Štev. 3. Na Dunaju, 35. januvari ja 1896. LetniU iaC. Velikonemška propaganda. Filistrom slovanskih narodov se niti ne sanja, kake cilje imajo naobraženci, mislitelji, politiki in diplomati v Veliki Nemčiji, in vendar bi jih moglo natanko znanje o velikonemški propagandi probuditi, pretresti, da bi popustili vsakdanje kratkovidno politikovanje! Kajti cilji, za katerimi streme velikonemški agitatorji, dostajejo se v prvi vrsti Slovanov, Slovanstva v obče, in ko bi se posrečilo propagandistom velikonemških idej, da bi dosegli samo desetino tega, kar imajo pred očmi, spravili bi vse male slovanske narode in velik del ruskega naroda pod politiški jarem povečane Velikonemčije in v okvir nemške kulture. A ta propaganda je zaresna, in Slovani je nikakor ne morejo prezirati lehkomiselno; kajti ona pridobiva čim daije veče riiase nemškega naroda za se, in če se diplomacija tudi skriva, naposled mora storiti, kar hoče narod, a znano je, da diplomacija je neodkrita, in Bismarck je za norca imel z različnimi izreki ves politiški svet. Kot velik diplomat omejil se je na to, kar je mogel doseči v svoj čas; drugo pa je prepustil nadaljnjemu razvoju, da dozori za cilje, ki jih je načrtal uže sam, ne glede nato, da niso zastarele poprejšnje tradicije. Avstro-ogerskim Slovanom so seveda najbolj znana stremljenja Nemcev naše monarhije, in tudi ti so toliko previdni, da le ob posebnih prilikah in posebnih razmerah našega cesarstva izjavljajo svoje relativno ože namere. Skupno pa so Nemci v pruski Nemčiji in v Avstro-Ogerski imeli priliko povdarjati svoja stremljenja sedaj, ko so praznovali 25 letnico, odkar se je v Verzalju razglasilo novo nemško ali protestantsko cesarstvo. Avstro-ogerski nemški nacijonalci so bez razlike proslavljali „Alldeutschland" ali mišljeno Združeno Nemčijo. Cesar Viljem II pa je povdarjal velikonemško geslo: „jeden narod, jedna država, j eden Bog!" Posebeje še priporočal, da naj nemški podaniki protestantskega cesarstva obračajo svojo posebno skrb na zunanje Nemce, torej Nemce, ki niso združeni še v politiški okvir pruske Velikonemčije, ali pa so raztreseni v večih ali manjših naselbinah raznih držav in celikov (kontinentov). Cesar Viljem ni s tem spodbujanjem nič posebnega naročil; kajti Velikonemčija šteje mnogo krepkih društev in družb, katerim svrha je, da nabirajo denar in vsakovrstne pomočke za zunanje Nemce, in med temi se osrečujejo s podporami zlasti avstro-ogerski Nemci. Bolj pomenljivo je povdarjanje gesla, da naj se čutijo Nemci za jeden narod, da naj poštevajo jedno državo in imajo jednega Boga. ♦ Iz tega bi mogli neprisiljeno izvajati, da Velikonemčija ne more trpeti poleg nemškega naroda nobenega drugega naroda. Če gledamo na silno in intenzivno ponemčevanje Poljakov, zlaga se s tem početjem geslo nemškega cesarja; Poljakom v Velikonemčiji pač ni usojeno dragega, kakor potopljenje v nemški narodnosti, in ista usoda čaka peščico še ostalih lužiških Srbov. Kar se dostaje pajedne nemške države, mislijo velikonemški propagandisti pred vsem na združenje avstro - ogerskih Nemcev, in vse, kar počenjajo Schónererijancí in pa nekoliko krotkejši, pa toliko številniši ostali nemški nacijonalci, meri v poslednjem cilju na tako združenje. V ta namen odobrujejo, da začasno še ostane duvalizem avstro-ogerski, in da bi šlo še hitreje, hočejo celó, naj se izloči Galicija iz tostranskih dežel, ker takim potom mislijo poprej ugnati tvrdovratne Čehe in razkosane in ošibljene Slovence. Avstrijski nemški nacijonalci delujejo dandanes s podvojeno močjo na to, da bi se združile dežele nekdanjega nemškega Bunda pod jedno in isto upravo. Oni pripravljajo pot veliko-nemškim propagandistom do Adrije in zato tolik hrup pri vsaki drobtini, katero vlove slovanski oportunisti in separatisti za velike žrtve. „Ohranjenje politiške in naci-jonalne posesti" dobiva v tej sveži še mnogo važnejši pomen, nego ga more dati program kake začasne „koalicije" v tostranskih deželah naše monarhije. Ni bilo raz-sajanje proti Celjskim utrakvističnim vsporednicam radi tega, ker bi se oslabila kaka nemška naselbina na Spodnjem Stirskem, temveč radi tega, ker se boje pre-prečenja zagvozde, ki se umetno stavlja med Slovane, v tem primeru med Slovence. S takimi naselbinami pripravljajo most do Adrije, ki ga razglašajo neizogibno potrebnim v načrtu velikonemške propagande. Radi ciljev te propagande, katere se zavedajo dobro ne le nemški nacijonalci, temveč tudi liberalci in nemški konservativci, je tolika tvrdovratnost nasproti slovanskim odlomkom. Cilji, dalekosežni cilji vzbujajo doslej neobičajen hrup, kedar gre za nacijonalna prava slovanskih narodnosti]'. Le v tej zvezi moremo pravilno soditi o hudih bojih, ki jih imajo slovanske stranke z nemškimi. Jedoako je z ital. Irre-dento na Primorskem, oziroma v Dalmaciji, da ne omenjamo Reke, kjer se prej ali poslej porodi jednako irre-dentsko stremljenje. Pri tem, da cesar Viljem naglaša za Velikonemco jednega Boga, mogli bi misliti, da po-števa izključno protestautizem, in najbrže nastopijo za katoličanstvo še hudi boji v Velikonemčiji; saj Bismarckov „Kulturkampf" je bil le prenagljen, ker pri velikih zmagah je bila za trenotek Bismarcka zapustila običajna politiška treznost. Katoliki slovanske krvi v naši državi pa bi mogli tudi izprevideti, za koga delajo, ko pobijajo — v soglasju z Bismarckovimi načrti — slovanskogrški obred, ki bi se po zgodovinskem pravu imel povrniti sedanjim katoliškim Slovanom naše monarhije. Unija z Rimom ne odgovarja velikonemški propagandi, in poljska šlahta deluje v smislu te propagande, da se protivi povratu kirilo-metodijskega obreda med zapaduimi Slovani. Plačilo za svoje zgodovinsko ruvanje uže dobiva vsaj v Nemčiji, samo da pri tem trpi poljski narod v svojih širših množicah. Prava bramba proti velikonemški propagandi po takem bi ne bila samo v zaščičenju katoličaustva, temveč v tem, da bi slovanski šibki narodi dobili kirilo-meto-dijsko cerkev v uniji z Rimom. Ako tega ne umejo avstro-ogerski državniki, naj premišljujejo velikonemško geslo, ki zahteva poleg jednega naroda in jedne države tudi jednega Boga. Iz tega bi mogli isti državniki sklepati, kaj se pravi naseljevati v okupovanih deželah ne le nemške kolonije, temveč zajedno tudi vstvarjati protestantske občine. Sicer j a se proti tej točki zagrešajo jako lehkomisleno tudi balkanske državice v obče. Pov-davjajo, da le na vstoku ima vera politiški pumen; a iz velikouemške propagande se vidi, da tudi protestantizem je politiškega pomena, in politiške cilje v smislu ekspan-zivnem imajo vsi tisti, ki slabe na Balkanu kirilo-meto-dijsko cerkev in s tem Sirijo katolicizem z rimskim obredom. No velikonemška propaganda meri še mnogo dalje, nego na avstro-ogerske Slovane; o teh misli, da jej ne morejo ujti, ker v Avstro-Ogerski skrbe za slabljenje slovanskih narodov, in ker sosebno rastejo nemške nacijo-nalne stranke raznih barev. Pogled velikonemškik pro-pagandistov se obrača pred vsem v Rusijo. Oni nemškim množicam dokazujejo, da sedanja Velikomčija ima sicer ime mogočne velevlasli, da pa za njo prinaša narod tolike žrtve, da jih ne bode mogel vzdrževati dolgo. Tudi da je naseljenje uže pregusto, zato da je treba zemljo nemško razširiti, in to pred vsem proti vstoku in jugo-vstoku, torej pred vsem proti Rusiji. Kakó mislijo velikonemški propagandisti, razkril je jeden agitatorjev s peresom sedaj celó v Dunajskem časopisu.*) Ta propagan-dist naravnost ščuva Velikonemčijo, naj se spravi v vojno proti Rusiji in hujska Nemce v obče k sovražtvu. On dokazuje, da oboroženje Velikonemčije ima smisel jedino proti ruski opasnosti, ker od Francije Nemčiji ne preti uikaba zaresna nevarnost. Če se je Bismarck dobrikal Rusiji, delal je to iz posebnih vzrokov kot diplomat, ne pa odkritosrčno. Ako Bismarck ni združil vseh Nemcev, pravi dalje, ni kriv on, temveč okolnosti, iu patrijot ni ta, ki se obrača radi tega proti Bismarcku, temveč tisti, ki kaže svoje mišljenje proti Rusiji; „kdor ne sovraži carstva, ne zasluži imena Nemca". . . „Ali je kitk Poljak, ki smrtno ne sovraži Rusije, ali se ni imelo isto so-vražtvo zasaditi v Nemčijo, hitro ko je postala Rusi ja nje neposrednja sosedinja?" Potem kaže na dve 'težavi, ki se stavljati nemški ekspanziji: politiška ločitev naroda v Velikonemee iu nemške Avstrijce ter mali narodi, katerih razmerje bi bilo treba določiti k bodoči Veliko-nemčiji". V istem smislu razpravljajo velikonemške cilje v velikonemških listih; razlika je ta, da pišejo v teh tu pa tam takó hudó, da se nemški nacijonalci boje take stavke pouatiskavati v avstrijskih listih. *) Glej „Zeit", 66. štev. od 11. jan. 1896. članek: „Woran erkennt man den deutschen Patrioten?" Tudi Madjari, ko bi ne bili slepi, bi se mogli kaj naučiti iz takega velikonemškega stremljenja; saj bi se morali spominjati, da je uže davno List (ekonomist) dokazoval potrebo, da Nemčija zasede zemlje sedanje Turčije; dosledno obseza tak program tudi sedanje Ogersko. No Madjari s pomočjo Židovstva pripravljajo pot gerrna-nizaciji, in Bismarck ni bez vzrokov povdarjal, da težišče v naši monarhiji je treba prenesti v Budimpešto. Tak6 se deluje tu in tam v smislu velikonemške propagande. Slovaui pa imajo stalnih vzrokov, da premišljujejo o svoji bodočnosti, iu kaj jih čaka od Pangermanije. Naj bi izprevideli, da separatizem je za nje poguben, a bez kulturnega orožja se ne ubrauijo niti tedaj, ko bi se bojevali z združenimi močmi; kulturno orožje pa mora biti tako, da podeli slovanskim narodom zares značaj posebne kulturne skupine. Le taka skupina podeli posebno moralno moč in tudi na zunaj pripomoč, da bi drugi narodi zaklicali: veto! ko bi zares prišlo do tega, da bi Veliko-nemčija hotela uresničevati svoje velike cilje, o kojih je rekel pokojni cesar Friderik, oče sedanjega cesarja, da so taki, kakoršue je imel Karol Veliki. Slovani imajo prvi iu največo dolžnost, da pazijo na velikonemško propagando. Zakon o „reviziji obrtnih in gospodarskih zadrug ter drugih društev". V 2. št. t. 1. smo prevedli in navedli tekst zakona, kakoršen je sprejela zbornica poslancev v svoji poslednji predbožični seji. Ko bi hoteli natanko pretresati vsak §. te zasnove in izvajati tudi samo najvažnejše posledice, nabralo bi se gradiva za celo brošuro. Ker nimamo za kaj takega prostora, in ker pa z druge strani je vendar silno važno, da obrtne in gospodarske zadruge, torej tudi slovenske posojilnice, ne zamude svoje dolžnosti, ki jo imajo izpolniti glede na ta zakon, kateri se bode najpreje za jeden mesec razpravljal v gospodski zbornici, omejimo se danes na usodne točke in povdarjamo, da zakon po tekstu, ki mu ga je dala zbornica poslancev, je opasen tu mišljenim zadrugam iu društvom s stališča gospodarstva, zadružne in društvene svobode, politiških in nacijonalnih interesov. Tak zakon bi provzročeval društvom stroške, ki bi naravnost paralizovali njih namen, bi omejil dosedanjo svobodo gospodarskih zadrug iu društev, bi napravljal take sitnosti pri njih upravi, da bi se rodoljubi naveličali stopati na čelo njih zvez, bi nadalje vsakodobnim vladam in njih podrejenim gosposkam dajal priliko, da bi po svojem sistemu pritiskale na razne stranke in narode, iu bi uaposled sosebno močnejšim narodom dajal moč, da bi uničevali ali vsaj silno zavirali razvoj zadrug in društev med šibkejšimi narodi, torej te trajno vzdrževali v svoji zavisnosti, česar ne morejo želeti prijatelji teh zadrug, in bi to ne bilo tudi v drž. interesu. Ta zakon pravi v §. 1, da revizija bi bila potrebna najmanj vsako drugo leto. Po besedi „najmanj" mogli bi soditi, da pregledba se utegne vršiti tudi vsako leto, vsakega pol ali celo četrt leta. Kdo naj to določuje ? Čiuitelj za tako določevanje tu ni naznačen, iu s tem je podana svoboda za vsakatero samovoljo. Zakaj najmanj vsako drugo leto? Kje je tu opravičena skrajna meja? Zakaj ni rečeno vsaj vsako 3. leto ? Tako bi mogla društva sama od sebe določevati, n. pr. vsako drugo leto, v tem ko je treba misliti po tekstu, da bodo pregledbe večkrat v teku dveh let. Vsako tretje leto bi imelo vsaj smisel v lem, da so vsako tretje leto nove volitve, in je torej vsaj možna izvolitev drugih oseb v načelništva in nadzorstva. V tem slučaju je cel6 primerno, da, predno odstopijo členi načelništva, dokažejo po reviziji, da je vse v redu, ker so drugače odgovorni za nepravilnosti. Ako je torej treba revizije, naj bi bila vsako tretje leto. Ostanimo pa pri določbi §. 1, da bi tudi vsako drugo leto revizorji pregledovali zadruge in društva, nakopalo bi to mnogo stroškov. Leta 1892 je bilo v cislitavskih deželah 2501 zadrug; ko bi stala revizija za vsako zadrugo le 15 gld., znašalo bi to 17.515 gld. A revizor utegne pri kaki zadrugi zamuditi se več dni j, in za zamujeni čas izračuni posebne stroške, kakor je rečeno v tekstu, §. 11. Isti zakon nadalje določuje, da bode imela vsaka dežela svojega, oziroma svoje revizorje, ako je v isti deželi 50, oziroma 20 zadrug. Drugače pa pride preglednik iz drugih dežel in v tem primeru bode njegova pot vsekakor draža. Glede na stroške pa še to, da po §. 5. bode imel načelnik zadružne zveze silno obilo posla, in ne bode mogel sam opravljati vsega bezplačno, če ni požrtvovalen bogataš, zajedno ne bo mogel niti opraviti vsega sam, temveč bode potreboval pisarjev, katere bode treba tudi plačevati. Za zadruge in društva, katera se ne pridružijo ali se nočejo pridružiti kaki zvezi, bode po tem zakonu trgovsko sodišče ali pol. okr. glavarstvo določevalo revizorje, ko je treba pregledavati vsa društva. Kdo bode plačeval uradnike? Bezplačno pač ne bodo delali. — Ker bode treba v pokritje stroškov vsaki zavezini zadrugi donašati posebne pristojbine, ne trdimo preveč, ako sodimo, da bode po novem revizijskem zakonu imela po 50 gld. stroškov, in to bi znašalo vsako drugo leto 125.050 gld. Vsled povečanih stroškov dolžne bodo zadruge in društva povišati obresti, oziroma (v konsumnih društvih) podražati blago. S tem pa se paralizuje namen takih društev, katera se snujejo za olajšanje kredita in znižanje cene blagu. Zadruge, vklenene v tak zakon, bi mogle stroške zmagovati jedino po tem, ko bi se jim zagotovil kredit za nizke odstotke (n. pr. 3'/,%) pri avstro-ogerski banki. Zato bi morali zastopniki pri obnovljenju pogodbe z banko zahtevati, da bi se vložil v bančni štatut jeden paragraf, po katerem bi bila dolžna banka vsak čas dajati primeren kredit dobro ustrojenim zadrugam. Pri tem bi morala seveda ostati dosedanja svoboda zadrugam. Doslej so bile obrtne in gospodarske zadruge popolnoma svobodne, in je zadružni zakon od 9. aprila 1873. še jediui ostanek, ki zagotavlja svobodo vsaj takim društvom. Sedanji revizijski zakon pa hoče to svobodo skrčiti gospodarskim zadrugam in društvom s tem, da po §. 2. postavlja zadružne zveze v meje zakona o društvenem pravu od dne 15. nov. 1867. Zveze teh zadrug bi torej spadale pod nadzorstvo politiške gosposke. In zakaj to? Ali zadruge in društva izpremenijo svoj značaj, stopivša v zvezo vendar le radi skupnih gospodarskih, torej vedno istih materijalnih interesov? V dosedanjih zvezah so se njih zastopniki blagohotno posovetovali o tem, kar bi bilo bolje, in kar bi bilo treba odstraniti, in če so se razgovarjali tudi javno, vladala je ljubezen do stvari. Kako bode pa odslej? Ali bodo pri nadzorstvu vladnih zastopnikov mogli bez pomislekov izjavljati svoje mnenje? Kajti prijatelj uoče slabosti društva obešati na veliki zvon, ker bi škodovalo jedino društvu. Napake se naznanjajo, da bi se pomagalo, ne pa uničevalo, kar pa se lehko pripeti v preveliki gorečnosti. V nacijonalnem pogledu je drugi odstavek §. 3.jako opasen. Ta odstavek zahteva, da za zvezo je potreba vsaj 50 zadrug ali društev; ako jih v pojedini koronoviui ni toliko, mora jih biti pa vsaj 20. Zakon tukaj ne loči po narodnostih, temveč le po koronovinah. V pomešanih majhnih ali nerazvitih deželah bode treba torej sestavljati jedno in isto zvezo iz zadrug in društev, pripadajočih dvema ali več narodnosti«], ako ne bode štela zveza 20 družtev iste narodnosti, in še za ta slučaj ni čisto nič določenega v zakonu. Po takem utegne revizor pripadati drugi narodnosti, in to je vsekakor za pravilno razvijanje zadrug kvarljivo, in se utegnejo nacijonalna nasprotja večati tudi s te strani. Za noben narod ni ta določba toliko neugodna, kakor «a slovenski, ker razpada pod šest dežel in dva namestnika ter dva deželna predsednika. Ker so Raifeisenove blagajuice izvzete iz tega zakoua, mogli bi kranjski, štirski in koroški Slovenci kazati na zadostno (20) število posojilnic (in konsumnih društev), a ker je v teh deželah tudi zadrug v nemških rokah, bi po zakonu seštevali zadruge obeh narodnostij, in verojetno je, da bi Slovenci ne dobili revizorja svojega rodu. Na Primorskem pa bi slovenske in hrvatske zadruge tak6 ali tako združevali v zvezo z italijanskimi. Kje je v vseh teh deželah tisti nacijonalni mir, da bi ue nastali prepiri tudi pri zadružnih zvezah? Če premišljujemo naposled, kaj prav za prav doseže revizija po tem zakonu, odgovoriti smo dolžni, da čisto nič; kajti revizor gleda le fia to, kar se je uže izvršilo; ou zabeležuje, kak6 so postopali, ne prihaja pa v čas, ko bi bilo treba spraviti kako zadrugo na pravo pot. Revizor konstatuje samo formalne napake, ne pa dejanskih. Društva prideje v nevarnost pa radi lehkomislenega dajanja kredita, ne pa toliko radi formalnih napak. Tukaj bi bila potrebna remedura. Revizija ne izVršuje torej tiste zadače, katero je dolžno opravljati nadzorstvo. Revizija bode moralno iz-podkopavala nadzorstvo, ne 'da bi nadomeščala dolžnosti poslednjega, kajti nadzorniki ne bodo več s toliko natančnostjo pregledovali, ker se bodo opirali na revizorja. Venec vsemu pa postavlja ta zakon s tem, da uničuje. §. 90 zadružnega zakona od 9. apr. 1873, ne da bi le črkico navedel o tem. §. 90 zadr. zakona se glasi: „Glede na obrtne in gospodarske zadruge, zasnovane v smislu tega (zadružnega) zakona društveni zakon od dne 26. nov. 1852 (Drž. z. 1. Nr. 25b), nima veljave. Dosledno so ta društva popolnoma samoupravna, ker so izrecno izvzeta izpod nadzorstva politiškega. Revizijski zakon je po takem tudi v formalnem pogledu nedostaten in zagrešen; kajti, ako so posamične zadruge osvobojeue od navedenega društvenega zakona, morajo biti oproščene tudi njih zveze. Gospodska zbornica ne more revizijskega zakona sprejeti uže samo radi tega formalnega pregreška, tudi ko bi ne bil reakcijonaren in škodljiv na druge strani. Tak revizijski zakon bi v resnici pokopal sedanje gospodarske in obrtne zadruge, ker ni sposoben, da bi konsolidoval zadruge, temveč jim škodoval, in se tako postavlja na stran njih nasprotnikov. Nemški liberalci so si po svojem kopitu ustrojili ta zakon, in tudi iz tega je razvidno, kak je liberalizem te gospode. Obžalujemo pa odkrito, da so Mladočehi prezrli važnost takega zakona, in so tako zanemarili veliko dolžnost, ki jo imajo, na silno razvita gospodarska društva češkega naroda. Ni se našel nijeden človek, ki bi se bil oglasil za jediuo avtonomijo, ki je pri teh zadrugah. Naj bi gospodska zboruica popravila, kar je zagrešila zbornica poslancev, naj ta načrt zavrne v zbornico poslancev, oziroma izroči ministru pravosodja, kateri se sedaj bavi z reformo zadružnega zakona, kamor spadajo te določbe, a zato je treba, da se karnemudomana noge postavijo načelništva gospodarskih zadrug in društev vseh dežel in vseh narodov, katerim je avtonomija sveta, kajti opasnost in nujnost je velika. ---- Iz državnega zbora. (Konec.) Posl. Romančuk je zagovarjal malorusko deputacijo in razpravljal zlasti o izseljevanju galiških kmetov. Priporočal je vladi, da zasnuje po zgledu Angleške centralni zavod, ki naj zbira statistične podatke o izseljevanju, izdaje potrebne poučne brošure, navode za sajenje najvažnejših rastlin v prekmorskih deželah i. t. d. Izmed Slovencev se je oglasil posl. dr. Gregorec. Govoreč o pogodbi z Madjari, izjavil je, da se on ne protivi pogodbi sami, ampak samo taki pogodbi, kakoršna je sedaj. Prebivalstvo Ogerske je narastlo v zadnjih 10 letih na 18 milij., drž. dohodki od 112 mil. na 500 mil. Nikdor torej ne more zahtevati, da bi pri teh izpremenjenih razmerah tostranska polovina ostala pri dosedanjih bremenih za skupnost. A tudi trgovinska in carinska pogodba se mora izpremeniti in odpraviti vinska klavzula, katero so si želeli samo Madjari. Principijalno pa on uže radi tega ne zahteva odstranjenja dosedanjega drž. razmerja napram Ogerski, ker je kongres tlačenih slov. narodov na Ogerskem sam izjavil slovesno, da so tlačene ogerske narodnosti še nadalje za nezavisnost ogerske države. Izjava minist. predsednika napram Jugoslovanom je govornika iznenadila. Od Badenija nimajo Slovenci ničesar pričakovati, kajti če on primerja njegovo politiko napram Slovencem s postopanjem proti Malorusom, potem govoré številke iz Galicije jasno o blagonaklonjenosti, katero smemo pričakovati od njega Slovenci. Poljaki štejejo 3,000.000 mil. duš in ravno toliko Malorusi. Kljubu temu pa imajo Poljaki 55 in Malorusi samo 7 poslancev. Poljaki imajo dvoje vseučilišč in 25 poljskih srednjih šol, Malorusi pa dve gimnaziji in vzporednice v Kolomeji. Če pripisuje Ba-deni to ogromno diferencijo manjšej kulturnej sposobnosti Malorusov, potem se mu Slovenci za take laskave poklone zahvaljujejo. Ravno frekventacija najmlajše slov. gimnazije Celjske kaže o jako krepkem teženju Slovencev po izobrazbi. — Slovenci niso nikdar stavili utopistiških zahtev, razun če smatra minist. predsednik takimi zahteve, da se tisoču slov. otrok v Trstu in Gorici odpré slov. šola. Tudi zahteva zasnova vseuč. stolice za slov. jezik v Gradcu ni utopistiška, saj je ista v prošlosti uže obstajala. Oe pa pravi Badeni, da ne izpolni takih zahtev, ki provokujejo druge, potem Slovenci dobé samo to, kar odobré Nemci in Italijani. Kaj pa ti uže smatrajo izzivanjem, to je Slovencem dobro znano. Ustanovitev šolskih vrtov ter šol za slov. otroke ob svojih troških so za nje provokacija. C.idno je, da govori min. predsednik samo pri Jugoslovanih o provokacijah, saj ravno nemški liberalci največ izzivajo, y Menger je predlagal, naj se preloži Celjska gimnazija, Ba-reuther celó, da se popolnoma odpravi, prejšnjega pravičnega štajerskega dež. šolskega nadzornika so nadomestili s srditim sovražnikom slov. naroda. V dež. odboru štajerskem ni niti jednega Slovenca, tako da so bili slov. poslanci moralno prisiljeni izstopiti iz dež. zbora. Kaj je neki „Schulverein" ali „Siidmark" drugega nego drzno izzivanje? V Poreškem dež. zboru niso smeli hrvatski poslanci niti jedne hrvatske besede izpregovoriti, da jih niso zasramovali Italijani, istotako se godi tudi v Tržaškem dež. zboru. Dosedanji zastopniki vlade v Celovcu, Ljubljani in Trstu se morajo umakniti boljšim možem, šele potem bodo mogli imeti Slovenci zaupanje v sedanji kabinet. — Posl. Va-šaty bavil se je v svojem stvarnem govoru s projekti finančnega ministra. Sedanji proračun je sicer aktiven, a ni zdrav, in sicer zato ne, ker niso preostanki rastli v razmerju s položenjem davkoplačevalcev. Državne blagajne se polnijo, davkoplačevalec pa obubožava. Prejšnji finančni minister je vsaj omenil kmetijsko krizo, povdarjal žalostno položenje rokodelcev, sedanji fin. minister pa je slabe strani proračuna popolnoma zamolčal. Fin. minister sicer pričakuje mnogo od davka na pivo in užigalice, toda more se mu isto prigoditi, kakor Plenerjevemu projektu o monopolu žganja. Od nove davčne preosnove zahteva gevornik, da gre lestvica pri dohodarini vsaj do 10°/o, da se obdačijo divi-dende, dohodki in tantieme upravnih sovetnikov pri avstro-ogerski banki, preostanki pa bi se morali po gotovem pravičnem razmerju razdeliti med posamične koronovine. Zlasti pa bi bil moral dati finančni minister popolnoma natančna pojasnila glede mrtvega denarja, nahajajočega se v drž. blagajnah. Kljubu temu da je v blagajnah 200 mil. denarja, vendar raste proračun leto za letom. Plener je vsaj rekel, da mora proračun povišati radi reorganizacije vojske, sedanji minister pa o tem ničesar ne omenja. Seveda se stvar od istega časa ni izpremenila. Avstrija potrebuje denarja, da si ohrani svoj, Rusiji nasprotni vpliv na Balkanu. Mnogo bplje bi bilo, da se Avstrija približa Rusiji, potem bi se no bilo treba bati vojne, in svoje drž. imetje bi mogli koristnejše porabiti. Pri postavki „donesek k stroškom za skupne stvari" imel je dr. Lueger dolg govor, ki je bil naperjen proti Madjarom in sedanji pogodbi. Iz madjarskih listov je dokazal, kako nesramno in poniževalno se v ogerskem drž. zboru govori o Avstriji in cesarju, v tem ko pri nas ni dovoljena niti odkrita in poštena opozicija proti vladajočemu sistemu. Odločno je za t6, da se odpove dosedanja pogodba. Na to je s številkami pojasnil ogromno škodo, katero trpi Avstrija vsled neugodne pogodbe samo radi tega, da se vzdrži duvalizem, ki je Avstriji le v pogubo. Zato apeluje na vse državnozborske stranke, naj glasujejo proti krivični pogodbi. Nobeden Nemec ne more glasovati za njo, če vidi, kako bezobzirno madjarizujejo na Ogerskem nemške otroke, toliko manj Slovan, katerega najhujše zatirajo, tudi veleposestniki ne morejo biti za obnovitev pogodbe, ker mora nastopanje Madjarov užaliti njih ponos. Na Ogerskem ne vladajo več pravi Madjari, ki bi bili gotovo boljši, tam vladajo pomadjarjeni Židje, ki nevsmiljeno postopajo proti Slovakom, Srbom, Hrvatom in Romunom. Madjarski vpliv in postopanje Madjarov proti imenovanim narodom je največ krivo, da Avstrija ne živi v zaželenih prijaznih razmerah s sosednjimi državami, da nima pravega vpliva na jugn. Ogerska je bogata dežela, ona nima tako ubogih krajev, kakor je pri nas Galicija, Istrija, Dalmacija i. t. d. Vsled tega ne sme Avstrija več sprejeti uslovij, ki so za njo sramota in prevara. Iz deželnih zborov. (Dalje.) KRANJSKI. Na predlog posl. Hribarja se je odpisalo „Glasbeni Matici" posojilo 4800 gld. Na predlog posl. dr. Papeža sklenil se je nakup 100 izvodov letnika 1895. Knjižnice za mladino. Deželni zaklad za 1894. Proračun odobren je bil z ne-dostatkom 304.563 gld., ta pokrit z delnim zneskom blagajniške imovine 14.346 gld. 34 kr. (ta imovina znašala je pričetkom 1894.: 50.837 gld. 30 kr., od katere se je vzel omenjeni znesek), potem z dohodki, ki so bili proti proračunu veči za 41.142 gld. 591/s kr., s skupilom za prodane obveznice kamniške železnice 35.000 gld., posojilom kranjske hranilnice 51.000 gld. Še preostali nedostatek 15.431 gld. 181/, kr. je pokrit deloma z zneskom 10.100 gld., naloženim v kranjski hranilnici, deloma z blagajniško iojovino. 16. jan. Posl. Klun poroča o normalnošolskem zakladu. Potrebščine bo 359.775 gl., pokritja 23.279 gl. — Posl. Schaffer je izjavil, da bodo nemški poslanci glasovali za proračun, ter povdarja potrebo novega poslopja za višo gimnazijo Ljublj. — Dež. preds. Hein pravi, da se n.ijbrže uže letos prične z zgradbo. TRŽAŠKO. Posl. Spadoni predlagal je izjavo simpatije za italijanske vojake v Afriki, katerim želi zbor zmago. Dež. glavar zavrnil je predlog, galerija pa vprizorila je demonstracijo in kričala: „Evviva Baratieri! Evviva Galliano." ISTRSKI. 15. jan. Posl. Trinajstič se je pritožil, da se hrvatski govori ne vsprejemajo v zapisnik. Večina govornika večkrat moti, in naposled mu je glavar vzel besedo, Vladni zastopnik želi, da se zapiše v zapisniku prve seje, da je namestnik pozdravil zbor v laščini in hrvaščini. — Posl. Mandic se je pritožil proti netočnosti telegrafičnih poročil. '— Posl. Constantini interpeluje zaradi rabe italijanščine kot jedinega sodnega jezika in zaradi neke rešitve; laške vloge na tretjo instancijo samo v slovanskem in nemškem jeziku, — na pravosodnega ministra. Hrvatskega stenografa pripeljal je s seboj namestnik Rinaldini uže k prvi seji istrskega dež. zbora; a predsednik odkazal mu je mesto na galeriji. Torej stenograf, odposlan na ukaz Dunajske vlade, nima prostora pri mizi poročevalcev ital. listov. Seja 17. jan. bila je burna. Mandič zahteval je popravo zapisnika, a predsednik ni mu ustregel. Laginja ni hotel storiti italijanski obljube, vsled česar razburjenost v zbornici in na galeriji. Dr. Trinajstič govoril je proti podpori učitelju Maligoju; Vidulič interpeloval radi šole na SuSku, Trinajstič radi izterjavanja davkov. Mandič zagovarjal je prošnjo učiteljev, podpisal ga Kompare, protivila se Gambini in Constantini, strastno napadajoča učitelje po deželi'; Spinčič jih branil proti njima. V razgovoru o napadu na poslance vskliknil je Vergottini: „Kje drugod bi Vas bili ubili"! Posl. dr. Laginja nasovetuje, deželni odbor naj pri vladi deluje na to, da se zakonito na novo organizujejo v Istriji mestne občine, tako da se iz n jih po možnosti store po narodnosti obmejene občine. Deželni glavar tega v teku debate stavljenega predloga ni hotel dati na razgovor, ker ni bil stavljen v „občevalnem jeziku" deželnega zbora. GORIŠKI. Interpelacija poslan, dr. Rojca in tov. na ministra za bogočastje in uk, ker se mu še ni vročila rešitev pritožbe proti uporabi vojašnice v Podturnu za slov. ljudsko šolo, —• katero rabi za pritožbo na upravno sodišče. — Interpelacija posl. dr. Tume in tov. na naučnega ministra zaradi slovenske ljudske šole v Gorici, ker se po naročilu namestnika všolajo učenci v različne okoličanske jedno- in dvorazrednice, kamor jim ni do 4 km. pota, da bi tako vzdržal kasarno v učne namene. — Interpelacija posl. Klančiča in tov. na naučnega ministra zaradi sloven. ljudske"šole v Gorici, ker mesto noče izpolnjevati zakonite dolžnosti za šolski pouk, in bi 480 slov. otrok ostalo brez šole, ako bi roditelji ne plačevali šole iz svojega žepa. — Interpelacija posl. Berbuča in tov. na finančno ministerstvo zaradi razlike razrednih tarifov za zemljišča to- in onstran Hublja v Vipavski dolini, ki so na Goriškem v primeri s Kranjskim previsoki in za posestnike neznosni. ŠTAJERSKI. Opravilnik za deželni zbor štajerski določa, da, ako se član kakega odseka ne udeleži treh zaporednih sej, ne da bi se opravičil zadostno, voli se drug poslanec v dotični odsek. Ker slovenski poslanci nočejo vstopiti v deželni zbor, postopalo se je proti njim v smislu te določbe. ČEŠKI. Seja češkega dež. zbora 12. jan. bila je toliko znamenita, da moramo dopolniti kratko poročilo v zadnj štev. „SI. Sveta" z nekaterimi podrobnostmi. Posl. ar. He-rold utemeljeval je svoj predlog, naj se odpošlje vladarju adresa glede državnopravnega stališča kraljevine Češke; zatrjeval, da to ni politična demonstracija niti izjava posamične stranke, temveč dolžnost do domovine in države. On opisuje zgodovinski razvoj dežel kraljevine Češke pred in za letom 1526. in dokazuje, da je Češka tvarjala od nekdaj samostojno češko državo, ki seje vladala po lastnih ustavnih naredbah. V bitki na Beli Gori ni se odločilo o samostojnosti češke dežele, temveč le o ponižanju upravnih stanov. Bil je to boj med vladarjem in privilegiji stanov, le ti so propali, ne pa češko državno pravo. Seveda se je potem izdala „die vernewerte Landesordnung", a tudi ta ni državnega prava uničila. Dokler so bili češki kralji za-jedno nemški cesarji, bila jim je Praga za stolico do Matije, in ako bi se to godilo do danes, gotovo bi se pro-t¡ vil i zastopniki drugih delov naše države, da spadajo k Češki zato, ker ondi slučajno stoluje njih vladar. Dasi so se vsled združitve več dežel pod jednim skupnim vladaijem pojavili razni skupni interesi, za reprezentacijo vendar do 1804. nikdor drug nego češki kralj ni mogel zastopati kraljevine Češke. Govornik razpravlja pragmatično sankcijo, ki je merila na koristi raznih dežel in pa dinastije ter določala nedotekljivost monarhije in nasledstvo dinastije; a priznala je tudi izvestnim permanentnim zastopstvom pravico, razpravljati o koristi celote, ter biti poprašanim od vladarja za njihovo mnenje. Centralizatorji skušali so sicer s Kromerižkim ustavnim predlogom, z oktoberskim diplomom in februvarskim patentom ustanoviti novo državo, a pozabili na nje ime in so dokazali, da bajé priznana Cislitavija nima prava, protiviti se pragmatični sankciji. O tej v ustavi ni govora, ker je ustava uravnala razmere na umeten način. Govornik cituje nemške učenjake državnopravnike, ki so Avstrijo smatrali za celoto, katere deli so samostojni in le v osebi vladarjevi združeni. Ko se je 1815. osnovala nemška zveza, bila je samostojnost dežel kot uslovje, in avstrijski cesar pristopil je zvezi le kot češki kralj in kot gospodar dežel avstrijskega doma. Tudi Friderik II. zahteval je izrecno priznanje čeških stanov za ločitev Silezije. Govornik nadalje omenja kot napako, da so češki politiki udeleževali se centralnega parlamenta, in da jim je bil oktoberski diplom vir češke državnopravne politike, ker v oktob. diplomu je uže kal o duvalizmu in centralizmu. A tudi sedaj se ni suvereniteta češke države rušila; najmanj z dovoljenjem deželnega zbora. Predlagatelji mislijo, najpreje naj se stvori podstava državnemu obstanku dežel češke korone, in potem naj se z Nemci razpravlja o sporazumljenju. Denarni, gospodarski in kulturni interesi domovine bili bi bolje obskrbovani, ako bi odločevali o njih sami v deželnem zboru. Češka mora dolgove delati kljubu svojemu bogatstvu, ker mora žrtvovati svoje pomočke za upravo centralistiške države, ki je draga, ker rabi veliko vojaško in uradniško silo. Nemški sodeželani so nasprotniki češkega državnega prava, ker se ga boje! Čudno je, da je baš nemška narodnost, ki je bila in je tudi sedaj uže izredno federalistična, protivi federalizmu v naši državi. Uprav narodnostni moment jim brani, da bi se ločili od drugih Nemcev v državi. A ustanovitev češkega državnega prava donesla bi Nemcem le dobiček, ker bi se Čehi tako pogodili ž njimi, da ne bi bili več zavisni od milosti velikega posestva in priznanja uradnikov. Govornik sramoval bi se, ako bi bil Nemec, priznati, da se boji Čehov, zlasti z ozirom na one rojake, kojih cesar zapoveduje, kaj se ima zgoditi v južni Afriki. V tem ko narodnostni in politični boji slabe obe stranki pri nas, povzdiguje se druga polovica države izredno — na naše troške. — Govornik naposled nasovetuje, da se predlog izroči komisiji 24 članov, za katero naj vsaka kurija voli 8 članov. Posl. baron Scharschmid je proti adresi, za katero sedaj ni nobenega povoda. Tudi po njegovem mnenju zavira debata o tem deželni zbor v vspešuem delovanju. Na-sprotstva med obema narodnostima bi se le poostrila in skupno vspešno delovanje na gospodarskem polju otežilo ali pa celo onemogočilo. Posl. Bareuther pravi, da uslovje za adreso bi bila poprešnja pogajanja obeh narodov po svojih odposlancih. Dokler smo sami nejedini, ne more veljati adresa na korono kot izraz mišljenja in želja obeh narodnostij. Cehi sami označili so v drž. zboru češko državno pravo kot okvir bez vsebine. — Posl. Iro ni razumel dr. Herolda, ker ne zna češki; zato stavi samostojni, nasprotni predlog o nezavisnosti Hebskega okraja in zopetno uvedenje nemških zaveznih držav pod nemško upravo. Posl. P. Opitz je proti vsakemu političnemu prepiru in želi mir in spravo obeh narodnostij; ker bi predlog tega ne pospeševal, je proti njemu. Pri glasovanju je Heroldov predlog propal, grofa Palffy-ja predlog, da se naj v komisijo voli od vsake ku-rije po 4, od vse zbornice 12 članov, pa bil je sprejet. Poslanec Adamek in tovariši predlagali so ustanovo fonda v podporo male obrti povodom cesarjevega jubileja v znesku 500.000 gld. — Posl. Breznovsky in tov. inter-pelovali so namestnika o varovanju jezikovne ravnoprav-nosti v Reichenberžkem obrtnijskem muzeju. 21. jan. Grof A. Schonborn predlaga obligatorično vedenje pouka obeh deželnih jezikov v srednjih šolah; pri tem ozira se na jednak moravski zakon'; na dr. Pacakov predlog o narodnostnem zakonu in na prof. Celakovskega predlog za manjšinske šole v meševitih okrajih; na zakon za Tirole in Dalmacijo. — Dr. Schlesinger je proti prisiljeni uvedbi pouka v drugem dež. jeziku ter priporoča fakultativne jezikovne kurze na srednjih in velikih šolah. Proti predlogu so tudi dr. Engel, dr. Baxa, dr. Bareuther in dr. Lippert. — Dr. Pacak in tov, predložili so „narodnostni zakon", v katerem so določbe o jezikovnih razmerah pri sodiščih in politiških oblastih; pri občinskih in. okrajnih oblastih in deželnem odboru, ter v šolah. Oba jezika sta povsem jednakopravna. Vsaka vloga mora se v vseh instancijah reševati v istem jeziku, v katerem je bila vložena; zato mora vsak državni in deželni uradnik biti zmožen obeh jezikov. Za dobo petih let uvel bi se v dosego tega provizorij. Poslovni jezik občin določajo si te same. Pri dež. odboru sta oba jezika ravnopravna. V šolah sme biti le jeden poučni jezik; v ljudskih šolah ne sme se drugi niti neobligatno poučavati. Obligatni pouk v drugem dež. jeziku v srednjih šolah je nedopusten. Drž. in dež. uradniki morajo pred nameščenjem dokazati s spričevali, in pri defi-nitivnem nameščenju z izpitom znanje obeh deželnih jezikov. MORAVSKI. V moravskem dež. zboru stavili so Čehi predlog, da se osnuje posebno češko vseučilišče za Moravsko ter uvede jezikovna ravnopravnost na tehniški šoli v Brnu. Z vso odločnostjo nasprotujejo jim Nemci, hoteči ustanovili novo nemško univerzo. Tudi katoliška češka stranka podpira v tem Nemce! In vendar se je češko-moravski katoliški shod izrekel za osnovo češkega vseučilišča na Moravskem. Bar. Pražak povdarja nepravičeno razmerje med češkimi in nemškimi srednjimi šolami; posl. Tuček predlaga resolucijo, naj se pozove deželni odbor, da stopi v dogovor s korporacijami, ki vzdržujejo privatne češke šole, zaradi spremembe v deželne; kar se odkloni. 18. jan. Grof L. Belcredi nasovetoval je v imenu šolskega odseka dovolitev letne podpore 1200 zl. vrtnarski šoli v Lodnicah z resolucijo, da se naj tudi češkim slušateljem omogoči pouk. SILEZIJA. O eksodusu slovanskih poslancev iz silež-kega deželnega zbora 13. jan. Pri prvem čitanju namer-janih pravil drž. zemljiškega kreditnega zavoda nasovetoval je referent volitev odseka 8 članov, posl. dr. Stratil pa 9 članov, katerih 3 naj bi pripadli Čehom in Poljakom; to je opravičena terjatev, ker oni zastopajo večino prebivalstva. Ako katerega teh volijo Nemci, ne pogajajo se z nasprotno stranko, temveč komandujejo pri glasovanju dotič-nika, kakor bi bili v prisilnici, a ne v parlamentu. Nemški poslanci sklenili so, da bodo pač volili 9 članov v komisijo, a z manjšino se nočejo pogajati. Posl. dr. Michejda naj volijo po kurijah. Dasi imajo Slovani v kuriji kmetskih občin večino, volili bodo poleg dveh svojih tudi jeduega nasprotnika. Nastala je velika razburjenost. Dež. glavar grof Larisch naznani, da je volitev zavržena. Oddanih bilo je 15 glasovnic. Ker je absolutna večina 16, je volitev neveljavna. Dež. glavar pa je pozval svojce, naj se izrečejo o veljavnosti volitve, in teh 15 poslancev jo je potrdilo. Slovani protestujejo; dež. gla,var čita imena izvoljencev, med njimi sta dr. Stratil in dr. Michejda, ki pasta izjavila, da nočeta nobene milosti ter odklonita volitev, na kar Čehi in Poljaki ostavijo zbornico. Dasi je bilo ostalo le 13 poslancev, in je bil dež. zbor nesklepčen, vendar so nadalje obravnavali. Šele pozneje posrečilo se je dež. glavarju, zbobnati potrebno število 16 poslancev; tedaj proglasil je sklepčnost, a popreje so vsejedno obravnavali in sklepali! To je pravica in jednakopravnost nemških liberalcev, kjer so v večini. —• 14. jan. bila sta oba poslanca zopet voljena v odsek in sprejela mandat, ko je izjavil dr. Menger v imenu večine, da se bo tej vedno pri volitvah v odseke prepuščalo primerno zastopstvo. GALIŠKI. 15. jan. V bančnem odseku nasovetoval je posl. dr. Eapoport za zboljšanje kmetijskih kreditnih odnošajev v Galiciji ustanovo deželne hranilnice s poddruž-nicami v vseh okrajih. „Dilo" označuje kot pomembno, da je gališki deželni odbor na malorusko interpelacijo posl. Ostapčuka odgovoril v ruskem jeziku, ker je bilo doslej običajno, da se je to storilo le v poljščini. Šele letos popustila se je 30 letna navada. Zasluga gre ruskemu članu dež. odbora, dr. Šavčaku. GAZELA. Grobišče temno vzore moje žarne krije, Le ena zvezda lepše kot kedaj mi sije, To je ljubav za narod moj in domovino, Srcé le zánju moje v ognju svetem bije. In plamen ta moči slabotne mi podvaja Kot moč, iz ktere se rodé mi melodije... Blažilna je ljubav za narod, domovino Nalik akordu iz nebeške harmonije. — o Ba. LOVOR. (Priča.) U tren se okolicom raznio glas, da je užasni krvopija Svevlad oborio gradič Primor, a na taj glas prepali se dobri seljaci i seljanke mjestanca Ohoja, što si kupalo milotno lice u sinjemu moru. — Sto cemo? — pitali se selom. Da mu se poklonimo? Da metnemo glavu pod njegov jaram? Al jao tad našoj djeei, avaj našim biednim kče-rima — zakukaše ljudi. — Predat se?! Nikad! -— zagrmi mladic sin, seoskog kneza, rek bi diete jošte. Nasmijalo mu se možda dvadeseto proljeée, a več mu oko sjevalo junaštvom i svetim plamenom slobode. — Nikad! — grmnu opet —; stao kupiti pobornike, da očuva rodni kraj. I svi pristaše odlučno uz njega i grmnuše: — Lovore, vodi nas u smrt, al ne čemo ropstva. — Bračo — odvrati im on — čvrsta vam vjera, da neče njegovo oko ugledati nikad ovo sinje nam more. ...... Spustila se večer. Iz daleka dopirao več topot konja. Grozna, sotonska bojna pjesma Svevladove vojske orila se u mraku. Lovor zastrepi, al u čas se snadje, pozove na stranu najvjernijeg pobratima te mu reče: — Sokole, slaba je naša četa proti močnoj sili krvopije, stog ja idem (i reče mu neš'o potiho). Ti pokupi našu tnalu i junačku četu i podji na obližnji brieg. Kad začuješ metež u Svevladovoj vojsci, udari smjelo. S bogom za viek, i poljubi ga u čelo..... .....Kroz noč, kroz emu noč dopire zdvojni uzklik: — Ubiše Svevlada, ubiše nam kralja, ulovi ubojicu. Za bježečom sjenom dalo se nekoliko haramija u potjeru, dok j'inaoka seoska četa udari izne-nada na krvopijsku vojsku. Nasta metež, buka, pobuna — — u to Več dolaze u pomoč čete iz obližnjih gradova. U zoru je silnička vojska hametom potučena. Nad morem umire lagano spasitelj domovine. Lovor, koj je rinuo ubojiti nož u srce Svevladovo. Iz stotinu mu rana krv curi, al oko mu se isto ljupko smije, jer neče Svevlad ugledati to divno sinje more nikada, jer je njegov narod spašen ..... .....Na tihom proplanku, gdje je umro mladi junak kraj sinjega mora, podiglo se viek zeleno stablo. Ljudi ga proz vaše Lovorom. I danas ga vila plete u zelene vience, da okiti s njime pjesnike, junake i pobornike za dom i slobodu. R. Kat.alinic Jeretov. --^ssszr——-— Nekaj za Pust. Kada bi, kot učiteljica in ženska, odgovorila nekemu g. „Gorjancu" v „Učiteljskem Tovarišu", št. I. 1. 1896. Domišljavost je stalna spremljevalka — nevednosti, borniranosti; na tej pa akutno boleha omenjeni g. Gorjanec. . . Strašno ga boli, da si je g. Kosec dovolil omeniti v svoji noveli „Sama svoja" (pri-občeiii „Lj. Zv." 1895) tudi dva učitelja nerodneža, katera iz dolgega časa „fižolkata" in igrata za užigalice . . Joj, joj, kolika žalitev! — „Nehvaležnost je plačilo sveta". Koliko se trudimo mi, ubogi učitelji in učiteljice, s koliko skrbjo odgajamo nadobudno mladino; v zahvalo nas pa celó v slovstvu ovekovečujejo kot „nerodneže", „neokretneže", — „stare device".. . Svet, svet, kako si ti zloben! Pač je g. Gorjanec grozen nevednež v svetovnem in celo slovenskem slovstvu, sicer bi ne pisaril tako najivnih lamentacij. Naj mu le postrežem s citati o „Zmuznetu" v „Desetem bratu". „Za vso družbo pa je repil dolgi učitelj Zmuzne, kteri je sam sebi tovarševal, ker je iz žalostne skušnje vedel, da se ne more nikjer v pogovor mešati". XII. pogl.. . . „O šolmoštru Zmuznetu, ki je na zadnjem koncu mize zraven domačega sina sedel, ne vemo druzega povedati, kakor da je bil dolg koščen mož, in mu ni bilo veliko na mari za razgovor, temuč bil je ves živ in mrtev na slastne jedi in dobro vino, katero je goltil (!), kakor bi. nazadnje v svojem življenji jedel. Tega mu pa ne zamerimo, saj je mož dobro vedel in dobro znal, da je grajščakov rojstni god samo enkrat v letu in da mu njegova preljubezniva doma druzega ne privošči (!) leto in dan ko slabo zabeljene močnike vžene moke. Da pa ni nič govoril, zato je imel tudi veljavne vzroke. Bal se je fajmoštra, ki je navadno — Zmuznetu medpotoma očital, da je nespopodbno jedila hvaliti, če nas nihče ne vpraša. Zmuzne je namreč nekoč, — misleč da se bo s tem gospodinji prikupil in ga bo kaj večkrat povabila na tolsti obed, doletelo, — vedno in vedno jedi hvalil, ki so na mizo romale.. .. XIII. pogl. „In kako smešno se vede ta Zmuzne na lovu!" XIV. pogl. i. t. d. - G. Gorjanec menda ne ve, da so raztreseni profesorji, akademiki-pijanci in „pumpatorji", domišljavi, puhloglavi ofleirčeki, zdravniki-pomočniki po letoviščih in pritiklinah hrepenečih gospej____ stalne, redne figure v šaljivih listih, kjer se karikujejo z besedami in slikami. Zameri nihče.... Ako si prizadet, reci: mea culpa! če pa ne — smejaj se! Ako stoji učiteljski ugled na tako šibkih nogah, da ga prevrne uže vsak dovtip. vsaka glumska karikatura ali pa romanska prototipična figura, potem pa kar kapi-tulujmo. — Dr. Tavčar, J. Krsnik, P. Pajkova, Jurčič etc., vsi slikajo in so satirično slikali različne sodnike, adjunkte, praktikante, učitelje, učiteljice, dijake... O čem in kako pa naj se piše? Ali naj bi pisatelji popustili pot zdravega rejalizma ter se vrnili k — basnim in junaškim pesnim, kakoršna sta n. pr. nemški „Gudrun" in „Nibelungenlied" ? Potem bi se ne čutil menda nihče prizadetega, vsaj učitelji gotovo ne. Ali pa je treba vse le hvaliti? In če tega ne, pa grajati vse, samo učiteljev ne? Res, gosp. pisatelji, imejte vsmi-ljenje ž njimi, saj vidite, koliko svetožalje se jih polasti, ako čujejo le o dveh, da sta bila „nerodneža", krokarja. .. Sicer pa, roko na srce! Ali ni nerodnežev in neokretnežev — kot povsodi — i v učiteljskem stanu mnogo? Učiteljski stan je kaj lep stan. Od njega je zavisen razvoj mladine. Učitelj je imenitna oseba, katera zasluži, da se čisla in ceni.... A priznati pa moramo, da so idejalni učitelji, o delovanju katerih piše g. Gorjanec, jako redki ... G. Govekar je bil res vzor učiteljstva; priden, marljiv kot bučela. Dasi je imel isto plačo kakor drugi in je imel veliko družino, vendar si je omislil lepo knjižnico, katera mu je bila naj- i veče veselje. Vse svoje življenje se je učil. Bil je izomikan mož in jeden najvrednejših representantov sedanjega učiteljstva. Da, kakor rečeno, takih mož je malo. — Laskam si, da se mi izmed, teh pridružijo nekateri ter se z menoj vred čudijo in poprašujejo, kako si upa govoriti g. Gorjanec v imenu svojih tovarišev. Kdo ga je pooblastil ? Vsaj meni ni znano, na katerem učiteljskem zboru bi se bilo pretresovalo to. Odgovor g. Gorjanca je le smešilo učiteljskemu stanu, kateri pač ne potrebuje take obrambe. .. Sedaj pa še nekaj sila zanimivege. Tovarišice, poslušajte me ! G. Gorjanec toži, da ima radi „Same svoje", — katera je izhajala lani le pol leta, — uže cel muzej košev in košaric..... Čudno, čudno ! Kdo bi si mislil, da more 11 borih vrstic v „Sami svoji" učiniti kaj takega. Jojr joj, da ima g. Kosec tolik vpliv na ženske ! Sicer se pa le potolažite, g. Gorjanec! G. Kosec menda ne bo tako zloben, da bi še kedaj kaj jenakega črhnil o učiteljih, — sedaj, ko ve, v koliko škodo so vam one vrstice. Ce pride do skrajnosti, vam pa pojdem za mešetarico — ako hočete. Ali pa naj vam kar sedaj-le povem vsaj recept, po katerim si najlaže pridobite izvoljenke. Pred vsem bodite mož in ne tak jokavec, kakoršnega ste se pokazali v mišljeni št. „Učit. Tovariša". Potem glejte, da bodete duševno nadkriljevali svojo izvoljenko, tako da bo lehko ponosna na vašo duševno izomiko. Naj ne gleda ona na vas, temveč vi na njo! Potem bode vse v redu, in canjice ne dobite nobene več.*) Ivanka. ---#-- „Učiteljska zaveza" proti „Ljublj. Zvonu". „Učiteljska zaveza" razposlala je slov. časnikom izjavo proti povesti „Sama svoja", ker se jej dozdeva, da je ondi z risanjem učiteljev žaljen in zasmehovan ves učiteljski stan. Pravice do kritike, do Bodbe in eventuvalue obsodbe pisateljeve, bodi si uže opravičena in umestna ali ne, ne smemo nikomur odrekati, — pač pa se moramo z vso odločnostjo protiviti temu, da „Zaveza" ob jednem agituje proti „Ljub. Zvona". Ali se to mari res vjema s toliko pov-darjanim delovanjem za slovenski narod in njegovo prosveto? Ako učitelji res odtegnejo svojo duševno pomoč listu, ta ne utrpi posebne škode, saj so njih prispevki z ozirom na kvaliteto in kvantiteto bili le neznatni; ako se odpovejo naročniki, katerih je med učitelj -stvom res lepo število, — oškodujejo s tem le sami sebe; saj dobijo za naročnino list, ki je pač več vreden nego oni denarni donesek, ki ga morajo vplačati zanj. Čemu torej ta patos! Preverjeni smo, da večina slov. učiteljstva obsoja vročekrvnost „Za- *) Tržaška „Edinost" je posebe in umestno odgovorila istemu kritiku „Uč. Tovariša". Op. ur. veze". da večina sloven. učiteljstva sodi toliko trezno, da ne vidi v opominjanem spisu skvrnitve svojega imena in svoje časti, — ter da je večini slov. učiteljstva tako globoko ukoreninjena domovinska ljubav, da ne bo delovala proti „Ljub. Zvonu", tudi ako bi se bil res jedenkrat pregrešil. Gospoda, podirati je lebko, a kdo bode zidal na novo, zlasti na tako vulkanskih tleh? „Dnevi našega hlap-cevanja so minuli", vsklika „Zaveza". Da, vsak rodoljub raduje se. da so se vsaj nekoliko zboljšali za učiteljstvo toliko žalostni časi, a to jim ne daje še pravice, domišljati si, da so nastopili dnevi bizan-tinizma drugim stanovom nasproti učiteljstvu. Ne iščite torej po sili nasproinikov tam, kjer jih ni, ne delajte zdražbe in prepira, kjer je nepotrebno, temveč dokažite v dejanju pravo in iskreno rodoljubje. Ornega. --- Češke drobtinice. Z dopisom od dné 11. jan. t. 1. naznanilo je nameatništvo, da so odobrena pravila osrednjega dijaškega društva „S lavi a", in da ne zabranjuje ustanovitve društva. Zastopniki obeh dijaških mladočeških strank, namreč „naprednjaške" in „nezavisne", obetajo, da novo društvo ne bode imelo samo istega imena z bivšim osrednjim dijaškim društvom, ampak tudi isto kulturno stremljenje. Pred kratkim je odobrilo namestništvo tudi pravila dijaškega podpornega društva „Husuv fond". Židje v obče ne podpirajo naporov češkega naroda, v najboljem slučaju so indiferentni, ponaj-več so pa njegovi najstrastnejši nasprotniki ter v premnogih^ krajih jedini reprezentantje nemštva. Kljubu temu je doslej na Češkem samó med Nemci antisemitska stranka, dočim je med Čehi ni, dasi vsak Čeh na tihem mrzi Žide. Izhaja sicer antisemitski češki list: „Češk<3 zajmy", a protivesje mu so: Češko-židovske noviny. Ali to je le. pesek v oči. Tudi dijaštvo židovsko, seveda le neznaten del, hoče se kazati nekako češko-narodnim v svojem „Spolku češkyeh akademikü-zidü". Kako so zanesljivi, kaže nam jeden faktum, da je bil neki bivši predsednik tega društva pozneje predsednikom vsenemškega „Deutsches Haus" v Brnu. Za ustanovitev slikarske akademije v Pragi so baje odločili na Dunaju 300 000 fl., ter bodo nje profesorji državni uradniki VI. čin. reda. Ako vlada uresniči svojo obljubo, obečal je-znan češki mecen Hlavka znesek 100-000 fl. podariti v isti namen. Doslej bil je v Pragi lev privaten jednak zavod, ki ga vzdržuje „Krasoumná jednota pro Čechy v Praze." Profesor na tem zavodu slavnoznani .Brožik izvršuje po naročilu našega cesarja sliko: „Ustanovitev Avstrije". Češki listi se čudijo nad tem. Da seznanijo čitajoče občinstvo z najnovejšimi proizvodi češke kakor tudi tujih književnostij, začeli so češki knjigarji in založniki izdavati mesečnik „Kniha". Doslej sta izšla dva zvezka. Prvi je prinesel na čelu sliko in nekaj zanimivostij nar. pesnika Svatčpluka Čecba, drugi pa ekletičnega pesnika Jaroslava Vrchlickega, oba sta pa opremljena s premnogimi slikami domačih in tujih pisateljev in ilustracijami iz njih del, a stojita le po 10 kr. Odkar je odpravljeno izjemno stanje, veje nekoliko svobodnejši duh v Pragi, zato so se preselili „Radikalni listy" iz Brna sem. Ta časopis je glasilp naprednjaške radikalne stranke, ki je imela 12. dec. m. 1. ihod svojih zaupnih inóz, na katerem se je odobril program za bodoče delovanje, ter sklenilo, dasi le z majhno večino, da za sedaj še ne nastopi stranka kot samostojno organizovana v javnost, temveč da bode kljubu napadom glasil mladočeške stranke, poleg svojih namenov podpirala tudi svrhe narodno-svobodomiselne stranke. Vlada si je v svojo obrambo vstvarila novega pomočnika: črez več nego 30 let oživele so zopet „Pražke Noviny", ki naj bi vsled svoje nizke cene, številka po 1 kr., širile vladne nazore med češkim narodom. Gmotno utegne škoditi jedino staročeškim listom, n. pr. „Narodni politiki", ki izhaja sedaj dnevno v 60.000 do 70.000 eks. S češkimi razmerami ne bavijo se samo slovanski, ampak tudi inojezični listi. Dunajski list „Die Zeit" prinesla je daljšo razpravo drž. poslanca dra. Kramara: „Das bohmische Staatsrecht", ki izhaja sedaj v hrvatskem „Obzoru" v prevodu. V „Zeit" kritikuje Fr. Krejči „Češko Moderno" ali Dekadente. Ta moderni pojav kritika obče obsoja, vendar priznava jeden velik talent med njimi Otokarja Bre-zina (pseudonim), „Nar. Listy" so prinesli nedavno statistiko, dasi nepopolno, Čehom ugrabljenih posestev v dobi po Belogorski bitvi. Sam Albrecht Waldstein je kupil 424.893v oralov zemlje s 570 selišči za neznatno ceii.o 2,935.142 gld. Célo Češko b: bil torej mogel kupiti takrat za 60,000.000. A rod Lobkovica je kupil skupno 67.526 oral zemljišča s 106 selišči za 662.493 fl. Kako jasno a zajedno grozno govoré te številke! R. RAZGLED PO SLOVANSKEM SVETU. a) »lovenske dežele. Kranjsko. Občinski sovet Ljubljanski imel je 15. jan, važno sejo. Dr. Majaron stavil je nujni predlog, naj se nemudoma odpošlje dež. zboru peticija za oproščenje deželnih naklad v smislu predloga posl. Hribarja. Na to poročal je Hribar o gradnji topničarske kasarne; veljala bi 480^000 gld., erar plačeval bi najemščino; po sedanjem razredu znašala bi ta na leto 16.916 gld. 90 kr. Amortizacija in obresti pa znašajo mnogo več. Promet topničarske posadke v prid mesta pa znaša kakih 120.000 gld. Breme zadelo bi vse davkoplačevalce, dobiček od posadke pa imeli bi le nekateri. Mestna občina bi sama torej ne zmogla te velike žrtve; kranjska hranilnica pa je pripravljena dati prispevka 100.000 gld. Kljubu temu znašalo bi vsakoletno breme, poprave itd. v 25-letni amortizacijski dobi krog 10.000 gld. Dalje poročal je g. Hribar o prošnji za novo bezobrestno in 3% posojbe v imenu pomožnega odbora. 561 hišnih gospodarjev navedlo je škode po potresu 4,328.089 gld. Izplačanih bilo jim je od napredščine 1,281.100 gld., prosijo pa, da bi se jim še izposlovalo: 608.410 gld. nevračljive podpore, 1,333.493 gld. brezobrestnega posojila in 853.074 gld. 3°/0 posojila. — Predlaga, naj se finan. ministru in drž. zboru odpošlje prošnja za dovolitev 1,500.000 gld. brezobrestne napredščine in 1,000.000 gld. 3% posojila. — Dr. Stare poročal je o ponudbi vojaškega erarja za zameno sveta, kjer stoji preskrbališče in bolnica, za kar bi trebalo kakih 200 000 gld. — Žagar poroča o prošnji gremija Ljubljanskih trgovcev za ohranitev kaznilnice na Ljubljanskem gradu. Po izjavi justičnega ministra se ona na gradu pač ne bo več zidala, temveč ob potrebi v mestu. Občinski sovet želi. da se mu predloži popis tinanč. erarja glede nakupa Ljublj. grada. Istra. Z ozirorn na razmere v istrskem dež. zboru poprašuje „11 Pensiero Slavo" naše poslance, zakaj pač prihajajo v zbornico, ako se njih govori ne priobčnjejo v zapisniku, ako oni sami sebe v debatah izpostavljajo najgršim zasramovanjem. Ali bi ne bilo bolje, da izostanejo kakor Tržačani in Štajerci; in to pod vlado, ki na jedni strani obeta ščititi pravice, katere zahtevajo — na drugi pa dovoljuje, da se te pravice rušijo brez kazni. Upanje, da bi kaj dosegli, je povsem ničevo. (Joriško. 13.—15. jan. bilo je vpisovanje za šolo v bivši Podturnski vojašnici. Magistrat naznanil je to z laškimi lepaki, proti temu pritožilo se je v Trst. Oglasilo se je krog 500 otrok, sprejeli so le 367; za otroke, katere so odklonili in namenili v okoliške šole, šla je pritožba v Trst. — Mestni zastop imenoval je voditeljem g. Do-menisa, učiteljem g. Lašiča, podučiteljicama gdč. Gulin in gdč. Hassel. Deželni šolski sovet ni odobril imenovanja podnčiteljic in naložil, da mora stalno imenovati izmed dosedanjih prosilk dve drugi. Dalje ima mestni zastop nalog poiskati ali zgraditi v sredi mesta druge pripravne prostore za šolo in o tem poročati v 4 tednih. — Ministerstvo je zopet nakazalo 200 gld. za vzdrža-vanje „Slogine" šole v Trstu. — Ko je bilo tTeba iti prvi dan v šolo, izostali so vsi otroci razun jedne deklice. V take prostore nočejo hoditi. Štajersko. Nemški Celjani postavljajo se na nemško narodno stališče. Dasi ima nemštvo v Celju zahvaliti svoj obstanek in svojo moč jedino le nemško-liberalnim vladam, izrekli so pri volilnem shodu svoje zaupanje pusl. Forreggeiju. in odobravali, da bode delal opozicijo Badenijevi vladi, ter izrekli, da obsojajo politiko zjedi-njene levice. — Celjski mestni sovet podaril je „Sud-marki" 20 gld. — Poleg „Schulvereina" pričel je tudi c. k. deželni šolski sovet v Gradcu deliti „častna darila" (lucus a non lucendo) tistim učiteljem, ki se odlikujejo z nemškim poukom na Spodnjem Štajerskem. Občni zbor „Občeslovenskega obrtnega društva" v Celju volil je predsednikom D. Hribarja, podpredsednikom Iv. Gosarja. — O novem obrtnem zakonu omenjal je predsednik, da v nje,m ne dobi obrtnik nobene obrambe svoje obrti in nobene olajšave svojih teženj. Enketa, sklicana na Dunaju, izrazila je tudi povsem druge želje, a vlada izdelala je načrt zakona, ki bo ugoden le za veliki kapital. To, kar so želeli obrtniki, da mora tudi fabrikant dokazati zmožnost svojega podjetja, da konfekcijonarji ne bi smeli izdelovati umerjenih oblek, da se zabrani krošnjarstvo, da mora trgovec imeti dokaj zmožnosti — vse je prezrla vlada. Tudi kar je dovolila zadrugam, je le pesek v oči. In ko bi zadruge res pridobile večo moč, ne bi bilo povsod dobro, kakor n. pr. v Celju, kjer manjšina po narodnosti nima pričakovati primerne podpore in uslužnusti. — Drž. in dež. jiosl. M. Vošnjak razjasnil je zgodovino od vlade predloženega načrta. Bivši minister Wurmbrand sostavil je mnogo ugodnejši načrt od sedanjega. No zbornica ima za sedaj preveč drugega posla, torej ta načrt najbrže ne pride še kinalu v obravnavo. b) ostali slovanski svet. Ministerstvo Badeiiijevo se je pomnožilo za dva člena. Dr. Rittner, poprejšnji sekcijski načelnik v naučnem ministerstvu, te je imenovan ministrom za Galicijo. Ta, rojen Poljak, je izdelal načrt volilne reforme, ou bo menda poslednjo zagovarjal v drž. zboru. Drugi novi minister je vit. pl. Guttenberg, ki je bil doslej pri generalnem štabu. Prevzel je novo vstvarjeno ministerstvo za železnice, in v obče sodijo, da je to ministerstvo dolžno služiti bolj strategiji, nego obči držav, ekonomiji. Na to tudi kaže statut nove organizacije, kateri določuje na znotraj in tudi na zunaj kot upravni nemški jezik. Na mesto dr. Rittnerja imenovan je dvorni sovetnik pl. dr. Elartel sekcijskim načelnikom v naučnem ministerstvu; imel bode posel za vseučilišča in srednje šole. Ilartel, profesor klasične filologije, pripada nemški levici. Ko"t profesor kazal se je nekdaj nepristranskega; po njegovem vedenju smo opazovali, da se uklanja razmeram; Hartel bode postopal tak6, kakor bode pihal veter od zgorej. — Odstopil in šel v pokoj je bar. Erb, dolgoletni sekcijski načelnik notranjega ministerstva. On je Nemec, zna pa blizu vse slovauske jezike; ne more se trditi, da je naklonjen Slovanom, pač pa je pred vsem velik Avstrijec, in uže radi tega je nasprotnik sedanjega, uže dolgo trajajočega sistema. Ou je sam uže davno mislil, da bi se narodi dali spraviti s pomočjo nacijonalne avtonomije. Grof Taaffe ga ni poslušal, bil je prelehkomislen za tako zadačo, in tako je ostal Erb onemogel za primerne reforme v nacijonalnem pogledu, za reforme, katerim je v poslednja leta življenja kot zasebnik pritrjeval tudi pok. pl. Aleks. Bach. V sedanjem ministersvu jo bilo za Erba pa še manj prostora, in to ga je najbrže še posebe gnalo, da je šel v pokoj. Tako odstopajo ali pa odmirajo možje stare vere, t. j. taki, ki so hoteli postaviti monarhijo na trdna tla. Grof Fr. Tliun, češki namestnik, je dal ostavko, in je tudi sprejeta. Mladočelii smatrajo to za svojo zaslugo. No, vlada Badenijeva je prisiljena pridobiti Mladočehe, in sicer glede na obnovljenje pogodbe z Ogersko in glede na sedanje politiško položenje na zunaj. Mladočehi utegnejo dobiti lečo za svoje neizmerne usluge, ako bodo postopali tak6, kakor se kaže v poslednji čas. Avstro-Ogersko. Pri pogodbi 1868. sporazumeli so se tak6, da se uporabi čisti dobiček carine in drugih skupnih dohodkov v pokritje skupnih troškov, ostale skupne potrebščine pa razdele med Avstrijo in Ogersko v razmerju 70 : 30. Ko se je vtelesila vojaška granica v ogersko državo, odpisala sta se 2% troškov na Ogersko ter ostali razdelili v navedenem razmerju. Uže tedaj pa ni bila primerna razdelitev, ker bi moralo Ogersko zadeti 36%. Ogerski dohodki povišali so se v zadnjih 28 letih od 167 milijonov na 473 milijonov; avstrijski le od 300 milijonov na 565 milijonov. Razmerje med dohodki je torej 57:43. Tudi z ozirom na davek na špirit je Ogerska proti Avstriji v dobičku za 2'/t milijona. Skupne državne potrebščine znašajo 153,599.288 gld., po odbitem donesku carine 104,552.148 gld., in po odštetih 2% na Ogersko: 102,461.105 gld. Po razmerju 70:30 odpadlo bi na Avstrijo 71,722.773'/, gld., na Ogersko 30,738.331'/, gld. Uže 1886. je pri obnovljenju pogodbe izračunil odposlanec Javorski v kvotni deputa-ciji, da" je razmerje 65 : 35 opravičeno. Od tedaj so dohodki ogerskih dežel toliko narastli, da je opravičena kvota 57 : 43. Od proračunjenih davkov morala bi torej Ogerska po pravici donesti za 1896. v okroglem 44 milijonov namesto omenjene vsote. Primas Vaszary odpravil je nemške propovedi v Bu-dimski cerkvi, kjer se bo odslej le v magjarščini vršila služba božja. Dunaj. V „klubu avstrijskih narodnostij" na Dunaju razpravljalo se je stališče Cehov nasproti bližajočim se občinskim volitvam. Po dolgi debati vsprejela se je resolucija, da se ne more sovetovati, naj bi se postavili češki kaudidati Nemški nacijonalci se pa posmehnjejo temu sklepu, češ, da Čehi Dunajski se boj6 blamaže, ka-koišno so imeli pri zadnjih obč. volitvah. V tem je nekaj britke resnice; Cehi Dunajski niso namreč organizovani dovolj. Češko. Troški Pražke občine za češko-slovansko narodopisno razstavo znašali so v vsem 58.397 gld. 91 kr. — Skupni dohodki narodopisne razstave znašali so 1,059.329 gld. 28 kr, stroški so za 25.688 gld. 67 kr. manjši. Ako bi ne bilo subvencije 100.000 gld. od dežele, bil bi torej deficit. Deželna finančna direkcija zapovedala je, da se odslej ne sme več rabiti zaznamovanje: dežela ali korono-vina Češka, temveč le „kraljevina Češka" na vseh tiskovinah. Jubilej prve Smetanove opere. 5. jan. 1866. prove-dena je bila v začasnem češkem gledišču prva Smetanova opera „Branibori v Čechah". Skladatelj pričel jo je na tekst Karola Sabine zlagati 1861. po svojem povratku iz Švedije. Imela je velik vspeh in bila obdarjena z darilom grofa Harracha 600 gld, razpisanim za najboljšo zgodovinsko spevoigro. Zakon, sprejet od deželnega zbora, s katerim se premeni statut zemske banke za kraljevino češko, bil je potrjen. Shod češko-slovauskih socijalnih-demokratov bode, po vseobčuem avstrijskem shodu, po binkoštnih praznikih. Razpravljalo se bo zlasti o zasnovi dnevnika, v ta namen zbira se naj pri raznih slavnostih zlasti prvega maja. Moravsko. Drugo češko vseučilišče je opravičena zahteva. „Mor. Orlice" dokazujejo to: 8,461580 Nemcev ima pet vseučilišč; 3,719.232 Poljakov ima dve vseučilišči, 5,472.871 Čehov pa samo jedno. Ali češki narod ne zasluži za onih 115,000.000 gld., kateri vsako leto iz dežel svetovaclavske korone dotekajo državi, da bi se dalo ubogih 300.000 gld. za drugo vseučilišče? A pravico imajo zahtevati to Moravci. Na Pražkem vseučilišču studuje vsako leto okolo 320, na Dunajskem okolo 350 Čehov iz Morave. Ti bi gotovo rajši pohajali domače vseučilišče. Bilo bi jih torej 650. A država vzdržuje v Črnovcih nemško univerzo za 280 slušalcev. Med bogo-slovci moravskimi bilo je 1890/1 : 339 Čehov, 36 Nemcev, 14 Poljakov. Od društev moravskih Slovakov je največe „Matica Hodonska", ki s prispevki članov in zbirkami vzdržuje Hodohsko češko realko. — Potem „Politickf klub v Bfeclave". „Slovanski lidov^ klub Kollar v Hodonine", in socijalno-demokratiška „Delnickä beseda v Hodonine". Dvoje ženskih društev: „Zora v Hodonine" in „Božena Nemcova" v Ogerskem Brodu delujejo s poučnimi predavanji med ženstvom. „Ochotnicky klub hodonsky" prireja nedeljske gledališke predstave; pevsko društvo „Svato-pluk" v Og. Hradišču pa koncerte. Sokoli spojeni so v župo „Komenskega" ter imajo društva v raznih krajih. Letos bode v Og. Hradišču velika narodopisna razstava moravskih Slovakov. Dalmacija. Povodom pogreba dr. Klaica vedli so se Zaderski iredentovci tako, da je to žalilo pijeteto in hvaležnost ter razsrdilo ves narod. Preprečiti so hoteli z izgredi izlaganje črnine, psovali pogrebce, raz okno nekega italijanskega družtva pljuvali na vence pri sprevodu, katere pa so popreje prodajali za desetkratno povišano ceno. Iz Zadra došla je v Dubrovnik prepoved o sodelovanju tamošnje avtonomaške glasbe. Klaic potegoval se je za Zader, ko se je svojedobno mislilo na premestitev na-mestništva. on je pomagal občini pri finančnih operacijah, }ri sozidauju gledališča in zvonika stolice; zato pa se je umrlemu izkazala taka hvaležnost! Deli Zaderske občine in vse občine Zaderskega okraja pripravljajo protest proti sklepu Zaderskega starešinstva, protivečemu se ustanovitvi hrvatske gimnazije v Zadra. — Slišijo se hrvatski glasovi, ki žele, da bi Zader prestal biti glavno mesto dežele. Pri pogrebu dr. Klaiča so vse hrvatske in srbska stranka bile složne v žalosti za rodoljubom ter mu izkazale zadnjo čast; a nijeden zastopnik italijanske stranke se ni udeležil sprevoda. Dalmatinski dež. zbor otvoril se je 23. t. m. Dež. glavarjem imenovan je dr. Bulat. Poslednji je razvil svoj program delovanja. Hrvatsko. Odnošaji Ogerske in Hrvatske. — 0 tem priobčuje „Obzor" 18. jan. zanimiv sostavek, v katerem se protivi ministru Josipoviču, ki je nasproti IJgronu rekel v ogerskem saboru, da je Hrvatska 1861. in 1865. z adresama, poslanima Nj. Veličanstvu, priznala, da je sostavni del Ogerske. Cela adresa 1861. je živ protest temu, ker se v njej z zgodovinskimi podatki dokazuje ne-zavisnost in samostalnost kraljevine Dalmacije, Hrvatske in Slavonije. 1865. hrvatski sabor ni podal nobene adrese, pač pa 1867. trij: a tudi tukaj izjavlja se o Trojedini kraljevini, da je ona „kakor zemlja in narod sama od sebe omejena in politi