreb Jugoslavije. Tu moramo biti zelo pazljivi in varovati jugoslovansko skupnost kot potrebno. Največjo varnost si bomo zagotovili z ureditvijo mednacionalnih sporov in ekonomije. A to je proces, ki traja desetletja. Do stabilne ekonomske situacije rabimo še 30 - 40 let notranjega miru, dela in pameti.
V: Mitterand in Gorbačov sta nedavno v Parizu govorila, da bo bodoča Evropa od Velike Britanije do Urala konfederativna skupnost. Jasno jc, da ne more biti federativna, ker gre za države, ki so že dlje časa samostojne. Kaj lahko cventuelne jugoslovanske mikrodržave pričakujejo v taki skupnosti ( če jih EGS kot take sprejme) ?
Vemo, da EGS vsaj teh deset let ne bo sprejela nikogar iz vzhodne Evrope.To pomeni, da bomo na prostoru vzhodnje, srednje Evrope in Balkana usmerjeni na medsebojno sodelovanje.
Zato nacionalistični spopadi, neglede na to, kje sc pojavijo, to situacijo lahko le poslabšajo v odnosu na Zahodno Evropo. Dosedanji spopadi in dczoricntacija delčka inteligence slabijo pogajalsko pozicijo vseh Jugoslovanov. S tem sc odrekamo ogromnim prispevkom, ki smo jih dali moderni demokratični Evropi v času boja proti nacizmu in stalinizmu, v protiblokovskem boju, v borbi za mir .K mnogim pozitivnim procesom v Evropi smo veliko prispevali, a smo od teh procesov, na nek način, sedaj, izključeni zaradi lastnih napak, ker sami ne spoštujemo tisto, kar smo naredili za naš kontinent in za človeštvo. Celo nasprotno, v zadnjih letih smo se sami odrinili v zapuščeni del Evrope.
V: Moralna bit Jugoslavije - ali lahko o tem danes sploh še govorimo?
Moralni argumenti morajo biti del realnega kompleksa , ki bi nam moral zagotoviti boljšo politično in ekonomsko pozicijo.Prepričan sem, da smo veliko prispevali za mir v Evropi in v svetu. Vendar pa teh moralnih vlog iz preteklosti nismo sposobni revalorizirati, ker jih delčki jugoslovanske inteligence in politike podcenjujejo, sc jim odrekajo in nc razlikujejo pozitivnega od negativnega v preteklosti. A kako naj se Jugoslavija valorizira na mednarodnem planu, če se pozitivnega odreka tudi vplivni del inteligence in politike? Kaj storiti, če tu velja prepričanje, da jc vse kar smo delali od leta 1941 naprej zgrešeno...
V: Ali lahko demokracija prenese veliko pluralizma?Posebno tistega, v katerem je ogrožen del nacionalne, moralne in ekonomske identitete? V Jugoslaviji so skušnjave take vrste..
Obstajajo pluralizmi, ki zares lahko peljejo k večji demokratični integraciji. Recimo pluralizem na trgu gospodarskih subjektov, ki vse sili, da delajo bolj zase in s tem za cclo skupnost. To je pozitiven pluralizem. Pozitiven je tudi pluralizem v smislu svobodnega izražanja mišljenja . Vendar pa jc dejstvo, da so na prostoru vzhodne, srednje Evrope in Balkana tudi pluralizmi,ki so nastali iz različnih konzervativnih in birokratskih struktur, ki so se dolgo prikrivale. Sedaj je prisoten tudi pluralizem negativnih sil, neumnega malomeščanstva, surovega nacionalizma, anarhističnega tradicionalizma... Sem za sprejemanje pozitivne tradicijc a ne za neumni tradicionalizem, neumni romantizem, neumne izmišljene mite...To se sedaj dogaja v vseh delih Evrope, zlasti v zaostalih delih vzhodne polovice kontinenta. A to dokazuje, da pogoj za pravo demokracijo ni samo večstrankarstvo. Večstrankarstvo seveda lahko obstaja,vendar so glavni pogoji za demokracijo: izobraževanje in obstoj odgovorne in objektivne intcligcncc, ustvarjanje objektivnega javnega mnenja v množičnih občilih, vzgoja in izobraževanje množic.
V: V kolikšni meri lahko govorimo o povezanosti Slovencev z brati "južno od Sotle" na racionalno vsebinski osnovi in v kolikšni meri o povezanosti kot izhodišču političnih odločitev in medrepubliških koncesij?
Na nacionalni romantiki nc moremo graditi. Najbolj važna je racionalna osnova jugoslovanskega sodelovanja. Mi, jugoslovanski narodi ne moremo oditi iz tega prostora. Kmet gre lahko iz ene v drugo vas, a mi iz Balkana in srednje Evrope nimamo kam.To pomeni,da jc racionalno, da uredimo mednacionalne odnose vsaj na nivoju,kakor so urejeni na vasi. Govoreč o bratih, nc pomeni, da je med nami vse idealno, da se stalno objemamo, temveč, da bi morali vzpostaviti minimum normalnih odnosov. Za vse nas so zelo važni tržišče, prometne zveze, obrambna varnost; tu so vplivni tokovi vseh velikih sil. Vse to je zelo jasno. V takšni situaciji so nora kakršnakoli sovraštva in predsodki.
Velik je strah vseh normalnih ljudi v Jugoslaviji. Vsi se boje, kaj se lahko pripeti,boje se krvavih spopadov, tega da, če nc bomo pametni, lahko zgrmimo v prepad. Recimo, da razpadejo vsi ustavni organi v Jugoslaviji.Potem bi prišlo do razpada tudi drugih struktur v državi. Če bi prišlo do razpada v Bosni - in to ni nerealna možnost - bi lahko prišlo do nacionalne in državljanske vojne v cclotni Jugoslaviji, hujše kot v Libanonu, ker jc pri nas situacija tudi veliko bolj zapletena. Zato menim, da bi morali racionalno gledati na jugoslovanski problem, kar posebej velja za politike in intelektualce. Morali bi dvigniti glas proti norim nacionalizmom , da bi šokirali cclotcn jugoslovanski prostor. Glas, ki bi na primer preprečil, da bi v BiH recimo prišlo do neke koalicijc dveh proti tretjemu. Vse to lahko izzove požar silnih razmer. Vsi v Jugoslaviji bi morali prenehati s poskusi, da bi naredili Bosno bližjo sebi in svoji skupnosti kot kateri drugi.
V: Če smo že mi taki, bo mogoče to prekinil nekdo od zunaj. Jejjery Sachs, kot to sam pravi, meni, da manjka razuma "skrivnostni masi, ki se naziva Jugoslovani in ki nima potrpljenja". Ali je naše sedanje razhajanje poslcdica odsotnosti potrpljenja ali so kaka važnejša dejstva ?
Ni nikakršnih tajnih zgodovinskih elementov, ki bi tajno privedli do težkih nesporazumov in spopadov. Vsi sedanji spori izhajajo iz tega, ker v sto letih na področju
odgovornega javnega mnenja, ki ga mora ustvarjati inteligenca vsake republike, še ni bilo takšne zmede, kot jc sedaj. Kot pozitiven primer bom navedel Svetozarja Markoviča in njegovo objektivno stališče do nacionalnega vprašanja.To stališče jc nastalo iz ljubezni do Srbije in iz kritičnosti do srbske birokracije. Brez takšnih stališč v Jugoslaviji ne moremo ustvariti takšne atmosfere, v kateri bi nastala skupna politična volja za dogovor.Gospodarske reforme pa ne moremo speljati brez političnega konsenza. Niti Sachs ne more poznati zapletenosti vseh faktorjev v Jugoslaviji. Dokler nimamo skupnih osnovnih vrednot za duhovno kontaktiranje, dokler se nc odrečemo sovraštva in predsodkov do drugih, dokler nc nehamo misliti, da je en narod črn in drugi bel - ne moremo naprej.
V: Možno razdvajanje republik bo brez dvoma ustvarilo notranjo krizo nepreglednih razmer. Ali je konfederacija res edini izhod iz današnje jugoslovanske medrepubliške in nacionalne krize?
Razumem, da je srbski narod zaskrbljen za usodo Jugoslavije. Srbi so naseljeni na velikem področju Jugoslavije.V tej skrbi ni nikakršne iracionalnosti. Zato jc povsem normalno postaviti vprašanje: kako zagotoviti nemoten obstanek vsakemu večjemu delu srbskega naroda v bodoče? Napačno je začeti z vprašanjem: ali smo za fcderacijo ali konfederacijo? Ta dva izraza prav ničesar ne jamčita.To jc kot prepir, za kateri nogometni klub navijaš. Začeti je treba pri resničnih interesih vsakega naroda posebej. Začeti z njihovimi posebnostmi, odprto govoriti o vseh interesih, dogovarjati sc o načinu vzdrževanja vezi na bazi teh interesov.
V: Možnosti za skupno življenje se v Jugoslaviji neizprosno zmanjšujejo. V posameznih delih države se zvezni zakoni ne spoštujejo več, ali pa so suspendirani Ce bo šlo tako najirej, kaj bo iz "od Vardarjapa do Triglava"?
Dejstvo je, da sc povečujejo težnje k egoističnemu nacionalizmu, ki enostavno ni pameten. Gre za egoizem, ki ne sprevidi, kakšni so realni interesi in kako so prepleteni med jugoslovanskimi narodi. Ne vidi se niti, kako so jugoslovanski narodi premešani med seboj. Ali se da žive organe, ki so povezani med seboj, rezati z nožem?
Če izhajamo iz tega, kaj jc realno, je vsakomur jasno, da se jc treba potrpežljivo dogovarjati.Ostali bomo na tem prostoru, nc moremo stran, vsi sedimo v istem čolnu. Torej, treba seje dogovarjati med seboj ob spoznanju, da imamo skupne interese, kakor je jasno, da imamo tudi posebne nacionalne interese.
V: Zgodovinsko gledano je ta Jugoslavija tudi dolg do tistih, ki so zanjo dali življenja. Ali je mogoče, da je bilo skoraj dva miljona ljudi v poceni človeški zablodi, ko so dali svoje glave za to, kar se danes razsipa in omalovažuje? Ali bolje rečeno, kakšen je moralni aspekt bodoče razpadle Jugoslavije ( če do tega pride) ?
Do milijonov padlih se počutim osebno odgovoren. Niso padli zaman. Čc bi padli zaman, kot na primer nemški vojaki pod Hitlerjem , bi to lahko rekel. Tako pa ne. Vsi pozitivni rezultati razvoja moderne Evrope,k i se afirmira v Parizu kot pozitiven zaključek boja antifašistične koalicije, jc tudi delo tistih borcev in žrtev, ki jih ni več. To kar sc sedaj dogaja z Evropo, je priznanje, daje imela antifašistična koalicija prav. Tuje tudi svetovni mir. Jugoslovani so sc največ borili proti tistim, ki so svetovni mir najbolj ogrožali - proti fašistom. Zato je današnja zmaga tudi zmaga tistih, ki so padli.
Bili bi slabi realisti in slabi politiki, če ne bi upoštevali tega prispevka. Če stalno govorimo, da je bil naš partizaaski boj zabloda - potem se odrekamo zelo pomembnim
političnim argumentom, ki bi jih lahko izkoristili za dosego boljšega položaja v Evropi -in ne da nas, kot sedaj, vsi odrivajo v stran kot najnepomembnejšo državo kontinenta.
V: Hočete reči, da je prispevek padlih enako pomemben za Jugoslovane doma in po svetu...
Absolutno.
V: Spremembe pri nas imajo drugačno dinamiko kot v vzhodni Evropi. To se da delno razložiti s tem, da so dežele realnega socializma v večini enonacionalne ali pa države z eno vero. V kakšni meri ta dva razloga - vera in nacionalnost - zavirata temeljne rešitve v Jugoslaviji?
Po nekaterih stvareh smo, to nam svet priznava, daleč pred državami vzhodne Evrope. Daleč pred njimi smo začeli uvajati trg, čeprav smo bili za trg po svoji zgodovinski osnovi, po ekonomsko-socialni osnovi manj pripravljeni. Češka jc bila zgodovinsko bolj razvita od nas, pa smo mi po prehodu na svobodni trg prišli mnogo dlje od nje, ker smo prej začeli.
Napačno jc verjeti, daje vprašanje vere dominantno v vzhodni Evropi in v Jugoslaviji. Da so tu veliki problemi, jc izraz velike socialnc zaostalosti. Da sc razumemo: jaz nisem proti veri. Upoštevam, da je vera zelo pomemben avtohtoni del kulture nekega naroda. Če bi pogledali bistvo ver kot takih, recimo odnos pravoslavnih in katolikov, bi hitro ugotovili, da jih povezuje Evangclij.To pa pomeni, da spor ni v zgodovinsko- vrednostnem temelju katolicizma in pravoslavja, temveč v želji, da bi eni dominirali nad drugimi. To pa ni več vera. Če smo res pravi kristjani, se ne bi nikoli spopadali. Razlika med katoliško in pravoslavno vero je minimalna na teološkem področju, zato je jasno, da spor nastaja ob zlorabi vere.
V: Zakaj se jugoslovanstvo, namesto poskusov rehabilitacije, proglaša za neuspeh?
Apatija, ki se je pojavila pri vodilnih delih jugoslovanske in vzhodnoevropske intcligcncc, je šla od velikega navdušenja za socializem do popolnega zanikanja vsega, kar je socializcm zgodovinsko pomenil kot napredno gibanje. Najglasnejši del intcligcncc v Jugoslaviji se odreka vsega, kar jc bilo dobro, to pa vleče za seboj tudi odrekanje od demokratičnega neccntralističnega jugoslovanstva. Vse je bilo - tako pravijo - slabo in je zato slabo tudi jugoslovanstvo. Jaz pa iskreno mislim, da je tisto, kar jc bilo ustvarjeno v Titovi Jugoslaviji,kljub mnogim napakam, precej vredno.Jugoslavija jc silno heterogeno področje, pa so bili tudi brez državnega terorja mednacionalni odnosi preccj dobri. Vsi smo gospodarsko napredovali. Sedaj pa vse razpada in to pomeni, da smo padli niže kot smo bili.
V: Reki Sotla in Kolpa se pogosto omenjata kot meji med različnimi verami, mentalitetami in političnimi ambicijami Danes se v ta namen omenja tudi Drina. Ali lahko to igro z rekami in njihovimi zgodovinskimi vlogami zamenjamo z neko drugo zgodovinsko in politično logiko?
Srbski kmet, slovenski kmet, hrvaški kmct...sc niso nikoli nameravali vojskovati. Vsakdo je bil zainteresiran, da dobro obdela polje, da proda žito. Podobno je tudi z delavci. V biti teh slojev nikoli ni bilo šovinizma in nacionalizma. Tega so ustvarjali ozki vrhovi birokracije in politike, vrhovi preambicioznih intelektualcev. Kolpa, Sotla in Drina so le geografski pojmi, na obeh bregovih žive kristjani in drugi verniki, če že nočejo biti komunisti ali socialisti. Če bi sc vsi oprijeli tega, kar trdimo, da jc naša kulturna osnova -
krščanstva, Biblije, normalnega življenja - bi prišli do enotnih življenjskih moralnih vrednot.
V: Današnja Evropa je podobna brbotajočemu kodu. Kaj je usoda našega kontinenta: da bo postal prostor mednarodnega sodelovanja ali mednacionalnih sporov?
Bistveno je: ali bomo skupno duhovno dediščino zahodne in vzhodne Evrope po padcu stalinizma ohranili ali jo bomo zavrgli. Progresivni liberalizem, pozitivno dojemanje socializma, socialne države, progresivna obsodba nacionalizma - te vrednote žc dolgo žive tako v vzhodni kot v zahodni Evropi. A na vzhodu, tako kot pri nas, kot da so ljudje pozabili na njih in na površje poleg birokracije prihajajo tudi ozko nacionalistični, provincialno-malomcščanski in konzervativni elementi. To je utemeljeno z večstoletno socialno zaostalostjo in tako ta prostor postaja področje akumuliranih modernih zgodovinskih problemov. Če pa gre za napredek, sem zmerni optimist.
V: Ali bi se lahko zgodilo, da bi se razvita Evropa zaradi dramatičnih političnih zmešnjav v vzhodni polovici zaprla pred nerazvitimi? Če ne zaradi drugega, da bi rešila svojo nacionalno in ekonomsko identiteto?
Ta možnost jc povsem realna in stalno prisotna. Nastanek ekonomske skupnosti v zahodni Evropi jc povsem pozitiven, čeprav vsi vemo, da je včasih do drugih ekonomsko diskriminativna.Določeno zapiranje Evrope v ekonomskem in imigracijskcm smislu jc precej zanesljivo. Odkrito pravijo, da EGS v naslednjih desetih letih nc bo sprejela nikogar. To pa pomeni, da se bomo pri delu morali prilagoditi takšni Evropi.Toliko bolj je važno, da obvladamo nacionalizme na Balkanu in da sodelujemo.
Zveza demokratične levice: za bodočnost slovenske
demokratične in liberalne levice
VELKO S. RUS
Prispevek "Socialistična zveza: od kod in kam?" sem v času pred kongresom poslal skupini za pripravo kongresa Socialistične zveze, kjer se je ta preimenovala v socialistično stranko (deloma, samo v izvlečkih, je bil prispevek pred kongresom objavljen samo v časopisu DELO) in kjer je predlog dr. Vojana Rusa o demokratični notranji organizaciji (obstoj različnih skupin) kot statutarni predlog med delegati v dvorani dobil maksimalno relativno večino (za izvolitev je manjkal en -1 - glas, proti pa je bila cca tretjina - 1/3 -delegatov.).
Prispevek predstavljam nespremenjen, predvsem pa v celoti: enake predloge organizacijskega in programkega koncepta bodočnosti slovenske demokratične in liberalne levice zagovarjam tudi sedaj, menim tudi, da gre za njihovo permanentno aktualnost.
Uredništvu revije Anthropos pa se zahvaljujem, da je v okvirju upoštevanje svojega koncepta pravice do izražanja tolerantne ui demokratične palete različnih mnenj, v objavo uvrstila tudi pričujoči prispevek.
Socialistična zveza: od kod in kam?
Proti koncu lanskega (89) leta sem pred kongresom neke organizacije oblikoval predlog o zvezi demokratične levice - ZDL. Predlog nekako ni našel poti do kongresa, čeprav je bil podan dovolj zgodaj, javno ("uradno") in ga je pri tem podpirala skupina profesorjev in asistentov z različnih oddelkov Filozofske fakultete v Ljubljani.
ZDL sem predlagal kot možno novo zvezo najrazličnejših skupin slovenske levice, pa tudi neodvisnih skupin in neodvisnih posameznikov. Pri tem naj za skupine ne obstaja nobena omejitev v načinu njihovega notranjega (političnega) organiziranja: lahko so zgolj projektne skupine, frakcije, formalne ali neformalne neodvisne skupine, različne manjšine, gibanja, društva, sekcije, skupine za državljanjsko akcijo, različne zveze ali pa stranke.
Omenjene skupine1 bi v zvezi tvorile njen notranji parlament. Na ta način bi organizacija, ki se zavzema za parlamentarno demokracijo navzven, podoben princip ustvarjala tudi navznoter, v organizaciji. Samo na ta način se lahko "otrese" t.i. demokratičnega centralizma, ki je značilen za vse klasične strankarske organizacije. Nanj so cclo ponosne, zlasti zato, ker so ga kot demokratične stranke preimenovale samo v centralizem. Centralizem pa razlike prej duši kot spodbuja: največkrat daje manj, ne pa več svobode v organizaciji. - Klasična strankarska organiziranost bi tudi onemogočala, da bi sc v Socialistično zvezo vključevale tiste skupine, ki pa bi vendarle hotele biti organizirane kot stranke.
Številčnejše skupine bi tako predstavljalo večje število predstavnikov, ki bi predstavljali npr. širšo in ožjo skupščino. V širši bi imela predstavnika že vsaka skupina z 10 člani, skupine z večjim številom članov pa bi imele več predstavnikov tudi v ožji skupščini. Notranji parlament naj bi tako zagotavljal sorazmernostno (proporcionalno) zastopanost prav vseh skupin, tudi najmanjših. Tak način naj bi omogočil čim večji notranji pluralizem, upoštevanje manjšin, hkrati pa tudi čim bolj jasno izražanje medsebojnih razlik in posebnosti. Na drugi strani pa bi parlamentarni način odločanja v ožji skupščini zagotavljal hitre in (racionalne?) odločitve, ki so hkrati z operativnim sistemom za realizacijo nujnost vsake akcijske učinkovitosti. Tak sistem bi moral biti še posebej racionalcn zato, da bi na političnem tržišču zagotavljal čim uspešnejšo marketinško implementacijo: čim uspešnejše soočanje s konkurenčnimi političnimi strankami, ki so kot klasične stranke strogo organizacijsko centralizirane in hierarhično-direktivno vodene.
Skupaj s svojo notranjo pluralnostjo in kljub temu, da nc bi bila klasična politična stranka, bi bila tako lahko Socialistična zveza izrazito demokratična, moderna in učinkovita politična organizacija. Taka pa bo lahko lc, če bo hkrati s svojo (demokratično) notranjo pluralnosto razvijala vse tiste značilnosti moderne organizacije, ki zagotavljajo uspešno marketinško implementacijo na političnem trgu: strategija, taktika, akcijsko načrtovanje, kadri, operativna organizacijska struktura, sistemi racionalnega odločanja in "podjetna" politična in socialna klima. To pomeni, da mora Socialistična zveza razpologati, oz. začeti razvijati tako "infrastrukturo", ki ji bo omogočala lastno kreiranje in razvoj političnega marketinškega miksa. Zato ni odveč razmišljati tudi o tem, da bi se posamezni segmenti operativnega sistema konstituirali celo kot prof itni ccntri. Na ta način bi Socialistična zveza lahko del "svojih ljudi" zaposlovala in plačevala z lastno tržno realizacijo. Nujno pa jc, da se v Socialistični zvezi, ki hoče biti moderna in učinkovita politična organizacija, oblikujejo nekateri ccntri, ki so lahko v času "finančne suše" predvsem koordinacije tistih, ki so zaposleni drugje: znanstveni, publicistični, podjetniški in marketinško orientirani ccntri.
V Socialistični zvezi bi se vsaka skupina utemeljila s tem, kar seji zdi po lastni presoji najpomembneje. Tudi to, kar naj bi bilo kontinuiteta (nadaljevanje) oz. diskontinuiteta (prekinitev) s staro organizacijo, njenim izvorom, pomenom in cilji, naj ne bo za vse enako predpisano, še manj pa vsiljeno: vsaka skupina naj si mejo "zariše" tudi po svoje. Predvsem naj ne bo točno zaukazana diskontinuiteta vsiljena s strani tistih, ki jim to omogoča kontinuieteta stare oblasti v novi obliki. To bi bilo tisto najslabše, kar bi se v novi organizaciji ohranilo, ne glede na to, kakšen jezik bi govorilo: ekskluzivno mladoslo-
1 - Social - demokrati, krščanski socialisti, socialisti, neodvisna levica, moderna levica, socialni liberal!, zeleni, prenovitelji, druge neodvisne skupine in posamezniki. (Skupine sem omenil pri naslopu kot gost kongresa).
venščino z monopolnim naglasom ali pa star lesen jezik, ki je že zaostal za novo tehnologijo moči. Tako sc lahko zgodi, da bo "transformacija Socialistične zveze" v stranko nekaj podobnega kot najhujša stara deformacija SZDL-ja, ko jc bila transmisija oblasti, ki ni rasla samo iz svobodne volje članstva.
Socialistična zveza pa je (še vedno?) tudi organizacija aktivistov, ki poznajo ljudi tukaj in zdaj, ki so v stiku z njihovim vsakdanjim življenjem in njihovimi vsakdanjimi problemi. Če bi se ta stik zgubil, bi bil to hkrati "kratek stik" s tem, kar jc bilo v SZ(DL) resnično človeškega, ne pa samo oblastnega.
SZ(DL) za največji del članstva (aktivistov) največkrat ni bila nobena karieristična bližnjica od oblasti. Nadaljevanje tudi tc in take poti je zato tista kontinuiteta, ki naj jc nc zaduši ozkost različnih (znotraj) strankarskih skrbi. Zato naj Socialistična zveza zadrži tudi tisto dejavnost in organizacijo, ki ni samo ozko strankarska, ampak omogoča (dokazan) izraz neposredne skrbi za ljudi.
O vsem tem naj spregovori tudi bodoči (junijski) kongres. V zvezi z njim sem poslal na Socialistično zvezo poseben uraden dopis, kjer se zavzemam za to, da naj bo kongres pripravljen zares demokratično in da naj upošteva vse pozitivne posebnosti dosedanjega dela in dosedanje organizacije (glej priložen dopis).
Dovolim pa se spregovoriti tudi o tistih vrednostnih orientacijah, ki naj bi bile temelj predstavljanja in delovanja političnih organizacij, ki naj bi bile temelj predstavljanja in delovanja političnih organizacij in strank, ki sc prištevajo k demokratičnim.
Tako je npr. zavzemanje za klasične človekove pravice in svoboščine postalo programska klasika vseh stranka v Sloveniji. Socialistična zveza pa naj se še posebej zavzema za to, da se človekove pravice in svoboščine ne skrčijo na eno samo, zoženo področje človekovega življenja. Nobena pravica ali svoboščina naj nima več pravic kot druge, vse naj bodo enakopravne:
-	politične (svoboda tiska, izražanja, združevanja ...),
-	ekonomske (pravica do dela, če tega ni, pa do dohodka, pravica do upravljanja ...),
-	ekološke (pravica do zdravega življenjskega in delovnega okolja...)
in vse druge "enakopravne" pravice: nacionalne, verske, pravice različnih manjšin, pravice otrok, pravice do šolanja in pridobivanja znanja, pravice do kulture, kvalitete življenja in osebnostne samoaktualizacije.
Socialistična zveza naj sc zavzema za to, da je čim več pravic zares uresničljivih za Čim večje število ljudi. Zato naj bo zoper tako ureditev, kjer tc pravice lažje uresničujejo predvsem tisti z več moč, denarja in vpliva - za druge pa velik del svoboščin živi predvsem kot mrtva črka na papirju.
-	Stopnja uresničenosti pravice do dela sc tako kaže v stopnji zaposlenosti;
-	pravica do dohodka v tem, da sc nezaposlenim namesto prazne dlani ponudi plačilo, s katerim sc dostojno preživi (kar velja tudi za pokojnine in štipendijo);
-	socialne pravicc tudi v tem, da ima vsakdo streho nad glavo;
-	pravica do (so)upravljanja in samoupravljanja (povsod, kjer jc možna in racionalna) v tem, da nam nad glavo ne stoji nekdo, pred katerim sc vedno samo upogibamo;
-	svoboda tiska in izražanja v odprtosti in dostopnosti medijev za vse, ne samo za izbrane skupine, posameznkc in teme (omejevanje odprtosti medijev je lahko tudi zelo prikrito: večje ko je, manj je združljivo s svobodo združevanja);
-	pravicc manjšin, ki jim volilna aritmetika predstavniške demokracije onemogoča proporcionalno zastopanost v parlamentu;
- pravico do šolanja hitro "zaštopa" krivična štipendijska politika - po končajmo s primeri in nadaljujmo nekoliko drugače: Socialistična zveza lahko zagotovi relativno uresničljivost pravic lc, če si prizadeva tudi za tako socialno državo in tako socialno tržno gospodarstvo, kjer bo financiranje zdravstva, šolstva, socialnega varstva, ekoloških programov, različnih vrst kultur omogočalo človeka vredno kvaliteto življenja, če izhajamo iz tega, da je človek kot OSEBNOST oz. OSEBA tudi najvišja splošna vrednota, pa jc najpomembnejša in najbolj celovita človekova pravica pravica do samoaktualizacije - ta pa je možna le tedaj, če se vse človekove pravice uresničujejo kot celota.
Zato tudi svoboda kot ena temeljnih vrednot ni le "svoboda od" različnih neposrednih in nasilnih omejitev oz. prepovedi (karšnihkoli že: volilnih, političnih, ekonomskih, kulturnih itd.). Slovenska lcvica naj si prizadeva tudi za "svobodo za", za tako odločanje, kjer je včdenjc osnova vsakega svobodnega včdcnja. Resnične "svobode za" jc ponavadi toliko manj, kolikor jc več upreproščenih resnic, neznanja in pristranosti. Take omejitve pa so največkrat (na žalost) očitne predvsem pri nekom drugem.
Tako "svoboda za" kot demokracija imata torej nekaj skupnega - zmožnost vplivanja večine na večino pomembnih dogajanj v družbi. Demokracije kot "vladavine ljudstva" je več tedaj, ko lahko več ljudi izraziteje vpliva na več pomembnih dogajanj v družbi. Teh preprostih razlik ne opazi tista miselna preproščina, ki trdi, da demokracija preprosto je ali je ni: po tej logiki je večstrankarstvo samo po sebi že vsa in dokončno zveličavna demokracija. - Socialistična zveza naj delu svojega članstva zato dovoli, da na večstrankarstvo gleda kot na nujni, na pa zadostni pogoj demokracije.
Prava vrednost večstrankarstva kot resničnega izraza resničnih razlik jc predvsem v drobitvi (parcializaciji), nadzoru (kontroli) in zamenljivosti oblasti. Bistveno lahko omejuje totalitarno oblast in zagotavlja veliko "svobode od". Samo po sebi pa prav nič nujno nc prispeva k večjemu vplivu večine na večino pomembnih dogajanj v družbi.
Lepojc, ko stranke pomenijo drobitev moči med različno mislečimi, če pa so le delitev oblasti med (zelo) podobno mislečimi, je to nekoliko nerodno: strankarski pluralizem jc tedaj lep alibi miselnega monizma (miselnega poenotenja).
Stranke oz. organizacije, ki gradijo samo na posnemanju in podobnosti, samo utrjujejo videz pluralnosti. Vsak pluralizem namreč predstavlja neko različnost: bolj ko določen program izraža lastno posebnost, večja jc verjetnost, da bo prispeval k večji družbeni pluralnosti.
Če večstrankarski sistem kot nujni pogoj postane tudi edini in zadostni ("vsa oblast bo v strankah") izraz pluralizma, je to hitro samo pluralizem monopolov. Tudi to je bolje kot en sam monopol (zlasti če so stranke drobitev moči med različno mislečimi, ne pa samo delitev med podobno oz. cnakomislečimi).
Socialistična zveza naj si zato prizadeva za oživljanje vseh tistih različnih vrst pluralizma, ki skupaj omogočajo čim večjo dcmonopolizacijo (omejevanje) oblasti v družbi: različnih družbenih gibanj, manjšin, sindikatov, državljanskih in samoupravnih pobud itd..
Socialistična zveza oz. ZD L bo s tem demokratična organizacija zato, ker bo prispevala k čim večji demonopolizaciji, pluralizaciji, proti-totalitarizmu, svobodi in demokratičnosti, ki bo ljudem hkrati del njihove vsakdanje koristi.
Socialistična zveza (ZDL) naj nc bo demokratična stranka samo zato, ker se zavzema za večstrankarstvo. Takih strank jc danes žc dolgočasno veliko. Demokratična organizacija naj bo tudi zato, ker s programom, natančnimi parametri njegove realizacije in notranjo
organizacijo v lastnih vrstah zagotavlja čim manjšo avtoritarno IIIERARHIJO, pa čim večjo pluralizacijo, "vodoravno" povezovanje različnih skupin in njihovo projektno odločanje.
Parlamentarni princip (načelo), ki ga zagovarja navzven, naj Socialistična zveza kot zveza zagotavlja tudi navznoter, v organizaciji: zveza naj bo demokratična stranka tudi zato, ker bo notranje decentralizirana oz. "parlamentarizirana". - Omenil sem že, da naj notranji parlament na različnih predstavniških ravneh sestavljajo vse tiste skupine, ki se prištevajo k demokratični levici oz. levemu centru (oz.: ki se še bodo prištevali k različnim vrstam demokratične levice - levega centra).
Ker demokratična zveza levega centra omogoča, da v njej vsaka skupina ohranja in razvija svojo posebnost, tudi na "političnem trgu" nastopa s t.i. diverzificirano blagovno znamko. To pomeni, da ni potreben tudi noben "simbolni demokratični centralizem". Vsaka skupina tako lahko nastopa s svojimi simboli, ali pa kar brez njih, če se ji tako zdi bolje. Vsaka skupina se utemeljuje na različnih prepričanjih, religioznih izročilih, vrednotah in tradicijah, pa tudi pri različnih zgodovinskih izvorih nastanka SZDL oz. Socialistične zveze. Tu pa v zvezi s kontinuiteto oz. diskontinuiteto ne gre prezreti nečesa zelo pomembnega: eden od bistvenih zgodovinskih izvorov povojne SZDL sta bili dve množični predvojni organizaciji, soustanoviteljici OF. Bili sta množični, levo usmerjeni in nekomunistični, pa tudi brez predsodkov za projektno sodelovanje v demokratični akciji tudi z drugimi levimi organizacijami. Kot deklarativno nestrankarska organizacija seje ena od njih po vojni celo sama razpustila. Druga, ki jc predstavljala ne samo krščansko, ampak tudi slovensko predvojno intelektualno elito in je bila skupaj s krščanskim delavskim gibanjem soustanoviteljica OF, pa jc bila po vojni odrinjena in izrinjena s strani oblastnega monopola. Diskontinuitcta v smislu vstopa v zožen hierarhični prostor klasične politične stranke, bi bila za Socialistično zvezo hkrati (novooblastno) zametovanje na eni strani elitno -intelektualnih, nc drugi pa množičnih levo orientiranih tradicij.
Prav bi bilo, da Socialistična zveza zavzame stališče tudi v zvezi z nekaterimi drugimi, bistvenimi vprašanji: ali je tudi na Socialistično zvezo vprašanje delitve najpomembnejše vprašanje družbene moči in pravičnosti? Ali se Socialistična zveza zavzema za tako pravično delitev, ki bo oživljala in spodbujala, ne pa mrtvila delovno in podjetniško motivacijo? Kako doseči, da ob normalnem delovnem prispevku vsaka plača zagotavlja pogoje za dostojno materialno in duhovno življenje? Ali se upošteva, da je pri delitvi "spodnja meja" včasih pomembnejša od "zgornje", da je vprašanje najnižje plače pomembnejše od največjega bogastva? Kako bo SZ v svojem programu opredelila to, da so poleg kapitala najpomembnejša gibala ekonomskega razvoja inovacijska klima in inovativnost,
-	podjetniška klima in podjetništvo,
-	natančno opredeljene odgovornosti in kompctence nosilcev natančno oprcdclje- nih vlog v profitno orientiranih organizacija,
-	razvito tržišče in tržna pravila igre.
Kakšen jc njen odnos do stališča, daje ekonomska učinkovitost (cfikasnost) lastnine odvisna od zgoraj omenjenih značilnosti? (Ali niso omenjene značilnosti tiste, ki določajo ekonomsko učinkovitost vsake lastnine, ki se je prisiljena obnašati tržno, podjetniško in inovativno? Dokaz za to so vsa tista podjetja - 1/3 - ki so (bila?) evropsko konkurenčna -še pred stečajnim plazom, ki je zgodba zase. Hkrati gre v teh primerih za ekonomsko učinkovitost, ki je bila na osnovi družbene lastnine dosežena celo v težjih pogojih
gospodarjenja, kot so pogoji zanesljivih evropskih ekonomskih parametrov). - Ali ne bo privatizacija takih, uspešnih podjetij samo lažni dokaz večje uspešnosti drugačne lastnine?
Popolna svoboda privatne lastnine naj se kaže v podjetniški uspešnosti ustanavljanja novih podjetij oz. pri reševanju tistih, ki so dejansko v stečaju. Privatizacija že uspešnih je podjetništvo "š la Balkan", je redistribucija v novi preobleki, zaviranje, ne pa pospeševanje prave podjetnosti in trga. Privatizacija uspešnih podjetij je hkrati zelo izrazit ideološki poseg, zasuk, ki uspešno empirijo prilagaja opciji, projektu, ki ima sicer popolno svobodo lastnega podjetniškega zamaha. Končno bo tržno soočanje različnih vrst ekonomsko uspešnih lastnin konkurenco pospeševalo, ne pa omejevalo. Pa šc nekaj je temeljno vprašanje: kdo in kako bo prodajal tisto, kar je opredmeteno delo dveh generacij? Nc le, da je zelo težko ovrednotiti vse tisto, kar v (ne)učinkovitem podjetju zagotavlja uspešno marketinško implementacijo - če je družbena lastnina "anonimna", kdo bo prodajalec: Bosta kupec in prodajalec hkrati v isti osebi? Balkan pozna podobno sintagmo: kadija tuži, kadija sudi. - Ali bo Socialistična zveza pristala na našo verzijo ropa stoletja - če bo ta izpeljan, ne bo prav nič "gentlemanski".
Tudi sodelovanje, ne samo pomiritev
VOJAN RUS
V tem enem pismu sta povezani dve pismi, dva nujna odgovora Demokraciji. Prvo pismo
Redakcija Demokracije mi še vedno dolguje javni odgovor in izpolnitev častne obljube, dane pred vso slovensko javnostjo. Na vaš svečani poziv in izziv sva z dr. Vinkom Trčkom nesporno javno dokazala, da so določene komunistične stranke uspele večkrat preko večstrankarskih volitev (in v neugodnih pogojih) priti na oblast (poleg več primerov, ki jih je znanstveno korektno dokazal dr. Trčck, sem sam navedel nesporen primer države Kerale v Indiji). Ker je dr. Trčck zelo tovariško ponudil, da vašo svečano obljubljeno nagrado deliva na pol, še vedno zelo resno vztrajam, da dobim svojo polovico: 5000 nemških mark.
Čeprav nisem nikoli bolehal zaradi denarja in oblasti, pa skrajno odločno vztrajam na svojem deležu: prvič, ker bo to majhno toda jasno priznanje vsem slovenskih socialističnim aktivistom, ki sosi petdeset let požrtvovalno prizadevali za svobodo in blaginjo slovenskega naroda in, drugič, ker bo ta nagrada drobec prelivanja od tistih, ki so se ob teh naših prizadevanjih obogateli, nazaj na stran nas, ki smo zaradi svojega dela v korist drugih tudi na veliki materialni izgubi (številni borci žive od socialne pomoči).
Delec velikih naporov in uspehov slovenskih naprednih ljudi po letu 1941 jc bila tudi socialistično usmerjena znanost. Zlasti po smrtnem spopadu z kremeljskim brkačem leta 1948 smo napredni znanstveniki odločno zavrgli vse ostanke vzhodnih in zahodnih dogem in se odločno obrnili k družbeni resnici, k družbeno-zgodovinskim dejstvom. To je bilo možno in potrebno, ker je Jugoslavija tedaj krenila po zelo samostojni poti. Na tej poti je življenje gradila samo resnica, in nc fraze in ne iluzije. Tudi jaz sem sc petnajst let udeleževal beraško plačanega, toda daninnočnega preučevanja sodobne svetovne družbe v zveznih inštitutih v Beogradu, pri čemer smo zbrali gore dejstev (in Kerala je eno med njimi).
Ves natečaj je bil, naj vas viteško opozorim, od vas izbrani junaški "megdan" soočanja med izvirno slovensko in jugoslovaasko znanostjo in tistimi "strokovnjaki", ki še danes niso prišli dlje, kot da poslušno sledijo tuje formule. Naša "zmaga" na vašem konkursu je zato svetal dokaz večje znanstvene kvalitete, večje objektivnosti, brezpredsodkarstva in izvirnosti tistega dela znanosti, ki je bila avtonomni del demokratičnega in humanega socializma. Pred Slovenci, ki upravičeno spoštujejo pošteno zasluženi denar, bo vaše
neizbežno dodeljevanje nagrade za našo "zmago" iskreče priznanje, saj ga bodo morali dati nam drugače misleči, se pravi, to bo tudi moralni uspeh za pravo slovensko domovino!
Poleg tega bo vaša nagrada nas, ki materialno slabše stojimo, ker smo kot socialisti delali za druge, vsaj malce izravnala s tistimi, ki so se v socializmu obogateli. Ker sem iz Beograda prišel po trdem delu siromašen kot cerkvena m iš in ker vse do danes nisem dosegel slovenskega tekočega srednjega standarda, bo višja zgodovinska pravičnost v tem, da vsaj enkrat dobim za znanstveno delo neko devizno plačilce. Ker sem za čiste račune pred slovensko javnostjo, ponavljam: da bom del teh deviz porabil za sanacijo razpokanega vikenda na Bledu, ki ga finančno ne morem rešiti nevarnosti rušenja že kakšnih trideset let, dalje za saniranje velike škode po zažigu tega objekta pred letom dni (zločinci še niso odkriti, pa ne morem od njih terjati odškodnine, zavarovalnina pa je bila žaljivo majhna), nadalje za delno pomoč nekemu poštenemu znancu, ki kot socialist plačuje oderuške obresti, ker ni dobival ugodnih stanovanjskih kreditov in družbenih stanovanj kot mnogi prejšnji opozicionalci (in seveda tudi mnogi današnji opozicionarji): še vedno rabim normalen pisalni stroj in denar za kakšne strokovne knjige. Vaša nagrada jc torej koristna tudi kot družbeni rentgen, saj je nehote odkrila, kako velik "oblastnik" sem jaz sam in mnogi meni podobni in kako smo od te "oblasti" obogateli. Veseli me, da so pod rdečo zvezdo obogateli in dobili močne pozicije ne samo kakšni "komunisti", ampak tudi številni "liberalci" in katoliki. Če pa meni in mojim niste sposobni dati vsaj moralno priznanje (ker ne veste, kaj jc to), vam svetujem, da nehate govoriti o našem oblastništvu, ker sc siccr neinteligentno smešite z neznanjem (to je pa žc začetek pisma ob vašem F.F.)
Drugo pismo
Demokraciji so opombe ob pismu nekega junaško nepodpisanega F.F. (v Demokraciji, 23.10.90). Kot neposredna priča slovenskih izkušenj v tem stoletju, sem dolžan opozoriti, da v Sloveniji lahko za kakšno stoletje vsestransko pademo globoko navzdol zaradi razkroja najvišjih vrednot, ki jih je v 20. stoletju ustvaril in tudi živel slovenski narod na čelu z naprednimi, kvalitetnimi močmi. Slepota F.F. in njemu podobnih onemogoča normalen dialog (in jih lahko lc obžalujem, ker nc vidijo nobene svetlobe). Ker pa čitajo Demokracijo tudi razumni ljudje, jc to pismo zanje.
Da bi opravičil sodelovanje z fašističnim okupatorjem - ki je hotel slovensko ime za večno zatreti, uničiti - očrni F.F., kar je bilo najplemenitejše v vsej slovenski zgodovini in v Evropi. Progasi za fašiste kar vse junaške Primorce, ki so bili (poleg Ljubljane) v temi druge svetovne vojne nasvetlejše ljudstvo v vsej Zahodni Evropi. S tem starim-novim netenjem sovraštva jc F.F. daleč od tistega pomembnega pozitivnega prispevka slovenski bodočnosti, ki sta ga k slovenski pomiritvi dala nadškofa dr. Pogačnik in dr. Šuštar, ko sta z zadostnim poudarkom o potrebi samokritičnosti ccrkvc povabila vernike k normalnim odnosom z. drugače mislečimi in k odstranitvi zastarelih, ncživljcnjskih zaostritev v slovenskem prostoru.
Naj samo dodam: v Sloveniji so različno misleči žc pred šestdesetimi leti uspešno gradili trajne skupne temelje za plodno, Iskreno in lepo sodelovanje ljudi različnih nazorov (ki ga zdaj ne znata graditi ne vlada nc opozicija, ker sta preveč zaposleni z logiko oblasti).
Mladi smo v osvobodilnem gibanju in v povojni graditvi z veselim olajšanjem doživljali v vseh delih Slovenije presenetljivo padanje starih in bedastih sovražnih pregraj med "liberalci" in klerikalci, med verniki in komunisti, med kmeti in delavci ter inteligenco. Ko sem nosil puško med vojno ali pero v miru, mi ni prišlo na misel, da bi se maščeval
zaradi groženj z najtežjimi policijskimi mukami, ki mi jih je štirinajstletnemu zabrusil nazadnjaški profesor samo zato, ker sem si drznil kritizirati slovensko buržoazijo: takrat sem se zaklel, da ne bom nikoli tak oblastnik. V Sloveniji jc tedaj resnično rasla nova tovarišija (Kocbck) in čc smo sc večkrat prepirali, je bil to prepir tistih, ki vztrajajo skupaj pod točo fašističnih krogci in z zmrznjenimi nogami.
Te skupne vrednote smo ves čas po vojni skupno znanstveno kultivirali tisti napredni slovenski katoliki, duhovniki in demokratični socialisti-komunisti, ki nam jc prvenstveno šlo za duha, in ne za oblast in bogastvo. Od prvega dne svoje vrnitve leta 1964 v Slovenijo do danes nisem samo imel zelo korektnih odnosov z mislečimi naprednimi katoliki in duhovniki, kot so bili Kocbek, dr. Janžekovič, dr. Cajnkar in dr. Trstcnjak, jim nisem samo po svojih močeh pomagal (ko so bili zapostavljeni), ampak smo tudi vsi znanstveno poglabljali tisti humanizem, ki so ga vse ustanovne skupine OF dojele (vsaj v temelju) šc pred letom 1941. S Kocbekovimi in Janžekovičevimi pojmovanji odnosa med krščanstvom in socializmom, s Trstenjakovimi pogledi na človeka (v knjigi Človek kot končno in neskončno bitje) moja izvirna raziskovanja že desetletja soglašajo bolj kot s številnimi "marksističnimi" in "ateističnimi" filozofi v Sloveniji in Jugoslaviji.
To humanistično vrednotenje pa sem tudi živo doživljal v zadnjih petnajstih letih skupaj s kakšnimi štiri ali pet tisoči študentov ljubljanske ekonomske in pravne fakultete (dokler ni bil ta predmet - s soglasjem vladinih in opozicijskih ljudi - odstranjen s pravne fakultete in s tem tudi jaz). V študiju temeljev filozofije smo skupaj z vsemi temi študenti razvili tako svoboden in kvaliteten dialog o vseh perečih vprašanjih in tako medsebojno spoštovanje med drugače mislečimi, ki sta izredno redka med inteligenco in na univerzah razvite Evrope. Tu želim izraziti tudi veliko priznanje tisočem drugače mislečih študentov (katolikov, meščanskih liberalcev, skeptikov, pravoslavnih, rdečegardistov itd.), ki so na poštenje učitelja vedno, brez izjeme odgovarjali z lastnim poštenjem. Ta čvrsta humana skupnost na dveh fakultetah in med tisoči študentov jc bila živ dokaz, daje tudi v "mirnih" časih možno gojiti boljšo skupnost, kot jc gola tekma za oblast in denar. Te skupnosti (v kateri ni bil nobeden ogoljufan ali zapeljan) niso mogli omajati številne politične nevšečnosti. Po več temeljitih blokadah, ki sem jih doživel s strani delov etatizma, politokratizma, kulturokratizma itd., meje pred desetletjem (šc pod rdečo zvezdo) politično napadla skupina srcdnjegeneracijskih teologov. Kljub temu pa se mi ni niti enkrat vsilila misel, da bi se maščeval kakšnemu katoliškemu študentu in tako načel vrednost naše skupnosti drugače mislečih. Vsem študentom brez izjeme, ki so izražali drugačna stališča ali dvome, sem zaradi prispevka k svobodni razpravi dajal boljše occnc.
Kdor vsaj malo spoštuje lasten razum, bi se ob teh dejstvih sramoval podpisanega uvrstiti v nekakšno fantastično "vladujočo Rusovo dinastijo", kot se to sanja F.F. Kako pripisovati "oblast" tistemu, na katerega so leteli udarci z več "junaških" strani, ki so vedele, da sc jim ni treba tu ničesar bati? Prevladal sem tc udarce tako, da sem z ljudmi dobre volje hitreje gradil človečne odnose in hitreje pisal o njih, kot pa so mi razni ljubitelji politične moči podstavljali noge. Dosti važnejše od moje osebe pitje: kljub vsem omenjenim težavam smo napredni slovcaski misleci in študentje ob vsej svobodi različnih pogledov gradili Človcčno skupnost tisočev skozi desetletja! Taka skupnost jc možna tu in sedaj!
Štejem si v čast, da sem s tisoči drugih borcev za svobodo zavestno ustvarjal zelo ugodne pogoje tudi za tisti del slovcaskih znaastvenikov in strokovnjakov, ki so močni in zdravi študirali na toplem med vojno in ki so se brigali samo za sebe tudi po vojni. Potem ko smo partizani zaradi bojev za svobodo (fašizem, stalinizem, graditev, vojni bloki)
izgubili v znanstvenem razvoju po petnajst ali dvajset let, smo že zaradi tega v vsakem pogledu (možnost m irnega študija, možnost dela na univerzi, možnost znanstvenih raziskav in objav ter mednarodnih zvez) imeli veliko slabše pogoje kot velika večina povojnih generacij, slabše kot večina nemarksistov, kot večina katolikov, "liberalcev" in drugih.
Za zdravi razum pa jc tudi žaljiva trditev, da naj bi bil eden od nosilcev ali kar ustanoviteljev "oblastniške dinastije Rus" Josip Rus. Kot soustanovitelj Osvobodilne fronte slovenskega naroda je res bistveno prispeval k razmahu osvobodilnega gibanja in k slovenski suverenosti, splošno pa je znano vsaj že petinštirideset let, da ni imel nikakršne oblasti. Kakšno oblast neki ima ta Josip Rus, če se knjiga njegovih temeljnih spisov - ki so bili bistveni del priprave OF in slovenske suverenosti - nc pojavi tri leta v izložbenem oknu niti ene slovenske založbe? Kakšen oblastnik je ta Josip Rus, ko pa vsi novinarji in izdajatelji časopisov (in vladini in opozicijski) skrbno pazijo, da se v tisku ne pojavi niti ena resna recenzija knjige, ki jc del priprave svobodne in suverene Slovenije, obenem pa in vladajoče in "leve" stranke prirejajo pravi ognjemet ob vsakem površnem lastnem pisunu. Moja kritična pripomba pa sploh nc velja raznim F.F. (ti so pač zaprti v lastni svet slepote), ampak tistim ustanoviteljem in članom uredništva Demokracije (Rupel, Taufer, Urbančič, Korsika, Jerovšck), ki niso ob zmedenih napisih, kot je Fifijev, napisali Slovencem niti ene svoje vrstice resnice, čeprav so se ali dvajset ali trideset ali štirideset let dosti motovilili - v svojo lastno korist - okrog "dinastije Rus". Ti bi ob širokem govorjenju o slovenski suverenosti morali vedeti, da je bila ta suverenost že zdavnaj uresničena tudi s prizadevanjem Josipa Rusa in tisočev drugih borcev in da slovenske suverenosti ne bomo mogli (niti danes niti jutri) ohraniti brez zavestne navezave na temelje OF - še manj pa z objavljanjem pluvanja nanje.1
1 - V tej številki objavljeni članek Poziv k razumni sebičnosti, ki vsebuje izvirno oceno aklualne jugoslovanske in evropske situacije, sem intenzivno poskušal objaviti v Delu in Dnevniku, vendar zaman. Članek Tudi sodelovalne, nt samo pomiritev pa ni bil objavljen v časopisu Demokracija. Čeprav sem v letih I960 - 1975 v Sloveniji zelo kritično pisal in javno deloval, je bilo takrat za kritično moderno levico več demokracije kol danes.

Ocene



Anton Trstenjak: Človek končno in neskončno bitje
BORUT OŠLAJ
I. METODOLOŠKE PREDPOSTAVKE
Trstcnjakova knjiga "Človek končno in neskončno bitje", s podnaslovom "Oznanjcvalna antropologija", je njegov velik prispevek k renesansi antropologije v 20. stoletju. Ta dosežek pa jc šc toliko večji, če vemo, da jc to delo doslej najobsežnejša in najbolj sistematična antropologija, pisana s stališča pastoralnih vprašanj.
Kakor hitro se pastoralnost in antropologija srečata na istem problemskem polju, z istim predmetom raziskovanja, to je človekom, sc takoj izpostavi naslednji, radikalno metodološki problem: Kako je mogoče dosledno raziskovati nek konkretni predmet iz dveh, navidez povsem nasprotujočih si izhodišč, verskega in znanstvenega, absolutno apriornega in induktivnega, ne da bi ob tem zašli v protislovje. Trstenjaku pomeni antropologija toliko, kot nadomestilo za metafiziko in njeno nadaljevanje. "Sodobni svet se otepa metafizike", zato "jc pognal tako rekoč ob strani svojo mladiko pod imenom antropologija".1 Toda med obema obstaja bistvena razlika: "metafizika izhaja 'od zgoraj', je deduktivna veda, antropologija pa 'od spodaj', je induktivna, je empirična". Trstenjak se kot psiholog deduktivni metodi seveda odreče, ker pa je hkrati teolog in veren človek, se zdi, da je v trenutku, ko se ob alternativi deduktivno - induktivno odloči za slednje, že v protislovju s samim seboj. Zdi se nam reč, da sta deduktivna metoda in vernikova apriornost metodološko iste narave, zato bi pričakovali, da se bo avtor najprej spopadel s tem problemom. Toda na Prescnečanje bralca se to ne zgodi. Trstcnjak nadaljuje svoje raziskovanje, kot da tega Problema sploh ni, ali pa jc zanj vsaj nepomemben. Zakaj?
Vsaka sistematična antropologija zahteva razčiščeno ontološko problematiko; s to bodisi začnemo, in tako ravnamo metafizično-deduktivno, ali pa jo induktivno izpeljemo iz povsem konkretnih raziskav. Načelno se danes skuša vsak distancirati od deduktivne metode, češ, da jc neznanstvena, toda kakor hitro zaupamo induktivni metodi pri raziskovanju človeka, zgroženi ugotovimo, da induktivnega postopka praktično ne moremo dosledno izpeljati, ne samo zato, ker je nemogoče preveriti vse posamezne primere, iz katerih izhajamo, temveč predvsem, ker vsako raziskovanje človeka zahteva vsaj minimalno predstavo o tem, kaj človek sploh je. Če te predpostavke ne bi bilo, potem ne bi
' - Anion Trstcnjak: Človek končno in neskončno bitje, Mohorjeva družba Celje 1988, str. 15.
2-Str. 15-16.
imeli nobenega merila, po katerem bi izbirali posamezne primere, in bi se tako izgubljali v mnoštvu posameznih, za nas v tem primeru popolnoma enakovrednih dejstvenih primerih. Daje dejstvo lahko dejstvo samo skozi osvetlitev določene teorije, je znano že od Lukasceve Zgodovine in razredne zavesti naprej. Postopek induktivistov je torej preveč blizu deduktivističnemu grehu, da bi lahko slepo verjeli njihovi znanstveni eksaktnosti. Lahko torej sklenemo, da je vsak raziskovalec, katerega merilo pri njegovem delu jc znanstvenost, vsaj v minimalni meri deduktivist, in jc potemtakem neznanstven, to je metafizičen. Po neuspelem prizadevanju pozitivistov pa danes sploh ni več relevantno alternativno vprašanje "znanost ali metafizika", ker seje izkazalo, daje znanost prav tako metafizična, kot je metafizika znanstvena, in da meje med obema sploh ni mogoče jasno potegniti. Danes celo žc potekajo raziskave, iz katerih jc razvidno, da jc metafizika neprimerno širši pojem od znanosti in da je znanost samo ena od dejavnosti metafizike. Takšna spoznanja seveda nc pomenijo vzpodbude deduktivni metodi, da bi naj spet prevzela krono metodologije iz rok danes - upravičeno - prevladujoče induktivne metode, so pa pomembno vplivala na to, da raziskovalec ni več travmatično obremenjen s fantazmo znanstvene eksaktnosti. Kljub temu pa si seveda danes nihče ne more privoščiti dedukcije Sponozincga tipa, niti ne začenja svojega raziskovanja zomejenim številom ontološko apriornih predpostavk. Vrnimosespct k Trstcnjaku.
Izhajali bomo iz naslednje predpostavke: Če je metafizično - deduktivna metoda filozofa na isti ravni kot vera religioznega človeka v Boga, v katerem je vse vsebovano in iz katerega vse izhaja, potem je Trstenjakovo delo prav gotovo sporno. Da bi odgovorili na to vprašanje, moramo najprej razmejiti naslednji problem: Kakšna jc razlika med z vero postavljenim Bogom kot izhodiščem vseh stvari in filozofovim apriornim zakonom, iz katerega si prizadeva izpeljati cel svet. Jasno je, da mora tudi filozof verjeti v svoje apriorno izhodišče, sicer ga ne bi zagovarjal; iz tega stališča ju torej nc moremo razlikovati po tem, da eden veruje, drugi pa ne, temveč je treba Iskati razliko v načinu njune vere, torej kako veruje prvi ina kako drugi. Gre za razliko med vero znanstvenika in religiozno vero. Pri religiozni veri gre vedno za osebni čustveni in miselni odnos do Boga, ki mu pomeni gotovost in najgloblji razlog osmislitve (podobo Boga lahko tudi zamenjamo z ne-osebno obliko, npr.: panteizem, razne oblike dcizmov...).
Pri religiozni veri je zato nesmiselno vsako utemeljevanje in dokazovanje. Pri veri znanstvenika pa gre v prvi vrsti za miselno prepričanje (manj častveno) o prvotnih pojmih in pojavih, ki zanj siccr niso dokazlj ivi, mora pa iz teh predpostavk dosledno izpeljati sistem, v katerem so vsebovana tudi povsem preverljiva dejstva. Če mu ta izpeljava nc uspe, je pripravljen spremeniti tudi izhodišče. Pri veri znanstvenika v apriorna izhodišča ta nikakor niso "namen sam na sebi" njegovega prizadevanja, temveč samo sredstvo, da bi podal znanstveno sliko celote problema ki ga raziskuje. Pri religiozni veri je ravno nasprotno, Bog je tukaj namen in razlog vsega. Za tistega, ki resnično verjame v Boga, lahko vsa dejstva tega sveta govorijo zoper njegovo vero, pa je kljub temu nc bo spremenil. Znanstvenikova vera v določene apriorne zakonitosti in osebna vera v Boga kot izhodišči za sistematično raziskavo določenega problemskega polja torej nikakor nista na isti ravni in ju zato med seboj ne moremo neposredno enačiti. Prva je v službi znanosti, druga pa ni podrejena ničemur, razen samemu sebi.
Trstcnjak jc teolog, psiholog in filozof. Kot psiholog zastopa znanstveni pristop in induktivno metodo, kot teolog je že apriori neznanstven, zakaj njegovo edino orodje jc tukaj vera, obravnavano delo pa naj bi bilo filozofsko. Pogojnik uporabljam zato, ker jc to treba
šele dokazati. Omenili smo že, da sistematična antropologija zahteva jasna splošnejša, to je, ontološka stališča. V Trstenjakovi knjigi ontološka stališa niso nikjer sistematično in eksplicitno navedena. Mesto ontologije pri njem zaseda ravno vera. Kakor hitro pa bi svojo vero sistematično, eksplicitno in eksaktno dokazoval in izpeljeval, ne bi več veroval. Moja teza je naslednja: Ravno zato, ker je Trstenjaku vera ccntralni del njegove antropologije, to delo nikakor ni ideološko obremenjeno in "znanstveno" sporno. Mislim, da je "znanstveno" neprimerno bolj sporno, če kot - recimo - ateisti prisegamo na določene apriorne zakonitosti, iz katerih potem skušamo dcducirati sistem. In sicer iz dveh razlogov: prvič, znanstveno sporna jc, kot žc rečeno, sama dedukcija, in drugič, za takšnimi apriornimi zakonitostim i največkrat ne stoji nič drugega kot drobec osebnega prepričanja. Pogojno smo se vprašali, ali jc Trstenjakovo delo zaradi navedenih izhodišč lahko sploh še filozofija. Kolikor naj bi bila filozofija ljubezen do modrosti, kar je bil njen prvotni smoter, ne pa znanost - zakaj v tem primeru bi že bila ideološko obremenjena z okviri, kijih vsaka znanost nedvoumno določa, toliko sc mora znebiti znanstveno ideološkega vrednotenja različnih spoznavno-teoretskih metod in poti do modrosti. Vera, ki skazi religijo, pomeni najstarešo in najbolj razširjeno človekovo refleksijo cclote sveta, načelno ne bi smela biti ovira za filozofijo, zakaj smoter obeh jc isti. Ko se je znanost odrekla religiji, v želji, da bi bila eksaktna, seje odrekla področju najbolj bogatega človekovega izkustva. V tem, ko si je na vse kriplje prizadevala prestaviti religijo kot ideologijo, je ravnala sama neprimerno bolj ideološko. Samo na videz je z religiozno vero v Boga že vse odločeno in zato iz vidika znanosti ideološko in nezanimivo. Noben pojem ni tako nedoločen, tako poln in prazen obenem, kot ravno pojem Boga. Zaradi teh svojih lastnosti je daleč od vsake ideologije, kar pa ne bi mogli trditi za marsikateri znanstveni pojem, ki je s svojo suhoparno eksaktnostjo in "nedvoumno" določenostjo dosti bližje nevarnosti, da zapade v ideologijo. Vnesti tovrstni pojem Boga v filozofijo, jc filozofsko dejanje par excellence. Še enkrat poudarjam: filozofijo razumemo neideološko, to je, kot ljubezen do modrosti in ne kot znanost. Ce si prizadevamo za modrost, je popoolnoma nerazumljivo, da zaradi številnih predsodkov in zaradi neposrednega zunanjega videza religije v zgodovinskem toku zavržemo področje, ki je bilo od vseh modrosti najbližje. V tem smislu lahko trdimo, da je Trstenjakovo delo pristno filozofsko, daleč od vsakršne ideologije, neizmerno polno, pa kljub temu z neko prazno točko tremendum ct fascinosum, ki ostane neizrečena zato, ker je neizrekljiva. Ta prazna točka pa ni nič drugega kot Bog.
Res je siccr, da Trstcnjak vseskozi nastopa kot kristjan, kar bi glede na številne druge religije lahko pomenilo ideološko ozkost, toda dodati je treba: Razmerje krščanske vere in, npr., islamske vere znotraj religij nikakor ni adekvatno razmerju med eksistencializmom in fenomenologijo znotraj filozofije. Med različnimi religijami je neprimerno več skupnega kot med različnimi filozofijami. Vse religije namreč govorijo o istem, le načini se razlikujejo, kar pa bo poplavi filozofskih smeri, ki imajo vsaka svoj predmet raziskovanja, ne bi mogli trditi.
Toliko o metodoloških predpostavkah obravnavanega dela. Preidimo zdaj podrobneje k sami vsebini.
//. ONTOLOŠKO-ANTROPOLOŠKE PREDPOSTAVKE
"Abel je bil pastir drobnice, Kajn pa je bil poljedelec. Čez dalj časa je Kajn daroval od darov zemlje daritev Gospodu. A tudi Abel je daroval od prvencev drobnice, njihovo tolščo. In Gospod seje ozrl na Abela in njegovo daritev. Na Kajna in njegovo daritev pa se ni ozrl; zato se je Kajn silno razsrdil in obraz mu je upadel..." "Nato jc rekel Kajn bratu Abelu: 'Pojdiva ven!? Ko pa sta bila na polju, seje vzdignil Kajn zoper brata Abela in ga ubil. Tedaj je Gospod rekel Kajnu: 'Kje jc tvoj brat Abel?' Odgovoril je: 'Nc vem. Maršem jaz varuh svojega brata?'... 'Zdaj torej bodi preklet, proč od zemlje, ki jc odprla svoja usta, da je prejela iz tvoje roke kri tvojega brata! Ko boš zemljo obdeloval naj ti ne daje več svojih pridelkov, blodil in begal boš po zemlji...''... blodil in begal bom po zemlji in, kdor koli me bo našel, me bo ubil'. Gospod mu je dejal: 'Ne tako; kdor koli ubije Kajna, bo sedemkrat kaznovan.' In Gospodje dal Kajnu znamenje, da bi ga nihče nc ubil, kdor bi ga našel."3
Zgodbe o Kajnu in Abelu ne navajam zato, ker sc nanjo pogosto sklicuje tudi Trstcnjak, temveč predvsem zato, ker je na podlagi te biblične zgodbe mogoče izpeljati vse temeljne ontološke in antropološke predpostavke, na katerih Trstcnjak gradi svoje prepričanje: Dualistična zgradba sveta, iz tega izhajajoče pojmovanje človeka kot simboličnega bitja, človeka kot zaznamovanega bitja in človeka kot eshatološkega, v prihodnost usmerjenega bitja.
Trstcnjak zastopa prastaro dualistično sliko sveta, ki jo predstavlja skozi krščansko izročilo. Osnovna delitev jc med Bogom in tistim Drugim, kar seje iz njega izločilo, kar jc od njega ločeno. To Drugo - človek pa nosi zategadelj v svoji naravi neko elementarno dvojnost, nek elementarni razcep, na robu katerega človek niha; po eni strani jc božje bitje, od Boga zaznamovano, po drugi strani pa bitje, ki je od Boga ločeno, jc žival. Sredina med Bogom in živaljo jc tisto, kar jc človeško. Toda Trstcnjak poudaija, da jc ravno tega človeškega v človeku najmanj, človek je bodisi na božji polovici, bodisi na živalski, in lc redko kdaj na sredini med obema. Zato jc človek nihajoče bitje, bitje, ki nima svoje lastne narave, temveč neprestano niha med božjim in živalskim, "je metafizično mejno bitje".4 Že mit o Adamu hoče povedati samo to, "da je na vse človeško potomstvo prišla neka napaka, neka zabloda, mimo katere sami ne moremo, da je žc tu v človeštvu zlo, ki sc prenaša iz roda v rod".5 Pregon Adama in Eve iz raja, ta prastari arhetipski obrazec, ki kaže na človekovo ločenost od Boga, tistega končnega smisla, s katerega pomanjkanjem sc človek vsakodnevno srečuje v življenju, nam govori o človekovem izkustvu osamljenosti in brezmiselnosti. Nasproti temu, od dvojnosti zaznamovanemu bitju stoji "Bog, ki je abstolutna popolnost, kjer ni nobenih delitev in nasprotij",6 ki jc "zadnji razlog in smisel"7 vsega.
Zanimivo je, da se izločitev iz raja, od Boga, v prvi Mojzesovi knjigi (Genesis) izvrši dvakrat, prvič pregon Adama in Eve, ki sta jedla od drevesa spoznanja (elementarni
3-Sveto Pismo, Ljubljana 1984, Gen. 4, 8, str. 13-14.
4	- Trstcnjak: str. 25.
5	- Str. 554.
6	- Str. 553.
7	- Str. 80.
abstraktni obrazcc), in drugič, Kajnov bratomor: "Ko boš zemljo obdeloval, naj ti ne daje več svojih pridelkov, blodil in begal boš po zemlji" (izvedeni, poljudni obrazec). Posledice ob izgonu Adama in Eve so identične posledicam prvega bratomora:"- bodi prekleta zemlja zaradi tebe! V trudi se boš živil od nje vse dni svojega življenja. Trnje in osat ti bo rodila, in vendar boš moral poljsko zelišče jesti."8 Izgon ob bratomoru pa še enkrat, v nekoliko skrajšani obliki ponovi poslejšnje človekovo tragično bivanje na zemlji, le da jc razlog (bratomor) neprimerno bolj razumljiv preprostemu človeku, kot pa abstraktna verzija drevesa spoznanja. Prav zaradi svoje nazornosti in enostavnosti jc mit o prvem bratomoru "deduktivno bogatejši aksiom", iz njega jc mogoče izpeljali celotno ontološko-antropološko zasnovo človeka. Žc sveto pismo omenja ob tem mitu izjemno pomembno posledico, ki ob pregonu Adama in Eve ni navedena:"... blodil in begal boš po zemlji". Iskanje izgubljenega brata, izgubljene polovicc je temelj, na katerem stoji človek kot simbolično bitje. "Vedeti moramo pač, da tudi Kajn Abela ni ubil morda iz nepremišljenega biološkega gona napadalnosti. Ne! Bilje to boj za učinkoviti oltar"... "Bil je to boj za simbolično napravo, ki ni hotela funkcionirati. Že prvi bratomor se je bil za nebo, ne za zemljo, za oltar, ne za njivo, za simbolični dim, ki se ni hotel dvigati k nebu. Od takrat pa vse do danes se ljudje kar naprej bijejo za oltaijc, malike, ideale in ideologije, programe in manifeste..."9 Pomen pojma "simbolično" izpelje Trstenjak iz grške besede symballo, kar pomeni "skupaj mečem", skupaj postavljam: eno stvar z drugo, nekaj z nečim drugim. Simbolično jc torej tisto bitje, ki ga razlagamo z drugim bitjem; jc bitje, ki v sebi samem ne najde dokončne razlage, ki je takorekoč samo polovica, odtrgan kos drugega bitja. Potemtakem je simbolično bitje tisto, "ki s svojim obstojem (eksistenco) in smislom meri onstran sebe, v bitno območje višjega reda, v katerem dobi šele pravo podobo in dokončni smisel".11 Na ta način lahko simbolizem razumemo kot sredstvo za premoščanje človekovega razdeljenega - dualističnega bistva; simbolizem je samo druga stran dualizma. Trstcnjak trdi, da je človek v tistem trenutku, ko je začel svojo zgodovinsko pot, že bil simbolično bitje, zato je nepravilno, če imenujemo prva ljudstva za primitivna, saj že "starejši palcolitik ncandcrtalskcga človeka z mousteriensko kulturo razodeva sposobnost simboličnega izražanja..., na to sklepamo predvsem iz pokopavanja mrličev, ki so jim prilagali 'hrano' in 'žrtve' ter tako izpričevali, da sega njihov svetovni nazor prek neposrednih izkustvenih danosti v svet simbolov".12 Mislim, da jc treba navedeno Trstenjakovo misel nekoliko precizirati, dopolniti. V zvezi s prastarimi ljudstvi obstaja namreč naslednji tehtni problem: Če opazujemo ta ljudstva iz današnje perspektive, je siccr res, da delujejo na simbolični ravni (pokopavanjc mrličev, prinašanje hrane mrtvim, slikarije v votlinah, ki imajo nedvomni magični pomen...), toda njihov miselno-čustveni svet funkcionira natanko tako, in v tem jc problem, kot da bi živeli v poenotenem svetu, kjer šc ni razlike med subjektom in objektom, materijo in duhom, človekom in naravo. Skratka, kolikor bolj simbolično delujejo, toliko manj je vidna simbolično-dualistična podlaga, na kateri delujejo. Njihovo ravnanje izdaja dualizcm, njihovo splošno duhovno
8 - Sveto Pismo, Gen. 3, 1, str. 13.
9-Trstcnjak: str. 65-66.
10	- Str. 103.
11	- Str. 103.
12- Str. 105-107.
stanje pa poenotcnost in nerazlikovanje. Da bi to razumeli, se moramo dotakniti fenomena magije. Trstcnjak sicer poudarja, da je bila na začetku "šele magija",13 (istenjc besede s stvaijo), toda tako dolgo, dokler človek vse pojave isti, ni sposoben uvideti razlike, ki šele omogoča simbolizem. Podoben paradoks lahko opazujemo v grški zgodovini: Človek kretskega in mikenskega obdobja s samo magijo nima neposredne zveze, vsekakor pa jo ima z religijo in vero v posmrtno življenje (Mikene), obenem pa je člen v močnem hierarhično strukturiranem palačnem sistemu, na vrhu katerega stoji kralj - anaks (Mikene). Tukaj gre za natanko isti problem: Celotna družba je sicer zgrajena na razlikah (kralj: ljudstvo,...), vendar pa zaradi različnih simboličnih dejanj in vere deluje, kot da razlike ni. Celotna struktura ohranja enotnost zavesti njenih članov tako dolgo, dokler anaks, za katerega se verjame, daje božanskega izvora, posvečuje palačni sistem na raven ontološke celovitosti, nerazdeljenosti. V trenutku, ko seje palačni sistem zrušil, pa je postala razlika, ki je bila prej skrita, prezentna. Šele tukaj pride do izraza človekova bitno simbolična narava; razvoj logosa, filozofije, znanosti in kulture v doslej nepredstavljivih razsežnostih. In vse to je povezano natanko z dejstvom, da postane razlika notranja zavesti, da seje človek zaveda; v tem trenutku začne uporabljati vsa sredstva, da bi razliko odpravil, postavlja skupaj ločena dela, skratka izpričuje se kot simbolično bitje par excellence. Zato mislim, da je mogoče simboličnost človeka bolj ali manj natančno umestiti v pomikensko obdobje. Ali še nekoliko jasneje: Razlika vznikne v trenutku, ko seje človek začne zavedati. Dokler seje na zaveda, pa čeprav v bistvu deluje natanko zaradi nje, razlike zanj sploh ni. Človek doživlja svet prvenstveno skozi zavest, in če svet doživlja enotno, ne da bi vedel za razliko med subjektom in objektom, duhom in materijo itd., potem jc ta svet zanj enoten. Zato mislim, da jc nekoliko prenagljeno, če trdimo, da z nastopom človeka brez pridržkov lahko govorimo o njegovem simboličnem bistvu. Tako dolgo, dokler človek zavestno ne izkusi razlike, živi še v univerzum u Adamovega izgona - preživlja se v potu svojega obraza, toda izgubljene polovice šc ne išče, v tistem trenutku pa, ko mu razlika zavestno stopi pred oči (v zahodnoevropski zgodovini se to zgodi s padcem mikenskega kraljestva), jc že v vrednostnem univerzumu Kajnovega bratomora - njegovo tavanje na zemlji, kot prispodoba zavestnega Iskanja izgubljenega brata, zavestnega iskanja druge polovice. Simbolizem jc Kajnovo odkritje in ne Adomovo.
S trditvijo, da se "z odkritjem simboličnosti javlja delovanje človekovega razuma",14 Trstenjak tudi sam nezavedno postavi pod vprašaj simboličnost prvotnih ljudstev. Vedeti je namreč treba, da je pojem razuma, kot ga danes razumemo, izključno vezan na pomikensko obdobje, s tem seveda nočemo reči, da so bila pra-stara ljudstva ne-razumna, toda v najslabšem primeru razum ni bil tisto, po čemer bi se ta ljudstva odlikovala. Toliko o mojih pomislekih ob obravnavanem vprašanju.
Trstenjak nikakor ni mislec, ki bi bil naklonjen absolutizacijam, zato poudari, da človek poleg svoje simboličnosti nujno ohranja tudi svojo instinktivno naravo, in ravno "razkol med instinktom in simbolom je odprl silno zgodovino: od podzemeljskih votlin do
13- Str. 109.
14 - Str. 112.
nebotičnikov..."15 Ta "progresivni razdor"16 je odločilen za napredek; v svojem simboličnem delovanju človek skozi mitologijo, religijo, znanost ponovno sestavlja svet.
Dve temeljni dejavnosti človekove simbolične narave sta prav gotovo religija in znanost. Da bi sploh razumeli temeljno razliko med njima, nam Trstcnjak ponudi izjemno interpretativno izhodišče. Izhaja iz razlike med grškim in hebrejskim pojmovanjem resnice. Grkom jc rcsnica - aletheia to, kar je odkrito, kar ni več zakrito. "Grki so resnico odkrivali. Resnica je to, kar je odkrito, vidno, razvidno."17 Nasprotno temu pa uporabljajo Hebrcjci za pojem resnice besedo cmct, "ki prihaja od glagola aman, utrditi, podpreti. Emct pomeni oporo ali steber, na katerem sloni stavba. Hebrejcu jc rcsnica isto kot zanesljivost."18 On resnice ne gleda, ta mu ni theoria, marveč on resnico posluša. Hebrejcu zato ni bilo dovoljeno, da bi si delal podobo Boga. Hcbrejec prisluškuje, Grk gleda. "Zato jc miselnost Ilcbrejcev časovna, v tem ko je miselnost Grka in I .alinea prostominska, saj so podobe možne samo v prostoru."19 "Kar je Grku znanost, je Hebrejcu razodetje. Grk raziskuje, išče Boga in o njem razpravlja, modruje; I Iebrcjcu pa se Bog razodeva, mu govori, tako da stopa z njim v pogovor, v dialog."20 Grk si podobo Boga ustvari sam, zato se znajde v vlogi ustvarjalca. Pri I lcbrejcu pa jc ravno nasprotno, tam jc stvarnik edino Bog. Ker Grku iz transcendence ne govori nobeno osebno bitje, mu preti nevarnost, "da se zmeraj bolj razoseblja, popredmeti in končno mehanizira, industrializira."21 Aletheia in emet, vizualni in avditivni način, sta dve stopnji, v katerih se človek dviga nad bitne meje. Ta dva načina je mogoče tudi zamenjati z dvema splošnejšima izrazoma, "gnosis in pistis",22 spoznavanjem in verovanjem, ali kar z znanostjo in vero. Znanost razume Trstcnjak kot tisto človekovo dejavnost, ki se "suče v okviru izkustvenega, po času in prostoru določenega spoznavanja, vera pa sega v nadčutni svet, ki ga ne moremo dojeti predmetno in izkustveno overiti v prostoru in času".23 Znanost in vera se tako gibljcta na dveh bistveno različnih ravneh. Znanost je dediščina grške tradicije, kjer človek kot demiurg urejuje svet, vero smo pa prevzeli iz hebrejsekga kulturnega območja. Kolikor Trstenjak razume človeka kot bitje, ki je usmerjeno v transcendenco, toliko je zanj vera bližje človekovemu bistvu, vendar pa se izogne temu, da bi zapostavljal znanost. Tako pravi, "da lahko imata oba procesa in obe drži hkrati v istem subjektu prostor, seveda na različni ravni".24
Človek jc takrat, ko prisluhne božji besedi, v neposredni bližini izpolnitve, kar pa nikakor nc bi mogli trditi za znanstveno dejavnost, kjer človek meče predse vedno le samega sebe. Nedvomno lahko človek lc skozi vero izpolni svoj večni sen: biti neločljivo povezan s celovitostjo, z Bogom, zakaj edino v veri "ni več nobene dvojnosti".25 Le v veri lahko pride do tega kvalitetnega preskoka, do katerega nikoli ne more priti na neposredni, empirični, vsakdanji ravni, namreč, da svet, ki je dejansko razbit, zapustimo in ga skozi
15 - Str. 112.
16-Str.	113.
17-Str.	82.
18-Str.	83.
19-Str.	84.
20	- Str. 84.
21	- Str. 85.
22	- Str. 30.
23-Str. 316.
24	- Str. 318.
25	- Str. 204.
popolnoma drugo dimenzijo doživljamo kot celovitega, ne da bi sc ti dve ravni med seboj kakor koli dotikali. V veri namreč doživljamo svet skozi popolnoma drug kanal, ki pa nikakor nc spreminja kanala, po katerem sc odvija vsakdanja resničnost. Ravno tega preskoka znanost ne more nikoli narediti, ker se izgublja v linearizmu, v iluziji, da bo za naslednjim vogalom našla tisto pravo; rešitev sc tako po nujni logiki odlaga vedno za naslednji vogal, in tako v neskončnost. Da za zaveso nikoli nc najdemo tega, kar smo pričakovali, temveč lc sami sebe, kako smo tja stopili, to je vedel že Hegel. Danes vidimo, da področje, ki se je imelo za najbolj znanstveno, to je fizika, že počasi zapušča okvire eksaktnosti in se zateka k filozofiji in veri (Einstein, 1 leiscnberg, Pauli, Weizsacker...). Kant je zapisal: "Ich musste die Wissenschaft aufhebcn um zum Glaubcn Platz zu bekommen." Ali pa morda Francis Bacon Verulamski, ki je dejal, da lahko majhni požirki znanosti vodijo do ateizma, globoki pa do vere. Na obe navedeni misli se sklicuje tudi Trstenjak. Veri uspe tovrstni kvalitativni preskok zato, ker je "religiozno izkustvo intuitivno, zrenjsko doživljanje ožjih znamenj ali šifer v svetu",26 in ne morda logično, sukcesivno, analitično mišljenje, ki je nujno vezano na empirično izkustvo in iz njega tudi izpeljano.
Trstenjak kot psiholog daje tudi povsem empirične razloge o pogojih za nastanek religioznosti. Predvsem ob analizi Freudovega pojma očeta in Jungovcga pojma matere pride do ugotovitve, da je podoba matere, ki je združena z arhetipom raja, neposredno pomembnejša za človekovo religioznost kot pa podoba očeta, ki predstavlja predvsem zakon in dolžnost, in pripelje zato človeka prej do samostojnega in ustvarjalnega dela, ki temelji predvsem na lastnih močeh in sposobnostih. Toda pristna religioznost, sklene Trstenjak, je odvisna od obeh staršev, zakaj podoba matere bi pripeljala samo do religioznosti, kjer ni Boga (tako kot v budizmu), za oblikovanje odnosa do Boga pa je odločilna ravno podoba očeta.27
V razmerju med vero in znanostjo pripisuje Trstcnjak večji pomen veri, zakaj ta "je v prvi vrsti dejavnik, ki odpira človeku novo dimenzijo k Drugemu, se pravi, k bitju, ki transcendira, presega ves svet".28 Med dvema možnostima, bodisi Bogu prisluhniti, ali pa Boga skozi znanost sam ustvarjati, Trstenjak odločno izbere prvo pot. S tem alternativa emet - aletheia zanj v bistvu ne obstaja več, saj jc "odpirati človeku pogled v traasccndcnco" zanj "temeljna naloga kulturnega oblikovanja človeka".29
Človek je v razpolovljenem svetu simbolično bitje, bitje, ki išče drugo polovico; dve najosnovnejši obliki človekove simbolične dejavnosti pa sta vera in znanost. Toda človek vendarle ni brez božje pomoči pri iskanju izgubljenega brata, zakaj Bog jc dal Kajnu znamenje. "Oseba ni samo simbolična, temveč je hkrati tudi semantična. Človek jc obenem tudi zaznamovano bitje." 30
26 - Sir. 209.
27-Str.	251.
28-Str.	215.
29-Str.	74.
30-Str.	122.
Človek kot simbolično bitje lahko znamenja tudi daje, ker je obenem sam zaznamovan. Kajnovi potomci so bili zidarji mest, tako je v bistvu vsa človeška civilizacija zaznamovana s simboličnostjo. Človek beži pred Bogom in išče izgubljenega brata.31 Ker išče svojega brata, je "pomankljivo bitje" in je "zato hkrati že po svoji naravi obenem 'dopolnilno bitje', usmerjeno v končno mero svojega delovnega prizadevanja..."32 Bistvo vsega človekovega delovanja je po Trstenjaku usmerjena v prihodnost, to pomeni, da je človek "usmerjen v končni cilj svojega življenja..."33 Človek je tako popolnoma v skladu s krščansko tradicijo eshatološko bitje. "Ta eshata mu je sedanja stvarnost s pogledom na prihodnost, mu je ta svet s pogledom na onstranstvo, mu je zemeljsko življenje s ciljcm v večnosti."34 Ko govori Trstenjak o razmerju med sedanjostjo in prihodnostjo, ne poudarja pomena prihodnosti na račun sedanjosti, temveč skuša skozi pristno dialektičen pristop pokazati, da je človek bitje nasprotij in da skozi ta nasprotja sploh je človek, kot metafizično mejno in nihajoče bitje. "Premalo pom islimo, da človek z usmerjenostjo v prihodnost v sedanjost in njeno omejenost na trenutni 'zdaj' vrinja neskončnost in tako v sebi doživlja protivnost med končnostjo in neskončnostjo trajanja, z njim pa prav tako napetost med svojo osebno končnostjo in neskončnostjo. Oboje s v človekovem doživljanju časa združuje v sredino, ki obsega nespravljivi nasprotji končnega in neskončnega bitja v enem samem trenutku."35 Človek kot transcendentno bitje mora obsegati tudi sedanjost, v tej vsakdanjosti pa dobivati moč transcendence, kamor je usmerjeno naše presežno življenje.36 Da bi dobili polno sliko Trstenjakovega pojmovanja časovnosti, je treba omeniti še pojem preteklosti. Ker pojmuje Trstenjak človeka kot bitje, katerega smisel in cilj življenja bosta izpolnjena šele v prihodnosti37 nekoliko enostransko razume preteklost samo iz vidika njegovega odpravljanja in preseganja, ne vidi pa njene določujoče funkcije. "V kesanju človek obrne hrbet svoji preteklosti", "Človek je več kot lastna preteklost"..., "človek razodeva višji bitni krog, ki gre preko vse preteklosti".38 Razmerje med sedanjostjo in prihodnostjo Trstenjak - kot smo videli - reši dialektično, čeprav je poudarek nedvomno na prihodnosti, toda ravno zaradi tega s preteklostjo nima kaj početi, razen da jo skuša skozi kesanje preseči in ji tako z moralno obravnavo odvzeti njeno ontološko pomembnost. Ne vidi, daje tudi preteklost že bila sedanjost, še pred tem pa prihodnost. Preteklost je prav tako določujoča za sedanjost, kot je sedanjost določujoča za prihodnost. Ob tem problemu je morda prvič opazna Trstcnjakova ideološka zavezanost krščanstvu, saj je človek tukaj bitje, ki se bo izpolnilo šele v prihodnosti, v nebesih. Pri Heglu je povsem jasno, daje postavljanje cilja v prihodnost le neke vrste konstruktivna iluzija, da sploh lahko pride do gibanja. Če je pri njem cilj samo sredstvo, smisel pa je v poti, potem je v krščanstvu cilj sredstvo in smisel obenem. Po tej logiki se cilj nenehno prestavlja in končno izgine v slabi neskončnosti. Trstenjak takole primerja vzhodnega človeka z zahodnim: "Vzhodni človek je s svojo kontcmplativnostjo 'zmeraj na cilju', Zahodni pa s svojo aktivnostjo (progresivnostjo) zmeraj ihti naprej za še
31	- Str. 124.
32	- Sir. 516.
33- Sir. 516.
34	- Sir. 497.
35	- Sir. 77.
36	- Sir. 533.
37	- Str. 77.
38	- Str. 528.
nedoseženim; zato prvi ne more doživljati frustracije, ki je tipično zahodnjaški sim ptom." Trstcnjak Zahodnemu človeku pripiše slabosti, ki jih je ta nedvomno podedoval od krščanstva. Na ta način se Trstenjak sicer izogne radikalnim posledicam krščanskega nauka, vendar nc dovolj, da bi se tudi sam izognil določenim nejasnostim. Če je res, daje Vzhodni človek s svojo kontemplativnostjo "zmeraj na cilju", kar pomeni, da njegov smisel ne bo dopolnjen v prihodnosti, temveč se nenehno dopolnjuje v sedanjosti, potem je trditev, da je človek eshatološko bitje, nekoliko sporna. Zanimivo je, da Trstenjak pripisuje ihtenje za nedoseženim ciljem le Zahodnemu človeku, vendar pa s tem nikakor nc misli kristjana, ki mu v dveh predzadnjih, izjemno lepih poglavjih, pripiše iste lastnosti kot Vzhodnjaku, doseganje nadčasovnosti, cilja skozi specifični akt molitve. Človek je v nadčasovnosti, kolikor ga molitev tako prevzame, "da pozabi na tok časa, da sc dvigne nad njega v božjo nadčasovnost..."40 "V molitvi doseči cilj, biti na cilju, se pravi, biti v najvišjem dometu stvarnosti, dosegati onstranstvo, transcendenco vsega, kar nas obdaja, navdaja, ogroža in oživlja, zavira in poganja."41 Torej tudi kristjan oporeka trditvi, da je človek usmerjen v prihodnost, kjer bo našel svojo izpolnitev. Če jc molitev človekov stik z Bogom, Bog pa jc naš cilj, potem pač človek ni bitje prihodnosti, temveč dosti prej bitje sedanjosti, saj ima enkratno sposobnost, da mu tisto, kar naj bi šele prišlo, skozi molitev postane prezentno, sedanje. Vse navedene težave izvirajo iz naslednjega dejstva: Trstenjak namreč hkrati trdi, da pomeni eshatološkost človeka doživljanje večnosti v sedanjosti, obenem pa mu pomeni dopolnjevanje smisla v prihodnosti, ti dve pojmovanji pa sta si v protislovju. Če pastimo to nedoslednost ob strani, potem se nam molitev kaže kot kulminacija obravnavane knjige, kjer človek skozi sedanjost doživlja večnost, kjer Kajn spet najde izgubljenega brata.
To bi bila v grobem orisu Trstcnjakova ontološko-antropološka zasnova človeka. Človek kot metafizično mejno bitje, med transccndcnco in empirično vsakdanjostjo, bitje, ki neprestano niha med obema ravnema in ki si prizadeva ta dualizem rešiti skozi delovanje svojega simboličnega bistva. Človekova simbolična dejavnost na empirični ravni je grška - vizualna kjer je človek postavljen v vlogo ustvarjalca, njegova simbolična dejavnost na transcendentni ravni pa je hebrejska - avditivna, kjer skozi molitev prisluhne božji besedi in tako dosega večno želeni cilj: harmonijo s popolnim bitjem.
III. NEKATERI ANTROPOLOŠKI ELEMENTI
Človek ni nekaj, kar bi bilo v svojem delanju in ravnanju vnaprej določeno, človekova usoda ni predestinirana, toda po drugi strani tudi ni vržen v svet, kjer bi se kot ujetnik absolutne svobode nc znal odločati. "Človekova osebnost se izkazuje kot združitev dveh sistemov: raste iz zaprtosti v odprtost, iz dražljajskc vezanosti in določenosti v simbolično odprtost in duhovno sproščenost misli in volje."4 Človek jc kot naravno bitje na naravo navezan in od nje odvisen ter v toliko v svojem delovanju zaprt. Toda kot kulturno in
39-	Slr.	579.
40 -	Str.	591.
41 -	Str.	595.
42-	Str.	31.
duhovno bitje je odprt v neskončnost in tako osvobojen vseh vezi, ki ga priklepajo na zemljo. Toda v tem je tudi določena nevarnost, človek se namreč "v svoji napredni ustvarjalnosti zmeraj bolj oddaljuje od narave: nc dviga se samo nad njo, marveč sc obenem oddaljuje ali odtujeje od nje. Vsaka odtujitev pa je v jedru zmeraj izguba stika z vrelci energije, je torej entropija, čeprav posledica ustvarjalnosti."43 Že v tej misli je povsem razvidno, da je Trstenjak mislec srednje mere, iskalec ravnovesja, ki se dobro zaveda, kaj bi se zgodilo človeku, če bi eno izmed svojih delnosti preveč poudaril glede na druge. Človek niha med živalsko zaprtostjo in duhovno odprtostjo, ni samo biološko omejeno bitje, temveč tudi bitje, ki se nam v svobodi kulturnega in duhovnega ustvarjanja kaže kot neskončen. Človek je torej končno in neskončno bitje.44 Ti dve ravni imenuje Trstenjak tudi "podčloveško in nadčloveško območje".45 Komaj sc torej človek iz nedifcrencirancga sveta gonov in čutov dvigne v specifični sveta človeške razumnosti in duhovnosti, hkrati s tem ta svet že neskončno presega. Njegova usmerjenost onkraj sebe, k Bogu, izpričuje, da je človek pogosteje podčlovek ali nadčlovek, kot pa le človek. Zgolj "človeško" v človeku je zelo ozek prehod, na katerem se nahajamo lc redkokdaj. Trstcnjak pravi, da doseže človek svojevrstno višino takrat, "ko se začenja raba razuma" 46 S počasno krnitvijo gonov se počasi krepi vloga razuma in z njim spccifična vloga človeške ustvarjalnosti. "Z ustvarjalnostjo človek že prerašča samega sebe, že posega v nadčloveško območje".4 Temeljna človekova ustvarjalnost pa jc v moči artikulirane besede. Beseda je tisti fenomen, ki ga Trstenjak označi kot polarno točko, "v kateri se razodeva človek kot bitno mejno bitje med podčloveško in nadčloveško višino, med dražljajsko živalskim in pomensko duhovnim območjem".48
Žal jc Trstcnjak ob vprašanju spccifičnc vloge logosa zelo redkobeseden, kot da ta zanj nc pomeni posebno pomembnega dejavnika pri oblikovanju človeka.
Materija (tvar) in duh sta naslednji dve katergoriji, ki spadata v širše območje razmerja končno - neskončno, podčloveško - nadčloveško, zaprto - odprto. Trstcnjak ostro nasprotuje dekartovski tradiciji pretiranega dualizma med materijo in duhom; v svoji teoriji zastopa nekatere najsodobnejše izsledke sodobne fizike: med materijo in energijo ne moremo določiti točke prehoda in da razlika med obema ni toliko v kvaliteti, kolikor v stopnji zgoščenosti, "...najdrobnejši svet, tisti infinitezimalno drobni svet, kjer o materialnosti ne moremo več prav govoriti, ki jc ekviparent duha, ki jc torej po zakonu neuničljivosti tudi sam najbolj neuničljiv; to ie tista skrajno stopnjevana črta ali meja (limita), kjer se snovni svet dotika z duhovnim" 4 Človek ni ne duhovno ne materialno bitje, temveč stičišče obeh. Združevanje duha s tvarjo v človeški naravi pomeni Trstenjaku proccs nenehnega učlovečenja, vendar pa ne pozabi poudariti, da je duh nosilec vseh vzponov v človeku.
Dve bistveni človekovi dejavnosti, s katerima posega v odprtost, transccndenco, sta hrepenenje in upanje. I Ircpcncnjezopcrstavi Trstcnjak mišljenju in ugotovi, daje "mišljenje kot razumski dej predvsem statično, hrepenenje kot dej cmotivnosti pa pretežno dinamično. Misel ugotavlja, kar je, hrepenenje pa teži onstran tega, kar jc, za tem, kar naj bi bilo šele
43	-	Sir. 33.
44	-	Sir. 33.
45	-	Sir. 25.
46	-	Sir. 26.
47	-	Str. 27.
48	-	Sir. 27.
49-	Str. 41.
doseženo."50 V hrepenenju vidi Trstenjak človekovo željo, dvigniti se nad svojo končnost in se združiti z neskončnim.
Ena najpomembnejših kategorij Trstenjakove antropologije pa je nedvomno upanje. Poudarja, da je našel "svojo ključno besedo v upanju kot specifično človeškem doživljanju",51 neodvisno od Blocha. Potem ko razmeji pojem upanje od pojma pričakovanja, zapiše, "da je upanje popolna odrptost v prihodnost, v nedogled".52 Ravno zato, ker govori upanje o človeku kot bitju prihodnosti, je to zanj ena najpomembnejših kategorij. Trstenjak tukaj na bolj neposredni ravni še enkrat spregovori o človeku kot bitju prihodnosti in tako poglablja težave, ki smo jih omenili v prejšnjem poglavju. "Upanje vsebuje zanikanje sedanjosti. Zanikanje sedanjosti je samo druga stran upanja. V tem je posebna dialektična napetost človeka, bitja prihodnosti, ki je bitje upanja."53 "Spero ergo sum"54; če zdaj na mesto "spero" vstavimo "zanikam sedanjost", in to nam Trstcnjakova definicija upanja dopušča, potem dobimo filozofsko zelo dvomljivo tezo: Zanikam sedanjost, torej sem.
V hrepenenju in upanju je človek ekstatično bitje, stoji zunaj sebe, s pogledom usmerjenim v transcendenco. Toda s tem Trstenjak ne misli, da se pogled izgublja v neznano, temveč se preko upanja ponovno sklene razbiti svet. "Če namreč ugotavljamo, da gre človeški napredek v smeri razhoda med subjektom (človekom) in objektom (svetom), torej v smeri postopne alienacijc ali odtujitve človeka od sveta, moramo zdaj skleniti in reči: z upanjem, tem specifičnim vidikom človeškega doživljanja, se ta krog oddaljevanja od sveta zopet obrne in sklene v obratni smeri, v smeri prvinskega zbliževanja in združevanja s svetom..."55 Upanje, prav tako kot molitev, ima funkcijo ponovnega zbliževanja in integracije s svetom. Trstcnjak se pa vendarle izogne absolutizaciji človeka kot bitja upanja, saj zapiše, da je človek "že v svojem bistvu ne smao ens sentiens, ampak tudi ens cogitans in ens sperans".56 Toda, če očita drugim, da preveč poudarjajo prvi dve lastnosti, na tretjo pa preveč pozabljajo, potem mu lahko m i upravičeno očitamo, da preveč poudarja zadnjo lastnost, prvi dve pa lc bežno omeni. Čeprav Trstcnjak prizna, daje človek ens sentiens, ens cogitans in ens sperens, pa na teoretični ravni povsem umanjka koncizna povezava prvih dveh lastnosti s tretjo, v enotno antropološko teorijo. S Trstenjakom se sicer strinjam, daje upanje med vsemi tremi lastnostmi za človekovo specifičnost pomembnejše kot prvi dve lastnosti, vendar pa mislim, da bi se to človekovo bogastvo dalo teoretsko produktivneje izkoristiti.
Tam, kjer skuša Trstenjak celovitost človekovega bitja strniti v cnovitost, govori o osebnosti, ki jo razume kot skupni imcnovalec vseh naštetih človekovih posebnosti. To poglavje je morda najboljše v celi knjigi, ker skuša na najbolj celovit način zajeti podobo človeka. Človek je tukaj prikazan "kot zelo sestavljeno, večstransko, prepleteno
50	- Str. 88.
51	- Str. 91.
52	- Str. 93.
53	- Str. 95.
54	- Str. 96.
55-	Str. 101.
56-	Str. 97. Str. 115. Str. 115. Str. 116. Str. 119. Str. 197. Str. 500. Str. 332. Str. 342
(komplicirano) bitje". Zato nenehno niha med lastnimi posebnostmi, s tem pa mu vedno znova grozi nevarnost, da bo kateri izmed posebnosti podlegel. Človek potrebuje ravnovesje. "Če sc dalje vprašamo, kaj je tisto, kar nam to ravnovesje ohranja? Bolje: kako imenujemo človeka, ki ohranja to pokončno držo? To je osebnost."58 Osebnost je torej terminus medius človeka, tisti ključni skupni člen, kjer so vse človekove posebnosti in dimenzije zajete v skladno enoto. Trstcnjak sc nam tukaj spet razodeva kot mislec srednje mere. Osebnost mu pomeni sredino, sredina pa je "ravnovesje med skrajnostmi, med zablodami, pomeni smisel za pravo mero".59 Človekova sredina, njegova asebnost, pa jc tudi izhodišče za etiko in doživljanje sreče.
Osebnost pa Trstenjaku ni vezana samo na jaz, temveč vsebuje oba pola: "jaz in ti, mene in družbo. Osebnost jc namreč več kot gola individualnost."60 Nikakor torej nimamo opraviti samo z enostranskim teološkim pristopom, temveč z interdisciplinarnostjo, ki vključuje poleg teologije pravtako filozofijo, psihologijo in tudi sociologijo. Interdisciplinarni in dialektični pristop pa uporabi Trstenjak tudi takrat, ko se podrobneje ukvarja s problemom verovanja in religioznosti. Tako zapiše, da je religioznost proccs, sestavljen iz več različnih čustev in razuma, in da torej nikakor ni nekaj enoličnega in nedoumljivega. "Religija je celovitost misli in čustev..."61 Človekova usmerjenost v transccndenco jc osnova človekove religioznosti, ta pa je "v jedru le človečnost" 62 Zato tudi Bog ni nekaj nedosegljivega in onstranskega, temveč nekaj, do česar je mogoče priti preko človeka. Zelo zanimive so Trstcnjakove misli ob vprašanju sckularizacije in izgube Boga v 19. in 20.stolctju. "Preveč smo poudarjali Boga - premalo človeka. Višek ironije in paradoksa. Človek bi mislil ravno obratno! Da bi ljudje tem trdneje verovali, čim bolj smo poudarjali Boga. Toda nc, ker smo premalo gojili pravo, plemenito človečnost, je človek v svoji dobroti obubožal."63 Trstcnjakova religioznost je tako v svojem bistvu najgloblja človečnost. "Ko se človek uvede v svojo človeško biti, začne Bog sijati skozi njega."64
Zelo težko jc sistematično podati vsebino Trstcnjakovcga dela, in sicer iz preprostega razloga, ker jc delo samo razmeroma nesistematično. Trstenjak sam poudarja, da mu je založnik dobesedno iztrgal rokopis iz. rok, še preden jc bil ta pripravljen za objavo. Zozirom na izredno dolžino knjige (600 strani), sc posamezne misli večkrat ponavljajo. Problem pa je tudi v tem, da so nekatera izhodišča premalo temeljito obdelana, tako da prihaja do nejasnosti, ko si skušamo predočiti sistematično podobo Trstcnjakovc antropologije. Kljub žc navedenim problemom pa Trstenjak izpričuje izjemen občutek za celovit pristop do tako kompleksnega pojava, kot je človek.
57-	Sir. 115.
58-	Sir. 115.
59-	Sir. 116.
60-	Sir. 119.
61	- Sir. 197.
62	- Sir. 500.
63	- Sir. 332.
64	- Sir. 342

Povzetki
l.


UDK 165.62 1 Ingarden R.: Husserl E.
MARIJA ŠVAJNCER
HUSSERLOV VPLIV NA INGARDNA
Članek obravnava eksplicitno izražen Husserlov vpliv na Romana Ingardna. Poljski filozof je ta vpliv neposredno priznaval. Opaziti je bilo posebno razsežnost aplikativnosti problematike in uporabnosti Husserlove terminologije. Ingarden je bil do utemeljitelja fenomenologije tudi kritičen in si je prizadeval oblikovati izvirno filozofijo.
UDK 111.852
FRANE JERMAN
UMETNIŠKA IN ESTETSKA VREDNOST
Članek govori o problematičnem odnosu med estetskimi in umetniškimi vrednostmi ter analizira različne rešitve tega problema - posebno v okviru stmkturalističnih in fenomenoloških prizadevanj (Mukarovsky, Ingarden). A>- lorju se zdi najbolj sprejemljiva teorija, po kateri je umetniška vrednost specifična est. ^ka vrednost, ki ima določno instrumentalno vrednost, da kaže estetsko vrednost.
UDK 7.01
JOŽEF MUHOVIČ
TORIŠČE LIKOVNE PRAKSE: RAZMISLEK O ODNOSU MED POVRŠINSKO IN GLOBINSKO STRUKTURO V LIKOVNEM OBUKOVANJU IN RAZMISLEK O HERMENEVTIČNl H KONSEKVENCAH, KI NAM JIH STRUKTURA TEGA ODNOSA NAREKUJE
Z izkustvenega stališča je več kot jasno, da sleherno likovno delo kot učinek stoji in pade s čutnim učinkom likovne materije, ki ga konstituira. Prav tako, če ne še bolj, jasno pa je z druge strani tudi to, da se likovni učinek ne meri z intenziteto čutnega apela, ki je vanj vložen. -V prvem delu razprave avtor, izhajajoč iz tega temeljnega empiričnega razmisleka, argumentirano pokaže, da sta LIKOVNA ČUTNOST in LIKOVNA VSEBINA, tj. prostorsko-materialni (oz. površinski) in duhovno-kreativni (oz. globinski) pol likovne produkcije povezani entiteti (Entitčs couplčes). To povezanost obeh hemisfer likovne produkcije skuša v nadaljevanju še precizirati. Pri tem pride do ugotovitve, da je vsaka LIKOVNA VSEBINA v svojem najbolj natančnem jedru VEZANA NA DOLOČENO VARIACIJO UREDITVE LIKOVNE MATERIJE ki je njen zunanji dvojnik. Ali drugače: sleherna likova vsebina se kot funkcija likovne čutnosti spreminja in izraža s pomočjo posebne UREDITVE čutnih učinkov likovne materije, ali, kar pomeni isto, s pomočjo STRUKTURNE in SISTEMSKE ORGANIZACIJE likovnih form.
Take vrste pogled na dogajanja v likovni oblikovalni stvarnosti pa, trdi avtor v drugem delu prispevka, LIKOVNI HERMENEVTIKI in na njej utemeljenem LIKOVNEM PO-DOZl VLJANJU narekuje nekaj prednostnih nalog in usmeritev. Najprej to, da se posebej posveti RAZISKOVANJU strukturne in sistemske ORGANIZACIJE likovnih form, nato pa še, da z osmišljeno in sistematično zaznavo izgrajuje formalna in konceptualna orodja, ki bodo to sistemsko strukturiranost in organizacijo omogočala (poustvarjalno) aktivirati - in sicer preprosto zato, ker so jo v ustvarjalni fazi oblikotvornega procesa kratko malo proizvedla.
Avtor v prispevku zagovarja tezo, da je temelj likovne produkcije PRODUKTIVNO LIKOVNO MIŠLJENJE, ki se v procesu likovne produkcije SKRIJE v formalno organizacijo likovnega dela. Zlasti tistim, ki ne poznajo narave tega skrivanja. Avtor sicer ne trdi, daje likovno mišljenje edini faktor likovne produkcije, dokaže pa, da je sistematično likovno mišljenje EDINI FAKTOR, ki je v likovni produkciji sodelujoče komponente sposoben kanalizirati v produktivne postopke, brez katerih bi likovne produkcije in likovnih produktov sploh ne bilo. To pa spet pomeni dvoje: 1. da tip mišljenja, ki je proizvedel likovno formo, določa vsebino te forme in 2. da likovno mišljenje tudi poustvarjalno omogoča dostop do jedra likovne povednosti, tj. do strukturiranosti likovne forme, ki je ne morejo razložiti niti čuti niti čustva, marveč le misel, ki jo je proizvedla.
S tega stališča, trdi avtor, bi na koncu tako pridobljenih razgledov nad dogajanji v likovni oblikovalni stvarnosti samo potvarjali dejstva, če bi ne priznali, da gre poglavitna os likovne po-ustvarjalnosti skozi strukturno organizacijo likovnih form in daje likovno mišljenje edini možni kažipot v globinskostruktumih dimenzijah likovnih del.

UDC7.01
JOŽEF MUHOVIČ
THE PLAYGROUND OF THE FINE-ARTS PRACTICE: A REFLECTION ON THE RELATIONSHIP BETWEEN THE SURFACE AND DEEP STRUCTURES IN THE FINE-ARTS FORMATION. AS WELL AS A REFLECTION ON THE HERMENEUT1C CONSEQUENCES DICTATED BY THE STRUCTURE OF THIS RELATIONSHIP
In terms of human experience it is more then obvious that any work of the fine art as an effect will stand or fall through the effect produced by the fine-arts matter which constitutes it. On the other hand, it is equaly, if not more, obvious that the fine-arts effect will not be measured by the intensity of the sensory appeal invested. - Proceeding from this as its fundamental empirical statement, the first part of the treatise gives arguments for the assertion that (and in what wav) the FINE-ARTS SENSE WORLD and the FINE-ARTS SUBJECT-MATTER, i.e. the spatial-material (or surface-structure) and the spiritual-creative (or deep-structure) poles of fine-arts production, are coupled entities.
The trestise then goes on to specifiy this coupling of the two hemispheres of the fine-arts production. In this wav. the conclusion is reached that in its innermost core, any FINE-ARTS SUBJECT-MATTER will be COUPLED ON TO A CERTAIN VARIATION INTHE ORGANIZATION OFTHE FINE-ARTS MATTER, which is the outward double of the former. Or. to paraphrase it: being a function of the fine-arts sense-world, any fine-arts subject-matter will be changed and expressed through a specific ORGANIZATION of sensory effects of the fine-arts matter, or -meaning the same-through the STRUCTURAL and SYSTEMIC ORGANIZATION of the fine-arts forms.
The second part of the treatise brings forward the author's assertion that this kind of view on what happens in the process of the fine-arts cretivity compels the FINE-ARTS HERMENEUTICS to apply itself to some prerequisite assignements and directions. First, it should devote special attention to the EXAMINATION of the structural and systemic organization of fine-arts forms, and second, by way of meaningful and systematic perception, it should produce formal an conceptual tools that will facilitate re-productive activation of this systemic structuration and organization.
UDC 165.62 Ingarden R.: Husserl E.
MARIJA ŠVAJNCER
HUSSERL'S INFLUENCE ON INGARDEN
The article deals with the explicit influence of Husserl on Roman Ingarden. This Polish philosopher also directly admitted this influence. A special dimension of the applicability of the problematics and use of Husseri's terminology was also noticed. Ingard was also critical towards the founder of phenomenology and attempted to shape his own original philosophy.
UDC 111.852
FRANE JERMAN
ARTISTIC AND AESTHETIC VALUES
The article speaks on the problematic relations between aesthetic and artistic values and analyzes different solutions of this problem - especially in the framework of structuralist and phenomenalistic efforts (Mukarovski, Ingarden). The author thinks that the most acceptable theory by which aristic value is specific to aesthetic value, which has a specific instrumental value, is that it shows aesthtic value.
UDK 211.1:141.132 ANDRINA TONKLI RAZUMEM. DA BI VERJEL
Spis govori o dokazih za bivanje božje v racionalizmu; ključni položaj pripada tu ontološkemu dokazu kot dokazu, ki izhaja iz pojma Boga - pojem pa je stvar razuma in ne vere.
UDK 930.1:32.01:929 Mara K. VALENTIN KALAN
ZAPOZNELOST FILOZOFIJE IN PREZGODNOST REVOLUCIJE
(Epizodična razmišljanja o določeni aporiji v Marxovi teoriji zgodovine)
Ta razprava o Marxovi politični filozofiji se začenja z vprašanjem: "čemu Marx danes?" Na to vprašanje odgovarjamo tako, da ponovno predstavimo mesto Marxa v zgodovini filozofije. Pri tem izhajamo od teze O. Marquarda, da Marxova teorija kot kritika ideologije pomeni pravzaprav neko razočaranje nad dotedanjo filozofijo oziroma kar "absolutno razočaranje zaradi filozofije". Marxova teorija zgodovine je prikazana skozi tematizacijo programa "ukinjanja" in "udejanjanja" filozofije (Aushebung, Verwirklicbung). Teza o realizaciji filozofije kot revolucionarni teoriji in praksi pa proizvaja nerešljivo vprašanje o tem, kdaj so pogoji za revolucijo, ki bo res socialistična, izpolnjeni. Zato pozicija realizacije filozofije izpostavlja izjemno vlogo, ki jo ima status politične teorije v Marxovi teoriji zgodovine. Marxovo politično filozofijo smo ilustrirali z opisom vloge aristotelskega toposa o človeku kot političnem bitju (z6on politiktin) v Marxovih tekstih. Poskušali smo pokazati, da pri Marxu nastopajo poleg elementov dogmatične politične teorije, ki pretendira graditi politično družbo na podlagi enotnosti teorije in prakse, še drugačni elementi - imenovali samo jih common sense nazori -, ki lahko delujejo kot nastavki za izpostavitev nemetafizičnega koncepta političnega delovanja.
UDK 17
PAVEL ZGAGA
DANAŠNJE MOŽNOSTI PRAKTIČNE FILOZOFIJE
Rehabilitiranje pojma praktična filozofija je v prispevku obravnavano iz dveh perspektiv. Eno ponuja sedanja situacija filozofske diskusije o Marxu in marksizmu, drugo "duh časa", prisoten v opredelitvah ponovnega premišljanja razsvetljenstva, postmoderne itd. Z razsvetljensko destrukcijo absolutne filozofije, metafizike, prve filozofije je razpadla tudi philosophia anthropina, praktična filozofija. S tem se je izgubilo tradicionalno razlikovanje theoria - praxis in v polju čisto človeškega postane možen koncept, po katerem je znanje čista, nečloveška moč.
UDK 001.4
FRANC PEDIČEK
POMENSKE VSEBNOSTI V TERMINIH ZNANOSTI
Znano je prepričanje (posebno med jezikoslovci!), da je pomenskost terminov v znanosti pogojevana predvsem, ali le, z jezikovnimi znaki ter njihovimi vsebinskimi in oblikovnimi določili.
Empirično terminografska analiza znanstvenih (pedagoških) besedil pa je razkrila še vsaj dve takšni determinanti poleg jezikovno-znakovne: antropološkokomunikacijsko in znanstvenospoznanjsko.
Torej je mogoče zatrditi, da pomenskost terminov v znanosti določujejo: jezik -človek - razvoj znanstvenega spoznanja.
UDK 17
PAVEL ZGAGA
POSSIBILITIES OF PRACTICAL PHILOSOPHY TODAY
Rehabilitation of the notion practical philosophy is considered her from two perspectives. One is opened by the contemporary situation of the philosophical discoussion on Marx and marxism, another exists in the definitions, brought by the recent rethinkings of the Enlightenment, postmodemity etc. Together with the destruction of the Absolut philosophy - metaphysics - in the Enlightenmnet, practical philosophy - philosophia anthropina - fell into decay too. Traditional distinction theoria - praxis get lost and in the field of the humanity a notion is made possible that the knowledge is pure unhuman power.
UDC 001.4
FRANC PED1ČEK
SEMANTIC CONTENT IN THE SCIENCE OF TERMINOLOGY
The conviction (especially among linquistics) that the semantic content of terms in science is conditioned above all to or only with linquistic signs and their definition of content and form.
The empiric terminographic analysis of scientific (pedagogic) texts has discovered at least two more such determinants besides the linquistic sign determinants: anthropological communicational and scientific cognitive.
Thus one may claim that the semanticity of terms in science are determined by: language - man - and the development of scientific awareness.
UDC 211.1:141.132 ANDR1NA TONKL1 ICH VERSTEHR UM ZU GLAUBEN
Der Beitrag spricht uber die Beweise vom Dasein Gottes im Rationalismus; die SchlQsselstellung gehort hier dem ontologischen Gottesbeweis als dem Beweis aus dem Begriff Gottes - Begriff ist aber eine Sache des Verstands und nicht des Glaubens.
UDC 930.1:32.01:929 Marx K. VALENTIN KALAN
THE LATENESS OF PHILOSOPHY AND THE PRECOCIOUSNESS OF REVOLUTION
(Episodical Considerations on a certain Aporia in Marx's Theory of History)
This discussion on Marx's political philosophy begins with the questions: "What is the purpose of studying Marx today?". 1 answer this question by once again presenting Marx's place in the history of philosophy. From this. I proceed to the thesis of O. Marquard, which is that Marx's theory as a critique of ideology actually signifies a certain disappointment at his regarding current philosophy or. should we say. "absolute disappointment with the philosophy". Marx's theory of history is depicted when dealing with thematic programmes of "abolition" and realization of philosophy (Aufhebung. Verwirklichung). But the theory of the realization of philosophy as a revolutionary theory and practice produces unsolvable questions about when conditions fora revolution, which would really be socialist, are truly fulfilled. That is why the position of the realization of philosophy reveals the exceptional role which the status of political theory has in Marx's theory of history. We illustrated Marx's political philosophy by describing the role the Aristotelian topos plays in man as a political being (z6on politik6n) in Marx's texts. We attempted to show that in Marx, other elements - are present besides elements of a dogmatic political theory, which pretends to construct a political society on the basic of the equality of theory and" practice (we called them common sense views which can act as the presappositions for the explication of the unmetaphvsical concept of political activity).	O
UDK 161.1 MATJAŽ POTRČ POJMOVNA REFERENCA
Referenca terminov je pomembna. Referenca terminov pa je referenca pojmov. Definitoma določitev pojmov ne dopusti posamičnega referenčnega dejanja. Referenčnost pojma moramo določiti z zmožnostjo organizma, da identificira, oziroma uvrsti individuum kot primerek pojma. Referenčnost pojmov je določena z upoštevanjem pomena psiholoških odkritij o strukturi pojmov, kakršni sta odkritji o prototipičnosti in primerkih. Spoznavni mehanizem Temeljne Zaznavne Kategorizacije je nujen za razlago (pojmovne) reference.
UDK 130.2:572
VOJANRUS
FILOZOFSKA ANTROPOLOGUA KOT REVOLUCUA FILOZOFIJE NA PRAGU 21. STOLETJA
Dialektična antropologija je najbolj kompleksna filozofska inovacija na začetku 21. stole^a, ki omogoča zapolnitev glavne praznine vse filozofije in prevladovanje anahronističnih razcepov med filozofskimi smermi in disciplinami. Študija je predvsem posvečena skritemu toku antropologije skozi osem glavnih filozofemov: Tales, Heraklit, Aristotel, Jezus, Kant, Marx, Scheler in Trstenjak in ugotavlja naslednja skupna stališča: usmerjenost k konktretni zgodovinski celovitosti, osvoboditvi in transcendenci človeka, dojemanje izredno bogatih notranjih nasprotij v človeku in njegove izjemne bivanjske večslojnosti, odkrivanje bistvene vloge človeške izjemne dejavnosti (tudi v brezkončnem kozmosu) - delo kot ustvarjanje, ki je glavni izvor in bistvo človeka in odtujevanj tega bistva ter sintez in transcendenc človeških in filozofskih odtujitev.
-t*
0
01
UDK 1 Bloch E
CVETKA TOTH
NEZMOŽNOST KONCA FILOZOFIJE
Emst Bloch je izrazil prepričanje, da se ne da filozofirati z nekaj velikimi imeni. Trajni temelj filozofije in filozofiranja ostaja po njegovem thaumšzein, čudenje usmerjeno v tisto kar-je, v najbližje, tudi v temo ravnokar doživetega trenutka. Podoba nekonstruiranega vprašanja je zanj poskus združevanja notranjega z vnanjim. Ta postopek skuša opredeliti s sintezo Kanta in Hegla. Problematika kategorije thaumžzein in podobe nekonstruiranega vprašanja pelje v izgradnjo nekaterih najpomembnejših vidikov njegove filozofije, tj. pojmovanja utopije in upanja.
UDK 371.3.01:321.72
ALOJZIJA ŽIDAN
ŠOLA. V POLITIČNEM PLURALIZMU
V prispevku je govora o vlogi šole, ki se je znašla v novi realnosti družbenega življenja - to je v političnem pluralizm. Vzlic nastopa nove političnosti in njenega vplivanja (tudi) na šolo se prispevek osredinja k analizi vprašanj: Kako razumevati pluralizem? Kakšna je (bo) vloga šole v političnem pluralizmu? Kakšne didaktične pristope je zaželeno, da bo v njej uporabljal učitelj? Avtorico pri analizi še predvsem zanimajo didaktični pristopi, uporabni na področju posredovanj tako imenovanih družboslovnih vedenj mlademu človeku.
UDC 1 Bloch E. CVETKA TOTH
THE INABILITY OF PHILOSOPHY TO END
Ernst Bloch expressed the conviction that some great names cannot be philosophized with. The permanent foundation of philosophy and philosophizing remains, in his opinion, thaumasite. wonder directed towards that what is, to the nearest, even into the darkness of the just experienced moment. The image of the unconstructed question is. for him. an attempt of associating the internal with the external. This process attempts to define Kant and Hegel with synthesis. The problems of thaumasite category and similar unconstructed questions lead to the construction of some of the most important aspects of his philosophy, which is the comprehension of Utopia and hope.
UDC 371.3.01:321.72
ALOJZIJA Ž1DAN
THE SCHOOL IN POLITICAL PLURALISM
This contribution speaks of the role of school, which has found itself in a new reality of social life - political pluralism. Despite the appearance of new policies and its influence (also) on school, this contribution focuses to the analysis of the question: How to understand pluralism? What is (will be) the role of the school in political pluralism? What kind of didactic methods are desired that the teacher will apply them? The author is also interested in this analysis above all about didactic methods applicable in the field of mediation of so-called social science behavior to the young.
UDC 161.1 MATJAŽ POTRČ CONCEPTUAL REFERENCE
Reference of terms is important. And the reference of terms is the reference of concepts. Definitory determining of concepts does not allow for a single referential act. The referentiality of a concept should be determined by the ability of an organism to identify, or range an individual as an instance of this concept. The referentiality of concepts is determined by considering the imporatnce of psychological findings, such as those about prototypicality or exemplars, concerning the strucutre of concepts. Cognitive mechanism of Basic Categorical Perception is necessary for an account of (conceptual) reference.
UDC 130.2:572
VOJAN RUS
PHILOSOPHICAL ANTHROPOLOGY AS THE REVOLUTION OF PHILOSOPHY ON THE TRESHOLD OF THE 21st CENTURY
Dialectic anthropology is the most complex and central philosophical innovation from the beginning of the 21st century.lt allows for the filling of the main vacuums of all philosophy and the overrule of anachronistic fissures between philosophical approaches and disciplines. The study is mainly devoted to the hidden current of anthropology through eight main philosophemes: Tales. Heraclitus. Aristotle. Jesus, Kant. Marx. Scheler and Trstenjak. and discovers the following common points: orientation towards concrete historical entirety, liberation and transcendence of mankind, comprehension of exceptionally rich internal oppositions in man and his exceptional dwelling multi-layerdess. the discovery of the essential role of man's exceptional activity (also in the infinite cosmos) - work as creativity - which is the main source and essence of mankind and the estrangement of this essence and the synthesis and transcendence of man's and philosophical alienation.
UDK 329.14/.15 (47)" 1924/1927" AVGUST LEŠNIK
STALINOVA POLITIČNA DISKVALIFIKACUA LEVA TROCKEGA
Avtor v razpravi obravnava frakcijski boj za Leninovo dediščino v sovjetskem partijskem in državnem vrhu v letih 1924-1927. V tem kontekstu analizira nasprotujoče si teoretične poglede Trockega, Stalina in Zinovjeva glede perspektiv "graditve socializma v eni sami deželi", kot tudi njihovo različno pojmovanje notranje partijske demokracije. Trockijev boj proti birokratizaciji partijskega in državnega aparata ni bil uspešen, saj je Stalin obvladoval - s svojo kadrovsko politiko - celoten politični prostor v državi. V ostrem političnem boju - na kongresih in konferencah - je Stalin bitko dobil, saj je z grobo politično diskvalifikacijo onemogočil delovanje opozicije ter na XV. kongresu VKP(b) dosegel izključitev drugega moža oktobrske revolucije - Trockega in Zinovjeva iz partije. Ob tem je boljševiški funkcionar in diplomat Joffe zapisal, da pomeni izključitev Trockega likvidacijo revolucije ter "dogodek, ki mora v naši partiji neogibno začeti obdobje termidorja..."
UDK 371.8.06 JANEZ PEČAR
ŠOLARJI KOT "NADZOROVALCI"
Šolarji imajo v trihotomnih razmerjih: "družina - šola - učenci v šoli" pomembno vlogo tudi za kontrološko obravnavanje. Zato jih velja vedno upoštevan pri oblikovanju človekove osebnosti, saj se med seboj nenehno opazujejo, vrednotijo, ocenjujejo, tipizirajo in stigmatizirajo, pa tudi posnemajo, sprejemajo ali odklanjajo in nenazadnje tudi kaznujejo. Ker šola nadzoruje tako učenje kot vedenje se učenci pogosto obema tudi upirajo s svojimi protivedenjskimi oblikami.To pa jespet razlog za različnodiferenciranje, hierarhiziranje, polariziranje po eni plati in možnost za nastajanje konfliktnosti med njimi, po drugi. V oboje pa se vmešava tudi šolska oblast s svojimi nadzorovalnimi posegi.
Nerazumevanje učencev med seboj ima za posledico tudi trpinčenje, prizadevanje bolečin, razne krutosti in razkazovanje moči nad šibkejšimi bodisi s pomočjo klik bodisi posamično. Zato imajo šolske neformalne skupine veliko moč, kajti učenci med seboj obvladujejo več življenja kot šola - institucionalno, ki ta razmerja ureja po svojih interesih. Upiranje šolskim normam pogosto vodi v šolsko deviantnost različnih vrst, ki ima tako vedenjsko kot učno neprijetne posledice. Zato "šolanje" ne ustvarja le dvojne "kontrolizacije" (od šole in od učencev), marveč tudi svojo odklonskost, ki izhaja tako iz vedenja kot iz "dela" v šoli. Vedno pa so najbolj problematični tisti, ki imajo težave z ^	obojim.
O •nI
UDK 615.851.2:929 Erickson M.H. TANJA LAMOVEC
MJLTON ERICKSON: NOV PRISTOP K H1PNOTERAPLJI
Članek predstavlja delo Miltona H. Ericksona, ki je v svetu znan kot vrhunski strokovnjak za klinično in eksperimentalno hipnozo. Uvedel je številne nove tehnike hipnotske indukcije, med katerimi so morda najbolj znamenite indirektne tehnike. Ericksonov pristop k hiponterapiji je zares edinstven in ga mnogi smatrajo za najpomembnejši dosežek na tem področju v zadnjih desetletjih, pri nas pa je le malo znan.
Erickson ni izgradil teorije v pravem pomenu besede, temveč je svoj pristop razložil ob prikazu posameznih primerov. Na osnovi dveh knjžnih izdaj njegovih člankov sem izbrala večje število primerov, ki najbolj nazorno ilustrirajo njegove metode. Zanje je značilna izredna ustvarjanost ter individualizirana obravnava. Osebe z enakimi simptomi pogosto obravnava na povsem drugačen način, v odvisnosti od osebnosti pacienta. Avtor zna uporabiti značajske in celo nevrotične poteze tako, da služijo v terapevtske namene.
UDK 159.95.072.1 VALENTIN BUCIK KLAS BRENK
ALI BUJASOV "PROBLEMSKI TEST' SODI MED STARO ŠARO?
(Pregled nekaterih metrijskih lastnosti testa za določevanje stopnje občutljivosti za probleme)
Pred 24 leti je bil v Zagrebu razvit Problemski test - test za preizkušanje sposobnosti lahkega in hitrega odkrivanja neuravnoteženosti v določenih situacijah, na kratko test občutljivosti za probleme. Test je še vedno pogosto uporabljan, v zadnjih letih pa smo pogrešali preverjanje njegovih metrijskih lastnosti. Poskušali smoanalizirati testne naloge, določiti diskriminativnostin zanesljivost testa. Ugotovili smo, da je Pb-test še vedno zelo pripraven instrument za merjenje občutljivosti za probleme, ki je ena temeljnih lastnosti mišljenja v problemskih situacijah in ki je tesno povezan z G-faktorjem inteligentnosti. Test je ustrezno težak, težavnost je enakomerno porazdeljena in narašča linearno proti koncu testa. V provprečju so preizkušanci dosegali polovični uspeh, distribucija individualnih dosežkov pa je blizu normalni. Več vrst koeficientov zaneljivosti kaže dovolj visoko stopnjo zanesljivosti in nudi garancijo za uporabnost Pb-testa tudi v prihodnje pri testiranju ljudi različnih starosti, spolov in izobrazbenih ravni ter struktur.
UDC 615.851.2:929 Erickson M.H.
TANJA LAMOVEC
A NEW APROACH TO HYPNOTHEREAPY (MILTON H. ERICKSON)
In this article some aspects of hypnotherapeutical work by Milton H. Erickson are presented. The above author is a worldwide known authority on clinical and experimental hypnosis, but has not been well known here until recently. He discovered numerous new techniques of hypnotic induction, among them the most famousare the indirect techniques. Erickson's approach to hypnotherapy is indeed unique and has been regarded by many specialists as the most important innovation in the area of hypnosis in the last 30 years.
Erickson did not write a therory in the proper sense of the word, but he explained his approach by several case studies. From the two books listed in the references. I chose a number of cases which, according to my opinion, illustrate his method the best. The method as well as itsauthor are distinguishedby tremendous creativity and a individualized approach. People with the same symptom were treated quite differently, according to their personality. The author utilizes character traits as well as the symptoms as a means of therapeutic change.
UDC 159.95.072.1 VALENTIN BUCIK KLAS BRENK
SHOULD WE THROW THE BUJAS' "PS-TEST' INTO A GARBAGE
CAN?
(The psychometric analysis of the "Problem-solving" test)
A "Problem-solving" test was developed at the Department of psychology in Zagreb 24 years ago. This is a test with which the ability of easy and quick detection of unbalanced situation in problem solving can be measured. The application of the test is still frequent, but their is a lack of reliability and validity analyses in the last few years. The item-analysis is reporeted in this article, and also the discriminant validity, split-half reliability and internal consistency of the test are checked. It is concluded that PS-test is still a very applicable instrument for measuring the sensitivity of problem detection, which is one of the essential cognitive characteristics, and which is highly correlated with the G-factor of intelligence. The test is difficult to an appropriate level, and the difficulty of items arises from the beginning to the end of the test and the distribution of the test scores tends to be normal. The reliabilty coefficients show that PS-test is a good measure of intelligence for different groups of subjects regarding gender, age, education level and occupation.
UDC 329.14/. 15 (47)" 1924/1927" A VG UST LEŠNIK
STALINS POLITISCHE DISQVAUFIKATION VON LEW TROTZKI
Der Verfasser untersucht in der Abhandlung den Franktionskampf um das Erbe Lenins an der sowjetischen Staats- und Parteispitze in den Jahren 1924-1927. In diesem Kontext analysiert er die gegensatzlichen theoretiscben Ansichten Trotzikijs, Stalins und Sinowjews hinsichtlich der Perspektiven vom "Aufbau des Sozialismus in einem Land" so wie ihre unterschiedliche Auffassung von der Demokratisierung der Partei. Trotzijs Kampf gegen die Bilrokratisierung des Partei- und Staatsapparats blieb erfolglos. Stalin beherrschte - mit seiner Kaderpolitik - den gesamten politisehen Raum im Staat. In dem scharfen politisehen Kampf - auf Kongressen und Konferenzen - gewann Stalin die Schlacht. da er durch grobe politische Disqualifizierung die Arbeit der Opposition unterband und es ihm gelang. auf dem XV. KongreB der KPdSU(V) die beiden Manner der Oktoberrevolution - Trotzkij und Sinowjew - aus der Partei auszuschlieSen. Darilber schrieb der bolschewistische Funktionar und Diplomat Joffe, Trotzijs Ausscblufl bedeute die Liquidation der Revolution und "ein Ereignis, des in unerer Partei unausweichlich ein Zeitalter des Thermidor eroffnen muB..."
UDC 371.8.06
JANEZ PEČAR
PUPILS AS "SUPERVISORS"
Pupils have an important role in the trichotomic relationship "family -school - pupils in school" also from the aspect of supervising. That is whay pupils are always worht considering when forming man's personality, as they are constantly observing, estimating, typifying and stigmatizing themselves, and they imitate, accept or reject and, last but not least, also punish each other. Because the school supervises learning and behavior, the pupils frequently oppose both with their anti-behavioristic forms. And this is another reason for a different differentiation, hierarchizing, polarization on one side, and the possibility for creating conflicts between them, on the other. The school administration with its supervisory mechanisms also interferes into both.
The mutual misunderstanding of pupils has, as a consequence, torture, infliction of pain, various brutalities and the vaunting of strength over the weaker, with the assistance of a clique or individually. That is why these informal school groups have great power, as the pupils among each other master more life than the school does institutionally, tailoring these relations to its own interests. Opposition to school norms frequently leads into school deviancies of various kinds, which have an unpleasant consequence for both behavior and learning. That is why "schooling" does not create only a duel "supervision" (of the school and the pupils), but also deviations in the pupils, which spring both from the behavior as also the "work" in school. But the most problematic are those who have difficulties with q both.	"i-
UDK 159.964.2:929 Freud S. DUŠANRUTAR
PROJEKT ZNANSTVENE PSIHOLOGIJE
Spregovorili smo o enem od Freudovih zgodnejših in temeljnih del, v katerem je razvil nekatere osnovne koordinate svoje psihologije. Omembe vredna se nam zdita predvsem koncepta percepcije in zavesti, ki ju podrobneje obdelamo.
UDK 159.955.664 JANEKMUSEK
VREDNOTE KOT PREDMET PSIHOLOŠKEGA PROUČEVANJA
Vrednote postajajo vse česteje predmet raziskovanja v psihologiji. Namen študije je pojmovna in empirična analiza vrednot in vrednostnih usmeritev s psihološkega vidika. R^prava obravnava glavne smeri teoretskega opredeljevanja vrednot in primerja najpomembnejše psihološke definicije in klasifikacije vrednot. Drugi del raziskave prikazuje rezultate empiričnih analiz vrednot in vrednostne usmerjenosti. Multivariantne analize kažejo, da obstaja dokaj jasna dimenzionalna struktura človekovih vrednot, ki zajema različno število vrednostnih kategorij na različnihnivojih abstrakcije. Te kategorije med drugim zajemajo hedonske vrednote, vrednote socialne moči, vrednote notranje harmonije, vrednote moralne orientacije, vrednote religiozne orientacije, patriotske vrednote, vrednote splošne blaginje in vrednote kultivirane duhovnosti. Na višjem nivoju se te skupine vrednot združujejo v tri velike skupine: individualistične, tradicionalistične in humanistične vrednote, te pa še na višjem nivoju v dve veliki skupini, dionizične in apolonske vrednote. Ugotovljene vrednostne kategorije se do neke mere ujemajo z znanimi domenami človekove motivacije, vendar ne izrazito. Očitno kaže pojmovati vrednote ne kot neposredni odraz človekove motivacije (npr. potreb), temveč kot posebno kategorijo moti vaci j ski h ci ljev.
UDK 159.955.54:17 MAJA ZUPANČIČ
MED MORALNO SODBO IN DEJANJEM
V	prispevku so prikazane nekatere temeljne psihološke dileme v odnosu med posameznikovomoralnokognicijo.y.interpretacijamoralnesituacije, moralno presojanje, določanje vrednostne prioritete možnim akcijam in njegovim vedenje. Skladnosti in diskrepance med tema dvema aspektoma moralnosti so prikazane z vidika empiričnih študij ameriških kognitivistično in behavioristično usmerjenih avtorjev.
V	drugem delu pa skušamo podrobneje osvetliti novejšo psihološko teorijo moralnosti Jamesa Resta, ki predstavlja most med kognitivistično in kontekstualistično koncepcijo moralnosti. Ta teorija po eni strani predstavlja najnovejše trende v psihologiji moralnosti, saj opozarja na permutativne zveze med posameznikovimi karakterinimi potezami, emocionalnimi značilnostmi, moralno kognieijo, vrednotami in situacijskimi faktorji. Po drugi strani pa razlaga interaktivne odnose med štirimi temeljnimi "notranjimi" procesi - komponentami - od percepcije moralne situacije do moralne akcije.
UDK 159.922.8:159.922.1 POLONA SEUČ
PSIHOLOŠKA SEPARACIJA V POZNI ADOLESCENCI
Separacija - individuacija predstavlja enega osrednjih in najbolj vplivnih pojmov psihoanalitične misli zadnjih dveh desetletij. Raziskave potrjujejo izjemen pomen, ki ga ima neuspeh v procesu sekundarne separacije - individuacije pri oblikovanju in vzdrževanju neprilagojenih vzorcev vedenja v adolescenci.
V raziskavi smo želeli osvetliti proces prilagajanja in separacije; predpostavljali smo, da separacija ne poteka enako pri moških in ženskah, vse to pa se kaže v načinu in kvaliteti življenja (medosebni odnosi, doživljanje sebe ipd.). V vzorec smo zajeli 272 študentov prvega letnika Filozofske fakultete v študijskem letu 1989/90 (16% moških, 84% žensk, starih 20 (58%), 19 (16%) ali 21 (20%) let. Uporabili smo PPI, PNS in vprašalnik o posebnostih, težavah in značilnostih življenja v času študija, ki smo ga sami razvijali v zadnjih treh letih.
Potrdili smo nekatere razlike v prilagojenosti in osebnostnih potezah med študenti in študentkami. Slednje imajo pomembno bolj konflikten odnos do očeta in moških, večje bojazni in občutja krivde. Študenti kažejo bolj problematičen odnos do nadrejenih, podrejenih in delno do prijateljev. Preko prilagojenosti smo sklepali na različen potek in izid procesa sekundarne separacije pri moških in ženskah. Rezultati opozarjajo na aktualnost separacijske problematike za preizkušance obeh spolov. Razlike med njimi govorijo v prid tezi o manjši separiranosti žensk.
UDC 159.955.54:17 MAJA ZUPANČIČ
BETWEEN MORAL JUDGEMENT AND ACTION
Certain fundamental psychological dilemmas in relation between the individual's moral cognition, that is interpretation of moral situations. moral judgements, determinations of value priority to possible actions, and his behavior are presented in this contribution. The condruencies and discrepancies between these two aspects of morality are presented from the point of view of empirical studies done by American cognitivelv and behavioristically oriented authors. In the second part we try to enlighten James Rest's modem psychological tbeorty of morality. It represents the tie between the cognitivistic and the contextualistic conception of morality. On one hand, this theory represents the newest trends in the psychology of morality because it points to permutative relations among individual's traits of the character, emotional characteristics, moral cognition, personal values and situational factors. On the other hand, it interpretes the interactive relations between four fundamental "inner" processes - components - from the perception of moral situation to the moral action.
UDC 159.922.8:159.922.1 POLONA SEL1Č
PSYCHOLOGICAL SEPARATION IN LATE ADOLESCENCE
Separation - individuation represents one of the main and most influential concepts of psychoanalytical thought during the past two decades. Research affirms the exceptional impact which failure has on the process of secondary separation - individuation for the formation and maintenance of unadaptable behavior patterns during adolescence.
This research attempts to clarify the processes of adaptation and separation. We presumed that separation does not proceed equally in males and females, and that this is also shown in the manner and quality of life (interpersonal relations, experience of one's self. etc.). 272 students enrolled in the first year of the Faculty of Arts in the term 1989/90 (16% males. 84% females, of this 16% were 19 yearsold. 58% were 20 years old and 20% were 21 years old) were embraced in the sample study. We applied FPI. PNS and a qustionnaire on the peculiarities, difficulties and characteristics of their life during the period of studies. The latter questionnaire was developed by ourselves during the last three years. We confirmed some differences in the adaptation and personality traits of male and female students. The latter have a much more conflicting relation with their fathers, a greater fear of them and a feeling of guilt. Male students display a more problematic relationship to their superiors, subordinates and partly also to their friends. Through adaptation, we deducted the different process of secondary separation and outcome of this process in males and females. Results point out the significance problems of separation have for both the studies sexes. Differences between them speak on the behalf of the thesis that females have less separational tendencies.
UDC 159.964.2:929 Freud S. DUŠAN RUTAR
PROJECT FOR A SCIENTIFIC PSYCHOLOGY
We analyzed some aspects of Freud's earlier and most important work, where he developed some basic coordinates of his psychology. Two concepts were of special importance for us. namely the concept of perception and the concept of consciousness, to which we analyze in full detail.
UDC 159.955.664
JANEK MUSEK
THE VALUES AS A SUBJECT OF PSYCHOLOGICAL RESEARCH
The extent of research of human values in psychology is increasing in the last few decades. The aim of the present study is a conceptual as well as empirical analysisof human values and value orientalions. The analysis embraces a review of main streams in psychological theorizing about values, comparing the most important definitons. conceptualiziations and classifications in psychology and related disciplines. The next part of study is dedicated to the problems of empiracal investigations of values and shows some results of the author's own research. A rather clear and pregnant structure of dimenisonal space of values was discovered by means of different multivariate aproaches. This structure encompasses value orientations of hedonism, social power, inner harmony, social directedness. trust, morality, relitious faith, patriotism, common well-being, and cultural idealism.
UDK 316.6
VEL KO S.RUS
SOCIALNO PSIHOLOŠKI PREMISLEKI NEKOLIKO DRUGAČE : ZUNANJE ZNAČILNOSTI( VEDENJA ).SOCIALNE ORIENTACIJE. STALIŠČA IN INFORMACIJE ; UVODI V OPREDELITEV IZBRANEGA PROBLEMA
V članku gre za uvodne premisleke v zvezi s problemom odnosa med dvema socialnima orientacijama (stališča do sprejemljivosti družbene hiearhije in stališča do vrednostnega simbolizma zunanjih značilnosti vedenja in nekaterih drugih pojavov). Prav tako gre za vprašanje, kateri faktorji lahko vplivajo na njun odnos in kakšna je pri tem vloga informiranosti o objektu meijenja. Zato skuša pojasniti pojme: zunanje značilnosti (vedenja), atribucija vrednot, simbolizem, stališča, socialne orientacije, informacije o objektu stališč na različnih ravneh posploševanja,reprezentacija stališč, model stališč ( uporabljen namesto izraza "shema" ) in aktivacija modela. Omenjena razlaga je tudi izrazito socialno-kognitivna. Taki so bili tudi empirični poskusi odgovorov na vprašanje v zvezi z odnosom med dvema kompleksnima socialnima orientacijama, ki se jih je avtor lotil že v prvi polovici 80-tih let, ko je bila tudi socialno- kognitivna psihologija drugod v začetnem zamahu.
UDK 316.736 (497.1):33
MARKO POLIČ, VLASTA ZABUKOVEC
GOSPODARSKA SOCIALIZACIJA OTROK
Predmet pričujoče raziskave je bila gospodarska socializacija otrok starih 8, 11 in 14 let v obdobju hitrih gospodarskih in političnih sprememb. Opravljena je bila kot del mednarodnega raziskovalnega projekta. Zato je bil uporabljen enak postopek kot v ostalih deželah. Razlike so bile v gospodarski in politični situaciji jugoslovanskih otrok, predvsem v njeni spremenljivosti. Zato smo intervju opravili dvakrat, v aprilu 1988 in januarja 1990. Analiza odgovorov je pokazala, da je bil nivo znanja zapletenih gospodarskih vprašanj razmeroma nizek, morda zato, ker je bil intervju usmerjen k tistim gospodarskim vidikom, ki za jugoslovanski gospodarski sistem tedaj niso bili značilni. Raven gopodarskega razumevanja narašča z leti. Medtem ko je bilo znanje najmlajše skušine na zelo konkretni ravni, so starejši otroci podali večje število bolj zapletenih odgovorov. Odgovori vseh skupin, posebej starejših, so jasno odražali določene vidike, npr. inflacijo, tedanjih gospodarskih razmer. V načelu so odgovori odražali iste značilnosti gospodarske socializacije kot so o njih poročale druge raziskave (npr. Leiser, 1983).
UDC 316.6
VELKO S Ji US
SOCIO-PSYCHOLOGICAL REFLECTIONS A LITTLE BIT OTHERWISE: EXTERNAL CHARACTERISTICS OF THE BEHAVIOUR. SOCIAL ORIENTATIONS. ATTITUDES AND JNFORMATIONS:-1NTRODUCTION INTO THE DEFINITION OF THE SELECTED PROBLEM.
The article represents introductory reflections in connection with the problem which can be defined as the question about relation between two social orientations ( attitudes toward the acceptance of the social hierarchy in the society and attitudes toward symbolism of values of external characteristics of behaviour), as the question which factors can influence their relation and which is the role of the information (on the different levels of generalistion) about the object of the attitude in this case? That's why also the notions as: external characteristics (of the psychological phenomenons and behaviour), atribution of the values, symbolism, attitudes and social orientations, informations about the object on the different levels of generalization, representation of attitudes, attitude model (used instead of the notion "scheme"), activation of the model are explained also in typical socio-cognitive way. Of such a way were also attempts of the empirical answers to the question about the relation of two complex social orientations: it has to be emphasized, that these attempts occured in the first half of eighties, when socio-cognitive psychology also elsewhere was not too far from it's beginning.
UDC 316.736 (497.1):33
M\RKO POLIČ, M.ASIA ZABUKOVEC
ECONOMIC SOCIALIZATION OF CHILDREN
The subject of this investigation was the economic socialization of children aged 8, 11 and 14 during the period of rapid economic and political changes. It was made as part of an international research project. That is why the same methods were applied as in other countries. The differences were in the economic and political situacion of Yugoslavian children, especially in its variability. That is way we made the interview twice, first in April 1988, and then in January 1990. An analysis of the responses showed that the level of knowledge of complicated economic questions was relatively low, possibly because the interview was directed to those economic aspects which were not characteristic for the Yugoslav economic system at that time. The level in the understanding of economy is increasing every year. While the knowledge of the youngest group was on a very concrete level, the elder children gave a nuberof more complicated responses. The responses of all groupes, especially the elder, clearly expressed specific aspects, e.g. inflation and the current conditions reigning in economy. In principle, the answers expresed the same characteristics of economic socialization as were reported by other investigations (e.g. Leiser. 1983).
CM
5
Člani revije ANTHROPOS lahko kupijo vse knjige SLOVENSKE MATICE, 61000 Ljubljana, Trg osvoboditve 7 (I. nadst.), s 30% popustom.
Med mnogimi zanimivimi knjigami lahko izbirate v naši filozofski knjižnici med naslednjimi naslovi:
CENE (že s popustom)
Aurobindo	: Integralna joga NOVO . . .	. 370,(X) din
H. Bergson	: Esej o smehu..........	. 200,00 din
L. Feuerbach	: Bistvo krščanstva ........	. 180,00 din
J.G. Fichte	: Izbrani spisi ..........	. 180,00 din
I. HruSovsky	: Dialektika biti in kulture .....	. 180,00 din
S.A. Kicrkegcaard	: Filozofske drobtinice.......	. 230,00 din
N. Muchiavelli	: Politika in morala........	. 300,00 din
J. Mukarovsky	: Estetske razprave ........	. 200,(X) din
F. Nietzsche	: Onstran dobrega in zlega.....	. 270,00 din
F. Nietzsche	: Somrak malikov ........	. 280,(K) din
D. Pirjevec	: Estetska misel F. Vebra......	. 230,00 din
F.W. Schelling	: Izbrani spisi ..........	. 280,00 din
A. Sodnik	: Izbrani filozofski spisi ......	. 210,00 din
A. Stres	: Ilegl. in Marx, pojmovanje svobode .	. 230,00 din
T. I Iribar	: Kopernikanski obrat.......	. 210,00 din
F. Veber	: Estetika............	. 230,00 din
Ponatisi:
Dnevnik ccsarja M. Avrelija............... 160,00 din
Descartes	: Meditacija............. 150,00 din
Iz stare kitajske filozofije ................160,00 din
Platon	: Poslednji dnevi Sokrata........160,00 din
Sovre	: Prcdsokratiki............ 160,00 din
Baruch de Spinoza : Etika ..............................180,00 din
V letu 1990 izšle knjige:
V. Predan	: Kritikovo gledališče......... 270,00 din
J. Strnad	: Zgodbe iz fizike ....................230,(X) din
F. Petrč	: Tradicija in inovacije ................290,00 din
K. Vodopivcc : Postava in hudodelstvo................350,(K) din
Fran Zwitter	: O slovenskem narodnem vprašanju . . .	430,00 din
T. Kermauner : Zadnje srečanje......................340,00 din
Koblarjev zbornik 1990 ..................................135,00 din
OPRAVIČILO
Opravičujemo se dr. Vojanu Rusu, ker smo njegov članek "Vrednote in morala" v številki 4-6/90, ki bi sicer sodil v filozofsko rubriko, uvrstili v rubriko "Sedanji trenutek družbe".
tajnica uredništva: Janja Rebolj