Gospodarska in socialna stranmonopolizaclje utbenikov V Jugoslaviji imamo dve državni tiskarni, ki sta podrejeni prosvetnemu ministrstvu, eno v Beogradu, drugo v Sarajevu. Za povečanje obrata, stalno polno zaposlenost in zvišanje dohodkov teh dveh državnih podjetij je predvidena monopolizacija učbenikov in vseh tiskovin potrebnih za šolo, in to na isti način kot je izvedena monopolizacija šolskih zvezkov. O tej monopolizaciji se je že mnogo govorilo in pisalo, in tudi »Učiteljski tovariš« je že priobčil več člankov o tem vprašanju. Potrebno pa je, ogledati si to vprašanje tudi z gospodarske in socialne strani, kar oboje zelo zanima učiteljstvo, ki je na tem vprašanju tudi v dobršni meri direktno zainteresirano. Z monopolizacijo skoro vseh šolskih potrebščin, bi bilo prizadeto predvsem narodno gospodarstvo, ker bi bil s tako rešitvijo vprašanja učbenikov in ostalih tiskovin ogrožen obstoj mnogih privatnih gospodarskih podjetij, tako tiskarn in založb šolskih knjig, kakor tudi knjigarn. Nujna posledica tega pa bi se pokazala tudi na založbi literarnih izdaj, ker bi bile brez dvoma zelo omejene, ako ne povsem ustavljene, kajti same zase niso rentabilne. Posebno pri slovenski književnosti se opaža, da je nemogoče še tako majhno založbo spraviti med ljudstvo, in da je založba večine slovenskih knjig pasivna. In prav rentabilnost založbe raznih učbenikov je bila do slej opora, odnosno rezerva za zalaganje raznih literarnih del. Oglejmo si v zvezi s tem tudi državni tiskarni. Res je, da izkazujeta čisti dobiček, toda upoštevati je treba, da je vsako državno podjetje oproščeno vseh davkov, taks in poštnine in so prav zaradi tega vsi čisti donosi, izkazani v preteklih letih. dvomljivi. Priderrib do povsem logičnega zaključka, da bi privatna podjetja, ki morajo plačevati davke, takse in poštnino, dala od istega dela državi mnogo več prispevkov, ki bi gotovo presegali čisti donos državnih tiskarn. Ti prispevki bi bili večji ne samo pri davkih, marveč tudi pri taksah in poštnini, česar vsega so državna podjetja oproščena. Z gospodarskega vidika bi bila edina pravilna rešitev ta, da naj bi služili omenjeni dve tiskarni lc potrebam ministrstva za natisk onih tiskovin, ki spadajo v izključno področje tega ministrstva in ki jih ono neobhodno potrebuje zase. Uredili naj bi se na isti način kot tiskarne, ki spadajo pod prometno ministrstvo. Nikakor ne sme in ne more biti državna tiskarna sama sebi namen in uživati privilegij na račun privatnega gospodarstva. Taka gospodarska politika bi bila povsem pogrešna, kajti država mora podpirati privatno gospodarstvo, ker daje zaslužek in pogoje za pravilen življenjski razvoj tisočerim družinam. In prav z ozirom na zaposlitev neštetih očetov in mater v privatnem gospodarstvu ali potom njega, postaja uvedba monopola na učbenike in ostale šolske potrebščine ne samo pomemben gospodarski, marveč istočasno tudi važen socialni problem, ker bi ta uvedba ogrožala obstoj tisočerih družin. Če bi prevzele državne tiskarne tiskanje vseh učbenikov in vseh tiskovin, potrebnih za šole, bi ostalo brez posla nebroj grafičnih delavcev širom vse države. Zaradi direktnega pošiljanja, odnosno silno nizke provizije bi moralo biti odpuščenih mnogo prodajalcev po knjigarnah in papirnicah in tudi knjigoveznicah, kar vse bi zelo težko, ako ne povsem usodno vplivalo na razvoj družine in otrok. To pa so vprašanja, napram katerim učiteljstvo ne more biti ravnodušno. Nismo samo učitelji, marveč tudi vzgojitelji naroda, in iz tega razloga smo na takih vprašanjih zelo zainteresirani, ker čutimo odgovornost za duševno in tudi telesno zdravje, kakor tudi za pravilno moralno rast otrok, ki so poverjeni nam v pouk in vzgojo. S tem prehajamo do vprašanja, ki najbolj ovira učiteljevo delo, in ne dopušča, da bi učitelj kljub velikemu prizadevanju dosegel v šoli pravilne, to je dobre uspehe. Ni samo to, da otroci revnih staršev nimajo nikakih šolskih potrebščin, niti učbenikov, niti zvezkov, peres, svinčnikov in ostalih pripomočkov za šolo, marveč so zaradi slabe in preskromne prehrane telesno oslabljeni, hitro utrujeni in često tudi moralno propadajo. — Ali so pri takih otrocih možni dobri učni uspehi? Ali je možna sistematična vzgoja moralno zdravega, patriotsko požrtvovalno čutečega naraščaja? In če imamo že mnogo mladine, ki je prisiljena zaradi še vedno gospodujoče gospodarske stagnacije živeti v nezdravih razmerah. ki vplivajo kvarno na njen telesni in duševni razvoj, ne bi bilo prav, da se sedaj še povečujc število takih otrok z nezdravimi ukrepi. Vse navedeno nam daje povod, da se izrekamo proti monopolizaciji učbenikov, zvezkov in šolskih tiskovin. To storimo ne samo iz šolskih, praktičnih in didaktičnih razlogov, marveč tudi iz gospodarskih, socialnih in tudi pedagoških. Ako ne želimo propasti naroda, morarno podpirati zdravo rast otrok. To pa bo omogočeno samo tedaj, če bo tudi država z vsemi svojimi močmi podpirala čim večji razvoj in razmah privatnega gospodarstva in s tem večala zaposlitev onih, ki oskrbujejo družine.