323 Novičar iz avstrijanskih krajev. Iz Slovenskih Goric na Štajarkem 20. septembra.*") V naših goricah dobi in najde človek vse, česar koli serce njegovo poželi: kruha, vina, mesa, sadja, medice, zlatine, hladne vode i. t. d. Al letos se od presilne suše vsem vkup slabo godi. Vse je pusto in golo viditi, samo vinogradi so lepi. Grojzdje se je zlo popravilo, le v žgečih stermiuah ima drobne jagode, plesnjivost se redko zapazi; večidel je napadene terte v tretjem letu zapustila. Škoda le, da je toča preveč naj žlahnejega vina Lutomerčanom pobrala. Jarine imamo malo kaj, sočive razun krompirja nič, in čudno je, da turšica toliko suše prestane, ker se v naših dolinicah lepa nahaja. Zato jo ljubimo, in je sploh kakor južni sad še več priporočila vredna. Iz travnikov pa 00 celo naše vesele prepelice pobegnile, menda bliže vod; tudi lastovic je malo. Vode iz studencov še imamo pri nas za potrebe večidel zadosti, in zdaj in zdaj tudi njeno ceno bolj spoznavamo, zakaj v nekterih sosednih krajih, kakor v Jereninski, št. Jurski dolini morajo kalužo od dalječ voziti; zato terpi ljuba živinica pomanjkanja vode in kerme. Milo je gledati, kako zoper navado vse rada žre; ubogi vinocari svoje edine krave od kraja prodavajo skoraj za vrednost kože. Bčele umirajo; pri nas scer terdijo, ali po skušnjah menim, da repica (jrips ali ogeršica) ne škoduje bčelam, k večem medlim zavolj preobilnega močnega medu, o mladoletji. Nasproti pa so se sviladi (zidni červiči) tu in tam pri vsi neredi in pomanjkljivosti listja zdravi in lepi vpredli; le škoda, da se pri nas tako malo murb zareja in zasaja! Zdaj bi bilo listje že dobro za kermo, razsekano io ometeno še je za rejo prešičev; repe tako ne bo nič. Plošojata borova osa ali metulj (Tenthredo ali Lophvrcs pioi) nam hudo žuga borovje, posebno mlade bore s svojo brezštevilno gosenčno zalego pokončati; vidimo od spodje-denega šilovja same rujave veršiče in vejice na borih, pod drevjem se sliši kakor bi peršelo in spodej na tleh je vse zeleno. Nihče ne pomni takega merčesa in neumneži že si prerokujejo prihodnje nesreče, vojske in Bog ve kaj še od tega. Po ukazu c. k. okrajne gosposke je obiranje gosenc le na niskih vejicah in klanje po deblu lazečih mogoče, drugih pomočkov ne vemo. Semensko zalego prosto oko po luknjičastih mladikah težko zapazi, pre-šici bi morebiti le malo mešičkov ali pužic po gojzdu iz-rovali, in težko je terditi, da bi tudi veverce kaj pomagale. Bora more mnogo živeža po šilovji dobiti, ker jo vidimo *) Po nakljucbi zakasnjeno. na kakem kamnitem stermcu stati, in če se tega popolnoma ali deloma znebi, mora vsahniti ali hirati. Da mi teh ran po gojzdih v našem življenji ne bomo več zacelili, je neizrekljiva škoda za naše kraje, kjer toliko tertnega kolja potrebujemo! — Vino nam bo veliko zaleglo; tako dobrega znabiti kmali ne bomo več dočakali. Gorkomer še zdaj pride na 25 stopinj opoldan, kar še 34. leta ni bilo, in cibebe se delajo na grojzdji. Naj le bendimo ob gorkem vremenu srečno končamo, bomo vse trude in vročino pozabili in si marsikrat veselo popevali. Zato pa hočem h koncu nekaj hasnjivega opomniti in povedati. 1. Vsaki ptujec, kteri zdaj pride v naše Girice, ne more dosti pohvaliti, kako močno mu lepe, s svetlim grojzdjem nasipaue brajde po hišnih stenah ali na robu vinograda napeljane, dopadejo. Zares prijetno je viditi s tortami obdano pohištvo, in daja hišam večo varnost; vlastnika pa lep dobiček mnogo sicer slabjega vina in brez vinograda grojzdja premalo skerbi. Terta se tudi dobro ponaša na brajdah hišnih sten, na šotorih i. t. d.; vendar vidimo, da so brajde malo obrajtaneali slabo špogane in z neprimernimi tertami prevideue. Za brajde in merzle vinograde dajo rano grojzdje za zobanje in za dobro vino najbolj hvaljeni: beli, rudeči, modri klevnar (mušica), modri portugizar, rudeči traminar, rumeni klešec, gutedel (španjol), česar se ravno zdaj lahko tukaj na Hlapji prepričamo. Pozneje zreli in ob-rajtani so: muškat, mušica, refošk, zamorec, laška modrina, burgundar i. t. d. Stavimo tedaj brajde! 2. Naši kakor tudi drugi vinorejci mislijo večidel, da se vino ali sodi morajo ž vepl jen i ti, in zato si delajo tako veliko skerb, da ni izreči; vendar je vse prazna reč. Ze tri leta nisem trohice žveplja za svoje vina potreboval, in vendar so bile na Dunajski razstavi hvaljene in za dobre spoznane. Ako se hočemo prepričati, da je sod čist, je zadosti en žvepljen klinček ali kako drugo treskico skoz pilko deržati; ako plamni ali gori, smemo gotovi biti brez skerbi. Le kadar vinske sode spraznemo, in jih hočemo plesnjivosti ubraniti in za vino pripravne hraniti, je dobro sode z žveplom kaditi, in zato je vsako rumeno žveplo-platno dobro, in celo nepotrebno skerbimo ga z dišavami natrošeno. Vse to nam poterdi Vertovcova „Vinoreja." 3. Dobro vino že samo po sebi pivcu diši, posebno pa, ako prigrizne kos suhega svinskega mesa, kterega Goričani imenujejo „slivov les." Skoda, da malo naših kmetov svin-sko meso okusno povodi, od solenine nič ne vedo, in da bi se govedina na ravno tako vižo ohranila, je še manj znano. Ker bo marsikter gospodar primoran, zavolj pomanjkanja kerme svoje goveda klati, hočem opomniti, da se tudi govedina za prihodnje potrebe povojena da ohraniti, io če ne bo zaseka, se v kakem sodu v suhi pepel zager-njena dobro obderži. Slanina, ktera je v Nemčiji zlo v navadi in meso, ki je drugo leto ravno tako dobro, se naredi takole: Vzame se čist sod, na enem koncu brez dna; drugo dno se potrosi s suho soljo; potem se naložijo zmiraj više kosci mesa, kteri so naj boljši brez kosti, s suho soljo in solitrom prav dobro vribani, in terdno vkup naloženi, da ne ene luknjice ni. Vmes se zna djati lavorovo listje ali se potrese štupa popra, klinčkov, brinovih jagod, raaterne dušice, rožmarina, pridmuta. Na 100 funtov mesa se vzame 6 lotov suhe soli in 2 lota solitra, za svinsko več solitra, za ovčje nič. S nasolenim mesom do verha napoljnen sod se dobro zakrije, in zna eno veliko pilko imeti na dnu, kjer se meso izjemlje, in na ti zadelano luknjo, kjer se šole-niča lahko doliva. Potem se mora sod štiri tjedne vsaki dan enkrat, pozneje vsaki teden enkrat, preobračati. Poleti se stara solenica z novo nadomesti, ktera se tako naredi: 6 fantov soli, 1 fant cukra in 6 lotov solitra se v 5 bokalih čiste vode skuha in nalije. Jakopič. #) Od Svetinj poleg Lutomera na Staj. 5. oktobra. Včeraj je bila velika slovesnost v sosedni fari pri sv. Mi- *) Prosimo za obljubljeno. Vred. 324 klavžu. Pridni in vse hvale vredni farani so svojo cerkev od tal do verha ponovili — četiri altarji in prižnica so del ponovljeni, del pa iz novega napravljeni, in mnogo cerkvenih reči je novih nakupljenih; razun tega so še 3 nove zvonove iz Ljubljane, od izverstnega mojstra, gospoda Samasa, vlite dobili. Vse delo v cerkvi, prav lično in lepo, je gosp. Tomaž Kotnik iz Maribora zelo hvale vredno izpeljal. Častiti gosp. župnik, Juri Daičar, kterega teža let tare in ljubega zdravja mu manjka, je izročil to važno opravilo svojemu gosp. kaplanu Mat. Fric-u, kteri je s pomočjo cerkvenih predstojnikov, Kelemina in Kolariča, vse skozi in skozi častitljivo dognal. Omenjenih mojstrov si tudi mi serčno želimo, da nas bota s svojim izverstnim delom razveselila. — Skoda! da v naših vinogradih ni brez toče bilo; kjer pa je ni bilo, je prav lepo; grojzdje je pečeno, cibebe se delajo. Imeli smo zadnje dni ugoden dežek; sedanje vreme pa grojzdju zopet služi. Vince bo in mora dobro biti; naj ga le umno spravijo. Bolj srečni so pa Radgonski vinorejci. Tam hvala Bogu! toče ni bilo. Grojzdje še je lepše kot tu, in precej več ga je kakor lani. Ter-gatev se pred Urš in i m tednom ne bo začela. Sadja in vsake drugače reči je zelo malo. Jančar. Iz Slovenograca. Roženkranska nedelja je bila za staroterško faro in celo okolico kaj vesel praznik. Visoko častiti gosp. Franc Lipold, kn. šk. duh. svetovavec in faj-mošter v pokoji — brat pred 2 letoma umerlega Ričičkega pesnika — so drugo novo sv. mašo peli. V slovesnem sprevodu 21 mašnikov, ki so prišli od blizo in dalječ verlega starčka počastit, so se med verstami neštevilnega ljudstva v lepo okinčano cerkvo podali. Po danem blagoslovu na lečo stopivši so toliko serčno in krepko glasno pridigovali, da malo čverstejših tako. Vsakega je v serce ginilo, gledati, kako pobožno so sami milostljivi gg. knezoškof Slomšek jubilantu pri sv. maši arhidiakonirali, zlasti pri sv. evangelji, ko sta se pervi s škofijsko, drugi z lepo ovenčano romarsko palico v levici proti zbrani množici obernila. — Po dokončani cerkveni slovesnosti bil je obed pri gosp. jubilantu. Vsi zbrani svatje so bili kaj veseli, ker so jih premili gosp. knez in škof s svojo nazočostjo počastili, zdravico Njih Veličanstvu — Cesarju, kterega godovanje je bilo, jubilantu in žlahti napili in tako pokazali, da je njih veselje med svojimi otroci biti. Castitemu je ves čas obličje radosti kipelo. Narvikši daj jim še veliko let zdravih in veselih živeti! — V naših krajih so zemeljski pridelki dobri. Akoravno je tudi pri nas sv. Matevž na belcu prihajal bil In ajdo poteptal, moremo vendar le zadovoljni biti; kruha bomo imeli, pa tudi mošta si natočili: ljuba duša, kaj še hočeš več? Cvetko. Iz Mehovega na Doleiiskeni 6. oktobra. Po našem Dolenskem bo ta teden tergatev v kraji. V Semiški fari zdaj nar bolj tergajo, koder jim lanska toča ni vinogradov preveč oklestila. Kteri so po sv. Mihelu tergat pričeli, bodo dobro kapljo, tisti od leta 48 enako, imeli, in jo tudi lahko prodali. Tisti pa, ki so v svojo škodo že 8., in nekteri neumneži, sosebno v Vinoverhu, Št. Marj. in Št. Koc. fare 14 dni pred sv. Mihelom obirali, bodo imeli „čvička maticka", in ga bodo tudi večidel sami žulili. V Semiču se je bil tudi nekdo prederznil zoper kantonsko in srenjsko prepoved pred sv. Mihelom svoj zemljak oberati, pa berž je bil zatožen, in v Metliki v luknjo vtaknjen, dokler tergatev mine. Prav se mu je zgodilo! J. O. Lepstanski. Iz Ljubljane. Vis. c. k. krajnska deželna vlada je razglasila vsled razpisa vis. c. k. kupčijskega ministerstva od 5. t. m., da se bo vožnja za blago na železnici v Terst 15. okt. začela. — Imena kmetovavcov, kteri so 24. septembra premije za konje dobili, so: Janez Hafner iz Gorenje vasi, za kobilo z žebetom, je dobil 10 cekinov; Janez Logar iz Vilševka, Jožef Grašic iz Golnika in Jožef Mušic iz Spodnjega Bernika; vsak teh treh je prejel za kobilo z žebetom po 5 cekinov; in zadnjič je prejel Lenart Suš-nik iz Mlake za 3 leta staro kobilo 10 cekinov v zlatu.